Pogum Revija SRP 2004/1

Lucijan Vuga

MEGALITSKI JEZIKI I

 

 
 
DIVJE BABE – NAJSTAREJSHA PISHCHAL NA SVETU

 

Pred leti, natanchneje 1995, je vzbudila svetovno senzacijo vest, da so arheologi med izkopavanji visoko nad dolino reke Idrijce nashli nenavadno obdelano votlo kost z luknjicami, kar naj bi spominjalo na pastirsko pishchalko in s tem najstarejsho pishchal na svetu. Vechletna izkopavanja so potekala pod vodstvom strokovnjakov Ivana Turka  in Janeza Dirjeca z Inshtituta za arheologijo, oddelka Znanstveno-raziskovalnega sredishcha Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Dognana starost pishchali je 45.000 let in jo pripisujejo po vsej verjetnosti neandertalcu.

 

Kdo pa so bili neandertalci?

 

To je izumrla vrsta predhodnikov sedanjega chloveka v ledeni dobi, ki je zhivela pred 130.000 in 40.000 leti. Redki menijo, da le niso povsem izginili in da je nekaj njihovih genov tudi v danashnjem chloveku, vendar vechina odlochno zatrjuje, da je bila prav genska nekompatibilnost kriva, da ni prishlo do meshanja in je naprednejsha chloveshka vrsta prevladala. Tudi che je prihajalo do spolnih stikov ali celo do morebitnih otrok, naj ti ne bi bili plodni; v omejenem obsegu se to tudi danes dogaja med razlichnimi rasami. Ali je bil neandertalec res manj inteligenten od sodobnega chlovega, je vprashanje, ki razdvaja znanstveni svet. Prav odkritje pishchalke rabi nekaterim kot dodaten dokaz o njegovi vishji kulturi od domnevane. Tudi jamske risbe niso vse od sodobnega chloveka, a prav slikarstvo je ena najpomembnejshih chlovekovih intelektualnih sposobnosti ne le zaradi nachina izrazhanja avtorjevih misli in obchutij, ampak tudi zaradi dojemanja gledalcev, saj terja dolochene psiholoshke predstavne zmozhnosti. In ne nazadnje je slikarstvo zachetek pismenstva, saj se je prvo neverbalno obchevanje zachelo s slikami, ki so ponazarjale neko sporochilo; od tod vodi razvoj k bolj abstraktni uporabi znakov za zloge ali glasove; seveda si tudi o razvoju pisave niso vsi edini, kako naj bi potekalo, toda ne oziraje se na to, gre za »risanje«. Sledov neandertalca je veliko v zahodni, srednji in vzhodni Evropi, v severni Afriki in v velikem delu Azije; ker pa so ga prvich identificirali v dolini Neandertal pri Düsseldorfu v zahodni Nemchiji, kjer so odkopali lobanje in okostja, so po tem kraju poimenovali celotno vrsto. V nashi blizhini je leta 1899 Dragutin Gorjanovich-Kramberger, profesor na zagrebshki univerzi,  nashel fosilne ostanke desetih neandertalcev v Krapini v Hrvashkem Zagorju v votlini Hushnjakov breg, zraven pa so nabrali she nekaj sto kosti izumrlih zhivali, iz chesar je bilo mogoche dolochiti ne le takratno zhivalstvo, marvech tudi nachin prehranjevanja. Ni manjkalo tudi nekaj sto primerkov  drobnega orodja  iz starejshe kamene dobe, ki  je rabilo temu prachloveku; to so ostri, toda kratki in shiroki kremenchevi odkrushki za strgala, nozhe, vrtala razlichnih, dasi she surovih oblik; in neandertalec je zhe poznal ogenj, hranil se je v prvi vrsti z zhivalskim mesom in s plodovi. Po rasti je bil majhen, s podolgovato lobanjo, poshevnim in nizkim chelom ter z mochno shtrlechimi ochesnimi loki in s krepko razvitimi deli obraza okrog cheljusti, toda z manjsho brado. Ker se leseni deli praviloma niso ohranili, razen delov kopij, bolj sklepajo, kje vse je uporabljal to gradivo.

V Posochju so v Divjih babah zhiveli v srednjem paleolitiku (starejsha kamena doba, mousterien) pred 115.000 in 35.000 leti, slednje je nizhja spodnja meja, ki jo obichajno slishimo, kdaj naj bi ta neandertalska chloveshka vrsta izumrla. Za njim (seveda ne gre za ostro lochnico, kot zhe recheno, sta obe vrsti zhiveli kar dolgo druga ob drugi, verjetno v konkurenchnih odnosih, vsaj glede lova in nabiralnishtva) je nastopil Homo sapiens sapiens, anatomsko povsem sodoben chlovek, to je bilo v Evropi in Sloveniji obdobje poznega paleolitika pred 40.000 in 30.000. Poleg kamnitega orodja mu je prishla prav tudi kost, kar je videti na konicah kopij, zlasti znane so najdbe iz Potochke zijalke, a nashli so jih tudi v Divjih babah, in prav to je tisto, kar ohranja dvom, ali je to neandertalcheva zapushchina ali pa so bili jamski prebivalci prej eni in potem drugi. Sodobni chlovek je izpopolnil izdelavo kamnitega orodja in orozhja, njegovi kremenchevi odkrushki so dolgi in tanki, razlichnih velikosti, s katerimi je bilo mogoche natanchnejshe delo. Prve najobsezhnejshe in poglobljene raziskave tega obdobja so opravili na najdishchih v francoskem Aurignacu, zato obdobje poimenujejo aurignacien. Divje babe I sodijo v ta chas in so tudi najzanimivejshi del tega kompleksa, ki je hkrati najpomembnejshe paleolitsko nahajalishche v celotnem predalpskem loku za obdobje pred 100.000 in 30.000 leti. V razlichnih plasteh so odkopali veliko kamnitega in koshchenega orodja, ostanke vech kot dvajsetih ognjishch ter na kupe zhivalskih kosti in zob, pretezhno jamskega medveda, ki se je pozimi zatekal v jame, kjer so ga lovci pokonchali in pojedli. Kosti so nalashch prelomljene, saj je bil mozek za takratne ljudi ne le poslastica, ampak tudi najizdatnejsha hrana. V jamskem okolju so nashli tudi ostanke tedanjega rastlinstva, kar je omogochilo obnoviti takratne podnebne razmere ledene dobe.

Pishchal so preslikali tudi z radiokarbonskim postopkom, tako da o starosti ni velikih dvomov. Vech polemik je bilo, ali so luknjice na kosti posledica namernega vrtanja ali le odtis zob kakshne zhivali, morebiti hijene ali kar jamskega medveda. Ker so natanchno mikroskopsko pregledali izvrtine, od katerih sta dve dobro ohranjeni, dve pa le delno, so postavili domnevo, da je neandertalec vrtal s kolkom enoletnega medvedka. Izkopali so jo dva metra pod tlemi zraven enega od ognjishch.

 

Vsekakor so neandertalci govorili, in che so dolga tisochletja zhiveli v stiku z danashnjim chlovekom, je povsem logichno sklepati, da je prihajalo ne le do sposojanja besed, ampak tudi do drugih jezikovnih kontaminacij. Tudi najhujshi sovrazhniki se morajo kdaj pa kdaj pogovarjati, toda domnevati smemo, da med vrstama le niso bili zgolj napeti in sovrazhni odnosi. Morda jih je kdaj povezovala nuja za prezhivetje, tega si ni tezhko predstavljati v tistih trdih ledenodobnih chasih. Posamezne skupine lovcev so mogoche sklepale zachasna ali daljsha zaveznishtva pri skupnem lovu ali drugih podvigih; ni izkljucheno, da je kdaj pa kdaj prevladalo racionalno spoznanje, da je manj shkode sodelovati, kakor pa se medsebojno pokonchevati. A tudi bolj chloveshke, recimo, intimnejshe zadeve so zblizhevale dva spola ali morebiti otrochad, saj ne moremo pripisati primitivnemu chloveku, da je bil povsem brez chustev, pa najsi so bila ta she tako skromna in nerazvita.

Kako pa je klimatsko  videti Evropa  ob zadnji poledenitvi, v mlajshem pleistocenu? Pleistocen je geoloshka doba, ki se je zachela pred dvema milijonoma let in konchala pred deset tisoch leti, ko se je z neolitikom in ugodnejshimi podnebnimi razmerami zachel pravi razvoj sodobnega chloveka.

 

 

 

 

Povzeto po: Atlas sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1979, str. 24

 

Vidimo, da je bilo ob koncu pleistocena pred 25.000 leti kopno do sredine Jadranskega morja in ga je prekrival goz listavcev, v danashnjem Trzhashkem zalivu pa so rastli iglavci, prav tako tudi v Padski nizhini. Chrno morje in Kaspijsko morje sta takrat bili velikanski pleistocenski jezeri, med seboj povezani severno od Kavkaza. Po vsej dolzhini ozemlja nekdanje Jugoslavije, prav tako vzdolzh Apeninskega polotoka in na pretezhnem delu centralne ter severne Evrope je bila tundra. Po Panonski nizhini se je raztezala stepa s puhlico, povezana z obshirnimi vzhodnimi stepami nad Chrnim morjem in Kaspijskim morjem, kar je omogochalo tako zhivalim kakor ljudem gibanje po dokaj ugodnem terenu. Ochitno je bil pretezhni del priobalnega ozemlja Sredozemlja primeren za zhivljenje, medtem ko so v notranjosti Evrope vladale tezhje razmere.

 

Temu klimatsko surovemu obdobju je po neolitiku sledil mezolitik, srednja kamena doba, nekako med 8.000 in 5.000 pr.n.sht., ko je bilo podnebje skoraj enako danashnjemu, s tem, da najnovejsha raziskovanja opozarjajo na verjetnost, da je prishlo okoli  3000 pr.n.sht. do ponovne zachasne ohladitve, kar je povzrochilo dolochene premike ljudstev, katerih obseg in posledice pa nam niso povsem jasne. Glede datacij posameznih obdobij obstajajo med strokovnjaki razlike; zlasti glede mezolitika, ki ga nekateri pogojno ali sploh ne uposhtevajo. Zvechine shteje neolitik od 10.000 let pr.n.sht., mezolitik pa potiskajo bolj proti koncu paleolitika. Ledena doba se je konchala, postajalo je chedalje topleje, toda obenem vse tezhje za chloveka, ki ga je umikanje velike zverjadi proti severu ali celo njeno iztrebljenje zaradi pretiranega lova postavilo pred nove izzive, moral je iznajti nove nachine pridobivanja hrane, dolgotrajno sledenje tropom zhivali in vrachanje na juzhnejsha izhodishcha ali pa postopno selitev z druzhinami vred proti severu. Toda mesa je bilo vedno manj, treba je bilo posechi po manjshi divjadi in pticah, iznajti lov z zankami in pastmi, saj je bilo treba naloviti vechje shtevilo zhivali, to je jemalo vech chasa in terjalo vechji napor, jesti je bilo treba tudi hrano, ki dotlej ni bila v navadi: ribe, mehkuzhce ipd. In ne nazadnje rastline in njihove plodove. Postopoma in pochasi so se kopichila spoznanja in izkushnje o zhivinoreji in poljedelstvu. Chloveku se je pridruzhil pes. Obdelavo kamna je izpopolnil. Zakaj je iz tega obdobja toliko chlovekovih bivalishch v srednjem hribovju, ni povsem jasno. Nekateri menijo, da so se takrat ledeniki zhe toliko otalili, da so bile zhe tudi nizhje gore kopne in je chlovek pach shel za plenom. Drugi pravijo, da so v alpskih dolinah she ostali tisochletni ledeniki (eden takih poslednjih je bil v zatrepu za vasjo Volche pri Tolminu) in se je prej stopil led po strmalih, zato je bilo chloveku tam na voljo znosnejshe okolje. Nenavadno je, da v nashih krajih za zdaj ni veliko najdb iz tega obdobja! Nekaj so nashli na pobochjih Krna pri planini Kashina ter pod Mrzlim vrhom ob stajah Pretovch, s chimer je vzplamtelo upanje, da bo morda she kaj sledilo. Obakrat je prishlo na dan ne prav dobro obdelano kamnito orodje iz domachega kremena, ki pa mu niso mogli dolochiti natanchnejshe starosti. Arehologi pravijo, da je bilo doslej premalo raziskav!

 

In konchno smo na prehodu iz kamene dobe v bronasto dobo, ki jo imenujejo doba prave revolucije, cheprav celotni neolitik 10.000 let pr.n.sht. oznachujejo s pojmom ''neolitska revolucija'', ki je prinesla razvoj poljedelstva in metalurgijo.  Zachela se je doba hitrega kulturnega vzpona chloveshtva. V neolitiku med 7. in 3. tisochletjem pr.n.sht. se je razmahnilo udomachevanje zhivali (poleg psa she drobnica, govedo in svinje), veliko vechji donos zhita in jechmena ter strochnic (graha, boba) je omogochal shranjevanje vishkov hrane. Izpopolnilo se je loncharstvo, kamnito orodje je zglajeno in lepo oblikovano. Tudi za ta chas imamo kaj malo pokazati v Posochju, saj gre le za posamichne najdbe. Tudi tej skromni beri naj bi botrovala le nezadostna raziskanost ozemlja.

In naposled bakrena in bronasta doba. Najstarejshe slovenske najdbe, sekire, izvirajo iz 5. tisochletja pr.n.sht., medtem ko se je obdelava bakra tod razshirila v 3. tisochletju pr.n.sht. Surovino za to so zhe tedaj chrpali nad Cerknim, v Shebreljah in Sovodnjah. Toda neolitska nahajalishcha so osredotochena ob spodnjem toku reke Vipave, torej zhe na ravnini, kjer se je mogoche tudi preprichati, da je ves ta chas she vedno prevladujoch kamen tudi pri obdelavi kovin. Bronasta doba se je raztegnila do 2. tisochletja pr.n.sht., ko se zachne v srednji bronasti dobi med 1550 in 1300 pr.n.sht. na Krasu in v Istri obdobje gradishch, kashtelirjev, ki traja vse do zhelezne dobe 500 pr.n.sht. Celotno to obdobje pa je she najbolj predmet zholchnih razprav, katerih osrednja tema je preseljevanje ljudstev, vdori z vzhoda itd., kar naj bi potrjeval spremenjen nachin pokopa in upepeljevanje, kasneje razshirjeno po vsej Evropi od Chrnega morja do Atlantika.

 

V bronasti dobi so naseljevali predvsem vrhove vzpetin in se obdajali z utrjenimi obzidji, to je znachilno predvsem za Istro in Kras, medtem ko je notranjost – Posochje, Benechijo in Furlanijo – mogoche jemati kot razshirjeni prostor tega pojava. Za pososhka gradishcha  je znachilna prilagojena tehnika obrambnih polozhajev, saj so mogli izbirati take lege, kjer je dajala naravna oblikovanost s strmimi pobochji, stenami in prepadi sama po sebi zadostno varnost in je bilo potrebno utrjevati le dostopne poti ali kvechjemu eno stran gradishcha. V spodnjem Posochju so najznachilnejsha gradishcha na Vipavskem, zlasti pod Nanosom, kjer vodijo poti proti prelazu Razdrto, podobno je pod Chavnom proti prelazu na Colu, koder je tudi kasneje vodila slovita rimska cesta prek Hrushice – Ad Pirum in naprej do Emone. In ne nazadnje je celotno juzhno pobochje Trnovske planote posejano z lokacijami, ki prichajo, da so se she dolgo v srednji vek (tudi v chasu vdorov Turkov) tja zatekali ljudje, ko so po dolini divjale vojske. Na drugi strani pa se zachenjajo obronki in sam Kras, kjer je prav tako obilica arheoloshkih tochk, od katerih so nekatere she povsem neraziskane.

 

 

MEGALITI, GRADISHCHA – KASHTELIRJI