Bogdan Novak
Je Matjazh za
gospodarja,
kralja, Ogrov vseh
vladarja,
Srbov, Chehov,
Ukrajincev,
pa Slovencev in
Rusincev,
5
Nemcev tudi in Slovakov,
she Hrvatov in Poljakov,
vendar s tem ni
zadovoljen,
brez Alenke je
zlovoljen,
v vojno se je spet
zapletel,
10
Frideriku chete tepel,
Habsburzhanu je
vladarstvo,
razpolovil mu cesarstvo,
vzel mu je dezhele
shirne,
chete pa she niso mirne,
15
shle so gor na belo cesto
in zavzele Dunaj mesto.
Da srce bi razveselil,
se je z Budima preselil,
Dunaj mu je domovanje,
20
za Matjazha stanovanje,
v krasni je zhivel
palachi,
ob pijachi in jedachi,
vendar ni vech
veselosti,
brez Alenke ni radósti,
25
ni vech slishal petja ptice,
ne dishijo vech cvetice,
glasba zdi se mu
cviljenje,
petje pevcev je
tuljenje,
vina nich vech ne
okusha,
30
po Alenki joche dusha,
prazno njega je
zhivljenje,
vse povzrocha mu trpljenje,
ga prevzema bolechina
na Alenchico spomina.
35
Legel kralj je na lezhishche,
prosil, naj ga smrt
obishche.
Poklicali so zdravnike,
strokovnjake res velike,
doktorje homeopate,
40 za nasvete dali zlate,
vendar pravega zdravila
medicina ni odkrila.
Poklicáli so padarje,
Bog naj kralja nam
obvarje,
45
vendar pravega zdravila
jim narava ni odkrila.
Stare babe so iskali,
za zelishcha jim
placháli,
toda pravega zdravila
50
jim narava ni odkrila.
Konchno nashli so
padarja,
ranocelnika, mesarja,
ki si je ogledal kralja,
vsega potnega vladarja,
55
potlej mu je jezik stekel,
pa je zbranim tole
rekel:
»Vem za eno le zdravilo,
ki bi kralja nam vrnilo,
srajca srechnega
chloveka
60
je zdravilo zhe od veka,
z njo obrishemo potenje
in ga vrnemo v
zhivljenje.«
Razglasíli so v
kraljestvu,
celem kraljevem obchestvu,
65
hitre sle so razposlali,
da bi srajco poiskali.
Konchno nashli so
pastirja,
ki za svojo chredo
dirja,
da jo pred zvermi
varuje,
70 cel dan zunaj pohajkuje,
na pishchal igra veselo,
kot bi tisoch ptichev pelo.
Sli so se razveselili,
da so srechnezha dobili,
75
so za srajco ga prosili,
polno moshnjo ponudili.
Se pastirju je smejalo,
ko odpel je ogrinjalo,
spodaj ni nichesar
nosil,
80
che bi she tako ga prosil,
dati srajce jim ni
mogel,
saj she ene ni premogel.
Ko povedali so kralju,
gospodarju in vladarju,
85
se mu je samó smejalo,
voljo do zhivljenja
dalo,
se mu je oko zjasnilo,
zdravje se je povrnilo,
vendar prazno je
zhivljenje,
90
vse povzrocha mu trpljenje,
ga prevzema bolechina
na Alenchico spomina.
Shirna dunajska ravnica,
teche mi po njej
stezica,
95
kralj Matjazh po njej chez polje
se sprehaja slabe volje.
Pride starec mu naproti,
Oche Bog je to na poti,
srechata se sred'
stezice,
100
sredi dunajske ravnice,
pa ga dobri Bog
povprasha,
kaj zlovoljno se
obnasha:
»Glej ga, glej, Matjazha
kralja,
nekam mrk si za vladarja
105
prav velikega kraljestva,
ki obsega pol
obchestva!«
»Dobri Oche, vam je
znano,
da hudo je dolgo z mano,
vse mi je samo v pogubo,
110
kar ste vzeli mojo ljubo,
shel sem gledat gor v
nebesa,
nisem videl njenega
telesa,
shel iskat jo tudi v vice,
nisem nashel je,
zhenice,
115
prav gotovo moja reva
v ognju pekla izgoreva.
Kaj bi ne bil slabe volje,
zhalosten, ko grem chez
polje!«
Bog se je usmilil
kralja,
120
zhalostnega gospodarja,
jezik mu je v ustih
stekel,
je Matjazhu tole rekel:
»Blizhnji semenj koj
obishchi,
gosli nove, lok
poishchi,
125
bele barve je viola,
chrne lok kot mast za
kóla,
pojdi pred peklenska
vrata,
naj viola, lok igrata,
godi pesmi v bozhjo
slavo,
130
pa bo godbe jim chez glavo,
komaj leto prvo mine,
pride vrag iz
globochine,
pa te vprasha za plachilo,
kaj naj da ti v
povrachilo,
135
ker jim godesh celo leto,
jim igrash tako zavzeto.
Nudil ti bo kup
zlatnine,
kol'kor hochesh srebrnine,
dushe dal ne bo nobene,
140
dushe, v peklu pogubljene.
Ti, Matjazh, pa vztrajen
bodi,
kar naprej pred peklom
godi,
poj o Kristusa
zhivljenju,
o Zvelicharja trpljenju,
145
prej kot mesec prvi mine,
pride vrag iz
globochine,
pa ti zlodej za
plachilo,
kot jih gre na
oblachilo,
dushe dal bo pogubljene,
150
vech kot to pa niti ene,
le da nehal bosh igrati
v bozhjo slavo jim pred
vrati.«
Pal Matjazh je na kolena
v slavo bozhjega imena,
155
rad bi se zahvalil starcu,
Bogu, vekom samotarcu,
pa ga ni vech na
stezici,
na tej dunajski ravnici,
she stopinja ni ostala,
160
sled od bozhjega sandala.
Stekel kralj je po
stezici,
po tej dunajski ravnici,
blizhnji semenj je
obískal,
nove gosli, lok poiskal,
165
bele barve je viola,
chrne lok kot mast za
kóla.
Pekel je zachel iskati,
da igral bi tam pred
vrati,
saj nebeshkega Ocheta
170
ni zaprosil bil nasveta,
kje se po najkrajshi
poti
k vratom od peklà napoti,
pa cheprav poti neshteto
in stezic je
nepreshteto,
175
ki za dushe zapeljane
so po blizhnjici
speljane,
ceste bele,
uglajêne
so za v pekel narejene,
kjer so dushe pogubljene
180
v vechni ogenj potopljene,
a v nebesa nad zvezdámi
ozki póti so speljani
skozi trnje nad prepadi,
che k Zvelicharju bi
radi.
185
Shel Matjazh je kar na pravo,
ga zaneslo je v
pushchavo,
kamor noga ne zaide,
redko kdo v to pusto
pride,
se ne pase v njej
zhivina,
190
se izogne ji zverina.
Tam pri grmu je v
blizhini
mlade vile tri v
vrochini
spazil na pripeki spati,
kot jih je pustila mati.
195
V grmu je odsekal veje,
v zemljo zasadíl vereje,
da so z listjem rogovile
senco vilam naredile,
jih pred mochnim soncem
skrile
200
prav lepo so jih hladile.
Ta chas se je stara vila
od opravkov zhe vrnila,
videla je dobro delo,
dela kralju je veselo:
205
»Ker zashchitil si siroto,
rada bi ti za dobroto,
kakshno zheljo
izpolnila,
dobro z dobrim ti
vrnila.«
Kralj Matjazh ji je
odvrnil,
210
jezik se mu je obrnil:
»Star sem, dalech she
potujem,
vech mochi le
potrebujem.«
Vila mu je govorila,
mu pomoch je obljubila:
215
»Novih ti mochi bom vlila,
te bom trikrat podojila,
najmochnejshi med
mozhaki
bosh postal ti med
junaki.«
Prsi mu je ponudila,
220
prvich ga je podojila,
dala mu je moch
vilinsko,
silo strashno in
prvinsko.
Prsi mu je ponudila,
drugich ga je podojila,
225
dala moch mu je neznansko,
silo strashno,
velikansko.
Prsi mu je ponudila,
tretjich ga je podojila,
moch mu zdaj po zhilah
polje,
230
skalo da s pestjo razkolje.
Potlej sta se poljubila,
se za vedno poslovila.
Kralj Matjazh je shel na
pravo
in zapustil je
pushchavo,
235
ko prehodil je planjavo,
chez zeleno shel
dobravo,
v shirno je prispel
dolino,
kjer zagledal je
grashchino,
v sredi hrib je skala
zhiva,
240
v belem gradu grof prebiva.
Plemich je iskal
pastirja,
da za ovchjo chredo
dirja,
da jo pred volkovi
varje,
nad medvede pse chuvarje
245
poshlje, ovce obvaruje,
da so plen gospode tuje,
ki nabode gor na razhnje
trupla ovc na dneve
prazhnje.
Vendar je imel tezhavo:
250
vsak pastir je bil ob glavo,
ovce same se vrnile
so zvecher in vodo pile,
potlej so oddrobencljale
v slamo shirne ovchje
shtale,
255
saj je chrnih vsaj stotero,
belih najmanj tisochero,
a bilo ni vech pastirja,
ki za chredo ovchjo dirja.
Je ushesa od Matjazha
260
dohitela stara vrazha,
da je tod prekleta
trata,
ker so v njej peklenska
vrata,
dosti dalech od
grashchine,
na obrobju te doline,
265
po ubogega pastirja
zlodej vsak vecher pridirja,
krempljezh sam ga
razchetveri,
zmeche ga skoz' pekla
dvéri,
kjer so v ognju sred
trpljenja
270
vechne muke pogubljenja.
Kralj se h grofu je
odpravil,
se kot kmetich mu
predstavil,
se ponudil za pastirja,
ki za tujo chredo dirja.
275
Grof se ga je razveselil,
ovce mu je rad poveril,
dal je zraven she
zhivino,
naj jo pelje na
chistino,
pase, kjer je njega
volja,
280
saj so vsa grofovska polja,
kot oko mu dalech vidi,
omejujejo jih hribi,
cele je lastnik doline
grof iz skalnate
grashchine.
285
Bil Matjazh je na livadi,
pasel chredo po dobravi,
zhvegli luknje je
zatiskal,
pesmi na pishchalko
piskal,
kuvash mu je ovce
zbiral,
290
ko je na svirel zasviral.
Sonce nizha se v
obzorje,
ko se zemlja tam
razkolje,
prav hudo je zasmrdelo,
kot bi zhveplo kje
gorelo,
295
satan se iz tal prikazhe;
bil je tiste prave
bazhe:
zgoraj kremplji, spod
kopita,
z glave dva rogá
shtrlita.
Krempljezh se grdo
obnasha,
300
pa Matjazha mrko vprasha:
»Kaj te je obsedel
zlodi,
chredo pasesh prav
povsodi?«
Kralj Matjazh mu je
odvrnil,
pikro jezik je obrnil:
305
»Ker me nisi she obsedel,
lazhi tej ne bom
nasedel.
Pasem, kjer je moja
volja,
saj so vsa grofovska
polja,
kot oko mi dalech vidi,
310
omejujejo me hribi,
cele je lastnik doline
grof iz skalnate grashchine!«
Krempljezh ga je koj
napadel,
prav trdo ga je popadel,
315
dolgo sta se tam metala,
neusmiljeno ruvála,
potlej ga Matjazh
ukleshchi,
do pasu ga v zemljo
treshchi,
do vratu ga dol zabije,
320
potlej jezno nanj zavpije:
»Zdaj povej, kje shirna
trata
skriva mi peklenska
vrata!«
Siknil mu je chrni
zlodi,
da smrdelo je povsodi:
325
»Prashaj raj starejsh'ga brata,
kje so ta peklenska
vrata,
pa le dobro se potrudi,
da premagash njega
tudi.«
Kralj Matjazh je
damashchanko,
330
sedemkratno prekovanko,
zgrabil, pa je bridko
jeklo
sedemkrat chez vraga
steklo,
kosov vrazhjih je
stotero
vrgel v tamkajshnje
jezêro.
335
Ovce so se spet vrnile,
pod vecher so vodo pile,
potlej so oddrobencljale
v slamo shirne ovchje
shtale,
saj je chrnih vsaj
stotero,
340
belih najmanj tisochero.
Toda chudo, glej,
pastirja,
zhiv za ovchjo chredo dirja,
po stezici poplesuje,
zhvegli luknje
zatiskuje,
345
kuvash mu pa ovce zbira,
kadar na svirel zasvira.
Drugo jutro kralj
zhivino,
ovce pelje na chistino,
pase, kjer je njega
volja,
350
saj so vsa grofovska polja,
kot oko mu dalech vidi,
omejujejo jih hribi,
cele je lastnik doline
grof iz skalnate
grashchine.
355
Bil Matjazh je na livadi,
pasel ovce po dobravi,
zhvegli luknje je
zatiskal,
pesmi na pishchalko piskal,
kuvash mu je ovce
zbiral,
360
ko je na svirel zasviral.
Sonce nizha se v
obzorje,
ko se zemlja spet
razkolje,
prav hudo je zasmrdelo,
kot bi zhveplo kje
gorelo,
365
satan se iz tal prikazhe;
je kot prvi iste bazhe:
zgoraj kremplji, spod
kopita,
z glave dva rogá
shtrlita.
Krempljezh se grdo
obnasha,
370
tudi on Matjazha vprasha:
»Kaj te je obsedel
zlodi,
chredo pasesh prav
povsodi?«
Kralj Matjazh mu je
odvrnil,
jezik pikro je obrnil:
375
»Ker me nisi she obsedel,
lazhi tej ne bom
nasedel.
Pasem, kjer je moja
volja,
saj so vsa grofovska
polja,
kot oko mi dalech vidi,
380
omejujejo jih hribi,
cele je lastnik doline
grof iz skalnate
grashchine!«
Drugi vrag je koj
napadel,
prav trdo ga je popadel,
385
dolgo sta se tam metala,
neusmiljeno ruvála,
potlej ga Matjazh
ukleshchi,
do pasu ga v zemljo
treshchi,
do vratu ga dol zabije,
390
potlej jezno nanj zavpije:
»Zdaj povej, kje shirna
trata
skriva mi peklenska
vrata!«
Siknil mu je chrni
zlodi,
da smrdelo je povsodi:
395
»Prashaj najstarejsh'ga brata,
kje so ta peklenska
vrata,
a le dobro se pripravi,
ta te s kremplji koj
obglavi!«
Kralj Matjazh je
damashchanko,
400
sedemkratno prekovanko,
zgrabil, pa je bridko
jeklo
sedemkrat chez vraga
steklo,
kosov vrazhjih je stotero
vrgel v tamkajshnje
jezêro.
405
Ovce so se spet vrnile,
pod vecher so vodo pile,
potlej so oddrobencljale
v slamo shirne ovchje
shtale,
saj je chrnih vsaj
stotero,
410
belih najmanj tisochero.
Toda chudo, glej,
pastirja,
znova zhiv za chredo
dirja,
po stezici poplesuje,
zhvegli luknje
zatiskuje,
415
kuvash mu pa ovce zbira,
kadar na svirel zasvira.
Tretje jutro kralj
zhivino,
ovce pelje na chistino,
pase, kjer je njega
volja,
420
saj so vsa grofovska polja,
kot oko mu dalech vidi,
omejujejo jih hribi,
cele je lastnik doline
grof iz skalnate
grashchine.
425
Sonce nizha se v obzorje,
ko se zemlja spet
razkolje,
prav hudo je zasmrdelo,
kot bi zhveplo kje
gorelo,
satan se iz tal
prikazhe,
430
kakor prejshnja iste bazhe:
zgoraj kremplji, spod
kopita,
z glave dva rogá
shtrlita,
le da glave nima ene,
tri na vratu nasajene!
435
Krampezh se grdo obnasha,
tudi on Matjazha
vprasha:
»Kaj te je obsedel
zlodi,
chredo pasesh
vsepovsodi?«
Tudi njega kralj zavrne,
440
pikro satanu odvrne:
»Ker me nisi she
obsedel,
lazhi tej ne bom
nasedel.
Pasem, kjer je moja
volja,
saj so vsa grofovska
polja,
445
kot oko mi dalech vidi,
omejujejo jih hribi,
cele je lastnik doline
grof iz skalnate
grashchine!«
Vrag triglavi je
napadel,
450
prav trdo ga je popadel,
dolgo sta se tam metala,
neusmiljeno ruvála,
vmes utrujeno pochila,
sapo komaj sta lovila,
455
ko Matjazh je nad hudicha
krizh naredil nad
krempícha,
enkrat, dvakrat ga
prekrizhal,
pa she tretjich, se priblizhal,
vraga trdno je
ukleshchil,
460
do pasu ga v zemljo treshchil,
do vratu ga dol zabije,
potlej jezno nanj
zavpije:
»Zdaj povej, kje shirna
trata
skriva mi peklenska
vrata!«
465
Siknil mu je chrni zlodi,
da smrdelo je povsodi:
»Tam pod hribom vidish
skalo,
ne veliko, niti malo,
ker imash res moch
neznansko,
470
skalo zvrni velikansko
pa bosh nashel spod
stopnice,
ki so v pekel del
stezice,
tam so res peklenske
dvéri,
kjer je Jezus stal po
veri,
475
reshen smrtnega telesa,
preden je odshel v
nebesa.«
Kralj Matjazh je
damashchanko,
sedemkratno prekovanko,
zgrabil, pa je bridko
jeklo
480
sedemkrat chez vraga steklo,
kosov vrazhjih je
stotero
vrgel v tamkajshnje
jezêro.
Pustil chredo je, naj
zdirja
proti domu brez
pastirja,
485
sam pa je poískal skalo,
ne veliko, niti malo.
Ker imel je moch
neznansko,
skalo zvrne velikansko,
pa zagleda spod stopnice,
490
ki so v pekel del stezice,
tam so res peklenske
dvéri,
kjer je Jezus stal po
veri,
so zhelezne in zhareche,
da pred njimi zrak
trepeche;
495
niso vrata ta zaprta,
saj je v pekel pot
odprta,
vedno vabi tja
skushnjavec,
ta rogati shepetavec,
ker najslajshe so
skushnjave
500
del chlovekove narave.
Slishijo iz globochine
kriki se od bolechine,
to je vpitje dush
trpechih,
v ognju vechnosti
gorechih.
505
Kralj Matjazh se tja postavi,
gosli si in lok
pripravi,
bele barve je viola,
chrne lok kot mast za
kóla.
Stopi pred peklenska
vrata,
510
naj viola, lok igrata,
gode pesmi v bozhjo
slavo,
da bo godbe jim chez
glavo,
saj je mojster violine,
znan she zunaj domovine,
515
ki najboljshi je v kraljestvu,
ni ga boljshega v
obchestvu.
Gode, gode melodije,
vse na strunah
vragolije,
naj so hitre kakor trilchek,
520
pesem, ki jo poje grilchek,
drgne z lokom po godalu,
vleche naglo po
shkripalu,
preigrava hiter
trilchek,
kakor ga prepeva
grilchek,
525
potlej pa udari ritem,
ki je vragom jako siten,
zraven pa prepeva z
glasom,
z moshkim, jasnim,
krepkim basom:
»Cesta bela tlakovana
530
je v Jeruzalem speljana,
tja Marija se je spela,
sta jo zalarja ujela,
ju Marija je vprashála:
»Kam sta vidva se
podala?«
535
»Midva sva pa shla na cesto,
da prishla bi v sveto
mesto.«
»Kaj bosta pa tam
pochela?«
»Shtrike Jezusu naplela.«
»Le napletita mu
shtrike,
540
a naj bodo brez bodike,
da ga nich ne bo bolelo,
da ne bo telo trpelo.«
Cesta bela tlakovana
je v Jeruzalem speljana,
545
tja Marija se je spela,
cimpermana dohitela,
je Marija ju vprashála:
»Kam sta vidva se
podala?«
»Midva sva pa shla na
cesto,
550
da prishla bi v sveto mesto.«
»Kaj bosta pa tam
iskala?«
»Krizh za Jezusa
stesala.«
»To bi vaju jaz prosila,
lahkega bi naredila,
555
da bi ga she jaz nosila,
to bi vaju zaprosila.«
Cesta bela tlakovana
je v Jeruzalem speljana,
tja Marija se je spela,
560
gajzhlarja je dohitela,
je Marija ju vprashála:
»Kam sta vidva se
podala?«
»Midva sva pa shla na
cesto,
da prishla bi v sveto
mesto.«
565
»Kaj bosta pa tam iskala,
da sta se na pot podala?«
»Jezusu bi gajzhle
spletla,
da ga bo gosposka tepla.«
»To bi vaju jaz prosila,
570
da bi gajzhle naredila,
ki ne padajo na celo,
da bi ne prevech bolelo.«
Cesta bela tlakovana
je v Jeruzalem speljana,
575
tja Marija se je spela,
plétarja je dohitela,
je Marija ju vprashala:
»Kam sta vidva se
podala?«
»Midva sva pa shla na
cesto,
580
da prishla bi v sveto mesto.«
»Kaj bosta pa tam
iskala,
da sta se na pot podala?«
»Krono bi mu naredila,
bi iz trnja jo povila.«
585
»Naj na kroni trnoviti,
trni mehko so spodviti,
da ne bo ga bolechina
bozhjega prej zvila
sina.«
Cesta bela tlakovana
590
je v Jeruzalem speljana,
tja Marija se je spela,
zhêbljarja je
dohitela,
je Marija ju vprashala:
»Kam sta vidva se
podala?«
595
»Zheblje bi izdelovala,
jih za Jezusa skovala.«
»Naj bo bridka njih
ostrina,
da bo manjsha bolechina,
da mu zhil ne bo zadelo,
600
da ga bo chim manj bolelo.«
Kralj Matjazh pred pekla
vrati
gosli nehal ni igrati,
gode pesmi v bozhjo
slavo,
da je godbe zhe chez
glavo,
605
vsi peklenshchki so nemirni,
dolgo so bili obzirni,
ta Matjazh pa jim,
prekleto,
gosli drgne celo leto;
komaj prvo leto mine,
610
pride vrag iz globochine,
pa ga vprasha za
plachilo,
kaj naj da mu v
povrachilo,
ker jim gode celo leto,
jim igra tako zavzeto.
615
Nudil mu je kup zlatnine,
kol'kor hoche srebrnine,
dushe le ne da nobene,
dushe, v peklu
pogubljene.
Ni Matjazh odshel od
dvéri,
620
godel o krshchanski veri,
pel o Kristusa
zhivljenju,
o Zvelicharja trpljenju,
zraven je prepeval z
glasom,
z moshkim, jasnim,
krepkim basom:
625
»Jezusa so z bichem bíli,
krono trnja posadili
so na Kristusovo glavo,
bichali so ga krvavo,
je na plechih krizh
tovoril,
630
smrt za nas na krizhu storil.«
Prej kot prvi mesec
mine,
pride vrag iz
globochine,
pa mu zlodej za
plachilo,
kot jih gre na
oblachilo,
635
dushe dal je pogubljene,
vech kot to pa niti ene,
le da nehal bi igrati
v bozhjo slavo jim pred
vrati,
vrag ga slishati vech
noche,
640
saj prenesti ni mogoche,
da bi Jezusa hvalili,
ga pred peklom bi
slavili,
saj od bozhjega imena
jim krivi telo, ramena,
645
trga njihova ushesa,
zbada z zheblji jim
telesa.
Kralj Matjazh je v pekel
stopil,
v globochino se napotil,
plashch kraljevski je
oblekel,
650
da se je po tleh she vlekel,
dushe so se ga prijele,
vse iz pekla so zhelele,
prime se ga za obrobo,
she Alenka za podlogo.
655
Ko jih je do vrat privlekel,
kjer bi plashch lahko si
slekel,
strgala se je podloga,
se odchehnila obroba,
je Alenchica zavpila,
660
ravnotezhje izgubila,
padla je nazaj v
globino,
v vechni ogenj,
bolechino.
Dushe reshene v nebesa
shle so v angelska
telesa,
665
kralj Matjazh pa bridko stoka,
stresa mu telo od joka,
tam pred peklom se
sesede,
solzen krikne te besede:
»Jojme, zhena, ljuba zhena,
670
zdaj si vechno pogubljena!«