Pogum Revija SRP 2004/1

Lucijan Vuga

MEGALITSKI JEZIKI I

 

 
 
MEGALITI, GRADISHCHA – KASHTELIRJI

 

 

 

Megalit (?) ob Nadizhi pri Robichu pod cerkvico sv. Volarja (sv. Hilarij)

 

Megaliti, stara arhitektura, ki izvira verjetno iz mlajshe kamene dobe, neolitika, ogromne obdelane kamnite klade, ki so brzhkone rabile kot liturgichni spomeniki. Najvech jih je v Angliji in Franciji. So trojni: 1. dolmeni, grobnice, kjer so kamnite preklade postavljene chez pokonchne kamnite stebre, vse to je bilo pred odkritjem prekrito z zemljo; 2. kromlehi, v krogu razvrshcheni kamniti bloki, ki verjetno predstavljajo simbol sonca; 3. menhirji (bretonska beseda), grobo obdelani, do nekaj metrov visoki kamniti stebri, vchasih postavljeni drug za drugim; verjetno megalitski nagrobni kamni; veliko jih je v Franciji, posebno v Bretaniji.

 

Med najbolj razvpitimi zahodnoevropskimi prazgodovinskimi zgradbami je Stonehenge, megalitski spomenik blizu Salisburyja v Angliji. Sestavljen je iz dveh krozhno razvrshchenih lokov iz grobo klesanih kamnitih blokov. Verjetno je nastal v bronasti dobi in je bil svetishche za chashchenje sonca. Toliko na sploshno; kaj pa pri nas?

 

 

 

V okolici tega megalita (?) (A), ki je komajda nekaj deset metrov od reke in stoji na pripravni jasi, obdani s suho zidanim zidom, je vrsta prazgodovinskih tochk. Nad megalitom je prastara cerkvica sv. Volarja (sv. Hilarij) (B), na mestu, ki sodi med arheoloshka najdishcha, od tod vodi steza navzgor po strmem pobochju Mije proti nekaj sto metrov oddaljeni jami, ki je na letalskem fotoposnetku v stenski velikosti (ki je bil leta 2003 razstavljen v gostilni »Kuzma« v Borjani) oznachena z imenom »Turjeva jama« (D). Vendar te jame domachini skoraj ne poznajo, a s tem imenom vchasih imenujejo drugo, nekaj sto metrov nizvodno od megalita, le nekaj deset metrov od reke Nadizhe, podzemno jamo z neolitskimi najdbami, domachini jo imenujejo "Pelerincheva ali Turjeva jama", medtem ko je na letalskem fotoposnetku ta jama imenovana "Pavlicheva jama" (C). Onstran reke Nadizhe je vzpetinica Der, ki je tudi oznachena kot prazgodovinsko nahajalishche (E). Na lokaciji C (kot smo omenili, se uporabljana imena ne ujemajo in jo pogojno imenujmo Turjeva jama) so zhe v 18. st. kopali in nashli bronastodobne predmete, kasneje so spravili na plano she zakladno najdbo, sestojecho iz treh skupin predmetov: bronastih srpov, bronastih klad – surovcev za nadaljnjo predelavo in sekiro s plavutastim rezilom. Ta najdba je primerljiva z onimi iz Machkove jame pri Postojni. Iz razlichnih okolishchin je mogoche sklepati, da so bile prisotne osebe moshkega in zhenskega spola, plavutaste sekire so moshko orodje ali bolje orozhje, medtem ko so srpi domnevno zhensko poljedelsko orodje. Ker pa so zraven she klade brona, napeljuje na misel, da je morala biti v blizhini tudi predelava, izdelava konchnih predmetov; che pa to ne, je bron zaradi svoje menjalne vrednosti predstavljal neke vrste "kapital" ali trgovsko blago, namenjeno nekam bolj ali manj dalech. Prav tako bi bilo mozhno, da je bilo to zgolj obchasno skladishche ali celo obredni prostor; to je tezhko presoditi, nedvomno pa shirshe okolje in pomembna blizhnja prometnica pricha, da mesto ni bilo nakljuchno izbrano in pripada shirshemu kulturnemu pososhkemu sistemu. Skratka, tod okoli so posejana prazgodovinska nahajalishcha, in che k temu prishetejemo she, da stoji ob reki, ki so od nekdaj predstavljale objekt chashchenja, je povsem mogoche, da gre za resnichni megalit, dasi je mogoche naravnega izvora, to pa praprebivalcev ne bi motilo, da si ga ne bi izbrali za mesto chashchenja in obredov.

Da bo stvar she zanimivejsha; nad levim bregom Nadizhe, zahodno od Podbele, je kucelj Lup s cerkvico sv. Helene (menda iz 16. st), pozhrtvovalni domachini so jo obnovili leta 2001, saj je bila hudo prizadeta zhe ob potresu leta 1976 in ji je grozilo, da se sesuje, na zhalost pa so propadle stenske in stropne poslikave. Po pripovedovanju oskrbnika naj bi nekateri starejshi krajani videli nad vhodnimi vrati vklesano letnico 100?, vendar se ta del kamnitega oboka ni ohranil. Domnevno gre za neraziskano prvotno arheoloshko tochko z vidnimi ostanki vodnjaka (?) in zgradb na ravnici okoli 100x50 m. Ime Lup naj bi po ljudski etimologiji prihajalo od tega, ker se strma pobochja "lupijo", vdirajo, plazijo. Vsekakor je kraj strateshko primeren za utrjeno postojanko ali naselje, kar dovoljuje povrshina okoli pol hektarja in avtonomna oskrba z vodo – vodnjak, predvsem pa strma pobochja, ki jih je lahko braniti. Na gori Miji so bolj proti vrhu »Ghajdne lehe«, menda po Ajdih, kot pravi krajevno ljudsko izrochilo. Nasha druzhina hrani na polovici odlomljeno neolitsko kamnito sekiro (dvojnik imajo v Tolminskem muzeju), ki je bila najdena v okolici Robicha, na zhalost ni ohranjen podatek o nahajalishchu. Prav tako imamo ohranjeno bronasto rimsko fibulo, najdeno v Molidi, to je kamnit podor z Matajurja, ki je do polovice zaprl dolino med Robichem in Kobaridom; legenda pripoveduje, da je pod kamnito gmoto pokopano "mesto". Tam je bil najden tudi zlatnik iz rimskega obdobja (o katerem obstajajo verodostojni zapisniki v arhivu dunajske dvorne pisarne), ki pa je izgubljen. Vishje nad Molido je Votla jama, kjer so prav tako raziskovali areheologi zhe v 19. st. Kilometer od Robicha je vas Staro selo, ki ne le po imenu ampak tudi po izkopaninah datira v chas svetolucijske kulture. Skratka, gre za veliko osredotochenje arheoloshko pomembnih tochk; vse dokazujejo veliko arhaichnost tega prostora, ki je bil nedvomno naseljen zhe v neolitiku in nato skozi bronasto dobo do danashnjih dni.

 

Toda presenechenja iz davnine nas poleg teh v zgornjem Posochju chakajo tudi bolj na jugu, ob spodnjem toku Soche. Marsikdo se je zhe podal na Kras, ki ni vech tista kamnita brezvodna golichava kot she pred petdesetimi leti, danes ga zarashcha pretezhno divje goshchavje, borovih in she manj drugih drevesnih sestavov je sorazmerno malo. Da je bila pred stoletij tod narava drugachna, nam pricha mnozhica imen naselij: Lipa-Lipica, Gabrovica, Jamlje (tj. Brestje), Kostanjevica, Hrushevje, Hrastovlje, Dobravlje, Cerje, Jelshane, Javornik, Slivje, Orehovlje, Bukovje itd.

Tudi vode je vech, sicer ne povrshinskih izvirov, toda pod povrshjem techejo prave reke proti Jadranu, spomnimo le na Pivko v Postojnski jami, Reko v Shkocjanskih jamah ipd., pa tudi na delno ponikanje reke Vipave nad Mirnom pri Gorici, ki se izgubi nekam proti Doberdobu... V zadnjih letih so z vrtanjem prishli do te pitne vode, ki napaja Kras, in nachrtujejo z njo oskrbovati tudi slovensko Istro. Vendar je tudi vech zastale vode v lokvah, globachah, vrtachah in dolinah, ki so se z leti zatesnile z listjem in nastalim humusom, tako da lovci opazhajo na Krasu vrachanje jelenov, ki potrebujejo vode kakor govedo in jo ochitno dobijo.

Zaradi takih vegetacijskih sprememb marsikdo ne opazi pravih megalitskih gradenj, med katerimi so najbolj znana tisochletna gradishcha, a je she marsikaj drugega. Po Krasu je na desetine kilometrov kamnitih zidov, ki so bodisi ograjevali plodno zemljo ali predvsem sluzhili za preprechevanje shirjenja pozharov. Iz takih zidov so nastajali kilometrski hodniki, pravzaprav ceste iz kraja v kraj in v beli svet. Kras je bil od nekdaj, poudarjam, ne shele od rimskih chasov naprej(!), pomembno krizhishche praevropskih poti. Kasnejshi osvajalci, zlasti so se pri tem odlikovali Rimljani, ki so sistematichno gradili prometnice za lazhje obvladovanje in izkorishchanje imperija, so zgolj razshirjali in izboljshevali davne ceste. Da je tako, prichajo tudi megalitske zgradbe, gradishcha, ki so velichastni plod chlovekovega dela. Tudi samega zidovja, po moji oceni, a ne trdim, da je tochna, je za okoli 350 km, to predstavlja glede na povprechne mere preseka skoraj 200.000 m3 zlozhenega kamna, kar je zhe egiptovska piramida.

Dalech zanimivejsha in zgodovinsko pomembnejsha pa so gradishcha.

Eno takih, ki so razsejana do Istre, je blizu Vochjega gradu pri Komnu, domachini mu pravijo Velika Grizha, saj je nedalech stran podobna manjsha zgradba. Pred leti so jo arheologi ochistili drachja in grmichevja, ki pa je iz dneva v dan spet vse gostejshe.

 

 

 

Gradishche: Mogochno zidovje Velike Grizhe

 

 

 

Volchji grad pri Komnu na Krasu – iz 2. tisochletja pr.n.sht.

 

Ohranjenega suhozidanega obzidja je za okoli 850 metrov, njegova tlorisna oblika je sicer nepravilna, nekoliko prilagojena zemljishchu, toda po funkciji njegovih posameznih odsekov je videti, kje je so bili okrepljeni vhodi in verjetno notranji namenski prostori; morda so bile tod tudi zidane zgradbe (stolpi, svetishcha?) in ne le obzidje, cheprav je bila vechina stavb lesenih. Glede na kolichino nagrmadenega kamenja je mogoche presoditi, da so bili zidovi vech metrov visoki in debeli, za kar je pri suhem zidanju potrebna posebna tehnika.

Zgodnja kovinska (bronasta) doba je trajala v nashih krajih priblizhno od leta 1700 do 900 pr.n.sht.; che prishtevamo k njej tudi she prehod do pravega uveljavljanja zheleza, pa do zadnjih desetletij pred letom 700 (Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, I, GZS, Ljubljana, 1964, str. 96-99). Vse kazhe, da so vodile prek Vzhodnih Alp v tistem chasu pomembne trgovske poti. Zaradi njih je bila tudi Ljubljanica vazhna prometna zhila, o kateri se nam je ohranil spomin v mitu o argonavtih, ki da so potovali iz Chrnega morja po Donavi, Savi in Ljubljanici navzgor in prishli skozi »jadranska vrata« pri Postojni do Jadrana. V severne kraje Evrope so hodili po tako imenovani »jantarski cesti« trgovci po jantar in orozhje (mechi iz Skandinavije v Panoniji in na Koroshkem), sledovi trgovske poti pa so tudi najdbe zakopanih skladishch (depojev) ob Murishki dolini in na alpskih sedlih. Taka skladishcha na Belshchici nad Javornikom in na Lipanci v Bohinju prichajo, da niso uporabljali le znane poti ob vzhodnem robu Vzhodnih Alp, marvech tudi prek Karavank in Bohinja v dolino Bache in dalje v severno Italijo. Prek danashnje Slovenije je shla trgovska zveza med Italijo in Balkanskim polotokom ter srednjim Podonavjem, medtem ko so v Vzhodne Alpe hodili trgovci iz Italije po baker in sol v rudnike na Salzburshkem, pa tudi po zlato.

Med leti 1650 in 1550 pr.n.sht. pretresa ves prostor od Kitajske do Srednje Evrope in Grchije vrsta napadov plemen, ki jim ne vemo imena; svoje nasprotnike so v vojashkem pogledu izdatno prekashali s tem, da so izumili bojne vozove. Vsekakor se je v tem chasu uveljavila v prostoru, ki sega od Tise v srednjem Podonavju pa do danashnje zahodne Francije, kultura, ki jo oznachuje pokopavanje mrlichev pod velikimi gomilami. Ta kulturna skupina se deli v vzhodno skupino v Podonavju in na zahodno v srednji Evropi. Ozemlje danashnje Zgornje in Spodnje Avstrije sodi she v okvir zahodne skupine, medtem ko se najdbe v zgornjem Posavju in Podravju navezujejo na razvoj v Panoniji (grobna gomila pod Brinjevo goro nad Zrechami in grobne najdbe v Prichici na Koroshkem ter pri Turnishchu pri Ptuju). Vzrok za te spremembe pokopa ni znan, nekateri menijo, da gre za notranji razvoj, medtem ko drugi mislijo, da se je ta obichaj shiril iz Panonije proti zahodu ter zna biti povezan s prej omenjenimi bojnimi pohodi neznanih vzhodnih ljudstev. Vsekakor kazhejo shtevilne najdbe skladishch kazhejo, da so nemirni chasi prizadeli tudi nashe kraje, in med njimi je tudi tisto skladishche, ki je bilo pred nekaj leti nakljuchno odkrito na Banjshki planoti in o katerem govorimo posebej.

Komaj tri stoletja kasneje (med 1250 do 1150 pr.n.sht.) je Evropa dozhivljala nov pretres, pritisk neznanih doseljencev v vzhodno Evropo je izzval selitve zahodnejshih plemen, ki so najprej potisnila Trachane v Malo Azijo; v Grchiji selitev Dorcev proti jugu in Prailiri so prek morja prishli v Italijo, nato pa je sledil val preko srednje in celo zahodne Evrope. V zvezi z razlagami teh premikov prvich srechamo na Balkanu domneve o obstoju njegovih poznejshih prebivalcev – Ilirov na zahodu in Trachanov na vzhodu.

Ta Grafenauerjeva razlaga odrazha klasichno stalishche o selitvah narodov, pri chemer se nam vsiljujejo razmisleki, ali so se umikali zhe Trachani, Iliri in Dorci, kdo je prishel na njihovo mesto? Ali so se umikajocha se ljudstva v celoti odselila? In poleg tega, ko so se ta ljudstva umikala, ali so v Mali Aziji, v Grchiji in v Italiji dobila prazen prostor; kako se je izpraznil, in che se je, kdo je bil tam pred tem?

 

V zvezi s prej omenjenimi pokopi v gomilah je Maria Gimbutas pred shtiridesetimi leti razvila "teorijo kurganov": da so bila neznana in bojevita ljudstva z vzhoda predniki Indoevropejcev, in ker so v drugem valu domnevnih selitev omenjeni na tem prostoru Iliri, Trachani in Dorci, bi pomenilo, da so bili ti prinashalci obichaja pokopa v gomilah. Drugi val selitev ni nich manj zagoneten od prvega. Teoriji Gimbutasove oporeka Colin Renfrew, chesh da ni bilo nikakrshnih bojevitih Indoevropejcev, marvech je shlo v prvi vrsti za neolitsko akulturacijo z vzhoda. She doslednejshi so v najnovejshem chasu zastopniki teorije kontinuitete, ki izhajajo iz domneve, da so bila zhe v neolitiku na danashnjih ozemljih Evrope bolj ali manj ljudstva, ki tod zhive she danes.

 

Toda ne oziraje se na razlichne teorije o izvoru Indoevropejcev ostanki materialne kulture prichajo, da so se v starejshi zhelezni dobi pojavila in namnozhila utrjena gradishcha najvechkrat vrh grichev, medtem ko je ono v Volchjem potoku na ravnem, zato pa bolj domiselno in chvrsteje zgrajeno. Zgodovinarji she niso nashli dokonchnega odgovora, kaj je vodilo tedanje prebivalce, da so si postavljali vishinska utrjena naselja, nekoliko bolj razumemo Volchji grad, ki je na ravnem, saj drugachne obrambe ni kot obzidje. Po eni domnevi so temu botrovali nemirni chasi ob vdoru vzhodnih ljudstev v 8. st.pr.n.sht. – kot vidimo bi to bil zhe tretji val vzhodnih vpadov; po drugi tezi so bile vzrok vremenske razmere, iz subborealne se je klima prevesila v vlazhno atlantsko. Konchno pa lahko izgradnja novih bivalishch v devishki pokrajini (spet gre za domnevo o praznem prostoru) kazhe spremenjena naselitvena stremljenja in bolj dognane oblike kultiviranja zemlje ter osvajanje za naprednejshe kmetijstvo primernih povrshin. Po vsej verjetnosti je bil povod za nachrtno utrjevanje chloveshkih bivalishch mnogostranski. Iskanje tezhje dostopnih leg zhe pri bronastodobnih zavetjih v Istri in na Krasu dokazuje prevladujocho obrambno sestavino. V takrat na novo vpeljani oborozhitvi sta dve prvini bistveno spremenili vojevanje. Konj gotovo pomeni prvo veliko novost, saj je zvishal mozhnost premagovanja ovir in hitrost akcije. Enako revolucionarna novina je strelno orozhje, od prach in sprozhilcev do loka, ki je najmanj enkratno povechal uchinkovitost izstrelkov.

 

Najstarejshe z zidom varovane vishinske postojanke srechujemo ob morju, verjetno izhajajo iz grshko-kretsko-maloazijskega zharishcha. Odsev dosezhkov teh visoko razvitih bivalnih omik predstavljajo pri nas utrjene postojanke obdane z zidom na Krasu. Zunanja stran obzidja je iz izbranega, toda ne obdelanega vechjega kamenja, notranja plat je zlozhena iz manjshega in ne tako skrbno odbranega kamenja, sredica pa je zapolnjena z drobirjem. Debelina obzidja je med 1,4 – 2,2 m, kot je videti v Grmachi pri Kostanjevici, Taboru pri Sezhani in Povirju, podobno Debela Grizha pri Volchjem gradu in Kashtelir v Dvorih nad Izolo. Vishina pa je ponekod prav impozantna, saj dosega z zunanje strani celih 10 m, znotraj pa vsaj 2 m. Praviloma se krashko-istrska gradishcha prilagajajo zemljishchu in nimajo stolpov, kakrshne najdemo pri mediteranskih vzorih z ravnimi stranicami in stolpi. Prav tako so pri nas poznane dodatne okrepitve obzidja z dolgimi, na obeh straneh z lijakastim zidom branjenimi vhodi in postavljanjem dvojnega obzidja na izpostavljenih mestih, tako je pri Volchjem gradu. (Zgodovina Slovencev, Peter Petru, Arheoloshka obdobja, CZ, Ljubljana, 1979, str. 51-53). Ker pa naj bi bili lijakasti vhodi gradishch na Primorskem izjema, saj so potrebovali v tem primeru za uspeshno obrambo poleg okrepljene posadke tudi zapletenejshe orozhje, je primer Volchjega gradu ena od takih izjem, kar pomeni, da je morala biti tod vechja posadka z mochnejsho, popolnejsho oborozhitvijo, to pa potrjuje mnenje, da je shlo za pomembno gradishche s svojskimi nalogami!

Zemljepisna lega mogochnega gradishcha pri Volchjem gradu je she posebej pomembna, che uposhtevamo, da je bilo na krashki planoti borih 8 km zrachne chrte od morja pri Timavu. Toda za to govori tudi dejstvo, da na Krasu skoraj zagotovo zhe v tistem chasu ni bilo tekoche vode na povrshini, globoko v podzemlju pa ni nobenega znamenja, da bi kopali, torej so morali zgraditi zajetne vodnjake, da so imeli dovolj pitne vode zase in za zhivino. Morda je bila celo ena od osrednjih funkcij tega gradishcha pri Volchjem gradu tudi zagotavljanje in branjenje vodnih zalog, ki so bile potrebne ob trgovskih poteh. Volchji potok je na smeri "jantarske poti" med prastarim Timavom in Vipavsko dolino pri Rihenberku, do katerega je po cesti dobrih 5 km, skratka, od Timava do Vipavske doline je okoli 20 km poti, kar je nekako za en dan ne prav naporne hoje, che ne bi bil vmes she vzpon od morja in spust v dolino Vipave. Krashka planota je v povprechju med 200 in 300 m nadmorske vishine, kar sicer ne terja hudega napora, toda vsekakor otezhi potovanje, zlasti v burjastem vremenu ali v poletni vrochini. Taka vmesna postojanka je vsekakor dobrodoshla in v nekoliko bolj nemirnih chasih potrebna.

V Shempetru pri Gorici so v drugi polovici devetnajstega stoletja odkrili depo ali skladishche, v katerem je bilo "nekaj sto kilogramov" bronastih predmetov iz obdobja nekako 1200 – 500 pr.n.sht., torej iz pozne bronaste dobe in halshtata. Vse skupaj se je nenavadno zachelo in nesrechno konchalo. Po dolgem dezhevju je na pobochju gricha sv. Marka v nekem vinogradu zdrknil zemeljski plaz. Ko so prishli delavci, da bi obnovili nasad, so med kupom zemlje opazili nekaj neobichajnih ozhganih glinastih posod, v katerih so bili kovinski predmeti. Kaj se je zatem dogajalo, pravzaprav ne ve nihche natanko. Konchalo se je tako, da je uspelo nekemu ljubitelju starin pridobiti in tako ohraniti nekaj arheoloshko dragocenih predmetov, ki jih danes hranijo po razlichnih muzejih v Trstu, na Dunaju in drugje. Nekatere stvari so raznesli in se ne ve, kje so konchale. Najvechji del najdbe pa je lastnik zemljishcha prodal v blizhnjo livarno, kjer so jih pretopili v kdo ve kaj. Da bo mera polna, so med prvo svetovno vojno v gorishkem katastru zgorele prav tiste knjige, iz katerih bi bilo mogoche ugotoviti, kje je bil tisti vinograd z zakladno najdbo. In tako nam je ostalo je nekaj skromnih porochil, par predmetov, raztresenih po Evropi in grenko spoznanje, da je shel po zlu pomemben arheoloshki depo.

Toda za nas je pomembno zhe to, da je tam bil. Ob drugih podobnih in tudi najnovejshih zakladnih najdbah smemo sklepati, da je predstavljal zhe v davnini ta prostor, v katerega sodijo Kras, Vipavska dolina, Banjshice in Posochje s svetolucijsko kulturo na zgornjem koncu Jadranskega morja, kjer se najgloblje zajeda v evropsko celino, pomembeno krizhishche morskih in kopnih poti med srednjo in severno Evropo ter Blizhnjim vzhodom (o tem gl. tudi mojo knjigo Jantarska pot).

Poleg velikih gradishch pa obstojajo tudi manjsha, ki so morda rabila le maloshtevilnim posadkam ali kot opazovalnice, morda pa za zachasno zatochishche. Eno takih je kakshnih 500 m vzhodno od vasi Vitovlje nad Vipavsko dolino, ko od cerkve sv. Petra zavijemo proti cerkvi sv. Marije na vrhu slikovite prepadne stene, kjer je bil ochitno nekoch tabor, o chemer pricha kamnito obzidje in druge zgradbe. Mimo vodi zelo stara pot proti Trnovski planoti, ki je morala res dolgo sluzhiti svojemu namenu, saj so lepo vidne v zhivo skalo zlizane globoke kolesnice.

 

 

 

 

Globoke kolesnice, zlizane v zhivo skalo na poti iz Vipavske doline proti Trnovski planoti.

 

 

 

 

Manjshe gradishche vzhodno od vasi Vitovlje nad Vipavsko dolino.

 

 

 

 

PRAZGODOVINSKO KOLO Z LJUBLJANSKEGA BARJA