Pogum Revija SRP 2003/2

Lev Detela
 
 
PRESVETLJEVANJE POLPRETEKLOSTI
Spomini iz obdobja tranzicije in globalizacije 1989 – 2003

IV. del

 

BREZ KNJIG SO NARODI NEMI IN GOLI

(NITRA, OKTOBER 1993) Nekatere kraje preveva poseben char – skrivnostno ozrachje, ki si ga ne znamo razumsko razlozhiti. Zazdi se nam, da si morda vse le domishljamo in je tisto, kar se nam zdi posebnost, zgolj romantichna legenda. Vchasih pa je svojevrstno pochutje, ki te nenadoma ujame v ris, vendarle utemeljeno v resnici zgodovinskega sporochila, cheprav mu pravzaprav ne moremo popolnoma zaupati.

Nitra, najstarejshe slovashko mesto, je zagotovo tak svojevrsten kraj, zhivo povezan celo s staro slovensko zgodovino. Tudi nova Slovashka republika utemeljuje svojo drzhavno in duhovno identiteto z davnimi dogodki v tem kraju. Ti so se pred dobrim tisochletjem zgodili tu na jugozahodu Slovashke na robu istoimenskega pogorja ob istoimenski reki, ki se izteka v veliki Vah. Tega moramo prechkati, ko nas sin Gregor zapelje z Dunaja prek Bratislave v od avstrijske prestolnice priblizhno 180 kilometrov oddaljeno mesto starih slovanskih knezov ter sv. Cirila in Metoda.

Danes seveda ob rekah Nitra in Vah ne najdemo vech tiste ljubeznive idile, ki so jo she na zachetku prejshnjega stoletja opevali stari slovashki pesniki. Nekdanjo slovashko dezhelo katolishkih kmetov in gorskih pastirjev so komunistichni oblastniki po letu 1948 nasilno industrializirali. Pri tem so prebivalce posameznih pokrajin brezobzirno razselili – brez ozira na okolje in tradicijo. Sredi nekdanjih idilichnih vasi, trgov in mestec se shiri pustota sterilnih novih gradenj – na rachun stare kulturne dedishchine. Ta industrializacija je terjala svoje, naravi je ugrabila veliko zdravja, prebivalstvo pa vrgla v nova, toda zdaj vedno bolj nestabilna delovna razmerja. Mesta so se na komunistichen nachin napolnila z delavci, medtem ko je kmechka pokrajina opustela.

Zhidovsko-slovashki avtor Milan Richter, ki sem ga spoznal na enem od pisateljskih srechanj v Brezah, tozhi v eni od svojih pesimistichnih pesmi, da bezhi Slovashka proti katastrofi, ki si jo je sama pripravila. Reke so onesnazhene, po Vahu in Hronu plavajo mrtve ribe. Jedrske elektrarne s svojo pomankljivo tehnologijo ogrozhajo varnost blizhnje pa tudi daljne okolice.

V Nitri seveda teh tezhav skoraj ne obchutimo. Mesto se krasi s slavno preteklostjo, slovashka drzhava pa tu odkriva korenine svoje she nekoliko negotove samobitnosti.

Slovaki so preprichani, da se je na obmochju danashnje Slovashke in juzhne Moravske nahajala stara slovashka knezhevina. Pri tem se opirajo na razlichne latinske spise in na nove arheoloshke najdbe. V Nitri, kjer je sedezh arheoloshkega oddelka Slovashke akademije znanosti, so zdaj v teku izkopavanja pri stolni cerkvi na hribu, kjer sta svoje dni morala stati vechja utrdba oziroma grad nekdanjih knezov ter samostan. Slovashka ishche svoje zachetke v dramatichnih dogodkih 9. stoletja. V slovitem spisu »Conversio Bavoariorum et Carantanorum« (O spreobrnjenju Bavarcev in Korotancev h krshchanstvu), ki ga je dal okrog leta 870 zapisati salzburshki nadshkof Adalwin tudi zato, da bi opravichil takratni bavarski proces proti sv. Metodu (ki se je moral pred posebno sinodo v Regensburgu zagovarjati zaradi bojda krivega uchenja in avtonomne cerkvene politike med Slovani na Moravskem in v Panoniji), lahko preberemo, da je zhe leta 829 salzburshki nadshkof Adalram na pobudo tedaj she mladega kneza Pribine posvetil v Nitri prvo krshchansko cerkev, temu dogodku pa je ochitno sledilo she vech podobnih. Dejstvo je, da so Bavarci bili preprichani, da sta sveta brata – in poznejsha meniha Ciril in Metod – skupaj s svojimi politichnimi podporniki podrezala v samo domeno njihovega dushnega pastirstva. Menili so, da je bilo to uspeshno s pomochjo njihovih lastnih salzburshkih pobud, ki so se lochile od za Salzburg sumljivega uvajanja posebnega slovanskega jezika v bogosluzhje.

Pribina, oche za vzhodna staroslovanska obmochja pomembnega kneza Koclja, je prvotno gospodaril v Nitri, vendar je med letoma 833 – 836 prishlo do navzkrizhij med Moravci in Praslovaki (in Slovenci). Moravski knez Mojmir I. je tedaj pregnal Pribino iz Nitre, ta pa je skupaj s svojim sinom Kocljem nashel zatochishche pri frankovskem upravitelju Vzhodne marke, mejnem grofu Radbodu. Ta pa mu prav tako kot francoski kralj Ludvik ni hotel pomagati v boju proti moravski hegemoniji nad slovashko-slovenskimi ozemlji v Panoniji, temvech je molche priznal prikljuchitev Nitre k moravski drzhavi. Pribini in Koclju niso priskochili na pomoch niti Bolgari niti Hrvatje. Zato sta se morala vdati v usodo in se pobotati z Radbodom, ki je leta 847 podelil Pribini v upravo pretezhno s Slovenci poseljeno tako imenovano Spodnjo Panonijo – z nalogo, da vztrajno in odlochno shiri krshchansko vero med ljudstvom.

Medtem so shli dogodki v Nitri svojo pot. Ochitno je bil moravski knez Mojmir I. kristjan – z vrsto mochnih zaveznikov med Franki. Ko se je Pribina spet zapletel v spopade z Moravsko, je leta 860 padel v boju. Njegovo nasledstvo je v Panoniji prevzel sin Kocelj kot tako imenovani tributarni knez, ki mu je bila dodeljena omejena in kontrolirana avtonomna oblast na posebnem ozemlju v shirshi skupni drzhavi frankovskega kraljestva. Na Moravskem je protifrankovska sprememba nastopila za krajsho dobo shele tedaj, ko je oblast prevzel Mojmirjev nechak Rastislav, gorech avtonomist, in v dezhelo poklical Cirila in Metoda. Ob podpori vzhodnorimskega (bizantinskega) cesarja Mihaela III. sta oba brata nastopila uspeshno pot pokristjanjevanja v Slovanom lastnem jeziku, v katerem sta kljub ostremu nasprotovanju zagovornikov treh edinih dovoljenih cerkvenih jezikov – hebrejshchine, grshchine in latinshchine – zachela shiriti krshchansko vero, in to tudi v Nitri, kjer je nekaj chasa skoraj samostojno vladal knez Svetopolk.

Nitra, ki zaradi velikega shtevila cerkva uchinkuje kljub nekdanji socialistichni periodi na moch »katolishko«, je she danes preprezhena s to legendarno preteklostjo. Staro mesto, ki je bilo po zadnji svetovni vojni dolgo chasa zares zanemarjeno, zdaj prenavljajo. Na klancu, ki vodi proti nekdanji utrdbi in stolnici, stoji novi veliki kip Cirila in Metoda. Tik pod vzpetino, na trgu pred teoloshkim semenishchem sv. Gorazda, enega od Metodovih uchencev in misijonarjev, so pravkar postavili nadnaravno velik kip Pribine, kot zachetnika slovashke »drzhavnosti«. Junashka, ponosna soha na oltarju domovine! Toda zanimivo, vse te stare v legende in mistiko potopljene osebnosti krasijo tudi nove slovashke bankovce!

Zadaj, na poti na grich proti utrdbi in stolni cerkvi, se razrashcha orumenelo grmovje in drevje v skrbno negovani gaj. Tu sta Konstantin, poznejshi Ciril, in Metod ustanovila prvi samostan, ki je postal duhovno sredishche za v knjigo prvich zapisane slovanske besede. V glagolici, novi staroslovanski abecedi, so tako nastali prvi pomembni spisi. V Konstantinovem, to je Cirilovem, uvodu k prevodu evangelijev v starocerkvenoslovanski jezik, ki pa po mnenju nekaterih novih raziskovalcev ni bil v nove chrke ujeto narechje, temvech umetni, iz razlichnih govorov prav tako kot nova abeceda skonstruirani jezik, lahko pod naslovom »Razglas« preberemo: »Brez knjig so narodi nemi in goli.«

Poznejshi razvoj je vodil do zloma velikomoravske drzhave in razlichnih slovanskih vazalnih drzhavic. Po Svetopolkovi smrti na moravskem Velehradu so se za ochetovo dedishchino, kot poje tudi znana Ashkercheva balada, ki je v resnici istochasno pronicljiva parabola o narodni neslogi, spopadli trije sinovi Mojmir, Svetopolk II. in Zobor. Toda zadnji udarec so tej zgodnji praslovashki samostojnosti poleg frankovskega Arnulfa zadali predvsem tedaj she poganski Madzhari z Arpadom, ki so leta 906 prevzeli oblast v Panoniji in do tedaj zdruzhena moravsko- slovashko – slovensko – kajkavskohrvashka ozemlja presekali na dvoje in Slovence lochili od njihovih zahodnih soimenjakov. Kljub temu je pod ogrskim kraljem Shtefanom in njegovimi nasledniki velikomoravsko izrochilo pod spremenjenimi pogoji tlelo naprej. She v 19. stoletju so nekatere ogrske plemishke druzhine, ki pa so bile po izvoru, kot na primer rod Thurzov, slovashkega rodu, uporabljale za obchevalni jezik slovashchino. Toda slovashki narod je pravzaprav moral chakati skoraj tisoch let, da se je leta 1843 na pobudo Ludvika Shtura z njegovo utemeljitvijo slovashkega knjizhnega jezika zgodil dejanski narodni prerod.

Metodov nachrt, da bi Gorazd kot njegov duhovni naslednik in shkof nadaljeval delo v narodnem jeziku, se zhal ni posrechil. Metodov naslednik je postal bavarsko usmerjeni shkof Wiching, medtem ko so Gorazda, Nauma, Klementa in druge Metodove uchence izgnali iz drzhave. Zatochishche so nashli pri bolgarskem knezu Borisu. Slovansko bogosluzhje med Slovani v Srednji Evropi je zamrlo, zato pa se je slovanska beseda utrdila v bogosluzhju vzhodnih pravoslavnih cerkva.

Pokojni slovenski pisatelj dr. Metod Turnshek, ki je dolga desetletja prezhivel kot dushni pastir med Slovenci na avstrijskem Koroshkem in se vse zhivljenje strastno zanimal za staroslovansko zgodovino, je napisal vech del o rojevanju prve slovanske drzhavnosti in samostojne, v knjigo zapisane duhovnosti. Med drugim je sestavil idealizirano veledramo »Zvezdi nashega neba« o Cirilu in Metodu, v kateri nastopa okrog osemdeset oseb in poleg tega she mnozhica statistov. V njej je Nitri dodeljeno posebno osishche dogajanja.

Nitra v oktobru 1993, v soboto zvecher. Po Farski cesti promenira mladina. V blizhnjem mestnem kinu je, podobno kot drugod po svetu, izbruhnila prava manija dinozaverstva. Na sporedu je znani film »Jurski park«. Iz modernega gledalishcha, zgrajenega pod komunistichnim rezhimom, prihajajo zakmashno oblecheni ljudje. Na sporedu so »Salemske charovnice« Arthurja Millerja. Vrata mestnih cerkva so odprta na stezhaj. Slovaki so she vedno pobozhno ljudstvo, zato so cerkve dobro obiskane. Na sredi mesta je v hotelu Tatra tako imenovani Azijski center, kjer po chudni logiki usode ponujajo razne vrste odlichnega sladoleda po, za avstrijske pojme, smeshno nizki ceni. V kletni pivnici istega hotela sedijo ob vrchih piva vojaki nove Slovashke republike, ki pa s svojo samostojnostjo misli strogo zares.

Pod vecher Nitra utripa v morju bledih luchi. Iskri se na grichih pod pobochjem vishjega pogorja. In je kljub kordonu grdih satelitskih naselij s stolpnicami iz realnega socializma, tako znachilnimi za cheshkoslovashko polpreteklost, she vedno lepo mesto. Kraljuje nad nizhinami, ki se shirijo onkraj Vaha proti Podonavju in Panoniji. Morda je prav zemljepisna lega poleg slovite zgodovine del skrivnosti, ki obdaja najstarejshe slovashko mesto, znano zhe iz rimske dobe, vendar je kraj zagotovo obstajal zhe pred tem, v obdobjih legendarne jantarske venetske preteklosti.

 

TIHOZHITJA S PETIMI VNUKI

(JESEN 2003) Zimsko kopalishche Happyland, Klosterneuburg pri Dunaju. Moja nova dveletna modrooka in svetlolasa vnukinja Anja Marija zhe ljubi vodo in reke... Bi rada kljub rosni mladosti zaplavala kot ribica na drugo stran oceanov... In se vseeno boji... Ugovarja, se smeji, joka in prichakuje, da ji pomagamo...

V strahu opazuje sedemletnega bratca Tomazha, ki je zhe skorajda izvrsten plavalec. Ki pogumno plava v olimpijskem bazenu in se hoche drzno poganjati s skakalnice, da ga morash opozarjati, naj bo previden... Ki njegovo pochetje z zachudenjem in rahlo nevoshchljivostjo opazuje petletni bratec Andrej, saj bi rad tudi sam chimprej plaval... Na drugo stran oceanov...

Potem prideta s svojimi starshi she dva kopalca, sedemletni Luka in triletna Anika. Nastopijo dramatichne napetosti... Pet vnukov in vnukinj... Tomazh, Luka, Andrej, Anika Julija, Anja Marija... Dovolj dela in skrbi za dedka in babico in za tezhko preizkushane starshe, ki bi radi videli, da bi bili njihovi otroci zdravi in veseli.

 

VEST AVSTRIJE

(DUNAJ, 28. JULIJ 1994) Danes je umrl znani psihiater in publicist Erwin Ringel, ki je s svojimi kritichnimi izjavami vedno znova razburil avstrijsko javnost. Levi katolichan, ki je trpel zaradi negativnega stanja v Cerkvi, je veljal za prijatelja slovenske manjshine na Koroshkem. 26. oktobra 1983, na avstrijski drzhavni praznik, je imel v Wildgansovem literarnem zdruzhenju na Dunaju znameniti »Novi govor o Avstriji«. Ta se je sicer nanashal na Wildgansovo hvalnico »Govor o Avstriji« iz leta 1923, vendar je ugotovitve nekdaj posebno uposhtevanega pisatelja postavil na glavo. Ringel je svojo obtozhnico razshiril v zelo brano knjigo »Avstrijska dusha – deset govorov o medicini, politiki, umetnosti in veri«.

Ringel oznachi v knjigi Avstrijce za nesrechen narod. Nagibajo k samomoru, nevrozam, samounichevanju, sovrashtvu do tujcev, antisemitizmu, vendar jim najbolj ugodish, che jim zasepetash na uho, da so popolnoma po krivici kritizirani, zapostavljeni, preganjani, marginalizirani.

Dunajski psihiater je bil avstrijski patriot, toda njegovo domoljubje je vkljuchevalo posebno komponentno – kritichni razmislek o samem sebi, o narodu in o narodovih posebnostih in napakah. V tem sklopu je kritiziral vodilno geslo predzadnjega avstrijskega cesarja Franca Jozhefa I., ki si ga je monarh na tablici z veliki chrkami postavil na osrednji del svoje pisalne mize na Dunaju: »V vsaki stvari sveta, zhivi ali mrtvi, biva velika modra sila vsemogochnega in vsevednega Stvarnika. Kakor je, tako mora biti na svetu. In kakor koli je, vedno je dobro v smislu Stvarnika.«

Ringel je menil, da je tudi v tem geslu absolutne statike potrebno iskati odgovor, da cesar ni bil pripravljen izvesti nujnih reform, ki bi she lahko reshile obstoj velike vechnacionalne drzhave srednjeevropskih narodov.

Konservativni krogi so Ringla zaradi njegovih izjav vechkrat napadli, pa tudi v katolishkih krogih, katerim se je kot vernik chutil zavezan, je imel precej nasprotnikov. Pri tistih, ki so bili v svojih sodbah she najbolj zmerni, je spominjal vsaj na »idiota«. Tem je znal odgovoriti, da je v antichni Grchiji veljal za idiota tisti, ki se ni vkljucheval v javno in politichno zhivljenje. Ringel je hotel biti politichen chlovek in humanist. Kljub napadom je ostal tudi v bolezni ob koncu zhivljenja tem nachelom zavezan do smrti.

 

MIT IN CHAR »NAJBOLJ NEMSHKEGA MESTA«

(JESEN 1995) Nürnberg je stoletja veljal za »najbolj nemshko mesto med vsemi nemshkimi mesti«. Vendar uchinkuje tak okrasni pridevek dandanes, po krvavi drami Hitlerjevega nemshtva zares dvorezno, che ne kar nevarno. Okrog znachilnih zidov, okrog srednjeveshkega obzidja in pod velichastnimi oboki cesarskega gradu na strmi vzpetini so se od nekdaj spletale legende in miti. Na starih podobah lahko she vedno obchudujemo zamishljene popotnike v slikovitem mestnem okolju, pod prochelji gotskih cerkva, med shilastimi slemeni predalastih zgradb, med umetelno oblikovanimi mestnimi vodnjaki in zavitimi tihimi ulichicami, izginjajochimi v skrivnost chasa in prostora.

To mesto je od nekdaj ponujalo veliko prijetnega ali zanimivega: bogato meshchansko izrochilo z visoko razvitim stavbarstvom in slikarstvom svetovnoznanega Dürerja, char ljudske knjizhevnosti z vnetimi mestnimi pevci, najlepshi bozhichni trg v vsej Nemchiji, krasne igrache, pecivo v nachinu medenjakov. »Nürnbershka jajca« so se imenovale posebne ovalne ure, s katerimi so nürnbershki izdelovalci zasloveli po vsej Evropi zhe v 16. stoletju.

Stari, chudoviti, »nemshki« Nürnberg se je v silovitih zaveznishkih bombnih napadih v ognjenih nocheh leta 1945 tik pred koncem druge svetovne vojne sesul v prah in pepel. Toda vseeno je spet vstal iz rushevin. V nasprotju s Frankfurtom na Maini, o katerem zlobni jeziki zatrjujejo, da je postal nemshki nebotichnishki »mali Chicago«, so Nürnberg obnovili v starem nachinu. Okrog mestnega jedra se spet vije shtiri kilometre dolgo obzidje z zanimivimi obrambnimi stolpi in stolpichi. Ohranili so celotni zgodovinski tloris in kolikor mogoche natanchno obnovili po zgodovinskih vzorih vse poglavitne mestne stavbe in cerkve. Kaj je videz? Kaj je resnica? Je novi stari Nürnberg res pristen? Ali pa le nadomestek, ki hoche prikriti katastrofo, ki jo je Nemchija v marsichem sama zakrivila?

Skozi Nürnberg oziroma mimo Nürnberga sem v zadnjih treh desetletjih vedno znova potoval, ne da bi se v tem mestu ustavil, ko sem se po starodavni klasichni cesti »cesarjev in kraljev« vozil z Dunaja proti Frankfurtu na Maini in velikokrat she naprej v Porenje v Köln, Düsseldorf ali na Holandsko, kot sodelavec radijske ustanove Deutsche Welle. Od dalech sem zrl proti obzidju, za katerim se je skrivalo staro mesto in nad katerim se je za trenutke zasvetlikal cesarski grad, vendar ni bilo chasa, da bi si ga ogledal. Strah pred temnim, magichnim mestom?

Kaj me je vleklo naprej? Nürnberg me je prevech spominjal na sicer imenitne Grimmove pravljice, moje poleg Andersena verjetno prvo leposlovje, ki so mi jih v slovenshchini prebirali zhe kot predsholskemu otroku. Zdelo se mi je, da me bo, che se bom ustavil, mesto ulovilo v nevaren ris. Sloke, visoke hishe so tu staronemshko nenavadne. Mesto izgleda iz pravljichnega zornega kota kot zakleto, kot zacharana kraljichna, ki se je zasanjano vsedla na obrezhje slikovite rechice Pegnitz. Obtezheno je z zgodovino in mitologijo. Njegova simbolichna sredotezhnost sega zhe v slovensko literaturo. Drago Janchar je v zanimivi esej, poimenovan po tem mestu, ulovil tragichno usodo sodobne Evrope in Balkana in hkrati predstavil svoja lastna hotenja in prichakovanja. (Sicer pa nekateri etimologi namigujejo, da je ime mesta neposredno povezano z rodom in zgodovino, ki se je zgostila v Slovencem blizhnjem Noriku.)

Na najnovejshem potovanju v Nemchijo pa se mestu in njegovim skrivnostim ne morem vech upirati. Vem, da so mestna vrata odprta na stezhaj in da me za obzidjem chaka lepota, ki se lahko po svoje kosa z marsikaterim znamenitim mestom, s Firencami, Vicenzo, Salzburgom.

Skladatelj Richard Wagner je v operi »Mojstri pevci nürnbershki« ozhivil nekdanje mestno dogajanje na dramatichno stopnjevani nachin. Pravzaprav je Nürnberg obtezhil s posebno veshchino izzivalnega pretiravanja, z mitologijo, v katero je zapredel tudi najznamenitejshega mestnega poeta Hansa Sachsa. Ta plodoviti pisec skovanih verzov in mnozhice po grshkih in drugih vzorih posnetih iger se je rodil pred tochno petsto leti in je glavna oseba Wagnerjeve opere. Posebnemu pojavu nemshkega, she iz plemishkega »Minnesanga« porojenega meshchanskega tekmovalnega petja in pesnjenja (Meistergesang), je veliki skladatelj dodelil zadnjo veljavo in slavo.

Hans Sachs je bil velik propagandist idej Martina Luthra, za katerega protestantstvo se je v jezo katolishkega vladarja vnemalo tudi meshchanstvo sicer cesarskega mesta. Sachsov oche je bil krojach. Sin je dobil za tisti chas solidno izobrazbo.. Med sedmim in petnajstim letom je obiskoval latinsko sholo in se tam nauchil tudi stare grshchine. Potem se je izuchil chevljarske obrti. Kot chevljarski pomochnik je na »shtudijskih potovanjih« prepeshachil bavarske, frankovske in porenske nemshke dezhele, chevljaril, prepeval in koval verze.

Delal je v shtevilnih mestih, v Regensburgu, Passauu, Salzburgu, Münchnu, Würzburgu, Frankfurtu na Maini, Kölnu in v Aachnu. Hkrati se je mojstril v pesnishko-pevski umetnosti. Ko se je vrnil z uchnega popotovanja v domacho mesto, se je tu ozhenil s Kunigunde Kreuzer in ustanovil pevsko sholo. Dva sinova in pet hchera mu je kmalu ali pa razmeroma zgodaj umrlo, tem pa je sledila v grob she njegova zhena. Sachs je ostal sam, zhe v zrelih letih, obdan z nekaj vnuki kot najblizhjim sorodstvom. She enkrat se je porochil s sedemnajst let mlajsho Barbaro Harscher, kateri v chast je spesnil »Umetno zhensko hvalnico«. Umrl je leta 1576, she prej pa je objavil svoj zhivljenjepis »Vsota vseh mojih pesmi od leta 1514 do leta 1567«.

Podoba je, da se je znal Sachs zhe za zhivljenja kar sam stilizirati v kultno podobo svojega chasa. »Pesnil« je tako rekoch neprestano. Kot ustrezno snov je uporabil vse, kar mu je prishlo pod roke. V verze je prelil obshirne dele »Svetega pisma«, za namechek pa she antichne klasike Plutarha, Ovida in Liviusa. Ni se zbal preoblikovati starih nemshkih ljudskih pripovedi in legend, viteshkih kronik in potopisov, posegel pa je celo k »lahkim novelam« Giovannija Boccaccia v »Dekameronu«. Bil je pravi mnogonabiralec in mnogopisec. Kot stroj je neprestano izdeloval razlichne »prilozhnostne« igre in veseloigre, tudi o Indiji Koromandiji. She posebej pa mu je bil pri srcu Martin Luther, za katerega ideje je navdusheval Nürnberg tudi tedaj, ko mu je v chast in slavo koval spominske verze.

Sachs ni bil velik pesnik, a je spreten izdelovalec verzov, ki bi verjetno dobro uspeval tudi v danashnjem chasu in obogatel kot avtor trivialnih uspeshnic. Nürnbershko meshchanstvo je po njegovi zaslugi razvilo marljivo tradicijo priljubljenega pesnikovanja. G. Ph. Harsdörfer je v svojem »Poetichnem lijaku«, » s katerim si lahko v shestih urah vlijesh v glavo celotno uchenost nemshkega pesnjenja in rimanja«, zaslovel po vsem svetu. Od tedaj vneti uchitelji po hitrem postopku vlivajo svojim she tako zabitim uchencem v glavo najvechja dognanja vsega chloveshtva.

22. maja 1826, ob svojem devetinshtiridesetem rojstnem dnevu, je Richard Wagner vzkliknil, da bo z »Mojstri pevci nürnbershkimi« ustvaril svoje najpomembnejshe delo. Ali to drzhi? Vsekakor se je veliki glasbeni mojster po shtiridelnem »Nibelunshkem prstanu« hotel posvetiti kaki manj usodnostni, lazhji in prijetni snovi.

Ali ni bila tema s shegavimi in uglednimi pevci – obrtniki, s chevljarjem Hansom Sachsom, zlatarjem Pognerjem, pekom Kothnerjem, krojachem Moserjem, nogavicharjem Schwarzem, kuharjem Ortlom, prisrchna in vesela? She danes si jih lahko zhivo predstavljamo, kako v cerkvi, gostilni ali na travniku pod milim nebom tekmujejo s svojimi petimi rimarijami med seboj, a seveda po strogih »viteshkih« pravilih, ki jih ne smesh v svojo chast in v slavo cehov prestopiti. Ponekod so se taka tekmovanja ohranila v Nemchiji vse do srede 19. stoletja.

Wagnerjev Sachs je mit, ki z dramatichnimi efekti stopnjuje dejanski pomen dogajanja in mu daje presezhno »nemshko-germansko vrednost«. Ulovi nas v char in v intrige nürnbershkih pevcev in njihove »mojstrske« shole, hkrati pa nas prestavi v zhivljensko okolje starega, leta 1945 pravzaprav iznichenega mesta, ko nas povede v starodavne cerkve in, kot na primer v drugem dejanju, v romantichno scenerijo she skoraj srednjeveshkega mesta z znachilno zavitimi ozkimi ulichicami pred Pognerjevo in Sachsovo hisho.

V neki moderni nemshki fiktivni povesti se zdaj zhe petsto let stari Sachs srecha s svojim mnogo bolj znamenitim sodobnikom in someshchanom Albrechtom Dürerjem. Svetovno pomembni slikar se je namrech rodil 21. maja 1471 prav tako v Nürnbergu, kjer je umrl leta 1528. Vendar ni jasno, ali sta se Sachs in Dürer res osebno srechevala.

Dürerjeve slikarije so izziv tudi za sodobnost. Z njimi, v katerih je prestopil iz srednjeveshkega gotskega izrochila v vizije novega chasa in veka, sem se vechkrat srechal zunaj Nürnberga, in sicer v Firencah, na Dunaju, v Dresdenu, v Pragi, v Kölnu. Zdaj pa sem nekatere nenadoma odkril she v Germanskem narodnem muzeju.

Pravijo, da je sod smodnika tisto razpoznavno znamenje, ki lochuje srednji vek od novega chasa, ki pomeni konec viteshkega obdobja. To je tudi konec pisanja na posebej preoblikovano kozho, na pergament, in zachetek cunjarstva, s pomochjo katerega izdelajo papir. Pa seveda vzpon Gutenbergovega tiskarstva do neslutenih mozhnosti pomnozhenega razpechavanja misli in lepih besed. Tudi izum ochal za pomoch pri slabovidnosti in kompasa, da ne zablodish z ladjo med chermi, ko odkrijesh Ameriko.

V Germanskem narodnem muzeju v Nürnbergu, ki je bil ob koncu vojne popolnoma unichen, je ohranjena glavnina znachilnosti iz obdobij pred smodnikom. Umetnine in dragocenosti so pravochasno poskrili po gradovih in rudnikih. Ime te ustanove ima dandanes nekoliko neprijeten prizvok zaradi germanske ideologije, ki jo je za svoje negativne namene izrabil nacionalni socializem. Kljub temu se muzej lahko sklicuje na starejsho pozitivistichno znanstven ambicijo pri prikazu naselitvenih germanskih tokov na sedanja obmochja z uposhtevanjem shtevilnih posebnosti, sheg in navad, verovanj, kulture, sociologije, politike.

Pravkar je bila na ogled razstava o njegovi obnovi iz rushevin po letu 1945 v novo moderno stavbo, ki ni vech zgrajena v nachinu tradicionalne germanske ljudske kulture, vendar se s to srechamo v muzejskih zbirkah pri prikazih nemshke bivanjske kulture skozi stoletja.

Sredi Nürnberga se nahaja trg s stavbo, ki se je zhe davno razrasla v mit. Hisho, pred katero se je leta 1828 prvich pojavil skrivnostni Kaspar Hauser, so obnovili. Spominska ploshcha opozarja na neznanca, ki so ga, kot trdi vztrajna legenda, zhe v rani mladosti vrgli v temo gluhe jeche ochitno odlichni starshi, morda chlani bavarske kraljevske rodbine, odkoder pa ga je osvobodil usmiljeni paznik. To je snov, s katero se ukvarjajo imenitna pisateljska peresa, med njimi Peter Handke, pa tudi filmski rezhiserji. Saj je zgodba o pozneje na nepojasnjen nachin umorjenem chloveku, ki skoraj ni imel prilozhnosti, da bi se nauchil chloveshke govorice in je verjetno vse otroshtvo sameval v mrachni celici brez stika s soljudmi, nadvse vznemirljiva in skrivnostna. She posebej, che je ta oseba morda legitimni kralj, ki pa so ga sredi rodbinskih intrig zhe kot dojenchka odrinili v pozabo, da bi pripravili prostor na prestolu nekomu drugemu.

Peter Handke v igri »Kaspar« iz leta 1968 seveda ne prikazhe dejanske zhivljenske zgodbe chloveka – najdenchka, temvech razchleni vprashanja in pojavnost jezika in govorjenja. Predstavi tisto, kar je mogoche z govorjenjem prikazati, posredovati drugim in kar Kasparju Hauserju do mladenishkih let sploh ni bilo znano. (Ko so ga izpostavili na trgu v Nürnbergu, je bil ochitno star okrog shestnajst let.)

Ko se sprehajam kljub jeseni po skoraj poletno toplem mestu, so ulice prepolne ljudi. Japonci in Japonke navdusheno fotografirajo shtevilne znamenitosti, gotsko Frauenkirche iz 14. stoletja, staro bolnishnico in cerkev Svetega duha, kjer so v srednjem veku hranili drzhavna znamenja Svetega rimskega cesarstva, ki so zdaj na Dunaju.

Tudi to dejstvo je poskrbelo za skrivnostne legende. Chuvarji krone iz istoimenskega romana romantika Achima von Arnima so temni zarotniki, ki skushajo zavarovati zhe skoraj zapravljeno dedishchino cesarja Friedricha Barbarosse iz rodu Hohenstaufov in se ponovno polastiti oblasti. Zgodovina se v tem romanu iz leta 1817 nenadoma pojavi kot v globok vodnjak ujeta skrivnost, kot hieroglif, ki ga ni mogoche razvozlati. Roman se sicer dogaja na Shvabskem, vendar v Dürerjevem in Cranachovem petnajstem oziroma shestnajstem stoletju. Glavni junak je umetnik Berthold. Ima preroshke sanje, v katerih se mu razodevata zhivljenje in svet v obliki nenavadnega kozmosa. Sanja pravljichni stekleni grad Kronenburg, v katerem hranijo krono cesarstva. Toda ta grad je utopija, medtem ko v realnem gradu Hohenstock prebiva neki blazni grof, ki pa je v resnici zadnji potomec v bojih proti konkurenchnim papezhem unichenih Hohenstaufov. Zhivi v divjem zakonu s svojo hishno pomochnico, med okrushenim zidovjem, na pol divjimi psi in ob mochvirjih, ki se namesto krasne pokrajine shirijo za turobno propadajocho stavbo. Arnim je ochitno napisal svarilni namig tedanji Metternichovi restavracijski Evropi: cesarstva ni mogoche obnoviti brez zdruzhevalne vizije, ki tako obsezhen sklop heterogenih obmochij lahko zdruzhuje v neki posebni zavezanosti k vzajemni enotnosti v razlichnosti.

Adolf Hitler je iz mita naredil ideologijo. Krono, zhezlo in cesarsko jabolko je z Dunaja, kamor so ta chastna znamenja spravili habsburshki cesarji, vrnil nazaj v frankovski Nürnberg, ki je shele leta 1806 prishel pod bavarsko oblast. Konec njegove pustolovshchine je prav tako nechasten kot konec Hohenstaufov v Arnimovem kljuchnem romanu nemshke romantike iz leta 1817. Ohranjena je fotografija smejochega se pijanega amerishkega vojaka, ki si po koncu vojne sredi nürnbershkih razvalin lastnorochno posadi cesarsko krono na glavo. Pri prashko – nemshkem pisatelju Johannesu Urzidilu lahko ob tem preberemo novelo, iz katere je razvidno, da je tisti, ki si dovoli tako dejanje, zapisan hitri smrti. Zanimivo in pretresljivo je, da je tudi omenjeni amerishki vojak kmalu zatem umrl.

Polmilijonski Nürnberg se od nekdaj ponasha s cesarskim gradom na rdechi skalnati vzpetini nad mestom. Viri ga prvich omenjajo leta 1050. Pod njim kmalu zraste srednjeveshko mesto. Cesar Rudolf Habsburshki (1218 – 1291) mu da posebno veljavo s privilegiji, ki pospeshijo razvoj obrti, trgovine in meshchanstva v 15., 16. in 17. stoletju.

Na imenitnem cesarskem gradu nad mestom se zdaj tare ljudi. Razgled se mi odpira dalech v grichevnato okolico. Na zidovju razigrano poseda mladina. Steklenice piva se kotalijo po travi. Amerikanci in Japonci divje fotografirajo vse, kar leze ino gre in jim pride pred ochi.

Nacisti so si Nürnberg zhal izbrali za simbol svoje mrachne ideologije. V njihovi predstavi se je mesto zaiskrilo kot stara germanska dragocenost, kot prstan v sredishchu nemshkih dezhel, iz katerega vodijo poti v vsa poglavitna mesta, v Frankfurt ob Maini, v Berlin in she naprej na vzhod proti Prusiji, tudi na sever do Hamburga, in seveda do Dunaja in do juzhnih nemshkih dezhel.

Ime mesta je za vedno zdruzheno z zloglasnimi nacionalistichnimi zakoni, ki so jih odobrili na vsedrzhavnem zborovanju stranke NSDAP 15. septembra 1935 in v katerih je govor o »zashchiti nemshke krvi« in o »nemshki chasti«, ki se ne sme meshati z manj vrednimi ali celo nravno »podlimi« rasami ali narodi, kot so nearijski Judje. Ti zakoni pomenijo zachetek diskriminacije Judov in so uvod v njihovo mnozhichno preganjanje, ki je svoj strashni vrh doseglo v unichevalnih taborishchih druge svetovne vojne. V povojnih nürnbershkih procesih so zaveznishka vojashka sodishcha obsodila vrsto vodilnih nacistichnih funkcionarjev na smrt ali jecho.

Znano je, da se je Hitler imel za umetnika, ki ga je nujnost chasa prisilila, da se ukvarja s politiko. Vendar je ves grozni chas sanjal svoj stavbarski Nürnberg s kolosalno, imperialno arhitekturo, ki mu jo je pomagal uresnichevati Albert Speer. Oba je – prav tako kot Stalina v Sovjetski zvezi - privlachevalo patetichno masivno stavbnarstvo. Na obmochju nekdanjega nürnbershkega zhivalskega vrta in shportnih igrishch se jima je posrechilo uresnichiti pompozne gradnje, ki so se kot zloveshcha pest »zmagoslavne« oblasti dvigale nad pokrajino, da bi posvarile vsakega dvomilca o nenavadni mochi novega nemshkega nadchloveka. Ob velikem ribniku Dutzendteich she danes prichajo ostanki teh stavbarskih spomenikov o neki nenavadno rezki preteklosti. Velikanska zgradba v obliki rimskega Koloseja, ki so jo tu zgradili, je bila namenjena za strankina zborovanja (Reichsparteitaghalle), vendar je postala kmalu premajhna. Zdaj se v preostankih stavbe nahajajo razna skladishcha. Na Zeppelinovem shportnem igrishchu, kjer so svoje dni pristajali balonski zrakoplovi, so nacisti zgradili velikansko zborovalishche na prostem z obdajajochimi ga stavbami in galerijami. To arhitekturo so hoteli po drugi svetovni vojni porushiti, vendar se je izkazalo, da je zgrajena »za vechnost«, namrech tako zhelezobetonsko trdno, da je ni mogoche unichiti z obichajnim eksplozivom. Zdaj se je razmerje do tega stavbarstva spremenilo. Postalo je zanimiva redkost, edini she ohranjeni dokument ideoloshkega stavbarstva Hitlerjeve Nemchije. Z neprijetnimi obchutki se podam v njegove na katakombe in bunkerje spominjajoche hodnike, kjer je pod naslovom »Nikoli vech fashizma« na ogled razstava o terorju v chasu nacionalnega socializma. Podzavestno zaslishim ostri zvok Hitlerjevih hujskashkih nagovorov. Kot da so zamrznili v etru in jih lahko zdaj dojamemo kot svarilo novim generacijam, ki se spaja z dvoreznim obchutkom, da je te stavbe in prostore treba ohraniti kot dokument in kot opomin pred razpadom. V glavni hali so v tej zvezi she ohranjeni svojevrstni nacistichni ornamenti, kljukasti krizh in mesec, simboli starogermanske mitologije.

V hladnem sonchnem dopoldnevu potem vznemirjeno krozhim po prostrani obvodni pokrajini med »Kolosejem«, ki je nekakshen odsev znamenite orjashke gradnje v Rimu, vse do velikanskega nekdanjega vojashko – shportnega igrishcha s stavbami, ki jih poznamo iz propagandnih herojskih filmov Leni Riefenstahl. Podoba je, da je bilo vse to kot nalashch ustvarjeno za bobnecha mnozhichna zborovanja in grozeche vojashke parade.

Z olajshanjem se vracham s tega izleta v mrachno polpreteklost nazaj v staro mesto z razkoshno turistichno ponudbo. Lachnega in zhejnega popotnika vabijo shtevilne gostilne in pivnice, v katerih tochijo pristno mestno pivo in kot domacho ljudsko specialiteto ponujajo nürnbershke klobasice s kislim zeljem.

Ostanki »Hitlerjevega Koloseja« v Nürnbergu
(Fotografija Lev Detela)

 

MEJE IN NARODI

(FRANKFURT NA MAINI, 9. OKTOBRA 1995) V okviru sodobni avstrijski knjizhevnosti namenjenih prireditev v sklopu frankfurtskega knjizhnega sejma preberem v Literarni hishi prozni tekst »Meje in narodi«, v katerem skusham predstaviti skupne poteze panonskega chloveka v shtirikotniku med Muro in Dravo. Na tem zanimivem in kulturno tvornem podrochju zhive Slovenci, nemshki Avstrijci, Hrvati in Madzhari. Z ozirom na to vechsmerno podrochje shtevilnemu poslushalstvu omenim, da so meje med drzhavami velikokrat nekaj nenaravnega. So imaginarne chrte na zemljevidih, ki na trdnih tleh realnih dejstev skushajo spremeniti svet, pa tudi posamezne narode (ki jih velikokrat cepijo na dvoje) in ljudi. Unichujejo sozhitje med razlichno govorechimi, a mentalno in duhovno med seboj povezanimi ljudmi. Tako ni chudno, da se vedno znova pojavijo nesrechniki, ki sprva rovarijo nekje izven obmochja pazljivih ochi javnosti, da se zatem shirokoustno razglasijo za velike nachrtovalce tako imenovanih boljshih bodochnosti. To so nevarni visoki gospodje, spreminjevalci, prestavljalci mejnih kamnov, ki se igrajo z zhivljenji in s hrepenenji ljudi. To so shovinistichni zanikrnezhi brez realnega chuta in posluha za zgodovinsko zrasle, pogojene in dorasle mozhnosti sobivanja med razlichnimi narodi pod istimi ali podobnimi pogoji. Odmaknjeno od realnih dejstev sede v salonih in kujejo ter nachrtujejo za samega sebe... nacionalne privilegije in nacionalne veledrzhave... Bodimo torej previdni, zakaj nekaj se nabira v zraku in nekaj vedno znova prihaja v nevihtno ozrachje. Prav verjetno imamo opraviti z dinamitom. Nastajajo chetverokotniki drzhav, kot ta chas v Bosni. Zdaj tu, potem dvajset ali dvesto kilometrov naprej, porochilo pa se lahko glasi kot tisto iz leta 1939 pred zachetkom druge svetovne vojne: »Vcheraj so se v Berlinu srechali vodje narodov. Svetovna zgodovina se je z mogochnim korakom priblizhala svoji izpolnitvi.« Tisto, kar je na zemljevidu zarisano samo z rdecho ali rumeno chrto, je, vsem strategom navkljub, kaj hitro, ko ga iz abstrakcije velikih oblastnishkih idej spet pripeljemo nazaj v realnost, nekaj nenaravnega. Hitro oznanja nesrecho ali pa vsaj nekaj nelagodnega.

Letos velja na frankfurtskem knjizhnem sejmu poseben poudarek sodobni avstrijski literaturi. Zato se v Frankfurtu mudi precejshnje shtevilo avstrijskih pisateljic in pisateljev. V sodobno izgledajochi avstrijski paviljon iz stekla in kovine, za katerega je nachrte pripravil arhitekt Adolf Krischanitz in ki na razmeroma majhnem prostoru ponuja dober vpogled v duha avstrijske kulture, se napotim z zhal precej bolehnim in naglushnim pomembnim avstrijskim pesnikom A. C. Artmannom. Tu pozneje predstavim nasho dunajsko nemshko revijo za mednarodno literaturo LOG, ki izhaja zhe od leta 1978. Opozorim pa tudi na posebno knjizhno zbirko revije, na tako imenovane LOG-BÜCHER, saj je v njej pravkar izshla antologija manjshinskih avtorjev iz razlichnih evropskih dezhel pa tudi pesnishka zbirka Dunajchana Wolfganga Mayerja Königa in moja v nemshkem jeziku napisana proza »Za ognjenim gozdom« (Hinter dem Feuerwald).

Velikanske, kilometrske razsezhnosti frankfurtskega razstavnega prostora vsakega za literarno moch zalozhnishkih programov zainteresiranega odvrachajo od takega megalomanskega tovarnishko-trzhnega vrednotenja knjig. Od prevelike ponudbe nemshkih, avstrijskih, shvicarskih in razlichnih tujih nacionalnih programov te she prehitro napade glavobol. Ko te tekochi trak skupaj z mnozhico drugih obiskovalcev prevazha v neslutene zalozhnishke daljave, zachutish, zakaj izdajanje knjig v danashnjem chasu povzrocha vedno vech preglavic. Z grozo opazujesh, kako se nove izdaje najrazlichnejshih dobrih in slabih knjig na vseh straneh razstavnih prostorov kopichijo v nerazpoznavne kolichine in se, kot je prav danes zapisal nemshki informativni magazin Focus, spreminjajo v skladovnice trzhnega blaga. Izgleda, da je knjigotrshtvo tudi v Evropi zdaj odkrilo hitrost kot eno glavnih znachilnosti chasa. Na vsak nachin jo, vedno bolj »po amerishko«, skusha vnovchiti v hitro narejeni knjigi, ki jo vedno manj ceni kot umetnishko stalnico in vedno bolj uveljavlja kot kratkotrajno, kmalu po izidu z novo kratkotrajno aktualno knjigo nadomestljivo novost. Knjige zato postajajo muhe enodnevnice, zanimive za eno samo sezono. Kaj kmalu jih pozabijo, kar je proti vsem pravilom kulturnega delovanja in globinskega, skozi dolga zgodovinska obdobja uveljavljenega dojemanja umetnosti. Najhitreje pa seveda, k srechi, pozabijo bestsellerje, ki izidejo v svetovnih jezikih v milijonskih nakladah.

Pisatelji v teh zanje v resnici vedno bolj neugodnih, vchasih celo barbarskih razmerah, razvijajo najrazlichnejshe strategije, s katerimi bi se radi obdrzhali nad vodo. Vendar se voda zhe spreminja v povodenj, ki grozi odnesti s seboj vse tisto, kar bi lahko imenovali temeljne duhovne vrednote literarnega projekta.

Znani igralec Hansjörg Felmy skusha kljub temu prevpiti glasni in hitri chas. Opazujem ga, ko na glavni frankfurtski zheleznishki postaji bere paradne tekste boljshih avtorjev, Heinricha Bölla, Ericha Kästnerja, Kurta Tucholskega. Ob posameznih tirih ponuja med svarechimi piski lokomotiv visoko literaturo razlichnih tezhavnostnih stopenj. Hrup na velikanski zheleznishki postaji je tako mochan, da je potrebna velikanska koncentracija, da sploh nekaj slishish. Nenadoma se zavem, da prisostvujem posebnemu simbolichnemu dejanju. To kar tu sredi mnozhice na vse strani nervozno hitechih potnikov, ki se bore malo zanimajo za literaturo, z najrazlichnejshimi triki, efekti, poki pochenja znani igralec, da bi si pridobil naklonjenost nezainteresirane mnozhice, ni nich drugega kot zrcalna slika vprashljivih sejmarskih literarnih podvigov junakov nashega chasa. Sredi kramarske revshchine nashe sodobnosti s povishanimi zariplimi glasovi, nekritichno zaslepljeni v lastno samozaverovanost, ponujajo javnosti blago, ki ga je ta zhe zavrgla med staro sharo... Kar toplo mi postane pri srcu, ko zachutim, da sem kot outsider in literarni predstavnik majhnega naroda, ki se je za namechek ustalil v posebnem prostoru na meji dveh razlichnih jezikovnih svetov, neodvisen od teh sodobnih megalomanskih komercialnih dejavnikov. Che ima knjizhevnost she kako prihodnost, potem predvsem kot alternativa k temu sejmu hitrih poslov... Namrech kot premishljena subverzivna alternativa v rokah za vse duhovno kritichno odprtih kolektivov, ki ne kapitulirajo pred mamonom veletrzhnega nicha...

 

V LESKU PREDBOZICHNEGA CHASA

(DUNAJ, DECEMBER 2003) Neverjetna bleshchava predbozhichnega pochutja.

Z Aniko, triletno hcherko sina Tomazha in njegove zhene Patricije, ki je uchiteljica na Dunaju, sva v nabito polni dvorani lutkovnega gledalishcha Urania. Stavbo, zgrajeno po nachrtih slovenskega arhitekta Maksa Fabijanija ob izlivu rechice Wien v Donavski kanal, nekdanjo zahodno strugo veletoka, so letos imenitno prenovili. Nagajivi Kasperl – Pavliha se je tokrat povezal z Miklavzhem, ki po predstavi, na kateri med drugim pleshe balet snezhenih mozhev in nastopi snezhna kraljica kot gospodarica Severnega techaja, obdari vse otroke na pobudo dunajske obchine s sladkarijami in sadjem. Aniko peljem k Miklavzhu, ker ga hoche pozdraviti. Dogajanje snema avstrijska televizija. Doma jo gleda Anikin osemletni bratec Luka, ki vsem sorodnikom po telefonu navdusheno sporocha :«Anika je nastopila na televiziji!«

Po predstavi se s tramvajem z vnukinjo odpeljeva na svechano okrasheni dunajski bozhichni trg pred rotovzhem.

V tramvaju Anika poje bozhichne pesmi.

Skoraj vedno mrko razpolozheni potniki se smejejo in poslushajo.

Pri operni hishi na Ringu rechem:«Anika, ti bosh verjetno postala operna pevka!«

Anika zelo glasno zapoje znano pesem O Tannenbaum. Ne more nehati. Poje kar naprej in naprej. Je grozno navdushena.

»Deda, kakshne krasne luchi!«
»Deda, kakshne krasne reklame!«
»Deda, kakshen krasen bozhichni chas!«
»Deda, kakshne krasne igrache!«
»Deda, to so res krasna bozhichna drevesa z lampionchki!«
»Vse se tako krasno iskri in bleshchi!«
»Deda, to je prekrasen chas!«

O Tannenbaum...

O, ti srechni otrok!

 

PRIJAZNI DUH LEPSHEGA SVETA

(SREDISHCHE OB DRAVI, SOBOTA, 23. SEPTEMBRA 1995) V sonchnem jutru, ki prodira skozi okno v spalnico domache hishe, se spomnim, kako sem leta 1944 prishel z mamo iz Ljubljane v Sredishche. Na zheleznishki postaji ni bilo zhive dushe. Ko sva peshachila do oddaljenih hish po dolgi, z belim peskom posuti poti, ki je dandanes asfaltirana, se mi je zazdelo, da sva z mamo sama na svetu. Tiho sva stopala skozi obshirno, panonsko razvlecheno obcestno naselje do shole. Mama mi je povedala, da ob njej stoji prelepa hisha mojega pradedka, ki je v trgu Sredishche prezhivel skoraj vse zhivljenje kot sholski ravnatelj. Spomnim se, da je mama stopila na visoke kamnite stopnice, ki vodijo do glavnih vrat pradedkove hishe. Obdane so bile, tako kot she danes, z dvema oleandroma. Mama je z resnim, nekoliko zaskrbljenim obrazom pritisnila na hishni gumb. V notranjosti hishe je moralo pozvoniti. Napeto sva chakala, kaj se bo zgodilo. Kmalu sva zaslishala drsajoche, upochasnjene korake. Tezhka, prastaro okovana hrastova vrata so se ponosno odprla. Na pragu sem zagledal mojega dostojanstvenega pradeda. Njegova bela bradica je name, petletnega plashnega otroka, naredila skrivnosten in imeniten vtis. Pradedu se je iz ochi bliskala dobrodushna prijaznost. Takoj naju je povabil v hisho. Tu so naju pozdravili prababica, omica, teta Tonchka in stric Iki.

Ob tem starem zhivem spominu zaprem ochi. Spet vidim, kako se praded premika v jedilnico, kjer visi strashna Böcklinova slika otoka smrti. Stric Iki odide v salon, kjer kadi cigarete in pod staro hrvashko zgodovinsko podobo v Dunajskem Novem mestu na smrt obsojenih proticesarskih upornikov Zrinjskega in Frankopana igra na klavir. Potem zagledam razburjenega pradeda, ki se je pravkar sporekel s sredishkim zdravnikom doktorjem Heissom, velikim pristashem Hitlerjevega nemshtva. Heiss mu jezljivo dopoveduje, da slovenstvo nima nikakrshne bodochnosti. Prav bi bilo, da bi moj praded kot inteligenten staroshtajerski chlovek to vendar enkrat za vselej in dokonchno doumel. Ded prebledi in pade na tla. Slishim, kako se odpirajo in zapirajo vrata v jedilnico. Tetini razburjeni koraki odmevajo po hishi. Njen zatishani krik me vznemirja. Z vlazhno krpo mochijo pradedkovo chelo in ga peljejo v posteljo.

Praded je zelo bolan. Vechkrat ga izpodnese iz zhivljenja v predsmrt. Omedleva in pada na tla. Teta mu z vlazhno krpo mochi chelo, da se iz nezavesti ponovno prebudi v zhivljenje.

Na trenutke postane vesel in chil. Na vecher me pelje v salon. Sede za klavir in me posadi predse na kolena. Zaigra nenavadne melodije. Schubert in Mozart premikata zavese na oknih.

V lepem jesenskem dnevu peshachiva po samotno prazni glavni cesti, po kateri dandanes grmi tovornjak za tovornjakom, v blizhnje naselje Obrezh. Vsepovsod naju pozdravljajo in ogovarjajo. Oglasiva se pri starem kmetu, nekdanjem pradedkovem uchencu. Pogosti naju na panonski nachin, s svinino in jabolchnikom. Domov neseva dva lonchka z medom. Po cesti koraka v rjavih uniformah z belimi dokolenkami sredishka Hitlerjeva mladina, ki jo vodi Heissov sin.

Potem me praded, odlichni gobar, odzhene v blizhnji gost Hrashchica. Pozna vsako gobo in njeno zdravo ali strupeno moch. Domov jih neseva cel kosh, saj mi praded zatrjuje, da so skoraj vse uzhitne, tako da so strupenjache redkost in izjema. Nenavadne, vechini neznane gobe, ki jih prababica s strahom zanichljivo opazuje, si praded sam pripravi. Nihche drugi si jih ne upa dotakniti. Vsi chakamo na pradedkovo skorajshnjo smrt zaradi zastrupitve z gobami. Tezhko bolni praded pa she noche umreti. Zato ga smrt obishche kot nalashch tik pred koncem vojne, ko Sredishche zasedejo sovjetski in bolgarski vojaki. Bolgarski pravoslavni duhovnik ga na svechan nachin pokoplje na osvobojenem sredishkem pokopalishchu, medtem ko se skrivamo za nagrobnimi cipresami v strahu, da nas bodo Nemci, ki so se zakopali na blizhnjem pobochju strmega Huma pri Ormozhu, postrelili kar na pogrebu. Res se oglasi rafal iz brzostrelke. Neki sorodnik me potegne za grm in nagrobne kamne.

Tako premishljujem v lepem septembrskem jutru s soncem obsijanega dneva, v katerem bodo v sredishki sholi odprli razstavo o mladinskih in poduchnih knjigah ter razlichnih skladbah mojega pradeda ter o parapsiholoshkih uchbenikih in drugih prizadevanjih njegovega zeta Martina Kojca – strica Ikija.

Popoldne se v sholi zbere velika mnozhica ljudi, med njimi sta ormoshki in ljutomerski zhupan, predsednik in razlichni chlani Slavistichnega drushtva iz Ljubljane, Milenin brat kanonik Ivan Merlak, Milenina mladostna prijateljica Lelja Kotnik Rajner, moj ljubljanski polbrat Martin, nekateri pisatelj ter ne nazadnje ptujski vishji bibliotekar Jakob Emershich in mariborski arhivar Viktor Vrbnjak, ki sta razstavo z mojo pomochjo in s pomochjo mojega strica Dushana Moshkona zelo skrbno pripravila.

Na prelomu v dvajseto stoletje so namrech slovenski otroci radi prebirali zvezke Zabavne knjizhnice za slovensko mladino, ki jih je vztrajno urejal moj praded Anton Kosi. Bil je odlichen pedagog in kulturni delavec, ki je na vzhodnoshtajerskem obmochju brez kake drzhavne ali druge pomochi naredil na izobrazhevalnem, glasbenem in slovstvenem podrochju veliko dobrega za »narodni blagor«.. Skladal je glasbo za mashe, spevoigre, pesmi in napeve, se ukvarjal z vzgojo ljudstva v najshirshem smislu te besede in poleg pedagoshkih spisov pripravil celo vrsto del z gospodarskega podrochja., od boja proti peronospori do umnega sadjarstva in kletarstva. Leta 1920 je napisal pravilnik lepega vedenja in se leta 1921 spoprijel z moralnimi problemi in napakami pri mladini svojega chasa. Kaj bi rekel o danashnji? Morda tudi zato, ker se je porochil v premozhno zhe vech stoletij v Sredishchu zhivecho sodarsko druzhino, ni pozabil na chastitljivo izrochilo obrtnishtva, ki ga je pochastil v spevoigri Slava rokodelstvu. Posebej moram omeniti v Popotniku objavljeni pradedov spis Najvazhnejshe jezikovne napake uchencev ptujskega okrajnega glavarstva in kako naj jih uchitelj iztrebi, ki je izshel leta 1894 v Mariboru tudi kot poseben ponatis. Kosi se v njem bojuje zoper germanizme in skusha uvajati »visoko« knjizhno slovenshchino, ki naj v kulturnem delovanju izpodrine narechje.

V tradiciji tedanjega bodrilnega zanimanja za narodno dedishchino je marljivo zbiral legende pa tudi narodne pesmi z napevi. Profesor Fran Kovachich porocha v svoji obsezhni kroniki Trg Sredishche (Maribor 1910), da sta bili prvi »narodni drobtinici«, ki ju je Kosi priobchil, Dve narodni legendi v Vrtcu za leto 1883.

Zelo rad se je posvechal predstavljanju otroshkih smeshnic in anekdot, kot jih je pripravilo in zapisalo zhivljenje v desetletjih njegovega pedagoshkega dela za mladino. Te je objavljal v svoji Zabavni knjizhnici za slovensko mladino s shtirinajstimi zvezki med letoma 1891 in 1910 v skupni nakladi 46.000 izvodov, ki se je dobro udomachila po sholah v tedanji Sloveniji. V letih 1926 in 1927 sta v razmerah nove jugoslovanske kraljevine, v kateri je bilo omenjanje slovenskega imena prepovedano, tej zbirki sledila she zvezka Nove zabavne knjizhnice za mladino. Leta 1913 je v knjizhni obliki izdal zhivljenjepis prleshkega ljudskega pesnika Bozhidarja Flegericha, samosvojega in uchenega nekdanjega profesorja klasichnih jezikov v Osijeku, potem pa zapushchenega vashkega alternativca, potepuha in pesnishkega samohodca med goricami in zhitnimi polji Prlekije. Dopisoval si je z Josipom Stritarjem in ga visoko cenil ter se shajal s pesnikom Cvetkom Golarjem iz Ljutomera in z drugimi tedaj pomembnimi mozhmi iz kulture in sholstva.

Delovanje mojega pradeda je bilo zelo razvejano, v nekem smislu she nepolitichno in neideoloshko usmerjeno v duhu (vzhodno)shtajerskega, z romantichnimi in realistichnimi prvinami obarvanega razsvetljevanja za »narodni blagor« in za plemenitenje chlovekove dushe. V skrbi za naravno dobrega chloveka pa je v ospredju tega prizadevanja stala dosledna vzgoja otrok, v Kosijevem primeru predvsem slovenske mladine v ptujskem okolishu.

Bil je med prvimi tedanjimi slovenskimi pedagogi, ki v otroku niso videli le »podlozhnika«, potrebnega pre-usmeritve v neozaveshcheno orodje, primerno za drzhavno-oblastnishko manipulacijo po vishjih direktivah, kar je vedno vshech avtoritarnim strukturam.

V otrocih je odkrival samostojne osebnosti, pedagogiko pa skushal razbremeniti avtoritativnih pritiskov z uvajanjem popolnoma novih prijemov, med katerimi je kot pomemben nachin demokratichnega pristopa k mlademu chloveku nesporno stal v ospredju humor. V tem sklopu je znachilno pradedovo zbiranje in izdajanje otroshkih smeshnic in anekdot, hudomushnih prigod in »pametnic« (Kosijev izraz), ki jih je izdal leta 1926 in 1928 v knjizhicah Iz otroshkih ust I. in II. in leta 1930 in 1931 v knjizhicah Otroshka modrost I. in II.

Njegovo Zabavno knjizhnico so najprej tiskali pri Katolishki tiskarni v Ljubljani, pozneje v Uchiteljski tiskarni, kljub temu pa je bil ta velikopotezni projekt Kosijeva osebna pobuda z vsem tveganjem in posledicami. Vsekakor se je lahko pri razpechavanju publikacij opiral na shtevilne stanovske tovarishe po Sloveniji, ki so njegovo »razvedrilno« in hkrati »pouchno« pobudo za slovensko mladino vztrajno podpirali. Ob koncu leta 1910 je izhajanje posameznih zvezkov te serije zamrlo, nadaljnje izdajanje knjizhnice za mladino pa je preprechil izbruh prve svetovne vojne.

Vsekakor je bila Kosijeva Zabavna knjizhnica ljubeznivo pedagoshko dejanje z branjem, ki je mlade ljudi uchilo sposhtovati svet in sochloveka, ljubiti in negovati okolje ter varovati zhivali in rastline, kar zveni v danashnjem chasu unichevanja naravnega okolja spet aktualno.

V pripovednem delu teh zbornikov za mladino so svoje spise objavljali uchitelji, glasbeniki, pisatelji, med drugim Ludvik Chernej, Janko Leban, J. (Iv.) Koprivnik, Marica Strnad, najvech sestavkov pa je prispeval sam Kosi. V Novi zabavni knjizhnici za mladino se je v letih 1926 in 1927 krog sodelavcev razshiril in poglobil z novimi imeni, med katerimi izstopajo Franc Ksaver Meshko, Bozhidar Borko in Fran Lochnishkar.

Peti zvezek Zabavne knjizhnice iz leta 1896 je Kosi posvetil Josipu Freuensfeldu, prezgodaj umrlemu (mladinskemu) pesniku in sodelavcu revije Vrtec. Podoba je, da je bil mojemu pradedu prav ta za nekakshen zgled, saj je bil njegov blizhnji rojak, prav tako rojen v radgonskem kotu. Naslovi pravljic, legend ali povestic, ki jih je Kosi za Zabavno knjizhnico nabral med vzhodnoshtajerskim ljudstvom in priredil za tisk ali pa sam oblikoval tudi v Freuensfeldovem nachinu, ki »spominja«, kot pravi Kosi, »na prelepe Andersenove pravljice«, zhe sami po sebi nakazujejo temeljne smeri pradedovega zanimanja. Naj v ilustracijo navedem le nekatere naslove teh Kosijevih zapisov: Kako je ustvaril Bog chebele, Dve chebelici, Sraka in vrabec, Pripovedka o solzah, Pravljica o nezadovoljni vijolici ali Pasja vijolica, O ponosnem levu, Nepravi prijatelj, Zacharano kraljestvo, Kako je cigan Zhida opeharil ( v tej se kljub zanimanju za drugachne ljudi she zrcali tedanje sploshno zavrachanje chloveshke drugachnosti), Dva brata, Plachilo za usmiljenost, Drejche in njegova veverica, Premeteni samostanski kuhar, Zaushnica ob pravem chasu.

V vsak zvezek je praded prispeval tudi sam kaj pouchnega, predvsem iz naravoslovja, ki ga je izredno ljubil. O tem na primer pricha njegova chrtica Koliko je vredno ptichje gnezdo. Redno je tudi objavljal prispevke pedagoshkih strokovnjakov, na veliko na primer sestavke svojega nekdanjega uchitelja, mariborskega srednjesholskega profesorja Janeza Koprivnika. Po svoji notranji zasnovi spominja Zabavna knjizhnica na poznejshe podobne publikacije za mladino, zlasti na znane Kresnice, ki sta jih za Mladinsko matico v Ljubljani urejala Josip Ribichich in Albert Shirok.

Kosi je v svetu ostrih politichnih disonanc chedalje bolj zorel v kronista »ljubeznivih otroshkih prisrchnosti«. V prvem zvezku »smeshno-zabavnih dogodbic iz zhivljenja nashih malih« Otroshka modrost iz leta 1930 citira tudi nemshkega klasichnega pripovednika Jeana Paula: «Da sem le nekoliko mogochen in neskonchen, ustvaril bi si posebno zemeljsko oblo, nov svet, obesil bi ga pod prijazno zlato sonce. Na ta svet pa ne bi postavil nich drugega, kakor same ljubeznive otrochichke, in te ljube stvarce bi ne smele rasti, ampak se vechno igrati...«

V znani publikaciji Shola in narodnost (izshlo pri Uchiteljski tiskarni v Ljubljani leta 1912) se je zavzel za dobro vzgojo v narodnem duhu. Pishcheva spoznanja koreninijo v praktichnih izkushnjah vechdesetletnega dela z mladino pa tudi v dodatnem osebnem izpopolnjevanju na raznih strokovnih techajih. Leta 1901 je poslushal naravoslovne nauke na pochitnishkem techaju v Wolfsbergu, leta 1903 pa se je prek Dunaja udelezhil mednarodnega kongresa za sholsko higieno v Nürnbergu. V delu Shola in inarodnost se je zelo zavzel za dobro narodno in jezikovno vzgojo v neideologizirani in nadpolitichni sholi. Vechkrat se je oprl tudi na vzgojne metode shkofa Antona Martina Slomshka in ga tudi citiral: »Shola, ki se pecha edino le s pouchevanjem, je polovicharska, mnogo bolj pomembno delo je odgojevanje, ki se od pouka nikoli lochiti ne sme.« Praded ob tem poudari, da je pomembna predvsem vzgoja v »blag, odkritosrchen in trden znachaj«.

Svoja vsestranska nagnjenja k oplemenitenju druzhbe in naroda je razvijal tudi pri delu za vzgojo odraslih. Predvsem je skushal praktichno pomagati ljudem v kmechkem gospodarstvu in jih preusmeriti k modernejshemu in umnejshemu nachinu dela. V tem smislu je napisal in izdal prirochnike Vinogradniki, chuvajte vinsko trto (Maribor 1901, ponatis leta 1993 pri Tiskarni Novo mesto), Umni kletar (Druzhba svetega Mohorja v Celovcu 1901) in Peronospora ali strupena rosa. Pravijo, da so strokovnjaki opazili, kako se v starih sredishkih sadovnjakih she danes pojavljajo nekatere posebne vrste sadnega drevja, jablan in hrushk, ki jih drugod v Sloveniji ni opaziti, v Sredishchu pa jih je pred sto leti vpeljal prav Anton Kosi. Njegovi narodnogospodarski in pedagoshko-strokovni chlanki so tedaj izhajali tudi v Uchiteljskem tovarishu, Slovenskem gospodarju, Vecherniku, Nashih goricah in drugod.

Leta 1890 je Kosi zachel s knjizhno izdajo Narodnih legend za slovensko mladino in v letih 1891 in 1907 objavil she dva zvezka te zbirke. Kot otrok sem posebno rad prebiral pradedove anekdote Shaljivi Jaka (izshlo leta 1892 v dveh zvezkih pri J. Giontiniju v Ljubljani) in she bolj pa Zlate jagode – Basni za mladino in preprosto ljudstvo (zalozhila 1894 Kleinmayr in Bamberg v Ljubljani), ki mi jih je teta postavila v Sredishchu kar na sredo mize.

Vendar mu je bilo posebno pri srcu zlasti glasbeno ustvarjanje. V shtevilne skladbe, napisane velikokrat po ljudskih melodijah, je prelil obchutja svoje lirichne in vechkrat romantichno zasanjane dushe. Vech skladb je napisal za tedanje sholske potrebe. Posebej bi omenil spevoigro Slava domovini, ki je nastala ob visoki obletnici vladanja cesarja Franca Jozhefa I. leta 1908. Med ljudmi se je najbolj priljubila njegova shaljiva Kosova gostija, zanimivi pa so tudi Letni chasi z izvirnimi pradedovimi lastnimi kompozicijskimi vlozhki.

Za razne prilozhnosti je pripravil vech pesmaric oziroma skladateljskih antologij. V ta sklop spada Venchek triglasnih narodnih pesmi za sholo in dom (tri izdaje med letoma 1907 in 1911) ter shtevilne sholske mashe za verske praznike. Poleg tega je zlozhil shtevilne mashe tudi za glasbeno obchinstvo in vernike na nemshkem jezikovnem prostoru. Te pradedove izdaje in priredbe so bile zelo primerne za tedanjo sholsko prakso in sploh tedanje versko zhivljenje. Spominjam se, da jih je njegova najmlajsha hcherka Marica, ki se je porochila v Gradec, shirila po raznih zhupnishchih na avstrijskem Shtajerskem, she po drugi svetovni vojni pa so jih uporabljali in izvajali tudi po koroshkih nemshkih in slovenskih farah.

Z nekaterimi skladbami se je praded zelo priblizhal izrochilu slovenskega ljudstva na Shtajerskem in zhivahno nagovoril javnost. Uglasbil je znano Prleshko korachnico, leta 1921 pa je med drugim objavil skladbo Molitev za slovanski rod.

Da je bil velik chastilec shkofa Slomshka, prichata njegovi skladbi Slava tebi, Slomshek, shkof in Slomshkova korachnica iz leta 1936. Napisal je tudi poseben dramski prizor po Slomshkovih Zlatih resnicah, primeren za tedanje sholske uprizoritve, ki pa je ostal v rokopisu. Sploh se je vechkrat poskusil tudi v dramatiki, zlasti s »prilozhnostnimi igrokazi« za sholske potrebe. V tej zvezi kazhe omeniti igrico Lastni zhelji prosta pot ali kovach hoche biti iz leta 1928. V njej priporocha starshem, da naj otrok, ki jih uchenje ne veseli ali tega ne zmorejo, ne rinejo iz ambicioznosti v »visoke shole in poklice«, saj jih to ne bo osrechilo, veliko pa je vreden tudi vsak iznajdljiv obrtnik, podjetnik in delavec, che ga tako praktichno delo izpolni. To bi bilo she danes aktualno. Sredi morij prve svetovne vojne je objavil v letih 1915 – 1915 igrico Iz dni skrbi in zhalosti, uglasbil pa je tudi vojno-brambovsko pesem Dobri tovarish in na zachetku leta 1918 sestavil glasbeno molitev Daj nam mir, Gospod!

Kosijeve knjizhice in spisi so dobrih petdeset let po njegovi smrti v letu 1945 razprsheni po vseh straneh, nekaj jih je ostalo nezapazhenih ali skritih v starih slovenskih revijah in chasnikih, nekaj izgubljenih po knjizhnicah, tudi v Avstriji, njegovo ime pa je danes skoraj utonilo v pozabo. Marsikaj je unichila tudi vihra druge svetovne vojne. Leta 1941 je mariborski tiskarni sv. Cirila oddal svoj zadnji, v Sredishchu kot vedno z roko skrbno napisani rokopis. V tem tudi za kulturno zgodovino morda najbolj pomembnem delu je opisal svoja srechanja z raznimi pisatelji in kulturnimi delavci, med drugim z Josipom Stritarjem v Rogashki Slatini in Cvetkom Golarjem v Ljutomeru in Sredishchu. Ta rokopis je bil spominskega znachaja. Njegova hcherka, teta Tonchka, mi je pripovedovala, da je obstajal nekakshen dvojnik, ki ga je po drugi svetovni vojni posodila v branje nekemu pradedovemu prijatelju. Toda ta je umrl, na nesrechen nachin pa se je skoraj istochasno v Mariboru izgubil tudi ta »drugi« rokopis, ki se je nahajal v posebnem kovchku.

Leta 1913, ob antologijskem izboru Flegericheve iz danashnjega zornega kota epigonske, a vendarle vsaj v fragmentih tudi inovativne poezije, je Kosi zapisal: »Toda kljub temu, da manjka Flegerichevim izdelkom pesnishke dovrshenosti tako glede oblike kakor tudi glede vsebine, so in ostanejo Flegericheve pesmice vendarle chastit spomenik, ki se ga lahko veseli vsak rodoljub slovenski, zlasti pa ljubitelj narodnih in v narodnem duhu zlozhenih pesmi.« Ta oznaka bi veljala tudi za samega Kosija. Res je na literarnem podrochju objavljal predvsem drobtinice in ljubezniv drobizh za »mladinoljube in rodoljube slovenske«, kot je sam zapisal, vendar je te svoje prispevke znal povezati v prikupen venchek izrazitosti v besedi ali pa v melodiji.

Danes, ko so v Sredishchu ob Dravi odkrili spominsko ploshcho tako Kosiju, kot tudi njegovemu zetu psihologu Martinu Kojcu, se ponuja prilozhnost za kritichen premislek o dejanskem razvoju slovenske omike in o nekaterih premalo uposhtevanih oblikovalcih samosvojih slovenskih narodnih izrazitosti.

¸

Shola in narodnost (izshlo pri Uchiteljski tiskarni v Ljubljani leta 1912,
spisal Anton Kosi, praded Leva Detele)

 

RAZLIKE

Molk je zlato. Molchanje pomirljivo molchi. Molchechnost je lahko vrlina, toda zamolchevanje dejstev ali dejanj vodi k zatajitvam, ki zhe sodijo h kriminalnim dejanjem z mozhnimi posledicami. Nemi je brez besed, medtem ko tiho molchechi skusha spregovoriti, preden bi bil prisiljen tajiti, kako ga molchanje bremeni. Nemo morje svareche lebdi brez glasov. Tiho morje lahko shepeta z rahlim vetrom in nezhnimi valovi.

 

EMANCIPACIJA

V nizhjeavstrijskem cistercijanskem samostanu Heiligenkreuz opazujem razdrazheno vedenje vechje skupine nemshkih evangelichank, verjetno uchiteljic ali knjizhnichark. Ochitno ne prenesejo pogleda na dolga bela oblachila menihov, ki pred oltarjem v lepi latinshchini pojejo litanije Bogu v chast in slavo.

Zhenske prezirljivo motrijo patre pred oltarjem in delajo na njihov rachun pikre pripombe. Zdi se mi, da ne prenesejo katolishkega celibata. Verjetno ga obchutijo kot nekaj nenaravnega. Kot nekaj, kar jim ugrabi moshkega kot spolnega partnerja! Konchno jim je Luther pokazal, kaj je lepo in prav, ko se je porochil z bivsho katolishko nuno.

Saj imajo morda v nekem smislu prav! Koliko muk dozhivljajo danes kar precej shtevilni katolishki duhovniki, ki proti svoji vesti zhivijo na skrivaj z raznimi zhenskami, cheprav jim je to uradno prepovedano. Toda prav zato bi od teh evangelichank v katolishkem samostanu prichakoval vech tolerance.

Zakaj zhenske v glavnem kar ponorijo, che zagledajo moshkega v krilu, nalishpanega, z uhani, v zhenskih oblachilih in v cheveljchkih z visoko peto?

Konchno moramo prav mi moshki neprestano, iz dneva v dan, vdano prenashati zhensko emancipacijsko upornost, ki dan na dan nosi hlache in je zavrgla vse zhenske ponizhnosti.

Vendar ni tako povsod. She se najdejo pogumni mozhje, na primer med brati Hrvati. Na vozhnji iz Sredishcha v Zagreb se ustavimo pred neko ljubeznivo vashko cerkvico. V ochi se mi takoj pri vratih zadere svarilni napis: ZHENSKA V HLACHAH JE HUDICH V CHLOVESHKI PODOBI!

Zastane mi dih. Kljub vsemu ostanem za trenutek brez besed. In brez komentarja.

 

BODI NEPOPOLN!

V spomin na porushenje jeruzalemskega templja zahteva strogo dolochilo pravovernih rabinov od vsakega Juda, da je od rojstva do smrti vedno in povsod nepopoln. Ta nepopolnost mora biti po teh pravilih vsem na ocheh. Pri vhodnih vratih v poshteno judovsko hisho mora delchek zidu ostati nedozidan kot opomin na strashni jeruzalemski dogodek in v vechno vednost novim rodovom. Zhenska se sicer sme nalishpati, vendar tako, da nosi nakit na asimetrichen nachin oziroma z napakami. Na vsak nachin se mora znati odpovedati dragoceni levi zapestnici ali desnemu uhanu. Tudi kosila in jedi ne smejo biti odlichne, temvech se morata kuharica in kuhar zavestno izmakniti skushnjavi, da bi uporabila nekatere zachimbe in dodatke, ki bi she izboljshali okus posameznih obar, omak, mesne hrane, sladic. In tudi che se pri obedu zbere navidez popolna druzhba povabljenih gostov ali druzhinskih chlanov, je to shtevilo vedno nepopolno. V vsakem primeru manjka nekdo, ki bi nujno sodil zraven, zato mora v spomin nanj ostati vsaj en stol zagotovo prazen. Konchno je celotno zemeljsko zhivljenje zgolj fragment in ne bosh mogel naloge, ki si si jo zastavil, nikoli dokonchati.

 

MED ROMANTICHNIMI LITERATI IN STARIMI KRALJI

(TRNAVA / MODRA, POLETJE 1995) Sonce zhareche odseva po pokrajini, vrochina zgodnjejulijskega dne je vech kot ochitna. Na trenutke se ti zazdi, da si se znashel v arhaichnih prostorih, kjer se nich ne dogaja. Vendar je mir le navidezen. Bratislavski zhupan Kresanek je tik pred papezhevim obiskom na Slovashkem v glavnem mestu she na hitro odstranil neprimerne reklamne plakate, ki bi z izzivalnim poudarjanjem charov zhenskega telesa morda motili slovesne zbranosti in pobozhnosti.

V bratislavski stolnici svetega Martina se je zbralo na desettisoche ljudi, na stotisoche pa jih je nekaj kasneje prishlo dalech na vzhod drzhave, kjer je Janez Pavel II. v Koshicah, preden se je za trenutek umaknil v mir Visokih Tater, razglasil za svetnike tri katolishke muchence, Poljaka Melchorja Grodziedskega, Hrvata Mareka Krizhina in Madzhara Shtefana Pongrazeja, ubite leta 1617 v verskih vojnah med katoliki in protestanti.

Papezhev obisk je za trenutek utishal razrashchajochi se spor med drzhavnim predsednikom Kovachem in populistichnim ministrskim predsednikom Mechiarjem, ki sta si hudo v laseh. Premier je zdaj zachel s shirsho privatizacijo, ki mu sprva sploh ni bila pri srcu. Slovashko bi namrech rad najpozneje do leta 2000 pripeljal v Evropsko unijo, po drugi strani pa si zelo po svoje predstavlja demokracijo in odstavlja z javnih polozhajev ljudi, ki mu niso pokorni, kar se upira drzhavnemu predsedniku.

V gozdu na pobochju Malih Karpatov teh drzhavnih dogodkov ne obchutish. Kljub temu se niti tu ne moresh umakniti pred zgodovino, ki je povsod navzocha.

Z Mileno in sinom Gregorjem smo pravkar dosegli podrochje Chervenega kamna (Rdechega kamna), mogochne grajske utrdbe, ki gospoduje nad obshirno ravnino, ki se dushi v julijski sopari. Trdnjavo so zgradili na ukaz ogrske kraljice Konstance v 13. stoletju. Svoje dni je imela vazhen strateshki pomen in je dozhivela razgibane chase med boji proti Turkom. Bila je v rokah razlichnih lastnikov. Slovaki so ponosni, da je v njej med drugim gospodovala avtohtona domacha plemishka druzhina Thurzo, ki je kljub madzharski politichni upravi in uradno uporabljani latinshchini she v 18. in 19. stoletju na svojih posestvih iz praktichnih razlogov govorila slovashko.

Veliki grad, v katerem je danes muzej, so vechkrat prezidavali, v 16. stoletju pa so ga po narochilu novih lastnikov iz premozhne nemshke druzhine Fugger prezidali v renesanchnem stilu. Osnovni nachrt za novi obrambni sistem v obliki nekoliko nepravilnega pravokotnika z ogromnimi varovalnimi stolpi na robovih je zamisel slovitega nemshkega slikarja Albrechta Dürerja, medtem ko je trdnjavo zgradil italijanski mojster Spazzo. V zadnjih stoletjih je grad pripadal druzhini Palffy, ki si je v 19. stoletju v nizhini pod Karpati zgradila she imenitno novoromantichno rezidenco Budmerice, v kateri je zdaj dom slovashkih pisateljev.

Grad je po letu 1949, ko so ga nove oblasti dokonchno podrzhavile, precej propadal, toda zdaj ga na hitro obnavljajo. Z grajske terase je lep razgled proti Nitri, Trnavi in Bratislavi, ki je bila prvotno, v srednjem veku nemshka naselbina Pressburg, vendar je do danes ohranila nekaj svojega poznejshega kozmopolitizma in medkulturnosti razlichnih narodov, Slovakov, Zhidov, Madzharov, Nemcev.

Pokrajina se chedalje bolj zapreda v goste koprene vroche sonchne svetlobe. V avtomobilu se vozimo skozi prvotno hrvashke vasi Shenkovice, Zvonchin, Borova, Dlha, Vishtuk, ki pa so se v nasprotju s hrvashkimi na avstrijskem Gradishchanskem popolnoma poslovachile.

Konchno dosezhemo Trnavo, ki po sijajni preteklosti zhe dve stoletji propada, zadnje udarce pa je dozhivela v chasu komunizma, ko so v samem mestnem jedru porushili vech zgodovinsko pomembnih stavb in na njihovem mestu zgradili mestno sredishche v sterilnem zhelezobetonskem slogu z obveznim domom kulture in trgovskim velemagazinom vzhodnega tipa v sredini. Takrat so med drugim porushili tudi stavbo, v kateri je, kot she pricha napis, leta 1382 umrl eden najznamenitejshih ogrskih kraljev, Ludvik I. Veliki iz rodu Anjou. Leta 1348 je zasedel z mochno vojsko Neapelj, ker so tu umorili njegovega brata Andreja, soproga tamkajshnje kraljice Ivane I. Kralj Ludvik je razshiril ogrsko-hrvashki vpliv dalech na Balkan, med drugim tudi na obmochje Bosne, za namechek pa je postal she poljski kralj.

Trnava se je v zadnjih desetletjih, ko je komunistichna oblast zdesetkala prebivalstvo na kmechkem podezhelju in v mesta privabila velikanske mnozhice novopechenega delavstva, razvila v industrijsko sredishche s priblizhno 65.000 prebivalci. Vendar kljub temu ne more skriti svoje preteklosti. Zhe v srednjem veku so jo obdali z mochnim obrambnim obzidjem. Pravijo ji »slovashki Rim«, saj je bila med 16. in 19. stoletjem – po turshkem zavzetju Budimpeshte – sedezh nadshkofov iz Esztergoma in istochasno cerkveno sredishche ogrske drzhave.

She vedno jo krasi mnozhica cerkva, samostanov in razlichnih cerkvenih stavb, ki jih po desetletjih skoraj popolne zanemarjenosti na veliko popravljajo in prenavljajo. Posebna znamenitost je leta 1389 zgrajena gotska cerkev sv. Nikolaja. V 17. stoletju, ko je postala sedezh ogrskih nadshkofov in katedrala, so jo preoblikovali v sijajnem baroku. Oba nova cerkvena zvonika so postavili v 18. stoletju. V Trnavi poleg tega stoji tudi najvishja cerkev na Slovashkem. Je skoraj natanchen posnetek znamenite rimske cerkve Il Gesu in so jo zgradili kot univerzitetno cerkev na zachetku 17. stoletja. Posebna znamenitost je trnavska univerza. Prvotno poslopje iz leta 1635 je she ohranjeno, po vojni pa so sezidali nove inshtitute. Ta univerza je bila nadomestek za visoko sholo v Budimpeshti, ki so jo zasedli Turki. V tej obliki je obstajala do leta 1777. Na njej se je izsholalo tudi veliko slovashkega izobrazhenstva. Kot jedro slovashkega preporoda, kulturno in zalozhnishko sredishche in umetnishko zbiralishche je Trnava odigrala pomembno vlogo.

O tem se preprichamo v mestecu Modra, ko se vrachamo proti Bratislavi. Nasho pozornost pritegne takoj po prihodu v stari del mesta velikanski spomenik na glavnem trgu. Na visokem podstavku stoji velik kip duhovnega vodje slovashkega preporoda Ludovita Shtura. S pogumno dvignjeno roko pozdravlja vse Slovake. Pod njim stoje kamnite postave njegovih zvestih sodelavcev J.M. Hurbana, J.M. Hodzhe in drugih.

V stavbi nekaj sto korakov pred kipom je muzej slovashkega literarnega preporoda, kakrshnega na Slovenskem nimamo. Z ljubeznivim zanosom so prikazani za veliki svet ponavadi zakriti obrazi slovashke duhovnosti, ki je dolga stoletja zhivotarila v senci »slavnih« sosedov.

Pravzaprav je muzej v chasu, ko se mudimo v Modri, zaprt. Ko pozvonimo pri vhodnih vratih, nam mlajsha gospa, ki pravkar prichakuje napovedani obisk amerishkega kulturnega atasheja iz Bratislave, vseeno dovoli ogled. V vitrinah so razstavljeni stari tiski, knjige in drugi kulturnozgodovinski dokumenti. Na velikih razpredelnicah so prikazana dramatichna in viharna leta slovashkega preporoda. Med 1840 in 1860 se je namrech dogodil pravi chudezh, ko je po stoletjih tezhke otrplosti tako rekoch chez noch zraslo in se razcvetelo mogochno drevo nove narodne kulture.

Jedro gibanja je bil evangelichanski licej oziroma gimnazija v Modri, na kateri so uchili in delovali omenjeni vodilni slovashki preporoditelji. Ludovit Shtur velja za organizatorja, teoretika in politichnega voditelja slovashkega preporoda. Iz protestantskega sholskega sredishcha se mu posrechi pridobiti tudi vechino tedanjega katolishkega izobrazhenstva v pretezhno katolishki Slovashki, ko s premishljenim jezikovnim kodificiranjem leta 1843 utemelji srednjeslovashko narechje kot jezikovno normo in kot idiom, ki slovashchino dokonchno razmeji od cheshkega jezika. Pravzaprav je evangelichanska jezikovna reforma, ki jo podpre vsa katolishka Slovashka, majhen paradoks, che pomislimo, da so slovashki protestantje prav tako kot njihovi cheshki bratje dolga stoletja uporabljali husitsko cheshko sveto pismo – tako imenovano »Biblie kralicka« – kot merilo izrazhanja v narodnem jeziku.

Literarni muzej v Modri na uchinkovit nachin v besedi, sliki in s pomochjo razlichnih razpredelnic prikazuje razrast slovashkega slovstva sredi prejshnjega stoletja, vendar posega tudi dalech nazaj, v chas prosvetljenstva in jozhefinskih reform. S pomochjo razstavljenih almanahov, chasopisov, literarnih revij in knjig je predstavljena slovashka emancipacija, odmik od cheshkega idioma in upor proti madzharizaciji slovashtva. Che je bil okrog leta 1848 slovashki narodni zagon izredno mochan, so ga Madzhari v naslednjem obdobju restavracije in ostre madzharizacije skushali na najrazlichnejshe nachine zaustaviti. 1874 so prepovedali delovanje v preporodu ustanovljene Slovenske Matice (Slovashke matice). Leta 1872 ni bilo v madzharskem drzhavnem zboru vech nobenega slovashkega poslanca, pozneje pa so dobili le tri, cheprav bi jim po shtevilu prebivalstva pripadalo petinshtirideset poslancev. Katolishki in evangelichanski shkofje so bili izkljuchno madzharskega rodu. Madzhari so poleg tega skushali istochasno izpodrezati zhe itak shibki slovashki sholski sistem.

Kljub tem udarcem je bil slovashki preporod iz srede 19. stoletja tista sila, ki je bodrilno delovala tudi v chasu zatiranja in stiske. V muzeju v Modri je prikazana predvsem romantichna literarna faza, ki je za Slovake – podobno kot nekaj prej pri Slovencih – posebno pomembna. Shturova generacija je pri tem obvladovala literarno sceno do sedemdesetih let. Bolj kot Shturov v zadnjem zhivljenskem obdobju chedalje bolj utopichen mesijanizem, se je v tem chasu uveljavilo na ljudsko poezijo oprto pesnishtvo, kot so ga pisali Samo Chalupka, Janko Kral, she posebej pa Andrej Sladkovich, avtor sijajnega, z elementi ljudske poezije in gorskih obichajev prepletenega epa »Detvan« (1853), v katerem je predstavil ocharljivost istoimenskega podrochja pri Banski Bystrici, ki velja za eno od najbolj folkloristichno zanimivih slovashkih pokrajin. Tu izdelujejo samosvoje rezbarije in okrasne predmete, govore svojevrstno narechje in slove zaradi izvirnih ljudskih plesov in pesmi. Zanimive so tudi ljudske noshe, ki jih she vedno oblechejo, zlasti za praznike.

Zelo znachilna literarna zvrst slovashkega romantichnega obdobja je bila balada, ki jo je poleg omenjenih avtorjev gojil predvsem J. Botto. V »Janoshikovi smrti« iz leta 1862 je predstavil znanega razbojnika, ki so ga leta 1713 javno usmrtili v Liptovskem Mikulashu, vendar ga je ljudstvo slavilo kot pravega junaka, ki se je podobno kot kak Robin Hood uprl nasilju in krivicam nadutih mogochnikov. Zanimivo je, da take starodavne balade v Bratislavi po raznih lokalih she vedno radi prepevajo. Vendar so jih dandanes preoblekli v moderneje zveneche shansone.

Manj znachilna je bila v tem obdobju proza, ki sta jo gojila zlasti J. M. Hurban in J. Kalinchiak. V muzeju v Modri postane ochitno, da sta sredi prejshnjega stoletja v razmeroma kratkem obdobju dveh desetletij slovashka literatura in kultura dobili solidno podlago, za kar se je predvsem ves chas zavzemal Ludovit Shtur. Njegova dejavnost je v muzeju v Modri, kjer je prezhivel precejshen del svojega zhivljenja, uokvirjena s podobami lepot slovashke pokrajine, ki so jo navdusheno opisovali tedanji pesniki in pisatelji. Nad Shturovim portretom in rokopisi njegovih pesmi se na primer dviga podoba zanosno opevanega Velikega Krivana, ki spada med najznachilnejshe vrhove Visokih Tater. Obiskovalec lahko obchuduje slike gorskih potokov, plansharij, planinskih vrhov, she posebej pa ponosne postave gorjancev v narodnih noshah. S portretov pesnikov in pisateljev, velikokrat s ponosno zavihanimi brki, veje nekaj hajdushkega in se druzhi s tedanjim idealistichno – idealnim pogledom na zhivljenje in svet.

Ko stopish iz muzeja, se namrech dandanes takoj znajdesh v realnem chasu z ogrozhenim okoljem, umazanimi rekami in zrakom, z razseljeno pokrajino in prizadeto naravo. Vendar v starem delu Modre na to vedno znova pozabish. Tu namrech na vsakem koraku trchish na kak kulturni spomenik. Zachuden se ustavish pri nekdanji evangelichanski gimnaziji ob spominski ploshchi, ki mimoidoche opozarja, da je leta 1777 tu poucheval srbske shtudente znani razsvetljenec Dositej Obradoviæ, ki je zelo veliko potoval po svetu in se med drugim mudil v Carigradu, Trstu, na Dunaju, v Leipzigu, Londonu in Parizu. V Modro so vodile poti iz najrazlichnejshih koncev, she posebej pa iz krajev jugovzhodne Evrope. Chas je bil nacionalno patriotski in vseeno univerzalno kozmopolitski. Na posebni ploshchi, ki je prav tako pritrjena na poslopju nekdanje gimnazije v Modri, pishe, da je tu shtudiral v chasu viharnega slovashkega preporoda leta 1851 tudi znani srbski pesnik Jovan Jovanoviæ Zmaj.

Ustavimo se na grobu leta 1856 umrlega Ludovita Shtura, na katerega so polozhili venec svezhega cvetja, ozaljshan s slovashko zastavo. Za vodjo preporoda she vedno zhaluje idealizirani kip slovashkega dekleta, narodove muze.

Vse v tem kraju v blizhini vinorodnih grichev spominja na Shtura in njegov krog prvih slovashkih pesnikov in pisateljev. Tudi gostilna, v kateri nam postrezhejo z zelo dobro slovashko hrano, je poimenovana po narodnem preroditelju in najodlichnejshi osebnosti, ki jo premore to mestece.

Znano vinorodno podrochje se od Modre razteza she do sosednjih krajev Pezinok in Sv. Jurij. V obeh naseljih stojita dobro ohranjeni gotski cerkvi, v Pezinoku tudi renesanchni grad z veliko vinsko kletjo iz leta 1608. V blizhini se nahaja zashchiteno podrochje Shur z najvechjim srednjeevropskim mochvirskim jelshevim gozdom in svojevrstnimi pticami in drugimi zhivalmi in posebnimi rastlinami.

Zdaj ni vech dalech do Bratislave in avstrijske meje. V zadnjih letih se je zhivljenski utrip tu obchutno spremenil. Ob cesti se vrstijo reklamni napisi, ki opozarjajo zlasti na podjetja iz Nemchije in Avstrije. Toda prvi slovashki naval, ki je Slovake po odprtju meje z zahodom vodil v Avstrijo po nakup najcenejshih barvnih televizorjev, videorekorderjev ali ur iz Hongkonga, se je zhe nekoliko polegel. Cheprav je Slovashka tudi v primeri s svojimi nekdaj komunistichnimi sosedami she vedno zelo revna dezhela, so vsepovsod navzochi tudi neljubi znaki zgodnjega in malega kapitalizma, ki vsakemu, ki se zna znajti, obljublja srecho in blagostanje, toda pot do tega raja bo ochitno dolga.

Milena Merlak Detela in Lev Detela pod kipom vodje slovashkega narodnega
preporoda L. Shtura v Modri na Slovashkem
(Fotografija Gregor Detela)

 

DUNAJ NA POSHTNI ZNAMKI

Zgodi se, da se mi Dunaj skrchi na obseg majhne poshtne znamke. Kako taka dimenzija boli! Da se mi podoba slavnega mesta na znamki ob desnem zgornjem robu razcefrane ovojnice ne zgubi med stare papirje v smetnjaku, jo obtezhim z lichno oblikovano zhensko figurico iz jantarja in postavim na sredo pisalne mize. Pravi oltarchek. Zelo svechano. Toda za enkrat she brez prizhgane sveche. Konchno je to zares lepa znamka vedno manj natanchne in prijetne avstrijske poshte. Znamka za spomin. Za zgodovinski spomin? Saj sem moral pod to znamko in krdelom njej podobnih prestati vechji del svojega chudnega zhivljenja.

Lev Detela v svoji dunajski delovni sobi z arhivom
(Fotografija Tihomir Pinter)