Bogdan Novak
To se je zgodilo davno,
kralj je shel na polje
ravno,
kjer je turshka vojska
stala,
da bi z njim se bojevala.
5 So Matjazhevi vojaki
Turke tepli kot junaki,
se je vojska razbezhala,
pasho svojega izdala,
proti vojnemu pravilu
10
ga pustila na cedilu.
Pasha z zvestih je
peshchico
janicharjev chez ravnico
zbêzhal, skril se v blizhnje mesto,
ki utrdba je nad cesto,
15
da varuje karavane,
ki so na zahod poslane.
Kralj Matjazh si je na
glavo
turban dal in njih
opravo,
vrecho vzel si je
jechmena,
20
jo oprtal na ramena,
shel s procesijo
kmetichev;
ti so s prvim petjem
ptichev
shli na podezhelsko
cesto,
ki vodila jih je v
mesto,
25
kjer na trgu so chakali,
da pridelke bi prodali.
Mimo je pustila strazha
kmete, zvitega Matjazha;
shli so skozi glavna
vrata,
30
z njimi jechmen in solata,
hrushke, jabolka,
pshenica,
kruh, rogljichki in
potica,
maslo, mleko in korenje,
kar se rabi za
zhivljenje:
35
mesto raj je za kmeticha,
da za davchnega biricha
grosh iztisne iz
meshchana,
che je roba vsa prodana.
Kralj Matjazh je skushal
srecho
40
in odlozhil svojo vrecho
prav pred pashino
palacho,
vzel iz torbe je
jedacho,
jedel, vmes pa shtel
vojake,
turshke kilave junake,
45
ki so v mestu se poskrili,
kjer so varne se
chutili.
Vmes prodal je pol
jechmena,
da se reshil je bremena.
Zhe je poldan zazvonilo,
50
sluge nesli so kosilo,
da bo jedel turshki
pasha,
se nasitil njihov basha;
shli chez trg so v vrsti
ravni,
spredaj s palico je
glavni,
55
potlej sedem gre evnuhov,
prav debelih pozheruhov.
Vsak je nosil po
jedacho,
a na repu fant pijacho.
Sklede so se she kadile,
60
da se ne bi ohladile,
so hiteli debeluhi,
tekli so chez trg
evnuhi,
da topló bo jedel basha,
se ne bo razjezil pasha.
65
Hitro dan minil je drugi,
pa zhe skoraj tretji
tudi,
ko se vrne kralj,
poishche
svoje vojno taborishche.
Spisal pismo je za
pasha,
70
sla poslal do velikasha:
»Chuvash svoje
taborishche,
kakor star pesjan
pesishche!
Pred palacho sem
posedal,
vse sem si skrbnó
ogledal,
75
tvoje sem preshtel vojake,
turshke kilave junake.
Da verjel bosh na
besedo,
sem preshtel she vsako
skledo:
ko je poldan zazvonilo,
80
so prinesli ti kosilo.
Shli chez trg so v vrsti
ravni,
spredaj s palico je
glavni,
potlej sedem shlo
evnuhov,
prav debelih pozheruhov;
85 vsak je nosil po jedacho,
a na repu fant pijacho.«
Sel prinesel je pisanje,
od Matjazha norchevanje,
ko ga je prechital
basha,
90
silno prebledel je pasha,
ni besede vech izustil,
ampak mesto je zapustil,
zbezhal z vojsko chez
ravnine,
v grad na sredi
domovine.
95
Mesto je Matjazh zasedel,
zajtrk je v palachi
jedel.
Pasha tega ni pozabil,
sanjal, da bi kralja
zgrabil,
vechkrat sta se z vojsko
bíla,
100
trikrat si v lase skochila,
vendar pasha nima
sreche,
kralj mu chete vse
poseche,
pasha si je reshil
glavo,
komaj je ushel chez
Savo.
105
Kralj Matjazh imel je sluga,
z njim bila sta dobra
druga,
skupaj sta se bojevala,
potlej tudi pirovala:
rekli so mu Mochni Miha,
110
zvest do zadnjega je diha,
a veljal je za silaka,
za najvechjega junaka,
meril metra dva v vishino,
dobra stota dva v
shirino.
115
Konja si je dal na plecha
kot da bi bila le
vrecha,
Turke je s pestjo
pobijal,
v zemljo do pasu
zabijal,
kadar so ga prepoznali,
120
kakor zajci so zbezhali.
Prvi v boju, pri
jedachi,
nich manj skromen pri
pijachi;
kadar bil je na obedu,
so mu stregli kot
medvedu:
125
v kotlu zanj je mochna juha,
sedem celih hlebcev
kruha,
v skledah dveh so
jerebice,
tri so svinjske
polovice,
jagenjchek za poobedek,
130
so purani za presledek,
vino kar na litre pije,
ga iz korca v grlo
zlije.
Kralja kliche za Matija,
ko z Matjazhem shale
zbija,
135
a pri tem imel ni mere,
pa prishlo je do zamere,
najprej sta oba se drla,
potlej sta se divje
sprla.
Ker razzhalil je
vladarja,
140
kralj poklical je zidarja,
da zazidal je silaka,
nepokornega mozhaka;
le na vrhu ni zidaka,
da imel dovolj je zraka,
145
z lakoto se ga kaznuje,
naj se s chasom
spametuje.
Zdaj si je izmislil
pasha,
rad bi poigral se basha,
da Matjazhu se
mashchuje,
150
se iz kralja ponorchuje.
Kralju poshlje s slom
pisanje,
vzame naj Matjazh na znanje:
»Tu ti palico poshiljam
in te resno opominjam,
155
da sem ti nastavil zanko,
morash reshiti uganko:
ni na lesu obelezhja,
ti povej mi, kje je
tezhja.
Che tegá ne bosh uganil,
160 potlej sem te jaz ukanil,
ti priznaj me za
vladarja,
da bosh sluga
gospodarja,
ki po umu te prekasha
in ti s smrtjo
prizanasha;
165
se lahko bosh z mano druzhil,
vendar mi pokorno
sluzhil.
Vedi: che ne bosh uganil,
che bi ti me rad ukanil,
zbral sem chete, na
bojishchu
170
videti so kot v mravljishchu,
vojska kmalu pote pride,
da gradu sesuje zide,
kamen bo porushen s
kamna,
da ne bo ostalo znamn'a,
175
kje bilo je Budim mesto,
ker bom preoral she
cesto,
da ostal bosh brez
spomina,
te pozabi zgodovina.«
Kralj je bil zares v
zagati,
180
dal je modrih svèt sklicáti,
ta pa v prazno le
modruje,
mu reshitve ne svetuje.
Sle poslal je po
drzhavi,
che mordá se kdo pojavi,
185
ki bi razvozlal to zanko,
reshil sitno zavozlanko.
Ni na lesu obelezhja,
kje je lazhja, kje je
tezhja,
palico vsak ogleduje,
190
dosti v prazno pomodruje,
a da bi odgovor dali,
niso niti modri znali.
Vik in krik nastane v
dvoru,
slishi Miha ga v zaporu,
195
pa povprasha kuharico,
svojo ljubljeno
druzhico,
kaj so vsi tak'
izgubljeni,
hrupni, silno
zaskrbljeni.
Rekla mu je kuharica,
200
Mihe ljubljena druzhica,
kaj so vsi tak'
izgubljeni,
hrupni, silno
zaskrbljeni.
Mochni Miha ji je rekel,
jezik mu je gladko
stekel:
205
»Kralju reci, da so sanje,
ki mochnó verjamesh
vanje,
razvozlale ti uganko,
dosti lahko zavozlanko.
Treba shkaf je
napolníti,
210
vode zvrhano naliti,
palico naj vanjo meche,
pa bo vsakich iste
sreche
in odgovor se pokazhe,
da se kralj Matjazh
izmazhe:
215 ni na lesu obelezhja,
potopi se, kjer je
tezhja!«
Se recheno je zgodilo,
se je srechno izpolnilo.
Shla na svèt je
kuharica,
220
zvesta Mihova druzhíca,
shla med kralja je
veljake,
svetovalce, modrinjake,
kjer bila je turshka shola,
hrupna, glasna in ohola,
225
ni pa reshila uganke,
prav preproste
zavozlanke.
Shla je h kralju
kuharica,
zvesta Mihova druzhica,
pa mu tiho tole rekla,
230
ker ji je beseda stekla:
»Bog vas sprimi,
velichanstvo,
vam nakloni
zvelichanstvo,
nisem modra, vasha
gnada,
rekla bi besedo rada,
235
che bili bi modrijani
malce tiho, manj
zagnani.
Ko pojedla sem kosilo,
mi bilo je preobilo,
pa sem legla in zaspala,
240
trdno spala in sanjála.
Treba shkaf je
napolníti,
vode zvrhano naliti,
palico se vanjo meche,
pa bo vsakich iste
sreche
245
in odgovor se pokazhe,
da se kralj Matjazh
izmazhe:
ni na lesu obelezhja,
potopi se, kjer je
tezhja.
To sem, reva, res
sanjála,
250
ko sem v kuhinji zaspala.«
Modrijani so veseli
vpiti vsi glasnó
zacheli,
kot da oni bi uganko
razvozlali, zavozlanko.
255
Vendar ne odneha pasha,
zhrebce tri jim poshlje
basha,
kot da trojchki so
konjichi,
so podobni si zhrebichi,
vendar ista ni kobila
260
vsem konjichem mati bíla.
Zraven je poslal
pisanje,
vzame naj Matjazh na
znanje:
»Tu ti konje tri
poshiljam
in te resno opominjam,
265
da sem ti nastavil zanko,
morash reshiti uganko:
ni razlike v velikosti,
so razlichni le v
starosti,
a kateri je konjichek
270
prvi rojen bil zhrebichek,
morash razvozlati tudi,
konj kateri je bil
drugi,
jasno, ko se to ugane,
le najmlajshi ti ostane.
275
Che tegá ne bosh uganil,
potlej sem te jaz
ukanil,
ti priznaj me za
vladarja,
da bosh sluga
gospodarja,
ki po umu te prekasha
280
in ti s smrtjo prizanasha;
se lahkó bosh z mano
druzhil,
vendar mi pokorno
sluzhil.
Vedi: che ne bosh
uganil,
che bi ti me rad ukanil,
285
zbral sem chete, na bojishchu
videti so kot v mravljishchu,
vojska kmalu pote pride,
da gradu sesuje zide,
kamen bo porushen s
kamna,
290
da ne bo ostalo znam'na,
kje bilo je Budim mesto,
ker bom preoral she
cesto,
da ostal bosh brez
spomina,
te pozabi zgodovina.«
295
Kralj je bil zares v zagati,
dal je modrih
svèt sklicáti,
ta pa v prazno le
modruje,
mu reshitve ne svetuje.
Sle poslal je po
drzhavi,
300
che mordá se kdo pojavi,
ki bi razvozlal to
zanko,
reshil sitno zavozlanko:
kot da trojchki so
konjichi,
si podobni so zhrebichi,
305
ni razlike v velikosti,
so razlichni le v
starosti,
le kateri je konjichek
prvi rojen bil
zhrebichek?
Vsak si konje ogleduje,
310
dosti v prazno pomodruje,
a da bi odgovor dali,
niso niti modri znali.
Vik in krik nastane v
dvoru,
slishi Miha ga v zaporu,
315
pa povprasha kuharico,
svojo ljubljeno
druzhico,
kaj so vsi tak' izgubljeni,
hrupni, silno
zaskrbljeni.
Rekla mu je kuharica,
320
Mihe ljubljena druzhica,
kaj so vsi tak'
izgubljeni,
hrupni, silno
zaskrbljeni.
Mochni Miha ji je rekel,
jezik mu je gladko
stekel:
325
»Kralju reci, da so sanje,
ki mochnó verjamesh
vanje,
razvozlale ti uganko,
dosti lahko zavozlanko.
Naj nasuje tri korita
330
s tremi vrstami od zhita,
v jasli prve le
pshenico,
v druge vsiplje naj
rzhico,
zrnje ovsa v tretje jasli,
da se bodo konji pasli,
335
pa odgovor se pokazhe,
da se kralj Matjazh
izmazhe.«
Se recheno je zgodilo,
se je srechno izpolnilo.
Shla na svèt je
kuharica,
340
zvesta Mihova druzhica,
shla med kralja je veljake,
svetovalce, modrinjake,
kjer bila je turshka
shola,
hrupna, glasna in ohola,
345
ni pa reshila uganke,
prav preproste
zavozlanke.
Shla je h kralju
kuharica,
zvesta Mihova druzhica,
pa mu tiho tole rekla,
350
ker ji je beseda stekla:
»Bog vas sprimi,
velichanstvo,
vam nakloni
zvelichanstvo,
nisem modra, vasha
gnada,
rekla bi besedo rada,
355
che bili bi modrijani
malce tiho, manj
zagnani.
Ko pojedla sem kosilo,
mi bilo je preobilo,
pa sem legla in zaspala,
360
trdno spala in sanjála.
Je nasuti tri korita
s tremi vrstami od
zhita,
v jasli prve le
pshenico,
v druge vsipljite
rzhico,
365
zrnje ovsa v tretje jasli,
da se bodo konji pasli,
pa odgovor se pokazhe,
da se kralj Matjazh
izmazhe.
To sem, reva, res
sanjála,
370
ko sem v kuhinji zaspala.«
Kakor je bilo recheno,
po ukazu je storjeno:
so nasuli tri korita
s tremi vrstami od
zhita,
375
v jasli prve le pshenico,
v druge vsuli so rzhico,
zrnje ovsa v tretje
jasli,
da se bodo konji pasli,
potlej konje v hlev
spustili,
380
da se bodo razvrstili:
starji mlajsha je konjicha
proch spodil, kjer je
pshenica,
srednji mlajshega
zhrebicha
zbrcal je, kjer je
rzhica,
385
moral je v ovsene jasli,
da so se na miru pasli.
Modrijani so veseli
vpiti vsi glasnó zacheli,
kot da oni bi uganko
390
razvozlali, zavozlanko.
Vendar ne odneha pasha,
pismo tretje poshlje
basha,
je po slu poslal
pisanje,
vzame naj Matjazh na
znanje:
395
»Poshlji k meni godbenika,
mojtrskega glasbenika,
ki najboljshi je v
kraljestvu,
nimash boljshega v
obchestvu;
che pa nochesh ga
poslati,
400
morash mi v zameno dati
funta dva mesa od chesa,
kar je s tvojega telesa.
Che mi koj ne bosh
ustregel,
kruto smrt sem ti
prisegel,
405
zbral sem chete, na bojishchu
videti so kot v
mravljishchu,
vojska kmalu pote pride,
da gradu sesuje zide,
kamen bo porushen s
kamna,
410
da ne bo ostalo znam'na,
kje bilo je Budim mesto,
ker bom preoral she
cesto,
da ostal bosh brez
spomina,
te pozabi zgodovina.«
415
Kralj Matjazh je zdaj v zagati,
sam si mora pomagáti,
saj je mojster violine,
znan she zunaj domovine,
boljshega pa ni v
obchestvu,
420
ne v Matjazhevem kraljestvu.
Che gre sam na to
odpravo,
pasha mu odvzame glavo,
funta dva mesa s telesa,
prav tako sta pot v
nebesa.
425
Bolj ko mozhnosti obracha,
bolj se ena misel
vracha:
mochni Miha, zvesti
sluga,
ta bi stóril vse za
druga,
srchno rad bi mi
pomagal,
430
z mano pasho bi premagal,
a to mozhnost sem
zapravil,
ker neumnost sem
napravil,
dal sem ga za zid
zapreti,
od gladu pustíl umreti.
435
Nekaj ni miru mu dalo,
k steni ga zapora gnalo,
kjer zazidal je silaka;
le na vrhu ni zidaka,
chrna luknja je samotna,
440
v tej tishini prav grozotna.
Kralja mrzel pot oblije,
v kapljah s chela mu
zasije,
potlej dolgo ne odlasha,
proti chrni luknji
vprasha:
445
»Miha, ali pri zhivljenju
si ostal po tem
trpljenju?«
Dolgo je bila tishina,
preden da odgovor lina:
»Komaj zhiv sem she,
Matija.
450
Kralj prav zlahka shale zbija,
che zapreti da sodruga,
ki mu najbolj zvest je
sluga,
branil tvoje bi
zhivljenje
ne glede na vse
trpljenje;
455
ti pozabil si zasluge,
drug ti tvoj ni vech od
sluge,
ker oblast te je
prevzela,
plashnice ti je nadela,
da prijatelje nadirash,
460
zhive jih za zid zapirash.
Uchi se od kuharice,
zveste Mihove druzhice,
ni me v stiski
zapustíla,
vse te dni me je
hraníla,
465
tvegala je svojo glavo,
dala zame jo v zastavo,
rajshi bi zhivljenje
dala,
kot prijatelja izdala!
Nisem te she jaz
pozabil,
470
dvakrat te iz stiske spravil,
ko sem reshil dve
uganki,
da ushel si spretni
zanki,
vsakich bi ujel te
pasha,
te unichil turshki basha,
475
che prek tvoje kuharice,
moje ljubljene druzhíce,
ne bi vsakich ti
pomagal,
da si dvakrat ga
premagal.«
Kralj Matjazh je bridko
jokal,
480
solze tochil, v lino stokal,
potlej klical je zidarja,
zid podre naj za
vladarja,
ko podrto je zidánje,
prosil je za
odpushchanje,
485
peljal Miha je v sobane,
dal mu je jedi izbrane:
spechi dal mu je
volicha,
zraven tolstega
prashicha,
sedem vrst so pekli
kruha,
490
v kotlu je zavrela juha,
vina sod so pripeljali,
Mihu v roke korec dali.
Kralj Matjazh zdaj Mihu
reche,
jezik mu veselo steche:
495
»Tu obilo je jedache,
tudi dosti je pijache,
tebe vech ne bom
nadiral,
zhivega za zid zapiral,
jej in pij, da pridesh k
sebi,
500
potlej bom povedal tebi,
kam se bova napotila,
bitko prav srdito bila.«
Miha si je rad
postregel,
po jedachi je posegel,
505
ni pijache se kaj branil,
se je za nazaj
prehranil,
V juhi jedel ni gostine,
lotil se je tekochine.
Kralj Matjazh je jezno
rekel,
510
jezik mu je hitro stekel:
»She meso pojej,
vsebino,
ne le chisto tekochino!«
Miha skledo je prsteno
zgrabil, vrgel jo ob
steno,
515
da se v kose je razbila,
se mashchoba je razlila,
dol po zidu je spolzela,
je po loju zasmrdela,
kepo zgrabil je meseno,
520
vrgel jo je hlastno v steno,
se meso je proch odbilo,
kakor zhoga odskochilo.
Miha je Matjazhu rekel,
jezik mu je zlobno
stekel:
525
»Si zdaj videl, moj Matija,
kak' veselo se razbija?«
Mu je kralj smeje
odvrnil,
brzh mu je odgovor
vrnil:
»Zdaj sem videl, tvoj
Matija,
530
kak' veselo se razbija,
razumel sem, da
preprosto
vedno rabish voljo
prosto,
jaz pa hrepenim po
vladi,
ukazujem po navadi
535
kralja, ki bi rad vladarja
vsilil moch in gospodarja.
Delaj, kar veli ti
volja,
samostojnost je
najbolja,
nich ti vech ne bom
ukazal,
540
ne prijateljstva umazal.«
Miha jé po mili volji,
pa se kmalu zdobrovolji,
chuti, da se moch mu
vracha,
okrepchala ga jedacha,
545
chesar ni telo dobilo,
chrno vino je dolilo,
smeh she zadnje je
krepchilo,
se srce je veselilo.
Kralj Matjazh ga zdaj
odpravi,
550
naj se za na pot pripravi:
»Najdi v hlevu si
konjicha,
res najboljshega vranicha.«
Mochni Miha v hlev se
spravi,
v konjski shtali se
ustavi,
555
vsakega za rep konjicha
ven izvlekel je
zhrebicha,
eden bil ni kos junaku,
se sesedel je na tlaku.
Miha vprasha gospodarja,
560
kralja jezno ogovarja:
»Kje je moj
srebrnogrivec,
zvesti moj prijatelj
sivec?«
»Jojme, zunaj na
dvorishchu,
chisto zadaj na
gnojishchu!«
565
»Svojim hlapcem brzh ukazhi,
mene hitro potolazhi,
v hlev odpeljejo naj
sivca,
starega srebrnogrivca,
stresejo najboljshe
zhito
570
konju mojemu v korito,
da bo jedel, dokler
zmore,
dokler si ne opomore.«
To se hitro je zgodilo,
kmalu sivca pozhivilo.
575
Kralj Matjazh zdaj Mihu reche,
jezik zadovoljno steche:
»Zdajle pójdiva v
strazharno,
kjer imamo orozharno,
tam izberi si opravo,
580
vse orozhje za odpravo,
kajti ne uide bitka
nama s turshkim pasho
bridka.«
Torej sta odshla v strazharno,
kralj ima tam orozharno,
585
dolgo Miha je izbiral,
za orozhjem se oziral,
vse mu v rokah je na
dvoje
prelomilo se, na troje,
kopja, loke in pushchíce
590
lomil z roko je v trshchíce,
kot da stebla so koruze,
kakor bilke arkebuze.
Miha vprasha gospodarja,
kralja jezno ogovarja:
595
»Kje je vse orozhje moje,
ki ga nosim s sabo v
boje,
kje je sablja
damashchanka,
sedemkratna prekovanka,
v kachjem strupu
prekaljena,
600
z zlatim risom okrashena?«
»Jojme, ta je v
kokoshnjaku,
je mogoche v koruznjaku,
da na njej kokoshi
spijo,
ali storzhi dol visijo.«
605
»Svojim hlapcem brzh ukazhi,
mene hitro potolazhi,
najdejo naj
damashchanko,
sedemkratno prekovanko,
naj jo chisti hlapcev
dvoje,
610
orozharjev brusi troje,
da se sablje bo rezilo
kakor novo zasvetilo.«
To se hitro je zgodilo,
staro sabljo prenovilo.
615
Kralj Matjazh zdaj Mihu reche,
jezik mu pogumno steche:
»Greva v Turchijo do
pashe
poravnat rachune nashe!«
V dir pognala sta
konjicha,
620
gnala ju z udarci bicha,
sklonjena nad konjsko
glavo
splavala sta hladno
Savo,
zjutraj soncu sta
sledila,
potlej zadaj ga pustila,
625
chez ravnico jo udrla,
grad od pashe sta uzrla.
Kralj razjahal je pred
vrati,
konja pustil je na
trati,
se oglasil je pri pashi,
630
pri sovrazhnem turshkem bashi.
Miha konja ni razjahal,
kar na sivcu je
pochakal,
da je kralj odshel v
trdnjavo,
sam pobegnil je v
daljavo.
635
Pasha kralja vzel je resno,
pogostil ga je slovesno,
ves vecher so ju gostili
le z izbranimi jedili,
kralj Matjazh pa nima
teka,
640
v glavi kri shumi kot reka,
jemlje majhne si
grizhljaje,
jih pochasi v usta daje,
v mislih chrno
premishljuje,
kaj od pashe prichakuje.
645
Ko sladica je na vrsti,
turshki pasha tleskne s
prsti,
plane janicharska
strazha,
prime králjicha
Matjazha.
Reche kralju turshki
pasha,
650
jezik si razvezhe basha:
»Milost ti izkazhem eno,
naj ti bo to podarjeno,
sam izberi, kakshna
chaka
smrt sovrazhnega
junaka.«
655
Kralj Matjazh mu je odvrnil,
koj mu je odgovor vrnil:
»Dobra smrt je chisto
vsaka
za resnichnega junaka,
rad bi le, da me na pare
660
dash za dan in noch, ker stare
bi kosti se prej
spochile,
da za smrt bile bi
chile.«
Kakor je bilo recheno,
je po pashevo storjeno:
665
kralja v krsto polozhili
so in gor pokrov zabili,
krsto s kraljem so leseno
dali v skrinjo vso
bakreno,
so z zhelezom jo obili,
670
potlej jo z vrvmi spustili
v groba rakev so
kamnito,
s ploshcho kamnato
pokrito.
Potlej vlada le tishina.
Kralja je obshla
vrochina,
675
v glavi vrta mu spoznanje:
Mihovo je mashchevanje,
zdaj pustíl ga bo v
grozoti,
da strohnel bo v tej
samoti,
ker je bil krivichen
slugi,
680 kralj Matjazh ostal bo v trugi.
Ura polnoch je odbila,
ko se vrat odprejo
krila,
Mihe treshchi pest
kamnita,
da je ploshcha vsa
razbita,
685
potlej dolgo ne odlasha,
v chrno rakev kralja
vprasha:
»Si, Matija, pri
zhivljenju
she ostal po tem
trpljenju?«
Kralj Matjazh mu je
odvrnil,
690
mu odgovor komaj vrnil:
»Mi zhivljenja jako malo
je po nochi tej ostalo,
zhe mi primanjkuje
zraka,
grob bo moj postala
raka.«
695
Miha je razbil okove,
z rakev dvignil je
pokrove,
da Matjazh je spet
zadihal,
kvishku skochil in
sopihal.
Zhe pod oknom od
dvorane,
700
pasha kjer ima sobane,
chaka ju srebrnogrivec,
zvesti Mihov kónjich
sivec.
Spalnico sta poiskala,
kjer je zhena s pasho
spala,
705
z njima posteljo ukrala
sivcu jo na hrbet dala,
she oba sta gor
skochila,
konju se nad vrat
sklonila,
gnala ga z udarcem
bicha,
710
sivogrivega konjicha,
da zagrabil je s kopiti,
kakor veter burjeviti,
kakor misel sta drvela,
da sta svit she
prehitela.
715
So zapeli petelini,
kosi vrabci in kalini,
she shkrjanchek pesmi
svoje,
v jutro budnico zapoje.
Prebudi se mlada zhena,
720
s hudim pasho porochena,
slishala je peti ptice,
peteline in penice,
pa ji je beseda stekla,
svojemu je mozhu rekla:
725
»Zunaj se zhe dan svetlika,
tuj petelin kikirika,
zdi se mi, da od
Matjazha
spod pred gradom hodi
strazha!«
Le zagodrnjal je pasha,
730
proch obrnil se je basha,
vendar zhena ne odneha,
se ji jezik ne upeha:
»Zunaj se zhe dan
svetlika,
tuj petelin kikirika,
735
zdi se mi, da od Matjazha
spod pred gradom hodi
strazha!«
Znova godrnjal je basha,
proch obrnil se je
pasha.
Pevci so na plot
zleteli,
740
pa she tretjich so zapeli,
zdaj se pasha je
prebudil,
skochil k oknu, se
razhudil:
»Zunaj se zhe dan
svetlika,
tuj petelin kikirika,
745
spod pred gradom hodi strazha,
saj je dvorec od
Matjazha!
Zdaj slabo se nama
pishe,
vrag se mi na steno
rishe!«
Kralj Matjazh je stopil
v sobo,
750
ju pozdravil z vljudno zlobo:
»Dobro jutro, dragi
pasha,
dober dan ti Bog daj,
basha,
dobro jutro milostljiva,
moja gostja dobrotljiva.
755
Zunaj vaju zajtrk chaka,
je pri nas navada taka,
obichaj prastar nas
vezhe,
da se gostom vse
postrezhe,
kar premore hisha nasha,
760
se na mizo zhe prinasha:
pride turshka prava
kava,
posusheno stegno brava,
kruhki razni in
rogljichi,
zraven maslo, med
prilichi,
765
jajca kuhana, ocvrta,
tudi v srajchko so
zaprta,
ko sladica bo na vrsti,
bom pa strazhi tlesknil
s prsti,
kot sem jaz, bosh smrt
izbiral,
770
da po zhelji bosh umiral.«
Na kolena pade basha,
solze tochi kruti pasha:
»Pusti me, Matjazh,
zhiveti,
pa ti, dokler sonce
sveti,
775
davek bomo plachevali,
ti za glavo tolar dali!«
Turek danes she
varchuje,
tolar kralju odplachuje,
ker pa níhche ponj ne
pride,
780
dokler sonce zjutraj vzide,
zlagajo jih v tezhke
skrinje,
strazhijo jih kot
svetinje,
ko bo sonce ugasnílo,
se bo najbrzh dogodilo:
785
na vozove vse zlatnike
bodo dali, srebrnike,
z njimi se na pot
podali,
pa jih v Budim
pripeljali.