Bogdan Novak
Tri sem grme rozhmarina
posadíl in od pelína,
v hribe, tja v goré
visoke,
onkraj Donave globoke,
5
gremo gledat chez valove,
che pognali so cvetove;
vse je zhe ozelenelo,
tudi cvetje odcvetelo,
vsak si naj utrga kite,
10
bomo vence vitovite
iz zelenja skupaj pleli,
zraven stare pesmi peli.
Spletli bomo vencev
dvoje,
vencev dvoje, najmanj
troje.
15
Kdo bo prvi venec nosil?
Prvega je Jezus prosil.
Komu drugi na gostiji?
Drugega bom dal Mariji.
Tretji bode za mladenko,
20
za Matjazhevo Alenko,
mlado kraljevo nevesto,
sedla je na chastno
mesto,
tja na kraljevo desnico,
dal Matjazh si je
zhenico,
25
sred' gostije te porochne,
svatbe slavnostne,
mogochne.
Gostov vabil je stotero,
v svate najmanj
tisochero,
tuje kralje in kraljice,
30
svoje grofe in grofice,
plemstvo celega
kraljestva,
sluge svojega obchestva.
Kuharjev je desetine,
pomochnice so dekline,
35
mojstrov pekov dvajsetero
in mesarjev je sedmero,
triinshestdeset
strezhajev,
petinpetdeset tochajev,
sto petero je lakajev,
40 dvesto je do grada mlajev,
skoznje peljejo se svatje,
da je kot chebelje
satje:
vse brenchi, kot kadar
trote
lachne krmijo sirote,
45
ki garale so chez leto,
da jim potlej vse je
vzeto.
Stregli najprej so
zhganjice,
potlej makove potice,
vzeli so meso iz tunke,
50
prekajene svinjske shunke,
pa ocvirkove pogache,
pekli so telechje
krache,
v vsakem kotlu druga
juha,
dvajset vrst je zraven
kruha,
55
spekli chredo so prashichev,
sto je razhnjev od
jagnjíchev,
tamkaj volov pet vrtijo,
z jato gosk jih
pogostijo,
race dajo in purane,
60
pa kopune le izbrane,
ribe kuhane, pechene,
rake kar na kup
zlozhene,
se ne shtejejo klobase,
kar jih kdo pospravi
vase,
65
niso shtete pechenice,
bele, chrne krvavice,
tisoch drobnih je
prigrizkov,
majhnih, sladkih teh
oblizkov.
Zraven so tochíli vina,
70
najbolj zhlahtna trsovina
se je v kupicah iskrila,
da srce je razvedrila:
manjkal ni dolenjski
cvichek,
bikaver bi pil she
ptichek,
75
Eger dal je belo vino,
Shtajer zhametno
chrnino,
je rumeno iz Tokaja,
she teran je iz Tomaja,
dosti sodov so stochíli,
80
pipe vanje so nabili,
pa je vino teklo samo
in peljalo jih v omamo:
mlade v sanje o
zrelósti,
starce pa nazaj k
mladosti,
85
ko jim je stopílo v glavo,
vsi so kralju peli
slavo,
zlasti pa nevesti mladi,
ki so jo imeli radi,
svoji ljubljeni
kraljici,
90
dan danashnji she devici,
saj zvecher jo dvorne
dame
h kralju peljejo v
sobane,
da se bosta tam ljubila
in nedolzhnost izgubila.
95
Grof Andrazh je stareshina,
vse skrbi na glavi íma,
v roki nozh drzhi prav
ojster,
saj bo on pogache
mojster.
Rezhite jo, grof, na
dvoje,
100
naj se godcem da oboje,
rezhite jo malo shirje,
saj se vidi, da smo
shtirje.
Rezhite jo prej pri
peti,
tisto dajte stari teti,
105
kosajte jo po sredici,
tisto dajte kar
druzhici.
Pekovka besedo dala,
ko je moko presejala,
rekla nam je in dejala,
110
da bo célo godcem dala.
Grof Andrazh je stareshina,
vse skrbi na glavi íma,
naj si dobro nozh
nabrusi,
na puranu ga preskusi.
115
Rezhi, rezhi ga po riti,
da kaplani bodo siti,
rezhi, rezhi po peroti,
daj kreljuti vsej
siroti,
rezhi, rezhi ga po
sredi,
120
pa razdeli vsem po redi,
rezhi, rezhi ga po
sklépih,
to pechenka bo od
slepih,
rezhi, rezhi po
hrbtishchu,
to konchalo bo v
ognjishchu,
125
rezhi, rezhi ga do kozhe,
tega dajmo tja med
mózhe,
rezhi, rezhi proch
nozhíce,
to trdó bo za device,
tudi rezhi proch
drobtine,
130
te delimo med dekline,
rezhi, rezhi she
bedrine,
to bo shlo za
pozvachine,
rezhite ga, kakor znate,
da le meni malo date,
135
bolj bo zrezan na debelo,
bolj nam bo srce veselo.
Dekla se je zapodila,
da bi petla ulovila,
je kopuna zhe ujela,
140
v pech ga je pri prichi dela,
zdaj pechen je tu pred
nami,
krog prijatelji smo
zbrani,
kdor pa che to pesem
znati,
mora nam za vino dati,
145
kdor pa che to pesem viti,
mora glazhek vinca
spiti.
Dobri ocha stareshina,
le nalijte glazh si
vina,
pa she svatje, gostje
drugi,
150
se ga brzh napijte tudi.
Grof Andrazh je stareshina,
vse skrbi na glavi íma,
on si prvi glazh nalije:
»Tega se na zdravje
spije
155
zhenina Matjazha, kralja,
ki prishel je spred
oltarja.
Ocha so ga gor vzredili,
zdaj so sina ozhenili,
vina techejo potoki
160
na Matjazhevi poroki,
da smo dobre volje
svatje,
danes zheninovi bratje.
Drugi glazhek se
nalije,
tega se na zdravje spije
165
Lenchice, neveste kralja,
ki prishla je spred oltarja.
Ocha so jo gor vzredili,
zdaj so hcherko
omozhili,
vina techejo potoki
170
na Alenchice poroki,
da smo dobre volje
svatje,
danes smo neveste
bratje.
Tretjo kupico nalijmo,
jo po pameti izpijmo,
175 Bog daj zdravja zbranim svatom,
blagoslova sestram,
bratom,
spijmo ga na chast
Device,
bozhje matere, kraljice,
ki je vince nam
sprosila,
180
ko po Kani je hodila,
je rotila svoj'ga sina:
»Svatom zmanjkalo je vina!«
Jezus se nas je usmilil,
vodo v vino je
spreminil,
185
kupico zato nalijmo,
prav do suhega jo
spijmo!«
Zdaj so se objeli
svatje,
da so si bili kot
bratje,
moshki so med zhenske
seli,
190
z muzikanti so zapeli:
»Tichka jaz sem, ti
golobchek,
kushni me na zlati
gobchek,
kushni enkrat, pa she
malo,
da se sploh bo kaj
poznalo,
195
pojmo skupaj to zdravichko,
kushnimo she enkrat
ptichko,
primi Lenko, primi
glazhek,
pa jo kushni zhe,
Matjazhek,
saj se mlada te ne
brani,
200
en poljubchek zate hrani!«
So prishli na svatbo
fantje,
sami dobri muzikantje,
kralju pesem so zapeli,
pa slovo od Lenke vzeli,
205
dechki iz vasi domache
so prinesli ji pogache.
Vstal Andrazh je
stareshina,
fantom dal je piti vina,
potlej jih je ogovoril,
210
jim z besedo je podvoril:
»Fantje ste lahko
veseli,
hvala, ker ste nam
zapeli,
kralj vam daje to darilo,
sto dukatov za vezilo,
215
to za Lenko ste dobili,
ker ste krancelj ji
pustili,
ko doma ste vasovali,
deklice zalezovali.«
Godec je zashkripal s
shkantom,
220
je v slovo zagodel fantom:
»Ne zhalujte, vi fantichi,
ne tugujte, vashki
ptichi,
ker Matjazha ste
zgubili,
ga z dekletom porochili,
225
vzel slovo je od fantichev,
se poslóvil od
deklichev,
zdaj je sédel med
mozhake,
porochene te junake.
Ne zhalujte, ve
deklichke,
230
ne tugujte, vashke ptichke,
ker Alenko ste zgubile,
jo z Matjazhem
porochile,
se od vas je poslovila,
v zhensko se je
spremenila.
235
Zhenin, oj otozhni dani,
ledik stan je zdaj ob
strani,
zdaj lahko si z zheno
srechen,
saj si sklenil zakon
vechen.
In neveste lepi dani
240
samskosti so zdaj ob strani,
si sklenila zakon
vechen,
mozh ob tebi le bo
srechen.
So nam rozhice cvetele,
nam na vasi ptichke
pele,
245
vama vse je to minilo,
se s poroko spremenilo.
Che je komu kdo zameril,
mu bo danes she odmeril,
zdaj se slozhno
poslovimo,
250
so nochi prechute mimo,
konec je zalezovanja,
fantov in deklet
vas'vanja,
treba bo naprej zhiveti,
v srechi moramo umreti,
255
dajmo torej si desnico
in priznajmo si resnico,
dokler sonce zharke
meche,
dokler luna se leskeche,
dokler kakshna zvezda
sveti,
260
mi prijat'li smo na sveti.«
Ko je zhe nochi sredina,
reche prvi stareshina:
»Dvigni, lepa se
mladenka,
kralja zhena si, Alenka,
265
zdaj mozha bosh pospremíla,
v kamrico mu bosh
sledila,
pot do dvora mu kazala,
kranceljchek bosh z
glave dala.«
Reche lepa mu mladenka,
270
zhena kraljeva, Alenka:
»Le kako bi pot kazala,
nisem nikdar je
spoznala.«
Kralj Matjazh ji je
podvoril,
je nevesti odgovoril:
275
»Dvori so lepo grajeni,
so s peresom pometeni,
kjer pred dvorom se
obrne,
vidish pushpana tri
grme;
v vsakem grmu biva
tichek,
280
v vsakem poje mi slavichek.
Prvi peva melodijo,
ko k vecherji pozvonijo,
drugi poje pesem svojo,
ko bosh legla v postelj
mojo,
285
tretjega bo pesem mila,
ko se bova prebudila.«
Kralja sprémila Matjazha
in nevesto njega strazha
je do pisanega grada;
290
tenka je hodila mlada,
vitka kakor chaplja ptica,
bela kakor labodica,
so ji vsa rumena lica,
rdecha kakor jagodica,
295
chelo njeno je visoko,
s chrnimi ochmi globoko
gleda, vedno je vesela,
smeha kosh v zakup je
vzela,
grlo kakor golobica,
300
poje kakor lastovica,
hodi drobno kot
kraljica,
drobenclja kot
prepelica.
S kraljem v zhidi sta
zaspala,
zjutraj zgodaj skupaj
vstala,
305
spat z Matjazhem shla devica,
zjutraj sladka je
zhenica,
avbo dol zvecher je dala,
jo za pecho zamenjála.
Svatbo dolgo so slavili,
310
tri so dni, nochi rabili,
da so vse pojedli,
spili,
so se teden cel gostili,
chisto vsega je ostalo,
se je siromakom dalo,
315 so odprla se nebesa,
reka Duna iz chudesa
se je spremenila v vino,
v zhlahtno zhametno
chrnino;
nikdar vech se ni
zgodilo,
320
da bi vino se valilo
dol po strugi tam pod
cesto,
ki pripelje v Budim
mesto,
le na svatbi od
Matjazha,
kakor pricha mestna
strazha.
325
Dali so she meni piti,
so z lopato me po riti!