Pogum Revija SRP 2004/1

Lucijan Vuga

MEGALITSKI JEZIKI I

 

 
 
SVETOLUCIJSKA KULTURA

 

 

Posebno dobro smo poucheni o stanovanjski kulturi v prazgodovinski naselbini Most na Sochi (Zgodovina Slovencev, Peter Petru, Arheoloshka obdobja, CZ, Ljubljana, 1979, str. 52-53). Kljub osnovni ugotovitvi o enotnih tlorisih velikosti 5x5 m in enako skromno opremljenih notranjostih stavb ostaja v veljavi ugotovitev, da pomeni kakovost gradnje in dvocelichnost hishe visoko razvito urejenost kulture bivanja vseh druzhin v naselbini. Glede videza stavb je osnovno spoznanje, da so hishe vechinoma predeljene s steno iz brun v dva prosotra. Vechji je bivalni prostor, verjetno z ognjishchem iz prodnikov, premazanih z glino, in s tlakom iz sphane ilovice. Manjsha soba v vkopanem ozadju stavbe je rabila za shrambo. Na sonchni jugozahodni strani je bil vhod, po vsem sodech, z napushchem na stebrih. Posebnost stavb v Mostu je dosledno pri vseh hishah izpeljana drenazha na strani proti polozhnemu bregu, s chimer so podaljshali trajnost poslopja. V eni izmed stavb so dobili na kupu bogato razchlenjene ostanke okrasja arhitekture iz prezhgane gline z vrezanimi vzorci trikotnikov, meandrov, krogov itd., ki mochno spominja na podobne prvine v ilirskih stavbah Hercegovine in ognjishchih naselja Donja Dolina ob Savi. Tako lahko to stavbo verjetno izlochimo iz vrste obichajnih bivalnih hish in vidimo v njej neko kultu posvecheno poslopje. Centralno vodena ekonomija svetolucijske skupine v Mostu na Sochi je dosegla naselbino povprechno nad 500 prebivalcev in ustrezno okrepljeno stopnjo druzhbenega sozhitja. Toda obmochje svetolucijske kulture je bilo obsezhnejshe, segalo je v Bashko grapo in po dolini Idrijce na Shentvishko planoto in pomembna sredishcha so bila posejana po Soshki dolini navzgor od Tolmina do Kobarida, po eni strani do Starega sela in Robicha ter naprej proti Kobarishkemu kotu, po drugi strani pa proti Bovcu, pri chemer niso bile izkljuchene niti poselitve pobochij kot v Drezhnici, na Vrsnem ali na drugem bregu Livek ter po grebenu Kolovrata na Beneshko stran, saj je po njem vodila prastara pot na Gorishko prej kakor pa po dolini Soche.

 

Arheoloshka in prazgodovinska najdishcha med Kobaridom in Robichem; podrochje sodi v krog svetolucijske kulture

 

Vendar pa ima svoje posebno mesto v tem sklopu tudi shirshi prostor Banjshke planote, ki je bila neke vrste naravno zaledje dolinskih naselij.

In she vech, k tej kulturni skupini sodijo tudi Bohinj, Jereka in Lepence, torej onkraj visokih gora, na meji med Tolminsko in Bohinjskim kotom.

Toda poleg odkopanih grobov, bivalishch ipd. nas v okviru tega pisanja predvsem pritegne odkritje bronaste posode z venetskim napisom, ki ga razlichno tolmachijo, vendar potrjuje povezanost svetolucijske kulture z venetskim prostorom severovzhodne Italije. V chasu teh najdb, proti koncu 19. st., je bila v polnem razmahu ''keltizacijska paradigma'' v tesni povezanosti s pangermanizmom, in tako so nekateri hoteli videti tudi v napisih potrditev takih svojih stalishch.

 

V delu La lingua venetica – G. B. Pellegrini in A. L. Prosdocimi – (str. I/585) beremo: »Velja opozoriti, da shtevilne situle iz Svete Lucije v sploshnem sodijo v pozno obdobje (IV. atestinsko obdobje in she kasneje). Po mnenju prazgodovinarjev bi morale v tej nekropoli potrjevati venetski etnos; tudi posode z rdechimi in chrnimi povrshinami, ki jih delijo reliefni trakovi, se ujemajo s tistimi iz tretjega atestinskega obdobja. Razlichne fibule kazhejo vchasih severnjashke in orientalistichne vplive... V celoti so si strokovnjaki enotni, da gre pripisati obsezhno svetolucijsko grobishche Venetom, a ne toliko njihovemu najstarejshemu obdobju priseljevanja s severovzhoda kakor nekemu kasnejshemu obdobju, potem ko so se zhe dodobra ustalili na svojih novih bivalishchih v ravnini in so se zacheli shiriti proti severovzhodu.«

Taka razmishljanja bolehajo za marsikatero prenagljenostjo, v tem primeru naj bi Veneti nekoch prej prishli s severa(vzhoda) – npr. Devoto izrecno govori o Panoniji – se naselili po severovzhodni Italiji, od tod pa naj bi se ponovno shirili tja, od koder so prishli. To sprehajanje narodov po Evropi meji zhe na bajke; kot da bi igrali shah, premikajo resni znanstveniki cela ljudstva po obsezhnih prostranstvih, kakor da na poljih ne bi bilo drugih figur, che pa so zhe, jih je treba ''pozhreti''...

Napisi na predmetih s svetolucijskega podrochja so (oznake po zgoraj omenjenem delu):

(str. 591) Is 1, J. Szombathy, Grabfeld zu Idria itd., bronasta plitva skledica s premerom 135 mm in visoka 45 mm, po zgornjem zunanjem robu okrashena z razastimi trikotniki, z znaki verjetnega rochaja. Napis z desne berejo razlichno, nekateri celo domnevajo kakshno manjkajocho chrko, avtorja objavljata naslednjo razlichico: lah.v.n.ah.  v.rot.a.h, kar morda da Laivnai Vrotai, epitaf  za zhensko, po mnenju slovitega venetologa Lejeuneja, je treba izkljuchiti ime kakshnega bozhanstva.

 

 

 (str. 593) Is 2 J. Szombathy, Grabfeld zu Idria itd., le rahlo poshkodovan bronasti vrchek z lepo oblikovanim drzhajem in okrashen na notranjem robu, premer 70 mm, vishina 40 mm, negotove smeri branja, verjetno v levo, domnevajo, da je napis (ne povsem jasen, zlasti poslednja chrka je skoraj nerazpoznavna) kljub nekaterim neskladjem enak zgoraj omenjenemu; k temu naj bi pritrjevalo, da so ga nashli v istem grobu: lah.vnahvrot.a.h, torej Laivnai Vrotai.

 

 

(str. 595) Is 3, J. Szombathy, Grabfeld zu Idria itd., fragment bronaste ploshchice, morda del posode, dolzhine 78 mm in shirine 18-20 mm, napis teche z leve na desno med oznachenimi pasovi. Prebralo naj bi se: lik.s..m.elink.s. – χa.i.?o.s.kaφ – ??, to naj bi bil Luk(io)s Melink(io)s / Gaijos Kab [?? ; kaj naj bi to pomenilo, menijo razlichno in ostaja pomen napisa povsem negotov. Ob samovoljnem branju posameznih chrk (npr. str. 596, zadnji odstavek):

 

 

 

 »Izbral sem branje l za chrko na sedmem mestu prve vrstice – tako kot je predpostavil tudi Lejeune – s chimer sem pokazal vero v zachetni l (dasi je neregularen; prim. tudi Is 2); neregularna se izkazhe tudi punktuacija zachetnega m (morda lahko napako razlozhimo po privlachnosti, ki izhaja iz shtevilnih konchnih m v akuzativu, vedno punktiran?). V drugi vrstici chrki na 3. in 4. mestu morebiti predstavljata notacijo za hiperkarakterizirani  jod (?), z dvema preobrnjenima c; je pa vseeno verjetno, da gre za drugo ime mozha, za katerega se je ohranil praenomen zhe v latinski obliki, to je Gaius (primerjaj Lucius?), ki mu sledi nomen, od katerega so ostale zanesljive le prve tri chrke (Kab–).« Zhe ta kratek navedek v najjasnejshi luchi pokazhe, s kolikshnimi domnevami, ugibanji in tveganimi izbirami je povezano branje zhe tako zelo redkih venetskih napisov! In zaradi tega nas prav nich ne sme presenetiti, da obstaja mnozhica interpretacij besedil najuglednejshih lingvistov, ki si med seboj tudi mochno nasprotujejo.

 

Zhe sama punktuacija je eno od strokovno nerazchishchenih vprashanj. Prosdocimi (str. 23 in naprej) pravi: »Znachilna za venetsko pisavo je punktuacija: chrke so na dolochenih mestih omejene z dvema pikama (v sploshnem z dvema pokonchnima chrticama ali z dvema pikama ali z dvema pomishljajema); v primeru, da sta dve zaporedni chrki zajeti v punktuacijo, sta sosednji piki lahko poenostavljeni npr.: (.x.y.) namesto (.x..y.).« Nekoliko drugachna je punktuacija v Lagole di Calalzo, kjer se na mestu dveh pik pojavlja ena sama, in opazhamo pogosta odstopanja od »juzhnih« pravil. Razen nekaterih predhodnih, povsem nesprejemljivih delnih intuicij ali domnev, je razlago punktuacije dal Vetter, z natanchno Beelerjevo ugotovitvijo posebnosti (skupine nepunktuiranih soglasnikov), in neodvisno od njega tudi Lejeune. Razlaga zajema dvoje vidikov: prvi je opisen in v celoti sprejemljiv; drugi izhaja iz zgodovinske in fonetichne interpretacije, katere preprichljivost ni tolikshna kakor pri prvem vidiku. Po Vetterjevih pravilih so punktuirani: samoglasniki na zachetku zloga ali besede  (tudi i in u z vokalno vrednostjo); konchni soglasniki v besedi, vkljuchno z i in u, glede na vlogo v dvoglasniku. Zhe Vetter je dolochil soglasnishke zveze, pri katerih prvi element ni bil punktuiran in je moral pripadati drugemu zlogu (tavtosilabichne zveze), zaradi chesar jih ni bilo treba punktuirati; vendar se pri tem pojavlja vrsta izjem in posebnosti, ki zamegljujejo pravo naravo punktuacije oziroma dopushchajo vrsto samovoljnih interpretacij, kar Prosdocimi ochita tudi slavnemu Lejeunu! (str. 24). Prosdocimi meni, da je za nas venetska punktuacija koristna, ker nam omogocha spoznavati venetsko zlogovanje, in dvojno na praktichni ravni: pomaga lochevati besede (neredko tezhavno opravilo zaradi neprekinjenega pisanja – scriptio continua in nepoznavanja jezika) ter dovoljuje izkoristiti v najvechji meri fragmente poshkodovanih napisov. Atestinski tip punktuacije izhaja iz staroetrushchanskega in ni prav jasno, kdaj in kako je bila uvedena ter s kakshno doslednostjo, pri chemer je treba dodati, da tudi v etrushchini ni povsem pojasnjena vloga punktuacije, saj nekateri menijo, da ni rabila zgolj za oznachevanje zlogov, ampak je imela tudi semantichni pomen. Tako je bila v mestih Veio in Narce v uporabi punktuacija s tremi navpichnimi pikami, kar po Lejeunu lahko pomeni heterogeno rabo, ko so Etrushchani opustili zlogovno punktuacijo in jo uporabljali za lochevanje besed, vendar to ni gotovo. Morda je punktuacija tudi (str. 25) pomenila devokalizacijo konchnih soglasnishkih elementov in rabila za lochevanje zachetnih ter konchnih besed med pisanjem, s chimer pa se Lejeune ne strinja. V opombi (str. 25, op. 76) lahko zasledimo, da obstajajo problemi pri pisanju resnichne izgovarjave, za kar je dovolj navesti angleshko besedo enough, beremo ináf, »dovolj, zadosti«, in je morda punktuacija rabila tudi kot napotek za izgovarjavo. Che k slednjemu primeru dodamo she, da se podobna kombinacija chrk -ough- v angleshchini bere zelo razlichno, npr. plough, beremo plau, »plug«, ali pa ought, beri o:t »moral bi, kakorkoli, sploh«, nam je jasno, na kaj je mislil Lejeun.

Prosdocimi pa k temu dodaja, da v osnovi punktuacije ni bilo zlogovanje nasploh, marvech odprt zlog, zato ne bi smeli v past hipoteze o zlogovnem sistemu, ki naj bi bil tudi chasovno pred vsemi, o zapletenosti tega problema je razpravljal tudi Lejeune, da morda gre za najmanjshe glasovne in ne pisne enote. Tako Peruzzi opozarja, da so Minojci poznali st, vendar ga niso pisali (str. 26). Ostaja odprto vprashanje razlochevanja fonemov, che je pisava bila zlogovna, saj ni mogoche povsem zapisati izogovorljive enote glasu z zapisljivo enoto zloga. Che je sistem zapisovanja zlogov ustrezal enemu jeziku, ni ustrezal drugemu, ki je imel drugachno skladnjo, a je morda povzel po prvem sistem pisanja.

Tudi drugi pisci se zhe za etrushchino muchijo s punktuacijo, kaj naj bi sploh pomenila in zakaj je nastala. Romolo A. Stacioli (Il ''mistero'' della lingua etrusca, Newton Compton ed., Roma, 1987, str. 84-88), docent za etruskologijo na Universita di Roma, pishe: »V najstarejshi pisavi, razen v izredno redkih primerih zhe v 7. st. pr. n. sht., so besede pisane brez presledkov (scriptio continua), kar vchasih ustvarja velike tezhave pri branju in pogosto le hipotetichno razdelimo besede. Toda v zachetku druge polovice 6. st. pr. n. sht. se razshirja uporaba punktuacije ali lochevanje besed z lochilnimi znaki, ki so obichajno v obliki pik (ena, dve ter tri ali celo shtiri v najstarejshih zapisih), dokaj redkeje je v uporabi chrtica in zelo pozno z manjshimi trikotniki ali ''andrejevimi'' krizhci. Posebna vrsta punktuacije, katere izvora ne poznamo, je t.i. ''silabichna'', zlogovna, ki jo najdemo v 6. st. pr. n. sht. na jugu; njena funkcija ni lochevanje besed, marvech poudarjanje dolochenih ''polozhajev'' nekaterih chrk (osamljenih samoglasnikov in konchnih soglasnikov v zlogu). Zlogovna punktuacija  (razen delnega prezhivetja v Kampaniji v prvi polovici 5. st. pr. n. sht.) izgine ob prevladi punktuacije za lochevanje besed.«

 

Poleg tega je treba uposhtevati vechstoletne razpone med posameznimi teksti, ko se je jezik spreminjal; pomislimo zhe na sto petdeset let staro Preshernovo slovenshchino v primeri z danashnjo, kaj shele pred petsto leti pisano trubarjevshchino ali pa jezik Brizhinskih spomenikov izpred tisoch let ...

 

Prav tako je v venetshchini nerazresheno vprashanje homografije i. : h., saj je branje znaka .|. kot .i. (razen v posameznih primerih) sprejeto le pri nekaterih, medtem ko drugi vztrajajo pri h. Tudi glede znaka < si niso vsi enotni, saj berejo c in j; potem je she razlichica |< , kar naj bi bilo k ali ic itd.; tega je she veliko vech.

Ne bi pripisal takemu umu, kot je Prosdocimi, da ko obravnava jod oz. .io., vzame v obzir baltshchino, povsem pa ignorira slovanshchino, cheprav je obche sprejeto, da tvorita baltsko-slovansko enoto.

 

Opozoriti moramo, da vse te tezhave pri branju posameznih chrk in celotnih besedil prihajajo bolj ali manj do izraza pri vseh ohranjenih venetskih besedilih.

 

A. L. Prosdocimi se v drugi knjigi zgoraj omenjenega dela loteva lingvistichne razchlenitve posameznih venetskih besed, tako tudi pravkar navedenih (II, str. 127): Laivnai vrotai, za kar povzame tele razlichice: lah.v.n.ah  v.rot.a.h. la.i.v. n.a.i.  v.rot.a..i. (Is 1); lah.vnah  vrot.a.h la.i..vna.i.  vrot.a .i. (Is 2), ter se sklicuje na vrsto drugih jezikoslovcev. Tako naj bi Vetter videl v tem imena bozhanstev, mesapijsko Lahona, lokalno poimenovanje za Artemido, kar naj bi ustrezalo grshkemu Leho; vrotah pa naj bi bila boginja poroda, podobno latinskima Ante-vorta, Post-vorta. Krahe se s tem ne strinja, a tudi ne Beeler in Pisani. Lejeune in Pellegrini vidita v napisu osebno ime: Laivna iz *Laivo kakor Votno iz *Voto itd. Lejeune izkljuchuje branje Lav- v korist Laiv-, s chimer se odpove neposredni primerjavi z Lavskos, Lavivs, Lavov < *Lauicos, Lavisno itd., vendar opozarja, da napis iz Ostie Laevonicvs, ki je tujega izvora, vzbuja negotovost. Ime Vrota je zaznano v venetski onomastiki; primerljivost z latinskim verto (indoevropsko *wert) ali z Verto / Vorto v keltshchini je zgolj mozhnost. Prav tako nesprejemljiva je primerjava s shpartansko boginjo Orthia v razlichici Wrothaia (W- beri dvoustichno), sklepa Prosdocimi.

Presenecha, da Prosdocimi v drugi knjigi ne obdeluje posebej tretjega napisa, Luk(io)s Melink(io)s / Gaijos Kab[??, temvech ga le vkljuchi v konchni seznam.

Tudi che se drzhimo Prosdocimijevega branja, postanemo pozorni na nekatere mozhne onomastichne in druge primerjave z danashnjimi imeni.

Izraz Melink(io)s lahko tako ali drugache vzporedimo z danashnjimi okolishkimi priimki Melink (Nova Gorica, Kanal, Kambreshko), Melinc (Nova Gorica, Tolmin, Kobarid), Melihen (Bovec) ali s toponimi Melinki pri Ligu nad Kanalom ob Sochi, Melinci pri Beltincih, jezero Melinca jama pri Hrushevem zahodno od Ljubljane, gora Melnik severno od Reke itd.

 

Prav tako Luk(io)s, ki ga lahko primerjamo z okolishkimi imeni naselij Livek, Lig, Loka, Lohke ipd.

 

Tudi Kab[ omogocha dolochene vzporednice z osnovo Kab–; seveda nochem poenostavljati z danashnjimi okolishkimi imeni Kambreshko, Kobarid ipd., vendar sem zhe v svojih prejshnjih delih navedel veliko razlogov za utemeljena drugachna branja, kakor pa je ustaljeno na romanski ali germanski osnovi.

 

Pa vrotai, vrotah itd., mar res ne bi smeli pomisliti na osnovo vrata, tudi toponim prelaza Vrata pri Chepovanu, nad Mostom na Sochi? Ali na Vrsno, celo vrsto Vrshichev, Vrhov ipd., che je zhe dopustno Wrothaia in podobno?

 

Zhe s chrkovanjem Prosdocimija lik.s..m.elink.s. – χa.i.?o.s.kaφ – ? se odpirajo dodatne mozhnosti.

 

Enako velja za Laivnai vrotai oziroma Prosdocimijevo branje lah.v.n.ah  v.rot.a.h. la.i.v. n.a.i.  v.rot.a..i. ali lah.vnah  vrot.a.h la.i..vna.i.  vrot.a .i., saj nam je drugachno branje na dosegu roke kljub pretechenim tisochletjem. Poleg zhe nashtetih branj Prosdocimija in drugih smemo dopustiti she druge nachine.

 

 

Povsem nove mozhnosti pa bi imeli, che bi kritichno razchlenili Prosdocimijevo branje, kot je on storil z drugimi uglednimi etruskologi, za kar sam nakazuje utemeljena izhodishcha z odkritosrchnimi opozorili o vseh pasteh njegovega in drugih branj!

Pogosto se etimologi ob upravichevanju svojih razlag nekega toponima ali tudi osebnega imena zatekajo k trditvi, da gre pach tako in tako za ime, zapisano tam in tam, ne povedo pa, kaj tisto ime pomeni. Zdi se nam samo po sebi umevno, od kod so vzeta slovenska osebna imena: Cvetka, Bozhica, Draga, Nada, Danica, Slava; Mirko, Slavoj, Bojan, Borko, Borut itd., pa Dragoljub, Ljubomir, Slavoljub, Borislav itd.; izhajajo iz znachajskih posebnosti, znachilnosti, primerjave z nechim itd., podobno je s tujimi imeni, ki so postala povsem vsakdanja, a le malokdo ve za njihov prvotni pomen v hebrejshchini, latinshchini, grshchini, keltshchini ...

Vedeti je treba, da so tudi osebna, obcha in druga imena vir informacij o jeziku, in v gornjih primerih je edina ovira, da na sploshno jezikoslovci ne ishchejo slovanske osnove zanje zato, ker pach Slovanov skoraj do sredine srednjega veka menda ni bilo v Posochju in v zahodni Sloveniji, da o Vzhodnih Alpah niti ne govorimo, namesto da bi prav odkrivanje takih imen potrjevalo njihovo prisotnost, tako kot vneto in zavzeto pochno pri vsepovsodnem iskanju keltskih, ilirskih, germanskih, latinskih ipd. osnov za imena voda, gora in krajev.

 

Vendar ni namen tega dela, da bi se podrobneje lotevali razchlenjevanja posameznih etimologij, marvech je vse, kar je bilo doslej zapisano, rabilo odpiranju drugachnih vidikov na preteklost nashih krajev in ljudi, ki so tod zhiveli zhe v davnini; to izhaja iz spoznanja potrebe po ponovnem in drugachnem branju ali, che hochete, reinterpretacijah ali stalishch Bezlaja, Grafenauerja, Oshtirja in drugih v luchi teorije kontinuitete.

Che ponovimo:

(1)  France Bezlaj: »Imena Bate, Baske, Banjshice kazhejo naravnost na etnikon *Veneti. Bate so kakor Benetke iz *venetici akuzativ pluralis iz *Veneti in izkljuchiti moramo primerjavo z albanskim vënt, vëndi »bivalishche«, kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob cesti med Oglejem in Siskom. Takshna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija nashega ozemlja v rimski dobi zelo povrshna in omejena v glavnem na rimske vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg vulgarne latinshchine tudi she ilirovenetske govore.« (BEZ I, str. 140)

(2)  Luka Sienchnik in Bozho Grafenauer: leta 1945 je le kakshen mesec po pravkar konchani drugi svetovni vojni izshla v Ljubljani drobcena knjizhica Slovenska Koroshka – seznam krajev in politichno-upravna razdelitev izpod peres Luke Sienchnika in Boga Grafenauerja (SIEN). V predgovoru Bogo Grafenauer pishe: »Prvi osnutek za prichujocho knjizhico je naredil ob koncu leta 1944 v Znanstvenem institutu pri Predsedstvu SNOS na Rogu dr. Luka Sienchnik... Seznam slovenskih krajevnih imen na avstrijskem Koroshkem naj bi sluzhil vsem, ki imajo kakor koli opravka z navedenim ozemljem, obenem pa dokazujejo ta she danes zhiva imena, da je to ozemlje v resnici slovensko. Che bi shlo namrech samo za mrtva slovenska imena, ki so se nam na kakrshen koli nachin ohranila, se ne bi mogli omejiti na sedanjo slovensko Koroshko, marvech bi jim morali slediti po vseh vzhodnih Alpah do Donave in preko nje.« (podchrtal L.V.)

(3) Karel Oshtir: postavlja med Baltoslovane in Germane ilirsko-trashki pas ter da so se v Zakarpatju Slovani prav tako naselili na ilirsko-trashko plast. Zato si najprej oglejmo njegovo zakarpatsko shemo, ki jo je razlozhil v delu K predslovanski etnologiji Zakarpatja (Etnolog I, 1926-1927, str. 6): »Po vsej verjetnosti spadajo zakarpatski avtohtoni k Venetom, ki so segali do Baltijskega morja in ki so v najblizhjem sorodstvu s podkarpatskimi in severnobalkanskimi Iliri. Iliro-Veneti (slednji se nahajajo, kakor je znano, tudi v severovzhodni Italiji) skupaj z Liguri v zahodni Nemchiji, severozahodni Italiji in Galiji, s Pikti v Angliji, z Ibero-Baski v Shpaniji, z Etrusko-Reti v centralni Italiji in v Alpah, s Predkimerijci v juzhni Rusiji ter s Predgrki, ki so v najozhjem sorodstvu z Maloazijci, vsi ti tvorijo predindoevropsko staroevropshchino v centralni, juzhni in zahodni Evropi, spricho chesar se zakarpatsko geografsko imenoslovje ponavlja v navedenih jezikih.« Oshtir zakljuchi (str. 73): Zaradi staroevropske glasovne spremembe  n<>l so nastali Veneti za predslovansko welt > welt>, zahodnoslovansko Veltebi – kjer je oblika -eb- za oznachevanje imena ljudstev (kakor pri Dudlebi, to je oblika, ki je npr. iz slovanshchine preshla tudi v langobardsko Anthaib) iz -aib-  in se pojavlja tudi v siciljansko-trashkem -ib- – tako *we/ame/t v Veneti – Antes <> *welt v Veltebi primerjamo s predslovanskim *went > *went > vet »velik« <> *wel  v vel »velik«, *we/alt > ve/alt > ve/oltъ »velikan«. Tako naj bi torej vsaj lingvistichno obstajal enachaj med Veneti – Anti; vendar smo videli, da se dá to uskladiti tudi v zgodovinskem smislu, kljub Oshtirjevi presenetljivi izjavi: »Kdaj so prishli Slovani v Zakarpatje in kako dolgo so se zadrzhali Iliro-Traki v Karpatih, so postranska vprashanja, ki nas, che operiramo s predslovanskim ilirsko-trashkim substratom, ne tangirajo«, a uposhtevajoch tudi zhe na zachetku omenjeno mnenje Franceta Bezlaja: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)

(4) Mario Alinei: Prof. Alinei dobesedno pravi naslednje: »Zacheti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: 'prihod', in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno podrochje, kakrshnega danes naseljujejo...edini logichni sklep je, da je juzhna veja Slovanov najstarejsha, in iz nje sta se razvili, na razlichne nachine in morda v razlichnih chasih, zahodna in vzhodna veja Slovanov [op.L.V.: kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki Povest vremenih let]... Danes le she manjshina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov... saj nobena od razlichic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprashanje: kaj je omogochilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjishch postali dominantno ljudstvo v Evropi... jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nizhini... domnevno "slovansko preseljevanje" je polno nasprotij... Ne obstaja neka "severna slovanshchina" pach pa je to le razlichica juzhne slovanshchine... prve metalurshke kulture na Balkanu so slovanske... v povezavi z Anatolijo... Prisotnost Slovanov na obmochju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem she od prej)... Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo... poljedelsko meshano ekonomijo, tipichno evropsko, ki kasneje omogochi rojstvo grshkega, etrushchanskega in latinskega urbanizma... Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov... balkansko obmochje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnichna naselitev skupin ljudi, ki so prishli iz Anatolije...« – Tako govori teorija kontinuitete.

 

 

STARINSKI  JEZIKOVNI SLEDOVI