Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

NEVESTA

 

 

       Bil na dvoru je sluzhabnik,

       kralju vedno zvest druzhabnik,

       spremljal ga na potovanjih,

       med ljudmi raziskovanjih,

   5    kralj Matjazh mu je zaupal,

       níkdar ni nad njim obupal,

       saj ohranil je skrivnosti,

       bil nasvetov poln, modrosti,

       kralju vdan, pozhrtvovalen,

 10    strpen, nikdar napadalen,

       a prestal bi vse trpljenje,

       bi za kralja dal zhivljenje.

       Kralj narochil je mozhaku,

       rekel vdanemu vojaku:

 15    »Pojdi zjutraj tja na cesto,

       ki pripelje v Budim mesto,

       poleg kamna se postavi,

       vsakogar pri njem ustavi,

       kamnu mora kozho slechi;

 20    komur chudezh se posrechi,

       lépo bo dobil nagrado,

       ga naredil bom za gnado,

       dal mu bom naslov barona,

       mu pomagal blizu trona,

 25    da zhivel bo v bogatiji,

       kakor grof bo na grofiji.

       Reci, da je kralj ukazal,

       ker bi pamet rad dokazal

       v svojem ljudstvu in obchestvu,

 30    da smo v pametnem kraljestvu.«

       Shel na cesto je sluzhabnik,

       kralju vedno zvest druzhabnik,

       vsem razglashal je nagrado,

       da naprédoval bo v gnado,

 35    kdor bo znal ta kamen slechi,

       komur chudezh se posrechi,

       ta dobi naslov barona,

       da bo chisto blizu trona,

       pa zhivel bo v bogatiji,

 40    kakor grof bo na grofiji.

       Drli so ljudje na cesto,

       ki pripelje v Budim mesto,

       si obetali nagrado,

       ki jih naj povzdigne v gnado,

 45    vendar vsi so se predali,

       kamna slechi niso znali,

       so skomignili z rameni:

       kozhi nismo kos kaméni,

       to bi zmogel dvorni norec,

 50    ki bi spraznil prazen korec!

       Eni so takoj se vdali,

       drugi tega niso znali,

       tretji kratko so postali,

       se sluzhabniku smejali.

 

 55    Mimo vodi pot vashchana,

       s severa doma gorjana,

       z njim je hcherka, lepotica,

       nedotaknjena devica,

       je Alenka krasotica,

 60    lepa kakor labodica.

       Sluga za rokav ga vleche,

       naj okusha kanchek sreche,

       kamen cestni naj pobere,

       da mu kozho dol odere,

 65    pa ga bodo za nagrado

       vsi imenovali gnado.

       Oche iz pogorja reche,

       mu okorno jezik teche:

       »Trd je oreh tale kamen,

 70     mu ne more nich she plamen,

       krhko nozha je rezilo,

       da bi kozho se dobilo,

       vidne kozhe niti nima,

       ali pa tako je fina,

 75    da ochem je nashim skrita,

       s plashchem kamnatim pokrita.«

       V tem mu reche hchi Alenka,

       brhka deklica, mladenka:

       »Oche, stopite na cesto,

 80    ki vas pelje v Budim mesto,

       tam na dvoru naj vas strazha

       h kralju pelje, do Matjazha.

       Mi pozdravite vladarja

       in prosíte gospodarja,

 85    naj nam na pomoch priskochi,

       kamnu najprej kri iztochi,

       saj na kmetih je navada,

       v vsaki stvari red prevlada,

       da zhival se prej ubije,

 90    potlej se ji kri izlije,

       shele, ko se ta odtochi,

       kozho od mesa se lochi.«

       Oche mirno ji pokima,

       se odpravi do Budíma,

 95    kjer ga h kralju pelje strazha,

       prav do samega Matjazha,

       prosil za pomoch vladarja,

       svojega je gospodarja,

       skalo najprej naj ubije,

100   kamnu naj prej kri odlije,

         potlej skalo se opere,

       pa se kozho ji odere.

       Jezik kralju se obrne,

       mu na proshnjo to odvrne:

105   »Glej prebrisanca, mozhaka,

         dalech si mi od bedaka!

       Je na tvojem polju zraslo,

       ali pri sosedu paslo?«

       Kmet je dalech od bahacha,

110   koj priznal je pomagacha:

       »Rekla mi je hchi Alenka,

       brhka deklica, mladenka:

       oche, stopite na cesto,

       ki vas pelje v Budim mesto,

115   tam na dvoru naj vas strazha

       h kralju pelje, do Matjazha,

       mi pozdravite vladarja

       in prosíte gospodarja,

       naj nam na pomoch priskochi,

120   kamnu najprej kri iztochi,

       saj na kmetih je navada,

       v vsaki stvari red prevlada,

       da zhival se prej ubije,

       potlej se ji kri izlije,

125   shele, ko se ta odtochi,

       kozho od mesa se lochi.«

       Kralj Matjazh se je zachudil,

       moshnjo kmetu je ponudil,

       dal mu polno je zlatnikov,

130   vmes prav nich ni srebrnikov,

       zraven dva oreha bela,

       prej sta drobna kot debela,

       potlej mu je jezik stekel,

       pa je kmetu tole rekel:

135   »Ni na tvojem polju zraslo,

       a se je pri tebi paslo.

       Dva oreha daj mladenki,

       svoji hcherkici Alenki,

       naj ju posadi v zemljíco,

140   reci, da nikar v mrtvíco,

       bosta zrasla ji oreha,

       a brez debla in brez greha.,

       potlej bo od kralja zhena,

       mlada z mano porochena.«

 

145   Strah obshel je pogorjana,

       s severa doma vashchana,

       kralja je lepo pozdravil,

       potlej se domov odpravil,

       kjer ga chakala Alenka,

150   njega hcherka je, mladenka.

       Jezen ji je oche rekel:

       »Spet sem enkrat se opekel,

       ker si dolgega jezika,

       nisi tiho, kot se shika

155   za mladino te starosti,

       saj premalo je modrosti

       v tvoji she deklishki glavi.

       Kralj ti za oreha pravi,

       da posadi ju v zemljíco,

160   pazi, da nikar v mrtvico,

       bosta zrasla ti oreha,

       a brez debla in brez greha.

       Jojme, meni severnjaku,

       prevelikemu bedaku,

165   svèt je tvoj me v shkripec spravil,

       da me kralj bo zdaj obglavil,

       che ne bosh mu ugodila,

       po njegovem vse storila,

       a zastavil je uganko,

170   nereshljivo zavozlanko,

       ki nas vse bo pogubila,

       che je ti ne bosh reshíla.«

       Smeh popadel je Alenko,

       brhko deklico, mladenko,

175   she rastocho lepotico,

       nedoraslo krasotico,

       saj bila je she devica,

       neupognjena mladica,

       torej ni poznala greha:

180   strla je oba oreha,

       sladko se je nasmejala,

       jedrca je v usta dala,

       prav oba oreha strla,

       jedrca je dol pozhrla,

185   potlej chakala je mirno,

       gledala v daljavo shirno,

       videla shiroko cesto,

       ki popelje v Budim mesto.

       Chaka teden, mesec tudi,

190   chaka  mirno mesec drugi,

       chas ji teche in odteka,

       kot da je shiroka reka,

       ki se zanjo komaj reche,

       al' miruje ali teche.

 

195   Tudi kralj Matjazh je chakal,

       v sobi gor in dol korakal,

       vchasih skozi okno gleda,

       kdaj prishla bo nje beseda,

       kje odgovor je mladenke,

200   severnjakove Alenke.

       Sla poslal je po vojaka,

       slugo, zvestega mozhaka,

       zapusti naj belo cesto,

       ki popelje v Budim mesto,

205   naj povrne se do grada,

       kjer mu dolgochasje vlada,

       nich ga kamen ne zanima,

       vech obchutka chasa nima,

       chas mu teche in odteka,

210   kot da je shiroka reka,

       ki se zanjo komaj reche,

       al miruje ali teche.

 

       Leta mine polovica,

       shla na jug je lastovica,

215   odleteli so zherjavi,

       shtorklja se v Egipt odpravi,

       listje je orumenelo,

       z drevja je na tla zletelo,

       je od mraza vse osulo,

220   dosti chasa je minulo.

       Chas je, meni zdaj Alenka,

       brhka deklica, mladenka,

       poklicala je ocheta

       pred odraslega dekleta:

225   razcvetela lepotica

       je postala krasotica,

       prsi so ji tega chasa

       zrasle kakor dva okrasa,

       bradavici kot oreha,

230   a she vedno je brez greha,

       saj ostala je devica,

       ni vzletela mlada ptica,

       ni she gnezda zapustila

       od zhivljenja nich uzhila.

235   Zaprosila je ocheta,

       sporochilo od dekleta

       nese naj na belo cesto,

       ki ga pelje v Budim mesto,

       da do kralja nje beseda

240   pride, preden mine sreda,

       saj Matjazh tezhkó zhe chaka,

       v sobi gor in dol koraka:

       »Reci kralju, gospodarju,

       odgovori mu, vladarju,

245   da sta zrasla zhe oreha,

       sta brez debla in brez greha.«

       Oche ji je res obljubil,

       da se bo na pot potrudil,

       rekel zheni je, naj zlika

25o   hlache, srajco iz hodnika,

       hlache so konopljevina,

       srajca bela lanovina,

       nizek je klobuk za glavo,

       nagnil ga na stran je pravo,

255   vzel je pisano pasico,

       palico prijel z desnico

       in oprtal si bisago,

       vanjo dal za zhvechit bago,

       zraven she pol hlebca kruha

260   za na pot doda staruha.

       Potlej shel je gor na cesto,

       ki ga pelje v Budim mesto.

 

       Kralj Matjazh she vedno chaka,

       v sobi gor in dol koraka,

265   vchasih skozi okno gleda,

       kdaj dosezhe ga beseda,

       kje odgovor je mladenke,

       severnjakove Alenke;

       vech ga drugo ne zanima,

270   nich obchutka chasa nima,

       chas mu teche in odteka,

       kot da je shiroka reka,

       ki se zanjo komaj reche,

       al miruje ali teche.

275   Skozi okno je v daljavo

       dolgo gledal chez shirjavo,

       potlej dol na belo cesto,

       ki vse pelje v Budim mesto,

       najprej vidi chrno piko,

280   majhno, a chez chas veliko,

       zdaj povecha se v postavo

       dobro znano, tisto pravo;

       to je oche od Alenke,

       bistre severne mladenke!

285   Kralj ukazhe, naj ga strazha

       v dvor pripelje do Matjazha,

       stekla mu je ura chasa

       kot brzíca, a brez glása,

       le utrip srca se slishi

290   gor na dvoru, v kralja hishi.

       Kralj povprashal je ocheta,

       kaj prinasha od dekleta.

       Oche suho se odhrka,

       potlej reche izpod brka:

295   »Naj povem vam, velichanstvo,

       Bog naj da vam zvelichanstvo,

       chas miníl je za Alenko,

       nedoraslo she mladenko,

       razcvetela lepotica

300   je postala krasotica,

       prsi so ji tega chasa

       zrasle kakor dva okrasa,

       bradavici kot oreha,

       a she vedno je brez greha,

305   saj ostala je devica,

       ni vzletela, mlada ptica,

       ni she gnezda zapustila,

       od zhivljenja nich uzhila.

       Strla je oba oreha,

310   ker devica je brez greha,

         sladko se je nasmejala,

       jedrca je v usta dala,

       prav oba oreha strla,

       jedrca je dol pozhrla,

315   pa sporocha gospodarju,

       odgovarja vam, vladarju,

       da sta zrasla zhe oreha,

       sta brez debla in brez greha.«

       Kralj Matjazh se je zamislil,

320   je ochetu v roke stisnil

       vlaken dvoje konopljíne,

       dvoje niti od laníne,

       ena nit je konopljena,

       druga nit mordá lanena,

325   ena dolga kakor palec,

       druga komaj kot kazalec.

         »Po kraljévem naj ukazu

       kralju naredi Matjazhu,

       pecho, zhensko pokrivalo,

330   mórda bo she kaj ostalo.«

       Dal mu moshnjo  je zlatnikov,

       vmes prav nich ni srebrnikov.

 

       Strah obshel je pogorjana,

       s severa doma vashchana,

335   kralja je lepo pozdravil,

       potlej se domov odpravil,

       kjer ga chakala Alenka,

       njega hcherka je, mladenka.

       Jezen ji je oche rekel:

340   »Spet sem enkrat se opekel,

       ker si dolgega jezika,

       nisi tiho, kot se shika

       za mladino te starosti,

       saj premalo je modrosti

345   v tvoji she preshibki glavi,

       nepremishljeni naravi.

       Po kraljévem naj ukazu

         kralju naredish Matjazhu

       pecho, zhensko pokrivalo,

350   mènda bo she kaj ostalo.

       Niti dal je konopljíne,

         vlaken dvoje od lanine,   

       ena nit je konopljena,

       druga nit mordá lanena,

355   ena dolga kakor palec,

       druga komaj kot kazalec.

       Jojme, meni severnjaku,

       prevelikemu bedaku,

       svèt je tvoj me v shkripec spravil,

360   da me kralj bo zdaj obglavil,

       che ne bosh mu ugodila,

         po njegovem vse storila,

       a zastavil je uganko,

       nereshljivo zavozlanko,

365   ki nas vse bo pogubila,

       che je ti ne bosh reshila.«

        Hcherka se je ven podala,

       se sklonila in pobrala

       s tal dvorishcha dve iveri,

370   trshchici od hishnih dveri,

       ena je bila kot palchek,

       druga dolga kot kazalchek,

       dala je obe ochetu,

       se pri tem smeji dekletu,

375   ko je starcu narochila,

       tole mu je govorila:

       »Vŕnite se do Matjazha,

       naj vas k njemu pelje strazha,

       dajte mu obe iveri,

380   trshchici od hishnih dveri,

       statve naj iz njih napravi,

       zraven nitnice pripravi,

       bo ostalo za cholnichek,

       da bo tekel kakor chrichek,

385   ko med nitkami bo votek

       vodil in odvijal klópek.

       Ko mu bodo statve pele

       klope-lele klope-lele,

       vanje bom ti nitki dala,

390   platna za sto pech natkala,

       da bo damam jih podaril,

       ne da z njimi bi skoparil,

       sebi avbo bom seshila,

       da jo deva bom nosila,

395   preden mozhu bom nevesta,

       potlej s pecho mu bom zvesta.«

 

       Oche shel je spet na cesto,

       ki ga pelje v Budim mesto,

       tam ga je sprejela strazha,

400   ga peljala do Matjazha.

       Kralj povprashal je ocheta,

       kaj prinasha od dekleta.

       Oche suho se odhrka,

       potlej reche izpod brka:

405   »Hchi sporocha gospodarju,

       odgovarja vam, vladarju,

         tu imate dve iveri,

       trshchici od hishnih dveri,

       da bi statve ji napravil,

410   zraven nitnice pripravil,

       bo ostalo za cholnichek,

         da bo tekel kakor chrichek,

       ko med nitkami bo votek

       vodil in odvijal klopek.

415   Ko vam bodo statve pele

       klope-lele klope-lele,

         vanje bo ti nitki dala,

       platna za sto pech natkala.«

       Kralj Matjazh se je zamislil,

420   potlej skoz zobe je stisnil:

       »Tu je moshnja sto zlatnikov,

         v njej prav nich ni srebrnikov,

       vrni se domov k Alenki,

       bistri severni mladenki,

425   ji povej, da na podstrehi

       vishe, kot rastó orehi,

       kupi loncev so prstenih,

       vmes stotine je glinenih

       vrchev, ki imajo luknje:

430   che zakrpa jih kot suknje,

       potlej bo od kralja zhena,

       mlada z mano porochena.«

 

       Strah obshel je pogorjana,

       s severa doma vashchana,

435   kralja je lepo pozdravil,

       potlej se domov odpravil,

       kjer ga chakala Alenka,

       njega hcherka je, mladenka.

         Koj mu je odgovorila,

440   kralju hitro sporochila:

       lonce luknjaste prstene,

       tudi sto in tri glinene

       vrche, ki imajo luknje,

       bo zakrpala kot suknje,

445   a mu eno zheljo vrne,

       vrche, lonce naj obrne,

       krpa se s strani notranje,

       tega se ne sme z zunanje,

       ker se krpa potlej vidi,

450   mojstru to le delo spridi.

 

       Kralj je v smehu po ochetu

       rekel bistremu dekletu,

       dal odgovor je Alenki,

       severnjakovi mladenki:

455   »Che tako si tudi michna,

       kakor si dekle jezichna,

       pojdi tja na belo cesto,

       ki te pelje v Budim mesto,

       pa postala bosh, devica,

460   mojega srca kraljica.

       Vendar ni ti dovoljeno

       od nashtetega nobeno:

       smesh po cesti ne hoditi,

       niti enkrat z nje zaiti,

465   brez obleke morash biti,

       a ne smesh se razgalíti,

       ne pozabi na darilo,

       da bosh dala mi vezilo,

       vendar ga ne smesh prinesti,

470   kar te ne bi smelo zmesti,

       pojdi zdaj na pot, nevesta,

       te zhe chaka bela cesta,

       tudi sam sem radoveden,

       kakshen je deklich vseveden.

475   Ob prihodu ne pozabi,

       da vladarja se pozdravi,

       ti pozdrav zapovedujem,

       vendar ga prepovedujem.«

   

       Strah obshel je pogorjana,

480   s severa doma vashchana,

       kralja je lepo pozdravil,

       potlej se domov odpravil,

       kjer ga chakala Alenka,

       njega hcherka je, mladenka.

485   Jezen ji je oche rekel:

       »Spet sem enkrat se opekel,

       ker si dolgega jezika,

       nisi tiho, kot se shika

       za mladino te starosti,

490   saj premalo je modrosti

       v tvoji she deklishki glavi,

       upam, da se vse popravi.

       Jojme, meni severnjaku,

       prevelikemu bedaku,

495   svèt je tvoj me v shkripec spravil,

       da me kralj bo zdaj obglavil,

       che ne bosh mu ugodila,

       po njegovem vse storila,

       a zastavil je uganko,

500   nereshljivo zavozlanko,

       ki nas vse bo pogubila,

       che je ti ne bosh reshila.«

       Lenka je ujela pticha,

       shchebetavega vrabícha,

505   dala ga je brzh pod sito,

       kot darilo bo zavito.

       Vzela mrezho je ochetu,

       za obleko bo dekletu,

       krog telesa jo ovila,

510   kot pavíca jo nosila.

       Oche je imel she osla,

       pa se je lotíla posla:

       trmo je za rep zgrabíla,

       potlej je za njim hodila,

515   osel je stopical spredi,

       ona shla po njega sledi,

       torej zvesto izpolnila

       je Matjazha navodila:

       smesh po cesti ne hoditi,

520   niti enkrat z nje zaiti.

       Shla za oslom je na cesto,

       ki jo pelje v Budim mesto.

       Ob prihodu ne pozabi,

       da vladarja se pozdravi,

525   rahlo se je priklonila,

       nich v pozdrav ni govorila.

       Mrezho je ochetu vzela,

       kot obleko jo nadela,

       krog telesa jo ovila,

530   kot kraljica jo nosila,

       torej zvesto izpolnila

       je Matjazha navodila:

       brez obleke morash biti,

       a ne smesh se razgalíti.

535   Dvignila je Lenka sito,

       dala mu darilo zvito,

       pokazala mu je pticha,

       shchebetavega vrabícha,

       ki je koj zamahnil s krili,

540   odprhutnil v hudi sili

       skozi okno na svobodo,

       tja nad Donavo, nad vodo,

       torej zvesto izpolnila

       je Matjazha navodila:

545   ne pozabi na darilo,

       da mi dala bosh vezilo,

       vendar ga ne smesh prinesti,

       kar te ne bi smelo zmesti.

 

       Ker tako je tudi michna,

550   kakor je deklè jezichna,

       ker zares je lepotica,

       chrnolasa krasotica,

       nje ochi so kot plavice,

       ker je delovne rochice,

555   pametna je kakor sova,

       vedno presenecha znova,

       je postala mu, devica,

       kralju od srca kraljica:

       dvignil se je kvishku s trona,

560   se nagníla mu je krona,

       potlej sta se poljubila,

       se slovesno zarochila,

       ju bo spremljala zvestoba

       vse zhivljenje, prav do groba.

565   Na zaroki se je pilo,

       se mastilo in gostilo,

       ko prinesli so kolache,

       so mi slekli nove hlache,

       dali so she meni piti,

570   me naklestili po riti.

 

 

 

Opombe

IV Priprave