Bogdan Novak
Kaj se dela tam meglica,
kjer pred gradom je
ravnica?
Ni meglica to, Alenka,
tvoji snubci so,
mladenka,
5
chrne jezdijo konjíche,
v zrak vihtijo kratke biche,
da leti od konjev pena,
bela slina je ledena,
pa razblinja se v
meglico,
10
ki prekriva vso ravnico.
Jezdeci so roke dali,
so klobuke vzdigovali,
za Matjazha sprashevali:
»Ocha, bi nam hcherko dali?«
15
Slishali so glas ocheta:
»Bi vam rad oddal
dekleta,
a tako se ne obnasha,
prej se staro mater
vprasha.«
Jezdeci so roke dali,
20
so klobuke vzdigovali,
za Matjazha sprashevali:
»Mati, bi nam hcherko dali?«
Mati jim je govorila:
»Saj bi svatbo dovolila,
25
a tako se ne obnasha,
se nevesto najprej
vprasha.«
Lenka je na pragu stala,
vse skrivaj je
poslushála,
zdaj je padla na kolena
30 v hvali bozhjega imena,
se je Bogu zahvalíla,
da si je mozha dobila,
kralja lepega Matjazha,
zdaj jo k njemu pelje
strazha.
35
Le poslovi se, nevesta,
saj te v cerkev pelje
cesta,
s tem je konec ledik
stana,
mozhu z vero bosh
oddana,
dêkle, nich se
solz ne srami
40
in poroke se ne brani,
si poshtena in devica,
mozhu zvesta bosh
zhenica.
Ljubi ocha, ljuba mati,
Bog naj vama za vse
plati,
45
sta lepo me gor vzredila,
s kraljem sta me
porochila,
zame sta pogosto vstala,
me ponochi pokrivála,
za vse drugo srchna
hvala,
50
kar sta mi v zhivljenju dala.
Tudi srechno vi,
deklichi,
zbogom fantje in fantichi,
vse vas moram zapustiti,
skupne igre pozabíti,
55
srechno vsi sosedi nashi,
pridite k porochni
mashi.
Zbogom, oche sivolasi,
naj vam obrodijo klasi,
kakrshne smo vselej
zheli,
60
ko smo skupaj she zhiveli.
Zbogom, mati las
srebrnih,
jaz se she spominjam
chrnih,
ki so chisto osiveli,
ko za mene ste skrbeli.
65
Grofa le poglej Andrazha,
pozvachin je za
Matjazha,
pisani na njem trakovi,
so krasili ga drugóvi,
stopil dol je z bele
ceste,
70
shel pred starshe od neveste,
jih na svatbo je
povabil,
zhenin ni na njih
pozabil:
»Oche hishni in pa mati,
zhenin vas je dal
pozvati,
75
najprej par bo kupic vina,
kitica od rozhmarina,
bo kopune dal zaklane
in rejene tri purane,
ki so glave jim odtrgli,
80
tudi kljune so zavrgli,
potlej skromno bo
goshchenje,
od teleta bo pechenje,
zraven spekli bomo vola,
zavrteli okrog kola,
85
potlej bomo zaplesali,
bodo muziko igrali.«
Stari oche se je branil,
da se bo doma nahranil:
»Nimam ravno dosti
chasa,
90
mi bo zmanjkalo zhe glasa,
prav lepo ste nam
veleli,
kaj bi na gostiji jeli,
a vam zmanjkalo bo
kruha,
ni brez njega dobra
juha.
95
Mi imamo dosti jesti,
dali bomo she nevesti,
zdaj pa zvrnite
zhganjico,
to domacho slivovico.
Ko se hchi mi je rodila,
100
ki se zdaj bo porochila,
sam izbral sem boljshe
slive,
proch sem vrgel vse
chrvive,
trikrat zhgal sem tole
zhganje,
upe vzbuja, lepe sanje,
105
vzel na vrt sem si kopacho,
vrch zakopal pod domacho
hrushko, ga nalashch
pozabil,
za poroko ga bom rabil:
shestnajst let ima
zhganjica,
110
malo manj kot ta devica,
ki bo kralju zdaj
nevesta,
bo Matjazhu zhena
zvesta,
vedno ga doma chakála,
kot zhganjica v zemlji
stala.«
115
Grofa zhalosti Andrazha,
ki je snubec za
Matjazha:
»Ta zhganjica milo
peche,
ko po mojem grlu steche,
sem jo zvrnil v
sposhtovanju
120
do rodu v tem domovanju.
Zmanjkalo ne bo pa kruha,
ni brez njega dobra
juha,
kajti lisec je z lisico
shel na polje, na
ravnico,
125
lisec si je slekel suknjo,
v zemljo je izkôpal
luknjo,
da imel bi stanovanje,
narashchaju domovanje,
naletel je na votlino,
130
v chebrih nashel moko fino,
drobno mleto iz
pshenice;
so vesele vse lisice,
belega bo kruha dosti,
da nasitijo se gosti.
135
Brzh poslali so po peke,
tokraj, onkraj Duna
reke,
z njimi trije so
fantíchi,
lepi kakor pavi ptichi,
zmeraj med pechmi so
tekli,
140
sladki beli kruh so pekli.
Shrambe tri smo
napolnili,
kruh do vrha nalozhili,
a je moke she ostalo,
kashche tri nam je
naphalo.
145
Kar smo v kashchah si pustili,
smo pogacham namenili
in za druge she
slashchice,
za sladice in potice,
dosti moke ni poleti,
150
nimamo je chasa mleti,
zadnji tedni so porazni,
saj so mnogi skednji
prazni,
primanjkuje nam
pshenice,
she prgishcha ni za
ptice,
155
tudi moke primanjkuje,
kmet zhe mlachev
potrebuje,
Toliko povem, da znate,
kruha da dovolj imate.
V kar smo z Bogom se
podali,
160
to bi radi izpeljali,
se zhelimo vkup dobiti,
se na svatbi veseliti
in bodímo radozhivi,
dokler smo na svetu
zhivi,
165
saj potem nas svatba srechna
chaka z Bogom
vekovechna,
tamkaj bomo mile glase
peli za vse vechne
chase.«
Tanko gosli se glasijo,
170
citre note vshtric drzhijo,
vprashata se, kam le
gresta,
chaka ju doma nevesta,
tam pri hishi jo domachi
zdoma peljejo snubachi.
175
Tja pred hisho, ko prispejo,
z muziko pred vrata
grejo:
»Mati, kje je hcherka vasha?
Dajte nam jo, zdaj je
nasha!«
Spredaj hodi kompanija,
180
proch odide tovar'shija,
s sabo králjevo nevesto
pelje tja na belo cesto,
da Alenchica bo s
kraljem
poklekníla pred oltarjem.
185
Pred duhovnom sta sklonila
glavo in se priklonila,
mashnik bukve je
umaknil,
kralj ji prstan je
nataknil,
zdaj roké sta si podala,
190
da ju shtola je zvezala,
zakon sta sklenila sveti
pred ljudmi pri mashi
péti,
tam bili sta prichi
tudi,
mozh ne sme vech k zheni
drugi,
195
nihche vech ne bo razvezal,
kar je v cerkvi Bog
zavezal.
Ljuba zhenin in nevesta,
morata si biti zvesta,
saj sta sama si zhelela,
200
da bi se pred Bogom vzela.
Sveta masha je minila,
zdaj se kupa bo nalila,
zheninova bo zdravica,
ko popila bo zhenica,
205
prvi pil bo stareshina,
potlej svatom dal bo
vina,
muzika bo zaigrala,
vse na ohcet odpeljala.
Prav tedaj so me
odkrili,
210
s palico so me nabili.