Pogum Revije SRP 2003/3

Rajko Shushtarshich

 

O NEMOZHNOSTI KOMUNIKACIJE

ali
tri razlage o ozhivljanju in mrtvichenju neke revije

 

Kar nekaj dokumentev - prispevkov je bilo v jubilejni shtevilki Revije SRP (10/1993, 1/2), ki govore o tezhavah in mukah pri ustanavljanju oziroma ozhivljanju neke revije. Nashe bralce bo gotovo zanimalo, kakshno je sedaj stanje te zadeve. Sochasno pa bom skushal predstaviti she nek sploshnejshi in pomembnejshi problem, ki zadeva nas, nashe mi-stvo. To je problem nemozhnosti komunikacije med ljudmi in institucijami, med chlovekom in sistemom. Prav lahko bi tudi rekli, da je to problem razlichnega govora v istem jeziku ali pa zgolj problem pomanjkanja strpnih prevajalcev ali celo samo problem strpnosti pri prevajalcih treh nivojev resnichnosti.

 

SVET RTV SLOVENIJA O POBUDI ZA USTANOVITEV REVIJE SRP RTVS

 
Svet RTV Slovenija apelira na vodstvo RTVS, posebej pa na Programski svet za nacionalne TV programe, da chimprej obravnava to pobudo z vidika, ali je potrebna revija za shtudije programov. Svet RTV Slovenija bo to vprashanje obravnaval, ko bo prejel mnenje oziroma predlog Programskega sveta in vodstva RTVS. *1
 
Predsednik Sveta RTV Slovenija: Rudi Sheligo, l.r.

 

Interpretacija 1:

Ni kaj, Reviji SRP prijazen sklep, tako bi rekli nepoznavalci Novoreka, to je, jezika zapisnishke stvarnosti: treba je samo she malo potrpeti in potem bo Svet RTVS uradno sprejel pobudo za ustanovitev revije, che ne to, pa jo bo vsaj utemeljeno zavrnil in predmet spora bo ad acta.

To je kratka in jedrnata razlaga normativne realitete - normativnega nivoja nekega sklepa; tak je dostopen nepoznavalcem problema in seveda shirshi nezainteresirani javnosti.

 

 

Interpretacija 2:

Pa najbrzh ne bo tako preprosto, preprosto zato ne, ker poleg zapisnishke realnosti obstaja she neka druga resnichnejsha resnichnost, in ta bo za usodo revije odlochilna, ne glede na to, kaj bo zabelezheno v uradnih zapisnikih.

Za zachetek bom razchlenil nekatere skrite pomenske odtenke tega sklepa Sveta RTVS.

Prvo presenechenje ali zagonetko nam predstavlja beseda "chimprej".

Zakaj zheli svet, che to res zheli, reshitev te zadeve oziroma te pobude za revijo pospeshiti?

Spomniti se je namrech treba, da je bila prva uradna vloga za ustanovitev Revije SRP naslovljena Svetu RTVS in vodstvu RTVS zhe 19. julija 1993, druga Svetu RTVS in vodstvu RTVS 13. septembra in tretja - vsem chlanom Sveta 29. septembra 1993 in she apel vsem chlanom sveta kot osebam - individuumom, 2. oktobra 1993. *2

Ostane torej dvom, da ne verjamem v iskrenost zapisanega, ali pa da verjamem v nenadno spremembo odnosa (politike) Sveta do Revije SRP. Pa ne bomo ugibali, v katerem grmu je zajec, ker se bo zadeva na koncu morda vendarle razjasnila, le vztrajati je treba na tem.

Poseben poudarek v sklepu je apel Sveta na vodstvo, "posebej pa na Programski svet za nacionalne TV programe". Kompetenca Programskega sveta je she enkrat poudarjena, ko pravi Svet, da bo obravnaval to vprashanje, ko bo prejel "mnenje oziroma predlog Programskega sveta in vodstva RTVS". Programski svet je tu na zakljuchku sklepa naveden pred vodstvom RTVS.

Lahko torej sklepamo, da bo "mnenje oziroma predlog" Programskega sveta za usodo revije odlochilen. Podvprashanje, ki bo odlochilno, pa navaja na vidik obravnave revije in se glasi takole: ali je potrebna revija za shtudije programov?

Naj spomnim, da je bilo nashe vprashanje le nekoliko shirshe zastavljeno, namrech: ali je potrebna revija, ki bi obravnavala dejanske, zhive probleme (za razliko od uradnih, zapisnishko omrtvichenih problemov) nacionalne in javne radiotelevizije Slovenije? Poudarek je bil na javnosti raziskovanja v javni televiziji (ne gre torej samo za neko uradno glasilo neke sluzhbe za shtudije programov). In poudarek je bil na kritichni, celo ekstremno kritichni usmeritvi revije, ki bi bila avtonomna, neodvisna od mochi strank in neodvisna od institucionalne mochi medija. Zavedali smo se, da je bila s tako usmeritvijo na preizkushnji predvsem toleranca v instituciji medija. *3

Odgovor je torej negativen, polozhen na jezik: s tega ozkega vidika revije ne potrebujemo in s tem se strinjamo tudi pobudniki. Ne strinjamo pa se z ozkostjo vidika. Svet je na tej tochki zatajil, le svojo netolerantnost je prevalil na Programski svet, ki sicer v instituciji RTVS nima nobene mochi, ima zgolj svetovalno vlogo svetu in po potrebi she vlogo greshnega kozla.

In kakshno bo to mnenje oziroma predlog oziroma nasvet Programskega sveta?

Iz dosedanjih uradno izrazhenih stalishch Programskega sveta je mogoche razbrati, kakshen bo njegov odgovor. V prvi shtevilki Revije SRP ga najdemo v dosedanjih skromnih odgovorih in predvsem neodgovorih na porochila Programskemu svetu RTVS I-VI. Nekomunikacija ali enosmerna komunikacija s Programskim svetom pa traja zhe kar od marca 1993. leta. Naj povzamem bistvo dosedanjih mnenj oz. stalishch Programskega sveta do problemov medija, ki jih obravnava Revija SRP: Sluzhba za raziskave ni avtonomna, njena avtonomnost je le v izvedbenem delu oz. pri reshevanju strokovnih vprashanj (torej nikakrshna). Raziskovalci niso avtonomni, problemov krize ustvarjalnosti na RTVS ni (vprashanje, "kako unichiti vsako ustvarjalnost na mediju", je potemtakem moja ochitna izmishljotina). Administrativna logika in Novorek bosta zopet imela zadnjo besedo. Konflikta med ustvarjalcem in administratorjem v instituciji medija ni. Ponavadi pa so uradna stalishcha oziroma mnenja izrazhena dosti bolj kompleksno. Najprej je vse to, kar je problematichno, v sploshnem in v principu sprejemljivo, potem pa pridejo na vrsto tisti znameniti "ampak", "toda", "vendar", ki v bistvu pomenijo: ne!

Chisto na kratko, v svojem bistvu je razgaljeno mnenje tako:

Javnost raziskovanja - mogochost publiciranja, svoboda ustvarjanja - mishljenja in izrazhanja v instituciji RTVS niso tolerirane.

Revija bi lahko bila po vseh pravilih taktichne administrativne obdelave (predvsem z ignoranco in financhnim prikrajshanjem) konec koncev onemogochena. Kaj pa che se to v nashem primeru vseeno ne bi obneslo? Potem je tu she neko skrivno orozhje, ki ga ni mogoche dokazati. Zhe sama misel, da bi bilo kaj takega v danashnji demokraciji mogoche, je paranoidna. Revijo boste unichili le, che boste zastrashili njene sodelavce, ustvarjalce v redakcijah Radiotelevizije Slovenija. In moram rechi, da za sedaj ta taktika rojeva uspehe, nekaterih zhe najavljenih prispevkov ni, bodisi zamujajo, bodisi so premalo kritichno pogumni. Kdo od ustvarjalcev bo ogrozil svojo sluzhbo na RTVS, che se mu uradno namigne, da je revija problematichna in bogokletna?

Eno pa je gotovo, na silo tudi Revije SRP ni mogoche izdajati. Vendar, kljub temu bomo skushali prebroditi tudi to krizo na svojski nachin; chas bo pokazal svoje; che ne, pa ne, pa kdaj drugich ali pa kdo drug; vendar seme je posejano.

To pa je drugi ali globlji ali skritejshi nivo nekega sklepa, odnosno nekega problema. Tak je dostopen le poznavalcem problema in seveda zainteresirani javnosti, ki se za problem resnichno zanima, recimo vsaj toliko, da se pusti seznaniti z njim na primer iz Revije SRP 1/2, oktober 1993 ali pa iz vseh razpolozhljivih dokumentov. Teh je veliko. V zgodovinskem spominu SShP, DERPO, in sedaj SRP (Sluzhbe za raziskave programov) se skladishchijo vsaj od leta 1980. "Veliko dela za prazen nich", bodo rekli mnogi in se rajshi zadovoljili s prvo - uradno razlago.

 

Interpretacija 3:

Senzibilnejshi reshevalec rebusov, ki se jim reche sklepi, odnosno zagonetk, ki jim mi rechemo problemi, pa ne bo zadovoljen niti s tem, kar mu ponuja interpretacija 2. Intuitivno bo brskal po globljem ozadju problema in si ga konchno razlozhil po svoje. Ni kaj, moramo mu dati prav. Ponudimo lahko le she eno mogocho razlago.

Problem komunikacije z uradnimi sklepi institucije je ta, da ko z njo polemiziramo, she vedno ostajamo znotraj nje, v jeziku Novoreka in njegove institucionalne logike, v kateri argumenti shtejejo drugache. Vendar, da bi se s samoredukcijo tako omejili, na to ne moremo pristati. Drugache recheno, da ne bi podlegli diktatu zapisnishke stvarnosti, da bi bil dialog vsaj nekoliko zhiv, mu bom dodal propagandni dodatek, ki bo razumljiv tudi tistim, ki ne pishejo in ne govore v Novoreku. S tem pa tvegam, da bodo prispodobe, ki imajo namen osvetliti problem z vidika vrednot in ga le simbolno predstavijo, razumljene zgolj na nivoju obrekovanja, ki je znachilen za rumeni tisk.

Sam uvod nima nobene zveze z obravnavanim, a kasneje jo vendarle nekoliko dobi, vsaj zdi se mi tako.

Na Slovenskem, v majhni dezheli med Alpami in Balkanom, je na prelomu tisochletja cvetela revialna dejavnost. Glede na njeno majhnost se je ta ponashala s shtevilnimi revijami; in bilo je tako, da je slovela tudi po ukinjanju revij, ker eno gre z drugim, ali eno ne gre brez drugega, kajti v dezheli je vladal Popit ali totalitarni rezhim.

Najslavnejsha med njimi je bila Nova revija. V njej je pisal cvet dezhele, to je, slovenska dezhelna inteligenca. V njej je bilo mogoche prebrati slovenski nacionalni program v chasu, ko se pohlevnim Slovencem o njihovi samostojnosti she sanjalo ni. Bralcem je dvigala nacionalno samozavest, bila je na prvi bojni chrti za chlovekove pravice in pravice narodov, posebej za svobodo misli in (nje) izrazhanja - pisanja. Bila je trn v peti totalitarnemu rezhimu in eno je gotovo, namrech to, da ljubezenskih pisem rezhimu revija ni pisala. In glej chudo, rezhim je vse to toleriral, dasi jo je neprestano karal, kot kara oche porednega otroka, a ukinil je ni, nasprotno, celo subvencioniral jo je in ji vchasih celo pomagal iz urednishkih tezhav (posebej pri imenovanju glavnih in odgovornih urednikov).

Potem pa se je kolesje zgodovine zachelo nenadoma hitro vrteti. Neprichakovano naglo je razpadel boljshevishki sistem, ki je vladal na vzhodnem delu planeta Zemlje, kar sesul se je sam vase. Nekaj chasa je she trajalo in potem se je to zgodilo tudi na Balkanu. Armada je skushala reshiti, kar se reshiti da s silo (z vojno intervencijo), ravno to pa je pospeshilo sicer neizogibni konec nekega sistema. Skoraj bi lahko rekli, da slovenski dezheli ni preostalo nich drugega, kot da se osamosvoji, se osvobodi Balkana. Slovenski nacionalni program je postal stvarnost in novorevijashi so se morali lotiti she resnejshih stvari. Sedaj so pisali slovensko ustavo, zakone, deklaracije in polagoma tudi take drobne rechi, kot so odloki, overovljeni zapisniki, sklepi in podobno. Zase pravijo, da so se Oni le posodili politiki - sistemu. Njihovi nasprotniki pa ravno nasprotno, da si jih je sposodil sistem.

Res sem to pomembno zgodovinsko dejanje slovenskega naroda in njegove najbolj osveshchene elite povzel malo na hitro in vsak ukor bo upravichen. In kaj hochem s tem nebodigatreba uvodom rechi?

Hochem povedati, da njihov jezik, v katerem sedaj govore in pishejo, ni vech isti. Sedaj govore in pishejo tudi v Novoreku. Sedaj so Oni tisti, ki revije lahko tolerirajo, subvencionirajo ali pa ukinjajo, prepovedo ali drugache onemogochajo.

Temu rechejo sociologi determinizem vloge, ker vloga dolocha pretezhni del chlovekovega ravnanja, znachaj pa le njegov neznatni del. Pa vendar taka razlaga senzibilnejshemu radovednezhu ne more zadoshchati. Hoche vech. Zato bo vedno vech razlag in tudi ta je samo ena od mogochih.

Danes o vsem, kar je pomembno, odlochajo stranke. Stranke sicer govore o civilni druzhbi, a ta je obarvana in zdi se, da imamo kar tri civilne druzhbe: rdecho, rumeno in chrno. O strankah nove demokracije in o demokraciji mochi na Slovenskem sem najnujnejshe zhe napisal v prvi shtevilki revije. Zhe res, da po tako prijaznem opisu njih, in mogochnih v njih, res ne morem prichakovati nich dobrega. Pa vendar bi bilo dobro, che bi se kdo od Njih spomnil na kako dejanje in ravnanje, bog ne daj zaslugo, vsaj pri boju za nacionalno radiotelevizijo. Radiotelevizija je namrech tako pomembna institucija sistema, da se v njej dogaja boj za moch na enak nachin kot v samem vrhu sistema. Lahko rechemo, da je slika boja za moch v malem. Samo spomniti bi hotel sedaj mochne in mogochne, da je bil tudi na RTV Ljubljana neki boj za nacionalno radiotelevizijo, za demokracijo, za svobodo misli in nje izrazhanje. Pa pustimo podrobnosti, in dejstva, ta so zabelezhena v dokumentih raziskovalnega oddelka RTVS. Naj ostanejo, kjer so, pustimo jih chasu pozabe in trohnenju papirja. Sedaj mi preostane le, da zabelezhim she to, chesar v teh papirjih ni, pa se je tako mochno vtisnilo v mojo zavest, da se mi ilustracija dogodkov vedno znova vracha, vsakich, ko se uradne instance radiotelevizije, njeni sveti in programski sveti boleche dotaknejo eksistence SRP (Sluzhbe za raziskave programov in Revije SRP). In ta podoba mi ne da miru. Moram jo spraviti iz sebe, sicer me bo venomer preganjala misel, da je to, kar govori o ljudeh in sistemu, ostalo neizrecheno zgolj zaradi obzirnosti ali strahu. Sicer pa presodite sami.

Prishli smo v nekdanjo Popitovo sobo (v pritlichju smo shli dalech na levo na Tomshichevi 5), k Njej na avdienco. Nikoli si nisem mislil, da bo moja noga kdaj prestopila prag te hishe, pa ga je. Usoda je res chudna, zagonetna je bolj, kot si posameznik v sanjah lahko misli. Bili smo trije: Jozhe in Mito in jaz (natanchneje: moj jaz, to je slabshi del mene). Po kratkem protokolarno vljudnostnem kramljanju smo preshli na ime svojega kandidata za mesto gen. dir. RTV Slovenija. Nash kandidat - sindikata KUU RTVL/S - je bil dr. Misho Jezernik. Pa ni bil pravi, bilo nam je jasno, da iz te moke ne bo kruha.

Potem nas je Ona vprashala naravnost: “Kaj hochete za to, kar ste storili?”

Nastal je muchen premor. Mislim, da sem prvi prekinil tishino in skushal ugovarjati nekako tako: “Mi smo se borili najprej za lastno kozho, che bi Bajzhlju in Knezu reorganizacija uspela, bi nas bilo dvesto prevech, med njimi bi bili predvsem ustvarjalci, zato je Jozhe tudi ustanovil Sindikat KUU RTVS.”

Vendar Ona se ni dala, dejala je: “Konkretno.”

Ni nam preostalo drugega, kot da izrazimo svoje zhelje in sojenica nam jih bo izpolnila kot v pravljici. Jozhe je spregovoril prvi. Zase ni hotel nich. Rekel je, da je ustvarjalec.

Za njim sem bil na preizkushnji jaz. Zase nisem imel zhelja, imel pa sem jih za raziskovalni oddelek. (Raziskovalnemu oddelku naj bi vrnili status quo ante; podrobneje: vodjo z doktoratom znanosti, revijo in publikacijo Bilten za javnost raziskovanja, avtonomen program raziskovanja in status - to je vpis v razvid raziskovalnih organizacij in menda she dostojne prostore. Nepouchenim naj povem, da to pravzaprav ni bila nobena presenetljiva zhelja, ker smo vse to nekoch zhe imeli in da bi nam konec koncev vse to v pravni drzhavi jamchila veljavna zakonodaja - Zakon o raziskovalni dejavnosti.) A ta zhelja ni bila prava, ni bila dovolj konkretna.

Vprashala je: “Ime, kdo naj bo vodja?”

Pletenichil sem in mencal o formalnem razpisu, o kandidatih, ki bi ustrezali razpisnim pogojem; in tako izkazal popolno nevednost. Ona: “Razpisi so formalnost, gre za konkretno ime.” Ni mi preostalo drugega, kot da sem predlagal kot mogochega kandidata, ki ima legitimno pravico na to mesto, ker je zhe kandidiral in bil po takrat veljavnih pravilih igre izigran, dr. Denisa Ponizha. Pa ni bil pravi. In nashla je pravega in ta pravi je bil dr. Misho Jezernik. (Opomba: Predlog razpisa Svetu RTVS za mesto vodje SRP je bil prirejen prav zanj.) *4

Mito pa je bil stvaren, zhelel je, da bi postal urednik razvedrilnega programa. In postal je. In postal je she chlan Sveta RTVS in she marsikaj je in bo she postal. On je stvaren, ni sanjach, predvsem pa ne postavlja neuresnichljivih zhelja.

M.J. pa (na nasho srecho) vseeno ni postal vodja SRP, ker z njegovim imenovanjem ni soglashal takratni gen. dir. dr. Janez Jerovshek, postal pa je predsednik Programskega sveta za spremljanje nacionalnega programa TVS in tisti, ki pravi, da nima nobene formalne mochi; nam pa se zdi, da jo ima, da ima moch nad SRP-oma (oddelkom in revijo).

Le she ena njena izjava je name napravila mochan vtis, pa ne vem, kam bi z njo. Francu Z. je dejala mimogrede: “To bo nasha bodocha opozicija.” In zvenelo je she kar dobrohotno, vsaj meni se je zdelo tako.

Prav gotovo bi vsakdo od prichujochih, che bi pricheval, zgodbo opisal po svoje, ker jo je videl po svoje in slishal s svojimi ushesi. Meni ta prispodoba pojasnjuje vech, kot bi si bil lahko takrat mislil. Razjasni mi igre sistema, menjavo vlog in njih determinizem in moch demokracije in konec koncev usodo Revije SRP in njeno vrednotno orientacijo in usodo Sluzhbe za raziskave programov tudi. Mirno lahko rechete, da sem zacharan z njo. (Opomba: usoda je tu pojmovana tako, kot jo je doumel Esad Chimich: Politika kot usoda).

To pa je tretji, najbolj skriti nivo nekega problema. Ta je dostopen le nekaterim, javnosti je neznan, tudi v (vseh) razpolozhljivih dokumentih o tem problemu ga ni, v zapisnikih tajnih sluzhb bi ga morda nashli v segmentih, a njegove srzhi nikoli in nikoli nikogar, ki bi ga lahko prav deshifriral.

Obstajajo she neka interna raziskovalna porochila *5, iz katerih bi pozoren analitik morda lahko zaslutil jedro problema, a ta do njih niti ne pride, oziroma mu le-ta ne pridejo v roke, pa tudi problem sam ni tako pomemben, da bi bil vreden truda, ki je potreben za njegovo osvetlitev. Zato se rajshi zadovoljimo s prvo uradno razlago.

 

 

STANJE ZADEVE GLEDE POBUDE ZA USTANOVITEV REVIJE SRP RTV SLOVENIJA
 
 
Medtem ko traja polemika, za sedaj le dialog, bolj natanchno recheno pa nedialog ali ignoranca do pobude za ustanovitev neke revije, se je zhe marsikaj zgodilo.
- Medtem je prva jubilejna (dvojna) shtevilka revije zhe izshla.
- Druga dvojna shtevilka revije (3/4 1994) je v pripravi.
- Na Ministrstvu za kulturo je vloga za subvencioniranje revije.
- Ishchemo pa tudi alternativne financerje revije.

Vloge Svetu RTV Slovenija za ustanovitev revije so torej nekoliko zastarele. Radiotelevizija Slovenije, njen Svet in vodstvo sta lahko le she soustanovitelja revije. Tudi chlane urednishkega odbora in chlane sveta revije institucija RTVS she lahko sopredlaga. Predvsem pa so prispevki o pravih ali zhivih problemih medija s strani vodstva in chlanov Sveta dobrodoshli, posebej she, che so orientirani tako, kot je to opredeljeno s programsko orientacijo revije ali pa ravno nasprotno, tako da so v ostri polemiki z njo.

Vendar, zdi se mi tako, vsaj dosedanje uradno ravnanje institucije kazhe na to, da je neprizadevanje za revijo in kar od prizadevanja she ostane, usmerjeno v dejavnost proti Reviji SRP. Institucija sprozha institucionalni postopek zoper zoprno revijo tako, da jo skusha ukiniti, onemogochiti, prepovedati. Zdi se, da je problem institucije RTVS glede revije sedaj predvsem v tem: kako brez shkandala ukiniti "shkandalozno revijo", kako utemeljiti prepoved javne besede, da pri tem ne nastane prevech hrupa v javnosti? Kako prepovedati svobodo misli in pisanja sedaj, ko imamo vendar novo demokracijo, novo svobodno demokratichno drzhavo Slovenijo, ki ima novo svobodno in javno in demokratichno radiotelevizijo?

Da je taka manifestacija, namrech prepoved neke revije, za novo demokracijo nekaj novega, je gotovo res, vendar pa ne presenetljivo, nas ne presenecha. Problem ni majhen, ni lahko reshljiv, to zhe moram priznati. Uvrstil ga bom v "Katalog problemov v komunikacijskem procesu mas medija RTVL/S".

Vendar ne krivimo institucije bolj, kot je potrebno. Zgodovinski spomin nas uchi: o bistvenih recheh je odlochala Partija. O Reviji SRP bodo torej odlochale stranke. Prej bi zadoshchala Partija, sedaj bodo to Stranke. Dovolite, da pojasnim; o reviji ne boste odlochali vi kot osebe - individuumi, ampak vi kot pripadniki ali mishljeniki strank, vasha strankarska vloga bo tista, ki bo odlochilna za vas. Natanchneje recheno pomeni to, da v tej institucionalni igri igra odlochilno vlogo lobiranje nasprotnikov revije. In tezhko bi lahko nashteli katero stranko, ki bi bila Reviji SRP prijazna, ki bi bila tako mochna, da bi jo lahko tolerirala ali celo podprla. Vendar ta zgodba she nima konca.

 

 

HIPOTETICHEN POSKUS RESHEVANJA PROBLEMA
 
 
Che sedaj zanemarimo podrobnosti in zaplete zadeve, zato da poskusimo prodreti globlje, v samo bistvo problema, se nam izpostavijo trije nivoji problema.
1 Prvi nivo je nivo normativne realitete, lahko rechemo tudi nivo konstruirane realitete.
2 Drugi nivo je nivo kompleksnejshe realitete, lahko mu rechemo tudi nivo polemichne realitete.
3 Tretji nivo pa je nivo vrednot kot dejstev zavesti, lahko mu rechemo tudi nivo subjektivne realitete.

Bistvena tezhava je v tem, da neposredna korespondenca med nivoji ni mogocha. Individuum - subjekt bo vztrajal na subjektivni realnosti. Predstavnik institucije ali v institucijo vkljucheni - na vlogo v institucionalni strukturi, reducirani posameznik bo izhajal iz normativne nadstvarnosti. To stvarnost obvladuje, normira in konec koncev kreira institucionalni chlovek.

Prichakovali bi, da se bosta oba skrajna nivoja le nekako srechala na drugem polemichnem nivoju. Srechata se zhe in tudi polemizirata, che zhe pride do tega, a sporazumeta se ne, komunikacija med nivoji ni mogocha. V tolerantnejshem obdobju sistema prihaja do tako rekoch neskonchne, nikoli konchane polemike, do abnormnega troshenja chlovekove energije, celo do navideznih sporazumov; a zdi se, da bolj zaradi navelichanosti protagonistov kot pa zaradi dejanskega soglasja - sporazumevanja. Individuum bo vztrajal na neposredni komunikaciji individuuma z individuumom, na neposredni komunikaciji dejstev zavesti - vrednot, oni prvi pa na mochi razsojanja in obvladovanja, ki izhaja iz hierarhije mochi, iz interesov mochi in v konchni konsekvenci tiste mochi, ki stvarnost konstruira po sebi, po svoji mochi.

To razlago je seveda mogoche vzeti le kot hipotetichno, ki zahteva she mnogo preverjanj in dopolnitev, preden bi jo osvojili do te mere, da bi lahko rekli: ta je tista, ki nam morda lahko prihrani vsaj nekoliko chloveshke energije in institucionalne mochi pri reshevanju nereshljivih problemov.

 

V vednost:
Rudiju Sheligu, predsedniku Sveta RTV Slovenija
chlanom Sveta RTV Slovenija
Zharku Petanu, generalnemu direktorju RTV Slovenija
dr. Mishu Jezerniku, predsedniku Programskega sveta TV Slovenija
chlanom Programskega sveta TV Slovenija
 
Priloga:
Problem razpisa: Predlog Svetu RTV Slovenija - razpis za
vodjo Sluzhbe za raziskovanje in sociologa rachunalnicharja

 

V Ljubljani, 4. januarja 1994

Rajko Shushtarshich

 

______
*1 Sklep 31. seje Sveta RTVS, z dne 17.11.1993, pod tochko razno, citiran v celoti, Informator RTVS, sht. 56, 22.11.1993.
*2 Vloge so objavljene v Reviji SRP 1/2 oktobra 1993: - uvodna utemeljitev, dokument 2 (zadnji odstavek), dokument 4, dokument 5.
*3 Iz opombe 2 v reviji (na strani 22) je razvidno, da se le prva shtevilka Revije SRP nekoliko vech posvecha problemom raziskovalne enote in problemom, kot jih vidi njen raziskovalec. Vendar tako je mishljeno le v prvi, jubilejni shtevilki ukinjene revije Bilten SShP RTVL 1997-1981. Zhe v naslednji shtevilki bomo to enostranost odpravili.
*4 Problem razpisa: Predlog Svetu RTV Slovenija - razpis za vodjo Sluzhbe za raziskovanje in sociologa rachunalnicharja (v dodatku Dokumenti).
*5 Vrednotne orientacije nacionalne radiotelevizije, Povzetek porochila o dejavnosti sindikata (KUU RTVS) v boju za nacionalno radiotelevizijo, 1991, Ljubljana, p 54, /interno porochilo sindikata/. In she raziskovalno porochilo za leto 1991, p 70, SRP RTVS, z istim naslovom.
 

 

PROBLEM RAZPISA JE POSEBNO POGLAVJE INSTITUCIONALNE LOGIKE:

 
Predlog Svetu RTV Slovenija za razpis vodje
Sluzhbe za raziskovanje in sociologa rachunalnicharja

Realizacija razpisa bi bil prichakovani minimalni konkretni rezultat, nagrada, dosezhek, recite temu, kakor hochete. Za vech kot desetletno borbo za minimalno avtonomno raziskovanje kot akter prichakujem tudi konkreten rezultat. Koristen bi bil celo instituciji Radiotelevizije in njeni raziskovalni enoti. Vendar so bila moja prichakovanja dosti vechja (vrnitev statusa quo ante), da o obljubah ne govorimo. No, institucionalni mlini meljejo pochasi in po svoje in meni je dovolj te moke, iz katere ne bo dosti kruha.

To je pravi chas za zakljuchek akcijske raziskave. Zakljuchiti jo moram, ker nadaljevanje ni vech smiselno!

Po mojem mnenju avtonomnega raziskovanja nihche noche, ne uradna institucionalna znanost, ne institucija mochnega medija, kot je to Radiotelevizija Slovenija, niti raziskovalci sami ne. Njihova in moja ustvarjalna energija, zagnanost sta poshli. Vech kot deset let reorganiziranja, brisanja ali ukinjanja raziskovanja pusti svoje sledi. Posledice so tu, v nashi generaciji raziskovalcev so najbrzh nepopravljive (ne samo za raziskovalce na radioteleviziji). Pa saj to niti ni tako chudno, ko pa se vsi vitalni predlogi raziskovalcev sistematichno zavrnejo, spregledajo, v najboljshem primeru administrativno dodelajo. Kje je potem mogochost spontanega zdruzhevanja raziskovalcev na raziskovalnih projektih, ki se zde njim bistveni? Shtevilo meni zavrnjenih predlogov (isto velja tudi samo za predloge raziskav) je mnogo vechje od tistih, ki sem jih vsemu navkljub uspel uresnichiti. Sedel sem v mnogih odborih, poslushal sem chudna vprashanja, utemeljeval sem jih s she bolj chudnimi argumenti. Vechinoma pa je bila zavrnitev predloga, pobude opravljena kar brez mene. Vedno se je nashel kak konkretni administrator ali vech njih (vsi z imeni in priimki), ki so najbolje vedeli, kaj je pravi raziskovalni interes. Vidite, to je rakova rana neavtonomne institucionalizirane znanosti. To ubije vse zhivo v raziskovanju, izmalichi vso spontaniteto ustvarjalcev. Resnichno mi je dovolj, navelichal sem se petnajstletnega reshevanja enega in istega problema. Posvetil sem mu dobrshen del prostora v dveh knjigah, nekaj chlankih in gori uradnih zabelezhk, zapisnikov. Na tej tochki pa sem se navelichal!

Opomba: Sam dokument: predlog razpisa pa je nedolzhen in sam najbrzh ni kriv vsega mojega gneva. Najbolje bo, che ga takoj uvrstim med dokumente, ki slede.(Glej: Dokumet 1.)

 

P.S.

Ochitno je, da zame she kako drzhi pregovor, da pojém veliko zarechenega kruha. Energija she ni poshla. In kljub navelichanosti ta problem she kar naprej reshujem.

 

Op.: objavljeno v Reviji SRP 3/4