Pogum Revija SRP 2004/1

Lucijan Vuga

MEGALITSKI JEZIKI I

 

 
 
STARINSKI  JEZIKOVNI SLEDOVI

 

 

Chemu je potrebno to poglavje?

 

Kako nedokonchne so zgodovinske teorije, nam poleg mnozhice drugih primerov lahko potrdi tudi novejsha knjiga Petra Raulwinga (RAU) iz leta 2000 v prevodu Konji, vozovi in Indoevropejci, s podnaslovom: Temelji in metode raziskav z gledishcha indoevropskega primerjalnega  jezikoslovja, ki predstavlja neke vrste povzetek dosedanjih raziskav v zvezi z iznajdbo kolesa in voza. Seveda avtor she ni mogel uposhtevati senzacionalnega odkritja najstarejshega kolesa na svetu z Ljubljanskega barja, zaradi katerega bi moral v marsichem spremeniti svoje sklepanje. Tako objavlja tudi zemljevid (RAU str. 85), na katerem je prikazana razshirjenost voz s polnimi kolesi ter kolesi z naperami in so v ozkem pasu od Grchije do Danske nanizani posamezni primerki najdb obeh vrst koles »pred letom 1000 pr.n.sht.«; Mezopotamija je nagnetena z najdbami polnih koles »pred letom 2000 pr.n.sht.« in koles z naperami »pred 1500 pr.n.sht.«; seveda avtor omenja tudi she starejshe najdbe v Mezopotamiji in drugje, a se osredotocha na preuchevanje "chariot", lahkega dvokolesnega voza z naperami in konjsko zaprego. In kakshna je njegova  komparativna lingvistika? Presenecha, da tako malo uposhteva slovanske jezike; med tekstom se kakshna taka navedba pojavlja med citiranjem drugega avtorja, sicer pa je znachilno, da je med njimi komaj kakshen slovanski znanstvenik! Tudi v Index verborum ne najdemo niti enega (!) slovanskega izraza za kolo, voz in posamezne njihove dele niti za konja in konjsko opravo, cheprav je med besedilom nich koliko izzivov; naj navedem le enega: za slovensko »kolo« je sino-tibetanski izraz kolo ... itd.!

 

Ker kolo in voz sodita med izredno pomembne inovacije, kolo tudi (morda celo najprej) kot vreteno za obdelavo glinastega posodja, se moramo sprva zaustaviti prav na tem.

 

Toda she preden zachnemo, nekaj besed o iskanju izvora starinskih besed.

 

Z obravnavo izvora in razlage besed se ukvarja etimologija, ali nauk o izvoru, nastanku besed, besedoslovje. Tu nimam namena razpravljati o etimologiji kot taki, ki danes predstavlja pomembno specialnost v jezikoslovju, vendar se kot vsaka znanost razvija in s tem spreminja in dopolnjuje predhodna dela. Ne le v preteklosti, ampak tudi danes je na etimologijo bolj ali manj vplivalo ideoloshko-politichno ozrachje; to nekateri oznachujejo kot zagledanost v antiko s panhelenizmom, panromanizmom, pangermanizmom, panslavizmom itd. Vse to je sicer v dolochenem obdobju veliko prispevalo k preuchevanju zgodovine in jezikov, obenem pa so bili dolocheni rezultati nategnjeni na kopito prevladujoche paradigme. To so spoznali mnogi priznani svetovni lingvisti in zgodovinarji, ki skushajo popraviti napake preteklosti, a to ni ne lahko ne hitro opravilo. Ni kaj skrivati, da so taki poskusi vchasih zelo travmatichni, saj je potrebno spremeniti paradigme ali prevladujochi nachin mishljenja, kar je zhe za posameznika hud intelektualni napor, kaj shele za vechino (strokovne!) javnosti. Morda bo za ponazoritev teh zagat primerno povzeti misli enega nashih najpomembnejshih etimologov, pokojnega akademika Franceta Bezlaja, ki je v chasopisu Delo dne 7. novembra 1981 objavil chlanek Trdi orehi slovenskega imenoslovja:

»Ko sem pripravljal monografijo Slovenska vodna imena, sem v Slavistichni reviji VIII v prilogi Linguistica I, 50 objavil chlanek o samo enkrat izprichanem, zhe pozabljenem sloven­skem apelativu dobra "eine wasserreiche Gegend" (op. L. V.: vodnata okolica), ki ga med pohorskimi lokalizmi navaja Fr. Pohorski (Nov­ice, 6. IV. 1859, str. l08). Ta beseda me je razumljivo vznemirila. Zaslutil sem, da bi se z njeno pomochjo dalo razlozhiti nekaj imen tipa Dobrna. Na prvi pogled je jasno, da je izvedena iz iste osnove kakor dober, vendar je izkljucheno, da bi se "o" mogel razviti po zakonih slovanskega glasoslovnega razvoja... Vendar so se pri tem kopichili dvomi. Koliko je Fr. Pohorski, kar je najbolj verjetno psevdonim Davorina Trsten­jaka, sploh zanesljiv? Vsaka enkrat izprichana beseda zahteva opreznost. Trstenjak je bil fantastichen etnograf in etimolog, ki ga je razvoj tako hitro prerasel, da se do danes she nihche ni potrudil izchrpati iz njegovih spisov narechno besedishche, ki ga ni uposhteval she noben slovenski slovar. Pri svojem leksikoloshkem delu sem se v teku desetletij vechkrat preprichal, da si Trstenjak besed ni izmishljal. Naj za primer navedem samo apelativ smled – "strazhishche, die Warte" (Novice, 1859, 76), z opombo, da je slishal to besedo od chebelicharja Zupana. Meni je pomagal premostiti nasprotje med imenom Smlednik in historichnimi zapisi 1136 Fledinich, l2l4 Vlednich, 1228 Vlednic itd...«

 

To je primnerna in verodostojna, dasi zelo pozna rehabilitacija nesrechnega Davorina Trstenjaka, na katerega so v stoletju po njegovi smrti zlili golide nechednosti. Kdor se je v resnici potrudil pazljivo preuchiti njegova dela, mora priznati, da je kot otrok svojega chasa in tak­ratnega stanja vednosti ter stopnje razvoja zgo­dovine, arheologije in jezikoslovja izhajal iz nekaterih domnev, ki jih je chas obrusil ali dopolnil, cheprav je tudi danes zgodovinska veda prav tako polna hipotez in bolj ali manj verjetnih faktov. Toda po drugi plati je Trs­tenjak strokovno poshteno in z izredno ener­gijo zbral in interpretiral neverjetno kolichino lingvistichnega gradiva, ki je oblezhalo stigma­tizirano in podcenjeno, ne da bi se kdo potru­dil lochiti zrno od plev, kot opozarja Bezlaj. A na zhalost niti Bezlaj ni uposhteval svoje lastne ugotovitve, saj je v svojem Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika (ESSJ) navedel le en sam Trstenjakov vir, ogromno drugo gradivo pa je ostalo ob strani...!

 

V tej luchi je treba brati Davorina Trs­tenjaka in mu dati zasluzheno mesto v slovenski znanosti.

 

Zdi se mi prav opozoriti bralce, da v prichujochem delu ni bilo mogoche uporabljati vseh specialnih fonetichnih znakov, kot jih priporocha IPA – International Phonetic Alphabet, vendar za razumevanje bo dovolj natanchno. Pach pa bo koristno omeniti, kako brati nekatere znake, ki jih zasledimo pri zapisih praslovanskih ali slovanskih besed.

Zlasti dvoje znakov bega nepoznavalce:

ъ – nevtralni samoglasnik, lingvist de Bray jih v praslovanshchini izgovarja takole: kakor 'a' v angleshki besedi "about" (BRA); medtem ko za rushchino Slovenski pravopis 1990 pravi, da se ъ izgovarja kot npr. cъєзд [sjezd];

ь – palatalizacijski znak, ki v zgodnjem obdobju ni bil povsem nem, izgovarja se priblizhno kot 'i' v angleshki besedi "bit" (BRA); Slovenski pravopis 1990 za ruski ь pravi, da ga opushchamo kot npr. v Севастополь [Sevastopol].

Glede najstarejshih zapisov v slovanskih jezikih je she marsikaj neraziskanega; npr. najstarejshi slovenski Brizhinski spomeniki naj bi nastali okoli leta 1000, kazhejo veliko elementov praslovanshchine, vendar tudi zhe znamenja samostojnega slovenskega jezika. Praslovanshchina je po znanstvenem domnevanju jezik, ki so ga "govorili" Slovani, ko so zhiveli v praskupnosti, v resnici pa prav takega jezika niso nikoli govorili, ker je znanstveno rekonstruiran, nikoli ni bil zapisan, odrazha pa tisochletni razvoj jezika ljudstev, ki jih oznachujemo kot Praslovane. Prvi slovanski chrkopis je glagolica, ki naj bi jo domnevno sestavil Ciril (Konstantin) (826 ali 827 – 869) po grshki minuskoli, malih chrkah, okoli leta 860. Ciril je s starejshim bratom Metodom (? - 885) pokristjanjeval moravske Slovane. Glagolica (od glagoliti – govoriti) je bila zapleten chrkopis in zhe v 10. st. je v Bolgariji, kamor se se med drugim zatekli Ciril-Metodovi uchenci, ko so jih nemshki duhovniki pregnali z Moravske, nastala preprostejsha in lazhja cirilica, torej po starosti drugi slovanski chrkopis, in prvi datirani cirilski spomenik je Samuelov napis iz  993. Glagolica se je ohranila med Hrvati  ponekod do srede 19. st. Obstajali sta razlichici, obla ali starocerkvenoslovanska, Cirilova glagolica in oglata, hrvatska glagolica, v kateri je napisanih veliko hrvashkih spomenikov iz 13. in 17. st.

Toda Josip Hamm npr. opozarja o zachetkih slovanske pismenosti: »Po vsej pravici lahko domnevamo, da so obstajali posamezni zapisi [slovanskih] besed in imen z nekim tujim chrkopisom (v prvi vrsti grshkim ali latinskim) zagotovo zhe prej [pred Cirilom in Metodom].« (HAM str.6) Svetozar Nikolich v svoji knjigi Staroslovenski jezik pishe: »Pred Moravsko je Konstantin sodeloval v dveh misijah. V Mali Aziji pri Saracenih (Arabcih) je v Samari uspeshno vodil verske razprave z muslimani in skupaj z Metodom v hazarski odpravi, kjer so prishle do izraza Konstantinove mnogostranske sposobnosti. Na poti k Hazarom, katerih drzhava je lezhala med Chrnim in Kaspijskim morjem, so se ustavili v Hersonu, tam je Konstantin preuchil samarijsko narechje in pisavo, odkril evangelij in psalter v gotshchini (»pisano z rusko abecedo«) in se nauchil njihovega jezika. Konchno je tod nashel she relikvije sv. Klementa, rimskega papezha iz 1. st., ki jih je od tam nosil s seboj vse do prihoda v Rim« (NIK str. 10-11). S tem v zvezi znameniti ruski jezikoslovec A. M. Seljishchev sodi: »Lahko sklepamo, da se Konstantin ni shele tedaj v povezavi z moravsko odpravo prvich ukvarjal s problemom sestavljanja slovenske azbuke... pomembno pripravljalno delo je terjalo tudi prevajanje, tj. prilagajanje slovanskega jezika in njegovih sestavin novi funkciji knjizhnega jezika liturgichnih besedil... Iz kdo ve kakshnih razlogov je bilo upochasnjeno uvajanje pismenosti za te Slovane... Konstantin... se je preprichal, da je jezik solunskih Slovanov v popolnosti dostopen in razumljiv Moravcem... Toda zhe od prvih dni je to delo bratov Cirila in Metoda naletelo na odkrit in sovrazhen odpor latinsko-nemshkih duhovnikov« (NIK str. 10-11).

Zgoraj smo zhe omenili, da so po Oshtirjevem mnenju Slovani dobili izraz za knjigo zhe v Zakarpatju, to pomeni, da naj bi beseda ne "visela v zraku", imela je svoj snovni in funkcionalni pomen dokumenta, zapisane besede. Kaj se je med tem in po tem dogajalo? Obstajajo sicer najrazlichneji poskusi in raziskovanja, in menda celo nekaj materialnih dokazov za prastara slovanska besedila iz chasov pred Cirilom in Metodom (nekaj o tem v moji knjigi Davnina govori). Toda v jezikoslovju, in seveda (pra)slovanshchina pri tem ni izjema, veljajo predvsem pisni viri, nato pa po zakonih primerjalnega jezikoslovja in drugih specialistichnih metod sledi rekonstruiranje (pra)jezikov; tako sta med drugim rekonstruirana indoevropejshchina in praslovanshchina; Karel Oshtir se je lotil tudi "megalitskih jezikov".

 

Med kulturne pridobitve neolitika in kasneje bronaste ter zhelezne dobe sodita predvsem poljedelstvo in metalurgija. Che je neko ljudstvo zhe v tistem davnem chasu poznalo in obvladovalo te inovacije, pomeni, da je sodilo v (pra)skupino prvotnih ljudstev, ki so imela svoje izvirne izraze za nova orodja, pribor, opremo ali pa so vsaj zelo zgodaj prevzela in ustvarjalno razvila besednjak s tem v zvezi.

 

Zato nas zanima, kakshne (pra)stare besede najdemo v slovanshchini oziroma v slovenshchini za davne tehnoloshke inovacije.

 

 

KOLO – VOZ

 

Nekoliko prej sem zhe omenil Petra Raulwinga (RAU), ki je v monografiji o konjih, vozovih in Indoevropejcih razgrnil rezultate tovrstnih raziskav do leta 2000, v katerih je po mojem mnenju ochiten dokaj enostranski pristop, saj so komajda omenjeni redki raziskovalci iz slovanskega sveta ali pa jih uposhteva posredno s kakshnim citatom iz del zahodnega pisca. Tudi v Index Verborum na koncu knjige ne zajame nobenega slovanskega jezika, cheprav navaja Roberta Bauerja, ki je v svoji razpravi iz leta 1994 o sino-tibetanshchini izhajal iz domneve, da so dobili Kitajci voz s konjsko vprego z zahoda, to naj bi dokazovali izrazi za »kolo« in »vozila s kolesi«. Posebej se je zadrzhal na pojmu za »kolo« v severnokitajskih (sino) dialektih in tibetanskih (bodik) jezikih, ki po Bauerjevem mnenju izhajajo iz indoevropejshchine. S primerjalno metodo je rekonstruiral proto-sino-tibetanski koren *kolo »kolo«. Presenecha, da se to povsem ujema s slovenskim in slovanskim izrazom, chesar ne moremo najti v nobenem drugem indoevropskem jeziku, ki imajo sicer isti izvor, a razlichne razvoje. Mimogrede naj omenim, da je kitajski izraz chou za »choln« ter jang za »ovco, jagnje«; oboje sodi med najstarejshe kulturne dobrine...

 

Tezhko je razumeti primerjalno jezikoslovje s takimi hibami, da ne uposhteva tako ochitnih sorodnosti.

Zato se mi je zdelo primerno, da se tu nekoliko zaustavim prav na besedi kolo.

 

Od kod beseda – kolo?

Bezlaj za kolo, kolesa »rota; vrsta plesa, bicikel«, mnozhina kola »shtirikolesni voz; ozvezdje Veliki voz« in k temu kolut »die Scheibe« itd. Sploshnoslovanska beseda, praslovansko kolo, srbsko-hrvashko kolo, makedonsko, bolgarsko kolo, rusko narech. kolo »kolo«, knjizhno koleso, belorusko kola, ukrajinsko kolo, poljsko kolo, cheshko, slovashko kolo, gornjeluzhishko kolo, tudi koleso, dolnjeluzhishko koleso »kolo«.  Najblizhje je staroprusko mulana-kelan »mlinsko kolo«, grshko polos »os«, poleo »vrtim se« k indoevropskemu korenu *kuel »vrteti, stanovati«, staroindijsko carati »premika se«, latinsko colo »prebivam«, albansko sjell »obracham se; prinasham«; drugje tvorjeno z reduplikacijo: staroindijsko cakra, anglosaksonsko hweol, grshko kuklos »kolo«; litavsko kaklas »vrat«, toharsko kukäl »voz« (ESSJ). K temu dodaja Snoj she sorodnost s kolenom ter chlenom, oboje iz iste indevrop. osnove, kar po naravnem zgledu utrjuje prvotnost praslovanske uporabe kolesa, saj je izhodishchni balto-slovanski pomen koleno, chlen »pregiben, vrtljiv telesni del (SNO), in kaj je bolj naravno najblizhje primerljivo za nekaj gibljivega, kot je chloveshko telo!

Toda presenecha, da je slovenskemu najblizhji izraz za »kolo« sino-tibetanska beseda kolo enakega pomena! (RAU) Kako je mogoche, da se na tako zelo oddaljenih krajih pojavi povsem enaka beseda?

 

Angleshko – wheel, prvich zabelezheno pred letom 900; srednjeangleshko whel(e), staroangleshko hweol, wheohl; sorodno nizozemskemu wiel, staronorveshko  hjöl; sorodno z grshkim kyklos. Primerljivo s cycle, prvich zabelezheno 1350-1400, srednjeangleshko cicle < poznolatinsko cyclus < grshko kyklos »kolo, obroch, kolut ipd.«(WEB). Semerano razlaga grshko kuklos, kullos »obroch, kolut, kolo, obrat, okret, obla, ochesno zrklo, oko itd.«, ustreza akadskemu qullum »velik obroch« in  kululu, kililum »obroch, krona, venec«; tudi akadsko gulgullum primerljivo z aramejskim gulgulta »lobanja, chrepinja; posoda podobna chloveshki lobanji«, hebrejsko galgal »mnozhinsko kolo, mlin, vrtinec«, gilgal »kolo«; primerljivo tudi hebrejsko galil »valj, krog, obseg, cilinder«, galal »obrniti, vrteti, kotaliti, okretati, valiti-gnati proch«(SEM 2). Poleg tega she v latinshchini circus »obroch« in napotuje na gr. kirkos »falco; sokol«, za katerega Semerano meni, da se napachno misli na onomatopoetichni izvor, v resnici gre za: kreks v pomenu »krivih nog« : krikos »obroch« : primerljivo z etrushchanskim »capys: dicitur ...: falco ... cui pollices pedum curvi fuerunt ...« : hebrejsko kaf »kriva, kruljasta prednja noga ... krempelj« (SEM 2).

 

Italijansko – ruota, lat. rota(m), indevr. izvora, deli kolesa: cerchione »obroch«, corona »obod, platishche«, raggio »napera«, mozzo »pesto«. Devoto razlaga, da gre pri ruota za izraz delovanja, akcije, ki nadomeshcha izginuli *retere »techi v krogu«, prezhivelo je na irskem podrochju in v latinshchini  *retuntus (gl. rotondo). Tema ima na indo-iranskem podrochju pomen »voz« (sanskrt rathas); na baltskem podrochju izrazha »voz« v mnozhini ter »kolo« v ednini; na germanskem (nemshko rad), keltskem, latinskem podrochju v pomenu »kolo«; ni je na grshkem, armenskem, slovanskem podrochju (DEV).

 

Semerano primerja: rota, ruota »rotundus; okrogel, obel; popoln, dovrshen«, primerjati z litavskim ratas, ritu, risti (kotaliti se, vrteti, krozhiti), starovisokonemshkim rad, irskim roth, staroirskim rethid (on teche), sanskrt rathah, avesta ratho »voz«, galsko rhod »kolo«, semitsko rdi »techi«, akadsko redu, asirsko radau »iti, nositi, vlechi – recheno za konje; voditi – recheno za ladje, tovorne vozove« (SEM 2).

Toda zraven imena za celo kolo je vazhno videti, ali so izvirno slovanski tudi posamezni sestavni deli; to bi she utrdilo prvotnost uporabe kolesa-vozila:

 

gred – »dolga palica, palici podoben del stroja za prenashanje vrtilnega gibanja, iz praslovan. *gredь, kar je besedotvorna razlichica od *greda; greda »shtirikotno obtesano ali obzhagano deblo, palica; vzdolzhni, nosilni del ogrodja ladje ali cholna«, »stopnice za perutnino, drog, stopnice, lestev; preneseno tudi v kamen vsekane stopnice, skalni skladi v obliki stopnic«, podobno v drugih slovanskih jezikih; praslovansko *greda (*gredь) »bruno«, enako kakor litavsko grinda »deska«, letonsko grida, grids »pod, deska«, staronordijsko grind »omrezhje« in sorodno s starovisokonemshkim grintil »nosilni del pluga«, latinsko grunda »streha«, suggrunda »nadstreshek«, kar vse se je razvilo iz prevojnih razlichic indoevropske osnove *ghrendh »bruno«. In gredelj »vzdolzhni, nosilni del ogrodja ladje ali cholna, nosilni del pluga; drog, na katerega je pritrjeno pogonsko kolo«, enako ali podobno v drugih slovanskih jezikih. Verjetno iz praslovanskega *gredelь < *greda »bruno«. Manj verjetna je izposoja iz starovisokonemshkega grintil »nosilni del pluga«, kar je sorodno s praslovanskim *greda »bruno«; Bezlaj celo meni, da je mogoche celo obratno, germansko iz slovanshchine (SNO, ESSJ).

napera – »shpica pri kolesu«,  naperiti; periti »usmerjati, npr. zharke« > naperiti, naperjati, uperiti, napera; cerkvenoslovansko naperiti »prebosti, predreti«, praslovansko periti verjetno »*dajati skozi, predirati«; sorodno grshko peiro »predrem, prebodem«, perone »konica, ost, zhelo«, gotsko faran »potovati«, nemshko fahren, vse iz indoevropskega *per »prechkati, prepeljati, prevesti, predreti« itd. Tudi naperki »na obrambnih nasipih, okopih« in perenica »rochica pri kmechkem vozu«; peretnik »sveder, spodaj raven«; operek »vmesni del dna soda«; opernica, opiracha »ograja«.Podobno v drugih slovanskih in baltskih jezikih. (SNO, ESSJ).

obroch – »circulus«, sposhnoslovansko, cerkvenoslovansko obrochь, praslovansko obrochь izvedeno iz roka »kar je okoli roke, kar oklepa roko« (SNO, ESSJ).

ojeojnica, hrv., srb. oje, rus. narech. vojë, starocheshko oje, cheshko oj, praslovan. *oje, ojese iz indevrop. *haihes, staroindijsko isa, hetitsko hishsh(a) »oje«, gr. *oi(s)a v oieion »krmilno veslo«, avesta aesha »ralo, plug« in baltsko *aisa v finski izposojenki aisa »oje«, vse iz indoevropske osnove *hai »drog«. Tudi ojce »prednji del pluga«. Iz slov. v avstrijsko nemshchino Anze, Anetze, Ampse in romunsko osite. (ESSJ, SNO).

oplen – v razlichicah, »del voza; na prednji in zadnji premi pri vozu les, v katerega sta vtaknjeni rochici«; prednji oplen »polza pri vozu«; tudi soplovnik < *sooplenovnik, opelik, »igla, ki se vtakne v oplen«. Podobno tudi v drugih slovanskih jezikih. Iz slovanshchine je nemshko Epl, öpl, nepl, neb, napel »oplen«, v madzharshchini epleny in romunshchini oplean. Navadno rekonstruirajo iz praslovanskega *oplenь ali podobno; nekateri primerjajo z grshkim plemne »pesta«, drugi namigujejo pri slov. oplenec »voz« na starovisokonemshko abilenze »Pflugbaum« iz latinskega amblatium (ESSJ). Medtem ko (SSKJ) tudi oplen »premichno nameshchen prechni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo rochice; zheleznishka naprava za prevoz dolgih tovorov na dveh med seboj spetih odprtih vagonih«; Pletershnik dodaja oplen »prednji in zadnji del voza pri zhagi« in oplenik »iglica, ki gre skozi oplen« (PLE). Vuk Karadzhich oplen – opljen »na saonicama ona greda, shto odozgo  drzhi stupce ili cheshljeve« (KAR). Tudi toponim Oplenac v Srbiji.

Semerano ugotavlja za grshko πλημνη »mozzo della ruota; pesto pri kolesu« (op. L.V.: pri Shlencu [SHLE] tudi »jarem pri zvonu«), kar je najti v Iliadi 5, 726; 23, 339), da je kljub mnogim poskusom ostala etimologija nerazreshena; predlagali so npr. pimplemi, pletho »kar je polnega v kolesu«, in naj bi se dalo razumeti iz Ajshila. Izraz plemne je na zachetku pomenil »lezhaj osi«, ple- v jonshchini spominja na osnovo s pomenom »os«, akadsko palu »palica, drog, kol«, medtem  –mne spominja na ustrezno akadsko bazo munu, hebrejsko menuha »lezhishche, postelj, namestitev; vrtishche« (SEM 2).

os – »axis«, osovina »spodnji del voza«; sploshnoslovansko; cerkvenoslovansko osь; praslovansko * osь, indoevropska osnova *ages, ags »os«, prvotno »kar se vrti, premika« iz korena *ag »poganjati, premikati«, zato ne presenecha, che je tudi v izumrli staroprushchini, ki je spadala med baltoslovanske jezike, assis »os pri vozu«, kar s slovanskim pomenom »spodnji del voza« izrecno nakazuje funkcijo in davni pomen besede.

pesta –  pesto, pest »luknja pri kolesu, luknja v kladi«, »Radnabe«, »osrednji del kolesa, skozi katerega gre os«. Praslovansko prvotno *pesta, *pesto »*vdolbina v kladi, ki je rabila za mozhnar«. Baltoslovanske izpeljanke iz indoevropske osnove *peis »tolchi, teptati, drobiti, mleti«; od koder tudi phati, psheno, pshenica ipd. (ESSJ, SNO).

platishche – platich, platica, plat »zunanji del kolesa, v katerega so vpete shpice«; prvotni pomen verjetno »razpolovljen, razchesnjen kos lesa«, morda iz *polъ »pol, polovica« (SNO).

polza – Bezlaj to obravnava pod polzeti »drseti«, verjetno iz indoevropskega *pel »vrteti«, platishche »felga, Radfelge«; tudi polzh, plaziti, plezati, pluzhiti.

sora – tudi sura, svora, svor »drog, ki povezuje sprednji in zadnji del voza«, k temu sornik, svornik »klin, ki gre skozi soro in vezhe zadnji del voza s sprednjim«, sornica »podna deska pri lestveniku«. Cerkvenoslovansko sъvora »fibula«, podobni slovanski izrazi v pomenih »vez, spona, skoba, ipd.«; praslovansko *sъvora in * sъvoraъ, indoevropsko *somuora (>baltoslovansko) tudi *smuorom; dalje gl. razbora, povorka, soras, sovornik (ESSJ).

zhrd – »dolg, debelejshi lesen drog [kakrshnega uporabljajo polozhenega na zvrhano nalozhen voz sena, da ga med vozhnjo ne odnasha]; starocerkvenoslovansko zhrъdь »drog, sulica«, rusko zherdь, cheshko zherd »zhrd, kol, drog«; praslovansko *zhьrdь se je verjetno razvilo iz indoevropskega *ghrdh(i), izpeljanka iz osnove *gherdh »obkrozhiti, omejiti, narediti plot«, prvotno verjetno »*drog v plotu«, sorodno pa je grad, graditi (SNO).

Iz praslovanskih imen sestavnih delov lahko sklepamo, da je bila od samega zachetka praslovanshchina soudelezhena pri tehnoloshkih inovacijah in je izoblikovala svoja poimenovanja tako za orodje v celoti kakor za posamezne sestavne dele.

 

 

Od kod beseda – voz?

 

Marko Snoj razlaga za voz, starocerkvenoslovansko vozъ, hrvashko in srbsko voz »tudi kolichina tovora, ki gre na en voz«, srbsko predvsem ime za »vlak«, rusko voz, cheshko vuz, praslovansko * vozъ je enako z grshkim okhos »voz«, kar se je prav tako razvilo iz indoevropskega  *uogho »voz«, prvotno »vozhnja«, izpeljanke iz korena *uegh »vesti, voditi, peljati, premikati«. Sorodno je she staroindijsko vahas »voz«, staroirsko fen, starovisokonemshko wagan, nemshko wagen »voz« (SNO).

 

Italijansko carro, lat. carru(m), voz na shtirih kolesih - galskega izvora (ZIN); cocchio (beri kokjo), lat. carruca »potovalni voz«; currus »vojashki voz«; carpentum »voz za gospe«; cocchia, prilagojeno iz beneshkega cocia (beri kocha), iz latinskega  cochlea(m) »polzh« po obliki; cocchio [madzharsko kocsi] (1) gosposka dvovprezhna ali shtirivprezhna kochija, (2) antichni dvokolesni voz (ZIN); cocchiere, lat. raedarius; auriga; lat. raeda »kochija na shtiri kolesa, ki je sluzhila za potovanje z druzhino in prtljago; lat. raedarius »cocchiere; kochijazh«; lat. auriga »kochijazh«(CAM); auriga(m) »kochijazh«– neznane etimologije (ZIN). Pach pa Devoto razlaga auriga  iz aureae »briglie; brzda, uzda, vajet« + ago »conduco; vodim« (DEV). Prav tako ima Devoto drugachno mnenje za cocchio »kochijazh«, da prihaja iz cheshchine(!) kochi »vettura a nichia; vozilo z nechkami, koritom, shkoljko« preko neke severnoitalijanske (beneshke) oblike cocio (beri kocho) prilagojena toskanshchini v 16. st. kot cocchio (beri kokjo). In she coccia »bucha; tikva; glava«, vulgarno latinsko *coclja, klasichno cochlea, s severnoital. prehodom –clja v –ccia namesto v –cchia (vse brez kakshne razlage etimologije) (DEV).

Zanimive podatke nam daje Semerano: curro, cucurri, cecurri, cursum, (carro), corro; currus »triumfalni voz, cocchio«; currulis »appartenente al cocchio, al comando; pripadajoch vozu, voditi«; galsko carros »tovorni voz«, latinizirano carrus; omeniti velja islandsko hross, anglosaksonsko hors, starovisokonemshko (h)ros »konj«, kar ustreza novoasirskemu harsha »pasma konj«. Dvema razlichnima osnovama pripadata: curro sumersko gur »vijugati, viti se – cesta, potok; techi, tekati«, akadsko qararu »techi«; in currus sumersko guru »nositi«, gurru »vlechi; gurati«. Primerjati za carrus s starovisokonemshkim karro izhodishche v akadskem garra »zavetje, zavetishche; plodnica; posoda – izvirno iz trsja«. Za irsko carr »voz« in galsko carros, latinizirano carrus,  primerjati tudi akadsko haru »del voza«, magarru »kolo, voz«. Poleg tega curulis pritegne she daljne semantichne povezave, akadsko kussum, kussiu »prestol tron, vodstveni sedezh, vodstvo, kraljeva last in sluzhba«, rotacizem currulis < kussum, kalk na curro (SEM 2).

 

Mario Alinei pravi »wheel in rad sta vzhodno in zahodno ime za kolo«, pri chemer je zanimivo, da v germanskem svetu ni enotnega poimenovanja za kolo. Uporabljajo naslednje izraze: (1) v angleshchini wheel, frizijshchini, zahodnih nizozemskih narechjih (bodisi v Holandiji ali Belgiji) wiel in skandinavskih jezikih hjul blizu slovanskemu kolo, koleso ter grshkemu kyklos, kar naj bi izviralo iz nekega vzhodnega zharishcha, verjetno sumerskega, ter je bil asimiliran v indoevropsko besedo za »vrteti, obrachati, kotaliti«, ker je oznacheval polno, chvrsto kolo za tezhak voz z volovsko vprego. (2) Na nemshkem podrochju, v vzhodnih nizozemskih narechjih (tako na Holandskem kakor v Belgiji) in v latinshchini je kolo poimenovano kot v nemshkem ter vzhodnoholandskem izrazu rad in latinskem rota, ki naj bi bil keltska izposojenka (irsko roth itd.) s pomenom »techi«, primerno za hitro vozilo s kolesi z naperami, ki ga vlechejo konji. V luchi teorije kontinuitete ta zemljepisna razporeditev dopushcha sklep, da je bila kultura TRB (Trichterbecher, Vaso Imbutiforme, vrch lijakaste oblike), razshirjena poleg na Poljskem she po vsem severu zahodne in centralne Evrope, kanal za shirjenje prvega termina. Spoznali smo tudi, da se je rodila lahko le v Skandinaviji  pomenska inovacija hjul »kolo« s pomenom zimskega solsticija v okviru megalitske kulture TRB, in prav TRB je ena od kultur, v katerih se pojavijo primerki koles v 4. tisochletju pr.n.sht. (op. L.V.: kakrshno nam je znano z Ljubljanskega barja). Nasprotno pa so bili Kelti prinashalci kolesa z naperami, tako v Nemchiji kakor na Mediteranu, saj so bili prvi izdelovalci koles z naperami v zahodni Evropi in so razumljivo dali keltsko ime svoji tehnoloshki inovaciji. Ni nakljuchje, da prihajajo prvi dokazi o kolesih z naperami v centralni in zahodni Evropi z mochno keltiziranih  podrochij, kakrshna so Val Camonica, Cheshka in Slovashka ter obmochje Hallstatta.« (prevod in podchrtal L.V.)(ALI 2, str. 364).

Povsem nasprotnega mnenja je Raulwing (RAU), da ni z indoevropskega prostora.

 

Che primerjamo indoevropske osnove *uogho s praslovansko* vozъ in slovensko voz, ter indevr. *kuel s praslovanskim kolo in slovenskim kolo, postane ochitno, da sta oba izraza zelo blizu davnemu indoevropskemu korenu, veliko blizhje kakor v romanskih in germanskih jezikih; to potrjuje zelo zgodnjo praslovansko uporabo kolesa in voza.

Toda slovenski koren v vrt(eti) vsebuje kot rota < rt, kakor vrtati ipd. »z vrtenjem delati luknje« - torej poznamo oba izraza za kolo.

 

KROG

 

Pojem krog, kot bomo videli, je pomemben iz vech razlogov, ne le zaradi kolesa, ki je pach okroglo kolo, a se v lingvistichnem smislu korena razlikujeta, pa ne le to, tudi semantika je zelo raznovrstna. Na presenechenje naletimo pri Alineiju, ko opisuje prodor neolitske kulture  na Irsko, ki naj bi se zachela med 5. in 4. tisochletjem pr.n.sht., verjetno s prihodom novih naseljencev, ne v velikem shtevilu, marvech manjshih skupin v daljshem obdobju, ki so asimilirali staroselce. Alinei obravnava najdbo najstarejshe neolitske hishe na Irskem in v Angliji, datirane  med 3795 in 3550 pr.n.sht., ki potrjuje veliko podobnost s hishami z obmochja kulture LBK (Linienbandkeramik, Ceramica Lineare, lonchenina z linearnimi okraski), to je najpomembnejshe neolitske kulture centralne Evrope, ki je zahodno nadaljevanje vinchanske kulture z Balkana. Ampak medtem ko lesene hishe na podrochju LBK v Nemchiji tvorijo vechja naselja, na Irskem in v Angliji ostajajo osamljene, to je she danes znachilno za irsko podezhelje, kjer nahajamo osamljene kmetije. Toda zaznati je delitev na sever in jug tudi v narechju. Tako za lonchenino poznajo na Irskem dvoje imen, severnoirski pota je v zvezi she z angleshkim pot, s francoskim pot ter z nemshkim Pott. Drugi, juzhnoirski corcan je v zvezi z angleshkim crock, francoskim cruche in nemshkim Krug. Obe ti imeni pa sta neznanega izvora, cheprav kazheta isto keltsko-germansko-italsko izogloso ... (ALI 2, str. 518-519). Poglavitna znachilnost irskega neolitika je okoli 1200 megalitskih spomenikov, razdeljenih v shtiri glavne skupine: Court cairns, Dolmen, Passage tombs - grobnice s hodniki in Wedge tombs, razporejeni so po obmochjih, ki se delno prekrivajo, so pa vsi povezani s keltskim podrochjem. Zlasti grobnice s hodniki so velichastne ter veliko starejshe od egipchanskih piramid, posebno tiste v Bretaniji. Alinei opozarja, da je tudi za Irsko veljala invazionistichna, priselitvena teorija, ki naj bi obenem pojasnjevala shtiri razlichne tipe megalitov; po teoriji kontinuitete pa ni tako, saj naj bi shlo prvenstveno in zgolj za razlichne kulturne vplive.

Podchrtal sem, da sta obe imeni pota in corcan »rochka, lonec, topilnik; kuhati, dushiti, posaditi« neznanega izvora. Toda Snoj nas seznanja: korec »posoda na daljshem rochaju za zajemanje tekochine«; enako je cerkvenoslovansko korьcь »posoda za tekochino«, narechno hrvashko in srbsko korac »kadica«, narechno rusko korec »korec, zajemalka«, starocheshko, cheshko korec »stara mera za zrnje«. Che je praslovansko *korьcь  izpeljano iz praslovanskega *kora »skorja, lubje«, je beseda prvotno pomenila *»iz skorje, lubja narejena posoda«. Druga mozhnost je primerjava s staroindijskim  caru »kotel«, starovisokonemshko (h)wer, valizhansko pair v enakem pomenu, kar so vse tvorbe iz indoevropskega korena *kuer »posoda, kotel« (SNO). Pri Snoju preberemo za pot »znoj«, starocerkvenoslovansko potъ, hrvashko in srbsko pot, rusko pot, cheshko pot. Praslovansko potъ  »znoj« se je razvilo iz indoevropskega *poku-to, kar je izpeljanka iz korena *peku »kuhati, pechi«. Prvotni pomen je nekako *»kar je vroche« ali *»kar se izlocha pri vrochini«; sorodno je pechi, pech (SNO). Toda po mojem mnenju tu ni izkljuchena tudi iztochnica za pot »rochka, lonec, topilnik; kuhati, pechi, dushiti« kot posoda za kuhanje in peko, pri chemer se seveda tudi potimo.

Bezlaj razlaga: skorec »spleten koshek, v katerega nabirajo jagode«, »iz brezove skorje spleten koshek za nabiranje jagod«, tvorjeno iz skora »cortex«, prim. sln. korec »iz skorje narejena posoda« (starocerkvenoslovansko korьcь »vas quodam«) iz kora »cortex«. Verjetno je imelo *skorьcь nekdaj shirshi doseg, saj je beseda izposojena v albanshchini skorec »grot v mlinu« in podobno v sln. kozol, kozar »posodica iz lubja«, danes kozarec »calix vitreum«, kar je morda sorodno s kozha »pelis«, che je prvotno »cortex« (ESSJ). Posebej obsezhno obravnava Bezlaj pojem skorja »cortex, crusta«, kar ne presenecha, saj je v davnini to bila ena od naravnih, prirochnih tvarin za najrazlichnejsho uporabo, zato je prichakovati, da bo velika tudi besedotvorna moch te osnove. Cerkvenoslovansko skora, kora, praslovansko *(s)kora je razvito v vseh slovanskih jezikih v pomenih: »skorja, bucha s trdo lupino, zhelva-(s)kornjacha, okoreti, suh delchek lesa, suh, trd, lupina, kozha, ustrojena kozha, lubje, lupina itd.« Iz slovanskih jezikov je preshlo tudi v albanshchino kore in novogrshchino kora. K besedotvorju primerjati indoevropsko *aldh(en) »korito«: baltoslovansko *aldi > praslovansko *oldi, *oldьje »ladja«. (ESSJ).

Bezlaj: krog I »okoli«, verjetno stari krogъ, okrogъ, rusko dial. krug, vkrug, vokrug, starorusko okrugъ, ukrajinsko dial. okruh, ukrajinsko kruh, vkruh, vokruhy; cerkvenoslovansko okrogъ; drugi tip je rusko krugom, ukrajinsko kruhom »okoli«. Naprej krog II »circulus« s shtevilnimi pomenskimi odtenki; staro v pomenu loncharski krog, slovashko hrnchiarski kruh, cheshko hrnchirshky kruh, poljsko arhaichno  krag garnicarsky, rusko krug gьnchara itd. Zanimiv je stari pomen »grmovje, majhen gozd«, cheshko kruh, kruzhik, kruzhie, kruzhinka, poljsko arhaichno krag »gmovje, log« in iz slovanskih jezikov madzharsko korong »gozdichek«, romunsko cring »grmovje, gozd« ipd. Iz te osnove veliko toponimov. Za starinsko kroglъ pricha nemshko Grundelsee, v 9. st. lacus Chrungelse, koroshko-nemshko Krangl, 1206 Ocrvgel, sln. v 16. st. okrogel »convallis« itd. s shtevilnimi izvedenkami. Praslovansko krogъ »circulis«, cerkvenoslovansko krogъ in podobno v drugih slovanskih jezikih tudi v pomenu »nebesni obok«, »gorski vrh«. Indoevropska osnova je krengh/krongh, ohranjeno v ukrajinskem krjazh »panj«; sorodno je staronordijsko hringr »prstan, krog«, starovisokonemshko hring, novovisokonemshko Ring »prstan, krog« in umbrijsko cringatro, krenkatrum »pas« (ESSJ). Prav tako je zelo pomembna razlichica krog III »silva; gozd« v mikrotoponimih Krog, Krozhec, Krozhishche poleg Okrog, Okroge, Okrogi, Okrozhica, Okrozhnice; primer. slovashko kruh »osamljen grm«, kruzhina »grmovje«; srbsko in hrvashko krug »leseni obod okoli studenca«, a tudi krug »gozd«; izprichan je tudi pomen »vrh, hrib«; rusko krjazh »klada, tram, grebe«, narechno »debelo drevesno deblo; chebelji panj; mochan moshki«; starorusko krjazhь »tram«, ukrajinsko krjazh »grich«; lahko tudi kъrь »grm« (ESSJ).

To se mi je zdelo potrebno podrobneje navesti ne le zaradi pogostih toponimov na osnovi krog s posebnimi pomeni, ki jih srechamo tudi onkraj danashnjega slovanskega prostora in v antichnih imenih, marvech veliko bolj zaradi arhaichnih izrazov loncharski krog, slovashko hrnchiarski kruh, cheshko hrnchirshky kruh, poljsko arhaichno  krag garnicarsky, rusko krug gьnchara itd. – saj je loncharski krog ali vreteno predstavljal v loncharstvu prvovrstno tehnoloshko inovacijo, ki je omogochala izdelavo lonchenine visoke kakovosti in najbolj dovrshenih oblik, in izvirno arhaichno slovansko ime potrjuje prvotno osvojitev napredne tehnologije brez morebitnega prevzemanja tujega imena, kar se praviloma ne dogaja, che je inovacija pridobljena ali uvedena od drugod, in je zato velikega pomena pri identifikaciji zgodnjega slovanskega tehnoloshkega prispevka!

 

PLUG

 

Najprej spregovorimo o plugu kot revolucionarnem poljedelskem orodju, ki se je sicer postopoma razvijalo iz preproste drevesne rogovile, katero je chlovek sam ali s pomochniki vlekel po zemlji, da jo je zrahljal. Toda prav plug z vprezhno zhivino je omogochil pravcato revolucijo pri obdelavi zemlje. Kdaj se je pojavil plug?

V Mezopotamiji in v Egiptu so uporabljali plug z volovsko vprego zhe v 3. tisochletju pr.n.sht. (in mogoche tudi zhe dolgo pred tem), v Indiji skoraj prav tako zgodaj. Prometne povezave v starem svetu so bile veliko hitrejshe, kakor si pogosto mislimo danes, in novica o tako izrazito praktichnem pripomochku, kot je plug, je navadno zelo hitro shla iz dezhele v dezhelo. Upodobljen je na skalnih risbah na Shvedskem iz srede 2. tisochletja pr.n.sht.,  toda to naj bi bilo celih tisoch let pred pojavom pluga na Kitajskem (ZGO I/2 str. 154).

Mario Alinei me je na mednarodni konferenci v Kobaridu maja 2003 seznanil, da v zvezi s teorijo kontinuitete in neolitske prisotnosti Slovencev na prostoru Vzhodnih Alp preuchuje med drugim imena poljedelskih orodij in tudi pluga, ter me vprashal, kako pravimo osrednjemu drogu, v italijanshchini bure, za katerega ni etimologije in je po njegovem slovanskega izvora iz osnove bor »ime iglavca«.

 

 

 

  Prirejena slika iz (ZIN)

           

             

Plug s kolci sestavljajo:

 

slovensko

   nemshko

   italijansko

 

 

 

1 – rochaj

– Handgriff   

– manico

2 – rochice

– Pflugsterze; Pflugstürze, Pflugkrüme (JAN)

– stegola

pluzhno telo (3, 4, 5, 6, 7)

Pflugkörper

corpo del aratro

3 – kozolec     , kozel, stebrc

– Griessäule; Pflugstöckchen; –pfeiler  (JAN)

– pila; pilone 

4 – pluzhna deska     

– Streichblech (Panzer-Abstreichblech)

– versoio

5 – plaz, pluzhna peta (ShLE); plaz podloga oralu ali leva rochica pri plugu (PLE); oplaz (JAN)

– Molterbrett (Pflugsohle (PLE), Pflughaupt JAN))

– suola1

6 – peta         

– Pflugsohle; Pflugschleife (PLE)

– suola2

7 – lemezh; ralo (JAN)

– Pflugschar  

– vomere

8 – chrtalo (parash (PLE))

– Messersech; Pflugeisen, Pflugmesser (JAN)

– coltro

9 – gredelj; zavora ? (JAN)

– Grindel, Gründel, Grendel; Balken; Baum (JAN)   

– bure

10 – streme gredlja

– Stellbügel, Stelbogen, Brücke, Joch

– staffa

11 – predpluzhnik    

– Vorschäler, Vorschneider

– avanvomere, scoticatore

12 – celinsko kolo    

– Landrat

– ruota di campo

13 – uravnalec globine

– ...

– regolatori di profondita

14 – vechni drog kolc s kavljem*

– ...

– timone con attacco

15 – brazdno kolo

– Furchenrad

– ruota di solco

16 – krstan, kristan (JAN)

– Pfluggestell

– ...

17 – obrachilo (JAN)

– Pflugkehre

– ...

18 – otika, vrklja (JAN)

– Pflugreute  

– ...

                                                       

 

Italijanski (narechni) sinonimi za plug: aratro (»oralo«, iz lat.ararae »orati«, izprichano na keltskem, germanskem, slovanskem, grshkem podrochju, negotovega izvora)  –  aratrello (dim. od aratro) – coltrina (gl. coltro »chrtalo, plug s chrtalom; nozh«, lat. culter, cultri, z negotovimi povezavami izven Italije, cheprav indoevropskega izvora) – perticara (od pertica »palica, drog, prekla«, lat. pertica (m), neznane etimologije) – spianapoggi (sestavljenka iz spian-are, lat. explanare<ex + planus »zravnati, zgladiti; podreti, porushiti« + appoggiare v pogovorni latinshchini *appodiare iz podium »podnozhje, podstavek«, kar bi se razumelo kot *»podstavek za rahljanje« (ZIN) (DEV), morda kakor v slovenshchini poznamo grebenalo (aratro affossatore). Drugi slovenski sinonimi: plug, oralo, ralo, (oralno) drevo.

Poglejmo podrobneje:

aratro, pomanj. aratrello, lat. aratru(m), iz osnove arare, lat. arare, ki naj bi bila indoevropska beseda (ZIN), s korenom aro, izprichana na keltskem, germanskem, slovanskem, grshkem (aroo), armenskem podrochju in morda povezljivo z ere »veslati«, kot da bi shlo za »veslati po zemlji«. Najdemo v besedi remo »veslo«, lat remus, starinsko *retsmos, iz korena ere, izprichan v Indiji, na Baltiku, v Grchiji (eretmos) in keltskem obmochju (DEV). Ne vem, koliko je oranje podobno veslanju po zemlji; po tem bi domnevali, da so bili poljedelci, orachi pred tem mornarji... Po mojem mnenju je smiselneje iskati izvor prek attrezzo »orodje«, v italijanshchino iz stare francoshchine atrait, iz latinskega attractu(m) »it. attratto; privlachen, zanimiv, mikaven«, izpeljano iz lat. adtrahere, sest. iz ad+trahere »vlechi«. Toda she vech! –  za tirare je etimologija negotova (ZIN)! Pach pa Devoto: (1) attrezzo »orodje« izvaja iz francoshchine attraits (it. attrazzi), vrnjeno  v ednino in krizhano s pezzo, pezza »kos, del«; ki je iz rekonstruiranega galskega *pettia in srednjeveshke latinshchine pettia (DEV); (2) attrazzo »privlek, privlachnost« iz stare francoshchine attraits (mnozh.) in to iz lat. attractum; iz attrarre lat. attrahere, krizhano z italijanskim trarre, lat. trahere, s podobnostmi na germanskem podrochju, ki pa izhajajo iz nekega zachetnega dh- in ne th-. Koren tragh, domnevno iz trahere, je anormalen z indoevropskega stalishcha; latinsko razlichico trag- namesto trah najdemo pri tranare, trainare, narechno *traginare »vlechi«, stopnjevano iz trahere z lat. -g- ohranjenim kot v primeru tragum; skoraj bi dobili neko razlichico korena trag(h). Tirare v vulgarni latinshchini *tirare, je vojashki termin, s katerim so oznachili vstop v vojashko sluzhbo; brez sprejemljivih povezav (DEV). Devotove tezhave, da ne najde reshitve za zaplet, v katerega se je sam potisnil z vztrajanjem na edinole galskem (!) izhodishchu, razumemo, ker nikakor noche sechi po tirati in trag, hrvashko tjerati »gnati, preganjati« < *terati, to je ponavljalni glagol od *terti »treti, muchiti«; tirati »gnati, poditi«, cerkvenoslovansko tirati »otirati, drgniti«, hrv. tirati se »pojati se«, cheshko tyrat, starinsko tirat »muchiti«, praslovansko *tirati je ponavljalni glagol od praslovanskega *terti, sedanjih *tьro »drgniti, treti«, od koder mnoge izpeljanke (SNO). Tako tudi Snoj pojasnjuje pod ralo, enako starocerkvenoslovansko ralo, hrv. in srb. ralo, rus. ralo, chesh. radlo, praslovansko *ordlo »ralo«, enako kakor litavsko arklas, letonsko arkls »plug«, vse iz indoevropskega  *harh-tlo »ralo, sredstvo za oranje«, iz istega izhodishcha she grshko arotron, lat. aratrum, staronordijsko ardr in armensko araur »ralo« (SNO).

 

She zanimivejshe je preuchevanje besede plug, cerkvenoslovansko plugъ, hrv. in srb. plug, rus. plug, chesh. pluh, praslovansko *plugъ, nekateri izvajajo iz germanskega *ploga, od koder staronordijsko plogr, starovisokonemshko pfluoc, nem. Pflug, vendar to iz glasoslovnih razlogov razlagajo kot izposojenko, pri chemer je najverjetnejshe izhodishche prav slovanski *plugъ. Njen izvor je iskati v praslovanskem glagolu *pluzhiti »vlechi, plaziti« (prim. chesh. plouzhit se »vlechi, plaziti se«) in dalje v indoevropski bazi *pleu- »premikati se, plaziti se«; tudi pluti, plavati (SNO.

 

 

Poglejmo si posamezne dele pluga podrobneje:

 

(1) Kaj je kozel ? Pletershnik navaja kozel »die Nase am Pfluge (der Theil, der das Streichbrett mit der Griessäule verbindet) – nos pri plugu (sestavni del, za povezavo pluzhne deske s stebrom)« (PLE). V srbshchini kozalac »u pluga  ona gredica shto sastavlja  gredelj i plaz; gredelj, der Pflugbalken (der Grendel), lat. temo [oje, gredelj], [prim. zadavacha]«; zadavacha  »kao oje u pluga od kola do prvijeh krpela«; krpela, krpele »das Verbindungswerk der Jochpaare Ochsen am pfluge, jugi pars [prim. krchale, krchele]«; krchale, krchele »razvali vilice kao krchale (kad ko mnogo govori)«; plaz »u pluga lijeva ruchica  na koju se dolje natiche lemesh«; gredelj »der Pflug balken; temo [prim. zadavacha]« (KAR). Kozelc – gre skozi gredelj v plaznico, pred njim je chrtalo (JAN).

Kaj pa je bure? Po mnenju italijanskih in drugih etimologov je:

bure – latinska beseda neznane etimologije, ki oznachuje gred (asse) ali osrednji drog (fusto centrale) pri plugu, na katerega sprednjem delu se priprezhe vlechna zhival (ZIN). Mario Alinei izhaja iz slovanske osnove bor – iglichasto drevo »Pinus silvestris«, na Dolenjskem in v Kobaridu izprichano tudi v pomenu »razzhagano deblo«; nekoch je bil verjetno pomen shirshi »gozd, vejevje«. Na tej osnovi poznamo vrsto izpeljank in krajevnih imen. Gre za sploshnoslovansko besedo in sorodno je samo v staronordijshchini borr in staroangleshchini bearu. Poleg razlichnih razlag, od indoevropskega izvora *  bhoru, *bhoruo do suponiranega venetoilirskega sorodstva (ESSJ). Marko Snoj dodaja, da rekonstruirajo indoevropski koren *bhar kot »nekaj ostrega, drevesna iglica, resa«, iz katerega je she cerkvenoslovansko bъrъ, hrvashko in srbsko bar »proso« < * »rastlina z ostrimi resami«, slovensko brada in sorodno ter po vsej verjetnosti tudi brin, brinje (SES). Sloviti italijanski etimolog Devoto pravi, da je bure, razlichica od bura, lat. buris, brez vsakrshne verodostojne povezave; bura »drog pluga«, latinsko bura, razlichica od buris, ki nima zanesljivih povezav (DEV). Battisti-Alessio pravita, da je bora izprichana beseda shele v 14. st., s pomenom »drevesno deblo, steblo; shtor, chok, panj«, iz severnih krajev Italije, Lombardije, Veneta, Emilije, na ladinskem podrochju, primerljiva z engadinsko buorra »kos debla; skupek, kepa snega, ki se med valjenjem vecha, gruda«, z izpeljankami borin »sesek«, borlo »valj«, borela »koleshchek, pogachica na kolenu, iver, okrogel vojashki shchit« ipd., iz neke domnevne teme *borro »nekaj okroglega«, predlatinskega izvora (BAT).

Shlenc prevaja bure »oje« (SHLE). Zanimivo je, da v slovenshchini poznamo za plug poleg izrazov oralo, ralo she drevo, ki dokazuje neolitski nachin obdelave zemlje, ko so primerno mochno drevesno vejo s kljuko vlekli in tako brazdali zemljo (kar je she danes mogoche videti pri primitivnih kmetovalcih Azije in Afrike). Povsem logichno je, da so z razvojem na tako drevo dodajali posamezne izboljshave, med katerimi so nadvse pomembni kovinski lemezh in rochici, toda v osnovi je ostalo osrednji del orala drevo ali bor, ki je tako zgolj drugo ime za drevo.

Poleg tega je s tem v zvezi pomemben slovanski izraz boriti (se) »bojevati (se)« [na Gorishkem tudi »potiskati, riniti«], kar naj bi izhajalo iz indoevropskega korena *bherh »obdelovati z ostrim orodjem« (SES), slednje bi morda veljalo kot izhodishche za »boj, borbo«, medtem ko bi v pomenu »potiskati, riniti« morali poiskati drugachno osnovo. Bezlaj navaja za boriti tudi pomen »poditi, gnati, pojati« (ESSJ), kar se mi zdi ustreznejshe za razlago pomena »bojevati, prepirati (se); suvati z rogovi« ali pa tudi »potiskati, riniti«.

Vse to kazhe na dvojni, a sovpadajochi pomen drevesa-bora kot kmechkega orodja, po eni strani je to najprimitivnejshi plug iz drevesa, po drugi je za tako obdelavo zemlje potreben poseben delovni prijem: riniti, potiskati, suvati; za oboje pa imamo preprichljivo slovansko osnovo.

 

Izpeljava iz latvijskega puraz "jadro" (iz *purjas), kar je izposojeno iz letonskega buras, kazhe, da sloni na glasovni podlagi (VAS). Vasmer nakazuje baltsko izhodishche, s chimer je utemeljeno sklepati, da gre za skupno baltsko-slovansko osnovo. Toda prav buras je mogoche primerjati z etimoloshko nerazlozhljivim bure »gredelj pri plugu«. Poleg tega imamo she:

perenica »rochica pri kmetskem vozu« (PLE),

parez »kol, s katerim pri svinjaku pastir svinjko odganja« (PLE); vech pri obravnavi jadra.

 

Zame je nadvse preprichljiva potrditev slovenski izraz pribor »predmeti, priprave, ki se uporabljajo pri kakem opravilu, delu sploh«! Skratka izraz, ki je sinonim za »orodje« in seveda tudi za kmechko orodje. Bezlaj (ESSJ) tega sicer posebej ne obdeluje, marvech pod brati, a nam Snoj razlozhi, da smo Slovenci to prevzeli od Chehov shele v 20. st. iz njihovih izrazov prěbrat, prěbirat »prebrati, prebirati«; s prvotnim pomenom besede, verjetno * »kar je izbrano (za dolochen namen)« in nas napotuje na brati. To pa je v starocerkvenoslovanshchini bьrati, sedanjik bero »zbirati«, kar poznajo drugi slovanski jeziki iz praslovanshchine * bьrati »nabirati, zbirati«, sorodno s staroindijskim bharati »nese«, grshko phero »nesem«, lat. fero, alb. bie, armensko berem »nesem«, gotsko bairjan »nositi, prinesti, roditi«. Indoevropski koren *bher- pomeni »nesti«, to je razvidno she iz slovenshchine breme, breja ipd. (SNO). Ne oziraje se na Snojevo razlago, so sploshnoslovanski pojmi z osnovo bor v zlozhenkah (z-, po-, na-, od-, iz-, raz-, o-, pre-) dovolj trdna opora za izpeljavo v pomenu dejavnosti, postopkov, pripomochkov in izdelkov v zvezi s chlovekovim delom, delovanjem! 

 

 

(2) stegola (tudi stevola) »rochica pri plugu«; na nashe veliko presenechenje tudi za ta izraz ugotavljajo jezikoslovci, da je iz latinskega stiva(m), neznane etimologije. Osnova je steg- s pomanjshevalno pripono –ola. Stegolo je verjetno iz iste osnove in pomeni »leseni drog za prenos vrtenja s kril na mlinske kamne« (ZIN). Druga dva italijanska etimologa Battisti-Alessio pravita, da je izraz stegola prvich zaznan v 16. st. in v poljedelstvu pomeni »rochaj pluga«, najti je tudi izraz stevola. Domnevno prihaja iz osko-umbrijskega in ustreza latinskemu stiva »vomere; lemezh, ralo«, z metatezo v milanskem narechju streva, v piachentinskem pa strevda, a tudi v lukanskem stievola. Beseda zahodno-panromanska. Podoben je izraz stegolo, prvich zapisan 1805, lesen del pritrjen na krila mlina na veter, s katerim obrachajo mlinske kamne; prim. steccolo, stegola (BAT). Stecca naj bi prishla v italijanshchino iz gotskega stika »palica, kol«; toda stecco iz langobardskega  stek »palica«; iz teh osnov npr. steccare »ograditi s plotom iz kolov«, steccaia »utrditev rechnega brega s palicami in koli« ipd. (ZIN).

Slovensko stegne, stegna »navadno z dvema plotoma ograjena plot za zhivino«, znano v krajevnih imenih in priimkih, starocerkvenoslovansko stьgna »cesta, ulica«, podobno v drugih slovanskih jezikih tudi v smislu »strnishche, pashnik; razpotje; steza«, praslovansko stьgna »priti, prihajati; steza« (ESSJ). Srbsko in hrvashko stega »discipline; check, control«; stegnut(i) »astringent, tied, bound«. Vse to kazhe na funkcijo rochic, da z njimi moremo ravnati s plugom, ga usmerjati, kar pojasnjuje izvor besede. Primerjava med slovenskim stegno, stegnenica, praslovansko *stozherъ, *stezherъ, *stogъ tudi v pomenu »roka, rama, pazduha« z latinskim tignum(<tegno) »tram, hlod« kazhe na gradivo ali obliko rochic. Dodatno nas k takemu mnenju navaja (iz)tegniti iz osnove teg(niti), starocerkvenoslovansko sъtegnoti »zvezati, zategniti; vlechi, raztegovati« in po nekih vzporednicah tudi »oje; drog« (ESSJ). Pri tem upravicheno domnevamo na slovanski izvor tega izraza.

 

 

(3) versoio »pluzhna deska«, italijanski etimologi razlagajo, da gre za besedo v severnoitalijanskih narechjih, izpeljano iz pogovorne latinshchine *versoriu(m), iz versus, vertere – delo pluga za obrachanje s chrtalom (coltro) in z lemezhem (vomere) odrezane prsti (ZIN). Ker versoio »pluzhna deska« rabi za obrachanje, vrtenje prsti, si poglejmo dve mozhni razlagi za slovansko izhodishche. Prva je vrsta, starocerkvenoslovansko vrъsta, ki ima v rushchini pomen dolzhinske mere (1066 m), v cheshchini pa vrsta »plast, sloj«! Praslovansko *vьrsta je v zhenskem spolu posamostaljeni pretekli trpni delezhnik glagola *vьrteti, kar je prvotno pomenilo *»obrnjena, zavrtena«. Vrsta je poimenovana kot *»obrat« zato, ker orach, ko zorje eno vrsto, obrne in zachne orati drugo (SES). Druga mozhnost je vrshiti, cerkvenoslovansko in *praslovansko  vrъshiti »delati, izdelovati« iz osnove *vьrhъ »delati vrh, zakljuchevati neko delo« (SES). To utemeljuje poimenovanje z rezultatom delovanja »pluzhne deske«, ki obrne zemljo potem, ko jo chrtalo in lemezh odrezheta.

 

(4) vomere »lemezh - rezilo pri plugu«, v vseh slovanskih jezikih v enakem pomenu, starocerkvenoslovansko lemeshь (SES). Soroden je tudi izraz lemez »streshna greda, shkarnica; krmilni drog pri splavu«, kamor prishtevajo tudi cheshko lemez »kol, drog«, luzhishko lemez, lemjaz »klin pri lestvi«, rusko lemega »voz lojtrnik«, slovashko olemazit »pritrditi seno z zhrdjo« itd. Praslovansko *lemegъ, *lemezъ »greda, s katero so utrdili slamnato streho« (ESSJ). Italijanska etimologija izvaja vomere iz latinskega vomis, vomeris, ki morda izhaja iz nekega starinskega izraza wogwhsm z nekakshnimi pomeshanimi povezavami na germanskem, baltskem in grshkem podrochju (DEV); vomere (†bomere) »rezilo na plugu, ki vodoravno prerezhe odrezek zemlje, ki se med oranjem preobrne« (ZIN). In tudi Battisti-Alessio vomere, v 16. st. vomero, v 17. st. bombero, 1874 bombere, podezhelski izraz bomberaia, »zhelezni del pluga, ki rezhe zemljo«, lat. vomis (vomer, vomeris), prim. gomere, gombro, güembre. Oblike, ki zahtevajo vo-, morda zaradi vpliva vomere – vomitare [bruhati] »naprava, ki bruha zemljo«. V Toskani je razshirjena oblika *vomerea, kar bi bilo lahlo literarna tvorba (BAT).

Ker naj bi izraz prishel v italijanshchino prek latinshchine bodisi s severa ali jugovzhoda Evrope, ki ga upravicheno shtejemo za podrochje poseljeno tudi s Slovani, je primerno poiskati zanj slovansko primerjavo. Izhajajoch iz suponiranega wogwhsm, je mogoche izhajati iz vegast, vegav »kriv, neuravnoveshen, posheven, postrani ipd.«, vegati »omahovati, majati (se), kriviti (se)« in vegniti, prevegniti, razvegniti; praslovansko *vegъ »kriv, majav, gibek« je sorodno s staroindijskim vega »mochno, sunkovito,  premikanje« ali vijate »vali se, dviga se« (SES). Drugo mozhnost nam ponuja sestavljenka iz praslovanskega *u- »proch, stran, od« in osnove mreti, starocerkvenoslovansko mreti, praslovansko * merti, iz indoevropskega korena *mer-, ki kazhe na sorodno bazo merh »stiskati, tlachiti«, praslovansko *mьrva; »zdrobiti, zmrviti« (SES), kar se lepo ujema s funkcijo lemezha.

(5) Potem imamo she sestavni del pluga coltro († cultro). Kako prevajati coltro, kot »chrtalo« ali kot »lemezh«?

Valjavec prevaja coltro »plug, oralo« in vomere »lemezh« (VAL); medtem ko Shlenc coltro »chrtalo, plug (s chartalom)« (ShLE). Tavzes navaja lemezh »vomere« (TAV).

Bezlaj obravnava chrtalo kot »lemezh, nozh pri plugu«, v 17. st. izprichano zhertalu »vomer«, kar se ne ujema z drugimi navedbami, saj naj bi bilo chrtalo tisto, ki rezhe vertikalno, pred lemezhem, ki rezhe horizontalno. Bezlaj she dodaja primerjave s srbskim in hrvashkim crtalo, crtak »lemezh«, bolgarsko chъrtalo, cheshkim chertadlo, starocheshkim chrtadlo, dolnjeluzhishkim certadlo. Vse izvedeno iz praslovanskega *chersti, *chъto »rezati«, izhodishchno indoevropsko  *kert- »rezati« (ESSJ). Po vsem sodech, je smiselno coltro prevajati kot »chrtalo«.

Italijanski etimologi izhajajo iz latinskega cultru(m), [culter, cultri »coltello – nozh« z negotovimi povezavami zunaj Italije, cheprav je jasna indoevropska tvorba (DEV)] indoevropskega izvora, rezilo pred lemezhem, ki prerezhe zemljo navpichno. Vzporednica je cultro »coltello per scopi rituali – nozh za obredne namene«, iz latinskega culter (ZIN). Battisti-Alessio pravita, da je bil ta izraz coltro (-uolo) prvich zapisan v 16. st., tudi kot coltellino [nozhek]; coltello dell'aratro »(ShLE) prevaja: chrtalo«; vomere »(ShLE) prevaja: lemezh, lemezhnica, ralo«. V Toskani je corton, latinsko culter, -tri (cultru, cultra) »coltello, specialmente quello dell'aratro, [nozh, posebej tisti pri plugu]«, etimolgija je neznana. Na severu Italije  coltra, coutra, coltre, francosko coutre, provansalsko coltre, aragonsko cuitre, kar je preshlo v baskovshchino golde, anglosaksonsko culter in irsko coltar (BAT). Torej tudi Battisti-Alessio meshata chrtalo in lemezh!

Kaj naj bi pomenilo, da gre za povezave zunaj Italije, a obenem za indoevropsko besedo? Slovanska primerjava lahko sloni na klati, praslovansko *kolti »rezati, bosti, lomiti, razbiti, tolchi« iz indoevropske osnove *kelh z enakim pomenom. Ampak v slovenshchini imamo obilo izpeljank: kolina, koljem, kol, kalati, okel, klatiti, kliti, kal, klin, klada, kladivo, klas, kar kazhe na izvirno, staro in besedotvorno slovansko osnovo, ki jo je kaj lahko spraviti v zvezo z »nozhem za klanje v obredne namene«, saj je bil v davnini daritveni ritual zaklati zhival.

 

(6) Pri plugu je znachilen she en izraz: suola [del aratro] del pluga, ki drsi ob nezorani steni brazde, v ljudski govorici tudi sola,  iz latinshchine sola, solum »soglia«, preko solea(m)  »sandalo, suola«. Soglia »prag« (ZIN). Soglia, v pogovorni latinshchini *solja, klasichno solea »sandal«, pomensko krizhanje s starovisokonemshkim izrazom swelli (nemshko Schewelle) »soglia – prag«. Solea je zhenska samostalnishka oblika pridevnika *soleus »pripadajoch solum«, iz indoevropske teme selo- »chloveshka naselbina, ki lezhi ob obdelovalni zemlji«, v latinshchini v pomenu »hisha«, na germanskem, baltskem in slovanskem obmochju v pomenu »naselbina, naselje, vas« (v rushchini selo »naselje«, langobardsko sala »zgradba«, nemshko Saal »sala«) (DEV). Suola, latinsko solum, izvirno selo-/solo-, izprichano na slovanskih, baltskih in germanskih podrochjih, primerljivo s sala (DEV). Za suola, ki jo S. Shlenc prevaja kot »pluzhna peta«, obenem navaja tudi ladjarsko razlichico s pomenom »sanishche, drcha« (ShLE). Ta poslednja razlaga »sani(shche)« smiselno nedvoumno napotuje na funkcijo »pluzhne pete«, gre za sani. Cerkvenoslovansko sani; saonice  (po disimilaciji v *sanьnice > +salьnice); praslovansko *sani nima zanesljivih zunajslovanskih vzporednic (ESSJ). Mogoche pa je izraz pojasniti v izhodishchnem pomenu *»kar se plazi, drsi« ali »stran, bok« (SES). Mislim, da je razlaga povsem smiselna za ta sestavni del pluga.

 

(7) kurelj »pri plugu lesen klin, na katerega se natika gozh (der Riemen, der den Dreschflegel mit dem Stiel verbindet; der Jochriemen, die Jochwiede, die die Deichsel an dem Joche festhält; das Pflugband, das den Pflugbalken mit dem Radgestell verbindet), vezhocha gredelj na kolca«; vozh »der Strick« [vozhagozh »usnjen obrochek, ki rochnik s cepcem vezhe«], ki vezhe gredelj na pluzhna kolca; kurgelj (zhelezni klin na gredanjici). Narechno najdemo ponekod purgelj iz nem. Prügel, drugod, tudi na Primorskem koresh (der Fortstecknagel am Pfluge, der Stössel) ali korezh (iz ital. carreggia, nem. Riemen), pravi Pletershnik (PLE). Vendar bi iz  carreggia glasoslovno sicer lahko izpeljali korezh, smiselno pa z dokajshnjo tezhavo, razen da je osnova carro »voz« in torej plug pritrdimo na kolca (ZIN), che naj bi bil korezh samo lesen klin pri plugu, na katerega se natika jermen, ne pa kolca sama. Osnova carro »voz na shtirih kolesih«, lat. carru(m), naj bi prishla v latinshchino iz galshchine kot lat. curru(m) »voz na dveh kolesih«, to gre priblizhati currere »it. correre, techi«, kar je iz korena  kers »techi, dirjati (s konjem in vozom)«, razshirjeno na keltskem in germanskem podrochju; v nemshchini Ross »konj (dirkalni)«, primerjati s corso, ki je preteklik od correre lat. currere, cursum, indoevropskega izvora, analogen starinskemu *curs-to-m (ZIN) (DEV). Bezlaj pod kurgelj sklene, da so besede tako prepletene med seboj, da ni mogoche razlikovati izhodishch (ESSJ). Pach pa Bezlaj pod geslom kurec opozarja na slovanski koren *kurъ, ki je poznan v imenu drevesa ma-kur < macesen, maklen (ESSJ), kar bi bilo za funkcijo klina pri plugu povsem ustrezno!

 

 

BRANA

 

Zelo pomembno poljedelsko orodje je:

brana ; izraz naj bi izhajal iz indoevropskega *bherh »obdelovati z ostrim orodjem« (SES);

brana (1) »die Egge; izorano njivo z brano povlachiti, auseggen«; (2) rezjansko: brani podobne rechi: die Gitterthür [mrezhna vrata]; das Fallgatter [varovalna mrezha]; das Sägegatter [zhaga gater]; primorsko: jarem; gorishko: eine Abtheilung der Getreideharfe [razdelek kozolca]; primorsko: okno, shtant; das Brückenjoch [kobilica]: most v pet bran; dolenjsko: die Riegelwand [krozhni zid]; gorishko: der Rost (im Bauwesen) [gradbeni oder]; dolenjsko: hisho na brano (pilote) zidati; na Igu: hishe na brane zidajo na mochvirju; der Bratrost [zhar, reshetka za peko]; das Rastrum zum Linieren des Notenpapiers; gorishko: das Hackbrett (ein Musikinstrument) – cimbal; das Clavier bei den Tuchmachern (PLE);

brana Egge (JAN);

brana »die Egge«, narechno tudi »loputa na vratih; okno v kozolcu; mostni jarem; pilot«; rezijansko bran »vratca poleg glavnega vhoda«; verjetno k temu branich »majhna lesa«, branik »choln iz enega debla« (Trst); v 16. st. sbrano vlazhiti »occare«. Sploshnoslovanska beseda  srbohrvashko borona, poljsko brona, kashubsko barna, cheshko in slovashko brana, gornjeluzhishko in dolnjeluzhishko brona. Praslovansko *borna navadno izvajajo iz indoevropskega  *bher »razriti«, latinsko forare, starovisokonemshko boron »vrtati«, lotishko berzt, berzhu »treti, drgniti«, grshko φαρόω »orjem«, φάρω »drobim«. Drugache, manj verjetno Oshtir rekonstruira praslovansko *bartna in to primerja s predromanskim ferrum (ESSJ).

 

Po mojem mnenju je smiselno izvajati brana iz bruno, ker she danes v primitivnem poljedelstvu vlechejo hlod ali desko chez zorano njivo, da tako razbijejo grude in poravnajo prst. Bruno »klada, hlod«, narechno tudi brun ipd., v rabi tudi brvanje »stavbni les«, pobruncati »z bruni utrditi blatno pot«. Srbsko in hrvashko brvno, rusko brevno in podobno v drugih slovanskih jezikih. Praslovansko naj bi bilo *bъrvъno ali * bъrъvьno. Zunajslovanska sorodstva se ne ujemajo s slovanskimi oblikami (ESSJ).

 

Italijansko erpice »brana«, latinsko (h)irpice(m) iz hirpus, samnitsko ime za »volka«, njegove zobe so primerjali z roglji na brani (ZIN); tudi Devoto razlaga podobno erpice, latinsko hirpex, povezano s hirpus, samnitsko besedo za »volka«, brez vsakrshne povezave zunaj Italije; erpice je tisto, kar ima zobe kakor volk; latinska oblika ustreza hirpus in hircus; glej she irco. Irco arhaichno »kozel« iz latinskega hircus, she starejshega *hirquos, je regularna latinska oblika glede na hirpus »volk« pri Oskih, vendar brez vsakrshnih verodostojnih povezav; za narechni glagol *hirpere glej she ispido. Ispido iz latinskega hispidus, brez ochitnih povezav z drugimi jeziki, morda iz nekega *hirspidus, krizhano s *hirsu (glej irsuto) z glagolom *hirpere (glej irco) povezano s hirpex (glej erpice) in s pridevnishkim sufiksom –idus. Irsuto iz latinskega hirsutus, izpeljano iz *hirsu kakor astutus, cornutus iz astu, cornu; povezave  s hirstu »peloso – kosmat, dlakav« in hispidus, cheprav po pomenu primerljive, niso preprichljive, glej irto in ispido. Za krizhanje s pectus glej pettoruto, ki je krizhanje med latinskim pectorosus in hirsutus (DEV). Ta Devotova zapletena razlaga ochitno kazhe na zagato, iz katere ni dobrega izhoda.      

 

Na Gorishkem pomeni brana tudi jarem, ki ga Bezlaj obdeluje pod geslom igo, izhesa, igesa »jarem, vaga pri vozu«, narechno tudi jug, v 16. st. jug »jugum«, tudi joga, jega pod vplivom Joch; dalje igev, igve, igelj, iglja; izvedenka igesenica »veriga, ki vezhe igo na oje«; podizh »Jochpolster«, igovec »vprezhni vol«, igovnica »Jochweide«. Srbsko in hrvashko zastarelo igo »jarem, suzhnost«, bolgarsko igo, cerkvenoslovansko igo, izhesa, iga, rusko igo, narechno jigo, jugo, ligo, lugo tudi »blazina pri saneh«, kashubsko jigoe, cheshko jho, narechno ihoch, polabsko jaidü. Praslovansko *jьgo iz starejshega *jъgo iz indoevropskega *iugom, primerljivo z latinskim iugam, staroindijskim yugam, grshko ζυγόν, nemshko Joch »jarem« ipd. Slovensko, rusko in poljsko jugo kazhe na dvojen razvoj v praslovanshchini (ESSJ). Brana je v nemshchini »die Egge«, kazhe vse znachilnosti razvoja iz tematske osnove igo, to je pa povezano s temo, ki jo Zingarelli navaja pod giogatico italijanski giogo ali †iugo, latinsko iugu(m), indoevropskega izvora (ZIN). Pach pa Devoto razvija takole giogo, latinsko iugum, beseda v temelju iz indoevropskega besednjaka, shiroko izprichana, identichna v grshchini zygon, v sanskrtu yugam, v hetitshchini yugan v nemshchini Joch, vse iz yugom. Koren je yeug, ki z nosnim infiksom [vmet soglasnika v besedo, npr. pondirek za ponirek] daje v latinskem iungere, z bolj ali manj znatnimi alteracijami se tema pojavlja na baltskem, slovanskem, keltskem in armenskem podrochju (DEV).

Slovensko jarem je enako v starocerkvenoslovanshchini jarьmъ, hrvashko in srbsko jaram, sorodne she rusko jarmo in poljsko jarzmo. Praslovansko *arьmъ (in *arьmo) < indoevrospko *harhimo je tvorba iz indevropske osnove *harhi »sklopiti, sestaviti«. Prvotni pomen besede je torej  *»tisto, s chimer se povezheta, sklopita (dve vprezhni zhivali)«. Blizhnje sorodne besede so lat. arma »oprema«, mlajshe »orozhje«, armensko yarmar »ustrezen« in morda staronordijsko jormunu »govedo, konj«. Sorodno je tudi jermen in verjetno rad, neroda (SES). Zanimivo, da Bezlaj v (ESSJ) ne obdeluje posebej tega gesla, implicitno pri pri geslu  jermen.

 

OSLA

 

Osla »brusni kamen« naj bo le en primer prastarega orodja, ki ga je chlovek uporabljal zhe v kameni dobi, za oslo poznamo latinsko cos »brus, osla« (ESSJ). Medtem ko Snoj izvaja: iz nekega pozabljenega glagola s pomenom »brusiti, ostriti« iz indoevropskega *haki »ostrina« iz korena *hak »oster«, tvorbeno blizu je anglosashko egle »rese«. Gl. osina, oster, ost (SNO). Nadvse presenecha, da naj bi osla izhajal »iz nekega pozabljenega glagola«, torej gre za zelo star jezik, toda po drugi strani je to primerljivo z osina, ost, oster, kar vse sodi k elementarnemu besednjaku davnega chloveka. Ochitno je zhe takrat nastala nasha beseda osla, ki je bila kamenodobnemu – vsaj neolitskemu – chloveku nujen pripomochek pri ostrenju, prebadanju, izdelovanju osti, a ne nazadnje kazhe osina na podrobnejshe razchlenjevanje posameznih delov rastlinskih plodov, kar je mogoche povezati z nabiralnishtvom in zgodnjim prehodom na poljedelstvo.

 

OZARA

 

Ne bom se loteval pomena in razvoja imen za polje, njiva ipd., nekaj o tem sem omenil v svojih prejshnjih knjigah, toda pojem ozare je povezan z obdelovanjem zemlje z vprezhno zhivino. Zakaj? Beseda ozara pomeni »travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obracha plug«, narechno tudi »prechna brazda na koncu njive«, vozara, vzara, zara in razara v enakem pomenu. Knjizhna razlichica ozara je standardizirana iz gorenjskega narechja, kjer se je beseda razvila iz vzara, to je verjetno izpeljano iz sloven. *vzarati < *vzorati »obrniti plug pri oranju«, vz- »nazaj, gor« +  orati. Iz tega glagola je z drugo predopono izpeljano spodnjeluzhishko zawora, zawor »ozara«; gl. orati (SNO). Skratka tudi takshne podrobnosti, da ne nashtevam she drugih, ochitno kazhejo na pradavno in predvsem izvirno slovansko poimenovanje funkcionalnih poljedelskih pojmov. V tistem obdobju pa je predstavljalo obvladovanje poljedelstva prvovrstno tehnoloshko inovacijo, zato tudi prazgodovinarji govore o – neolitski revoluciji.

*

Poimenovanj za orodja in druge pripomochke,  ki so bili predmet podrobnejshih preuchevanj paleolingvoistov, se je lotil tudi Karel Oshtir, vendar tu ne bom navajal njegovih obsezhnih in nadvse izzivajochih etimologij, ki v veliki vechini primerov vodijo, po njegovi teoriji, do predindoevropskega – megalitskega – jezikovnega substrata oziroma do predpraslovanskega jezika. Mario Alinei kot tvorec (dolge) teorije kontinuitete, ki pravi, da so bolj ali manj danashnja ljudstva Evrope zhivela zhe najkasneje v neolitiku na ozemljih, kjer danes zhivijo, med njimi seveda tudi Slovenci, to utemeljuje med drugim tudi z analizo besednega zaklada; tako npr. je po njegovem mnenju beseda kozolec evidentno slovenskega izvora, je pa razshirjena po Vzhodnih Alpah in s tem dokazuje davno poseljenost tega prostora s predniki Slovencev.

Ker sem veliko toponimov obdelal v svojih dveh prejshnjih knjigah, bi se tu dotaknil le nekaj redkih, ki so za podrochje Banjshic v povezavi s svetolucijsko kulturo she posebej znachilni.

 

BANJSHICE

 

Pokojnemu slovenskemu akademiku Francetu Bezlaju je njegova sodelavka dr. Metka Furlan zbrala in uredila jezikoslovne spise, ki so izshli leta 2003 (BEZ I/II); to je nadvse lepo in koristno dejanje, ki dostojno predstavlja nashega pomembnega jezikoslovca, saj bi sicer bilo zelo tezhko dokopati se do njegovih shtevilnih del, objavljenih v najrazlichnejshih revijah, zbornikih in knjigah.

Tam si lahko preberemo tudi njegova razmishljanja o Banjshicah in okolici. Med drugim:

 

»Imena Bate, Baske, Banjshice kazhejo naravnost na etnikon *Venti. Bate so kakor Benetke iz *venetici akuzativ pluralis iz *Venti in izkljuchiti moramo primerjavo z albanskim vënt, vëndi »bivalishche«, kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob cesti med Oglejem in Siskom. Takshna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija nashega ozemlja v rimski dobi zelo povrshna in omejena v glavnem na rimske vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg vulgarne latinshchine tudi she ilirovenetske govore.« (BEZ I, str. 140)

In naprej v prispevku Ime Slovenec – po seminarski nalogi Toma Koroshca priredil za tisk F. Bezlaj: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno, so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255)

»Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)

 

Bezlaj obravnava Banjshice tudi v svojem Etimoloshkem slovarju slovenskega jezika pod geslom toponima Benetke, izvedenke Benechija, Benechan, pridevnik benechanski; v 16. st. Benetki (Trubar), Benezhani (Bohorich), v 18. st. Benetki, rodilnik Benetek (Megiser), s'Benetku (Kastelec), mestnik u'Benedkih (Rogerij), narechno she Benitcьh (rezijansko), Banitkah poleg Banitke (rezijansko) iz starega ktektika Bьnetьci, Bьnetьke (Ramovsh); italijansko  Venezia iz star. Venetia, toda nem. Wenedig je sprejeto s slovenskim posredovanjem prek chesh. Benatky. Kakor slovensko tudi srbsko in hrvashko Mljeci, Mnjeci, starejshe in narechno Beneci, Bneci (Cres), od 13. – 17. st. Beneci, narechno Beneće (Skok). Izhodishche je ime antichnega ljudstva Veneti, pisano tudi Venethi, Venedi, Venadi, Оύενθι, Βεριδοι (<Βενιδοι), Ούεν(ε)τικος κολπος – Baltsko morje (Niederle, Manuel), dalje tudi 'Ενετοι v Italiji, Enedi v Iliriji, Veneti v Galiji (Armorica), lacus Venetus v Alpah (Krahe). Grshko ime Ούενέται uporablja Ptolomej v 2. st. za Slovane, tudi Skandinavci imenujejo Pomorjance vindr, vindland, Finci imenujejo Ruse Venäjä, Nemci Luzhichane, Pomorjance in Slovence Winden<starovisokonemshko Winida (Mikkola); k temu pridevnik windisch in priimek Windischer (Kossina). Oshtir izvaja tudi grshko 'Αντοι, latinizirano Antae »Anti«<vety. Ni pa mogoche dolochiti , ali je slovanski toponim Bate, narechno tudi bete, bętę, leta 1200 Beht, 1291 in Betach, 1300 Betackh, Betockh<* bętę  (–*vętę) poleg Baske<*bętьskę in Banjshica<* bętьs'k-ica (T. Logar) iz slovanskega * vętę (–Anti) ali iz nekega kasnega refleksa za Veneti. Much izvaja Veneti iz indoevropske osnove kakor germansko *weni, staroirsko fine »prijatelj«; soglasha Krahe; toda Brandstein predpostavlja indoevropsko *uenom »gozd« (ESSJ). Vasmer nam daje dodatno iztochnico venok »kranz, venec«, cheshko vinek, poljsko wianek; venec in vitь iz  *venъ (VAS).

 

Tako torej Bezlaj razgrinja slovansko izhodishche za te toponime, ki jih sochasno po eni strani povezujejo razlichni avtorji z Anti in Slovani, po drugi strani pa z Veneti, med katere bolj ali manj odkrito postavljajo enachaj.

 

IDRIJA

 

Zakaj se mi zdi pomembno sem vkljuchiti ta toponim oz. hidronim?

V luchi Oshtirjeve metodologije, ki na svojski nachin obravnava zakarpatsko podrochje kot "pradomovino Predslovanov", o chemer sem obshirno pisal v zgornjih poglavjih, je zanimivo, da se poleg Idrij(c) na nashem ozemlju pojavljata dalech proch she reka in kraj Idrica na severozahodu Rusije.

Idrija, Bezlaj pravi, da je verjetno venetskega izvora (ESSJ). Seveda se moramo vprashati, ali obstaja kakshna venetska osnova, na katero bi se lahko oprli v tem in vseh primerih, ki jih obravnavamo in se nanashajo na venetskost Banjshic in njihovega okolja. Che bi se oprli na skromno dedishchino dokumentiranih (po mnenju strokovnjakov) venetskih besed in tako tudi v Pellegrini-Prosdocimi La lingua venetica (PEL), bi se znashli v tezhavah – tam redko najdemo ustrezne osnove.

 

Za primer, kako razlichni italijanski etimologi razlagajo, vzemimo: Judrio (+Idrija), reka v Furlaniji, ki teche izpod Huma (905 m) na zahodu naselja Volzana (+Volche pri Tolminu) in se po 55 km steka v Torre (+Ter) juzhno od kraja Romans (ob Sochi), ta pa v Socho. Vse do leta 1915 je Judrio razmejevala Italijo in Avstro-Ogrsko. Prva omemba leta 1247 "super ripam Judri", nato 1255 "sub vado Judrii", 1456 "lu gludri"; hidronim je primerljiv z imenom reke Ledra, tudi ta je v Furlaniji (leta 1294 "aque Edre", 1298 "aque Ledre" itd.). Obe imeni sta neznanega izvora, zelo verjetno sta predlatinski, saj nas spominjata na gr. ϋδορ »voda«, kjer ne moremo izkljuchiti povezave, che dopustimo povezavo preko neke latinizirane oblike (Frau 1978) (UTET). Pirona razvija Judri (Udri, Ludri), Judrio, (+Idrija pod zahodnimi obronki Gorishkih Brd) hudournik z gore Colaurat (+Kolovrat), ki se steka v Torre (+Ter) pri Tapogliano (PIR).

 

Na ozkem ozemlju Tolminske imamo tri reke z enakim korenom, ki so vse pritoki Soche: najbolj znana je Idrijca, ki priteche iz okolice Idrije in se pri Mostu na Sochi izliva v Socho; druga Idrija, ki je vechji potok, priteche izpod Matajurja pri Starem selu in pod Kobaridom steche v Socho; tretja Idrija izvira jugovzhodno od Matajurja izpod vrha Sleme v pogorju Kolovrata.

 

Rutar omenja: »Enako spominja Idrija ali Vidrija na sorodnost slovenshchine z ilirskim in grshko-latinskim jezikom (Letopis Matice slovenske 1877, Trstenjak str.89)« (RUT str.8).

 

She ena Idrica!

 

Zelo zanimivo, da se pojavlja zelo dalech na severozahodu Rusije (blizu meje z Latvijo) ob reki Idrica,  pritoku 427 km dolge Velikaje (ki se pri Pskovu izliva v Pskovski jezero, to je povezano s Chudskim jezerom),  kraj z imenom Idrica! V tistem predelu je v zgodnjem srednjem veku zhivelo slovansko ljudstvo, imenovano Sloveni, v nasprotju do drugih slovanskih plemen v blizhnji in daljni soseshchini, ki so imela drugachna imena. Francoski slavist Francis Conte je v svojem delu Slovani (CON) zapisal, da se je v srednjem veku del Slovencev (!) odselil dalech na sever v blizhino Ilmenskega jezera, kjer so ustanovili slavni Novgorod, in ti so potem nosili stoletja dolgo ime Sloveni ter se lochevali tudi po jeziku od juzhnejshih Rusov.

Mesto Idrica je sredishche (po rusko) Idrickogo rajona v Velikolukshki oblasti Rusije, ob zheleznishki progi Moskva-Riga, 113 km zahodno od Velike Luke.

V Velikolushki oblasti (tu je bil rojen znameniti skladatelj Musorgski) so vechji kraji: velika Luka, Nelidovo, Nevelj, Novosokoljniki, Opochka, Holm, Toropec, ki je eno najstarejshih mest v Rusiji itd. Na tem podrochju z nad tisoch jezeri (najvechja so Zhizhichko, Vselug, Boljshoj Ivan, Peno, Sebezhsko) je zgornje porechje velikih rek Volge (v antiki je bilo njeno ime Ra, v srednjem veku Itilj ali Atelj), Zahodne Dvine, Lovate in Velikaje. Eden od pritokov Zahodne Dvine je Mezha. Tako je ime slovenski reki na Koroshkem.

Pritoka 427 km dolge Velikaje, ki je v zgornjem toku globoko vrezana v morenske sklade  in teche zelo hitro, nizhje pa se v ravnini umiri, sta tudi: Sorot in Issa, ki bi ju lahko primerjali z nasho Soro in Ishko.

*

Za ilustracijo zapletenosti etimologij in mogochih medsebojnih povezav naj navedem primer iz dela Francesca Ladogna – Riccardo Miceli Il genio dei popoli (A. Morando ed., Napoli, 1935, str. 2, prevod L.V.): »Palestina ni bila najbolj plodna dezhela; obkrozhena z dveh strani s pushchavo, po vsej njeni dolzhini techejo izrastki sirskih gorovji Libanona in Antilibanona; a dolga reka – ki jo imenujejo zaradi njenega hitrega teka Jordan – jo brazda v notranjosti in spotoma ustvarja dvoje jezer, Merom in Genazereshko ali Galilejsko morje, dokler se ne izteche v she vechje jezero – Mrtvo morje.« (podchrtal L.V.) Torej Jordan naj bi pomenilo hitra (reka).

Giovanni Semerano v svojem delu Le origini della cultura europea (SEM 1, str. 735) pishe: »Jordan – ime reke, Hajjarden so povezovali z jarad »spushchati se«, zaradi velikega vodnega padca. L. Köhler je predlagal pomen »vedno tekoch«; nasprotuje mu von Soden. Primerjali so z imeni rek, npr. Iardanos v Eleji (Iliada 7, 135) in reko na Kreti (Odiseja 3, 292), dalje z reko Vardanus v Sarmatiji, in celo z Gardon v Juzhni Afriki, pa z  Apidanos, Eridanos. Nekateri so celo povezovali z imenom grma »olenader«. Po mnenju Semerana je pomen imena Jordan-Jordanes (Plinij 5, 71) kakor tudi Eridanos »velika reka, mogochna reka«. Izvirna osnova ustreza akadskemu harru »rechni tok«, v hebrejshchini jeor »reka«, z akadskim dodatkom dannu »mochan; utrjen«.

Seveda lahko opozorimo, ob uposhtevanju vechkratnih opozoril samega Semerana, tudi na slovansko osnovo jadern »hiter, brz«, jadrnost »naglica«, jadriti se »hiteti, podvizati se«, v drugih slovanskih jezikih tudi v smislu »poln, mochan, svezh ipd.«, cerkvenoslovan. jedrь »hiter, nagel, brz, uren«; nekateri  primerjajo z grshkim adros »poln, dorasel, zrel, mochan«; mogoche je tudi izhajati iz staroindijskega Indras »ime bozhanstva«, indriyam »moch, imetje«; pritegniti je mogoche tudi litavska hidronima Indraja, Indrajas.

Primerljivo tudi zhuriti, zhuren, ki je sicer zastarel izraz za »hiter, uren«, srbsko in hrvashko  juriti, z osnovo jur-. Poleg tega pa tudi  jar »vzkipliv, nagle jeze; nagel«, v drugih slovanskih jezikih tudi »zelo mrzel, iskriti se; zelo ipd.«, praslovansko *jarь iz indoevropske osnove *joros, sorodno z grshkim zoros »ognjevit, mochan, chist (o vinu)«.

*

Zelo zanimivo je podrobneje pogledati naslednji primer za jadra, ki nazorno kazhe, kako tezhko se nekateri etimologi odlochijo za izhajanje iz izvirne slovanske etimologije in jo ishchejo vsepovsod naokoli.

Rusko idti pod  parusami »jadrati«, parus »jadra«, parusina »jadrovina, konopljino platno za jadra in vetrnice«, parusnik »jadrnica«, parusnyi meshok »vrecha iz grobega platna« (JAK) in (DZhU). Vasmer razlaga: парус nem. »segel« [slov. jadro], starorusko parusъ (zhe v Nestorjevi kronik, leta 907) navadno obravnavajo kot tujko iz grshchine φαρος [svetilnik, svarilo]; proti temu govori, da je bila v starih chasih ta grshka beseda uporabljana poetichno in se kasneje v grshchini ne pojavlja. Mikola je iskal podobnost z [lat.] pyxo [pyxis – pushica, vazica, shkatlica?], kar je glasovno tezhavno. Konchnico pa gre primerjati z  уксус, пардус. Izpeljava iz latvijskega puraz "jadro" (iz *purjas), kar je izposojeno iz letonskega buras, kazhe, da temelji na glasoslovni podlagi (VAS). Vasmer torej nakazuje baltsko izhodishche, zato je utemeljeno sklepati, da gre za skupno baltsko-slovansko osnovo. In prav buras je mogoche primerjati tudi z etimoloshko nerazlozhljivim italijanskim bure »gredelj pri plugu«.

 

Pletershnik pozna parez »kol, s katerim pri svinjaku pastir svinjko odganja« (PLE). Bezlaj pa to povzema in dodaja: enako je tvorjeno cerkvenoslovansko parezъ »assula; treshchica, iver«, hrvashko dial. parjez »kol«, cheshko parez »panj, shtor, parobek«, slovashko dial. parez »parobek«, parezak »vechji zhepni nozh«, dolnjeluzhishko parez, dial. parjez »sekalni mech«; slovansko *parezъ je s podaljshavo prefiksa po- tako kot pri patoka (<potochiti) tvorjeno iz *po-rezati, *po-rezeshь »secare«; rezati (ESSJ).

 

Zanimiva je tudi perenica »rochica pri vozu«, izvedeno iz osnove *perti, *pьro, slovensko podpreti. Podobno je tvorjeno tudi slovensko napera »gredelj, plaz«, naperki »palisade, zobje pri brani«, naperiti »pripraviti ogrodje za pletenje, opremiti kolo s shpicami, brane z zobmi«. Primerjaj rusko perila »ograja, drzhaji«, verjetno tudi cheshko dial. pereni »grmada«, -periti »pazhiti, ograjevati«. Sorodno je litavsko pera »opazh, oboj«. Dalje –preti I.

In she periti »vstavljati zobe v grablje, shchetine v dreto, napenjati shpice v kolo«, tudi »prebosti, napeti, nashchuvati« ali »predreti, vdreti«; sekundarno –perjati, -perjavati, -perjevati; k temu napera , pera »shpice v kolesu«, prvo tudi »osnova za pletenje«, naperek, razpernica. Primerjati cerkvenoslovansko naperiti, naperjo »predreti«; praslovansko *periti, *perosh, sorodno z grshkim peiro »predreti, prebosti«, perone »konica, ost, zhelo«, indoevropsko *per(H) »prepeljati, prevesti, predreti«. (ESSJ). Prav v pomenih »napeti« ali »osnova za pletenje«, »prepeljavati«, »prebosti« ipd. se zelo dobro ujema s funkcijo jadra oz. s postopkom izdelovanja, tkanja, pletenja jadrovine. Pri Bezlaju tudi –preti II »fulcire; podpreti« je osnovnemu pomenu najblizhje; Pokorny sicer meni, da teh slovanskih in baltskih besed ni nujno potrebno izvajati iz indoevropskega *(s)per- »shperovec, drog«, Bezlaj dodaja, da povezava ni izkljuchena (ESSJ). Praslovansko *perosh iz indoevropskega*per(H) nakazuje razvoj v parus.

 

Toda  presenechenje nas chaka, che se vrnemo na domnevo, ki jo navaja Vasmer, da »parus... navadno obravnavajo kot tujko iz grshchine φαρος«. Semerano ugotavlja, da ni znane etimologije za grshko besedo φαρος, vendar jo je mogoche najti v akadshchini: (1) φαρος, φάρος »tkanina, jadro, plashch«, φορμός »rogoznica, koshara, pletenica, jerbas«, litvansko burva »barva, enolichen« ipd. Akadsko barwu, barmu »obarvana tkanina«, baramu »tkati, plesti, viti, motati, vrteti; oshariti«, birwu »lepo stkati«; (2) φάρος, -ον »faro, svetilnik«; znano od Pharos; akadsko barahu »zharchiti, izzharevati«, prim. baru »prikaz(ov)ati se« , baru »videti«; (3) φαρόω, *φαράω  »orati, obdelovati«, φάρος »plug, oralo«, φάρυγξ akadsko parau, parahu »parati, rezati, sekati«, akad. parsu, parasu »(raz)paran, (s)paran, parast« (SEM). Vseeno nam Snoj pod geslom barva razlozhi, da smo Slovenci dobili to besedo preko cheshke barva iz srednjevisokonemshkega varwe, nemshko Farbe, v enakem pomenu. Starejsha, neposredna slovenska  izposojenka iz iste nemshke predloge je farba. Nemshka beseda je glede na germansko sorodstvo prvotno pomenila »podoba, lik« in je verjetno tvorjena iz indoevropskega korena *kuer- »delati« (SNO). Da je uspelo etimologom izpeljati iz indoevropskega *kuer- nemshko varwe in Farbe nas vsekakor osupne, medtem ko akadska podlaga omogocha zelo eleganten fonetichni in smiselni razvoj, ki pa po mojem preprichanju sodi v praslovanski besedni zaklad iz nostratichnega fonda. To je toliko bolj podprto, ker je tudi φαρόω, *φαράω  »orati, obdelovati«, φάρος »plug, oralo«, s chimer smo se mochno priblizhali tako etimologiji za bure »gredelj del pluga«, kakor akadskemu barwu, barmu, baramu za φαρος, φάρος »tkanina, jadro, plashch«, φορμός »rogoznica, koshara, pletenica, jerbas«, litvansko burva »barva, enolichen«  za rusko parus »jadro«.

 

To ukvarjanje z izrazom parus je bilo pouchno tudi zato, da se lahko poglobimo v etimologijo hidronima Idrija.

Zato lahko nadaljujemo s Semeranom: »Preuchimo nekaj hidronimov, ki se nanashajo na podrochje Venetov: Edron omenja Plinij (Nat. hist., III, 121) "...Aedronem (Edronem) Meduaci duo ac fossa Clodia"« (SEM vol.38, str.646). Naprej najdemo pod geslom za reko Brenta na severozahodu Italije, da je v Tabuli Peutingeriani; Ravenatesu, IV, 36; Ven. Fortunatu ) navedena kot Brinta, nedvomno predlatinskega izvora, toda tako pri Pliniju (III, 121) kakor pri Liviju (X, 2) znana tudi kot Meduacus (maior) in Meduacus (minor): Meduaci duo »zliv Brente«(SEM vol.38, str.723).

 

Vasmer obravnava  ядро I, mnozh. ядра »Kern – jedro, zrno, koshchica, peshka, Kugel – krogla, Granate – (topovski) izstrelek, Hode – modo«, ядрица »Gersten – jechmenovo ali Hafergrütze – ovseno psheno, kasha«, ukrajinsko jadro, belorusko jadro, slovensko jedro »enako«, starorusko jadro »sadezh« itd. v vseh slovanskih jezikih; staroslovansko *jedro primerjajo z vedskim āndam, staroindijskim andas »jajce« in andam »modo«. Sorodno z ядрый »schnell – jadern, hiter, uren« ter grshkim αδρός »voll – poln, ausgewachsen – shtrleti, izrasti, reif – zrel, stark – mochan, krepak, debel, dicht – gost« ob manj preprichljivih primerjavah s staroindijskim adris »Stein – kamen«, irsko ond, onn, germansko uinde (indogermansko ondes) »Stein – kamen«, kakor tudi letonsko idris, idra »faules Mark e. Baumes – trhla sredica, strzhen drevesa«, grshko οιδος »Geschwulst – oteklina«, οίδαω »schwelle – oteklina; prag«. Dvomljivo je tudi izhajati iz ядро »Busen – nedrja« kot »Schwellung – oteklina«(VAS).

 

Vasmer obdeluje tudi ядреть »stark werden – postati mochan, sich kräftigen – okrepiti se, schäumen – peniti, brausen – shumeti, perlen (von Getränken) – mehurchki (v pijachi)«, уядретъ iz ядрый »stark – mochan«; ni preprichljiva primerjava s staroindijskima ēahas »Gedeihen – uspevati« in ēdhatē »wird gross – zrasti, stark – mochan«(VAS).

 

Naprej imamo ядро II »jadro, jambor«, rusko-cerkvenoslovansko jadro, starobolgarsko jadro, srbsko in hrvashko jedro, slovensko jadro ipd. »jadro«. Po mnenju Mikkole mora biti praslovansko sorodstvo s staronordijskim jaδarr »Rand – rob, obere Querstange eines Zaunes – zgornji prechni drog pri plotu, ograji« (gl. she oдр), medtem ko hoche Brückner ядро privezati k »Busen – nedrja« kot »Schwellung – oteklina« (VAS).

 

Dalje najdemo she ядро III »Busen« samo starorusko jadro »Busen, Sack, Tasche«, starobolgarsko jadra, »κολπος [zaliv, prsi, nedrja, sinus, vagina]«, vъnedra, vъnedrchъ, nedra, ukrajinsko nidro »Schoss – krilo; poganjek, Mutterschoss – materino krilo«, srbsko in hrvashko njedra, njedara »nedrja«, slovensko jadro »Wamme – grlina, podgrlje, podvratnik, nader; Wulst – svitek, nabuhlina [gl. Pletershnik]«. Glas n se v razlichnih slovanskih jezikih pogosto pojavlja, gl. nedro. Ta prihaja iz *ĕdro>jadro. Poleg je mozhna sorodnost z grshkim ήτορ »srce«,  ήτορν »trebuh«. Vrhu tega iz *oidro- izhaja zveza z grshkim οίδος »oteklina«, οίδαω »oteklina; prag«, armensko ait »lice«, aitnum »oteklina«, starovisokonemshko eiz »tur, chir«(VAS).

 

Prav tako pri Vasmerju ядрый »hiter, uren«, samo v starorushchini jadrъ »hiter, uren«, sicer pa v starobolgarshchini jedrъ »ταχύς – hiter, nagel«, bolgarshchini (j)edъr »mochan, zmozhen, vrl, jedrnat«, srbsko in hrvashko jedar »poln, mochan, krepek; svezh«, slovensko jadrn »hiter, uren«. Besede ni vselej mogoche lahko lochiti od *jedrьnъ »jedrnat«, ki je glasovno primerljiv z jedro »Kern« (gl. ядро I). Nekateri jemljejo stari pomen »stark« kakor za gotsko balÞs »hiter« iz »kühn – drzen, tapfer – hraber, pogumen« kot spodnjevisokonemshko schnelle ter primerjajo she starogrshko αδρος »poln, dorasel, zrel, goden«, αδρυνω »dozoreti«. Dodatna primerjava *jedrъ »mochan, hiter« s staroindijskim Idras »ime bozhanstva«, indriyam »moch, zmozhnost« in litvansko Indraja »ime reka«, Indrajas »ime jezera«, kot porocha Buga (VAS).

Iz vsega navedenega izhaja, da je ime reke Idrija povsem mogoche izvajati neposredno iz slovanske osnove!

 

 

TRUSHNJE

 

Trushnje so vas v sredishchu Banjshic, na krizhishchu poti iz doline Soche proti Chepovanu in iz Gorishke ravnine mimo Grgarja, B(a)ske, Ravne, Bate, Lohke naprej mimo Trushenj, Okroglega v Kal nad Kanalom, Kanalski Lom, od koder je strm spust v Most na Sochi. Po pravici povedano, so Banjshice prepredene s cestami!

Trushnje so na "Kozlerjevem" zemljevidu slovenske dezhele iz 1853 oznachene kot Natrusha, r je sicer nekoliko tezhko berljiv, ker bi lahko bil tudi n, vendar to ne bi bilo v nikakrshnem skladu z osnovo tega toponima, ki logichno navaja na obliko Na-trusha.

Franc Kos (Gradivo za zgodovino Slovencev, IV, str. 616-617) navaja pod TrushnjeThrucsen, Thrûhs, Thruhsen, Thrusen, Thrussen, Trhuhsin, Trhusen, Trôhsen, Trouhsen, Treuchsen, Truchsine, Truhse, Truhsen, Trûhsin, Trûhsina, Truhsingin, Truhsne, Truhssen, Truhssin, Trus, Trusina, Trussen, Truxin, Trvchsen, Trvhsen – vas severozahodno od Velikovca na Koroshkem, pri chemer gre za povezavo gornjih imen z ondotnima gradovoma, grad Vazhenberg, fevdnike Krshke cerkve Trushenjce – ministeriale grofa Bernarda itd. Nadalje F. Kos omenja Trushnje srednje (Mitterthreuchsen), vas severozahodno od Velikovca na Koroshkem. V uvodu, ko pojasnjuje metodologijo (str. VI): »... Gerloch iz Trushenj...« Trouhsen, gl. Trushnje, Franc Kos obravnava tudi trushenjske gospode in med njimi tudi pravkar omenjenega Gerlocha, ki je zhivel nekako med leti 1130 in 1162.

Milko Kos  (Viri za zgodovino Slovencev, III. knjiga, Srednjeveshki urbarji za Slovenijo, 3. zv., Urbarji Slovenskega Primorja, drugi del, SAZU, Ljubljana, 1954, str. 369):

Trushna (*Trus), zaselek med Idrijo pri Bachi in Bacho pri Modreju (prim. A. Shavli v Kroniki, I, 1953, 131). V ediciji teksta na str. 72 napachno lokalizirano s Trebusho (Tribusho).

M. Kos navaja tudi Truschner Jursche, kmet v Dolenji vasi (prav tam).

Zhiv je priimek Trushnovec (Ljubljana, Celje, Solkan ...).

Vuk Karadzhich  (Srpski rjechnik, Beograd, 1935): trushni, hljeb »Kleien-, furfureus; otrobi, mekine«, kruh iz otrobov; trushnica (v Baraniji), trushni hljeb za pse chobanske »otrobov kruh za pastirske pse; Kleienbrot, panis furfureus«; gl. otrushnica (v Sremu) »hljeb od mekinja za pse«.

Dimitrije P. Dzhurovich (Rechnik rusko-srpskohrvatski, A. M. Popovich, Beograd, 1946), rusko trushchoba (1) gosta, neprehodna goshcha s trhlimi debli in vejami; (2) odrochni kraj, figurativno pushchoba; zhitь v trushchobe; "Peterburskie trushchoby" »petrograjsko obrobje«.

Pletershnik: trusnat »corpulent; zhivoten, zajeten, obilen«, prim. trsnat »rebenreich; vinoroden, trsovit«, v zhivem govoru trshat »srednje velik in krepko razvit; ki ima mochne poganjke, mochne veje«, v 18. st. trsat; iz starinskega  trsh »shtor, parobek, deblo, hlod, trtni trs« (SNO). Res Pletershnik navaja za Prekmurje in vzhodno Shtajersko trushar »der Truschess, koroshko nem. truxner; der Speisenträger, tudi pri Trubarju – chlovek, ki pri gostiji jedi na mizo nosi«, kar bi za to besedo kazalo na nemshki izvor, vendar pa imamo na voljo veliko bolj preprichljivo osnovo v slovenskih primerih, ki jih prav tako niza Pletershnik:

(1) trushen, trushna »miren, krotek, ponizhen« na Vrsnem,Tolminsko, zabelezhil Fran Erjavec, prim. cheshko truchly »traurig; zhalosten«; toda primernejshi se zdi drugi izraz, ki smo ga v podobnem smislu nashli pri Vuku Karadzhichu,

(2) trushnje »senen drobir, das Heuicht;  suho drachje, trockenes Reisig«, zabelezhil Fran Erjavec v Gorishkih Brdih, ujema se tudi z ruskim trushchoba »gosta, neprehodna goshcha s trhlimi debli in vejami; odrochni kraj«, pri chemer prehod trushch- > trush. Prav to, da na dveh tako oddaljenih koncih najdemo skladne pojme, potrjuje starinskost besede.

Poleg tega ima Milko Kos (Gradivo za histor. topograf. Slov. za Kranjsko do leta 1500, SAZU, Ljubljana, 1975): Troschein, leta 1402 urbar na Turjaku; ter  »die edling zw Truschein«, 1485 urbar na Turjaku, pri chemer pristavek edling nakazuje povezavo s kosezi.

 

BACHA

 

Vasmer: (1) бачага »luzha«; бачаі, бачак »globoko mesto v reki ali potoku« - nejasna razlaga; gl. башкак; (2) бачан »shtorklja«, gl. ботьян, ботян, батян, бачан, бадьян »shtorklja«; (3) бачега »les, zapreka, ovira za drobnico«, gl. вачуга; (4) бачить »gledati, zagledati«, ukrajinsko bachyty, belorusko bachyć, poljsko baczyć, izhaja iz *ob-achiti osnova oko; (5) бачить »kramljati, klepetati, govoriti«, novgorodsko, kostrebsko, vjatishko, rjazansko баять »govoriti«; (5) вачуга »postaja pri vozhnji s severnimi jeleni«, vachuzhitь »voditi trop, chredo severnih jelenov - laponsko, samojedsko«; (6) бочага, бочаг »globoka mlaka, luzha, kal v izsushenem blatnem koritu«,  мочаі, мокрый (VAS).

 

BASKE

 

Danashnje ime, kot ga navaja npr. Slovenija – Turistichni atlas (MK, Ljubljana, 2002, str. 36), je Bske, sicer pa je najobichajneje najti Baske. Omenjeno je zhe bilo,da Bezlaj pod geslom Benetke omeni tudi Baske, ki naj bi bile v zgodovinskih listinah zapisane kot: Baske<*betьske poleg Bate dial. tudi bete, leta 1200 zapisano kot Beht, 1291 in Betach, 1300 Betackh, Betockh<*bete (–*vete) ter Banjshica<*betьs'i-ca iz slovanskega *vete (–Anti) (kot meni T. Logar) ali iz nekega kasnejshega refleksa za Veneti.

 

Torej, Baske je ime kraju, ki naj bi po Bezlaju prichalo o venetskem znachaju Banjshic, za katero poskusimo najti ustrezno osnovo v dokumentiranem besednjaku venetshchine kot pri Bate in Banjshice.

 

Toda Vasmer nam ponuja izraz, ki lahko pojasni ime z na prvi pogled neslovansko osnovo: баска »Spielzeug aus Knochen; igracha iz kosti«, kar naj bi bilo izposojeno iz finshchine paasko, paasku »kleine Hand- und Fussgelenkknochen; majhna kost chlenka z roke ali noge«, karelijsko paaska »Klauengelenk der Tiere; kost zhivalskega parklja«, laponsko paska, patska (VAS). To bi bilo za nashe kraje dokaj nenavadno, da bi si izposodili ime iz take daljave. Toda che pogledamo druge slovanske mozhnosti, pridemo do Bezlaja: bes »demon, jeza«, tudi bs (s polgasnim - -) in bos (Bovec, Kobarid), besen »razjarjen«, besneti, besnilo, besnost itd. Nadvse pomembno je, da poznamo hidronim Besnica (leta 1291 Veznitz) in Besnik. Beseda je sploshnoslovanska, praslovansko *bedsъ iz indoevropskega *bhidhso. Sorodno je litavsko baisa »strah«, baidyti »prestrashiti«. Iljinskij opozarja na bosъ; ukrajinsko bysovir »pogan«(ESSJ). To nam jasno kazhe, da ni nujno potrebno Vasmerjevo finsko-laponsko izhodishche. Tisto, kar razlaga kot »igracho iz kosti«, je v bistvu amulet, vrazhni predmet, kakrshne poznajo vsi (ne le primitivni, ampak tudi sodobni) narodi. Take amulete pa je kaj lahko spraviti v pomensko zvezo s slovanskim bes »demon, strah, jeza« in celo »pogan«! Po mojem mnenju je beseda baska povsem lahko razlozhljiva na slovanski osnovi.

Poleg tega nas Baske spominjajo na gorovje Beskidi, na slovashkem Oravske Beskydy, v Shleziji Slezske Beskydy, na Moravskem Moravsko-Slezske Beskydy, na Poljskem Beskid Zhywiecki, Beskid Makowski, Beskid  Wyspowy, Beskid Wysoki, Beskid Sadecki, Beskid Wysoki,  mejno gorovje med Poljsko, Slovashko, Moravsko na Cheshkem in Shlezijo v Nemchiji. Cheprav Vasmer pishe za Бескиды »zunanji greben Karpatov na Slovashkem«, starejshe Beskydъ (Sreznjevsky), ukrajinsko Beskyd, poljsko Beskid, Beszkid, madzharsko Beszked, zraven she staropoljsko Bieszczad (16.-17. st.) in dandanes shlezijsko Bieszczad, ukrajinsko Beshchady. Po Sobolevskem gre za kronoloshko razlichne izposoje nekega neznanega imena v slovanskih jezikih. Primerja ukrajinsko beskedy »gora, skala, pechina« (pri Zhelech), toda to po njegovem lahko izhaja iz samega imena gore. Staropoljsko obliko Bieszczad iz *Beskedъ je Shafarik poskusil izpeljati iz trashkega korena Вεσσοι, Βίεσσοι. K temu poljsko *bieski iz nekega *bieski, kar naj bi obviselo v zraku; toda smiselno je bjeshke »visoki pashniki, visoko gorsko obmochje«, pri chemer pa pripona –edь ni dovolj pojasnjena. Je –edь primerljiv s площадь od плоский? K prejshnjemu dodaja tudi germansko spodnjenemshko  beschet »lochitev«, meja«, kot je poganjek iz romunskega deal – slovansko delъ; primerja tudi starovisokonemshko gaskeiti »teme gore« (VAS). Kako to, da Slovani, ki naj bi po klasichnih teorijah zhiveli za Karpati, ne bi imeli svojega imena za mogochno gorstvo, ki se razteza chez vse ozemlje, tudi danes poseljeno s Slovani?! To je povsem nerazlozhljivo. 

 

Toda kaj pomeni zemljepisna oznaka Karpati ali »za Karpati«? Karpati so gorovje v srednji Evropi, vlechejo se v dolzhini vech kot 1500 km v obliki velikega loka od Bratislave do vzhodne Srbije, torej do Balkana! Najvishji vrh je Gerlah (2663 m), nizhji kot nash Triglav; ochitno ne gre za visoko gorstvo, ki bi predstavljalo veliko naravno oviro in preprechevalo stike med ljudstvi okoli njih. Pomislimo, da so vodile she v 17. in 18. st. najblizhje poti iz Bohinja na Tolminsko chez gore in Bohinjci so celo pokopavat nosili k eni prvih krshchanskih cerkva sv. Danijela pri Volchah. Karpate delimo na Beskide z visokimi Tatrami, Gozdnate, Vzhodne in in Juzhne Karpate ali Transsilvanijske Alpe. Tod izvirajo velike reke Tisa, Visla, Odra, Dnester, Prut, Morish idr. Podnebje je kontinentalno, gozdovi so pretezhno bukovi, v vishjih legah pa iglasti, veliko je pashnikov, razvita je zhivinoreja. Veliko je rudnega bogastva, zhelezo, premog, zlato, srebro, baker, svinec, cink, volfram, sol, nafta idr. Vse kazhe, da se je zhe zdavnaj razvijala zhivinoreja in je bilo obmochje od nekdaj privlachno za iskalce rud, to pa nedvomno povezovalo ondotne prebivalce s shirokim svetom, zlasti v bakreni, bronasti, a tudi v kasnejshi zhelezni dobi, so morala rudna nahajalishcha pritegovati rudarje, metalurge, trgovce itd. Ni nikakrshnega objektivnega razloga, da bi govorili o kakshni izoliranosti Zakarpatja od ostalega sveta, prej nasprotno. Zato je povsem neverjetno, da bi se tod skrivali nekakshni predniki Slovanov, ki bi morali biti res maloshtevilni in bi zhiveli v najbolj odrochnih kotih gorskih dolin, na nepristopnih predelih, kjer pa bi imeli izredno skromne mozhnosti gospodarskega razvoja in s tem razmnozhevanja, pa bi jim kar iznenada s pomochjo nekakshne germanske kulture omogochilo gospodarski razcvet in neznansko rodnost, da so lahko preplavili pol Evrope. Tudi dobri uchenci bi morali biti ti primitivni "barbari", da so zlahka prevzeli germansko znanje in ga celo toliko bolje uporabljali, da so odplaknili Germane dalech proti zahodu. Taki scenariji so vredni fantastichnih filmov...

 

KARPATI

 

V antiki se Karpate imenovali Venetske gore, Ούενεδικά ορη, zaliv ob izlivu Visle v Baltik pa se je imenoval Venetski zaliv, τόν Ούενεδικόν. Torej Veneti niso bili le v Panoniji na juzhni strani Karpatov, ampak tudi na njihovi severni strani, tam, kjer naj bi tudi po danes veljavnih teorijah zhiveli Slovani. Med Veneti z ene in druge strani Karpatov je morala nujno obstajati tesna povezava, saj se sicer ne bi razvijali kot eno ljudstvo, in che so bili Slovani le Zakarpatci, so morali biti najmanj v blizhnjem sosedstvu z Veneti tako z ene kot z druge strani Karpatov! Ochitno je treba vzpostaviti enachaj med Slovani in Veneti od Baltika do Jadrana, zagotovo so obstajale lokalne govorne posebnosti, tako kot ima danes »vsaka vas svoj glas«, toda to ne zanikuje skupne osnove.

 

Tako je popolnoma razumljivo, che najdemo vrsto karpatskih toponimov tudi na Banjshicah in v okolici: Zalesie, Dobra, Tarnawa, Wishniowa, Krasno, Grabie, Strozha, Zawoja, Palcza , Strazha, Dabrawa... Toda nekatera imena so prav znachilna in pomembna, npr.: mesto Bashka (prim. Bashka grapa na Tolminskem, po kateri teche Bacha) juzhno od Ostrave, ob reki Ostravici, ki se izliva v Odro, in reka Bechva (prim. reka Bacha, ki se zliva v Idrijco) na Moravskem, ki ima dva izvira v Beskidih in se pri Olomoucu zliva v Moravo. Ta imena nam v marsichem olajshajo razlago imena Bache, za katero klasichno jezikoslovje ishche razlago zunaj slovanskih jezikov, pach zato, ker naj bi se Slovani naselili v teh krajih shele v srednjem veku in je po mnenju nekaterih etimologija starih imen lahko le neslovanska.

 

BATE

 

Eno od krajevnih imen na Banjshicah, ki jih Bezlaj navaja kot venetska pod geslom Benetke; omeni tudi Bate dial. tudi bete, leta 1200 zapisano kot Beht, 1291 in Betach, 1300 Betackh, Betockh<*bete (–*vete), poleg Baske<*betьske ter Banjshica<*betьs'i-ca iz slovanskega *vete (–Anti) (kot meni T. Logar) ali iz nekega kasnejshega refleksa za Veneti (ESSJ).

Ali obstaja pri Prosdocimiju (PEL) kakshno izhodishche med venetskimi besedami, ki jih obravnava? Edinole Vant- bi spominjal, che domnevamo znane prehode v<>b, kar bi dalo osnovo bant-, toda pri obdelavi nastanejo tezhave. Izprichane so oblike: va.n.t.s; va.n.te.i; va.n.tkeni[a?; ]va.n[; VANTAI; VANTI; VANTIO; VANTICCONIS; VAN[.

Kot vidimo, se dosledno pojavlja van.t-, kar bi dalo kvechjemu ban.t-, nikakor pa ne bat.

 

Vechina preuchevalcev izhaja iz osebnega imena z osnovo vant-. Povsem brez osnove je po Prosdocimiju, da Vant- izhaja iz Iuvant-. Prav tako je po njegovem problematichna primerjava z mezapskim vaanetos. Med razlichnimi razlagami vidijo zgolj kot eno od enakovrednih, da je v *vn-nt- chlen *vn- nichelna stopnja korena ven- v imenu Veneti. Drugi bi radi videli osnovo v retskem ali keltskem jeziku, vendar je glasoslovno neutemeljena. Vech teh poskusov celo zahteva korekcijo znanih napisov.

Torej kaj? Je mogoche najti slovansko osnovo?

Vasmer obdela батя, батько, Berneker ima *bate, *bat'a, kot ljubkovalno obliko za brat(r)ъ »Bruder«. Sobolevski meni, da gre za izposojenko iz iranshchine. Vendar pa Hübschmann opozarja: »Za poznavalca Aveste to daje le *patar in nich vech« (VAS). Poleg tega pa Vasmer navaja she druge izraze, ki ustrezajo osnovi Bate: батян, батьян, ботъян »shtorklja«. Posebej je she zanimiva бат za naslednje pojme: (1) »hrastova klada, krepelo«, (2) »bet, tolkach«, (3) »leseno korito, nechke (za govedo)«, (4) »choln, izdolben iz drevesnega debla«, kot pravijo v Vologdi, Permu, Sibiriji. Vsi ti stari zrazi izhajajo iz iste druzhine in njihov nekdanji pomen je »drevesno deblo, bruno, hlod«; najdemo bat tudi v pomenu »izdolbeno deblo s stranskimi bruni, za vozhnjo po manjshih jezerih«. To preprosto plovilo je tezhko sposojeno, zato po vsej priliki izhaja iz батоі. Poljsko bat »velika jadrnica«; staronordijsko batr, anglosaksonsko bat, novospodnjenemshko boot, italijansko batto [op. L.V.: Zingarelli in Devoto pravita, da je batto retroformacije iz battello kot deminutiva; sam battello je prishel v italijanshchino prek stare francoshchine iz anglosaksonskega bat »plovilo« (ZIN)(DEV)]. Poleg rushchine pozna tudi sanskrt bat »bat, kij, stegno, shtor, panj, klada, palica«, slovensko bat »podobno lesenemu kladivu, kij; strojni del, ki se giblje v valju, poljsko bat »bich«. Kar najdemo zunajslovanskega sorodstva, ga je tezhko dokazati. (VAS).

 

 

Poleg tega razlaga Bezlaj vech besed, tako za bat »steblo, kij, leseno kladivo, storzh«; beteti, betejem »tleti« (Tolmin), npr. v ogljenici beteje, sovrashtvo v srcu beteje. Primerjati je mogoche samo gornjeluzhishko bać so, baju »tleti«, dolnjeluzhishko bajash se, bajom »tleti, plapolati«. Indoevropska osnova *bha-, *bho-, *bh- »svetiti, zhareti«, kar je primerljivo s staroindijskim bhati »sveti«, bhatih »luch« (ESSJ). Da je ta beseda ohranjena na Tolminskem in ima primerjavo v luzhishchini, dalech na severu, je enkratno, chudovito, obenem pa nas opozarja, da je veliko pristnih slovenskih besed zhe pozabljenih in jih pozabljamo vsak dan! Npr.:

 

betva, betvo, dem. betvica  (1) – betvo »der Halm, bilka, steblo; der Schaft, drzhaj, toporishche«; (2) »der Volksstamm, pleme, rod«; (3) »eine Kleinigkeit, ein bisschen, malenkost« (PLE);

 

vetev »worfeln«, vejati (zhito); vevnica, velniva, vejalnik »Wurfschaufet, Kornschaufel« (PLE).

 

Torej ni razloga, da ne bi mogli izhajali iz slovanskega izhodishcha, saj se ti izrazi (gl. tudi za Baske) pojavljajo prav na Tolminskem, v neposredni soseshchini Banjshic in v krogu svetolucijske kulture!

 

 

ZAKLJUCHEK

 

Tine Logar v prispevku Dialektoloshke shtudije (Slavistichna revija VIII/1955, str. 41 – L.V. opravichujem se, da nisem mogel uporabiti vseh fines originalnega zapisa, ker nisem imel na voljo ustreznih chrk) pravi: »S tem je, mimogrede povedano, podano tudi etimoloshko izhodishche za razlago dveh substrativnih krajevnih imen na pobochju Banjshke planote, ki doslej nista imeli svoje razlage in sta znani kot Bate in Baske, pa jih v Solkanu izgovarjajo Bt oziroma Bsk. Solkanski izgovor jasno kazhe na to, da moramo pri razlagi izhajati iz osnov *bet- in *besk- in ne iz *bat-, *bask- ali *bъt-, bъsk-, kajti iz tega bi v solkanshchini ne moglo nastati bt, bsk. V *bet- se po Bezlajevem mnenju skriva antichno ime Veneti, ki je po predromanski ali substitucijski fonetiki preshlo v *vent > *bent > *bet in se v mnozhinskem tozhilniku glasilo  v slovenshchini *bete. To pa je tam, kjer prehaja e>a, dalo praviloma bate, bat, tam, kjer prehaja e>e, Bete/Bet (Levpa, Kal nad Kanalom, Banjshice itd.), v Solkanu  in okolici  pa bt, kajti tam e reflektira kot . V imenu bsk pa se po Francetu Bezlaju skriva nekdanji pridevnik iz osnove *bet < *vent s sufiksom –ьsko, torej *betьskъ, ki se je popolnoma pravilno razvil v *besk, to pa s konchnico mnozhinskega tozhilnika na Banjshicah v baske, v Solkanu in okolici pa v bsk. Danashnje krajevno ime Bate je torej po izvoru nekdanji etnikon Veneti v slovenski tozhilnishki obliki. Podobno, kot se je reklo npr. »grem v Nemce«, se je lahko govorilo tudi »grem v Venete – Bate, bt«. Tej razlagi ni oporekati niti z zgodovinskega niti z glasoslovnega stalishcha in je po mojem mnenju povsem sprejemljiva.«

K temu Logar dodaja : »Po vsem tem tudi ni prav nobene tezhave pri razlagi banjshki, ki ga imamo v imenu Banjshka planota, ter imena Banjshice. V Solkanu se ti dve besedi glasita beinshki in beinshce, na podrochju pa, kjer e reflektira kot a, pa banshki in banshce. Gre samo za pojasnitev n, ki ga v Batah in Baskah nimamo. Stvar je zelo preprosta. Pridevnik banjshki je tvorjen iz osnove *vent s sufiksom -io- in -ьsk-, torej: *vent-j-ьskъ-jь. Razvoj je bil tu tale: *bechьskъ-jь > *banshki oziroma *bnshki, kajti e se je na tem podrochju pred ch razvil v an oziroma n, podobno kot v besedi vetьjь >*vanchi/*vnchi; n pa je pred s preshel v n/in, tako da smo v Solkanu dobili binshki in nato po asimilaciji na i she beinshki. Popolnoma identichen je bil razvoj pri refleksu za a, npr. v besedi sukeinski namesto prichakovanega *suknski. Ime beinshce pa je nastalo iz pridevnika beinshki s sufiksom –ica: *vent-j-ьsk-ica > beinshchica. Zgodovinski zapisi za Banjshice so: Wonschitzer sup; Vnnder Wonnschitz, Ober Wannschitz iz leta 1523.« K temu dodamo tudi Franceta Bezlaja: »Imena Bate, Baske, Banjshica kazhejo naravnost na etnikon *Venti. Bate so kakor Benetke iz *Venetici akuzativ pluralis iz *Venti in in izkljuchiti moramo primerjavo z albanskim vënt, vëndi »bivalishche«, kar je v antiki izprichano v imenu Avendona nekje ob cesti med Oglejem in Siskom. Takshna dejstva bi govorila za sklepanje, da je bila latinizacija  nashega ozemlja v rimski dobi zelo povrshna in omejena v glavnem na rimske vojashke centre z okolico. Staroselci na nashem ozemlju ob chasu prihoda Slovanov niso bili jezikovno enotni in suponirati smemo poleg vulgarne latinshchine tudi she ilirovenetske govore.«  (BEZ I, str. 140). Poleg tega she: »Veneti, ki so nam pustili imena kakor Benetke, prevzeto prek romanshchine in Banjshice, Bate, Baske verjetno she direktno (podchrtal L.V.), so se preselili na jug vech kot poldrugo tisochletje pred Slovani, so bili verjetno samo del skrivnostnega ljudstva ali konglomerata ljudstev, ki ga domnevamo na nekdanjem ozemlju luzhishke kulture.« (BEZ I, str. 255) »Ime vasi Baske na Banjshicah lahko razlozhimo glasoslovno samo iz vętьskę k etniku Venti, verjetno Veneti ali morda slovansko Anti.« (BEZ I, str. 291)

Pri tem citatu po Bezlaju ni pomembno zgolj to, da naj bi bila imena Banjshice idr. venetskega izvora, pach pa she bolj to, da so nam Veneti verjetno zapustili ta imena direktno, to pomeni v neposrednem stiku; ob dodatni navedbi, da morda iz slovanskega Anti, in, kot smo videli, Oshtir vzpostavlja te v medsebojno korelacijo z megalitskimi jeziki, torej se kazhe v luchi teorije kontinuitete nepretrgana, tisochletna poseljenost tega prostora z Veneti-Anti-Slovani-Slovenci! Kajti Oshtir postavlja Predbaltoslovane v ilirotrashko in venetsko okolje Zakarpatja zhe tisochletja pred nashim shtetjem!

Prav najdba najstarejshe pishchali v neposredni blizhini Mosta na Sochi, zibelke svetolucijske kulture tik ob Banjshicah, za katere po mnenju priznanih znanstvenikov obstajajo jezikoslovni in zgodovinski razlogi, da jih pripishemo Venetom in z veliko verjetnostjo Antom, che ne gre pri teh dveh imenih kar za sinonima, ter najdba najstarejshega kolesa na Ljubljanskem barju, ki v funkcionalnem, geografskem, kulturnem in drugih pogledih tvori del celovitega in kontinuiranega kulturnega obmochja na slovenskem ozemlju, dovoljujeta sklepanje, da so megalitski jeziki (Karel Oshtir) v smislu teorije kontinuitete (Mario Alinei) neposredni predhodniki danashnje slovenshchine z vmesnimi razvojnimi stopnjami, med katerimi je venetshchina.

Ob smrti Karla Oshtirja leta 1973 je v In memoriam (Linguistica XIII, 1973, Ljubljana, str. 3 in naprej) Bojan Chop zapisal: »... [je] s svojim delom povsem zasluzhil pozornost vseh primerjalnih jezikoslovcev doma in po svetu, cheprav njegov originalni nachin predstavljanja jezikoslovnih reshitev ni bil vedno delezhen popolnega priznanja ... Jasno je, da samo podroben shtudij alarodskih jezikov, tako kot to danes dela J. Hubschmid v Shvici, more privesti do resnichno trdnih dokazov za obstoj te jezikovne skupine in do rekonstrukcije njenega besednega zaklada in slovnice. Nedvomno pa je, da bo shele prihodnost pokazala tudi na pravo vrednost Oshtirjevih zamisli na tem podrochju; toda tudi che bi na vsakih sto Oshtirjevih etimologij samo ena dozhivela dokonchno priznanje, bi bilo to zhe velikanski uspeh, tako ogromna je namrech mnozhica njegovih kombinacij ... Nam mlajshim, njegovim uchencem in naslednikom, pa bo delo profesorja Oshtirja – ob vseh potrebnih korekturah – zgled, kako naj znanstvenik celo zhivljenje ishche resnico, pa naj pri tem drugi rechejo, kar hochejo...«

 

 

VIRI:

 

AGO –Tabula Cortonensis, Luciano Agostiniani-Francesco Nicosia, L'Erma di Bretschneider, Roma, 2000

ALE –Atlas linguarum Europae / (Perspectives nouvelles en geolinguistique), Mario Alinei, president et coll.- Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comite International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH) – Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht, 1986; vol.1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht, 1990.

ALI 1 in ALI 2 – Origini delle lingue europee I in II, Mario Alinei, Il Mulino, Bologna, 1996 in 2000

ALI 3 – Etrusco: una forma arcaica di ungherese, Mario Alinei, Il Mulino, Milano-Bologna, 2003

AliR – Atlas linguistique roman, Comité  de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993

BAT – Dizionario etimologico italiano, Carlo Battisti – Giovanni Alessio, G. Barbera Ed., Firenze, 1975

BEZ I/II – Zbrani jezikoslovni spisi I in II, France Bezlaj (uredila Metka Furlan), ZRC, Ljubljana, 2003

BON –The Etruscan Language, Giuliano Bonfante&Larissa Bonfante, Manchester University Press, Manchester and New York, 2002

BRA – Guide to the Slavonic Languages, R. G. A. de Bray, J. M. Deur & Sons Ltd. London / E. P. Dutton & Co. Inc. New York, 1969

BRD – Latinsko-slovenski slovar, Franc Bradach, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937

CAL –Dizionario latino-italiano, Ferruccio Calonghi, Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965

CAM – Vocabolario latino-italiano e italiano-latino, G. Campanini / G. Carboni, G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930

COL – The Celts: Origins, Myths, Inventions, John Collis, Tempus Publishing, Brimscombe Port, 2003

COR – Dizionario etimologico della lingua italiana, Manlio Cortelazzo e Paolo Zolli, Zanichelli, Bologna, 1991

DEV – Dizionario etimologico, Giacomo Devoto, Felice Le Monnier, Firenze, 1968

DZhU – Rechnik rusko-srpskohrvatski, Dimitrije P. Dzhurovich, A. M. Popovich, Beograd, 1946

ERN – Dictionnaire etymologique de la langue latine, A. Ernaut et A. Meillet, Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951

ESSJ – Etimoloshki slovar slovenskega jezika, France Bezlaj, SAZU-MK, Ljubljana, 1976-1982-1995

FAC –L'enigma svelato della lingua etrusca, Giulio M. Facchetti, Newton&Compton, Roma, 2000

FIN – La scoperta degli Etruschi, Giuseppe M. Della Fina, DeAgostini Rizzoli, Bergamo, 2004

FOR – Lexicon totius latinitatis, Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini et Iosepho Perin, Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965

GUI – El enigma del vascuence ante las lenguas indeuropeas, Florentino Castro Guisasola, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944

HAM – Staroslavenska gramatika, Shkolska knjiga, Zagreb, 1974

JAN – Slovenisch-deutsches und Deutsch-slovenisches Hand-Wörterbuch, Anton Janezhich, Celovec, 1893

JAK – Rusko-slovenski slovar, Franc Jakopin, MK, Ljubljana, 1965

KAR – Srpski rjechnik, Vuk Stefanovich Karadzhich, Shatp. Kraljevine Jugoslavije, Beograd, 1935

LEJ – Venetica VIII: Adria, Lejeune M., Latomus XXV, 1966

MAR –Gli Etruschi, Ugo Di Martino, Ugo Mursia, Milano, 1982

MER 97 – La toponomstika dell'alta val Torre, Pavle Merkú, Comune di Lusevera, 1997

MLI – Nove zanke svetolucijske uganke, Tolminski muzej, Tolmin, 2002

MOTTA – Enciclopedia Motta, Federico Motta Ed., Milano, 1986

MSE – Mala sploshna enciklopedija, DZS, Ljubljana, 1976

NIK – Staroslovenski jezik, Svetozar Nikolich, Nauchna knjiga, Beograd, 1984

OSHT – (vsakokrat z navedbo naslova dela; omenjeni so tudi ponatisi po letu 1930) – Karel Oshtir, Armenisches, Hantes amsoreay, Wien, 1912-13; Zum [Das] Verhältnis des indogermanischen x-Lautes zu den semitischen Kehlkopflauten, Antropos VIII, 1913, ponatis 1965; Etimologische und grammatische Versuhe, Wörter und Sachen III, IV in V (1912/1913); Herkunft des indogermanische langvokalischen Intransitivs (disertacija, Graz-Gradec,1919); Slavische "gъnati", AslPh – Archiv für slavische Philologie, No. 34 (1913); Slavische Wörtbedeutungen, AslPh 36; Slav. "deblo", Rocznik Slawist VII; Beiträge zur alarodischen Sprachwissenschaft I, Wien-Leipzig, 1921; Baltoslovanska metatonija, RZDHV-Razprave znanstvenega drushtva za humanistichne vede 2, 1925; Vorindogermanische (–alarodische) Zahlwörter auf dem Balkan, AASJE-Arhiv za arbanasku starinu, jezik i etnologiju II, Beograd, 1924 – III 1926; Vorindogermanische Metallnamen in Alteuropa, AASJE - IV, Beograd, 1926, ponatis Prishtina, 1969; Drei vorslavisch-etruskische Vogelnamen, Razprave Znanstvenega drushtva VIII, Ljubljana, 1930; Vorthrakischer Ursprung des Wortes Βυζάντιον, Glasnik skopskog nauchnog drushtva III; Sumerski izvor abacistichnih shtevilchnih imen, Chas XVI, 1922; Alarodica, RZHDV-Razprave Znanstvenega drushtva za humanistichne vede I; Illyro-Thrakisches, AASJE I; Illyro-Pelasgica, ib. II; Danuvius-Assamus-Naissus, ib. III; Zum Voralbanischen, ib. IV; K predslovanski etnologiji Zakarpatja, Etnolog I; Veneti in Anti, ib. II; Japodi, ib. III.; Predslovansko sebьrъ "zadrugar", ib. IV; Kleinasiatisch Τερμιλαι "die Wölfischen", RZDHV  V-VI (1929); Vorgr. "moly" Festschrift – Schrijnen, 1929; Slavische slonъ, »Elephant«, ib. VI; Preslave lьvъ »lion«, Symbolae grammat. in hon. Joan Rozwadowski, Donum natalicium Schrijnen (1927).  -  O Karlu Oshtirju she: Linguistica XIII, 1973, Ljubljana Karel Oshtir – in memoriam (Bojan Chop: V spomin prof. Karla Oshtirja (str. 3); Bojan Chop: Professor Karel Oshtir zum Andenken (str. 5) Bojan Chop: Bibliographie des Professor Karel Oshtir (str. 9); Bojan Chop: Oshtirs Sprachwissenschaftliche Ideenwelt (str. 13-96). Dalje: Jezik in slovstvo XIII/6, str. 169-170, F. Jakopin: Karel Oshtir – osemdesetletnik; Jezik in slovstvo XIX/1-2, str. 1-6, Bojan Chop: Ob petinosemdesetletnici profesorja Karla Oshtirja; Linguistica XIX, 1989, str. 3-12, Bojan Chop: Hundert Jahre eines bekanten slowenischen Sprachwissenschaftlers, Professor Dr. Karel Oshtir.

PAL- Testimonia Linguae Etruscae, Massimo Pallotino, Firenze, 1968

PEL I in II – La lingua venetica I in II, G. B. Pellegrini-A. L. Prosdocimi, Istituto di glottologia dell'universita di Padova, 1967

PIR – Vocabolario friulano, Jacopo Pirona, Stabilimenti Antonelli, Venezia, 1871

PLE – Slovensko-nemshki slovar, M. Pletershnik, Knezoshkofijstvo, Ljubljana, 1894

RAU – Horses, Chariots and Indo-europeans, Peter Raulwing, Archaeolingua.Series minor, Budapest, 2000

ROM –Il "mistero" della lingua etrusca, Romolo A. Staccioli, Newton&Compton, Roma, 1977

RUT – Zgodovina Tolminskega, Simon Rutar, Hilarijanska tiskarna, Gorica, 1882

SEM/1 – Le origini della cultura europea / Rivelazioni della linguistica storica, Giovanni Semerano, Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984

SEM/2 – Le origini della cultura europea / Dizionari etimologici, Giovanni Semerano, Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1994

SEM 2003 – Il popolo che sconfisse la morte-Gli Etruschi e la loro lingua, Giovanni Semerano, Bruno Mondadori, Milano, 2003

SER – Le prime e le più antiche civiltà, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca, Torino, 1926

SES – Slovenski etimoloshki slovar, Marko Snoj, Modrijan, Ljubljana, 2003

SIEN – Slovenska koroshka imena, Luka Sienchnik in Bogo Grafenauer, Znanstveni institut, Ljubljana, 1945

TAV – Slovensko-italijanski slovar, Janko Tavzes, Knjigarna Antona Turka, Ljubljana, 1941

TRS 1871 – Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1871

TRS 1875 – Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1875

UTET – Dizionario di toponomastica (storia e significato dei nomi geografici italiani)

Giuliano Gasca [Universita di Torino], Carlo Marcato [Universita di Udine], Giovan Batista Pellegrini [Universita di Padova], Giulia Petracco [Universita di Genova], Alda Rossebastiano [Universita di Torino], UTET-Unione Tipografico-Editoriale Torinese, Torino, 1990

VAL – Dizionario italiano-sloveno, Josip Valjavec, Katolishka bukvarna, Ljubljana, 1914

VAS – Russisches etymologisches wörterbuch, Max Vasmer, Carl Winter Universitätverlag, Heidelberg, 1980

VUG J – Jantarska pot, Lucijan Vuga, Zalozhba Humar, Bilje, 2000

VUG D – Davnina govori, Lucijan Vuga, Zalozhbi Jutro in Branko, Ljubljana, 2003

ZGO – Zgodovina chloveshtva, razlichni avtorji, DZS, Ljubljana, 1969

ZIN – Il Nuovo Zingarelli-Vocabolario della lingua italiana, Zanichelli, Bologna, 1989