Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

SULTAN

 

 

       Kralj je oblachila slekel,

       cape nase je navlekel,

       se oblekel v potepuha,

       v tej obleki ogleduha

5      pesh odshel je po stezici,

       ki ga vodi po ravnici.

       Teche, teche mu stezica,

       kakor dolga je ravnica,

       kot oko mu dalech vidi,

10    steza zginja tam za hribi,

       saj chez polje to shiroko

       pelje v Turchijo globoko.

       Shel je prav do Istanbula,

       kjer se stolpu reche kula,

15    shel je tja do Carigrada,

       sultan tam sedi sred' grada,

       krog njegá stojé dvorjani,

       velikashi tja pozvani,

       so vezirji in bimbashe,

20    janicharji, turshki pashe,

       strezhejo jim le evnuhi,

       skopljeni so debeluhi,

       zhenskih kretenj kot device

       gostom strezhejo sladice:

25    so hurmáshice, baklave,

       pa tufáhije so prave,

       v medu in sladkorju grehi,

       smetana in she orehi!

       Si Matjazh je rad postregel,

30    po sladici vsaki segel,

       potlej kralja je Matjazha

       zgrábila sultána strazha,

       ga peljala pred vladarja,

       pred mogochnega je carja,

35    ki na divanu pochiva,

       gleda rajo in uzhiva.

       Sultanu je jezik stekel,

       kralju je Matjazhu rekel:

       »Kje so tvoji beli hrami,

40    da so tukaj nam neznani?

       Daj, povej mi, kje stanujesh,

       na zahodu, kje domujesh?«

 

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       spretno jezik je obrnil:

45    »Tu, kjer teche ti stezica,

       kakor dolga je ravnica,

       kot oko ti dalech vidi,

       steza zginja tam za hribi,

       saj chez polje to shiroko

50    gre na Ogrsko globoko,

       tam na belo pride cesto,

       ki te pelje v Budim mesto,

       tam so moji beli hrami,

       ki so tukaj vam neznani,

55    tam sem jaz doma, stanujem,

       sredi Budima domujem.«

       Sultanu je jezik stekel,

       kralju je Matjazhu rekel:

       »Che si tam doma, stanujesh,

60    sredi Budima domujesh,

       potlej srechal si vladarja,

       kralja, Ogrov gospodarja,

       ki Matjazh se imenuje,

       sredi Budima stanuje,

65    Ogrom svojim gospodari

       in se s Turki rad udari.

       Zadnjich smo ga zhe ujeli,

       v jechi turshki ga imeli,

       ga je reshila kraljica,

70    kralja ljubljena zhenica,

       spretna s sabljo je borilka,

       mojih spahij je morilka.

       Je Alenchica kraljica

       bojevita lepotica,

75    si lase razpushcha vranje,

       nezhno z roko sega vanje,

       z drugo nedrja razkriva;

       bela dvojchka sta igriva,

       takih nima she carica,

80    kakor ogrska kraljica.«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       spretno jezik je obrnil:

       »Srechal vechkrat sem vladarja,

       kralja, Ogrov gospodarja,

85    ki Matjazh se imenuje,

       sredi Budima stanuje.«

       Sultanu je jezik stekel,

       kralju je Matjazhu rekel:

       »Ti se njemu zdish podoben,

90    kot je slichen bobnu boben.«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       spretno jezik je obrnil:

       »Res se njemu zdim podoben,

       kot je slichen bobnu boben,

95    sam sem mojster violine,

       znan she zunaj domovine,

       sva z Matjazhem si enaka,

       tudi z lokom sva junaka,

       skup igrava melodije,

100   vse na strunah vragolije,

       naj so hitre kakor trilchek,

       pesem, ki jo poje grilchek.«

       Sultanu je jezik stekel,

       kralju je Matjazhu rekel:

105   »Za navadnega gostacha

       v tebi je prevech bahacha,

       dajte gosli za goslacha,

       preizkusimo gobcacha!«

       Stekli so na tlesk evnuhi,

110   zhenskih kretenj debeluhi,

       shkant so hitro poiskali,

       ga Matjazhu v roke dali,

       ta je z lokom po godalu,

       brzh potegnil po shkripalu,

115   zaigral je hiter trilchek,

       kakor ga zapoje grilchek,

       potlej je udaril ritem,

       ki je Turkom jako siten,

       zraven je prepeval z glasom,

120   z moshkim jasnim, krepkim basom:

       »Marko skache, Marko skache,

       nosi bele prazhnje hlache,

       skache po zeleni trati,

       v roki so mu sami zlati,

125   vsi Matjazhevi dukati,

       jih za zheno mora dati!

       Je na polju detelina,

       zhanje gizdava deklina,

       vse, kar s srpom je nazhela,

130   jesti je pred konje déla:

       jejte, bratovi konjichi,

       pijte, bratovi zhrebichi,

       dalech boste potovali,

       dolgo boste peketali

135   chez poljé, poljé shiroko,

       chez goró, goró visoko,

       gore, gore so visoke,

       vode, vode so globoke.

       Shirna polja deteljice,

140   jih ne preletijo ptice,

       ne prejahajo konjichi,

       ne prejezdijo zhrebichi;

       gore segajo v vishine,

       spodaj zevajo globine,

145   jih ne preletijo ptice,

       niti hitre lastovice,

       ne prejahajo zhrebichi,

       ne prejezdijo konjichi;

       vode shirne so globoke,

150   reke nashe so shiroke,

       vode takshna je shirjava,

       da je riba ne preplava,

       je ne preletijo ptice,

       niti hitre lastovice,

155   ne prejahajo konjichi,

       ne prejezdijo zhrebichi.

       Jejte, bratovi konjichi,

       pijte, bratovi zhrebichi,

       so chez reko res mostovi,

160   trije mosti so gotovi,

       vendar so tako shiroki,

       spod prepadi so globoki,

       voda v stene ponve kleshe,

       da jih kólo ne prepleshe,

165   che ne vzame si predaha,

       niti konj jih ne prejaha.

       Marko skache, Marko skache,

       nosi bele prazhnje hlache,

       skache po zeleni trati,

170   v rokah so mu sami zlati,

       vsi Matjazhevi dukati,

       jih za zheno mora dati!«

       Sultanu je jezik stekel,

       kralju je Matjazhu rekel:

175   »Vidim pravega cigana,

       ki mu glasba je poznana;

       vse so zasrbele pete,

       tudi téle moje tete,

       zavaljene debeluhe,

180   tolste zhenskaste evnuhe,

       da so svoje roke vili,

       takt za taktom so lovili.

       Pravish, z lokom sta junaka,

       sta z Matjazhem si enaka,

185   znana zunaj domovine,

       prava mojstra violine.

       Che ga vidish kdaj, Matjazha,

       reci, da mu moja strazha

       zhe postavlja tu veshala,

190   che pa hoche, naj bo tnala,

       saj dobil bo na izbiro

       vislice al' pa sekiro.«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       jezik spretno je obrnil:

195   »Hvala vam za to izbiro,

       vislice al' pa sekiro,

       jaz bi se od vas zdaj lochil,

       ker sem se za pot odlochil;

       che bom srechal kdaj vladarja,

200   ogrskega gospodarja,

       mu povedal bom, kaj chaka

       v Carigradu ga, junaka,

       naj se Turkom izogiba,

       kot se shchuki vsaka riba.«

 

205   Se Matjazh je zhe odpravil,

       ko neumnost je napravil,

       ga objestnost zapeljala

       je in Turkom ga izdala.

       Je napisal gor na vrata,

210   kjer se gre do sultanata,

       vzel je v roke belo kredo

       in napisal to besedo:

       »Tu imeli ste Matjazha,

        kralja ni prijela strazha,

215    sultan naj ima sekiro

        in veshala na izbiro,

        jaz se pa domov odpravim

        in vam bridko smrt pripravim.«

        Videla je kralja strazha,

220    zgrabila je brzh Matjazha,

        ga pred sultana peljala,

        ujetníka mu predala.

        Sultanu je jezik stekel,

        kralju je Matjazhu rekel:

225   »Te imamo zdaj, vladarja,

       ogrskega gospodarja,

       janicharje si pobijal,

       ti si chete nam razbijal,

       zdaj pa dam ti na izbiro

230   al' veshala al' sekiro,

       naj odsekamo ti glavo,

       da bo tnalo vse krvavo,

       al' te damo na veshala,

       da ostane chista tnala?«

235   Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       sultanu besedo vrnil:

       »Naj ostane chista tnala,

       rajshi bi imel veshala.«

       Sultanu je jezik stekel,

240   kralju je Matjazhu rekel:

       »Kje ti naj to smrt pripravim,

       kje naj vislice postavim?«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       sultanu besedo vrnil:

245   »Le obesi me na meji,

       na veshalah al' na veji!«

       Sultanu je jezik stekel,

       kralju je Matjazhu rekel:

       »Te obesil bom na meji,

250   na veshalah al' na veji,

       da bosh gledal kraljevino,

       svojo rodno domovino,

       da bosh videl pokrajíne,

       kjer pognal si korenine.«

 

255   Sultan vprechi da kochijo,

       naj jo s chrnim okrasijo,

       da bo odpeljala strazha

       in obesila Matjazha

       prav na Ogrov, Turkov meji,

260   na veshalah al' na veji.

       Sam prisedel je v kochijo,

       da pospremil bo Matijo

       na njegovi zadnji poti,

       ko bo smrti shel naproti.

265   So peljali na stezico,

       zadrdrali chez ravnico,

       kot oko jim dalech vidi,

       cesta zginja tam za hribi,

       saj chez polje to shiroko

270   gre na Ogrsko globoko,

       mejo dala je narava,

       tam kjer teche kalna Sava.

       Ni miru Matjazhu dalo,

       se vso pot mu je smejalo,

275   kar chudilo je vladarja,

       sultana in Turkov carja,

       pa povprasha ga po vzroku,

       kaj mu usta kot otroku

       razteguje v smeh, ko meja

280   je zhe blizu in z njo veja,

       pri kateri smrt ga chaka,

       zadnja bitka za vojshchaka.

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       v smehu je besedo vrnil:

285   »Ker konjichi pred ojesi

       sprednji vlechejo kolesi,

       zadnji pa se kotalita,

       sprednjih le ne dohitita.«

       Zhe prispeli so do meje

290   in ker niso nashli veje,

       so postavili veshala,

       so na bregu Save stala,

       da bo kralj Matjazh tja preko

       Save, chez shiroko reko

295   gledal Ogrov kraljevino,

       svojo rodno domovino,

       da bo videl pokrajíne,

       kjer pognal je korenine.

       Kralj povprashal je sultána,

300   che mu milost bo priznana,

       zadnji zhelji che ustrezhe,

       da she po pishchalki sezhe

       in v slovo zapiska vsemu,

       kar je pomenilo njemu

305   svet, zhivljenje, kraljevino,

       Ogrov sveto domovino.

       Milost so mu zadnjo dali,

       pa je segel po pishchali,

       luknje s prsti je zatiskal,

310   trikrat je ostró zapiskal,

       kar je vojski pomenilo

       v stiski klic in navodilo:

       v sedlo skochi, moja strazha,

       reshi svojega Matjazha!

 

315   So vojaki prepoznali

       kralja oster zvok pishchali,

       v sedla so takoj skochili,

       konje v dir so zapodili,

       so chez mejo pridrveli,

320   Turkom glave s sabljo sneli,

       sultanu so jo pustili,

       da so zanko natakníli

       mu krog vrata, na veshala

       potegnili, zabingljala

325   mu je glava na oprsje,

       da je gledal tja chez trsje

       proti turshki carjevini,

       svoji rodni domovini,

       da je videl pokrajíne,

330   kjer pognal je korenine.

 

 

 

Opombe

XI Marjetica