Pogum Revije SRP 2003/3

Dokument: PRITOZHBA
Objavljene priloge in dokazi:
dva chlanka (DELO)
 
 
DELOVNO IN SOCIALNO SODISHCHE
Resljeva 14
Ljubljana

Opr. sht. Ps 1386/2006

Tozhecha stranka: Ivan Antich, Karlovshka 22, Ljubljana
 
Tozhena stranka: Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana

Zadeva: Pritozhba zoper odlochbo Ministrstva za kulturo RS (dalje: MzK) z dne 13. 04. 2006 (datum zhiga Poshte Slovenije na ovitku: 21. 04. 2006), sledech »pouku o pravnem sredstvu«, kot je naveden v tej odlochbi.

 
IZHODISHCHE:

Podpisani Ivan Antich (pod svoja literarna dela se podpisujem Ivo Antich) kot tozhecha stranka menim, da je zadevna odlochba MzK, s katero ni ugodilo moji proshnji kot vpisanemu v t.i. razvid samozaposlenih v kulturi za pravico do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz drzhavnega prorachuna, pravnoformalno dvomljiva z vech vidikov in moralno-socialno krivichna v smislu kratenja osnovnih drzhavljanskih pravic do minimalne (dejansko bolj bedne kot skromne) mozhnosti prezhivetja in profesionalnega ustvarjalnega dela. Ker prispevkov sam namrech ne morem plachevati, mi je eo ipso MzK praktichno, cheprav sicer ne tudi pravnoformalno, kar je res »inventiven« cinizem, z odlochbo odvzelo ne le dotlej veljavno (triletno) pravico do plachila, temvech tudi – sicer neomejeni – status samozaposlenega v kulturi (prej: samostojni ustvarjalec na podrochju kulture), ki sem ga imel neprekinjeno od leta 1983. Tako sem v 58. letu starosti (rojen 1948) kljub stalnemu (40-letnemu) delu na podrochju kulture kot parazitski presezhek vrzhen na cesto med brezposelne (»teoretichno« sem si »samozaposlenost« odvzel sam; da ne bi placheval, sem se moral kar najhitreje izpisati iz razvida; v ta namen sem moral na MzK vlozhiti proshnjo za odlochbo o izpisu).

 
OBRAZLOZHITEV PRITOZHBE:

Ker sem na MzK pravochasno pred iztekom (pred 31. 3. 2006) triletnega obdobja 2003-2006 s proshnjo za pravico do plachila prispevkov posredoval vso dokumentacijo o izpolnjevanju formalnih pogojev (vpis v razvid samozaposlenih v kulturi kot pesnik, nedoseganje dohodkovnega cenzusa, celotna bibliografija in tri zbirke pesmi s CD ter z objavo le-tega na spletu; Uredba o pogojih za pridobitev pravice do plachila prispevkov… UL RS, sht. 23 z dne 28. 4. 1995, veljavna v zachetku triletja 2003-2006, za pesnike zahteva dve zbirki), je iz odlochbe mozhno sklepati, da je bilo za konchni negativni izrek odlochilno predvsem negativno mnenje t.i. strokovne komisije. Ta komisija, katere chlani in njih kvalifikacija (po osnovni logiki bi o pesnishtvu lahko razsojali le pesniki) kakor tudi njihove konkretne utemeljitve zavrachanja po zapisniku iz odlochbe niso razvidni, je menila, kot navaja odlochba, da moje »delo ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka v obdobju zadnjih treh let« (cit.). V naslednjem odstavku odlochbe je pojasnjeno, da se po 10. chlenu Uredbe o samozaposlenih v kulturi za izjemen kulturni prispevek shteje delo, ki je po obsegu in kakovosti v strokovni in shirshi javnosti ovrednoteno kot vrhunsko; k temu je v oklepaju dodano pojasnilo, kaj naj bi kazalo »vrhunskost«: to so drzhavne in stanovske nagrade, mednarodne nagrade ali priznanja, dokumentirane kritike itd.; dodano je she, da je Drushtvo slovenskih pisateljev na zahtevo MzK sporochilo, da nisem chlan tega drushtva.

Glede obsega:

Iz bibliografije, ki je bila predlozhena MzK, je razvidno moje v zadevnem triletju (2003-2006), enako kot v vseh predhodnih obdobjih, kontinuirano delo na podrochju kulture v razlichnih oblikah (3 zbirke pesmi, poezija, proza, filmska, likovna, literarna kritika, eseji, prevodi, karikatura, strip…), torej bi bil ochitek o nezadostnem obsegu v tem primeru povsem brezpredmeten (zlasti poezija se pach ne meri kot »trak na vatle«).

Glede kvalitete:

Sploshno je znano, da je ocenjevanje kvalitete v umetnosti in literaturi skrajno problematichno in povezano z najrazlichnejshimi vplivi »iz ozadja« (socialnozgodovinskega, politekonomskega, geopsiholoshkega itd.). Literarno delo ima svojo logiko nastajanja, ki jo je tezhko ali sploh nemogoche tempirati na »triletna obdobja« in podobne »razvojne faze«, she zlasti v razmerah slovenske mikrodruzhbe in mikrokulture z zalozhnishtvom, ob katerem je o kakrshnikoli normalnejshi logiki trzhishcha brezpredmetno govoriti (literarna dela, v programih chasovno nepredvidljivo chakajocha na odobritev MzK za financhno podporo, tudi pri osrednjih zalozhbah v povprechju izhajajo v nakladah, ki so pach le »za vzorec«, nekaj sto izvodov). Spricho tega niti uveljavljeni literati ne morejo zanesljivo predvideti izidov svojih del v nekem »triletnem obdobju«, toliko bolj to velja za manj znane pisatelje in zlasti pesnike, se pravi za tiste, ki so iz takih ali drugachnih razlogov bolj »obrobni«, she posebno, che so kot pisec prichujoche tozhbe sodelavci edine resnichno neodvisne slovenske kulturnishke revije (Revija SRP, izhajajocha le po zaslugi sodelavcev, ki se samoponizhevalno odrekajo honorarjem; nekateri te revije, njenih knjig in spletnih publikacij »ne morejo videti« tudi zato, ker izhajajo v avtentichni slovenski latinici – bohorichici), ki bi bila v totalitarizmu na kratko onemogochena, v demokraciji pa je zhe vsa leta svojega obstoja izpostavljena bolj prefinjenemu, a nich manj sistematichnemu shikaniranju in poskusom onemogochanja (ogrozhanje temeljne socialne varnosti sodelavca-chlana urednishtva je po svoje uchinkovit prispevek k temu). O tem, da na Slovenskem tako rekoch ni literarne kritike, da vechina knjig ostaja brez tehtnejshih ali sploh brez vsakih recenzij, da se slovenske knjige prevajajo v tuje jezike po prijateljsko-zveznem sistemu »daj-dam«, so javno govorili zhe znani slovenski knjizhevniki. V takih razmerah naj literarni ustvarjalec zbira doma in v tujini nagrade, priznanja, (pozitivne) kritike itd. za neko »triletno obdobje«… Vprashanje kvalitete se vchasih in ponekod she posebno zastavlja ob literarnih delih, ki so v celoti ali vsaj deloma satirichnega znachaja, kot so take moje tri zadevne zbirke pesmi, ki pach niso obichajna lirika, po opremi niso »reprezentanchne«, izdane so pri malih zalozhnikih (Popare, 2004; Epigramizmi, 2005; Blumen, 2006). Po neki sploshni inerciji naj bi bila namrech humor in satira tako rekoch kar avtomatichno nekaj »lazhjega«, manj zavezujochega, nekaj po kvaliteti ochitno drugorazrednega, nekakshen »podzhanr«; hkrati se v javnosti ponavljajo zhe obrabljene tozhbe, da na Slovenskem primanjkuje humorja in satire (ko pa se kje pojavita, prej ali slej naletita na poskuse »zatolchenja«; znachilno je, da je v desetletjih socialistichnega totalitarizma redno izhajal odlichni satirichni tednik Pavliha, demokratichna sedanjost pa chesa takega ne premore). Polovica Preshernovih Poezij je satirichno-humorna, satirichni elementi so mochno navzochi v znamenitih Kosovelovih, zaradi »problematichne« kvalitete pol stoletja dobesedno skrivanih Integralih (kakshnega javnega priznanja in nagrad doma in v tujini sta bila omenjena pesnika delezhna za chasa svojega zhivljenja?), Cankar je svoje delo izrecno na prvem mestu oznachil kot satiro (da se namrech izrazha »v satiri, tragiki in paradoksu«, cit. po Obiskih Izidorja Cankarja), po mnenju nekaterih kritikov je najvrednejshi del Kafke ali Becketta ali Krlezhe ravno element (tragikomichne) satire, Jan Kochanowski (1530–1584) je s svojimi epigrami eden od utemeljiteljev poljskega verza in poljske literature. Kanadski teoretik Northrop Frye meni, da je vsa resna literatura nashega chasa (zadnjih sto let) ironichno-satirichna… Teh velikanov seveda ne navajam v smislu enachenja z njimi, temvech le za ilustracijo. Po vsem tem lahko rechem, da se prav nich ne sramujem humorno-satirichnih elementov, ki pa za pozornejshega bralca niti niso edini, v svojih delih. V polozhaju, v katerem sem zaradi zadevne odlochbe MzK, si lahko tudi dovolim rechi, da so moje zadevne tri zbirke profesionalno (izrazno-jezikovno in vsebinsko) korekten in konsistenten rezultat dolgoletnega dela ter da je njihovo odrivanje v nekakshno »neizjemnost« zame v literarno strokovnem smislu brezpredmetno in nesramno povrshno. V izrazno-jezikovnem pogledu so te zbirke izjemne vsaj po prevladujochi silabichni simetriji rimanih verzov, v vsebinskem pogledu pa po satirichno-kronikalni obravnavi slovensko-slovanske tranzicije; kaj podobnega s tem obsegom in znachajem v danashnji slovenski literaturi ne obstaja.

Glede vrhunskosti:

Po propozicijah (vladna Uredba, UL RS, sht. 9/04), po katerih MzK odlocha o samozaposlenih, mora ustvarjalchevo delo biti, che naj mu pripada pravica do plachevanja prispevkov za socialno zavarovanje iz prorachuna, »vrhunsko«, hkrati pa mora ta ustvarjalec imeti dohodke pod dolochenim cenzusom, tj. da »mu njegov dohodkovni polozhaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo« (cit. po zadevni odlochbi). Tudi to se kazhe kot »inventiven« cinizem, saj po navadni logiki ni jasno, kako naj ustvarjalec s svojim delom, ki pach ni le »templjanje chevljev«, dosega vrhunske rezultate s sproti tekocho shiroko domacho in mednarodno odmevnostjo v polozhaju, ki je izrecno v podnormalnih pogojih, hkrati pa nad njim visi tudi »Damoklejev mech« triletne pogojne omejitve zavarovane eksistence… Po chlanku v Delu z dne 23. 5. 2005 je bilo v register samozaposlenih v kulturi vpisanih 2232 oseb, od tega je MzK odobrilo plachevanje zav. iz drzhavnega prorachuna 1488 ustvarjalcem, se pravi, da je v Sloveniji 1488 vrhunskih umetnikov (na tolikshno shtevilo bi bila ponosna tudi kakshna neprimerljivo vechja drzhava), ki ne dosegajo dohodkovnega cenzusa, ki zhivijo in »vrhunsko ustvarjajo« v podnormalnih pogojih, ki dozhivljajo in dokumentirajo sprotno tekocho javno odmevnost doma in v tujini v obliki nagrad, priznanj, kritik itd. ter da je strokovna komisija MzK vsem tem tudi priznala vrhunskost. V ilustracijo kriterija »vrhunskosti«: sredi 19. stoletja je kot vrhunski slovenski pesnik slovel Koseski, v dveh desetletjih je prishlo do zamenjave in je vrhunski postal Presheren, ki je dotlej veljal za verzifikatorja lascivnosti, Koseski pa je danes pojem prazne verzifikacije. Vladimir Bartol je bil nekoch za nekatere kritike pisec nizhje zabavne literature za »zhenske revije«, danes je praktichno skoraj edini slovenski pisatelj z resnichnim mednarodnim odmevom. Likovnega umetnika (in tudi pesnika) Janeza Bernika, ki je sploshni pojem vrhunskosti (avstrijska Herderjeva nagrada), je ob veliki razstavi (2005/2006) ugleden novinar in kritik osrednjega dnevnika popolnoma, naravnost »katastrofalno« razvrednotil v smislu naslovne poante, da gre za »golega cesarja« (Delo, 12. 12. 2005, str. 9).

Glede chlanstva v Drushtvu slovenskih pisateljev:

Chlanstvo je prostovoljno; niti v propozicijah Uredbe ni omenjeno med pogoji za pridobivanje pravic do plachila. Chlanstvo tudi ni nedvomen pokazatelj kvalitete, »vrhunstva«, izjemnega prispevka ali pomena avtorjev; bili so uveljavljeni in ugledni avtorji, ki niso bili chlani, so izstopili itd., kakor so tudi chlani, ki so literati bolj po chlanstvu kot po svoji stalni produktivnosti. (Tudi npr. v Drushtvu novinarjev niso vchlanjeni nekateri vrhunski slovenski novinarji; kakshne socialne sankcije so zato zanje »predvidene« s strani birokracije, mi ni znano.) Che ima mnenje t.i. strokovne komisije vsaj dolocheno posvetovalno relevanco (podobno kot mnenje Kulturnishke zbornice Slovenije; gl. Uredba in odlochba), je omemba chlanstva v DSP v tej zvezi pravno brezpredmetna.

Glede nachina delovanja MzK:

Chlankov, ki tako ali drugache kritichno obravnavajo delovanje MzK, je bilo samo v zadevnem triletju (2003-2006) objavljenih na stotine; tukaj v ilustracijo omenjam in med prilogami dodajam le dva, ki se zdita v smislu prichujoche tozhbe she posebno ilustrativna, ker kazheta na dolocheno kontinuiteto in hkrati na stopnjevanje cinichne lahkotnosti v delovanju te nacheloma kulturne ustanove. Chlanka sta zgovorna zhe po naslovih. Prvega je podpisal tedanji predsednik Drushtva slovenskih pisateljev Dane Zajc in se glasi: Ministrstvo za kulturo: birokratsko in zahrbtno (Delo, 8. 9. 1994); uvodni odstavek: »Drushtvo slovenskih pisateljev nasprotuje postopkom, ki so jim izpostavljeni nashi chlani, samostojni umetniki. Nachin, kako so samostojni umetniki zvedeli, da so njihove pravice, dodeljene na Ministrstvu za kulturo, naenkrat neveljavne, je birokratski in zahrbten.« - Drugi je chlanek z naslovom: Nich vech »izbrisanih« v kulturi (STA, Delo, 6. 9. 2005); gre za porochilo, da MzK priznava lastno napako in jo po sklepu vlade tudi odpravlja, napako namrech, »s katero so pred dobrimi tremi meseci 71 samostojnim umetnikom odvzeli pravico do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz drzhavnega prorachuna.« (cit.). – Ne glede na vzrok za omenjeno »napako« (mogoche se je zhe v treh mesecih, ne shele v treh letih, pojavljala in izginjala »vrhunskost« teh 71 umetnikov) je ochitno, kako se MzK z lahkotnimi zamahi poigrava z zhivljenjem umetnikov, spreminjajoch jih v »izbrisane«, kar je v primeru starejshih, ki so tako rekoch tik pred upokojitvijo in s skoraj chetrtstoletnim samostojnim stazhem kot jaz, najbrzh she dodatno problematichno.

Glede t. i. deficitarnih poklicev:

Po vladni Uredbi o samozaposlenih v kulturi (UR RS, 2. 2. 2004) sta v taksonomiji poklicev dve skupini: prva (73 tochk) in druga »deficitarni poklici« (11 tochk). Podpisani imam kot osnovni poklic opredelitev »pesnik« (tochka 49), kot dodatni poklic iz prve skupine pa lahko navedem tudi »lektor« (tochka 36) in »prevajalec na podrochju leposlovja in humanistike« (tochka 55); iz druge, deficitarne skupine pa »kritik na podrochju umetnosti« (tochka 6). Obrazec vloge za pridobitev pravice do plachila prispevkov za soc. zav., ki ga je pripravilo MzK, namrech omogocha poleg izbora osnovnega poklica tudi »morebitno dodatno dejavnost oz. poklic«. Po odlochbi MzK je »deficitarni poklic« oznachen kot »poklic, ki ga je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati«. Pozornejshi vpogled v mojo bibliografijo pokazhe, da tako rekoch »mimogrede« (morda kar pada z neba?) pishem tudi literarno, filmsko in likovno kritiko, za katero je neredko potrebno dolgotrajno preverjanje podatkov v knjizhnicah in po internetu. Naj za ilustracijo navedem npr. chlanek »Mrtvashki ples« med Shtajersko in Istro (O slikarstvu Marjana Skumavca) (Revija SRP, 69-70 / 2005); v isti reviji v obsezhni stalni rubriki spremljam televizijski in filmski program. Che za kogarkoli ne ta revija ne ta rubrika »ne obstajata« (»sta prazen nich«), je to pach njegov problem (omenjena revija in knjige njene knjizhne zbirke so kljub dolgoletnemu izhajanju tako v tiskani kot v elektronski obliki dosledno zamolchevane v slovenskih medijih). Za odlochbo MzK je tudi moj prispevek k omenjeni deficitarni poklicni dejavnosti, potrebni podpore, ochitno nichvreden.

Glede prispevkov za socialno varnost samozaposlenih:

Iz preglednice (gl. pril.) Ministrstva za finance, DURS Ljubljana Center, ki kazhe stopnje zadevnih prispevkov (april 2006), je razvidno, da je izhodishche povprechna bruto placha in da, po informaciji DURS, MzK samozaposlenim plachuje po drugi stopnji, ne po prvi najnizhji. V odlochbi MzK govori o prispevkih, »obrachunanih od najnizhje pokojninske osnove« (cit.). Samozaposleni si ne more plachevati po najnizhji stopnji, slediti mora vzorcu MzK.

POVZETEK:

Iz vsega zgoraj navedenega je po mojem mnenju dovolj podlage za prichujocho pritozhbo, ki jo vlagam v naslovljeno sodishche z zaupanjem v njegovo objektivnost in pravichnost; da bo torej v skladu s svojo kompetenco dosodilo ustrezno objektivno revizijo zadevne odlochbe MzK, tako da mi bo od konca marca 2006 tudi v naslednjem obdobju priznana pravica do plachila prispevkov za socialno zavarovanje iz prorachuna in hkrati omogochen ponovni vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, oboje brez prekinitve. Posebej prosim sodishche za mozhnost chimprejshnje reshitve, ker sem zaradi popolne izgube socialnega statusa, se pravi praktichno izbrisan, zavrzhen in izgnan, v tolikshni meri temeljno eksistenchno ogrozhen, da se naposled ne bi zdel odvech niti razmislek o mednarodnem sodishchu za chlovekove pravice v Strasbourgu.

 

S sposhtovanjem
Ivan Antich
Ljubljana, 17. 5. 2006
 
 
PRILOGE (2x):
 
odlochba MzK 2006
uredba 2004
uredba 1995
preglednica prispevkov za soc. varnost samozaposlenih
dva chlanka (Delo)
 
tri zbirke pesmi (knjizhni izvodi):
- Popare (2004)
- Epigramizmi (2005)
- Blumen (2006)
 
Obseg delovanja Revije SRP z njeno vsebino dostopen na:
http://www.revijasrp.si
_________
* Opomba ur.: Nekateri dokumenti so
zaradi dokumentarnosti zachasno v gajici.

 

 

 

DELOVNO IN SOCIALNO SODIŠČE
Resljeva 14
Ljubljana
 
Tožeča stranka: Ivan Antič, Karlovška 22, Ljubljana
Tožena stranka: Ministrstvo za kulturo RS, Maistrova 10, Ljubljana

Zadeva: Pritožba zoper odločbo Ministrstva za kulturo RS (dalje: MzK) z dne 13. 04. 2006 (datum žiga Pošte Slovenije na ovitku: 21. 04. 2006), sledeč »pouku o pravnem sredstvu«, kot je naveden v tej odločbi.

IZHODIŠČE:

Podpisani Ivan Antič (pod svoja literarna dela se podpisujem Ivo Antič) kot tožeča stranka menim, da je zadevna odločba MzK, s katero ni ugodilo moji prošnji kot vpisanemu v t.i. razvid samozaposlenih v kulturi za pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna, pravnoformalno dvomljiva z več vidikov in moralno-socialno krivična v smislu kratenja osnovnih državljanskih pravic do minimalne (dejansko bolj bedne kot skromne) možnosti preživetja in profesionalnega ustvarjalnega dela. Ker prispevkov sam namreč ne morem plačevati, mi je eo ipso MzK praktično, čeprav sicer ne tudi pravnoformalno, kar je res »inventiven« cinizem, z odločbo odvzelo ne le dotlej veljavno (triletno) pravico do plačila, temveč tudi – sicer neomejeni – status samozaposlenega v kulturi (prej: samostojni ustvarjalec na področju kulture), ki sem ga imel neprekinjeno od leta 1983. Tako sem v 58. letu starosti (rojen 1948) kljub stalnemu (40-letnemu) delu na področju kulture kot parazitski presežek vržen na cesto med brezposelne (»teoretično« sem si »samozaposlenost« odvzel sam; da ne bi plačeval, sem se moral kar najhitreje izpisati iz razvida; v ta namen sem moral na MzK vložiti prošnjo za odločbo o izpisu).

OBRAZLOŽITEV PRITOŽBE:

Ker sem na MzK pravočasno pred iztekom (pred 31. 3. 2006) triletnega obdobja 2003-2006 s prošnjo za pravico do plačila prispevkov posredoval vso dokumentacijo o izpolnjevanju formalnih pogojev (vpis v razvid samozaposlenih v kulturi kot pesnik, nedoseganje dohodkovnega cenzusa, celotna bibliografija in tri zbirke pesmi s CD ter z objavo le-tega na spletu; Uredba o pogojih za pridobitev pravice do plačila prispevkov… UL RS, št. 23 z dne 28. 4. 1995, veljavna v začetku triletja 2003-2006, za pesnike zahteva dve zbirki), je iz odločbe možno sklepati, da je bilo za končni negativni izrek odločilno predvsem negativno mnenje t.i. strokovne komisije. Ta komisija, katere člani in njih kvalifikacija (po osnovni logiki bi o pesništvu lahko razsojali le pesniki) kakor tudi njihove konkretne utemeljitve zavračanja po zapisniku iz odločbe niso razvidni, je menila, kot navaja odločba, da moje »delo ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka v obdobju zadnjih treh let« (cit.). V naslednjem odstavku odločbe je pojasnjeno, da se po 10. členu Uredbe o samozaposlenih v kulturi za izjemen kulturni prispevek šteje delo, ki je po obsegu in kakovosti v strokovni in širši javnosti ovrednoteno kot vrhunsko; k temu je v oklepaju dodano pojasnilo, kaj naj bi kazalo »vrhunskost«: to so državne in stanovske nagrade, mednarodne nagrade ali priznanja, dokumentirane kritike itd.; dodano je še, da je Društvo slovenskih pisateljev na zahtevo MzK sporočilo, da nisem član tega društva.

Glede obsega:

Iz bibliografije, ki je bila predložena MzK, je razvidno moje v zadevnem triletju (2003-2006), enako kot v vseh predhodnih obdobjih, kontinuirano delo na področju kulture v različnih oblikah (3 zbirke pesmi, poezija, proza, filmska, likovna, literarna kritika, eseji, prevodi, karikatura, strip…), torej bi bil očitek o nezadostnem obsegu v tem primeru povsem brezpredmeten (zlasti poezija se pač ne meri kot »trak na vatle«).

Glede kvalitete:

Splošno je znano, da je ocenjevanje kvalitete v umetnosti in literaturi skrajno problematično in povezano z najrazličnejšimi vplivi »iz ozadja« (socialnozgodovinskega, politekonomskega, geopsihološkega itd.). Literarno delo ima svojo logiko nastajanja, ki jo je težko ali sploh nemogoče tempirati na »triletna obdobja« in podobne »razvojne faze«, še zlasti v razmerah slovenske mikrodružbe in mikrokulture z založništvom, ob katerem je o kakršnikoli normalnejši logiki tržišča brezpredmetno govoriti (literarna dela, v programih časovno nepredvidljivo čakajoča na odobritev MzK za finančno podporo, tudi pri osrednjih založbah v povprečju izhajajo v nakladah, ki so pač le »za vzorec«, nekaj sto izvodov). Spričo tega niti uveljavljeni literati ne morejo zanesljivo predvideti izidov svojih del v nekem »triletnem obdobju«, toliko bolj to velja za manj znane pisatelje in zlasti pesnike, se pravi za tiste, ki so iz takih ali drugačnih razlogov bolj »obrobni«, še posebno, če so kot pisec pričujoče tožbe sodelavci edine resnično neodvisne slovenske kulturniške revije (Revija SRP, izhajajoča le po zaslugi sodelavcev, ki se samoponiževalno odrekajo honorarjem; nekateri te revije, njenih knjig in spletnih publikacij »ne morejo videti« tudi zato, ker izhajajo v avtentični slovenski latinici – bohoričici), ki bi bila v totalitarizmu na kratko onemogočena, v demokraciji pa je že vsa leta svojega obstoja izpostavljena bolj prefinjenemu, a nič manj sistematičnemu šikaniranju in poskusom onemogočanja (ogrožanje temeljne socialne varnosti sodelavca-člana uredništva je po svoje učinkovit prispevek k temu). O tem, da na Slovenskem tako rekoč ni literarne kritike, da večina knjig ostaja brez tehtnejših ali sploh brez vsakih recenzij, da se slovenske knjige prevajajo v tuje jezike po prijateljsko-zveznem sistemu »daj-dam«, so javno govorili že znani slovenski književniki. V takih razmerah naj literarni ustvarjalec zbira doma in v tujini nagrade, priznanja, (pozitivne) kritike itd. za neko »triletno obdobje«… Vprašanje kvalitete se včasih in ponekod še posebno zastavlja ob literarnih delih, ki so v celoti ali vsaj deloma satiričnega značaja, kot so take moje tri zadevne zbirke pesmi, ki pač niso običajna lirika, po opremi niso »reprezentančne«, izdane so pri malih založnikih (Popare, 2004; Epigramizmi, 2005; Blumen, 2006). Po neki splošni inerciji naj bi bila namreč humor in satira tako rekoč kar avtomatično nekaj »lažjega«, manj zavezujočega, nekaj po kvaliteti očitno drugorazrednega, nekakšen »podžanr«; hkrati se v javnosti ponavljajo že obrabljene tožbe, da na Slovenskem primanjkuje humorja in satire (ko pa se kje pojavita, prej ali slej naletita na poskuse »zatolčenja«; značilno je, da je v desetletjih socialističnega totalitarizma redno izhajal odlični satirični tednik Pavliha, demokratična sedanjost pa česa takega ne premore). Polovica Prešernovih Poezij je satirično-humorna, satirični elementi so močno navzoči v znamenitih Kosovelovih, zaradi »problematične« kvalitete pol stoletja dobesedno skrivanih Integralih (kakšnega javnega priznanja in nagrad doma in v tujini sta bila omenjena pesnika deležna za časa svojega življenja?), Cankar je svoje delo izrecno na prvem mestu označil kot satiro (da se namreč izraža »v satiri, tragiki in paradoksu«, cit. po Obiskih Izidorja Cankarja), po mnenju nekaterih kritikov je najvrednejši del Kafke ali Becketta ali Krleže ravno element (tragikomične) satire, Jan Kochanowski (1530–1584) je s svojimi epigrami eden od utemeljiteljev poljskega verza in poljske literature. Kanadski teoretik Northrop Frye meni, da je vsa resna literatura našega časa (zadnjih sto let) ironično-satirična… Teh velikanov seveda ne navajam v smislu enačenja z njimi, temveč le za ilustracijo. Po vsem tem lahko rečem, da se prav nič ne sramujem humorno-satiričnih elementov, ki pa za pozornejšega bralca niti niso edini, v svojih delih. V položaju, v katerem sem zaradi zadevne odločbe MzK, si lahko tudi dovolim reči, da so moje zadevne tri zbirke profesionalno (izrazno-jezikovno in vsebinsko) korekten in konsistenten rezultat dolgoletnega dela ter da je njihovo odrivanje v nekakšno »neizjemnost« zame v literarno strokovnem smislu brezpredmetno in nesramno površno. V izrazno-jezikovnem pogledu so te zbirke izjemne vsaj po prevladujoči silabični simetriji rimanih verzov, v vsebinskem pogledu pa po satirično-kronikalni obravnavi slovensko-slovanske tranzicije; kaj podobnega s tem obsegom in značajem v današnji slovenski literaturi ne obstaja.

Glede vrhunskosti:

Po propozicijah (vladna Uredba, UL RS, št. 9/04), po katerih MzK odloča o samozaposlenih, mora ustvarjalčevo delo biti, če naj mu pripada pravica do plačevanja prispevkov za socialno zavarovanje iz proračuna, »vrhunsko«, hkrati pa mora ta ustvarjalec imeti dohodke pod določenim cenzusom, tj. da »mu njegov dohodkovni položaj ne zagotavlja normalnih pogojev za delo« (cit. po zadevni odločbi). Tudi to se kaže kot »inventiven« cinizem, saj po navadni logiki ni jasno, kako naj ustvarjalec s svojim delom, ki pač ni le »templjanje čevljev«, dosega vrhunske rezultate s sproti tekočo široko domačo in mednarodno odmevnostjo v položaju, ki je izrecno v podnormalnih pogojih, hkrati pa nad njim visi tudi »Damoklejev meč« triletne pogojne omejitve zavarovane eksistence… Po članku v Delu z dne 23. 5. 2005 je bilo v register samozaposlenih v kulturi vpisanih 2232 oseb, od tega je MzK odobrilo plačevanje zav. iz državnega proračuna 1488 ustvarjalcem, se pravi, da je v Sloveniji 1488 vrhunskih umetnikov (na tolikšno število bi bila ponosna tudi kakšna neprimerljivo večja država), ki ne dosegajo dohodkovnega cenzusa, ki živijo in »vrhunsko ustvarjajo« v podnormalnih pogojih, ki doživljajo in dokumentirajo sprotno tekočo javno odmevnost doma in v tujini v obliki nagrad, priznanj, kritik itd. ter da je strokovna komisija MzK vsem tem tudi priznala vrhunskost. V ilustracijo kriterija »vrhunskosti«: sredi 19. stoletja je kot vrhunski slovenski pesnik slovel Koseski, v dveh desetletjih je prišlo do zamenjave in je vrhunski postal Prešeren, ki je dotlej veljal za verzifikatorja lascivnosti, Koseski pa je danes pojem prazne verzifikacije. Vladimir Bartol je bil nekoč za nekatere kritike pisec nižje zabavne literature za »ženske revije«, danes je praktično skoraj edini slovenski pisatelj z resničnim mednarodnim odmevom. Likovnega umetnika (in tudi pesnika) Janeza Bernika, ki je splošni pojem vrhunskosti (avstrijska Herderjeva nagrada), je ob veliki razstavi (2005/2006) ugleden novinar in kritik osrednjega dnevnika popolnoma, naravnost »katastrofalno« razvrednotil v smislu naslovne poante, da gre za »golega cesarja« (Delo, 12. 12. 2005, str. 9).

Glede članstva v Društvu slovenskih pisateljev:

Članstvo je prostovoljno; niti v propozicijah Uredbe ni omenjeno med pogoji za pridobivanje pravic do plačila. Članstvo tudi ni nedvomen pokazatelj kvalitete, »vrhunstva«, izjemnega prispevka ali pomena avtorjev; bili so uveljavljeni in ugledni avtorji, ki niso bili člani, so izstopili itd., kakor so tudi člani, ki so literati bolj po članstvu kot po svoji stalni produktivnosti. (Tudi npr. v Društvu novinarjev niso včlanjeni nekateri vrhunski slovenski novinarji; kakšne socialne sankcije so zato zanje »predvidene« s strani birokracije, mi ni znano.) Če ima mnenje t.i. strokovne komisije vsaj določeno posvetovalno relevanco (podobno kot mnenje Kulturniške zbornice Slovenije; gl. Uredba in odločba), je omemba članstva v DSP v tej zvezi pravno brezpredmetna.

Glede načina delovanja MzK:

Člankov, ki tako ali drugače kritično obravnavajo delovanje MzK, je bilo samo v zadevnem triletju (2003-2006) objavljenih na stotine; tukaj v ilustracijo omenjam in med prilogami dodajam le dva, ki se zdita v smislu pričujoče tožbe še posebno ilustrativna, ker kažeta na določeno kontinuiteto in hkrati na stopnjevanje cinične lahkotnosti v delovanju te načeloma kulturne ustanove. Članka sta zgovorna že po naslovih. Prvega je podpisal tedanji predsednik Društva slovenskih pisateljev Dane Zajc in se glasi: Ministrstvo za kulturo: birokratsko in zahrbtno (Delo, 8. 9. 1994); uvodni odstavek: »Društvo slovenskih pisateljev nasprotuje postopkom, ki so jim izpostavljeni naši člani, samostojni umetniki. Način, kako so samostojni umetniki zvedeli, da so njihove pravice, dodeljene na Ministrstvu za kulturo, naenkrat neveljavne, je birokratski in zahrbten.« - Drugi je članek z naslovom: Nič več »izbrisanih« v kulturi (STA, Delo, 6. 9. 2005); gre za poročilo, da MzK priznava lastno napako in jo po sklepu vlade tudi odpravlja, napako namreč, »s katero so pred dobrimi tremi meseci 71 samostojnim umetnikom odvzeli pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna.« (cit.). – Ne glede na vzrok za omenjeno »napako« (mogoče se je že v treh mesecih, ne šele v treh letih, pojavljala in izginjala »vrhunskost« teh 71 umetnikov) je očitno, kako se MzK z lahkotnimi zamahi poigrava z življenjem umetnikov, spreminjajoč jih v »izbrisane«, kar je v primeru starejših, ki so tako rekoč tik pred upokojitvijo in s skoraj četrtstoletnim samostojnim stažem kot jaz, najbrž še dodatno problematično.

Glede t. i. deficitarnih poklicev:

Po vladni Uredbi o samozaposlenih v kulturi (UR RS, 2. 2. 2004) sta v taksonomiji poklicev dve skupini: prva (73 točk) in druga »deficitarni poklici« (11 točk). Podpisani imam kot osnovni poklic opredelitev »pesnik« (točka 49), kot dodatni poklic iz prve skupine pa lahko navedem tudi »lektor« (točka 36) in »prevajalec na področju leposlovja in humanistike« (točka 55); iz druge, deficitarne skupine pa »kritik na področju umetnosti« (točka 6). Obrazec vloge za pridobitev pravice do plačila prispevkov za soc. zav., ki ga je pripravilo MzK, namreč omogoča poleg izbora osnovnega poklica tudi »morebitno dodatno dejavnost oz. poklic«. Po odločbi MzK je »deficitarni poklic« označen kot »poklic, ki ga je potrebno zaradi kadrovskih potreb v kulturi posebej podpirati«. Pozornejši vpogled v mojo bibliografijo pokaže, da tako rekoč »mimogrede« (morda kar pada z neba?) pišem tudi literarno, filmsko in likovno kritiko, za katero je neredko potrebno dolgotrajno preverjanje podatkov v knjižnicah in po internetu. Naj za ilustracijo navedem npr. članek »Mrtvaški ples« med Štajersko in Istro (O slikarstvu Marjana Skumavca) (Revija SRP, 69-70 / 2005); v isti reviji v obsežni stalni rubriki spremljam televizijski in filmski program. Če za kogarkoli ne ta revija ne ta rubrika »ne obstajata« (»sta prazen nič«), je to pač njegov problem (omenjena revija in knjige njene knjižne zbirke so kljub dolgoletnemu izhajanju tako v tiskani kot v elektronski obliki dosledno zamolčevane v slovenskih medijih). Za odločbo MzK je tudi moj prispevek k omenjeni deficitarni poklicni dejavnosti, potrebni podpore, očitno ničvreden.

Glede prispevkov za socialno varnost samozaposlenih:

Iz preglednice (gl. pril.) Ministrstva za finance, DURS Ljubljana Center, ki kaže stopnje zadevnih prispevkov (april 2006), je razvidno, da je izhodišče povprečna bruto plača in da, po informaciji DURS, MzK samozaposlenim plačuje po drugi stopnji, ne po prvi najnižji. V odločbi MzK govori o prispevkih, »obračunanih od najnižje pokojninske osnove« (cit.). Samozaposleni si ne more plačevati po najnižji stopnji, slediti mora vzorcu MzK.

 
POVZETEK:

Iz vsega zgoraj navedenega je po mojem mnenju dovolj podlage za pričujočo pritožbo, ki jo vlagam v naslovljeno sodišče z zaupanjem v njegovo objektivnost in pravičnost; da bo torej v skladu s svojo kompetenco dosodilo ustrezno objektivno revizijo zadevne odločbe MzK, tako da mi bo od konca marca 2006 tudi v naslednjem obdobju priznana pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz proračuna in hkrati omogočen ponovni vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, oboje brez prekinitve. Posebej prosim sodišče za možnost čimprejšnje rešitve, ker sem zaradi popolne izgube socialnega statusa, se pravi praktično izbrisan, zavržen in izgnan, v tolikšni meri temeljno eksistenčno ogrožen, da se naposled ne bi zdel odveč niti razmislek o mednarodnem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu.

S spoštovanjem
Ivan Antič
Ljubljana, 17. 5. 2006
 
 
PRILOGE (2x):
 
odločba MzK 2006
uredba 2004
uredba 1995
preglednica prispevkov za soc. varnost samozaposlenih
dva članka (Delo)
 
tri zbirke pesmi (knjižni izvodi):
- Popare (2004)
- Epigramizmi (2005)
- Blumen (2006)
 
Obseg delovanja Revije SRP z njeno vsebino dostopen na:
http://www.revijasrp.si

 

__________
* Pritozhba je sestavni del elektronske knjige Zhigosana ustvarjalnost v ediciji Pogum Revije SRP. (Op ur.)

Namesto odgovora na pritozhbo je Mzk zadevo posredovalo na Drzhavno pravobranilstvo RS, to pa je Delovnemu in socialnemu sodishchu predlagalo, “da se izreche za stvarno nepristojno, oziroma da tozhbeni zahtevek tozheche stranke zavrne kot neutemeljen” (cit.) - v nasprotju z odlochbo Mzk, ki je v Pouku o pravnem sredstvu samo napotilo tozhechega na Delovno in socialno sodishche V odgovoru je I. Antich opozoril na to dejstvo in sodishchu predlagal, da zavrne predlog kot neutemeljen in razsodi, kot je nakazano v gornjem povzetku. (Op. ur.)

 
_________
* Opomba ur.: Nekateri dokumenti so
zaradi dokumentarnosti začasno tudi v gajici.

Glej tudi prilogo: dva chlanka (DELO)

 
________
Predhodni dokumenti:
Odlochba MzK - Vasko Simoniti
 
Nadaljevanje zadeve:
Odgovor na odgovor na tozhbo
Pritozhba na Vishje DSS v Ljubljani