Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

Po ljudskih motivih

 

 

PESEM O KRALJU MATJAZHU

 

 

BICH

 

 

             Bil Matjazh je reven hlapchek,

             komaj sluzhil je za krapchek

             pri gospodu imenitnem,

             kmetu trdnem, imovitnem,

5           sredi budimske ravnice,

             kjer zhivijo od pshenice.

             Dan je vsak preklel kokota,

             ki ga zbujal je vrh plota,

             kikirikal in razgrajal,

10         putkam je o svitu bajal,

             sonce da zhe svet ozarja,

             da je zbudil gospodarja,

             ta je sunil gospodinjo,

             naj odpre sred kashche skrinjo,

15         kjer je sladka kurja picha

             za kokoshi in petlícha.

             Gospodar je hlapce zbudil,

             nad lenuhi se razhudil,

             vsakemu dal opravilo,

20         chesh da delo je zdravilo,

             ki krepi telo lenuhom,

             glavo chisti polezhuhom.

             She nebo bilo je sivo,

             ko orat so shli na njivo,

25         da obilno bo rodila,

             seme novo bo kalila,

             da bo kmet dobil cekine,

             svojim hlapcem dal drobtine.

            

             Je Matjazh pred plugom hodil,

30         krave za povodec vodil,

             gospodar drzhal je ralo,

             da globoko je oralo,

             rusho dalech je odrival,

             zemlji nedra je razkrival,

35         od ozare do ozare

             dolge brazde so nastale,

             svezha zemlja je dehtela,

             po semenu hrepenela.

             Sivo je nebo zbledelo,

40         v sonchne zharke se odelo,

             vrani so se v gozd poskrili,

             v brazdah niso vech hodili,

             kjer so chrna motovila

             slastne chrve si lovila,

45         jutro se je dnevu vdalo,

             sonce vishje je sijalo.

            

             Kriva sonchna je pripeka,

             da Matjazh se opoteka,

             kleca v hoji she zhivina,

50         kmeta oslabi vrochina.

             V potu kazhe se resnica,

             bozhje sodbe ta pravica,

             Adamu bila je dana,

             z Evo sta bila pregnana

55         s srdom bozhjega ukaza:

             v potu svojega obraza

             vechno kruh bosh trd uzhival

             vse dotlej, doklèr bosh bival,

             potlej v zemljo se povrnesh,

60         kajti kamor se obrnesh,

             zemlja noge ti prikuje

             nase in te prichakuje,

             saj sem prah le vkup pometel,

             sem iz zemlje te izgnetel,

65         iz prsti telo ustvaril,

             vanjo dusho ti podaril,

             a ker tega nisi vreden,

             prah prstén ostajash beden,

             zemlja ti bo hrano dala,

70         te na koncu pokopala,

             ko te smrt bo bleda vzela,

             bosh le kupchek siv pepela.

            

             Ko je sonce najbolj zhgalo,

             k njivi sluga je prignalo:

75         v koshu nosil je kosilo,

             kasho in vodé obilo,

             zraven zhlice so lesene,

             kruh iz moke je ovsene,

             gospodinjine je peke,

80         dala je she vrch zaseke.

             Brzh izpregli so zhivino,

             jo spustili v hladovino,

             potlej ralo obrnili,

             v senci so si pogrnili,

85         gor na zvrnjen plug posedli,

             zhlico vzeli in so jedli.

             Kar zglasijo se zvonovi

             od Budíma, kjer gradovi

             kralja so in od gospode,

90         gor na hribu onstran vode.

             Ni se navchek to oglashal,

             da bi kralja smrt razglashal,

             to je vechji zvon udarjal,

             na volitve opozarjal,

95         zraven manjsha sta zvonila,

             ljudstvu sta spregovorila:

             kralj je mrtev, zhivel novi,

             kralj je mrtev, zhivel novi!

             V tistih starih kmetskih chasih,

100       kot se slishi v dedov glasih,

             kralja so tako izbrali:

             krono kvishku so zagnali,

             ker je chrno moch imela,

             da v nebo je poletela,

105       kralja v kom je zachutila,

             se na glavo mu spustila.

             Kogar krona je izbrala,

             mu kraljevsko moch je dala,

             da so grofje poklekníli,

110       ga za kralja razglasíli.

             Slishi zven se prek ravnice,

             preko polj in koshenice

             se plashijo male ptice,

             lahkokrile jerebice.

115       Kralj je mrtev, zhivel novi,

             kralj je mrtev, zhivel novi,

             pojejo prek njiv zvonovi,

             peli bodo, dokler novi

             kralj ne bo imel prestola,

120       preko hriba, preko dola.

             Med jedjo se kmet poshali:

             »Bodo kralja si izbrali,

             ta Matjazh pa tu poseda,

             ker mamljiva mu je skleda

125       kashe bolj od krone zlate,

             ljubi grosh bolj kot dukate!

             Tam odlocha se usoda

             ljudstva, njemu pa posoda

             mastne ajde vech pomeni,

130       saj mu to le Bog nameni.

             Hlapcu jarem Bog nadene,

             dá zlató mu v las pramene,

             vsakemu pa bogatinu

             placha vse samo v cekinu.

135       Kdo bo srechnezh med veljaki,

             kdo bo prvi med mozhaki,

             ki ga vênchala bo krona,

             kdo se bo polastil trona?«

             Sluga reche prav vnemarno,

140       z roko mahne malomarno:

             »Preden dan bo pomrachilo,

             vse se bo zhe razjasnilo,

             ko domov bomo prispeli,

             kralja bomo zhe imeli.

145       Davki niso stvar kmeticha,

             dvor ima za to biricha,

             kralj ni kmetova izbira,

             plemstvo kozho nam odira.«

 

             Hlapec ga Matjazh pogleda,

150       tiho steche mu beseda:

             »Nich ne bo nihche opravil,

             che se tja ne bom odpravil.«

             Sluga zdaj se ponorchuje,

             kakor v shali pomodruje:

155       »Kaj si zvohal s temle nosom,

             s krivim rilcem, dolgim kosom?

             Kdo bo srechnezh med veljaki,

             kdo bo prvi med mozhaki,

             ki ga venchala bo krona,

160       kdo se bo polastil trona?«

             Hlapec ga Matjazh pogleda,

             tiho steche mu beseda:

             »Ta bo srechnezh med veljaki,

             ta bo prvi med mozhaki,

165       tega venchala bo krona,

             ta se bo polastil trona,

             ki bo danes s pluga jedel,

             si z zhelezne mize stregel.«

             Ko to reche o vladarju,

170       smeh izvabi gospodarju:

             »Ti si danes s pluga jedel,

             si z zhelezne mize stregel.

             Ti bosh srechnezh med veljaki,

             ti bosh prvi med mozhaki?

175       Dete komaj petnajstletno,

             otrochè she nedoletno,

             ne norchuj se iz starosti,

             ne prepusti se norosti!

             To zajel si prav iz nicha,

180       saj bosh kralj, ko bo iz bicha

             tvojega pognalo cvetje,

             krona nashla bo zavetje

             na otroshki tvoji glavi,

             kot pristoja sedlo kravi,

185       ko bo zhabi perje raslo

             in bo hrast pocédil maslo.«

             »Tisti bo resnico videl,

             ki dovolj dolgó bo zhível,«

             dé Matjazh in bich pri prichi

190       brazde sred v zemljó zapichi.

             Potlej vstane, se odpravi

             chez ozare kar po travi,

             dokler ni prishel na cesto,

             ki ga pelje v Budim mesto.

            

195       Princi, grofje in vsi drugi,

             kmetje vmes, tlachani tudi,

             pa baroni, obrtniki,

             tu meshchani, tam svetniki,

             she pisarji in vojaki,

200       pa berachi in veljaki,

             vseh stanov so se nabrali,

             se za krono so pognali.

             Shépavi so prihiteli,

             suhi, srednji in debeli,

205       zdravi, bolni, klovni, spaki,

             suhi, mochni korenjaki,

             slepi, nizki in visoki,

             nemi, gobavi, shiroki,

             tihi, mirni, gobezdavi

210       in naduti kakor pavi,

             pismeni in uchenjaki,

             vmes pa kot povsod bedaki.

             Spredaj vse na kup se stisne

             sredi gneche nepopisne,

215       vsak si boljshe mesto ishche,

             kjer naj srecha ga obishche.

             Ribji trg je bil preplavljen,

             kdor ni prvi, je odpravljen

             s trga dol med mestne hishe,

220       naj pod nosom se obrishe.

 

             Gor vsi gledajo v nebesa,

             kot da chakajo chudesa:

             plemstvo ves dan krono meche,

             vendar nima níhche sreche,

225       krona zgoraj je ostala,

             ljudstvu v zraku kraljevala,

             ne da bi se dol spustila

             in vladarja dolochila.

             Komaj se Matjazh prikazhe,

230       zhe se drugim srecha zlazhe:

             krona spushcha se v nizhave,

             da bi sedla vrhu glave.

             Krona se je lesketala,

             je Matjazha v strah dajala,

235       da opletal je z rokami,

             zhivchno cepetal z nogami,

             v tem po krizhu je udaril,

             ga na kroni vstran pokvaril.

             Krona sredi te zmeshnjave

240       njemu sede vrhu glave.

             Vpili so ljudje, vojaki,

             kmetje, hlapci, korenjaki,

             je zavpila kralja strazha,

             kot zahteva stara vrazha:

245       »Naj nam Bog zhivi Matjazha!

             Naj nam Bog zhivi Matjazha!«

             Je gospoda nejevoljna,

             s krono nikdar zadovoljna:

             »Ti bosh srechnezh med veljaki,

250       ti bosh prvi med mozhaki?

             Dete komaj petnajstletno,

             otrochè she nedoletno,

             ne norchuj se iz starosti,

             ne prepusti se norosti!

255       Vsak bi bil enak bedaku,

             che bi krono siromaku

             pustil in priznal vladarja,

             ki brez strehe je, denarja!

             Hlapec zhe ne bo kralj plemstvu,

260       da imel bi grofe v spremstvu!«

             V drugo krono so metali,

             potlej so v nebo zijali,

             kam bo zlata krona pala,

             komu zhezlo v roke dala.

265       Krona se spusti v nizhave,

             spet Matjazhu vrhu glave. 

 

             Je gospoda nejevoljna,

             s krono nikdar zadovoljna:

             »Ti bosh srechnezh med veljaki,

270       ti bosh prvi med mozhaki?

             Dete komaj petnajstletno,

             otrochè she nedoletno,

             ne norchuj se iz starosti,

             ne prepusti se norosti!

275       Vsak bi bil enak bedaku,

             che bi krono siromaku

             pustil in priznal vladarja,

             ki brez strehe je, denarja!

             Hlapec zhe ne bo kralj plemstvu,

280       da imel bi grofe v spremstvu!«

             V tretje krono so metali,

             potlej so v nebo zijali,

             kam bo zlata krona pala,

             komu zhezlo v roke dala.

285       Krona se spusti v nizhave,

             spet Matjazhu vrhu glave.

             Slepcu je bilo zdaj jasno,

             glushcu izrecheno glasno:

             plemstvo glave je sklonilo,

290       kralja v dvor je pospremilo.

             Vpili so ljudje, vojaki,

             z njimi hlapci in veljaki,

             je zavpila kralja strazha,

             kot veleva stara vrazha:

295       »Naj zhivi nam Bog Matjazha!

             Naj zhivi nam Bog Matjazha!«

            

             Gospodar drzhal je ralo,

             da globoko je oralo,

             rusho dalech je odrival,

300       zemlji nedra je razkrival,

             od ozare do ozare

             dolge brazde so nastale,

             svezha zemlja je dehtela,

             po semenu hrepenela.

305       Je na koncu se obrnil,

             Krave v drugo smer zavrnil,

             da bi mu zhelezno ralo

             novo brazdo preoralo,

             kar je videl chez chez prstje

310       gor na bichu mlado brstje.

             Ko se je priblizhal malo,

             nekaj listov je pognalo;

             ko do tja prignal je krave,

             videl gor je rozhe prave:

315       vrhu bicha so cvetele,

             vse razprte so dehtele,

             vrtnice bile so rdeche,

             bozhji znak Matjazha sreche,

             dosti so medu imele,

320       da so vabile chebele.

             Kmet je padel na kolena,

             v slavo bozhjega imena

             odzhebral je tri molitve,

             potlej tja chez brazde plitve

325       ves razburjen se odpravi

             chez ozare kar po travi,

             dokler ni prishel na cesto,

             ki ga pelje v Budim mesto.

             Je pretreslo gospodarja:

330       na prestolu za vladarja

             bil njegov je revni hlapchek;

             vcheraj sluzhil je za krapchek,

             danes kralj je med mozhaki,

             najmochnejshi med veljaki.

335       Zlato jabolko v levici

             svet podreja mu v resnici,

             zlato zhezlo mu v desnici

             sodstvo daje po pravici,

             zlata krona mu na glavi

340       sodi h králjevi opravi,

             je posuta z diamanti,

             vsi najlepshi so briljanti,

             vmes je na pretek rubinov,

             plashch je bel in hermelinov,

345       a obleka iz barzhuna,

             vanj so tkali ovchja runa,

             srajca je iz chiste svile,

             jo device so seshile,

             ob potoku na dobravi,

350       sredi polja na livadi,

             pajki spredli so tkanino,

             rosno mehko svilo fino.

             Kmet je padel na kolena;

             kralja chrnega imena,

355       ki se je Corvinus pisal,

             vrana si je v grb narisal,

             da bi ne pozabil ptichev,

             poljskih ptic z domachih grichev,

             milosti je prosil plashno,

360       kazen naj pozabi strashno,

             ker je velichanstvo smeshil,

             zoper kralja se pregreshil,

             hlapca videl je v vladarju,

             ne pa sluge v gospodarju.

365       Kralja je obshel nasmeshek:

             »Saj je majhen tvoj pregreshek,

             torej vstani, dobri sluga,

             milost bozhja je zasluga,

             slàbo v dobro kralj obrne,

370       pa mu Bog potem povrne:

             vzel te bom za gospodarja,

             da bosh hlapcem za vladarja

             in skrbel za polja moja,

             kot bila bi vedno tvoja,

375       dal ti bom za to plachilo,

             ki bo moshnjo debelilo.

             A povej mi zdaj resnico,

             kje izvedel si novico,

             da me je izbrala krona,

380       popeljala me do trona,

             kralja skozi sreche vrata,

             sredi samega shkrlata.«

             Gospodarju jezik steche,

             koj pove mu, tole reche:

385       »Sem drzhál na njivi ralo,

             da globoko je oralo,

             rusho dalech sem odrival,

             zemlji nedra sem razkrival,

             od ozare do ozare

390       dolge brazde so nastale,

             svezha zemlja je dehtela,

             po semenu hrepenela.

             Tam na koncu sem obrnil,

             krave sem nazaj zavrnil,

395       da bi mi zhelezno ralo

             novo brazdo preoralo,

             kar sem videl chez ledino

             gor na bichu brstovino.

             Ko sem se priblizhal malo,

400       nekaj listov je pognalo,

             ko do tja prignal sem krave,

             videl gor sem rozhe prave:

             vrhu bicha so cvetele,

             vse razprte so dehtele,

405       vrtnice bile so rdeche,

             bozhji znak Matjazha sreche,

             dosti so medu imele,

             da so vabile chebele.

             To mi reklo je, da krona

410       te peljala je do trona,

             kralja skozi sreche vrata,

             sredi samega shkrlata.

             Koj sem padel na kolena

             v slavo bozhjega imena,

415       potlej tekel sem na cesto,

             ki nas pelje v Budim mesto.«

 

 

 

Opombe

II  Pastir