Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

POGREB

 

 

       Sonce sije tam na cesto,

       ki popelje v Budim mesto,

       spodaj z Duno je dolina,

       zgor na hribu je grashchina,

5      kjer vladar Matjazh domuje,

       kjer z Alenchico stanuje.

       Kaj molchijo danes ptice,

       kaj se vijejo meglice,

       da otozhna je ravnica,

10    onemela vsaka ptica?

       Danes je umolknil grilchek,

       je pozabil peti trilchek,

       ker je zhalost vse obvila,

       jim veselje zadushila,

15    saj Alenka lepotica

       je zbolela, krasotica,

       v postelji je oblezhala,

       njena mojshkra je jokala,

       ker Matjazhevo ljubezen

20    pogubila bo bolezen.

       Zjutraj je bila she zdrava,

       zabolela jo je glava,

       potlej si je k srcu segla,

       v posteljo je zgodaj legla,

25    vsa v vrochici trepetala,

       na lezhishchu oblezhala.

 

       Je na dvoru od Matjazha

       poiskala smrt Tomazha,

       ki je bil tam za kletarja,

30    vino delal za vladarja,

       pa ga smrt je obiskála,

       da bi v pekel ga poslala,

       saj vse dni je veseljachil,

       z deklami se rad je vlachil,

35    ver'val v zemeljska chudesa,

       si zapravil je nebesa.

       A Tomazh je dober pivec,

       zraven velik she shaljivec,

       brez strahu je smrti rekel,

40    jezik mu je naglo stekel:

       »Che bi rada me dobila,

       mene v pekel pokosila,

       zheljo mi bosh izpolnila,

       da bosh vince to popila,

45    ki te v temle sodu chaka,

       da ga spijesh, bozhja spaka.

       Che ga pa ne bosh popila,

       z mano stavo si zgubila,

       se bosh hitro proch pobrala,

50    drugo zhrtev si izbrala,

       ker si dekla nespodobna,

       Bogu sluzhit nesposobna,

       che si bozhja odposlanka,

       zhe ne moresh bit' pijanka.«

55    Sod je vinski smrt nagníla,

       v dolgih je pozhirkih pila,

       tri je dolge dni rabíla,

       da je vinski sod sprazníla,

       potlej ga je izpustíla,

60    sred dvorishcha ga razbila,

       kaplje vina ni razlila,

       saj do dna ga je izpila.

       Potlej rekla je Tomazhu,

       ki kletar je bil Matjazhu:

65    »Stavo s tabo sem dobila,

       zdaj te bom pa pokosila,

       sem zato te obiskála,

       da te v pekel bom poslala,

       ker vse dni si veseljachil,

70    z deklami si rad se vlachil,

       ver'val v zemeljska chudesa,

       pa zapravil si nebesa.«

       Smrt je s koso zamahníla,

       bi Tomazha pokosila,

75    ga pod kapo je imela,

       je Alenchico zadela.

       Od takrat je smrt pijana,

       nam za kazen je poslana,

       da ne vesh ne ure, dneva,

80    sred palache ali hleva,

       kdaj te smrtna ura chaka,

       siromaka al' veljaka.

 

       Danes je umolknil grilchek,

        je pozabil peti trilchek,

85    ker je zhalost vse obvila,

       jim veselje zadushila,

       saj Alenka lepotica

       je zbolela, krasotica,

       v postelji je oblezhala,

90    njena mojshkra je jokala,

       ker Matjazhevo ljubezen

       pogubila bo bolezen.

       Zjutraj je bila she zdrava,

       zabolela jo je glava,

95    potlej k srcu si je segla,

       v posteljo je zgodaj legla,

       vsa v vrochici trepetala,

       na lezhishchu oblezhala,

       kjer srce jo je izdalo,

100   v smrtni grozi trepetalo,

       je preminila kraljica,

       mati Ogrov, vladarica.

       Vsa druzhina se je zbrala,

       milo je ob njej jokála,

105   mojshkrice so jo umile,

       s cvetjem so jo ogrnile,

       gor na pare so jo dale,

       sveche bele so prizhgale,

       svechniki so chisto zlati

110   in z rubini so bogati,

       potlej zraven so molile,

       ji zvelichanje prosile.

       Pesmi so obsmrtne pele,

       odreshitev ji zhelele.

 

115   Je obrasla vsa celina,

       raste, raste deteljina,

       detelja je vsa zelena,

       níkdar ni bila koshena,

       sredi polja razcvetena,

120   je poljana vsa rumena.

       Zjutraj kosec gre na polje,

       zhvizhga in je dobre volje,

       vso porezhe deteljino,

       pokosi prav vso celino.

125   Ko zvecher na travnik zajde,

       suho deteljo tam najde.

       Ravno takshen si ti, greshnik,

       kakor slab, chrviv si leshnik:

       pod vecher telo pochije,

130   zdravo ti srce she bije,

       v snu si odpochitka vzamesh,

       ko pa zjutraj zgodaj vstanesh,

       ves radosten se nasmejesh,

       grehe svoje spet preshtejesh,

135   ko pijana smrt obishche,

       te nenadoma poishche,

       kot na travo pade rosa,

       te prevrne smrtna kosa,

       ko zvecher te spet obishche,

140   padesh mrtev na lezhishche.

       Che ti je tezhko verjeti,

       se na groblje je ozreti,

       tam so tvoji ljubi starshi,

       sestre in pa bratje starshi,

145   videl bosh prijat'ljev truge,

       pa skelete mnoge druge,

       bele tam kosti lezhijo,

       se lobanje v smrt rezhijo,

       so kosti tam oblezhale,

150   dusho svojo Bogu dale.

       Naj te vsak dan opominja,

       kak' zhivljenje nam preminja,

       chasa nimash za radósti,

       brzdaj svoje veselósti,

155   ko te smrt bo bleda vzela,

       kupchek siv si le pepela,

       saj je v prahu le resnica,

       bozhje sodbe ta pravica,

       Adamu bila je dana,

160   z Evo sta bila pregnana

       s srdom bozhjega ukaza:

       v potu svojega obraza

       vechno kruh bosh trd uzhival

       vse dotlej, doklèr bosh bival,

165   potlej v zemljo se povrnesh,

       kajti kamor se obrnesh,

       zemlja noge ti prikuje

       nase in te prichakuje,

       saj je Bog le prah pometel,

170   nas iz zemlje je izgnetel,

       iz prsti telo ustvaril,

       vanjo dusho nam podaril,

       a ker tega nismo vredni,

       prah prstén smo komaj bedni,

175   zemlja nam bo hrano dala,

       nas na koncu pokopala,

       ko nas smrt bo bleda vzela,

       bomo kupchek le pepela.

       Je prastara ta resnica,

180   chlovek zvene kak' cvetlica,

       sredi polja razcvetena,

       je zvecher she vsa rumena,

       zjutraj je zhe pokoshena,

       a zvecher je posushena.

185   Ko je sonce sred' poldneva,

       vsaka rozhica je reva,

       prej kot sonce zvêcher zajde,

       zhe jo bridka kosa najde.

       Prav tako kosi chloveka,

190   che je zdrav od vekom veka,

       mu zvecher srce she bije,

       ura polnochi odbije,

       zhe po mashnika hitijo,

       da ga z oljem posvetijo,

195   prej kot sonce zjutraj vstane,

       prej kot svit pred jutrom svane,

       dusha zhe je pred tozhnikom,

       pred vesoljnim je sodnikom,

       Bog tam sodbo svojo terja,

200   kazen dusham vsem odmerja.

       Bozhji Sin je tole rekel,

       jezik mu je blago stekel:

       »Vsi izvoljeni ste z mano,

       dali bomo, kar imamo,

205   kar smo sami dotrpeli,

       bomo v raju vsi imeli,

       lahka nasha so bremena,

       che so prosta nam ramena,

       che Boga smo res chastíli,

210   che k Ochetu smo molili,

       che postili smo telesa,

       chakajo na nas nebesa.

       Chlovek, ti si kakor trava,

       z njo prekrita je dobrava,

215   potlej pride sred pomladi

       z bridko koso kosec mladi,

       rozhicam ne priznasha,

       do osata se obnasha,

       kot do rozhe razcvetele,

220   kot da seka le plevele,

       pod rezilom vse mu pada,

       kakor hoche bozhja gnada.

       She zvecher mi premishljujesh,

       komu naj zlato darujesh,

225   vendar moral bosh umreti,

       od sveta slovo si vzeti,

       dusho moral bosh zrochiti,

       Bogu jo priporochiti,

       che pa vragu jo obljubish,

230   se za chase vse pogúbish!«

       Hitro nam zhivljenje mine,

       kot utrinek v vechnost shine,

       smrt poishche she vladarja,

       najmogochnejshega carja;

235   kakor rozha ovenela

       v zemlji hitro bo sprhnela,

       prav tako telo bo tvoje

       hrana le za chrvov roje,

       ti ochi bo lepe vzelo,

240   v zemlji chisto vse sprhnelo,

       bo pozabljena lepota,

       lica bodo le prhnota,

       srebrnina in zlatnina,

       vsaka druga dragotina,

245   bodo chisto vsi dragulji

       v nich shli kakor tvoji zhulji.

       O, krshchanska dusha draga,

       kaj skrbeti ti pomaga

       za lepoto to minljivo,

250   saj telo je umrljivo,

       rajshi najdi bivalishche,

       ki ga dusha tvoja ishche,

       kjer bo veke prebivála

       in Boga bo blagrovala.

255   Che poznali bi dolzhino

       vechnosti, Boga blizhino,

       bi drugache zazhiveli,

       bi ob delu psalme peli,

       saj nam smrt na vrata kljuka,

260   zhe nas za obleko cuka,

       smo skrivnosti razvozlali,

       smrtne ure ne spoznali,

       pa nas smrt bo umorila,

       kjer nas bo takrat dobila,

265   al' na poti al' na cesti,

       al' pri ljubi al' nevesti.

 

       Bodo slali po mizarja,

       narochili she grobarja,

       pridejo she shtirje drugi,

270   dol zabijejo te v trugi,

       pa te vzdignejo na ramo,

       da odnesejo te v jamo;

       vsakega na koncu chaka

       sveta njiva, grôba raka.

275   Je na svet' kot sred' shpitala,

       kjer nas vse bo smrt pobrala,

       zmogli so sto let zhiveti,

       pa so morali umreti,

       so dosegli srednja leta,

280   pa jim dusha je odvzeta,

       komaj v luch sveta so zrli,

       so otroci zhe pomrli.

       Naj te vsak dan opominja,

       kak' zhivljenje nam preminja.

 

285   Gor na parah je kraljica,

       mrtva Lenka, vladarica.

       Vsa druzhina se je zbrala,

       milo je ob njej jokala,

       mojshkre zraven so molile,

290   ji zvelichanje prosile,

       pesmi so obsmrtne pele,

       odreshitev ji zhelele.

       Shkof prishel iz katedrale,

       nune tiho so jokale,

295   mashnikov bilo stotero,

       je ornatov tisochero,

       vsi hvalíli so kraljico,

       mater Ogrov, vladarico,

       glasno zanjo so molili,

300   dusho so ji pospremíli.

       Shkof je stopil prav pred pare,

       Lenki bral molitve stare:

       »Kaj bosh, greshnica, storila,

       ko bosh svet nash zapustila?

305   Bosh potila pot krvavi,

       ko te v pekel smrt postavi,

       Satan ti bo stal ob strani,

       grehi bodo vsi prebrani,

       list za listom ti obrne,

310   s kremplji lista bukve chrne,

       pa te v pekel bodo dali,

       z ognjem grehe z dushe zhgali.

       Tudi Jezus bo ob strani,

       da ti sodi, da te brani,

315   on bo solze tochil bridke,

       ti izrekel bo ochitke:

       chisto dusho si dobila,

       si jo hitro pogubila,

       angel varuh bil je s tabo,

320   vest ti ni bila za rabo,

       dol si legla, gor si vstala,

       nisi hvala mu dejala,

       kjer bila si in hodila,

       nisi angela chastila,

325   dal sem tebi spovednika,

       grehov tvojih reshenika,

       pa ga nisi poslushála,

       v smrtnem grehu si zaspala.

       Che po veri bi zhivela,

330   dusha bi v nebo letela,

       tam sedela na desnici,

       na desnici, pri Trojici,

       angelci bi ti zapeli,

       te s trobentami sprejeli.

335   Zdaj za vechno si zaspala,

       se na drugi svet podala,

       ne zbudi vech dushe tvoje,

       ko petelin ti zapoje,

       ne zbudijo te zvonovi,

340   niti strele in topovi.

       Te bo ura prebudila,

       ki bo sodni dan odbila,

       Bog se bo ljudem prikazal

       in bo angelcem ukazal,

345   naj mochnó zatrobentájo,

       da vse dushe vztrepetajo,

       vsi bodo od mrtvih vstali,

       k zadnji sodbi se podali.

       Kaj, Alenchica, bosh rekla,

350   ko bosh k sodbi tja pritekla?«

 

       Nune bridko so jokale,

       ob Alenchici zhebrale:

       »Vechna smrt je to storila,

       mlado zheno umorila,

355   mogla bi she ti zhiveti,

       pa si morala umreti,

       od sveta se posloviti,

       deco in mozha pustiti.

       Srechno, srechno, vsi poshteni,

360   tudi mozh tvoj zapushcheni

       jutri naj v proces'ji roma,

       ko te nesli bodo zdoma,

       dvignjeno na shtiri rame,

       tja na britof prav do jame,

365   kjer te doli polozhijo,

       krsto v grob z vrvmi spustijo,

       potlej pridejo na groblje

       v belih srajchicah gospodje,

       z vodo zhegnano shkropili,

370   bodo te blagoslovíli.

       Peli bodo vsi zvonovi,

       zazvonili med grobovi,

       ko te bodo v cerkev deli,

       bodo tiho onemeli,

375   spet se bodo oglasíli,

       ko te bodo ven nosili,

       pa na poti tja do rake

       bodo spremljali korake,

       spredaj moshki in fantichi,

380   zadaj zhenske in deklichi,

       najbolj spredaj Jezus sveti,

       hoche k sebi te imeti,

       potlej bodo vsi molchali,

       ko te bodo v jamo dali.

385   vsi se bodo poslovili,

       hitro nate pozabíli,

       kdaj she sredi cerkve nashe

       bodo zate brali mashe,

       da od tvojega spomina

390   nam premine bolechina.«

 

       Ob Alenki so dehtele

       rozhe rdeche razcvetele,

       sveche poleg nje gorele,

       vosek dale so chebele,

395   ki jih Lenka je gojila,

       ker je njihov med ljubila,

       si na kruh ga je mazála,

       ga v slashchice je dodala,

       zdaj pa vech ga ne okusha,

400   saj jo je pustila dusha.

       Zunaj peli so zvonovi,

       k param so prishli sinovi,

       trije fantje njeni mladi,

       ki so jo imeli radi,

405   saj jih troje je dojila,

       kraljeviche je vzgojila,

       lepe fante in junake,

       zrasle skoraj zhe v mozhake.

       Tam ob parah so klechali

410   in za materjo jokali,

       kakor plakajo dekleta,

       kadar jim je mati vzeta:

       »Jojme, mama, mila mama,

       zlata mama, jojme, mama!

415   Le zakaj ste nas pustili,

       sami v dalj se napotili,

       v svet, odkoder ni vrnitve,

       a za nas ni poteshitve.

       Jojme, mama, mila mama,

420   nasha mama, jojme, mama!

       Shli chez goro ste v daljavo,

       tja na polje chez dobravo.

       Jojme, mama, mila mama,

       ljuba mama, jojme, mama!

425   Tam so v gaja hladni senci

       trije zhuborechi zdenci;

       ko do prvega prispete,

       tam si vode ne naspete,

       vode tam si ne nalijte,

430   te studenchnice ne pijte,

       saj ni tista voda prava,

       zaboli od nje vas glava.

       Jojme, mama, mila mama,

       draga mama, jome, mama!

435   Ko do drugega prispete,

       tam si vode ne naspete,

       vode tam si ne nalijte,

       te studenchnice ne pijte,

       saj od nje srce boluje,

440   bolechino povechuje.

       Jojme, mama, mila mama,

       dobra mama, jojme, mama!

       Ko do tretjega prispete,

       tam si vode ne naspete,

445   vode tam si ne nalijte,

       te studenchnice ne pijte,

       saj je voda tam zagatna,

       je vodíca nepovratna.

       Jojme, mama, zlata mama,

450   mila mama, jojme, mama!

       Saj ne boste v gaju záshli,

       trojno kólo boste nashli,

       mahali vam chez dobrave

       bodo plesci iz daljave.

455   Jojme, mama, zlata mama,

       nasha mama, jojme, mama!

       V prvem kolu vasha mati

       z dedom zna plesáti,

       z roko vam bo pomahála,

460   v kolo vas bo poklicála:

       »Le hodite, le hodite,

       v kolu z nami se vrtite!«

       Jojme, mama, zlata mama,

       ljuba mama, jojme, mama!

465   Vi se jim lepo nasmejte,

       prav prijazno jim povejte:

       »Saj bi z vami zaplesala,

       nekam trudna sem postala,

       deco sem doma pustila,

470   jako jo razzhalostila.

       Jojme, mama, zlata mama,

       draga mama, jojme, mama!

       Mednje kito borovine

       vrzite od smrekovine,

475   ko se bodo zanjo tepli,

       dalech boste zhe utekli.

       Jojme, mama, zlata mama,

       dobra mama, jojme, mama!

       V drugem kolu so plesachi

480   vsi prijatelji domachi,

       z roko bodo vam maháli,

       v kolo bodo vas klicáli:

       »Le hodite, le hodite,

       v kolu z nami se vrtite!«

485   Jojme, mama, nasha mama,

       zlata mama, jojme, mama!

       Vi se jim lepo nasmejte,

       prav prijazno jim povejte:

       »Saj bi z vami zaplesala,

490   nekam trudna sem postala,

       deco sem doma pustila,

       jako jo razzhalostila.«

       Jojme, mama, nasha mama,

       mila mama, jojme, mama!

495   Mednje kito brezovine

       vrzite od jelshovine,

       ko se bodo zanjo tepli,

       dalech boste zhe utekli.

       Jojme, mama, nasha mama,

500   ljuba mama, jojme mama!

       V tretjem kolu so le mladi,

       se imajo jako radi,

       vsi drzhijo se za roke,

       tudi vashe tri otroke.

505   Jojme, mama, nasha mama,

       draga mama, jojme, mama!

       Z roko bodo vam maháli,

       v kolo bodo vas klicáli:

       »Le hodite, le hodite,

510   v kolu z nami se vrtite!«

       Jojme, mama, nasha mama,

       dobra mama, jojme, mama!

       Vi se jim lepo nasmejte,

       prav prijazno jim povejte:

515   Saj bi z vami zaplesala,

       nekam trudna sem postala,

       deco sem doma pustila,

       jako jo razzhalostila.«

       Jojme, mama, ljuba mama,

520   nasha mama, jojme, mama!

       Mednje kito brestovine

       vrzite od hrastovine,

       ko se bodo zanjo tepli,

       dalech boste zhe utekli.

525   Jojme, mama, ljuba mama,

       zlata mama, jojme, mama!

       Solze si sushíte z rjuho,

       da ostane lice suho.

       Jojme, mama, ljuba mama,

530   mila mama, jojme, mama!

       Ko bo rjuha pochrnela,

       od solzá ne bo vech bela,

       poshljite po drobni ptici,

       jo po hitri lastovici.

535   Jojme, mama, ljuba mama,

       draga mama, jojme, mama!

       Je ne bomo v vodo dali,

       niti je v studencu prali,

       bomo dali jo v solzice,

540   ki izpirajo nam lice.

       Jojme, mama, ljuba mama,

       dobra mama, jojme, mama!

       Je ne bomo razgrníli,

       da bi v vetru jo sushili,

545   bo na nashem srcu rjuha

       v bolechini hitro suha.

       Jojme, mama, draga mama,

       ljuba mama, jojme, mama!

       Smo te hitro izgubili,

550   koga bomo zdaj ljubili?

       Jojme, mama, draga mama,

       zlata mama, jojme, mama!

       Zunaj pojejo zvonovi,

       sami trije smo sinovi,

555   mamo bodo vsi imeli,

       mi smo mladi osameli.

       Jojme, mama, draga mama,

       mila mama, jojme, mama!«

 

       Gor na parah je kraljica,

560   mrtva Lenka, vladarica.

       Vsa druzhina se je zbrala,

       milo je ob njej jokala,

       mojshkre zraven so molile,

       ji zvelichanje prosile,

565   pesmi so obsmrtne pele,

       odreshitev ji zhelele.

       V joku so odshli sinovi,

       so obmolknili zvonovi,

       sveche so zatrepetale,

570   nune so le shepetale,

       grofje so se umakníli,

       tiho farji so molili,

       rozhe so sladkó dehtele,

       sveche so v trepet gorele,

575   je zavladala tishina,

       vse premaga bolechina,

       ki jim strla je vladarja,

       kralja Ogrov, gospodarja,

       ko pred smrtjo se ponizhal

580   je in param se priblizhal,

       padel v joku na kolena,

       ker je strashna smrti cena,

       vse mochi ti smrt izpije,

       brezna dushe ti razkrije,

585   tvojo níchevost pokazhe,

       o zhivljenju se ne lazhe,

       te postavi pred resnico,

       da le Bog ima pravico,

       da odlocha o zhivljenju,

590   ali te pusti v trpljenju.

       Kralj Matjazh je v joku stokal,

       za Alenchico je jokal:

       »Jojme, zhena, draga zhena,

       dobra zhena, jojme, zhena!

595   Z Bogom pojdi mi, zhenica,

       dobra si bila druzhíca!
       Jojme, zhena, dobra zhena,

       draga zhena, jojme, zhena!

       Kdo bo zdaj skrbel za mene,

600   kdo za deco, nimam zhene!

       Jojme, zhena, dobra zhena,

       ljuba zhena, jojme, zhena!

       Nisva se tako zmenila,

       da se bova poslovila.

605   Jojme, zhena, dobra zhena,

       zlata zhena, jojme, zhena!

       Midva sva se domenila,

       bova dechico hraníla.

       Jojme, zhena, dobra zhena,

610   mila zhena, jojme, zhena!

       V drugi svet si pobegníla,

       z deco si me zapustila.

       Jojme, zhena, dobra zhena,

       moja zhena, jojme, zhena!

615   Chakajo te nad zvezdámi

       imenitni nebeshchani,

       angeli so tamkaj zbrani,

       so naproti ti poslani,

       da te bodo v raj spremíli,

620   krono pred teboj nosili,

       bosh v nebesa shla, kraljica,

       chaka bozhja te desnica!

       Jojme, zhena, mila zhena,

       zlata zhena, jojme zhena!«

 

625   Danes je umolknil grilchek,

       je pozabil peti trilchek,

       ker je zhalost vse obvila,

       jim veselje zadushila.

       So prishli she shtirje drugi,

630   dol zabili Lenko v trugi,

       pa jo vzdignili na ramo,

       jo odnesli v groba jamo.

       Shkof prishel iz katedrale,

       nune tiho so jokale,

635   mashnikov bilo stotero,

       je ornatov tisochero,

       vsi hvalili so kraljico,

       mater Ogrov, vladarico,

       glasno zanjo so molili,

640   dusho so ji pospremíli.

       Srechno, srechno vsi poshteni,

       tudi mozh njen zapushcheni

       tam v proces'ji zraven roma,

       ko jo nesejo od doma,

645   dvignjeno na shtiri rame,

       tja na britof, prav do jame,

       kjer jo doli polozhijo,

       krsto v grob z vrvmi spustijo,

       potlej so prishli na groblje

650   v belih srajchicah gospodje,

       z vodo zhegnano shkropili,

       truplo so blagoslovili.

       Peli, peli so zvonovi,

       zazvonili med grobovi,

655   ko pa so jo v cerkev deli,

       so zvonovi onemeli,

       spet so glasno zazvonili,

       ko so krsto ven nosili,

       pa na poti tja do rake

660   so odzvanjali korake,

       spredaj moshki in fantichi,

       zadaj zhenske in deklichi,

       najbolj spredaj Jezus sveti,

       ki jo hoche k sebi vzeti,

665   potlej so pa vsi molchali,

       ko so krsto v jamo dali.

       Konchno so se poslovili,

       hitro nanjo pozabili,

       kdaj she sredi cerkve nashe

670   bodo zanjo brali mashe,

       da od njenega spomina

       jim premine bolechina.

       Dolgo so zvonovi peli,

       potlej vechno obnemeli,

675   za Alenko zhalovali,

       vsi so rjasti postali,

       níkdar niso vech zvonili,

       niti niso ure bíli,

       so jih sneli iz zvonika,

680   ker bili so brez jezika.

 

 

 

Opombe

XIV Godec