Bogdan Novak
PASTIR
Bil pastir je sred
livade,
pasel ovce sred dobrave,
zhvegli luknje je
zatiskal,
pesmi na pishchalko
piskal,
5 kuvash mu je ovce zbiral,
ko je na svirel
zasviral.
Sonce shlo je za
obzorje,
a pastir je dobre volje,
saj so ovce se napasle,
10 kralju so Matjazhu rasle,
ker pastir je v ovchji
druzhbi
bil najemnik v kralja
sluzhbi,
plachan bil je za
pastirja,
da za chredo tujo dirja,
15 da jo pred volkovi varje,
nad medvede pse chuvarje
poshlje, ovce obvaruje,
da so plen gospode tuje,
ki nabode gor na razhnje
20 trupla ovc na dneve
prazhnje.
Bil je to Matjazhev
sluga,
ki ga je imel za
druga,
ker brez dlake na jeziku
kratko bik je rekel
biku,
25 bobu bob, slepar lazhniku,
nikdar ni lagal sodniku,
bil pastir je take
bazhe,
da se prav nikdár ne
zlazhe.
Kralj je cenil
poshtenjaka,
30 med podaniki mozhaka,
kakrshnih je silno malo
pred resnico she ostalo,
redkokdaj je nanj
pozabil,
kadar na obèd je
vabil.
35 Bil pastir je na kosilu,
rad se je odzval vabilu,
saj se miza je shibila
od pijache in jedila.
Krozhniki bili so zlati,
40 pladnji iz srebra oglati,
chashe so bile beneshke,
v njih pa kapljice
nebeshke,
ki so osvezhíle grlo.
Se povsod je peklo,
cvrlo,
45 hrano stregli so lakaji
in natakali tochaji.
Gnjat prishla je
prekajena,
pa pechenka osmojena,
pleche divjega
prashicha,
50 zraven kracha od telicha,
ribe kuhane, pechene,
poleg paprike zelene,
tudi paprikasha skleda,
sladki zrezki od
medveda,
55 celi kupi perutnine,
gosja jetra sred
slanine,
bele, chrne krvavice,
vmes pa svinjske
pechenice.
Vse sladice so iz ajde,
60 jabolka in grozdje z brajde.
Vsega je bilo obilo,
da se vleklo je kosilo,
a bili so dobri jedci,
sami krepki, jeshchi
dedci,
65 ki so radi jedli, pili,
kar na mizo so dobili.
Psi pod mizo so chakali,
da kosti so jim zmetali.
Kralj je srknil rdeche
vino,
70 potlej gledal je zlatnino,
ki se z mize je
bleshchala,
srebrnina lesketala.
Dvignil se je od obeda,
ni she prazna njega skleda,
75 se k pastirju je odpravil,
s kupico mu je
nazdravil:
»Moj pastir in zvesti
sluga,
tebe res imam za druga!
Vstani, sine, pojdi z
mano,
80 nekam pojdeva na samo,
ti pokazal bom chudesa,
kot jih nimajo nebesa.
Vsakemu ni videt dano,
kar bosh tam ugledal z
mano.«
85 Kralj ga je objel chez rame,
skupaj shla sta iz
dvorane,
shla po dolgih sta
hodnikih,
mimo kipov, slik
velikih,
do zastrazhene sobane,
90 kjer pred njiju strazha
plane,
saj zakladi so za vrati
in vsiljivcev se je
bati.
Prepoznala sta huzárja
kralja, svojega
vladarja,
95 sulici sta umakníla,
ju v zakladnico
spustíla.
Tam pastir zaklade
gleda,
mu zamrla je beseda:
skrinje polne so
zlatnine,
100
zraven kupi srebrnine,
mesece bi shtel cekine,
tedne rdeche le rubine;
che bi hotel le
nashteti,
kaj se skriva v tisti
kleti,
105
noch bi v jutro se zdanila,
najmanj pol bi
izpustila.
Ko pastir bogastvo
gleda,
kralju se odpre beseda:
»Moj pastir in zvesti
sluga,
110
tebe res imam za druga,
pa povej, zakladi
chedni,
koliko so zate vredni?«
Kralju se pastir odrezhe,
brzh se jezik mu
razvezhe:
115
»Velichanstvo milostljivo,
je vprashanje
razumljivo,
vsak pastir preshteje
ovce,
prav tako trgovec novce,
ni mogoche, vasha gnada,
120
prav oceniti zaklada,
ki se pred ochmi mi
sveti,
ki se skriva v vashi
kleti,
to je res imetje chedno.
Koliko je zame vredno?
125
Tole je bogastvo rajsko,
vech velja dezhevje
majsko.«
Kralj Matjazh je zmajal
z glavo:
»Si pa res uganil pravo!
Ti zlato je pamet vzelo,
130
da chvekash mi na debelo?«
Kralju se pastir
odrezhe,
brzh se jezik mu
razvezhe:
»Velichanstvo
milostljivo,
bom povedal razumljivo:
135
che bo maja dezhevalo,
vse v kraljestvu bo pognalo,
da bogat bo nash
pridelek,
srechen bo prav vsak
zaselek,
ljudstvo bo imelo kruha,
140
tudi v loncu se kaj skuha,
she na dvoru bo obilje,
mleko za kopél kobilje,
kashcha polna bo do
stropa,
kasho vam bo phala
stopa,
145
poredilo bo zhivino,
da bo jesti kaj chez
zimo.
Che prevech bo maja
sushno,
oveni nam zhito krushno,
potlej bomo gladovali,
150
vse zlató za kruhek dali,
saj te ne zredi
zlatnina,
ni uzhitna srebrnina;
niso brez dezhja cekini
vredni nich in she
rubini,
155
che jih dash do roba kosha,
niti pochenega grosha.«
Kralj Matjazh pohvali
sluga,
ki ima ga za sodruga:
»Si povedal po pravici
160
in priblizhal me resnici,
piti svoje dal modrosti,
kot pritiche se
starosti.
Vzemi torej to plachilo,
moshnjo zlatov za
darilo.«
165
Nekaj mesecev pozneje,
tednov sedemnajst
kasneje,
zadonele so pishchali,
glási znamenje so dali:
pruski kralj prihaja v
goste,
170
vse poti naj bodo proste.
Konji iskri so drveli
in oblak prahu vrteli,
zhe kochija je iz dima
prihitela do Budíma,
175
kjer jo chakajo konjarji,
v chastni strazhi so
huzárji.
Pruski kralj je zhe
izstopil,
proti dvoru se napotil,
v hermelinu in shkrlatu,
180
svili, zhametu, brokatu,
vse krasheno z nitjo
zlato,
in s srebrno je bogato,
z biseri krashena kapa,
da je vsem zastala sapa.
185
Zraven njega je kraljichna,
hcherka kralja, deva
michna,
ko hodila je po tlaku,
se je zibala v koraku,
da shumele so obleke,
190
ki so zadaj dolge vleke,
da so vlechko tri spletichne
ji nosile, gospodichne.
Chaka ju Matjazh pred
vrati,
ki se prav tako koshati,
195
v lepo je odet opravo,
krono si je dal na
glavo.
Gosta je sprejel
prijazno,
ju spoznal z gospodo razno,
potlej peljal ju v
dvorano,
200
kjer je vishje plemstvo zbrano
chákalo, da bo kosilo,
na katerem se zvrstilo
bo vsaj sedem vrst
jedache,
zraven sodov pet
pijache,
205
da bodo do grla siti
in do mrtvega napiti.
Najprej so bili vsi
resni,
pruski kralj je bil na
desni
od Matjazha, kot v
domeni
210
je, che hisha gosta ceni.
Ko sta tretje vino
spila,
iskro sta v ocheh
dobila,
sta o Turkih
pokramljala,
sultanu sta se smejala,
215
shale pripovedovala
in z besedo tekmovala,
komu jezik teche bolje,
da bo drugi dobre volje.
Gostu zdaj Matjazh
omeni,
220
da najbolj pastirja ceni,
saj junak je take bazhe,
da se prav nikdár ne
zlazhe,
na tem svetu ni denarja,
da bi nalagal vladarja.
225
Pruski kralj mu ne verjame:
»Vsak se v lazhi kdaj
ujame.«
Ves razvnet Matjazh mu
reche:
»Naj med nama stava
teche!
Ker zares mi ne verjamesh,
230
che pri lazhi ga ujamesh,
dam ti krone pol,
kraljestva,
pol pa tvojega obchestva
meni gre, che bosh
izgubil
stavo, kot si mi
obljubil,
235
da na lazhi ga ujamesh,
ker v poshtenje ne
verjamesh!«
V roke sezheta pri
prichi,
kakor se pri tem
prilichi,
jima stavo gospodichna
240
je presekala, kraljichna.
Pozabíli so na stavo,
prepustili jo v pozabo,
she so rujno vince pili
in s pechenko se
mastili,
245
pozabíli na pastirja,
naj za ovchjo chredo
dirja,
v drugo smer zavili
zgodbo,
narochili so si godbo,
se na podu zavrteli,
250
vmes so ljudske pesmi peli,
pozno v noch se
veselili,
vech kozarcev so
razbili,
ko pa dan zhe novi
vstane,
so pochivat shli v
sobane.
255
Pruski kralj ni mogel spati,
pa se je odlochil
vstati,
gor in dol hoditi jame,
kot da meril bi sobane.
Rad bi pol Matjazhevine
260
v slavo svoje domovine,
da bi zvechal si imetje
za staróst in
prezhivetje,
che Matjazha bi ukanil,
ko pastirja v lazh bi
zmamil.
265
Chul je praviti novico,
da pastir ima ovchico
zlatorunega kozhuha,
runo zlatega je puha,
ki Matjazh jo silno
ceni,
270
da je dragocena, méni.
V sebi je skoval nakano:
shel bo k chredi na
poljano,
kjer s pastirjem bo v
osami,
da z denarjem ga
premami,
275 tam za ovco mu odrine
najmanj tisoch tri
cekine,
revezh se bo vdal skushnjavi,
vzel denar bo na
dobravi,
mu potem le preostane,
280
da debelo lazh ugane,
ko bo vprashal kralj
vsevedi,
che je zlata ovca v
chredi.
Potlej pol Matjazhevine
del bo pruske
kraljevine.
285
Vzel je kmechko ogrinjalo,
da se ne bi ga spoznalo,
se k pastirju je
odpravil,
prav lepo ga je
pozdravil:
»Bog te sprimi kot
rojaka,
290 srecho dá naj za mozhaka,
ki je zvest in vdan vladarju,
ovce chuva gospodarju.«
»Bog daj, vashe
velichanstvo,
chaka naj vas zvelichanstvo!«
295 mu pastir odvrne zmerno,
malce pikro in
presherno.
Pruski kralj se ni
razhudil,
malce se je le zachudil:
»Le kako je tebi znano,
300
kdo sem in kako je z mano?«
»Hodite kot kralj
ponosno,
greste trdo,
neizprosno,«
mu pastir odvrne zmerno,
malce pikro in
presherno.
305
»Slàbo v dobro se obrne,«
njemu pruski kralj odvrne.
»Che si hitro me
spregledal,
mi bosh tole she
povedal:
kaj me k tebi je
prignalo,
310
daj, nastavi ogledalo!«
»Kaj vas k meni je
prignalo,
se bo samo pokazalo,
che bo reklo
velichanstvo,
kje vas chaka zvelichanstvo,«
315
mu pastir odvrne zmerno,
malce pikro in
presherno.
Pruski kralj mu tole
reche,
jezik njemu hitro
steche:
»Chul sem praviti
novico,
320 da, pastir, imash ovchico
zlatorunega kozhuha,
runa zlatega je puha,
ki Matjazh jo silno
ceni,
da je dragocena, méni.
325
Dam za ovco kup zlatnine,
najmanj tisoch tri
cekine.
To je kupchek lep
denarja,
vreden je celo cesarja.
Che bosh sklenil to
kupchijo,
330
vozil se bosh ti s kochijo,
bosh lastnik
shesterovprege,
ti do smrti ni zadrege.«
Mu pastir odvrne zmerno,
malce pikro in
presherno:
335
»To ni mozhno, velichanstvo,
je ushlo vam
zvelichanstvo!
Kaj porechem naj
vladarju,
kaj povem naj
gospodarju,
ko povprasha kralj
vsevedi,
340
che je zlata ovca v chredi?«
Pruski kralj se zdaj
razhudi,
ko se razlozhiti trudi:
»Kje si pustil svojo
pamet,
da ni boljsha kakor
zhamet?
345
So pozhrli jo volkovi,
so ukradli jo tatovi,
so pozhrli jo medvedi,
spekli kmetje
sladkosnedi,
reci, da se je zgubila,
350
da jo strela je ubila,
vse bo kralj Matjazh
pogoltnil,
v dobri veri bo
umolknil.«
Mu pastir odvrne zmerno,
malce pikro in
presherno:
355
»Saj ve, vashe velichanstvo,
naj vam Bog da
zvelichanstvo,
da pastir sem takshne
bazhe,
ki se prav nikdar ne
lazhe,
nisem se lagal nikoli,
360
kralju ne privoshchim bóli.«
Pruski kralj mu tole
reche,
jezik njemu hitro
steche:
»Mi prodaj, pastir,
ovchico,
v chredi tvoji lepotico
365
zlatorunega kozhuha,
runo zlatega je puha,
ki Matjazh jo silno
ceni,
da je dragocena, méni.
Dam za ovco kup
zlatnine,
370
najmanj tisoch tri cekine.
To je kupchek lep
denarja,
vreden je celo cesarja,
che bosh sklenil to
kupchijo,
vozil se bosh ti s
kochijo,
375
bosh lastnik shesterovprege,
ti do smrti ni zadrege,
naredim te za gospoda,
moj bosh sluga in
oproda!«
Mu pastir odvrne zmerno,
380
malce pikro in presherno:
»Nisem rojen za gospoda,
che sem sluga in oproda,
moj gospod me dobro
placha,
vse z dobroto mi
poplacha,
385
vse povrne mi obilo,
vabi k sebi na kosilo,
kot da sem enak
vladarju,
moje chrede gospodarju.
V svetu celem ni
denarja,
390
da izdal bi gospodarja.
Che bi radi to ovchico,
vam lahko povem novico,
da za tisoch tri cekine
kralju prebudi skomine
395
ta kupchija, za zlatnino,
za rubine, srebrnino,
vsaka se zavre kochija,
le da sklene se
kupchija.«
Pruski kralj ga chrno
gleda,
400
vsaka je zaman beseda.
Jezen proch se je
obrnil,
razocharan v grad se
vrnil.
Gor in dol hoditi jame,
kot da meril bi sobane.
405 Rad bi pol Matjazhevine
v slavo svoje domovine,
da bi zvechal si imetje
za staróst in
prezhivetje,
che Matjazha bi ukanil,
410
ko pastirja v lazh bi zmamil.
V sebi je skoval nakano:
hcher poslal bo na
poljano,
kjer s pastirjem bo v
osami,
s chari zhenske ga
premami,
415
pa za ovco mu odrine
najmanj tisoch tri
cekine,
revezh se bo vdal
skushnjavi,
vzel denar bo na
dobravi,
mu potem le preostane,
420
da debelo lazh ugane,
ko bo vprashal kralj
vsevedi,
che je zlata ovca v
chredi.
Potlej pol Matjazhevine
del bo pruske
kraljevine.
425
Che pastir zavracha njega,
hchi pripravi ga do
zlega,
saj je prava lepotica,
nedotaknjena devica,
hcherke je lepota taka,
430
da je zvezdam vsem enaka,
ki so zgoraj na nebesu:
kozha svila na telesu,
njene so ochi iskrive,
rdeche ustnice vabljive,
435
deva vitkega je stasa,
rdechelichna, chrnolasa.
Adama je Bog ustvaril,
zraven Evo mu podaril,
a mu vrag tako poplacha,
440
da jo je vzredila kacha,
saj je zhenska od
hudicha,
zmesha vsakega fanticha;
kadar zhenska se
razzhári,
so orozhje njeni chari,
445
da pokleknejo junaki,
klecnejo prav vsi
mozhaki,
najmochnejshi gospodarji
in celo sveta vladarji.
Pruski kralj nachrt
poveri
450
svoji chrnolasi hcheri,
vitki pruski lepotici,
nedotaknjeni devici.
»Ni od muhe pol
kraljestva,
zanj bi delala zlochestva,
455
to pa drobna je ukana,
ki je zhenskam dobro
znana,«
mu odvrne koj
kraljichna,
drzna pruska
gospodichna.
»Se bom rada potrudíla
460
in bogastvo pridobila,
potlej pol Matjazhevine
del bo pruske
kraljevine.«
Shla takoj je chez
dobravo
do pastirja na pristavo,
465
vino v chutaro nalila,
zraven skrinjico nosila,
v njej ni najti
srebrnikov,
polna je samo zlatnikov,
da za ovco mu odrine
470
najmanj tisoch tri cekine.
K njemu je prishla
kraljichna,
drzna pruska
gospodichna,
ga obdarila z nasmehom
in pozdravila s
poklekom:
475
»Bog daj lep vecher ti, sluga,
ki Matjazhu si za
druga!«
Ovce je pastir zhe v
stajo
spravil in jim vrgel
klajo,
sebi kuhal je vecherjo,
480
pa se je poshalil s hcherjo:
»Bog povrni vam,
kraljichna,
menda niste,
gospodichna,
pozno v noch shli chez
dobravo
jest k pastirju na
pristavo?
485
Ovchji paprikash se kuha,
gosta smetanova juha,
naj odrezhem she kos
kruha,
pa napolniva trebuha!«
Mu odvrne koj
kraljichna,
490
lepa pruska gospodichna:
»Ni me lakota prignala,
da sem se na pot podala,
mira mi ne da novica,
da je chrede sred
ovchica
495
zlatorunega kozhuha,
runo zlatega je puha,
ki Matjazh ga silno
ceni,
da je dragoceno, méni.
Rada krzno bi imela,
500 vse cekine zanj odshtela.
Tukaj v skrinjici so
zlati,
le Matjazhevi dukati,
to je kupchek lep
denarja,
vreden je celo cesarja;
505
che bosh sklenil to kupchijo,
vozil se bosh ti s
kochijo,
bosh lastnik
shesterovprege,
ti do smrti ni zadrege.«
»V celem svetu ni
denarja,
510
da izdal bi gospodarja,«
mirno ji pastir odvrne,
potlej hrbet ji obrne.
Ne odzhene to
kraljichne,
drzne pruske
gospodichne.
515
Chutaro je odmashíla,
vina v chasho je nalila,
ga pastirju ponudíla,
da bi trmezha napila.
»Pij, le pij, pastir
ubogi,
520
saj si v neprijetni vlogi,
vem, da rad bi mi
ustregel,
a ker kralju si
prisegel,
da bosh chuval ovco
zlato,
v hudo si zashel
zagato.«
525
Vzel pastir je njeno chasho,
misli spustil je na
pasho,
se prepustil veselosti,
saj je vino vir radosti.
Bil je zhe pri chashi
drugi,
530
pa je tretjo nagnil tudi,
ko poskusi spet
kraljichna,
drzna pruska
gospodichna:
spet je skrinjico
odprla,
da zlatnike sta uzrla.
535
Rekla mu je, naj pogleda,
saj zlato je vir ugléda,
shibkim daje moch,
veljavo,
z njim lahkó si kupish
slavo,
vrata vsa odpró
zlatniki,
540
vse si kupish s srebrniki,
saj na svetu vse se
kupi,
chast, poshtenje prazni
upi,
chlovek mlad spozna zhe
zgodaj,
da pri nas je vse
naprodaj,
545
saj smo she Boga prodali,
za srebro ga rabljem
dali,
chlovek naj pohlep
odriva,
Judezh se mu v dushi
skriva.
Ji pastir zdaj tole
reche,
550
jezik mu po vinu steche:
»Velecenjena kraljichna,
lepa pruska gospodichna,
ni do vashe mi zlatnine,
ni na svetu srebrnine,
555
da bi me pregovorili,
runo zlato si kupili,
che bi me pa poljubili,
zlatorunko bi dobili!«
Gospodichna ne okleva,
560
naglo ga poljubi deva,
potlej runo koj zahteva,
od poljuba she zardeva:
»Brzh zakolji ovco
zlato,
meni runo daj kosmato,
565
tebi naj meso ostane,
da imel bosh dosti
hrane.«
Stajo zhe pastir odpira,
ovco kolje, jo odira,
kozho ji prinese zlato,
570
runo podarí kosmato.
Brzh kraljichna kozho
zgrabi,
she krvava se ji gabi,
potlej steche chez
dobravo,
do ocheta chez planjavo.
575
Kralj se runa je vesélil
zhe kraljestvo je
razdélil,
zjutraj pol Matjazhevine
del bo pruske
kraljevine.
Celo noch oba ne spita,
580
komaj chakata do svita,
ko k Matjazhu sta hitela,
runo mu pod nos molela:
»Tvoj pastir ti kolje
ovce,
che mu shtejesh zlate
novce!
585
Zdaj si skupaj ga poglejmo,
se mu iz srca nasmejmo,
kaj lagal bo in svetnika
naredimo za lazhníka!«
Ko pastir pred jutrom
vstane,
590
zhe se zhalostiti jame,
slaba vest ga je
peklila,
dusho mu je zamorila,
da je nemo v jutro
kríchal,
bi najraje se prebichal,
595
saj je kradel gospodarju,
slab pastir je bil
vladarju.
Ko dosezhe ga novica,
bo Matjazheva pravica,
ki mu jo je krona dala,
600
da ga spravi na veshala.
Sklenil je, da gre k
vladarju,
vse priznal bo
gospodarju,
nich olepsheval resnice,
nase kazen vzel pravice.
605
Ko je hodil chez dobravo,
se obiral chez planjavo,
luknjo je zagledal v
travi,
táko, ki jo mish
napravi,
vtaknil palico je vanjo,
610
svoj klobuk obesil nanjo,
par korakov se
odstranil,
za poskushnjo se je
branil,
palico je ogovarjal,
samemu si odgovarjal.
615
»Bog daj, kralj in velichanstvo,
vashe svetlo
zvelichanstvo!«
»Bog daj, moj pastir in
sluga,
ki te ljubim kot
sodruga.
Kaj je novega v dobravi,
620
kaj se dela na pristavi?«
»Se nesrecha je zgodila,
zlatka se je izgubila,
ni je najti,
velichanstvo,
je zgubljena,
zvelichanstvo.«
625
»Pasji sin, to ni resnica,
naj dosezhe te pravica,
che bi se zgubila ena,
bi vrnila se nobena!«
Ni pastir bil
dobrovoljen,
630
ni s predstavo zadovoljen,
kol iz luknje vzame v
travi,
take, ki jo mish
napravi,
kajti lazh je
kratkonoga,
od resnice bolj uboga.
635
Shel naprej je chez dobravo,
hodil dolgo chez
planjavo,
znova nashel luknjo v
travi,
táko, ki jo mish
napravi,
vtaknil palico je vanjo,
640
svoj klobuk obesil nanjo,
par korakov se
odstranil,
za poskushnjo se je branil,
palico je ogovarjal,
samemu si odgovarjal.
645
»Bog vas sprimi, velichanstvo,
dobro jutro,
zvelichanstvo!«
»Bog daj, moj pastir in
sluga,
ki te ljubim kot
sodruga.
Kaj je novega v dobravi,
650
kaj se dela na pristavi?«
»Se nesrecha je zgodila,
zlatka se nam je ubila,
padla je na dno
vodnjaka,
v vodi ni bilo vech
zraka.«
655 »Pasji sin, to
ni resnica,
naj dosezhe te pravica,
che bi noter padla ena,
bi se reshila nobena!«
Ni pastir bil
dobrovoljen,
660
ni s predstavo zadovoljen,
kol iz luknje vzame v
travi,
take, ki jo mish
napravi,
kajti lazh je
kratkonoga,
od resnice bolj uboga.
665
Shel naprej je chez dobravo,
hodil dolgo chez
planjavo,
v tretje nashel luknjo v
travi,
táko, ki jo mish
napravi,
pa si je zagodel v
brado,
670
da gre morda v tretje rado,
vtaknil palico je vanjo,
svoj klobuk obesil
nanjo,
par korakov se
odstranil,
za poskushnjo se je
branil,
675
palico je ogovarjal,
samemu si odgovarjal.
»Bog daj, vashe
velichanstvo,
dobro jutro,
zvelichanstvo!«
»Bog daj, moj pastir in
sluga,
680
ki te ljubim kot sodruga.
Kaj je novega v dobravi,
kaj se dela na
pristavi?«
»Mene spremlja slaba
srecha,
se zgodila je nesrecha,
685
da volkovi so pridrli,
zlatorunko so pozhrli.«
»Dobro te poznam,
lazhníka,
ki se delash le svetnika:
che nad eno bi pridrli,
690
vse do zadnje bi pozhrli.
Pasji sin, to ni
resnica,
naj dosezhe te pravica!«
Ni pastir bil
dobrovoljen,
ni s predstavo
zadovoljen,
695
kol iz luknje vzame v travi,
take, ki jo mish
napravi,
kajti lazh je
kratkonoga,
od resnice bolj uboga,
vedno dela iz svetnika
700
najbolj bednega lazhníka.
Stopil je pastir na
cesto,
ki ga vodi v Budim
mesto.
Rekel si je, da resnico
bo povedal in pravico,
705
kakor se je vse zgodilo,
kot se mu je pripetilo.
Ko se je tako odlochil,
se mu je nasmeh
razlochil,
bil zares je dobre
volje,
710
ko je hitro shel chez polje,
nich vech ni ga
zhalostilo,
mu obraz je razvedrilo,
si klobuk je dal na
glavo,
ga poveznil je na pravo,
715
shel v kraljévo je palacho,
ki mu je dajala placho.
Kralj Matjazh tam
zajtrkuje,
kralju pruskemu druguje,
ki mu hcherka pritrjuje,
720
ko se oche zhe raduje,
da bo pol Matjazhevine
last njegove kraljevine,
saj pastirja iz svetnika
naredita za lazhníka.
725
Je pastir klobuk pospravil,
kraljev druzhbo je
pozdravil:
»Dobro jutro, velichanstvo,
naj vam Bog da
zvelichanstvo!
Bog daj pruskemu
vladarju,
730
srecho Prusov gospodarju.
Tudi lep pozdrav
kraljichni,
lepi pruski
gospodichni.«
Kralj Matjazh mu koj
odzdravi,
ves nestrpen ga ustavi:
735
»Bog daj, moj pastir in sluga,
ki te ljubim kot
sodruga.
Kaj je novega v dobravi,
kaj se dela na
pristavi?«
Mu pastir takoj odvrne,
740
jezik se mu brzh obrne:
»Nich ni novega v
dobravi,
nich ne delam na pristavi,
pach pa sem ter tja
trgujem,
da vam chredo
povechujem;
745
sklenil dobro sem kupchijo,
vam povechal bogatijo,
menjal ovco sem sinochi,
ki od drugih ovc se
lochi,
dal sem zláto, ne
srebrno,
750
menjal jo za ovco chrno,
je od zlatorunke
boljsha,
res od nashe zlatke
gorsha,
nje lepota mochno sije,
se pred njo she sonce
skrije.«
755
Kralj Matjazh ga she povprasha:
»Kje pa je ta ovca
nasha,
ki si menjal jo sinochi,
pa od drugih ovc se
lochi,
ker pred njo se sonce
skrije,
760
ko lepoto charno sije?
Mi pokazhi ovco nasho,
da jo poshljemo na
pasho!«
»Ni je treba pripeljati,
saj jo je lahko
spoznati,
765
je za mizo, velichanstvo,
Bog naj da vam
zvelichanstvo,
lepa tam sedi
kraljichna,
chrnolasa gospodichna,
me je snochi poljubíla,
770
da je zlatko si kupila,
je poljub z nje sladkih
ustnic
vreden vech od zrelih brusnic,
vech od vsakega cekina,
vech kot vsa svetá
zlatnina;
775
kdo bi ovce ne izgubil,
da bi jo lahko
poljubil?«
Kralj Matjazh je kot v
mladosti
glasno vriskal od
radósti,
potlej je pastirju
rekel,
780
da ga bo v brokat oblekel:
»Ker govoril si resnico,
s tem si sposhtoval
pravico,
naj bo torej tisto
tvoje,
kar bilo bi sicer moje:
785
tvojega je pol kraljestva
v mejah pruskega
obchestva«
Pruski kralj se je
izmikal,
se Matjazhu je dobrikal,
naj se she tako je
trudil,
790
njuno stavo je izgubil,
mozh se mora ukloniti,
che je dano mu zgubiti;
dal je kralju del
kraljestva,
pol od pruskega
obchestva,
795
kralj poklical je notarja,
naj pastir bo za
vladarja
pruske zemlje polovice,
ker zatájil ni resnice.
Kralja sta zdaj
pirovala,
800
dolgo skupaj modrovala,
potlej glasno sta
sklenila,
da pastirja ozhenila
bosta s prusko
gospodichno,
hcherko kralja in
kraljichno,
805
vzame naj pastir devico,
pa jo spremeni v
kraljico,
da bo prusko vse
obchestvo
skup ostalo kot
kraljestvo.
Ni kraljichni to poguba,
810
saj spominja se poljuba,
ki ga je pastirju dala,
hitro v zakon je
pristala,
svatbe je bila vesela,
da so lica ji zardela,
815 kajti v sebi je chutila,
da mu dete bo povila.
Brzh poklícali so farja,
da ju pelje do oltarja,
lepo svatbo so imeli,
820
dobro pili, dobro jeli,
lipi lopi, prazen lonec,
nashega je speva konec.