Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

PASTIR

 

                                              

       Bil pastir je sred livade,

       pasel ovce sred dobrave,

       zhvegli luknje je zatiskal,

       pesmi na pishchalko piskal,

   5   kuvash mu je ovce zbiral,

       ko je na svirel zasviral.

       Sonce shlo je za obzorje,

       a pastir je dobre volje,

       saj so ovce se napasle,

  10   kralju so Matjazhu rasle,

       ker pastir je v ovchji druzhbi

       bil najemnik v kralja sluzhbi,

       plachan bil je za pastirja,

       da za chredo tujo dirja,

  15   da jo pred volkovi varje,

       nad medvede pse chuvarje

       poshlje, ovce obvaruje,

       da so plen gospode tuje,

       ki nabode gor na razhnje

  20   trupla ovc na dneve prazhnje.

       Bil je to Matjazhev sluga,

       ki ga je imel za druga,      

       ker brez dlake na jeziku

       kratko bik je rekel biku,

  25   bobu bob, slepar lazhniku,

       nikdar ni lagal sodniku,

       bil pastir je take bazhe,

       da se prav nikdár ne zlazhe.

       Kralj je cenil poshtenjaka,

  30   med podaniki mozhaka,

       kakrshnih je silno malo

       pred resnico she ostalo,

       redkokdaj je nanj pozabil,

       kadar na obèd je vabil.

  35   Bil pastir je na kosilu,

       rad se je odzval vabilu,

       saj se miza je shibila

       od pijache in jedila.

       Krozhniki bili so zlati,

  40   pladnji iz srebra oglati,

       chashe so bile beneshke,

       v njih pa kapljice nebeshke,

       ki so osvezhíle grlo.

       Se povsod je peklo, cvrlo,

  45   hrano stregli so lakaji

       in natakali tochaji.

       Gnjat prishla je prekajena,

       pa pechenka osmojena,

       pleche divjega prashicha,

  50   zraven kracha od telicha,

       ribe kuhane, pechene,

       poleg paprike zelene,

       tudi paprikasha skleda,

       sladki zrezki od medveda,

  55   celi kupi perutnine,

       gosja jetra sred slanine,

       bele, chrne krvavice,

       vmes pa svinjske pechenice.

       Vse sladice so iz ajde,

  60   jabolka in grozdje z brajde.

       Vsega je bilo obilo,

       da se vleklo je kosilo,

       a bili so dobri jedci,

       sami krepki, jeshchi dedci,

  65   ki so radi jedli, pili,

       kar na mizo so dobili.

       Psi pod mizo so chakali,

       da kosti so jim zmetali.

 

       Kralj je srknil rdeche vino,

  70   potlej gledal je zlatnino,

       ki se z mize je bleshchala,

       srebrnina lesketala.

       Dvignil se je od obeda,

       ni she prazna njega skleda,

  75   se k pastirju je odpravil,

       s kupico mu je nazdravil:

       »Moj pastir in zvesti sluga,

       tebe res imam za druga!

       Vstani, sine, pojdi z mano,

  80   nekam pojdeva na samo,

       ti pokazal bom chudesa,

       kot jih nimajo nebesa.

       Vsakemu ni videt dano,

       kar bosh tam ugledal z mano.«

 

  85   Kralj ga je objel chez rame,

       skupaj shla sta iz dvorane,

       shla po dolgih sta hodnikih,

       mimo kipov, slik velikih,

       do zastrazhene sobane,

  90   kjer pred njiju strazha plane,

       saj zakladi so za vrati

       in vsiljivcev se je bati.

       Prepoznala sta huzárja

       kralja, svojega vladarja,

  95   sulici sta umakníla,

       ju v zakladnico spustíla.

       Tam pastir zaklade gleda,

       mu zamrla je beseda:

       skrinje polne so zlatnine,

100   zraven kupi srebrnine,

       mesece bi shtel cekine,

       tedne rdeche le rubine;

       che bi hotel le nashteti,

       kaj se skriva v tisti kleti,

105   noch bi v jutro se zdanila,

       najmanj pol bi izpustila.

       Ko pastir bogastvo gleda,

       kralju se odpre beseda:

       »Moj pastir in zvesti sluga,

110   tebe res imam za druga,

       pa povej, zakladi chedni,

       koliko so zate vredni?«

       Kralju se pastir odrezhe,

       brzh se jezik mu razvezhe:

115   »Velichanstvo milostljivo,

       je vprashanje razumljivo,

       vsak pastir preshteje ovce,

       prav tako trgovec novce,

       ni mogoche, vasha gnada,

120   prav oceniti zaklada,

       ki se pred ochmi mi sveti,

       ki se skriva v vashi kleti,

       to je res imetje chedno.

       Koliko je zame vredno?

125   Tole je bogastvo rajsko,

       vech velja dezhevje majsko.«

       Kralj Matjazh je zmajal z glavo:

       »Si pa res uganil pravo!

       Ti zlato je pamet vzelo,

130   da chvekash mi na debelo?«

 

       Kralju se pastir odrezhe,

       brzh se jezik mu razvezhe:

       »Velichanstvo milostljivo,

       bom povedal razumljivo:

135   che bo maja dezhevalo,

       vse v kraljestvu bo pognalo,

       da bogat bo nash pridelek,

       srechen bo prav vsak zaselek,

       ljudstvo bo imelo kruha,

140   tudi v loncu se kaj skuha,

       she na dvoru bo obilje,

       mleko za kopél kobilje,

       kashcha polna bo do stropa,

       kasho vam bo phala stopa,

145   poredilo bo zhivino,

       da bo jesti kaj chez zimo.

       Che prevech bo maja sushno,

       oveni nam zhito krushno,

       potlej bomo gladovali,

150   vse zlató za kruhek dali,

       saj te ne zredi zlatnina,

       ni uzhitna srebrnina;

       niso brez dezhja cekini

       vredni nich in she rubini,

155   che jih dash do roba kosha,

       niti pochenega grosha.«

       Kralj Matjazh pohvali sluga,

       ki ima ga za sodruga:

       »Si povedal po pravici

160   in priblizhal me resnici,

       piti svoje dal modrosti,

       kot pritiche se starosti.

       Vzemi torej to plachilo,

       moshnjo zlatov za darilo.«

 

165   Nekaj mesecev pozneje,

       tednov sedemnajst kasneje,

       zadonele so pishchali,

       glási znamenje so dali:

       pruski kralj prihaja v goste,

170   vse poti naj bodo proste.

       Konji iskri so drveli

       in oblak prahu vrteli,

       zhe kochija je iz dima

       prihitela do Budíma,

175   kjer jo chakajo konjarji,

       v chastni strazhi so huzárji.

       Pruski kralj je zhe izstopil,

       proti dvoru se napotil,

       v hermelinu in shkrlatu,

180   svili, zhametu, brokatu,

       vse krasheno z nitjo zlato,

       in s srebrno je bogato,

       z biseri krashena kapa,

       da je vsem zastala sapa.

185   Zraven njega je kraljichna,

       hcherka kralja, deva michna,

       ko hodila je po tlaku,

       se je zibala v koraku,

       da shumele so obleke,

190   ki so zadaj dolge vleke,

       da so vlechko tri spletichne

       ji nosile, gospodichne.

       Chaka ju Matjazh pred vrati,

       ki se prav tako koshati,

195   v lepo je odet opravo,

       krono si je dal na glavo.

       Gosta je sprejel prijazno,

       ju spoznal z gospodo razno,

       potlej peljal ju v dvorano,

200   kjer je vishje plemstvo zbrano

       chákalo, da bo kosilo,

       na katerem se zvrstilo

       bo vsaj sedem vrst jedache,

       zraven sodov pet pijache,

205   da bodo do grla siti

       in do mrtvega napiti.

 

       Najprej so bili vsi resni,

       pruski kralj je bil na desni

       od Matjazha, kot v domeni

210   je, che hisha gosta ceni.

       Ko sta tretje vino spila,

       iskro sta v ocheh dobila,

       sta o Turkih pokramljala,

       sultanu sta se smejala,

215   shale pripovedovala

       in z besedo tekmovala,

       komu jezik teche bolje,

       da bo drugi dobre volje.

 

       Gostu zdaj Matjazh omeni,

220   da najbolj pastirja ceni,

       saj junak je take bazhe,

       da se prav nikdár ne zlazhe,

       na tem svetu ni denarja,

       da bi nalagal vladarja.

225   Pruski kralj mu ne verjame:

       »Vsak se v lazhi kdaj ujame.«

       Ves razvnet Matjazh mu reche:

       »Naj med nama stava teche!

       Ker zares mi ne verjamesh,

230   che pri lazhi ga ujamesh,

       dam ti krone pol, kraljestva,

       pol pa tvojega obchestva

       meni gre, che bosh izgubil

       stavo, kot si mi obljubil,

235   da na lazhi ga ujamesh,

       ker v poshtenje ne verjamesh!«

       V roke sezheta pri prichi,

       kakor se pri tem prilichi,
       jima stavo gospodichna

240   je presekala, kraljichna.

       Pozabíli so na stavo,

       prepustili jo v pozabo,

       she so rujno vince pili

       in s pechenko se mastili,

245   pozabíli na pastirja,

       naj za ovchjo chredo dirja,

       v drugo smer zavili zgodbo,

       narochili so si godbo,

       se na podu zavrteli,

250   vmes so ljudske pesmi peli,

       pozno v noch se veselili,

       vech kozarcev so razbili,

       ko pa dan zhe novi vstane,

       so pochivat shli v sobane.

 

255   Pruski kralj ni mogel spati,

       pa se je odlochil vstati,

       gor in dol hoditi jame,

       kot da meril bi sobane.

       Rad bi pol Matjazhevine

260   v slavo svoje domovine,

       da bi zvechal si imetje

       za staróst in prezhivetje,

       che Matjazha bi ukanil,

       ko pastirja v lazh bi zmamil.

265   Chul je praviti novico,

       da pastir ima ovchico

       zlatorunega kozhuha,

       runo zlatega je puha,

       ki Matjazh jo silno ceni,

270   da je dragocena, méni.

       V sebi je skoval nakano:

       shel bo k chredi na poljano,

       kjer s pastirjem bo v osami,

       da z denarjem ga premami,

275   tam za ovco mu odrine

       najmanj tisoch tri cekine,

       revezh se bo vdal skushnjavi,

       vzel denar bo na dobravi,

       mu potem le preostane,

280   da debelo lazh ugane,

       ko bo vprashal kralj vsevedi,

       che je zlata ovca v chredi.

       Potlej pol Matjazhevine

       del bo pruske kraljevine.

285   Vzel je kmechko ogrinjalo,

       da se ne bi ga spoznalo,

       se k pastirju je odpravil,

       prav lepo ga je pozdravil:

       »Bog te sprimi kot rojaka,

290   srecho dá naj za mozhaka,

       ki je zvest in vdan vladarju,

       ovce chuva gospodarju.«

       »Bog daj, vashe velichanstvo,

          chaka naj vas zvelichanstvo!«

295     mu pastir odvrne zmerno,

       malce pikro in presherno.

       Pruski kralj se ni razhudil,

       malce se je le zachudil:

       »Le kako je tebi znano,

300   kdo sem in kako je z mano?«

       »Hodite kot kralj ponosno,

       greste trdo, neizprosno,«

       mu pastir odvrne zmerno,

       malce pikro in presherno.

305   »Slàbo v dobro se obrne,«

       njemu pruski kralj odvrne.

       »Che si hitro me spregledal,

       mi bosh tole she povedal:

       kaj me k tebi je prignalo,

310   daj, nastavi ogledalo!«

       »Kaj vas k meni je prignalo,

       se bo samo pokazalo,

       che bo reklo velichanstvo,

       kje vas chaka zvelichanstvo,«

315   mu pastir odvrne zmerno,

       malce pikro in presherno.

       Pruski kralj mu tole reche,

       jezik njemu hitro steche:

       »Chul sem praviti novico,

320   da, pastir, imash ovchico

       zlatorunega kozhuha,

       runa zlatega je puha,

       ki Matjazh jo silno ceni,

       da je dragocena, méni.

325   Dam za ovco kup zlatnine,

       najmanj tisoch tri cekine.

       To je kupchek lep denarja,

       vreden je celo cesarja.

       Che bosh sklenil to kupchijo,

330   vozil se bosh ti s kochijo,

       bosh lastnik shesterovprege,

       ti do smrti ni zadrege.«

       Mu pastir odvrne zmerno,

       malce pikro in presherno:

335   »To ni mozhno, velichanstvo,

       je ushlo vam zvelichanstvo!

       Kaj porechem naj vladarju,

       kaj povem naj gospodarju,

       ko povprasha kralj vsevedi,

340   che je zlata ovca v chredi?«

       Pruski kralj se zdaj razhudi,

       ko se razlozhiti trudi:

       »Kje si pustil svojo pamet,

       da ni boljsha kakor zhamet?

345   So pozhrli jo volkovi,

       so ukradli jo tatovi,

       so pozhrli jo medvedi,

       spekli kmetje sladkosnedi,

       reci, da se je zgubila,

350   da jo strela je ubila,

       vse bo kralj Matjazh pogoltnil,

       v dobri veri bo umolknil.«

       Mu pastir odvrne zmerno,

       malce pikro in presherno:

 355   »Saj ve, vashe velichanstvo,

       naj vam Bog da zvelichanstvo,

       da pastir sem takshne bazhe,

       ki se prav nikdar ne lazhe,

       nisem se lagal nikoli,

360   kralju ne privoshchim bóli.«

       Pruski kralj mu tole reche,

       jezik njemu hitro steche:

       »Mi prodaj, pastir, ovchico,

       v chredi tvoji lepotico

365   zlatorunega kozhuha,

       runo zlatega je puha,

       ki Matjazh jo silno ceni,

       da je dragocena, méni.

       Dam za ovco kup zlatnine,

370   najmanj tisoch tri cekine.

       To je kupchek lep denarja,

       vreden je celo cesarja,

       che bosh sklenil to kupchijo,

       vozil se bosh ti s kochijo,

375   bosh lastnik shesterovprege,

       ti do smrti ni zadrege,

       naredim te za gospoda,

       moj bosh sluga in oproda!«

       Mu pastir odvrne zmerno,

380   malce pikro in presherno:

       »Nisem rojen za gospoda,

       che sem sluga in oproda,

       moj gospod me dobro placha,

       vse z dobroto mi poplacha,

385   vse povrne mi obilo,

       vabi k sebi na kosilo,

       kot da sem enak vladarju,

       moje chrede gospodarju.

       V svetu celem ni denarja,

390   da izdal bi gospodarja.

       Che bi radi to ovchico,

       vam lahko povem novico,

       da za tisoch tri cekine

       kralju prebudi skomine

395   ta kupchija, za zlatnino,

       za rubine, srebrnino,

       vsaka se zavre kochija,

       le da sklene se kupchija.«

 

       Pruski kralj ga chrno gleda,

400   vsaka je zaman beseda.

       Jezen proch se je obrnil,

       razocharan v grad se vrnil.

       Gor in dol hoditi jame,

       kot da meril bi sobane.

405   Rad bi pol Matjazhevine

       v slavo svoje domovine,

       da bi zvechal si imetje

       za staróst in prezhivetje,

       che Matjazha bi ukanil,

410   ko pastirja v lazh bi zmamil.

       V sebi je skoval nakano:

       hcher poslal bo na poljano,

       kjer s pastirjem bo v osami,

       s chari zhenske ga premami,

415   pa za ovco mu odrine

       najmanj tisoch tri cekine,

       revezh se bo vdal skushnjavi,

       vzel denar bo na dobravi,

       mu potem le preostane,

420   da debelo lazh ugane,

       ko bo vprashal kralj vsevedi,

       che je zlata ovca v chredi.

       Potlej pol Matjazhevine

       del bo pruske kraljevine.

425   Che  pastir zavracha njega,

       hchi pripravi ga do zlega,

       saj je prava lepotica,

       nedotaknjena devica,

       hcherke je lepota taka,

430   da je zvezdam vsem enaka,

       ki so zgoraj na nebesu:

       kozha svila na telesu,

       njene so ochi iskrive,

       rdeche ustnice vabljive,

435   deva vitkega je stasa,

       rdechelichna, chrnolasa.

       Adama je Bog ustvaril,

       zraven Evo mu podaril,

       a mu vrag tako poplacha,

440   da jo je vzredila kacha,

       saj je zhenska od hudicha,

       zmesha vsakega fanticha;

       kadar zhenska se razzhári,

       so orozhje njeni chari,

445   da pokleknejo junaki,

       klecnejo prav vsi mozhaki,

       najmochnejshi gospodarji

       in celo sveta vladarji.

 

       Pruski kralj nachrt poveri

450   svoji chrnolasi hcheri,

       vitki pruski lepotici,

       nedotaknjeni devici.

       »Ni od muhe pol kraljestva,

       zanj bi delala  zlochestva,

455   to pa drobna je ukana,

       ki je zhenskam dobro znana,«

       mu odvrne koj kraljichna,

       drzna pruska gospodichna.

       »Se bom rada potrudíla

460   in bogastvo pridobila,

       potlej pol Matjazhevine

       del bo pruske kraljevine.«

       Shla takoj je chez dobravo

       do pastirja na pristavo,

465   vino v chutaro nalila,

       zraven skrinjico nosila,

       v njej ni najti srebrnikov,

       polna je samo zlatnikov,

       da za ovco mu odrine

470   najmanj tisoch tri cekine.

       K njemu je prishla kraljichna,

       drzna pruska gospodichna,

       ga obdarila z nasmehom

       in pozdravila s poklekom:

475   »Bog daj lep vecher ti, sluga,

       ki Matjazhu si za druga!«

       Ovce je pastir zhe v stajo

       spravil in jim vrgel klajo,

       sebi kuhal je vecherjo,

480   pa se je poshalil s hcherjo:

       »Bog povrni vam, kraljichna,

       menda niste, gospodichna,

       pozno v noch shli chez dobravo

       jest k pastirju na pristavo?

485   Ovchji paprikash se kuha,

       gosta smetanova juha,

       naj odrezhem she kos kruha,

       pa napolniva trebuha!«

 

       Mu odvrne koj kraljichna,

490   lepa pruska gospodichna:

       »Ni me lakota prignala,

       da sem se na pot podala,

       mira mi ne da novica,

       da je chrede sred ovchica

495   zlatorunega kozhuha,

       runo zlatega je puha,

       ki Matjazh ga silno ceni,

       da je dragoceno, méni.

       Rada krzno bi imela,

500   vse cekine zanj odshtela.

       Tukaj v skrinjici so zlati,

       le Matjazhevi dukati,

       to je kupchek lep denarja,

       vreden je celo cesarja;

505   che bosh sklenil to kupchijo,

       vozil se bosh ti s kochijo,

       bosh lastnik shesterovprege,

       ti do smrti ni zadrege.«

       »V celem svetu ni denarja,

510   da izdal bi gospodarja,«

       mirno ji pastir odvrne,

       potlej hrbet ji obrne.

       Ne odzhene to kraljichne,

       drzne pruske gospodichne.

515   Chutaro je odmashíla,

       vina v chasho je nalila,

       ga pastirju ponudíla,

       da bi trmezha napila.

       »Pij, le pij, pastir ubogi,

520   saj si v neprijetni vlogi,

       vem, da rad bi mi ustregel,

       a ker kralju si prisegel,

       da bosh chuval ovco zlato,

       v hudo si zashel zagato.«

525   Vzel pastir je njeno chasho,

       misli spustil je na pasho,

       se prepustil veselosti,

       saj je vino vir radosti.

       Bil je zhe pri chashi drugi,

530   pa je tretjo nagnil tudi,

       ko poskusi spet kraljichna,

       drzna pruska gospodichna:

       spet je skrinjico odprla,

       da zlatnike sta uzrla.

 

535   Rekla mu je, naj pogleda,

       saj zlato je vir ugléda,

       shibkim daje moch, veljavo,

       z njim lahkó si kupish slavo,

       vrata vsa odpró zlatniki,

540   vse si kupish s srebrniki,

       saj na svetu vse se kupi,

       chast, poshtenje prazni upi,

       chlovek mlad spozna zhe zgodaj,

       da pri nas je vse naprodaj,

545   saj smo she Boga prodali,

       za srebro ga rabljem dali,

       chlovek naj pohlep odriva,

       Judezh se mu v dushi skriva.

       Ji pastir zdaj tole reche,

550   jezik mu po vinu steche:

       »Velecenjena kraljichna,

       lepa pruska gospodichna,

       ni do vashe mi zlatnine,

       ni na svetu srebrnine,

555   da bi me pregovorili,

       runo zlato si kupili,

       che bi me pa poljubili,

       zlatorunko bi dobili!«

       Gospodichna ne okleva,

560   naglo ga poljubi deva,

       potlej runo koj zahteva,

       od poljuba she zardeva:

       »Brzh zakolji ovco zlato,

       meni runo daj kosmato,

565   tebi naj meso ostane,

       da imel bosh dosti hrane.«

       Stajo zhe pastir odpira,

       ovco kolje, jo odira,

       kozho ji prinese zlato,

570   runo podarí kosmato.

       Brzh kraljichna kozho zgrabi,

       she krvava se ji gabi,

       potlej steche chez dobravo,

       do ocheta chez planjavo.

575   Kralj se runa je vesélil

       zhe kraljestvo je razdélil,

       zjutraj pol Matjazhevine

       del bo pruske kraljevine.

 

       Celo noch oba ne spita,

580   komaj chakata do svita,

       ko k Matjazhu sta hitela,

       runo mu pod nos molela:

       »Tvoj pastir ti kolje ovce,

       che mu shtejesh zlate novce!

585   Zdaj si skupaj ga poglejmo,

       se mu iz srca nasmejmo,

       kaj lagal bo in svetnika

       naredimo za lazhníka!«

 

       Ko pastir pred jutrom vstane,

590   zhe se zhalostiti jame,

       slaba vest ga je peklila,

       dusho mu je zamorila,

       da je nemo v jutro kríchal,

       bi najraje se prebichal,

595   saj je kradel gospodarju,

       slab pastir je bil vladarju.

       Ko dosezhe ga novica,

       bo Matjazheva pravica,

       ki mu jo je krona dala,

600   da ga spravi na veshala.

       Sklenil je, da gre k vladarju,

       vse priznal bo gospodarju,

       nich olepsheval resnice,

       nase kazen vzel pravice.

605   Ko je hodil chez dobravo,

       se obiral chez planjavo,

       luknjo je zagledal v travi,

       táko, ki jo mish napravi,

       vtaknil palico je vanjo,

610   svoj klobuk obesil nanjo,

       par korakov se odstranil,

       za poskushnjo se je branil,

       palico je ogovarjal,

       samemu si odgovarjal.

615   »Bog daj, kralj in velichanstvo,

       vashe svetlo zvelichanstvo!«

       »Bog daj, moj pastir in sluga,

       ki te ljubim kot sodruga.

       Kaj je novega v dobravi,

620   kaj se dela na pristavi?«

       »Se nesrecha je zgodila,

       zlatka se je izgubila,

       ni je najti, velichanstvo,

       je zgubljena, zvelichanstvo.«

625   »Pasji sin, to ni resnica,

       naj dosezhe te pravica,

       che bi se zgubila ena,

       bi vrnila se nobena!«

       Ni pastir bil dobrovoljen,

630   ni s predstavo zadovoljen,

       kol iz luknje vzame v travi,

       take, ki jo mish napravi,

       kajti lazh je kratkonoga,

       od resnice bolj uboga.

635   Shel naprej je chez dobravo,

       hodil dolgo chez planjavo,

       znova nashel luknjo v travi,

       táko, ki jo mish napravi,

       vtaknil palico je vanjo,

640   svoj klobuk obesil nanjo,

       par korakov se odstranil,

       za poskushnjo se je branil,

       palico je ogovarjal,

       samemu si odgovarjal.

645   »Bog vas sprimi, velichanstvo,

       dobro jutro, zvelichanstvo!«

       »Bog daj, moj pastir in sluga,

       ki te ljubim kot sodruga.

       Kaj je novega v dobravi,

650   kaj se dela na pristavi?«

       »Se nesrecha je zgodila,

       zlatka se nam je ubila,

       padla je na dno vodnjaka,

       v vodi ni bilo vech zraka.«

655   »Pasji sin, to ni resnica,

       naj dosezhe te pravica,

       che bi noter padla ena,

       bi se reshila nobena!«

       Ni pastir bil dobrovoljen,

660   ni s predstavo zadovoljen,

       kol iz luknje vzame v travi,

       take, ki jo mish napravi,

       kajti lazh je kratkonoga,

       od resnice bolj uboga.

665   Shel naprej je chez dobravo,

       hodil dolgo chez planjavo,

       v tretje nashel luknjo v travi,

       táko, ki jo mish napravi,

       pa si je zagodel v brado,

670   da gre morda v tretje rado,

       vtaknil palico je vanjo,

       svoj klobuk obesil nanjo,

       par korakov se odstranil,

       za poskushnjo se je branil,

675   palico je ogovarjal,

       samemu si odgovarjal.

       »Bog daj, vashe velichanstvo,

       dobro jutro, zvelichanstvo!«

       »Bog daj, moj pastir in sluga,

680   ki te ljubim kot sodruga.

       Kaj je novega v dobravi,

       kaj se dela na pristavi?«

       »Mene spremlja slaba srecha,

       se zgodila je nesrecha,

685   da volkovi so pridrli,

       zlatorunko so pozhrli.«

       »Dobro te poznam, lazhníka,

       ki se delash le svetnika:

       che nad eno bi pridrli,

690   vse do zadnje bi pozhrli.

       Pasji sin, to ni resnica,

       naj dosezhe te pravica!«

       Ni pastir bil dobrovoljen,

       ni s predstavo zadovoljen,

695   kol iz luknje vzame v travi,

       take, ki jo mish napravi,

       kajti lazh je kratkonoga,

       od resnice bolj uboga,

       vedno dela iz svetnika

700   najbolj bednega lazhníka.

       Stopil je pastir na cesto,

       ki ga vodi v Budim mesto.

       Rekel si je, da resnico

       bo povedal in pravico,

705   kakor se je vse zgodilo,

       kot se mu je pripetilo.

       Ko se je tako odlochil,

       se mu je nasmeh razlochil,

       bil zares je dobre volje,

710   ko je hitro shel chez polje,

       nich vech ni ga zhalostilo,

       mu obraz je razvedrilo,

       si klobuk je dal na glavo,

       ga poveznil je na pravo,

715   shel v kraljévo je palacho,

       ki mu je dajala placho.

 

       Kralj Matjazh tam zajtrkuje,

       kralju pruskemu druguje,

       ki mu hcherka pritrjuje,

720   ko se oche zhe raduje,

       da bo pol Matjazhevine

       last njegove kraljevine,

       saj pastirja iz svetnika

       naredita za lazhníka.

725   Je pastir klobuk pospravil,

       kraljev druzhbo je pozdravil:

       »Dobro jutro, velichanstvo,

       naj vam Bog da zvelichanstvo!

       Bog daj pruskemu vladarju,

730   srecho Prusov gospodarju.

       Tudi lep pozdrav kraljichni,

       lepi pruski gospodichni.«

       Kralj Matjazh mu koj odzdravi,

       ves nestrpen ga ustavi:
735   »Bog daj, moj pastir in sluga,

       ki te ljubim kot sodruga.

       Kaj je novega v dobravi,

       kaj se dela na pristavi?«

       Mu pastir takoj odvrne,

740   jezik se mu brzh obrne:

       »Nich ni novega v dobravi,

       nich ne delam na pristavi,

       pach pa sem ter tja trgujem,

       da vam chredo povechujem;

745   sklenil dobro sem kupchijo,

       vam povechal bogatijo,

       menjal ovco sem sinochi,

       ki od drugih ovc se lochi,

       dal sem zláto, ne srebrno,

750   menjal jo za ovco chrno,

       je od zlatorunke boljsha,

       res od nashe zlatke gorsha,

       nje lepota mochno sije,

       se pred njo she sonce skrije.«

755   Kralj Matjazh ga she povprasha:

       »Kje pa je ta ovca nasha,

       ki si menjal jo sinochi,

       pa od drugih ovc se lochi,

       ker pred njo se sonce skrije,

760   ko lepoto charno sije?

       Mi pokazhi ovco nasho,

       da jo poshljemo na pasho!«

       »Ni je treba pripeljati,

       saj jo je lahko spoznati,

765   je za mizo, velichanstvo,

       Bog naj da vam zvelichanstvo,

       lepa tam sedi kraljichna,

       chrnolasa gospodichna,

       me je snochi poljubíla,

770   da je zlatko si kupila,

       je poljub z nje sladkih ustnic

       vreden vech od zrelih brusnic,

       vech od vsakega cekina,

       vech kot vsa svetá zlatnina;

775   kdo bi ovce ne izgubil,

       da bi jo lahko poljubil?«

       Kralj Matjazh je kot v mladosti

       glasno vriskal od radósti,

       potlej je pastirju rekel,

780   da ga bo v brokat oblekel:

       »Ker govoril si resnico,

       s tem si sposhtoval pravico,

       naj bo torej tisto tvoje,

       kar bilo bi sicer moje:

785   tvojega je pol kraljestva

       v mejah pruskega obchestva«

       Pruski kralj se je izmikal,

       se Matjazhu je dobrikal,

       naj se she tako je trudil,

790   njuno stavo je izgubil,

       mozh se mora ukloniti,

       che je dano mu zgubiti;

       dal je kralju del kraljestva,

       pol od pruskega obchestva,

795   kralj poklical je notarja,

       naj pastir bo za vladarja

       pruske zemlje polovice,

       ker zatájil ni resnice.

       Kralja sta zdaj pirovala,

800   dolgo skupaj modrovala,

       potlej glasno sta sklenila,

       da pastirja ozhenila

       bosta s prusko gospodichno,

       hcherko kralja in kraljichno,

805   vzame naj pastir devico,

       pa jo spremeni v kraljico,

       da bo prusko vse obchestvo

       skup ostalo kot kraljestvo.

       Ni kraljichni to poguba,

810   saj spominja se poljuba,

       ki ga je pastirju dala,

       hitro v zakon je pristala,

       svatbe je bila vesela,

       da so lica ji zardela,

815   kajti v sebi je chutila,

       da mu dete bo povila.

       Brzh poklícali so farja,

       da ju pelje do oltarja,

       lepo svatbo so imeli,

820   dobro pili, dobro jeli,

       lipi lopi, prazen lonec,

       nashega je speva konec.

 

 

 

Opombe

III Nevesta