Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

MARJETICA

 

 

       So Matjazha gospodarja,

       kralja, Ogrov vseh vladarja,

       Srbov, Chehov, Ukrajincev,

       pa Slovencev in Rusincev,

5      Nemcev tudi in Slovakov,

       she Hrvatov in Poljakov,

       Turki v boju spet ujeli

       in ga v carsko jecho deli.

       Trikrat se je s Turkom tepel,

10    se v chetrti boj zapletel,

       ko so ga hudo raníli,

       s kopjem so ga s konja zbili,

       potlej nadenj so planili,

       so ga komaj ukrotili,

15    trdno roke mu zvezáli

       in ga v jecho odpeljali.

       Tam na sredi sultanáta,

       kjer morjá so zlata vrata,

       sredi mesta Istanbula,

20    tam stoji visoka kula,

       v njeni kleti temna jecha

       je Matjazheva nesrecha;

       vrgli so ga v chrni turen,

       tam chemi kot v luknji muren,

25    vlazhna krog in krog zidína,

       sredi kamna majhna lina,

       toliko, da ve, kdaj vzhaja

       sonce v jutro, v noch zahaja.

       Spod lezhi, lezhi stezica,

30    kakor dolga je ravnica,

       kot oko mu dalech vidi,

       steza zginja tam za hribi,

       saj chez polje to shiroko

       teche v Ogrsko globoko,

35    tam na belo pride cesto,

       ki pripelje v Budim mesto,

       kjer njegovi so domachi

       v stari búdimski palachi,

       tam Alenchica kraljica,

40    od Matjazha lepotica,

       si lase razpushcha vranje,

       nezhno z roko sega vanje,

       z drugo nedrja razkriva;

       bela dvojchka sta igriva,

45    takih nima she carica,

       kakor ogrska kraljica.

 

       Bil zaprt je dolgo leto,

       ko zagledal je Marjeto,

       na sprehodu dêkle zalo,

50    ki pred lino je obstalo,

       videla je ujetníka,

       njega stiska je velika,

       vendar vidi v njem mozhaka,

       mnogih turshkih zgodb junaka;

55    ko ga v lini je uzrla,

       mu srce je koj odprla,

       ker je v prsih zachutila,

       da se vanj je zaljubila.

       Je Marjetica devica,

60    mlada turshka lepotica,

       prav najmlajsha hchi vladarja,

       sultana in Turkov carja,

       njena mati vladarica,

       lepa turshka je carica.

65    Metka k njemu je hodila,

       kralja v jechi tolazhíla,

       dneve dolge mu kratíla,

       tiho upanje budila,

       da vse ni she izgubljeno,

70    tudi ni vse dorecheno,

       kaj ga chaka she, mozhaka,

       kralja, lepega mozhaka.

       Drugi dan Marjetka pride,

       silna zhalost jo obide,

75    rekla mu je dêkle zala,

       vso resnico mu dejala:

       »Králjich ogrski prelepi,

       saj ne morem res verjeti,

       so ti zadnji dnevi shteti,

80    hochejo ti glavo vzeti,

       danes ti srce she bije,

       jutri Turek te ubije.

       Kaj mi dal bosh za darilo,

       kaj podaril za vezilo,

85    che bom kulo odklenila,

       te iz jeche odreshila?«

 

       Kralj Matjazh ji tole reche,

       jezik mu veselo steche:

       »Dal ti kup bom srebrnine,

90    kol'kor hochesh she zlatnine,

       che bosh kulo odklenila,

       me iz jeche odreshila.«

       Mu Marjetka brzh odvrne,

       jezik zhalostno obrne:

95    »Kaj bi s kupom srebrnine,

       kaj bi s tovorom zlatnine?

       V nashem smetju dragotine

       najdem vechje in cekine,

       kot za stenami je grada

100   najti v Budimu zaklada.«

       Jezik radovedno steche,

       kralj Matjazh Marjetki reche:

       »Kaj, Marjetica, devica,

       mlada turshka lepotica,

105   prav najmlajsha hchi vladarja,

       sultana in Turkov carja,

       rada bi od mé dobila,

       da bi turen odklenila,

       kakshna hochesh povrachila,

110   da prostost bi mi vrnila?«

       Jezik ji veselo steche,

       mu Marjetka tole reche:

       »Králjich ogrski prelepi,

       si najboljshe hochem vzeti,

115   tebe rada bi dobila,

       s tabo bi se porochila,

       da bi sinka ti povila,

       potlej bi te brzh reshila,

       vrata turna odklenila,

120   na prostost te izpustila.«

       »Kaj naj rechem ti, Marjetka,

       v gaju si najlepsha cvetka,

       vendar to ne more biti,

       níkdar se ne sme zgoditi,

125   chaka me doma zhenica,

       Lenka, ogrska kraljica,

       moj'mu srcu najbolj zala,

       ki mi zvesta je ostala,

       tri mi je sinove dala,

130   skupaj bova smrt chakála,

       ti med njimi bosh izbrala,

       moja snaha bosh postala,

       che bosh vrata odklenila,

       na prostost me izpustila.«

135   »Pa se ti lahko verúje?«

       ga Marjetica sprashuje.

       Kralj Matjazh ji tole reche,

       jezik mu resnobno steche:

       »Kralja je beseda sveta,

140   naj druzhina bo prekleta,

       naj gre moje vse v pogubo,

       che prelomil bom obljubo.«

       Jezik ji veselo steche,

       mu Marjetka tole reche:

145   »Kralja je beseda sveta,

       ti druzhina bo prekleta,

       shlo bo tvoje vse v pogubo,

       che prelomil bosh obljubo.

       Jutri praznik se obeta,

150   svéta god ima Marjeta,

       priredila bom gostijo,

       da Marjeto pochastijo,

       ki po njej se imenujem,

       na njen dan she jaz godujem,

155   Turke v dvoru bom gostila,

       vse do zadnjega napila,

       she ocheta gospodarja,

       sivobradega cesarja,

       tvoje mrke bom strazharje,

160   upijanila jecharje,

       spali bodo vsi pijani

       v prepovedani omami.

       Potlej bom ukradla troje

       kljuchev pri ochetu, dvoje

165   narejenih je iz zláta,

       vsak odpira svoja vrata,

       eden je od konjske shtale,

       drugi je od kamre male.

       V hlevu vzamem pet konjichev,

170   najbolj iskrih od zhrebichev,

       v kamri vzela bom zlatnine,

       niti kosa srebrnine,

       da imela bom, Marjeta,

       doto vzamem od ocheta.

175   Tretji kljuch je iz zheleza,

       ena je na njem zareza,

       ta ti bo povrnil srecho,

       ker odpira tvojo jecho.

 

       Kar je kralju obljubila,

180   je Marjetica spolnila:

       priredila je gostijo,

       da Marjeto pochastijo,

       ki po njej se imenuje,

       sama na njen dan goduje,

185   Turke v dvoru je gostila,

       vse do zadnjega napila,

       she ocheta gospodarja,

       sivobradega cesarja,

       kralja mrke je strazharje,

190   upijanila jecharje,

       so zaspali vsi pijani

       v prepovedani omami.

       Potlej je ukradla troje

       kljuchev pri ochetu, dvoje

195   narejenih je iz zláta,

       vsak odpira svoja vrata,

       eden je od konjske shtale,

       drugi je od kamre male.

       V hlevu vzela pet konjichev,

200   najbolj iskrih od zhrebichev,

       v kamri vzela je zlatnine,

       niti kosa srebrnine,

       da imela je Marjeta,

       doto vzela od ocheta.

205   Na konjiche tri zlatnine

       dala je in dragotine,

       Vzela kljuch je iz zheleza,

       ena je na njem zareza,

       v stolpu jecho odklenila

210   in z Matjazhem pobegnila.

       V sedlo skochita konjichu,

       vsak na svojem sta zhrebichu,

       zadaj konje tri z zlatnino

       vodita in dragotino,

215   konje sta z udarcem bicha

       v dir pognala preko gricha,

       se za njimi je prashilo,

       spod kopit se je iskrilo.

       Dirjala sta chez planjave,

220   sta prejezdila dobrave,

       kot oko v daljavo vidi,

       pot izginja tam za hribi,

       saj chez polje to shiroko

       teche v Ogrsko globoko,

225   tam na belo pride cesto,

       ki pripelje v Budim mesto.

       Jezdita do podkovacha,

       do umazanca kovacha,

       kralj Matjazh prijazno pravi:

230   »To uslugo mi napravi,

       dal bogato bom plachilo

       za kovashko opravilo;

       zbosi podkve mi s konjichev,

       preobuj jih vsem zhrebichem,

235   nosijo jih naj narobe,

       s chimer spravil bom v zablode

       najine zasledovavce,

       turshke vse zalezovavce.«

       Hitro je opravil kovec,

240   saj je spreten bil podkovec.

       Kralj mu zlat je dal z levico,

       glavo oddrobil z desnico.

       Konje spet sta v dir pognala,

       sta naprej odpeketala,

245   ko prijezdita do brivca,

       strizhca, ljudskega zdravilca.

       Je Marjetica zavpila,

       brivca glasno gor budila:

       »Vstani, vstani, mladi brivec,

250   strizhec si in ran celilec,

       kralja mi obrij, ostrizi,

       pa cingljalo bo po mizi,

       ker bogato bo plachilo,

       che bo hitro se zgodilo.«

255   Hitro je opravil brivec,

       ranocelnik in zdravilec.

       Kralj mu zlat je dal z levico,

       glavo oddrobil z desnico.

       Konje spet sta v dir pognala,

260   sta naprej odpeketala,

       sklonjena nad konjsko glavo

       zjutraj sta uzrla Savo.

       Kralj Matjazh ji tam poreche,

       jezik vprashujoche steche:

265   »Je narasla reka Sava,

       s konji se je ne preplava,

       kakor zid je divja voda,

       dalje nimava izhoda,

       chete tvojega ocheta

270   so za nama zhe, Marjeta.

 

       Le kako bi prebrodila

       reko, se na breg reshila?«

       Prstan je Marjetka vzela,

       si je s prstanca ga snela,

275   v Savo ga je zaluchíla,

       voda se je razdelila,

       konje v strugo sta pognala,

       jo po suhem prejahála,

       sta skochila na zemljíco,

280   gor na ogrsko ravnico,

       reka se je spet zdruzhila,

       Sava strugo je zalila.

       Tam se pasla je drobnica,

       chuvala jo pastirica,

285   zraven v igri so fantichi,

       ki se shalijo z deklichi.

       Tole jim Marjetka reche,

       ji nabriti jezik steche:

       »Dam vam tri cekine zlate,

290   tri Matjazheve dukate:

       Turki bodo pridrveli,

       bodo vedeti hoteli,

       le kako sva prebrodila

       reko, se na breg reshila.

295   Recite jim to, fantichi,

       jim povejte she deklichi,

       kamne sta za vrat si dala,

       vsak po dva sta si zvezála,

       pa skochíla sta v valovje

300   in preplavala vodovje.«

       Konje spet sta v dir pognala,

       sta naprej odpeketala,

       jahala na belo cesto,

       ki ju pelje v Budim mesto.

305   Turki res so pridrveli

       in pred vodo ostrmeli,

       je narasla reka Sava,

       s konji se je ne preplava,

       kakor zid je divja voda,

310   dalje nimajo prehoda.

       Vendar tam na drugem bregu,

       kjer begunca sta na begu,

       pase chreda se drobnice,

       chuvajo jo pastirice,

315   zraven v igri so fantichi,

       ki se shalijo z deklichi.

 

       Turki so chez vodo vpili,

       jim cekine obljubili:

       »Le kako sta prebrodila

320   reko, se na breg reshila?«

       So jim rekli to fantichi,

       jim povedali deklichi:

       »Kamne sta za vrat si dala,

       vsak po dva si zavezala,

325   pa skochila sta v valovje

       in preplavala vodovje!«

       Turki so jih poslushali,

       kamne si za vrat zvezali,

       v reko Savo so skochili

330   so se v vodi utopili.

       S kraljem je ushla Marjeta

       srdu svojega ocheta,

       a sta konje divje gnala,

       kar naprej sta peketala,

335   jahala na belo cesto,

       ki ju pelje v Budim mesto.

       Najde ju vecherna zora

       chisto blizu kralja dvora,

       kralja lepega Matjazha

340   zhe opazila je strazha,

       mu naproti pridrvela

       in oba je medse vzela,

       kralja, svojega vladarja

       in najmlajsho hcher od carja.

345   V oknu je Alenka stala,

       stala, zhalostno jokala,

       je sinove poklicala,

       v solzah jim je to dejala:

       »Fantje, kar poglejte sami,

350   bo prilezhnica zdaj z nami!

       Leto dni se krog je klatil,

       s suzhnjo nas bo zdaj oblatil,

       trikrat je od mene mlajsha,

       trikrat bolj kot jaz je zaljsha!«

355   Kralj Matjazh ji tole reche,

       jezik njemu jezno steche:

       »Suzhnja ni in ne hotníca,

       pach pa angelska devica,

       trikrat je od tebe mlajsha,

360   vendar ti si zame zaljsha!

 

       Nisem se po svetu klatil,

       da bi zdaj druzhino blatil,

       leto dni sred Istanbula

       mi bila je jecha kula,

365   me Marjetka je reshíla,

       kulo mi je odklenila,

       je najmlajsha hchi od carja,

       sultana in gospodarja.

       So Matjazha vsi objeli,

370   a Marjetke ne sprejeli,

       da je reva v jok planila,

       solze lila, roke vila:

       »Kaj nesrechna sem storila,

       sem domache zapustila,

375   vse vnaprej je huda zmota,

       so domov zaprta pota.

       Kralja je beseda sveta,

       ti druzhina bo prekleta,

       shlo bo tvoje vse v pogubo,

380   che prelomil bosh obljubo.«

       Kralj Matjazh je tole rekel,

       jezik mu je urno stekel:

       »Pridi sem, Matjazhich mladi,

       ozhenili bi te radi!

385   Si najmlajshi sin vladarja,

       Ogrov kralja, gospodarja,

       je Marjetica od carja

       hchi najmlajsha od cesarja,

       vzemi njo si za nevesto,

390   jo naredi zheno zvesto,

       me je suzhnosti reshila,

       jecho mi je odklenila.«

 

       Brzh poslali so po farja,

       peka, kuharja, mesarja,

395   porochili hcher cesarja

       s tretjim sinom od vladarja.

       Smo na svatbi pili, jeli,

       svatje smo bili veseli,

       bil sem tam, so sredi plesa

400   me odvlekli za ushesa.

 

 

 

Opombe

XII Vojak