Bogdan Novak
Silno zhalostni so
chasi,
solza tuzhnosti ne gasi,
nashih dedov ni spomina,
da zhe kdaj bi
kraljevina
5
zajechala v takshni stiski,
hudi davkov so pritiski,
kmetich nima kje jemati,
mora zadnji rep prodati,
vse za kralja
zhrtvovati;
10
joche deca, joche mati,
otrochad za hrano cvili,
svojim materam se smili.
Dni zhe teche dolgo
leto,
kar zhivljenje je
prekleto,
15
kruh pri hishi se ne peche,
zhita ni in mlin ne
teche,
zdaj zhivi zares se
revno,
she za sok ni enkrat
dnevno.
Kaj si je Matjazh
izmislil,
20
da na kmete je pritisnil?
Kralj poklical je
vojake,
stare, mlade korenjake,
bolne, zdrave vse
mozhake,
samske, zákonske junake,
25
vse pobral je v vojsko chrno,
in ljudi in zadnje zrno.
Mati joche: te vzredila
nisem, da bi pokosila
turshka sablja te v
mladosti,
30
meni vsekala bridkosti.
Oche pravi: vse
zhivljenje
zate sem znojil
trpljenje,
samcat bom na stara
leta,
varnost vsa mi je odvzeta.
35
Sestra solze tochi v hishi,
kralj pa joka vech ne
slishi:
Bog varuj te, bratec
mili,
angel varje naj te v
sili.
Turek zhe na meji biva,
40
vojska je za davke kriva!
Starshi, kaj mi je
storiti,
zdaj vas moram
zapustiti,
dalech z vojsko bom
prodiral,
dolgo, dolgo bom
marshiral.
45
Ljuba mati, ne zhalujte,
v srcu svojem ne
tugujte,
moram zdaj vojak
postati,
s kraljem se na vojsko
dati,
kaj bi, mamca, zhalovali,
50
si srce unichevali!
Bog vam milost bo
povrnil,
da se z vojne zdrav bom
vrnil.
Sablje bomo v roke
vzeli,
telechnjak na ramo deli,
55
dolgo bomo tja hodili,
Turke bomo prepodili.
Dolgi so kraljévi
marshi,
vmes na vas bom mislil,
starshi,
se spominjal bom pri
mashi,
60
da so redki fantje nashi
pri dekletih tam ostali,
pa pri ljub'ci bodo
spali,
mi na strazhi bomo stali
in se Turkov varovali.
65
Je soldashne se za bati,
zhe ko te rodijo mati.
Vse cveti, pomlad
prihaja,
mene zhalost le obhaja,
tudi vsaka ptichka poje,
70
zhalostno srce je moje,
ker slovo bo treba
vzeti,
pas in sabljo si nadeti.
Ptichka zhvrgoli in
poje,
a topi srce se moje,
75
njena pesem ni vesela,
kot da bi v slovo mi
pela.
So se rozh'ce posushile,
ki so prej me veselile,
zdaj pa venejo za
kajzho,
80
saj grem dalech proch na rajzho.
Zhalost mi srce obdaja,
solza iz ochi uhaja,
kajti ura hitro teche,
naj na rajzho grem, mi
reche,
85
Srechna hisha je spokoja,
kjer je tekla zibel
moja,
v njej sem mirno spaval,
zdaj na strazhi bom postaval.
Ljubi oche, draga mati,
90
moramo slovo jemati,
chas bi bil za vas
skrbeti,
moram pa po belem sveti.
Smo s prijatelji sedeli,
kol'kokrat smo skupaj
peli,
95 zdaj pa pesem se pozablja,
ker me chaka turshka
sablja.
Vam ostanejo device,
nashe vashke lepotice,
peli boste vuzeníce,
100
sekali si pisanice,
meni pa bo kralj darilo,
sabljo dal mi za vezilo.
Che pod mechem smrt me
najde,
sonce zame vechno zajde,
105
k Jezusu molite zame,
naj mi dusho k sebi
vzame.
Mladi jochite, deklichi,
same boste, ker fantichi
proch gredo zdaj med
junake,
110
v chrno vojsko med vojake.
Turki zhe so v
pokrajíni,
cesar gre chrnuhov z
njimi,
so prijezdili na cesto,
ki jih vodi v Budim
mesto,
115
kralja radi bi dobili,
glavo prech mu
oddrobili.
Turshki so chrnuhi
zlobni,
tam so vsi ljudje
hudobni,
fanta nashega dobijo,
120 koj ga v mukah usmrtijo,
proshnja mila ne
zalezhe,
solza do srca ne sezhe.
Kamorkoli Turek pride,
sonce za oblak zaide,
125
pod kopiti vene trava,
sled za njimi je krvava,
hishe goltajo plameni,
stolpi padajo cerkveni,
vse, kar Turek kdaj
obishche,
130
spremeni se v pogorishche.
Prosimo Boga, Marijo,
naj ustavita morijo,
fanta vrneta v obchestvo
in ohranita kraljestvo.
135
Kralj Matjazh se je zaróchil,
je Alenchico poróchil,
lepo mlado vzel devico,
ljubo ogrsko kraljico.
Spi le malo skup njih
dvoje,
140
dneve tri, nochi she troje!
Dan chetrti mu povejo:
vojsko pelji brzh na
mejo,
k robu dunajske krajíne,
dol na ogrske ravnine.
145
Ptichka z veje mu zapoje:
»Zberi zhe vojake
svoje!«
Reche, jame govoriti:
»Ni mogoche v vojno iti,
hlapci niso she vsi
zbrani,
150
ne konjichi podkovani;
sablje nisem she
nabrusil,
pushke nisem
preizkusil.«
Ptichka drugi dan mu
poje,
naj vojake zbere svoje,
155
kralj she vedno se obira,
da she chrno vojsko
zbira.
Ko mu tretji dan zapoje,
je pripravljen kralj na
boje,
k sebi klical je konjarja,
160
zraven njega orozharja:
»Osedlajte mi konjícha,
belca pol in pol
vranícha,
v kachjem strupu
nakalíte
sabljo in jo prinesíte!«
165
Lenko kliche she zhenico,
lepo ogrsko kraljico.
Reche, jame govoriti:
»Z vojsko moram jaz
oditi
k robu dunajske krajíne,
170
dol na ogrske ravnine.
Bodo dolgochasni dnevi,
ti otozhno bode, revi,
rumenjake shtej gotove,
varvaj zidane gradove.
175
Naj na vrt te ne pustijo,
tam te Turki ulovijo.«
Jaha brzega konjicha,
zdirja z belega gradicha
k robu dunajske krajíne,
180
dol na ogrske ravnine.
Tam shotore dela
strazha,
enega she za Matjazha.
Ko prijaha, mu krichijo,
Turke onstran prepodijo,
185
se za njimi zaprashijo,
da se glave kotalijo.
Prvich skozi Turke jaha,
janicharjev pol namaha.
Drugich se nazaj obrne,
190
Turke s konja vse prevrne,
da premagal je vladarja,
krive vere poglavarja,
zhrebec chrnega cesarja,
zhe s kopiti proch
udarja,
195
turshka vojska se je vdala,
za cesarjem je zbezhala.
Spotoma je car na begu
grad osvójil gor na
bregu,
zgrabil Lenko je kraljico,
200
jo odpeljal lepotico
dalech v Turchijo
globoko,
tja pod lipico shiroko.
Priletela ptica pevka,
je neznana gostolevka,
205
gleda jo Matjazh strmeche,
v tretje shotor mu
obleche,
potlej sede mu nad
vrata,
gor na jabolko iz zláta,
pa Matjazhu glasno poje:
210
»Osedlaj si konje svoje!
V mislih so ti najprej
drugi,
tuje kraje merish tudi,
a pri tebi jok odmeva,
prazen tvoj gradích
sameva,
215
saj je turshki car na begu
grad osvójil tvoj na
bregu,
zgrabil Lenchico
kraljico,
jo odpeljal lepotico
dalech v Turchijo
globoko,
220
tja pod lipico shiroko.
Kralj Matjazh ji tole
pravi:
»Kakshne spletke nosish
v glavi?
ne igraj se z mano, ptica,
v roki mi je risanica.«
225
»Che igram se s tabo, ptica,
naj me pochi risanica.«
Kralj je skochil na
konjichka,
kot na vejo skochi
ptichka,
gnal ga je z udarci
bicha,
230
belca pol in pol vranícha,
je drvel chez polja,
mlake,
prehitel je she oblake,
prebrzel je belo cesto,
ki ga pelje v Budim
mesto;
235
dokler svojega gradicha
videl ni, je gnal
konjicha.
Vsa druzhina ga zhe
chaka,
mojshkra spredaj grenko
plaka,
vsi zhalujejo turobno,
240
solze tochijo zhalobno.
Mati je pri pechi stala,
prav grdo se je drzhala:
»V mislih so ti najprej
drugi,
tuje kraje merish tudi,
245
a pri tebi jok odmeva,
prazen tvoj gradích
sameva,
saj je turshki car na
begu
grad osvojil tvoj na
bregu,
zgrabil Lenchico
kraljico,
250
jo odpeljal lepotico.
Turki so jo ugrabili,
roke ji trdnó vklenili,
so odvlekli ti zhenico,
ljubo ogrsko kraljico,
255
dalech v Turchijo globoko,
tja pod lipico shiroko.«
Reche kralj Matjazh
druzhini:
»Zdajle chasa za skrbi
ni,
danes tretji dan, ko
mine,
260
bo kraljica sred druzhine.«
Shel je v skrinjo okrasheno,
vzel obleko izvezeno,
zraven kape tri od
carja,
kot krasijo janicharja
265
Potlej klical je chevljarje,
da so mu za lepe d'narje
turshke shkornje
naredili.
So krojachi se trudili,
prav do jutra so krojili,
270
celo dolgo noch so shili,
da so turshko ogrinjalo
naredili in ostalo:
chrne svilne
hlamudrache,
rdeche hlache dopetache,
275
srajco z zlatom vso preshito,
s srebrom, da je bolj
barvito.
Potlej male hlapce
skliche,
hishna nega jim
pritiche:
»Glavo mi po sred
obrijte,
280
potlej milo mi izmijte,
da podoben bom menihu,
onemoglemu starihu.«
Chez po turshko se
obleche,
halja se do pet mu
vleche,
285 dal na glavo kape carja,
kot krasijo janicharja.
Shmarni krizh pod haljo
skrije,
sladki glazhek vinca
spije.
K sebi klical je
konjarja,
290
zraven njega orozharja:
»Osedlajte mi konjicha,
belo sivega vranícha,
ki ga dolgo skrivam v
shtali,
turshko boste ga
sedlali,
295
nismo z vodo ga pojili,
smo le vino mu tochili,
jel senene ni drobnice,
smo dajali mu pshenice.
V kachjem strupu
nakalíte
300
sabljo in jo prinesíte,
ki je z zlatom okovana,
ravno prava za pogana.
Skochil gor je na
konjicha,
ki ne potrebuje bicha,
305
saj ni jezden let sedmero,
jahan let ni devetero,
ga spodbodel je z
ostrogo,
vso srebrno, z zlato progo,
da je skochil sokol
sivi,
310
planil v skok je konj iskrivi,
da pod njim se je
kadilo,
pod kopiti zaiskrilo.
Proti soncu sta zdrvela,
preko polja odbrzela,
315
tja chez ogrsko ravnico,
preko meje, chez graníco,
noter v Turchijo
globoko,
prav pod lipico shiroko.
Sredi Turchije so trate,
320
tri so lipe prav koshate,
prva konju je za shtalo,
da se odpochije malo,
se pod drugo ples
prodaja,
a pod tretjo se zaraja.
325
Kralj Matjazh pri mizi reche,
jezik mu namazan steche:
»Vidim, da se ples
prodaja,
da pod lipo se zaraja,
pa bi zvedel rad, kaj
stane,
330
naj zamera ne nastane,
rad zaplésal bi z
dekletom,
s kakim lepim zhenskim
cvetom.«
Veseli se turshki pasha,
prav prijazno se
obnasha,
335
lépo mu besedo vrne,
jezik se mu koj obrne:
»Dajemo jih za zlatnike,
jemljemo she srebrnike,
che pa nismo kos
mozhaku,
340
dajemo zastonj junaku.«
Sezhe kralj Matjazh pod
noshnjo,
ven izvleche tezhko
moshnjo,
vzame tri rumene zlate,
tri Matjazheve dukate,
345
vrzhe jih, da se valijo,
se po mizi kotalijo,
trikrat vsak se
zakotáli,
dokler niso predenj pali,
potlej dolgo
zhvenketajo,
350
prav srebrno zacingljajo,
se ustavijo pred pasho,
oblezhijo tik pred
basho.
Turek skrbno jih
pogleda,
potlej steche mu beseda:
355
»Dobrega so kova zlati,
le Matjazh jih zna kovati.«
Kralj Matjazh mu tole
reche,
jezik mu namazan steche:
»S'nochi karte sva
metala,
360
kocke pozno v noch vadljala,
spor prekinil je zabavo,
pa sem mu odsekal glavo,
che sem vzel mu zhe
zhivljenje,
mu bom pa she
premozhenje,
365
sem si rekel in zlatnike
mu pobral ter
srebrnike.«
Turshki rechejo
gospodje:
»Che tako je,
blagorodje,
da Matjazha si obglavil,
370
v pekel kralja si odpravil,
vse ti plese podarímo,
nich denarja ne zhelimo,
takshnih malo je
junakov,
komaj najti kje
mozhakov,
375
zdaj bo Lenka vedno nasha.«
Kralj Matjazh jih she
povprasha:
»Smem z Alenko se
objeti,
s kralja ljubo zavrteti,
da se hvalil bom chez
leta,
380
kakshna sem vrtel dekleta?«
Turki so odgovorili:
»Pleshi, pleshi, brate
mili,
vendar vanjo nam ne
sili,
ker se bomo razjezili.«
385
Prosit gre Matjazh Alenko,
rajat vabi jo, mladenko,
prime nezhno za rochico,
pelje plesat lepotico,
tja pod lipico koshato,
390
na svileno mehko trato.
Reche godcem zaigrati,
pa zachela sta plesáti.
Prvi raj sta zaplesála,
ga Alenka je vprashála:
395
»Kje so tvoji beli hrami,
da so tukaj nam
neznani?«
Kralj Matjazh Alenki
reche,
jezik mu shegavo steche:
»Konjich moj od tam
prihaja,
400
koder sonce nam zahaja,
tam imam vsaj tri
gradiche,
tja srce ti tvoje
kliche.«
Ji pokazhe prstan zlati,
ki ji ga je dala mati,
405
dneve vse ga je nosila,
a ga je doma pustila,
ko so Turki jo zgrabíli,
pretrdó jo ukleníli.
Drugi raj sta zaplesála,
410
ga Alenka je vprashála:
»Le odkod ti prstan
zlati,
ki mi ga je dala mati?«
Kralj Matjazh Alenki
reche,
jezik mu shegavo steche:
415
»Sem dobil ga pri zhenici,
moji ljubljeni
kraljici.«
Tretji raj so zhe igrali,
reche králjich zheni zali:
»A bi ti mozha spoznala,
420
che bi zdajle z njim plesala?«
Lenki se ochi iskrijo,
njena usta govorijo:
»Meni mochno se dozdeva,
da konchala se je reva,
425
ki me dolgo je bolela,
kar me je svojat ujela.
Bodo Turki te spoznali,
hitro te ob glavo dali.
Prav tezhko sem te
chakala,
430
na zahod pogledovala,
Turki me hudo pestijo,
zdaj pa svoje naj dobijo;
sline so zaman cmokali,
dolgonosi so ostali.«
435
Kralj Matjazh Alenki reche,
jezik mu potiho steche:
»She najhujshe je minljivo,
mi srce spet bije zhivo.
V tretje bova zaplesala,
440 proti konjem se podala,
greva v skoku na
vranicha,
dvignil te bom na konjicha.
Che bom sekal na
desnico,
ti se nagni na levico.«
445 V tretje sta she zaplesala,
proti konjem se podala,
zhe Matjazh je na
konjichu,
gor pomaga she deklichu,
dá na konja jo pred sabo,
450
zhene v dir, kjer vidi Savo,
preko polja in dobrave,
preko grichkaste
planjave;
konj se zhene kakor
ptica,
urno kakor lastovica,
455
kralj Matjazh pa sabljo vzame
in ozira se chez rame,
cent in pol mu sablja
vaga,
turshkega je strah
sovraga;
spodaj kacha je velika,
460
ki z rezila ogenj sika,
kralj jo suche z roko
eno,
da ubrani svojo zheno.
Turki so za njim
planili,
od sramote divje vpili,
465
brado gladi turshki basha,
se smehlja in reche
pasha:
»Bil nekoch sem v tvoji
jechi,
che bo tokrat shlo po
srechi,
bo letela glava tvoja,
470
Lenka bo za vselej moja,
saj mochnó mi lepotica
je pri srcu, krasotica.«
S sabljo kralj na desno
mahne,
Lenka levo se umakne,
475
ko Matjazh na levo sekne,
dêkle v desno se
ulekne.
Proti soncu se obrne,
Turkov se devet prevrne,
basha se pod mizo
skrije,
480 a krdelo Turkov vpije:
»Vrazhje so ochi
zaspale,
da ga niso prepoznale,
kralj Matjazh je bil med
nami,
zdaj smo pa zaznamovani
485
s to sramoto gromozansko:
mi smo z vojsko
velikansko
mu Alenchico oteli,
zheno mu, kraljico
vzeli,
on pa spravi nas v
sramoto
490
s sabljo in junashko roko!«
Ne smehlja se vech
bimbasha,
zdaj zhe vpije turshki
pasha:
»Brzh vrníte se, vojaki,
le nazaj, nazaj,
mozhaki,
495
pol je vojske oblezhalo,
mene je zgreshíl za malo!«
Glave Turkov na ravnico
kakor snopje za zhanjico
padajo, se kotalijo,
500
skozi zrak na tla frchijo.
Dvakrat gor in dol pozhene,
Turke seka razbesnjene.
Prvich skozi vojsko
jaha,
janicharjev pol namaha,
505
drugich se nazaj obrne,
jezdece vse s konj prevrne.
Tretjich prileti do
lipe,
najde vrage vse pobite,
zhivega dobi junaka,
510
le she mladega dechaka.
Njemu kralj Matjazh poreche,
jezik mu srdito teche:
»Tebi smrt naj
prizanese,
da beseda se raznese
515
o Matjazhu korenjaku,
vsakemu je kos junaku,
ni med vami ga mozhaka,
ki bi si bila enaka!«
Reshil je Matjazh
deklicha,
520
v dir pozhene zdaj konjicha,
jezdita do podkovacha,
do umazanca kovacha.
Kralj Matjazh prijazno
pravi:
»To uslugo mi napravi,
525
dal bogato bom plachilo
za kovashko opravilo,
zbosi podkve mi s
konjicha,
pa ga preobuj vranicha,
da jih nosil bo narobe,
530
s chimer spravil bom v zablode
najine zasledovavce,
turshke vse
zalezovavce.«
Hitro je opravil kovec,
saj je spreten bil
podkovec.
535
Kralj mu zlat je dal z levico,
glavo oddrobil z
desnico.
K Savi kônjich
odpekeche,
skochi vanjo in
rezgeche,
dobro ve, kaj zgor
prenasha:
540
kralja slavnega Matjazha
in Alenchico nevesto,
ogrsko kraljico zvesto.
Shel chez reko je
shiroko,
Savo splaval je globoko,
545
potlej skochil na zemljíco,
gor na ogrsko ravnico.