Pogum Revija SRP 2004/1

Lucijan Vuga

MEGALITSKI JEZIKI I

 

 
 
VENETI IN ANTI

 

Karel Oshtir je posebej obdelal to vprashanje v razpravi Veneti in Anti (Etnolog, II, 1928), dasi se je tega loteval tudi v drugih spisih, med katerimi je za nash namen zanimiv K predslovanski etnologiji Zakarpatja /Etnolog, I, 1926-1927), kjer nam pade v ochi poudarek na “etnologiji”; cheprav je bil izrazit lingvist, je chutil potrebo, da svoje jezikoslovne analize povezhe z etnologijo (narodoslovje), kar je zelo sodoben pristop!

Toda preden se vrnemo k Oshtirju, she nekaj drugih mnenj o Antih, saj gre za pravcati misterij izginulih Antov.

Anti naj bi bili izumrla veja vzhodnih Slovanov in predstavljajo eno najglobljih in nerazreshenih zgodovinskih ugank, tako glede njihovega izvora, obstoja kot nenadnega izginotja, vendar so jih malo raziskovali.

Kako je mogoche, da se je ob tem, ko za ostale Slovane velja, da so (po tradicionalnih teorijah) iznenada preplavili velik del  Evrope, izgubila sled za tem pomembnim in mochnim ljudstvom Antov?

Kaj sploh vemo o Antih? 

Kashen je bil odnos med Anti in Veneti?

Zhe v 19. st. so nekateri pisci kritichno povzemali iz Iliade, da naj bi Antenor po padcu Troje pripeljal prezhivele Venete na severni Jadran; kot Gilferding so menili, da ime Antenor izhaja iz  Antes aner “mozh Antov, vodja Antov”, ki naj bi mu ga kot nadimek dali Grki, njegovo pravo ime naj bi bilo Venet, kot so svoje vodje imenovali Veneti, in je osnovo Ant mogoche izpeljati iz slovanske podstati. Tako kakor starobolgarsko ant, rusko, srbsko in starocheshko ut, slovansko ot, jo je najti v staroruskem osebnem imenu Utin (leta 945), starocheshkem Uta in toponimih na mochvirnatem, jezernatem ozemlju Ut, Uty, Utinka, Utovo, Utin; obstajajo tudi osebna imena Utin (iz leta 945), starocheshko Uta. Upravichena je domneva, da je mogocha izpeljava iz osnove uta, utva “(divja) raca”; v starobolgarshchini anty, onty, anta, onte “raca”, rusko utka, srbsko utva. Stara plemena so si dajala imena po totemskih zhivalih: Volki, Sokoli, Orli, Medvedi itd. Zato nas ne bi smelo chuditi, che bi bi bilo poglavarju plemena ime Ant, chlanom plemena pa Anti. Jordanes je o Antih zapisal: »paludes et sylvas pro civitatibus habent«. Prav tako bizantinski pisci porochajo o Antih, da so se prikrili pod vodo blizhnjih rek in jezer ter dihali skozi dolge votle trse, nato pa iz zasede napadli sovrazhnika. Che najdemo slovansko etimologijo za prvi del imena, ga dobimo tudi za konchni del. Koren nor pomeni “potopiti(se), ponikniti”, v slovenshchini je ohranjen v (po)nor “kjer voda ponikne”, v cheshchini norec “potapljach”, poljsko nurek, srbsko norac, gornjeluzhishko norjak, litovsko naras, vse “potapljach”. Tako bi Antenor izrazhal lastnosti race potapljachke, kar je she posebno pomembno, che vemo, da so Veneti tako v Benechiji kakor na Baltiku, v Panoniji in spodnjem Podonavju, ob shvicarskih jezerih, na atlantski obali ali ob Chrnem morju zhiveli ob vodah, jezerih, mochvirjih in celo na kolishchih (TRS 1875, str. 131).

Na drugem mestu pravi Trstenjak (TRS 1870 [1869?] str.51), da Antje, Ανται niso niti tako stanovitno niti tako sploshno ime kakor Slovani, dasi jih omenjajo Jordanes, Prokopij, Agatias, Menander, Maurikij, Theofilakt, Hronikon Paskal, Teofan in Pavel Diakon za obdobje kakshnih dvesto let, in soditi je, da njihovo ozemlje nikoli ni bilo obsezhnejshe od zgornjega dela Dnepra ter okolice Chrnega morja. Po Jordanesovem navajanju je mogoche sklepati, da so bili poglavitni rod Vinidov med Dnestrom in Dneprom na severozahodu od Chrnega morja, kako globoko v notranjost, pa ne pove. Prokopij pishe podobno kakor Jordanes, le da naseljujejo ozemlje she nekoliko bolj proti severu: »Mejotski zaliv (lacus Maeotis, danes Azovsko morje, v katerega se steka Don, nekdanji Tanais) je povezan s Chrnim morjem; tamkajshnji prebivalci so bili nekdaj Kimerci, zdaj pa so Uturguri, ozemlje od njih proti severu naseljuje brezshtevilno ljudstvo Antov”. Prav tako se strinjata, da so Antje sosedje Slovanov, ki so nekoch imeli isto obche ime; oba porochevalca pa postavljata Dneper kot mejo med obema ljudstvoma«. Od kod ime Anti, ni lahko dolochiti, Grki so shele od Gotov in drugih Germanov zvedeli zanj; ko so ti odshli, so tudi Grki pozabili na Ante. Nekateri vidijo osnovo v anglosashki besedi ent “velikan”, vendar je staronemshki izraz anzi, od koder je mogoche izpeljati gotsko ants ali antus(?). Shafarik je menil, da je pravo ime slovansko Uti, v ednini Utin (op. L.V.: nasho pozornost pritegne nenavadna podobnost z Utinum, najstarejshim zapisom za Udine, Videm).

Tako so pisali pred priblizhno 150 leti.

 

*

In kakshni so sodobni pogledi na Ante?

V Stanojevichevi Narodni enciklopediji srpsko-hrvatsko-slovenachki (STA) iz okoli leta 1920 (knjiga nima letnice) je razlozheno: Anti, latinski in bizantinski pisci v 6. st. omenjajo Slovane in Ante skupaj, kot plemeni istega imena in ljudstva, kot zelo hrabre ljudi, stanujoche vzhodneje od Slovanov med Dnestrom in Dneprom. V 6. st. so se hudo spopadli s Slovani in leta 602 so jih Avari pokorili, odtlej ni o njih vech govora v starih listinah. Zelo verjetne so predpostavke ruskih uchenjakov, da pod imenom Slovani pisci v 6. st. mislijo na juzhne Slovane, medtem ko pod imenom Antov razumejo plemena vzhodnih Slovanov oziroma Rusov (A. Shahmatov, Uvod u historiju ruskog jezika; L. Niederle, Manuel de l’antiquite slave, I, 1923). Toliko a Antih in nich vech!

Eden najpomembnejshih slovenskih znanstvenikov Karel Oshtir (1881-1934), chlan Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je protestno izstopil iz nje (!), je raziskoval predindoevropske in indoevropske jezike ter napisal za nashe razpravljanje dvoje zanimivih del: Veneti in Anti (Razprave Znanstvenega drushtva, II, Ljubljana, 1928) in Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (Razprave znanstvenega drushtva v Ljubljani, 8, 1930).

Nekoliko obshirneje in po svoje bolj izpostavljajoch je opis v Hrvatski enciklopediji (HRV) iz leta 1941: Anti, drugo ime za Cherkeze, ki so ga vsilili sosednjim lezgijskim plemenom Andov. Ko so Huni unichili okoli leta 375 drzhavo gotskega kralja Ermanrika, je del Gotov pod vodstvom Vidimera zbezhal k Antom in ubil njihovega kralja Boksa. To ali prodiranje Hunov, ki so zasledovali gotske ubezhnike, je povzrochilo veliko preseljevanje. Roji Antov, ki so se jim prikljuchili sorodni Srbi in iranski Hrvati, so se zatekli s Kavkaza na slovansko Zakavkazje in prodrli onkraj njega celo do Odre, tako da so Germani Gornjo Shlezijo zhe v zachetku 5. st. imenovali »dezhela Antov (Anthaib)«. Sto let za tem je bila ta kavkashka zmes zhe poslovanjena, vendar je ohranila toliko naravne energije, da je okoli sebe zbrala pod vodstvom svojega vodilnega plemena Antov vse Slovane od Zakarpatja do juzhnoruskih step. V chasu cesarja Justinjana I (518-527) so zachele njihove skupine prodirati na Balkan skupaj z bolgarskimi Kutriguri in Slovani iz Dakije, sosedi zahodno od Dnestra. Da bi razbil to trojno zvezo, je bizantinski cesar okoli leta 540 odobril Antom, »najhrabrejshim med Slovani«, pravico pobiranja davka in jim prepustil mesto Tyras (Akerman) v ustju Dnestra, prav na poti, po kateri so trgovci Kutriguri prihajali do Donave. Odtlej jih je razdvajalo krvno sovrashtvo, kar je bil pravzaprav cesarjev namen. Ko so Avari okoli 560 napadli antsko zvezo, so se jim prčcej pridruzhile trume Kutrigurov, ti so celo vzpodbujali k zahrbtnemu uboju antskega poglavarja Mezamira, ki je prishel k avarskemu kaganu na pogajanja. Pod neusmiljenimi napadi Avarov je antska oblast skoraj povsem razpadla. Podobno kakor 200 let prej pod Huni, tako so sedaj Anti bezhali pred Avari na Cheshko, v Turingijo, na ustje Visle in na jug v Alpe (podchrtal L.V.). Kar je ostalo ljudi, so trpeli pod avarskim jarmom; ta strahotni chas se je ljudem tako vtisnil v podzavest, da she dandanashnji pod Karpati ob Visli velja za psovko rechi »ty obrzynie«, »ti si Avar«. Vendar suzhenjstvo ni trajalo predolgo; odhod glavnih avarskih sil na Madzharsko je tako oslabil njihove posadke med Anti, da je slednjim uspel osvobodilni upor  okoli 580. Zato se je she za Nestorja govorilo v Rusiji: »Izginili so kot Obri, brez potomcev in naslednikov«. In zhe 583 so Anti spet na spodnji Donavi kot zavezniki Bizantincev proti Avarom, prav tam jih najdemo she 602. Odtlej v zgodovinskih virih o njihovem imenu ni vech nobenega sledu – vse tako kazhe – ker se je kavkashki gospodovalni, vladajochi sloj okoli 626 zhe drugich razredchil z odselitvijo Hrvatov in Srbov na jug, na Balkan. (Schora-Beknursin-Nogmow, Sagen und Lieder des Tscherkessenvolks, Ed. A. Berge, 1866; M. Grushevskij, Istorija Ukraini-Rusi, 1904; L. Niederle, Antove, Vestnik cheske Akademie, 12, 1909; N. Zhupanich, Izvor in ime Antov, Etnolog, 7, 1934; L. Hauptmann, Kroaten, Goten und Sarmaten, Germanoslavica, 3, 1935.) In she ime, ki je omenjeno na zachetku: Anado – kavkazijski jeziki; avarski.

 

Tu je zanimivo:

(1)  da je navedena ena od kontroverznih razlichic, od kod izhajajo Srbi in Hrvati;

(2)  da so se Anti umaknili do Alp, torej v kraje, kjer danes zhive Slovenci!

Nato sledi sovjetska verzija v Boljshoj sovetskoj enciklopedii (BOL) iz leta 1950: Anti, poimenovanje za vzhodnoslovansko veliko plemensko zvezo med 4. – 6. st. med Dnestrom in Dneprom. Bizantinski in sirijski pisci so prvi verodostojni porochevalci o Slovanih na vzhodnoevropskih ravnicah. Jordanes omenja, da so bili v 6. st. Anti skupaj s sorodnimi Sklavini, ki so zhiveli zahodno od Dnestra, prej znani pod skupnim imenom Venedi, te pa so dobro poznali rimski zgodovinarji v 1. in 2. st. Jordanes tudi prenasha staro legendo o vojnah Antov z vzhodnogotskim kraljem Vinitarom, ki so ga premagali Huni (376); po tej legendi nekateri mislijo, da je zdruzhitev Antov potekala med boji slovanskih plemen z Goti in Huni. Po pisanju Prokopija Cesarejskega in Mavricija Stratega so bili Anti stalni naseljenci, kmetovalci (proso, zhito) in zhivinorejci, zhivechi v gozdnatih stepah in na gozdnatem podrochju na bregovih rek ter jezer v “kuchah, skirdah”. Niso imeli vrhovnega vodje, ampak so se upravljali na skupshchinah. Imeli so zelo razvito metalurgijo in trgovino tudi z bolj oddaljenimi dezhelami. Arheoloshke najdbe potrjujejo, da je bilo zhe dokaj opazno socialno razslojevanje, cheprav so Anti zelo slabo arheoloshko raziskani. Ker se niso lotili sistematichnih odkopavanj, so v Podneprovju odkrili le nekaj njihovih gradishch (op. L.V.: Rusi uporabljajo enako ime kot pri nas tako razshirjen toponim gradishche), ki so stala na tezhje dostopnih vzpetinah, obdanih z nasipi in rovi. V 5.-6. st. so skupaj s Sklaveni napadali Bizanc in v zachetku 7. st. so zasedli Balkan. Bizantinski in sirijski zgodovinarji podajajo podroben opis njihovega vojashkega delovanja, z imeni sklavenskih in antskih vodji, s shtevilom vojshchakov, z oborozhitvijo, ki se je postopoma zelo izboljshala. Arabec Masud v 10. st. she porocha o njihovi nekdanji drzhavni zvezi v zgornjem Podnestrovju, cheprav po 7. st. o njih ni vech podatkov (zadnji je pisal o njih Teofilakt Simokatton). Po mnenju tvorcev te sovjetske enciklopedije so Anti zachetniki kijevske drzhavnosti v 9.-11. st. in she dodajajo, da so do sovjetske revolucije normansko usmerjeni zgodovinarji ignorirali Ante!

Nato ta sovjetska enciklopedija (BOL) pove she: Venedi – zahodnoslovanska plemena, ki so v 1.st. naseljevala ozemlja od severnih odrastkov Karpatov (Venedske gore) do Baltskega morja (Venedski, danes Pomorjanski zaliv); sorodna vzhodnoslovanskim plemenom Antov. Plinij je v 1. st. prvi omenil Venede; bizantinski porochevalec Prokopij (6. st.) je pod skupnim imenom Venedi oznacheval Sklavene (ali Sklave) in Ante. Od 1.- 2. st. do poznega srednjega veka se je ime Venedov razshirilo na velik del zahodnoslovanskih plemen.

Italijanska enciklopedija (TRE, S, Slavi, str. 943): Anti (Antae, Antes, Άντες, Άνται) je v 4. st. bolj kot ime nekega mochnega plemena oznaka za skupnost vzhodnih Slovanov (izvor imena je popolnoma neznan). Za 6. st. imamo pomembno vest od Jordanesa (Get., 35) »Antes vero, qui sunt eorum (torej so “Venetharum natio populosa”) fortissimi qua Ponticum mare curvatur a Danastro extenduntur usque ad Danaprum«; in enako od Prokopija (Bellum Goticum, IV, 4). S teh svojih selishch ob Dnestru si Anti niso upali na Balkan in ogrozhati rimski imperij, so pa to storili pod pritiskom Avarov; za tem, na zachetku 6. st., je njihovo ime izginilo iz tedanjih porochil. Kaj se je zgodilo s tem ljudstvom? Po mnenju ruskih in ukrajinskih zgodovinarjev naj bi bili ti Anti predhodniki bodoche ruske drzhave, ki je nastala dobrih dvesto let potem na povsem drugachnih osnovah in verjetno z delno novim prebivalstvom, ki je medtem prishlo iz stare domovine Slovanov. Shele ta drzhava “Russov” iz Skandinavije (pod tem ne smemo razumeti le vrhnje, vladajoche plasti), saj je skandinavsko tudi samo ime, ki so ga dali osvajalci dezheli, t.j. obmochju okoli Kijeva; kot dokaz naj bi bilo to, da Finci she danes pravijo Shvedom Ruotsi, Estonci pa Röts, in to ime spravljajo v zvezo z Roslagen, obalnim obmochjem Shvedske, s prebivalci Ropiggari, kar izhaja iz starejshega röthsbyggiar, primerljivo z islandskim rodr “obala”. Nenavadno je, da sami Rusi danes rechejo svoji domovini Rossia, to je oblika, ki je nastala pod grshkim vplivom iz ´Ρως.

In nato she Enciklopedija leksikografskog zavoda FNRJ – Federativne Narodne Republike Jugoslavije, Zagreb, 1955 (ELZ): Anti, skupnost slovanskih plemen v chasu selitve Slovanov na Balkan. Prvich jih imenuje Jordanes okoli leta 370 v zvezi s prodori Hunov v Evropo, ko so Ostrogoti premagali Ante. Njihovo ime ni slovansko. V 6. st. so prebivali vzhodno od Dnestra in severno od Azovskega morja, ko med njimi in Slovani ni vech razlike; viri jih opisujejo skupaj in z enakimi znachilnostmi ter jezikom. Napadi Antov in Slovanov na Bizanc zachnejo leta 514; okoli leta 560 Avari razbijejo Ante in podjarmijo Slovane. Poslednjich jih viri omenjajo leta 602.

Po danashnjih slovenskih knjizhnih virih so Anti skupina slovanskih plemen v chasu slovanskih selitev na Balkanski polotok; verjetno so bili predniki vzhodnih Slovanov. Prvi jih omenja letopisec Jordanes (druga polovica 4. st), in to v zvezi z vdorom Hunov v Evropo in njihovim prihodom na vzhodne meje ostrogotske drzhave, ki so se ji Anti uprli in v prvih spopadih zmagali, vendar so jih Ostrogoti kasneje premagali in ubili njihovega vladarja Bozha s sinovi in shtevilnimi velikashi. Ime Anti ni slovanskega izvora in mnenja o njih se razhajajo. Vech vesti o njih sporochajo bizantinski pisci iz 6. in 7. st., to je od zachetka njihovega pritiska na Bizanc do izginotja vsakrshne njihove sledi v virih. Po Jordanesu in Prokopiju so zhiveli v pokrajinah vzhodno od Dnestra in severno od Azovskega morja. Med njimi in Slovani ni bilo vechjih razlik; po Prokopiju so govorili isti jezik, zavzemali velika prostranstva in se ukvarjali s poljedelstvom in zhivinorejo. Zhiveli so vechinoma v rodovno-plemenski druzhbeni ureditvi; od chasa do chasa so nastajale plemenske zveze pod stareshinskim svetom in ljudsko skupshchino. Ko so v 6. st. napadli Bizanc, se je pri delitvi plena pokazala druzhbena in premozhenjska neenakost in lochevanje stareshin od drugih chlanov plemena. Skupaj s Slovani so napadali Bizanc med leti 514 in 517, pozneje pa tudi samostojno. Okrog leta 560 so razbili njihovo plemensko zvezo Avari, Anti se nato kot zavezniki Bizantincev borijo proti avarsko-slovanski plemenski zvezi. Leta 602 poshljejo Avari vojsko proti Antom in od takrat o njih ni vech nobene vesti.

 

Presenetljivo, da po mnenju nekaterih zgodovinarjev in jezikoslovcev niso slovanskega izvora naslednja imena: Slovani, Hrvati, Srbi, Anti, Bolgari, Rusi, Makedonci ... in tudi ne Veneti! Sodobni francoski raziskovalec, profesor na Sorboni in direktor Slovanskega inshtituta, Francis Conte v svojem delu Les Slaves (CON, str.12-14) pravi, kakshna srecha je, da je Jordanes v svoji knjigi De rebus Gethicus strnil Kasiodorovo (ok. 480 – ok. 575) izgubljeno Zgodovino Gotov, iz katere je chrpal mnoge podatke. Zemljepisna preuchevanja za dolochitev ozemelj, s katerih so prihajali gotski zavezniki ali sovrazhniki, so navedla Jordanesa, da je dolochil prostor tudi za Venede, ki se je razprostiral na velikanskem trikotniku, na eni strani z vzhodnim bokom Karpatov in onkraj njih do zgornje Visle na severu, na vzhod do Dnepra in na zahodu do Pruta. Obenem razlochuje poglavitni skupini (III, 34-35): »Od izvirov reke Visle je na neizmernih shirjavah naseljeno ljudstvo Venedov; cheprav se njihova imena spreminjajo od plemena do plemena in od kraja do kraja, se vsi skupaj imenujejo Sklaveni in Anti. Sklaveni zhive na ozemlju, ki lezhi med mestom Novietum [vse op. tu F. Conte: juzhno od Ljubljane], jezerom Mursjanski [jezero Balaton ali morda eno od jezer na sotochju Pruta z Donavo], Danastrom [Dnester] in na severu Vislo. Tod ni mest, so le gozdovi in vodovja. Anti, najpogumnejshi, zhive, kjer se uslochi Pont [v sedlu Chrnega morja med Dnestrom in Dneprom]. Med tema rekama je vech dni hoje...«. Nekaj kasneje (XXIII, 119-120) dodaja: »Kot smo zhe predhodno ugotovili ob nashtevanju ljudstev, izhajajo vsa iz istega rodu, cheprav nosijo tri razlichna imena: Venedi, Anti in Sklaveni«. Za velike mnozhice Antov naj bi vesti potrjevale, da zhive v stepah severno od Azovskega morja. Poleg tega so natanchneje oznacheni zahodni Slovani kot Venedi. Conte zakljuchuje (CON, str. 318): »Problem ni toliko v neposredni povezanosti med Skiti in vzhodnimi ali juzhnimi Slovani, ampak predvsem v stoletni prisotnosti iranskega substrata, ki je opazen v mentaliteti, jeziku, omiki, religiji in celo v strukturiranosti oblasti ljudstev romanskega ali iranskega govora, ki izhajajo iz istega indoevropskega jedra – v katerem so Slovani, Germani, Balti, Heleni ali Kelti... pri Antih je opazna dvojna sestavina, slovanska in iranska... V bojih proti Gotom in nato proti Avarom so Anti pridobili posebne znachilnosti in omiko, ki je temelj za “chernjahovsko kulturo”, ta je ime dobila po vasi pri Kijevu«. Z omenjenim nam Conte dopoveduje, da je iranski vpliv veliko shirshi od samih Antov, cheprav je tam morda najbolj opazen, in obenem, da so Anti postavili temelje kulture okoli Kijeva, kjer je kasneje nastala prva ruska drzhava.

She posebej je za nas pomembna njegova pripomba, da so Anti segali do okolice Ljubljane! To smo zhe prebrali v prej navedenih virih, da se je del Antov preselil v Vzhodne Alpe.

Posebno shtudijo o odnosih med Veneti in Anti je pripravil A. Dostal (Venetove-Antove, »Slavia«, XIX, 1949, str. 62-72); nakazuje vrsto problemov, ki bi jih morali raziskati ali so bili zanemarjeni, ker se niso vklapljali v nobeno shemo, izoblikovano pri posameznih teorijah.

Che sedaj skushamo strniti tako nanizane informacije, nam ostaneta dva odgovora na vprashanje, kam so izginili Anti v 6. st.:

1. Da so se odselili na zahod kot Srbi in Hrvati vse do Vzhodnih Alp; kar nas spominja na t.i. “gotski izvor Hrvatov”, kot ga najdemo pri Hauptmannu in drugih, pri chemer zajamejo kot naselitveno obmochje tudi Slovenijo. Toda pri taki razlagi nastane dodatna tezhava, kaj in kam z Veneti? Che pritegnemo Jordanesu, da so pod tem pojmom zlasti v kasnejshih stoletjih razumljeni zahodni Slovani ter da so bili prej Slovani, Anti in Veneti poznani pod skupnim imenom Veneti, je ob uposhtevanju migracijske teorije, da je del Antov na svoji poti na zahod tam naletel na zhe domnevno prej odseljene Venete, s katerimi so zhiveli Anti pred tem v skupnosti, treba vprashati, kaj pa je z onimi Veneti, ki so bili tam zhe najmanj tisochletje pred tem?  Po tej teoriji, naj bi se po tisoch ali vech letih slovanski Veneti z vzhoda priselili med zhe dolgo zhiveche Venete na zgornjih obalah Jadrana... In morebitni Anti-Hrvati ali Anti-Srbi, ki naj bi prishli v Vzhodne Alpe, bi tam nashli zhe venetske predhodnike!

2. Da so ostali na (shirshem) obmochju Kijeva, kjer so (okoli dvesto let) kasneje v novih okolishchinah in s spremenjeno etnichno strukturo osnovali drzhavnost v Kijevski knezhevini; slednje zagovarja dobrshen del sodobnih ruskih zgodovinarjev.

 

Preden nadaljujemo razpravo o Anith ter razmerju med Anti in Veneti, bo koristilo, che se zaustavimo na vprashanju Keltov in Japodov, v nadaljevanju nam bo jasno, zakaj ta zastranitev.

 

 

ZAGONETKE O KELTIH     

 

Tudi o izvoru Keltov in njihovi vlogi v zgodovini potekajo v mednarodni znanstveni srenji hude polemike, ki neredko prestopajo na tla politichnega obrachunavanja. Tako Peter S. Wells v svoji knjigi Beyond Celts, Germans in Scythians: Archaeology and Identity in Iron Age Europe (Duckworth, 2001) pojasni, kako se je spremenil nash koncept Keltov z razvojem arheoloshke in zgodovinske teorije, prakse in dojemanja, in razkrije, kako je popreproshcheno prevzemanje grshkega in rimskega oznachevanja Keltov, Germanov in Skitov postalo sploshna akademska praksa, ki jo je nujno presechi in reinterpretirati stare vire, kar seveda ni brez posledic za odnos do polozhaja in vloge vseh ostalih ljudstev v Evropi. V strokovnih krogih je to delo ocenjeno kot pomemben prispevek k velikim razpravam o Keltih, ki se veliko premalo naslanjajo na arheoloshka odkritja.

Tudi druga shtudija, ki je izshla v knjizhni obliki in jo je prispeval Barry Cunliffe – The Celts: A very Short Introduction (Oxford University Press, 2003), se osredotocha na dejstvo, da sodobna kultura uporablja in izrablja pojem “Kelti” in “keltsko” ter z njim ljudje opredeljujejo nasprotne stvari, ideje in ljudstva! Zato je potrebno vnesti v znanstvene kroge ter med shiroko javnost jasne zgodovinske in arheoloshke opredelitve, da se bodo zavedali zmotnosti dosedanjih vsakdanjih oznak za “Kelte”.

Prav tako se lotevajo avtorji prispevkov v knjigi, ki sta jo uredila Gillian Carr in Simon Stoddart, Celts from Antiquity (Antiquity Papers 2, 2001), identitete “Keltov”, z jasno ugotovljeno potrebo po reinterpretacijah evropske arheologije.

Toda vsi ne mislijo tako; naj za uvod citiramo Johna Collisa, ki je tudi sam kritichen do zablod o “Keltih” in je dozhivel hude napade in politichne diskvalifikacije s strani po-starem-mislechih; ob njegovem delu The Celts: Origins, Myths, Inventions (Tempus Publishing, 2003) se bomo nekoliko dlje ustavili.

Kdo in kako napada Johna Collisa?

Toda preden na to odgovorimo, si oglejmo, kaj sploh trdi.

 

Kaj John Collis trdi takega, da je v nasprotju z obichajnim naukom?

Sam izjavlja, da radikalno reinterpretira Kelte, in svoje ugotovitve strne v dvanajst tochk:

 

1. Sploh ne vemo, kako so v preteklosti definirali Kelte, to se spreminja od enega do drugega antichnega avtorja, zato je treba razumeti kontekst in stalishcha vsakega posebej.

2. Povezane oznake, kot sta Kelti in Galci, so bile sploshno v rabi za skupine ljudstev od Shpanije na zahodu do Male Azije na vzhodu ne le pri Grkih in Rimljanih, marvech so se ta ljudstva tudi sama tako oznachevala; toda ti termini niso bili nikoli uporabljeni za prebivalce britanskih otokov, le izjemoma v najsploshnejshem pomenu za vse prebivalce zahodne Evrope, vkljuchno z Neindoevropejci, kot so Baski.

3. Termin “keltski” za opis jezikovne skupine je inovacija iz 18. st. in jo gre pripisati napachnemu razumevanju, da je moderna bretonshchina prezhiveli ostanek jezika starih Keltov, ki so zhiveli v Galiji, v resnici gre za novejshi vnos iz Britanije.

4. Opredeliti za Kelta nekoga, ki govori ali so njegovi blizhnji predniki govorili keltshchino, je prav tako izum 18. st., in je napachno to uporabiti za prebivalce Britanije in Irske.

5. “Keltska umetnost” je bila prvich definirana na Irskem sredi 19. st. in je imenovana “pozno keltska” na osnovi zmotne domneve, da so bili Kelti stari prebivalci Britanije in Irske.

6. Izvor tega umetnishkega sloga je bil ugotovljen v severni Franciji, juzhni Nemchiji in na Cheshkem, toda to ne uposhteva tezhnje po shirjenju (npr. odsotnost grobov v srednji in zahodni Evropi in zaradi tega odsotnost najdb), saj je lahko bilo izvorno podrochje veliko shirshe in je zajemalo vechino Francije, Nemchije, Cheshke, Shvice, del Avstrije ter celo del severne Italije in juzhne Britanije.

7. Ena interpretacija zgodovinskih in jezikoslovnih podatkov tudi skusha najti izvor Keltov v jugozahodni Nemchiji, toda druga razlaga klasichnih virov je prav tako mozhna, morda celo verjetnejsha, poskusha pa zajeti osrednjo in zahodno Francijo.

8. V poznem 19. in zgodnjem 20. st. je bilo sprejeto, da arheoloshke “kulture” ali “skupine kultur” lahko definiramo s pomochjo slogov oblachenja, umetnosti, pogrebnih obredov, tipov hish, lonchevine itd., ter da se te kulture ujemajo s starimi ljudstvi; seveda so te opredelitve pogosto svojevoljne, saj ne moremo sprejeti ujemanja s katerokoli staro etnichno skupino, v resnici se to pogosto izkazhe za napako.

9. Za zhelezno dobo sta bili opredeljeni dve prevladujochi “kulturi”: zgodnejsha »Hallstatt« in kasnejsha »La Tene«. Slednja korelira s Kelti iz 5. st.pr.n.sht. na gornji Donavi. Ker lahko dokazhemo kontinuiteto, posebej she v zahodni Nemchiji, med pogrebnimi obichaji  Hallstatta in La Tena, je bilo tudi sprejeto, da je keltska tudi »hallstattska kultura« na tem podrochju in da tako predstavlja izvor Keltov. Seveda kontinuiteto lahko dokazhemo ali sugeriramo za veliko shirshe podrochje.

10. Uporabljajoch rasne koncepte 19. st., je bilo sprejeto, da so Kelti posebna rasna skupina, katere izvor in shirjenje je mogoche dolochiti z uporabo arheoloshkih podatkov. Te zamisli je razvil Gustav Kossinna in so jih uporabili nacisti pri zasnovi svojega koncepta germanske gospodujoche rase. Interpretacije shirjenja Germanov in Keltov  uporabljajo identichno metodologijo in so nesprejemljive.

11. Kolonialistichne teorije, da razvoj obichajno vzpodbudijo zunanji vplivi in da se “domorodci”, prepushcheni sami sebi, “spridijo, degenerirajo”, vodi do migracionistichne interpretacije kulturnih sprememb (npr. za Britanijo je to pomenilo, da so bili za nove ideje v preteklosti potrebni prishleki s celine).

12. Za rase so si zamislili karakteristichne znachilnosti, kot je religija, druzhbena ureditev, jezik itd. To vodi do rasne stereotipizacije, in zamisel, da razlichne izvore z razlichnih podrochij in v razlichnih chasih lahko zlepimo skupaj za definiranje “keltske kulture”, je koncept o “brezchasnih Keltih”, to je ideja, ki she vedno prevladuje v vechini knjig o Keltih.

 

 


Morebitna najvechja razshirjenost keltskih jezikov v 2. in 1. st. pr.n.sht. (John Collis-COL)

                                

Na zemljevidu je jasno videti, da sta bila po njegovem Balkan in Vzhodne Alpe izven keltskega obmochja; na to je potrebno opozoriti, ker se bomo v nadaljevanju srechali s tem vprashanjem, ko bo govor o teoriji kontinuitete, ki zagovarja stalishche, da je bilo to obmochje zhe v neolitiku, che ne celo prej, kontinuirano naseljeno s Slovani oziroma na zahodu s predniki Slovencev.

 

*

 

John Collis je profesor arheologije na univerzi v Sheffieldu in je vodilna britanska avtoriteta za evropsko zhelezno dobo. Kar smo pravkar prebrali, je torej plod dobre strokovne razchlembe virov, dejstev in najrazlichnejshih domnev. Zato nas zachudi, chemu ga nekateri tako napadajo; che bi zhe shlo za strokovne polemike, bi bilo to razumljivo in, po mojem preprichanju, tudi potrebno, saj bi to koristilo vsem stranem, da izostrijo ter dopolnijo svojo argumentacijo. Toda chemu se ga lotevajo s politichnimi sredstvi?

Sam si to dogajanje razlaga na naslednji nachin (prav tam, str. 225): »Kot je bralec te knjige zhe ugotovil, zavracham mnoge od konceptov in metodologij, ki sem jih nashel v vechini knjig o Keltih, che zhe ne v celoti pa vsaj kot sploshne teorije in pristope. Doumeti moramo, od kod to prihaja in kakshne so posledice, to je bil moj poglavitni smoter. Ta alternativni pogled na Kelte ni bil brez prerekanj. Ko je prvich izshla knjiga The Atlantic Celts (British Museum Press., London, 1999), je njen avtor Simon James moral ugotoviti, da je dobil lepo shtevilo sovrazhnih sporochil, v enem je bila neposredna obtozhba za “genocid”! Znachilen komentar sta na naju naslovila Ruth in Vincent Megaw, da sva skrajna desnicharska nacionalista, z izjavo: »v Zdruzhenem kraljestvu ... posebej v Angliji, je protievropska mentaliteta globoko ukoreninjena; podpihovanje strahu “pred izgubo suverenosti” se zdi za torijsko desnico poglavitno upanje, da ohrani politichni nadzor. Kelte, stare in sodobne, vidijo kot mozhni simbol notranje dezintegracije in zunanjega vpliva; od tod, morebiti, dvom o dolgo veljavni predpostavki o Keltih, Piktih ali Anglo-Saksoncih kot nekdanjih otoshkih “ljudstvih” (Megaw in Megaw)«. Ali pa she druga obtozhba izpod istih peres obeh Megaw: »Evropska unija, ki se ji je Zdruzheno kraljestvo pozno in nerado pridruzhilo, je bila za Anglijo dolgo politichna grozhnja, nikakor pa ne prilozhnost. Zato bi bilo chudno, che ne bi proizvod visokosholskega sistema odrazhal, seveda nezavedno, tega strahu.« Skoraj vsi, ki smo se oprijeli te nove interpretacije, tezhimo k levicharski liberalni politiki, ter smo v sploshnem proevropski, zato je za marsikoga takshno obdolzhevanje chudashko. Niti Simon James niti jaz nisva nameravala razgraditi sodobnega koncepta Keltov ali zanikati regionalno razlichnost (drzhalo bo prej narobe!) ... Kot sem zhe razlozhil, je bila moja izvirna namera izhajala povsem iz problema arheoloshke interpretacije krajev in obmochij, kjer sem raziskoval.«

Tako je bil napaden in tako se brani John Collis. Morda she citat iz njegove knjige, ki ima v naslovu tudi vprashnje mitov o Keltih, in se spet nanasha na politizacijo arheologije, s chimer se nikakor ne more strinjati, ko navaja Rhodrija Morgana, vodjo Valizhanske skupshchine, ki je na vprashanje, kaj meni o delu Simona Jamesa, odgovoril: »Keltshchina in ponos nanjo! To je angleshka zavist. Mi smo bili prvi civilizirani. Najstarejsha pesnitev v poklasichnem jeziku je bila v valizhanshchini. Kelti so bili tu, ko je Cezar stopil na kopno. To je sodobna anglo-saksonska propaganda.« K temu je Collis dodal, ter tako zakljuchil svojo knjigo, misel uglednega profesorja Barryja Cunliffa, v kateri sluti tudi kritiko svojega dela: »Najizzivalnejshe delo o celotnem vprashanju veljavnosti “keltskega” koncepta je M. Chapmana The Celts: construction of a myth. Zasluzhi si skrbno branje, ker je tehtno uvajalno. Drugi pisci so precej prevzeli politichno korektno nasprotovanje uporabi oznake “Kelt”, cheprav obichajno brez Chapmanove poglobljene uchenosti.« John Collis ne skriva, da je mogoche iz tega povzeti, da prihajajo pushchice tudi z akademske strani, ker pach dvomi o tradicionalni interpretaciji Keltov.

 

*

 

Za nas je posebej zanimovo, ko John Collis v poglavju Northern Italy she zapishe (prav tam, str. 191): »Zgodovinsko sosledje v severni Italiji je popolnoma preprosto. V sedmem stoletju pr.n.sht. so jo zavzeli krajevni Ligurci, morebiti Galci, kot na primer Lepontci (ki jih je Katon oznachil za Galce), ter italsko govoreche skupine, kot na primer Veneti; v 5. st. pr.n.sht.so del Padske nizhine: zasedli Etrushchani. Zelo pozno, v 5. st. ali v 4. st. (che zanemarimo Livija z njegovo [sporno] letnico 600), so razlichni Galci v vech valovih prishli chez Alpe ter jo kolonizirali, zachenshi na zahodni strani Padske nizhine; naslednje skupine, ki so nashle zhe s predhodniki poseljeno ozemlje, so shle malo naprej, in naslednje she dlje, dokler niso poslednji Senoni prishli do obal Jadrana, pred tem so she okoli leta 387 pr.n.sht. oplenili Rim. Nekaterih predelov niso kolonizirali – med temi je bilo ozemlje Venetov. Vendar so v naslednjih stoletjih sem prodrli nekateri novi prishleki in vmes so nenehno potekali spopadi, med katerimi so Rimljani postopoma zasedali ozemlje, na katerem je preostalo nekaj Galcev, medtem ko so se ostali, kot Boji leta 193, umaknili nazaj chez Alpe.

Toda (nadaljuje John Collis) arheoloshka dejstva she zdalech niso tako preprosta. Prvich, obstaja znatno shtevilo epigrafov z nagrobnih stel, z grafitov na posodah in bronastih izdelkih, ki prichajo, da so Lepontci v resnici govorili keltsko zhe najmanj od 6. st. pr.n.sht. in verjetno she prej, saj obstaja kontinuiteta (podchrtal L.V.) kulture vse tja do pozne bronaste dobe, verjetno vsaj do 1300 pr.n.sht. Napisi nam omogochajo domnevati etnichno pripadnost posameznikov, zato na tej osnovi ugotovimo, da so bili po imenu Etrushchani, ki so se porochili s Kelti, imena tujcev najdemo tudi v njihovih naselbinah ali pokopalishchih. Prichakujemo neko vrsto kompleksnosti, che predpostavimo, da cheprav so priseljenci zavzeli prostor, so prejshnji prebivalci prezhiveli in so se ali integrirali s prishleki ali so poslej zhiveli poleg njih.

 

Che k temu dodamo she ostanke materialne kulture, postaja polozhaj she bolj zapleten. Dejansko imamo dokaze, da so skozi vse zgodnje obdobje prvega tisochletja pr.n.sht. obstajali chez Alpe zhivahni stiki in so prihajale skupine iz Padske nizhine, ter celo one iz centralne Italije, in jih v kulturnem smislu smemo shteti med regionalne razlichice “kulture zharnih polj” na severni strani Alp, s podobnimi slogi lonchevine, bronastih izdelkov in pogrebnih obredov. Po tem scenariju smemo dopushchati stalne stike skozi celo prvo tisochletje pr.n.sht., ne pa, da bi shlo za nekakshno neprepustnost Alp, kot nam jo orishejo klasichni avtorji ob prvem vdoru Galcev ali ob pohodu Hanibalove vojske chez Alpe... Kulturni razvoj severno in juzhno od Alp je potekal vzporedno, to je videti v narashchajochem bogastvu grobnih dodatkov, uvajanju shtirikolesnih voz, orozhju, uvozhenih grshkih in etrushchanskih kovinskih izdelkih, keramichnem posodju za gostije ter v osebnem okrasju... razvila se je umetnost situl...«

 

Toda sedaj pride na vrsto nekaj posebno pomembnega, ko John Collis izjavi: »Naj povzamem; arheoloshka dejstva kazhejo znatno podporo zgodovinskim virom o nekem vdoru zgodaj v 4. st.pr.n.sht., ker obstaja dolochen porast shtevila predmetov srednjeevropskega sloga, vendar prav tako obstaja ochitna kontinuiteta (podchrtal L.V.). Prav zares, za obmochja, kakrshno je Veneto, ki ni bil koloniziran, a je najti latenske predmete v grobovih, antichni pisci pripominjajo o podobnostih med Veneti in Galci, kljub jezikovni razlichnosti. Vsekakor pa so bile razlike v pogrebnih obredih med Italijo in centralno Evropo v pogledu prisotnosti etrushchanskih in grshkih izdelkov ter v bogastvu krajevnih predmetov, kot so mechi, chelade in zlate ogrlice.« (prevod L.V.)

 

Tako smo pri vprashanju kontinuitete, ki je prav tako eno osrednjih “bojnih polj” danashnje zgodovine. 

 

 

JAPODI

 

Zakaj tu govoriti o Japodih? Ker gre za zelo zapleteno vprashanje o Ilirih! 

O Japodih nam zgodovinarji nashtevajo marsikaj o njihovem izvoru in pripadnosti. V chasu rimskega imperija naj bi bilo to mochno ilirsko pleme naseljeno od notranjskega Snezhnika do reke Sane, ki izvira zahodno od Jajca in se zliva v Uno ta pa v Savo pri Novski, in do reke Zrmanje, ki se zliva v jadranski Podgorski kanal pri Obrovcu pod juzhnimi obronki Velebita. Njihovo naj bi bilo obsezhno ozemlje  zahodne Bosne, hrvashkega Primorja, do Istre in Notranjske. Po tej verziji naj bi po vdoru Keltov v 4. st. pr.n.sht. prishli pod njihov vpliv, vendar naj bi v svoji kulturi ohranili stare ilirske elemente. Japodi so se zbirali v teritorialne skupine okoli utrjenih sredishch. V 2. st.pr.n.sht. so od tod pogosto odhajali na roparske pohode v severno Italijo. Rimljani so jih poskushali pokoriti, to se je dokonchno posrechilo shele cesarju Oktavianu  v spopadih med leti 35-33 pr.n.sht., ko je zavzel njihovo poslednjo utrdbo Metulum. Na slovenskem ozemlju je vech nahajalishch, ki prichajo o njihovem posebnem ilirskem znachaju.

V Zgodovini chloveshtva II/1, str. 59-60 (DZS, Ljubljana, 1970) nam Luigi Pareti spregovori o Ilircih kot indoevropskem narodu, za katerega ni jasno, ali spada k vzhodnemu ali vmesnemu tipu, svoje prodiranje na severozahodni Balkanski polotok pa so morali zacheti najpozneje v 14. stoletju pr.n.sht.. Potiskali naj bi Trachane na jug in na vzhod, to so posredno chutili tudi Grki, ki jih je zato gnalo v isti smeri. Neposredno dokazno gradivo o Ilircih je zelo pichlo, saj poznamo zgolj kratek napis iz Skadra v Albaniji in nekatera lastna imena. Dolgo so mislili, da bi nam lahko besedishche in izgovarjava sodobne albanshchine (njeni najstarejshi zapisi izvirajo shele iz 15. st.n.sht.) razkrila chisto ilirsko jedro, che bi izlochili vse novodobne grshke, latinske, beneshke, turshke, slovanske in druge izposojenke. Nemalo sodobnih avtorjev pa misli, da nam pri dokonchni obnovi stare ilirshchine  ne more pomagati sama albanshchina, ki je nastala iz meshanice ilirskega in trashkega jezika. Tako si morda lahko razlozhimo razliko med starimi kolonijami Ilircev v Italiji – venetske kolonije naj bi nam dale pravi severnoilirski jezik, kolonije v Apuliji in Mesapiji pa hibridno juzhno narechje, ki je bilo meshanica med trashkim in ilirskim jezikom.

Luigi Pareti she dodaja, da je v narechju starih Venetov ohranjenih poleg lastnih imen she okoli dvesto kratkih napisov v severnoetrurskem chrkopisu, ki je bil v rabi od 4. do 1. st.pr.n.sht. Seveda je bila po njegovem beneshka pokrajina v Italiji naseljena najpozneje v zachetku zhelezne dobe [torej po letu 1.000 pr.n.sht.], ko je vzklila »atestinska« civilizacija. Herodot (I, 196) in Polibios (II, 17) izrecno ugotavljata, da so bili Veneti Ilirci; Polibios trdi, da se je njih govorica razlochevala od keltske, cheprav sta si bili civilizaciji podobni. Zato je chisto mogoche, da so bili Veneti – kakor Liburni blizu Aterna v Picenu (ob katerih se spomnimo na Liburne v Iliriku; Plinij Naturalis historia, III, 110, 112) – prav tako ilirskega rodu, vendar so se v Italiji pomeshali z domachimi predindoevropskimi ljudstvi v obeh dezhelah, kjer so se naselili; ta ljudstva so bili Evganci in severni Etrushchani (pozneje so se jim pridruzhili Kelti) v Benechiji ter Azilci v Picenu. Ni jasno, ali so bili Liburni in njihovi prezhiveli predniki Azilci tvorci tako imenovanih »predsabelijskih« napisov na jadranski obali.

Tu naj prekinemo navajanje Paretija z opozorilom, da shteje Venete k Ilircem, medtem ko jih drugi imajo za Italce (npr. Devoto) ali za Kelte. Poleg tega nam ne sme uiti, da naj bi se Veneti v Italiji pomeshali s Predindoevropejci, ki naj bi bili Evganci in severni Etrushchani. O Evgancih obstajajo povsem nasprotujocha si mnenja, celo taka, da jih nikoli ni bilo (gl. mojo knjigo Davnina govori), o severnih Etrushchanih pa so prav tako mnenja deljena in se krizhajo z vprashanjem Retov. Sergi je mnenja, da so bili predvsem Praslovani tisti, ki so bistveno prispevali h genezi ljudstev v Italiji, potem ko so se pomeshali s tamkajshnjimi avtohtonimi Predindoevropejci – Mediteranci, kot jih imenuje. Mario Alinei v teoriji kontinuitete zagovarja tezo, da so bili Iliri v bistvu Slovani oziroma kvechjemu za dolochen chas zgornja, vodilna plast slovanskih ljudstev, prav tako naj bi bili Trachani zgolj praslovanska veja. Oshtir pa se oslanja na Ilire in Trachane kot podstat kasnejshim slovanskim ljudstvom in prav zaradi tega se tu zaustavljamo pri ilirskih Japodih, s katerimi je Oshtir utemeljeval svoja alarodska preuchevanja.

Pareti pa she dodaja, da je prav tako prishlo z Balkana vech drugih narodov, katerih ilirski izvor je izprichan, vendar so prispeli po morju, she preden so Grki ustanovili kolonijo v Tarentu. Imenovali so se Davni (prim. Festus, Egipt, 69 M), Pevceti (Plinij, III, 102), Salentinci (Probus o Virgilu, Ecl., VI, 31; Festus 329) in Mesapijci (Nikander v Antonius Liberalis, 31). Skupno se imenujejo Japigi, to ime pa zhe Hekataios spravlja v zvezo z Japodi, ki so zhiveli onstran Jadranskega morja. Njihova lastna imena in dvesto ohranjenih napisov nam omogochajo preprichljive primerjave med njimi in zgodnjim jedrom ljudstev v Albaniji. Verjetno izvirajo iz juzhnega dela Ilirika, kjer je bila bolj obchutna primes trashkih ras.

Po tem, kar smo tu na kratko navedli, je videti, da she zdalech ni mogoche rechi, kdo naj bi bili Iliri, in zato tudi Oshtirjeva razglabljanja, ko postavlja alarodske, predindoevropske jezike kot prvotne, na katere naj bi se kasneje nalozhili nekakshni predslovanski jeziki ter naj bi iz tega meshanja nastala praslovanshchina, velja ponovno interpretirati.

Karel Oshtir zachne svojo razpravo Japodi (m-prefiks) (Etnolog III, / 1929, str. 87) s pregledom stanja ter na jadranskem obrezhju jezikovno razlochuje naslednje plasti: (a) Palaevropejci, ki so avtohtoni in sorodni z Etrusko-Reti, Liguro-Pikti, Ibero-Baski, Predgrki(1), Staroprednjeazijci (Kari, Liki, Predhetiti, Kavkazijci, Alamiti, Sumerci, Mitanijci) ter Hamiti, izvzemshi Semite. (b) Doseljeni centralnoindoevropejci Iliri(1) , Veneti(1) in Mesapijci(1) . (c) Satm-indoevropski Albanci in kentum-indoevropski Itali; in slednjich v juzhni Italiji Grki iz Grchije in Gali ter Slovani na vzhodnem Jadranu.

[Op.(1): Kjer se je avtohtona plast ohranila le v doseljenih Indoevropejcih, jo oznachuje Oshtir s pred–, torej Prediliri itd.; cheprav je dotlej predindoevropsko plast na vzhodnem Jadranu imenoval kar Ilire, centralnoindoevropsko plast pa Trake.]

Na zhalost Oshtir te stratifikacije chasovno ne opredeljuje dolochneje, zato imamo kar precej tezhav pri spremljanju in sprejemanju njegovega razmishljanja, saj je ochitno, da je razpon dogajanj lahko zelo razlichen, tudi za nekaj tisochletij. Toda kljub temu je njegovo razmishljanje izredno pouchno in koristno, tudi che ga bo potrebno v (pra)zgodovinskih okvirih reinterpretirati.

Oshtir nas uvede z nashtevanjem razlichnih zapisov imena Iapodes, ‘Ιάποδες, Iapydes, ‘Ιάπυδες, med Istro in reko Uno so Iliri, pomeshani z Galci; deblo *japud, *japod nahajamo tudi v Italiji, in sicer v *Iapudiskom > Iapuzkum numen na iguvinskih tablah ter v Apuli(a) ob gori Garganus v jugovzhodni Italiji. Zachetni j-  v *japu/od > Apuli je izginil: bodisi chez grshki *Apod, *Apud v juzhnoitalski Veliki Grchiji, che je tu she prehajal j>h, bodisi verjetneje chez etrushki *Apud, *Apod – v etrushchini odpada zachetni j, npr. latinsko Iuno > etrushko uni itd., – in sicer na poti iz jugovzhodne Italije prek etrushke Kampanije v Rim. Prehod d>l v *japud, *japod >Apuli je ali latinsko (dialektichno?) kakor v dacruma>lacrima ali pa zhe prediliromesapijsko kakor npr. Dasimos<>Lasimos itd.; o to iz drugih paleoevropskih dialektov, tudi predilirotrashke zglede, obshirno obravnava v drugi razpravi (Vorindogerm. Metallnamen in Alteuropa, Arh. arbanas. IV).

Ne moremo se izogniti prikazu podrobnejshega Oshtirjevega jezikoslovnega razchlenjevanja, cheprav se bo to marsikomu zdelo duhamorno in razvlecheno, toda v resnici je potrebno, da vidimo, kako zahtevna so ta prodiranja v stanje davnih jezikov.

Recimo, Oshtirja zanima, kako se je izgubil j-, to se formalizirano zapishe  j- > 0, kar je vsebovano v primeru *japud, *japod > Apuli. Po njegovem je to zhe predmesapijski pojav, k temu je mogoche dodati iz paleoevropshchine predkimrijski primer iach <> (kk < k <> k), predgrshko akos itd., torej ni izkljuchena sorodnost med *(j)apud, *(j)apod v imenu Iapuzkum in Apuli ter *[(j)a]poid v Poediculi = Peuketioiv apulijskem grichevju (Le Murgie) juzhno od reke Aufidus. K izpadu zachetnega samoglasnika a- v *(j)apu/od > *poid velja primerjati predmesapijskoilirski Apenestai <> Penestai, Aloufoi <> Lopsi, Avendone <> Ouendon, kolikor a- ni a-prefiks.

Kar pa se tiche u/o v *japo/ud > Iapuzkum, Apuli <> Poediculi, je primerljivo s prediliromesapijskim Calucones (< *caluca : *calanca »burrone; prepad, globel«) v Alpah <> Kaloikinoi v Iliriji; Monetion <> Moentinoi (che ne *Monet-) v Iliriji; Onaion <> Oineus – poleg *aun, *oun v Una – v Iliriji; morebiti semkaj sodi tudi u <> ui v ilirskem Muccurum <> Mouikouron.

Che obstaja vez med  *(j)apod v Iapo/udes, Iapuzkum, Apuli in *[(j)a]poid v Poediculi – ki jih prishtevajo k ilirskim Poidikoi ob izlivu Murice v Muro na meji med Norikom in Panonijo – se da morebiti s precejshnjo verjetnostjo dognati tudi prvotni pomen debla *(ja)po(i)d.  Spricho naziva Peuketioi za rimsko Poediculi ni nemogocha domneva, da je *poid v Poediculi = grshko peuke »pin maritime; morski bor« v Peuketioi. S tem *poid »grshko peuke; bor« je s prehodom oi <> a identichen ligurskemu *pad v padi »Kiefern; borovje« –  Plinij 3, 122: »...quoniam circum fontem (sc. Padi) arbor multa sit picea, quales Gallice vocentur padi...« (»...ker je zhe okoli izvira [namrech Pada] veliko dreves bora, ki jim galsko pravijo padi...«) – izraz »Gallice« oznachuje le »v jezikih Galije«, kjer pa se je poleg galshchine govorilo na jugu tudi iberoakvitanski in ligurski.

K razjasnitvi prehoda oi <> a pa tole: v Poediculi »Peuketioi« <> padi »bor« primerjaj deloma oi <> o/u v Poediculi : Iapo/udes itd., deloma o/u<> a v liguropredvenetsko Bodegkos <> (b <> p) Padus »Po; reka Pad« (sorodno z etrushkim pute »Quelle, Fluss; izvir, reka« > latinsko puteus itd.).

Mesto Abdera z r-formantom praoblike *jap[ax]dar > *jabdar > Abderaa:e je ali grshko narechni a > e, ki odrazha maloazijsko-etrushchansko a <> e, ali pa je zhe predgrshkega izvora – gre pa za podaljshan *jabd »abietineae« z -l- v predslovanskem *jabdla > jedla (lat. ebulus »Holunder; bezeg«, zaradi dozdevnega nastanka iz krvi padlih vojshchakov, k predgrshkemu abantes nekroi in alibantes; k *l[i]b »nekros; truplo«) »elate; abies; Tanne; jelka, hoja« prek ja > je na slovanskih tleh, ter s slovanskim bd > d kakor v ebdomos > sedьmъ ipd. Seveda se dá izvajati slovansko jedla tudi iz *jebdla s poznanim mediteranskim a <> e, s tem velja primerjati poleg predslovanskega Danapris, Danastris : Dъnepr, Dъnestr predvsem etrushchansko clan : clenar, maloazijsko atli : etli itd. Praoblika *jebdl se opira predvsem na predbaltsko *jebdlje > *edle v staropruskem addle, litavskem egle, letonskem egle »Tanne; jelka«.

Kakor se je ob gori Garganus prvotno pojavilo ime Apuli iz *(j)apod »peuke; bor, pinija« in se nato razshirilo na celotno Apulijo oziroma na Mesapijo in Japigijo – Messapia Appulia; Iapygia autem est, quae nunc Apulia appellatur – prav tako se je najbrzh tudi ime predmesapijskoilirskega naroda Iapuges, Iepuges raztegnilo ne le na kalabrijski polotok od mesta Tarentum do kraja Brundisium, ampak na célo jugovzhodno Italijo od mesta Metapontum, celo od kraja Thurii oziroma Kroton do gore Garganus. Iapug, ohranjeno tudi v iapuks »severozahodni veter iz Kalabrije«, vezhejo z Iapud, Iapod, tako da se glasi koren *jap- in da je -od- oziroma -ug- le priponska podaljshava.

H korenu *jap »abietineae« v Iapodes, Iapudes, Iapuges itd. s preglasom a <> u  kakor etrushchansko afle <> ufle; simpleks *jup(p) tichi morebiti v *alpskoromanskem > valtellinskem güp, gup, tessinskem zhüp, gip, gub, wallisanskem zhup, engadinskem gok »Alpensrose; slech, ravsh«... (str. 91).

Toda Oshtir she vedno misli na jug, ko ime prvotno pach kalabrijskih Iapuges po *jap »abientinae« podkrepi she z naslednjimi okolishchinami: (a) Kalabrija je bila v starem veku gozdnata in pechke njenih pinij so uzhivale velik sloves; (b) ime kalabrijskih Sal(l)entini se tezhko lochi od predlatinskega saltus »gebirgiger, waldiger Landstrich; gorska, gozdna pokrajina«, (a <> i) Sila »ein Waldland; gozdna dezhela«, silva »Wald; gozd« itd. (c) Slednjich sodi ime severnokalabrijskih Messapioi k predlatinskemu sa(p)inus »Art Tanne oder Fichte; vrsta jelke, hoje ali smreke«. (Prehod predgrshkega *juph < ufear je po Oshtirju podoben predslovanskemu ьmela »Mistel; omela« (i <> a), predlitavsko amalas k predjugoslovanskemu *[ь]molik »pinus peuce« (l <> r) omora »Fichte; smreka«.) Ime Mesapijcev se je razshirilo na Sal(l)entince, Kalabrijce, Peucence = Poediculi, Daune in Apulijce. Poleg tega so Mesapijce deloma istovetili z Japigi.

Pri Ebesos Oshtir navaja, da je glasoslovno spricho b <> bh identichno predgrshkemu Efesos, che spominja zhenski spol mesta Efesos na feminina imena drevja in che je Samorna “Efesos” = Smirna sorodno s predslovanskim *(s)smark, *(s)smerk, *(s)smirk > smoьrk, smeьrk »Fichte, Tanne, Wacholder, Zeder; smreka, jelka, hoja, brin, cedra«, smerkъ. Tudi Amorges “Efesos”, Ephesos morebiti iz *Amorg, kakor tudi Elloi : Seloi iz *samorg (g <> k) predslovansko smeьrk, smoьrk. Najslavnejshi boginji mesta Efesos, Artemis Efesia, je bila posvechena cipresa, ki je iglasto drevo, podobno kakor »abietieae«, pri tem prvotni pomen kiparissos, cupressus, dasi spominja  ef- zaradi chebele na efeshkih novcih (chebela je bila sveta zhival efeshke Artemis) prek bh <> b na predgrshki plural *[e]br »chebele« ter z e <> a in b <> p na predlatinsko apis »chebela«. Sicer pa je najverjetneje Amorge “Efesos” z u <> a identichno s predslovanskim *(a)mar »abietineae« v srbshchini-hrvashchini omora »Fichte; smreka«, jugoslovansko molik.

Z izpadom zachetnega (j)a- v *[(j)a]bar primerljivo s paleoevropskim *baru »Wald von abietineae« (alpsko in subalpsko *bora, *borra »legno rotondo, pedale; okrogel les, deblo, steblo«, npr. v narechju livinallunga boreshk »bosco di conifere; iglichasti gozd«; semkaj tudi predskitsko Borouskoi »Volk in Sarmatien neben den Abijoi, Bewohner der Hylaia...«, Boruskoi) (str. 93), pragermansko *baru, praslovansko borъ, grshko barues “dendra”.

Oshtir pa nam zna pripraviti tudi presenechenje, npr. ko naenkrat pravi, da so se kalabrijski Mesapi prvotno morda imenovali tudi *Atabi, che izhaja veter Calaber atabulus iz narodnega imena *Atabu(lu)s (kakor grshki iapuks < Iapuks); o tem vetru poje Horacij (Sat. I 5, 78), pri tem je samoglasnik a- v atabulus ali predpona ali sodi h korenu in je v Thebae : (Me)tabon odpadel. Prav ta Oshtirjev vlozhek nas opogumlja, da njegovo delo ustvarjalno nadgrajujemo in reinterpretiramo v skladu najnovejshih dognanj, saj nam odpira drugachne mozhnosti razlage.

Oshtir opominja, da je na Balkanu vech gora z imenom Messapion, v Bojotiji, na Evboji in v Pajoniji; poleg tega ob uposhtevanju p<>b she Messaba »mesto v Kariji«, Messapeai »kraj v Lakoniji«, Messapia = Boiotia, Messapioi v Lokridi, Metapa »kraj v Ajtoliji, Metapioi v Elidi, Metapontis = Sime in slednjich na Kreti potok Messapios iz *ssap »abietinieae« kakor borъ > ruski potok Borovenka; ravno tako morebiti reka Bradanus pri Metapontu; Messapos je tudi ime Pozeidonu (?) in njegovima sinovoma (Bojochan, Etrushchan) in na bojotski gori Messapion lezhi eno izmed najznamenitejshih svetishch Pozejdonu. Oshtir meni, da je mogoche *Messap(i)os = Pozejdon razlagati iz *ssap »abietineae«, in te so, zlasti elate »jelke, hoje«,  posvechene Pozejdonu, chigar priimek Asfal(e)ios iz asfales »ferme; trd, chvrst, krepek« + asphal »abietineae« < ss[a x]p , prim. asfaltos »*abietineae« > *pix > bitume, asphalte; smola«.

Thob(h) > predslovansko topol »popupus alba = lat. albarus« : asfodelos »albucus« : alfos : afuo »ętre ou devenir blanc; biti ali postati bel«; *asp »albus« tudi predslovansko *as (< aps) > as, os »Silber pappel, Zitterpappel, Espe; topol, jagned, trepetlika, osika«, predstarovisokonemshko aspa »Espe; osika, trepetlika«, predbaltsko *apsa, apse, s *kar »niger; chrn, temen« je sestavljeno predslovansko osokor »Schwarzpappel; chrni topol«.

Che povzamemo: Oshtir se je v prvem delu svoje razprave za izvajanje imena japodo-japigijskega Metaponta: Thebe, Thebae, Metabon, Metapontion (: Messapioi) : Alubas (: Iapudes, Iapuges) osredotochil na *thap »abietineae« ter prek zapletenega lingvistichnega postopka prishel prek predromanskega *sappo <> na predslovanski elovьćъ »Wacholder; brin«, *elaw, *welawij; predgrshko elate »sapin; smreka, jelka«, kar pa ne spada k novovisokonemshkemu Linde, ki iz *limth gre k predkimrijskemu llwyf (m<>ph), predslovansko lipa (str. 101).

Med obsezhno obravnavo prefiksa m(a)x- v Metabon, Messapioi itd. je vech zanimivih povezav z etrushchino ter drugimi paleoevropskimi jeziki, toda znachilno se mi zdi naslednje: predslovansko mesto »Ort, Stadt« iz *megst, kar omogocha primerjavo z etrushkim methl »populus«, ki ga zraven navaja tudi Oshtir, a ne vzporeja; prav tako je *meg- najti v grshkem megaro »large imposing building, mansion; velika imenitna zgradba, grashchina« (109).

Malo pred tem beremo predgermansko *meluk »nemshko Milch«, predslovansko melko, predlatinsko melca (alpin *malga »Alpenwirtschaft«) < *melk : predlatinsko *lak najdemo v de-licus (str. 108), kar potrjuje praobliko, kajti kaj bi bilo bolj osnovnega za chloveka, kakor je mleko, bodisi da je to materino mleko – prva hrana novorojenchka, ali mleko molznic. Si je mogoche misliti, da bi za to zhivljenjsko pomembno hranivo neko ljudstvo ne imelo imena? In kljub temu naj bi si Slovani to izposodili pri drugih ljudstvih... Chesa bolj nemogochega si ni misliti!

Ali pa predslovansko modrъ »blau« < *madr »Waid, Färbepflanze; oblajst, Isatis tinctoria« (kakor vornъ »Rabe > schwarz; vran, krokar, vranje chrn«), tudi madrua »prunelles, creques« morda kakor liveo > sliva; predlatinsko *widr > vitrum »Waid : blau« (str. 109). Cheprav Oshtir tega ne vzporeja, pa se mi zdi smiselno prikljuchiti predslovansko moder[b]njь »Lärche; macesen« (str. 109), ker v naseljih Modreje, Modrejce in Bacha pri Modreju na obeh straneh jezera pri Mosti na Sochi oz. ob Bachi ishchejo etimologijo zunaj slovenshchine, mislim pa, da nam omogocha moder[b]njь »Lärche; macesen« lepo razlago.

Predslovansko Mokoshь »malakia; mehkuzhnost« : -koshь »Wollust; naslada, poltenost«, predlitavsko kekshe »Hure; vlachuga«; (op. L.V.: Janezhichev slovar – mokosh(zh), makosh, kosec »Ralle«; Pletershnikov slovar – mok(r)ozh »der Regenwind; (Janezhich) mokrec, mokozh«; mokosh, mlakosh = »das Rohrhuhn “gallinula”, liska, tukalica«).

Oshtir povezuje tudi navidez zelo oddaljena imena, predgrshko mormunos (n<>l/r) mormuros, mormulos »vrsta morskih rib« : (m-n<b-nterebinthos>terminthos,  predslovansko ryba »Fisch«; egipchansko rm, baskovsko arrain preko n<m? Zraven she murm[n]e »vrsta rib«, murmillo »gladiator, ki mu na vrhu chelade shtrli riba« (str. 110).

Ali celo predlitavsko mo[t]muo »Scheitel; teme« : predslovansko teme preko m-n<p-n : (t<>-) predlatinsko apex »Spitze; ost» (egipchansko tp »Kopf; glava») (str. 111).

Etrushchansko mursh »urna« < *murcen (kakor Felsina<felcna) : predlatinsko urceus, urhe (-<>n) ur[c]na (-<>k) predslovansko kъrk, kъrg (str. 112).

Prav na koncu pa se Oshtir bezhno zaustavi na veverici, ki jo Mario Alinei shteje kot enega od pomembnih imen zhivali za dokazovanje slovanske kamenodobne naseljenosti v Vzhodnih Alpah. Takole Oshtir: predlatinsko mustella »Wiesel < *muksterla »nevestъka = Wiesel; podlasica« : gr. kester “neanias”. K razvoju »jung; mlad > Braut; nevesta > Wiesel; podlasica« primerjati obravnavo v delu Falk-Torpa (str. 113).

Nadvse nenavadno kratek je Oshirjev povzetek v nemshchini k obshirni jezikoslovni obravnavi Japodov, pri chemer se je osredotochil na etnikone: »Iap-odes aus *xB- : *t/ssāxB-  »abietineae«; wozu mit m(āx)- Präfix auch Με-σσάπιοι.« (»Iap-odes iz *xB- : *t/ssāxB-   »abietineae«; k temu s  predpono m(āx)-  tudi Με-σσάπιοι .«)

 

*

 

Kaj smo bistvenega zvedeli iz Oshtirjeve razprave? Po mojem mnenju to, kar smo od njega kot alarodista prichakovali: da naj bi indoevropski jeziki prevzeli lep del besed od predindoevropskih, staroevropskih, megalitskih ljudstev. Gradivo za podrobnejsho analizo je nabral z zavidljivo vztrajnostjo in erudicijo, vendar pa se nam vseeno vzbuja dvom, ali spricho izredno majhnega shtevila ohranjenih japodskih, ilirskih besed lahko postavljamo verodostojne sklepe. Oshtir se tega zaveda, in kot smo spotoma opazili, to vechkrat nakazhe, tudi z izrecnim »morda, morebiti«...

Najvazhnejshe pa se zdi to, da je mogoche tudi to delo z ustrezno interpretacijo priblizhati sodobni teoriji kontinuitete. Njegove razchlembe predindoevropskih jezikov, ko je  uspel vzpostaviti lingvistichne odnose z indoevropskimi jeziki, lahko razumemo tudi drugache, da gre v resnici za prajezik(e) v Evropi, ki so ga govorila takrat in she danes tod prebivajocha ljudstva, a se je v pet do deset tisoch letih nujno moral spreminjati. Zakaj tako velik razpon pet do deset tisoch let? Tradicionalni jezikoslovec Devoto npr. postavlja indoevropske jezike v tretje tisochletje pr.n.sht. – tj. bronasta doba, medtem ko eden od tvorcev teorije kontinuitete Mario Alinei govori o lahko celo koncu paleolitika ali zachetku neolitika – to pa je deset tisoch let pr.n.sht.

Che je Oshtirjeva rekonstrukcija »Iap-odes iz *xB- : *t/ssāxB- »abietineae«; k temu s predpono m(āx)-  tudi Με-σσάπιοι«, predstavljata osnovi *xB- : *t/ssāxB- ter m(āx)-  vzorca za evropski prajezik, in dovoljujem si rechi, da ju je potrebno obravnavati, poleg Oshtirjevega nachina, tudi v smislu teorije kontinuitete, kar pomeni, da bi bili v takem primeru praslovanski besedi; (1) che izhajamo iz predpostavke, da ta evropski prajezik ni bil en sam, ampak jih je bilo vech, bi se tu omejili le na praslovanski (v Oshtirjevem izrazoslovju: predslovanski, kar seveda ni povsem isto kakor praslovanski, saj sam Oshtir opozarja v eseju Predslovansko *sebьrъ »zadrugar« (Etnolog, IV, 1930-31, str. 2): »Zatorej pomeni “pred-” npr. v “predslovanski” itd. dvoje: (A) predslovansko = ilirotrashko, npr. indoevropsko *ghans > ilirotrashko *g(h)ans > slovansko gosь »Gans«; (B) predslovansko = staroevropsko (seveda po ilirotrashkem posredovanju) npr. etrushchansko *ablon »Apfel« = staroevropsko *ab(ax)l v slovanshchini ablan, germansko *apl itd. Razlichne od teh reliktov so izposojenke kakor letonsko erms »Affe« iz etrushkega arimos; poleg tega  je mnogokrat nemogoche dolochiti, ali je slovanska, z ilirotrashkim korelatom prekrivajocha se beseda ilirotrashki relikt  na praslovanskem teritoriju ali poznejsha izposojenka od sosednjih kulturno vishje stojechih Ilirotrakov, kar velja npr. za bersky »Pfirsich« iz latinskega persica z ilirskim p>b in z ilirsko femin. konchnico u namesto latinske a.«;  ali (2) che je Oshtirjeva predpostavka o neindoevropskem prajeziku in predslovanshchini tochna, kakshne so relacije s Sergijem in Semeranom.

(1) Prva predpostavka: praslovanshchina je bila eden od prajezikov v Evropi, skladno s teorijo kontinuitete, Iliri(-Traki) so bili Praslovani oz. so tvorili le neslovansko vrhnjo, vodilno, elitno plast, ki je vladala Slovanom, kot pravi teorija kontinuitete.

(2) Druga predpostavka: Oshtir je imel prav – kakshne so potem relacije do Sergijeve teze o latinshchini kot sinteze jezika staroselcev in praslovanshchine na tleh Italije ter do Semeranove teze o mochnih semitskih (izhajajoch iz akadshchine) sledovih v Evropi, pri chemer je treba opozoriti, da Oshtir izrecno in vechkrat poudarja, da izkljuchuje Semite v kontekstu Predindoevropejcev ter uposhteva le Hamite!

Preden se lotimo odgovorov, si poglejmo she nekatera od Oshtirjevih razmishljanj.

Sem sodi, po mojem mnenju zelo pomembna, pravkar omenjena razprava Predslovansko *sebьrъ »zadrugar« (Etnolog, IV, 1930-31) in spet se moram bralcu opravichiti, da bom navedel nekaj Oshtirjevih zapletenih jezikovnih transformacij, toda to moram nujno storiti, da bi pokazal, kako zahtevno je to delo in da jih ni stresal iz rokava.

Zachne z navajanjem, da v velikorushchini nahajamo sjabrъ, sjaberъ, sjaborъ, sjabra in narechno preko sj>sh tudi shaberъ, shabra »Nachbar, Kamerad, Genosse, Bekannter, Freund; Bauer, der ein Stück Ackerland bearbeitet und in der Versammlung des Mirъ Stimme hat; sosed, tovarish, drug, znanec, prijatelj; kmet, del polja obdelovan s soglasjem skupnosti; iz drugih ruskih narechij she beloruski sjabrъ, sjabrukъ »Verwandter, Bruder, Genosse, Teilnehmer an einer Arbeit; sorodnik, brat; tovarish, udelezhenec pri nekem delu«, maloruski sjabra »Gemain deackerland; skupno polje«, sjabri »die auf sjabra Anbauenden; na sjabra pridelano«, sjabro »Nachbar; sosed«. S prehodom ja>je pred palatali, pri-sebritь sja, iz chesar z metatezo malorusko pryserbyty sha »priviti se, prilizovati se«, belorusko sebrь »tovarish, daljni sorodnik«. Iz staroruskih listin  sabry na 12. str., ohranjeno v listini iz 14. st. Ruska literatura navaja tudi narechne izraze sibra s sja>sji preko *s’. Poljsko siabr »Gefährte, Gesellschafter, Mitbruder, Genosse; drug, druzhabnik, pobratim, tovarish« je najbrzh iz rushchine, ker se je razvil ruski ja iz e, ki bi v poljshchini preshel v nosni a ali e. Grki so si izposodili iz juzhne slovanshchine sembros v Patrasu, pomen »georgos...; kmet« se zelo priblizhuje smislu ruskih besed, medtem ko v Epiru, Tesaliji, na otokih Krfu, Leukasu in Kefaloniji ter na Peloponezu sempros, sumpros »spolovinar, polkmet«, sempra, sempria »spolovinarstvo, druzhabnishtvo«, ksesempreio »razdreti druzhabnishtvo« (str. 2). To je morda ohranjeno tudi v Sember, Semberija »del nahije pri Zvorniku«, Seberovo, Seberovac, izrazi so povzeti iz starih listin. Iz prvotnega juzhnoslovanskega *seb(ь)rъ »polzakupnik, zadrugar«, se je razvil srbski-hrvashki sebrь, sebri »zakupnik, seljak« v listinah iz 14. st., danes sebar oz. srebar, sreber pomeni danes »plebejus, rusticus; puchanin, kmet, seljak, tezhak, podlozhnik vlasteoski«, vendar ne »rab; rob suzhenj«.

Romuni so prevzeli simbra »societas, communio, commercium«, od njih pa Madzhari cimbora »consortium, pactio, partitio«, kar Madzhari izvajajo kot romunski simbra iz grshkega sumbola »trgovska pogodba«, Mikloshich pa vztraja, da so jo dobili od Slovanov. Spricho srbskega-hrvashkega sebar in ruskega sjaber itd. je najbrzh mogoche izhajati iz praslovanskega *sebьrъ iz *senbir v sjaberъ (str. 3).

 

(1)Prav glede odnosa med slovanshchino in finshchino je pomembno navesti, da ni skoraj nobene finske izposojenke iz baltshchine, ki bi bila izposojena iz slovanshchine (str. 8).

(2)Poleg tega ni nobene praslovanske izposojenke iz romunshchine (str. 9).

(3)Oshtir vseskozi dokazuje, da obstaja veliko sorodnosti med trashchino in praslovanshchino.To je zelo pomembno, ko govorimo o teoriji kontinuitete, ki zagovarja tezo, da so bili Slovani na Balkanu zhe najmanj v neolitiku in so se od tam shirili na sever.

 

Litavsko sebras in letishko sebrs se shteje za izposojenki iz belorushchine, nasploh so finske izposojenke iz baltshchine starejshe kakor germanske besede v finshchini, saj naj bi prishli Finci v stik z Germani shele v 1. st. pr.n.sht. Oshtir polemizira z Mikloshichem, ki ima sjabrъ za izposojenko iz finshchine in dokazuje prav nasprotno, tudi se upira Rozwadowskemu, ki besedo izvaja iz germanshchine, ter oporeka madzharskim etimologom, da je njen pravi izvor grshchina in se je preko romunshchine razshirila drugam. Ker Oshtir meni, da je slovanski *sebьrъ najbrzh soroden s trashkim ziburthides in je torej obstoj te besede zagotovljen dolgo pred pojavom romunshchine (str. 9).

K temu velja dodati navedbo, da obstaja she druga mozhnost, kako je prishla beseda menih k Slovanom; to obichajno pojasnjujejo z nemshkim posredovanjem, Oshtir pa ne izkljuchuje, da je grshko-latinsko *monak(h)os, *monak(h)us preshlo prek a>i v slovanski mъnichъ kot posledica trashkega posredovanja v prvi dobi pokristjanjevanja severnega Balkana okoli 4. st.n.sht., saj bi po novovisokonemshki poti nastal slovanski mъnьchъ (str. 13). To je le eden od mnogih primerov, kako lahkotno so (ali she) jezikoslovci pripisovali germanski izvor slovanskim besedam, ne da bi kritichno uposhtevali, da gre za ogromno skupnih osnov. Zgolj en primer.

Oshtir razlaga, da so pri Iliro-Trachanih uporabljali tudi proso za varjenje piva, zato brutos iz *bharsut preko *barut > *brutrs>r in aru>ru, slovansko bъrъ (iz *bhoru) »vrsta prosa« (str. 16). Po drugi strani pa se italijanski etimologi (ZIN) za birra »pivo«, nemshko Bier, sprashujejo ali je to mogoche izvajati (?) iz latinskega  bibere »piti«.

Naj se povrnemo k trashkemu ziburthides, kar stari viri glosirajo kot »legitimni, zakonski ali pravi (v nasprotju z Netrachani)« ali »sorodni«, torej »k isti druzhini  ali iz te nastali zadrugi (=veliki druzhini) oziroma bratstvu in dalje plemenu pripadajochi«, in s tem »plemeniti« (str. 17). Vse te pomene najdemo vsaj deloma tudi pri *sebьrъ: »brat, tovarish, drug, druzhabnik itd.«. Che je pri ziburthides le s »plemeniti«, tedaj tudi to ni nezdruzhljivo z »druzhina>zadruga>bratstvo>pleme«. K temu pomenskemu prehodu plemenit iz plemen »pleme« in to iz *pled »ploditi« lahko primerjamo cheshko shlechta (Geschlecht>Adel; plemstvo), slovansko zhlahta>zhlahten »plemenit«. Zatorej je mogoche spojiti pojem »zadruzhnishtva«, ki tichi najbrzh v slovanskem *sebьra »Arbeitsgenossenschaft; delovna zadruga« (ker je zadruga opravljala predvsem poljedelska dela, ni chudno, da pomeni danes srbski in hrvashki sebar »tezhak ipd.«), s pojmom »plemenitashtva« v trashkem ziburthides; skupno izhodishche je na krvnem sorodstvu temeljecha druzhina > zadruga > bratstvo > pleme, od koder plemenit (str. 18).

Oshtir obravnava tudi sorodna bozhanstva med Traki in Slovani, npr. edini predtrashki Zeus Keraunos je po njegovem mnenju le *Perun = predslovansko *Perynъ (uo<> kakor etrushchansko ufle : aufle, predtrashko Arrolos : Araulos itd.), bog groma, v Bolgariji Perin planina in v perunika »Schwertlilie; perunika, plutnik« (str. 21).

Oshtir sklepa, da iz vsega obravnavanega sledi predslovansko sebьra »zadruga«, sebьrъ »zadruzhnik, zadrugar ali podobno«, nadalje morebiti (che ne iz rushchine) predbaltsko *se(n)b(i)r, *sa(n)b(i)r ter predtrashko *senbir »zadruzhnik > *soplemenjak > gnesios«. Pravi pomen te skupine je zhe spricho tega tezhko dolochiti, ker ne vemo, ali je ta beseda  v baltoslovanski-trashchini indoevropska ali predindoevropska = staroevropska. V prvem primeru sta dve mozhnosti: ali je baltoslovanska beseda sorodna s trashko ali so jo Baltoslovani prevzeli od pred Baltoslovani doseljenih Trachanov, ki so se z njimi pomeshali. V slednjem primeru zadostuje skupna praoblika *senbir, ki dá v trashchini *se(n)b(i)r, *sa(n)b(i)r, od koder naprej *ziber, *zibur in s prehodom iz trashchine prek baltoslovanshchine v slovanshchino *sebьrъ ter morda litavsko-letonsko *sebr, *sabr, sanb(u)r (str. 21). Oshtir skratka domneva, da je rekonstruirani pomen »zadruga« = velika druzhina« zgornjih besed nastal iz izraza za »familia«, cheprav je mogoche zadruzhnishtvo tudi na drugi podlagi. Druzhino tvorijo chlani, ki imajo v patriarhatu istega ocheta ali v matriarhatu isto mater. Tako je grshko fratria  prvotno sestavljena iz potomcev istega ocheta, pach pa je v predgrshki dobi vladal matriarhat, ki je izpodrinil indoevropski  frater, frator »brat > chlan bratstva« in ga nadomestil z adelfos »brat« = staroindijsko sagarbhyas »co-uterrinus«. Chlani zadruge, v kateri ostanejo sinovi tudi po ozhenitvi v skupnem gospodarstvu, zhive pod enim krovom, »sinoikoi«. Che je »zadruga« = »chlanstvo po istih starshih«, tedaj slovansko *sebьrъa iz indoevropskega *sem-bher (oziroma s prevojem sem-bhor in z redukcijo *sem-bhr) »istih« = enih = skupnih starshev. Indoevropsko *bher »nesti > nositi > roditi > mati > starshi (tudi oche)« lahko primerjamo z novovisokonemshko ge-bären, gotsko ber-us-jos »Eltern«, albansko bir »sin« in gotsko baur »sin« iz indoevropskega  * bher, * bhor. Za pojasnitev * »eden« (=isti), skupaj, s/z« primerjamo keltsko *sin < *sem, *som > baltsko *san v litavshchini san, letshchini suo, slovansko so > srbsko-hrvashko su, slovansko *sem-bhir > *sebьrъ po Oshtirju ne omogocha zanesljivega razvoja in zato misli, da je najbolje izhajati iz trashkega, indoevropskega  *semb[h]ir > *seb(i)r, *sab(i)r, od koder ne le slovansko *sebьrъ in trashko *ziber, *zibir, ampak tudi baltsko *sebr, sabr, celo finsko *sebr > seur (str. 22).

                            

*

 

No, sedaj pa pridemo do Oshtirjeve poante, da so Baltoslovani na ozemlju med Karpati in Baltikom doseljenci (podchrtal K. O.), in ker so se doselili (podchrtal K. O.) tja tudi pred njimi na istih tleh bivajochi Ilirotraki, moramo slednjich rachunati z mozhnostjo, da je slovansko *sebьrъ = baltsko *se(n)br, *sa(n)br = finsko *sebr >* seur sicer ilirotrashki relikt, ki mu ustreza trashko *zibir > *ziber, zibur, da pa prailirotrashki *senbir ni indoevropskega, ampak neindoevropskega, tj. staroevropskega izvora. Che she uposhtevamo, da se pojem * sebьrъ v mnogochem prekriva z izrazom drugъ »alter, alius, Genosse« in da se razvija tudi pojem »zadruga« iz izraza »drugi, alter, alius«, k temu slovansko drugъ »anderer, alius; Genosse, Freund« > druzhina (tudi »Heeresabteilung; vojashki oddelek« kakor v sorodnem starovisokonemshkem trucht »Kriegerschar; vojashko krdelo« > truhtin »Kriegsherr, Fürst; vojskovodja« je morebiti ta pomenski prehod tudi v trashkem ziburthides) in iz drugъ nastane srbsko-hrvashko zadruga »velika druzhina«. Konchno naj se opremo she na finski sinonim toinen (mies) »ein zweiter (Mann); drugi mozh« za *sebr > seur, tedaj smemo izvajati celo iz staroevropskega *senb(h)ir »alter, alius«, ki je ohranjen v etrushchini! (podchrtal L.V.) (str. 22).

Oshtirju se zdi primerno zacheti razlago z etrushchanskimi shtevniki:

maχ    “1”             śa       “6”                     

zal     “2”             cezp     “7”  

thu     “3”             śemf     “8”  

huth    “4”             ceanuth “9”  

ci        “5”           

To povzema po Cortsenu (Etruskische Standes- und Beamtentitel 140). Od izbire shtevnikov je odvisen pomen etrushkega *tsemp(h)ir »alter, alius«. (Bolj zaradi zanimivosti naj omenimo, da je Oshtir tu primerjal etrushko-preditalski *thuishsh, theishsh »1000« s predslovanskim tysetja, tisetja.)

Oshtir je prerpichan, da zgornji vrstni red shtevnikov med drugim potrjuje tudi etimologija, in to podrobneje utemeljuje (str. 24), npr.:

maχ “1” spricho etrushchansko-predgrshkega > latinskega maccus “sim-plex = ein-fältig”, *o-m[a]c > oncia, uncia »ein Teil eines As«; makk(h) < mat-k(h), (m<>b), baskovsko bat “1” = predgrshko *bat-il »primus« > basileus; predkretsko *i-pt > itton en (str. 24) itd.

 

Tako lahko Oshtir preide k zakljuchku, da je etrushchansko *zp(h)ir,*zp(h)il v *ce-zpil »quinque (et) alterum« > cezp “7” in v *śem-zphil “sex (et) alterum” > śemf “8” ter xo-sfer »oktober« nastalo iz praetrushchanskega  *zenp(h)ir, zenp(h)il »alter; blizhnji«, to se pokriva s predtrashkim *zibir (> *ziber, *zibir) iz *dzenb(h)ir »alter«; torej bi bil trashki z poleg s v slovanshchini *sebьrъ zhe staroevropska alternacija. Sicer pa je najbrzh tudi v etrushchini sami *tsenp(h)ir > *zenp[i]r »alter« v rimskem, prvotno etrushkem gentiliciju Sempronius s priimkom Atratinus. Spricho dvojezichnosti v pasu med Etrurijo in italskimi narechji, ki meje z etrushkim jezikovnim ozemljem, srechujemo dvojezichna imena npr. Iuventii s priimkom Thalna (etrushko *t(h)al »juvenis; mlad, mladenich, mladenka, mladezh«); ta so nastajala, kot je npr. znano Q. Scriboniusziχu = Scribonius; pisar.

Torej: etrushchansko *zen-p(h)ir »alter; blizhnji« = predtrashko *zenb(h)ir > *ziber, *zibur = predslovansko *sebьrъa > »zadrugar, zadruga« je sestavljeno iz: (1)  *tsen <> *dzen “2”, ki je ohranjeno v etrushchanskem *tson »zweiter; drugi« v sestavljenki fer-su > lat. per-son-a »*Mann + zweiter > Rolle, Karakter einer Person, Maske des Schauspielers itd.; *dvojnik, znachaj osebe, igralska maska« = baskovsko zun »zweiter«, in ga predpostavljamo v *dzen > *dze predgrshkega Ze-th-os. (2) Drugi del *-b(h)it : *-p(h)ir, *-p(h)il se ponavlja v etrushkem *thu-p(h)l-th »dvanajst,12=10+2«.

Predslovanski * sebьrъ »chlan velike druzhine« je nastal kot staroevropski relikt, povezan s predtrashkim ziburthides “gnesioi” ter prikljuchen na etrushchanski *zenpir »blizhnji«, izpeljivo iz ce-zp “5+2”, śem-[z]f  “6+2”, Xo-sfer (beri *śósfr) “6+2” > oktober (iz octo=osem) ter iz Sempronius Atratinus (: ater »alter; blizhnji«) (str. 27).

                  

Kljub Oshtirjevi strogo znanstveni temeljitosti v jezikoslovnem smislu, ki je nadvse dragocena, nam spet ne more ponuditi kaj vech jasnosti glede izvora Praslovanov. Ker jih postavlja na iliro-trashko starejsho etnichno plast, ki ji pripisuje vishjo kulturo,  a obenem ima tako Ilirotrake kakor Praslovane za Indoevropejce, se vselej znova vrachamo k vprashanju, od kod pa so prishli ti indoevropski Praslovani, saj so morali pred tem pripadati istemu indoevropskemu jedru kakor Ilirotraki, ki so tudi prishli od nekod na Balkan in v Zakarpatje, kamor so kasneje prishli Praslovani in jih (vsaj delno) poslovanili, medtem ko naj bi se (del) Ilirotrakov odselil na jug – kdaj, Oshtir pravi, da ne ve! Ker pa povsem jasno zagovarja stalishche, da je (tudi v primeru) * sebьrъ »zadrugar« beseda tesno povezana s trashchino in etrushchino, je izrednega pomena pojasniti, kako je prishlo do teh prenosov izrazov. Oshtirjevo sploshno preprichanje je, da je obstajal staroevropski, predindoevropski jezik(i), iz katerega sta chrpala trashchina in praslovanshchina.

Ali so bili Etrushchani samo v Italiji, vkljuchno s Padsko nizhino, ali pa velja teorija, da so tudi oni bili pred tem v Panoniji in celo v spodnjem toku Donave (teorija Radivoja Peshicha), od koder naj bi jih potisnili proti zahodu Indoevropejci, po Oshtirjevem mnenju ochitno Ilirotraki? Che je bilo tako, od kod so prishli indoevropski Ilirotraki?

Kljuchni problem je naslednji in bi ga imenoval: problem tretjega.

Neindoevropska staroevropshchina, ki naj bi prevladovala v Evropi (po klasichnih teorijah) do bakrene dobe okoli 3000 let pr.n.sht. in naj bi bila jezik (jeziki) megalitskih kultur, naj bi bila bistveno razlichna od indoevropshchine. Iz tega moremo sklepati, da dve tako razlichno koncipirani jezikovni skupini nista mogli zhiveti druga blizu druge, da sta torej bili zelo narazen. Toda ta predpostavka odpira she dodatno vprashanje, kdo pa je bil vmes med tema dvema skupinama? Je bil vmes prazen prostor ali je obstajal nekdo tretji? Kdo bi bil ta tretji?

Che pa ni bilo vmes nikogar in so bili Predindoevropejci ali Megalitci ter Indoevropejci v stiku, bi se to moralo bolj poznati v jezikih.

Oshtir je k svoji razpravi prilozhil tudi pregledno grafichno shemo (str. 28-29) razvoja besede* sebьrъ, zachenshi s staroevropsko *dzenbir »drug, druzhabnik; blizhnji«, ta se je neposredno prenesla v predilirotrashchino in etrushchino, torej gre za skupni izvor, kar pomeni, da so bili tako Ilirotraki kakor Etrushchani dedichi istega jezikovnega substrata in so tudi morali zhiveti na ozemljih s tem istim jezikovnim substratom! To pomeni, da niso bili Etrushchani tisti, ki naj bi Ilirotrakom posredovali to besedo iz svojega besednega zaklada, marvech sta oba jezika chrpala iz megalitske jezikovne zakladnice.

Zato se mi zdi, da je moralo biti prav to slednje res, ter bi morali priznati veliko vechje afinitete med etrushchino, baskovshchino itd. s t.i. indoevropskimi jeziki. Konchno gre za chasovni razpon med sedem do deset tisoch let, v katerem je prihajalo do najrazlichnejshih interakciji in transformacij jezikov. Tako v bistvu ustreza teorija kontinuitete, ki lahko razlozhi, kako so si lahko Grki izposodili iz juzhne slovanshchine sembros, kako je etrushchanska oz. staroevropska beseda prishla v daljnih krajih v rushchino itd.?

A po mojem mnenju Oshtir ni odgovoril she na eno, nich manj pomembno vprashanje: kako da besede sebar nimamo v slovenshchini, ki je (kot pravi France Bezlaj) izredno arhaichna oz. bi se moralo v njej ohraniti razmeroma najvech prvotnih besed, saj bi tako moralo biti (pravi teorija) v predelih najbolj oddaljenih od prvotnega jedra, kot je Slovenija oddaljena od domnevne praslovanske zibelke Zakarpatja?! Je mogoche, da je sebar izginil iz slovenskega spomina in se ohranil zgolj v besedi zadruga?

A preden nadaljujemo, she o skrivnostnih Antih.

 

 

KAJ PRAVI KAREL OSHTIR O ANTIH ?

 

Tudi v razpravi o Antih se zdi Karlu Oshtirju umestno, da zaradi boljshega razumevanja njegovih izvajanj vselej omeni svoje stalishche o predslovanskem jezikovnem substratu, ki v srednji Evropi oblikuje tri jezikovne plasti:

a) Iliro-Venete, ki skupaj z Etrusko-Reti, Liguro-Iberci (> Baski) in Pelazgi tvorijo predindoevropske Paleoevropejce in ki so sorodni s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni Afriki ter z avtohtonimi prebivalci v prednji Aziji (Likijci, Lidijci, Karijci, Predhetiti, Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci in Sumerci).

b) Centralnoindoevropejske Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v velar.

c) Na iliro-trashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltijskem morju Balti, zahodno od obeh – vendar locheno po ozkem ilirsko-trashkem pasu [tako Kossina] – pa Germani in v juzhni Rusiji Skiti.

V teh uvodnih besedah pod tochko (c) Oshtir postavlja med Baltoslovane in Germane ilirsko-trashki pas ter da so se v Zakarpatju Slovani prav tako naselili na ilirsko-trashko plast. Zato si najprej oglejmo njegovo zakarpatsko shemo, ki jo je razlozhil v delu K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog, I, 1926-1927, str. 6): »Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhjem sorodstvu s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor je znano, tudi v severovzhodni Italiji) skupaj z Liguri v zahodni Nemchiji, severozahodni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Reti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, vsi ti tvorijo predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zahodni Evropi, spricho chesar se zakarpatsko geografsko imenoslovje ponavlja v navedenih jezikih.« S tem nam je Oshtir ochrtal stanje v Evropi pred nastopom Indoevropejcev. Toda o stanju na vzhodu, natanchneje za Karpati, nam pove: »Od jezika zakarpatskih avtohtonov se ni ohranilo nichesar, izvzemshi zemljepisnega imenoslovja  in besed, ki so jih poslovanjeni avtohtoni ohranili kot relikte. V prvih generacijah po amalgamaciji zakarpatskih avtohtonov z doseljenimi Slovani je vladala dvojezichnost, ker se avtohtoni niso mogli chez noch priuchiti slovanskemu jeziku. Ker so bili doseljeni Slovani gotovo manj kulturni kakor avtohtoni, so sprejeli zakarpatsko kulturo in tudi zakarpatsko stanovsko organizacijo...«. Na zhalost je tu Oshtir prevzel (rimskoimperialno in kasneje she pangermansko oz. [indo]-germansko) tezo o »nekulturnosti« Slovanov, ki niso barbari shele od rimskih chasov (do danashnjega dne), marvech so bili zhe v domnevni (pra)domovini za Karpati nekulturni prishleki od bogsigavedi kod. Toda od kod – saj bi po odkritjih sodobnih arheologov in prazgodovinarjev tezhko nashli v obsezhnem prostoru Evrazije podrochje, kjer bi bili ljudje tako zaostali, kot se jih vseskozi prikazuje. Oshtir nadaljuje (prav tam, str.12): » Na ilirski = staroevropski substrat se je vlegel najstarejshi val Indoevropejcev... in je razpadel v Trachane na ilirskem ozemlju, v Kimerijce v predskitski juzhni Rusiji, v Toharce v Aziji in v Hetite v Mali Aziji. Jezik, ki so ga govorili v tako nastalem ilirsko-trashkem Zakarpatju in na severnem Balkanu, je bil po slovarju vechinoma she ilirski = staroevropski, po konchnicah pa indoevropski, kakor se to da najlepshe ugotoviti na hetitshchini, ki je po besednem zakladu vchjidel maloazijska – in torej s staroevropshchino sorodna – po sklanjatvi in spregatvi pa pretezhno indoevropska.«

Tako, Oshtir nas je pripeljal do razvojne faze, ko smo v Zakarpatju dobili ilirsko-trashko osnovo; sedaj pa nas chaka she pojav Slovanov, ki ga doda le malo naprej (prav tam, str. 12): »Shele na ta ilirsko-trashki substrat Zakarpatja so se naselili Slovani, se pomeshali z avtohtoni in jim vrinili slovanshchino; ker pa so bili Slovani manj kultrurni kot avtohtoni, so se oprijeli avtohtonih navad, sheg in obichajev, ali bolje recheno, avtohtoni so se sicer poslovanili, kar se tiche jezika, vendar so si pridrzhali po vechini svoje predslovanske institucije in z njimi vred tudi odgovarjajoche izraze.« Od kod so se vzeli Slovani, ki so tudi Indoevropejci kakor Iliri in Trachani, ki so v Zakarpatje prishli pred njimi, ne zvemo. Prav spricho tega je umestno kritichno obravnavati naslednjo Oshtirjevo argumentacijo (prav tam, str. 13), ko obdeluje izvor besede kosez, ki zhe dolgo buri strokovno javnost: »Predno preidem h *kasegъ nekoliko besed o zakarpatskem, predslovanskem druzhbenem redu, kamor spada tudi *kasegъ. Predslovanstvo izrazov zakarpatskega, staroevropskega druzhbenega reda bazira: (a) Na pomanjkanju sorodnih besed v drugih indoevropskih jezikih ali na omejitvi na germanshchino in slovanshchino, ki je posledica istega paleoevropskega substrata (op. L.V.: toda ta substrat je bil tudi za druge indoevropske jezike; to Oshtir potrjuje na str. 10, zad. odst.: »...neverjetno je, da bi beseda *chъrvatъ prishla med Praslovane shele iz germanskih ust, zato, ker ni bilo med Praslovani in med Germani nikakih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega substrata.«). (b) Na sorodnih besedah juzhno od praslovanske [zakarpatske] domovine v iliro-trashchini na severnem Balkanu in v juzhni Rusiji, kjer pa se je na iliro-trashki substrat vlegla she iranska skitshchina; da pa ni v zakarpatski iliro-trashchini, izvzemshi reliktov v slovanshchini, o tem nichesar ohranjenega, je razumljivo, che pomislimo, da je bila starim piscem hiperborejska Sarmatija bajni svet (op. L. V.: ta Oshtirjeva razlaga se mi zdi prevech poenostavljena in prehitra, o Trachanih zgodovina kar precej ve, kako to, da ne bi vsaj posredno porochala tudi o zakarpatskih Trachanih?). Iz tega sledi, da si odgovarjajo ilirsko-trashki relikti v slovanshchini (in germanshchini) ter ohranjeni korelati v juzhni Rusiji in na severnem Balkanu, kakor npr. galski elementi v Franciji in keltski jeziki v Britaniji in na Irskem, oboji so kronoloshko in geografsko razlichni refleksi skupne iliro-trashchine, s chimer odpade dozdevna nemozhnost, spraviti Iliro-Trake v zgodovinsko in geografsko zvezo s Slovani. (op. L. V.: ta Oshtirjev sklep je izrednega pomena, saj pritrjuje TK-teoriji kontinuitete, ki pa celo izenachuje Trake in Praslovane; zato pa nas toliko bolj osupne Oshtirjevo nadaljevanje). Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovanskim ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo (podchrtal L. V.); da bi bili kdaj Iliro-Traki podvrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj razlozhila zakarpatsko geografsko imenoslovje, od katerega se predslovanski substrat ne sme lochiti, ker osvajajochi narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Kdo pa so bili ti »osvajajochi narodi«? Tako kot razvija Oshtir, so to bili Slovani, ki naj bi prevzeli obstojecha imena, ohranjena v ilirsko-trashkih reliktih v slovanshchini; dosledno sledech tej metodologiji, se smemo vprashati, kje pa je najti kakshne (pra-pra)slovanske relikte v neki predzakavkashki domovini (pra-pra)Slovanov? Tega ne ishche niti Oshtir, za katerega je to postransko vprashanje...

 

Kot smo zhe opozorili, Bojan Chop, uchenec Karla Oshtirja, pishe (Jezik in slovstvo, XIX, sht. 1-2, str. 3): »... na tleh indoevropske pradomovine (nekako danashnja Ukrajina)«,  torej naj bi bila zibelka Indoevropejcev prav tam, kjer naj bi zhiveli Praslovani, preden so se razlili nekako 2500 do 3000 let kasneje po Evropi – kar je bilo po veljavnem nauku shele v zachetku srednjega veka. Ker pa Karel Oshtir poudarja, da lochuje Predslovane od Praslovanov in je imel v mislih Predslovane, ko je zapisal »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje...«, se seveda smemo vprashati, kdo so bili ti Predslovani in od kod so tja prishli. Po Chopu naj bi bila Ukrajina, in Zakarpatje sodi v ta krog, pradomovina Indoevropejcev; che je pri tem mislil, da so obstajali tudi Predindoevropejci, ostaja odprto she razshirjeno vprashanje na prejshnje vprashanje, od kod so prishli ti Predindoevropejci. In konchno, so Praslovani res chemeli tam nekje za Karpati tako dolgo po tistem, ko so se zhe vsi drugi odselili na vzhod, zahod, sever in jug? Zakaj so vsi odhajali, le Praslovani so ostajali? Razlag je toliko, kolikor je (pra)zgodovinarjev!

Bojan Chop she razlozhi (Linguistica, XIX, 1989, str. 7): Alarodski rodovi so v neki blizhnji zvezi z ljudstvi, ki so iskala ozemlje med veliko selitvijo okoli 2500 pr.n.sht. v smeri od vzhoda proti zahodu, iz centralne Azije proti Sredozemlju ter naprej proti Shpaniji (Iberci=Baski) do Atlantskega oceana. Velik del teh ljudskih mnozhic so kasneje postali Indoevropejci, drugi Uralci itd. Zhe bolj v srednji Evropi (zraven Retov) Etrushchani v Centralnih Alpah in naprej proti srednji Italiji (Etrurija); na ta nachin so postopoma povsem zasedli  severne obale Mediterana zhe v zachetku bronaste dobe okoli 2000 pr.n.sht., vendar se je dokaj velika skupina novih priseljencev (ki je napredovala do Sirije, juzhnega obrezhja Male Azije, Grchije z Egejem, Italije, Sicilije itd.) indoevropeizirala, kar pomeni, da so Indoevropejci, gotovo z drugimi ljudstvi povezani, napredovali proti zahodu, govorech kar dobro jezik sopotnikov. Tako si lahko razlozhimo medsebojne vplive med jeziki oziroma ostanke starih jezikov v indoevropskih jezikih.

Torej se je vse to dogajalo 2500-3000 let, preden so se premaknili she Praslovani iz svojega Zakarpatja...

 

Morda pa ni bilo vse tako, kot je mislil Oshtir. Po TK-teoriji kontinuitete naj bi bila pradomovina Slovanov na Balkanu, od koder so se razselili tudi v Zakarpatje in po Rusiji. Che Oshtir trdi, da nihche ne ve kdaj so Slovani prishli za Karpate niti kako dolgo so bili tam Iliro-Traki, je upravichena teza teorije kontinuitete, da je Balkan njihovo pravo pradomovanje; lahko bi rekli skupno pradomovanje in po teoriji kontinuitete izenachenost Trakov in Slovanov, glede Ilirov pa teorija kontinuitete zagovarja tezo, da so bili Iliri dolochen chas zgolj neka vodilna plast, vladajocha elita, ki je dajala ime velikemu shtevilu ljudi na obsezhnem ozemlju. To bi bilo nekaj takega, kakor so bili kasnejshi imperiji, Rim je zavladal pretezhnemu delu Evrope in najrazlichnejshim ljudstvom, ali kot so Franki ustanovili Frankovsko kraljestvo itd.

V svoji knjigi Jantarska pot sem podrobneje obravnaval jezikoslovni odnos med prastaro akadshchino in slovenshchino (po metodologiji G. Semerana) ter med drugim omenil tudi izraz knjiga. Oshtir razlozhi (str. 16, 5. odst.): »Pouchno v tem oziru je predslovansko *kъnjiga, ki je prishla k Slovanom chez juzhnoruski predindoevropski kulturni center, od njih pa je prevzeto tudi v ugro-finshchino in madzharshchino könyv. V ilirotrashki juzhni Rusiji prehaja u>i in k>g in tu je asirsko kunukku dalo *kunig... naprej pa g(h) <> kc v * kъnjiga, tudi iliro-trashko od koder v armenshchino knikcKar nas she posebej preseneti, je Oshtirjev sklep, da naj bi Slovani dobili izraz za knjigo she v predindoevropskem chasu, to je zelo dalech v preteklosti, vsaj v III. tisochletju pr.n.sht., to pa pomeni, da je bil ta nadvse pomemben kulturni pojem zhe takrat smiseln za Slovane, saj bi sicer ne imeli z njim kaj pocheti.

Cheprav izvaja Oshtir pretezhno vechino nazivov za druzhbeno pomembne funkcije knez, zhupan, vitez itd. iz iliro-trashchine, pa je ta njegov napor kronan s tem, da ugotovi njihovo prisotnost med Slovani she pred t.i. srednjeveshkim preseljevanjem. Vechina dosedanjih razlag je izvajala te pojme iz germanshchine ali, che zhe, iz latinshchine, da so jih Slovani dobili prek Germanov. Poglejmo Oshtirjeve primere:

kmet: (str. 23) predslovansko *kъmetь je identichno z iliro-trashkim kometai »plemenitashi nizhje vrste« in zaradi kretskega kaman “agron” pravzaprav »poljedelec«; sem bi pridali she iliro-trashki dikomes »knez; rex et pontifex«;

zhupan: (str. 23) predslovansko *zeupan > slovansko *zjupanъ > *zhupanъ, kar je identichno iliro-trashkemu *deuppan;

vitez: (str. 24) predslovansko *vitegъ, *vitedzь »eques; jezdec, konjenik, vitez« iz iliro-trashkega *witemg, kjer -tem- »konj« spada k staroevropski premeni t<>d, kar da predslovansko *dem »konj« s podaljshavo –tel v dem-tel>detel »detelja«; staroevropsko *taxm ali daxm »konj«, etrushchansko damnos. Oshtir jasno opozarja, da se navadno slovensko *vitezь izvaja iz germanskega *wiking preko *vitsetdzь > *vitedzь, vendar prehod k>t tega ne dopushcha; celo staropruski witing > weiting ali waiting je najhitreje izposojeno iz slovanshchine, chetudi baltoslovansko *witeng ali *witing ni izkljucheno;

knez: (str.25) predslovansko *kъnegъ, *kъnedzь, predgermansko *kuning, *kunja starovisokonemshko kunirichi je zaradi staroevropskega prehoda u<>i identichno z iliro-trashkim *kuneng ali kineng<>kunej ali kinej »pontifex maximus et rex«;

kralj: (str. 26) predslovansko *korljь »kralj« = predgermansko *karel z ilirsko-trashkim prehodom a<>e in s prehodom »kralj« (anglosaksonsko ceorl), stareshina  (> starec), junak > tlake oproshcheni, prosti mozh (> mozh) > prostak (primerjaj podobno *kosedzь »Edling > libertinus«) sodi s staroevropskim a<>o k dakijskemu *korul »kralj« v Coryllus »rex et pontifex maximus«, Coryllas poleg Σκορύλων kakor Karl Veliki iz germanskega *karl; -j- formant se ponavlja v maloazijskem κοαλδδειν »kralj«... morebiti tudi v imenu predskitskega plemena Κοραλλαοι... nahajamo tudi v predlatinskim sella curulis, kar so uvedli zhe etrushchanski kralji v Rimu;

cesar: (str. 26) chez ilirsko-trashki substrat je prishel k Slovanom in Germanom tudi latinski Caesar > *cesarjь, gotsko kaisar, kar naj bi chez Balkan potovalo v Romunijo prek Iliro-Trachanov, saj ni verjetno, da bi rimski legionarji pri osvajanju Balkana she izgovarjali diftong ae, she manj pa bi lahko kaj takega naredili “hiperurbanizirani” (op. L. V.: pomeshchanjeni) rimski diplomati, zato je prehod vulgarnolatinskega dolgega shirokega  ae v e (slovansko cesar) in ai (germansko kaisar) nastal lahko le v iliro-trashki izgovarjavi (op. L. V.: spomnim naj na Oshtirjevo ugotovitev, da se ne ve, kdaj in kako dolgo so bili Iliro-Trachani v Zakarpatju in s tem v stiku s Slovani, kar vsekakor dopushcha domnevo, da so Slovani dobili ta izraz neposredno v stiku z Rimljani);

boljar: (str. 26) predslovansko *bylja, *boljar-e je zaradi u<>a ter spricho u<>oi v *bylja > grshko boilades po vsej verjetnosti staroevropski relikt, za kar govori staroevropski izvor korena *bul ali *bal, ki ga najdemo v ilirsko-trashkem Deki-balos »Dakov kralj« ipd. Oshtir sklene: che pa sodi boljar v turshko bajar k *boljar-e, tedaj je turshka beseda staroevropska, che ne kar slovanska.

“Valuk”: (str. 27) staroevropskega porekla je v predslovanski hierarhiji *vъlchvaъ »maga, magus«, bodisi da je izvedeno iz predslovanskega in predgermanskega narodnega imena *Walke ali *Wulke > *Voъlchъ, *Walxa, ki kazhe nasproti predgalskemu Volcae in ilirskemu Valcum v Panoniji ilirsko-trashki vpliv, bodisi da je vъlchvaъ  < vъlьchvaъ < *wulishwa sorodno z dakijskim polistai »duhovniki boga Zalmoksisa« z ilirsko-trashkim prehodom p<>w.

Karel Oshtir je izraz kosez obravnaval v sklopu imen hrvashkih plemenskih vodij, ki so prishli v 5. st. z Goti iz Poljske v Dalmacijo, kot nam porocha bizantinski cesar Porfirogenet v svojem De administrando imperio iz 10. st.: pet bratov – Kosentzes, Hrobatos, Kloukas, Lobelos, Mouhlo – in sestri Touga in Bouga, ki naj bi bile po Oshtirju vse predslovanskega ilirsko-trashkega izvora.

kosez: (str. 28) – temu pojmu se Karel Oshtir podrobneje posvecha, saj je v naslovu njegove razprave K predslovanski etnologiji Zakarpatja pristavek Κοσέντζης-Kosentzes. Po njegovem je v sklopu stanovske organizacije predslovanske kulture v Zakarpatju pomemben predslovanski naziv *kasegъ/kosegъ »Edling«, ki odrazha ilirsko-trashki *kaseng in je zakarpatski predslovanski korelat k ilirsko-trashkemu Kosiggas-Κοσιγγας –Cosingis »zhena kralja Nikomeda I.«, Koson-Κοσων »Trashki dinast« (op. L.V.: Kosigin, politik v nekdanji ZSSR). K ilirsko-trashkemu *kaxs »Princeps ali podobno« velja primerjati s predhetitskim kcash>hash »kralj« v hashshuwet »kralj je postal«. Ko Oshtir ishche razlago, dopushcha izhodishche v *kaxs/ kaxsh »glava, od koder * kaxseng »glavar«, in na to navezhe etimologijo za etrushchansko *cass »caput; glava«, kar bi se dalo rekonstruirati iz latinshchine prek “cassidemantem a Thuscis nominatam dicunt” in predgrshkega kottis, »kefale«, kotta. Sam formant -eng  v *kosegъ oziroma -ing v Kosiggas je treba predpostaviti zaradi slovanskega prehoda in v ь in i. Tu bi bilo treba omeniti Oshtirjevo oporekanje Ramovshu, ki izvaja vrsto slovanskih besed kot izposojenke iz germanshchine, npr. za zhelezo, srebro, zlato itd., ali za izraze s konchnico -egъ, ter dokazuje, da gre v bistvu za skupno staroevropsko dedishchino. Za mesing, med na primer opozarja na sumersko *mass »baker«+niggi »kositer, cin« = massniggi.

Tu se mi zdi primerno vlozhiti zanimivo razmishljanje akademika Rajka Nahtigala (O etimologiji izraza kosez, Slavistichna revija, VIII, 1955, str.164-168): »Ako sedaj izvajanja ob besedi knez – kъnedźь – kъnegъ prilagodimo k izrazu kosez – kosedźь, moramo rechi, da je nastal iz nekega nekdanjega tujega *kosingos in bil prvotno prevzet pred palatalizacijo kot kosegъ. Sled tega se je ohranil she do danashnjih dni v rezijanskem krajevnem imenu v tvorbi (zhenska oblika) kosegyni, tichochi v posesivnem adjektivu »ta na Kasiginej hörycoe« od nominativa kaseginja gorica z i za e (po Baudoin de Courtenay itd.).«

K temu bi jaz dodal she ime zaselka Kosech pod Krnom pri Drezhnici nad Kobaridom, za katerega pa domachini pravijo, da ga nekoch ni bilo in je novejshega datuma, so pa obstajali mikrotoponimi Koseshka planina, Koseshki potok ipd. Ker pa je v blizhnji vasi Ravne tudi hishno ime Linga(r) – danes she zhiv priimek v Kobaridu – gre morda za izpeljanko iz edling(ar) »plemenit, Kosez«, in so omenjena predialna imena ostanek nekdanjega lastnika. Drezhnica je nedvomno zelo stara naselbina, podobnih imen je kar nekaj po slovanskem svetu, in tudi okolishki toponimi merijo na davno preteklost.

Nahtigal nadaljuje: »Navedena jezikovna tvorba  je zanimiva, ker ima zvezo s Koroshko. V nekdanji svoji razpravi... sem namrech pokazal, da »rezijanshchina tvori sploh ne glede zhe na svojo geografichno lego neko nadaljevanje povechini zhal zhe izumirajochih govorov Kanalske doline, a od teh pelje zopet most k rozhashchini (op. L.V.: Rozh na Koroshkem). V koliko je rezijanshchina, ki jo smatram za preseljeni preostanek nekega nekdanjega, sedaj pach zhe izumrlega, morda severozahodnega koroshkega narechja – zato so tudi ozke zveze z ziljshchino – v koliko je rezijanshchina she bolj izshla s severa, je tu, razume se, tezhko rechi – izumrlo je, dovolj – . Gotovo pa lahko chisto mirno trdimo, da stojijo brizhinski spomeniki glede refleksov nosnih samoglasnikov v vseh bistvenih chrtah v najblizhjem rodstvu s skupino narechij, ki jo tvorijo dandanes rozhashchina, rezijanshchina in ziljshchina in ki so jo tvorile nekdaj she dalje na sever in zahod. (podchrtal L.V.)« Ta navedek uglednega slovenskega znanstvenika vsebuje, po mojem mnenju, dvoje pomembnih sestavin: (1) da postavlja rezijanshchino v smiselno in zaokrozheno skupino slovenskih govorov, ob nekaterih ponavljajochih se poskusih (zlasti italijanskih iredentistichnih krogov) iskanja sorodstva celo v daljni Rusiji, chesh da rezijanshchina nima nichesar skupnega s slovenshchino; (2) da je ta skupina slovenskih narechij nekoch segala she dlje na sever in zahod, to je v Vzhodne Alpe, kar se ujema tudi z ugotovitvijo Bozha Grafenauerja (gl. mojo knjigo Davnina govori), da nahajamo slovenska topografska imena po vseh Vzhodnih Alpah (torej do sredine Shvice) do Donave in she onkraj nje.

 

Oshtir nadaljuje:

 

Hrobatos/Χρώβατος primerja s Karpates/Καρπάτη v poglavju §8 (str. 10-12). Predslovansko *Chъrvatinъ, Chrovatinъ (prim. Hrovat, Χρωβάτοι, Κραβάτοι, Chroati, Crauati itd.) poleg morebitnega *Kъrvat ipd. (prim. korvackoj, Karwat, Κραβάτοι) – oblika *Charъvat/Chorъvat spricho cheshkega Charvat ipd. je negotova – naj bi izhajalo iz *Chъrvata (gora) “Καρπάτης”.  Za ilirsko-trashki *kcaxrwatcax je neverjetno, da bi prishel k Praslovanom preko Germanov zato, ker med Praslovani in Pragermani ni bilo nikakrshnih stikov, izvzemshi identitete staroevropskega substrata. Proti germanskemu izvoru govori tudi konchno naglashevanje v srbshchini in hrvashchini Hrváta, ker germanshchina naglasha prvi zlog, medtem ko je v ilirsko-trashchini obstajalo tudi konchno naglashevanje. Oshtir nadaljuje, da niti ni neobhodno potrebno izhajati za *Chъrvatinъ iz *Chъrvata (gora), ker so morda obstajali zhe v predslovanski dobi v Zakarpatju *Karpatoi, celo kazhe rachunati s tem, da je bilo prvotno *Karpat ime naroda, ki je zhivel ob *Karp (=predalbansko karpe »skala«) »Karpati«. In konchno je mogoche po Oshtirju izpeljati Chъrvatь »Hrvatija, Hrvati« > Chъrvatinъ kakor *Rusь »Rusija, Rusi« > Rusinъ.

Klukas: (str. 32) Κλουκάς iz slovanskega Klukas<*Klukasъ, ki predstavlja predslovansko *Klau+kas; s *klau kazhe primerjati ilirsko-trashko Clevora »krajevno ime« iz *Clavora, h kateremu je dodan *kas »sin«, kakor je v mnogih drugih imenih.

Lobelos: (str. 33) iz *Lovel[ъ] ali *Lъvel[ъ] (o=ъ) iz predslovanskega *Lawel/Luwel, ki je sorodno z lirsko-trashkim osebnim imenom Allouporis, pri tem -por->-pol- in o>e ter p<>w.

Muhlo: (str. 33) Mouhlo, Μουχλω je ilirsko-trashki *Mukcula, che je Μουχλω namesto *Mъchlo iz *Mъchъlo z izpadom nenaglashenega ъ; k *Mukcula primerjaj osebno ime Mucalus oziroma *Muclus je latinizirai trashki izraz Muc(a)la<>Mukc(u)la > *Mъch(ъ)lo; obstajajo hrvashki Mohlići in koroshki Mochilich.

Tuga: (str. 34) ime ene od sestra je po mnenju Oshtirja sestavljeno iz ilirsko-trashkega Tau- in pripone -ga »zhena«, kakor najdemo pri Madagaua »soproga Herakleida«, za izgubo w  pa dobimo primerjavo v razvoju gava>gaa>ga, znanem v drugih primerih. Glede prvega dela imena primerjaj osebno ime Tau-zig (-zig »sin«=etrushchansko śeχ »hchi«). (op. L.V.: po mojem mnenju je chudno, da Oshtir ni niti poskusil izvajati iz tuga »zhalost«, ki ima povsem slovansko etimologijo); zlasti to izstopa v naslednjem primeru druge sestre, plemenske voditeljice Buga.

Buga: (str. 34) Oshtir pravi, da je tudi ime Bouga=Buga sestavljeno iz *Bau+ga, pripona -ga naj bi pomenila »zhena«, kot pri Tuga, medtem ko naj bi prvi del *Bau- primerjali s krajevnim imenom Ba[v]os, osebnim imenom Bawa > Bas, Boubas (Bou=Bov?).  Toda kakor bomo videli v nadaljevanju, je bil pri svojem razglabljanju enostranski, ni bil dosleden; morda pa je bil le zelo oprezen, kar bo tudi moje konchno mnenje o njegovem zelo pomembnem in eruditivnem delu, in to bom razlozhil kasneje.

Obichajno povezujejo ta priimek s ptico “vuga”, ki sodi med “Oriolidae - kobilarje”. Kobilar ali vuga (Oriolus oriolus) je v nashih krajih edini evrazijski zastopnik teh ptichev, ki so veliki kot shkorec ali drozg - dolgi okoli 24 cm, in so v okrog 70 vrstah razshirjeni po Afriki, Aziji ter po malajskem in avstralskem otochju. Pa she ta prihaja k nam le na kratkotrajen “letni oddih”, saj nas obishche shele ob koncu maja in odide zhe avgusta. V tem chasu ga je najti po vsej Evropi (razen na visokem severu in v Grchiji) ter v prednji in srednji Aziji do Altaja. Je izrazito drevesni ptich, ki se suche le po drevesnih vrhovih, kjer ga kljub pisanim barvam tezhko opazimo, pa tudi tako pogost ni vech kot pred sto leti, ko je bil vsepovsod razshirjen, o chemer prichajo razlichna ljudska imena. Najhitreje ga odkrijemo po njegovem znachilnem klicu “bilov” ali “didlijo” in najpogosteje se oglasha ob oblachnih ter nevihtnih dnevih. V listni goshchi se pochuti varnega, saj je to njegov svet, v katerem nikoli ne miruje, temvech stalno stika po vejevju in obfrli dosti dreves.

Samchek je bleshcheche se rumen ali sijajno svetlo oranzhno rdech ali bledo rumen. Po krilih je chrn in ima belo obrobljena letalna peresa. Tudi rep je chrn, s shirokim rumenim pasom na koncu. Samichka in mladichi so zgoraj rumenkasto zeleni in imajo olivno chrnkaste peruti, spodaj so sivo beli in temno progasti. Ima karminasto rdeche ochi, zamolklo rdech kljun in svincheno sive noge. Najraje se drzhi v borshtih, logih in parkih, velikih starih sadovnjakih, posebno hrastovih in brezovih gozdichih. Gnezdi vechinoma na visokem drevju, che le mogoche blizu vode. Vali enkrat v zachetku maja, in sicer po shtiri do pet jajchk. Med valjenjem je zelo odlochen in napadalen, zato se z vsiljivci hitro skrega in pretepa ter jih nazhene z glasnim vreshchanjem in krehanjem.

Samchek in samichka druzhno gradita gnezdo in si s kljunom podajata bilke, travnate vezi in shibice, ki jih oslinita in opletata okrog rogovilaste vejice, da visi. Gnezdo je globoko in ima precej navznoter uslochen rob, znotraj pa ga oblozhita z mahom, dlako in volno.

Po dolgotrajnem raziskovanju sem si ustvaril naslednje mnenje:

Osnova za priimek je, ne oziraje se na druge mozhnosti, ime za ptico vuga, danes sicer v slovenskem besednjaku skoraj pozabljeno in nadomeshcheno s kobilar. Taki priimki so pogosti ne le med Slovenci ali Slovani (Dular, Shchinkavec, Vrabec, Golob, Vran, Kavka, Strnad, Pelikan, Kos, Orel, Zherjal, Kragulj, Sraka(r), Sova, Chuk itd.), ampak tudi med drugimi narodi ( ital. Corvo, Falco, Aquila, Merlo, Colombo itd.; angl. Bird, Eagle, Crow, Hawk, Mew itd.; nem. Vogel, Adler, Krähe, Rabe, Habicht, Sperling, Amsel, Drossel itd.). To izpeljavo utemeljujem na naslednjih izhodishchih:

a)  Eden najvechjih slovenskih znanstvenikov jezikoslovec in akademik Karel Oshtir (gl. v nadaljevanju) navaja v svoji razpravi Veneti in Anti (Etnolog, II, Ljubljana, 1928 str. 62), da je razvoj besede naslednji: vivьlga slov. »Oriolus galbula [kobilar, vuga]« < *w-i-wilg : i-vьlga : vьlga. Torej je bila zhe sivi praslovanski davnini podana osnova za razvoj besede, s katero she danes poimenujemo ptico vuga.

b)  Res je, da Karel Oshtir v drugi razpravi (Etnolog, I, 1926/27, str. 32-34) pravi, ko obravnava znamenito delo bizantinskega cesarja Porfirogeneta iz 10. st. »De administrando imperio« (gl. v nadaljevanju), v katerem je omenjeno, da je prishlo v 5. st. skupaj z Goti v Dalmacijo tudi pet bratov in dve sestri z obmochja Zakarpatja (od katerih ena se je imenovala Buga = Vuga): Imeni obeh sestra Τουγά in Βουγά iz *Tuga in *Buga sta sestavljeni iz ilirsko-trashkega *Tau- oziroma *Bau- + * ga »*zhena«; k *tau- primerjaj osebno ime Tau-zig (-zig »sin« = etrushchansko śeχ- »hchi«) in k *Bau- primerjaj krajevno ime Ba[v]os, osebno ime Baw-a > Βας, Βουβας (Βου = Bov-?). Da je -ga »zhena« primerjaj kot pri Μαδα-γαύα »soproga Herakleida«; in za izpustitev w pri *-gava > *-gaa > *-ga pa primerjaj –deva > -dea, Δεουελτοςς > Deultum, Ti-erna < predslovansko *vornъ, di-essame < predalbansko va[rs]tre itd.

Karel Oshtir v enem svojih temeljnih del Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen (str. 75) zapishe: »Predlitavsko volungė in predslovansko *wīl[h]g > *wīlg > vьlga (prim. s srbsko-hrvashkim vuga kjer je -ug- nastal iz -īlg-) > ivьlga, vivьlga »Goldfink, Goldamsel (pri Antonu Janezhichu: vuga, vonga, kobilar)«. Rusi she danes imenujejo ptico vuga kot ivolga.

Iz te Oshtirjeve razlage bi torej sledilo, da je tudi ime sestre Vuga predslovanskega izvora. Zelo nenavadno pa je, da Oshtir tega imena ne spravi v pomensko zvezo z imenom ptice vuga kljub temu, da je sam razvil etimologijo in izrecno navedel, da gre za Oriolus galbula. Kako to, da Oshtir tega ni uporabil?

c)  Karel Oshtir je bil preprichan alarodist (Alarodi naj bi bila neindoevropska ljudstva, ki so zhivela v Evropi, preden so jo preplavili Indoevropejci), in pristash zakarpatskega izvora Slovanov (cheprav iz njegovih del lahko chrpamo izredno veliko podatkov prav o nasprotnem) ter v shtudiji »K predslovanski etnologiji Zakarpatja« razvrshcha alarodske jezike takole (Etnolog, I, 1926/27, str. 6): »... par besedi o jeziku zakarpatskih avtohtonov. Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhji sorodnosti s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor znano, tudi v severovzhodni Italiji) tvorijo z Liguri v zapadni Nemchiji, severozapadni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Raeti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zapadni Evropi, vsled chesar se zakarpatska geografska nomenklatura (izrazoslovje, op. L. V.) ponavlja v navedenih jezikih.« Nekaj kasneje (str. 13) nam Oshtir she pove svoje mnenje o tem, od kod naj bi se priselili Predslovani na to pred-indoevropsko, avtohtono plast neindoevropskih Venetov v Zakarpatju. In zapishe tole: »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhevali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovansko ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo; da bi bili Iliro-Traki kdaj podvrgli Slovane, o tem ne ve zgodovina nichesar, sicer bi pa ta teza komaj razlozhila zakarpatsko geografsko nomenklaturo, od katere se predslovanski substrat ne sme lochiti, ker osvajajochi narodi navadno prevzamejo zhe obstojecha imena.« Zdi se nemogoche, da tako velik znanstvenik tako lahkotno opravi z vprashanjem, od kod so se znashli Slovani v Zakarpatju, od koder so se kasneje spet preselili na vse strani Evrope. Po mojem mnenju pa to kazhe na Oshtirjevo zadrego, ki je ni mogel reshiti drugache kakor tako, da je preprosto zanemaril problem domnevne predhodne domovine Slovanov.

Tudi che bi izhajali iz tako postavljenega etnichnega razvoja Slovanov (Oshtir je namrech poudarjeno naslovil ta prispevek K predslovanski etnologiji Zakarpatja, torej se ni ukvarjal zgolj z jezikovnimi vprashanji, ampak je hotel prispevati tudi h genezi Slovanov, temu navkljub pa se je izmikal jasnemu in dokonchnemu odgovoru...), bi glede izvora imena ptice vuga in s tem tudi priimka Vuga prishli do sive davnine, ki sega vsaj tisochletje ali dve pred nashe shtetje in bi bilo po Oshtirju ime venetskega (in po njegovem predindoevropskega) izvora.

Osebno mislim, da je izhodishche treba iskati v etimologiji, ki bi jo bilo najti v imenih rek Volga v Rusiji, Vouga na Portugalskem,  Bug ipd. in morda tudi v Voglajna ipd.

Poglejmo mnenja razlichnih jezikoslovcev.

Akademika Franceta Bezlaja Etimoloshki slovar slovenskega jezika (ESSJ, SAZU-MK, Ljubljana, 1976) je najbolj poglobljeno sodobno etimoloshko delo o koreninah slovenskega jezika, na zhalost je po skoraj tridesetih letih izhajanja prishel shele do chrke 2 S2 , tako da gesel pod 2 V2 she nimamo obdelanih; Slovenski etimoloshki slovar (Modrijan, Ljubljana, 2003) Marka Snoja pa ni opremljen s podrobnejshim etimoloshkim aparatom in zato lahko rabi le kot pomozhno gradivo. Najdemo pa pri Bezlaju za nashe potrebe zanimive iztochnice pod drugimi gesli, npr.:

*“jurka” (zhenskega spola): “Oriolus galbula, kobilar, volga”; k temu tudi jurica “Fringilla spinus” in jurshchica, jurijshchica “Fringilla cannabina - repnik”. To je mogoche primerjati s srbo-hrvashkim izrazom jurichica “Fringilla cannabina”, jurka “Fringilla chloris - zelenchek”; s cheshko besedo jirice, jirichka “Fringilla spinus - chizhek”, jirichek “Hirundo urbica - mestna lastovka”; poljska narechna imena jurek, jurzyczek, jer, ir “Fringilla montifringilla - pinozha ali nikavec” (op.: L.V. pinozha, sorodnik shchinkavca, ki zhivi po gorah, pozimi pa pride v nizhino), jerzyk, jurzyk, irz, irzyk “Cypsellus apus”; z ukrajinskimi izrazi jurok, vjurok “Fringilla montifringilla”. Pri tem France Bezlaj opozarja, da je izvor besede jurka nejasen; tako jezikoslovec Berneker izvaja iz Georgius = Jurij (pri tem se oslanja na razpravo o imenih ptichev iz antroponimov, to je izrazov, ki zaznamujejo chloveka, napisal jo je Suolahti, Deutsche Vögelnamen, XXXII a), ki vendar dopushcha mozhnost onomatopeje, posnemanja glasu z besedo, slichnoglasja. Profesor Machek pa meni, da je treba zaradi dublet, besed dvojnic, v cheshchini shtirichek, shtirik, shtirichka domnevati onomatopejo, ljudsko etimoloshko naslonjeno na Jurij. Toda profesor Bezlaj opominja, da primerjava med ruskim dialektnim izrazom vyrej “Alauda”(op.L.V.: poljski shkrjanec), poljskim ir, jer  “Fringilla”, irz, irzyk “Cypsellus” in praslovanskim *irъjъ, *vyrъjъ, = tolmun, dopushcha tudi mozhnost povezave praslovanskega “*jur-” z litavskim “jaura, jauris” = mochvirje, ki je iz iste osnove kakor *euər(i)” = voda.

 

*

 

Morda so moji sklepi napachni, toda ne morem se znebiti vtisa, da se je Oshtir s svojim doslednim alarodizmom na neki nachin poskushal upreti (indo)germanstvu, ki ga vsaj nominalno Nemci she vedno vztrajno uporabljajo namesto indoevropejstva. Ker je bilo njegovo zoprvanje izredno tvegano, saj je velikanska vechina svetovnih znanstvenikov sprejemala bolj ali manj ochitno in dosledno »germansko paradigmo«, in bi izzval proti sebi vechino znanstvene srenje, to pa bi pomenilo izkljuchitev iz mednarodnega znanstvenega obtoka, je Oshtir izbral nekakshno mehko razlichico rushenja (indo)germanaizma – kljub temu je tudi sam uporabljal prav ta izraz, kar se meni zdi zelo pretkano, che ne modro – s tem je vsaj navidez ohranjal povezanost z dotedanjim prevladujochim naukom. Sodobni poskus spreminjanja uveljavljene paradigme o srednjeveshki selitvi narodov in takratni naselitvi Slovanov na danashnjih ozemljih je TK-teorija kontinuitete, ki jo odlochno zastopa Mario Alinei, a o tem malo kasneje. She prej si poglejmo, kako naporno je rushenje uveljavljenih mitov, a ne le to, marvech so drugachni pogledi izpostavljeni porogu in znanstvenemu ter celo politichnemu linchu; tak primer je, kot smo videli, tudi paradigma o Keltih in nich manj teorija kontinuitete.

 

 

TEORIJA KONTINUITETE – SLOVANI ZHE OD KAMENE DOBE NA SEDANJIH OZEMLJIH

 

V dveh knjigah je izshlo delo  Origini delle lingue d’EuropaLa Teoria della Continuitŕ, Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (ALI 1 in 2), ki ga je napisal Mario Alinei, dolgoletni profesor na univerzi v Utrechtu, sicer Italijan po rodu, ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas  Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Géolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razglashanega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor Alinei se izrecno ukvarja s Slovani, o katerih meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja Balkana shirili proti severu in severovzhodu. Med vrhunskimi strokovnjaki se zhe dolgo krizhajo kopja o izvoru Indoevropejcev, ki jih nekateri vidijo prvotno v Aziji, drugi v Skandinaviji, tretji celo v Egiptu; v zadnjih desetletjih je imela veliko pristashev (na zhalost zhe pokojna) Maria Gimbutas s tezo, da Indoevropejci izvirajo iz “kulture kurganov” na severni strani Chrnega morja, torej iz juzhne Ukrajine in Rusije. Njej nasproti se je v osemdesetih letih postavil Colin Renfrew s somishljeniki, ki si je s svojimi zgodovinarskimi deli prisluzhil lordski naslov, z najnovejsho teorijo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, kar podpira ne le z arheoloshkimi, temvech tudi z jezikovnimi in najsodobnejshimi genetskimi dokazi. V sklop tega zhivahnega dogajanja sodi tudi vprashanje o izvoru Slovencev in drugih (juzhnih) Slovanov, ki so seveda Indoevropejci, torej naj bi prishli s severnih obal Chrnega morja (Gimbutas) ali iz Anatolije (Renfrew). Pri nas doma so znane zdrahe okoli Venetov in Etrushchanov, s strani konvencionalnega zgodovinopisja oznachene kot proslula »venetologija«, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kar »nash kulturni kompleks« (kompleksi pa sodijo, kot vemo, na podrochje psihiatrije). Spomnimo se le nashega avtohtonista Davorina Trstenjaka iz 19. stoletja, ki so mu storili veliko krivic, to je priznal tudi pokojni akademik France Bezlaj, cheprav je bilo zhe od nekdaj veliko uglednih tujih zgodovinarjev, ki so bili podobnega mnenja kot Trstenjak. Med njimi najdemo znanega italijanskega zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca Giuseppa Sergija (umrl 1936), ki v svojem obsezhnem opusu med drugim razvija teorijo, da je latinshchina nastala z zlitjem praslovanshchine in jezika neindoevropskih staroselcev (mediteranske rase) na tleh Italije, torej italshchina ni bila prineshena iz prvotne domovine Indoevropejcev.

Profesor Alinei je svoje poglede vechkrat razgrnil pred mednarodno strokovno javnostjo in dobil zanje nemajhno podporo, saj je zgodovinopisje prishlo do tochke, ko bo potrebno zacheti pisati zgodovino nanovo, kot se je izrazil eden od njih. Zlasti pomembne so jezikovne in zgodovinske raziskave, ki jih omogocha branje in razvozlavanje desettisocherih glinastih ploshchic s klinopisi, odkritih na Blizhnjem vzhodu zlasti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Eden od pomembnih argumentov za blizhnjevzhodni izvor  Indoevropejcev so jezikovne sorodnosti med semitskimi jeziki, ki so prevladovali v Mezopotamiji, in indoevropskimi jeziki (kar uposhteva tudi Renfrew), to je med drugimi temeljito obdelal etimolog Semerano. Ta je raziskal presenetljivo veliko besed v grshchini in latinshchini z oznako: “etimologija neznana”, sam pa je zanje nashel ustrezno razlago v akadshchini, jeziku, ki je bil “lingua franca” – sporazumevalni in diplomatski jezik na shirshem obmochju Blizhnjega vzhoda. To naj bi dokazovalo, da so Indoevropejci in Semiti dolgo zhiveli v neposredni soseshchini.

Prof. Alinei dobesedno navaja naslednje: »Zacheti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: “prihod”, in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno podrochje, kakrshno naseljujejo danes... edini logichni sklep je, da je juzhna veja Slovanov najstarejsha, in iz nje sta se razvili, na razlichne nachine in morda v razlichnih chasih, zahodna in vzhodna veja Slovanov (op.L.V.: kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki Povest minulih let)... Danes le she manjshina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od razlichic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprashanje: kaj je omogochilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjishch postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nizhini... domnevno “slovansko preseljevanje” je polno nasprotij... Ne obstaja neka “severna slovanshchina” marvech je to le razlichica juzhne slovanshchine... prve metalurshke kulture na Balkanu so slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na obmochju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem she od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo... poljedelsko meshano ekonomijo, tipichno evropsko, ki kasneje omogochi rojstvo grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko obmochje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnichna naselitev skupin ljudi, ki so prishli iz Anatolije...« Te kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejshih chasov, dobiva pa v mednarodni strokovni javnosti nov zagon.

Izshli sta moji knjigi Jantarska pot in Davnina govori, ki nekoliko obshirneje obravnavata  to problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. Johann Gottfried von Herder, 1744-1803, nemshki pesnik, je zapisal:

»Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor Nemci, temvech so ljubili mir, obdelovali zemljo ter redili veliko zhivine. Zaradi njihovega miroljubja so jih podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako pregreshilo nad njimi, kakor  Nemci. Nesrecha je pach hotela, da je moral imeti ta mirni narod za sosede Nemce in Tatare.« 

Venete moramo preuchevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, to je she vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprashanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim shtevilom teorij, ki zhe stoletja obravnavajo ta vprashanja in postavljajo njihov izvor na razlichne konce obsezhnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v chasovnem zaporedju) tri: (1) pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v ZDA – “teorija Kurganov” (iz shestdesetih let 20. st.), ki jo krepko podpira vidni arheolog J.P. Mallory, trdech, da so v IV. tisochletju pr.n.sht. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci – surovo podjarmila, che ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistichna teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji izvajajo jezikoslovci razmeroma pozno iz prvotno enotnega indoevropskega jezika diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov. (2) Po preuchevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razshirjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistichno vprashanje (to je za arheologa nekoliko neobichajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisochletju pr.n.sht., ki bi povzrochili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evopski celini ter je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-zhivinorejsko gospodarstvo pospesheno nadomestilo ekonomijo, osnovano na lovu in nabiralnishtvu. Ta neolitizacija se je shirila iz  Anatolije proti zahodni Evropi  od zachetka VII. tisochletja pr.n.sht., torej tri tisochletja pred kurgani Gimbutaseve, ter je shlo, kar je she posebej pomembno, za difuzijo, ne pa za nasilno ali celo genocidno shirjenje nove kulture. (3) V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno tako prevzela dela C. Renfrewa, da je njegove sklepe v kombinaciji z nauki priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let nadgradil ter razvil v novo arheologijo z mnogo starejshimi datacijami od doslej uveljavljenih. Alinei zavracha invazionistichne teorije in meni, da je indoevropska diaspora she nekaj tisochletij starejsha od tiste, ki jo je postavil Renfrew, to potrjujejo tudi najnovejshe radiokarbonske meritve in je mogoche spraviti v sklad z lingvistichnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so zhe v zachetku II. tisochletja pr.n.sht. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti, Luvijci in Palaiki – govorili troje razlichnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejshih odkritij glinastih ploshchic in preuchevanja jezikov, zapisanih na njih). Njihov prihod na to obmochje postavljajo v III. ali celo v IV. tisochletje pr.n.sht. Spricho tega si je tezhko predstavljati, da bi she v teku III. tisochletja obstajal neki skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem razlichne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kazhejo, da je mikenshchina ni bila le oblika arhaichne grshchine v II. tisochletju pr.n.sht., ampak je zhe bila koiné neke dezhele, ki je zhe poznala vech razlichnih dialektov. To nam spet enkrat vsiljuje vprashanje, ali je bilo mogoche, da je prishlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, che naj bi shtirje tako razlichni – cheprav priznano – indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grchiji) nastali shele v II. tisochletju pr.n.sht.

Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalistichnih zgodovinarjev, cheprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva zhe od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne razlikuje veliko od Renfrewovih stalishch, le veliko doslednejshi je tudi v lingvistichnem smislu.

Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo, je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999; vsi prevodi navedkov L.V., che ni posebej oznacheno): »Alineiu bo pripadla zasluga, da je bil prvi v najnovejshem chasu (prav pri tem ne gre pozabiti, to odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), ki je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli videti revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje vech stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo prichakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v dolochenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, mozhnost spoznavati in preuchevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli prilozhnost ovrednotiti razloge, spricho katerih smo Alinei in she kdo drug z njim, cheprav smo sedaj v manjshini, zacheli trditi, da so bili evropski predhodniki obichajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so bili celo boljshi, kot se je domnevalo. Boljshi od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« Pri tem navedku je mogoche slutiti tudi kritiko rasistichne arijske teorije, ki jo je mogoche she vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasichnih teorij o genezi Indoevropejcev...

Te radikalne, posodobljene in strokovno mochno podprte teorije, nasprotne domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v zachetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence, podobno kakor Hrvate, Srbe itd., da ne pozabimo na Etrushchane, Grke, Italce itd., seveda pomembno tangirajo vprashanje Venetov. Zato je izrednega pomena, da je konchno izshel drugi del knjige Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal zhe omenjeni dolgoletni profesor in emeritus na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ustanovitelj in direktor revije Semantichni zvezki, predsednik Atlas  Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik Société Internationale de Géolinguistique et de Dialectologie in pisec shtevilnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razchlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdrzhne in da je mnoga odprta zgodovinska vprashanja in nejasnosti mogoche razlozhiti edinole s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi zhive indoevropska ljudstva zhe od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Profesor  Mario Alinei se she prav posebej ukvarja s Slovani, o katerih meni, da od davnine zhive na obmochju jugovzhodne Evrope, in she vech, da so se celo z obmochja jugovzhodne Evrope shirili proti severu in severovzhodu.

Francis Conte, sicer she vedno v okviru tradicionalne poselitvene teorije, nam ponuja s svojimi raziskavami dodatne argumente za sodobno teorijo kontinuitete; sholal se je na St.Antony’s Collegu v Oxfordu, nato na univerzah na Harvardu in v Leningradu, sedaj je profesor na znameniti Sorboni v Parizu, pred tem direktor Inshtituta za slavistichne shtudije v Bordeauxu; leta 1986 je v Parizu izdal knjigo Les Slaves. Aux origines des civilisations d’Europe, ki je bila prevedena tudi v druge svetovne jezike. Tisti, ki se je uchil zgodovine le iz slovenskih uchbenikov, najde v njej veliko takega, kar bi bilo pri nas delezhno podcenjevanja in posmeha. Tako pishe (n.d., str. XXII): »Vendar nam zgodovina, na izrazit nachin pa slovanska zgodovina, oskrbi zatajevana prichevanja: zato se moramo zatechi k arheoloshkim izkopavanjem in jezikovnim raziskavam«. Navedimo le en primer, ki je v znachilni povezavi s tistim, kar bomo she prebrali v nadaljevanju. Conte, ki spricho svoje temeljite izobrazbe in specializacije zelo dobro lochuje med Slovenci, Slovaki, Slavonci, navaja, da so se Slovenci razdelili na dva dela, od katerih en del zhivi na sedanjem ozemlju, drugi pa se je (Conte pravi: morda v 4. st.) odpravil na sever ter so zhiveli v Novgorodu, v okolici Ilmenskega jezera, kjer se je dolgo locheval od Rusov.

Zhe omenjeni etimolog Giovanni Semerano je navedel vrsto slovenskih besed, ki imajo ustrezno vzporednico v semitski akadshchini. Tudi v (nedokonchanem) etimoloshkem slovarju slovenskega jezika pokojnega akademika Franceta Bezlaja (ki je izrecno napisal, da sodi slovenshchina med najbolj arhaichne jezike) najdemo tu pa tam navedbo o akadskih sledovih, vendar to v slovenskem jezikoslovju ni dovolj celovito in sistematichno obdelano. Pred nekaj meseci je izshla moja knjiga Jantarska pot, ki nekoliko obshirneje obravnava  to problematiko v luchi najsodobnejshih odkritij in raziskovanj najvidnejshih mednarodnih strokovnjakov. V njej navajam vrsto vprashanj, ki so s stalishcha tradicionalnega zgodovinopisja she odprta, ki pa jih je mogoche v luchi sodobne teorije kontinuitete elegantno razreshiti, uposhtevaje tudi veliko najnovejshih dognanj sodobne arheologije, zgodovinopisja in jezikoslovja, ki govore v prid davnemu tesnemu stiku med ljudstvom, ki je govorilo predhodni jezik slovenshchine, in ljudstvi, ki so pred pet in vech tisochletji govorila semitske jezike na Blizhnjem vzhodu, na kar opozarja tudi G. Semerano.

Che se povrnemo na Giuseppa Sergija, zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca, ki je, cheprav iz takrat znanih izhodishch, prishel do sklepa, da je latinshchina nastala iz praslovanshchine in jezika staroselcev, to je ljudstev mediteranske rase, ki so bili pretezhno semitskega izvora, je bil Sergi eden tistih predhodnikov sodobne teorije kontinuitete, ki je uposhteval tako arheoloshke kakor antropoloshke, etnoloshke in lingvistichne argumente pri svojih analizah. Poglejmo primer, ki ga navaja Alinei:

Veverica: Alinei (ALI, 2000) omenja, da je edino Plinij (1. st. n.sht.) zapisal besedo viverica, in jo nato razchlenjuje v luchi svoje teorije kontinuitete.

Kaj o tem najdemo v drugih delih?

(CAM): ital. scoiattolo – lat. sciurus, zanimivo, da v istem slovarju ne najdemo gesla iz latinshchine v italijanshchino (?!), prav tako ne scuriolu(m), ki ga navaja Zingarelli. Zaman tudi ishchemo viverica.

(ZIN): scoiatto, redko scoiattolo [dal lat. scuriolu(m) – dim. dissimilato di sciurus].

(BRA): sciurus – veverica.

(CAL): sciurus – scoiattolo (Plin. E Mart.)

(BAT): viverra f. (leto 1831, Audouin), zool.; “zibetto”, vrsta viverridi (carnivori, mesojedci); lat. sc. viverra (Linneo, leto 1758), -idae (Gray, leto 1821); ant. (XVII st., Oudin), “furetto”; latinski ucheni izraz vivera furetto, bela podlasica, vretica (Plinij), donnola, podlasica (Glasse), podobne izraze najdemo v drugih indoevropskih jezikih; ohranjeno v monferrareshkem vinvera, valsoaneshkem bera scoiattolo. Iz praslovanshchine veverica, preshlo v sodobno grshchino berberitsa scoiattolo, veverica. Angleshko viverra (leto 1706).

(ERN): viverra, -ae f.: furet (Plinij), belette (mustella, podlasica). M.L. 9412; viverrarium n.: prostor kjer goje bele podlasice, ki jih uporabljajo za lov na zajce (primerjati tudi z M.L. *viverrica belette, in 9414 *viverrula ecureuil, veverica, nekateri vidijo besedo, ki ima star pomen, ki nam prikliche keltski izraz gwywer (izposojeno iz viverra, meni J.Loth); prusko weware, litavsko veveris, vovere; srbsko veverica; perzijsko varvarah. V sploshnem gre za obliko podvojitve razlichnega tipa, katerega koren je *wer-: v angleshchini najdemo sestavljenko ac-veorna (nemshko Eichhorn izhaja iz neke ljudske etimologije). Koren bi bilo mogoche najti tudi v grshchini ά(F)είρω j-eleve, gojiti in αιώρα balançoire, gugalnica.

(FOR): viverra (vivarra) -  Animal exiguum domesticum, paullo majus mustela, colore etiam candidiore, furetto, γαλη κατοικιδιος (Mustella furo Linn.) – Plin. 11. Hist. Nat. 49.109 (261).

Ossea genitalia sunt lupis, vulpibus, mustellis, viveris. Id. 30 ibid. 6.16 (47) – Plin. Valer. 2.2.1; Plin. 8 Hist. Nat. 55.81 (218)

(COR) viverra – mamifero asiatico dei carnivori a corpo snello, con ghiandole anali che sacernono una sostanza odorosa (l. 1598): furetto, voce dotta (con qualche esito pop.), lat. viverra(m), da una radice espressiva *wer-, qui raddoppiata, come in altre lingue indoeuropee, dove indica lo scoiattolo. Ma i nomi di questi piccoli carnivori si scambiano facilmente: nelle glosse, p.es. viverra(m) e dota come sin. di muscella(m), cioe mustella(m) donnola, e donnola e il sign. che ha vinvera a Cuneo, mentre nel Monferrato e lo scoiattolo.

 

(ALI/2) Alinei (str.732) poudarja: »... latinski izraz vivera/*viverrica in izpeljanke [FEW s.v.]. Gre za latinski leksem, potrjen edinole pri Pliniju, ki ima zanesljivo afiniteto s slovanskimi in baltskimi jeziki...« Ker gre za enega od primerov izrazito starega prichevanja, je to vredno posebne pozornosti, uposhtevaje teorijo kontinuitete, ki postavlja Venete v ta stichni prostor med Italide in Slovane, cheprav o Venetih sam Alinei meni: »Ochitno v teoriji kontinuitete ne moremo vech uporabljati izraza romanski, che hochemo oznachiti skupino ligvemov, ki so jih govorili v tistem chasu v obmochju severnega Sredozemlja, niti italski, che bi hoteli opredeliti njihovega indoevropskega predhodnika... bolje bi bilo rechi, da je bila vpeljana nova razlichica latinshchine na podrochja,  kjer se je od nekdaj govorilo drugache ali se je govorilo neki bolj ali manj soroden jezik, kot je falishchina, italshchina, venetshchina in mnogi drugi neznani lingvemi, ki niso bili nikoli zabelezheni v pisni obliki, vendar jih lahko predpostavljamo na osnovi danashnjih jezikov in narechij... Za latinshchino je treba po teoriji kontinuitete strozhje lochevati, ne tako, kot to dela danes tradicionalna lingvistika, med “klasichno latinshchino” v smislu pisanega elitarnega jezika in “govorjeno latinshchino”, ki je obstajala v skoraj neshtetih razlichicah... geografsko in kronoloshko diferencirane iz neke predrimljanske latinshchine (to je tiste pred ustanovitvijo Rima in pred oblikovanjem neke elitistichne plasti Latincev), soobstojale pa so z razlichicami in razvojnimi stopnjami vzporedno z italshchino, venetshchino in drugimi indoevropskimi jeziki stare Italije, ki jih poznamo zgolj v obliki pisnih koine. Po scenariju teorije kontinuitete latinshchina, italshchina, venetshchina, falishchina in sorodni jeziki ne le napovedujejo romanizacijo, ampak tudi samo ustanovitev Rima, in to za cela tisochletja.«

Teorija kontinuitete ima za nas poseben pomen, ker med drugim neposredno zavracha pojem Retoromanov kot zgodovinsko in lingvistichno nesprejemljiv, umetno skovan,  uveljavlja pa in utemeljuje ladinshchino, jezik, ki ga she danes govore na prostoru od Furlanije prek Karnijskih Alp do Shvice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih drzhavnih jezikov kot jezik, ki je nastal iz predhodnega substrata in slovenshchine, kar je mogoche podkrepiti ne le lingvistichno, ampak tudi z etnoloshkimi, socioloshkimi in zgodovinskimi dokazi.

Zhe omenjeni Xaverio Ballester (n.d. str.,1 in 2)  izrazha svoje preprichanje: »... Alineijeva delo predstavlja dalech in nasploh najbolj revolucionarno zamisel, ki je bila oblikovana o izvoru (indo)evropskih jezikov v zadnjih letih, v obdobju, za katero so znachilna obsezhna nova odkritja – od katerih so bila mnoga tudi revolucionarna – tako v okviru arheologije, lingvistike, antropologije, etnologije, genetike kot tudi ekologije, klimatologije v odnosu do prazgodovine.«

Michel Contini v svoji razpravi Vers une nouvelle linguistique historique: L’ouvrage de Mario Alinei, Origini delle lingue Europee (Dialectologia et Geolinguistica – Journal of the International Society for Dialectology and Geolinguistics, 8/2000) pravi: »Au cours de ces  dernieres années l’intéret pour le passé le plus lointain de l’humanité n’a cessé de grandir... L’ouvrage de Mario Alinei, linguiste “généraliste”, comme il aime bien se définir lui-meme, de renommée internationale, se situe parfaittement dans le cadre de ce débat d’idées. Son but principal est de démontrer que la linguistique posséde un systéme de périodisation autonome par rapport a celui des autres disciplines scientifiques et que sa démarche de datation permet aujourd’hui de reculer dans le temps l’origine et le developpement de l’ensamble des parlers actuels d’Europe...«. Nato pa zakljuchi: »... l’ouvrage de Mario Alinei s’avere d’ores et déja incontournable pour les futures recherches en linguistique historique.«

 

Alinei (ALI/2, str.192) sklepa: »... Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistichna skupina blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora...«. In (str.218): »...antichna prisotnost Ilirov v juzhni Italiji, kot so bili Mezapijci, sodi med zgodovinske dosezhke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov med Slovani in Iliri... (str.220) “panilirizem” je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil chas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve... v bronasti in zhelezni dobi... so obstajala obmochja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine... in to nima zveze z njihovim dejanskim izvirnim ozemljem... ni mogoche izkljuchiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z meshano etnichno in jezikovno sestavo, in je zajemala tudi Slovane in/ali Italide. Lahko torej sprejmemo – modificirano kronoloshko in socioloshko kot zhe omenjeno – danes uveljavljeno mnenje, da “Iliri niso nikoli bili etnichno kompaktno ljudstvo, ampak so bili sestavljeni iz heterogenih ljudstev, in da namesto o neki ilirski kulturi moramo govoriti o skupnosti civilizacij”«. To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stalishchi Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinshchino.

Alinei med mnogimi drugimi argumenti opozarja na situle, ki da so znachilnost slovenskega prostora, kjer je mogoche celo iskati njihov izvor, v kontekstu interakcije na pradavnem stiku med Slovenci in Italidi. V luchi teorije kontinuitete torej Veneti predstavljajo pomemben chlen za razumevanje dogajanja v paleo-mezolitiku, izkljuchujoch domnevno in sedaj prevladujocho teorijo migracij v poznem starem veku ali celo v zgodnjem srednjem veku, ki je nevzdrzhna in zavira nadaljnji razvoj znanosti, trde tvorci sodobne teorije kontinuitete.

Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F. C. Guisasola (GUI) Enigma baskovshchine pred indoevropskimi jeziki, kjer izrecno opozarja (str. 279, tch. 436):

»Izraz goritu “kuriti, zhgati, zhariti” je skupen tako baskovshchini kakor slovanshchini; baskovko zil pomeni skoraj isto kot v slovanshchini zhila “kita”; slovanska beseda snegu ustreza baskovskemu negu “chas snega, zima”; za shpansko “arroyo” (potok) imamo za baskovsko erreka skoraj identichno slovansko besedo reka [Op. avtorja GUI: Ko M. Pidal, Introd. a la fonet. vasca, 1921, navaja, da “Baskovshchina ... namesto shpansko riega (namakanje) ali zanja (jarek, jama, potok, zhleb), za rigare rechejo erreka”, menim, da je vendar njegova etimologija, tudi sugerirana zaradi zvena besede surco, ki jo tudi zajema baskovska erreka (za zanja ali acequia jarek, jama potok, zhleb daje prednost obliki areka), nekam nasilna.]; poleg tega imamo za baskovsko txuku ali xuku slovansko besedo suho; za shpansko “silbar” je v slovanshchini svistati (v rushchini svistet) |op. L.V.: gl. Bezlaj ESSJ, geslo sviskati! -  zhvizhgati, shvisteti itd.| ter silbido ali silbato je v baskovshchini txistu, xistu ali uistu [Op. avtorja GUI: na iste korene *swe-, *swi- ali *si- z razlichnimi razshiritvami se nanashajo v baskovshchini txirol ali txirul, shpansko “silbo, flauta” (pishchal, piskalo) ter txulula “silbo” v grshchini σει-φλόω, σ-γ-ός “silbido” ter σίςω “silbar”, v latinshchini suiflum “silbido”, si-filo “silbo”, si-bilus “silbido” in si-bilare “silbar”. Ta poslednji izraz vsebuje tudi derivat sibilatus, ki s pomochjo konzonantne metateze razvije v kastiljshchini silbato ter v baskovshchini txibilitu ali txulubita “silbato”.]; poznamo tudi slovanski kopati in baskovski kopatu [obdelano posebej v tch. 103]; ruski ugor, (op. L.V.: jegulja) in baskovski s-ugor

 

Vsi tu navedeni in she drugi izrazi, ki so skupni baskovshchini in slovanshchini (poleg teh so seveda she druge podobnosti z indoevropskimi jeziki), nakazujejo, da so obstajali zhe v davnini neposredni stiki, saj gre kar po vrsti za izrazito elementarne pojme: goreti, zhila, sneg, reka, shvisteti, suho, ugor itd. Kakor ni mogoche, da bi imeli za te najosnovnejshe pojme iz naravnega okolja v obeh (danes zemljepisno tako oddaljenih) jezikih identichne izraze, je najpreprichljivejsha in razumna razlaga, da smo bili zhe v davnini v neposrednem stiku, che za Baske velja, da so najstarejshi narod v Evropi.

Poleg tega moramo uposhtevati, kar je izrednega pomena, da je Armorika ob Biskajskem zalivu v soseshchini z Baski, ki so se tudi do danashnjega dne ohranili v Pirenejih, torej so ti prevzeli od tamkajshnjih Venetov te prastare besede, ki so ochitno slovenskega izvora.

 

Spricho tako zasnovanih in posodobljenih pogledov na prazgodovino ne bo smelo biti nich vech predmet posmehovanja tradicionalnih zgodovinarjev (in ne tako redkih, ki jim slepo slede), che Venete obravnavamo kot antichne Slovence, ki so sicer dozhivljali svoj zgodovinski razvoj in se izoblikovali do danashnjega etnosa, tako kot so se npr. Italijani (ki niso Rimljani, kot se pogosto poenostavljano prikazuje in manipulira, na kar vechkrat opozarja tudi tvorec teorije kontinuitete Alinei), Francozi ali drugi narodi; nemalo narodov pa ni vech, ker so preprosto izginili. Slovenci-Veneti pa so skozi tisochletja evoluirali na obsezhnem prostoru od Paflagonije prek gornjega Jadrana do Baltika oziroma do Armorika.

Ustvarjalci TK kritizirajo tudi slovenske zgodovinarje, da so prevech vezani na tradicionalno teorijo, da so prevech zadrzhani (npr. izrecno navedeni Milko Matichetov), in bi prichakovali od njih vechji prispevek, in che na osnovi povedanega povzamemo najnovejsho teorijo kontinuitete, se nam izkazhe kot nadvse stvarna. Res, da jo je potrebno she dograjevati, toda za tako obsezhno spremembo paradigme, kot jo prinasha TK, ni mogoche prichakovati chesa drugega. Zlasti pa od nas terja veliko ustvarjalnega, pogumnega in prizadevnega dela! Tako je TK za zdaj predvsem delo tujih znanstvenikov, za slovensko znanost predstavlja she prav poseben izziv, da bi nadgradili dosedanja prizadevanja vztrajnih posameznikov z shirshe zastavljenimi projekti, ki bi Slovence postavili v nov zgodovinski kontekst.

 

 

RAZMERJE MED VENETI IN ANTI

 

O tem smo zhe govorili v predhodnih poglavjih in sedaj nadaljujmo: Niko Zhupanich, predvojni direktor predhodnika danashnjega Narodnega muzeja v Ljubljani in urednik revije Etnolog, je v njej objavil (VII, 1934, str. 88-99) svoj referat s 3. mednarodnega  bizantoloshkega kongresa v Atenah (14. 9. 1930) Izvor in ime Anti, v katerem izhaja iz navedb v Jordanesu in Prokopiju, da so Anti pomenili vzhodne Slovane in so v chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima sarmatskima rekama Dnester in Dneper (o tem vech v nadaljevanju). Tu naj vskochimo z vprashanjem, kako to, da so takrat tako shtevilni Anti zhiveli med “sarmatskima rekama” in niso imeli svojih imen zanje?!) Zhupanich nadaljuje (str. 97): »... kar porochajo bizantinski zgodovinarji o kaosu narodov vzhodne Evrope in Podonavja, se ne da razlozhiti s pomochjo grshkih, latinskih, germanskih ali slovanskih jezikov... potreba je po znanju orientalskih jezikov, posebno kavkashkih, ugrofinskih in uraloaltajskih, da bi se prineslo svetlost v temno zgodovinsko etnologijo velikega preseljevanja narodov na kraju antichnega veka.«

Prav to je storil sedemdeset let kasneje Mario Alinei s teorijo kontinuitete, toda s prav nasprotnim sklepom, da sploh ni bilo velike selitve narodov, ampak je v bistvu shlo za kulturne vplive ob neobsezhnem premikanju ljudstev; ki so po Evropi kontinuirano naseljena najmanj od neolitika.

Niko Zhupanich je tudi avtor prispevka Reka Erak (Etnolog, IV, 1930-31, str. 113-121, v srbo-hrvashchini, prevod L.V.) s podnaslovom: Prispevek k zgodovini boja narodov za prevlado nad juzhno Rusijo v drugi polovici 4. st.n.sht., kjer obravnava prav prostor med Dneprom in Dnestrom ter pravi, da Huni, ki so jim Vzhodni Goti priznali nadoblast po samomoru stoletnega kralja Hermanarika (leta 375), niso mogli trpeti samopashnosti njegovega naslednika, kralja Venetarija (zapisano po Jordanisu) ali Vidimira (zapisano po Amianu Marcelinu). Zlasti so mu zamerili, da je brez njihove odobritve sprozhil vojno proti vzhodnim Slovanom, Antom, ki jih je po hudih bojih pokoril. Balamber, hunski kralj, se je z vojsko odpravil nad Venetarija, ki se je spochetka uspeshno upiral in napadalcem zadal znatne izgube, a je na koncu omagal v bitki na reki Erak leta 376, kjer ga je lastnorochno ubil Balamber s strelom iz loka, to je utrdilo prevlado Hunov nad Goti. Tako pishe Jordanes sredi 4. st.n.sht. (De origine actibusque Getarum, cap. 247-250). S tem so postali Huni neomejeni gospodarji danashnje juzhne Rusije, tako da so lahko nadzorovali poti chez severno chrnomorsko primorje iz Turkestana in evropskega vzhoda proti srednji Evropi.

 

 

 

Torishche bojev med Huni in Goti v 2. polovici

4. st.n.sht. (povzeto po N. Zhupanichu)

 

Zgodovinarje zanima ta dogodek zato, ker je povezan z usodo Antov! Po ustaljenem gledanju je to bil chas, ko naj bi Praslovani she zhiveli v praskupnosti onkraj Karpatov.

O imenu reke Erak je vech razlichic: erac (Codex Ambrosianus XI saec.; Codex Ottobonianus X saec.; Codex Berolinensis XII saec.); erae (Codex Heidelbergensis VIII saec.; Codex Palatinus IX saec.; Codex Valentiennensis IX saec; Codex Laurenttianus XI saec.); aere (Codex Ambrosianus XI saec.); Eraks (Konstantin Prorfirogenet: De administrando imperio). Slednji zavracha reko Fazis (Phasis) kot reko Eraks ter pravi, da so mesta Teodoziopol, Abnikon in Mastaton v Transkavkaziji, ne v Kolhidi ob izlivu reke Phasis, marvech v Armeniji ob izlivu reke Aras (antichno Araxes). Vendar je to po mnenju Zhupanicha nesmiselno, saj je bila tedaj etnichna sestava prebivalstva juzhne Sarmatije taka, da so Vzhodni Gotje zhiveli na zahodu do Dnestra, medtem ko so Huni in Alani pritiskali nanje z vzhoda, potem ko so prestopili Don na pohodu proti zahodu. Zato je logichno sklepati, da se je kralj Venetarij z vojsko umikal proti Dnestru, to potrjuje tudi proshnja dela zahodnih Gotov (pod vodstvom Alavivusa) in vzhodnih Gotov (pod vodstvom Alatheusa in Saphraxa), umikajochih se pred Huni proti dolnji Donavi, cesarju Valensu, da jim dovoli naselitev na tleh rimske drzhave. To govori v prid iskanju Eraka na zahodu Ponta in ne v Kavkaziji. Ostrogotsko sredishche se je verjetno nahajalo blizu, che ne kar ob Dnepru, in vse, kar je bilo zahodno od Dnestra (Danaster, Tyras), ni bilo vech njihovo ozemlje. Tezhava nastane ob tem, da ne tam ne kje drugje v Evropi ni reke z imenom Erak, razen che se ne skriva v nekem drugem antichnem imenu, kakrshno je npr. naselje Eracton v evropski Sarmatiji, saj kazhe, da pomeni »mesto na reki Erak«. V antichni ilirski toponomastiki obstajajo podobne ali sorodne izpeljave geografskih in etnoloshkih imen na t-, katerega nastavek ima brez predhodnega samoglasnika znachaj derivativnega elementa. Iz Ptolomeja poznamo na Krku naselje Kourikon, sam otok se je imenoval Kourikta, prebivalci pa Currictae (Plinij) ipd. Prav Ptolomej je nashteval v evropski Sarmatiji nad reko Dnester (Tyras) proti Dakiji naslednje naselbine Carrodunum, Maetonium, Clepidava, Vibantavarium, pri tem je ochitno, da so razen dakijskega Clepidava imena ostalih mest keltska, in Eractum, ki naj bi lezhal na drugem bregu reke nasproti Tiraspola. In che je Erakton bil na Dnestru, je bilo ime reke Erak. Seveda niso vsi tega mnenja.

V Transkavkaziji je reka Aras (antichno Arakses), Armenci ji rechejo Erachs (Erasx), toda ta ne pride v poshtev iz drugih razlogov.

Na koncu se pokazhe nenavadna reshitev: stepski hudornishki vodotok Tiligul (antichni Aksiakes), ki ga poleti skoraj ni, od jeseni do pomladi naraste v sposhtljivo reko, saj Ptolomejev zemljevid evropske Sarmatije ne nakazuje Eraktona na Dnestru, marvech vzhodneje. In tudi omemba, da so se Ostrogoti po bitki umaknili na zahod proti Dnestru, kazhe, da je morala biti usodna reka vzhodneje, torej Tiligul (Aksiakes), in kazhe, da tako v imenu Aksiakes kakor v Erac tichi pomen »voda, reka«. Koren za Erac je *ar, ki podaljshan s priponami –b (Ar-bia v Italiji, Ar-pasos v Kariji), -k, -g (Or-gas pritok Mendra v Mali Aziji), -d (I-ar-danos v Lidiji), -n (Ar-na, Ar-ne  v Likiji, Arnus v Etruriji), -t daje razna rechna imena tudi v Galiji, Helvetiji, Noriku, Panoniji, Armeniji: Ar-axes »Ar-fluvius«, Ara dva pritoka Rena (Aar, Ahr); Arabo(n) Raba v Panoniji, Arar v Galiji (danes Saone) pritok Rodana, Are-lape naselje in reka v Noriku (reka Erlaf v Avstriji), Ar, Ar-ar, Arel (reka Jerelь v juzhni Rusiji, nastalo iz predskitshchine). Verjetno je koren reke Erak soroden z avarsko besedo er (ör) »reka« (op-L.V.: toda lahko bi tudi dodali, da med erak in reka ni velike razlike!).

Zhupanich sklene, da lahko trdi, da je Erak tekla v evropski Sarmatiji na prostoru med Dneprom in Dnestrom; tod so Huni premagali Vzhodne Gote 376, s tem je prenehalo njihovo gospostvo nad juzhno Rusijo. Z dokajshnjo verjetnostjo se sme rechi, da se ime reke Erak skriva v imenu naselja Eractum (Erakton), danes Ananev na gornjem toku reke Tiligul (med Dnestrom in Bugom), ki je lezhalo na vzhodni strani Dnestra, vsekakor ne dalech od njegovega toka.

Ker smo zgoraj omenili, da so po Jordanesu in Prokopiju Anti pomenili vzhodne Slovane in so v chasu teh dveh zgodovinarjev zhiveli med velikima sarmatskima rekama Dnester in Dneper, torej prav tam, kjer naj bi se odlochilno spopadli Huni in Ostrogoti, slednji so se po porazu umaknili, nastaja vprashanje, ali so ti Anti-Slovani pretezhno ostali tam na svoji zemlji, saj je en del shel na zahod z Goti, med njimi tudi Hrvati... Ker so Goti prishli nad Chrno morje iz severne Nemchije oz. juzhne Skandinavije, so verjetno tvorili med Anti le vrhnjo, vodilno plast, in ko jim je zachela trda presti, so pobrali shila in kopita ter shli naprej krizhem krazhem po Evropi. Iz tega je dopustno sklepati, da so bili neka vrsta dobro oborozhene in organizirane elite, ki se je vsiljevala ali podjarmljala druga ljudstva, ali pa je morda shlo le za nekakshno delitev dela in so oni opravljali le vojashko sluzhbo, iz katere je vse bolj izvirala tudi moch in prevlada. Zato tudi niso imeli nikjer obstanka, ampak so se glede na razmerja mochi ali potrebe po vojashki sili selili skupaj z druzhinami. Goti sodijo verjetno v eno tistih relativno majhnih etnichnih skupin, ki so dajale v svojem chasu pechat in celo ime bolj shtevilnim podrejenim, podjarmljenim ali (ob)vladanim ljudstvom s stalnim bivalishchem, ki so se ukvarjala s poljedelstvom, rudarjenjem, obrtjo ipd., h katerim verjetno lahko prishtevamo tudi Kelte ali po Mariu Alineiju Ilire itd. Kot je za Indijo she danes znan kastni sistem, tako naj bi menda imeli Indoevropejci delitev druzhbe na duhovnishtvo, vojake in svobodnjake, ki so se ukvarjali s pridobitnimi dejavnostmi, poleg pa so bili she brezpravni suzhnji. In prav vojashke kaste so morda postale nekakshno avtonomno “ljudstvo”, ki je ponujalo ali vsiljevalo svoje storitve naokoli. Ne nazadnje zgodovina govori o spremembah, ki so nastale v dolochenem obdobju bronaste dobe, s pojavom organiziranega nasilja in s tem povezane obrambe, utrjevanja naselij itd. Poljedelska ljudstva so morda celo namerno sprejemala nadvlado vojashkih kast, elit, to jim je zagotavljalo obrambo, varnost...

 

Verjetno so bili tudi Hrvati predvsem taka “vojashka kasta”, in cheprav smo o njih zhe spregovorili, velja she kaj dodati.

 

*

 

Izvor imena in etnosa Hrvatov predstavlja she vedno velik izziv za zgodovinarje. Danashnji pogledi se niso kaj bistveno spremenili od tistih, ki ji je razgrnil zhe omenjeni dr. Niko Zhupanich v predavanju na 3. kongresu Mednarodnega antropoloshkega inshtituta v Amsterdamu dne 23. septembra 1927 in objavil pod naslovom Prvi nosilci etnichnih imen Srb, Hrvat, Cheh in Ant (Etnolog, II, 1928. str. 74-79). Zachenja pa takole: »Kje in kdaj so postali Slovani, kje je lezhala slovanska pradomovina? Vsekakor do danes ni dokazan avtohtonizem Slovanov na ozemlju med Vislo in Dneprom ter severnim lokom Karpatov. Pach pa se lahko trdi na osnovi prvih pisanih porochil o Slovanih, da so oni pred svojim razhodom na zahod, jug in vzhod zhiveli na omenjenem terenu, za katerega se ne ve za gotovo, che je bil domovina Praslovanov, pach pa nepobitno domovina Protoslovanov.«

Tu moramo postati pozorni ob definiciji: Praslovani so bili pred Protoslovani! Ker Karel Oshtir uporablja termin Predslovani, ki pa pri njem pomeni razvojno stopnjo, ki jo je nakazal v shemi (Predslovansko *sebьrъ »zadrugar, Etnolog, IV, 1930-31, str. 28): staroevropshchina (neindoevropshchina) > predilirotrashchina > trashchina, baltshchina, slovanshchina, iz slovanshchine > rushchina, juzhnoslovanshchina itd., iz juzhnoslovanshchine > srbshchina-hrvashchina. Oshtirjeva vkljuchitev “slovanshchine” pred “juzhnoslovanshchino” in kasnejsho “srbshchino-hrvashchino” bi smiselno pomenila da je mislil na “praslovanshchino”, dasi nam izrecno ne navede polozhaja “predslovanshchine”, ki bi bila po tej njegovi shemi vsebovana v predilirotrashchini. Moram rechi, da mi to ni povsem jasno, ali pach, v tem smislu, da je predilirotrashchina skupna osnova za ilirshchino, trashchino in (pra)slovanshchino... Zhupanich pa ima Praslovane za prednike Protoslovanov...

Che nadaljujemo z Zhupanichem, ta poudarja, da soglasha z L. Niederlejem in drugimi odlichnimi zastopniki slovanske paleoetnologije, da so Srbi, Hrvati in Chehi po krvi in jeziku del Slovanov, ki so v davnini, she pred nasho ero, stanovali v protoslovanski (podchrtal L.V., ker je ta navedba potrditev, da Zhupanich uporablja Protoslovane za sicer ustaljene Praslovane) domovini med Vislo in srednjim Dneprom. Zhe Protoslovani so se razlikovali neposredno pred svojo razselitvijo na tri skupine : zahodno na Visli, vzhodno ob Dnepru in juzhno, ki je lezhala pod obema, oslanjajoch se na severni lok Karpatov. Predniki danashnjih balkanskih Slovanov so se nahajali v juzhni in Chehi v severozahodni skupini, kamor sodijo she danes.

Niederle opazha v zachetku nashe ere prve znake shiritve Slovanov, v 3. in 4. st. je sledila migracija v velikem obsegu, a v dobi od 5. do 7. st. so zavzeli slovanski narodi svoja nova selishcha, dalech od prvotnega sredishcha Protoslovanov. Pri preseljevanju slovanskih narodov na sploshno ni opaziti perturbacij, ker sedanji slovanski svet, razprostrt na ogromnem prostoru med Jadranom in Tihim oceanom, predstavlja organsko razshirjeno domovino Protoslovanov. Na prvotnem prostoru so ostali Poljaki in del Rusov, medtem ko je ostanek zahodne skupine prekorachil Vislo ter zavzel vzhodno Germanijo do reke Saale in srednjega Mena (op. L.V.: verjetno je Zhupanich mislil Main). Juzhno krilo je preshlo Karpate, zavzelo Dakijo, Panonijo, Norik in Balkanski polotok. V novem okolju in pod novimi vplivi iz sosedstva so se razvili iz juzhne grupe Protoslovanov: Srbi, Hrvati, Slovenci in Bolgari.

Ta Zhupanicheva slika je izredno shematichna in s povrshnimi izrazi, npr. “vplivi iz okolja”; je s tem mislil, da so Protoslovani prishli v prazen prostor, okoli katerega je bilo nekaj drugega, ali da so se prishleki stapljali z (maloshtevilnimi ?!) staroselci?

Zgodovinar Jordanes, ki je zhivel sredi 6. st. in je bil po rodu iranski Alan, sicer pa pisar na gotskem dvoru, pripoveduje o Slovanih (Venetharum natio), da so bili razdeljeni na shtevilna plemena, vendar so se v glavnem delili na dve skupini: Slovane in Ante. Prvi so zhiveli na ozemlju od Visle do mochvirja pri Oseku (lacus Mursianus), na vzhodu do Dnestra in do mesta (civitas) Novietunensis v delti Donave.  Med Dneprom in Dnestrom so stanovali Anti, ki so se obchasno spopadali s Slovani. Paleoetnologa C. Zeuss in W. Tomaschek menita, da so Srbi in Hrvati predstavljali v etnoloshkem pogledu dve antski plemeni, ki sta okoli leta 600 zasedli Ilirik, drugi pa sodijo, da so bili Anti predniki danashnjih Rusov ali pa vsaj Malorusov.

Zhupanich odlochno trdi, da prvobitni nosilci imen Srb, Hrvat, Cheh in Ant po svojem izvoru sploh niso bili Slovani, ampak so prishli mednje z vzhoda, iz azijske Sarmatije. V slovanski mnozhici so ti osvajalci izgubili pretezhni del svoje etnichne in jezikovne prvobitnosti, so pa dali tem Slovanom zachetke plemenske in drzhavne organizacije. Osnovo za takshno sklepanje dajejo zgodovinski viri, ki postavljajo v zachetku nashega shtetja Srbe, Hrvate, Chehe in Ante na ozemlje vzhodno od Azovskega morja, dalech od vzhodne meje slovanske pradomovine. She proti koncu prvega tisochletja  so segali vzhodni Slovani na jugovzhodu samo do levih pritokov Dnepra, Psiola in Sosne, tako da so bili she stotine kilometrov oddaljeni od Dona, a she dlje od Kubana.

Prvo omembo Srbov na vzhodu Azovskega morja, med plemeni okoli kimerijskega Bosporja, najdemo pri C. Pliniju S. (Nat. hist. VI, 19) v 1. st.; verjetno so zhiveli ob srednjem toku Kubana. Njihovi vzhodni sosedje so bili Zinchi, Zigi, ki jih imajo za prednike Cherkezov. Temu v prid naj bi govorila tudi etimologija imena Srb, ki se dá najlazhje razlozhi iz jezika Lezgijcev, kavkashkih domachinov, ki niso Indoevropejci niti Semiti ne Mongoli, ampak sodijo v alarodsko skupino (op. L.V.: tu opozarjam na Oshtirjeve raziskave, v katerih ishche za mnoge slovanske besede izhodishche v alarodskih jezikih, ki jih imenuje tudi predindoevropske, staroevropske, megalitske, toda Zhupanich vkljuchuje med Alarode tudi ljudstva vzhodno od Azovskega morja, to pa je zhe v Aziji!). Ime Srbi je po Zhupanichu najverjetneje sestavljeno iz korena *sur (sar, ser, sir, sor) »chlovek« in pluralnega sufiksa -bi; ser-bi »ljudje, narod«.

Ime Hrvat naj bi se prvich omenjalo vdolbeno v kamen v nekdanji grshki koloniji, v mestu Tanais, danes Azov, ob izlivu Dona v Azovsko morje (Maeotis): ΧΟΡΟΥΑΘΟΣ, ΧΟΡΟΑΘΟΣ (to sta osebni ali rodbinski imeni) v 2. in 3. st. na ozemlju azijske Sarmatije, kar kazhe, da so morali zhiveti nekje v blizhini Srbov, morda med dolnjim Kubanom in najzahodnejshim delom Kavkaza. Tam so po prichevanju zgodovinopiscev (Helanikos) v sosedstvu s Cherkezi zhiveli Harimati, kar se lahko po alarodskih glasoslovnih pravilih izgovarja kot Harivati, od koder slovanski Horьvate.

Pach pa za ime Chech antichni pisci niso sporochili tako jasnega izhodishcha, menda zato ne, ker so kot Grki tezhko povzemali negrshka imena, pa tudi kasnejshi razvoj imena je v teku tisochletij pustil posledice. Verjetno se prvotno ime skriva v nazivu Cisi, Cissi, prvich omenjenem v 1. st. pri Pomponiju Meli (Cronographia I, 13) spet na vzhodni strani Azovskega morja (Maeotis) v sosedstvu Antov, Amazonk, Ahajcev in Cherkezov (Cercetae). Kazhe, da so Kise in Ante vezali dolocheni blizhnji odnosi, ker jih P. Mela opisuje kot en narod: Cissi-anti. Nekaj kasneje tudi Plinij omenja Kise kot sosede Antov, Georgov in Amazonk na kaspijski strani Ciskavkazije (cis = tostran). Druge razlichice istega imena dobimo v Plinijevih kodeksih (Nat. hist. VI, 19): Szici ali Cizi (Cizici, Zizici, Zici, Cizimeni) ali kot sestavine etnichnega imena  Sedo-chezi. Na Tabuli Peutingeriani (verjetno iz 2. st., dopolnjevana med 4. in 6. st; o tem nekaj vech v moji knjigi Jantarska pot) je vpisan narod Chisoe med Psaccani, ob jezeru Lacus Salinarum, in plemenom Nardani (Vardani). Nekateri (Tomaschek) menijo, da so vse te oblike razlichice istega imena za cherkeske Cise (Chisci, Chezi, Cizi), stanujoche v danashnji Kabardiji na Kavkazu. Seveda je she nekaj drugachnih domnev, bolj ali manj lociranih na obmochje Kavkaza. Ime srednjeevropskih Chehov v porechju Labe (antichno Cichu) je prvich zabelezheno leta 805 v Annales Tiliani, zatem pa okoli polovice 10. st. v legendi sv. Vaclava (Chesi, v Chechachъ, knjaz chesьki). Glede etimologije se Zhupanich pridruzhuje mnenju, da stara narodna imena izhajajo iz pojma »ljudje«, in bi se zato dalo ime Chech razlozhiti iz alarodske kavkashchine chih »homme, Mann«, ki je morda v sorodu s kabardinsko-cherkesko c’ychu »chlovek«. Po mnenju Oshtirja (K predslovanski etnologiji Zakarpatja, Etnolog, I, str. 11-12) bi ime Chech verjetno izhajalo iz alarodskega korena *keks »juvenis«, analogno predlitavsko kekshe »meretrix« in pelazgijsko kassa »mladenka > blodnica«. Na Shtajerskem je znan cheh »dechek«.

Za Ante so mislili, da so se pojavili v zgodovini shele v drugi polovici 4. st., in sicer v bojih z gotskima kraljema Hermanarikom in Vinitarjem, slednji jih je neposredno po prihodu Hunov (376) po hudih spopadih obvladal. Prav na Vinitarjev ukaz so usmrtili Boza, voditelja Antov, skupaj s sinovi in sedemdesetimi antskimi prvaki. Toda Ante omenjata she pred tem Pomponius Mela in Plinij mlajshi, da zhive na Kavkazu. Kasneje, med 4. in 6. st. so stanovali med Dneprom in Dnestrom skupno s Slovani, ki so si jih podvrgli, a so se po tem kot maloshtevilna gospodujocha kasta etnichno asimilirali. Prvotni Anti pa zhive she danes  kot Andi, Aenti, Andalal ob zgornjem toku reke Koisu na vzhodnem Kavkazu ter govorijo lezgijsko narechje. Ime Anti se dá razlozhiti iz cherkeshchine and »narod«, kar je sorodno s hetitsko antuhsh »chlovek«.

Zhupanich meni, da dejstva govore v prid tezi, da so Srbi, Hrvati, Chehi in Anti v zgodovini prvich nastopili na podrochju Kavkaza kot neslovanski narodi, a so bili poslovanjeni v evropski Sarmatiji ali shele v porechju gornje Odre in Labe. Pred tem so se ta ljudstva odselila iz Kavkazije v domovino Protoslovanov, kjer so iz raznih delov slovanskih mnozhic ustvarila prve politichne organizacije, dala tem skupinam svoja imena in so pri tem svoj gospodujochi polozhaj poplachala z izgubo svoje prvobitne etnichne individualnosti.

Torej se nam tudi s tem Zhupanichevim izvajanjem potrjuje domneva o maloshtevilnih elitah, vojashkih skupinah ali kastah, ki so se selile k shtevilnejshim ljudstvom, katerih osnovna dejavnost je bila poljedelstvo, zhivinoreja in obrt. Zgodovinski mehanizem tega pojava sloni na predpostavki, da se je po neolitski revoluciji, tj. razmahu poljedelstva, povechevala proizvodnja hrane, in obenem s tem to po eni strani omogocha prezhivetje vechjega shtevila ljudi, zato so se poljedelska ljudstva namnozhila, po drugi strani pa prav poljedelstvo terja vech delovnih rok. Ker se je s tem pri poljedelskih ljudstvih kopichilo bogastvo, hrana in obrtnishki predmeti, orodja, okraski itd., kasneje je k temu prispeval tudi razvoj metalurgije, je to vzbujalo skomine pri drugih skupinah ljudi, ki niso osvojile novih poljedelskih in proizvodnih tehnologij, to jih je verjetno napeljalo k napadanju in ropanju. Te izkushnje so poljedelce (tako jih pogojno oznachimo) vzpodbudile, da so zacheli organizirati obrambo, to pa je postopoma pripeljalo do stalno oborozhenega sloja, ki je bil zhe spricho svojega polozhaja privilegiran, oborozhen in je (v zachetku vsaj delno, kasneje pa v celoti) bil oproshchen ostalih (zlasti poljskih) del, zato so imeli dovolj svobodnega chasa za politichne in organizacijske dejavnosti, postali so elita, ki je schasoma povsem obvladovala druzhbeno zhivljenje. Ker pa je tak nachin zhivljenja postal vabljiv, a v okviru enega ljudstva tezhko uresnichljiv za razrashchajochi se elitni sloj, so si posamezni segmenti poiskali nova ljudstva, ki so potrebovala (ali pa tudi ne in so se jim kar vsilili) vojashko zashchito. Tako so nastale navidezne »migracije, selitve ljudstev«, v resnici pa so le maloshtevilne elite prevzele oblast in dale ime na novo organiziranim poljedelcem, ki so kontinuirano zhiveli na svoji zemlji zhe stoletja ali tisochletja. Kasneje se pojavljajo drzhave na chelu s kralji, cesarji itd., ki so imeli za seboj maloshtevilno skupino ljudi (rechemo: ljudstva, narodi), po katerih jih she danes razpoznavamo, in so si podredili druga ljudstva in narode.

 

Zhupanich se tudi v drugih razpravah ukvarja s to temo; tako nas v Harimati – Studija k problemu prvobitnih Hrvatov (Etnolog, I, 1926/1927) spominja na Shtefana Bizantinca, ki je zhivel in pisal v zachetku 7. st., da v geografskem leksikonu Ethnika omenja narod Harimati ob Chrnem morju, tj. v azijski Sarmatiji, kar bi se ujemalo z domnevno pradomovino Hrvatov na Kavkazu. Viljem Tomaschek naravnost trdi (Antai, Pauly-Wissowa: Real-Enzyklopädie der klassischen Altertumswissenschaft I, 2338, Stutgart, 1894), da so Hrvati in Srbi antski plemeni, ki sta se pod pritiskom Avarov in Bolgarov preselili v 6. st. v Ilirik, pri chemer naj bi Tomaschek ne razlikoval prvobitnih od poslovanjenih Hrvatov in Srbov.

Shtefan Bizantinec, ki je chrpal iz Palaifatosa in Helanikosa, oba iz prve polovice 4. st.pr.n.sht., jih postavlja v Pont ob Chrnem morju, po Helanikosu z Lezbosa pa so zhiveli nad Cherkezi. Logograf Skylax iz Kariande v maloazijski Kariji na obali Egejskega morja, med drugim je tik pred perzijsko-skitsko vojno po narochilu kralja Darija vohunsko objadral Arabijo in del Indije, nam je v nekem periplu (zemljevid plovbe) zapustil tudi opise mnogih chrnomorskih in azovskih morskih obrezhij in tamkajshnjih ljudstev v 6. in 5. st.pr.n.sht., omenja med drugimi ljudstvi obmorske Cherkeze. Harimati so bili potemtakem na obmochju dolnjega Kubana ali v predelu med poslednjim odrastkom Kavkaza na severozahodu in dolnjim Kubanom; njihovi sosedje so utegnili biti Srbi, kakor so bili sosedje kasneje v Polabju: Bela Srbija in Bela Hrvatska in dandanashnji na Balkanu so drug ob drugem.

Ker se tu omenja pridevnik “beli” ob oznaki naroda, kazhe nekaj rechi o tem, kaj naj bi to pomenilo. Niko Zhupanich nam to razlaga v chlanku Znachenje barvnog atributa u imenu “crvena Hrvatska” (Etnolog, X-XI, 1937, str. 355-376) s predavanja na IV. kongresu slovanskih geografov in etnografov v Sofiji, 18. 8. 1936. Uporaba izraza Crvena Hrvatska – Croatia Rubea, v Letopisu popa Dukljanina iz zadnje chetrtine XII. st., sega dalech nazaj, najmanj v IX. ali zachetek X. st., v chas hrvashke narodne skupshchine na Duvanjskem polju, kjer so na osnovi starih virov ali izrochila delili Hrvashko na “Belo” (Croatia Alba) in “Rdecho” (Croatia Rubea). V 14. st. omenja beneshki letopisec Andrea Dondolo: Dalmacija – celokupno primorje, Hrvatska – gorsko ozemlje, kar naj bi ustrezalo prej omenjenim barvnim oznakam. Toda od kod te oznake? Zhupanich razvije dokaze, da so zhe zdavnaj orientalski narodi na ta nachin oznachevali strani neba:

vzhod  –  modro

zahod  –  belo

jug       –  rdeche

sever    –  chrno

sredina –  vijolichasto.

 

Zhupanich razvija v omenjeni razpravi Harimati, da je ochitno treba te enachiti s Hrvati, pri chemer je treba streti she en oreh: ali je mogoch prehod iz Harimatov v Harivate. Pri tem je mogoche izhajati zgolj iz neindoevropskih jezikov, a tudi semitski, mongolski ne pridejo v poshtev. Pri predarijskih prebivalcih Balkana, Pelazgih, ki sodijo v alarodsko skupino, je zaznati menjave b/p<>m<>w, za kar je mogoche najti veliko primerov (s tem smo se veliko ukvarjali pri navajanju iz Oshtirjevih razprav), to pa nam reshi uganko, da dobimo Harimatai : Haribatai > slovansko Hrъvatъ.

 

    Povzeto iz: Niko Zhupanich Harimati: Iz peripla Scylaxa

 

Slovenski znanstvenik Rajko Nahtigal je v razpravi Doneski k zgodovini vprashanja o imenu Hrvat (Etnolog, X-XI, 1937-39, str. 383-413) postavil naslednje ugotovitve:

 

(1) Ime Hrvat, genetiv Hrvata, s pripono, drugachno kakor slovanski pridevnishki -at- z rastocho intonacijo, ki izkljuchuje naglas na koncu, ni znano v slovanskih jezikih. Tudi zachetni H- je znak tuje besede, kakor tudi koren Hrv- ni razlozhljiv iz slovanskih jezikov.

(2) Ime Hrvat je v drugih slovanskih jezikih prevzeto zelo razlichno.

(3) Ne obstaja enotna praslovanska oblika.

(4) V starih tujih virih je podlaga *Horv- in *Hrov- (nedokazano *Hruv- in *Hurv-).

(5) Konchnica -at- za ljudstvo iz Zakarpatja nujno sili k enakim iranskim in ilirskim imenom: Karpat, Sarmat ipd.

(6) Iz germanskih in sorodnih jezikov ime ni prevzeto.

(7) Pri pohodu Hrvatov na jug so bili soudelezheni tudi Germani, to dokazuje sozhitje Kosezov z njimi.

(8) Po razselitvi po razlichnih slovanskih ozemljih se je samostojno sprejelo ime, kakor ga je dolocheni oddelek Hrvatov prinesel s seboj ter ga je zagospodovano slovansko ljudstvo dojelo.

(9) Hrvati so bili narodnostno meshani...

*

 

Ker je v zvezi s slovanskim naseljevanjem Balkana pomembna Zhupanicheva razprava The Serb Settlement in the Macedonian Town of Srbchishte in the VIIth century and the Ethnological and Sociological Moment in the Report of Constantinus Porphyrogenetes concerning the Advent of Serbs and Croats – Naselitev Srbov v makedonskem mestu Srbchishtu v VII. st. ter etnoloshki in socioloshki moment v izvestju Konstantina Porfirogeneta o prihodu Srbov in Hrvatov (Etnolog, II, 1928, str. 26-35), ki je natis njegovega predavanja na 2. mednarodnem kongresu bizantologov v Beogradu, 14. aprila 1927, v angleshkem izvirniku, a ima tudi skoraj enako dolg, vsebinsko pa ne povsem enak povzetek v slovenshchini. Npr. v slovenshchini beremo, da bizantinski cesar Konstantin VII. Porfirogenet navaja v svojem slovitem delu De administrando imperio za balkanske Srbe njihove prednike Bele Srbe, ki so zhiveli v dezheli Bojki v sosedstvu Bele Hrvatske in Francije (Nemchije). [Angleshko besedilo (tudi v nadaljevanju prevod L.V.) pa, da Porfirogent porocha o prihodu Srbov in Hrvatov v Ilirik.] Ker pa ni moj namen, da bi primerjal in razchlenjeval oba teksta, se bom v nadaljevanju drzhal slovenske razlichice. Domovina Belih Hrvatov pa je po Porfirogenetovih besedah lezhala severno od Madzharske in vzhodno od dezhele Frankov, a severozahodno od Bavarcev. Zemljepisni razpored kazhe na polabske Srbe, katerih ostanki so she danes v Luzhici na Saksonskem. Po Porfirogenetu naj bi danashnji balkanski Srbi izhajali iz severozahodne slovanske jezikovne skupine, ki se dokaj razlikuje od vzhodne (ruske, beloruske, ukrajinske) in juzhnoslovanske (Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari). V bistvu Zhupanich polemizira z Vatroslavom Jagichem oziroma oporeka njegovim izvajanjem v vech kot trideset let prej objavljeni razpravi Ein Kapitel zur Geschichte der südslavischen Sprahen (1895), v kateri je izrazil dvom o verodostojnosti Porfirogenetovega porochila o prihodu Hrvatov in Srbov na jug, pri chemer se je opiral na jezikoslovne argumente, saj bi na tak nachin etnoloshko razdvojili Bolgare (Trakija) od Slovencev (Norik). Jagich je v svoji razpravi, po Zhupanichevem mnenju, sijajno utemeljil in dokazal jezikovno enotnost juzhnih Slovanov med Chrnim morjem in Socho, saj jeziki tvorijo homogeno skupino dialektov, v kateri posamezni govori  in narechja prehajajo organsko drug v drugega, kakor chleni verige. Che pa bi prishli za chasa bizantinskega cesarja Heraklija (610-641) Hrvati in Srbi iz porechja Labe v Ilirik, potem bi danes govorili ob Moravi, Drini, Bosni, Neretvi priblizhno tako kakor v Luzhici na Sashkem v vzhodni Nemchiji. Ker pa ni tako, je treba Porfirogenetove trditve imeti za izmishljijo in iskati izvor Srbov povsod drugod, le ne med Labo in Salo, sklene Jagich. K temu Porfirogenet dodaja, da je cesar Heraklej odkazal Srbom po njihovem prihodu na jug obmochje (distrikt) “ta Serblia” (Srbchishche, v slovanskem prevodu Zonarasa iz 14. st.), ki lezhi severno od Olimpa, v Pieriji, kjer so ostali nekaj chasa. Jagich se sprashuje, kako bi mogel cel narod najti prostor za prebivanje in zhivljenje na tako majhnem prostoru, morda le samega mesteca Srbchishta? To naj bi dodatno spodbijalo resnichnost Porfirogenetovih navedb. Zhupanich mu odgovarja, da je prav ta cesarjeva navedba dokaz tochnosti, in utemeljuje s tem, da che je bilo res mogoche spraviti vse prispele Srbe na tako omejen prostor, potem so pach morali biti maloshtevilni, v nobenem primeru  jih ni bilo na stotisoche ali celo na milijone, kakor nekateri fantazirajo; morda bi jih nashteli nekaj deset tisoch. To govori v prid tezi, da so iz Polabja doseljeni Srbi predstavljali le relativno majhen vojashko organiziran zbor, ki je Bizancu pomagal v bojih proti Obrom, saj za velike mnozhice ljudi cesar Heraklej prav gotovo ni bil zainteresiran. Potemtakem je bilo Srbchishte le bolj ali manj utrjeno taborishche, in to tem prej, ker je to mesto tudi kasneje v srednjem veku obstajalo kot trdnjava ob srednjem toku Bistrice (Haliakmona). Podoben primer je v porochilu Porfirogeneta naselitev turshkih Bolgarov, ki so si, chetudi maloshtevilni (20.000 – 25.000), podredili Slovane v Trakiji. Bolgari so se na samem zachetku naselili na majhnem otoku Pevke v donavski delti in pozneje v utrjenem taborishchu Abobi blizu Shumena, ki je merilo vsega 23 km2, torej v krogu s premerom kakshnih 5,5 km, od koder so obvladovali obsezhno ozemlje in ustvarili drzhavo. Srbi niso ostali dolgo v Grchiji, ampak se se vrnili na sever v staro domovino, kakor so to storili Heruli sto let prej, ko so se vrnili iz juzhne Ogrske v Skandinavijo. Toda Srbi so si onkraj Donave pri Beogradu premislili, se obrnili in zavzeli Ilirik, kjer so she danes. Ker pa so bili maloshtevilni, she zdalech niso mogli asimilirati zhe tam mnozhichno naseljenih juzhnih Slovanov, ki so bili tam zhe vsaj od 6. st., in jim niso mogli vtisniti pechata polabskih Slovanov. Zhupanich prav v tem vidi dokaz, zakaj od Alp do Chrnega morja ni jezikovne prekinitve tam, kjer naj bi se naselili Srbi in Hrvati, ker so se asimilirali skoraj brez sledu. A le v etnoloshkem in jezikovnem smislu; k druzhbeni in politichni organizaciji pa so pomembno prispevali. In prav o teh kasnejshih nosilcih imen Hrvati in Srbi Porfirogenet pripoveduje, da so prishli iz Bele Hrvatkse in Bele Srbije, tj. iz Polabja in porechja gornje Odre. Oni so pomagali Bizantincem premagati Obre (Avare) in so po zmagi zavzeli Ilirik kot gospodujochi vrhnji sloj ter ustanovili drzhavno organizacijo pod svojimi imeni.

*

 

Navedimo she eno drugachno gledanje na izvor Hrvatov.

Jozhe Rus se prav tako sklicuje na Porfirogenetovo delo De administrando imperio (Etnolog, V-VI, 1933, str. 31-45) iz 10. st., kjer v poglavjih 29-36 pishe o dalmatinskih Hrvatih, da so prishli iz dezhele Hrvashke, ki lezhi onkraj Bavarske, onkraj Ogrske, v blizhini Frankov pa tudi zakarpatskih Pechenegov, kakor tudi na arabske kroniste v chasu velikomoravskega kneza Svetopolka (870-894) in angleshkega kralja Alfreda Velikega (849-901), ki jih imenuje “Horiti”. V tistem chasu so imenovani tudi Vislani, par sto let kasneje pa Lehi. Po Rusovem preprichanju je najstarejasha zgodovina hrvashkega imena nesporno germanska. Poleg tega se sklicuje na Niederleja (str. 34), chesh da so edini narod, ki ga poznajo zgodovinarji na tem shirokem prostoru, germanski Silingi, nastanjeni okoli chashchene gore  Sobotke (718 m) in reke Sleze [op. L.V.: Shleza], jugozahodno od Vratislave [op. L.V.: Wrocław; nem. Breslau]; ohranjeno je poslovanjeno ime Slask. Silingi so se spojili s Slovani. V germanskih virih kasneje ta prostor vezhejo na ime “Hrvat”. V nadaljevanju Jozhe Rus she precizira (str. 38): »... iz Skandinavije so z Goti vred prishli tudi predniki nashih Hrvatov in zasedli dotlej venedske dezhele, podedovali tudi njihovo vlashko [op. L.V.: keltsko] ime, in to so Jordanesovi Venedi.« K temu dodaja she: »... Slovani... so ob svojem vstopu v svetovno zgodovino stanovali s svojo sredico v prav blizhnji soseshchini vislanskih Hrvatov = Lehov, tj. v danashnji vzhodni Galiciji in Voliniji.«

Mislim, da je tu Rus pod vplivom tiste shole, ki je dokazovala skandinavski izvor Gotov, kasneje blodechih po shirjavah Evrope vse tja do Chrnega morja, ko so spotoma s seboj povlekli tudi del Hrvatov  v Dalmacijo in od tam v Italijo.

V bistvu se nakazuje shema:

Ko smo se zgoraj pri Oshtirjevem raziskovanju besede sebьrъ »zadrugar« vprashali, kako to, da te besede ni v slovenskem besednjaku, marvech je le v srbshchini, hrvashchini, rushchini (che naj bi bili tam tudi potomci Antov), morda tichi odgovor prav v tem, da so bila podrochja teh jezikov tudi v etnichnem stiku z neindoevropskimi vojashkimi elitami z vzhodne strani Azovskega morja, ki so prinesla svojo druzhbeno organizacijo, med njimi tudi »zadruge« in s tem njihovo ime, ki je ostalo do danashnjega dne. Medtem pa Slovenci nismo prishli pod vpliv teh vzhodnoazovskih ali kavkashkih plemen, razen obrobno in obchasno, kar je na slovenskem ozemlju zaznati v imenu »kosez« in posameznih toponimih ter priimkih »Hrvat« z izpeljankami. Zato nas ne sme chuditi, che nekateri shtejejo kajkavce na prostoru od Alp do sredine bivshe Jugoslavije med potomce Slovencev in raztegujejo slovensko ozemlje v srednjem veku od Vzhodnih Alp do izliva Donave v Chrno morje (Mayers Lexicon), medtem ko omejujejo Hrvate le na severni del Dalmacije in Srbe na juzhno Srbijo (podrobneje gl. mojo knjigo Davnina govori).

*

 

Tudi Karel Oshtir se je vprashanju Antov posvetil pri svojem znanstvenem delovanju, ki temelji na preuchevanju predindoevropskih, staroevropskih jezikov, posebej pa je s shtudijo Veneti in Anti (Etnolog, II, 1928) posegel na odnose s skrivnostnimi Veneti, pri chemer je sicer izhajal iz jezikoslovnega stalishcha, saj je razpravo podnaslovil “alarodski w-prefiks”, toda ni se mogel in ochitno niti ni hotel izogniti (spomnimo na njegovo delo K predslovanski etnologiji Zakarpatja, kjer je izrecno poudarjen etnoloshki, t.j. narodoslovni vidik) pomembnim problemom njihovega izvora. Oshtir se je tu zhe lahko oprl na svoja shtevilna predhodna raziskovanja, na katera opozarja v uvodu in skozi celotno besedilo. Prav tako, kot obichajno v svojih ostalih tekstih, povzame svoje gledanje na predslovanski jezikovni substrat, s poudarkom, da to pochne zaradi boljshega razumevanja izvajanj razmerja med Veneti in Anti. Po njegovem mneju naj bi bile stvari take:

V srednji Evropi razlochujemo naslednje jezikovne plasti: (a) Iliro-Venete, ki vkljuchujejo Etrusko-Rete, Liguro-Ibere (>Baske) in Pelazge, predindoevropske Paleoevropejce, ki so sorodni s Hamiti (izkljucheni so Semiti) v severni Afriki ter z avtohtoni v prednji Aziji (Likijci, Lidijci, Karijci, Predhetiti, Kavkazijci, Elamiti, Mitanijci, Sumerci); (b) centralno-indogermanske Trachane, kjer sta indoevropski palatal in labiovelar sovpadla v velar; (c) na to iliro-trashko plast so se v Zakarpatju naselili Slovani, ob Baltskem morju Balti in zahodno od obeh – vendar locheni z ozkim iliro-trashkim pasom – Germani, v juzhni Rusiji pa Skiti.

Pri tem navajanju je Karel Oshtir pod tch. (b) omenil le Trachane, v drugih delih govori o Iliro-Trachanih, sicer pa je iz tch. (c) razvidno, da misli prav to.

Nato preide na pregled antichnih virov, ki neposredno ali posredno omenjajo Venete(1):

(a) Herodot III 115, Hesiod Fragm. 355, Skylax c.19, Skymnos v.188, kjer je govor o ‘Ενετοί in o jantarju ob izlivu reke Eridanos=Visla(2) (op. L.V.: o zagonetkah z reko Eridonos glej mojo knjigo Jantarska pot), stari pisci zamenjujejo te baltijske Venete z jadranskimi ter Eridanos z reko Pad. (b) Kornelij Nepos (Pomp. Mela  III 5, 45; Plinij II 170) porocha o Indih ob “Severnem morju”, Ind- namesto Venet- najbrzh pod vplivom Indov=Indijcev v Aziji. (c) Plinij IV 97, Tacit Germ. 46, Ptolomej Georg III 5, 6 in naprej, Tabula Peutingeriana, Markianos II 38-40: Venedi, Veneti, Venethi, Ouenedai, Venadi, Veridoi = *Venidoi, Ouen(e)dikos kolpos. (d) Iz germanskih virov *Wenetd > gotsko Venetharius Winitharius = starovisokonemshko Winidheri, Winida ter *Weneđ > anglosaksonsko Winedas, staronordijsko Vindr in *Wenađ > angloskasonsko Weonodland. Obshirno razpravlja o vsem tem Niederle v Slovanske starozhitnosti I/1, Manuel 31. Germanskega izvora je finsko *Venädä > Venäjä »Rusija«. (e) Semkaj sodi morebiti tudi slovanski *Vet in *went v rushchini Vjatichi ob  Oki = Vaniti po Niederleju v Slovanskih starozhitnostih. Menjavanje t<>th <>d (>đ) v zgoraj navedenih oblikah je morda germanskega izvora – v germanshchini prehaja  t v th ali t v d, ki ostane  v zachetku besede in za naglashenim vokalom, in td v đ  - je pa verjetneje  iliro-trashkega porekla, od koder izhaja tudi germanski premik glasov in kjer nahajamo poleg Veneti-Enetoi v zgornji Italiji tudi Enedi v Iliriji.

 

K temu izvajanju Oshtirjevbi opombi:

(1) Neuroi niso Slovani, ti kljub slovanskemu *nyrú »ăüçň; charmer; charovnik, ocharljivec«, ker spada *neur<>nur z u<o k predskitskemu anor in dalje z  r<>’ k predgrshkemu *noos > nous in k predskitskemu *ana(r) v Anaharsis »skitsko Philosoph«, katerega *hars »peritus; izkushen, veshch« < *khar[a]ts se ponavlja s kh<>g (kakor predslovansko chrusha<>grusha »Birne; hrushka«, predslovansko chodogú: predgrshko gandos o polla eidos kai panourgos v predslovanskem gorazdú; k ts<>zd. She manj so Slovani Boudinoi, o katerih porocha Herodot, da so ftheirotrageousi, in katerih *budh je soroden s predgrshkim *b[u]dh > ftheir »eine Fichtenfrucht; neki smrekov sad« (str. 47).

(2) Eridanos = Visla, to je jantarjeva reka; za to govori naslednje: (a) jantarjeva lezhishcha ob Visli, posebno pri izlivu, in njenih pritokih, in Eridanos je keltsko ime za jantarjevo reko: Er- < *wewar- < galsko *webar- »jantar« (primerjaj kimrijsko gwefr ipd.) + idar = predgalsko *idaxn »Fluss; reka«, o vsem tem Karel Oshtir v Danuvius-Asamus-Naissus, Visla < *Wiksl (s ks>s proti ksh>kx>ch) = novovisokonemshko Weichel je iz *Wiskl metatetizirano (ohranjeno morebiti v latinskem Visculus) in -skl- »jantar« je reducirano iz baltskega > staroegipchanskega sacal »Bernstein« itd. O shirjenju baltskega jantarja na jug kazhe primerjati med drugim ligursko langurium »Bernstein« in predbaltsko *langa(r) »Bernstein > okno« > litavsko langas »Fenster, okno«.

 

V nadaljevanju se Karel Oshtir loti starih virov za Ante: Antes, Anti, Antae, Antai, Anthaib(3)  je slovanska drzhava, ki se pojavi v juzhni Rusiji tekom 3. st.n.sht. ter izgine v zachetku 7. st.. O slovanskem poreklu Antov nihche ne dvomi, medtem ko so zgoraj omenjeni Veneti predslovanski in predgermanski (=ilirotrashki) avtohtoni Zakarpatja in vzhodne Nemchije, njihovo ime je preneseno na slovanske doseljence (podchrtal L.V.): (a) med Germani in Slovani se je ohranil pas avtohtonih Venetov, katerih ime so Germani po germanizaciji (oziroma slavizaciji) teh ostankov razshirili na Slovane; (b) *Vet v Vjatichi odrazha morebiti predslovanski *Venet : Vent>Vent, ki so se slavizirali (str. 48).

To Oshtirjevo razlago se mi zdi potrebno takoj komentirati. Medtem ko so Slovani iliro-trashki substrat v Zakarpatju vse do ozkega pasu, ki naj bi ostal, tako poslovanili, da je za njim komaj kaj ostalo v jeziku, pa so se Veneti ohranili v omenjenem ozkem pasu. In podobno z germanske strani. Kako? Zakaj? Seveda lahko zachnemo shpekulirati in najdemo poljubno mnogo razlag. Osebno mislim, da je tu Oshtir obstal, ker bi z dokonchno oznako Venetov kot Praslovanov dregnil v pangermanski osir... Svoje mnenje opiram zhe kar na Oshtirjevo pripombo (3), saj so Langobardi bili she leta 117. n.sht. zahodno od Labe, v spodnjem toku reke Veser  v Severnomorskem primorju okoli Bremna, leta  476 so ob zgornjem toku Visle okoli Krakova, od tam so shli v Panonijo, od koder so jih 568 potisnili Avari (Obri) v severno Italijo, leta 600 pa so zhe zavzeli dobrshen del Italije. Torej so bili pod Karpati nekaj chasa v 5. st., kar je veliko prepozno za chasovne razpone v formuli: Predindoevropejci (=megalitska ljudstva) = Predslovani>Praslovani>Slovani, ki zajema veliko daljshe chasovne razpone tisoch in vech let, che naj vse uskladimo z zgodovino megalitskih kultur z Iliri, Traki itd. Poleg tega velja, da so Anti zhiveli veliko jugovzhodneje, tam nekje nad Chrnim morjem, toda za to ima Oshtir razlago... (op. 3) 

 

Opomba 3:

Anthaib so prevzeli Langobardi od Slovanov, ko so se ob Karpatih pomikali proti jugu. Zaradi tega je treba -eb- formant  v predslovanskem Dudl-ebi (Dudl- iz *Daudl ali Deudl, ki je staroevropska genetivna izpeljanka iz *deud »natio« (prim. predgalsko Deudoriks ipd.), Velt-ebi, izvajati iz –aib. Ko so Germani zadeli ob Visli po absorbciji Venetov na Slovane *[W]antaib, so ohranili ednino *ant v zahodnogermanskem pomenu »Riese; velikan«, mnozhinski formant –aib pa so spremenili v starovisokonemshko –eiba »Gau; okrozhje« - pri tem se nam ni ohranil simpleks (nezlozhena beseda) in tudi germanski izvor ni dokazan.

 

S tem svojim zakljuchkom v opombi je Oshtir jasno pokazal, da je povzel nekaj nedokazanega! Zato je zanimivo, kako Oshtir potem nadaljuje. Ni izkljucheno, da je Antes najstarejshi sploshnoslovanski naziv za Slovane (podchrtal L.V.); za to govori: (a) delitev Slovanov v dve glavni plemeni: Sclaveni in Antes po Jordanesu (Get. 34, 35), posebej she, che je slovanski ot<[w]ant »Ant« shele slovanski refleks prvotnega *Want, *Went »Venet«. (b) Niederle postavlja zibelko antske drzhave v Volynj, torej v osrchje zakarpatske pradomovine Slovanov; (c) ko so trchili Germani po absorbciji Iliro-Trakov v vzhodni Nemchiji ob Slovane, so jih spoznali pod imenom *Ant, che je zahodnogermansko *ant »Riese; velikan«, ohranjeno v anglosaksonskem ent in v novovisokonemshkem narechnem enz »Riese«, izposojeno iz slovanskega *ot »Ant«.

Oshtirjeva povzemanje po Niederleju, da so Germani trchili na Slovane, kazhe na zgodovinopisno smer, da so Germani prodirali proti vzhodu, da jih potemtakem tam prej ni bilo in da so oni osvajali tamkajshnja ozemlja, ne pa da je bilo vse to zhe prej germansko, od koder potem teorija o Indo-germanih.

Po Oshtirju, ki se opira na lingvistichne analize, je ime Veneti paleoevropskega izvora, ni pa izkljucheno, meni, da w- v Veneti:Anti izvira iz prefiksa (= t.j. besedotvorno obrazilo, predpona), vendar je spricho uporabe korena *ant edinole za Slovane prehod went: want>slovansko *[w]ant vseeno verjetnejshi (str. 49).  Che pa predpostavimo drugo mozhnost, da gre za indoevropsko izhodishche, se mora zaradi neslovanskega izvora korena *wa/en(a/e)t  uposhtevati predvsem iliro-trashko mozhnost.

Razmerje med germanskim *wenedt ali *wenadt in slovanskim *vent>vet, *[w]ant<*want spominja sicer na latinsko anat: starovisokonemshko enit<aneđ napram litavskemu antis, slovansko oty (indoevropska praoblika *anet, ant), vendar je slovansko *went:*[w]ant izvajati iz iliro-trashkega *went, *want (> baltoslovansko *went, *want) oziroma iz *went, *want z ilirotrashko redukcijo e/a vokala v  , oziroma v > – .

Oshtir nadaljuje, da se deblo *wenet, *wenat baltijskih in zakarpatskih Venetov (pochrtal L.V.; torej so bili Veneti tudi v Zakarpatju!) ponavlja v gornjeitalijanskem Enetoi, Ouenetoi, dardansko Enetoi, galsko (Armorica) Veneti, lacus Venetus v Alpah; spricho paflagonskih v Iliadi, II 852, omenjenih Enetoi je keltski izvor tega korena izkljuchen (podchrtal L.V.). Semkaj stavijo tudi ilirsko Enedi, kjer kazhe izhajati iz grshkega *[w]enedoi, dasiravno bi se dalo *enet, *enat poleg *wenet, *wenat razlagati tudi na podlagi staroevropskega = predindoevropskega w-prefiksa.

Oshtir opozarja na svoje stalishche, da je bila predindoevropska staroevropshchina v sorodu s hamitshchino v severni Afriki ter s starimi prednjeazijskimi jeziki. Medtem ko je w-prefiks v staroevropshchini ohranjen zgolj v petrefaktih, najdemo v nekaterih hamitskih in prednjeazijskih jezikih ta prefiks she v zhivi rabi!

Prav bo, da vsaj nakazhemo hamitske jezike, te danes govore Hamiti, ljudstva severne in vzhodne Afrike; sorodni so semitskim ljudstvom (Arabcem idr.); glavni predstavniki so Berberi, Kabili, Tuaregi, Rifanci, Nubijci, Gala, Somalci, Danakilci, Guanchi (na Kanarskih otokih) itd.; hamitsko-semitskega izvora so Egipchani in Kopti, torej so to zhe davno znana ljudstva. Prav tako so zelo starega izvora Semiti, skupina ljudstev, ki zhivijo v dezhelah Blizhnjega in Srednjega Vzhoda, v severni in severovzhodni Afriki. V antiki so bili znani Akadijci (Asirci in Babilonci), Aramejci (Sirijci idr.) in Kananiti (Zhidje, Fenichani s Kartazhani, Moabiti, Amoriti idr.); danes so to Arabci, Zhidje in del Etiopcev (Amharci idr.) in jih je okoli 110 milijonov. Semiti so do dandanashnjega mochno prevladali nad Hamiti.

Oshtir prav na primeru w-prefiksa najde sorodnosti tako z berberskimi dialekti kakor s staro egipchanshchino. Seveda pa se osredotocha na staroevropske jezike, kamor sodi tudi baskovshchina, in navaja primere tudi s slovanshchino:

ezko, baskovsko, slovansko voskъ, litavsko vashkas < *washk (str. 53);

bizi, »zhivljenje«, < *witswi, bitswi: etrushchansko zivas »lebend?«, shvalce »vixit« (str. 57) ipd.

Glede drugih povezav, ki jih Oshtir  uporablja v svojih razchlembah, so nekatere prav vznemirljive, tako npr. za Apenine:

vapьno (> sekundarno vapiti) slovansko »Kalk; apno) < *wapenn, ligursko Penninus > Poeninus mons; etrushchansko Appenninus (< A-p-)mons, pen-th-na »Stein, kamen«, latinsko Penates »Götter des Herdfeuers; bozhanstvo ognjishcha« (che iz *pen »Stein > Herd«). K *pen »Herdstein > Herd« tudi penestes kakor ognjь:ognjishtь »mancipium; lastninska pravica«, etrushchansko > latinsko atrium »* Herdraum > Mittelraum des altitalisches Hauses« (hadra id est petra [r <> -] > etrushchansko etera z a<>e (str. 58);

Velesъ, predslovansko, »Seelengott; bog dushe« < *weleps : etrushchansko *laps > las > starolatinsko lases »Geister; duh, prikazen« (etrushchansko lupu »mortuus«); preko s<>ss latinsko lessus »Totenklage; mrtvashka tozhba« (str. 59);

velьb(l)odъ, predslovansko, »camelus« < *wulbland + velь »magnus (v-  je nabrzh slovanski v pred ъ!) (str. 59);

netopir, [x]netopyrjь, predslovansko, lat. saurix »eine Eulenart; vrsta sove«; za xne- »Haut; kozha« = litavsko shikshno; za *tpr <> *(t)sh(w)r prim. z baskovskim sabur »souris; mish« (str. 60);

ьstъba, predslovansko (germansko *stub »Stube; izba, soba«), likijsko *istu, bazi > isbazi gr. soros; coffin; krsta«, lat. vestibulum < *westub (str. 60);

vidla, predslovansko, »Gabel; vile, vilice« < *widh[u]l : etrushch. *dhulskn > lat. thu[l]scna > fuscina »Dreizack; trizob«; etrushch. *dhun »3, tri« > thun, thu; *skn < sken, s(a)cena »Haue des Pontifex; motika, rovnica (vrhovnega) svechenika (str. 61);

*wingar : *ingar  »rot; rdech« > bask. chingar »etincelle, braise, charbon; iskra, zherjavica, oglje,«, injar, inhar : gorri »rot; rdech«, gar »Flamme; gorech, plamen« (str. 61); *vigъnjь, predslovansko »Schmied(e) < *wigubnj : kelt. *gobann »Schmied; kovach, kdor dela pri vignju, z ognjem« (str. 61);

virajь, predslovansko, »Paradies« < *wiraju (che ne iransko po Vasmerju iz *vь Ir) : rajь (str. 61);

Visla, predslovansko (s ks>s proti ksh>kx) = germansko *Wixsl < *wiksl (ks<>sk), lat. Visculus < wiskl (:iksl > slovansko Isla »pritok Visle«) : predbaltsko > egipchansko sacal »jantar« (s<>st), predslovansko stьklo »*jantar« > steklo; *wist[k]l > german. *Wistlo »Weichsel = lat. Vistula (str. 61-62);

vitegъ, predslovansko, »eques; vitez, konjenik, jezdec« < *w-i-tem-g: -tem-  preko (t<>d) v etrushch. damnos (ippos), predslovansko *demtel »Pferdekraut; konjska zel« > detel »Klee; detelja« (str. 62);

tele, predslovansko, lat. vitulus »Kalb« < *w-i-tel (str. 62);

vivьlga, predslovansko, »Oriolus galbula, vuga, kobilar« < *w-i-wilig : i-vьlga : vьlga > vuga (str. 62);

vьrtъ, predslovansko, »hortus« (: vьr[to]tъpъ ali vьr[to]tъbъ »hortus, spelunca; vrt, nasad, zelenjava, jama, votlina« : etrushch. tupi = karijsko taba “petra” ?) < *wirt, iliro-trashko *irt < hortus (str. 63);

*ebdzhur > ezvъ, predslovansko, »Dachs; jazbec«, *webdzhul, baltoslovansko abdzh[u]r (abtsh[u]r?), prusko wobsrus, litavsko obshrus. Vobesca ibersko »Wald bei Bilbilis« < *w-o-besh : romansko a-bs-us »unbebaut; neobdelan« : bask. baso »foret; gozd« (str. 62);

Vogesos > Vosegos, Vosagus, Vasagus, galsko »Vogesen, Vosges« < *woges, o<>e ter ks<>s(s),  ligursko Vesulus pinifer : *gesust > irsko gius »Kiefer, g<>k; bor«, germansko *kezn > *kena »Kien; smolnica, derenica, sovoj (gl. Janezhich – JAN)«, juzhnoslovansko  narechno ma-cesnъ (ke>ce !)(str. 63);

nedъro, predslovansko, »kolpos; zaliv, prsi, nedra, vagina«, *vъn nedъra > vъn edъra !, grshko nedus »ventre; trebuh«, *w-e-ntl, etrushchansko netshvis »haruspex; vedezhevalec iz drobovja zhivali«; * netsur spada s ts<>t/d k slovanskemu nedъro (str. 65);

setь(nъ), predslovansko, »extremus; skrajen«, preko s<>r baskovsko *rutin>uruti, *urrut[i]n>hurrun,  z  u<>i  pa *urritn>urrin »loin; dalech, redko« (str. 66) prim. od-soten;

voskъ, predslovansko, litavsko vashkas < *washk »Wachs«, [shk<>ksh] germansko *waxsa < *wapshk, latinsko apis »Biene; chebela«, *waban, *wabon (str. 66);

vapa, predslovansko, »stagnum, mlaka, luzha ipd.« < *wap : zahodnogermansko narechno ap(p) v rechnih imenih (str. 66);

*wenter, baltoslovansko, »Art Netz; vrsta mrezhe« (>slovansko veterь, litavsko ventaris) < *w-e-nt-er: nat > germansko *nat, not »Netz, mrezha«, prusko noatis »Nessel; kopriva« lat. nassa »Fischreuse; ribishka vrsha, sak« (str. 67);

*wepr, baltoslovansko, »Eber; merjasec« (>letishko vepris, slovansko veprь) < *wepr (e<>a) : lat. aper, starovisokonemshko ebur, grshko kapros (str. 67);

*vi[k]snja [ks<s] > vishnja [ks<>sk], predslovansko, *wiksaxn/l »Weichselkirsche; vishnja« (starovisokonemshko wihsela, severnonovonemshko wessel, romansko *viscj > ital. visciola itd. (str. 68);

konjь, predslovansko, *wikpo »Pferd; konj« (> grshko ippos, ikkos) < *w-i-kp : keltsko *kapp > sirijsko capall, kimrijsko ceffyl, (pp<>b) galsko Caballos, grshko kaballes, latinsko caballus slovansko kobyla, latinsko cabon, *kabn > slovansko konjь (str. 69);

vixla > vila, predslovansko, <wish(ax)l, (kakor zhi[x]la : litavsko ginsla) spada z i<>o k baltskemu *woshun  (n/l<>- ) »junge Frau« > litavsko *wuoshwje > uoshve »Mutter der Frau«, keltsko narechno *gwox[w]iđ > kimrijsko gwaudd, starokornvalsko guhit, bretonsko gouhez, latinsko voxor, [v]uxor »die rechtmässige Frau, zakonska zhena« < *waxksh; ksh- »nympha, junge Frau« iz *kaxs »jung, mlad«, v etrushchini husrnana »juvenilis; mladosten«, hushiur »mlad«, grshko nannos »majhen, palchek«. Iz *wish(ax)l »nympha« z numfe>numfutsa = nevesta>nevestъka »Wiesel; podlasica«, tudi germansko *wisulon »podlasica«, *awis(e)l > aielouros, ailouros »chat, chatte; machka«. K semaziologiji (=semantika, pomenoslovje) morebiti tudi slovanska lasića »Wiesel; nevestica=podlasica) : etrushchansko lasa »*Jungfrau>dienende Gottheit; *devica > sluzhabnica bozhanstva« (str. 70); itd.

 

Vse, kar je oznacheno kot predslovansko, predgermansko itd., je treba obravnavati kot skupno osnovo, ki naj bi po Oshtirjevem mnenju preshla iz predindoevropskih jezikov v indoevropske. Oshtir na temelju svoje podrobne pripravljalne razchlembe zgledov sklene, da se sme primerjati *wenat, *wenet : *ant »Venet > Slovan« z alarodskim *ant(h) »chlovek« (v predgrshchini anthropos, predhetitshchini antuhsh) (str. 70), vendar je slovanski *ant v Antis in iz tega anglosaksonski ent, novovisokonemshki narechni enz »Riese; velikan«, najbrzh shele slovanska analogichna stavchnofonetichna tvorba iz *want < *want (kakor vosa > osa, vosъ > osъ itd.) in * want se lochi od *wenat, *wenet : * want > slovansko *went le po a<>e. Zato tudi ne sodi venetski *wen v Veneti k *wen(n) v retski Venostes, Vennonetes »Alpenvölker; alpsko ljudstvo«, ker se ta *wen(n) ne dá odcepiti od retskega *enn v Ainos , Aenus, Enos, In »reka Inn«, in dalje od predromanskega, galskega  venna »Schleuse, Mühlgraben; zatvornica, mlinski jarek«.

Oshtir se je v tem svojem temeljitem jezkoslovnem traktatu seveda oslanjal na lingvistichne zakonitosti, toda treba je takoj dodati, da so drugi slovechi jezikoslovci, med katerimi je npr. Devoto (kot lahko preberemo tudi v tej knjigi), v 3. tisochletju pr.n.sht. postavili Venete v Panonijo, od koder naj bi se kasneje preselili v severno Italijo po kopnem in v srednjo Italijo chez morje.

To njegovo nelagodje je zachutiti v nadaljevanju (str.71), ko pravi, da nekateri sicer vezhejo Venet z indoevropskim *wen > starovisokonemshko wini »prijatelj« itd., in tudi Avesta pozna vathva »Schar, Herde; krdelo, trop, chreda«, kar bi prishlo v poshtev ob morebitnem indoevropskem izvoru korena *wen/o/t : *wont (> slovansko *want > *[w]ant). Vendar je zaradi predindoevropskega porekla venetskega jezika (podchrtal L.V.), na katerega se je ulegla centralnoindoevropska plast, *wen(e/a)t, *went > baltoslovansko*went <> *want > *want > slovansko *[w]ant najbrzh sorodno s pribaltskimi Oueltai, ki jih omenja Ptolomej III 5, 10 in katerih ime tichi tudi v imenih zahodnoslovanskih  ljudstev Velti, Veleti, Veletabi (< slovansko *Veltebi; komaj da < *Veltove), Velatabi itd. > visokonemshko Wilzi (z<t). To ime prikljuchujejo k predbaltoslovanskemu *wa/elt > *wa/elt »Riese; velika« v starocerkvenislovanshchini vlatъ, rusko veletъ, volotъ, poljsko wielot in je po pomenu identichno s predbaltoslovanskim *went > *went »gros; veli« v slovanskem komparativu vetjь »vechji«; k -en- iz -en- primerjaj rastochi naglas v srbshchini-hrvashchini veće, već, slovensko vech, letonsko Venjta »Velikaja« = litavsko Venjta (str. 71).

Podchrtal sem “predindoevropsko poreklo venetskega jezika” zato, ker je Oshtir o tem preprichan; pa je res tako? Da in ne! Po teoriji kontinuitete bi morali biti Veneti prisotni na teh prostorih zhe tisochletja pred n.sht., torej vsaj v neolitiku, che ne zhe prej. In prav po teoriji kontinuitete je treba njegovo t.i. “predindoevropsko Evropo” zavrechi in jo nadomestiti s kontinuirano naseljenimi ljudstvi, to pa so med drugimi, kot pravi Mario Alinei, tudi Slovani in Slovenci na sedanjih ozemljih in tudi v Vzhodnih Alpah.

Oshtir nadaljuje, da je pri tej razlagi imen Venet : Ant in Velt podana ne le etimologija (predslovansko *vel(t) »gros; velik«, *vent), ampak tudi prehod e<>a v Venet : Ant kakor v wielot : vlatъ, in kochno mozhnost izvajanja narodnih imen Venetov: *We/ane/a/t <>*We/alt. Nekateri k temu dodajajo she Azh-vinchei (Buga, Rocz. slaw. VI 27) (str. 71).

Oshtir meni, da na podlagi njegovih raziskovanj ni izkljucheno, ker se pojavlja osnova *waxl tudi v baskovshchini *wal > al (primerja Enetoi poleg Veneti) »pouvoir; moch, oblast«, da gre za staroevropski, predindoevropski izvor korena, saj poleg tega najdemo na podlagi staroevropskega prednjeazijskega w<>h (<> f <ph), k temu likijsko uhe <> uwe, wata <> hata, etrushchansko Ve[r]sta <> *Horsia > Horchia »Göttin des Herdfeuers; boginja ognjishcha« (etrushch. verse »ogenj«), she baskovsko *hant > handi  »velik« iz *phant preko *fant, chemur odgovarja s prehodi f > b > w predbaltoslovansko *waxn(ax)t »velik«  (str. 72).

Oshtir pa postavlja she drznejsho predpostavko, kar seveda spet opira na jezikoslovne analize, da pred  n v staroevropshchini prehaja asimilatorichno p>m, npr. cybindis > kumindis, torej poleg *paxnt »velik« tudi *maxnt, ohranjeno v etrushchini mantisa »additamentum; dodatek, dostavek«, predkeltsko *mant > irsko meit »velik«, zato ni neprichakovano poleg omenjenega predbaltoslovanskega * waxn(ax)t  »magnus, Venetus« tudi *maxn(ax)t , torej *Ment > *Ment »Venet«, ohranjen morebiti v baltskem estuariju (morska plitvina, laguna, mlaka, zatok) Mentonomon nomine (Plinij 37, 35) (str. 72).

Oshtir zakljuchi (str. 73): Zaradi staroevropske glasovne spremembe  n<>l so nastali Veneti za predslovansko welt >welt> zahodnoslovansko Veltebi – kjer je oblika -eb- za oznachevanje imena ljudstev (kakor pri Dudlebi, to je oblika, ki je npr. iz slovanshchine preshla tudi v langobardsko Anthaib) iz -aib-  in se pojavlja tudi v sicilijansko-trashkem -ib- – tako *we/ame/t v Veneti-Antes <> *welt v Veltebi primerjamo s predslovanskim *went > *went > vet »velik« <> *wel  v vel »velik«, *we/alt > ve/alt > ve/oltъ »velikan«.

Tako naj bi torej vsaj lingvistichno obstajal enachaj med Veneti=Anti; vendar bomo v nadaljevanju videli, da se dá to uskladiti tudi v zgodovinskem smislu, tudi uposhtevajoch zhe na zachetku omenjeno mnenje Franceta Bezlaja: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)

*

 

Che spomnimo, da je Karel Oshtir oznachil v svojih lingvistichnih raziskavah predindoevropske jezike kot megalitske jezike, med temi naj bi bila tudi etrushchina in venetshchina, je vsekakor prav, da se ozremo na tisti chas megalitov tudi po nashem ozhjem, slovenskem ozemlju. So kakshna znamenja megalitske kulture tudi pri nas?

 

                                         

DIVJE BABE – NAJSTAREJSHA PISHCHAL NA SVETU