Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

GODEC

 

 

       Je Matjazh za gospodarja,

       kralja, Ogrov vseh vladarja,

       Srbov, Chehov, Ukrajincev,

       pa Slovencev in Rusincev,

5     Nemcev tudi in Slovakov,

       she Hrvatov in Poljakov,

       vendar s tem ni zadovoljen,

       brez Alenke je zlovoljen,

       v vojno se je spet zapletel,

10    Frideriku chete tepel,

       Habsburzhanu je vladarstvo,

       razpolovil mu cesarstvo,

       vzel mu je dezhele shirne,

       chete pa she niso mirne,

15    shle so gor na belo cesto

       in zavzele Dunaj mesto.

       Da srce bi razveselil,

       se je z Budima preselil,

       Dunaj mu je domovanje,

20    za Matjazha stanovanje,

       v krasni je zhivel palachi,

       ob pijachi in jedachi,

       vendar ni vech veselosti,

       brez Alenke ni radósti,

25    ni vech slishal petja ptice,

       ne dishijo vech cvetice,

       glasba zdi se mu cviljenje,

       petje pevcev je tuljenje,

       vina nich vech ne okusha,

30    po Alenki joche dusha,

       prazno njega je zhivljenje,

       vse povzrocha mu trpljenje,

       ga prevzema bolechina

       na Alenchico spomina.

35    Legel kralj je na lezhishche,

       prosil, naj ga smrt obishche.

       Poklicali so zdravnike,

       strokovnjake res velike,

       doktorje homeopate,

40    za nasvete dali zlate,

       vendar pravega zdravila

       medicina ni odkrila.

       Poklicáli so padarje,

       Bog naj kralja nam obvarje,

45    vendar pravega zdravila

       jim narava ni odkrila.

       Stare babe so iskali,

       za zelishcha jim placháli,

       toda pravega zdravila

50    jim narava ni odkrila.

       Konchno nashli so padarja,

       ranocelnika, mesarja,

       ki si je ogledal kralja,

       vsega potnega vladarja,

55    potlej mu je jezik stekel,

       pa je zbranim tole rekel:

       »Vem za eno le zdravilo,

       ki bi kralja nam vrnilo,

       srajca srechnega chloveka

60    je zdravilo zhe od veka,

       z njo obrishemo potenje

       in ga vrnemo v zhivljenje.«

       Razglasíli so v kraljestvu,

       celem kraljevem obchestvu,

65    hitre sle so razposlali,

       da bi srajco poiskali.

       Konchno nashli so pastirja,

       ki za svojo chredo dirja,

       da jo pred zvermi varuje,

70    cel dan zunaj pohajkuje,

       na pishchal igra veselo,

       kot bi tisoch ptichev pelo.

       Sli so se razveselili,

       da so srechnezha dobili,

75    so za srajco ga prosili,

       polno moshnjo ponudili.

       Se pastirju je smejalo,

       ko odpel je ogrinjalo,

       spodaj ni nichesar nosil,

80    che bi she tako ga prosil,

       dati srajce jim ni mogel,

       saj she ene ni premogel.

       Ko povedali so kralju,

       gospodarju in vladarju,

85    se mu je samó smejalo,

       voljo do zhivljenja dalo,

       se mu je oko zjasnilo,

       zdravje se je povrnilo,

       vendar prazno je zhivljenje,

90    vse povzrocha mu trpljenje,

       ga prevzema bolechina

       na Alenchico spomina.

 

       Shirna dunajska ravnica,

       teche mi po njej stezica,

95    kralj Matjazh po njej chez polje

       se sprehaja slabe volje.

       Pride starec mu naproti,

         Oche Bog je to na poti,

       srechata se sred' stezice,

100   sredi dunajske ravnice,

       pa ga dobri Bog povprasha,

       kaj zlovoljno se obnasha:

        »Glej ga, glej, Matjazha kralja,

       nekam mrk si za vladarja

105   prav velikega kraljestva,

       ki obsega pol obchestva!«

       »Dobri Oche, vam je znano,

        da hudo je dolgo z mano,

       vse mi je samo v pogubo,

110   kar ste vzeli mojo ljubo,

       shel sem gledat gor v nebesa,

       nisem videl njenega telesa,

        shel iskat jo tudi v vice,

       nisem nashel je, zhenice,

115   prav gotovo moja reva

       v ognju pekla izgoreva.

       Kaj bi ne bil slabe volje,

         zhalosten, ko grem chez polje!«

       Bog se je usmilil kralja,

120   zhalostnega gospodarja,

       jezik mu je v ustih stekel,

       je Matjazhu tole rekel:

        »Blizhnji semenj koj obishchi,

       gosli nove, lok poishchi,

125   bele barve je viola,

       chrne lok kot mast za kóla,

       pojdi pred peklenska vrata,

        naj viola, lok igrata,

       godi pesmi v bozhjo slavo,

130   pa bo godbe jim chez glavo,

       komaj leto prvo mine,

       pride vrag iz globochine,

        pa te vprasha za plachilo,

       kaj naj da ti v povrachilo,

135   ker jim godesh celo leto,

       jim igrash tako zavzeto.

       Nudil ti bo kup zlatnine,

        kol'kor hochesh srebrnine,

       dushe dal ne bo nobene,

140   dushe, v peklu pogubljene.

       Ti, Matjazh, pa vztrajen bodi,

       kar naprej pred peklom godi,

       poj o Kristusa zhivljenju,

       o Zvelicharja trpljenju,

145   prej kot mesec prvi mine,

       pride vrag iz globochine,

       pa ti zlodej za plachilo,

       kot jih gre na oblachilo,

       dushe dal bo pogubljene,

150   vech kot to pa niti ene,

       le da nehal bosh igrati

       v bozhjo slavo jim pred vrati.«

 

       Pal Matjazh je na kolena

       v slavo bozhjega imena,

155   rad bi se zahvalil starcu,

       Bogu, vekom samotarcu,

       pa ga ni vech na stezici,

       na tej dunajski ravnici,

       she stopinja ni ostala,

160   sled od bozhjega sandala.

       Stekel kralj je po stezici,

       po tej dunajski ravnici,

       blizhnji semenj je obískal,

       nove gosli, lok poiskal,

165   bele barve je viola,

       chrne lok kot mast za kóla.

       Pekel je zachel iskati,

       da igral bi tam pred vrati,

       saj nebeshkega Ocheta

170   ni zaprosil bil nasveta,

       kje se po najkrajshi poti

       k vratom od peklà napoti,

       pa cheprav poti neshteto

       in stezic je nepreshteto,

175   ki za dushe zapeljane

       so po blizhnjici speljane,

       ceste bele, uglajêne

       so za v pekel narejene,

       kjer so dushe pogubljene

180   v vechni ogenj potopljene,

       a v nebesa nad zvezdámi

       ozki póti so speljani

       skozi trnje nad prepadi,

       che k Zvelicharju bi radi.

185   Shel Matjazh je kar na pravo,

       ga zaneslo je v pushchavo,

       kamor noga ne zaide,

       redko kdo v to pusto pride,

       se ne pase v njej zhivina,

190   se izogne ji zverina.

       Tam pri grmu je v blizhini

       mlade vile tri v vrochini

       spazil na pripeki spati,

       kot jih je pustila mati.

195   V grmu je odsekal veje,

       v zemljo zasadíl vereje,

       da so z listjem rogovile

       senco vilam naredile,

       jih pred mochnim soncem skrile

200   prav lepo so jih hladile.

       Ta chas se je stara vila

       od opravkov zhe vrnila,

       videla je dobro delo,

       dela kralju je veselo:

205   »Ker zashchitil si siroto,

       rada bi ti za dobroto,

       kakshno zheljo izpolnila,

       dobro z dobrim ti vrnila.«

       Kralj Matjazh ji je odvrnil,

210   jezik se mu je obrnil:

       »Star sem, dalech she potujem,

       vech mochi le potrebujem.«

       Vila mu je govorila,

       mu pomoch je obljubila:

215   »Novih ti mochi bom vlila,

       te bom trikrat podojila,

       najmochnejshi med mozhaki

       bosh postal ti med junaki.«

       Prsi mu je ponudila,

220   prvich ga je podojila,

       dala mu je moch vilinsko,

       silo strashno in prvinsko.

       Prsi mu je ponudila,

       drugich ga je podojila,

225   dala moch mu je neznansko,

       silo strashno, velikansko.

       Prsi mu je ponudila,

       tretjich ga je podojila,

       moch mu zdaj po zhilah polje,

230   skalo da s pestjo razkolje.

       Potlej sta se poljubila,

       se za vedno poslovila.

 

       Kralj Matjazh je shel na pravo

       in zapustil je pushchavo,

235   ko prehodil je planjavo,

       chez zeleno shel dobravo,

       v shirno je prispel dolino,

       kjer zagledal je grashchino,

       v sredi hrib je skala zhiva,

240   v belem gradu grof prebiva.

       Plemich je iskal pastirja,

       da za ovchjo chredo dirja,

       da jo pred volkovi varje,

       nad medvede pse chuvarje

245   poshlje, ovce obvaruje,

       da so plen gospode tuje,

       ki nabode gor na razhnje

       trupla ovc na dneve prazhnje.

       Vendar je imel tezhavo:

250   vsak pastir je bil ob glavo,

       ovce same se vrnile

       so zvecher in vodo pile,

       potlej so oddrobencljale

       v slamo shirne ovchje shtale,

255   saj je chrnih vsaj stotero,

       belih najmanj tisochero,

       a bilo ni vech pastirja,

       ki za chredo ovchjo dirja.

       Je ushesa od Matjazha

260   dohitela stara vrazha,

       da je tod prekleta trata,

       ker so v njej peklenska vrata,

       dosti dalech od grashchine,

       na obrobju te doline,

265   po ubogega pastirja

       zlodej vsak vecher pridirja,

       krempljezh sam ga razchetveri,

       zmeche ga skoz' pekla dvéri,

       kjer so v ognju sred trpljenja

270   vechne muke pogubljenja.

       Kralj se h grofu je odpravil,

       se kot kmetich mu predstavil,

       se ponudil za pastirja,

       ki za tujo chredo dirja.

275   Grof se ga je razveselil,

       ovce mu je rad poveril,

       dal je zraven she zhivino,

       naj jo pelje na chistino,

       pase, kjer je njega volja,

280   saj so vsa grofovska polja,

       kot oko mu dalech vidi,

       omejujejo jih hribi,

       cele je lastnik doline

       grof iz skalnate grashchine.

 

285   Bil Matjazh je na livadi,

       pasel chredo po dobravi,

       zhvegli luknje je zatiskal,

       pesmi na pishchalko piskal,

       kuvash mu je ovce zbiral,

290   ko je na svirel zasviral.

       Sonce nizha se v obzorje,

       ko se zemlja tam razkolje,

       prav hudo je zasmrdelo,

       kot bi zhveplo kje gorelo,

295   satan se iz tal prikazhe;

       bil je tiste prave bazhe:

       zgoraj kremplji, spod kopita,

       z glave dva rogá shtrlita.

       Krempljezh se grdo obnasha,

300   pa Matjazha mrko vprasha:

       »Kaj te je obsedel zlodi,

       chredo pasesh prav povsodi?«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       pikro jezik je obrnil:

305   »Ker me nisi she obsedel,

       lazhi tej ne bom nasedel.

       Pasem, kjer je moja volja,

       saj so vsa grofovska polja,

       kot oko mi dalech vidi,

310   omejujejo me hribi,

       cele je lastnik doline

       grof iz skalnate grashchine!«

       Krempljezh ga je koj napadel,

       prav trdo ga je popadel,

315   dolgo sta se tam metala,

       neusmiljeno ruvála,

       potlej ga Matjazh ukleshchi,

       do pasu ga v zemljo treshchi,

       do vratu ga dol zabije,

320   potlej jezno nanj zavpije:

       »Zdaj povej, kje shirna trata

       skriva mi peklenska vrata!«

       Siknil mu je chrni zlodi,

       da smrdelo je povsodi:

325   »Prashaj raj starejsh'ga brata,

       kje so ta peklenska vrata,

       pa le dobro se potrudi,

       da premagash njega tudi.«

       Kralj Matjazh je damashchanko,

330   sedemkratno prekovanko,

       zgrabil, pa je bridko jeklo

       sedemkrat chez vraga steklo,

       kosov vrazhjih je stotero

       vrgel v tamkajshnje jezêro.

335   Ovce so se spet vrnile,

       pod vecher so vodo pile,

       potlej so oddrobencljale

       v slamo shirne ovchje shtale,

       saj je chrnih vsaj stotero,

340   belih najmanj tisochero.

       Toda chudo, glej, pastirja,

       zhiv za ovchjo chredo dirja,

       po stezici poplesuje,

       zhvegli luknje zatiskuje,

345   kuvash mu pa ovce zbira,

       kadar na svirel zasvira.

 

       Drugo jutro kralj zhivino,

       ovce pelje na chistino,

       pase, kjer je njega volja,

350   saj so vsa grofovska polja,

       kot oko mu dalech vidi,

       omejujejo jih hribi,

       cele je lastnik doline

       grof iz skalnate grashchine.

 

355   Bil Matjazh je na livadi,

       pasel ovce po dobravi,

       zhvegli luknje je zatiskal,

       pesmi na pishchalko piskal,

       kuvash mu je ovce zbiral,

360   ko je na svirel zasviral.

       Sonce nizha se v obzorje,

       ko se zemlja spet razkolje,

       prav hudo je zasmrdelo,

       kot bi zhveplo kje gorelo,

365   satan se iz tal prikazhe;

       je kot prvi iste bazhe:

       zgoraj kremplji, spod kopita,

       z glave dva rogá shtrlita.

       Krempljezh se grdo obnasha,

370   tudi on Matjazha vprasha:

       »Kaj te je obsedel zlodi,

       chredo pasesh prav povsodi?«

       Kralj Matjazh mu je odvrnil,

       jezik pikro je obrnil:

375   »Ker me nisi she obsedel,

       lazhi tej ne bom nasedel.

       Pasem, kjer je moja volja,

       saj so vsa grofovska polja,

       kot oko mi dalech vidi,

380   omejujejo jih hribi,

       cele je lastnik doline

       grof iz skalnate grashchine!«

       Drugi vrag je koj napadel,

       prav trdo ga je popadel,

385   dolgo sta se tam metala,

       neusmiljeno ruvála,

       potlej ga Matjazh ukleshchi,

       do pasu ga v zemljo treshchi,

       do vratu ga dol zabije,

390   potlej jezno nanj zavpije:

       »Zdaj povej, kje shirna trata

       skriva mi peklenska vrata!«

       Siknil mu je chrni zlodi,

       da smrdelo je povsodi:

395   »Prashaj najstarejsh'ga brata,

       kje so ta peklenska vrata,

       a le dobro se pripravi,

       ta te s kremplji koj obglavi!«

       Kralj Matjazh je damashchanko,

400   sedemkratno prekovanko,

       zgrabil, pa je bridko jeklo

       sedemkrat chez vraga steklo,

       kosov vrazhjih je stotero

       vrgel v tamkajshnje jezêro.

405   Ovce so se spet vrnile,

       pod vecher so vodo pile,

       potlej so oddrobencljale

       v slamo shirne ovchje shtale,

       saj je chrnih vsaj stotero,

410   belih najmanj tisochero.

       Toda chudo, glej, pastirja,

       znova zhiv za chredo dirja,

       po stezici poplesuje,

       zhvegli luknje zatiskuje,

415   kuvash mu pa ovce zbira,

       kadar na svirel zasvira.

 

       Tretje jutro kralj zhivino,

       ovce pelje na chistino,

       pase, kjer je njega volja,

420   saj so vsa grofovska polja,

       kot oko mu dalech vidi,

       omejujejo jih hribi,

       cele je lastnik doline

       grof iz skalnate grashchine.

425   Sonce nizha se v obzorje,

       ko se zemlja spet razkolje,

       prav hudo je zasmrdelo,

       kot bi zhveplo kje gorelo,

       satan se iz tal prikazhe,

430   kakor prejshnja iste bazhe:

       zgoraj kremplji, spod kopita,

       z glave dva rogá shtrlita,

       le da glave nima ene,

       tri na vratu nasajene!

435   Krampezh se grdo obnasha,

       tudi on Matjazha vprasha:

       »Kaj te je obsedel zlodi,

       chredo pasesh vsepovsodi?«

       Tudi njega kralj zavrne,

440   pikro satanu odvrne:

       »Ker me nisi she obsedel,

       lazhi tej ne bom nasedel.

       Pasem, kjer je moja volja,

       saj so vsa grofovska polja,

445   kot oko mi dalech vidi,

       omejujejo jih hribi,

       cele je lastnik doline

       grof iz skalnate grashchine!«

       Vrag triglavi je napadel,

450   prav trdo ga je popadel,

       dolgo sta se tam metala,

       neusmiljeno ruvála,

       vmes utrujeno pochila,

       sapo komaj sta lovila,

455   ko Matjazh je nad hudicha

       krizh naredil nad krempícha,

       enkrat, dvakrat ga prekrizhal,

       pa she tretjich, se priblizhal,

       vraga trdno je ukleshchil,

460   do pasu ga v zemljo treshchil,

       do vratu ga dol zabije,

       potlej jezno nanj zavpije:

       »Zdaj povej, kje shirna trata

       skriva mi peklenska vrata!«

465   Siknil mu je chrni zlodi,

       da smrdelo je povsodi:

       »Tam pod hribom vidish skalo,

       ne veliko, niti malo,

       ker imash res moch neznansko,

470   skalo zvrni velikansko

       pa bosh nashel spod stopnice,

       ki so v pekel del stezice,

       tam so res peklenske dvéri,

       kjer je Jezus stal po veri,

475   reshen smrtnega telesa,

       preden je odshel v nebesa.«

       Kralj Matjazh je damashchanko,

       sedemkratno prekovanko,

       zgrabil, pa je bridko jeklo

480   sedemkrat chez vraga steklo,

       kosov vrazhjih je stotero

       vrgel v tamkajshnje jezêro.

 

       Pustil chredo je, naj zdirja

       proti domu brez pastirja,

485   sam pa je poískal skalo,

       ne veliko, niti malo.

       Ker imel je moch neznansko,

       skalo zvrne velikansko,

       pa zagleda spod stopnice,

490   ki so v pekel del stezice,

       tam so res peklenske dvéri,

       kjer je Jezus stal po veri,

       so zhelezne in zhareche,

       da pred njimi zrak trepeche;

495   niso vrata ta zaprta,

       saj je v pekel pot odprta,

       vedno vabi tja skushnjavec,

       ta rogati shepetavec,

       ker najslajshe so skushnjave

500   del chlovekove narave.

       Slishijo iz globochine

       kriki se od bolechine,

       to je vpitje dush trpechih,

       v ognju vechnosti gorechih.

505   Kralj Matjazh se tja postavi,

       gosli si in lok pripravi,

       bele barve je viola,

       chrne lok kot mast za kóla.

       Stopi pred peklenska vrata,

510   naj viola, lok igrata,

       gode pesmi v bozhjo slavo,

       da bo godbe jim chez glavo,

       saj je mojster violine,

       znan she zunaj domovine,

515   ki najboljshi je v kraljestvu,

       ni ga boljshega v obchestvu.

       Gode, gode melodije,

       vse na strunah vragolije,

       naj so hitre kakor trilchek,

520   pesem, ki jo poje grilchek,

       drgne z lokom po godalu,

       vleche naglo po shkripalu,

       preigrava hiter trilchek,

       kakor ga prepeva grilchek,

525   potlej pa udari ritem,

       ki je vragom jako siten,

       zraven pa prepeva z glasom,

       z moshkim, jasnim, krepkim basom:

       »Cesta bela tlakovana

530   je v Jeruzalem speljana,

       tja Marija se je spela,

       sta jo zalarja ujela,

       ju Marija je vprashála:

       »Kam sta vidva se podala?«

 

535   »Midva sva pa shla na cesto,

       da prishla bi v sveto mesto.«

       »Kaj bosta pa tam pochela?«

       »Shtrike Jezusu naplela.«

       »Le napletita mu shtrike,

540   a naj bodo brez bodike,

       da ga nich ne bo bolelo,

       da ne bo telo trpelo.«

       Cesta bela tlakovana

       je v Jeruzalem speljana,

545   tja Marija se je spela,

       cimpermana dohitela,

       je Marija ju vprashála:

       »Kam sta vidva se podala?«

       »Midva sva pa shla na cesto,

550   da prishla bi v sveto mesto.«

       »Kaj bosta pa tam iskala?«

       »Krizh za Jezusa stesala.«

       »To bi vaju jaz prosila,

       lahkega bi naredila,

555   da bi ga she jaz nosila,

       to bi vaju zaprosila.«

       Cesta bela tlakovana

       je v Jeruzalem speljana,

       tja Marija se je spela,

560   gajzhlarja je dohitela,

       je Marija ju vprashála:

       »Kam sta vidva se podala?«

       »Midva sva pa shla na cesto,

       da prishla bi v sveto mesto.«

565   »Kaj bosta pa tam iskala,

       da sta se na pot podala?«

       »Jezusu bi gajzhle spletla,

       da ga bo gosposka tepla.«

       »To bi vaju jaz prosila,

570   da bi gajzhle naredila,

       ki ne padajo na celo,

       da bi ne prevech bolelo.«

       Cesta bela tlakovana

       je v Jeruzalem speljana,

575   tja Marija se je spela,

       plétarja je dohitela,

       je Marija ju vprashala:

       »Kam sta vidva se podala?«

       »Midva sva pa shla na cesto,

580   da prishla bi v sveto mesto.«

 

       »Kaj bosta pa tam iskala,

       da sta se na pot podala?«

       »Krono bi mu naredila,

       bi iz trnja jo povila.«

585   »Naj na kroni trnoviti,

       trni mehko so spodviti,

       da ne bo ga bolechina

       bozhjega prej zvila sina.«

       Cesta bela tlakovana

590   je v Jeruzalem speljana,

       tja Marija se je spela,

       zhêbljarja je dohitela,

       je Marija ju vprashala:

       »Kam sta vidva se podala?«

595   »Zheblje bi izdelovala,

       jih za Jezusa skovala.«

       »Naj bo bridka njih ostrina,

       da bo manjsha bolechina,

       da mu zhil ne bo zadelo,

600   da ga bo chim manj bolelo.«

       Kralj Matjazh pred pekla vrati

       gosli nehal ni igrati,

       gode pesmi v bozhjo slavo,

       da je godbe zhe chez glavo,

605   vsi peklenshchki so nemirni,

       dolgo so bili obzirni,

       ta Matjazh pa jim, prekleto,

       gosli drgne celo leto;

       komaj prvo leto mine,

610   pride vrag iz globochine,

       pa ga vprasha za plachilo,

       kaj naj da mu v povrachilo,

       ker jim gode celo leto,

       jim igra tako zavzeto.

615   Nudil mu je kup zlatnine,

       kol'kor hoche srebrnine,

       dushe le ne da nobene,

       dushe, v peklu pogubljene.

       Ni Matjazh odshel od dvéri,

620   godel o krshchanski veri,

       pel o Kristusa zhivljenju,

       o Zvelicharja trpljenju,

       zraven je prepeval z glasom,

       z moshkim, jasnim, krepkim basom:

625   »Jezusa so z bichem bíli,

       krono trnja posadili

       so na Kristusovo glavo,

       bichali so ga krvavo,

       je na plechih krizh tovoril,

630   smrt za nas na krizhu storil.«

       Prej kot prvi mesec mine,

       pride vrag iz globochine,

       pa mu zlodej za plachilo,

       kot jih gre na oblachilo,

635   dushe dal je pogubljene,

       vech kot to pa niti ene,

       le da nehal bi igrati

       v bozhjo slavo jim pred vrati,

       vrag ga slishati vech noche,

640   saj prenesti ni mogoche,

       da bi Jezusa hvalili,

       ga pred peklom bi slavili,

       saj od bozhjega imena

       jim krivi telo, ramena,

645   trga njihova ushesa,

       zbada z zheblji jim telesa.

       Kralj Matjazh je v pekel stopil,

       v globochino se napotil,

       plashch kraljevski je oblekel,

650   da se je po tleh she vlekel,

       dushe so se ga prijele,

       vse iz pekla so zhelele,

       prime se ga za obrobo,

       she Alenka za podlogo.

655   Ko jih je do vrat privlekel,

       kjer bi plashch lahko si slekel,

       strgala se je podloga,

       se odchehnila obroba,

       je Alenchica zavpila,

660   ravnotezhje izgubila,

       padla je nazaj v globino,

       v vechni ogenj, bolechino.

       Dushe reshene v nebesa

       shle so v angelska telesa,

665   kralj Matjazh pa bridko stoka,

       stresa mu telo od joka,

       tam pred peklom se sesede,

       solzen krikne te besede:

       »Jojme, zhena, ljuba zhena,

670   zdaj si vechno pogubljena!«

 

 

 

Opombe

XV Smrt