Pogum Revije SRP 2003/3

Franci Zagorichnik

 

KONCEPT UREDNISHKE MANIPULACIJE
 
8. pontsko pismo
 
 
 
Urednik ali uradnik, oba imata v korenu svojega naziva "urad". Urad ("ured" v sorodnem jeziku) oznachuje dolocheni druzhbeni prostor, a je zanj enako pomemben tudi chas. Urad je vechen, je uradno odprt ali uradno zaprt, toda vse ob dolochenem chasu. Urada ponavadi ni brez uradne ure, pa najsi je ta tudi sonchna ura.

Tako je beseda polozhena v chas. Tudi chas besede je navit in teche. Njegova tekochina se zliva v pisavo in je urad tudi pisarna (pisarnica). Uradnik je tudi pisar svoje pisave, lahko tudi besedni umetnik. Ni samo lepopisec in lepobesednik. Je tudi letopisec, pisec popevk - to se splacha, sladivk in grenivk. Je lirik, epik, dramatik itn.

In je lahko brez pisarne, brez urada. Brez urednika ali svojega uradnika, na katerega bi se lahko obrnil s svojim ne-uradnim, brez-prostorskim ter zunaj-nad in brez-chasnim prerazporejanjem vseh chasnih koordinat, mogoche v trajne in dejavne artefakte.

Tudi v tem je njegova umetnost, kako vztraja na poti, dasi ga tezhko kdo jemlje resno, cheravno vsega resnega in njegovega vsega zaresnega popisovanja stvari in senc, ki so ene drugim v oporo. Ker ni samega stvarnega sveta, kot ni senc brez luchi. Nekdo mora to dvoje povezovat - stvari, svet, karkoli. Niso samo po sebi. Kajti v krhki zavesti ljudi razpadejo, kot bi svet razpadal v nenehni turbulenci. Da je in ni. Ljudi odnasha na njihovi nenaravni poti.

Da je razmisliti o tem pisarju, ki ima v mnogih svojih pojavnih oblikah neko svojo posebno imenitno nalogo na svetu, katere se dobro zaveda, najvechkrat pa niti ne. Njegov interes posameznika je hkrati skupni interes vseh posameznikov. Od lipe sred Kranjskega polja do kumulusa znad Besnice, in drugih vseh, ki naseljujejo to Dezhelo. So oni sami ta Dezhela - skupaj s tujci, ki si jo veselo podrejajo. Da v dobri Dezheli brez zakonja vladajo krivi zakoni iz tujih dezhel.

Da pisarju zoprniku nima kdo objavit. Kritichnost je pregreha. Refleksivnost je toliko nevarnejsha vishja stopnja te pregrehe, ki je noben pameten urednik ne bo podpiral. Prebija se lahko samo skoz napako v sistemu.

Na zoprnika sem prvich naletel pri pisatelju Marku Shvabichu, s tem je po moje oznacheval tiste pisce, ki so bili zoper rezhim (v chasu okrog 1968 ali chez), takorekoch "jetnike svobode". Pri tem gre za sozvochje zaporniki - zoprniki, pa tudi in predvsem za zoprne pisce.

Napaka v sistemu pa je Shushtarshichev izum iz njegovega Traktata o svobodi ali vrednotnem sistemu (str. 215). "Bil je svojski in svojeglav v spodbujanju alternative v njenem donkihotskem spopadanju z institucionalnim redom, predvsem pa je bil odprt tudi za posameznike, ki niso bili iz njegovega klana, nekega enotnega nazorskega ali politichnega preprichanja." Sebe v nekem trenutku vidi takole: "Zhe zdavnaj bi odnehal, ko ne bi spoznal chloveka, she ene napake sistema institucij."

V tem primeru je napako v sistemu, ki je njenemu izjavitelju lastna, razumeti ironichno. Institucija se vsakokrat kazhe kot neko dolocheno stanje v njeni celoti in njenih posameznih delih, ker traja v dobrem in zlem, oziroma v obojem hkrati. Da le ne prevech stihijno, vsaj z mozhnostjo nenehnih modifikacij, ko zhe z revolucionarnostjo nich ni.

Tako primer Sluzhbe za raziskave programov RTV Slovenija. Je organ znotraj institucije, ki znanstveno raziskuje dolochene programe in odmeve nanje. In tudi samo institucijo in svoje lastno raziskovanje. Zanima se za stvari, ki sezhejo onkraj zagotovljenega standarda proizvodnje programov za shiroko porabo. Gre za medodnos med ponudnikom in plachnikom, kateremu sta najvechkrat vsiljena tako ponudba tako plachilo. Njun mehanichen odnos ne pride v medsebojno plodno - erotichno razmerje.

O tem je mogoche govoriti kategorichno, stvarno in emocionalno. Lepo se nekaterih stvari ne da namalat. Zoprnost situacije je v tem, da se mora strokovna sluzhba soochati z nestrokovnimi, toda avtoritarnimi poenostavitvami, ki samo povechujejo razdaljo med odnosom in razmerjem. Legalno prehaja na raven ilegale in pete kolone, kar je tudi prav. Nelegalno, ker je nestrokovno, pa na raven samovshechne neoporechnosti in (pre)vladanja.

Nakluchja tukaj ni. Urednik se utemeljuje na svojem programu, ki ni uradnishki, v razlochevanju zrnja od plevela po logiki ideologij ali strank ter modnih in ekskluzivnih estetskih kriterijev. Le-ti znajo biti le izgovor za vzpostavljanje in ohranjanje privilegijev in za hranjenje elite. In to kljub lepemu imenu kriterijev, ki pa niso etetski ampak klanski.

Bolj se ravna po elitizaciji, ki je v sluzhbi besedne umetnosti in ne le aktualnega trga. Zgled za to mu je Preshernova socialna in umetnishka usoda, ki ima tako majhen resonanchen krog, da zhe vsaka izguba prijatelja lega nanj s tezho kataklizme. Zgled mu je Venera z Milosa, ki je - cheravno je stoletja nevidna chlovekovim ochem.

Zgled mu je vrsta slovenskih ustvarjalcev, ki niso raztepeni po svetu. Izgnani in utishani so kar doma, ker se ne prilegajo veljavnim ideologijam, niso med redkimi izbranci okrog drzhavnega oltarja - korita, ki jih je treba kar naprej promovirati - na Parnasu zmeraj samo par nas. Emigracija je v Sloveniji, v njej rojena in vanjo, v njej izgnana, cheravno je to S(love)nija, ljubezen, ki (ni samo od par-nas) je vsepovsodnja, vsenarodna in vseljudska.

Ustvarjalni potenciali mnogih nashih ljudi so vechji, tako v preteklosti, tako v zdajshnosti, kot pa bi jih priznavala vsakokratna garnitura uradnih selektorjev na podrochju zgodovinopisja, literarne zgodovine, umetnostne zgodovine, ved in strok, zhivega kulturnega snovanja. In zdajshnosti, nad katero gospodujejo uredniki zalozhb, revij in chasnikov. Danashnji antologisti slovenskega pesnishtva mashijo svojo hromo upodobitev njegove zdajshnosti za preteklost. Takoj, ko se pojavi ta njihova podoba, je zhe zastarana, spakljiva, pohabljena. Kot da se je chas obrnil nazaj. Namesto shirnih obzorij dobimo panoramo zamujenih in spregledanih prilozhnosti, ki pa je brez ostanka, brez prigovora, brez korekcije.

Nekdanji marksistichni literarni teoretiki, pod diktaturo diktatorji, pod demokracijo pa ravno tako, so samo opustili nekaj standardnih fraz, si zaradi videza pluralnosti nadeli bolj pisanih barv strankarstva ali nadstrankarstva. Che ne gre vech skupaj rdecha in zlata, na nekem trgu v Sisku pozlachen Leninov kip, kot kakshen Emonec v sodobni Emoni, gresta pach bolje rdecha in chrna, estetsko in idejno, kar so spet samo fraze, ki naj mnozhico nazhene v frenetichne zdihljaje in ovacije.

Chlovekovo namishljeno pokonchnost zamenjuje pokonchno mlahajochi kretenizem. Bolj si bedast, bolje se prodajash, in ljudje imajo radi, da jih kdo enachi s takshnimi, padajochimi na poti nazaj, od homo sapiensa do homo erektusa in od tam chimprej do chlovekolikih shtirinozhcev in do planktona. Vendar za posledicami vse bolj univerzalnega antropocentrizma umira tudi plankton!

She vedno je tako, da ima bog blizhnjo pot na svet skoz cev orozhja, skoz ozonsko luknjo, ki je ne dela samo pokol dreves po vsem svetu, teh vernikov sonca, gozdnih katedral. Prihaja skoz pushchave v dushi, v imenu vrednot, ki so povsod prodirajochi pesek pushchav.

Kot ni nakljuchij, ni alternative. Oziroma, ko je vsa zakonitost na strani vladajochih - v velikem in malem, je zakonita tudi alternativa. In to, kot se kazhe pri alternativnem zalozhnishtvu, je najpogosteje samo podaljshek tiste kvantifikacije delovanja, ki kancerozno unichuje she vso preostalo kriterijalnost, kar je je na nivoju drzhavnega zalozhnishtva.

Poprechje in podpoprechje pismenosti najbolje ustreza trzhnemu duhu chasa, ki se mu pri nas zapisuje tudi modno aktualni postmodernizem. Le-ta pri evroromanu Izganjavec hudicha Toneta Perchicha ne tvega drzhavne subvencije, tehtajoch mozhnosti sakraliziranega dobichka in satanizirane izgube, pa sta oba pola tudi zamenljiva. Medtem ko so lazhje odlochitve na nivoju tistega literarnega poprechja, ki mu je mogoche pripisati, cheprav v skromni meri aktualne modne estetske atribute. Pri tehtanju v tem primeru celo odlocha shtevilo strani, ki jih dokaj pogosto nadomeshcha vishja gramazha papirja in pri objavljanju poezije, celo ko gre za Veliko antologijo, tudi prazen nepotiskan papir, ki se tako prodaja po ministrsko dolocheni ceni za poezijo. Abotno, a je res: vech praznega papirja, vech poezije, bolj ta izstopa sredi vesoljnega nicha, bolje se prodaja.

Nash najvechji sonetist Valentin Cundrich, pri tem nemara ne gre samo za nek lokalni, podalpski sonetni svet, ni nashel za svojih pet Velikih sonetnih vencev she nobenega drzhavnega zalozhnika. Razumljivo, saj je lahko objavljanje takshnih pesnishkih kolosov chista zalozhnishka katastrofa. In tovrsten, mogoche enkraten poskus se hitro sprevrzhe v to, da takshnega zalozhnika tudi avtor vech ne ishche, da je zalozhnishtvo izkljucheno iz vloge oblikovalca resnichne podobe sodobne slovenske knjizhevnosti. In takshna ne-podoba je mnogim njenim preuchevavcem edina mera njenega obstoja. A to so samo priblizhki njene resnichnosti, samo razbit mozaik. Tak je lahko zanimiv, ko gre za antichni mozaik. Sodobni je bolj izraz nemochi, pomanjkanja dobre volje, nemara morale, kot zhivljenske energije in srchnosti.

Taka so anti-izhodishcha urednikovanja, ne bolj razvidna receptura. Ne Revija SRP, ne koncept njenega urednikovanja ne bi bila nakljuchna. To nevarnost, che nich drugega, izkljuchuje multimedialno okolje, iz katerega izhaja, ter sama izhodishcha in izkushnje Sluzhbe za raziskovanje programov pri RTVS. Njen literarni image je kulturotvoren in reprezentanchen.

Na Kokrci, 5. oktobra 1993, Franci Zagorichnik

 

Op.: objavljeno v Reviji SRP 1/2