Bogdan Novak
PESEM O KRALJU MATJAZHU
BICH
Bil
Matjazh je reven hlapchek,
komaj
sluzhil je za krapchek
pri gospodu
imenitnem,
kmetu
trdnem, imovitnem,
5 sredi budimske ravnice,
kjer
zhivijo od pshenice.
Dan je
vsak preklel kokota,
ki ga
zbujal je vrh plota,
kikirikal
in razgrajal,
10 putkam je o svitu bajal,
sonce da
zhe svet ozarja,
da je zbudil
gospodarja,
ta je
sunil gospodinjo,
naj odpre
sred kashche skrinjo,
15 kjer je sladka kurja picha
za
kokoshi in petlícha.
Gospodar
je hlapce zbudil,
nad
lenuhi se razhudil,
vsakemu
dal opravilo,
20 chesh da delo je zdravilo,
ki krepi
telo lenuhom,
glavo
chisti polezhuhom.
She nebo
bilo je sivo,
ko orat
so shli na njivo,
25 da obilno bo rodila,
seme novo
bo kalila,
da bo
kmet dobil cekine,
svojim
hlapcem dal drobtine.
Je
Matjazh pred plugom hodil,
30 krave za povodec vodil,
gospodar
drzhal je ralo,
da
globoko je oralo,
rusho
dalech je odrival,
zemlji
nedra je razkrival,
35 od ozare do ozare
dolge
brazde so nastale,
svezha
zemlja je dehtela,
po semenu
hrepenela.
Sivo je
nebo zbledelo,
40 v sonchne zharke se odelo,
vrani so se
v gozd poskrili,
v brazdah
niso vech hodili,
kjer so
chrna motovila
slastne
chrve si lovila,
45 jutro se je dnevu vdalo,
sonce
vishje je sijalo.
Kriva
sonchna je pripeka,
da
Matjazh se opoteka,
kleca v
hoji she zhivina,
50 kmeta oslabi vrochina.
V potu
kazhe se resnica,
bozhje
sodbe ta pravica,
Adamu
bila je dana,
z Evo sta
bila pregnana
55 s srdom bozhjega ukaza:
v potu
svojega obraza
vechno
kruh bosh trd uzhival
vse
dotlej, doklèr bosh bival,
potlej v
zemljo se povrnesh,
60 kajti
kamor se obrnesh,
zemlja
noge ti prikuje
nase in
te prichakuje,
saj sem
prah le vkup pometel,
sem iz
zemlje te izgnetel,
65 iz prsti
telo ustvaril,
vanjo
dusho ti podaril,
a ker
tega nisi vreden,
prah
prstén ostajash beden,
zemlja ti
bo hrano dala,
70 te na
koncu pokopala,
ko te
smrt bo bleda vzela,
bosh le
kupchek siv pepela.
Ko je
sonce najbolj zhgalo,
k njivi
sluga je prignalo:
75 v koshu
nosil je kosilo,
kasho in
vodé obilo,
zraven
zhlice so lesene,
kruh iz
moke je ovsene,
gospodinjine
je peke,
80 dala je
she vrch zaseke.
Brzh
izpregli so zhivino,
jo
spustili v hladovino,
potlej
ralo obrnili,
v senci
so si pogrnili,
85 gor na
zvrnjen plug posedli,
zhlico
vzeli in so jedli.
Kar
zglasijo se zvonovi
od
Budíma, kjer gradovi
kralja so
in od gospode,
90 gor na
hribu onstran vode.
Ni se
navchek to oglashal,
da bi
kralja smrt razglashal,
to je
vechji zvon udarjal,
na
volitve opozarjal,
95 zraven
manjsha sta zvonila,
ljudstvu
sta spregovorila:
kralj je
mrtev, zhivel novi,
kralj je mrtev,
zhivel novi!
V tistih
starih kmetskih chasih,
100 kot se
slishi v dedov glasih,
kralja so
tako izbrali:
krono
kvishku so zagnali,
ker je
chrno moch imela,
da v nebo
je poletela,
105 kralja v
kom je zachutila,
se na
glavo mu spustila.
Kogar krona
je izbrala,
mu
kraljevsko moch je dala,
da so
grofje poklekníli,
110 ga za
kralja razglasíli.
Slishi
zven se prek ravnice,
preko
polj in koshenice
se
plashijo male ptice,
lahkokrile
jerebice.
115 Kralj je
mrtev, zhivel novi,
kralj je
mrtev, zhivel novi,
pojejo
prek njiv zvonovi,
peli
bodo, dokler novi
kralj ne
bo imel prestola,
120 preko
hriba, preko dola.
Med jedjo
se kmet poshali:
»Bodo
kralja si izbrali,
ta
Matjazh pa tu poseda,
ker
mamljiva mu je skleda
125 kashe
bolj od krone zlate,
ljubi
grosh bolj kot dukate!
Tam
odlocha se usoda
ljudstva,
njemu pa posoda
mastne
ajde vech pomeni,
130 saj mu to
le Bog nameni.
Hlapcu
jarem Bog nadene,
dá zlató
mu v las pramene,
vsakemu
pa bogatinu
placha
vse samo v cekinu.
135 Kdo bo
srechnezh med veljaki,
kdo bo
prvi med mozhaki,
ki ga
vênchala bo krona,
kdo se bo
polastil trona?«
Sluga
reche prav vnemarno,
140 z roko
mahne malomarno:
»Preden
dan bo pomrachilo,
vse se bo
zhe razjasnilo,
ko domov
bomo prispeli,
kralja
bomo zhe imeli.
145 Davki
niso stvar kmeticha,
dvor ima
za to biricha,
kralj ni
kmetova izbira,
plemstvo
kozho nam odira.«
Hlapec ga
Matjazh pogleda,
150 tiho
steche mu beseda:
»Nich ne
bo nihche opravil,
che se
tja ne bom odpravil.«
Sluga
zdaj se ponorchuje,
kakor v
shali pomodruje:
155 »Kaj si
zvohal s temle nosom,
s krivim
rilcem, dolgim kosom?
Kdo bo
srechnezh med veljaki,
kdo bo
prvi med mozhaki,
ki ga
venchala bo krona,
160 kdo se bo
polastil trona?«
Hlapec ga
Matjazh pogleda,
tiho
steche mu beseda:
»Ta bo
srechnezh med veljaki,
ta bo
prvi med mozhaki,
165 tega
venchala bo krona,
ta se bo
polastil trona,
ki bo
danes s pluga jedel,
si z
zhelezne mize stregel.«
Ko to
reche o vladarju,
170 smeh
izvabi gospodarju:
»Ti si
danes s pluga jedel,
si z
zhelezne mize stregel.
Ti bosh
srechnezh med veljaki,
ti bosh
prvi med mozhaki?
175 Dete
komaj petnajstletno,
otrochè
she nedoletno,
ne
norchuj se iz starosti,
ne
prepusti se norosti!
To zajel
si prav iz nicha,
180 saj bosh
kralj, ko bo iz bicha
tvojega
pognalo cvetje,
krona
nashla bo zavetje
na
otroshki tvoji glavi,
kot
pristoja sedlo kravi,
185 ko bo
zhabi perje raslo
in bo
hrast pocédil maslo.«
»Tisti bo
resnico videl,
ki dovolj
dolgó bo zhível,«
dé
Matjazh in bich pri prichi
190 brazde
sred v zemljó zapichi.
Potlej
vstane, se odpravi
chez
ozare kar po travi,
dokler ni
prishel na cesto,
ki ga
pelje v Budim mesto.
195 Princi,
grofje in vsi drugi,
kmetje
vmes, tlachani tudi,
pa
baroni, obrtniki,
tu
meshchani, tam svetniki,
she pisarji
in vojaki,
200 pa
berachi in veljaki,
vseh
stanov so se nabrali,
se za
krono so pognali.
Shépavi
so prihiteli,
suhi,
srednji in debeli,
205 zdravi,
bolni, klovni, spaki,
suhi,
mochni korenjaki,
slepi,
nizki in visoki,
nemi,
gobavi, shiroki,
tihi,
mirni, gobezdavi
210 in naduti
kakor pavi,
pismeni
in uchenjaki,
vmes pa
kot povsod bedaki.
Spredaj
vse na kup se stisne
sredi
gneche nepopisne,
215 vsak si
boljshe mesto ishche,
kjer naj
srecha ga obishche.
Ribji trg
je bil preplavljen,
kdor ni
prvi, je odpravljen
s trga
dol med mestne hishe,
220 naj pod
nosom se obrishe.
Gor vsi
gledajo v nebesa,
kot da
chakajo chudesa:
plemstvo
ves dan krono meche,
vendar
nima níhche sreche,
225 krona
zgoraj je ostala,
ljudstvu
v zraku kraljevala,
ne da bi
se dol spustila
in
vladarja dolochila.
Komaj se
Matjazh prikazhe,
230 zhe se
drugim srecha zlazhe:
krona
spushcha se v nizhave,
da bi
sedla vrhu glave.
Krona se
je lesketala,
je
Matjazha v strah dajala,
235 da
opletal je z rokami,
zhivchno
cepetal z nogami,
v tem po
krizhu je udaril,
ga na
kroni vstran pokvaril.
Krona
sredi te zmeshnjave
240 njemu
sede vrhu glave.
Vpili so
ljudje, vojaki,
kmetje,
hlapci, korenjaki,
je
zavpila kralja strazha,
kot
zahteva stara vrazha:
245 »Naj nam
Bog zhivi Matjazha!
Naj nam
Bog zhivi Matjazha!«
Je
gospoda nejevoljna,
s krono
nikdar zadovoljna:
»Ti bosh
srechnezh med veljaki,
250 ti bosh
prvi med mozhaki?
Dete
komaj petnajstletno,
otrochè
she nedoletno,
ne
norchuj se iz starosti,
ne prepusti
se norosti!
255 Vsak bi
bil enak bedaku,
che bi
krono siromaku
pustil in
priznal vladarja,
ki brez
strehe je, denarja!
Hlapec
zhe ne bo kralj plemstvu,
260 da imel
bi grofe v spremstvu!«
V drugo
krono so metali,
potlej so
v nebo zijali,
kam bo
zlata krona pala,
komu
zhezlo v roke dala.
265 Krona se
spusti v nizhave,
spet
Matjazhu vrhu glave.
Je
gospoda nejevoljna,
s krono
nikdar zadovoljna:
»Ti bosh
srechnezh med veljaki,
270 ti bosh
prvi med mozhaki?
Dete
komaj petnajstletno,
otrochè
she nedoletno,
ne
norchuj se iz starosti,
ne
prepusti se norosti!
275 Vsak bi
bil enak bedaku,
che bi
krono siromaku
pustil in
priznal vladarja,
ki brez
strehe je, denarja!
Hlapec
zhe ne bo kralj plemstvu,
280 da imel
bi grofe v spremstvu!«
V tretje
krono so metali,
potlej so
v nebo zijali,
kam bo
zlata krona pala,
komu
zhezlo v roke dala.
285 Krona se
spusti v nizhave,
spet
Matjazhu vrhu glave.
Slepcu je
bilo zdaj jasno,
glushcu
izrecheno glasno:
plemstvo
glave je sklonilo,
290 kralja v
dvor je pospremilo.
Vpili so
ljudje, vojaki,
z njimi
hlapci in veljaki,
je
zavpila kralja strazha,
kot
veleva stara vrazha:
295 »Naj
zhivi nam Bog Matjazha!
Naj zhivi
nam Bog Matjazha!«
Gospodar
drzhal je ralo,
da
globoko je oralo,
rusho
dalech je odrival,
300 zemlji
nedra je razkrival,
od ozare
do ozare
dolge
brazde so nastale,
svezha
zemlja je dehtela,
po semenu
hrepenela.
305 Je na
koncu se obrnil,
Krave v
drugo smer zavrnil,
da bi mu
zhelezno ralo
novo
brazdo preoralo,
kar je videl
chez chez prstje
310 gor na
bichu mlado brstje.
Ko se je
priblizhal malo,
nekaj
listov je pognalo;
ko do tja
prignal je krave,
videl gor
je rozhe prave:
315 vrhu
bicha so cvetele,
vse
razprte so dehtele,
vrtnice
bile so rdeche,
bozhji znak
Matjazha sreche,
dosti so
medu imele,
320 da so
vabile chebele.
Kmet je
padel na kolena,
v slavo
bozhjega imena
odzhebral
je tri molitve,
potlej
tja chez brazde plitve
325 ves
razburjen se odpravi
chez
ozare kar po travi,
dokler ni
prishel na cesto,
ki ga
pelje v Budim mesto.
Je
pretreslo gospodarja:
330 na
prestolu za vladarja
bil
njegov je revni hlapchek;
vcheraj
sluzhil je za krapchek,
danes
kralj je med mozhaki,
najmochnejshi
med veljaki.
335 Zlato
jabolko v levici
svet
podreja mu v resnici,
zlato
zhezlo mu v desnici
sodstvo
daje po pravici,
zlata
krona mu na glavi
340 sodi h
králjevi opravi,
je posuta
z diamanti,
vsi
najlepshi so briljanti,
vmes je
na pretek rubinov,
plashch
je bel in hermelinov,
345 a obleka
iz barzhuna,
vanj so
tkali ovchja runa,
srajca je
iz chiste svile,
jo device
so seshile,
ob potoku
na dobravi,
350 sredi
polja na livadi,
pajki
spredli so tkanino,
rosno
mehko svilo fino.
Kmet je
padel na kolena;
kralja
chrnega imena,
355 ki se je
Corvinus pisal,
vrana si
je v grb narisal,
da bi ne
pozabil ptichev,
poljskih
ptic z domachih grichev,
milosti
je prosil plashno,
360 kazen naj
pozabi strashno,
ker je
velichanstvo smeshil,
zoper
kralja se pregreshil,
hlapca
videl je v vladarju,
ne pa
sluge v gospodarju.
365 Kralja je
obshel nasmeshek:
»Saj je
majhen tvoj pregreshek,
torej
vstani, dobri sluga,
milost
bozhja je zasluga,
slàbo
v dobro kralj obrne,
370 pa mu Bog
potem povrne:
vzel te
bom za gospodarja,
da bosh
hlapcem za vladarja
in skrbel
za polja moja,
kot bila
bi vedno tvoja,
375 dal ti
bom za to plachilo,
ki bo
moshnjo debelilo.
A povej
mi zdaj resnico,
kje
izvedel si novico,
da me je
izbrala krona,
380 popeljala
me do trona,
kralja
skozi sreche vrata,
sredi
samega shkrlata.«
Gospodarju
jezik steche,
koj pove
mu, tole reche:
385 »Sem
drzhál na njivi ralo,
da
globoko je oralo,
rusho
dalech sem odrival,
zemlji
nedra sem razkrival,
od ozare
do ozare
390 dolge
brazde so nastale,
svezha
zemlja je dehtela,
po semenu
hrepenela.
Tam na
koncu sem obrnil,
krave sem
nazaj zavrnil,
395 da bi mi
zhelezno ralo
novo
brazdo preoralo,
kar sem
videl chez ledino
gor na
bichu brstovino.
Ko sem se
priblizhal malo,
400 nekaj
listov je pognalo,
ko do tja
prignal sem krave,
videl gor
sem rozhe prave:
vrhu
bicha so cvetele,
vse
razprte so dehtele,
405 vrtnice
bile so rdeche,
bozhji
znak Matjazha sreche,
dosti so
medu imele,
da so
vabile chebele.
To mi
reklo je, da krona
410 te
peljala je do trona,
kralja
skozi sreche vrata,
sredi
samega shkrlata.
Koj sem
padel na kolena
v slavo
bozhjega imena,
415 potlej
tekel sem na cesto,
ki nas
pelje v Budim mesto.«