Bogdan Novak
Teche, teche bela cesta,
tja do dunajskega mesta,
teche cesta chez
ravnice,
zraven vodijo stezice,
5 k Dunaju, kjer kralj domuje,
tamkaj kralj Matjazh
stanuje,
med vladarji
vsemogochen,
je med sedmimi mogochen,
sedem je na svetu
kraljev,
10
a Matjazh od vseh vladarjev
kralj v najvechjem je
kraljestvu,
vlada silnemu obchestvu,
Turke on drzhi v
razdalji,
klanjajo se mu vladarji,
15
so pokorni mu cesarji,
blizhnji, daljni
gospodarji.
Narodom kraljuje mnogim,
in bogatim in ubogim,
Z zhezlom vsem deli
pravico,
20
da spoznavajo resnico,
vse zashchiti siromake,
pred sodniki jih enake
naredijo z bogatini,
ker so zakoni edini,
25
che se pravdajo kmetíchi,
ali vzvisheni grofíchi.
A Matjazh ni zadovoljen,
vedno nekam je
zlovoljen,
sla pohlepna ga obvlada,
30
vojskovanje je navada,
ki ga pelje v mnoge
boje,
vse bi rad imel za
svoje.
Je brez Lenke svet
temachen,
brez ljubezni silno
mrachen,
35
che Alenka je v pogubi,
chrna vojska, ta ga
ljubi,
z njo dezhele si osvaja,
v nove vojne se podaja,
vse so bitke zmagovite,
40
v vencu zmage nove kite,
nosijo mu bogatijo,
ki je dal ni za
kupchijo,
z njo podpiral je
umetnost,
rokodelsko, umsko
spretnost,
45
zidal lepe je palache,
pesnikom dajal je
plache,
da pisali so mu verze,
zidal mnoge univerze,
zbiral kipe je in slike,
50
knjizhnica je njega znana,
zbirka je Corviniana,
v njej je uchenost
nabrana,
vechja le sred Vatikana,
saj je knjig v njej ne
stotero,
55
ampak dvakrat tisochero.
»Kralj neuk je kronan
osel,
nich kaj boljshi kakor
posel,«
je govoril in zdravnike
je podpiral, uchenike,
60
zvezdoglede in slikarje,
pesnike in lepopisce,
tudi zgodovinopisce,
znal latinsko je in
nemshko,
rusko, cheshko in
slovensko,
65
znal je jezik ukrajinski,
srbski govor, pa
rusinski.
Sholal je shtudente
bistre,
videl svoje v njih
ministre,
jih poshiljal v
Bratislavo,
70
pa v Pariz po znanja slavo,
naj so revni al' bogati,
treba jim prilozhnost
dati.
Vendar ni bil
zadovoljen,
vedno nekam je
zlovoljen,
75
mrachen vase se zapira,
svoje blizhnje vse
nadira,
nich ga ne zadovoljuje,
vedno raje se vojskuje,
z vojsko se okoli klati,
80
s silo hoche vse jemati,
ker ostal je brez
ljubezni,
so pogledi njega jezni,
z vsemi se prav rad
prepira,
da oblake chrne zbira,
85
pa iz njih ga bo zadela
bozhje kazni bela
strela.
Kralj Matjazh rad
popotuje,
tuje kraje ogleduje,
kje bi she kaj nashel
zase,
90
kje naj svoje ovce pase,
ker popasle so ravnico,
zdaj pa svojo bi
drobnico
rad spustíl na tujo
pasho,
zvechal kraljevino
nasho,
95
vzel bi drugim vse livade,
vsilil svoje jim navade,
da bi se mu pokorili,
ga kot kralja bi
chastili.
Videl je takó hribino,
100
v goro kopasto solino,
chiste je soli zaloga
skrita za stoletja
mnoga.
Kralj Matjazh je tamkaj
rekel,
jezik mu je naglo
stekel:
105
»Kdo lastnik je te hribine,
v gori kopaste soline?
Zase hochem jo imeti,
z vojsko jo zhelim
oteti,
da bomo soli imeli,
110
dokler bomo vsi zhiveli,
pa she vnuchad bo solila
svoja bo lahko zhivila.«
Kralju so odgovorili,
so odgovor mu vrnili:
115
»Bog lastnik je te hribine,
v gori kopaste soline.
Tukaj nimash kaj iskati,
Bogu morash se predati,
prva bozhja je pravica,
120
to na svetu je resnica,
Bog je dal oblast
vladarju,
vzame jo lahko she
carju,
Bog oblast le podeljuje,
vse na zemlji poseduje.«
125
Kralj Matjazh ni zadovoljen,
reche jim, hudo
zlovoljen:
»Bog v nebesih naj
kraljuje,
tu pa je kraljestvo
tuje,
chete ene Bog ne zmore,
130
she vojaka ne premore,
torej moja je hribina,
v gori kopasti solina.«
Zdaj je grozno zagrmelo,
je v chrnino svet odelo,
135
bozhji glas se je razlegel,
je do kralja vojske
segel:
»Moja slana je hribina,
v gori kopasti solina,
chete moje so zhe
zbrane,
140
proti tebi so poslane,
che se drznil bosh
hribino
vzeti zase, to solino,
vojne trume obvladujem,
tebi zdajci ukazujem,
145
chete svoje naglo zberi,
pa jo z vojsko proch
uberi,
sicer pride
mashchevanje,
za upornost kaznovanje!«
Kralj Matjazh takoj mu
reche,
150
jezik mu na naglo steche:
»Chete ene, Bog, ne
zmoresh,
she vojaka ne premoresh,
torej moja je solina,
v gori kopasta solina!«
155
Svoje je premaknil chete,
chrne, za denar najete,
se napotil na hribino,
da bi si zavzel solino,
ni se zmenil za svarilo,
160
od Boga opozorilo,
na vrh gore je pojahal,
s svojim praporom je
mahal,
konja vranca je
spodbodel,
prapor je na vrh
zabodel,
165
ko se je nebo stemnilo,
ogenj, zhveplo je
dezhilo,
bliskalo je in grmelo,
kakor morje je hrumelo.
Chete stale so v koraku,
170
luch ugasha v temnem mraku,
vso dezhelo je prekrila,
luch tesnobna zatemnila,
dim se je nad pokrajíno
dvigal kvishku v
nebesnino,
175
kot prishel bi s pogorishcha,
kot bi sukal se z
ognjishcha.
Trombe bozhje so
trobíle,
vse vojake oglushíle,
da so pali v bolechini,
180
oblezhali na hribini.
Glas se angela zachuje:
»On je, ki nam vsem
kraljuje,
nad vojskámi gospoduje,
naj ga chlovek vsak
blagruje,
185
vsi naj nosijo darove,
se bojijo naj Jehóve,
kajti On prevzetnost
knezov
brzda in objestnost
krezov,
On je strashen za
vladarje,
190
On kaznuje zemlje kralje,
On Gospod je nad
vojskámi,
On odlocha, kaj bo z
nami!«
Kralj Matjazh se je
prestrashil,
konj pod njim se mu je
spláshil,
195
v beg pognal se je s hribine,
zdirjal s kopaste
soline,
chetica mu je sledila,
zvesta ni ga zapustila,
a je malo teh junakov,
200
komaj da je kaj mozhakov,
ki za kraljem so
bezhali,
ki so zhivi she ostali,
saj Gospod je nad
vojskámi
dezh ognjen dezhil z
rokami,
205
da so tresle se ravnine,
zadrhtele so hribine,
vsepovsod vojaki pali,
so mrlichi oblezhali,
kakor smetje so po
cesti,
210
greh Matjazheve objesti.
Kralj Matjazh z udarcem
bicha
v dir poganjal je
konjicha,
cheta je za njim
jezdíla,
v divji jezhi mu
sledila,
215
da bi jezi ubezhali,
ki so v Bogu jo izzvali.
Jahali so sred soteske,
med grmovjem mlade
leske,
shibe so jim lica bíle,
220
so jim kozho pomodrile,
jahali so chez rakite,
chez robide trnovite,
lica so jim pomodrela,
kozha jim je krvavela.
225
Kralj obrzdal je vranicha,
skochil s svojega
konjicha,
tam v obupu roke vije,
roke vije in zavpije:
»Gore! Me pokrijte,
gore!
230
Naj nikdár ne vidim zore!
Strashna jeza je
Gospoda,
bi mu moral bit' oproda,
pa sem hotel bit za
kralja,
nad Gospodom gospodarja.
235
Vsi mrlichi tam na cesti
oblezhijo mi na vesti,
ker sem gluh bil in
prevzeten,
za svarila nedovzeten.
Gore! Me pokrijte, gore!
240
Naj nikdár ne vidim zore!«
Bog Sodnik je nad
sodniki,
med najvechjimi Velíki,
ko kaznuje, neusmiljen,
a neskonchno je
usmiljen:
245
gore so se premakníle,
kralja sred osrchja
skrile,
so nad njega se zgrníle,
s cheto zvestih ga
pokrile.
Tam zijala je votlina,
250
sredi gore je praznina,
ni izjemno res velika,
vendar luch se tam
svetlika,
skozi okno med gorami,
kjer domujejo le vrani.
255
Miza tam stoji kamnita,
vojska krog je
grozovita,
chrna vojska od
Matjazha,
njega zadnja zvesta strazha,
najbolj zvesti so
mozhaki,
260
vsi do zadnjega junaki,
njih shtevilo ni veliko,
vendar jih je le tolíko,
da bi vsi pod lipo
stali,
v senci drevja se
pahljali.
265
Kralj za mizo je kamnito
sédel z brado valovito,
je zaspal od njega
vranec,
kralja je premagal
spanec,
vojska je prav vsa
zaspala,
270
ni z orozhjem zhvenketala,
v spanju kralj Matjazh
pochiva,
vojska mirne sanje
sniva,
chakajo na svoje chase,
brada kralja ko obrase
275
mizo sedemkrat kamnito,
vzdigne vojsko
zmagovito,
bodo gore se razprle,
pot mu do sveta odprle,
da se vrnil bo v
zhivljenje
280
in odpravil vse trpljenje,
da povrnil bo pravico,
uveljavil bo resnico,
da je kralj zares
mogochen,
kadar Bog je vsemogochen
285
dal mu svoje del oblásti,
ki je ni mogoche krasti,
jo je treba izprosíti,
od Boga modrost dobiti.
Oj, stoji, stoji tam
gora,
290
jo obrashcha shuma bora,
raste v sred dishecha
lipa,
gor mi poje siva cipa,
zhvrgoli in mi prepeva,
vedno istega napeva.
295
Kamor sega korenina,
spod pod lipo je
votlina,
tam za mizo je kamnito,
z brado kraljevo ovito,
kralj Matjazh, ki v snu
pochiva,
300
vojska zraven mirno sniva,
chrna vojska od
Matjazha,
njega zadnja zvesta
strazha,
najbolj zvesti so
mozhaki,
vsi do zadnjega junaki.
305
Ura jim polnoch odbije,
polna luna jih obsije,
najprej prebudi
vladarja,
kralja, vojske
gospodarja,
lovski rog si v roke
vzame,
310
piskati, trobíti jame,
da zatresejo se gore,
pish zatrese stare bore,
da se prebudijo ptice
in drhtijo veverice,
315
bori divje zashumijo,
iglice na tla spustijo.
Ko se prvi pisk
razlezhe,
da sluzhabnika dosezhe,
sluga prihiti do kralja
320
in poklekne pred vladarja.
»Kaj po svetu se dogaja,
naj pove, ki zdaj prihaja!«
»Videl sem kar dosti
svéta,
je resnica razodeta,
325
da ljudje se veselijo,
v blagostanju vsi
zhivijo.«
Ko se drugi pisk
razlezhe,
da sluzhabnika dosezhe,
sluga drug hiti pred kralja
330
in poklekne pred vladarja.
»Kaj po svetu se dogaja,
naj pove, ki zdaj
prihaja!«
»Videl sem kar dosti
svéta,
je resnica razodeta,
335
tam polkonji so rojeni,
so za vojno zaplojeni,
kakor blisk povsod drvijo,
da psoglavce pomorijo.«
Ko se tretji pisk
razlezhe,
340
da sluzhabnika dosezhe,
sluga tretji pred
vladarja
prihiti pred gospodarja.
»Kaj po svetu se dogaja,
naj pove, ki zdaj
prihaja!«
345
»Videl sem kar dosti svéta,
je resnica razodeta,
da so tamkaj velikani,
sami takshni telebani,
goro vrh goré zlozhijo,
350
da k nebesom pohitijo,
vishje so se gore
vzpele,
bolj potolchejo jih
strele.«
Se chetrti pisk razlezhe,
da sluzhabnika dosezhe,
355
zhe chetrti pred vladarja,
prihiti do gospodarja.
»Kaj po svetu se dogaja,
naj pove, ki zdaj
prihaja!«
»Videl sem kar dosti
svéta,
360
je resnica razodeta,
tamkaj ptich ljudem
kraljuje,
vse z zheleznim kljunom
kljuje,
kogar kavsne, ta pri
prichi
mrtva kost je med
mrlichi.«
365
Ko se peti pisk razlezhe,
da sluzhabnika dosezhe,
sluga peti pred
vladarja,
prihiti pred gospodarja.
»Kaj po svetu se dogaja,
370
naj pove, ki zdaj prihaja!«
»Videl sem kaj dosti
svéta,
je resnica razodeta,
tam na chelo vladavine
kralja volijo zverine,
375
vsaka bi she vech imela,
che bi v strahu ne
zhivela.
Srechen, komur to ni znano,
pa mu je zhiveti dano
brez strahu in brez
trepeta;
380
takshna je dezhela peta.«
Ko se shesti pisk
razlezhe,
da sluzhabnika dosezhe,
sluga shesti pred
vladarja,
prihiti pred gospodarja.
385
»Kaj po svetu se dogaja,
naj pove, ki zdaj
prihaja!«
»Videl sem kaj dosti
svéta,
je resnica razodeta,
tam jim pamet je za
kralja
390
in modrost za gospodarja,
sivobradci govorijo,
kot da rozhice sadijo,
dneve bi jih poslushali,
ne da kaj bi v usta
dali.«
395
Ko se sedmi pisk razlezhe,
da sluzhabnika dosezhe,
sluga sedmi pred
vladarja,
prihiti pred gospodarja.
»Kaj po svetu se dogaja,
400
naj pove, ki zdaj prihaja!«
»Videl sem kaj dosti
svéta,
je resnica razodeta,
tamkaj vladajo junaki,
pesmi pojejo mozhaki,
405
nich vojakom ni tezhavno,
da so chastni, jim je
glavno,
kakor dalech morje sega,
njih dezhela se raztega.«
Ko se osmi pisk
razlezhe,
410
ptico drobceno dosezhe,
ptichka pride pred
vladarja,
prileti pred gospodarja.
»Kaj po svetu se dogaja,
naj pove, ki zdaj
prihaja!«
415
»Videla sem dosti svéta,
je resnica razodeta,
tamkaj vladajo device,
tudi zhenske so
kraljice,
brez mozha so vladarice,
420
samske vse gospodarice.
Njih lepoti vse
podlezhe,
divja zver pred njimi
lezhe,
njihova je domovina
chista kakor bisernina,
425
grichi vsi so iz zlatnine,
drevje je iz bakrovine,
listichi iz srebrnine,
take so she pajchevine,
v zlatem pesku teche
reka,
430
nektar se iz rozh nateka,
rozhic bozhje so
vonjave,
duha se jih iz daljave.«
Se deveti pisk razlezhe,
belo rachico dosezhe,
435
rachka pride pred vladarja,
prileti pred gospodarja,
tam odvrzhe vsa peresa,
je deklè kot iz
nebesa.
»Kaj po svetu se dogaja,
440
naj pove, ki zdaj prihaja!«
»Videla sem dosti svéta,
je resnica razodeta,
iz devete kraljevine,
sem iz zhenske domovine,
445
kjer kraljujem kot mladenka,
po imenu sem Jelénka,
tam smo zhenske na
oblasti,
bolj smo kakor moshki v
chasti,
tam so moshki zoprniki,
450
vsi po vrsti coprniki,
charati so se uchili,
sebe in kraljestvo
skrili.«
Si nadela je peresa,
odletela gor v nebesa,
455
proti svoji domovini,
prot' deveti kraljevini.
Rog Matjazhev je
utihnil,
kralj tja v brado je
zavzdihnil:
»Nich se v svetu ne
dogaja,
460
dolgochasno vse postaja,
se z dekleti ne borimo,
mirne miru prepustimo,
na psoglavce pozabímo,
pa lahko nazaj zaspimo.«
465
Spet za mizo je kamnito
sédel z brado valovito,
je zaspal od njega
vranec,
kralja je premagal
spanec,
vojska je prav vsa
zaspala,
470
ni z orozhjem zhvenketala,
v spanju kralj Matjazh
pochiva,
vojska mirne sanje
sniva,
chakajo na svoje chase,
brada kralja ko obrase
475
mizo sedemkrat kamnito,
vzdigne vojsko
zmagovito,
bodo gore se razprle,
pot mu do sveta odprle,
da se vrnil bo v
zhivljenje
480
in odpravil vse trpljenje,
da povrnil bo pravico,
uveljavil bo resnico.
Oj, stoji, stoji tam
gora,
jo obrashcha shuma bora,
485
raste v sred dishecha lipa,
gor mi poje siva cipa,
zhvrgoli mi in prepeva,
vedno istega napeva.
Kamor sega korenina,
490
spod pod lipo je votlina,
tam za mizo je kamnito,
z brado kraljevo ovito,
kralj Matjazh, ki v snu
pochiva,
vojska zraven mirno
sniva,
495
chrna vojska od Matjazha,
njega zadnja zvesta strazha,
najbolj zvesti so
mozhaki,
vsi do zadnjega junaki.
Zbrana je huzarjev
cheta,
500
vojska, od Boga zakleta,
vsak nad konjski vrat se
sklanja,
kot da konja v dir
poganja,
vendar sklonjena postava
v sedlu okrashenem
spava.
505
Che jih kdo v obraz pogleda,
takshni so, kot bi iz
leda
chrno vojsko obtesali,
jih iz kamna izklesali.
Ura jim polnoch odbije,
510
polna luna jih obsije,
najprej prebudi
vladarja,
kralja, vojske
gospodarja,
potlej chete zbor
se zgane,
vsak orozhje svoje
vzame,
515
pa krdelo to kamnito
zarozhlja prav
grozovito,
da zatresejo se gore,
pish zatrese stare bore,
da se prebudijo ptice
520
in drhtijo veverice,
bori divje zashumijo,
iglice na tla spustijo.
Kralj Matjazh ochi
pomane,
vprasha jih, junake
zbrane:
525
»She so dolgorepe ptice,
srake, drzne te tatice?
Vojska nasha bo zachela,
ko bo zadnja odletela.«
Vojska s kopji v tla
udarja,
530
kralju strumno odgovarja:
»She so dolgorepe ptice,
srake, drzne te tatice!
Vojska se ne bo zachela,
zadnja ni she odletela.«
535
Ura eno zhe preteche,
kralj Matjazh nich vech
ne reche,
vse spokojno spet
postane,
vech nobeden se ne
zgane.
V spanju kralj Matjazh
pochiva,
540
vojska mirno sanje sniva,
chakajo na svoje chase,
brada kralja ko obrase
mizo sedemkrat kamnito,
vzdigne vojsko
grozovito,
545
brada mizo bo obvila,
zemlja srake bo zgubila,
bodo gore se razprle,
pot mu do sveta odprle,
da se vrnil bo v
zhivljenje
550
in odpravil bo trpljenje,
da povrnil bo pravico,
uveljavil bo resnico.
Kjer trivrshna lipa
rase,
sedem kraljev v zlate
chase
555
gre chez strashno bojno polje,
da bo vse na svetu
bolje.
Ko zaslishish chudne
shume,
to Matjazheve so trume,
on krivico bo premagal,
560
do pravice nam pomagal.
Oj, stoji, stoji tam
gora,
jo obrashcha shuma bora,
raste v sred dishecha
lipa,
gor mi poje siva cipa,
565
zhvrgoli mi in prepeva,
vedno istega napeva.
Kamor sega korenina,
spod pod lipo je
votlina,
tam za mizo je kamnito,
570
z brado kraljevo ovito,
kralj Matjazh, ki v snu
pochiva,
vojska zraven mirno
sniva,
chrna vojska od
Matjazha,
njega zadnja zvesta strazha,
575
najbolj zvesti so mozhaki,
vsi do zadnjega junaki.
Zadnja dolgorepa ptica,
sraka, drzna ta tatica,
bo nad goro priletela,
580
v kljunu seme bo imela,
ga na zemljo bo
spustila,
seme vanjo posadila,
potlej v drevju tam
pogine,
zadnja sraka z zemlje
zgine.
585
Seme dolgo bo kalilo,
zemljo s kalchkom bo
prebilo,
prvo roso bo popilo,
kvishku se bo napotilo,
se od vode bo napelo,
590
pod nebo bo zabrstelo;
zrasla lipa vrh obrha
bo visoka, sedmovrha,
vsak bo vrh za
kraljevino,
ki se zdruzhijo v edino.
595
Svet se bo takrat zamajal,
chas bo nov ljudem
prihajal,
sedem kraljev bo tam
stalo,
za oblast se bojevalo
in nas bodo vojne reve
600
tri pestile komaj dneve,
chasa bomo ne imeli,
da bi hlebce tri pojeli.
Kralj Matjazh takrat se
dvigne,
svoji vojski on pomigne,
605
mizo zapusti kamnito,
vzdigne vojsko
zmagovito,
bodo gore se razprle,
pot mu do sveta odprle,
da se vrnil bo v
zhivljenje
610
in odpravil vse trpljenje.
Sedem kraljev bo
premagal,
jim pod lipo mir ukazal,
bodo morali prisechi,
nikdar po orozhju sechi,
615 vrnil bo Matjazh pravico,
uveljavil bo resnico,
da je kralj zares
mogochen,
kadar Bog je vsemogochen
dal mu svoje del
oblásti,
620
ki je ni mogoche krasti,
jo je treba izprosíti,
od Boga modrost dobiti.
Z narodom bo narod
rajal,
dan najlepshi pa obhajal
625
bodesh ti, slovenski rod,
ker bosh konchno svoj
gospod!