Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

POROKA

 

 

       Kaj se dela tam meglica,

       kjer pred gradom je ravnica?

       Ni meglica to, Alenka,

       tvoji snubci so, mladenka,

5      chrne jezdijo konjíche,

       v zrak vihtijo kratke biche,

       da leti od konjev pena,

       bela slina je ledena,

       pa razblinja se v meglico,

10    ki prekriva vso ravnico.

       Jezdeci so roke dali,

       so klobuke vzdigovali,

       za Matjazha sprashevali:
       »Ocha, bi nam hcherko dali?«

15    Slishali so glas ocheta:

       »Bi vam rad oddal dekleta,

       a tako se ne obnasha,

       prej se staro mater vprasha.«

       Jezdeci so roke dali,

20    so klobuke vzdigovali,

       za Matjazha sprashevali:

       »Mati, bi nam hcherko dali?«

       Mati jim je govorila:

       »Saj bi svatbo dovolila,

25    a tako se ne obnasha,

       se nevesto najprej vprasha.«

       Lenka je na pragu stala,

       vse skrivaj je poslushála,

       zdaj je padla na kolena

30    v hvali bozhjega imena,

       se je Bogu zahvalíla,

       da si je mozha dobila,

       kralja lepega Matjazha,

       zdaj jo k njemu pelje strazha.

 

35    Le poslovi se, nevesta,

       saj te v cerkev pelje cesta,

       s tem je konec ledik stana,

       mozhu z vero bosh oddana,

       dêkle, nich se solz ne srami

40    in poroke se ne brani,

       si poshtena in devica,

       mozhu zvesta bosh zhenica.

       Ljubi ocha, ljuba mati,

       Bog naj vama za vse plati,

45    sta lepo me gor vzredila,

       s kraljem sta me porochila,

       zame sta pogosto vstala,

       me ponochi pokrivála,

       za vse drugo srchna hvala,

50    kar sta mi v zhivljenju dala.

       Tudi srechno vi, deklichi,

       zbogom fantje in fantichi,

       vse vas moram zapustiti,

       skupne igre pozabíti,

55    srechno vsi sosedi nashi,

       pridite k porochni mashi.

       Zbogom, oche sivolasi,

       naj vam obrodijo klasi,

       kakrshne smo vselej zheli,

60    ko smo skupaj she zhiveli.

       Zbogom, mati las srebrnih,

       jaz se she spominjam chrnih,

       ki so chisto osiveli,

       ko za mene ste skrbeli.

65    Grofa le poglej Andrazha,

       pozvachin je za Matjazha,

       pisani na njem trakovi,

       so krasili ga drugóvi,

       stopil dol je z bele ceste,

70    shel pred starshe od neveste,

       jih na svatbo je povabil,

       zhenin ni na njih pozabil:

       »Oche hishni in pa mati,

       zhenin vas je dal pozvati,

75    najprej par bo kupic vina,

       kitica od rozhmarina,

       bo kopune dal zaklane

       in rejene tri purane,

       ki so glave jim odtrgli,

80    tudi kljune so zavrgli,

       potlej skromno bo goshchenje,

       od teleta bo pechenje,

       zraven spekli bomo vola,

       zavrteli okrog kola,

85    potlej bomo zaplesali,

       bodo muziko igrali.«

 

       Stari oche se je branil,

       da se bo doma nahranil:

       »Nimam ravno dosti chasa,

90    mi bo zmanjkalo zhe glasa,

       prav lepo ste nam veleli,

       kaj bi na gostiji jeli,

       a vam zmanjkalo bo kruha,

       ni brez njega dobra juha.

95    Mi imamo dosti jesti,

       dali bomo she nevesti,

       zdaj pa zvrnite zhganjico,

       to domacho slivovico.

       Ko se hchi mi je rodila,

100   ki se zdaj bo porochila,

       sam izbral sem boljshe slive,

       proch sem vrgel vse chrvive,

       trikrat zhgal sem tole zhganje,

       upe vzbuja, lepe sanje,

105   vzel na vrt sem si kopacho,

       vrch zakopal pod domacho

       hrushko, ga nalashch pozabil,

       za poroko ga bom rabil:

       shestnajst let ima zhganjica,

110   malo manj kot ta devica,

       ki bo kralju zdaj nevesta,

       bo Matjazhu zhena zvesta,

       vedno ga doma chakála,

       kot zhganjica v zemlji stala.«

115   Grofa zhalosti Andrazha,

       ki je snubec za Matjazha:

       »Ta zhganjica milo peche,

       ko po mojem grlu steche,

       sem jo zvrnil v sposhtovanju

120   do rodu v tem domovanju.

       Zmanjkalo ne bo pa kruha,

       ni brez njega dobra juha,

       kajti lisec je z lisico

       shel na polje, na ravnico,

125   lisec si je slekel suknjo,

       v zemljo je izkôpal luknjo,

       da imel bi stanovanje,

       narashchaju domovanje,

       naletel je na votlino,

130   v chebrih nashel moko fino,

       drobno mleto iz pshenice;

       so vesele vse lisice,

       belega bo kruha dosti,

       da nasitijo se gosti.

135   Brzh poslali so po peke,

       tokraj, onkraj Duna reke,

       z njimi trije so fantíchi,

       lepi kakor pavi ptichi,

       zmeraj med pechmi so tekli,

140   sladki beli kruh so pekli.

       Shrambe tri smo napolnili,

       kruh do vrha nalozhili,

       a je moke she ostalo,

       kashche tri nam je naphalo.

145   Kar smo v kashchah si pustili,

       smo pogacham namenili

       in za druge she slashchice,

       za sladice in potice,

       dosti moke ni poleti,

150   nimamo je chasa mleti,

       zadnji tedni so porazni,

       saj so mnogi skednji prazni,

       primanjkuje nam pshenice,

       she prgishcha ni za ptice,

155   tudi moke primanjkuje,

       kmet zhe mlachev potrebuje,

       Toliko povem, da znate,

       kruha da dovolj imate.

       V kar smo z Bogom se podali,

160   to bi radi izpeljali,

       se zhelimo vkup dobiti,

       se na svatbi veseliti

       in bodímo radozhivi,

       dokler smo na svetu zhivi,

165   saj potem nas svatba srechna

       chaka z Bogom vekovechna,

       tamkaj bomo mile glase

       peli za vse vechne chase.«

       Tanko gosli se glasijo,

170   citre note vshtric drzhijo,

       vprashata se, kam le gresta,

       chaka ju doma nevesta,

       tam pri hishi jo domachi

       zdoma peljejo snubachi.

175   Tja pred hisho, ko prispejo,

       z muziko pred vrata grejo:

       »Mati, kje je hcherka vasha?

       Dajte nam jo, zdaj je nasha!«

 

       Spredaj hodi kompanija,

180   proch odide tovar'shija,

       s sabo králjevo nevesto

       pelje tja na belo cesto,

       da Alenchica bo s kraljem

       poklekníla pred oltarjem.

185   Pred duhovnom sta sklonila

       glavo in se priklonila,

       mashnik bukve je umaknil,

       kralj ji prstan je nataknil,

       zdaj roké sta si podala,

190   da ju shtola je zvezala,

       zakon sta sklenila sveti

       pred ljudmi pri mashi péti,

       tam bili sta prichi tudi,

       mozh ne sme vech k zheni drugi,

195   nihche vech ne bo razvezal,

       kar je v cerkvi Bog zavezal.

       Ljuba zhenin in nevesta,

       morata si biti zvesta,

       saj sta sama si zhelela,

200   da bi se pred Bogom vzela.

 

       Sveta masha je minila,

       zdaj se kupa bo nalila,

       zheninova bo zdravica,

       ko popila bo zhenica,

205   prvi pil bo stareshina,

       potlej svatom dal bo vina,

       muzika bo zaigrala,

       vse na ohcet odpeljala.

       Prav tedaj so me odkrili,

210   s palico so me nabili.

 

 

 

Opombe

VI Svatba