Pogum Revije SRP 2003/3

Franci Zagorichnik

 

TA PANKRT
 
Ob zakljuchku tretjega letnika Revije SRP

 

Mogochi naslov tega uvodnika bi bil - glede na odstop njenega odgovornega urednika Rajka Shushtarshicha - lahko tudi Revija v odstopu. Manj glasno razmishljanje bi lahko spregovorilo namesto o uvodniku "o od-vodniku" revije, a zakaj bi komu dajali tako prijazne obete?!

Tri leta izhajanje Revije SRP z nad tisoch nagosto izpolnjenih strani se je hoté vkljuchevalo v shirshi chasno-prostorski kontekst, skupaj z nekdanjim Biltenom SShP, ki je tudi izhajal v revialni obliki. Chas Biltena SShP sodi v leta 1979-1983, dosedanji chas Revije SRP pa obsega leta 1993-1995. Prostorsko je bil Bilten internega znachaja, torej kot nekakshna "hishna" publikacija Sluzhbe za shtudij programa pri RTV, Revija SRP pa je javna kulturna revija, katere poglaviten del "hisha" she naprej hote ali nehote tematizira, in tudi leposlovje revije je tako rekoch "hishno": tako kot "hisha" ne more brez sodelovanja piscev poezije, proze, radijskih in televizijskih iger, filmskih scenarijev za igrane ali dokumentarne filmske projekte, tako se tudi pisci uspeshno ali neuspeshno zatekajo k "hishi", saj gre za osrednji kulturni mas-medij, pri katerem si pisci lahko najdejo mozhnosti svojega delovanja in s tem tudi svoj kos kruha. Vendar, kot je znano, je Revija SRP naravnana vechji del zunaj kroga tovrstne koristnosti in kazhe v mnogih primerih zrcalno podobo neke resnichnosti, ki zna biti tudi neresnichnost.

Povezavo z literaturo je jasneje zaznavati zhe v vmesnem obdobju - od ukinitve Biltena SShP leta 1983 do ustanovitve Revije SRP 1993, ki se je pojavila kot nadaljevanje ukinjene revije. To vmesno obdobje je torej predvsem zunaj "hishe" in s tem zunaj neke zgolj internosti. Gre za publicistiko, ki sezhe po drugih "javnih" medijih, za razliko od prejshnjega primerka "internega" pojava medija. Nastala razlika je bila tudi nivojska. Od suhe strokovnosti socioloshkih programskih raziskav je bil potreben uchinkovit izhod tudi k zunajstrokovni dojemljivosti, v esejistichni in pesnishki formi, ki sta tako stopili v ospredje, iz svoje prvotne sekundarnosti in prikritosti, kot zgolj "interni" medij. Iz "prirojene", svojske esejistike je nastal tudi svojevrsten inter-medij, kakrshen je navsezadnje tudi samostojna javna kulturna revija, kot vechzvrstno kulturno prizorishche.

Predhodno, "vmesno" obdobje vechzvrstnega delovanja sociologa, publicista in pesnika Rajka Shushtarshicha, ki se je postavil na chelo revije kot njen odgovorni urednik, pomeni vkljuchevanje njegovega dela, chlankov, esejev in pesnishtva v druge chasopise in revije: Delo, Mladina, Demokracija, Problemi, Likovne besede, Dialogi, Nova Atlantida pa tudi zalozhnishtev, znotraj katerih je tudi rezultiralo to vmesno obdobje, tako Zalozhnishtvo slovenske knjige z objavo njegovega Janezovega razodetja, esejistichne pesnitve "o treh vrednotah: resnici, svobodi, ljubezni in njih transcendiranju" (1990), zalozhba Lumi z objavo esejistichnega dela Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem (1992) in zalozhba Fondi Oryja Pála s tretjim dopolnjenim natisom Janezovega razodetja (1994, dopolnitev se nanasha predvsem na spremni esej k tej izdaji).

Poudarjanje desetletne "vmesnosti" po svoji vsebini ne zaobsega le "praznine" ali razmerja med eno in drugo revijo. Tu so tudi primesi socialne in politichne narave, ko je sistem enkrat razen publikacije ukinjal tudi sluzhbe in ljudi, za katere je sodil, da niso dovolj podanishko zasedene in ljudje dovolj upogljivi. In drugich, ko je novi sistem na slepo obetal vech ustvarjalne svobode in vech demokracije in je s tem omogochil obnovitev nekdaj zatiranih svoboshchin, s tem pa tudi nehote podkrepil zamisel o obnovitvi nekdaj ukinjene revije.

Prav nenavadno je, kako zamenjava sistema lahko sprevidi, da med "diktaturo" in "demokracijo" vchasih ni prepoznavne razlike. Nekdanja ukinitev revije, ki je bila resda zgolj "interna", je na razviden nachin podobna nepriznavanju revije, she celo kljub temu, da je ta zdaj "inter-medijska". Njeno "spregledovanje" naj bi bilo samo she bolj uchinkovito, kot je bila nekdanja njega ukinitev, kar z gotovostjo kazhe na podobo sistema, ki ni bistveno drugachna od prejshnje, recimo, da je le bolj prebrisana: sistem se noche kompromitirati s ponovnim ukinjanjem revije. Ob istih ljudeh, ali le she vechjem shtevilu "istih" ljudi, je sistem samo lepotno drugachen, vsebinsko pa je nespremenjen. Vendar je res, da je "spregledovanje" Revije SRP le navidez "interno" spregledovanje, saj so jo spregledovali kar zelo vidni javni kulturni delavci z vrha "hishe", che se ozrem samo na vrsto knjizhevnikov, ki so bili in so she na tem vrhu; to so navsezadnje ljudje, ki nekaj veljajo v slovenski knjizhevnosti in ki si razen tega zhelijo tudi oblasti.

Diktatura, ki je bila navzven "diktatura proletariata", je bila le neka oblika zasebnega lastnishtva vsega, kar naj bi bila v resnici lastnina proletariata, oz. slovenskega naroda. Med drugim so sodile v "socialistichno" zasebno lastnino tako kot "tovarne delavcem" tudi zalozhbe, chasopisi, revije in RTV le izbrancem takratnega rezhima. To so bili ljudje, ki so le kolobarili po urednishkih stolchkih ali pa so jih trajno zasedali, in to pochnejo isti tudi sedaj, le da so v sedanjem duhu chasa zagrizeni sovrazhniki socializma in komunizma, ki bi mu bili lahko samo hvalezhni za utrjevanje njihovih polozhajev, tako za nazaj kakor tudi za zdaj.

Seveda je to sovrazhenje varno, kot je bilo nekdaj varno pestovati se v narochju partije in komunizma. Eno in drugo je za ene in iste donosen posel in ob-last, le socialne razlike so danes vechje in za bogatenje she ugodnejshe kot nekoch: blaginja je zmeraj samo navidezna, samo da je danes ta navideznost nesramnejsha, bolj pornografska, sijajnejsha; pri tem pornografija in bleshchavost v sluzhbi navideznosti in sploshnega zaslepljevanja izdanih "ljudskih mnozhic" seveda nista mishljeni nich kaj prijazno in prizanesljivo.

Zal, ne gre za nikakrshno sluzhbo videzu in sistemu, ki si ta videz vzdrzhuje. Prej gre za razkrivanje pojavov njegove pervertiranosti, ki pa je vselej naravnano k resnici, svobodi, ljubezni, che uporabim Shushtarshichevo izrazhanje, in k nujnim modifikacijam sistema, ki jih more usmerjati le svobodni duh, nevezan na podanishtvo sistemu in na ob-lastnike sistema.

Zanimivo je, kako pri Reviji SRP mnoge, sicer resne ljudi, moti ravno prisotnost leposlovja. Kot da je to neka motnja, ki bi ovirala kdovekakshen napredek. Seveda so mnoge revije brez leposlovja. So drugam usmerjene (ali omejene na usmerjenost drugam) in drugache specializirane. Revija SRP izhaja iz vechmedijskega in tudi literarnega revialnega okolja in je kot takshna verjetno edina slovenska kulturna revija, kateri je pesnishtvo kot tako kar naprej osporavano. Seveda, ukinjena revija Bilten SShP je bila strokovno "chistejsha", zato pa tudi bolj omejena in bolj ranljiva. Res je, mozhna so vprashanja: kdo, kje, kdaj? Nikjer ni nich zapisanega: svet se dogaja nepismeno, anonimno, zahrbtno. Slovenski pisatelji so med najbolj nepismenimi ljudmi na Slovenskem. Za najvidnejshe med njimi je demokracija nevarna in odvechna. Bo res, da bi moral zadoshchati samo "resen" namig, da je leposlovje nepotrebno, saj to sili k pismenosti in preko nje v she bolj nevaren in negotov svet "umetnishkega" anarhizma. Vendar je takshne namige razumeti tako, da gre ochitek ochitno mimo she nekega drugega ugovora, ki pa je glavni in tako ochiten, da ga sploh ni treba imenovati. In che oboje seshtejemo, dobimo res pravi naslov na nasho revijo: Oh, ta pankrt!

 

 

Zahvala

Dosedanjemu odgovornernu uredniku Revije SRP Rajku Shushtarshichu se ob njegovem odstopu s tega urednishkega mesta zahvaljujemo za njegovo dosedanje delo. Njegova je bila glavna pobuda za ustanovitev revije, njegovo glavno prizadevanje, da bi si revija zagotovila svojo ciljno publiko in mozhnost svojega obstoja. Ne glede na uspeshnost ali neuspeshnost takshnih prizadevanj je pred nami nezatajljivo dejstvo triletnega izhajanja Revije SRP in tudi upanje na njen nadaljni obstoj. Che je v tem kaj paradoksa, bomo v njem z veseljem vztrajali she naprej - seveda s skupnimi mochmi in skupaj z njenim ustanoviteljem.

Za urednishtvo
Franci Zagorichnik

 

Op.: objavljeno v Reviji SRP 11/12