Bogdan Novak
Kak shkrjanchek zhivo
poje
melodije vechne svoje,
zhvrgoli na vrh nebesa,
kmeta gor budi z
drevesa:
5
brzh se, kmetich moj, predrami,
s toplega lezhishcha
vstani,
treba polje je zorati
in pshenico posejati,
kralj imel bo veselico,
10
rabi moko za potico.
Kak shkrjanchek zhivo
poje
melodije vechne svoje,
zhvrgoli na vrh nebesa,
fanta gor budi z
drevesa:
15
brzh se, fantich moj, predrami,
s toplega lezhishcha
vstani,
morash travo pokositi,
za seno jo posushiti,
da bo kralj vzredil
konjíche,
20
za porochni voz vraníche.
Kak shkrjanchek zhivo
poje
melodije vechne svoje,
zhvrgoli na vrh nebesa,
dêkle gor budi z
drevesa:
25
brzh se, dêkle moje, zdrami,
s toplega lezhishcha
vstani,
vzemi srp in hajd na
delo,
saj je zhito zhe
prezrelo,
v gradu se za svatbo
kuha,
30 manjka jim samo she kruha.
Kak shkrjanchek zhivo
poje
melodije vechne svoje,
zhvrgoli na vrh nebesa,
pobicha budi z drevesa:
35
brzh se, pobich moj, predrami,
s toplega lezhishcha
vstani,
zheni ovce na ravninco,
pasi kraljevo zhivinco,
kralj Matjazh zheli
pechenko
40
na gostiji za Alenko.
Kak shkrjanchek zhivo
poje
melodije vechne svoje,
zhvrgoli na vrh nebesa,
górnika budi z drevesa:
45
brzh se, gornik moj, predrami,
s toplega lezhishcha
vstani,
pojdi v goro na trgatev,
saj bo danes grozdja
bratev,
kralj imel bo
svetkovino,
50 bo na svatbi tochil vino.
Kak shkrjanchek zhivo
poje
melodije vechne svoje,
zhvrgoli na vrh nebesa,
Lenko gor budi z
drevesa:
55
brzh, Alenka, se predrami,
s toplega lezhishcha
vstani,
chakajo te zhe
spletichne,
same lepe gospodichne,
vse so chiste she
device,
60
neupognjene mladice,
bodo te oblekle v belo,
devo okrasile celo,
da te peljejo k
vladarju,
potlej k svetemu
oltarju,
65
da pod cerkve bosh obóki
stala s kraljem na
poroki,
prstana si bosta dala,
se za vedno zavezala.
Skozi okno je Alenka
70
v jutro gledala, mladenka,
ptice so med drevjem
pele,
zvezde sred neba
bledele.
Severna je lepotica
she nedolzhna, je
devica;
75
rada bi bila mu zhena,
z mladim kraljem
porochena,
a navdaja jo tesnoba,
mimo bo devishtva doba,
kot so peli si pozimi,
80
ko so lichkali v druzhini,
zgodbe pripovedovali,
o zhivljenju so
kramljali,
ko mladino so uchili,
da se ne zhivi po sili.
85
Peli hvalo so devishtvu,
ki prinasha chast
deklishtvu,
se deklet nedolzhnost
sveti,
kakor sonce je poleti,
treba ga je obdrzhati,
90
proch chasti kradljivce gnati,
bolj od lune zazheleno
sonce zlato je rumeno,
vech od svinca je
zlatnina,
vech od cinka srebrnina,
95
vech od zákonske je peche
samski stan devishke
sreche.
Che oblak nam sonce
skrije,
kmalu spet z mochjo
posije,
che pa greh srce umazhe,
100
se nedolzhnost vech ne kazhe;
je mladost lahko vesela,
dokler greha se ne dela,
ko nedolzhnost je
zgubljena,
zhalost v srcu je
rojena.
105
K Lenki so prishle spletichne,
same lashke gospodichne,
bi lase ji pochesale,
diadem na glavo dale,
nochno srajco bi ji
slekle,
110
v belo svilo jo oblekle,
vmes so glasno
klepetale,
se smejale, hihitale,
njene gizdave
spletichne,
same lashke gospodichne.
115
Ena jezik je vrtela,
govoriti je zachela:
»Vi preljubi mi
deklichi,
naj povem vam, kaj
fantichi
znajo, ker so radi z
nami,
120
so razlogi dobro znani.
Nas lové na med, kalini,
da bi se druzhíle z
njimi,
misli, da smo jim
igrache,
skrivajo kot noge kache,
125
a lazhnive so stonoge,
ko rekó nam zlatonoge,
da smo lepega obraza,
pa che smo she taka
skaza,
so ochi tolmun globoki,
130
kakor svila nezhni roki,
rechejo, da hoja nasha
she gazelino prekasha.
Potlej mu deklè
verjame,
reche, naj si venchek
vzame,
135
ko pa vse potrga cvetje,
v svoje brzh zbezhi
zavetje,
ko ves sladki med
polizhe,
nikdar vech ne pride
blizhe,
ker lazhi zhe trosi
drugi,
140
ki mu bo nasedla tudi.«
Druga smeje se
spletichna,
reche lashka
gospodichna:
»Ko odkril ti bo shibkósti,
izkoristil bo slabosti,
145
delal se bo modrijana,
da trdnjava bo predana,
luno ti bo rad obljubil,
da bi te slepar pogubil,
da bi spravil te v
grehoto
150
in potéshil si pohoto.
Ker so vasha rosna leta,
dam vam ta nasvet,
dekleta:
kdor prevech se
prilizuje,
hrupno vas v nebesa
kuje,
155
nazheníte razuzdanca,
saj po petju se
shkrjanca
slishi, po prilizovanju
je slepar res mojster v
znanju.
Bodi tudi ti mojstríca,
160
da ostala bosh devica,
che se s takim bosh
druzhila,
bosh devishtvo
izgubila.«
Tretja smeje se
spletichna,
reche lashka
gospodichna:
165
»Ponorijo tudi zhene,
pa cheprav so porochene,
zlasti tiste prebogate,
ki jim mozh zaupa zlate,
preveliko bogatijo,
170
zdolgochasene zhivijo,
se zabavajo s fantichi,
vmes vasujejo z
deklichi,
menjajo kar vse po
vrsti,
zmeraj jih srbijo prsti.
175
Mozh za vsako kiklo leta,
zalezuje vsa dekleta,
rad se prav na vsako
spravi,
tudi nedorasle gnjavi,
niso zame to gospodje,
180
ampak le pohotni zlodje!
Z njimi, mlade, ne
bezhite
v zadnje sobe najbolj
skrite,
le mashite si ushesa,
ker ne pridete v nebesa,
185
vas v zobeh bodo imeli
in jezike vsi vrteli.«
She chetrta dé
spletichna,
reche lashka
gospodichna:
»Da si srechna res
nevesta,
190
mozhu morash biti zvesta,
pa na svojo chednost
pazi;
che za tabo kljukec
lazi,
ogni se mu ti zdaleka,
che pa vreden te zateka,
195
koj ga vprashaj po namenu.
Che zakrozhi o vremenu,
ga napodi proch, bedaka!
Kadar srechash
poshtenjaka,
sam ti roko bo ponudil
200
in za pred oltar zasnubil.«
Lenka rekla je
spletichni,
lepi lashki gospodichni:
»Sedemnajstega se leta
mi kraljevski mozh
obeta,
205
dolgo sem za to molila,
da bi konchno se
mozhila,
saj v zakónu so nebesa,
se obetajo chudesa,
ki o njih sem shepetala,
210
vendar nisem jih poznala.«
Zdaj Alenkina je mati
rekla, mogla ni
molchati:
»Lenka, ti ne vesh, kaj
rechesh,
me z besedo v srcu spechesh,
215
zakon sprva je zabava,
potlej krizh le in
tezhava.«
Lenka ji besedo vrne,
to ji reche, ji odvrne:
»Ne bojim se tega
krizha,
220
to je vasha stara vizha,
da sem le mozha dobila,
pravochasno porochila,
shiti znam in tudi presti,
hisho dobro znam
pomesti,
225
mozh me bo uchil sladkosti,
me navadil bo radosti,
se pri mozhu bom uchila,
ga ubogala, sledila.«
Peta rekla je
spletichna,
230
lepa lashka gospodichna:
»Láhko vam, gospa
Alenka,
pred oltarjem ste,
mladenka,
vam se zhelja bo
spolnila,
boste zdaj mozha dobila,
235
jaz pa revna sem deklichna,
skoraj stara zhe
devichna,
noch in dan zato
tugujem,
zhalostno srce pestujem,
bi se rada omozhila.
240
Kol'ko solz sem zhe prelila,
zhalostnih nochi
prebila,
ker se nisem porochila,
sluzhim tujemu vladarju,
rajshi mozhu,
gospodarju,
245
noge s solzami bi mila,
mu z lasmi jih
posushila.«
Lenke mati je majala
z glavo, ji
pojasnjevala:
»Dolgo sem zhe
porochena,
250
stara sem zakonska zhena,
pa svetujem ti,
deklichna,
bolje biti je devichna,
kakor v zakonu zhiveti,
pa po samstvu hrepeneti.
255
Dobro starim gre devicam,
nam samo gorje,
zhenicam:
kol'ko dni sem
prejokala,
vse nochi obzhalovala,
ker s poroko je minulo
260
vse lepó in se osulo.«
Drzno reche ji
spletichna,
lepa lashka gospodichna:
»Prav tako bi govorila,
che bi zhe mozha dobila,
265
varna stara je zhenica,
revna in v skrbeh
devica.
Stárost nosi leta suha,
ko prosila bom kos
kruha,
k'tera je mozha ujela,
270
vedno bo kaj z njim pojela.«
Lenke mati je majala
z glavo, ji
pojasnjevala:
»Sem ob mozhu
zapushchena,
kot samica ni nobena:
275
mozh se v krchmo rad odpravi,
samo me doma ostavi.
Che mu rechem kakshno v
shkrbo,
mi jih nalozhi na grbo,
vchasih tudi trikrat
dnevno
280
s palico me klesti gnevno.«
Spet poreche ji
spletichna,
lepa lashka gospodichna:
»Naj kar nosi svoje
hlache,
bom ravnala z njim
drugache,
285
se mu bom prilizovala,
se bom v krchmo z njim
podala,
z mozhem sladko vince
pila,
bova skupaj se gostila,
che domov me kdaj pijano
290
nesel bo na svezho slamo,
nama bo zares veselo,
da bo perje kar letelo!«
Lenke mati je majala
z glavo, ji
pojasnjevala:
295
»Te bo zhe obshlo spoznanje,
ko ti mozh bo dal na
znanje:
zhena mora za pechjo
sedeti,
dobro za mozha skrbeti!
Dolgo se ne bosh
smejala,
300
ko pred palico bosh stala,
ko bo nate zarentachil,
s korobachem te
skrtachil,
in zaman bosh vpila,
zgaga,
naj mi vendar kdo
pomaga!
305
Te uchil molitvic kozjih
bo po vseh pravilih
bozhjih.«
Ji odvrne brzh
spletichna,
lepa lashka gospodichna:
»Bodi v svojem ti
oklepu,
310
jaz ostanem v svojem sklepu,
hochem si mozha dobiti,
skupaj z njim se
veseliti,
naj bo hromec ali
slepec,
naj bo pesnik ali cepec,
315
da mi le bo mozh prijatelj,
naj bo tudi grbast
shkratelj!
Se mu sládko bom
smehljala,
ga od drugih proch
drzhala,
che bom lepega pogleda,
320 ne zamika ga soseda.«
Lenke mati je majala
z glavo, ji
pojasnjevala:
»Bosh zhe sama dozhivela,
se bosh dosti natrpela,
325
kakshna je mozha dobrota,
ker si ga zhelish,
sirota,
ga imela bosh do grla,
v zakonskem se peklu
cvrla,
zdaj so ti nasveti
grozni,
330
potlej bodo ti prepozni.«
Spet odvrne ji
spletichna,
drzna lashka
gospodichna:
»Hochem si mozha dobiti,
skupaj z njim se
veseliti,
335
naj bo hromec ali slepec,
naj bo pesnik ali cepec,
da mi le bo mozh
prijatelj,
naj bo tudi grbast
shkratelj!
Kralj bo mojega telesa,
340
skupaj pojdeva v nebesa.«
Razjezila se Alenka,
králjevo deklè,
mladenka,
z nogo cepeta od srda:
»Kakshna govorica grda!
345
Saj se reva bom zjokála,
che vas she bom
poslushála.
Lepa vsaka je devica,
svojega srca kraljica,
lepa tudi vsaka zhena,
350
ki je srechno porochena.
Vredna vsakega prezira,
ki za slo mozha izbira,
vzame ga zarad' imetja,
ker zlatá ima kot
smetja,
355
al' ker se boji samote,
v strahu starih dni
pustote.
Bom z Matjazhem se
mozhila,
ker sem ga srchnó
vzljubila,
ker brez njega sonce
gasne,
360
kadar ni ga, rozhe krasne
zame nich vech ne
dishijo,
zvezde svetle obledijo.
Ne zhelim njegá
zlatnine,
niti skrinje srebrnine,
365
radostim se bolj pogléda,
ko se mi v ochi zagleda,
kadar me v srce sprejema
in njegovega objema.
Che bi silila me mati,
370
da bi morala izbrati
revezha al' bogatina,
v srcu sodba je edina:
rajshi z ljubim v
podrtiji,
kot z neljubim v
bogatiji,
375
rajshi z ljubim z lista pijem,
kot neljubemu nalijem
vino v kupico beneshko,
z ljubim v slami bolj
nebeshko,
kot z neljubim sredi
perja,
380
ker srce pach svoje terja!
Nisem taka se rodila,
da bi vsakega ljubila,
v moji dushi je edini
kralj Matjazh v srcá
globini.«
385
V gradu je na drugi strani
s spremstvom kralj
Matjazh v sobani,
ga oblachijo lakaji,
grofje so mu kot
strezhaji,
grof Andrazh mu tam
svetuje,
390
o poroki pouchuje,
kdo bo hodil pred
sprevodom,
ki korakal bo pod svodom
glavne mestne katedrale,
kje bodo druzhíce stale,
395
kdaj nadshkof bo dal odvezo,
blagoslovil sveto zvezo.
Vmes so plemichi
kramljali,
se rezhali, hehetali,
kot da kdor se s kraljem
druzhi,
400
vso svobodo si zasluzhi.
Dva tochaja v kralja
sluzhbi
sta tochila vino
druzhbi.
Prva shala od Andrazha
zbodla kralja je
Matjazha:
405
»Zdaj od samstva se poslavljash,
vidim, da se
obotavljash,
roka s chasho ti
trepeche,
a morda je to od sreche,
saj prelepa je Alenka,
410
tebi ljuba je mladenka.«
Celjski grof jim glasno
reche,
jezik mu namazan steche:
»Dobro, da nam bo
kraljica
zhlahtnega rodu devica,
415
tudi polna je modrosti
kljub deklishtvu in mladosti;
ta najlepsha bo nevesta,
kralju bo do smrti
zvesta.«
Tu se dvorni norec
vmesha,
420
ki krasi mu glavo plesha,
so oslovska mu ushesa,
a mu pamet nich ne
pesha,
malce zlobe utelesha,
na velíki zvon obesha:
425
»Shestnajst shteje jih devica,
fante gleda lepotica,
frfota kot mlada ptica,
kot spomladi lastovica,
saj le sluti to bolezen,
430
ki ji rechemo ljubezen,
vendar zna metati
mrezhe,
fante polovi in zvezhe,
da kot ribe sredi mivke
so v dosegu zapeljivke.
435
Je oblast na zemlji ena,
bozhja kraljem
izrochena,
Bog in kralj sta
izigrana,
od lepote zapeljana,
saj oblast si vzame sama
440
zhe od pamtiveka - dama!
Adamu je Bog druzhíco,
Evo dal mu za samico,
s kacho se je koj
zdruzhíla,
vse nas vechno pogubila,
445
da je jabolko chrvivo
si dobila pozheljivo.
Salomon je bil mogochen
kralj modrosti
vsemogochen,
prvi bil med gospodarji,
450
najbolj moder med vladarji,
pa ga zhenska
zapeljivost
zapeljala je v
minljivost,
da je bozhji dar
zapravil,
s pravim Bogom je
opravil,
455
z zhensko je chastil malike,
z njo razshiril zla
sadike.
Jozhef iz Egipta jecho
je okusil in nesrecho,
kamor zhenska
zapeljivost
460
ga je spravila, hotljivost,
Putifarjevi se zheni,
z gospodarjem porocheni,
poshtenjak ni hotel
vdati,
so ga dali okovati.
465
Samson je med korenjaki,
najmochnejshi med
junaki,
ga je zhenska zapeljala
in sovrazhniku izdala.
Kaj pa zdaj Matjazha
chaka ...«
470
»Tiho, ti chvekava spaka!«
kralj Matjazh ga brzh
prekine,
a nasmeh mu z lic ne
mine.
Celjski grof jim glasno
reche,
jezik mu namazan steche:
475
»Res ne vem, kaj to pomeni,
da se danes vsakdo
zheni.
Gledam strgane berache,
nimajo za nove hlache,
komaj najde desetico,
480
zhe odkupi si pravico,
da se porochi z zhenico,
ravno takshno berachico.
Nich za delo ne skrbijo,
chas imajo za gostijo,
485
vsi bi radi se zhenili,
da bi dan in noch
greshili.
Razumel bi junce mlade,
deklice znorijo rade,
v zakon rine pa dedovje,
490
zhe skrivencheno babovje,
komaj ti na pech
prileze,
a zheli si svete zveze.
Strehe nimajo na svetu,
prosit grejo zhe ob
letu,
495
torbico ded v roki nosi,
baba za kos kruha prosi,
v cerkvi nocheta moliti,
bi ju s palico po riti!
V bedni revshchini
zhivita,
500
potlej grenko se drzhita,
vechkrat lachna kakor
sita,
a za bedo nas krivita.
Sta se najbrzh
porochila,
za poroko odlochila,
505
da do smrti bi brez dela
v grehu sladkem
prezhivela;
norci radi bi jemali,
che bi zmeraj jim
dajali,
mnogi so zato berachi
510
breme fari so domachi.
Radi revezhi rodijo,
kakor zajci se plodijo,
le pripravite jim kote
za brezdelne te falote,
515
ste poroko dovolili,
pa jih boste zdaj
redili,
saj lenuh rodi lenuha
in falot le potepuha!«
Je beseda od Andrazha
520
govorjena za Matjazha:
»Ne klafájmo o lenuhih,
tudi ne o potepuhih,
v pech vrzímo staro
moko,
saj nash kralj gre na
poroko;
525
rajshi skupaj pametujmo,
ga za zakon posvetujmo.
Svatba hitro bo minila,
v boj za hlache
spremenila
se bo tvoja svetkovina,
530
kakor hitro zmanjka vina.
Sem po mestu se
sprehajal,
ko do hishe sem
prihajal,
kakor pav sta mozh in
zhena,
she ne dolgo porochena,
535
se na glas kriche rotila,
drug na drugega sta
vpila,
mozh za mizo je leseno,
v njeni roki je poleno,
krepko lopne ga po
glavi,
540
vmes preklinja in mu pravi:
hlache sèm, bom mozhevala,
jaz v tej hishi
kraljevala,
ker na svetu je
poshteno,
kadar mozh poslusha
zheno.
545
Zraven pisano ga gleda,
kot bi videla medveda.
Mozh odlomi nogo s
stola,
pa jo treshchi kakor vola,
zhena kolne ga in vpije,
550
mozh poshteno jo nabije,
tolche, da po tleh je
pala,
ni na njega vech
regljala.
Zheni hlache koj
pokazhi,
s palico ji hrbet mazhi,
555
milosti te bo prosila,
mir za vselej obljubila.
Moshki shlevi zhena
strezhe,
da mu le ochi zavezhe,
potlej njemu sleche
hlache,
560
da lahko za drugim skache.«
Reche oche od Alenke,
lepe králjeve mladenke:
»Kralj Matjazh, le
trezno misli,
pred poroko se premisli.
565
Dokler bil sem jaz fantichek,
prost zhivel sem kakor
ptichek,
moram zdaj doma le biti,
k mrzli pechi se potiti,
mislil sem, da bom
pochival,
570
ko pri zheni bom prebival,
pa je skrb nadloga
prava,
reva me pesti, tezhava,
meni zmeraj prede tanka,
vsega mi pri hishi
manjka.
575
Zhena ti prepir pripelje,
jezik njen ji vechno
melje,
komaj rechem tri besede,
jo takoj hudich obsede,
krizhem krazhem meche
zhlice,
580
kliche skupaj vse hudiche,
potlej zhena zase kuha,
meni ne privoshchi
kruha.
Kaj pomaga jo pretepsti,
ji hudicha venkaj
stepsti,
585
drugih pet jih pride noter,
kakor pravi vashki
boter.«
Tu se dvorni norec vmesha,
ki krasi mu glavo
plesha,
so oslovska mu ushesa,
590
a mu pamet nich ne pesha:
»Skladen zakon
dolgochasen
bil bi chisto enoglasen,
dva bi se lepo ujela,
che bi se lotila dela,
595
ko se prvi s chim potrudi,
drugi pride, zgrabi
tudi:
bob on zbira, ona lecho,
kapo gleda, ona pecho,
shpeh razpushcha, ona
mashcho,
600
grah zabeli, ona kasho,
stol popravi, ona stere,
vino srka, ona zhere,
vile zgrabi, ona grable,
srake strazhi, ona
vrable,
605
kozo pase, ona kravo,
vodo pije, ona kavo,
praho orje, ona seje,
snope mlati, ona veje,
shtrene zhehta, ona
pere,
610
grozdje zoblje, ona bere,
zelje trebi, ona rible,
lajte snazhi, ona kible,
chevlje blati, ona
snazhi,
machka bozha, ona
drazhi,
615
pech on kuri, ona kuha,
krapce peche, ona kruha,
vil'ce rabi, ona zhlico,
dete varje, ona psico,
ogenj pljuva, ona iskre,
620
rochke prazni, ona piskre,
vse zapravi, ona shpara,
sukno flika, ona para,
breskev shtima, ona
hrushko,
shkaf nabija, ona
pushko,
625
gobe peche, ona ribe,
metle vezhe, ona shibe,
pismo bere, ona pishe,
moshnjo skrije, ona
ish'e,
zhveglo piska, ona
skache,
630
kiklo nosi, ona hlache,
praprot trga, ona rozho,
pal'co kazhe, ona kozho,
takshen zakon enoglasen
bil zares bi
dolgochasen!«
635 Kralj Matjazh zdaj jezno reche,
jezik nejevojno steche:
»Saj se bom grdo
pridushal,
che vas dolgo bom
poslushal!
Lepa vsaka je devica,
640
svojega srca kraljica,
lepa tudi vsaka zhena,
ki je srechno porochena.
Sam blagrujem she
beracha,
ki na zakon se obracha,
645
je svoboda od fantícha
lepa kakor pesem pticha,
a zakónski stan veljavo
prav tako ima ta pravo.
Vreden vsakega prezira,
650
ki si zheno s slo izbira,
vzame jo zarad' imetja,
ker zlata ima kot
smetja,
al' ker se boji samote,
v starih dneh pustote.
655
Bom z Alenko se ozhenil,
ker jo ljubim, to sem
sklenil,
ker brez nje mi sonce
gasne,
kadar ni je, rozhe krasne
zame nich vech ne
dishijo,
660
zvezde svetle obledijo.
Ne zhelim nje srebrnine,
niti v kleti skrinj
zlatnine,
radostim se bolj
pogléda,
ko se mi v ochi zagleda,
665
kadar me v srce sprejema,
nezhnega od nje objema.
Che bi silila me mati.
da bi moral si izbrati
hcher beracha, bogatina,
670
v srcu sodba je edina:
rajshi z ljubo v
podrtiji,
kot z neljubo v
bogatiji,
rajshi z ljubo z lista
pijem,
kot z neljubo si nalijem
675
vino v kupico beneshko,
z ljubo v slami bolj
nebeshko,
kot z neljubo sredi
perja,
ker srce pach svoje
terja!
Nikdar ne bi svoje
zhene,
680
je udaril, porochene,
se nikoli ji priblizhal,
jo z udarci bi ponizhal,
kajti to sem si
obljubil,
da ne bom prav vsake
ljubil,
685
kajti moji dushi zvesta
le Alenka je, nevesta!«