Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

SVATBA

 

 

 

       Tri sem grme rozhmarina

       posadíl in od pelína,

       v hribe, tja v goré visoke,

       onkraj Donave globoke,

5     gremo gledat chez valove,

       che pognali so cvetove;

       vse je zhe ozelenelo,

       tudi cvetje odcvetelo,

       vsak si naj utrga kite,

10    bomo vence vitovite

       iz zelenja skupaj pleli,

       zraven stare pesmi peli.

       Spletli bomo vencev dvoje,

       vencev dvoje, najmanj troje.

15    Kdo bo prvi venec nosil?

       Prvega je Jezus prosil.

       Komu drugi na gostiji?

       Drugega bom dal Mariji.

       Tretji bode za mladenko,

20     za Matjazhevo Alenko,

       mlado kraljevo nevesto,

       sedla je na chastno mesto,

       tja na kraljevo desnico,

       dal Matjazh si je zhenico,

25    sred' gostije te porochne,

       svatbe slavnostne, mogochne.

       Gostov vabil je stotero,

       v svate najmanj tisochero,

       tuje kralje in kraljice,

30    svoje grofe in grofice,

       plemstvo celega kraljestva,

       sluge svojega obchestva.

       Kuharjev je desetine,

       pomochnice so dekline,

35    mojstrov pekov dvajsetero

       in mesarjev je sedmero,

       triinshestdeset strezhajev,

       petinpetdeset tochajev,

       sto petero je lakajev,

40    dvesto je do grada mlajev,

       skoznje peljejo se svatje,

       da je kot chebelje satje:

       vse brenchi, kot kadar trote

       lachne krmijo sirote,

45    ki garale so chez leto,

       da jim potlej vse je vzeto.

       Stregli najprej so zhganjice,

       potlej makove potice,

       vzeli so meso iz tunke,

50    prekajene svinjske shunke,

       pa ocvirkove pogache,

       pekli so telechje krache,

       v vsakem kotlu druga juha,

       dvajset vrst je zraven kruha,

55    spekli chredo so prashichev,

       sto je razhnjev od jagnjíchev,

       tamkaj volov pet vrtijo,

       z jato gosk jih pogostijo,

       race dajo in purane,

60    pa kopune le izbrane,

       ribe kuhane, pechene,

       rake kar na kup zlozhene,

       se ne shtejejo klobase,

       kar jih kdo pospravi vase,

65    niso shtete pechenice,

       bele, chrne krvavice,

       tisoch drobnih je prigrizkov,

       majhnih, sladkih teh oblizkov.

       Zraven so tochíli vina,

70    najbolj zhlahtna trsovina

       se je v kupicah iskrila,

       da srce je razvedrila:

       manjkal ni dolenjski cvichek,

       bikaver bi pil she ptichek,

75    Eger dal je belo vino,

       Shtajer zhametno chrnino,

       je rumeno iz Tokaja,

       she teran je iz Tomaja,

       dosti sodov so stochíli,

80    pipe vanje so nabili,

       pa je vino teklo samo

       in peljalo jih v omamo:

       mlade v sanje o zrelósti,

       starce pa nazaj k mladosti,

85    ko jim je stopílo v glavo,

       vsi so kralju peli slavo,

       zlasti pa nevesti mladi,

       ki so jo imeli radi,

       svoji ljubljeni kraljici,

90    dan danashnji she devici,

       saj zvecher jo dvorne dame

       h kralju peljejo v sobane,

       da se bosta tam ljubila

       in nedolzhnost izgubila.

 

95    Grof Andrazh je stareshina,

       vse skrbi na glavi íma,

       v roki nozh drzhi prav ojster,

       saj bo on pogache mojster.

       Rezhite jo, grof, na dvoje,

100   naj se godcem da oboje,

       rezhite jo malo shirje,

       saj se vidi, da smo shtirje.

       Rezhite jo prej pri peti,

       tisto dajte stari teti,

105   kosajte jo po sredici,

       tisto dajte kar druzhici.

       Pekovka besedo dala,

       ko je moko presejala,

       rekla nam je in dejala,

110   da bo célo godcem dala.

       Grof Andrazh je stareshina,

       vse skrbi na glavi íma,

       naj si dobro nozh nabrusi,

       na puranu ga preskusi.

115   Rezhi, rezhi ga po riti,

       da kaplani bodo siti,

       rezhi, rezhi po peroti,

       daj kreljuti vsej siroti,

       rezhi, rezhi ga po sredi,

120   pa razdeli vsem po redi,

       rezhi, rezhi ga po sklépih,

       to pechenka bo od slepih,

       rezhi, rezhi po hrbtishchu,

       to konchalo bo v ognjishchu,

125   rezhi, rezhi ga do kozhe,

       tega dajmo tja med mózhe,

       rezhi, rezhi proch nozhíce,

       to trdó bo za device,

       tudi rezhi proch drobtine,

130   te delimo med dekline,

       rezhi, rezhi she bedrine,

       to bo shlo za pozvachine,

       rezhite ga, kakor znate,

       da le meni malo date,

135   bolj bo zrezan na debelo,

       bolj nam bo srce veselo.

 

       Dekla se je zapodila,

       da bi petla ulovila,

       je kopuna zhe ujela,

140   v pech ga je pri prichi dela,

       zdaj pechen je tu pred nami,

       krog prijatelji smo zbrani,

       kdor pa che to pesem znati,

       mora nam za vino dati,

145   kdor pa che to pesem viti,

       mora glazhek vinca spiti.

       Dobri ocha stareshina,

       le nalijte glazh si vina,

       pa she svatje, gostje drugi,

150   se ga brzh napijte tudi.

       Grof Andrazh je stareshina,

       vse skrbi na glavi íma,

       on si prvi glazh nalije:

       »Tega se na zdravje spije

155   zhenina Matjazha, kralja,

       ki prishel je spred oltarja.

       Ocha so ga gor vzredili,

       zdaj so sina ozhenili,

       vina techejo potoki

160   na Matjazhevi poroki,

       da smo dobre volje svatje,

       danes zheninovi bratje.

       Drugi glazhek se nalije,      

       tega se na zdravje spije

165   Lenchice, neveste kralja,

       ki prishla je spred oltarja.

       Ocha so jo gor vzredili,

       zdaj so hcherko omozhili,

       vina techejo potoki

170   na Alenchice poroki,

       da smo dobre volje svatje,

       danes smo neveste bratje.

       Tretjo kupico nalijmo,

       jo po pameti izpijmo,

175   Bog daj zdravja zbranim svatom,

       blagoslova sestram, bratom,

       spijmo ga na chast Device,

       bozhje matere, kraljice,

       ki je vince nam sprosila,

180   ko po Kani je hodila,

       je rotila svoj'ga sina:

       »Svatom zmanjkalo je vina!«

       Jezus se nas je usmilil,

       vodo v vino je spreminil,

185   kupico zato nalijmo,

       prav do suhega jo spijmo!«

       Zdaj so se objeli svatje,

       da so si bili kot bratje,

       moshki so med zhenske seli,

190   z muzikanti so zapeli:

       »Tichka jaz sem, ti golobchek,

       kushni me na zlati gobchek,

       kushni enkrat, pa she malo,

       da se sploh bo kaj poznalo,

195   pojmo skupaj to zdravichko,

       kushnimo she enkrat ptichko,

       primi Lenko, primi glazhek,

       pa jo kushni zhe, Matjazhek,

       saj se mlada te ne brani,

200   en poljubchek zate hrani!«

       So prishli na svatbo fantje,

       sami dobri muzikantje,

       kralju pesem so zapeli,

       pa slovo od Lenke vzeli,

205   dechki iz vasi domache

       so prinesli ji pogache.

       Vstal Andrazh je stareshina,

       fantom dal je piti vina,

       potlej jih je ogovoril,

210   jim z besedo je podvoril:

       »Fantje ste lahko veseli,

       hvala, ker ste nam zapeli,

       kralj vam daje to darilo,

       sto dukatov za vezilo,

215   to za Lenko ste dobili,

       ker ste krancelj ji pustili,

       ko doma ste vasovali,

       deklice zalezovali.«

       Godec je zashkripal s shkantom,

220   je v slovo zagodel fantom:

       »Ne zhalujte, vi fantichi,

       ne tugujte, vashki ptichi,

       ker Matjazha ste zgubili,

       ga z dekletom porochili,

225   vzel slovo je od fantichev,

       se poslóvil od deklichev,

       zdaj je sédel med mozhake,

       porochene te junake.

       Ne zhalujte, ve deklichke,

230   ne tugujte, vashke ptichke,

       ker Alenko ste zgubile,

       jo z Matjazhem porochile,

       se od vas je poslovila,

       v zhensko se je spremenila.

235   Zhenin, oj otozhni dani,

       ledik stan je zdaj ob strani,

       zdaj lahko si z zheno srechen,

       saj si sklenil zakon vechen.

       In neveste lepi dani

240   samskosti so zdaj ob strani,

       si sklenila zakon vechen,

       mozh ob tebi le bo srechen.

       So nam rozhice cvetele,

       nam na vasi ptichke pele,

245   vama vse je to minilo,

       se s poroko spremenilo.

       Che je komu kdo zameril,

       mu bo danes she odmeril,

       zdaj se slozhno poslovimo,

250   so nochi prechute mimo,

       konec je zalezovanja,

       fantov in deklet vas'vanja,

       treba bo naprej zhiveti,

       v srechi moramo umreti,

255   dajmo torej si desnico

       in priznajmo si resnico,

       dokler sonce zharke meche,

       dokler luna se leskeche,

       dokler kakshna zvezda sveti,

260   mi prijat'li smo na sveti.«

 

       Ko je zhe nochi sredina,

       reche prvi stareshina:

       »Dvigni, lepa se mladenka,

       kralja zhena si, Alenka,

265   zdaj mozha bosh pospremíla,

       v kamrico mu bosh sledila,

       pot do dvora mu kazala,

       kranceljchek bosh z glave dala.«

       Reche lepa mu mladenka,

270   zhena kraljeva, Alenka:

       »Le kako bi pot kazala,

       nisem nikdar je spoznala.«

       Kralj Matjazh ji je podvoril,

       je nevesti odgovoril:

275   »Dvori so lepo grajeni,

       so s peresom pometeni,

       kjer pred dvorom se obrne,

       vidish pushpana tri grme;

       v vsakem grmu biva tichek,

280   v vsakem poje mi slavichek.

       Prvi peva melodijo,

       ko k vecherji pozvonijo,

       drugi poje pesem svojo,

       ko bosh legla v postelj mojo,

285   tretjega bo pesem mila,

       ko se bova prebudila.«

       Kralja sprémila Matjazha

       in nevesto njega strazha

       je do pisanega grada;

290   tenka je hodila mlada,

       vitka kakor chaplja ptica,

       bela kakor labodica,

       so ji vsa rumena lica,

       rdecha kakor jagodica,

295   chelo njeno je visoko,

       s chrnimi ochmi globoko

       gleda, vedno je vesela,

       smeha kosh v zakup je vzela,

       grlo kakor golobica,

300   poje kakor lastovica,

       hodi drobno kot kraljica,

       drobenclja kot prepelica.

       S kraljem v zhidi sta zaspala,

       zjutraj zgodaj skupaj vstala,

305   spat z Matjazhem shla devica,

       zjutraj sladka je zhenica,

       avbo dol zvecher je dala,

       jo za pecho zamenjála.

 

       Svatbo dolgo so slavili,

310   tri so dni, nochi rabili,

       da so vse pojedli, spili,

       so se teden cel gostili,

       chisto vsega je ostalo,

       se je siromakom dalo,

315   so odprla se nebesa,

       reka Duna iz chudesa

       se je spremenila v vino,

       v zhlahtno zhametno chrnino;

       nikdar vech se ni zgodilo,

320   da bi vino se valilo

       dol po strugi tam pod cesto,

       ki pripelje v Budim mesto,

       le na svatbi od Matjazha,

       kakor pricha mestna strazha.

325   Dali so she meni piti,

       so z lopato me po riti!

 

 

 

Opombe

VII Alenchica