Pogum Revija SRP 2004/3

Bogdan Novak

Pesem o kralju Matjazhu

 

 

 

ALENCHICA

 

 

       Silno zhalostni so chasi,

       solza tuzhnosti ne gasi,

       nashih dedov ni spomina,

       da zhe kdaj bi kraljevina

5      zajechala v takshni stiski,

       hudi davkov so pritiski,

       kmetich nima kje jemati,

       mora zadnji rep prodati,

       vse za kralja zhrtvovati;

10     joche deca, joche mati,

       otrochad za hrano cvili,

       svojim materam se smili.

       Dni zhe teche dolgo leto,

       kar zhivljenje je prekleto,

15    kruh pri hishi se ne peche,

       zhita ni in mlin ne teche,

       zdaj zhivi zares se revno,

       she za sok ni enkrat dnevno.

       Kaj si je Matjazh izmislil,

20    da na kmete je pritisnil?

       Kralj poklical je vojake,

       stare, mlade korenjake,

       bolne, zdrave vse mozhake,

       samske, zákonske junake,

25    vse pobral je v vojsko chrno,

       in ljudi in zadnje zrno.

       Mati joche: te vzredila

       nisem, da bi pokosila

       turshka sablja te v mladosti,

30    meni vsekala bridkosti.

       Oche pravi: vse zhivljenje

       zate sem znojil trpljenje,

       samcat bom na stara leta,

       varnost vsa mi je odvzeta.

35    Sestra solze tochi v hishi,

       kralj pa joka vech ne slishi:

       Bog varuj te, bratec mili,

       angel varje naj te v sili.

       Turek zhe na meji biva,

40    vojska je za davke kriva!

       Starshi, kaj mi je storiti,

       zdaj vas moram zapustiti,

       dalech z vojsko bom prodiral,

       dolgo, dolgo bom marshiral.

45    Ljuba mati, ne zhalujte,

       v srcu svojem ne tugujte,

       moram zdaj vojak postati,

       s kraljem se na vojsko dati,

       kaj bi, mamca, zhalovali,

50    si srce unichevali!

       Bog vam milost bo povrnil,

       da se z vojne zdrav bom vrnil.

       Sablje bomo v roke vzeli,

       telechnjak na ramo deli,

55    dolgo bomo tja hodili,

       Turke bomo prepodili.

       Dolgi so kraljévi marshi,

       vmes na vas bom mislil, starshi,

       se spominjal bom pri mashi,

60    da so redki fantje nashi

       pri dekletih tam ostali,

       pa pri ljub'ci bodo spali,

       mi na strazhi bomo stali

       in se Turkov varovali.

65    Je soldashne se za bati,

       zhe ko te rodijo mati.

 

       Vse cveti, pomlad prihaja,

       mene zhalost le obhaja,

       tudi vsaka ptichka poje,

70    zhalostno srce je moje,

       ker slovo bo treba vzeti,

       pas in sabljo si nadeti.

       Ptichka zhvrgoli in poje,

       a topi srce se moje,

75    njena pesem ni vesela,

       kot da bi v slovo mi pela.

       So se rozh'ce posushile,

       ki so prej me veselile,

       zdaj pa venejo za kajzho,

80    saj grem dalech proch na rajzho.

       Zhalost mi srce obdaja,

       solza iz ochi uhaja,

       kajti ura hitro teche,

       naj na rajzho grem, mi reche,

85    Srechna hisha je spokoja,

       kjer je tekla zibel moja,

       v njej sem mirno spaval,

       zdaj na strazhi bom postaval.

       Ljubi oche, draga mati,

90    moramo slovo jemati,

       chas bi bil za vas skrbeti,

       moram pa po belem sveti.

       Smo s prijatelji sedeli,

       kol'kokrat smo skupaj peli,

95     zdaj pa pesem se pozablja,

       ker me chaka turshka sablja.

       Vam ostanejo device,

       nashe vashke lepotice,

       peli boste vuzeníce,

100   sekali si pisanice,

       meni pa bo kralj darilo,

       sabljo dal mi za vezilo.

       Che pod mechem smrt me najde,

       sonce zame vechno zajde,

105   k Jezusu molite zame,

       naj mi dusho k sebi vzame.

       Mladi jochite, deklichi,

       same boste, ker fantichi

       proch gredo zdaj med junake,

110   v chrno vojsko med vojake.

       Turki zhe so v pokrajíni,

       cesar gre chrnuhov z njimi,

       so prijezdili na cesto,

       ki jih vodi v Budim mesto,

115   kralja radi bi dobili,

       glavo prech mu oddrobili.

       Turshki so chrnuhi zlobni,

       tam so vsi ljudje hudobni,

       fanta nashega dobijo,

120   koj ga v mukah usmrtijo,

       proshnja mila ne zalezhe,

       solza do srca ne sezhe.

       Kamorkoli Turek pride,

       sonce za oblak zaide,

125   pod kopiti vene trava,

       sled za njimi je krvava,

       hishe goltajo plameni,

       stolpi padajo cerkveni,

       vse, kar Turek kdaj obishche,

130   spremeni se v pogorishche.

       Prosimo Boga, Marijo,

       naj ustavita morijo,

       fanta vrneta v obchestvo

       in ohranita kraljestvo.

 

135   Kralj Matjazh se je zaróchil,

       je Alenchico poróchil,

       lepo mlado vzel devico,

       ljubo ogrsko kraljico.

       Spi le malo skup njih dvoje,

140   dneve tri, nochi she troje!

       Dan chetrti mu povejo:

       vojsko pelji brzh na mejo,

       k robu dunajske krajíne,

       dol na ogrske ravnine.

145   Ptichka z veje mu zapoje:

       »Zberi zhe vojake svoje!«

       Reche, jame govoriti:

       »Ni mogoche v vojno iti,

       hlapci niso she vsi zbrani,

150   ne konjichi podkovani;

       sablje nisem she nabrusil,

       pushke nisem preizkusil.«

       Ptichka drugi dan mu poje,

       naj vojake zbere svoje,

155   kralj she vedno se obira,

       da she chrno vojsko zbira.

       Ko mu tretji dan zapoje,

       je pripravljen kralj na boje,

       k sebi klical je konjarja,

160   zraven njega orozharja:

       »Osedlajte mi konjícha,

       belca pol in pol vranícha,

       v kachjem strupu nakalíte

       sabljo in jo prinesíte!«

165   Lenko kliche she zhenico,

       lepo ogrsko kraljico.

       Reche, jame govoriti:

       »Z vojsko moram jaz oditi

       k robu dunajske krajíne,

170   dol na ogrske ravnine.

       Bodo dolgochasni dnevi,

       ti otozhno bode, revi,

       rumenjake shtej gotove,

       varvaj zidane gradove.

175   Naj na vrt te ne pustijo,

       tam te Turki ulovijo.«

 

       Jaha brzega konjicha,

       zdirja z belega gradicha

       k robu dunajske krajíne,

180   dol na ogrske ravnine.

       Tam shotore dela strazha,

       enega she za Matjazha.

       Ko prijaha, mu krichijo,

       Turke onstran prepodijo,

185   se za njimi zaprashijo,

       da se glave kotalijo.

       Prvich skozi Turke jaha,

       janicharjev pol namaha.

       Drugich se nazaj obrne,

190   Turke s konja vse prevrne,

       da premagal je vladarja,

       krive vere poglavarja,

       zhrebec chrnega cesarja,

       zhe s kopiti proch udarja,

195   turshka vojska se je vdala,

       za cesarjem je zbezhala.

       Spotoma je car na begu

       grad osvójil gor na bregu,

       zgrabil Lenko je kraljico,

200   jo odpeljal lepotico

       dalech v Turchijo globoko,

       tja pod lipico shiroko.

 

       Priletela ptica pevka,

       je neznana gostolevka,

205   gleda jo Matjazh strmeche,

       v tretje shotor mu obleche,

       potlej sede mu nad vrata,

       gor na jabolko iz zláta,

       pa Matjazhu glasno poje:

210   »Osedlaj si konje svoje!

       V mislih so ti najprej drugi,

       tuje kraje merish tudi,

       a pri tebi jok odmeva,

       prazen tvoj gradích sameva,

215   saj je turshki car na begu

       grad osvójil tvoj na bregu,

       zgrabil Lenchico kraljico,

       jo odpeljal lepotico

       dalech v Turchijo globoko,

220   tja pod lipico shiroko.

 

       Kralj Matjazh ji tole pravi:

       »Kakshne spletke nosish v glavi?

       ne igraj se z mano, ptica,

       v roki mi je risanica.«

225   »Che igram se s tabo, ptica,

       naj me pochi risanica.«

       Kralj je skochil na konjichka,

       kot na vejo skochi ptichka,

       gnal ga je z udarci bicha,

230   belca pol in pol vranícha,

       je drvel chez polja, mlake,

       prehitel je she oblake,

       prebrzel je belo cesto,

       ki ga pelje v Budim mesto;

235   dokler svojega gradicha

       videl ni, je gnal konjicha.

       Vsa druzhina ga zhe chaka,

       mojshkra spredaj grenko plaka,

       vsi zhalujejo turobno,

240   solze tochijo zhalobno.

       Mati je pri pechi stala,

       prav grdo se je drzhala:

       »V mislih so ti najprej drugi,

       tuje kraje merish tudi,

245   a pri tebi jok odmeva,

       prazen tvoj gradích sameva,

       saj je turshki car na begu

       grad osvojil tvoj na bregu,

       zgrabil Lenchico kraljico,

250   jo odpeljal lepotico.

       Turki so jo ugrabili,

       roke ji trdnó vklenili,

       so odvlekli ti zhenico,

       ljubo ogrsko kraljico,

255   dalech v Turchijo globoko,

       tja pod lipico shiroko.«

       Reche kralj Matjazh druzhini:

       »Zdajle chasa za skrbi ni,

       danes tretji dan, ko mine,

260   bo kraljica sred druzhine.«

       Shel je v skrinjo okrasheno,

       vzel obleko izvezeno,

       zraven kape tri od carja,

       kot krasijo janicharja

265   Potlej klical je chevljarje,

       da so mu za lepe d'narje

       turshke shkornje naredili.

       So krojachi se trudili,

       prav do jutra so krojili,

270   celo dolgo noch so shili,

       da so turshko ogrinjalo

       naredili in ostalo:

       chrne svilne hlamudrache,

       rdeche hlache dopetache,

275   srajco z zlatom vso preshito,

       s srebrom, da je bolj barvito.

       Potlej male hlapce skliche,

       hishna nega jim pritiche:

       »Glavo mi po sred obrijte,

280   potlej milo mi izmijte,

       da podoben bom menihu,

       onemoglemu starihu.«

       Chez po turshko se obleche,

       halja se do pet mu vleche,

285   dal na glavo kape carja,

       kot krasijo janicharja.

       Shmarni krizh pod haljo skrije,

       sladki glazhek vinca spije.

       K sebi klical je konjarja,

290   zraven njega orozharja:

       »Osedlajte mi konjicha,

       belo sivega vranícha,

       ki ga dolgo skrivam v shtali,

       turshko boste ga sedlali,

295   nismo z vodo ga pojili,

       smo le vino mu tochili,

       jel senene ni drobnice,

       smo dajali mu pshenice.

       V kachjem strupu nakalíte

300   sabljo in jo prinesíte,

       ki je z zlatom okovana,

       ravno prava za pogana.

       Skochil gor je na konjicha,

       ki ne potrebuje bicha,

305   saj ni jezden let sedmero,

       jahan let ni devetero,

       ga spodbodel je z ostrogo,

       vso srebrno, z zlato progo,

       da je skochil sokol sivi,

310   planil v skok je konj iskrivi,

       da pod njim se je kadilo,

       pod kopiti zaiskrilo.

       Proti soncu sta zdrvela,

       preko polja odbrzela,

315   tja chez ogrsko ravnico,

       preko meje, chez graníco,

       noter v Turchijo globoko,

       prav pod lipico shiroko.

 

       Sredi Turchije so trate,

320   tri so lipe prav koshate,

       prva konju je za shtalo,

       da se odpochije malo,

       se pod drugo ples prodaja,

       a pod tretjo se zaraja.

325   Kralj Matjazh pri mizi reche,

       jezik mu namazan steche:

       »Vidim, da se ples prodaja,

       da pod lipo se zaraja,

       pa bi zvedel rad, kaj stane,

330   naj zamera ne nastane,

       rad zaplésal bi z dekletom,

       s kakim lepim zhenskim cvetom.«

       Veseli se turshki pasha,

       prav prijazno se obnasha,

335   lépo mu besedo vrne,

       jezik se mu koj obrne:

       »Dajemo jih za zlatnike,

       jemljemo she srebrnike,

       che pa nismo kos mozhaku,

340   dajemo zastonj junaku.«

       Sezhe kralj Matjazh pod noshnjo,

       ven izvleche tezhko moshnjo,

       vzame tri rumene zlate,

       tri Matjazheve dukate,

345   vrzhe jih, da se valijo,

       se po mizi kotalijo,

       trikrat vsak se zakotáli,

       dokler niso predenj pali,

       potlej dolgo zhvenketajo,

350   prav srebrno zacingljajo,

       se ustavijo pred pasho,

       oblezhijo tik pred basho.

       Turek skrbno jih pogleda,

       potlej steche mu beseda:

355   »Dobrega so kova zlati,

       le Matjazh jih zna kovati.«

 

       Kralj Matjazh mu tole reche,

       jezik mu namazan steche:

       »S'nochi karte sva metala,

360   kocke pozno v noch vadljala,

       spor prekinil je zabavo,

       pa sem mu odsekal glavo,

       che sem vzel mu zhe zhivljenje,

       mu bom pa she premozhenje,

365   sem si rekel in zlatnike

       mu pobral ter srebrnike.«

       Turshki rechejo gospodje:

       »Che tako je, blagorodje,

       da Matjazha si obglavil,

370   v pekel kralja si odpravil,

       vse ti plese podarímo,

       nich denarja ne zhelimo,

       takshnih malo je junakov,

       komaj najti kje mozhakov,

375   zdaj bo Lenka vedno nasha.«

       Kralj Matjazh jih she povprasha:

       »Smem z Alenko se objeti,

       s kralja ljubo zavrteti,

       da se hvalil bom chez leta,

380   kakshna sem vrtel dekleta?«

       Turki so odgovorili:

       »Pleshi, pleshi, brate mili,

       vendar vanjo nam ne sili,

       ker se bomo razjezili.«

 

385   Prosit gre Matjazh Alenko,

       rajat vabi jo, mladenko,

       prime nezhno za rochico,

       pelje plesat lepotico,

       tja pod lipico koshato,

390   na svileno mehko trato.

       Reche godcem zaigrati,

       pa zachela sta plesáti.

       Prvi raj sta zaplesála,

       ga Alenka je vprashála:

395   »Kje so tvoji beli hrami,

       da so tukaj nam neznani?«

       Kralj Matjazh Alenki reche,

       jezik mu shegavo steche:

       »Konjich moj od tam prihaja,

400   koder sonce nam zahaja,

       tam imam vsaj tri gradiche,

       tja srce ti tvoje kliche.«

       Ji pokazhe prstan zlati,

       ki ji ga je dala mati,

405   dneve vse ga je nosila,

       a ga je doma pustila,

        ko so Turki jo zgrabíli,

       pretrdó jo ukleníli.

       Drugi raj sta zaplesála,

410   ga Alenka je vprashála:

       »Le odkod ti prstan zlati,

         ki mi ga je dala mati?«

       Kralj Matjazh Alenki reche,

       jezik mu shegavo steche:

415   »Sem dobil ga pri zhenici,

       moji ljubljeni kraljici.«

         Tretji raj so zhe igrali,

       reche králjich zheni zali:

       »A bi ti mozha spoznala,

420   che bi zdajle z njim plesala?«

       Lenki se ochi iskrijo,

         njena usta govorijo:

       »Meni mochno se dozdeva,

       da konchala se je reva,

425   ki me dolgo je bolela,

       kar me je svojat ujela.

       Bodo Turki te spoznali,

       hitro te ob glavo dali.

       Prav tezhko sem te chakala,

430   na zahod pogledovala,

       Turki me hudo pestijo,

         zdaj pa svoje naj dobijo;

       sline so zaman cmokali,

       dolgonosi so ostali.«

435   Kralj Matjazh Alenki reche,

       jezik mu potiho steche:

         »She najhujshe je minljivo,

       mi srce spet bije zhivo.

       V tretje bova zaplesala,

440   proti konjem se podala,

       greva v skoku na vranicha,

         dvignil te bom na konjicha.

       Che bom sekal na desnico,

       ti se nagni na levico.«

 

445   V tretje sta she zaplesala,

       proti konjem se podala,

       zhe Matjazh je na konjichu,

       gor pomaga she deklichu,

       dá na konja jo pred sabo,

450   zhene v dir, kjer vidi Savo,

       preko polja in dobrave,

       preko grichkaste planjave;

       konj se zhene kakor ptica,

       urno kakor lastovica,

455   kralj Matjazh pa sabljo vzame

       in ozira se chez rame,

       cent in pol mu sablja vaga,

       turshkega je strah sovraga;

       spodaj kacha je velika,

460   ki z rezila ogenj sika,

       kralj jo suche z roko eno,

       da ubrani svojo zheno.

       Turki so za njim planili,

       od sramote divje vpili,

465   brado gladi turshki basha,

       se smehlja in reche pasha:

       »Bil nekoch sem v tvoji jechi,

       che bo tokrat shlo po srechi,

       bo letela glava tvoja,

470   Lenka bo za vselej moja,

       saj mochnó mi lepotica

       je pri srcu, krasotica.«

       S sabljo kralj na desno mahne,

       Lenka levo se umakne,

475   ko Matjazh na levo sekne,

       dêkle v desno se ulekne.

       Proti soncu se obrne,

       Turkov se devet prevrne,

       basha se pod mizo skrije,

480   a krdelo Turkov vpije:

       »Vrazhje so ochi zaspale,

       da ga niso prepoznale,

       kralj Matjazh je bil med nami,

       zdaj smo pa zaznamovani

485   s to sramoto gromozansko:

       mi smo z vojsko velikansko

       mu Alenchico oteli,

       zheno mu, kraljico vzeli,

       on pa spravi nas v sramoto

490   s sabljo in junashko roko!«

       Ne smehlja se vech bimbasha,

       zdaj zhe vpije turshki pasha:

       »Brzh vrníte se, vojaki,

       le nazaj, nazaj, mozhaki,

495   pol je vojske oblezhalo,

         mene je zgreshíl za malo!«

       Glave Turkov na ravnico

       kakor snopje za zhanjico

       padajo, se kotalijo,

500   skozi zrak na tla frchijo.

         Dvakrat gor in dol pozhene,

       Turke seka razbesnjene.

       Prvich skozi vojsko jaha,

       janicharjev pol namaha,

505   drugich se nazaj obrne,

         jezdece vse s konj prevrne.

       Tretjich prileti do lipe,

       najde vrage vse pobite,

       zhivega dobi junaka,

510   le she mladega dechaka.

         Njemu kralj Matjazh poreche,

       jezik mu srdito teche:

       »Tebi smrt naj prizanese,

       da beseda se raznese

515   o Matjazhu korenjaku,

         vsakemu je kos junaku,

       ni med vami ga mozhaka,

       ki bi si bila enaka!«

 

       Reshil je Matjazh deklicha,

520   v dir pozhene zdaj konjicha,

       jezdita do podkovacha,

       do umazanca kovacha.

       Kralj Matjazh prijazno pravi:

       »To uslugo mi napravi,

525   dal bogato bom plachilo

       za kovashko opravilo,

       zbosi podkve mi s konjicha,

       pa ga preobuj vranicha,

       da jih nosil bo narobe,

530   s chimer spravil bom v zablode

       najine zasledovavce,

       turshke vse zalezovavce.«

       Hitro je opravil kovec,

       saj je spreten bil podkovec.

535   Kralj mu zlat je dal z levico,

       glavo oddrobil z desnico.

      

       K Savi kônjich odpekeche,

       skochi vanjo in rezgeche,

       dobro ve, kaj zgor prenasha:

540   kralja slavnega Matjazha

       in Alenchico nevesto,

       ogrsko kraljico zvesto.

       Shel chez reko je shiroko,

       Savo splaval je globoko,

545   potlej skochil na zemljíco,

       gor na ogrsko ravnico.

 

 

 

Opombe

VIII Pasha