Pogum Revija SRP 2004/1

Lucijan Vuga

MEGALITSKI JEZIKI I

 

 
 
ZAKLAD Z BANJSHKE PLANOTE

 

 

Banjshice so nad Mostom na Sochi in povsem zgresheno bi bilo rechi, da so ostale zunaj zanimanja Svetolucijcev v dolini; prav nasprotno je moralo biti res, da so namrech tudi Banjshice sodile v tisti krog dogajanj, ki so prispevala k nastanku svetolucijske kulture, le da so premalo raziskane ali skoraj povsem neraziskane. Dokaz za to je nakljuchna zakladna najdba s Kanalskega Vrha.

Pod zgornjim naslovom bomo obravnavali nekoliko shirshe ozemlje kot samo Banjshko planoto; zajeli bomo she Chepovanski dol na vzhodu, na jugu segli do obronkov gora nad Gorico in malo chez na Kras, na zahodu do Nadizhe in na severu do Idrijce.

 

 

Banjshki planoti, ki lezhi na povprechni vishini med 600 in 700 m nad morjem, pravimo na kratko tudi Banjshice. Prav na svojem severnem koncu se stika z Mostom na Sochi in tako z obmochjem svetolucijske kulture. Ozemlje je krashkega znachaja, vendar niso le pobochja proti Sochi in Idrijci obrashchena z gozdovi in zelenimi pashniki, namrech je planota nasploh travnata z vmesnimi gozdovi in zlasti primerna za pasho. Od tod se odpirajo chudoviti razgledi po vseh Julijcih, pa tudi Karnijske Alpe in Dolomiti so ob lepem vremenu kot na dlani. Proti vzhodu se planota nadaljuje v Trnovski gozd, od tam pa na Nanoshko planoto. Osrednji del Banjshic ima naokoli nekaj sto metrov vishje vrhove kot strazhne stolpe: Rojchev hrib, Volnik, Kanalski vrh, Kuk, Jelenk, Kobilek, Vodice, Podlashki vrh in Sveta Gora, na osrednjem delu je travnato Sleme. Planoto po sredini deli globoka zareza potoka Avshchka, sicer pa je polna krashkih brezen, ki jih je skoraj sto, najgloblje je juzhno od Kanalskega vrha in sega vsaj 518 m globoko.

Chepovanska dolina (ali kot nekateri she pravijo Chepovanski suhi dol) je le 1 do 2 km shiroka, a kar 20 km dolga in 300 do 400 m globoko vrezana v okolishki relief ter v bistvu lochuje Banjshko od Trnovske planote. Chepovanska dolina se na severu pri Grudnici prevali v dolino Idrijce, na jugu na Prevalu pa v gorishko ravnino; geologi sklepajo glede na geoloshko sestavo in izoblikovanost reliefa, da je nekoch zdavnaj tod tekla reka, morda Socha ali kakshen drug vodni tok, o tem so geologi veliko razmishljali (prim.  v moji knjigi Jantarska pot).

Torej na Kanalskem Vrhu so odkrili depo, menda se je to nakljuchno zgodilo domachinu, ki je z minskim detektorjem iskal predvsem ostanke iz prve svetovne vojne. K srechi je bil mozh toliko osveshchen in poshten, da je zadevo prijavil pristojnim in se je zaklad ohranil v celoti ter v izredno dobrem stanju. Kje je ta Kanalski Vrh?

Da bi umestili to mikrolokacijo v shirshi in najshirshi prostor, bo morda najbolje, da si ogledamo davno omrezhje poti.

 

  

 

 

Che izhajamo iz domneve, da so Rimljani pretezhno le izboljshevali, shirili in utrjevali (pra)stare poti ter gradili mostove ipd., potem bo zanimivo pogledati, kako so bile te poti razpredene po nashem ozemlju.

 

 

 

 

Chez Banjshko planoto so zhe v predzgodovini vodile poti od obal Jadranskega morja na Tolminsko, od tam pa chez gore v Bohinj in na Gorenjsko, na drugo stran pa chez Cerkljansko in Idrijsko pogorje v Shkofjo Loko ali proti Vrhiki in Logatcu na Ljubljansko barje.

 

 

 

Izsek iz zemljevida v Zgodovina Slovencev (CZ, Ljubljana, 1979, str. 73): Rimske ceste na podrochju Slovenije.

 

 

Iz zemljevida, ki je nepopoln, saj manjkajo odseki, za katere ni prav jasno, kako so potekali, je razvidno, da je od morja shla cesta od Gradezha in Ogleja po desnem bregu Soche do Pons Sonti ter naprej po Vipavski dolini, medtem ko je od Fons Timavi shla pot proti severu na Kras in se tam razvejila na vech strani. Pri Siliganumu se je cesta razcepila, en krak je potekal po desnem bregu Soche, to je po vzhodnih obronkih Gorishkih Brd, in je pripeljala do Mosta na Sochi ter od tam naprej proti Kobaridu in Bovcu na Koroshko ali v dolino Idrijce oziroma Bache. Drugi krak pa se je vzpel proti Chepovanu in Banjshicam.

Ochitno so po teh cestah ne shele takrat, ampak zhe veliko prej potovali trgovci in drugi z boljshimi ali slabshimi nameni. Zato nas ne sme chuditi, che she danes odkrivajo ne le posamezne antichne predmete, marvech pravcate zaklade, kakrshen je tisti s Kanalskega Vrha. Na tem predalpskem prostoru mrgoli najrazlichnejshih zhe odkritih in bolj ali manj raziskanih najdishch; kot smo zhe slishali od strokovnjakov, pa mora biti she veliko stvari pod zemljo in celo tam, kjer doslej ni nihche niti pomislil.

Zhe bezhen pogled na zemljevid nam omogochi, da si ustvarimo podobo o tem, kako poseljena je bila pokrajina zhe od nekdaj in so kasnejshi rodovi pretezhno le nadzidavali, prizidavali, shirili... A ne tako redko so tudi povsem opustili dolocheno lokacijo, ki sta jo prekrila zemlja in rastje, da danes komaj she slutimo njeno preteklost.

Irena Mirnik Prezelj je zapisala naslednjo misel (Arheoloshki vestnik, 53, 2002, str. 385-401) v chlanku Sodobna sociologija o problemih etnichnosti, narodov (nacionalizmov) in danashnja arheologija: »Dokler bomo arheologi she naprej vztrajno iskali popke narodov tako, da bomo enachili arheoloshke kulture z monolitnimi etnichnimi entitetami, ne bomo nikoli razumeli mnogovrstnih praks, ki so vkljuchene v oblikovanje preteklih etnichnosti (podchrtala avtorica), hkrati pa bomo she naprej dajali nacionalistom v roke shkarje in platno za ukrojevanje mitemov.« Drzhalo bo, da je bilo tega veliko in tudi danes ne gre brez tovrstnih zastranitev, toda (pra)zgodovina se pach ukvarja s chloveshtvom na njegovi poti od primata (ali she pred njim) do danashnjih dni. In pri tem se ni mogoche izogniti niti skupinam ljudi, imenujmo jih plemena, rodove, ljudstva, narode ali kakor hochemo, saj je to grupiranje botrovalo vsakrshnim spopadom, vojnam in celo medsebojnemu iztrebljanju, a je po drugi strani prispevalo k razcvetu in bogatitvi, oplajanju razlichnih kultur ali civilizacij. Vendar se paleolingvisti trudijo razpoznati in rekonstruirati davne jezike in njihov razvoj, eden izmed njih je nash Karel Oshtir, v najnovejshem chasu pa na primer Mario Alinei, ki povsem zanika rasistichne teorije; to mu omogocha, da na temnelju teorije kontinuitete pojasnjuje tudi neolitske jezike.

Videli bomo, da je tudi najdba na Kanalskem Vrhu dokaz take interakcije na velikanskih razdaljah od Male Azije do nashih krajev in she dalje. Nichkolikokrat je bila zhe opisana davna trgovina ali blagovna menjava na takshnih oddaljenostih, ki nam she danes s sodobnimi prevoznimi sredstvi vzbujajo sposhtovanje.

Banjshko najdbo sta opisala Beatriche Zhbona-Trkman in A. Bavdek (Depojski najdbi s Kanalskega vrha, v B. Trzhan (ed.) Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem, II, Ljubljana, 1996), vendar se mi zdi zanimivejsha kasnejsha doktorska teza Petra Turka iz leta 2000: Depoji pozne bronste dobe med panonskim in apeninskim prostorom, ker odrazha nov, svezh odnos do zgodovinskih interpretacij. Zhe motto njegovega dela je nenavaden, izbral si ga je pri filozofu F. W. Nietzscheju iz dela Tako je govoril Zaratustra: »In vse, o chemer pojem in po chemer hrepenim, je v tem, da eno domislim in zdruzhim, kar so drobci in zagonetke in srhljive zadeve. In kako bi le prenesel, da sem chlovek, che bi chlovek ne bil tudi pesnik in razreshevalec zagonetnih in srhljivih zadev!« V tem citatu vidim Turkovo zheljo po izstopanju iz ustaljenih shem, togih doktrin in predpisanih obrazcev; ustvarjalni napor v katerikoli znanosti je preskok iz okvirov veljavnega in vstop v svet she neznanega, to sicer prinasha tveganje, a je lahko poplachano z velichastnostjo in vzhichenjem odkritja. To pomisel mi potrjuje she ena od njegovih iskreno-pogumnih in za mladega doktoranta drznih izjav (tochka IV): »Znachilnost teh mlajshih depojev in prostorske navezave, ki jih nakazujejo njihovi predmeti, pa lahko po mojem mnenju mnogo bolje pojasnijo genezo in vzvode za npr. ''nenaden'' pojav mediteranskega bogastva v elitnih grobovih starejshe zhelezne dobe. Che mi je bilo torej pred shtirimi leti jasno, da bo ob 40 poznanih poznobronastodobnih depojih iz podrochja Slovenije v bodoche mozhno vsakega novoodkritega elegantno umestiti v obstojecho kronoloshko strukturo, regionalno, in, nenazadnje, interpretativno shemo, mi danes to ni vech niti najmanj jasno.« (podchrtal L.V.) Tako strokovno poshtenost globoko sposhtujem in jo jemljem v smislu velikih duhov preteklosti: »Vem, da nich ne vem«, cheprav niti od dalech ne mislim tega aplicirati na Petra Turka, ki je dokazal erudicijo in moch sklepanja. To, kar me pri njem navdushuje, sledi iz teh premis, ki jih opredeli tudi s precizacijo, da je zanj pomembno delo B. Trzhana (ed.) Depojske in posamezne kovinske najdbe bakrene in bronaste dobe na Slovenskem, I in II, ter je s svojim prispevkom hotel dopolniti in spremeniti poudarke in interpretacije tega dela, ki jih zaznamo v naslednji Turkovi navedbi (III): »V septembru 1995 [sem] sodeloval pri strokovnem izkopavanju depojskih najdb iz Dragomlja ... za razumevanje razlogov, ki so bronastodobne prebivalce vodili k tovrstnim dejavnostim ... Menim, da predstavljajo novi podatki iz Dragomlja v tem smislu izredno pomembno dopolnitev in nudijo mozhnost kvalitetnega preskoka pri interpretaciji depojskih aktivnosti.« In nekoliko naprej she (III in IV): »V novejshem chasu so nastopile shtevilne novosti v kronoloshkih raziskavah in absolutni dataciji poznobronastodobih in starejshezheleznodobnih horizontov, ki izhajajo iz sodobnih naravoslovnih – predvsem dendroloshkih – datacij naselbinskih in grobishchnih sklopov. Nadaljuje se zhivahna debata o razumevanju razlogov ... pri chemer se zdi, da zagovorniki ... na eni in ... drugi strani trdno ostajajo za svojimi okopi in se she ne nakazujejo take ali drugachne kompromisne interpretacije.« Ta izvlechek se mi je zdel primeren, ker usmeri nasho pozornost na tolikokrat izrecheno opozorilo uglednih zgodovinarjev, da so v zgodovinopisju nujne interpretacije hkrati brezpogojno ves chas podvrzhene tudi kritiki in reinterpretaciji. Peter Turk nadaljuje (IV): »Ne nazadnje, za razliko od sploshno uveljavljenega preprichanja, da se z delom, kakrshno je nedavna objava bronastodobnih depojev in posamichnih najdb iz Slovenije, lahko dolocheno temo pospravi ''ad acta'', se ne strinjam. Nasprotno menim, da je tako obsezhna in kompleksna tematika, ki bistveno zadeva shirshe vidike historichne interpretacije pozne bronaste dobe na nashem prostoru, tako rekoch neizchrpna in lahko take objave le spodbujajo nadaljnje raziskave.«

 

Che povzamem iz omenjenih razprav, je depo s Kanalskega Vrha ena redkih vechjih najdb meshane sestave, za katero je mogoche rechi, da je ohranjena v celoti, cheprav so nekaj predmetov prepustili najditeljem. Ni moj namen, da opisoval vsebino depoja, marvech bi le nakazal dolochene povezave, ki jih je mogoche predvidevati na podlagi predmetov iz tega depoja in drugimi zelo dalech stran, celo v Mali Aziji.

Peter Turk se je podrobneje posvetil tudi kolesnim obeskom, ki naj bi bili nosilci simbolnih sporochil uporabnikom oz. sredstvo obrachanja k numinoznemu (op. L.V.: nemshko numinos, iz latinshchine numen, numinis »moch, bozhja volja«); pri tem se po Turkovem mnenju velja vprashati, ali ta najdba lahko prispeva k sploshnemu razumevanju problema ''neracionalnih vidikov metalurshkih dejavnosti'' in ali velja teza o proto-alkimistichnem obnashanju bronastodobnih prebivalcev Evrope? Po njegovem je alkimija nedvomno pojem, ki se ga v modernem smislu jemlje kot nekaj slabshalnega, cheprav je predstavljala prvi skromen korak k sodobni kemiji. Vendar alkimija naj ne bi bila zgolj to, saj je igrala v starih chasih dolocheno filozofsko in predvsem religiozno vlogo, kamor je sodila tudi numerologija, s poglabljanjem v prehajanje iz kaosa v red. Kolesasti motivi so prvotno predstavljali lunarni simbol in Peter Turk se vprasha (po pripombi 213): »Je mozhno v navedenih nenavadnih znachilnostih gradiva iz Kanalskega Vrha I videti prazgodovinski izraz dejavnosti, povezanih s simbolnim urejanjem odnosov v skupnosti, med skupnostjo in svetom okoli nje? Po eni strani drzhi, da so tovrstne teze shpekulativne, posebej che jih poskushamo aplicirati na gradivo in populacije iz globoke prazgodovine. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da so tudi vse teze, ki brez kakrshnekoli refleksije aplicirajo pojme, kot so trgovec in trgovina (in ki nosijo s seboj nikoli izrecheno, a kljub temu samo po sebi umevno sodobno konotacijo) na globoko prazgodovino, prav tako shpekulativne ...«. 

Ochitno Peter Turk ostaja zvest svojemu mottu, da se ne izogiba niti nenavadnejshim sklepom ali, kot jim sam pravi, ''shpekulacijam'', da bi le vrtal proti resnici, kaj v bistvu pomenijo posamezni predmeti, ki jih je davni popotnik, trgovec, obrtnik-metalurg ...(?) zakopal na Kanalskem Vrhu. Mislim, da je tista oseba vse to pomalem, saj je chlovek vselej celovita osebnost in ne le zgolj enostranska; tako je bil veliki pesnik Goethe tudi fizik in she kaj, tako je lahko kemik priznan pisatelj, kot je bil nash Igor Torkar-Boris Fakin. A gre za she nekaj vech. Davni popotnik, po vsem sodech, ni prenashal le konchnih izdelkov, marvech tudi polsurovino – ingote, pogache brona. Drugi raziskovalci so zhe dognali, da so posamezni izdelki nastajali na kraju samem, pri narochniku, ki si je zazhelel to ali ono, glede na svoje kulturne, verske ali utilitarne potrebe in obichaje. Tako so bili verjetno mnogi trgovci hkrati tudi livarji in celo umetniki, kiparji, ki so sproti izdelovali modele za ulivanje. Skratka, to so bili ljudje, bogati z raznovrstnim praktichnim znanjem, in ker so potovali po shirshem prostoru, morda ali skoraj gotovo tudi iz Male Azije ali iz Grchije in z Balkana tudi v nashe kraje, so prenashali s tem tudi znanje in védenje iz shirokega sveta, vkljuchno s tujo mitologijo, verovanji in navadami. To je bila v nekem smislu prvotna globalizacija.

Tu obravnavani kolesasti obeski res lepo pristajajo zhenski kot nakit, toda ali je nakit res samo v okras? Nekateri opozarjajo, da v muslimanskih dezhelah, kjer sta poroka in tudi lochitev veliko manj formalizirani kakor v nekaterih drugih okoljih, zhenska nosi pretezhni del svojega zlatega nakita na sebi, da v primeru lochitve, ki je lahko nenadna, vzame s seboj najnujnejshe premozhenje. Morda je to poenostavljen primer, toda nich nenavadnega se nam ne zdi tudi v nashem okolju, che kdo v stiski proda ali zastavi celo porochni prstan, da ne omenimo drugega okrasja, za pokritje nujnih izdatkov. Torej je nakit obenem neke vrste prirochen prihranek za hude chase. Nedvomno pa so bili zhe od prachloveka dalje v rabi najrazlichnejshi amuleti, vrazhni obeski proti urokom, to se vleche vse do danashnjih dni (in zdi se mi, da so chedalje bolj v navadi). S tem pa so povezana verovanja v magichne, charobne nadnaravne sile, bozhanstva in podobno; to sodi zhe v sfero prvotnega abstraktnega umovanja ob chlovekovem iskanju odgovorov na skrivnosti narave.

 

 

Primerki: vzorci kolesastih obeskov s Kanalskega Vrha – iz dela Petra Turka

 

 

 

Poshkodovani zlati kolesasti obesek iz bronaste dobe iz Salurja v Turchiji

 

 

Kljub temu, da je Mala Azija izrednega pomena za preuchevanje zgodovine in povezav Evrope z Mezopotamijo, saj naj bi prek Anatolije prihajali vplivi neolitske revolucije v nashe kraje, che zhe ni bila zibelka Indoevropejcev (po Colinu Renfrewu), je zlasti njen severni del razmeroma slabo raziskan, saj so zacheli s sistematichnimi izkopavanji shele proti koncu osemdesetih let 20. st. V prispevku arheologa Rogerja Matthewsa (tudi direktorja angleshkega inshtituta za arheologijo v Ankari) Project Paphlagonia: landscapes with figures (Anatolian Archaeology, Research reports of the British Institute of Archaeology at Ankara, vol. 5, 1999, str. 16-18) je objavljena tudi zgornja slichica kolesastega obeska, ki povsem ustreza obeskom, najdenim v depoju na Kanalskem Vrhu. Torej nekaj tisoch kilometrov narazen sta ti dve najdbi, toda zhe v bronasti dobi ni bilo nepremagljivih ovir, da ne bi prihajalo do blagovne in kulturne izmenjave. R. Matthews zachenja svoj chlanek z naslednjimi besedami: »V projektu Paflagonija prouchujemo nachine, kako pokrajine in ljudje medsebojno vplivajo, sodelujejo v razlichnih chasovnih obdobjih.« Podrochje Paflagonije (mimogrede, od tod naj bi bili paflagonski Veneti, ki jih omenja Homer v Iliadi, da so prishli na pomoch Trojancem za obrambo pred Grki) je geoloshko dokaj neprimerno za chloveshka bivalishcha, slano kamnito zemljishche, prostrana neplodna pustinjska ravan, je morda predstavljalo naravno mejo kot nikogarshnja zemlja za Hetite med pozno bronasto dobo; njihova prestolnica Hattusha je lezhala komaj nedaj deset kilometrov juzhneje. Tudi potresi so pogosti in arheoloshko je potrjeno, da so v tisochletjih mnogi rushilni potresi povsem unichili tamkajshnja mesta, a vseeno so na dolochenih obmochjih vselej znova vznikala iz rushevin. Kako to? Prav geoloshke posebnosti omogochajo, da iz zemeljskih razpok vrejo na dan mochni vrelci pitne vode, kar je v teh pustinjskih in sushnih krajih pravcati blagoslov, in ljudje se med koristmi in napastmi odlochajo v prid prevladujochega. V Paflagoniji je kakshnih shest manjshih jezer, ki pa so pretezhno slana. Tudi vodni izviri niso bili vselej samo ti, ki so znani danes, saj se med potresi nekateri zamashijo in odprejo novi. Za chas kamene dobe so bila pomembna nahajalishcha kremena, in prav v pokrajini Salur, nedalech od mesta Orta, je takshno obsezhno lezhishche. Najdbe iz srednjega paleolitika potrjujejo, da so takratni prebivalci izkorishchali to kamnino. She pomembnejsha za arheologijo Salurja pa je v gomili najdena glajena lonchenina iz daljshega obdobja, morda od neolitika in halkolitika skozi zgodnjo bronasto dobo vse do zhelezne dobe. Ob glavni gomili so jasni znaki zgodnjebronastodobnega pokopalishcha s shirokimi zharnimi pokopi, ki je na zhalost zaradi oranja skoraj unicheno. Prav tu so nashli bronasto britev in tolkach ter zlat obesek, kar je primerljivo z znamenitimi zgodnjebronastodobnimi najdbami na lokaciji Alaca Höyük; namig na morebitno bogastvo tega nahajalishcha in regije v 3. tisochletju pr. n. sht., ko je bilo to mejno podrochje za indoevropske Hetite z blizhnjo prestolnico. V goratem predelu pa je zhivelo ljudstvo Kashka, nenehna pretnja prebivalcem v ravnini; o tem ne prichajo zgolj pisni viri z nahajalishch v Hattushi in Masatu, marvech tudi utrjena naselja na strateshkih tochkah, od koder je bilo mogoche nadzirati shirsho okolico, a so hkrati imela zagotovljeno svezho pitno vodo z njivami v okolici! Torej so Hetiti vojashko obvladovali zelo nemirno pokrajino tako, da so poljedelci v utrjenih naseljih z vodo pridelali dovolj hrane za vzdrzhevanje sebe in vojashke posadke. She vech, to so bile oskrbovalne postojanke za hetitsko armado, ko se je podajala na kazenske ekspedicije v gore nad Kashke. Okoli leta 1180 pr. n. sht. je propadla hetitska drzhava in prishli so Frigijci, kot je mogoche dognati po drugachnih grobnih pridatkih – pojavili so se tumulusi na slemenih, gorskih vrhovih in celo na dnu gorskih dolin po vsej Paflagoniji. Stotine zheleznodobnih tumulusov ob takratnih naseljih she chaka na raziskovalce. Prav za zhelezno dobo je znachilno she posebej mochno utrjevanje naselij na vrhovih vzpetin, s suhozidanimi obzidji in neredko z utrdbami, cheprav je nenavadno, da se pojavljajo celo v bolj odmaknjenih krajih, kar kazhe na to, da so morda sluzhila bolj za zavetje kakor za stalno prebivanje.

Ta nekoliko daljshi povzetek iz porochila arheologov o izkopavanjih v Paflagoniji se mi je zdel primeren zato, da vidimo, kako se je v tistem chasu na ogromnih razdaljah poravzaprav razvijala skoraj identichna kultura ne le v (morebiti nakljuchnem) okrasju, kakrshno so kolesasti obrochki, orodje in orozhje, marvech tudi v utrjevanju naselij, in kakor so to opravili, je primerljivo z gradishchi na Krasu in v Istri!

V Jantarski poti sem tudi nakazal jezikoslovne raziskave semitologa Giovannija Semerana, ki ga je izzvalo nenavadno veliko shtevilo latinskih in grshkih besed, za katere niso poznali etimologije, a je on nashel zanje ustrezno razlago v prastari akadshchini, razbrani z mnozhice glinastih ploshchic, izkopanih v Mezopotamiji. Po Semeranovi metodologiji sem prouchil, kakshne vplive akadshchine je mozhno zaznati v slovenshchini, in ugotovil presenetljive podobnosti. To ni tako chudno, che sedaj spoznavamo globoke vzporednice tudi na podrochju arheoloshkih najdb, utrjevanja naselij itd.!

Ali je shlo pri tem res zgolj za posamezne popotnike, trgovce, iskalce rud...?

Zagotovo ne!

Obstaja vrsta indicev, da so bila gradishcha odgovor na pomembna dogajanja na shirshem prostoru Sredozemlja. Mislim pa, da pri tem ni shlo toliko za ''selitve ljudstev'', marvech bolj za gibanje relativno majhnih skupin, kot smo zhe pogojno rekli ''elit'', bodisi da so bile to vojashke kaste, neke vrste potujochi srednjeveshki vitezi, ki so se vdinjali zdaj temu, potem onemu gospodarju, ko jih drugje niso potrebovali vech ali pa so se morali umakniti po porazih ipd.

Drugi vzrok za selitve manjshih skupin so bile t.i. ''svete pomladne odprave'' (ali kakor jih she drugache poimenujejo). To je bil pojav zmanjshevanja demografskega pritiska v okviru nekega rodu ali plemena, ki se je prevech namnozhilo, zato so plemenski stareshine spomladi dolochili skupino godnih mladcev in mladenk, jih opremili z orozhjem in orodjem pa s primerno zalogo hrane (ali pa tudi ne) ter jih poslali v svet, da si poishchejo novi svet, obdelovalno zemljo. Obichajno je to sledilo po hujshi zimi, spomladi pa zato, da jih ne bi pognali v prevech krute razmere in bi jim dali dovolj poletnega chasa za posevek in prvi pridelek. Seveda so bile take skupine nadvse bojevite in neredko brezobzirne, prisiljene so bile zlepa ali zgrda prisvojiti si zemljo, brez katere ni bilo prezhivetja. Drugachen, bolj domiseln pristop je bil, da so poiskali nachin, kako se ponuditi ljudstvu na novih ozemljih kot koristni prishleki, pri chemer so jim poleg vojashkih veshchin prishla prav znanja, kultura, verovanja, magija, zdravilstvo, metalurgija, gradbenishtvo, poljedelstvo, zhivinoreja, nova semena itd., da so se prikupili, a obenem tudi dozhiveli prijaznejshi sprejem kot prinashalci novih dobrin.

Tako lahko domnevamo, da je bilo pravih t.i. selitev ljudstev v resnici kaj malo, zvechine je shlo za lokalno, omejeno nasilno prisvajanje zemlje, ali za t.i. ''akulturacijo'', miroljubnejshe spajanje z dotedanjimi prebivalci ali za kombinacijo enega in drugega.

Ni nobenega razloga, da se ne bi kaj takega v razlichnih obdobjih bolj ali manj intenzivno dogajalo tudi na nashem ozemlju, pa tudi z nashega ozemlja drugam!

Prav zato je povsem sprejemljiva teorija kontinuitete Maria Alineija, ki pravi, da so bili Slovani-Slovenci prinashalci neolitske revolucije in bronastodobne tehnologije v Vzhodne Alpe ter na njihovo centralnovzhodno in vzhodno ravninsko podnozhje, pri chimer naj bi prishlo do slovanizacije tamkajshnjih Italidov, ki jih ne smemo zamenjevati z Italiki, tako pogosto instrumentaliziranimi v najrazlichnejshih (pred)zgodovinskih teorijah. Shele veliko kasneje naj bi bili ti ''Italidi slavizzati'' – Ladinci poromanjeni, ko je prodrl v te dezhele rimski imperij.

 

 

 

Na zemljevidu so zbrane pomembnejshe tochke iz bronaste in zhelezne dobe na obmochju Posochja.

Podatki so iz razlichnih virov, najvech iz Grafenauerjeve Zgodovina slovenskega naroda in Il ripostiglio di San Pietro presso Gorizia.

 

Za Banjshice naj bi veljalo, da so bile razmeroma pozno naseljene. Toda zhe en sam podatek, ki ga najdemo v rokopisni zapushchini Milka Kosa (Topografija V – Primorska A – Q(R), prva kartoteka, Arhiv SAZU), za naselje Bate govori drugache: »Beth leta 1200, Betocckh, in villa Betach leta 1291, Betackh 1300, Betach 1373, Batho 1412, ob chemer ima Kos pripisano »druga krajevna imena Baske, Bitezh, Dragovice (med kmeti Dragonja), v *bet – po Bezlaju antichno ime Veneti; Baske – pridevnik iz osnove *bet s sufiksom –ьsko, torej *betьskъ > *besk > baske. Bate je pri izvoru nekdanji etnikon Veneti v slovanskem akuzativu oblike (grem ''v Venete'')«.

Nekoliko kasnjeshi so prvi zapisi za Banjshice: auf der Alben in der obern, verjetno Zgornje Banjshice, leta 1370, in Beschiza sub nemore 1373, auf der Bainsicz 1471 – zhupa, vanjo spadajo Avche, Lazi; Spodnje Banjshice, Lazi; Zgornje Banjshice, tja spadajo Podleshche; obchina pri sv. Duhu.

Bitezh nad Grgarjem: Wittes ok. 1370.

Bremci pri Kanalu na Banjshki planoti: Brenich okoli 1370.

Fobca pri Grgarju: dorff ehe Fäwawicz/ eze Febawicz 1368.

Grgar: Gerger 12 st., in Gargara 12. st., Gaergaer okoli 1370, Gregär, Gregor, se Gregaer 1398, Gargar 1412, Gargar 1460, Gregar 1471, Gargarü 1481 itd.

Idrija pri Bachi: Idria 1086, Idria 1377.

Idrija: in castro de Idria 1347, kapela v Idriji 1496.

Idrija, zahodno od Kanala, na pobochjih proti rechici Idrija (Judrio): in villa que dicitur Idria preter sanctam Mariam de monte okoli 1281, in der Ider 1398.

Idrsko pri Kobaridu: Idrisca 1086, Idrisca 1258, apud Idriscam 1321, villa Isduca 1351.

Lohka na Banjshicah: Lohca 1200.

Mrcinje na Banjshicah: Mercinach okoli 1200, villa Mercine 1291.

Otalezh: montes Otales 1063, infra Talisach et Laich 1290, Othalisach, Othalisch 1377.

Paljevo: Pallow okoli 1200, villa Palve 1291.

Roje med Dragovico in Ravnim na Banjshicah: Roya okoli 1200.

Slatno pri Grgarju: Zlatin okoli 1200.

Stran pri Kanalskem Lomu: Tran 1398.

Shebrelje: Sibrielge 1377, Sibrigil 1451, Subrigl, Sabrigl 1493.

Bodrezh pri Kanalu ob Sochi: Bedruss 1367, Modraz 1367, Medrus 1398 (tu ima Kos prip.: gl. Bezlaj).

Bacha, reka na Tolminskem: Baza 1377, Brisa (?), Bacha (vas), ad villam Brachi 1486.

Avche nad Kanalom: ze Als, ze Alsz in der Kanngel, Alis 1398, pripomba Kosa: v grupo Banjshice; Bezlaj > predslovensko ime, enako meni Kelemina. Avshka govorica je drevo z beneshko-slovenskim dialektalnim deblom, na katerem so pognale v novejshi dobi bujne mladike tolminshchine. O govoru Avchanov (Logar), beneshki govor, v kasnejshi dobi vpliv tolminshchine.

Anhovo: in villa Wanicho 1277, Hub che/cze(?) Alpes das gehaizzn ist Wanichowe okoli 1330, opomba Kosa: po Kelemini Anhovo morda iz nemshkega Anninghofen, sodech po tvorbi iz antroponima *Anko, v okolici Anhovega Goljevo, Zarshchina.

Posebno mochan argument za prastare poti chez Banjshice pa je najdba arheoloshkega zaklada pred nekaj leti, ki pricha, da so tod chez tovorili dragoceno blago zhe v davnini. Ker pa je vselej ob prometnicah tudi kakshno pochivalishche, zavetishche, ki kazhe na naseljenost, so morali biti tudi na Banjshicah taki kraji. Ker pa po Milku Kosu in Francetu Bezlaju tudi toponimi prichajo o njihovem starinskem izvoru, imamo she eno potrditev, da so morale biti Banjshice naseljene zhe v davnini.

Che prometno ovrednotimo Banjshice, moramo priznati, da vodijo cheznje najkrajshe in najugodnejshe poti od morja ob Sochi navzgor do Solkana, od tam pa chez Banjshice proti Mostu na Sochi – Sv. Luciji. V Solkanu se namrech ravnina koncha, Soshka struga se izredno stisne in je nadvse neugodna za poti, zato jo je treba ubrati v breg chez prelaz Preval pod Sv. Goro v Grgar in od tam se cesta razcepi proti severovzhodu v Chepovanski dol, proti severu pa na Banjshice. Mimo Chepovana, ki ima prav tako davne korenine in she ne razjasnjeno osnovo imena, pot vodi proti zgornji dolini Idrijce, v Trebusho in Shebrelje; chez Banjshice pa pridemo v samo sredishche svetolucijske kulture, v Most na Sochi.

 

Znano je, da so v antiki pogosto izbirali poti po vishinah, a tudi vishinske razlike jih niso ustavljale, da ne bi ubirali chim krajshih smeri. Solkan je okoli 90 m nad morjem, tu se Socha zhe umiri in postane ravninska reka. Da se dvignemo na prelaz Preval 325 m, od koder se rahlo spustimo v kotlino Grgarja in spet navzgor do Grgarskih Raven na 519 m, je treba prehoditi okoli deset km, in nekako na tej nadmorski vishini med 500 in 700 m prechkamo Banjshko planoto. Spustimo se lahko proti zahodu v Avche ob Sochi, na vzhodu pridemo v Chepovan, naprej pa mimo Kanalskega Loma v Most na Sochi ali chez Lokovec vse do Vrat, ki so zhe nad dolino Idrijce, od tod pa se po strmem severnem pobochju spustimo do Mosta na Sochi. Skratka, Banjshice so pravcato krizhishche prastarih poti od Jadrana in najvzhodnjeshega roba Furlanske nizhine v dolino Idrijce, od koder je mimo Idrije razmeroma hiter dostop do Logatca, Vrhnike in Ljubljanskega barja. Ta smer je bila zanimiva tudi zato, ker je bila Ljubljanica v tistih chasih plovna in se je po njej brodarilo do Save in naprej proti vzhodu. Iz doline Idrijce in Bache pa pridemo v Shkofjeloshko hribovje in spet do Save ter chez Gorenjsko na Koroshko.

 

Che je bila vzporedna pot iz Furlanske ravnine ob Nadizhi navzgor mimo Chedada, Robicha, Kobarida, z razcepom proti Mostu na Sochi ali mimo Bovca in chez prelaz Predel na Koroshko bolj primerna za potnike iz zahodne Furlanije, je smer chez Banjshice predvsem ustrezala Vipavski dolini, Krasu in she najbolj zgornjejadranskim pristanishchem Timavu, Ogleju, Gradezhu in kasneje Trstu.

 

Poleg prometne pomembnosti pa sama zemljepisna lega Banjshic, ugodna za pasho in gozdarjenje, vabi h gospodarski izrabi in s tem k naselitvi. Prav gozdovi so bili pomembni pri predelavi kovin ali taljenju stekla, kar pozhira ogromne kolichine lesa, zato je veliko bolj gospodarno tovoriti manjsho kolichino rude k viru energije kakor obratno. O tem nam prichajo pred stoletji obratujoche steklarne v tej okolici. Toda tudi ostanki kopanja in predelave bakrove in kasneje zhelezove rude kazhejo na intenzivno metalurshko dejavnost. Nad Cerknim so she med dvema svetovnima vojnama kopali bakrovo rudo, pomeshano s srebrom, pa tudi drugega rudnega bogastva je bilo pred tisochletji veliko. Omenimo idrijsko zhivo srebro, ki, vse tako kazhe, v davnini ni imelo nikakrshnega praktichnega pomena, cheprav je povsem verjetno, da se je tako, kakor je po legendi v 15. st. iz studenca kmetu nateklo zhivo srebro v cheber, se je lahko dogajalo tudi v preteklosti, le da takrat s tekocho kovino niso imeli kaj pocheti, razen da so jo obchudovali. Bolj zanimiv je rudnik svinca in cinka v Rajblu pri Trbizhu, kjer so dokazano kopali zhe v davnini tudi zlato in srebro, kot porocha Valvasor.

 

Vendar pa so bili tik Mosta na Sochi v Slapu ob Idrijci srebrovi rudniki, ki so jih povsem izchrpane zaprli shele pred drugo svetovno vojno, toda nedvomno so nekoch dajali vech od sebe. Metalurgija pa je pomenila v davnini pomembno gospodarsko dejavnost, saj so zlato, srebro, baker, kositer in zhelezo iskali na tisoche kilometrov dalech.

 

 

 

SVETOLUCIJSKA KULTURA