Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

PRIPRAVE

 

 

       Kak shkrjanchek zhivo poje

       melodije vechne svoje,

       zhvrgoli na vrh nebesa,

       kmeta gor budi z drevesa:

5      brzh se, kmetich moj, predrami,

       s toplega lezhishcha vstani,

       treba polje je zorati

       in pshenico posejati,

       kralj imel bo veselico,

10    rabi moko za potico.

       Kak shkrjanchek zhivo poje

       melodije vechne svoje,

       zhvrgoli na vrh nebesa,

       fanta gor budi z drevesa:

15    brzh se, fantich moj, predrami,

       s toplega lezhishcha vstani,

       morash travo pokositi,

       za seno jo posushiti,

       da bo kralj vzredil konjíche,

20    za porochni voz vraníche.

       Kak shkrjanchek zhivo poje

       melodije vechne svoje,

       zhvrgoli na vrh nebesa,

       dêkle gor budi z drevesa:

25    brzh se, dêkle moje, zdrami,

       s toplega lezhishcha vstani,

       vzemi srp in hajd na delo,

       saj je zhito zhe prezrelo,

       v gradu se za svatbo kuha,

30     manjka jim samo she kruha.

       Kak shkrjanchek zhivo poje

       melodije vechne svoje,

       zhvrgoli na vrh nebesa,

       pobicha budi z drevesa:

35    brzh se, pobich moj, predrami,

       s toplega lezhishcha vstani,

       zheni ovce na ravninco,

       pasi kraljevo zhivinco,

       kralj Matjazh zheli pechenko

40    na gostiji za Alenko.

       Kak shkrjanchek zhivo poje

       melodije vechne svoje,

       zhvrgoli na vrh nebesa,

       górnika budi z drevesa:

45    brzh se, gornik moj, predrami,

       s toplega lezhishcha vstani,

       pojdi v goro na trgatev,

       saj bo danes grozdja bratev,

       kralj imel bo svetkovino,

50     bo na svatbi tochil vino.

       Kak shkrjanchek zhivo poje

       melodije vechne svoje,

       zhvrgoli na vrh nebesa,

       Lenko gor budi z drevesa:

55    brzh, Alenka, se predrami,

       s toplega lezhishcha vstani,

       chakajo te zhe spletichne,

       same lepe gospodichne,

       vse so chiste she device,

60    neupognjene mladice,

       bodo te oblekle v belo,

       devo okrasile celo,

       da te peljejo k vladarju,

       potlej k svetemu oltarju,

65    da pod cerkve bosh obóki

       stala s kraljem na poroki,

       prstana si bosta dala,

       se za vedno zavezala.

 

       Skozi okno je Alenka

70    v jutro gledala, mladenka,

       ptice so med drevjem pele,

       zvezde sred neba bledele.

       Severna je lepotica

       she nedolzhna, je devica;

75    rada bi bila mu zhena,

       z mladim kraljem porochena,

       a navdaja jo tesnoba,

       mimo bo devishtva doba,

       kot so peli si pozimi,

80    ko so lichkali v druzhini,

       zgodbe pripovedovali,

       o zhivljenju so kramljali,

       ko mladino so uchili,

       da se ne zhivi po sili.

85    Peli hvalo so devishtvu,

       ki prinasha chast deklishtvu,

       se deklet nedolzhnost sveti,

       kakor sonce je poleti,

       treba ga je obdrzhati,

90    proch chasti kradljivce gnati,

       bolj od lune zazheleno

       sonce zlato je rumeno,

       vech od svinca je zlatnina,

       vech od cinka srebrnina,

95    vech od zákonske je peche

       samski stan devishke sreche.

       Che oblak nam sonce skrije,

       kmalu spet z mochjo posije,

       che pa greh srce umazhe,

100   se nedolzhnost vech ne kazhe;

       je mladost lahko vesela,

       dokler greha se ne dela,

       ko nedolzhnost je zgubljena,

       zhalost v srcu je rojena.

 

105   K Lenki so prishle spletichne,

       same lashke gospodichne,

       bi lase ji pochesale,

       diadem na glavo dale,

       nochno srajco bi ji slekle,

110   v belo svilo jo oblekle,

       vmes so glasno klepetale,

       se smejale, hihitale,

       njene gizdave spletichne,

       same lashke gospodichne.

115   Ena jezik je vrtela,

       govoriti je zachela:

       »Vi preljubi mi deklichi,

       naj povem vam, kaj fantichi

       znajo, ker so radi z nami,

120   so razlogi dobro znani.

       Nas lové na med, kalini,

       da bi se druzhíle z njimi,

       misli, da smo jim igrache,

       skrivajo kot noge kache,

125   a lazhnive so stonoge,

       ko rekó nam zlatonoge,

       da smo lepega obraza,

       pa che smo she taka skaza,

       so ochi tolmun globoki,

130   kakor svila nezhni roki,

       rechejo, da hoja nasha

       she gazelino prekasha.

       Potlej mu deklè verjame,

       reche, naj si venchek vzame,

135   ko pa vse potrga cvetje,

       v svoje brzh zbezhi zavetje,

       ko ves sladki med polizhe,

       nikdar vech ne pride blizhe,

       ker lazhi zhe trosi drugi,

140   ki mu bo nasedla tudi.«

       Druga smeje se spletichna,

       reche lashka gospodichna:

       »Ko odkril ti bo shibkósti,

       izkoristil bo slabosti,

145   delal se bo modrijana,

       da trdnjava bo predana,

       luno ti bo rad obljubil,

       da bi te slepar pogubil,

       da bi spravil te v grehoto

150   in potéshil si pohoto.

       Ker so vasha rosna leta,

       dam vam ta nasvet, dekleta:

       kdor prevech se prilizuje,

       hrupno vas v nebesa kuje,

155   nazheníte razuzdanca,

       saj po petju se shkrjanca

       slishi, po prilizovanju

       je slepar res mojster v znanju.

       Bodi tudi ti mojstríca,

160   da ostala bosh devica,

       che se s takim bosh druzhila,

       bosh devishtvo izgubila.«

       Tretja smeje se spletichna,

       reche lashka gospodichna:

165   »Ponorijo tudi zhene,

       pa cheprav so porochene,

       zlasti tiste prebogate,

       ki jim mozh zaupa zlate,

       preveliko bogatijo,

170   zdolgochasene zhivijo,

       se zabavajo s fantichi,

       vmes vasujejo z deklichi,

       menjajo kar vse po vrsti,

       zmeraj jih srbijo prsti.

175   Mozh za vsako kiklo leta,

       zalezuje vsa dekleta,

       rad se prav na vsako spravi,

       tudi nedorasle gnjavi,

       niso zame to gospodje,

180   ampak le pohotni zlodje!

       Z njimi, mlade, ne bezhite

       v zadnje sobe najbolj skrite,

       le mashite si ushesa,

       ker ne pridete v nebesa,

185   vas v zobeh bodo imeli

       in jezike vsi vrteli.«

       She chetrta dé spletichna,

       reche lashka gospodichna:

       »Da si srechna res nevesta,

190   mozhu morash biti zvesta,

       pa na svojo chednost pazi;

       che za tabo kljukec lazi,

       ogni se mu ti zdaleka,

       che pa vreden te zateka,

195   koj ga vprashaj po namenu.

       Che zakrozhi o vremenu,

       ga napodi proch, bedaka!

       Kadar srechash poshtenjaka,

       sam ti roko bo ponudil

200   in za pred oltar zasnubil.«

       Lenka rekla je spletichni,

       lepi lashki gospodichni:

       »Sedemnajstega se leta

       mi kraljevski mozh obeta,

205   dolgo sem za to molila,

       da bi konchno se mozhila,

       saj v zakónu so nebesa,

       se obetajo chudesa,

       ki o njih sem shepetala,

210   vendar nisem jih poznala.«

 

       Zdaj Alenkina je mati

       rekla, mogla ni molchati:

       »Lenka, ti ne vesh, kaj rechesh,

       me z besedo v srcu spechesh,

215   zakon sprva je zabava,

       potlej krizh le in tezhava.«

       Lenka ji besedo vrne,

       to ji reche, ji odvrne:

       »Ne bojim se tega krizha,

220   to je vasha stara vizha,

       da sem le mozha dobila,

       pravochasno porochila,

       shiti znam in tudi presti,

       hisho dobro znam pomesti,

225   mozh me bo uchil sladkosti,

       me navadil bo radosti,

       se pri mozhu bom uchila,

       ga ubogala, sledila.«

       Peta rekla je spletichna,

230   lepa lashka gospodichna:

       »Láhko vam, gospa Alenka,

       pred oltarjem ste, mladenka,

       vam se zhelja bo spolnila,

       boste zdaj mozha dobila,

235   jaz pa revna sem deklichna,

       skoraj stara zhe devichna,

       noch in dan zato tugujem,

       zhalostno srce pestujem,

       bi se rada omozhila.

240   Kol'ko solz sem zhe prelila,

       zhalostnih nochi prebila,     

       ker se nisem porochila,

       sluzhim tujemu vladarju,

       rajshi mozhu, gospodarju,

245   noge s solzami bi mila,

       mu z lasmi jih posushila.«

       Lenke mati je majala

       z glavo, ji pojasnjevala:

       »Dolgo sem zhe porochena,

250   stara sem zakonska zhena,

       pa svetujem ti, deklichna,

       bolje biti je devichna,

       kakor v zakonu zhiveti,

       pa po samstvu hrepeneti.

255   Dobro starim gre devicam,

       nam samo gorje, zhenicam:

       kol'ko dni sem prejokala,

       vse nochi obzhalovala,

       ker s poroko je minulo

260   vse lepó in se osulo.«

       Drzno reche ji spletichna,

       lepa lashka gospodichna:

       »Prav tako bi govorila,

       che bi zhe mozha dobila,

265   varna stara je zhenica,

       revna in v skrbeh devica.

 

       Stárost nosi leta suha,

       ko prosila bom kos kruha,

       k'tera je mozha ujela,

270   vedno bo kaj z njim pojela.«

       Lenke mati je majala

       z glavo, ji pojasnjevala:

       »Sem ob mozhu zapushchena,

       kot samica ni nobena:

275   mozh se v krchmo rad odpravi,

       samo me doma ostavi.

       Che mu rechem kakshno v shkrbo,

       mi jih nalozhi na grbo,

       vchasih tudi trikrat dnevno

280   s palico me klesti gnevno.«

       Spet poreche ji spletichna,

       lepa lashka gospodichna:

       »Naj kar nosi svoje hlache,

       bom ravnala z njim drugache,

285   se mu bom prilizovala,

       se bom v krchmo z njim podala,

       z mozhem sladko vince pila,

       bova skupaj se gostila,

       che domov me kdaj pijano

290   nesel bo na svezho slamo,

       nama bo zares veselo,

       da bo perje kar letelo!«

       Lenke mati je majala

       z glavo, ji pojasnjevala:

295   »Te bo zhe obshlo spoznanje,

       ko ti mozh bo dal na znanje:

       zhena mora za pechjo sedeti,

       dobro za mozha skrbeti!

       Dolgo se ne bosh smejala,

300   ko pred palico bosh stala,

       ko bo nate zarentachil,

       s korobachem te skrtachil,

       in zaman bosh vpila, zgaga,

       naj mi vendar kdo pomaga!

305   Te uchil molitvic kozjih

       bo po vseh pravilih bozhjih.«

       Ji odvrne brzh spletichna,

       lepa lashka gospodichna:

       »Bodi v svojem ti oklepu,

310   jaz ostanem v svojem sklepu,

       hochem si mozha dobiti,

       skupaj z njim se veseliti,

       naj bo hromec ali slepec,

       naj bo pesnik ali cepec,

315   da mi le bo mozh prijatelj,

       naj bo tudi grbast shkratelj!

       Se mu sládko bom smehljala,

       ga od drugih proch drzhala,

       che bom lepega pogleda,

320   ne zamika ga soseda.«

       Lenke mati je majala

       z glavo, ji pojasnjevala:

       »Bosh zhe sama dozhivela,

       se bosh dosti natrpela,

325   kakshna je mozha dobrota,

       ker si ga zhelish, sirota,

       ga imela bosh do grla,

       v zakonskem se peklu cvrla,

       zdaj so ti nasveti grozni,

330   potlej bodo ti prepozni.«

       Spet odvrne ji spletichna,

       drzna lashka gospodichna:

       »Hochem si mozha dobiti,

       skupaj z njim se veseliti,

335   naj bo hromec ali slepec,

       naj bo pesnik ali cepec,

       da mi le bo mozh prijatelj,

       naj bo tudi grbast shkratelj!

       Kralj bo mojega telesa,

340   skupaj pojdeva v nebesa.«

 

       Razjezila se Alenka,

       králjevo deklè, mladenka,

       z nogo cepeta od srda:

       »Kakshna govorica grda!

345   Saj se reva bom zjokála,

       che vas she bom poslushála.

       Lepa vsaka je devica,

       svojega srca kraljica,

       lepa tudi vsaka zhena,

350   ki je srechno porochena.

       Vredna vsakega prezira,

       ki za slo mozha izbira,

       vzame ga zarad' imetja,

       ker zlatá ima kot smetja,

355   al' ker se boji samote,

       v strahu starih dni pustote.

 

       Bom z Matjazhem se mozhila,

       ker sem ga srchnó vzljubila,

       ker brez njega sonce gasne,

360   kadar ni ga, rozhe krasne

       zame nich vech ne dishijo,

       zvezde svetle obledijo.

       Ne zhelim njegá zlatnine,

       niti skrinje srebrnine,

365   radostim se bolj pogléda,

       ko se mi v ochi zagleda,

       kadar me v srce sprejema

       in njegovega objema.

       Che bi silila me mati,

370   da bi morala izbrati

       revezha al' bogatina,

       v srcu sodba je edina:

       rajshi z ljubim v podrtiji,

       kot z neljubim v bogatiji,

375   rajshi z ljubim z lista pijem,

       kot neljubemu nalijem

       vino v kupico beneshko,

       z ljubim v slami bolj nebeshko,

       kot z neljubim sredi perja,

380   ker srce pach svoje terja!

       Nisem taka se rodila,

       da bi vsakega ljubila,

       v moji dushi je edini

       kralj Matjazh v srcá globini.«

 

385   V gradu je na drugi strani

       s spremstvom kralj Matjazh v sobani,

       ga oblachijo lakaji,

       grofje so mu kot strezhaji,

       grof Andrazh mu tam svetuje,

390   o poroki pouchuje,

       kdo bo hodil pred sprevodom,

       ki korakal bo pod svodom

       glavne mestne katedrale,

       kje bodo druzhíce stale,

395   kdaj nadshkof bo dal odvezo,

       blagoslovil sveto zvezo.

       Vmes so plemichi kramljali,

       se rezhali, hehetali,

       kot da kdor se s kraljem druzhi,

400   vso svobodo si zasluzhi.

 

       Dva tochaja v kralja sluzhbi

       sta tochila vino druzhbi.      

        Prva shala od Andrazha

       zbodla kralja je Matjazha:

405   »Zdaj od samstva se poslavljash,

       vidim, da se obotavljash,

       roka s chasho ti trepeche,

       a morda je to od sreche,

       saj prelepa je Alenka,

410   tebi ljuba je mladenka.«

       Celjski grof jim glasno reche,

       jezik mu namazan steche:

       »Dobro, da nam bo kraljica

       zhlahtnega rodu devica,

415   tudi polna je modrosti

       kljub deklishtvu in mladosti;

       ta najlepsha bo nevesta,

       kralju bo do smrti zvesta.«

       Tu se dvorni norec vmesha,

420   ki krasi mu glavo plesha,

       so oslovska mu ushesa,

       a mu pamet nich ne pesha,

       malce zlobe utelesha,

       na velíki zvon obesha:

425   »Shestnajst shteje jih devica,

       fante gleda lepotica,

       frfota kot mlada ptica,

       kot spomladi lastovica,

       saj le sluti to bolezen,

430   ki ji rechemo ljubezen,

       vendar zna metati mrezhe,

       fante polovi in zvezhe,

       da kot ribe sredi mivke

       so v dosegu zapeljivke.

435   Je oblast na zemlji ena,

       bozhja kraljem izrochena,

       Bog in kralj sta izigrana,

       od lepote zapeljana,

       saj oblast si vzame sama

440   zhe od pamtiveka - dama!

       Adamu je Bog druzhíco,

       Evo dal mu za samico,

       s kacho se je koj zdruzhíla,

       vse nas vechno pogubila,

445   da je jabolko chrvivo

       si dobila pozheljivo.

 

       Salomon je bil mogochen

       kralj modrosti vsemogochen,

       prvi bil med gospodarji,

450   najbolj moder med vladarji,

       pa ga zhenska zapeljivost

       zapeljala je v minljivost,

       da je bozhji dar zapravil,

       s pravim Bogom je opravil,

455   z zhensko je chastil malike,

       z njo razshiril zla sadike.

       Jozhef iz Egipta jecho

       je okusil in nesrecho,

       kamor zhenska zapeljivost

460   ga je spravila, hotljivost,

       Putifarjevi se zheni,

       z gospodarjem porocheni,

       poshtenjak ni hotel vdati,

       so ga dali okovati.

465   Samson je med korenjaki,

       najmochnejshi med junaki,

       ga je zhenska zapeljala

       in sovrazhniku izdala.

       Kaj pa zdaj Matjazha chaka ...«

470   »Tiho, ti chvekava spaka!«

       kralj Matjazh ga brzh prekine,

       a nasmeh mu z lic ne mine.

       Celjski grof jim glasno reche,

       jezik mu namazan steche:

475   »Res ne vem, kaj to pomeni,

       da se danes vsakdo zheni.

       Gledam strgane berache,

       nimajo za nove hlache,

       komaj najde desetico,

480   zhe odkupi si pravico,

       da se porochi z zhenico,

       ravno takshno berachico.

       Nich za delo ne skrbijo,

       chas imajo za gostijo,

485   vsi bi radi se zhenili,

       da bi dan in noch greshili.

       Razumel bi junce mlade,

       deklice znorijo rade,

       v zakon rine pa dedovje,

490   zhe skrivencheno babovje,

       komaj ti na pech prileze,

       a zheli si svete zveze.

 

       Strehe nimajo na svetu,

       prosit grejo zhe ob letu,

495   torbico ded v roki nosi,

       baba za kos kruha prosi,

       v cerkvi nocheta moliti,

       bi ju s palico po riti!

       V bedni revshchini zhivita,

500   potlej grenko se drzhita,

       vechkrat lachna kakor sita,

       a za bedo nas krivita.

       Sta se najbrzh porochila,

       za poroko odlochila,

505   da do smrti bi brez dela

       v grehu sladkem prezhivela;

       norci radi bi jemali,

       che bi zmeraj jim dajali,

       mnogi so zato berachi

510   breme fari so domachi.

       Radi revezhi rodijo,

       kakor zajci se plodijo,

       le pripravite jim kote

       za brezdelne te falote,

515   ste poroko dovolili,

       pa jih boste zdaj redili,

       saj lenuh rodi lenuha

       in falot le potepuha!«

       Je beseda od Andrazha

520   govorjena za Matjazha:

       »Ne klafájmo o lenuhih,

       tudi ne o potepuhih,

       v pech vrzímo staro moko,

       saj nash kralj gre na poroko;

525   rajshi skupaj pametujmo,

       ga za zakon posvetujmo.

       Svatba hitro bo minila,

       v boj za hlache spremenila

       se bo tvoja svetkovina,

530   kakor hitro zmanjka vina.

       Sem po mestu se sprehajal,

       ko do hishe sem prihajal,

       kakor pav sta mozh in zhena,

       she ne dolgo porochena,

535   se na glas kriche rotila,

       drug na drugega sta vpila,

       mozh za mizo je leseno,

       v njeni roki je poleno,

       krepko lopne ga po glavi,

540   vmes preklinja in mu pravi:

       hlache sèm, bom mozhevala,

       jaz v tej hishi kraljevala,

       ker na svetu je poshteno,

       kadar mozh poslusha zheno.

545   Zraven pisano ga gleda,

       kot bi videla medveda.

       Mozh odlomi nogo s stola,

       pa jo treshchi kakor vola,

       zhena kolne ga in vpije,

550   mozh poshteno jo nabije,

       tolche, da po tleh je pala,

       ni na njega vech regljala.

       Zheni hlache koj pokazhi,

       s palico ji hrbet mazhi,

555   milosti te bo prosila,

       mir za vselej obljubila.

       Moshki shlevi zhena strezhe,

       da mu le ochi zavezhe,

       potlej njemu sleche hlache,

560   da lahko za drugim skache.«

 

       Reche oche od Alenke,

       lepe králjeve mladenke:

       »Kralj Matjazh, le trezno misli,

       pred poroko se premisli.

565   Dokler bil sem jaz fantichek,

       prost zhivel sem kakor ptichek,

       moram zdaj doma le biti,

       k mrzli pechi se potiti,

       mislil sem, da bom pochival,

570   ko pri zheni bom prebival,

       pa je skrb nadloga prava,

       reva me pesti, tezhava,

       meni zmeraj prede tanka,

       vsega mi pri hishi manjka.

575   Zhena ti prepir pripelje,

       jezik njen ji vechno melje,

       komaj rechem tri besede,

       jo takoj hudich obsede,

       krizhem krazhem meche zhlice,

580   kliche skupaj vse hudiche,

       potlej zhena zase kuha,

       meni ne privoshchi kruha.

 

       Kaj pomaga jo pretepsti,

       ji hudicha venkaj stepsti,

585   drugih pet jih pride noter,

       kakor pravi vashki boter.«

       Tu se dvorni norec vmesha,

       ki krasi mu glavo plesha,

       so oslovska mu ushesa,

590   a mu pamet nich ne pesha:

       »Skladen zakon dolgochasen

       bil bi chisto enoglasen,

       dva bi se lepo ujela,

       che bi se lotila dela,

595   ko se prvi s chim potrudi,

       drugi pride, zgrabi tudi:

       bob on zbira, ona lecho,

       kapo gleda, ona pecho,

       shpeh razpushcha, ona mashcho,

600   grah zabeli, ona kasho,

       stol popravi, ona stere,

       vino srka, ona zhere,

       vile zgrabi, ona grable,

       srake strazhi, ona vrable,

605   kozo pase, ona kravo,

       vodo pije, ona kavo,

       praho orje, ona seje,

       snope mlati, ona veje,

       shtrene zhehta, ona pere,

610   grozdje zoblje, ona bere,

       zelje trebi, ona rible,

       lajte snazhi, ona kible,

       chevlje blati, ona snazhi,

       machka bozha, ona drazhi,

615   pech on kuri, ona kuha,

       krapce peche, ona kruha,

       vil'ce rabi, ona zhlico,

       dete varje, ona psico,

       ogenj pljuva, ona iskre,

620   rochke prazni, ona piskre,

       vse zapravi, ona shpara,

       sukno flika, ona para,

       breskev shtima, ona hrushko,

       shkaf nabija, ona pushko,

625   gobe peche, ona ribe,

       metle vezhe, ona shibe,

       pismo bere, ona pishe,

       moshnjo skrije, ona ish'e,

       zhveglo piska, ona skache,

630   kiklo nosi, ona hlache,

       praprot trga, ona rozho,

       pal'co kazhe, ona kozho,

       takshen zakon enoglasen

       bil zares bi dolgochasen!«

 

635   Kralj Matjazh zdaj jezno reche,

       jezik nejevojno steche:

       »Saj se bom grdo pridushal,

       che vas dolgo bom poslushal!

       Lepa vsaka je devica,

640   svojega srca kraljica,

       lepa tudi vsaka zhena,

       ki je srechno porochena.

       Sam blagrujem she beracha,

       ki na zakon se obracha,

645   je svoboda od fantícha

       lepa kakor pesem pticha,

       a zakónski stan veljavo

       prav tako ima ta pravo.

       Vreden vsakega prezira,

650   ki si zheno s slo izbira,

       vzame jo zarad' imetja,

       ker zlata ima kot smetja,

       al' ker se boji samote,

       v starih dneh pustote.

655   Bom z Alenko se ozhenil,

       ker jo ljubim, to sem sklenil,

       ker brez nje mi sonce gasne,

       kadar ni je, rozhe krasne

       zame nich vech ne dishijo,

660   zvezde svetle obledijo.

       Ne zhelim nje srebrnine,

       niti v kleti skrinj zlatnine,

       radostim se bolj pogléda,

       ko se mi v ochi zagleda,

665   kadar me v srce sprejema,

       nezhnega od nje objema.

       Che bi silila me mati.

       da bi moral si izbrati

       hcher beracha, bogatina,

670   v srcu sodba je edina:

       rajshi z ljubo v podrtiji,

       kot z neljubo v bogatiji,      

       rajshi z ljubo z lista pijem,

       kot z neljubo si nalijem

675   vino v kupico beneshko,

       z ljubo v slami bolj nebeshko,

       kot z neljubo sredi perja,

       ker srce pach svoje terja!

       Nikdar ne bi svoje zhene,

680   je udaril, porochene,

       se nikoli ji priblizhal,

       jo z udarci bi ponizhal,

       kajti to sem si obljubil,

       da ne bom prav vsake ljubil,

685   kajti moji dushi zvesta

       le Alenka je, nevesta!«

 

 

 

Opombe

V Poroka