Bogdan Novak
So Matjazha gospodarja,
kralja, Ogrov vseh
vladarja,
Srbov, Chehov,
Ukrajincev,
pa Slovencev in
Rusincev,
5
Nemcev tudi in Slovakov,
she Hrvatov in Poljakov,
Turki v boju spet ujeli
in ga v carsko jecho
deli.
Trikrat se je s Turkom
tepel,
10
se v chetrti boj zapletel,
ko so ga hudo raníli,
s kopjem so ga s konja zbili,
potlej nadenj so
planili,
so ga komaj ukrotili,
15
trdno roke mu zvezáli
in ga v jecho odpeljali.
Tam na sredi sultanáta,
kjer morjá so zlata
vrata,
sredi mesta Istanbula,
20 tam stoji visoka kula,
v njeni kleti temna
jecha
je Matjazheva nesrecha;
vrgli so ga v chrni
turen,
tam chemi kot v luknji
muren,
25
vlazhna krog in krog zidína,
sredi kamna majhna lina,
toliko, da ve, kdaj vzhaja
sonce v jutro, v noch
zahaja.
Spod lezhi, lezhi
stezica,
30
kakor dolga je ravnica,
kot oko mu dalech vidi,
steza zginja tam za
hribi,
saj chez polje to
shiroko
teche v Ogrsko globoko,
35
tam na belo pride cesto,
ki pripelje v Budim
mesto,
kjer njegovi so domachi
v stari búdimski
palachi,
tam Alenchica kraljica,
40
od Matjazha lepotica,
si lase razpushcha
vranje,
nezhno z roko sega
vanje,
z drugo nedrja razkriva;
bela dvojchka sta
igriva,
45
takih nima she carica,
kakor ogrska kraljica.
Bil zaprt je dolgo leto,
ko zagledal je Marjeto,
na sprehodu dêkle
zalo,
50
ki pred lino je obstalo,
videla je ujetníka,
njega stiska je velika,
vendar vidi v njem
mozhaka,
mnogih turshkih zgodb
junaka;
55
ko ga v lini je uzrla,
mu srce je koj odprla,
ker je v prsih
zachutila,
da se vanj je zaljubila.
Je Marjetica devica,
60
mlada turshka lepotica,
prav najmlajsha hchi
vladarja,
sultana in Turkov carja,
njena mati vladarica,
lepa turshka je carica.
65
Metka k njemu je hodila,
kralja v jechi
tolazhíla,
dneve dolge mu kratíla,
tiho upanje budila,
da vse ni she
izgubljeno,
70
tudi ni vse dorecheno,
kaj ga chaka she,
mozhaka,
kralja, lepega mozhaka.
Drugi dan Marjetka
pride,
silna zhalost jo obide,
75
rekla mu je dêkle zala,
vso resnico mu dejala:
»Králjich ogrski
prelepi,
saj ne morem res
verjeti,
so ti zadnji dnevi
shteti,
80
hochejo ti glavo vzeti,
danes ti srce she bije,
jutri Turek te ubije.
Kaj mi dal bosh za
darilo,
kaj podaril za vezilo,
85
che bom kulo odklenila,
te iz jeche odreshila?«
Kralj Matjazh ji tole
reche,
jezik mu veselo steche:
»Dal ti kup bom
srebrnine,
90
kol'kor hochesh she zlatnine,
che bosh kulo odklenila,
me iz jeche odreshila.«
Mu Marjetka brzh odvrne,
jezik zhalostno obrne:
95
»Kaj bi s kupom srebrnine,
kaj bi s tovorom
zlatnine?
V nashem smetju
dragotine
najdem vechje in cekine,
kot za stenami je grada
100 najti v Budimu zaklada.«
Jezik radovedno steche,
kralj Matjazh Marjetki
reche:
»Kaj, Marjetica, devica,
mlada turshka lepotica,
105
prav najmlajsha hchi vladarja,
sultana in Turkov carja,
rada bi od mé dobila,
da bi turen odklenila,
kakshna hochesh
povrachila,
110
da prostost bi mi vrnila?«
Jezik ji veselo steche,
mu Marjetka tole reche:
»Králjich ogrski
prelepi,
si najboljshe hochem
vzeti,
115
tebe rada bi dobila,
s tabo bi se porochila,
da bi sinka ti povila,
potlej bi te brzh
reshila,
vrata turna odklenila,
120 na prostost te izpustila.«
»Kaj naj rechem ti,
Marjetka,
v gaju si najlepsha
cvetka,
vendar to ne more biti,
níkdar se ne sme
zgoditi,
125
chaka me doma zhenica,
Lenka, ogrska kraljica,
moj'mu srcu najbolj
zala,
ki mi zvesta je ostala,
tri mi je sinove dala,
130
skupaj bova smrt chakála,
ti med njimi bosh
izbrala,
moja snaha bosh postala,
che bosh vrata
odklenila,
na prostost me
izpustila.«
135
»Pa se ti lahko verúje?«
ga Marjetica sprashuje.
Kralj Matjazh ji tole
reche,
jezik mu resnobno
steche:
»Kralja je beseda sveta,
140
naj druzhina bo prekleta,
naj gre moje vse v
pogubo,
che prelomil bom
obljubo.«
Jezik ji veselo steche,
mu Marjetka tole reche:
145
»Kralja je beseda sveta,
ti druzhina bo prekleta,
shlo bo tvoje vse v
pogubo,
che prelomil bosh
obljubo.
Jutri praznik se obeta,
150
svéta god ima Marjeta,
priredila bom gostijo,
da Marjeto pochastijo,
ki po njej se imenujem,
na njen dan she jaz
godujem,
155
Turke v dvoru bom gostila,
vse do zadnjega napila,
she ocheta gospodarja,
sivobradega cesarja,
tvoje mrke bom
strazharje,
160
upijanila jecharje,
spali bodo vsi pijani
v prepovedani omami.
Potlej bom ukradla troje
kljuchev pri ochetu,
dvoje
165
narejenih je iz zláta,
vsak odpira svoja vrata,
eden je od konjske
shtale,
drugi je od kamre male.
V hlevu vzamem pet
konjichev,
170
najbolj iskrih od zhrebichev,
v kamri vzela bom
zlatnine,
niti kosa srebrnine,
da imela bom, Marjeta,
doto vzamem od ocheta.
175
Tretji kljuch je iz zheleza,
ena je na njem zareza,
ta ti bo povrnil srecho,
ker odpira tvojo jecho.
Kar je kralju obljubila,
180
je Marjetica spolnila:
priredila je gostijo,
da Marjeto pochastijo,
ki po njej se imenuje,
sama na njen dan goduje,
185
Turke v dvoru je gostila,
vse do zadnjega napila,
she ocheta gospodarja,
sivobradega cesarja,
kralja mrke je
strazharje,
190
upijanila jecharje,
so zaspali vsi pijani
v prepovedani omami.
Potlej je ukradla troje
kljuchev pri ochetu,
dvoje
195
narejenih je iz zláta,
vsak odpira svoja vrata,
eden je od konjske
shtale,
drugi je od kamre male.
V hlevu vzela pet
konjichev,
200
najbolj iskrih od zhrebichev,
v kamri vzela je
zlatnine,
niti kosa srebrnine,
da imela je Marjeta,
doto vzela od ocheta.
205
Na konjiche tri zlatnine
dala je in dragotine,
Vzela kljuch je iz
zheleza,
ena je na njem zareza,
v stolpu jecho odklenila
210
in z Matjazhem pobegnila.
V sedlo skochita konjichu,
vsak na svojem sta
zhrebichu,
zadaj konje tri z
zlatnino
vodita in dragotino,
215
konje sta z udarcem bicha
v dir pognala preko
gricha,
se za njimi je prashilo,
spod kopit se je
iskrilo.
Dirjala sta chez
planjave,
220
sta prejezdila dobrave,
kot oko v daljavo vidi,
pot izginja tam za
hribi,
saj chez polje to
shiroko
teche v Ogrsko globoko,
225
tam na belo pride cesto,
ki pripelje v Budim
mesto.
Jezdita do podkovacha,
do umazanca kovacha,
kralj Matjazh prijazno
pravi:
230
»To uslugo mi napravi,
dal bogato bom plachilo
za kovashko opravilo;
zbosi podkve mi s
konjichev,
preobuj jih vsem
zhrebichem,
235 nosijo jih naj narobe,
s chimer spravil bom v
zablode
najine zasledovavce,
turshke vse
zalezovavce.«
Hitro je opravil kovec,
240
saj je spreten bil podkovec.
Kralj mu zlat je dal z
levico,
glavo oddrobil z desnico.
Konje spet sta v dir
pognala,
sta naprej odpeketala,
245
ko prijezdita do brivca,
strizhca, ljudskega
zdravilca.
Je Marjetica zavpila,
brivca glasno gor
budila:
»Vstani, vstani, mladi
brivec,
250
strizhec si in ran celilec,
kralja mi obrij,
ostrizi,
pa cingljalo bo po mizi,
ker bogato bo plachilo,
che bo hitro se
zgodilo.«
255
Hitro je opravil brivec,
ranocelnik in zdravilec.
Kralj mu zlat je dal z
levico,
glavo oddrobil z desnico.
Konje spet sta v dir
pognala,
260
sta naprej odpeketala,
sklonjena nad konjsko
glavo
zjutraj sta uzrla Savo.
Kralj Matjazh ji tam
poreche,
jezik vprashujoche
steche:
265
»Je narasla reka Sava,
s konji se je ne
preplava,
kakor zid je divja voda,
dalje nimava izhoda,
chete tvojega ocheta
270
so za nama zhe, Marjeta.
Le kako bi prebrodila
reko, se na breg
reshila?«
Prstan je Marjetka
vzela,
si je s prstanca ga
snela,
275
v Savo ga je zaluchíla,
voda se je razdelila,
konje v strugo sta
pognala,
jo po suhem prejahála,
sta skochila na
zemljíco,
280
gor na ogrsko ravnico,
reka se je spet
zdruzhila,
Sava strugo je zalila.
Tam se pasla je
drobnica,
chuvala jo pastirica,
285
zraven v igri so fantichi,
ki se shalijo z
deklichi.
Tole jim Marjetka reche,
ji nabriti jezik steche:
»Dam vam tri cekine
zlate,
290
tri Matjazheve dukate:
Turki bodo pridrveli,
bodo vedeti hoteli,
le kako sva prebrodila
reko, se na breg
reshila.
295
Recite jim to, fantichi,
jim povejte she
deklichi,
kamne sta za vrat si
dala,
vsak po dva sta si
zvezála,
pa skochíla sta v
valovje
300
in preplavala vodovje.«
Konje spet sta v dir
pognala,
sta naprej odpeketala,
jahala na belo cesto,
ki ju pelje v Budim
mesto.
305
Turki res so pridrveli
in pred vodo ostrmeli,
je narasla reka Sava,
s konji se je ne
preplava,
kakor zid je divja voda,
310
dalje nimajo prehoda.
Vendar tam na drugem
bregu,
kjer begunca sta na
begu,
pase chreda se drobnice,
chuvajo jo pastirice,
315
zraven v igri so fantichi,
ki se shalijo z
deklichi.
Turki so chez vodo
vpili,
jim cekine obljubili:
»Le kako sta prebrodila
320
reko, se na breg reshila?«
So jim rekli to
fantichi,
jim povedali deklichi:
»Kamne sta za vrat si
dala,
vsak po dva si zavezala,
325
pa skochila sta v valovje
in preplavala vodovje!«
Turki so jih poslushali,
kamne si za vrat
zvezali,
v reko Savo so skochili
330
so se v vodi utopili.
S kraljem je ushla
Marjeta
srdu svojega ocheta,
a sta konje divje gnala,
kar naprej sta peketala,
335
jahala na belo cesto,
ki ju pelje v Budim
mesto.
Najde ju vecherna zora
chisto blizu kralja
dvora,
kralja lepega Matjazha
340
zhe opazila je strazha,
mu naproti pridrvela
in oba je medse vzela,
kralja, svojega vladarja
in najmlajsho hcher od
carja.
345
V oknu je Alenka stala,
stala, zhalostno jokala,
je sinove poklicala,
v solzah jim je to
dejala:
»Fantje, kar poglejte
sami,
350
bo prilezhnica zdaj z nami!
Leto dni se krog je
klatil,
s suzhnjo nas bo zdaj
oblatil,
trikrat je od mene
mlajsha,
trikrat bolj kot jaz je zaljsha!«
355
Kralj Matjazh ji tole reche,
jezik njemu jezno
steche:
»Suzhnja ni in ne
hotníca,
pach pa angelska devica,
trikrat je od tebe
mlajsha,
360
vendar ti si zame zaljsha!
Nisem se po svetu
klatil,
da bi zdaj druzhino
blatil,
leto dni sred Istanbula
mi bila je jecha kula,
365
me Marjetka je reshíla,
kulo mi je odklenila,
je najmlajsha hchi od
carja,
sultana in gospodarja.
So Matjazha vsi objeli,
370
a Marjetke ne sprejeli,
da je reva v jok
planila,
solze lila, roke vila:
»Kaj nesrechna sem
storila,
sem domache zapustila,
375
vse vnaprej je huda zmota,
so domov zaprta pota.
Kralja je beseda sveta,
ti druzhina bo prekleta,
shlo bo tvoje vse v
pogubo,
380
che prelomil bosh obljubo.«
Kralj Matjazh je tole
rekel,
jezik mu je urno stekel:
»Pridi sem, Matjazhich
mladi,
ozhenili bi te radi!
385
Si najmlajshi sin vladarja,
Ogrov kralja,
gospodarja,
je Marjetica od carja
hchi najmlajsha od
cesarja,
vzemi njo si za nevesto,
390
jo naredi zheno zvesto,
me je suzhnosti reshila,
jecho mi je odklenila.«
Brzh poslali so po
farja,
peka, kuharja, mesarja,
395
porochili hcher cesarja
s tretjim sinom od
vladarja.
Smo na svatbi pili,
jeli,
svatje smo bili veseli,
bil sem tam, so sredi
plesa
400
me odvlekli za ushesa.