Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

PASHA

 

 

       To se je zgodilo davno,

       kralj je shel na polje ravno,

       kjer je turshka vojska stala,

       da bi z njim se bojevala.

5      So Matjazhevi vojaki

       Turke tepli kot junaki,

       se je vojska razbezhala,

       pasho svojega izdala,

       proti vojnemu pravilu

10    ga pustila na cedilu.

       Pasha z zvestih je peshchico

       janicharjev chez ravnico

       zbêzhal, skril se v blizhnje mesto,

       ki utrdba je nad cesto,

15    da varuje karavane,

       ki so na zahod poslane.

       Kralj Matjazh si je na glavo

       turban dal in njih opravo,

       vrecho vzel si je jechmena,

20    jo oprtal na ramena,

       shel s procesijo kmetichev;

       ti so s prvim petjem ptichev

       shli na podezhelsko cesto,

       ki vodila jih je v mesto,

25    kjer na trgu so chakali,

       da pridelke bi prodali.

       Mimo je pustila strazha

       kmete, zvitega Matjazha;

       shli so skozi glavna vrata,

30    z njimi jechmen in solata,

       hrushke, jabolka, pshenica,

       kruh, rogljichki in potica,

       maslo, mleko in korenje,

       kar se rabi za zhivljenje:

35    mesto raj je za kmeticha,

       da za davchnega biricha

       grosh iztisne iz meshchana,

       che je roba vsa prodana.

       Kralj Matjazh je skushal srecho

40    in odlozhil svojo vrecho

       prav pred pashino palacho,

       vzel iz torbe je jedacho,

       jedel, vmes pa shtel vojake,

       turshke kilave junake,

45    ki so v mestu se poskrili,

       kjer so varne se chutili.

       Vmes prodal je pol jechmena,

       da se reshil je bremena.

       Zhe je poldan zazvonilo,

50    sluge nesli so kosilo,

       da bo jedel turshki pasha,

       se nasitil njihov basha;

       shli chez trg so v vrsti ravni,

       spredaj s palico je glavni,

55    potlej sedem gre evnuhov,

       prav debelih pozheruhov.

       Vsak je nosil po jedacho,

       a na repu fant pijacho.

       Sklede so se she kadile,

60    da se ne bi ohladile,

       so hiteli debeluhi,

       tekli so chez trg evnuhi,

       da topló bo jedel basha,

       se ne bo razjezil pasha.

 

65    Hitro dan minil je drugi,

       pa zhe skoraj tretji tudi,

       ko se vrne kralj, poishche

       svoje vojno taborishche.

       Spisal pismo je za pasha,

70    sla poslal do velikasha:

       »Chuvash svoje taborishche,

       kakor star pesjan pesishche!

       Pred palacho sem posedal,

       vse sem si skrbnó ogledal,

75    tvoje sem preshtel vojake,

       turshke kilave junake.

       Da verjel bosh na besedo,

       sem preshtel she vsako skledo:

       ko je poldan zazvonilo,

80    so prinesli ti kosilo.

       Shli chez trg so v vrsti ravni,

       spredaj s palico je glavni,

       potlej sedem shlo evnuhov,

       prav debelih pozheruhov;

85    vsak je nosil po jedacho,

       a na repu fant pijacho.«

       Sel prinesel je pisanje,

       od Matjazha norchevanje,

       ko ga je prechital basha,

90    silno prebledel je pasha,

       ni besede vech izustil,

       ampak mesto je zapustil,

       zbezhal z vojsko chez ravnine,

       v grad na sredi domovine.

95    Mesto je Matjazh zasedel,

       zajtrk je v palachi jedel.

       Pasha tega ni pozabil,

       sanjal, da bi kralja zgrabil,

       vechkrat sta se z vojsko bíla,

100   trikrat si v lase skochila,

       vendar pasha nima sreche,

       kralj mu chete vse poseche,

       pasha si je reshil glavo,

       komaj je ushel chez Savo.

 

105   Kralj Matjazh imel je sluga,

       z njim bila sta dobra druga,

       skupaj sta se bojevala,

       potlej tudi pirovala:

       rekli so mu Mochni Miha,

110   zvest do zadnjega je diha,

       a veljal je za silaka,

       za najvechjega junaka,

       meril metra dva v vishino,

       dobra stota dva v shirino.

115   Konja si je dal na plecha

       kot da bi bila le vrecha,

       Turke je s pestjo pobijal,

       v zemljo do pasu zabijal,

       kadar so ga prepoznali,

120   kakor zajci so zbezhali.

       Prvi v boju, pri jedachi,

       nich manj skromen pri pijachi;

       kadar bil je na obedu,

       so mu stregli kot medvedu:

125   v kotlu zanj je mochna juha,

       sedem celih hlebcev kruha,

       v skledah dveh so jerebice,

       tri so svinjske polovice,

       jagenjchek za poobedek,

130   so purani za presledek,

       vino kar na litre pije,

       ga iz korca v grlo zlije.

       Kralja kliche za Matija,

       ko z Matjazhem shale zbija,

135   a pri tem imel ni mere,

       pa prishlo je do zamere,

       najprej sta oba se drla,

       potlej sta se divje sprla.

       Ker razzhalil je vladarja,

140   kralj poklical je zidarja,

       da zazidal je silaka,

       nepokornega mozhaka;

       le na vrhu ni zidaka,

       da imel dovolj je zraka,

145   z lakoto se ga kaznuje,

       naj se s chasom spametuje.

 

       Zdaj si je izmislil pasha,

       rad bi poigral se basha,

       da Matjazhu se mashchuje,

150   se iz kralja ponorchuje.

       Kralju poshlje s slom pisanje,

       vzame naj Matjazh na znanje:

       »Tu ti palico poshiljam

       in te resno opominjam,

155   da sem ti nastavil zanko,

       morash reshiti uganko:

       ni na lesu obelezhja,

       ti povej mi, kje je tezhja.

       Che tegá ne bosh uganil,

160   potlej sem te jaz ukanil,

       ti priznaj me za vladarja,

       da bosh sluga gospodarja,

       ki po umu te prekasha

       in ti s smrtjo prizanasha;

165   se lahko bosh z mano druzhil,

       vendar mi pokorno sluzhil.

       Vedi: che ne bosh uganil,

       che bi ti me rad ukanil,

       zbral sem chete, na bojishchu

170   videti so kot v mravljishchu,

       vojska kmalu pote pride,

       da gradu sesuje zide,

       kamen bo porushen s kamna,

       da ne bo ostalo znamn'a,

175   kje bilo je Budim mesto,

       ker bom preoral she cesto,

       da ostal bosh brez spomina,

       te pozabi zgodovina.«

 

       Kralj je bil zares v zagati,

180   dal je modrih svèt sklicáti,

       ta pa v prazno le modruje,

       mu reshitve ne svetuje.

       Sle poslal je po drzhavi,

       che mordá se kdo pojavi,

185   ki bi razvozlal to zanko,

       reshil sitno zavozlanko.

       Ni na lesu obelezhja,

       kje je lazhja, kje je tezhja,

       palico vsak ogleduje,

190   dosti v prazno pomodruje,

       a da bi odgovor dali,

       niso niti modri znali.

       Vik in krik nastane v dvoru,

       slishi Miha ga v zaporu,

195   pa povprasha kuharico,

       svojo ljubljeno druzhico,

       kaj so vsi tak' izgubljeni,

       hrupni, silno zaskrbljeni.

       Rekla mu je kuharica,

200   Mihe ljubljena druzhica,

       kaj so vsi tak' izgubljeni,

       hrupni, silno zaskrbljeni.

       Mochni Miha ji je rekel,

       jezik mu je gladko stekel:

205   »Kralju reci, da so sanje,

       ki mochnó verjamesh vanje,

       razvozlale ti uganko,

       dosti lahko zavozlanko.

       Treba shkaf je napolníti,

210   vode zvrhano naliti,

       palico naj vanjo meche,

       pa bo vsakich iste sreche

       in odgovor se pokazhe,

       da se kralj Matjazh izmazhe:

215   ni na lesu obelezhja,

       potopi se, kjer je tezhja!«

 

       Se recheno je zgodilo,

       se je srechno izpolnilo.

       Shla na svèt je kuharica,

220   zvesta Mihova druzhíca,

       shla med kralja je veljake,

       svetovalce, modrinjake,

       kjer bila je turshka shola,

       hrupna, glasna in ohola,

225   ni pa reshila uganke,

       prav preproste zavozlanke.

       Shla je h kralju kuharica,

       zvesta Mihova druzhica,

       pa mu tiho tole rekla,

230   ker ji je beseda stekla:

       »Bog vas sprimi, velichanstvo,

       vam nakloni zvelichanstvo,

       nisem modra, vasha gnada,

       rekla bi besedo rada,

235   che bili bi modrijani

       malce tiho, manj zagnani.

       Ko pojedla sem kosilo,

       mi bilo je preobilo,

       pa sem legla in zaspala,

240   trdno spala in sanjála.

       Treba shkaf je napolníti,

       vode zvrhano naliti,

       palico se vanjo meche,

       pa bo vsakich iste sreche

245   in odgovor se pokazhe,

       da se kralj Matjazh izmazhe:

       ni na lesu obelezhja,

       potopi se, kjer je tezhja.

       To sem, reva, res sanjála,

250   ko sem v kuhinji zaspala.«

       Modrijani so veseli

       vpiti vsi glasnó zacheli,

       kot da oni bi uganko

       razvozlali, zavozlanko.

 

255   Vendar ne odneha pasha,

       zhrebce tri jim poshlje basha,

       kot da trojchki so konjichi,

       so podobni si zhrebichi,

       vendar ista ni kobila

260   vsem konjichem mati bíla.

       Zraven je poslal pisanje,

       vzame naj Matjazh na znanje:

       »Tu ti konje tri poshiljam

       in te resno opominjam,

265   da sem ti nastavil zanko,

       morash reshiti uganko:

       ni razlike v velikosti,

       so razlichni le v starosti,

       a kateri je konjichek

270   prvi rojen bil zhrebichek,

       morash razvozlati tudi,

       konj kateri je bil drugi,

       jasno, ko se to ugane,

       le najmlajshi ti ostane.

275   Che tegá ne bosh uganil,

       potlej sem te jaz ukanil,

       ti priznaj me za vladarja,

       da bosh sluga gospodarja,

       ki po umu te prekasha

280   in ti s smrtjo prizanasha;

       se lahkó bosh z mano druzhil,

       vendar mi pokorno sluzhil.

       Vedi: che ne bosh uganil,

       che bi ti me rad ukanil,

285   zbral sem chete, na bojishchu

       videti so kot v mravljishchu,

       vojska kmalu pote pride,

       da gradu sesuje zide,

       kamen bo porushen s kamna,

290   da ne bo ostalo znam'na,

       kje bilo je Budim mesto,

       ker bom preoral she cesto,

       da ostal bosh brez spomina,

       te pozabi zgodovina.«

 

295   Kralj je bil zares v zagati,

       dal je modrih svèt sklicáti,

       ta pa v prazno le modruje,

       mu reshitve ne svetuje.

       Sle poslal je po drzhavi,

300   che mordá se kdo pojavi,

       ki bi razvozlal to zanko,

       reshil sitno zavozlanko:

       kot da trojchki so konjichi,

       si podobni so zhrebichi,

305   ni razlike v velikosti,

       so razlichni le v starosti,

       le kateri je konjichek

       prvi rojen bil zhrebichek?

       Vsak si konje ogleduje,

310   dosti v prazno pomodruje,

       a da bi odgovor dali,

       niso niti modri znali.

       Vik in krik nastane v dvoru,

       slishi Miha ga v zaporu,

315   pa povprasha kuharico,

       svojo ljubljeno druzhico,

       kaj so vsi tak' izgubljeni,

       hrupni, silno zaskrbljeni.

       Rekla mu je kuharica,

320   Mihe ljubljena druzhica,

       kaj so vsi tak' izgubljeni,

       hrupni, silno zaskrbljeni.

       Mochni Miha ji je rekel,

       jezik mu je gladko stekel:

325   »Kralju reci, da so sanje,

       ki mochnó verjamesh vanje,

       razvozlale ti uganko,

       dosti lahko zavozlanko.

       Naj nasuje tri korita

330   s tremi vrstami od zhita,

       v jasli prve le pshenico,

       v druge vsiplje naj rzhico,

       zrnje ovsa v tretje jasli,

       da se bodo konji pasli,

335   pa odgovor se pokazhe,

       da se kralj Matjazh izmazhe.«

 

       Se recheno je zgodilo,

       se je srechno izpolnilo.

       Shla na svèt je kuharica,

340   zvesta Mihova druzhica,

       shla med kralja je veljake,

       svetovalce, modrinjake,

       kjer bila je turshka shola,

       hrupna, glasna in ohola,

345   ni pa reshila uganke,

       prav preproste zavozlanke.

       Shla je h kralju kuharica,

       zvesta Mihova druzhica,

       pa mu tiho tole rekla,

350   ker ji je beseda stekla:

       »Bog vas sprimi, velichanstvo,

       vam nakloni zvelichanstvo,

       nisem modra, vasha gnada,

       rekla bi besedo rada,

355   che bili bi modrijani

       malce tiho, manj zagnani.

       Ko pojedla sem kosilo,

       mi bilo je preobilo,

       pa sem legla in zaspala,

360   trdno spala in sanjála.

       Je nasuti tri korita

       s tremi vrstami od zhita,

       v jasli prve le pshenico,

       v druge vsipljite rzhico,

365   zrnje ovsa v tretje jasli,

       da se bodo konji pasli,

       pa odgovor se pokazhe,

       da se kralj Matjazh izmazhe.

       To sem, reva, res sanjála,

370   ko sem v kuhinji zaspala.«

       Kakor je bilo recheno,

       po ukazu je storjeno:

       so nasuli tri korita

       s tremi vrstami od zhita,

375   v jasli prve le pshenico,

       v druge vsuli so rzhico,

       zrnje ovsa v tretje jasli,

       da se bodo konji pasli,

       potlej konje v hlev spustili,

380   da se bodo razvrstili:

       starji mlajsha je konjicha

       proch spodil, kjer je pshenica,

       srednji mlajshega zhrebicha

       zbrcal je, kjer je rzhica,

385   moral je v ovsene jasli,

       da so se na miru pasli.

       Modrijani so veseli

       vpiti vsi glasnó zacheli,

       kot da oni bi uganko

390   razvozlali, zavozlanko.

 

       Vendar ne odneha pasha,

       pismo tretje poshlje basha,

       je po slu poslal pisanje,

       vzame naj Matjazh na znanje:

395   »Poshlji k meni godbenika,

       mojtrskega glasbenika,

       ki najboljshi je v kraljestvu,

       nimash boljshega v obchestvu;

       che pa nochesh ga poslati,

400   morash mi v zameno dati

       funta dva mesa od chesa,

       kar je s tvojega telesa.

       Che mi koj ne bosh ustregel,

       kruto smrt sem ti prisegel,

405   zbral sem chete, na bojishchu

       videti so kot v mravljishchu,

       vojska kmalu pote pride,

       da gradu sesuje zide,

       kamen bo porushen s kamna,

410   da ne bo ostalo znam'na,

       kje bilo je Budim mesto,

       ker bom preoral she cesto,

       da ostal bosh brez spomina,

       te pozabi zgodovina.«

 

415   Kralj Matjazh je zdaj v zagati,

       sam si mora pomagáti,

       saj je mojster violine,

       znan she zunaj domovine,

       boljshega pa ni v obchestvu,

420   ne v Matjazhevem kraljestvu.

       Che gre sam na to odpravo,

       pasha mu odvzame glavo,

       funta dva mesa s telesa,

       prav tako sta pot v nebesa.

425   Bolj ko mozhnosti obracha,

       bolj se ena misel vracha:

       mochni Miha, zvesti sluga,

       ta bi stóril vse za druga,

       srchno rad bi mi pomagal,

430   z mano pasho bi premagal,

       a to mozhnost sem zapravil,

       ker neumnost sem napravil,

       dal sem ga za zid zapreti,

       od gladu pustíl umreti.

435   Nekaj ni miru mu dalo,

       k steni ga zapora gnalo,

       kjer zazidal je silaka;

       le na vrhu ni zidaka,

       chrna luknja je samotna,

440   v tej tishini prav grozotna.

       Kralja mrzel pot oblije,

       v kapljah s chela mu zasije,

       potlej dolgo ne odlasha,

       proti chrni luknji vprasha:

445   »Miha, ali pri zhivljenju

       si ostal po tem trpljenju?«

       Dolgo je bila tishina,

       preden da odgovor lina:

       »Komaj zhiv sem she, Matija.

450   Kralj prav zlahka shale zbija,

       che zapreti da sodruga,

       ki mu najbolj zvest je sluga,

       branil tvoje bi zhivljenje

       ne glede na vse trpljenje;

455   ti pozabil si zasluge,

       drug ti tvoj ni vech od sluge,

       ker oblast te je prevzela,

       plashnice ti je nadela,

       da prijatelje nadirash,

460   zhive jih za zid zapirash.

       Uchi se od kuharice,

       zveste Mihove druzhice,

       ni me v stiski zapustíla,

       vse te dni me je hraníla,

465   tvegala je svojo glavo,

       dala zame jo v zastavo,

       rajshi bi zhivljenje dala,

       kot prijatelja izdala!

       Nisem te she jaz pozabil,

470   dvakrat te iz stiske spravil,

       ko sem reshil dve uganki,

       da ushel si spretni zanki,

       vsakich bi ujel te pasha,

       te unichil turshki basha,

475   che prek tvoje kuharice,

       moje ljubljene druzhíce,

       ne bi vsakich ti pomagal,

       da si dvakrat ga premagal.«

       Kralj Matjazh je bridko jokal,

480   solze tochil, v lino stokal,

       potlej klical je zidarja,

       zid podre naj za vladarja,

       ko podrto je zidánje,

       prosil je za odpushchanje,

485   peljal Miha je v sobane,

       dal mu je jedi izbrane:

       spechi dal mu je volicha,

       zraven tolstega prashicha,

       sedem vrst so pekli kruha,

490   v kotlu je zavrela juha,

       vina sod so pripeljali,

       Mihu v roke korec dali.

       Kralj Matjazh zdaj Mihu reche,

       jezik mu veselo steche:

495   »Tu obilo je jedache,

       tudi dosti je pijache,

       tebe vech ne bom nadiral,

       zhivega za zid zapiral,

       jej in pij, da pridesh k sebi,

500   potlej bom povedal tebi,

       kam se bova napotila,

       bitko prav srdito bila.«

       Miha si je rad postregel,

       po jedachi je posegel,

505   ni pijache se kaj branil,

       se je za nazaj prehranil,

       V juhi jedel ni gostine,

       lotil se je tekochine.

       Kralj Matjazh je jezno rekel,

510   jezik mu je hitro stekel:

       »She meso pojej, vsebino,

       ne le chisto tekochino!«

       Miha skledo je prsteno

       zgrabil, vrgel jo ob steno,

515   da se v kose je razbila,

       se mashchoba je razlila,

       dol po zidu je spolzela,

       je po loju zasmrdela,

       kepo zgrabil je meseno,

520   vrgel jo je hlastno v steno,

       se meso je proch odbilo,

       kakor zhoga odskochilo.

       Miha je Matjazhu rekel,

       jezik mu je zlobno stekel:

525   »Si zdaj videl, moj Matija,

       kak' veselo se razbija?«

       Mu je kralj smeje odvrnil,

       brzh mu je odgovor vrnil:

       »Zdaj sem videl, tvoj Matija,

530   kak' veselo se razbija,

       razumel sem, da preprosto

       vedno rabish voljo prosto,

       jaz pa hrepenim po vladi,

       ukazujem po navadi

535   kralja, ki bi rad vladarja

       vsilil moch in gospodarja.

       Delaj, kar veli ti volja,

       samostojnost je najbolja,

       nich ti vech ne bom ukazal,

540   ne prijateljstva umazal.«

       Miha jé po mili volji,

       pa se kmalu zdobrovolji,

       chuti, da se moch mu vracha,

       okrepchala ga jedacha,

545   chesar ni telo dobilo,

       chrno vino je dolilo,

       smeh she zadnje je krepchilo,

       se srce je veselilo.

       Kralj Matjazh ga zdaj odpravi,

550   naj se za na pot pripravi:

       »Najdi v hlevu si konjicha,

       res najboljshega vranicha.«

       Mochni Miha v hlev se spravi,

       v konjski shtali se ustavi,

555   vsakega za rep konjicha

       ven izvlekel je zhrebicha,

       eden bil ni kos junaku,

       se sesedel je na tlaku.

       Miha vprasha gospodarja,

560   kralja jezno ogovarja:

       »Kje je moj srebrnogrivec,

       zvesti moj prijatelj sivec?«

       »Jojme, zunaj na dvorishchu,

       chisto zadaj na gnojishchu!«

565   »Svojim hlapcem brzh ukazhi,

       mene hitro potolazhi,

       v hlev odpeljejo naj sivca,

       starega srebrnogrivca,

       stresejo najboljshe zhito

570   konju mojemu v korito,

       da bo jedel, dokler zmore,

       dokler si ne opomore.«

       To se hitro je zgodilo,

       kmalu sivca pozhivilo.

575   Kralj Matjazh zdaj Mihu reche,

       jezik zadovoljno steche:

       »Zdajle pójdiva v strazharno,

       kjer imamo orozharno,

       tam izberi si opravo,

580   vse orozhje za odpravo,

       kajti ne uide bitka

       nama s turshkim pasho bridka.«

       Torej sta odshla v strazharno,

       kralj ima tam orozharno,

585   dolgo Miha je izbiral,

       za orozhjem se oziral,

       vse mu v rokah je na dvoje

       prelomilo se, na troje,

       kopja, loke in pushchíce

590   lomil z roko je v trshchíce,

       kot da stebla so koruze,

       kakor bilke arkebuze.

       Miha vprasha gospodarja,

       kralja jezno ogovarja:

595   »Kje je vse orozhje moje,

       ki ga nosim s sabo v boje,

       kje je sablja damashchanka,

       sedemkratna prekovanka,

       v kachjem strupu prekaljena,

600   z zlatim risom okrashena?«

       »Jojme, ta je v kokoshnjaku,

       je mogoche v koruznjaku,

       da na njej kokoshi spijo,

       ali storzhi dol visijo.«

605   »Svojim hlapcem brzh ukazhi,

       mene hitro potolazhi,

       najdejo naj damashchanko,

       sedemkratno prekovanko,

       naj jo chisti hlapcev dvoje,

610   orozharjev brusi troje,

       da se sablje bo rezilo

       kakor novo zasvetilo.«

       To se hitro je zgodilo,

       staro sabljo prenovilo.

615   Kralj Matjazh zdaj Mihu reche,

       jezik mu pogumno steche:

       »Greva v Turchijo do pashe

       poravnat rachune nashe!«

 

       V dir pognala sta konjicha,

620   gnala ju z udarci bicha,

       sklonjena nad konjsko glavo

       splavala sta hladno Savo,

       zjutraj soncu sta sledila,

       potlej zadaj ga pustila,

625   chez ravnico jo udrla,

       grad od pashe sta uzrla.

       Kralj razjahal je pred vrati,

       konja pustil je na trati,

       se oglasil je pri pashi,

630   pri sovrazhnem turshkem bashi.

       Miha konja ni razjahal,

       kar na sivcu je pochakal,

       da je kralj odshel v trdnjavo,

       sam pobegnil je v daljavo.

635   Pasha kralja vzel je resno,

       pogostil ga je slovesno,

       ves vecher so ju gostili

       le z izbranimi jedili,

       kralj Matjazh pa nima teka,

640   v glavi kri shumi kot reka,

       jemlje majhne si grizhljaje,

       jih pochasi v usta daje,

       v mislih chrno premishljuje,

       kaj od pashe prichakuje.

645   Ko sladica je na vrsti,

       turshki pasha tleskne s prsti,

       plane janicharska strazha,

       prime králjicha Matjazha.

       Reche kralju turshki pasha,

650   jezik si razvezhe basha:

       »Milost ti izkazhem eno,

       naj ti bo to podarjeno,

       sam izberi, kakshna chaka

       smrt sovrazhnega junaka.«

655   Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       koj mu je odgovor vrnil:

       »Dobra smrt je chisto vsaka

       za resnichnega junaka,

       rad bi le, da me na pare

660   dash za dan in noch, ker stare

       bi kosti se prej spochile,

       da za smrt bile bi chile.«

       Kakor je bilo recheno,

       je po pashevo storjeno:

665   kralja v krsto polozhili

       so in gor pokrov zabili,

       krsto s kraljem so leseno

       dali v skrinjo vso bakreno,

       so z zhelezom jo obili,

670   potlej jo z vrvmi spustili

       v groba rakev so kamnito,

       s ploshcho kamnato pokrito.

       Potlej vlada le tishina.

       Kralja je obshla vrochina,

675   v glavi vrta mu spoznanje:

       Mihovo je mashchevanje,

       zdaj pustíl ga bo v grozoti,

       da strohnel bo v tej samoti,

       ker je bil krivichen slugi,

680   kralj Matjazh ostal bo v trugi.

       Ura polnoch je odbila,

       ko se vrat odprejo krila,

       Mihe treshchi pest kamnita,

       da je ploshcha vsa razbita,

685   potlej dolgo ne odlasha,

       v chrno rakev kralja vprasha:

       »Si, Matija, pri zhivljenju

       she ostal po tem trpljenju?«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

690   mu odgovor komaj vrnil:

       »Mi zhivljenja jako malo

       je po nochi tej ostalo,

       zhe mi primanjkuje zraka,

       grob bo moj postala raka.«

695   Miha je razbil okove,

       z rakev dvignil je pokrove,

       da Matjazh je spet zadihal,

       kvishku skochil in sopihal.

       Zhe pod oknom od dvorane,

700   pasha kjer ima sobane,

       chaka ju srebrnogrivec,

       zvesti Mihov kónjich sivec.

       Spalnico sta poiskala,

       kjer je zhena s pasho spala,

705   z njima posteljo ukrala

       sivcu jo na hrbet dala,

       she oba sta gor skochila,

       konju se nad vrat sklonila,

       gnala ga z udarcem bicha,

710   sivogrivega konjicha,

       da zagrabil je s kopiti,

       kakor veter burjeviti,

       kakor misel sta drvela,

       da sta svit she prehitela.

 

715   So zapeli petelini,

       kosi vrabci in kalini,

       she shkrjanchek pesmi svoje,

       v jutro budnico zapoje.

       Prebudi se mlada zhena,

720   s hudim pasho porochena,

       slishala je peti ptice,

       peteline in penice,

       pa ji je beseda stekla,

       svojemu je mozhu rekla:

725   »Zunaj se zhe dan svetlika,

       tuj petelin kikirika,

       zdi se mi, da od Matjazha

       spod pred gradom hodi strazha!«

       Le zagodrnjal je pasha,

730   proch obrnil se je basha,

       vendar zhena ne odneha,

       se ji jezik ne upeha:

       »Zunaj se zhe dan svetlika,

       tuj petelin kikirika,

735   zdi se mi, da od Matjazha

       spod pred gradom hodi strazha!«

       Znova godrnjal je basha,

       proch obrnil se je pasha.

       Pevci so na plot zleteli,

740   pa she tretjich so zapeli,

       zdaj se pasha je prebudil,

       skochil k oknu, se razhudil:

       »Zunaj se zhe dan svetlika,

       tuj petelin kikirika,

745   spod pred gradom hodi strazha,

       saj je dvorec od Matjazha!

       Zdaj slabo se nama pishe,

       vrag se mi na steno rishe!«

       Kralj Matjazh je stopil v sobo,

750   ju pozdravil z vljudno zlobo:

       »Dobro jutro, dragi pasha,

       dober dan ti Bog daj, basha,

       dobro jutro milostljiva,

       moja gostja dobrotljiva.

755   Zunaj vaju zajtrk chaka,

       je pri nas navada taka,

       obichaj prastar nas vezhe,

       da se gostom vse postrezhe,

       kar premore hisha nasha,

760   se na mizo zhe prinasha:

       pride turshka prava kava,

       posusheno stegno brava,

       kruhki razni in rogljichi,

       zraven maslo, med prilichi,

765   jajca kuhana, ocvrta,

       tudi v srajchko so zaprta,

       ko sladica bo na vrsti,

       bom pa strazhi tlesknil s prsti,

       kot sem jaz, bosh smrt izbiral,

770   da po zhelji bosh umiral.«

       Na kolena pade basha,

       solze tochi kruti pasha:

       »Pusti me, Matjazh, zhiveti,

       pa ti, dokler sonce sveti,

775   davek bomo plachevali,

       ti za glavo tolar dali!«

 

       Turek danes she varchuje,

       tolar kralju odplachuje,

       ker pa níhche ponj ne pride,

780   dokler sonce zjutraj vzide,

       zlagajo jih v tezhke skrinje,

       strazhijo jih kot svetinje,

       ko bo sonce ugasnílo,

       se bo najbrzh dogodilo:

785   na vozove vse zlatnike

       bodo dali, srebrnike,

       z njimi se na pot podali,

       pa jih v Budim pripeljali.

 

 

 

Opombe

IX Vojakinja