Bogdan Novak
Bil na dvoru je
sluzhabnik,
kralju vedno zvest
druzhabnik,
spremljal ga na
potovanjih,
med ljudmi
raziskovanjih,
5 kralj Matjazh mu je zaupal,
níkdar ni nad njim
obupal,
saj ohranil je
skrivnosti,
bil nasvetov poln, modrosti,
kralju vdan,
pozhrtvovalen,
10 strpen, nikdar napadalen,
a prestal bi vse
trpljenje,
bi za kralja dal
zhivljenje.
Kralj narochil je
mozhaku,
rekel vdanemu vojaku:
15 »Pojdi zjutraj tja na
cesto,
ki pripelje v Budim
mesto,
poleg kamna se postavi,
vsakogar pri njem
ustavi,
kamnu mora kozho slechi;
20 komur chudezh se posrechi,
lépo bo dobil nagrado,
ga naredil bom za gnado,
dal mu bom naslov
barona,
mu pomagal blizu trona,
25 da zhivel bo v bogatiji,
kakor grof bo na
grofiji.
Reci, da je kralj
ukazal,
ker bi pamet rad dokazal
v svojem ljudstvu in
obchestvu,
30 da smo v pametnem kraljestvu.«
Shel na cesto je
sluzhabnik,
kralju vedno zvest
druzhabnik,
vsem razglashal je
nagrado,
da naprédoval bo v
gnado,
35 kdor bo znal ta kamen
slechi,
komur chudezh se
posrechi,
ta dobi naslov barona,
da bo chisto blizu trona,
pa zhivel bo v bogatiji,
40 kakor grof bo na grofiji.
Drli so ljudje na cesto,
ki pripelje v Budim
mesto,
si obetali nagrado,
ki jih naj povzdigne v
gnado,
45 vendar vsi so se predali,
kamna slechi niso znali,
so skomignili z rameni:
kozhi nismo kos kaméni,
to bi zmogel dvorni
norec,
50 ki bi spraznil prazen
korec!
Eni so takoj se vdali,
drugi tega niso znali,
tretji kratko so postali,
se sluzhabniku smejali.
55 Mimo vodi pot vashchana,
s severa doma gorjana,
z njim je hcherka,
lepotica,
nedotaknjena devica,
je Alenka krasotica,
60 lepa kakor labodica.
Sluga za rokav ga
vleche,
naj okusha kanchek
sreche,
kamen cestni naj pobere,
da mu kozho dol odere,
65 pa ga bodo za nagrado
vsi imenovali gnado.
Oche iz pogorja reche,
mu okorno jezik teche:
»Trd je oreh tale kamen,
70 mu ne more nich she plamen,
krhko nozha je rezilo,
da bi kozho se dobilo,
vidne kozhe niti nima,
ali pa tako je fina,
75 da ochem je nashim skrita,
s plashchem kamnatim
pokrita.«
V tem mu reche hchi
Alenka,
brhka deklica, mladenka:
»Oche, stopite na cesto,
80 ki vas pelje v Budim mesto,
tam na dvoru naj vas
strazha
h kralju pelje, do
Matjazha.
Mi pozdravite vladarja
in prosíte gospodarja,
85 naj nam na pomoch
priskochi,
kamnu najprej kri
iztochi,
saj na kmetih je navada,
v vsaki stvari red
prevlada,
da zhival se prej ubije,
90 potlej se ji kri izlije,
shele, ko se ta odtochi,
kozho od mesa se lochi.«
Oche mirno ji pokima,
se odpravi do Budíma,
95 kjer ga h kralju pelje
strazha,
prav do samega Matjazha,
prosil za pomoch
vladarja,
svojega je gospodarja,
skalo najprej naj ubije,
100
kamnu naj prej kri odlije,
potlej skalo se opere,
pa se kozho ji odere.
Jezik kralju se obrne,
mu na proshnjo to
odvrne:
105
»Glej prebrisanca, mozhaka,
dalech si mi od bedaka!
Je na tvojem polju
zraslo,
ali pri sosedu paslo?«
Kmet je dalech od
bahacha,
110
koj priznal je pomagacha:
»Rekla mi je hchi
Alenka,
brhka deklica, mladenka:
oche, stopite na cesto,
ki vas pelje v Budim
mesto,
115
tam na dvoru naj vas strazha
h kralju pelje, do
Matjazha,
mi pozdravite vladarja
in prosíte gospodarja,
naj nam na pomoch
priskochi,
120
kamnu najprej kri iztochi,
saj na kmetih je navada,
v vsaki stvari red prevlada,
da zhival se prej ubije,
potlej se ji kri izlije,
125
shele, ko se ta odtochi,
kozho od mesa se lochi.«
Kralj Matjazh se je
zachudil,
moshnjo kmetu je
ponudil,
dal mu polno je
zlatnikov,
130
vmes prav nich ni srebrnikov,
zraven dva oreha bela,
prej sta drobna kot
debela,
potlej mu je jezik
stekel,
pa je kmetu tole rekel:
135
»Ni na tvojem polju zraslo,
a se je pri tebi paslo.
Dva oreha daj mladenki,
svoji hcherkici Alenki,
naj ju posadi v
zemljíco,
140
reci, da nikar v mrtvíco,
bosta zrasla ji oreha,
a brez debla in brez
greha.,
potlej bo od kralja
zhena,
mlada z mano porochena.«
145
Strah obshel je pogorjana,
s severa doma vashchana,
kralja je lepo
pozdravil,
potlej se domov
odpravil,
kjer ga chakala Alenka,
150
njega hcherka je, mladenka.
Jezen ji je oche rekel:
»Spet sem enkrat se
opekel,
ker si dolgega jezika,
nisi tiho, kot se shika
155
za mladino te starosti,
saj premalo je modrosti
v tvoji she deklishki
glavi.
Kralj ti za oreha pravi,
da posadi ju v zemljíco,
160
pazi, da nikar v mrtvico,
bosta zrasla ti oreha,
a brez debla in brez
greha.
Jojme, meni severnjaku,
prevelikemu bedaku,
165
svèt je tvoj me v shkripec spravil,
da me kralj bo zdaj
obglavil,
che ne bosh mu ugodila,
po njegovem vse storila,
a zastavil je uganko,
170
nereshljivo zavozlanko,
ki nas vse bo pogubila,
che je ti ne bosh
reshíla.«
Smeh popadel je Alenko,
brhko deklico, mladenko,
175
she rastocho lepotico,
nedoraslo krasotico,
saj bila je she devica,
neupognjena mladica,
torej ni poznala greha:
180
strla je oba oreha,
sladko se je nasmejala,
jedrca je v usta dala,
prav oba oreha strla,
jedrca je dol pozhrla,
185
potlej chakala je mirno,
gledala v daljavo
shirno,
videla shiroko cesto,
ki popelje v Budim
mesto.
Chaka teden, mesec tudi,
190
chaka mirno mesec drugi,
chas ji teche in odteka,
kot da je shiroka reka,
ki se zanjo komaj reche,
al' miruje ali teche.
195
Tudi kralj Matjazh je chakal,
v sobi gor in dol
korakal,
vchasih skozi okno
gleda,
kdaj prishla bo nje
beseda,
kje odgovor je mladenke,
200
severnjakove Alenke.
Sla poslal je po vojaka,
slugo, zvestega mozhaka,
zapusti naj belo cesto,
ki popelje v Budim
mesto,
205
naj povrne se do grada,
kjer mu dolgochasje
vlada,
nich ga kamen ne zanima,
vech obchutka chasa
nima,
chas mu teche in odteka,
210
kot da je shiroka reka,
ki se zanjo komaj reche,
al miruje ali teche.
Leta mine polovica,
shla na jug je
lastovica,
215
odleteli so zherjavi,
shtorklja se v Egipt
odpravi,
listje je orumenelo,
z drevja je na tla
zletelo,
je od mraza vse osulo,
220
dosti chasa je minulo.
Chas je, meni zdaj
Alenka,
brhka deklica, mladenka,
poklicala je ocheta
pred odraslega dekleta:
225
razcvetela lepotica
je postala krasotica,
prsi so ji tega chasa
zrasle kakor dva okrasa,
bradavici kot oreha,
230
a she vedno je brez greha,
saj ostala je devica,
ni vzletela mlada ptica,
ni she gnezda zapustila
od zhivljenja nich
uzhila.
235
Zaprosila je ocheta,
sporochilo od dekleta
nese naj na belo cesto,
ki ga pelje v Budim
mesto,
da do kralja nje beseda
240
pride, preden mine sreda,
saj Matjazh tezhkó zhe
chaka,
v sobi gor in dol
koraka:
»Reci kralju,
gospodarju,
odgovori mu, vladarju,
245
da sta zrasla zhe oreha,
sta brez debla in brez
greha.«
Oche ji je res obljubil,
da se bo na pot
potrudil,
rekel zheni je, naj
zlika
25o
hlache, srajco iz hodnika,
hlache so konopljevina,
srajca bela lanovina,
nizek je klobuk za
glavo,
nagnil ga na stran je
pravo,
255
vzel je pisano pasico,
palico prijel z desnico
in oprtal si bisago,
vanjo dal za zhvechit bago,
zraven she pol hlebca
kruha
260
za na pot doda staruha.
Potlej shel je gor na
cesto,
ki ga pelje v Budim
mesto.
Kralj Matjazh she vedno
chaka,
v sobi gor in dol
koraka,
265
vchasih skozi okno gleda,
kdaj dosezhe ga beseda,
kje odgovor je mladenke,
severnjakove Alenke;
vech ga drugo ne zanima,
270
nich obchutka chasa nima,
chas mu teche in odteka,
kot da je shiroka reka,
ki se zanjo komaj reche,
al miruje ali teche.
275
Skozi okno je v daljavo
dolgo gledal chez
shirjavo,
potlej dol na belo
cesto,
ki vse pelje v Budim
mesto,
najprej vidi chrno piko,
280
majhno, a chez chas veliko,
zdaj povecha se v
postavo
dobro znano, tisto
pravo;
to je oche od Alenke,
bistre severne mladenke!
285
Kralj ukazhe, naj ga strazha
v dvor pripelje do
Matjazha,
stekla mu je ura chasa
kot brzíca, a brez
glása,
le utrip srca se slishi
290
gor na dvoru, v kralja hishi.
Kralj povprashal je
ocheta,
kaj prinasha od dekleta.
Oche suho se odhrka,
potlej reche izpod brka:
295
»Naj povem vam, velichanstvo,
Bog naj da vam zvelichanstvo,
chas miníl je za Alenko,
nedoraslo she mladenko,
razcvetela lepotica
300
je postala krasotica,
prsi so ji tega chasa
zrasle kakor dva okrasa,
bradavici kot oreha,
a she vedno je brez
greha,
305
saj ostala je devica,
ni vzletela, mlada
ptica,
ni she gnezda zapustila,
od zhivljenja nich
uzhila.
Strla je oba oreha,
310
ker devica je brez greha,
sladko se je nasmejala,
jedrca je v usta dala,
prav oba oreha strla,
jedrca je dol pozhrla,
315
pa sporocha gospodarju,
odgovarja vam, vladarju,
da sta zrasla zhe oreha,
sta brez debla in brez
greha.«
Kralj Matjazh se je
zamislil,
320
je ochetu v roke stisnil
vlaken dvoje konopljíne,
dvoje niti od laníne,
ena nit je konopljena,
druga nit mordá lanena,
325
ena dolga kakor palec,
druga komaj kot kazalec.
»Po kraljévem naj ukazu
kralju naredi Matjazhu,
pecho, zhensko
pokrivalo,
330
mórda bo she kaj ostalo.«
Dal mu moshnjo je zlatnikov,
vmes prav nich ni
srebrnikov.
Strah obshel je
pogorjana,
s severa doma vashchana,
335
kralja je lepo pozdravil,
potlej se domov odpravil,
kjer ga chakala Alenka,
njega hcherka je,
mladenka.
Jezen ji je oche rekel:
340
»Spet sem enkrat se opekel,
ker si dolgega jezika,
nisi tiho, kot se shika
za mladino te starosti,
saj premalo je modrosti
345
v tvoji she preshibki glavi,
nepremishljeni naravi.
Po kraljévem naj ukazu
kralju naredish Matjazhu
pecho, zhensko
pokrivalo,
350
mènda bo she kaj ostalo.
Niti dal je konopljíne,
vlaken dvoje od lanine,
ena nit je konopljena,
druga nit mordá lanena,
355
ena dolga kakor palec,
druga komaj kot kazalec.
Jojme, meni severnjaku,
prevelikemu bedaku,
svèt je tvoj me v
shkripec spravil,
360 da me kralj bo zdaj obglavil,
che ne bosh mu ugodila,
po njegovem vse storila,
a zastavil je uganko,
nereshljivo zavozlanko,
365
ki nas vse bo pogubila,
che je ti ne bosh
reshila.«
Hcherka se je ven podala,
se sklonila in pobrala
s tal dvorishcha dve
iveri,
370
trshchici od hishnih dveri,
ena je bila kot palchek,
druga dolga kot
kazalchek,
dala je obe ochetu,
se pri tem smeji
dekletu,
375
ko je starcu narochila,
tole mu je govorila:
»Vŕnite se do Matjazha,
naj vas k njemu pelje
strazha,
dajte mu obe iveri,
380
trshchici od hishnih dveri,
statve naj iz njih
napravi,
zraven nitnice pripravi,
bo ostalo za cholnichek,
da bo tekel kakor
chrichek,
385
ko med nitkami bo votek
vodil in odvijal klópek.
Ko mu bodo statve pele
klope-lele klope-lele,
vanje bom ti nitki dala,
390
platna za sto pech natkala,
da bo damam jih podaril,
ne da z njimi bi
skoparil,
sebi avbo bom seshila,
da jo deva bom nosila,
395
preden mozhu bom nevesta,
potlej s pecho mu bom
zvesta.«
Oche shel je spet na
cesto,
ki ga pelje v Budim
mesto,
tam ga je sprejela
strazha,
400
ga peljala do Matjazha.
Kralj povprashal je
ocheta,
kaj prinasha od dekleta.
Oche suho se odhrka,
potlej reche izpod brka:
405
»Hchi sporocha gospodarju,
odgovarja vam, vladarju,
tu imate dve iveri,
trshchici od hishnih
dveri,
da bi statve ji
napravil,
410
zraven nitnice pripravil,
bo ostalo za cholnichek,
da bo tekel kakor chrichek,
ko med nitkami bo votek
vodil in odvijal klopek.
415 Ko vam bodo statve pele
klope-lele klope-lele,
vanje bo ti nitki dala,
platna za sto pech
natkala.«
Kralj Matjazh se je
zamislil,
420
potlej skoz zobe je stisnil:
»Tu je moshnja sto
zlatnikov,
v njej prav nich ni
srebrnikov,
vrni se domov k Alenki,
bistri severni mladenki,
425
ji povej, da na podstrehi
vishe, kot rastó orehi,
kupi loncev so prstenih,
vmes stotine je glinenih
vrchev, ki imajo luknje:
430
che zakrpa jih kot suknje,
potlej bo od kralja
zhena,
mlada z mano porochena.«
Strah obshel je
pogorjana,
s severa doma vashchana,
435
kralja je lepo pozdravil,
potlej se domov
odpravil,
kjer ga chakala Alenka,
njega hcherka je,
mladenka.
Koj mu je odgovorila,
440
kralju hitro sporochila:
lonce luknjaste prstene,
tudi sto in tri glinene
vrche, ki imajo luknje,
bo zakrpala kot suknje,
445
a mu eno zheljo vrne,
vrche, lonce naj obrne,
krpa se s strani
notranje,
tega se ne sme z
zunanje,
ker se krpa potlej vidi,
450
mojstru to le delo spridi.
Kralj je v smehu po
ochetu
rekel bistremu dekletu,
dal odgovor je Alenki,
severnjakovi mladenki:
455
»Che tako si tudi michna,
kakor si dekle jezichna,
pojdi tja na belo cesto,
ki te pelje v Budim
mesto,
pa postala bosh, devica,
460
mojega srca kraljica.
Vendar ni ti dovoljeno
od nashtetega nobeno:
smesh po cesti ne
hoditi,
niti enkrat z nje zaiti,
465
brez obleke morash biti,
a ne smesh se razgalíti,
ne pozabi na darilo,
da bosh dala mi vezilo,
vendar ga ne smesh
prinesti,
470
kar te ne bi smelo zmesti,
pojdi zdaj na pot,
nevesta,
te zhe chaka bela cesta,
tudi sam sem radoveden,
kakshen je deklich
vseveden.
475
Ob prihodu ne pozabi,
da vladarja se pozdravi,
ti pozdrav zapovedujem,
vendar ga prepovedujem.«
Strah obshel je
pogorjana,
480
s severa doma vashchana,
kralja je lepo
pozdravil,
potlej se domov
odpravil,
kjer ga chakala Alenka,
njega hcherka je,
mladenka.
485
Jezen ji je oche rekel:
»Spet sem enkrat se opekel,
ker si dolgega jezika,
nisi tiho, kot se shika
za mladino te starosti,
490
saj premalo je modrosti
v tvoji she deklishki
glavi,
upam, da se vse popravi.
Jojme, meni severnjaku,
prevelikemu bedaku,
495
svèt je tvoj me v shkripec spravil,
da me kralj bo zdaj
obglavil,
che ne bosh mu ugodila,
po njegovem vse storila,
a zastavil je uganko,
500
nereshljivo zavozlanko,
ki nas vse bo pogubila,
che je ti ne bosh
reshila.«
Lenka je ujela pticha,
shchebetavega vrabícha,
505
dala ga je brzh pod sito,
kot darilo bo zavito.
Vzela mrezho je ochetu,
za obleko bo dekletu,
krog telesa jo ovila,
510
kot pavíca jo nosila.
Oche je imel she osla,
pa se je lotíla posla:
trmo je za rep zgrabíla,
potlej je za njim
hodila,
515
osel je stopical spredi,
ona shla po njega sledi,
torej zvesto izpolnila
je Matjazha navodila:
smesh po cesti ne
hoditi,
520
niti enkrat z nje zaiti.
Shla za oslom je na
cesto,
ki jo pelje v Budim
mesto.
Ob prihodu ne pozabi,
da vladarja se pozdravi,
525
rahlo se je priklonila,
nich v pozdrav ni
govorila.
Mrezho je ochetu vzela,
kot obleko jo nadela,
krog telesa jo ovila,
530
kot kraljica jo nosila,
torej zvesto izpolnila
je Matjazha navodila:
brez obleke morash biti,
a ne smesh se razgalíti.
535
Dvignila je Lenka sito,
dala mu darilo zvito,
pokazala mu je pticha,
shchebetavega vrabícha,
ki je koj zamahnil s
krili,
540
odprhutnil v hudi sili
skozi okno na svobodo,
tja nad Donavo, nad
vodo,
torej zvesto izpolnila
je Matjazha navodila:
545
ne pozabi na darilo,
da mi dala bosh vezilo,
vendar ga ne smesh
prinesti,
kar te ne bi smelo
zmesti.
Ker tako je tudi michna,
550
kakor je deklè jezichna,
ker zares je lepotica,
chrnolasa krasotica,
nje ochi so kot plavice,
ker je delovne rochice,
555
pametna je kakor sova,
vedno presenecha znova,
je postala mu, devica,
kralju od srca kraljica:
dvignil se je kvishku s
trona,
560
se nagníla mu je krona,
potlej sta se poljubila,
se slovesno zarochila,
ju bo spremljala
zvestoba
vse zhivljenje, prav do
groba.
565
Na zaroki se je pilo,
se mastilo in gostilo,
ko prinesli so kolache,
so mi slekli nove
hlache,
dali so she meni piti,
570
me naklestili po riti.