Pogum Revije SRP 2003/3

Dokument: PRITOZHBA*
 

Opr. sht.: U 693/2003-14

 

 

 

UPRAVNO SODISHCHE
REPUBLIKE SLOVENIJE
 
Trzhashka 68a
1000 Ljubljana

 

TOZHECHA STRANKA:
Revija SRP, Prazhakova 13, 1000 Ljubljana
Pooblashchena oseba za zastopanje: Rajko Shushtarshich
odg. ur. Revije SRP in v.d. direktorja zavoda
TOZHENA STRANKA:
Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana
ZADEVA:
Pritozhba na SODBO UPRAVNEGA SODISHCHA RS
(z dne: 28. 12. 2005, vrochene: 3. 1. 2006)
 

3 X

 

PRITOZHBA NA SODBO V IMENU LJUDSTVA

 
Motto:
 
O Bog,
naj ne razzhalim ljudstva,
v chigar imenu
je izrechena krivichna sodba.
Quis est demos?
Ubi demos est?
Upravno sodishche Republike Slovenije je pod predsedstvom vishje sodnice mag. Darinke Marguch in ob sodelovanju vishjih sodnikov doc. dr. Boshtjana Zalarja in Borivoja Rozmana kot chlanov senata in vishje pravosodne svetovalke Mojce Jerman kot zapisnikarice v upravnem sporu zaradi izbora javnih kulturnih programov o tozhbi tozheche stranke proti sklepu tozhene stranke sht. 403-50/2003-26 z dne 18. 4. 2003, na nejavni seji dne 28. 12. 2005, tozhbo zavoda Revija SRP zoper Ministrstvo za kulturo RS zavrnilo kot neutemeljeno.

V prvem odstavku utemeljitve se senat v sodbi v imenu ljudstva sklicuje:

– "da mora (upravno) odlochanje tudi pri sofinanciranju projektov ali programov v kulturi, kjer gre za chiste financhne subvencije, uposhtevati nachelo enakosti pred zakonom (enakih mozhnosti) ponudnikov (14. chlen Ustave RS, Uradni list RS, sht. 33/91-1, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004)".

Prav pri spornem razpisu za izbor javnih kulturnih programov na podrochju zalozhnishtva, ki naj bi jih v letu 2003 financirala Slovenija iz prorachuna za kulturo (Uradni list RS, sht. 11/2003), prijavitelji niso imeli enakih mozhnosti, ki jim jih zagotavlja ustava RS! To je bilo ochitno, saj je MzK RS z razpisom izvajalo tudi diferenciacijo slovenskih revij. (Glej: Rajko Shushtarshich, Odprto zaprto pismo MzK RS, VII – Andreji Richter, Diferenciacija slovenskih revij in program neodvisne Revije SRP 2003 do 2012/; ter Andreja Rihter, Odgovor ministrice MzK RS na odprto pismo.)

V drugem odstavku utemeljitve pa senat ugotavlja:

– "da je narava tovrstnega odlochanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretezhni meri strokovno-tehnichna, ekonomsko-politichna, ali pa ima, tako kot v obravnavani zadevi, upravna odlochitev kulturno-politichne implikacije. Pri tovrstnih odlochitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadrzhana v tem smislu, da sodishche pristojnemu organu pushcha dolocheno polje proste presoje, kajti sodishche se ne sme spushchati v presojo, ali gre za bolj ali manj kulturno (ekonomsko, socialno) upravicheno oziroma primerno odlochitev. To pomeni, da dejanska vprashanja, to pa so vprashanja o boljshi in slabshi ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tozhena stranka dejansko izbrala najboljshega ponudnika, sodishche napravi zgolj prek presoje sposhtovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natanchnosti in logichnosti utemeljitve kljuchnih dejanskih razlogov (214. chlen ZUP, Uradni list R.S, sht. 80/99, 70/2000) za izbiro ponudnika (sodba Upravnega sodishcha v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomochna sodba Upravnega sodishcha v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9 2002) zlasti glede na vsebino pritozhbenih ugovorov. Che je s tega vidika izpodbijana odlochba zakonita, potem se sodishche po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spushcha tudi v natanchno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva nachela delitve oblasti med izvrshilno in sodno vejo – 2. odstavek 3. chlena Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadrzhana, kar pomeni, da sodishche, che ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odlochitev tozhene stranke odpravi samo v primeru, che je njena dejanska argumentacija ochitno nerazumna (sodbi Upravnega sodishcha RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005)."

Upravno sodishche RS ima mozhnost, da z angazhiranjem sodnih izvedencev presodi tudi kvaliteto ponudbe prijaviteljev, sicer se odreche mozhnosti presoje o bistvu ponudb, tj. vsebini in obsegu ponujenih programov, posebej v primeru, ko pristojni organ za razpis (MzK RS) zamuja z razpisom za tekoche leto in je v chasu razpisa v zasnovi realiziran zhe skoraj celoten ponujeni program in she vech. S tem sodishche ne bi krnilo nachela delitve oblasti med izvrshilno in sodno vejo.

 

Zavod Revija SRP je v razpisnem letu 2003 publiciral naslednje:

– shest revij: Revija SRP shtevilki 53/54 Letnik 11, februar 2003; Revija SRP shtevilki 55/56, Letnik 11, junij 2003; Revija SRP shtevilki 57/58, Letnik 11, oktober 2003;

– tri elektronske knjige ter en zbornik v ediciji Pogum: Rajko Shushtarshich, RAZISKAVA O RAZISKOVANJU; Lev Detela, PRESVETLJEVANJE POLPRETEKLOSTI Spomini iz obdobja tranzicije in globalizacije 1989 - 2003; Rajko Shushtarshich, Franci Zagorichnik, Matjazh Hanzhek, ZHIGOSANA USTVARJALNOST (za javnost zadeve – priloge, dokazi v nadaljevanju); Zbornik revije SRP 2003, Bohorichica II (Glej: knjizhnica Revije SRP);

– tri dvojne (oz. shest enojnih sht. Revije SRP 53/54 55/5657/58 smo izdali tudi klasichno, tj. v tiskani inachici; .

– Zbornik revije SRP 2003, Bohorichica II smo prav tako izdali v tiskani inachici.

Vse to je bilo kot dokaz poslano tudi Upravnemu sodishchu RS, Trzhashka 68a, 1000 Ljubljana. Zavrechi tako in tolikshno ponudbo za tako majhen denar – simbolichni znesek sofinanciranja Revije SRP s strani MzK RS (in ne subvencijo, kot ga imenuje senat Upravnega sodishcha RS) – je evidentno nerazumno s strani kulturnega ministrstva, za slovensko kulturo in slovensko drzhavo pa sramotno!

Senat Upravnega sodishcha pa se je v svojem odlochanju osredotochil oz. zozhil zgolj na formalne kriterije presoje, glede teh pa trdi:

– da ni bilo "napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava";

– da "odlochitev tozhene stranke odpravi samo v primeru, che je njena dejanska argumentacija ochitno nerazumna".

Prav te napake pa so tako ochitne, da jih ni mogoche spregledati, in njihova dejanska argumentacija s strani MzK RS, tedanjega sekretarja na kulturnem ministrstvu, je ochitno nerazumna. (Glej: Ciril Bashkovich, Odgovor MzK RS na tozhbo Revije SRP.)

V tretjem odstavku utemeljitve senat navaja:

– da "tozhnik v tozhbi ne uveljavlja krshitve materialnega prava v tem smislu, da je izpodbijani akt nezakonit, ker temelji na uporabi kriterija, ki ni bil vnaprej dolochen in razpisan, niti ne uveljavlja napachne dejanske presoje izpolnjevanja dolochenega razpisnega kriterija, ampak uveljavlja domnevno procesno napako."

V chetrtem odstavku utemeljitve pa:

"Besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija, ampak je v 13. tochki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega poleg treh drugih elementov tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno podrochje po programskih sklopih. V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije financhni nachrt – rekapitulacija za leto 2003, ampak je javni razpis ponudnike napotil na prijavne obrazce. V javnem razpisu je bilo tudi navedeno, da lahko razpisno dokumentacijo predlagatelji dvignejo v vlozhishchu ministrstva ali na spletni strani ministrstva, in da je ministrstvo dolzhno na pisno zahtevo zainteresiranim predlagateljem razpisno dokumentacijo tudi poslati. V tochki 14.1. javnega razpisa pa je bilo navedeno, da mora biti vloga izpolnjena na ustreznih razpisnih obrazcih."

V petem odstavku utemeljitve senat ugotavlja, daj bi bilo bolje, che bi bile obvezne sestavine razpisa navedene v besedilu javnega razpisa:

"Z vidika pravne varnosti udelezhencev na javnem razpisu bi bilo sicer bolje, da bi bili obrazci, ki pomenijo obvezne sestavine razpisa, in zaradi katerih je treba, che jih stranka ne predlozhi, vlogo zavrechi kot nepopolno, navedeni v besedilu javnega razpisa. Vendar pa po presoji sodishcha zaradi tega izpodbijani akt ni nezakonit. Do te presoje je sodishche prishlo tudi na podlagi argumentacije tozheche stranke v tozhbi. Le-ta je namrech zelo sploshna, saj zgolj izpostavlja dvom, da je razpisna dokumentacija, ki je bila dostopna bodisi v vlozhishchu tozhene stranke, bodisi na spletni strani tozhene stranke, vsebovala tudi sporni obrazec. Tozhecha stranka za svoj dvom ne ponuja nobenega konkretnega dokaza. Dejstvo, da je bilo zavrzhenih 51 vlog zaradi manjkajochega predmetnega obrazca, ne dokazuje, da je bila napaka v razpisni dokumentaciji, saj je bilo 57 vlog popolnih."

In na koncu istega odstavka utemeljitve senat zavrne predlog tozheche stranke, da bi sodishche lahko ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa na glavni obravnavi, takole:

"Tozhecha stranka torej govori samo o sumu, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, stopnja suma pa je kot dokazni standard premalo, da bi sodishche ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa na glavni obravnavi, che tozhecha stranka v potrditev suma ne ponudi nobenega tehtnega dokaza, katerega izvedba na glavni obravnavi bi lahko pripeljala do drugachne odlochitve. Ker tozhecha stranka torej ni predlagala nobenega konkretnega dokaznega predloga, ki bi ga utemeljila z argumenti, zakaj meni, da bi konkretni dokazni predlog lahko razjasnil okolishchino, ampak je samo na sploshno zahtevala razpis glavne obravnave, je sodishche odlochilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. Na tej podlagi je sodishche tozhbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 59. chlena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, sht. 50/97, 70/2000)."

 

Oporekanje navedbam senata v odstavkih sodbe tri do pet skupaj:

V tozhbi sem Upravnemu sodishchu RS predlagal, da odpravi sklep MzK RS sht. 403-50/2003-26 dr. UG, z dne 18. 3. 2003, vrochen dne 26. 3. 2003, in ga nadomesti s sklepom, ki bo zakonit. To pomeni, da trdim, da je citirani sklep nezakonit. V Odgovoru Revije SRP na odgovor tozhene stranke (U 693/2003-8, 10. maja 2004) MzK RS o programskem razpisu za zalozhnishtvo v letu 2003 (P1-03) pa navajam: "– Che se samo v eni od navedenih ugotovitev glede spornosti programskega razpisa MzK RS za zalozhnishtvo v letu 2003 nisem motil, potem je bila tozhba zoper MzK RS legitimna. To pomeni, da sem uveljavljal argument napachne dejanske presoje izpolnjevanja razpisnih kriterijev oziroma da je izpodbijani akt nezakonit, ker temelji na uporabi (izlochitvenega) kriterija, ki ni bil vnaprej dolochen in razpisan.

Konkretno trdim:

– "Prijava na razpis oz. vloga Revije SRP na programski razpis MzK RS za zalozhnishtvo v letu 2003 ni bila nepopolna, sklep MzK RS o zavrzhenju vloge ni bil zakonit!

– Obrazec ("Financhni nachrt – rekapitulacija") ni bil posredovan na enak nachin vsem prijaviteljem, zato je sklep o zavrzhenju vlog prijaviteljev zaradi domnevno manjkajochega obrazca neutemeljen in nezakonit!

– Ker ta (obrazec v obvezni razpisni dokumentaciji MzK RS) ni bil izrecno naveden, potem je tudi zaradi te pomanjkljivosti v izvedbi razpisa za zalozhnishtvo MzK RS v letu 2003 sklep o zavrzhenju vlog prijaviteljev zaradi domnevno manjkajochega obrazca ("Financhni nachrt – rekapitulacija") neutemeljen in nezakonit!

– Tak obrazec sem namrech sam kasneje pridobil iz vlozhishcha MzK RS, in che je obrazec v dopolnilni dokumentaciji, ki jo je poslal g. drzh. sekretar MzK RS Ciril Bashkovich, identichen temu, ki sem ga sam pridobil na vlozhishchu MzK RS, je neobvezujoch in pravno nichen! (Senat namrech spregleda navedeno dejstvo, da sem sporni obrazec pridobil kasneje! In senat bi lahko primerjal oba obrazca!)

– Obrazec ("Financhni nachrt – rekapitulacija") nima glave Ministrstva za kulturo RS, nadalje, temu obrazcu manjkajo polja za datum, podpis odg. osebe in zhig prijavitelja, kar so vse neizogibne sestavine obrazcev, kot jih imajo vsi drugi obrazci MzK RS v razpisni dokumentaciji za zalozhnishtvo. SKLEP MzK RS (pod II. 46) o zavrzhenju vloge zavoda Revija SRP in drugih prijaviteljev na razpis z enako utemeljitvijo je potemtakem evidentno nezakonit!

– Dejstvo, da je bil razpis za zalozhnishtvo v letu 2003 odprt (od 31. 1. 2003 do 3. 3. 2003), pa kazhe na nedopustno zamudo v uradovanju ministrstva. Meseca marca tekochega leta moramo izvajalci uresnichiti zhe vech kot tretjino programa za tekoche leto in pogodbeni pogoj za izplachilo je navedba sofinanciranja MzK RS na primernem mestu v reviji. To pa je v primeru zavrnitve oz. zavrzhenja vloge prevara prijavitelja s strani kulturnega ministrstva.

V tozhbi zoper MzK RS sem se torej osredotochil na ne prevech tezhko preverljiva dejstva oz. spodrsljaje kulturnega ministrstva, ki jih zadolzheni zanje na MzK RS niso hoteli preveriti ali zadovoljivo pojasniti. V tozhbi MzK RS ne oporekam pravne podlage za objavo in izvedbo razpisa po Zakonu o uresnichevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, sht.96/2002 - ZUJIK), v chlenih 100 – 120, nadalje, po Pravilniku o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Ur.l. RS, sht. 6/03) in drugih pravilnikih, marvech, che se milo izrazim, ochitne spodrsljaje v izvedbi razpisa. Che se samo v eni od navedenih ugotovitev glede spornosti programskega razpisa MzK RS za zalozhnishtvo v letu 2003 nisem motil, potem je bila tozhba zoper MzK RS legitimna.

Ostane le she vprashanje o bistvu spora, to je skrajna problematichnost meril in kriterijev MzK RS za subvencioniranje slovenskega zalozhnishtva ter legitimnost diferenciacije slovenskih zalozhnikov. Vendar to vprashanje ni predmet tozhbe. (Glej elektronsko knjigo v Knjizhnici revije SRP: Zhigosana ustvarjalnost, in v njej she posebej Odprta zaprta pisma MK RS I–IX.)

Diferenciacijo slovenskih kulturnih revij smo seveda prichakovali (glej prav tam: Obeti slovenski kulturi /Javni interes v kulturi/, Rajko Shushtarshich, in/ali v Reviji SRP 53/54, februar 2003). A taka svojevrstna tipizacija in rangiranje zalozhnikov, kot smo ji pricha, in o njej govori g. drzh. sekretar kulturnega ministrstva, tj. razlikovanje "vishjih in nizhjih tipov izvajalcev kulturnih programov", pa je le malo huda. Neprimerna za kulturno ministrstvo!

Opomba: Hipotetichni nachin izrazhanja pa sem v pripravljalnem spisu: Rajko Shushtarshich, Odgovor na odgovor (Revije SRP na odgovor tozhene stranke – MzK RS) uporabljal zato, da ne bi navidezno prejudiciral ugotovitev, ki naj bi jih sodishche lahko ugotovilo na glavni obravnavi. Dejansko pa ugotovitve ne pomenijo zgolj neke domneve, marvech kategorichne trditve. Ker tisti pogojni "che" je ironichen, saj je pogoj evidentno zhe izpolnjen. Npr.: sporni obrazec "brez glave in repa" evidentno ni obrazec! Ali tudi: domnevno manjkajochi obrazec "Financhni nachrt – rekapitulacija" evidentno ni bil manjkajoch obvezni obrazec in vloga Revije SRP evidentno ni bila nepopolna, ker obrazec v razpisni dokumentaciji MzK RS za zalozhnishtvo sploh ni bil zahtevan kot obvezna priloga, tudi v tisti dokumentaciji ne, ki sem jo posredoval Upravnemu sodishchu RS kot dokaz!

Torej ne govorim samo o sumu, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, kot to ugotavlja senat Upravnega sodishcha, in nisem samo na sploshno zahteval razpisa glavne obravnave, ampak sem jo zahteval zato, da bi na njej neizpodbitno ugotovili zgoraj navedena ochitna dejstva. Sodishche je tozhbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijanega sklepa bodisi na glavni obravnavi bodisi z malenkost natanchnejshim vpogledom v prilozhene dokaze, tj. v razpisno dokumentacijo MzK RS, ali si vsaj ni natanchneje ogledalo spornega nepopolnega oz. neustreznega obrazca "Financhni nachrt – rekapitulacija".

 

V obrazlozhitvi sodbe senat povzema iz odgovora na tozhbo tudi te ugotovitve tozhene stranke:

– da je obrazec financhni nachrt – rekapitulacija za leto 2003 bistvena sestavina razpisne dokumentacije;
– da se predstavniki revije SRP niso v chasu razpisa nikoli z vprashanji obrnili na ministrstvo;
– da je bila v razpisnem gradivu natanchno opredeljena razpisna dokumentacija (v 13. tochki).

Vendar senat ni preveril teh trditev. Tudi v "natanchno" opredeljeni razpisni dokumentaciji (v 13. tochki) obrazec financhni nachrt – rekapitulacija za leto 2003, ki je domnevno bistvena sestavina razpisne dokumentacije, ni naveden! In tudi na seznamu oz. obrazcu za zalozhnishtvo ga ni!

Glej obrazec sht. 3:

"3. Obvezne priloge
Za revijo, ki se poteguje za sofinanciranje, je potrebno obvezno prilozhiti naslednjo dokumentacijo:
1. pravilno in v celoti izpolnjen obrazec Ministrstva za kulturo s sploshnimi podatki, s predrachunom stroshkov in prihodkov ter podatki o realizaciji programa prejshnjih let
2. urednishki program za leto 2003
3. recenzijo revije s strani priznanega strokovnjaka s podrochja, ki ga pokriva revija (kvaliteta in pomen revije za slovenski kulturni prostor)
4. reference o reviji za leto 2001 in 2002 (fotokopije odzivov na revijo v znanstvenem, strokovnem in drugem tisku)
5. fotokopije naslovnic vseh shtevilk revije, ki so izshle v letu 2002
6. predrachun tiskarne z vsemi relevantnimi podatki o tisku in razvidno ceno natisa enega izvoda revije
7. sporazum med izdajateljem in zalozhnikom v primeru, da ne gre za isti subjekt
 
Za prvich prijavljene revije je potrebno poleg navedenega obvezno prilozhiti tudi:
8. programsko zasnovo
9. izvod shtevilk zadnjega letnika revije.
Vlogo za sofinanciranje podpisuje odgovorna oseba izdajatelja, urednishki program revije pa odgovorni urednik revije."
 
 
Naj bi se v chasu razpisa kot predstavnik Revije SRP obrnil na kulturno ministrstvo z vprashanjem: katerih obveznih prilog in katerih izlochilnih kriterijev niso navedli v razpisni dokumentaciji?

V tej obrazlozhitvi sodbe pa se je senat Upravnega sodishcha tako rekoch na las priblizhal vsaj eni nesporni ugotovitvi, ko pravi: "V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije financhni nachrt – rekapitulacija za leto 2003, ampak je javni razpis ponudnike napotil na prijavne obrazce." Torej, sprashujem senat Upravnega sodishcha RS: Na katere obrazce, priloge? Navedene ali nenavedene? Objavljene ali neobjavljene? Obvezne ali neobvezne? (Objavljene v internetni rubriki slovenskega kulturnega ministrstva "Kaj se dogaja" ali v rubriki "Zalozhnishtvo"?) Na kulturnem ministrstvu bi morda v chasu razpisa lahko izvrtal, katere "jokerje" imajo v rokavu, tj. katere bistvene, a neobvezne, vendar vseeno izlochilne kriterije in formularje nekaterim prijaviteljem na MzK skrivajo, in ali smo morda sodelavci Revije SRP med njimi. Potem bi seveda to uradnishko skrivnost delil she z drugimi, vsaj 51-im zavrzhenim prijaviteljem na razpisu slovenskega kulturnega ministrstva v letu 2003 bi morda koristila, 57-im izbranim seveda ne bi. Ali pa bi jih vprashal kar naravnost, katere zalozhbe in zavode nameravajo diferencirati na razpisu v tem za zalozhnishtvo prelomnem letu. In obvezno bi bilo tudi vprashanje, kolikokrat naj jih v chasu razpisa she obishchem.

Saj je vendar znano, da so uradnishka merila in kriteriji namenjena za to, da uveljavijo hierarhijo zalozhnikov in drzhavnih umetnikov po meri oblastnikov. Drugache recheno, v slovenski kulturi in umetnosti uveljavljajo njima heteronomne kriterije, to je kriterije mochi. Che bi bilo slovenski drzhavi in njenemu kulturnemu ministrstvu kaj do narodove identitete, ki jo kultura ustvarja, bi imeli v kulturi in umetnosti njima avtonomne kriterije. Ti so drugi, preprosti in razvidni. Npr.: drzhava, njeno kulturno ministrstvo je dolzhno zagotoviti, da v izide vsaka knjiga, ki je na Slovenskem napisana, in vsaka revija, ki ima kulturnoumetnishko vsebino. Pri revijah npr. bi po avtonomnih kriterijih tezhko spregledali, koliko let redno izhajajo, koliko sodelavcev imajo, in ne nazadnje, kdo jo financira.

Opravichujem se sodishchu zaradi nachina izrazhanja, tudi za ta nekoliko literarni vlozhek; v takem nachinu je namrech lahko vech resnice kot v suhem pravnoformalnem navajanju zgolj bolj ali manj dokazljivih dejstev. Bolj literarni jezik je neizbezhen, ker tozhbe in pritozhbe ne pishem samo za sodishcha, ampak tudi in predvsem za sodelavce in bralce Revije SRP ter elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost, ki je hkrati raziskava zadevnega problema. V njej je tozhba samo kamenchek v mozaiku, katerega bistveni problem je osvetlitev antagonizma med protagonistoma: oblastjo (MzK RS) na eni ter svobodo misli in pisanja (resnichno neodvisno Revijo SRP) na drugi strani.

 

 
Sklepna ugotovitev:
 
V obrazlozhitvi citirane sodbe si argumenti sodishcha med sabo nasprotujejo. Navedba iz prvega odstavka obrazlozhitve

(»...se po 3. odstavku 15. chlena Pravilnika vloga shteje za popolno, che vsebuje vse sestavine, ki jih zahteva besedilo razpisa. Vloga tozhnika bi morala vsebovati "financhni nachrt – rekapitulacijo za leto 2003", pa tega ni vsebovala, zato je tozhena stranka na podlagi navedenega dolochila Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, sht. 6/2003) in 5. odstavka 117. chlena ZUJIPK, vlogo tozhnika zavrgla kot nepopolno.«)

je namrech v nasprotju z navedbo v desetem odstavku iste obrazlozhitve

(»...Dolochilo 3. odstavka 114. chlena ZUJIPK pa dolocha, da vsebino razpisne dokumentacije posebej dolocha besedilo javnega razpisa. Besedilo javnega razpisa je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, sht. 11/2003. Besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija, ampak je v 13. tochki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega poleg treh drugih elementov tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno podrochje po programskih sklopih. V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije "financhni nachrt – rekapitulacija za leto 2003" ...«),

zato sodba ni pravno pravilno utemeljena; obrazec "financhni nachrt – rekapitulacija za leto 2003" bi bil obvezna sestavina vloge le, che bi bilo to v skladu s 3. odstavkom 114. chlena Zakona o uresnichevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, sht. 96/2002) izrecno dolocheno v besedilu javnega razpisa. Nasprotno: obrazec ni bil v tem besedilu naveden niti kot njegova priloga, ampak naj bi mu bil zgolj dejansko prilozhen, o chemer v samem besedilu razpisa ni nobenega dokaza (nesmiselno in nichno pa bi bilo morebitno dokazovanje ex post facto, she zlasti, che bi se to zahtevalo od tozheche stranke). Tozhena stranka je torej vlogo tozheche stranke na javni razpis zavrgla neutemeljeno, njeno ravnanje je bilo protizakonito.

Upravno sodishche RS v sodbi (U 693/2003-14) ni ugotovilo evidentne krshitve razpisne zakonodaje s strani MzK RS, namrech da je bil razpis MzK RS zavajajoch ali prirejen samo za nekatere prijavitelje, sklep o zavrzhenju vloge zavoda Revija SRP pa nezakonit. Odlochitev Upravnega sodishcha RS, da se tozhba zavrne, je pomanjkljivo in kontradiktorno obrazlozhena ter nezadostno utemeljena! Podpira neenakopravno obravnavo zavodov, ki so pravne osebe zasebnega prava v primeri z javnimi zavodi, in je v nasprotju z ustavo (14. chlen Ustave RS), cheprav se nanj izrecno sklicuje. Che ne zheli videti ochitne diferenciacije v slovenski kulturi konkretno sem se osredotochil na ochitno onemogochanje Revije SRP s strani drzhave Republike Slovenije, MzK RS, je pach ne vidi, chesh da "to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva nachela delitve oblasti med izvrshilno in sodno vejo 2. odstavek 3. chlena Ustave)". Vendar s tem posredno podpira zatiranje svobode misli in pisanja, konkretno v neodvisni slovenski Reviji SRP (SRP je tudi kratica za tri vrednote: Svobodo, Resnico, Pogum). Vsaj prvo nam prav tako jamchi Ustava Republike Slovenije.

 

 
Dokazi – dodatna dokumentacija:
Vsi dokazi so bili Upravnemu sodishchu zhe predlozheni,
vkljuchno s Knjizhnico Revije SRP na CDju,
aktualizirana Revija SRP pa je javno dostopna na internetu.
Vsa obravnavana dokazila so objavljena v elektronski knjigi:
Zhigosana ustvarjalnost (za javnost zadeve – priloge, dokazi v nadaljevanju).
 
 
V Ljubljani, 9. januarja 2006
 
Za zavod Revija SRP
Rajko Shushtarshich
v. d. dir. in odg. ur.

 

________________
* Opomba: Nekateri dokumenti so
zaradi dokumentarnosti zachasno v gajici.
 
__________________
Nadaljevanje zadeve:
Nadzorstvena pritozhba /druga/ Vrhovnemu sodishchu RS - predsedniku Francu Testenu, 19. januarja 2009

 

 

 

Pogum Revije SRP 2003/3

Dokument: PRITOŽBA*
v gajici

Opr. št.: U 693/2003-14

 

 

 

UPRAVNO SODIŠČE
REPUBLIKE SLOVENIJE
 
Tržaška 68a
1000 Ljubljana

 

TOŽEČA STRANKA:
Revija SRP, Pražakova 13, 1000 Ljubljana
Pooblaščena oseba za zastopanje: Rajko Šuštaršič
odg. ur. Revije SRP in v.d. direktorja zavoda
TOŽENA STRANKA:
Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana
ZADEVA:
Pritožba na SODBO UPRAVNEGA SODIŠČA RS
(z dne: 28. 12. 2005, vročene: 3. 1. 2006)
 

3 X

 

PRITOŽBA NA SODBO V IMENU LJUDSTVA

 
Motto:
 
O Bog,
naj ne razžalim ljudstva,
v čigar imenu
je izrečena krivična sodba.
Quis est demos?
Ubi demos est?
Upravno sodišče Republike Slovenije je pod predsedstvom višje sodnice mag. Darinke Marguč in ob sodelovanju višjih sodnikov doc. dr. Boštjana Zalarja in Borivoja Rozmana kot članov senata in višje pravosodne svetovalke Mojce Jerman kot zapisnikarice v upravnem sporu zaradi izbora javnih kulturnih programov o tožbi tožeče stranke proti sklepu tožene stranke št. 403-50/2003-26 z dne 18. 4. 2003, na nejavni seji dne 28. 12. 2005, tožbo zavoda Revija SRP zoper Ministrstvo za kulturo RS zavrnilo kot neutemeljeno.

V prvem odstavku utemeljitve se senat v sodbi v imenu ljudstva sklicuje:

– "da mora (upravno) odločanje tudi pri sofinanciranju projektov ali programov v kulturi, kjer gre za čiste finančne subvencije, upoštevati načelo enakosti pred zakonom (enakih možnosti) ponudnikov (14. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-1, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004)".

Prav pri spornem razpisu za izbor javnih kulturnih programov na področju založništva, ki naj bi jih v letu 2003 financirala Slovenija iz proračuna za kulturo (Uradni list RS, št. 11/2003), prijavitelji niso imeli enakih možnosti, ki jim jih zagotavlja ustava RS! To je bilo očitno, saj je MzK RS z razpisom izvajalo tudi diferenciacijo slovenskih revij. (Glej: Rajko Šuštaršič, Odprto zaprto pismo MzK RS, VII – Andreji Richter, Diferenciacija slovenskih revij in program neodvisne Revije SRP 2003 do 2012/; ter Andreja Rihter, Odgovor ministrice MzK RS na odprto pismo.)

V drugem odstavku utemeljitve pa senat ugotavlja:

– "da je narava tovrstnega odločanja v vseh zgoraj navedenih primerih na podlagi javnega razpisa lahko v pretežni meri strokovno-tehnična, ekonomsko-politična, ali pa ima, tako kot v obravnavani zadevi, upravna odločitev kulturno-politične implikacije. Pri tovrstnih odločitvah nosilcev javnih pooblastil pa je sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne sme spuščati v presojo, ali gre za bolj ali manj kulturno (ekonomsko, socialno) upravičeno oziroma primerno odločitev. To pomeni, da dejanska vprašanja, to pa so vprašanja o boljši in slabši ustreznosti ponudb prijaviteljev na razpis z vidika dejanskih kriterijev oziroma sodno presojo, ali je tožena stranka dejansko izbrala najboljšega ponudnika, sodišče napravi zgolj prek presoje spoštovanja pravil ZUP o celovitosti, zadostni natančnosti in logičnosti utemeljitve ključnih dejanskih razlogov (214. člen ZUP, Uradni list R.S, št. 80/99, 70/2000) za izbiro ponudnika (sodba Upravnega sodišča v zadevi U 655/2002 z dne 25. 2. 2004 in pravnomočna sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1650/2000 z dne 18. 9 2002) zlasti glede na vsebino pritožbenih ugovorov. Če je s tega vidika izpodbijana odločba zakonita, potem se sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi ne spušča tudi v natančno presojo izpolnjevanja dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih, ker to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo – 2. odstavek 3. člena Ustave). Presoja izpolnjevanja teh dejanskih kriterijev po posameznih ponudnikih je zadržana, kar pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna (sodbi Upravnega sodišča RS v zadevah U 568/2004 z dne 10. 12. 2004 in U 1757/2003 z dne 7. 12. 2005)."

Upravno sodišče RS ima možnost, da z angažiranjem sodnih izvedencev presodi tudi kvaliteto ponudbe prijaviteljev, sicer se odreče možnosti presoje o bistvu ponudb, tj. vsebini in obsegu ponujenih programov, posebej v primeru, ko pristojni organ za razpis (MzK RS) zamuja z razpisom za tekoče leto in je v času razpisa v zasnovi realiziran že skoraj celoten ponujeni program in še več. S tem sodišče ne bi krnilo načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo.

 

Zavod Revija SRP je v razpisnem letu 2003 publiciral naslednje:

– šest revij: Revija SRP številki 53/54 Letnik 11, februar 2003; Revija SRP številki 55/56, Letnik 11, junij 2003; Revija SRP številki 57/58, Letnik 11, oktober 2003;

– tri elektronske knjige ter en zbornik v ediciji Pogum: Rajko Šuštaršič, RAZISKAVA O RAZISKOVANJU; Lev Detela, PRESVETLJEVANJE POLPRETEKLOSTI Spomini iz obdobja tranzicije in globalizacije 1989 - 2003; Rajko Šuštaršič, Franci Zagoričnik, Matjaž Hanžek, ZHIGOSANA USTVARJALNOST (za javnost zadeve – priloge, dokazi v nadaljevanju); Zbornik revije SRP 2003, Bohorichica II (Glej: knjizhnica Revije SRP);

– tri dvojne (oz. šest enojnih št. Revije SRP 53/54 55/5657/58 smo izdali tudi klasično, tj. v tiskani inačici; .

– Zbornik revije SRP 2003, Bohorichica II smo prav tako izdali v tiskani inačici.

Vse to je bilo kot dokaz poslano tudi Upravnemu sodišču RS, Tržaška 68a, 1000 Ljubljana. Zavreči tako in tolikšno ponudbo za tako majhen denar – simbolični znesek sofinanciranja Revije SRP s strani MzK RS (in ne subvencijo, kot ga imenuje senat Upravnega sodišča RS) – je evidentno nerazumno s strani kulturnega ministrstva, za slovensko kulturo in slovensko državo pa sramotno!

Senat Upravnega sodišča pa se je v svojem odločanju osredotočil oz. zožil zgolj na formalne kriterije presoje, glede teh pa trdi:

– da ni bilo "napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava";

– da "odločitev tožene stranke odpravi samo v primeru, če je njena dejanska argumentacija očitno nerazumna".

Prav te napake pa so tako očitne, da jih ni mogoče spregledati, in njihova dejanska argumentacija s strani MzK RS, tedanjega sekretarja na kulturnem ministrstvu, je očitno nerazumna. (Glej: Ciril Baškovič, Odgovor MzK RS na tožbo Revije SRP.)

V tretjem odstavku utemeljitve senat navaja:

– da "tožnik v tožbi ne uveljavlja kršitve materialnega prava v tem smislu, da je izpodbijani akt nezakonit, ker temelji na uporabi kriterija, ki ni bil vnaprej določen in razpisan, niti ne uveljavlja napačne dejanske presoje izpolnjevanja določenega razpisnega kriterija, ampak uveljavlja domnevno procesno napako."

V četrtem odstavku utemeljitve pa:

"Besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija, ampak je v 13. točki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega poleg treh drugih elementov tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno področje po programskih sklopih. V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003, ampak je javni razpis ponudnike napotil na prijavne obrazce. V javnem razpisu je bilo tudi navedeno, da lahko razpisno dokumentacijo predlagatelji dvignejo v vložišču ministrstva ali na spletni strani ministrstva, in da je ministrstvo dolžno na pisno zahtevo zainteresiranim predlagateljem razpisno dokumentacijo tudi poslati. V točki 14.1. javnega razpisa pa je bilo navedeno, da mora biti vloga izpolnjena na ustreznih razpisnih obrazcih."

V petem odstavku utemeljitve senat ugotavlja, daj bi bilo bolje, če bi bile obvezne sestavine razpisa navedene v besedilu javnega razpisa:

"Z vidika pravne varnosti udeležencev na javnem razpisu bi bilo sicer bolje, da bi bili obrazci, ki pomenijo obvezne sestavine razpisa, in zaradi katerih je treba, če jih stranka ne predloži, vlogo zavreči kot nepopolno, navedeni v besedilu javnega razpisa. Vendar pa po presoji sodišča zaradi tega izpodbijani akt ni nezakonit. Do te presoje je sodišče prišlo tudi na podlagi argumentacije tožeče stranke v tožbi. Le-ta je namreč zelo splošna, saj zgolj izpostavlja dvom, da je razpisna dokumentacija, ki je bila dostopna bodisi v vložišču tožene stranke, bodisi na spletni strani tožene stranke, vsebovala tudi sporni obrazec. Tožeča stranka za svoj dvom ne ponuja nobenega konkretnega dokaza. Dejstvo, da je bilo zavrženih 51 vlog zaradi manjkajočega predmetnega obrazca, ne dokazuje, da je bila napaka v razpisni dokumentaciji, saj je bilo 57 vlog popolnih."

In na koncu istega odstavka utemeljitve senat zavrne predlog tožeče stranke, da bi sodišče lahko ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa na glavni obravnavi, takole:

"Tožeča stranka torej govori samo o sumu, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, stopnja suma pa je kot dokazni standard premalo, da bi sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa na glavni obravnavi, če tožeča stranka v potrditev suma ne ponudi nobenega tehtnega dokaza, katerega izvedba na glavni obravnavi bi lahko pripeljala do drugačne odločitve. Ker tožeča stranka torej ni predlagala nobenega konkretnega dokaznega predloga, ki bi ga utemeljila z argumenti, zakaj meni, da bi konkretni dokazni predlog lahko razjasnil okoliščino, ampak je samo na splošno zahtevala razpis glavne obravnave, je sodišče odločilo, kot to izhaja iz izreka sodbe. Na tej podlagi je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000)."

 

Oporekanje navedbam senata v odstavkih sodbe tri do pet skupaj:

V tožbi sem Upravnemu sodišču RS predlagal, da odpravi sklep MzK RS št. 403-50/2003-26 dr. UG, z dne 18. 3. 2003, vročen dne 26. 3. 2003, in ga nadomesti s sklepom, ki bo zakonit. To pomeni, da trdim, da je citirani sklep nezakonit. V Odgovoru Revije SRP na odgovor tožene stranke (U 693/2003-8, 10. maja 2004) MzK RS o programskem razpisu za založništvo v letu 2003 (P1-03) pa navajam: "– Če se samo v eni od navedenih ugotovitev glede spornosti programskega razpisa MzK RS za založništvo v letu 2003 nisem motil, potem je bila tožba zoper MzK RS legitimna. To pomeni, da sem uveljavljal argument napačne dejanske presoje izpolnjevanja razpisnih kriterijev oziroma da je izpodbijani akt nezakonit, ker temelji na uporabi (izločitvenega) kriterija, ki ni bil vnaprej določen in razpisan.

Konkretno trdim:

– "Prijava na razpis oz. vloga Revije SRP na programski razpis MzK RS za založništvo v letu 2003 ni bila nepopolna, sklep MzK RS o zavrženju vloge ni bil zakonit!

– Obrazec ("Finančni načrt – rekapitulacija") ni bil posredovan na enak način vsem prijaviteljem, zato je sklep o zavrženju vlog prijaviteljev zaradi domnevno manjkajočega obrazca neutemeljen in nezakonit!

– Ker ta (obrazec v obvezni razpisni dokumentaciji MzK RS) ni bil izrecno naveden, potem je tudi zaradi te pomanjkljivosti v izvedbi razpisa za založništvo MzK RS v letu 2003 sklep o zavrženju vlog prijaviteljev zaradi domnevno manjkajočega obrazca ("Finančni načrt – rekapitulacija") neutemeljen in nezakonit!

– Tak obrazec sem namreč sam kasneje pridobil iz vložišča MzK RS, in če je obrazec v dopolnilni dokumentaciji, ki jo je poslal g. drž. sekretar MzK RS Ciril Baškovič, identičen temu, ki sem ga sam pridobil na vložišču MzK RS, je neobvezujoč in pravno ničen! (Senat namreč spregleda navedeno dejstvo, da sem sporni obrazec pridobil kasneje! In senat bi lahko primerjal oba obrazca!)

– Obrazec ("Finančni načrt – rekapitulacija") nima glave Ministrstva za kulturo RS, nadalje, temu obrazcu manjkajo polja za datum, podpis odg. osebe in žig prijavitelja, kar so vse neizogibne sestavine obrazcev, kot jih imajo vsi drugi obrazci MzK RS v razpisni dokumentaciji za založništvo. SKLEP MzK RS (pod II. 46) o zavrženju vloge zavoda Revija SRP in drugih prijaviteljev na razpis z enako utemeljitvijo je potemtakem evidentno nezakonit!

– Dejstvo, da je bil razpis za založništvo v letu 2003 odprt (od 31. 1. 2003 do 3. 3. 2003), pa kaže na nedopustno zamudo v uradovanju ministrstva. Meseca marca tekočega leta moramo izvajalci uresničiti že več kot tretjino programa za tekoče leto in pogodbeni pogoj za izplačilo je navedba sofinanciranja MzK RS na primernem mestu v reviji. To pa je v primeru zavrnitve oz. zavrženja vloge prevara prijavitelja s strani kulturnega ministrstva.

V tožbi zoper MzK RS sem se torej osredotočil na ne preveč težko preverljiva dejstva oz. spodrsljaje kulturnega ministrstva, ki jih zadolženi zanje na MzK RS niso hoteli preveriti ali zadovoljivo pojasniti. V tožbi MzK RS ne oporekam pravne podlage za objavo in izvedbo razpisa po Zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št.96/2002 - ZUJIK), v členih 100 – 120, nadalje, po Pravilniku o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Ur.l. RS, št. 6/03) in drugih pravilnikih, marveč, če se milo izrazim, očitne spodrsljaje v izvedbi razpisa. Če se samo v eni od navedenih ugotovitev glede spornosti programskega razpisa MzK RS za založništvo v letu 2003 nisem motil, potem je bila tožba zoper MzK RS legitimna.

Ostane le še vprašanje o bistvu spora, to je skrajna problematičnost meril in kriterijev MzK RS za subvencioniranje slovenskega založništva ter legitimnost diferenciacije slovenskih založnikov. Vendar to vprašanje ni predmet tožbe. (Glej elektronsko knjigo v Knjizhnici revije SRP: Zhigosana ustvarjalnost, in v njej še posebej Odprta zaprta pisma MK RS I–IX.)

Diferenciacijo slovenskih kulturnih revij smo seveda pričakovali (glej prav tam: Obeti slovenski kulturi /Javni interes v kulturi/, Rajko Šuštaršič, in/ali v Reviji SRP 53/54, februar 2003). A taka svojevrstna tipizacija in rangiranje založnikov, kot smo ji priča, in o njej govori g. drž. sekretar kulturnega ministrstva, tj. razlikovanje "višjih in nižjih tipov izvajalcev kulturnih programov", pa je le malo huda. Neprimerna za kulturno ministrstvo!

Opomba: Hipotetični način izražanja pa sem v pripravljalnem spisu: Rajko Šuštaršič, Odgovor na odgovor (Revije SRP na odgovor tožene stranke – MzK RS) uporabljal zato, da ne bi navidezno prejudiciral ugotovitev, ki naj bi jih sodišče lahko ugotovilo na glavni obravnavi. Dejansko pa ugotovitve ne pomenijo zgolj neke domneve, marveč kategorične trditve. Ker tisti pogojni "če" je ironičen, saj je pogoj evidentno že izpolnjen. Npr.: sporni obrazec "brez glave in repa" evidentno ni obrazec! Ali tudi: domnevno manjkajoči obrazec "Finančni načrt – rekapitulacija" evidentno ni bil manjkajoč obvezni obrazec in vloga Revije SRP evidentno ni bila nepopolna, ker obrazec v razpisni dokumentaciji MzK RS za založništvo sploh ni bil zahtevan kot obvezna priloga, tudi v tisti dokumentaciji ne, ki sem jo posredoval Upravnemu sodišču RS kot dokaz!

Torej ne govorim samo o sumu, da razpisna dokumentacija ni bila vsem dostopna, kot to ugotavlja senat Upravnega sodišča, in nisem samo na splošno zahteval razpisa glavne obravnave, ampak sem jo zahteval zato, da bi na njej neizpodbitno ugotovili zgoraj navedena očitna dejstva. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijanega sklepa bodisi na glavni obravnavi bodisi z malenkost natančnejšim vpogledom v priložene dokaze, tj. v razpisno dokumentacijo MzK RS, ali si vsaj ni natančneje ogledalo spornega nepopolnega oz. neustreznega obrazca "Finančni načrt – rekapitulacija".

 

V obrazložitvi sodbe senat povzema iz odgovora na tožbo tudi te ugotovitve tožene stranke:

– da je obrazec finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003 bistvena sestavina razpisne dokumentacije;
– da se predstavniki revije SRP niso v času razpisa nikoli z vprašanji obrnili na ministrstvo;
– da je bila v razpisnem gradivu natančno opredeljena razpisna dokumentacija (v 13. točki).

Vendar senat ni preveril teh trditev. Tudi v "natančno" opredeljeni razpisni dokumentaciji (v 13. točki) obrazec finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003, ki je domnevno bistvena sestavina razpisne dokumentacije, ni naveden! In tudi na seznamu oz. obrazcu za založništvo ga ni!

Glej obrazec št. 3:

"3. Obvezne priloge
Za revijo, ki se poteguje za sofinanciranje, je potrebno obvezno priložiti naslednjo dokumentacijo:
1. pravilno in v celoti izpolnjen obrazec Ministrstva za kulturo s splošnimi podatki, s predračunom stroškov in prihodkov ter podatki o realizaciji programa prejšnjih let
2. uredniški program za leto 2003
3. recenzijo revije s strani priznanega strokovnjaka s področja, ki ga pokriva revija (kvaliteta in pomen revije za slovenski kulturni prostor)
4. reference o reviji za leto 2001 in 2002 (fotokopije odzivov na revijo v znanstvenem, strokovnem in drugem tisku)
5. fotokopije naslovnic vseh številk revije, ki so izšle v letu 2002
6. predračun tiskarne z vsemi relevantnimi podatki o tisku in razvidno ceno natisa enega izvoda revije
7. sporazum med izdajateljem in založnikom v primeru, da ne gre za isti subjekt
 
Za prvič prijavljene revije je potrebno poleg navedenega obvezno priložiti tudi:
8. programsko zasnovo
9. izvod številk zadnjega letnika revije.
Vlogo za sofinanciranje podpisuje odgovorna oseba izdajatelja, uredniški program revije pa odgovorni urednik revije."
 
 
Naj bi se v času razpisa kot predstavnik Revije SRP obrnil na kulturno ministrstvo z vprašanjem: katerih obveznih prilog in katerih izločilnih kriterijev niso navedli v razpisni dokumentaciji?

V tej obrazložitvi sodbe pa se je senat Upravnega sodišča tako rekoč na las približal vsaj eni nesporni ugotovitvi, ko pravi: "V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003, ampak je javni razpis ponudnike napotil na prijavne obrazce." Torej, sprašujem senat Upravnega sodišča RS: Na katere obrazce, priloge? Navedene ali nenavedene? Objavljene ali neobjavljene? Obvezne ali neobvezne? (Objavljene v internetni rubriki slovenskega kulturnega ministrstva "Kaj se dogaja" ali v rubriki "Založništvo"?) Na kulturnem ministrstvu bi morda v času razpisa lahko izvrtal, katere "jokerje" imajo v rokavu, tj. katere bistvene, a neobvezne, vendar vseeno izločilne kriterije in formularje nekaterim prijaviteljem na MzK skrivajo, in ali smo morda sodelavci Revije SRP med njimi. Potem bi seveda to uradniško skrivnost delil še z drugimi, vsaj 51-im zavrženim prijaviteljem na razpisu slovenskega kulturnega ministrstva v letu 2003 bi morda koristila, 57-im izbranim seveda ne bi. Ali pa bi jih vprašal kar naravnost, katere založbe in zavode nameravajo diferencirati na razpisu v tem za založništvo prelomnem letu. In obvezno bi bilo tudi vprašanje, kolikokrat naj jih v času razpisa še obiščem.

Saj je vendar znano, da so uradniška merila in kriteriji namenjena za to, da uveljavijo hierarhijo založnikov in državnih umetnikov po meri oblastnikov. Drugače rečeno, v slovenski kulturi in umetnosti uveljavljajo njima heteronomne kriterije, to je kriterije moči. Če bi bilo slovenski državi in njenemu kulturnemu ministrstvu kaj do narodove identitete, ki jo kultura ustvarja, bi imeli v kulturi in umetnosti njima avtonomne kriterije. Ti so drugi, preprosti in razvidni. Npr.: država, njeno kulturno ministrstvo je dolžno zagotoviti, da v izide vsaka knjiga, ki je na Slovenskem napisana, in vsaka revija, ki ima kulturnoumetniško vsebino. Pri revijah npr. bi po avtonomnih kriterijih težko spregledali, koliko let redno izhajajo, koliko sodelavcev imajo, in ne nazadnje, kdo jo financira.

Opravičujem se sodišču zaradi načina izražanja, tudi za ta nekoliko literarni vložek; v takem načinu je namreč lahko več resnice kot v suhem pravnoformalnem navajanju zgolj bolj ali manj dokazljivih dejstev. Bolj literarni jezik je neizbežen, ker tožbe in pritožbe ne pišem samo za sodišča, ampak tudi in predvsem za sodelavce in bralce Revije SRP ter elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost, ki je hkrati raziskava zadevnega problema. V njej je tožba samo kamenček v mozaiku, katerega bistveni problem je osvetlitev antagonizma med protagonistoma: oblastjo (MzK RS) na eni ter svobodo misli in pisanja (resnično neodvisno Revijo SRP) na drugi strani.

 

 
Sklepna ugotovitev:
 
V obrazložitvi citirane sodbe si argumenti sodišča med sabo nasprotujejo. Navedba iz prvega odstavka obrazložitve

(»...se po 3. odstavku 15. člena Pravilnika vloga šteje za popolno, če vsebuje vse sestavine, ki jih zahteva besedilo razpisa. Vloga tožnika bi morala vsebovati "finančni načrt – rekapitulacijo za leto 2003", pa tega ni vsebovala, zato je tožena stranka na podlagi navedenega določila Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa (Uradni list RS, št. 6/2003) in 5. odstavka 117. člena ZUJIPK, vlogo tožnika zavrgla kot nepopolno.«)

je namreč v nasprotju z navedbo v desetem odstavku iste obrazložitve

(»...Določilo 3. odstavka 114. člena ZUJIPK pa določa, da vsebino razpisne dokumentacije posebej določa besedilo javnega razpisa. Besedilo javnega razpisa je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 11/2003. Besedilo javnega razpisa sicer konkretno ne navaja, katere sestavine obsega celotna razpisna dokumentacija, ampak je v 13. točki javnega razpisa navedeno, da razpisna dokumentacija obsega poleg treh drugih elementov tudi prijavne obrazce za posamezno razpisno področje po programskih sklopih. V javnem razpisu torej ni bilo izrecno, konkretno navedeno, da je obvezna sestavina dokumentacije "finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003" ...«),

zato sodba ni pravno pravilno utemeljena; obrazec "finančni načrt – rekapitulacija za leto 2003" bi bil obvezna sestavina vloge le, če bi bilo to v skladu s 3. odstavkom 114. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/2002) izrecno določeno v besedilu javnega razpisa. Nasprotno: obrazec ni bil v tem besedilu naveden niti kot njegova priloga, ampak naj bi mu bil zgolj dejansko priložen, o čemer v samem besedilu razpisa ni nobenega dokaza (nesmiselno in nično pa bi bilo morebitno dokazovanje ex post facto, še zlasti, če bi se to zahtevalo od tožeče stranke). Tožena stranka je torej vlogo tožeče stranke na javni razpis zavrgla neutemeljeno, njeno ravnanje je bilo protizakonito.

Upravno sodišče RS v sodbi (U 693/2003-14) ni ugotovilo evidentne kršitve razpisne zakonodaje s strani MzK RS, namreč da je bil razpis MzK RS zavajajoč ali prirejen samo za nekatere prijavitelje, sklep o zavrženju vloge zavoda Revija SRP pa nezakonit. Odločitev Upravnega sodišča RS, da se tožba zavrne, je pomanjkljivo in kontradiktorno obrazložena ter nezadostno utemeljena! Podpira neenakopravno obravnavo zavodov, ki so pravne osebe zasebnega prava v primeri z javnimi zavodi, in je v nasprotju z ustavo (14. člen Ustave RS), čeprav se nanj izrecno sklicuje. Če ne želi videti očitne diferenciacije v slovenski kulturi konkretno sem se osredotočil na očitno onemogočanje Revije SRP s strani države Republike Slovenije, MzK RS, je pač ne vidi, češ da "to ne spada v pristojnost sodne veje oblasti (zaradi varstva načela delitve oblasti med izvršilno in sodno vejo 2. odstavek 3. člena Ustave)". Vendar s tem posredno podpira zatiranje svobode misli in pisanja, konkretno v neodvisni slovenski Reviji SRP (SRP je tudi kratica za tri vrednote: Svobodo, Resnico, Pogum). Vsaj prvo nam prav tako jamči Ustava Republike Slovenije.

 

 
Dokazi – dodatna dokumentacija:
Vsi dokazi so bili Upravnemu sodišču že predloženi,
vključno s Knjizhnico Revije SRP na CDju,
aktualizirana Revija SRP pa je javno dostopna na internetu.
Vsa obravnavana dokazila so objavljena v elektronski knjigi:
Zhigosana ustvarjalnost (za javnost zadeve – priloge, dokazi v nadaljevanju).
 
 
V Ljubljani, 9. januarja 2006
 
Za zavod Revija SRP
Rajko Šuštaršič
v. d. dir. in odg. ur.

 

Pritozhba bi sicer morala biti naslovljena na Vrhovno sodishche Republike Slovenije, ne pa na Upravno sodishche Republike Slovenije v Ljubljani, temu bi bila pritozhba lahko samo vrochena. Vendar smo sledili pravnemu pouku v sodbi U 693/2003-14 z dne: 28. 12. 2005*. (Op. ur.)

 
________________
* Opomba: Nekateri dokumenti so
zaradi dokumentarnosti začasno v gajici.
 
__________________
Nadaljevanje zadeve:
Nadzorstvena pritozhba /druga/ Vrhovnemu sodishchu RS - predsedniku Francu Testenu, 19. januarja 2009