Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

SMRT

 

 

       Teche, teche bela cesta,

       tja do dunajskega mesta,

       teche cesta chez ravnice,

       zraven vodijo stezice,

5      k Dunaju, kjer kralj domuje,

       tamkaj kralj Matjazh stanuje,

       med vladarji vsemogochen,

       je med sedmimi mogochen,

       sedem je na svetu kraljev,

10    a Matjazh od vseh vladarjev

       kralj v najvechjem je kraljestvu,

       vlada silnemu obchestvu,

       Turke on drzhi v razdalji,

       klanjajo se mu vladarji,

15    so pokorni mu cesarji,

       blizhnji, daljni gospodarji.

       Narodom kraljuje mnogim,

       in bogatim in ubogim,

       Z zhezlom vsem deli pravico,

20    da spoznavajo resnico,

       vse zashchiti siromake,

       pred sodniki jih enake

       naredijo z bogatini,

       ker so zakoni edini,

25    che se pravdajo kmetíchi,

       ali vzvisheni grofíchi.

       A Matjazh ni zadovoljen,

       vedno nekam je zlovoljen,

       sla pohlepna ga obvlada,

30    vojskovanje je navada,

       ki ga pelje v mnoge boje,

       vse bi rad imel za svoje.

       Je brez Lenke svet temachen,

       brez ljubezni silno mrachen,

35    che Alenka je v pogubi,

       chrna vojska, ta ga ljubi,

       z njo dezhele si osvaja,

       v nove vojne se podaja,

       vse so bitke zmagovite,

40    v vencu zmage nove kite,

       nosijo mu bogatijo,

       ki je dal ni za kupchijo,

       z njo podpiral je umetnost,

       rokodelsko, umsko spretnost,

45    zidal lepe je palache,

       pesnikom dajal je plache,

       da pisali so mu verze,

       zidal mnoge univerze,

       zbiral kipe je in slike,

50    knjizhnica je njega znana,

       zbirka je Corviniana,

       v njej je uchenost nabrana,

       vechja le sred Vatikana,

       saj je knjig v njej ne stotero,

55    ampak dvakrat tisochero.

       »Kralj neuk je kronan osel,

       nich kaj boljshi kakor posel,«

       je govoril in zdravnike

       je podpiral, uchenike,

60    zvezdoglede in slikarje,

       pesnike in lepopisce,

       tudi zgodovinopisce,

       znal latinsko je in nemshko,

       rusko, cheshko in slovensko,

65    znal je jezik ukrajinski,

       srbski govor, pa rusinski.

       Sholal je shtudente bistre,

       videl svoje v njih ministre,

       jih poshiljal v Bratislavo,

70    pa v Pariz po znanja slavo,

       naj so revni al' bogati,

       treba jim prilozhnost dati.

       Vendar ni bil zadovoljen,

       vedno nekam je zlovoljen,

75    mrachen vase se zapira,

       svoje blizhnje vse nadira,

       nich ga ne zadovoljuje,

       vedno raje se vojskuje,

       z vojsko se okoli klati,

80    s silo hoche vse jemati,

       ker ostal je brez ljubezni,

       so pogledi njega jezni,

       z vsemi se prav rad prepira,

       da oblake chrne zbira,

85    pa iz njih ga bo zadela

       bozhje kazni bela strela.

 

       Kralj Matjazh rad popotuje,

       tuje kraje ogleduje,

       kje bi she kaj nashel zase,

90    kje naj svoje ovce pase,

       ker popasle so ravnico,

       zdaj pa svojo bi drobnico

       rad spustíl na tujo pasho,

       zvechal kraljevino nasho,

95    vzel bi drugim vse livade,

       vsilil svoje jim navade,

       da bi se mu pokorili,

       ga kot kralja bi chastili.

       Videl je takó hribino,

100   v goro kopasto solino,

       chiste je soli zaloga

       skrita za stoletja mnoga.

       Kralj Matjazh je tamkaj rekel,

       jezik mu je naglo stekel:

105   »Kdo lastnik je te hribine,

       v gori kopaste soline?

       Zase hochem jo imeti,

       z vojsko jo zhelim oteti,

       da bomo soli imeli,

110   dokler bomo vsi zhiveli,

       pa she vnuchad bo solila

       svoja bo lahko zhivila.«

       Kralju so odgovorili,

       so odgovor mu vrnili:

115   »Bog lastnik je te hribine,

       v gori kopaste soline.

       Tukaj nimash kaj iskati,

       Bogu morash se predati,

       prva bozhja je pravica,

120   to na svetu je resnica,

       Bog je dal oblast vladarju,

       vzame jo lahko she carju,

       Bog oblast le podeljuje,

       vse na zemlji poseduje.«

125   Kralj Matjazh ni zadovoljen,

       reche jim, hudo zlovoljen:

       »Bog v nebesih naj kraljuje,

       tu pa je kraljestvo tuje,

       chete ene Bog ne zmore,

130   she vojaka ne premore,

       torej moja je hribina,

       v gori kopasti solina.«

 

       Zdaj je grozno zagrmelo,

       je v chrnino svet odelo,

135   bozhji glas se je razlegel,

       je do kralja vojske segel:

       »Moja slana je hribina,

       v gori kopasti solina,

       chete moje so zhe zbrane,

140   proti tebi so poslane,

       che se drznil bosh hribino

       vzeti zase, to solino,

       vojne trume obvladujem,

       tebi zdajci ukazujem,

145   chete svoje naglo zberi,

       pa jo z vojsko proch uberi,

       sicer pride mashchevanje,

       za upornost kaznovanje!«

       Kralj Matjazh takoj mu reche,

150   jezik mu na naglo steche:

       »Chete ene, Bog, ne zmoresh,

       she vojaka ne premoresh,

       torej moja je solina,

       v gori kopasta solina!«

155   Svoje je premaknil chete,

       chrne, za denar najete,

       se napotil na hribino,

       da bi si zavzel solino,

       ni se zmenil za svarilo,

160   od Boga opozorilo,

       na vrh gore je pojahal,

       s svojim praporom je mahal,

       konja vranca je spodbodel,

       prapor je na vrh zabodel,

165   ko se je nebo stemnilo,

       ogenj, zhveplo je dezhilo,

       bliskalo je in grmelo,

       kakor morje je hrumelo.

       Chete stale so v koraku,

170   luch ugasha v temnem mraku,

       vso dezhelo je prekrila,

       luch tesnobna zatemnila,

       dim se je nad pokrajíno

       dvigal kvishku v nebesnino,

175   kot prishel bi s pogorishcha,

       kot bi sukal se z ognjishcha.

       Trombe bozhje so trobíle,

       vse vojake oglushíle,

       da so pali v bolechini,

180   oblezhali na hribini.

       Glas se angela zachuje:

       »On je, ki nam vsem kraljuje,

       nad vojskámi gospoduje,

       naj ga chlovek vsak blagruje,

185   vsi naj nosijo darove,

       se bojijo naj Jehóve,

       kajti On prevzetnost knezov

       brzda in objestnost krezov,

       On je strashen za vladarje,

190   On kaznuje zemlje kralje,

       On Gospod je nad vojskámi,

       On odlocha, kaj bo z nami!«

       Kralj Matjazh se je prestrashil,

       konj pod njim se mu je spláshil,

195   v beg pognal se je s hribine,

       zdirjal s kopaste soline,

       chetica mu je sledila,

       zvesta ni ga zapustila,

       a je malo teh junakov,

200   komaj da je kaj mozhakov,

       ki za kraljem so bezhali,

       ki so zhivi she ostali,

       saj Gospod je nad vojskámi

       dezh ognjen dezhil z rokami,

205   da so tresle se ravnine,

       zadrhtele so hribine,

       vsepovsod vojaki pali,

       so mrlichi oblezhali,

       kakor smetje so po cesti,

210   greh Matjazheve objesti.

       Kralj Matjazh z udarcem bicha

       v dir poganjal je konjicha,

       cheta je za njim jezdíla,

       v divji jezhi mu sledila,

215   da bi jezi ubezhali,

       ki so v Bogu jo izzvali.

       Jahali so sred soteske,

       med grmovjem mlade leske,

       shibe so jim lica bíle,

220   so jim kozho pomodrile,

       jahali so chez rakite,

       chez robide trnovite,

       lica so jim pomodrela,

       kozha jim je krvavela.

 

225   Kralj obrzdal je vranicha,

       skochil s svojega konjicha,

       tam v obupu roke vije,

       roke vije in zavpije:

       »Gore! Me pokrijte, gore!

230   Naj nikdár ne vidim zore!

       Strashna jeza je Gospoda,

       bi mu moral bit' oproda,

       pa sem hotel bit za kralja,

       nad Gospodom gospodarja.

235   Vsi mrlichi tam na cesti

       oblezhijo mi na vesti,

       ker sem gluh bil in prevzeten,

       za svarila nedovzeten.

       Gore! Me pokrijte, gore!

240   Naj nikdár ne vidim zore!«

       Bog Sodnik je nad sodniki,

       med najvechjimi Velíki,

       ko kaznuje, neusmiljen,

       a neskonchno je usmiljen:

245   gore so se premakníle,

       kralja sred osrchja skrile,

       so nad njega se zgrníle,

       s cheto zvestih ga pokrile.

       Tam zijala je votlina,

250   sredi gore je praznina,

       ni izjemno res velika,

       vendar luch se tam svetlika,

       skozi okno med gorami,

       kjer domujejo le vrani.

255   Miza tam stoji kamnita,

       vojska krog je grozovita,

       chrna vojska od Matjazha,

       njega zadnja zvesta strazha,

       najbolj zvesti so mozhaki,

260   vsi do zadnjega junaki,

       njih shtevilo ni veliko,

       vendar jih je le tolíko,

       da bi vsi pod lipo stali,

       v senci drevja se pahljali.

265   Kralj za mizo je kamnito

       sédel z brado valovito,

       je zaspal od njega vranec,

       kralja je premagal spanec,

       vojska je prav vsa zaspala,

270   ni z orozhjem zhvenketala,

       v spanju kralj Matjazh pochiva,

       vojska mirne sanje sniva,

       chakajo na svoje chase,

       brada kralja ko obrase

275   mizo sedemkrat kamnito,

       vzdigne vojsko zmagovito,

       bodo gore se razprle,

       pot mu do sveta odprle,

       da se vrnil bo v zhivljenje

280   in odpravil vse trpljenje,

       da povrnil bo pravico,

       uveljavil bo resnico,

       da je kralj zares mogochen,

       kadar Bog je vsemogochen

285   dal mu svoje del oblásti,

       ki je ni mogoche krasti,

       jo je treba izprosíti,

       od Boga modrost dobiti.

 

       Oj, stoji, stoji tam gora,

290   jo obrashcha shuma bora,

       raste v sred dishecha lipa,

       gor mi poje siva cipa,

       zhvrgoli in mi prepeva,

       vedno istega napeva.

295   Kamor sega korenina,

       spod pod lipo je votlina,

       tam za mizo je kamnito,

       z brado kraljevo ovito,

       kralj Matjazh, ki v snu pochiva,

300   vojska zraven mirno sniva,

       chrna vojska od Matjazha,

       njega zadnja zvesta strazha,

       najbolj zvesti so mozhaki,

       vsi do zadnjega junaki.

305   Ura jim polnoch odbije,

       polna luna jih obsije,

       najprej prebudi vladarja,

       kralja, vojske gospodarja,

       lovski rog si v roke vzame,

310   piskati, trobíti jame,

       da zatresejo se gore,

       pish zatrese stare bore,

       da se prebudijo ptice

       in drhtijo veverice,

315   bori divje zashumijo,

       iglice na tla spustijo.

       Ko se prvi pisk razlezhe,

       da sluzhabnika dosezhe,

       sluga prihiti do kralja

320   in poklekne pred vladarja.

       »Kaj po svetu se dogaja,

       naj pove, ki zdaj prihaja!«

       »Videl sem kar dosti svéta,

       je resnica razodeta,

325   da ljudje se veselijo,

       v blagostanju vsi zhivijo.«

       Ko se drugi pisk razlezhe,

       da sluzhabnika dosezhe,

       sluga drug hiti pred kralja

330   in poklekne pred vladarja.

       »Kaj po svetu se dogaja,

       naj pove, ki zdaj prihaja!«

       »Videl sem kar dosti svéta,

       je resnica razodeta,

335   tam polkonji so rojeni,

       so za vojno zaplojeni,

       kakor blisk povsod drvijo,

       da psoglavce pomorijo.«

       Ko se tretji pisk razlezhe,

340   da sluzhabnika dosezhe,

       sluga tretji pred vladarja

       prihiti pred gospodarja.

       »Kaj po svetu se dogaja,

       naj pove, ki zdaj prihaja!«

345   »Videl sem kar dosti svéta,

       je resnica razodeta,

       da so tamkaj velikani,

       sami takshni telebani,

       goro vrh goré zlozhijo,

350   da k nebesom pohitijo,

       vishje so se gore vzpele,

       bolj potolchejo jih strele.«

       Se chetrti pisk razlezhe,

       da sluzhabnika dosezhe,

355   zhe chetrti pred vladarja,

       prihiti do gospodarja.

       »Kaj po svetu se dogaja,

       naj pove, ki zdaj prihaja!«

 

       »Videl sem kar dosti svéta,

360   je resnica razodeta,

       tamkaj ptich ljudem kraljuje,

       vse z zheleznim kljunom kljuje,

       kogar kavsne, ta pri prichi

       mrtva kost je med mrlichi.«

365   Ko se peti pisk razlezhe,

       da sluzhabnika dosezhe,

       sluga peti pred vladarja,

       prihiti pred gospodarja.

       »Kaj po svetu se dogaja,

370   naj pove, ki zdaj prihaja!«

       »Videl sem kaj dosti svéta,

       je resnica razodeta,

       tam na chelo vladavine

       kralja volijo zverine,

375   vsaka bi she vech imela,

       che bi v strahu ne zhivela.

       Srechen, komur to ni znano,

       pa mu je zhiveti dano

       brez strahu in brez trepeta;

380   takshna je dezhela peta.«

       Ko se shesti pisk razlezhe,

       da sluzhabnika dosezhe,

       sluga shesti pred vladarja,

       prihiti pred gospodarja.

385   »Kaj po svetu se dogaja,

       naj pove, ki zdaj prihaja!«

       »Videl sem kaj dosti svéta,

       je resnica razodeta,

       tam jim pamet je za kralja

390   in modrost za gospodarja,

       sivobradci govorijo,

       kot da rozhice sadijo,

       dneve bi jih poslushali,

       ne da kaj bi v usta dali.«

395   Ko se sedmi pisk razlezhe,

       da sluzhabnika dosezhe,

       sluga sedmi pred vladarja,

       prihiti pred gospodarja.

       »Kaj po svetu se dogaja,

400   naj pove, ki zdaj prihaja!«

       »Videl sem kaj dosti svéta,

       je resnica razodeta,

       tamkaj vladajo junaki,

       pesmi pojejo mozhaki,

405   nich vojakom ni tezhavno,

       da so chastni, jim je glavno,

       kakor dalech morje sega,

       njih dezhela se raztega.«

       Ko se osmi pisk razlezhe,

410   ptico drobceno dosezhe,

       ptichka pride pred vladarja,

       prileti pred gospodarja.

       »Kaj po svetu se dogaja,

       naj pove, ki zdaj prihaja!«

415   »Videla sem dosti svéta,

       je resnica razodeta,

       tamkaj vladajo device,

       tudi zhenske so kraljice,

       brez mozha so vladarice,

420   samske vse gospodarice.

       Njih lepoti vse podlezhe,

       divja zver pred njimi lezhe,

       njihova je domovina

       chista kakor bisernina,

425   grichi vsi so iz zlatnine,

       drevje je iz bakrovine,

       listichi iz srebrnine,

       take so she pajchevine,

       v zlatem pesku teche reka,

430   nektar se iz rozh nateka,

       rozhic bozhje so vonjave,

       duha se jih iz daljave.«

       Se deveti pisk razlezhe,

       belo rachico dosezhe,

435   rachka pride pred vladarja,

       prileti pred gospodarja,

       tam odvrzhe vsa peresa,

       je deklè kot iz nebesa.

       »Kaj po svetu se dogaja,

440   naj pove, ki zdaj prihaja!«

       »Videla sem dosti svéta,

       je resnica razodeta,

       iz devete kraljevine,

       sem iz zhenske domovine,

445   kjer kraljujem kot mladenka,

       po imenu sem Jelénka,

       tam smo zhenske na oblasti,

       bolj smo kakor moshki v chasti,

       tam so moshki zoprniki,

450   vsi po vrsti coprniki,

       charati so se uchili,

       sebe in kraljestvo skrili.«

       Si nadela je peresa,

       odletela gor v nebesa,

455   proti svoji domovini,

       prot' deveti kraljevini.

       Rog Matjazhev je utihnil,

       kralj tja v brado je zavzdihnil:

       »Nich se v svetu ne dogaja,

460   dolgochasno vse postaja,

       se z dekleti ne borimo,

       mirne miru prepustimo,

       na psoglavce pozabímo,

       pa lahko nazaj zaspimo.«

465   Spet za mizo je kamnito

       sédel z brado valovito,

       je zaspal od njega vranec,

       kralja je premagal spanec,

       vojska je prav vsa zaspala,

470   ni z orozhjem zhvenketala,

       v spanju kralj Matjazh pochiva,

       vojska mirne sanje sniva,

       chakajo na svoje chase,

       brada kralja ko obrase

475   mizo sedemkrat kamnito,

       vzdigne vojsko zmagovito,

       bodo gore se razprle,

       pot mu do sveta odprle,

       da se vrnil bo v zhivljenje

480   in odpravil vse trpljenje,

       da povrnil bo pravico,

       uveljavil bo resnico.

 

       Oj, stoji, stoji tam gora,

       jo obrashcha shuma bora,

485   raste v sred dishecha lipa,

       gor mi poje siva cipa,

       zhvrgoli mi in prepeva,

       vedno istega napeva.

       Kamor sega korenina,

490   spod pod lipo je votlina,

       tam za mizo je kamnito,

       z brado kraljevo ovito,

       kralj Matjazh, ki v snu pochiva,

       vojska zraven mirno sniva,

495   chrna vojska od Matjazha,

       njega zadnja zvesta strazha,

       najbolj zvesti so mozhaki,

       vsi do zadnjega junaki.

       Zbrana je huzarjev cheta,

500   vojska, od Boga zakleta,

       vsak nad konjski vrat se sklanja,

       kot da konja v dir poganja,

       vendar sklonjena postava

       v sedlu okrashenem spava.

505   Che jih kdo v obraz pogleda,

       takshni so, kot bi iz leda

       chrno vojsko obtesali,

       jih iz kamna izklesali.

       Ura jim polnoch odbije,

510   polna luna jih obsije,

       najprej prebudi vladarja,

       kralja, vojske gospodarja,

       potlej chete zbor se  zgane,

       vsak orozhje svoje vzame,

515   pa krdelo to kamnito

       zarozhlja prav grozovito,

       da zatresejo se gore,

       pish zatrese stare bore,

       da se prebudijo ptice

520   in drhtijo veverice,

       bori divje zashumijo,

       iglice na tla spustijo.

       Kralj Matjazh ochi pomane,

       vprasha jih, junake zbrane:

525   »She so dolgorepe ptice,

       srake, drzne te tatice?

       Vojska nasha bo zachela,

       ko bo zadnja odletela.«

       Vojska s kopji v tla udarja,

530   kralju strumno odgovarja:

       »She so dolgorepe ptice,

       srake, drzne te tatice!

       Vojska se ne bo zachela,

       zadnja ni she odletela.«

535   Ura eno zhe preteche,

       kralj Matjazh nich vech ne reche,

       vse spokojno spet postane,

       vech nobeden se ne zgane.

       V spanju kralj Matjazh pochiva,

540   vojska mirno sanje sniva,

       chakajo na svoje chase,

       brada kralja ko obrase

       mizo sedemkrat kamnito,

       vzdigne vojsko grozovito,

545   brada mizo bo obvila,

       zemlja srake bo zgubila,

       bodo gore se razprle,

       pot mu do sveta odprle,

       da se vrnil bo v zhivljenje

550   in odpravil bo trpljenje,

       da povrnil bo pravico,

       uveljavil bo resnico.

       Kjer trivrshna lipa rase,

       sedem kraljev v zlate chase

555   gre chez strashno bojno polje,

       da bo vse na svetu bolje.

       Ko zaslishish chudne shume,

       to Matjazheve so trume,

       on krivico bo premagal,

560   do pravice nam pomagal.

 

       Oj, stoji, stoji tam gora,

       jo obrashcha shuma bora,

       raste v sred dishecha lipa,

       gor mi poje siva cipa,

565   zhvrgoli mi in prepeva,

       vedno istega napeva.

       Kamor sega korenina,

       spod pod lipo je votlina,

       tam za mizo je kamnito,

570   z brado kraljevo ovito,

       kralj Matjazh, ki v snu pochiva,

       vojska zraven mirno sniva,

       chrna vojska od Matjazha,

       njega zadnja zvesta strazha,

575   najbolj zvesti so mozhaki,

       vsi do zadnjega junaki.

       Zadnja dolgorepa ptica,

       sraka, drzna ta tatica,

       bo nad goro priletela,

580   v kljunu seme bo imela,

       ga na zemljo bo spustila,

       seme vanjo posadila,

       potlej v drevju tam pogine,

       zadnja sraka z zemlje zgine.

 

585   Seme dolgo bo kalilo,

       zemljo s kalchkom bo prebilo,

       prvo roso bo popilo,

       kvishku se bo napotilo,

       se od vode bo napelo,

590   pod nebo bo zabrstelo;

       zrasla lipa vrh obrha

       bo visoka, sedmovrha,

       vsak bo vrh za kraljevino,

       ki se zdruzhijo v edino.

595   Svet se bo takrat zamajal,

       chas bo nov ljudem prihajal,

       sedem kraljev bo tam stalo,

       za oblast se bojevalo

       in nas bodo vojne reve

600   tri pestile komaj dneve,

       chasa bomo ne imeli,

       da bi hlebce tri pojeli.

       Kralj Matjazh takrat se dvigne,

       svoji vojski on pomigne,

605   mizo zapusti kamnito,

       vzdigne vojsko zmagovito,

       bodo gore se razprle,

       pot mu do sveta odprle,

       da se vrnil bo v zhivljenje

610   in odpravil vse trpljenje.

       Sedem kraljev bo premagal,

       jim pod lipo mir ukazal,

       bodo morali prisechi,

       nikdar po orozhju sechi,

615   vrnil bo Matjazh pravico,

       uveljavil bo resnico,

       da je kralj zares mogochen,

       kadar Bog je vsemogochen

       dal mu svoje del oblásti,

620   ki je ni mogoche krasti,

       jo je treba izprosíti,

       od Boga modrost dobiti.

 

       Z narodom bo narod rajal,

       dan najlepshi pa obhajal

625   bodesh ti, slovenski rod,

       ker bosh konchno svoj gospod!

 

 

 

Opombe