Pogum Revije SRP 2003/3

Franci Zagorichnik

 

MNENJE O NEKEM MNENJU O Reviji SRP

 

Po izidu shestih shtevilk Revije SRP in vseskoznjem poizkushanju urednishtva revije, da vzpostavi nek konstruktiven stik s hisho RTV oz. njenim Svetom RTVS, je prispel po enem letu izhajanja revije tudi resnejshi odgovor s pechatom Sveta RTV Slovenije, sht. 1089, dne 24.10.1994. Odgovor se nanasha na sam obstoj Revije SRP, vendar na nachin, kakor da velja shele njeni prvi izdani shtevilki (10/1993 1/2), natanchno izpred enega leta. Navajam 2. odstavek zadevnega mnenja: “Skratka, Revija SRP, takshna, kakrshna je sedaj (pr. 10/1993 1/2), ne more biti raziskovalno glasilo RTVS.”

Takshen odgovor, kot ga je podpisal gospod Andrej Rot, kot v.d. direktorja radijskih programov, je obenem tudi eden redkih odgovorov RTV hishe, ki ga je mogoche objaviti, saj drugih odgovorov zhe dolgo ni bilo, pa cheprav je urednishtvo revije vechkrat poshiljalo s svoje strani na dolochene organe hishe potrebne, ali mogoche she bolje, nepotrebne signale o svojem obstoju, o zhelji po sodelovanju in mogochih nachinih sodelovanja. Takshni pisni signali so zbrani v rubriki Priloga dokumenti, ki jih Revija SRP objavlja v vsaki svoji shtevilki, takorekoch zhe v tretjem letniku svojega obstoja, doslej v shtirih zvezkih: 10/1993 1/2, 4/1994 3/4, 10/1994 5/6 in 2/1995 7/8. Takshni pisni signali so seveda tudi izdane shtevilke Revije SRP.

Vendar Revija SRP kot publicistichni revijalni pojav nikakor ni nekaj povsem novega ali na novo iz-u-mishljenega. Njen prvi zapisani stavek-"mnenje" v prvi shtevilki se glasi: “Revija SRP nadaljuje 1983 ukinjeno revijo Bilten SShP RTVL”. Revija se potemtakem navezuje na ukinjeni bilten Sluzhbe za shtudij programov na RTVju. Nasilno ukinjenemu biltenu, ki je bilo izvedeno she globoko v "bivshemu" totalitarizmu, je sledila nova revija, tokrat v obdobju nove demokracije, iz tako imenovane ljudske demokracije v demokracijo, ki pa ni demokracija kar tako in kar samoumevno. Morda se nekomu dobrohotno dozdeva, morda tudi nedobrohotno, da je primer Revije SRP nedemokratichen in docela samovoljen. In recimo, da ima v obeh primerih prav.

Revija SRP, ki v realdemokraciji ponovno ozhivlja v realsocializmu onemogocheno revijalno prizadevanje, nikogar ne sprashuje za dovoljenje za svoj obstoj, pach pa se ponuja v simbiozno sporazumevanje s RTV hisho, s katero je tematsko zhe izvorno v sorodstveni povezavi, ki pa ni izkljuchna in she manj izkljuchujocha. Tematska neizkljuchujochnost revije je utemeljena tudi na tem, da se je za svoj razvoj morala zatekati v letih svoje ukinjenosti k drugim slovenskim revijam ter chasopisom in zalozhnishtvom. Tako se je izkazalo, da je pojavnost tega tematiziranja shirsha, ne pa zaprta v ozhji strokovni azil, v nekem zakotju nekega hishnega univerzuma, ki naj bi bilo za javnost javni masovni medij.

Da se je revija zavedala mozhnosti natanchno tistega odziva s strani hishe, kakrshnega je v resnici dochakala v tem svojem najozhjem okolju, je dovolj jasno razvidno iz uvodnika njenega odgovornega urednika in ustanovitelja revije Rajka Shushtarshicha, da je namrech revija posvechena “predvsem problemom javnosti raziskovanja v javni radioteleviziji, taki kot jo jamchi zakon o raziskovalni dejavnosti, ne pa tudi skopa in toga institucionalna praksa”. O skoposti institucionalne prakse govori tudi vech kot eno leto chakanja na odklonilen odgovor s strani Sveta RTV Slovenije na sam akt o ustanovitvi Revije SRP, ki je Svet seveda ne more vech ustanoviti in ne prikrojiti nekaterim svojim potrebam, tako kot bi se mu zahotelo. Che pa se revija temu ne bi uklonila, tudi ne pride v poshtev njeno zopetno ukinjanje, kot ga je bila delezhna njena predhodnica, revija Bilten SShP, saj je bila tista ukinitev po svoji dramaturgiji znachilna za obrachunavanje s svobodomiselnimi ustvarjalnimi subjekti ali zoprniki v soctotalitarizmu, ki pa se ne bi obneslo tudi v demokratichnem totalitarizmu. Ali pa?

Kljub zachetnim poskusom urednishtva revije, da bi si zagotovila nekakshen domicilni polozhaj na svojem izvornem mestu, ki jo v resnici ustvarjalno navdihuje in kateremu zheli v enaki meri ustvarjalno in funkcionalno vrachati, je hkrati nastopila tudi s streznjeno in po vsem sodech potrebno skepso, saj revija svojega naslova ne ponuja samo kot Revijo SRP, kot revijo Sluzhbe za Raziskovanje Programov RTV, pach pa kot nekaj povsem drugega: SRP je tudi kratica za tri vrednote - Svoboda, Resnica, Pogum. Branja so seveda lahko she drugachna, kot se ta tudi v resnici pojavljajo. Ampak recimo, da je najbolj relevantno tisto branje, ki ga revija ponuja v svojem vrednotnem kredu, ki ga objavlja na zadnji strani v reviji, skraja kot alternativnost Revije SRP, po zlorabi tega pojma v namene podtikanja "zunajsistemskosti" ali po domache venmetanja iz sistema, pa je "alternativnost" prepoznana kot odvechna.

Zhe prvo branje naslova revije ima torej razviden dvojni pomen. Vendar zhe drugi zvezek Revije SRP prvi pomen dokonchno potisne ob stran, tako tudi alternativnost revije postane brezpredmetna. Njena prvotna alternativnost je morda pomenila tudi alternativo ukinjenemu prostoru kritichne raziskovalne prakse, oz. alternativo samozadovoljni gluhosti javnega mnozhichnega medija. Ko pa se ta gluhost razpotegne tudi v prostore takoimenovane demokracije, potem nikakrshna kritichna alternativa ni vech smiselna. Saj bi bilo naprimer neumno alterirati revijam RTV hishe, kot sta Krichach in njegov podaljshek TVSopotnik 1995, ki se razposhilja brezplachno, izhaja pa v nakladi 450.000 izvodov.

Lahko bi se reklo, da je Revija SRP potemtakem nemara zoper takshen brezsramno megalomanski pozitivizem, saj si tudi prizadeva za skromnejsha sredstva za svoj obstoj. Ponasha se s kritichnostjo do svojega izvornega medija, pa brez samohvaljenja in polaganja astronomskih ali astroloshkih rachunov za svojo samodopadljivost.

Zadevno mnenje o Reviji SRP, ki ga objavljamo v tej shtevilki revije v Prilogi dokumenti, je prav zanimivo, oz. nezanimivo po svoji uroborichnosti, kjer je svetli del poshasti vendar po nepotrebnem spodbuden, “saj vas nihche ne sprashuje po tem, ali smemo biti (revija)”, njen temni del pa zhe ponuja na voljo za sodelovanje nekdanje ukinitelje in tudi tiste cilje, ki bi se najbolje prilegali samemu objektu kritichnosti revije. Ali natanchneje:

1. stavek 1. odstavka zadevnega mnenja. “Nihche ne bi smel nasprotovati avtonomiji in ustvarjalnosti, zato tudi na RTVS ne sme biti nasprotovanja reviji SRP.” In zadnji stavek 1. odstavka, ki se glasi: “Kakrshna koli revija za raziskavo programov in medijskih zakonitosti pri RTV mora biti tesno povezana z javnim zavodom, ne zato, da bi ji zmanjshali avtonomijo, ampak zato, da bo koristila hishi, spremljala njeno dejavnost in konstruktivno ocenjevala njen razvoj.” Pri tem bi kazalo podchrtati vse navedene, ne zakaj-e ampak vse zato-je. Najbrzh je tako tudi mishljeno.

Vendar vprashanje o ustanavljanju in obstoju Revije SRP prihaja z nepotrebno zamudo. Vprashujemo se lahko le o neki naravni simbioznosti in ne o neki enostranski koristnosti revije, ki ne more biti hishna, pach pa she naprej javna. Tudi zazheleni zato-ji revije so razvidno enosmerni in ne veljajo toliko reviji sami kakor pa instituciji, ki bi si rada narochala zlagani imidzh, hvalo in dopadljivost za vsaj 450.000 naslovnikov, kot jih ima kakshen njen TV Sopotnik. Nasha Revija SRP pa naj bi bila nemara zachinjena z prav rahlo dozirano kritichnostjo, na vsak nachin zelo znanstveno prerachunano na neuchinkovitost, nenevarnost, nezamerljivost in kar je she takega, vendar pa s poglavitnim namenom glorije institucije.

 

Op.: objavljeno v Reviji SRP 7/8