Pogum Revija SRP 2003/2

Lev Detela
 
 
PRESVETLJEVANJE POLPRETEKLOSTI
Spomini iz obdobja tranzicije in globalizacije 1989 – 2003

III. del

 

SVET FUNKCIONALNO NEPISMENIH

Stara izkushena uchiteljica nam po literarnem vecheru pripoveduje, da ima velike tezhave z uchenci. Spremenjeni in razshirjeni uchni nachrti so zelo zahtevni. Otrokom je potrebno posredovati izredno veliko najraznovrstnejshih podatkov in informacij. Toda kam vse to vodi? Pri sedanji mladini opazha vidno raztresenost pa tudi neprizadetost. Podatkov je skratka mnogo prevech, da bi si jih mladi mozhgani lahko zapomnili. Manjka poglobljeno znanje, ki je bilo znachilno za nekdanje generacije. Danes je vsega prevech - in drugega, duhovnega, a za razvoj mladega chloveka nujnega, bistveno premalo. Rezultat je zdaj tak, da po konchanem obveznem sholanju kar precejshnje shtevilo absolventov ne obvlada niti poshtevanke iz prvih sholskih let, zelo veliko mladih ljudi pa je praktichno nepismenih, funkcionalno nepismenih, in brez vsakrshne fantazije. To je chas hrupa in vizualne kulture. Televizije in videa. Pa she to s pridrzhkom. Na germanistichnem oddelku univerze se motovilijo shtudentje, ki vech ne razumejo besedil nemshkih klasikov, velikokrat napisanih v dolgih stavchnih periodah s shtevilnimi podredji. Kako naj sploh kaj razumejo, ko pa pri najvechjih chasnikih danes velja pravilo, da morajo biti chlanki napisani v kratkih stavkih z najvech shestimi besedami. Ob profesorjevem vprashanju, s chim lahko povezhejo Verono, glavni kraj dogajanja v Shakespearovi ljubezenski tragediji »Romeo in Julija«, so znali odgovoriti le to, da jih spominja na Verono Feldbusch, tingltangl- igralko in napovedovalko s podrochja televizijske subkulture. Krasni chasi! Uchiteljica meni, naj ne prichakujemo kakih pozitivnih sprememb. She huje bo. Le poglejte, kaj se dogaja na podrochju rachunalnishtva in telekomunikacij in kakshnemu skrajshanemu poljeziku in nachinu izrazhanja so se prilagodili mladi uporabniki sistema SMS. In v tej situaciji si drznejo v feljtonih velikih chasopisov strokovnjaki za visokoletecha vprashanja pisati o konstruktivnih mozhnostih kvalitetne knjizhevnosti za ozaveshchanje bralnega obchinstva.

 

V MADZHARSKEM »PASJEM MESTU«

(GYÖR, 25. MARCA 2000) S sinom Matijo, snaho Manuelo in vnukoma Tomazhem - Pajcholanchkom in Andijem ponovno, menda zhe petich, v Györu. Manuela se sem vozi z Dunaja k zobozdravnici, ki ji ureja zobovje. Za moderno novo stavbo, v kateri se nahaja ordinacija, je vrt z manjshim otroshkim igrishchem, verjetno namenjenim zdravnichinim otrokom, na katerem se zdaj v prvem toplem marchnem soncu zabavam z obema vnukoma, medtem ko njuno mamo zgoraj v hishi muchijo na posebnih aparaturah. Nahajamo se v predmestju velikega madzharskega industrijskega mesta. Sosednja hisha je manjsha kmetija. Zobozdravnichin stari, oslepeli oche vedno znova pridrsa k mojima veselima dechkoma pri peskovniku in mi v dobri nemshchini pripoveduje, da ima tudi sam vnuke. Zdaj se zhe nekaj chasa poznava in pochasi postajava stara znanca. Razlaga mi, da je, cheprav je bil po poklicu lekarnar, vedno rad veliko bral. »Veste, mi Madzhari, izredno ljubimo nasho nacionalno knjizhevnost, pa saj imamo res dobre pisatelje. Ali katerega poznate?« Skoraj me je spravil v zadrego, she posebej, ker ve, da sem dvojezichni pisatelj. Nashtejem mu nekaj imen: Pötefi, Imre Madach, Ady, Tibor Dery, Gyula Illyes, Sandor Weöres, vendar mu istochasno priznam, da madzharsko literaturo po svetu bolj slabo poznamo. Toda glede razshirjenosti slovenske je she mnogo slabshe, kajne? Stari gospod mi na mah nashtejeje vrsto drugih madzharskih pisateljev in pri tem izgovori imena, za katera nisem she nikoli slishal. Potem mi pove, da zhivi v sosednji hishi, ki je kmetija, njegov brat, ki gospodari na majhnem posestvu. Ogledam si kmetove prashiche in kurji dvor, tudi dva izredno velika psa, potem pa se z vnukoma podim po dolgi goli njivi za hisho, na kateri je obtichalo she nekaj na pol gnilih buch iz prejshnje jeseni. Tu, na periferiji mesta, je vse she zelo kmechko. Gostilna, nekaj trgovinic, kmetije, konjushnica in jahalishche. Ko z Andijem, ki sedi v vozichku, in njegovim vechjim bratcem techemo mimo teh predmestnih hish, se skoraj z vsakega vrta ali dvorishcha oglasi ostro lajanje psov – chuvajev. Zato Györ bolj za shalo kot zares veselo preimenujemo v »pasje mesto, Hundestadt, kutyavaros«. Vsekakor je to mesto z 130.000 prebivalci pomemben madzharski industrijski kraj ob reki Rabi, v neposredni blizhini Donave, tretji po pomenu, takoj za Budimpeshto in Miskolcem. Obedujemo v starem delu mesta v neposredni blizhini shkofijskega gradu in poleg chastitljive katedrale, ki so jo zacheli zidati leta 1033, vendar so jo mochno poshkodovali Mongoli in Turki. Ohranjene so she nekatere gotske sestavine, vendar so jo obnovili v renesanchnem stilu. Ko se sprehajamo ob bregu Rabe, nas obkoli krdelo mladih Romov, ki moledujejo za shilinge in chokolado. Pajcholanchku in Andiju razlozhim, da je na svetu tudi veliko revshchine in krivic, zato nista zhalostna, ko izrochimo otrokom slashchice, sladkorchke in tudi nekaj denarja.

Na igrishchu pri zobozdravnici (spredaj Tomazh – Pajcholanchek,
zadaj Andi, za njim oche Matija Detela)
(Fotografija Lev Detela)

 

VZHODNONEMSHKA POLETNA RAZGLEDNICA

(POLJSKA / FRANKFURT PRI ODRI, JUNIJ 1993) «O chem bosh pisal? Frankfurt pri Odri je dolgochasno proletarsko gnezdo... Povsod Poljaki s poceni robo v vrechkah iz plastike... Kaj hochesh tu?« Panker z rdechkastimi lasmi se mi rezhi naravnost v obraz. V Nemchijo sem ravnokar prishel s poljskega obmochja onstran Odre. Iz Slubic, ki so bile svoje dni frankfurtsko predmestje Dammvorstadt. Tam zdaj stoje na steptani zemlji blatne avtobusne postaje avtobusi za Poznanj in Zielono Goro.

Nekaj Poljakov s plastichnimi vrechkami je izstopilo zhe na poljski strani iz zaprashenega avtobusa. Skupaj z njimi sem stopil na most chez veliko reko, ob kateri se na vzhodni strani zadovoljno pasejo krave. Idila? Most je popolnoma natlachen s trabanti vzhodnih »Osijev«, ki na Poljskem kupujejo raznovrstno blago po nizkih cenah, za katerega pa je treba v zaprashenih obmejnih trgovinicah odshteti po vech stotisochev ali celo po vech milijonov razvrednotenih zlotov. Na nemshki strani sem z avstrijskim potnim listom po najhitrejshem postopku: pesh chez »Most miru«, kot so ga poimenovali v nedavnem chasu realnega socializma Nemshke demokratichne republike in komunistichne Poljske.

Tu, kjer zdaj chakajo shoferji tovornjakov na prehod chez mejo po 48 in she vech ur, je bilo svoje dni popolnoma drugache. Nekdanje vzhodno hanzeatsko mesto, ki shteje danes okrog 80.000 ljudi, je veljalo za pomembno prometno sredishche na poti do vzhodnopruskega Königsberga s poljskimi obmochji pri Poznanju. Ob koncu druge svetovne vojne se je na Odri she enkrat ustavila sovjetska ofenziva – pred dokonchnim propadom tretjega Rajha, z rezultatom, da je bil Frankfurt v silovitih bojih skoraj popolnoma porushen. Vzhodnonemshki rezhim je mesto obnovil na popolnoma sterilen nachin, z velikimi avenijami, ki jih strazhi ponosni zhelezobeton v slogu sive kasarnishke arhitekture. Vendar she stoji stara mestna hisha in nekaj cerkva, ki jih zasledimo zhe na znamenitem Merianovem bakrorezu iz 17. stoletja. Danes so ob Odri pionirji predvsem pisatelji in kulturni delavci z obeh strani meje, ki se skushajo tvorno povezovati. V Frankfurtu izdajajo dvojezichno nemshko – poljsko literarno revijo, ki ishche pot v skupno Evropo na kritichen, a vseeno vzpodbuden nachin.

Zanima me predvsem odlichno urejeni muzej Heinricha von Kleista v nekdanji garnizijski sholi v neposredni blizhini Odre. Pomembni nemshki dramatik in pisatelj se je namrech rodil prav tu 18. oktobra 1777 v pruski oficirski druzhini. Tudi sam je bil sprva vojak. Njegova literatura je popolnoma nekonvencionalna, kritichna do zablod chlovekovega srca in do napak chloveshke druzhbe. »Princ homburshki«, »Amfitrion«, »Katica iz Heilbronna« ali »Razbiti vrch« so teksti, ki so tudi danes aktualni. V mestnem Kleistovem gledalishchu posvechajo svojemu velikemu sinu, kar je razumljivo, precej pozornosti. V muzeju pa je pravkar na ogled razstava nemshkih in tujih knjizhnih izdaj njegove klasichne novele o uporniku proti krivichni gosposki Michaelu Kohlhaasu, a brez omembe slovenske recepcije del Heinricha von Kleista, cheprav je na primer Kohlhaas vsaj posredno vplival tudi na Cankarjevo oblikovanje podobe hlapca Jerneja. Uporni nemshki pisatelj je pozneje nekaj chasa zhivel kot uradnik v nekdanjem Königsbergu – danashnjem ruskem Kaliningradu, dokler se ni preselil v Berlin, kjer se je leta 1811 v hudi depresiji skupaj s prijateljico Henrietto Vogel ustrelil na tedaj she vashkem pokopalishchu v predelu Wannsee.

(BERLIN, 19. JUNIJA 1993) V nekdanji pivovarni v vzhodnem okrozhju Prenzlauerberg, kjer se zdaj nahaja alternativno kulturno sredishche Pfefferwerk, predstavim zvecher nasho dunajsko revijo LOG skupaj z nekaterimi knjizhnimi izdajami zbirke LOG-BUCH. Z mano nastopi znani esejistichno nadarjeni grashki pisatelj Helmut Eisendle, ki me povabi na prijateljsko srechanje na Dunaju. Skoraj absurdno je, da se pisatelji iz Avstrije srechujemo v glavnem le na prireditvah v tujini, medtem ko v domachih krajih zhivimo takorekoch v katakombah. Saj smo nekakshne za shirsho javnost neprijetne literarne podmornice, ki se vse prevech vezhbajo v sprashevanju druzhbene vesti. Na povabilo prirediteljev vecherjamo v »Brechtovi hishi«, spominskem muzeju znanega dramatika Berta Brechta, kjer je avtor v zadnjem delu svojega zhivljenja prebival in ustvarjal, zato je pogovor napolnjen s shtevilnimi anekdotami o tem levicharskem pisatelju in njegovi zheni, ki sta pokopana skupaj z znanima klasichnima filozofoma Heglom in Fichtejem, raznimi slikarji in gledalishkimi umetniki in s pisatelji Zweigom, Heinrichom Mannom, Anno Seghers in drugimi na starem pokopalishchu Dorotheenfriedhof v neposredni blizhini.

Odkar je padel zloglasni berlinski zid, boli glava berlinske shoferje taksijev , ki me vozijo po mestu. Oba desetletja politichno, ideoloshko, gospodarsko in tudi kulturno lochena predela velemesta skushata sicer spet zrasti v celoto, vendar se jima to noche in noche posrechiti. Shofer mi pripoveduje, da se kaka ulica, poimenovana po tem ali onem odlichniku, pojavi tudi po trikrat, na popolnoma razlichnih krajih. V nekdanjih vzhodnih predelih ali pa na bogatejshem in mentalno drugachnem zahodu. Tudi iz prestizhnih razlogov. Kako potem to najti, medtem ko se gost, ki ga vztrajno vozish sem in tja po kaosu, neprijetno razburja? Shofer meni, da je v mestu vsega prevech. Taka obilica je nadvse draga. Tri operne hishe, velika mnozhica dramskih gledalishch. Ja, kam pa pridemo?

Ne glede na te Berlinchanove jezne besede si z obchudovanjem ogledam tako imenovani Muzejski otok, ki je zares obdan z vodo. V Starem muzeju je na ogled zelo zanimiva razstava o Etrushchanih in njihovem vplivu na evropsko in morda tudi staroslovensko dogajanje. V nemshkem zgodovinskem muzeju Zeughaus me pritegne predvsem socialno-zgodovinski pregled razvoja nemshke druzhbe med letoma 1900 in 1993 ter retrospektiva reprezentanchnih slik slikarja nemshkega cesarstva Antona von Wernerja. Ta je silovite dogodke, ki so po porazu Francije leta 1870 spremenili svet v prid Nemchije, ujel na velikanska platna, na katerih so nemshki cesar ter njegovi ministri in generali glavni akterji dogajanja. Toda kam je vodilo vse to?

V zanemarjeni goshchavi na obmochju nekdanje Hitlerjeve Reichskanzlei in porushenega velebunkerja, v katerem se je diktator leta 1945 lastnorochno ubil, je izredno veliko kuncev, ki so si v zemljo na svoj nachin izkopali zashchitne rove. Bunker so sicer po koncu vojne skushali unichiti, kar pa se je le delno posrechilo. Zato so ga posuli z zemljo in ga je zaraslo neprijazno grmovje. Zloveshchi kraj na mestnih zemljevidih ni zaznamovan, vendar se nahaja v neposredni blizhini Muzeja nacionalnosocialistichnega terorja na Potsdamskem trgu, kjer je bilo svoje dni poslopje policije. Zdi se kot ironija usode, da se na grozovitem kraju, s katerega so skorajda unichili svet, zdaj pasejo miroljubne zhivali. Morda je tudi to svojevrstna kazen za naciste, ki si svojega nekdanjega trga niso zamishljali v znamenju kunca. Toda ti so se zaredili tudi na zapushchenem podrochju, chez katerega se je she nedavno shiril berlinski zid.

(POTSDAM, 20. JUNIJA 1993) Vzhodnonemshka chudno tiha velika pokrajina se melanholichno zapira sama vase, ko se priblizhujem nekdanji rezidenci pruskih volilnih knezov in poznejshih kraljev. Potsdam slavi ravno to poletje svojo tisochletnico. Prav tako kot Berlin se je mesto razvilo iz slovanskih prazachetkov sredi chudovite, z velikimi vodami bogato napolnjene pokrajine. Kraj se je prvotno imenoval Potstupini. Zhe leta 1660 je poznejshi veliki volilni knez Wilhelm dolochil Potsdam za svoje stalno bivalishche, cheprav je bilo mesto v tridesetletni vojni skoraj popolnoma unicheno. Zidati so zacheli novi, imenitni grad. Pruski monarhi so v dezhelo velikodushno povabili v Franciji preganjane protestantske hugenote. Pozneje so nashli tu svoje mesto nizozemski in cheshki rokodelci, ruski vojaki in pevci, preganjanci iz razlichnih dezhel. Trda vojashka Prusija je namrech znala biti nad vse shirokosrchna in liberalna. Dezhela z dvojnim obrazom! Na dvoru v Potsdamu je nekaj chasa zhivel in deloval sloviti Voltaire. Kralj Friedrich II. Veliki je mesto spremenil v bleshchecho rezidenchno prestolnico.

Ob koncu druge svetovne vojne, 14. aprila 1945, je bilo – za kazen?- v silovitem bombnem napadu zaveznishkih sil unicheno samo mestno jedro, nekaterih porushenih stavb pa niso vech obnovili. Kljub temu se ob svoji tisochletnici Potsdam bleshchi v novi podobi. Predvsem znameniti barochni grad Friedricha II. Sanssouci, v parku katerega je konchno monarh po dvestoletnem chakanju nashel svoj grob v blizhini svojih ljubljenih psov, kot si je zhelel v oporoki (ki pa mu je zaradi nedostojnosti takega groba niso hoteli izpolniti), privablja na tisoche obiskovalcev. Zanimiv zgodovinski kraj je poleg tega nesrechni Cecilienhof, kjer so trije vodilni zmagovalci druge svetovne vojne dokonchno odlochili usodo povojne Evrope in dolochili novo nemshko-poljsko mejo na Odri in Nisi.

(DRESDEN, 23. JUNIJA 1993) Neznanec mi pripoveduje, da bi moral v Dresdenu ostati dalj chasa, da bi lahko zares obchutil posebni utrip te zgodovinsko pomembne sashke prestolnice, ki je veljala za biser Evrope. Bila je resnichna prestolnica – ne toliko mochi, temvech kulture. Dokler ni dobesedno zgorela v velikanskem napadu s fosfornimi bombami v nochi med 13. in 14. februarjem 1945. Tedaj je umrlo na tisoche ljudi, zlasti civilistov, beguncev, tudi veliko shtevilo vojnih ujetnikov. V katolishki dvorni cerkvi je pravkar na ogled fotografska razstava o teh grozotah, ki so prizadele predvsem civilno prebivalstvo in so zato neverjeten vojni zlochin. Iz razbitin, ki so ostale po koncu vojne, so obnovili vrsto imenitnih barochnih kulturnih spomenikov, pa tudi znamenito Semperjevo operno hisho tik ob Labi, ki so jo zgradili ob koncu 19. stoletja. Z zhalostjo v srcu si ogledujem ostanke nekdanje najlepshe nemshke barochne protestantske cerkve, ki kot razvalina she vedno opozarja na strahote druge svetovne vojne. Vendar zhe na veliko zbirajo denarna sredstva, da bi Frauenkirche ponovno obnovili.

Proti vecheru se zhe vozim po okolici sashkega mesta, ki je delno naseljena z zahodnoslovanskim rodom luzhishkih Srbov, proti sashki »Shvici«.. Vlak zavija nekam proti cheshkemu Rudogorju, kjer gospodari, kot je znano iz pravljice, znameniti orjak Reposhtev.

 

KAJ SE JE PRIPETILO (PO)KRAJINI?

Brat me v avtu vozi krizhem krazhem po Sloveniji. Kaj se je pripetilo Savi in Dravi? Slovitim planinam in vechno zelenim gozdovom? Pa je drugod kaj drugache?

Toda slovensko pokrajino sem na tujem v lastno nesrecho ohranil v spominu kot neokrnjeno lepoto. Kakshna nerealna neumnost! Kot da se je chas za vedno ustavil. Kot da je Slovenija postala fosil v jantarju. Nisem pomislil, da se bom ob ponovnem snidenju s Slovenijo prevechkrat srechal z neprijetno drugachnostjo. Z zabetonirano reko, z gorami, komercialno prebodenimi s hoteli in z zhichnicami, z gmotami strmoglavih stolpnic sredi koruznih nizhinskih polj, poleg zanemarjenih industrijskih naselij in uniformiranih hishic za »malega chloveka«, kot jih ponuja sodobna stavbarska konfekcija... In predvsem, kar je najbolj zhalostno, z drugachnim, razumarskim, vse tuje vedno bolj opichje posnemajochim trgovinarskim chlovekom, ki je pozabil na narodno identiteto in svoj zgodovinsko pogojeni izvor! Zato torej vse to! Ta alpska hisha z verando sredi Pomurja in psevdobarochni gradich za novodobnega shpekulanta namesto nekdanjih s slamo kritih cimprach na vrhu Slovenskih goric... Jasno, da se novodobni cinik vzvisheno posmehuje mojemu nezhivljenskemu idealizmu. Kdo zhe ima korist, mi pravi, che reka »glasno in ljubo shumlja«, kot poje pesem. Kakshne ljudi bi pa rad srechal? Take lahko poka le v abstraktno metaforo zagledani estet ali pa v ekoloshko neokrnjeno naravno okolje zaverovani zaletavo nerealni zeleni aktivist.

Ja, gospod, kaj niste she slishali, da so v ropotarnico zhe zdavnaj vrgli tiste nekdaj priznane Hallerjeve slavospeve chudovitostim gora, lepoti pokrajine, poshtenosti preprostih ljudi, ki jih ni zapeljal blishch velikih mest in tehnichnega napredka? In kaj hochete danes s slikarijami romantichno razpolozhenega Casparja Davida Friedericha, ki nam predstavi bivanje z metaforo v chustveno podozhiveto valovanje odete (duhovne) pokrajine?

Zavedajte se, da smo zdaj v drugachnem svetu. V svetu trzhenja in pridobivanja. V svetu zagona, tekmovanja, konkurence, kjer zmaga tisti, ki je hitrejshi in se ne ozira na navidezno chlovekoljubne sentimentalnosti. To je stvarnost nove zdruzhene Evrope, kamor sodi tudi Slovenija. Strahopetnega ali shibkega zato brezobzirno povozi dejavna resnichnost. Potrebno je biti trd, gospod! Pravi moshki, mozh jeklen! Treba je hiteti, gospod. Delati, trzhiti! Za drugo ni chasa! Kaj res nich ne razumete! Kaj ne vidite, kako se v kontekstu novih gospodarskih sestav vidno razrashchajo mesta in milijonska velemesta. Prav je tako! Z razvojem tehnike in industrije se je radikalno spremenila chlovekova »notranja pokrajina«, ki se je prilagodila zunanjim spremembam. Kaj ne vidite, kako se podjetja razrashchajo in zdruzhujejo v globalno pomembne velekoncerne. Delovna mesta so sicer res vchasih zelo oddaljena od zasebnih stanovanj, prostori za rekreacijo pa od krajev, v katerih potekajo delovni procesi, in od zasebnih stanovanj! Sicer pa, kot veste, istochasno poteka ekonomsko koristna redukcija zaposlenih – v korist elite visokih strokovnjakov! Pravite, da po nepotrebnem zaradi razkoshnega konzumizma prevech troshimo energijo! Pravite, da nashe vedenje povzrocha izredno (preveliko) porabo dragocene energije. Posledica takega nachina vedenja da je unichevanje naravnih surovin, onesnazhevanje zraka in zemlje, razdejanje pokrajine in narave. Trdite, da pokrajina vedno bolj postaja predmet trgovanja, produkt, objekt prekupchevanja, razprodaje, nakupa po najvishji ali pa po znizhani ceni. Zhal, gospod, tu in tam se pripeti tudi kaj neprijetnega, toda kako tezhavo je pach treba znati prenesti, saj nochemo biti shleve! Vsakomur ni mogoche ustrechi! Tako je v demokraciji! Ni privilegijev za sentimentalnosti! Kaj si res zhelite spet nazaj v grdo preteklost, ko se tako lepo shirimo v bogati svet! Kaj res silite v tisto slamnato kocho nekdanjih zamazanih slovenskih kravjih pastirjev, v vsesploshno bedo in lakoto, v mraz in zapushchenost!

Odgovarjam mu, da zdaj mochno pretirava in preobracha dejstva. Ne gre za to, da bi morali kolo zasukati nazaj. Pach pa je potreben popolnoma drugachen odnos do okolja, posluh za njegove znachilnosti, s chimer je mozhno preprechiti napachne posege, ki velikokrat vsekajo prevelike rane v nash zhivljenski prostor. Ni chudno, da se pojem pokrajine, ki je v zgodovinskem razvoju dozhivel zhe vrsto najrazlichnejshih interpretacij, zato zdaj v vrstah kritichnih sodobnikov sredi razprodaje sveta v komercialne namene, spaja ob stopnjevanem unichevanju naravnega okolja v znani kulturni pesimizem o propadu vrednot s tezo, da si chlovek unichuje she zadnje rezervate, v katerih bi mogel ob soochenju s prvinskimi lepotami narave kreativno dozhiveti tudi samega sebe. Pojavlja se teza o deformirani, razseljeni pokrajini. Na livadi ob potoku, kjer se je Vergilov antichni pastir sprehajal v (samo)govorih z bogovi in vilami, je moderni shpekulant z zemljishchi namrech zgradil satelitsko naselje. Stare sanje o »spokojnem miru med pokrajinskimi lepotami na dezheli« se v svojevrstni kompleksnosti krizhajo z rachuni o evrih in amerishkih dolarjih, ki se jih bo na turistichni osnovi dalo iztrzhiti iz domachega travnika, ko ga bo moderni preoblikovalec spremenil v igrishche za golf. Kot tocha ob hudi uri padajo na tako »pokvarjeno« pokrajino kritichna gesla o »zlorabi«, »nerazumevanju zgodovinskega razvoja mest in naselij«, o »napachni zavesti«. Toda vchasih se ti zazdi, da je vsaka kritika negativnega kot bob ob steno. Alp(in)ska arhitektura, ki je v zadnjih desetletjih kot rak (z redkimi izjemami) prekrila dele zahodne Evrope, se je zhe davno zmagovito razrasla tudi po Sloveniji in drugod, toda, kot izgleda, ob mnogo manj strogem spomenishkem varstvu kot v Avstriji, kjer je uspelo ohraniti del dragocenih kulturnih spomenikov in vsaj delchek nekdanje naravne (po)krajine.

Sodobnik prevech pozablja, da je tudi sam podvrzhen strogim zakonom vishje realnosti, ki jih ne more nekaznovano prekorachiti. Z zhalostjo v srcu se zato z bratom vozim chez nekatere nevarno spremenjene predele slovenske pokrajine... In vseeno z nekakshno naivno neugnanostjo upam, da so vedno bolj na delu tudi tiste tvorne sile, ki bodo zaustavile nepremishljene posege v obchutljivo dragoceno tkivo v jedru she vedno samosvoje lepe Slovenije. Shele ko bomo pokrajino, sredi katere se nahajamo, zagledali na ozaveshchen nachin, se bo tudi v nas samih pojavila nova kvaliteta in bomo vstopili v prenovljeno lastno »notranjo pokrajino«.

Samotno zimsko drevo v Sredishchu ob Dravi
(Fotografija Lev Detela)

 

RESHILNI TUSCULUM?

(NOVEMBER 1994) V roke mi pride knjiga neznanega cheshkega avtorja Jakuba Demla, ko izide v nemshchini pod naslovom »Nesvete vizije iz Tasova« pri celovshki zalozhbi Wieser v zbirki avantgardistichnih in eksperimentalnih tekstov »edition traumreiter«.. Preberem, da se je pisatelj rodil v revni druzhini v Tasovu na Moravskem in postal katolishki duhovnik, vendar se je zaradi svojih nekonvencionalnih potez hitro zameril odlochujochim katolishkim krogom. Zato so ga leta 1912 suspendirali. Po raznih zhivljenskih vrtincih in potovanjih v Italijo in Dalmacijo se je leta 1921 zatekel v rojstni Tasov, ki je postal njegova dokonchna usoda. Tu je umrl, ignoriran od kulturne javnosti in izven aktualnega dogajanja, leta 1961.

Ob prebiranju nenavadne knjige kaj hitro opazim, da je Deml gnezdo, v katerem je prezhivel poglavitni del zhivljenja, povzdignil v literarno spretno oblikovan mit, ne da bi zanemaril realne znachilnosti kraja. Ko se spustish v pustolovshchino branja njegove literature, se ti namrech hitro odpre razgled na svojevrstno gledalishche sveta. Pri tem je avtor samosvoje ovit v ekstaze osebno podozhivetih travmatizacij in ochishchevalnih hrepenenj, ki vro iz globinskih virov, skritih v osrchju psihe. Prihajajo iz temnega narochja demonskih nochi, preroshkih sanj in spoznanj, nastalih iz navzkrizhja z nedonosheno stvarnostjo.

Iz objavljenih tekstov dobim prvi vtis o pisateljevi ozhji domovini nekje na grichevnati planoti med Brnom in Jihlavo. Pisateljeve »shpanske vasi«, za katere na Dunaju uporabljajo izraz »böhmische Dörfer« (cheshke vasi), se mi zazde tako zanimive, da zaprosim sina Gregorja, da naju z Mileno zapelje v avtu na kraj dogajanja.

»Cheshke vasi«, ta dunajski izraz za nemogocho provincialno zaplotnishtvo in brezizhodno izgubljenost v »tabuli rasi« nekje v nedostopni oddaljenosti, kjer si »lisice zhelijo lahko noch« (»wo sich die Füchse gute Nacht sagen«), se je verjetno rodil v arogantnosti dunajske dvorne pisarne, ko je skushala »disciplinirati« nepokorne Chehe. Popolnoma nov pogled na te »izgubljene vasi« se ti odpre, che preberesh nemshko knjigo Jürgena Serkeja »Böhmische Dörfer«, v kateri te avtor popelje na potovanja po »zapuchsheni literarni pokrajini«, v kateri pa skoraj na vsakem koraku zadenesh na kulturne in literarne spomenike. In vseeno je to tudi »zapushchena pokrajina«.. Avtor namrech v svoji knjigi odkrije dolgo chasa skoraj pozabljeno knjizhevnost na Cheshkem zhivechih Judov, ki so v chasu nacistichnega preganjanja velikokrat izgubili zhivljenje, po vojni pa so redke preostale Chehi preganjali kot »nemshke pisatelje«, tako da so morali oditi v emigracijo in so se izgubili v pozabo tako na cheshkem prostoru kot tudi v nemshki knjizhevnosti. Njihova usoda v marsichem spominja na polozhaj sicer druzhbenopolitichno drugache usmerjenih slovenskih avtorjev v povojni emigraciji.

Demlova knjiga nas tako vznemiri, da se z avtomobilom odpeljemo z Dunaja do cheshke meje pri Mikolovu in od tod mimo Brna s stolnico na hribu in trdnjavo – gradom – nekdanjo najvechjo jecho habsburshke monarhije na drugi vzpetini naravnost v »zakotne moravske vasi«, ki pa so le na videz nezanimivi, nekultivirani kos sveta Bogu za hrbtom. Natanchnejshi pogled v zgodovinsko in kulturno fiziognomijo odkrije za odmaknjenim, zapushchenim ali zanemarjenim vrsto razpoznavnih tochk, ki prichajo o zhivahnem, cheprav v shirshi javnosti premalo uposhtevanem duhovnem dogajanju.

Zavijemo v naselje za Velikimi Mezirzhichi med grichi, gozdom, njivami in travniki, ki ga je dodobra oglodal zob pravkar minulega realnosocialistichnega chasa. Dve gostilni, dve trgovinici z meshanim blagom. Hishe se shirijo na levo in desno, plezajo v breg, kjer na vzpetini stoji velika cerkev.

Prva pot nas vodi do grobov ob cerkvi. Zachudim se, ko skoraj takoj trchim ob Demlovega. Tu pochiva pod velikim chrnim zheleznim krizhem skupaj s svojo prijateljico in duhovno sodelavko Pavlo Kytlicovo, s katero je v Tasovu v veliko pohujshanje uradne cerkve prezhivel svoja najlepsha leti v zanimivi veliki hishi, lezhechi med hribovito vzpetino in potokom Polom, ki mu jo je zgradil arhitekt Bohuslav Fuks. Zhal je Kytlicova, ki je pozhrtvovalno podpirala vsa pisateljeva samosvoja prizadevanja, vse prezgodaj umrla.

V javnosti je Deml veljal za »nechastnega« duhovnika in nemogochega, popolnoma nerazumljivega pisatelja, ki se na chudashki nachin ukvarja s sanjami in kritizira dejansko resnichnost.

Med zhupnishchem in cerkvijo odkrijem na cesti, po kateri rosi novembrski dezh, v chrno oblechenega gospoda. Pometa pot in ureja okolico.

Cheprav ne govori ne nemshko in ne angleshko, ugotovim s pomochjo polomljene cheshchine, pomeshane z nekaterimi slovashkimi in slovenskimi izrazi, da je tukajshnji zhupnik. Pokazhe mi pot, ki vodi do doma slavnega pisatelja tam nekje za potokom in ob gozdnem hribu. Nekaj chasa tavamo po razlichnih ulichicah, ker Tasov ni tako silno majhen, kot smo mislili v prvem trenutku. Ker tu ochitno nihche ne obvlada ne nemshchine in ne angleshchine, tolchemo she naprej po cheshko, kakor pach vemo in znamo.

Vendar nam v turobnem novembrskem vzdushju ljudje kar prijazno kazhejo pot.

Demlov dom, ki je v nemshki Wieserjevi knjigi opisan kot preprosta kmechka hisha, je v resnici svojevrstna stavba, ki izzhareva char duhovne inspiracije. Takoj ugotovim, da smo se znashli na posebnem podrochju kultnega srechavanja s sledovi nenavadne pisateljske osebnosti, na katerega romajo najrazlichnejshi Demlovi chastilci. Ob vhodu na vrt pred hisho pishe, da je fotografiranje prepovedano, pach pa so cenjeni obiskovalci naprosheni, da kupijo pisateljeve publikacije. Sprejmeta nas dve prijazni, a zelo energichni dami, s pogledom ostrovidnega risa. Pisateljevi potomki? Nabavim si nekaj Demlovih knjizhic in broshur po smeshno nizki ceni. Gospema omenim, da smo na pisatelja postali pozorni, ko smo prebrali njegovo nemshko knjigo, ki je izshla v Avstriji. Dami sta o tem zhe obveshcheni, a tudi presenecheni, ker smo na dom slavnega pisatelja prishli iz Avstrije. Vpisati se moramo v spominsko knjigo Demlovih chastilcev.

Vendar izgleda, da je nenavadni pisatelj tudi v danashnji Cheshki republiki kljub demokratizaciji she vedno posebna literarna figura, nekakshna contradictio in adjecto. Za svojega zhivljenja je objavil kar okrog 130 knjig in knjizhic, toda te so povechini izhajale pri majhnih zalozhbah ali v samozalozhbi ter kot »privatni tiski« za ljubitelje nenavadne besede. Deml je sredi zdajshnje »postsocialistichne« potroshnishke razbrdanosti in lakomnosti po hitrem pritoku »odreshujochega« (tujega) kapitala predvsem »enfant terrible«, ki ga je tezhko uvrstiti v predal normiranega in ustaljenega. Leta 1981 so izshla njegova dela v nekakshnem samizdatu, leta 1991 izbor tudi pri prashki zalozhbi Odeon.

Na Demlovem domu mi zdaj pokazhejo najnovejshe izdaje, ki pa spet uchinkujejo alternativno in subverzivno. Skoraj vse so objavili v Brnu pri zalozhbah Jota in Arca Jimfa v nakladi od 8.000 do 20.000 izvodov, kar je razmeroma visoko shtevilo, ki je v prid Demlovemu opusu. Tega odkriva tudi mladina, zlasti nova intelektualna generacija, ki je duhovno kritichna. Demlov angazhma je antiavtoritativno spiritualen. Ne druzhben, kot Kocbekov, a nich manj izzivalen.

Malo je znano, da je Deml zachetnik moderne cheshke knjizhevnosti 20. stoletja. Na njegov pomen so med drugim opozorili literarni kritik F. X. Shalda, pesnika Vladimir Holan in Jaroslav Seifert, v svoji zachetni ustvarjalni fazi pa predvsem vodilni avantgardist Vitezslav Nezval. Ta je obchudoval Demlovo osvoboditev iz ujetosti v literarnih in druzhbenih konvencijah.

Leta 1934 je pri zalozhbi Herder v Freiburgu izshel enciklopedichni prirochnik »Katolishki doprinos k svetovni literaturi sodobnosti«. Tu je dr. Jan Strakosh objavil sestavek »Katolishko slovstvo Chehoslovakov«. Poseben poudarek je namenjen zlasti ustvarjanju Jakuba Demla. Avtor ga predstavi kot tipichnega simbolista. Vidno stvarstvo pomaga pisatelju do vstopa v drugi, absolutni svet. Strakosh meni, da Demlu celotni kozmos poje pesem o skrivnostih prostora, chasa, stvari, dogodkov. Skrivnost bivanja je Demlova edina tema. Vendar se ne zateka v meglene vizije, ker je njegov pesnishki pogled prepojen z zhivljenjem. Njegovo besedno oblikovanje bi mogli primerjati z napetim lokom, kar ustreza mistichnemu pesniku z realno podlago, ki se z nogami ves chas dotika zemlje, cheprav bi morda rad s srcem pobozhal nebo. Celotno zhivljenje se mu pretvarja v pesem. Ta se pne skozi njegove dnevnishke zapiske in prozo, ki jo je obdal s posebnostmi pesnishke skrivnostnosti. Strakosh trdi, da sta se pesnik in duhovnik v Demlu zdruzhila v eno. Poleg Brezine je Deml vplival na pretezhni del sodobnih mlajshih pesnikov, tudi na tiste izven Cerkve, kot so na primer Nezval, Zavada, Vanchura. Strakosh poudarja tudi pisateljevo sorodnost z duhovnimi izhodishchi Francoza Leona Bloya (1846 – 1917).

Ochitno je Deml pisal pod vtisom miselnih paradoksij in postulatov tega nenavadnega Francoza. Tudi ta je v svojem opusu predstavil predvsem samega sebe, svojo eksistencialno stisko in hrepenenje po luchi iz teme. Sprva je bil religiozno indiferenten, celo agresivno ateistichen. Nekemu zhupniku je napisal, da bi, ko bi se parishka komuna dogodila dve leti prej, »ustrelil nekaj duhovnikov in zazhgal vech hish«. Po prestopu h katolishtvu pa se je odlochil za Kristusa in za izprichevanje bozhje prisotnosti v brezbozhnem svetu. V tem smislu se zapletajo in razpletajo tudi Bloyeve ljubezenske zgodbe, v katerih protagonisti rastejo skozi notranje napetosti, padce in zmote proti globoko podozhiveti veri, dokler ne postanejo she sami njeni prichevalci in oznanjevalci.

Bloy je menil, da je s spisom »Le salut par les juifs« (Zvelichanje preko Judov, 1892) napisal svoje najboljshe delo. Nastalo je kot ogorchen ugovor vernika, ki se ne strinja z napadi in pogromi proti narodu, ki da je »ubil Boga«. V tem delu je Bloy najbolj teman pa tudi radikalen. V oporeki s plejado teologov meni, da se bo zemeljski pasijon chloveshtva nadaljeval tako dolgo, dokler ne bodo Judje uzrli svojega tisochletja prichakovanega Mesijo, ki pa ni nich drugega kot za kristjane tretja bozhja oseba: sveti Duh.

Zdi se, da se je Deml zavestno in podzavestno v svoji chloveshki stiski oprl na glavna izhodishcha Bloyevega pisanja. Njegove pri zalozhbi Wieser objavljene »Nesvete vizije iz Tasova« so tudi zato za modernega bralca, druzhbeno angazhiranega sodobnika, trd oreh. Prepojene so z ekstatichnim vizionarstvom po vechni luchi, a istochasno potopljene v bedo chloveshke teme. Svoje ugotovitve prepleta s shtevilnimi citati iz »Svetega pisma«.. V nemshki knjigi so objavljeni tudi nekateri odlomki iz Demlovih dnevnishkih zapiskov. Do izraza pride njegov boj za chloveshko in pisateljsko avtonomijo, njegov spopad z demoni cerkvene hierarhije in z megalomanskim utripom »brezna« v Pragi. Po tavanju skozi metropolo in tujino se konchno zateche, osvobojen vsega, kot nechastni duhovnik s svojo zhivljensko tovarishico v rodni Tasov, reshilni Tusculum. Njegovo duhovnishtvo vchasih spominja na lik greshnega duhovnika iz znanega Greenejevega romana »Moch in sijaj«.

V nedavno v cheshchini spet izishli »Kroniki Tasova« podrobno opishe posebnosti kraja, v katerem bo zhivel do smrti: »Lezhi 432 metrov nad morjem, v sredini naselja teche potok Polom«. Z ljubeznijo opishe zhivljenje malih ljudi, med drugim svoje ljubljene matere. Razlaga posamezna imena predelov naselja: Na Kopechku, Mestechek, Ve Zmoli, Ulice. Na levi strani potoka stoji njegova za preprosto naselje velika hisha, ki jo krajani imenujejo »vila«.. Chisti potok shepeta stare cheshke pravljice, ko se preliva pod veliko barochno, a prvotno she gotsko cerkvijo sv. Petra in Pavla, ki tako mogochno kipi v nebo, da je kritik Shalda, ko jo je zagledal, zachudeno vzkliknil:«Pa saj se mi zdi, kot da bi bil v Pirenejih in videl Montserrat!«

Mislili bi, da bodo novi povojni cheshki oblastniki duhovnika, ki se je uprl cerkveni hierarhiji in odshel na posebno antiavtoritativno pot, sprejeli z naklonjenostjo. A ni bilo tako. Zhe leta 1948, ob prevzemu oblasti, so ga hoteli postaviti pred sodishche zaradi domnevnega sodelovanja z nemshkimi okupatorji. Pred hujshim preganjanjem ga je reshil njegov mladostni prijatelj in bivshi avantgardist Vitezslav Nezval, ki se je medtem prelevil v zasluzhnega socialistichnega poeta. Ta je zhe leta 1934 oznachil pisatelja iz Tasova takole: »Jakub Deml, genialni pesnik, eden najvechjih monarhov fantazije in pesnishke intuicije, je v odnosu do praktichnega zhivljenja in druzhbenega okolja med najbolj nebogljenimi«.

Toda Deml, ki je med vojno obsodil divjanje »nemshkega bandita« Heydricha, je bil zhe od nekdaj razocharan in uzhaljen zaradi shibke cheshke recepcije svoje literature. Obchudovalce je nashel pred drugo svetovno vojno predvsem med izbranimi nemshkimi aristokrati. Na posebno naklonjenost je naletel zlasti v zhenskem svetu, na primer v svoji dalmatinski emigraciji na otoku Kolochep, pri plemkinjah druzhine Sweerts – Sporck, pri damah vile »Solitudo« v Dubrovniku ter pri dveh posebno razumevajochih Nemkah, Heleni Woedtke in Elisabeth Henke. Tedaj je she pred drugo svetovno vojno v nemshchini objavil vech pesnishkih zbirk. To pa sploh ni ugajalo povojnim cheshkim komunistom.

S svojim nekoliko ostrim nastopom si je Deml tudi sam zaprl vrata. Podobno kot slovenskemu dramatiku in pesniku Stanku Majcnu mu niso bili vshech »zadnji hlapci«, ki so zdaj, kot se je izrazil v nekem pismu, »postali okrajni partijski sekretarji«. V zadnjem obdobju mu je v Tasovu gospodinjila njegova nova junakinja Marie Rosa Junova. Spoznal jo je leta 1935. Ta je zachela njegovo zhivljenje in literarno podjetje voditi s tako odlochnostjo, da je baje iz hishe pregnala she zadnje prijatelje. Pozna Demlova leta so morala biti precej samotna, ker v novi Cheshkoslovashki ni vech mogel objavljati svoje literature. Umrl je 10. februarja 1961 v bolnishnici v blizhnjem

Trebichu.

Ko se pozno popoldne vozimo chez veliko cheshko – moravsko planoto proti staremu mestu Jihlavi (pred drugo svetovno vojno mochnim nemshkim otokom Iglau), se svet v novembrskem miru shiri na vse strani. Drvimo skozi moravske pozabljene »shpanske« vasi. Nekoch so se tu srechevale vsaj tri kulture: cheshka, judovska, nemshka. Zdaj je ostala le she ena, prva, prvotna, slovanska. Shla je skozi shtevilne travme in pretrese. Konchno to dokazuje tudi nenavadni primer upornishkega duhovnika in nenavadnega pisatelja Jakuba Demla.

Naslovnica Demlove knjige o Tasovu z avtorjevo risbo

 

KRATKA ZHALOSTINKA ZA STARIMI PESNIKI

Pravzaprav jim zelo zavidam. Pesnikom starih chasov, ki so she verovali v ideale in vrednote. Ki so, kljub tezhkim pogojem, v katerih so marsikdaj zhiveli, vztrajno izpolnjevali »dolzhnosti« (kar danes pri marsikom vzbudi le zanichevanje in posmeh) in so jim bile she blizu razne chednosti, kot poshtenost, prijateljstvo, domovinska ljubezen, naklonjenost, zvestoba! Ki niso bili zaverovani le v lastni jaz ob intrigantskem izkljuchevanju kolegove »konkurence« in niso stremeli le za osebnimi koristmi, temvech so delali v dobrobit skupnosti in za »narodov blagor«! Kako bedasto zvenijo danes vsi ti pojmi! In prav to je zares zhalostno! Ker v nas in med nami ni vech nekdanje »notranje nedolzhnosti« oziroma chistosti srca, kar se je zrcalilo tudi v jeziku, v podobah, prispodobah in simbolih, iz katerih so tkali pesmi in zgodbe. Ah, kako redko naletimo sredi danashnjih tovarnishkih klisharn literature, ki je samemu sebi namen in cilj, na tisti primarni chut za tvorno moch besede!

 

PROPAGANDA IN FANATIZEM

(BUDMERICE NA SLOVASHKEM, MAJ 1995, PETDESET LET PO KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE) Z Mileno se udelezhiva simpozija »Propaganda in fanatizem – petdeset let po koncu druge svetovne vojne«, na katerem se v imenitnem »Domu slovashkih pisateljev« na slikovitem gradu Budmerice zbere okrog trideset avtorjev, prevajalcev in literarnih zgodovinarjev iz razlichnih drzhav. Na sporedu je okrog shtirinajst referatov, vendar po tehtnosti izstopajo predvsem izvajanja Jana Johanidesa. Ta pomembni sodobni slovashki prozaist skusha zachleniti zakleti problem metafizichnega zla in meni, da je zlo, ki se pojavi v obliki fanatizma, vechna rana, ki silno boli. Slovashki literarni zgodovinar Peter Zajac preseneti s kategorichnim vprashanjem »Kdaj se bo na Slovashkem konchala druga svetovna vojna?«, zato se lahko z Mileno takoj vprashava, kdaj se bo ta po vseh revolucionarnih in kontrarevolucionarnih krvoprelitjih in ob kapitulaciji danashnjih javnih medijev, sodstva in drzhavnih organov tako imenovane pravne drzhave zares konchala tudi v Sloveniji, saj postopoma dobish vtis, da vojna v posebni zamaskirani obliki na Slovenskem she traja. Tudi slepcu lahko postane jasno, da krivice niso popravljene in zhrtve she vedno niso dostojno pokopane. S humanistichnimi intencijami nagovori navzoche avstrijski pesnik Peter Paul Wiplinger, medtem ko Avstrijki Graziella Hlawaty in Margarethe Herzele na zanimiv nachin porochata o lastnih mladostnih izkushnjah s propagando in fanatizmom v Tretjem Rajhu. Zanimivo uchinkuje tudi porochilo v Shvici zhiveche avtorice I. Brezhne o srechanjih in intervjujih s protipoloma danashnje Rusije, fashistoidnim zvodnikom naivnih mnozhic Zhirinovskim in demokratichnim bojevnikom za chlovekove pravice Kovaljevom. Sam nastopim z obshirnim in zelo zapazhenim referatom, o katerem porochajo tudi slovashki chasniki in radio. Med drugim poudarim, da skushajo petdeset let po koncu druge svetovne vojne povsod po svetu analizirati grozljive in nechloveshke razsezhnosti nacistichne drzhave in njene ideologije. Obsojajo takratno dogajanje in ga skushajo razlozhiti novim generacijam, saj se tudi danes ni mogoche postaviti onkraj krivde in greha. Ni mogoche zamolchati niti Hitlerja in niti Auschwitza, da bi s pomochjo pozabljivosti obvladali brutalno resnichnost druge svetovne vojne. Zame, ki sem kot majhen otrok konec vojne she sam dozhivel, tvorijo nemshki zlom in s tem v zvezi nastali zadnji boji v vzhodni Sloveniji mrachno apokalipso, cheprav so ti boji potekali, kot so tedaj menili mnogi Slovenci in vechji del tedanjih Jugoslovanov, v znamenju narodne in druzhbene osvoboditve. Toda kraji teh zadnjih bojev, vojni chas, rezko, nevarno dogajanje, so v mojem spominu povezani s posebno osebno izkushnjo vseprisotne nevarnosti, tudi z izkushnjo unichevanja soljudi. Ogrozhanje lastne integritete in vsesploshna nevarnost se v zgodnjeotroshkih vtisih razrashchata bolj po podzavesti kot zavesti. Za otroka sta povezana z ognjem, bedo, grmenjem in kriki ob bliskovitem vdoru razrushenja nekakshne – chetudi navidezne – idile, v kateri mi je babica brala pravljice in sem se med domachimi ljudmi pochutil na varnem. Pekel Stalinovih orgel pred Sredishchem ob Dravi, ki s svojimi ognjenimi salvami pod vecher temnordeche razparajo nebo, razbiti zheleznishki vozovi, goreche kolodvorsko poslopje, trupla v kleti, mine, praded, ki ga pokopavajo ob spremljavi nemshkih topov na pokopalishchu, ki so ga pravkar osvobodili Rusi skupaj z Bolgari, so podobe teh groznih realnih dozhivetij. Vendar se mi danes, po petdesetih letih, zdi, da prihajajo iz strashnih sanj, da bi se z absurdnimi sredstvi samovolje in nerazsodnosti v podzavest potlacheni nevarni dogodki realno v ogrozheni zavesti she stopnjevali. Hitler in njegovo sovrashtvo do v smislu nacistichne ideologije »drugachnih« in »nizhjih« ljudi se kopichi v neskonchno serijo slabih znamenj in dejanj. Ta se v kalni sedanjosti lahko pravzaprav nadaljujejo povsod po svetu z umori tujcev, pozhigi njihovih hish, s sramotenjem in izkljuchevanjem inozemcev ali drugachnih, tudi drugache mislechih, cheprav je javno moralno ogorchenje zaradi takih dejanj morda vendarle mochnejshe kot kdaj prej. Toda unichujoche sovrashtvo do (domnevno) drugachnih ali drugache mislechih se po letu 1945 nadaljuje v Stalinovem totalitarizmu, tudi v njegovi zlorabi oblasti in pojma socializem. Razraste se tudi v Jugoslaviji oziroma v Sloveniji, o chemer med drugim prichajo razlichni slovenski romani o zlorabi sodstva in oblasti v povojnem chasu, ki so jih tiskali zhe v osemdesetih letih pod vedno bolj paranoidno komunistichno oblastjo. V njih pisatelji med drugim razchlenjujejo drzhavni teror in istochasno pripravljenost zapornikov, da bi se (za dobro »socialistichne stvari«) pustili muchiti, terorizirati in celo ubiti. V nekaterih delih te vrste je natanchno razchlenjeno zatiranje drugache ali kritichno mislechih v zaporih, v vzgojnih ali poboljshevalnih taborishchih, kot je bil na primer Goli otok, ki pa se je za mnoge spremenil v zlohotno taborishche smrti. V zaporu nastane iz chloveka nekaj mehanichnega: normalni vedenjski nachini okrnijo, tudi tedaj, ko je spet na prostosti, nekdanji zapornik ne more vech najti poti v obichajno normalno zhivljenje. Njegov dozhivljajski svet postane velikanski dosmrtni zapor.

Svobodni duh, ki ne sme nikoli popustiti nonkonformistichnemu pritisku, ima posebno tezho prav v kontekstu, v katerem prehajajo oblike oblasti v oblike nasilja. Gre za nekaj osnovnega, kar pa bi rada nasha v frazah in puhli blebetavosti se izgubljajocha postmoderna odpravila s praznimi puhlicami. Individualizirani kritichni duh ni (bil) oblastnishkemu aparatu, partiji, njenim zdaj vech ali manj oportunistichno vladajochim kontinuitetam in diktaturam nikoli po volji. Kritichno pisanje je (celo v demokraciji) zelo hitro nezazheleno. Kmalu ni vech dovoljeno pisati in nastopati s kritichno ozaveshchenostjo, cheprav je to pravica in dolzhnost vsakega suverenega drzhavljana, she posebej pa seveda pisatelja.

Nacionalni socialisti so na primer, podobno kot komunisti, vzeli javno mnenje v zakup in rezhijo. Zlorabili so ustvarjalnost in svobodo duha kot deklo führerjeve volje. Tisti, ki so she smeli pisati, ki niso pobegnili ali niso molchali ali bili zamolchani, ki jih niso pobili ali spravili na varno v koncentracijska taborishcha, so v velikem shtevilu pisali po narochilu in v smislu totalitaristichne ideologije. Seveda so bile tudi izjeme. Toda sploshni vedenjski nachin nacionalnosocialistichnega »intelektualizma« in pisateljevanja je bil znachilni odsev sploshne konformistichne usmerjenosti, ki jo v razlichnih dirigiranih druzhbah srechamo v novih variantah – tudi danes. Tudi na Slovenskem, kjer je totalitarizem v specifichni obliki rodil prav med »humanistichno inteligenco« poseben narodno-humani vedenjski nachin, nagrajen z razlichnimi sinekurami, odlichji in strukturami, v katerih vztrajajo nekateri »humanisti« in cenzorji od vcheraj v kljuchnih polozhajih »nove demokracije« do danes, ko forsirajo, che je le mogoche, tudi v vrstah mlajshe, s preteklostjo direktno neobremenjene generacije, sebi primerne oportunistichne naslednike kontrolirane kulture. Povprechni posameznik je »vodilnim avtoritetam« hvalezhen za to podarjeno naklonjenost in domnevno varnost, zato se izreka za vrednote in cilje vodilne strukture in se vkljuchuje v njene obstojeche norme. Za tak vedenjski nachin je nagrajen in lahko postane uspeshen sestavni del vodilnega kompleksa. Ni chudno, da do duhovne prenove slovenske druzhbe v taki oportunistichni zagatni situaciji ne more priti. Tudi danes, v chasu, ko je honorirana predvsem stopnjevana poraba, zvishana naklada in uspeshna kvota primerne uporabljivosti, preradi pozabljamo, da je za kvalitetno oblikovanje umetnosti in literature potrebno tudi (samo)zhrtvovanje. Posebno vazhno bi zato bilo, da svobodni duh ohrani svojo kritichno funkcijo in jo po mozhnosti she okrepi. Braniti moramo svobodo in resnico duha. To istochasno pomeni braniti svobodo in resnico dolochene manjshine, tudi dolochenega posameznika. Resnice namrech kljub vsemu z represijo, mochjo, nasiljem, manipulacijami, intrigami, obrekovanjem, triki, cenzuro in zamolchavanjem realnih dejstev ni mogoche unichiti. To konchno izprichujejo tudi tiste pogumne zhene in mozhje v razlichnih diktaturah, ki kljub tiranskemu znachaju rezhimov vedno znova povejo kritichno resnico o sistemu, v katerem zhivijo.

Da svobodnega mnenja in svobode duha ni mogoche neskonchno dolgo zatirati ali manipulirati, dokazuje konchno sam zaton »realnega socializma« v obliki oblastnishke enopartijske drzhave, cheprav se ta v spremenjenih, nejasnih in hibridnih oblikah kot farsa samega sebe in vsakrshne chlovechnosti v obliki podaljshane roke rahitichnega bolnika zamaskirano nadaljuje. Vendar moramo poglavitne vzroke za polom za »vso vechnost« koncipiranega sistema iskati predvsem v slabi ekonomiji sistema, kar pa ni bila tipichnost nacionalnega socializma in fashizmov. Ruski pesnik Andrej Voznesenski je morda zadel v jedro samoprevare nekdanje sovjetske oblasti, ko je zapisal: »Vsak napredek je reakcionaren. Ne bomo se pustili podkupiti z mrtvimi igrachkami in mehanichnimi slavchki. Najvazhnejsha je v zhivljenju chlovechnost.«

Petdeset let po koncu druge svetovne svetovne vojne, ki so jo netotalitarne drzhave vodile tudi kot boj za chlovekove pravice, za vech tolerantnosti in za multikulturno, demokratichno in pluralistichno druzhbo oziroma svetovno civilizacijo, moramo pogledati chez ozki okvir vsakodnevne drobne pragmatichne politike oziroma politikanstva. Predvsem moramo preostali chas izkoristiti za ozaveshchanje javnosti, da ne bi bil strashni nauk druge svetovne vojne popolnoma zaman. Skrbeti moramo, da stopi svet v kolichkaj nepohabljenem stanju v novo stoletje in da ne bo prihod novega tisochletja obenem nastop apokaliptichnega konca sveta, ki ga je druga svetovna vojna pred petdesetimi leti zhe pravzaprav na skrajno grozljiv nachin jasno nakazala.

Grad Budmerice - Dom slovashkih pisateljev
(Fotografija Lev Detela)

 

STRPNOST V SODOBNEM SVETU, NEUPORABEN POJEM?

(DUNAJ, SEPTEMBRA 1995) Avstrijski Gallupov inshtitut je nedavno priobchil izide obsezhne ankete o mejah strpnosti v Avstriji, ki jo je izvedel med januarjem in marcem 1995 na pobudo Amerishkega judovskega odbora. Reprezentativno izbranim posameznikom so postavili klasichno »netolerantno« vprashanje: «Koga ne marate imeti za soseda?«

Odgovori so dokaj jasni. Po nepriljubljenosti vodijo med Avstrijci po vrsti te skupine: »Cigani« (45 odstotkov), Srbi (44 odstotkov), Turki (42 odstotkov) in Romuni (35 odstotkov). Zanimivo je, da je judovski sosed po vseh izpadih za chasa nacionalnega socializma in druge svetovne vojne za kar 22 odstotkov Avstrijcev she vedno nezazheleni tujek. 10 odstotkov Avstrijcev tudi ne mara Nemcev.

Strpnost je vsekakor zavezujocha beseda. Danes pa se zdi, da tudi uradno svetovno politiko vse prevechkrat razvezuje v neobveznem leporechnishtvu z zgolj navidezno dobrimi nameni, za katerimi se v resnici skriva goli cinizem – in prerachunani egoizem.

V nestrpnem 20. stoletju z dvema svetovnima vojnama, ki sta krvavo zasekali tudi v avtohtone celice slovenske narodne skupnosti v neposrednem sosedstvu sedanje katastrofe v Bosni in na Balkanu, je vprashanje strpnosti izredno aktualno, cheprav je ponavadi bolj ali manj dekorativni alibi raznih politichnih improvizacij, ki so le malokdaj koristne. V tem smislu tudi Unescov oklic »leta strpnosti 1995« verjetno ne bo mogel veliko spremeniti.

Spominski dnevi ali leta mnozhijo obchutek, da moramo pomen strpnosti shele razpoznavno utrditi v zavesti shirshe javnosti pa tudi politike, kot da na primer krshchansko vodilo o ljubezni do blizhnjega, povezano s prodorno, obvezujocho Jezusovo pridigo na gori, ne bi vsebovalo temeljnih spoznanj o strpnosti, ki zavezujejo vso skupnost.

V nasprotju s takim, zavezujochim pojmovanjem medchloveshke vzajemnosti v ljubezni oziroma strpnosti je danashnja kulturno – politichna uporaba omenjenega pojma v bistvu velikokrat indiferentna, neobvezna, prav tako raztegljiva kot vechno citirana beseda mir. V politichnem zhivljenju jo srechamo pri uzakonjanju varstvenih pravil, ki bi naj zagotavljala pravice manjshin ali posebnih skupnosti.

Strpnost vsekakor temelji na vzajemnosti in reciprochnosti. Ustanovitelj neodvisne Indije Mahatma Gandhi, veliki zagovornik nenasilnega uveljavljanja chlovekovih pravic, je dobro vedel, kaj trdi, ko je izjavil: »Izraz strpnost mi ni vshech, vendar ne najdem nichesar boljshega.«

O strpnosti razlichno mislechih ali verujochih se je zachelo konkretno razpravljati v chasu reformacije in verskih vojn. Zhe leta 1555 so v augsburshkem verskem miru sklenili, da je dovoljeno tako katolishko kot tudi luteransko bogosluzhje. Pravzaprav pa je obveljalo dolochilo »Cuius regio, eius religio« (katerega dezhela, tega vera), ki velikokrat pelje do pokrajinskega verskega diktata posameznih dezhelnih knezov oziroma vladarjev ter preganjanja in izganjanja oziroma emigracije vernikov tistih veroizpovedi, ki se lochijo od vere pokrajinskega vladarja. Tako pojmovanje je v resnici zelo dalech od strpnosti.

Podlago za institucionaliziranje pojma strpnost ponuja razmishljanje francoskih enciklopedistov in mislecev pred revolucijo v letu 1789, med drugim Voltaira, Rousseauja in Diderota. Toda zhe angleshki filozof John Locke, predhodnik novodobne razsvetljenske filozofije, je s »Pismi o strpnosti« iz leta 1689 vplival na angleshko zakonodajo 18. stoletja pa tudi na amerishko izjavo o neodvisnosti ter na idejni svet francoske revolucije. V francoski »Izjavi o chloveshkih in drzhavljanskih pravicah« iz leta 1789 se sicer beseda strpnost ne uporablja, vendar je v ospredju enakopravnost vseh ljudi, cheprav krvava praksa sochasne revolucije govori popolnoma drugachen jezik. Od dobre zhelje po strpnosti (in pozneje morda po spravi) do konkretne uresnichitve take zhelje je velikokrat (pre)dolga pot. Akterji strpnosti, o kateri sicer neprestano govore, kratko malo ne znajo (ali pa tudi nochejo) uresnichevati, saj bi jih zavezala v popolnoma nova, v bistvu manj polashchevalna medchloveshka razmerja. Zato pa se toliko bolj uveljavljajo akterji nasilja.

Z antagonizmi pojma strpnost se tudi danes ukvarjajo shtevilni misleci in pisatelji. Claude Levi – Strauss je na primer preprichan, da se zashchitna pravila posameznikov ali skupin ustavijo na meji posameznega roda, jezikovne skupine ali celo vasi. Veliko »primitivnih« ljudstev imenuje samega sebe in svoj rod »chlovek« (vchasih tudi »dobri«, »popolni«, »odlichni«), kar pomeni, da druga ljudstva, rodovi ali vasi ne spadajo v obchestvo »popolnih ljudi«, temvech so kot tujci »nechisti«.

Tudi znani nemshki pisatelj Hans Magnus Enzensberger pishe v delu »33 zaznamovanj – veliko popotovanje« o skupinskem egoizmu in sovrashtvu do tujcev ali drugachnih kot o antropoloshki stalnici, ki si je razumsko sploh ne moremo razlozhiti, saj je njen nastanek bistveno starejshi od druzhbenih oblik, sredi katerih zhivimo danes. Prastare druzhbe so, da bi ublazhile preveliko napetost v razmerjih do drugega in drugachnega, oblikovale obrede in tabuje drugachnega in drugega. Oblikovale so obrede in tabuje gostoljubnosti. Ti obredi seveda ne odpravljajo »tujstva« drugachnega. Tujec je sicer gost in zato »svet« (torej zavarovan), vendar mu ni dovoljeno, da bi za stalno ostal v od njega drugachni skupnosti.

V bistvu se strpnost she vedno – kljub tisochletni zgodovini – giblje v napetostnih obmochjih med zamejitvami in odprtostjo. Pojem obsega omejitve, ki se jih velikokrat premalo zavedamo. Strpni je namrech vedno preprichan, da je strpnost mogocha le v dolochenem okviru, ki ga sam predpishe tistim, ki jih je pripravljen »trpeti«., »prenashati«. Che je okvir presezhen, sledijo sankcije. Tak vedenjski vzorec je seveda vedno ponizhevalen za manjshino, ki jo je vechina ( ali drugachni mochnejshi) pripravljena prenashati. Vechina za svojo pripravljenost, da manjshino dopushcha, ponavadi terja dolocheno ceno, na primer hvalezhnost in solidarnost z merili, ki jih sama postavi. Tako ni chudno, da so tolerirane manjshine (v Avstriji, Italiji ali drugod) vedno pod pritiski, naj vechini dokazhejo svojo koristnost (ki je za vechino hkrati zmanjshana shkodljivost »pojava«).

K vechji strpnosti oziroma solidarnosti v razlichnosti lahko danes vodi aktualno zavzemanje za vechkulturno svetovno druzhbo sredi shirokih selitvenih tokov, razvejanih politichnih, gospodarskih, vojashkih in kulturnih povezav in prepletov najrazlichnejshih narodov in drzhav v vzajemno celoto iz raznovrstnih razlichnosti.

Razpoke, ki se pojavijo zhe pri samem pojmu strpnost, kazhejo na nujnost, da strpnost zdruzhimo z ustreznim uposhtevanjem in sposhtovanjem chlovekovih pravic.

Dogajanje v Bosni in Hercegovini in drugod po Balkanu je opozorilo na propad temeljnih civilizacijskih pravil v neposredni soseshchini Slovencev. Unescovo oklicanje »leta strpnosti« in istochasna kampanja Evropskega sveta »proti rasizmu, sovrashtvu do tujcev, antisemitizmu in nestrpnosti« s spremljevalnim motom »vsi razlichni, vsi enakopravni« ne bi smelo izginiti brez sledu v pesku sploshnega mednarodnega politichnega cinizma in ignorance. K izboljshanju polozhaja bi lahko vsaj v duhovnem smislu prispevala tudi Slovenija, tik pred pragom tragedije v Bosni in Hercegovini, ko se ne bi vse prevech zapletala v goli kapitalistichno – porabnishki utilitarizem in zhe kar zasebno obrachunavanje med razlichno mislechimi ali delujochimi skupinami, strankami in posamezniki.

Strpnost namrech utemeljuje pravico do drugachnosti, med drugim tudi do drugachnosti v zmoti. Zapleteni dogodki druge svetovne vojne so velikokrat she poglobili zhe dobro stoletje potekajocho diferenciacijo med posameznimi druzhbenimi plastmi in pokrajinami na Slovenskem, obremenili so nas s shtevilnimi ranami in bolechinami, ki prizadevajo vse chlene Slovenije ter Slovence hkrati zavezujejo – prav zaradi ran, ki segajo v skoraj vsako slovensko druzhino – v smislu vechje vzajemnosti in strpnosti.

Novi »slovar slovenskega knjizhnega jezika« posvecha kompleksu »toleranca« 57 drobno tiskanih vrstic, od znamenitega staroavstrijskega »toleranchnega patenta« cesarja Jozhefa II. iz leta 1781 in z opisi strpnosti oziroma tolerantnosti (na primer do nasprotnika). Tudi v leksikografiji izvemo marsikaj, kar bi moralo biti druzhbeno vodilo skupnosti in posameznikov pa tudi zhelezno pravilo vedenjskih vzorcev drzhavnega aparata.

Daljna, she bolj pa blizhnja zgodovina Slovencev nas pouchi, da je med nami velikokrat prevladal stari, nestrpni duh janzenizma oziroma dogmatizma, bistveno nasproten pripravljenosti tolerirati drugache misleche(ga). Merila nestrpnosti so se vrinila na vsa obmochja javnega in zasebnega zhivljenja in zastrupljajo razmerja med ljudmi.

Navaditi bi se morali na dejstvo, naj nam je vshech ali ne, da smo bili Slovenci v chasu druge svetovne vojne velikokrat razdvojeni, ne le v taktichnih potezah, kako ohraniti narodno identiteto, temvech tudi v razmerju do svetovne politike. Izidi druge svetovne vojne z vsemi svetovnimi in krajevnimi demonijami so znani, zachrtane so tudi mednarodne norme, ki vrednotijo potek dogajanja, cheprav tega zaradi navzkrizhne prepletenosti pojavov ni mogoche ovrednotiti le iz enega samega zornega kota. Chas pa bi bil, da bi pol stoletja po teh usodnih dogodkih kljub vsemu znali v imenu novih slovenskih rodov zrasti chez cheri in razpoke vojnih dogodkov z vsemi njihovimi velikokrat tudi za Slovence negativnimi posledicami.

Nekateri prispevki v dnevnem in revijalnem slovenskem tisku ne morejo biti prispevek k spravi in strpnosti, ki bi ju kljub vsem nujnim diferencijacijam v moderni druzhbi zdaj obvezno potrebovali. Apologetska zavezanost pri kar precejshnjem delu slovenske javnosti dogmatichnim in velikokrat inkriminiranim totalitaristichnim rezhimom, pa cheprav si morda niso nadeli etikete »fashistichni«, temvech so se odeli v plashch »humano naprednega«, je zgolj izkrivljeni odsev negativnega, nestrpnega zgodovinskega razvoja, ki ga moramo chim prej presechi.

 

SLOVENSKI SVETOVLJAN

(DUNAJ, MAREC 1990) Vsako leto v marcu prirejajo v dunajskem Künstlerhausu v povezavi s kulturnim uradom avstrijskega glavnega mesta posebno kulturno prireditev »Literatura v marcu«.

Lani sva s Franzem Krahbergerjem v imenu Avstrijskega drushtva literarnih revij in avtorskih zalozhb, ki ga vodiva, v dogovoru s kulturnim uradom mesta Dunaja povabila na predavanja in razgovor o »osamozaveshchanju Slovenije« na primeru literature predstavnike treh Slovenij: dr. Reginalda Vospernika, Majo Haderlap in Petra Kerscheja z avstrijskega Koroshkega, Vladimirja Vremca iz Trsta ter Draga Jancharja in Rudija Sheligo iz Slovenije, medtem ko sem sam v posebnem predavanju predstavil kulturo »vseh treh Slovenij«. Dokumentacija te prireditve izide tudi v knjizhni zbirki nashe dunajske revije za mednarodno literaturo LOG.

Letoshnja »Literatura v marcu« pa je zapisana predvsem dvema tematskima sklopoma, biografski literaturi, oziroma sledovom pisateljskih zhivljenskih zgodb in izkushenj v knjizhevnih delih, ter literaturi za otroke. Poleg znanih avstrijskih pisateljev Barbare Frischmuth, Gustava Ernsta ali Josefa Winklerja nastopijo z literarnimi branji in diskusijskimi posegi tudi gostje iz obeh sedanjih nemshkih drzhav, Stephan Hermlin, Luise Rinser, Dieter Kühn, Dorothee Sölle in drugi.

V okviru predstavitve Drushtva avstrijskih literarnih revij in avtorskih zalozhb, ki mu ta chas predsedujem, v nedeljo, 18. marca, pred polno zasedeno veliko dvorano Künstlerhausa na analitichen nachin razchlenim svetovljanski doprinos trzhashkega Slovenca Vladimirja Bartola k slovenski in tudi mednarodni literaturi. Predvsem se zaustavim pri Bartolovem kljuchnem delu »Alamut«, ki ni le velika parabola o problemu zlorabe oblasti v posebne politichne namene, temvech metafora o cinichnem izrabljanju chloveka v svetu brez ljubezni in tolerance. Na primeru mohamedanske verske sekte iz 11. stoletja je slovenski pisatelj iz Trsta napisal delo, ki je she vedno aktualno. Opozorim na dva novejsha simpozija o Bartolu, ki sta potekala v Trstu in v Ljubljani, in omenim uspeshnost prevedenega dela »Alamut« na francoskem in shpanskem jezikovnem podrochju ter cheshko in srbohrvashko verzijo dela, ki sta nastali kmalu po drugi svetovni vojni. Ob koncu Bartolov roman »Alamut« she soochim z deli srbohrvashkih avtorjev Iva Andriæa in Meshe Selimoviæa ter ga povezhem kot zgodovinsko parabolo o Iranu in mohamedanskem fundamentalizmu tudi z usodo »Satanskih stihov« Salmana Rushdieja.

 

PROTIRACHUNALNIKARJEVA JEZNA ROKA

(DUNAJ, MAJ 1996) V utopichnem kriminalnem romanu »Boga jezna roka« (Gottes zornige Hand), ki ga je napisal nedavno v Nemchiji umrli slovenski rojak in avtor okoli 20 romanov v nemshkem jeziku Igor Shentjurc, postane münchenski univerzitetni profesor Arnold May morilec. Zaradi politichne, druzhbene, ekoloshke, predvsem pa tudi moralne krize sodobnega sveta popolnoma obupa. V romanu, ki je izshel leta 1983 pri münchenski zalozhbi Meyster, je opisano, kako skusha z »znanstveno metodo«, kot jo ponuja tudi sodobna genetika, iznichiti nichvredno chloveshtvo.

Deli romana se berejo kot etichno obarvana esejistichna razchlemba druzhbenih nedovrshenosti 20. stoletja. Kriminalni zaris dovolj napete zgodbe o patoloshkem junaku poglobi pisatelj s filozofskim in meditativnim diapazonom. Poleg tega poskrbi za shtevilne vznemirljive miselne zasuke, ki skozi negativno zgodbo rastejo v humanistichno kritiko negativnega civilizacijskega stanja.

Ted Kaczynski, ki je doshtudiral na harvardski univerzi, bi bil lahko blazni protagonist, ki je ushel v resnichno zhivljenje iz Shentjurcheve utopichne knjige, le da so njegovi motivi drugachni od tistih, ki iz na videz malomeshchanskega nemshkega univerzitetnega profesorja Arnolda Maya naredijo patoloshkega mashchevalca. May obupa zaradi nezadostnosti chloveshtva, ki »je sicer premagalo tezhnost in zachelo osvajati vesolje, a ostalo v svoji ozki naravi ujeto v nasilne vedenjske nachine, iz katerih se ne zna osvoboditi.« Zato ga je treba unichiti s primernimi sredstvi, kot jih ponuja sodobna znanost. Profesor May razglablja o razlichnih mozhnostih, s katerimi bo izvedel svojo nalogo. Ukvarja se z mislijo, da bi iznashel »superbombo« in razkrije nachrt njenih posebnosti. Kmalu najde she boljsho metodo. Z »virusi omega« in podobnimi pripomochki bo dosegel velikansko epidemijo zastrupitev.

Pravzaprav bi bil Ted Kaczynski, ki so ga pred kratkim aretirali v Zdruzhenih drzhavah Amerike, lahko za model tudi Wallaceju in podobnim oblikovalcem fantastichnih kriminalnih romanov. Vendar so, kot kazhe, bombe in mashchevalne vizije Kaczynskega dejanska resnichnost, ki je v matematiku zorela zhe v chasu njegove intenzivne, a kratke univerzitetne kariere. Profesor May je razocharan nad napadalnostjo chloveshke civilizacije kot take, Ted Kaczynski pa predvsem zaradi tehnoloshkega razvoja, ki da pogubno deluje na chloveka in druzhbo. Toda medtem ko je avstrijski biolog in Nobelov nagrajenec profesor Konrad Lorenz svaril pred narashchajochim unichevanjem okolja z moralnimi pozivi in menil, da bo sledila delna katastrofa (ki nas bo pouchila, kako moramo zhiveti, che se ne bomo prej izuchili), je Ted Kaczynski zlochinsko nastopil kar z nasiljem in bombami.

Zdaj je amerishka FBI tega zanemarjenega, pushchavsko v kochi brez elektrike zhivechega posebnezha, identificirala kot domnevnega storilca in ga v Lincolnu v zvezni drzhavi Montana tudi aretirala.

Vse govori za to, da so prijeli serijskega storilca, ki je deloval pod psevdonimom »FC«. Svoje zhrtve je izbiral predvsem po razlichnih univerzah. Podobno kot shvicarski dramatik Dürrenmatt, ki je z bolecho ironijo nakazal v drami »Fiziki« pomankljivosti, zablode in patologijo sodobne znanosti, je Theodore John Kaczynski, kot se glasi njegovo polno uradno ime, obtozhil univerzitetno znanost za domnevni razkroj sodobne druzhbe. To lahko razberemo iz posebnega manifesta, katerega objavo je z grozhnjami izsilil v najpomembnejshih amerishkih chasnikih »New York Times« in »Washington Post«.. Dva bombna napada, ki sta terjala smrtne zhrtve, sta bila dokaz za resnost njegovih grozhenj.

FBI dolzhi Kaczynskega za teroristichna dejanja, ki se raztezajo skozi 18 let, vendar mu bo moral zlochine dokazati, ker jih obtozhenec taji. Izdal in ovadil ga je njegov brat David Kaczynski, ker je odkril v izrazu »Unabomber´s Manifesto« samo zanj znachilni zhargon nekdanjega matematika. In res je policija v samotni kochi nashla izvirni tipkopis chudashkega teroristichnega »manifesta«, ki obsega 35.000 besed, pa tudi pisalni stroj, na katerega ga je storilec natipkal.

Toda ali je Kaczynski tudi izdelovalec bomb in napadalec, ki je dve desetletji teroriziral amerishko javnost?

Amerishka policija in javnost sta vsekakor soocheni s storilcem posebne vrste. Nenormalnemu, a posebno inteligentnemu in izobrazhenemu posebnezhu, ki meni, da bodo nove tehnologije povzrochile izgubo chlovekovega dostojanstva, bo morala vse zlochine, ki jih domnevni storilec taji, dokazati. Primer mochno odmeva v javnosti, saj opozarja na sonchne pa tudi senchne strani rachunalnishtva, ki nima vedno le prijateljev, niti med urejenimi, normalnimi obchani ne.

Za kakshne zlochine gre? Zhe leta 1978 je eksplodirala bomba v svezhnju, ki je bil namenjen nekemu profesorju na Tehnoloshkem inshtitutu na univerzi Northwestern v zvezni drzhavi Illinois. Leta 1981 so odkrili bombo v svezhnju, namenjenemu znanstvenikom univerze v Salt Lake Cityju in jo she pravochasno odstranili. Maja 1982 je pregledovala poshto za profesorja rachunalnishke znanosti Pata Fischerja na univerzi Vanderbilt v Nashvillu v drzhavi Tennessee njegova tajnica. Pri tem jo je tezhko ranila pisemska bomba, ki je pri odpiranju eksplodirala. Mesec za tem se skrivnostni napadalec prvich pojavi v Kaliforniji. Na univerzi v Berkeleyu pisemska bomba poshkoduje profesorja inzhenirskih znanosti Diogenesa Angelakosa. 1985 eksplodira she ena bomba na istem naslovu in poshkoduje nekega laboranta. Isto leto bomba poshkoduje asistenta profesorja psihologije na univerzi v Michiganu, decembra 1985 pa nova pisemska bomba ubije lastnika neke trgovine z rachunalniki v Sacramentu v Kaliforniji. Nato sledi nekajletni premor, ki se tragichno koncha z dvema hkratnima napadoma na kalifornijskega genetika Charlesa Epsteina in profesorja za rachunalnishke znanosti na univerzi Yale Davida Gelernterja.

Zanimivo je, da se vsi kraji napadov ujemajo z zhivljenskimi postajami protirachunalnishkega fanatika Kaczynskega. Yale se nahaja razmeroma blizu univerze v Harvardu, kjer je ta nenavadni talent shtudiral matematiko. Na univerzi v Michiganu je Kaczynski z odliko doktoriral. She isto leto je postal asistentski profesor na elitni univerzi v Berkeleyu. Toda zhe dve leti pozneje je sluzhbo odpovedal in se razocharan umaknil v samoto Montane. Prebivalci nanj niso bili pozorni. Veljal je za plahega, samotarskega chloveka, ki pa ni bil neprijazen v obchevanju z ljudmi. V svoji kochi je zhivel zelo skromno in preprosto, prezhivljal pa se je s prilozhnostnim delom.

V svojem »manifestu« Kaczynski opozarja na pogubne razsezhnosti rachunalnishkega obdobja. Svari pred pospeshenim razvijanjem umetne rachunalnishke inteligence. Meni, da bo nova tehnologija ustvarila popolnoma spremenjene negativne socialne in psihofizichne vedenjske nachine. Preprechila bo naravno selekcijo in v danashnjem industrijskem obdobju povzrochila postopoma razrashchajocho se izgubo chloveshkega dostojanstva.

Bomba, ki je leta 1993 eksplodirala v pisarni profesorja Davida Gelernterja na univerzi Yale v New Havenu, Connecticut, ni bila sama sebi namen, temvech kazhe posebna znamenja. Omenjeni profesor je bil znan strokovnjak za umetno inteligenco in avtor uspeshnice »Potovanje skozi svet rachunalnishke tehnologije v blizhnji prihodnosti«. V knjigi »Umetne resnichnosti« (Mirror Worlds), ki je izshla leta 1991 pri zalozhbi Oxford University Press, prikazuje druzhbo, v kateri bodo rachunalnishki programi bistveno spremenili druzhbene zhivljenske nachine in mochno vplivali na zdravstvo in na izobrazhevanje. Gelernter je bil preprichan, da bodo »umetne resnichnosti« pomagale izboljshati dejansko resnichnost. Pri svojem odlochnem zavzemanju za druzhbeno in duhovno prenovo s pomochjo rachunalnishtva se celo navezuje na klasichna humanistichna izhodishcha. Toda prav to dejstvo je verjetno na poseben nachin razkachilo protirachunalnishkega zagovornika naravnega zhivljenskega nachina Teda Kaczynskega. Gelernter je napad prezhivel z zdrobljeno desno roko in mnozhico drobcev, ki so mu jih morali pobrati iz telesa. Amerishka obchila so ga oznachila za muchenika rachunalnishkega obdobja.

 

VRNITEV NASILJA IN PROBLEM PRAVIH VREDNOT

(DUNAJ, JULIJA 1996) Agresivnost postaja posebno znachilna vedenjska oblika danashnjega chasa. Dunajski inshtitut Ludwiga Boltzmanna je nedavno izvedel v avstrijskem glavnem mestu javnomnensko raziskavo o agresivnosti. Osemdeset odstotkov od tisoch izbranih oseb je preprichanih, da je agresivnost v javnosti v zadnjih letih obchutno narasla. Vechina anketiranih se pochuti kot zhrtev sploshnega negativnega stanja – in ne kot storilec in povzrochitelj.

Kje so vzroki za narashchanje nasilja in agresije v svetu? Kar 67 odstotkov vprashanih dolzhi kot vzrok za negativno stanje slabe in shkodljive programe na televiziji in v drugih javnih obchilih, kjer da sta brutalnost in nasilje glavna razpoznavna znaka tako imenovane sploshne privlachnosti, ki pritegne posebno veliko shtevilo zainteresiranih. Na drugem mestu dolzhi kar 66 odstotkov chedalje tezhje, nesocialne razmere v poklicnem zhivljenju s povechanim stresom in z ostro konkurenco. Pomanjkanje jasnih in zavezujochih vrednot ima 26 odstotkov za temeljni vzrok sedanjega tezhkega stanja, 21 odstotkov pa meni, da v sodobni druzhbi posameznik uzhiva prevech svobode in prostega chasa, kar ga she posebej usmerja na negativna pota. Samo trije odstotki vprashanih ne vedo, zakaj se agresivnost polashcha vseh udov in sestavnih delov druzhbe.

Take ankete seveda niso obvezujoche. So pa zrcalna slika dolochenega polozhaja, tudi izraz strahu, bojazni in nelagodnosti, ki se pojavlja med prebivalstvom.

Vsekakor je agresivnost eno od najznachilnejshih znamenj chasa. Predvsem narashcha nerazpolozhenje proti socialno shibkejshim chlenom druzhbe, proti starejshim in tujcem, she zlasti pa proti otrokom. Na zunaj urejen dunajski zakonski par je dolga leta muchil posvojeno deklico. She kot odrashchajoche dekle je morala pozimi spati v krsti podobnem zaboju na vrtu pred hisho. Pred kratkim smo v avstrijskih chasopisih prebrali vznemirljivo novico, da so na neki podezhelski veselici pred shotorom, v katerem so ob vrchkih sedeli veseli gostje, podivjani mladostniki z okovanimi shkornji poteptali sedemnajstletnega fanta do smrti.

Otroshke bande terorizirajo vrstnike, ki jim niso vshech, matere vrzhejo novorojenchka v smetnjak, ochetje spolno zlorabljajo svoje mladoletne hchere, vsaka peta zhena dozhivlja fizichno nasilje svojega mozha, ki ji je morda pred tem obljubljal gradove v oblakih. Nasilje se, povezano tudi z uzhivanjem mamil, chedalje bolj vtihotaplja v shole pa tudi druge javne ustanove.

Porochila v chasopisih, ki govore o podkupovanju in nasilju v javnosti, o teroristichnih pojavih v svetu in o vojnih grozodejstvih, niso spodbudna za pomiritev zhivcev. Subjektivni obchutek povprechnega drzhavljana je nedvoumno jasen: Z druzhbo in z medchloveshkimi stiki je nekaj mochno narobe. Obchutek nelagodnosti pa povzrochajo tudi tako imenovane mehke« oblike nasilja: prepiri in intrige na delovnem mestu, shikane predpostavljenih, razlichne oblike obrekovanja in zafrkavanja drugache mislechega ali mentalno morda drugachnega chloveka, krivichno vrednotenje pobud ali dela, nerganje brez pravega vzroka, obchutek, da si nezazhelen gost, ki se zdaj zhe razmeroma pogosto pojavlja celo na dopustu oziroma pochitnicah.

Podoba je, da po obdobju precejshnje liberalizacije in demokratizacije na shtevilnih podrochjih zahodnega sveta vdirajo v vsakdan spet bolj »trdi« vedenjski nachini. To ne obeta nich dobrega.

Obchutki tesnobnega nerazpolozhenja se stopnjujejo zaradi rastoche krize na delovnem trgu. Pod pritiskom cenene delovne sile in nizhjih producijskih stroshkov v Vzhodni Evropi in Aziji se rushi trdnost zahodnega gospodarstva. Tudi v Avstriji, she posebej pa v Nemchiji, je chedalje vech ljudi na borzi dela, stechaji podjetij so vsakodnevni dogodek prav tako kot odpusti delavcev, povechuje se brezposelnost...

V svetu dela prevladuje ta trenutek neizprosen boj za delovna mesta, povezan s stalno skrbjo, kaj se bo zgodilo v blizhnji ali ne prevech oddaljeni prihodnosti.

Opazovalca se polashcha obchutek, da smo sredi vznemirljivega, nerazchishchenega razvoja, ki ponuja ogromno mozhnosti za najrazlichnejshe oblike nasilja, s katerimi druzhba in njeni posamezniki skushajo (od)reagirati, razbremeniti nelagodje, ki se je zarezalo v doslej veljavni konsenz humanistichnih vrednot in solidarnih medchlovceshkih stikov z odklanjanjem vsakrshnih vrst nasilja.

Ali shola in vzgoja ne znata vech ustaviti potencialov nasilnega nerazpolozhenja, ki ochitno prezhi za tanko plastjo nashih civiliziranih vedenjskih nachinov in samo chaka na prvo prilozhnost, da bi lahko prishlo do pravega, uchinkovitega izbruha?

Raziskave v vseh evropskih drzhavah kazhejo podobno podobo javnega razpolozhenja. Poleg skrbi za delovno mesto je zhelja po varnosti, povezana s strahom zaradi narashchanja kriminalnih dejanj, nasilja in unichevanja javnih in zasebnih dobrin, glavni problem, ki pesti shirshe mnozhice.

Dunajska strokovnjakinja za socialno etiko in etiko dela Ingeborg Gabriel opozarja na nadaljnje narashchanje politichne in druzhbene krize, che ne bomo znali uveljaviti pravega, novemu polozhaju ustreznega koordinatnega sistema etichnih vrednot. Pravilnih oblik etichnega vedenja se morajo ljudje prav tako priuchiti kot drugih sposobnosti in veshchin. Tudi tirolski pedagoshki strokovnjak Bernhard Rathmayr, ki je pri zalozhbi Quelle und Meyer izdal zelo koristno knjigo »Povratek nasilja« (Die Rückkehr der Gewalt) opozarja na podcenjevanje tega vznemirljivega pojava.

Zato se moramo spet nauchiti mekaterih poglavitnih chloveshkih kreposti, potrpljenja, solidarnosti tudi z drugimi in drugachnimi, ljubezni do blizhnjega. Namesto nasilja moramo znati uporabiti pojasnjevalno besedo. Iskati moramo stik z nasprotnikom, najti moramo poti, ki pripeljejo do dialoga z razchishchevanjem mnenj – s pomochjo besed, na podlagi dogovorov in pogovorov! In ne ob govorici pushk in bajonetov, ko so s provociranjem vojne v dezhelah nekdanje Jugoslavije, predvsem pa v Bosni in Hercegovini, po vseh resnih aktualnih analizah skushali predvsem nekdanji komunistichni, predvsem srbski hegemonistichni funkcionarji, ohraniti in ubraniti svojo oblast za vsako ceno na vsem nekdanjem jugoslovanskem prostoru.

Ob vsem tem se sprozhi vprashanje o globljih vzrokih krize, ki rojeva najrazlichnejshe oblike nelagodja in nasilja. Ali she poznamo tiste vrednote, s katerimi skusha chloveshka skupnost blazhiti ali odpravljati negativne lastnosti chloveshkega znachaja, zavirati zlo, ki se zna zakoreniniti v chloveshki naravi in v medchloveshkih stikih? Kaj so sploh te vrednote? So to vrednosti ? Toda kakshne? Gotovo niso enakovredne s cenami in denarjem, cheprav ob krizah tudi tega vedno znova razvrednotijo. Ali poznamo kako duhovno presezhno vrednost, ki ni enaka oziroma ni identichna z nekakshno gospodarsko – denarno vechvrednostjo ali z davki na presezhno vrednost? Drugachne ljudi zna totalitarna druzhba vedno znova razvrednotiti, zato narashcha ob nasilju tudi ljudski obup, povezan s shtevilnimi, zaradi zapostavljanja vedno bolj rastochimi manjvrednostnimi kompleksi.

Resnichne vrednote imajo zelo malo zveze s cenami in denarjem. Toda tudi vrednost dolochenega blaga ali pojava ni identichna le z denarno vrednostjo. Ali je zlato v resnici vech vredno kot zrak? Je shampanjec vech vreden kot voda? Da so nepotrebne, luksuzne dobrine vech vredne od zhivljensko nujnih snovi, je navadna iluzija. Vsekakor je njihova cena le zaradi chloveshke nechimernosti mnogo vishja od zhivljensko nujnih dobrin, kot sta voda in zrak. Slovenski avtor Lojze Kovachich oznachuje nepotrebne luksuzne stvari za grozljivo »prazno sharo«. Saj zlato in shampanjec ne bosta reshila zhivljenja na zemlji. To lahko stori le skrb za zdravo ohranitev temeljnih, zhivljensko nujnih dobrin, kot sta voda in zrak.

Morda ne bi bilo tako neumno, ko bi se za trenutek ustavili in vprashali, ali so kake vrednote, ki jih je vredno izkopati iz pozabe, ker so v bistvu nujni temelji za chloveka vredno zhivljenje in porok za nashe dejansko prezhivetje. K tem nujnim, obveznim, v resnici tudi smiselnim in chloveka potrjujochim vrednotam prishteva moj starejshi cheshko – judovski pisateljski kolega Frantishek Kafka, pranechak znamenitega nemshkega prashkega judovskega pisatelja Franza Kafke in predstojnik prashke judovske verske skupnosti, kot mi je pred kratkim razodel v vznemirljivem pogovoru na srechanju v Brezah na Koroshkem, »tudi po grozi taborishcha smrti v Auschwitzu deset bozhjih zapovedi in Jezusovo pridigo na gori o ljubezni in usmiljenju« . To naj bo alfa in omega temeljnih vrednot, ki naj bi nas spremljale vse zhivljenje, tako rekoch od zibelke do groba.

Toda dandanes se zdi, da se glavna vrednota sicer napishe s tremi chrkami, vendar zveni drugache kot nekoch. Ta vrednota ni Bog, temvech Jaz. Ciniki bodo rekli, da je to pach »pravrednota«, ki je (samo)lastna chloveshkemu egoizmu polashchanja in manipuliranja. S polashchanjem so neposredno povezane znachilne »vrednote«, kot jih naglasha moderna porabnishko – industrijska druzhba. Zrcalijo jih tudi mnogi televizijski programi. V ospredju polashchanja stojijo oblastizheljnost, uzhitek in denar. V mnogih televizijskih oddajah poudarjajo »vrednote«, ki so v resnici zgolj denarna vrednost, povezana s kapitalom in uzhivanjem.

Vsekakor se bo druzhba morala vrniti k stabilnemu sistemu etichno utemeljenih vrednot, ki so zunaj oziroma onkraj materialnega standarda. Ta ne more biti vse in ne more biti prihodnost chloveshke druzhbe. Nekdanji dominikanski pater Matthew Fox je v Zdruzhenih drzhavah Amerike objavil knjigo »Revolucija dela«, ki je zdaj izshla tudi v nemshkem prevodu pri zalozhbi Kösel. Glavna teza te koristne publikacije temelji na spoznanju, da v prihodnosti ni vech mogoche zagotoviti vsem ljudem dela v smislu kapitalistichne socialne drzhave ali pa dirigirane socialistichne druzhbe. Pot vodi v popolnoma drugo, novo smer: h kreativnemu »nepridobitnishkemu« delu. Tako imenovano pridobitnishko delo bo namrech postalo redko in bo vedno bolj dostopno le specializiranim posameznikom. Vendar bodo morali politiki presezhno vrednost tega pridobitnishkega dela kljub temu pravilno razdeliti na vse sloje prebivalstva oziroma v vse plasti.

Delo se bo pojavilo kot nova in drugachna vrednota na svobodni podlagi. Naraslo bo pozitivno ovrednotenje do zdaj popolnoma zanemarjenih storitev. Za mnoge bo postal zanimiv model socialnega in umetnishkega dela, telesne kreativnosti, shporta, duhovno delo in chloveka vredne vizije, kar je nekoch veljalo pri mnogih za ukvarjanje »chudakov«, bo sodilo med osrednje oblike chloveshkega prizadevanja v druzhbi, ki bo spet odkrila vrednote zunaj zacharanega kroga ujetosti v materializem in nasilje.

Samo nova utopija ali iluzija? Ali pa tudi nova mozhnost za naprej? Vsekakor je sodobnemu chloveku potrebna nova zavest o vrednotah, ki so etichno smiselne. Boj za etichno ozaveshchenega posameznika v etichno osmishljeni druzhbeni skupnosti, kot ga je bojeval dolga desetletja skozi razne vzpone in padce tudi slovenski pesnik in mislec Edvard Kocbek, v resnici ne more biti zaman, temvech je pravi kazhipot v chloveka vredno prihodnost.

 

KNJIGA ZHIVLJENJA V ZHIVLJENJU, IZPOSOJEVALNICI KNJIG

(DUNAJ, 5. FEBRUAR 2001) Kot pisatelj bi moral vedeti, da je svet podoben izposojevalnici knjig. Je kot chudna knjizhnica brez konca in kraja, brez dna in brez strehe. Ki kaotichno raste v nerazpoznavno »neskonchnost« kot kak babilonski stolp. Pisatelj se v zato v tej izposojevalnici zhivljenjna izgubi v blodnjaku knjig. Nich (mu) ne preostane. Nachrtovalci boljshe bodochnosti po kratkem razmisleku brez pomisleka poshljejo njegovo knjigo v zobe papirnishkega stroja, ki raztrga chrke in papir. Tudi na stari stroj v naslednji generaciji pozabijo. Na smetishchu ga prekrije rja in pochasi razje. Preteklost je kot zob chasa. Kruti zob, ki nikomur ne prizanese. Zato se v njej izgubi vse, tudi rja. Preteklost ni nikomur nichesar dolzhna. Tudi meni ne.

 

CHAR VELIKEGA MESTA OB VLTAVI

(PRAGA, POLETI 1993) Po ozkih, skrivnostnih ulicah starega dela mesta se premika mnozhica turistov iz najrazlichnejshih drzhav. Na Karlovem mostu chez Vltavo se tere mladina z vseh koncev sveta. Slikarji ponujajo svoje dobre in slabe izdelke, cestni muzikantje za neznaten novchich ali pa kar zastonj zapojejo »shopek« opernih arij ali pa priredijo koncert pop glasbe. Vsakomur svoje. Che sploh hoche poslushati.

Poleg cerkve sv. Nikolaja husitskih cheshkih bratov se je v vechji mestni hishi rodil sloviti Franz Kafka. Spominska ploshcha in spominsko razstavishche opozarjata na tega, v Pragi pa tudi drugod v nekdanjih komunistichnih drzhavah, dolgo chasa zapostavljenega avtorja chlovekove sodobne odtujenosti od dobrega, lepega in resnichnega. Skoraj v neposredni blizhini Kafkove, v novejshem chasu zhal spremenjene rojstne hishe, se je she v 19. stoletju raztezala judovska chetrt, zloglasni in skrivnostni prashki geto. Svojemu prijatelju Gustavu Janouchu je Kafka o tem svojem mrachnem izvoru dejal tudi to: « V nas she vedno zhivijo temni koti, skrivnostni hodniki, slepa okna, umazana dvorishcha, buchne beznice in zakotna gostishcha. Zdaj hodimo po shirokih cestah na novo zgrajenega mesta. Toda nashi koraki in nashi pogledi so negotovi. V notranjosti she vedno trepetamo kot nekoch na starih ulicah revshchine. Nashe srce ne ve za zdaj uresnicheno prenovo. Staro nezdravo judovsko mesto je v nas mnogo bolj resnichno kot higienichno novo mesto okrog nas.«

Popotnik, ki ga kot mene zanese v skrivnostnem hebrejskem letu 5753 v tako imenovano Staronovo sinagogo, dozhivi nenavaden char izrednega zgodnjegotskega svetishcha iz 13. stoletja, ki je kljub stoletnemu preganjanju Judov she vedno dobro ohranjeno. Kljub veliki mnozhini obiskovalcev se ti zazdi, da te bo shamez, kar je hebrejski izraz za sluzhabnika v svetishchu, v skladu z vedno veljavnimi zakoni gostoljubja kot tujega gosta popeljal na prednji prostor v sredishchu molilnice. Tam se bosh skupaj z drugimi chastitljivimi mozhmi zatopil v pobozhno molitev, saj je znano, da je Staronova sinagoga poseben kraj neverjetnih prikazovanj in izpolnjevanj nenavadnih stoletnih hrepenenj. V somraku starodavne molilnice se bo pojavila velika postava nenavadnega rabija Jehuda Leva ben Bezabela. Zato takoj zatem z napetostjo v srcu obishchem starodavni grob tega nenavadnega charovnishkega starca, ki je umrl leta 1609 in je pokopan na blizhnjem zgodovinsko pomembnem judovskem pokopalishchu. Njegov nagrobnik she stoji. Skupaj s pobozhnimi obiskovalci iz vseh dezhel sveta polozhim po judovski navadi kamen v spomin in v priproshnjo velikega duhovnega uchitelja.

Jehuda Lev velja za izumitelja umetnega chloveka. Baje ga je izdelal iz gline in napolnil z nenavadnim, a groznim zhivljenskim utripom, ki nas lahko pogubi. Vemo, da so ranocelniki, charodeji, vrachi, umetniki in filozofi ob koncu srednjega veka in na zachetku novega chasa po odkritju obeh Amerik vedno znova sanjali o umetnem chloveku, o homunculusu. Znani zdravnik Paracelsus, umrl je leta 1541 v Salzburgu, je v eni svojih razprav trdno preprichan, da nastanek chloveka zunaj zhenskega telesa in naravne matere v smislu vishjih zakonov umetnosti in skrivnostnih razsezhnosti narave ni nemogoch. Chlovek lahko nastane tako rekoch iz steklenice, iz retorte, vendar bo precej manjshi kot obichajni naravni chlovek. Zaradi tega ga lahko zmanjshevalno poimenujemo homunculus.

Ideje o umetnem chloveku so bile v chasu Jehuda Leva in takratnega cesarja Rudolfa II. Habsburshkega tudi v Pragi kot tedanjem politichnem, kulturnem in filozofsko - znanstvenem sredishchu Evrope in njenega Rimskega cesarstva tako rekoch v zraku. Skurilni monarh si je na prashkem gradu Hradchany omislil nenavadno, bizarno zbirko maniristichne umetnosti. V znamenju »Marsa« je raslo cesarjevo zanimanje za ogenj, rdeche zhelezo, zhveplo, magnet, osat, koprive, svojevrstne kisline, volka, kacho. Rudolf II. Je ljubil umetno in umetelno. Golem, iz gline skonstruirani chlovek – robot Jehuda Leva, mu ni mogel biti tuj.

Nekateri obiskovalci starega prashkega judovskega pokopalishcha so preprichani, da rabi Lev she vedno skrbi za chudezhe in nesrechnim ali obupanim izpolni pobozhne zhelje. Na njegov nagrobnik zato polagajo svaljke papirja, na katerih so vedno znova zapisane najbolj neverjetne zhelje. Kdo ve, morda jih bo neverjetni ochak iz 16. in 17. stoletja izpolnil tudi tebi in meni.

Habsburshki cesar Rudolf II., ki je umrl leta 1612, je bil velik ljubitelj umetnosti. Njegova zbirka na prashkem gradu je obsegala vech tisoch slik, skulptur in drugih umetnishkih izdelkov. Toda monarh se je kot manirist zanimal tudi za najrazlichnejshe zanimivosti. S tem v zvezi je podpiral alkimiste, astrologe, matematike in fizike. Na prashkem dvoru sta delovala Tycho de Brahe in Johannes Kepler. Svojevrstni cesar je svoj grad preoblikoval v prvo resnichno galerijo, v kateri si se lahko na poglobljen nachin seznanil z aktualnim stanjem v umetnosti. Po cesarjevi smrti so se zachele vojne in nemiri. Zbirka je dozhivela posebno usodo. Precejshen del umetnin je zashel v druge roke in kraje. Vendar je v zakladnici stolnice sv. Vida, v grajski galeriji, v Narodnem muzeju in v muzeju mesta Prage na ogled she vedno veliko enkratnih umetnin.

Ko proti vecheru krozhim po ulicah in ulichicah cheshkega glavnega mesta, zachutim, kako je posebna mestna geografija prav v literaturi dozhivela svojo potrditev. Posebnosti velikega mesta ob Vltavi, plodno meshanje razlichnih kultur, cheshke, nemshke, judovske, v narochju kritichnih tokov chasa, so bile vedno znova spodbudne tudi za shirshi svet. Tako so literarno geografijo Prage dodobra zakolichile »Malostranske povesti« cheshkega klasika Jana Nerude iz leta 1878. V njih je realistichni avtor razkril sredi stoletnih prisil in germanizacije zakrito cheshko dusho mesta, ki je obchutljiva za krivice, a vendar mehka in prizanesljiva, tudi tragikomichna, kot celotno chloveshko gledalishche, vendar ga ne smemo vzeti preresno, da nam ne bi za vedno vzelo besede. Toda zanimivo je, da Nerudino tradicijo porochanja o malih ljudeh vse do danes nadaljuje vrsta prashkih pisateljev. Zdaj, ko je odpadel sovjetsko-ruski pritisk in so se Chehi zacheli osvobojevati iz ozkih korzetov svoje satelitske poslushnosti velikemu slovanskemu bratu, postaja ta tradicija viden znak njihovega narodnega chustvovanja. Tudi takega, v katerem je Jaroslav Hashek svoja literarna sporochila o malih ljudeh mesta uokviril v pandemonij prve svetovne vojne in ob liku dobrega vojaka Shvejka ustvaril ironichno kritiko militarizma, ki ne prizanasha zhivljenju navadnih ljudi. Karel Chapek se je podal celo k posebnemu zhanru in v seriji detektivskih zgodb priblizhal Prago bralcem na nov, atmosfersko plastichen nachin.

Vsekakor takoj zachutish, da je Praga mesto z vech obrazi. O njenih znachilnostih ne porochajo le cheshki ali tu rojeni judovski pisatelji, temvech vechje shtevilo avtorjev v nemshkem jeziku. Ti so pred nacistichno zlorabo nemshtva izoblikovali posebno vrsto literature, v kateri lahko zasledimo prebliske ogrozhenosti in strahu, porojene iz rastochih nacionalizmov, prisil tehnichno – industrijskega chasa in njegovih megalomanskih kompleksov, militarizma, razkroja humanosti in tolerance, usihanja zaupanja v »drugachnega« chloveka.

Morda je tudi »Golem«, ta znachilni roman kataklizme iz Prage in njenega geta izpod peresa nemshko pishochega in v Pragi dalj chasa zhivechega Gustava Meyrinka (1868 – 1932), zamolkla napoved grozot 20. stoletja, svetovnih vojn, rastoche nestrpnosti do »drugachnega« in »tujega« v blizhajochem se chasu vzpona totalitaristichnega fashizma in komunizma.

Vse te nevarnosti je v svojih kljuchnih romanih, v »Gradu«, »Procesu« ali »Ameriki«, predvidel tudi Franz Kafka. Strahove chlovekove odtujenosti od svojega praizvora ter lastno izvrzhenost v od idealistichne utopije drugachno zhivljensko resnichnost, je razgrnil v svetovno pomembni literaturi.

V judovski restavraciji pri srednjeveshkem zhidovskem rotovzhu in pri znameniti Staronovi sinagogi so to poletje blazno poskochile cene. Znanec mi pripoveduje, da je tu she pred nekaj leti, v sivem realnem socializmu, gospodoval bozhji mir. Zelo vljudno so ti postregli. Za dobro kosilo si plachal 10 kron. Zdaj je restavracija nabita s turisti, predvsem amerishkimi Judi, ki za obed plachujejo po 400 kron.

Chas sicer drvi naprej, toda na Kafkovem grobu se je ochitno ustavil. Pokopan je na novem judovskem pokopalishchu v tretjem prashkem mestnem okraju. Pokopalishche, ki je danes v celoti zashchiteno kot kulturni spomenik, obstaja od leta 1881. Na njem je veliko klasicistichnih in secesijskih nagrobnih spomenikov, ki so jih narochile predvsem druzhine razlichnih trgovcev in industrialcev. Vechino prashkih Judov so v drugi svetovni vojni v koncentracijskih taborishchih umorili nemshki nacisti. Spominsko obelezhje na grobu dr. Franza Kafke (sht. 21-14-21) je izdelal v obliki sheststranskega kristala – stebra L. Ehrmann. V neposredni blizhini Kafkovega groba iz leta 1924 se nahaja spominska ploshcha v chast pisateljevemu prijatelju in kronistu njegovega zhivljenja Maxu Brodu. Ta je reshil nekatera poglavitna dela pomembnega pisatelja, ko jih je ta hotel unichiti. Tik pred svojo nedavno smrtjo je Kafkov nechak v tretjem kolenu dr. Frantishek Kafka, pisatelj judovskih zgodb iz stare Prage, posrednik sodobne cheshke knjizhevnosti v nemshkem svetu, predstojnik judovske verske skupnosti v Staronovi sinagogi in moj dobri znanec z mednarodnih pisateljskih srechanj v Brezah na Koroshkem, objavil koristno publikacijo o novem judovskem pokopalishchu. Izshla je leta 1991 pri prashki zalozhbi Marsyas v shtirih jezikih, cheshchini, nemshchini, francoshchini in angleshchini. Krasijo jo izrazite fotografije Pavla in Lukasha Jasanskega ter Martina Polaka. Tudi iz te knjige veje char velikega mesta ob Vltavi in njegovih razlichnih kultur.

 

STAROZHIDOVSKA LEGENDA

V zadnjih zakotjih srednjeveshke Srednje Evrope.

Chevljarchek Izak plane z razmrshenimi lasmi v izbo k modremu rabiju Mosheju.

»Rabi,rabi,« zakrichi s skrajno razburjenim glasom. »Zgodilo se je...«

»Ja,kaj je?« se zdrzne rabi. »Ali gori?«

»Rabi, govorijo, da se je vcheraj nenadoma pojavil Mesija... Med nami je, kot strela z jasnega... Z zhivim telesom.«

»Tako!« reche rabi s tresochim glasom. Odlozhi talmud. Vstane. Stopi k ognjishchu. Zagrabi pest pepela, se z njim posuje chez chepico in lase.

»Che je tako, je danes umrlo nashe upanje!«

 

BO ZMAGALA TOLERANCA DO RAZLICHNOSTI?

(POLETJE 1995) Nedavno sem se z bratom in svakinjo spet mudil v »nashih« ponovno vrnjenih vinogradih pri Kogu. Ko sem krozhil med dragoceno trto, sem se spomnil na avstrijskega orientalista Josefa von Hammer – Purgstalla, ki pochiva v lepem pokopalishkem gaju v Klosterneuburgu pri Dunaju. Z Mileno sva zhe v najinih zgodnjih dunajskih letih velikokrat obiskala ta zacharani nizhjeavstrijski kraj, kjer sva se ustavila tudi ob grobu pesnika panonskih otozhnosti Nikolausa Lenaua, ki je pokopan v neposredni blizhini von Hammer – Purgstalla.

Hammer – Purgstall je vechkrat zahajal v Slovenske gorice. V Zheleznih dverih pri Ljutomeru, blizu nashega vinograda Vrabloshchak, je v shtudentskih letih celo spesnil posebno »vinsko – vendsko« teorijo.

Ko je poslushal klopotanje znachilnih gorichanskih klopotcev, ga je domishljija prestavila v daljno preteklost. V drzni analogiji je spletel sorodstveno vez med klopotcem in veselim grshkim bogom Bakhom. Tudi v antichnih vinogradih so ga slavili ob polnih bokalih vina in ob ropotu »krotalov«, kar je neposredno povezano s starogrshko besedo krotos v smislu raglje, ropotulje, zvonca. Stare vinske vragolije so po mnenju Hammer – Purgstalla naletele na zadnji odmev v ropotu slovenskih klopotcev, vendar sega njihov izvor tisochletja nazaj v (V)Indijo pri Gangesu. Vinogradnishki in zdaj slovansko govorechi vinogradnishki (V)indi (Vendi, Vindisharji, Venti ali Veneti) pri Ljutomeru pa so samo podaljshana roka prvotnega starodavnega rodu in njegovih obichajev.

Hammer – Purgstallovo nemshko pesem iz Slovenskih goric, ki jo je sloviti jezikoslovec, raziskovalec turshkega, arabskega in perzijskega jezika in tolmach dunajskega cesarja pri turshkem sultanu v Carigradu spesnil v veseli druzhbi grashkih shtudentov in uchenjakov v goricah pri Ljutomeru, je 21. oktobra 1812 objavila nekdanja zelo brana grashka prosvetljenska revija »Der Aufmerksame«.

Josef von Hammer – Purgstall se je med prvimi v Evropi bolj odprto soochal s problemom islama. Ni se zadovoljil s she danes propagiranim geslom: «Islam prihaja! Reshite krshchanski Zahod, dokler ni prepozno!«

Pristop k posebnostim islamskih verskih skupnosti, h katerim se danes prishteva okoli ena milijarda chloveshtva, ni bil za civilizacijsko, kulturno in politichno drugache usmerjeno Evropo nikoli enostaven. Hammer –Purgstall se je problematiki priblizhal na nekonvencionalen znanstven nachin zhe v zgodnjih letih, med ropotom vzhodnoshtajerskih klopotcev. Ti so bili pred dvema stoletjema mnogokrat zelo veliki in glasni. Eden najvechjih je baje tehtal kar 330 kilogramov in mogochno bobnel chez bregove in doline.

Mnogi orientalisti so zhe zgodaj odkrili zapostavljene in pozabljene kreposti nekdanjega muslimanskega sveta, ki so jih danes zhal vse prevechkrat prekrile nazadnjashko – agresivne enosmerne razsezhnosti fundamentalizma. Na vseh univerzah maversko – arabske Shpanije je blestel napis: » Svet stoji na shtirih stebrih: na znanju modrih, na pravichnosti velikih, na molitvi pravichnih in na pogumu drznih.« Lahko bi se vprashali, kaj od teh chednosti je ostalo v danashnjem chasu.

V »Koranu« lahko preberemo verze preroka Mohameda, da je »uchenjakovo chrnilo dragocenejshe od muchenikove prelite krvi« - s pripombo, »da verniki ne smejo zanemariti zhelje po znanju in ga morajo iskati vse do Kitajske«. V prvih stoletjih nove vere so muslimani zvesto uposhtevali priporochila svojega preroka. Philip K. Hitti pishe, da ni »nobeno ljudstvo na svetu v zgodnjem srednjem veku prispevalo toliko k razshirjanju znanosti kot Arabci«. Ti so prevzeli v krshchanskem Bizancu pozabljeno ali preganjano dedishchino poganske Grchije in Rima in z njo med 9. in 12. stoletjem bistveno oblikovali in razshirjali kulturo, znanost in omiko. Tedaj so nastale v arabshchini pomembne medicinske, zgodovinske, religiozne, filozofske, astronomske in geografske knjige, arabshchina pa je z izjemo kitajskega Daljnega vzhoda postala dejanski jezik tedanje znanosti. She danes je »lingua franca« vseh muslimanskih narodov in drzhav, med katerimi so bili zgodovinsko vplivni she posebej Iranci, Turchija in veledrzhava moglov v Indiji. Pozneje so Judje posredovali Evropi arabsko – muslimansko kulturo s prevodi v zahodne jezike v srednjeveshki Shpaniji in v Akvitaniji ter tako vplivali tudi na razvoj krshchanske sholastichne filozofije. V evropske jezike so vdrle arabske besede »alkohol«, »alkimija«, »zenit«, »nadir«, »algebra«, »algoritmus«, »cifra« (sifr, arabsko za nichlo), »damast«, »muslim«, s katerim she danes oznachujemo natanchno dolochene pojme, pojave ali predmete.

Avstrijec Josef von Hammer – Purkstall je navdushil nemshkega pesnika in orientalista Friedricha Rückerta za arabsko kulturo. Ta je zachel prevajati v nemshchino ne le iz arabshchine, temvech tudi iz perzijshchine in iz sanskrta. Pri tem se je oprl na Hammer – Purgstallovo silovito »Zgodovino lepih govornishkih umetnosti Perzije« iz leta 1818, v kateri je slikovito predstavljena »moch islamske mistike«. Poleg »Korana« je Rückert v nemshchino prevedel tudi vrsto gazel in drugih orientalskih pesnishkih oblik in s tem ochitno vplival na vech evropskih pesnikov. Zhe konec 18. stoletja pa je Hammer – Purgstall opozoril ves nemshki svet na Hafizov perzijski »divan« in tako neposredno vzpodbudil Goetheja k snovanju »Zahodno – vzhodnega divana» (1819), Presherna pa morda k pisanju njegovnih posebnih gazel.

Podoba skrivnostnega, nevarnega, toda kultiviranega islama se je hitro zlomila ob turshkih pa tudi arabskih vpadih v Evropo, zlasti pa jo je nalomil fundamentalizem novejshega in najnovejshega chasa. »Dzhihad«, vojna v imenu Boga, je v diametralnem nasprotju z Jezusovim naukom o usmiljenju, o ljubezni do blizhnjega, o vsakrshnem odklanjanju nasilja, kar velja za temelj idealnega krshchanstva. Islamska fundamentalistichna doktrina o »sveti vojni« v imenu Alaha mesha agresijo in religioznost na chustveno nevaren nachin in verniku, ki ni v oporeki z enim in edinim Bogom (Alahom), obljublja vstop v raj takoj po smrti. Na zanimiv nachin se je s tem problemom spoprijel zhe pred drugo svetovno vojno v znanem in v shtevilne jezike prevedenem romanu »Alamut« tudi slovenski pisatelj Vladimir Bartol.

Seveda pa je tudi »dzhihad« vech kot samo v chasu Mohameda nastali boj pravovernih v Medini proti poganom v trdnjavi Meka. Prav bosenski mohamedanski pisatelji v srbskem in hrvashkem oziroma, kot pravijo zdaj, v njegovi tretji varianti, bosenskem jeziku, so – o tem pricha tudi literarno delo Mesha Selimoviæa – opozorili na mistichno dimenzijo boja vernega proti nevernemu. To je istochasno boj proti posvetnemu pozhelenju, proti »materialistichni – zahodni – brezbozhni civilizaciji«, skoraj na srednjeveshki nachin dozhiveti boj duha proti telesnosti in hudichevemu zlu. Muslimani mislijo, da bo ob koncu vseh dni (veliki) Imam (kot na svet se vrachajochi Mesija) vodil proti zlu in krivichnosti sveta zadnji sveti boj – dzhihad. Boj proti lastnim greshnjim tezhnjam se v tej tradiciji imenuje dzhihad srca. Opomin k dobremu in opustitvi slabih dejanj je dzhihad jezika. Obvarovanje pred gnusnimi dejanji je dzhihad roke. Vojna proti poganom, malikovalcem in nevernikom se imenuje dzhihad mecha.

Jasno je, da je nauk o dzhihadu kot dejanski vojni nastal zhe zelo zgodaj, namrech v 7. stoletju pred Kristusom, kot boj mlade muslimanske verske skupnosti v Arabiji pod prerokovim vodstvom proti tedanji premochi njegovih poganskih nasprotnikov.

Islam nekateri teologi pojmujejo kot zadnje veliko religiozno razodetje, ki je odpravilo »dvorezno« judovsko – krshchansko razodetje. Zlasti zaradi agresivnih naravnanosti pa zaide islam hitro v spor z dejanskim temeljem vsakega resnichnega verovanja, z zashchito zhivljenja in chlovekovega dostojanstva, cheprav trdi v »tavhidu«, da je Bog edinstven in transcendenten, vendar hkrati odkloni krshchansko vero v troedinega Boga in pochlovechenega Boga kot zmeshnjavo pojmov in novo obliko poganskega mnogoboshtva.

V knjigi »V imenu Alaha« (Im Namen Allahs), ki je izshla pri zalozhbi Gustav Lübbe v Bergisch Gladbachu v Nemchiji, razchlenjuje Rudolf Radke problem znanega islamskega nihanja med agresijo in toleranco iz svojega zornega kota. Meni, da med islamom in krshchanstvom zhe od nekdaj poteka tekmovalni boj za premoch. Evropejci so sicer sprejemali od arabske kulture, hkrati pa so trepetali pred krutostjo turshke in arabske sile, cheprav so se tudi sami zelo oddaljili od krepostnih pravil Kristusovega nauka in neprestano gojili kult nasilja in mashchevanja. Vatikan je v novejshi dobi muslimanom ponudil roko, toda mnoge mohamedance tare obchutek manjvrednosti in zapostavljenosti pred arogantnim zahodnjakom in njegovo »krshchansko« materialistichno civilizacijo. Ustanovitelj muslimanske bratovshchine Hasan Al Bana je zhe leta 1928 revanshistichno nakazal nadaljnji potek dogodkov: »Verujem, da mora zastava islama vladati nad chloveshtvom, in naloga vsakega muslimana je, da svet pouchi o pravilih, ki jih islam dolocha.«

Ko je leta 1979 Homeini v Iranu izjavil, da bo naslednja vojna boj islama proti krshchanstvu, je bil v totalni oporeki s sinom – naslednikom zadnjega »apostolskega krshchanskega cesarja« Karla I. dr. Otonom Habsburshkim, ki je zapisal: » Kdor veruje v Boga, ima skupne temelje z drugim enakim preprichanjem. Temu nasprotujejo tisti, ki zanikajo obstoj vsemogochnega Boga, pridigajo materializem in morajo zato samo po sebi umevno konchati v mrachnem totalitarizmu. Chloveka lahko zares sposhtujesh shele tedaj, che ti je jasno, da ima nesmrtno dusho, ki mu jo je podaril najvishji Stvarnik, in che priznash, da je le Bog gospodar celotne zgodovine.«

Konec leta 1993 je Salim A. Hadzhiæ na Dunaju izdal tradicionalni, pred vojnami v nekdanji Jugoslaviji tam izhajajochi muslimanski koledar »Takvim« za muslimansko leto 1414 (obdobje 1993 – 1994 po krshchanskem shtetju). V knjigi oziroma zborniku v dveh jezikih, srbohrvashki »bosanshchini« in nemshchini, so objavljeni prispevki shtevilnih uglednih avtorjev – in to ne le muslimanov. Med drugim sodeluje tudi avstrijsko politichno in cerkveno vodstvo, na primer predsednik republike dr. Thomas Klestil, zunanji minister dr. Alois Mock, nekdanji dunajski zhupan dr. Helmut Zilk in kardinal dr. Franz König. Zadnji se she enkrat ozira na nekatere poglavitne stebre svojega zhivljenskega dela, pri katerem je bilo zagotovo v ospredju prizadevanje za toleranco in razumevanje med razlichnimi svetovnimi religijami, she posebej med monoteistichnimi. Navaja eno od izjav drugega vatikanskega cerkvenega zbora: »Ker je v toku stoletij prishlo do mnogih prepirov in sovrazhnosti med kristjani in muslimani, poziva sveta sinoda vse, da opustijo preteklost, se odkrito zavzamejo za medsebojno razumevanje in skupno nastopijo v bran socialne pravichnosti, naravnih dobrin in ne nazadnje miru in svobode za vse ljudi.« Kardinal König svari tudi pred netoleranco fundamentalizma in totalitarizma in ob koncu svojih izvajanj navaja primer francoskega orientalista Louisa Massignona, ki se je veliko ukvarjal z islamsko mistiko in se trudil, da bi krshchanstvo in islam skupno nastopala v boju za pravichnost in mir.

V omenjenem dunajskem muslimanskem koledarju »Takvim« je objavljeno she veliko drugega gradiva, na primer razprava odlichnega strokovnjaka za bosenska vprashanja, v Avstriji zhivechega dr. Smaila Baliæa o »aljamiadu«, tradicionalnem pesnishtvu bosenskih muslimanov s primeri iz 17., 18. in 19. stoletja. V publikaciji izvemo she marsikaj zelo zanimivega, celo o Mozartovi »turshki« glasbi, o muslimanskih zakonih, zgodovini islama ter stikih med muslimanskim svetom in Evropo nekoch in danes. Vmes je posejano tudi kaj kurioznega, na primer ponatis in opis listine o opravljenem doktoratu svetovno znanega filozofa Immanuela Kanta iz leta 1755 na univerzi v tedanjem prusko – nemshkem Königsbergu (danes ruska enklava Kaliningrad), ki jo na vrhu krasi v arabski pisavi zapisani verz iz »Korana«:: »V imenu Boga, Vsemogochnega, Dobrotljivega, Milostljivega!« To je baje reverenca tedanjemu dekanu, orientalistu Bernhardu Hahnu (1685 – 1755), v resnici pa Kantovo opozorilo o nujnosti tolerance med verami. V koledarju so objavljeni tudi pretresljivi dokumenti o danashnjih razmerah v Bosni, o preganjanju tamkajshnjih muslimanov. Vmes so posejane razlichne pesmi. Nekatere uchinkujejo precej fundamentalistichno. To pa je seveda druga stran medalje, saj »pravoverni« muslimani tolmachijo svojo vero she vedno kot vrh bozhjega razodetja. Kristjanom ochitajo, da so popachili vero v edinega in enega Boga. Tudi glavno muslimansko skalno svetishche v Jeruzalemu iz let 691 in 692 so demonstrativno postavili v sredino chastitljivih »bozhjih znamenj«, ki so sveta Judom in (ali) kristjanom. Tezhko bo uskladiti muslimansko zheljo po duhovno – religiozni svetovni nadvladi z zheljo po toleranci in pluralizmu, cheprav je v nachelu tudi islam prizanesljiv do drugih verstev, che ta ne kljubujejo pravno – politichnim strukturam islamske drzhave.

Stari avstrijski orientalist Josef von Hammer – Purgstall je bil vsekakor preprichan o veliki povezanosti med razlichnimi kulturami in verstvi. Ni prevajal le iz orientalskih jezikov v nemshchino (cheprav, kot mu ochita sodobna kritika, velikokrat pomankljivo in povrshno), temvech celo iz stare grshchine in latinshchine v perzijshchino, na primer leta 1831, ko je prestavil razmishljanja na Dunaju (v Vindoboni) umrlega rimskega poganskega cesarja in vojskovodje Marka Avrelija.

Je Bosna edina (delno) muslimanska dezhela v Evropi? Muslimani so, na poti s trebuhom za kruhom, danes doma tako rekoch povsod po Evropi. Nastajajo tezhavni problemi zhivljenja med getom in vkljuchevanjem v nove druzhbe, kulture in drzhave. Z doktrino demokratichne vechkulturnosti skushajo nekateri uvidevni politiki premagovati tezhave, vendar prihaja do sovrazhnih izpadov tudi zaradi shovinistichnih evropskih prenapetezhev.

Problem je vsekakor dvorezen. V Zvezni republiki Nemchiji zhivi danes okoli 40.000 Judov in skoraj dva milijona muslimanov, predvsem Turkov, pa tudi Bosancev. Muslimani so tako postali tretja najvechja verska skupnost v Nemchiji. Tudi v Avstriji jih je veliko. Na Dunaju so jim ob Donavi sezidali novo moshejo. V Evropski uniji zhivi vech kot deset milijonov muslimanov. Pet odstotkov prebivalstva Francije se prishteva k islamu, v Nemchiji znasha shtevilo muslimanov tri odstotke, v Veliki Britaniji dva odstotka in na Nizozemskem en odstotek.

Otrok muslimanskih priseljencev iz Severne Afrike, Turchije, Blizhnjega vzhoda ali iz azijskih dezhel evropske druzhbe velikokrat niso znale integrirati, ne da bi nastali novi problemi. Razmere so dokaj nejasne. Obstajajo shtevilni vmesni prostori, ki bi zasluzhili posebno interpretacijo. Krshchanstvo v profani, tehnichno visoko razviti materialistichni zahodni druzhbi je velikokrat vsebinsko dokaj izvotljeno, cheprav obstajajo vzorne verske skupine in krepostni posamezniki. Islam pa je v nasprotju s tem versko gorech in niha med agresijo in toleranco. Vendar izgleda, da sredi globalne duhovne krize sveta pridobivajo tradicionalistichne in separatistichne fundamentalistichne skupine na pomenu.

Quo vadis, svet in Evropa? Na to vprashanje ni mogoche odgovoriti. Vredno je le upati in rachunati, da bo zmagal chloveshki razum. Upajmo, da bo prevladala zavest, da je toleranca do razlichnosti edina mozhnost, che hoche pluralistichno razvejano chloveshtvo prezhiveti v prihodnosti.

Majhno, a lepo povezovalno dejanje na poti k toleranci med verami so opravili koroshki Slovenci. Tudi na Dunaju so v sloviti Plechnikovi cerkvi Sv. Duha v Ottakringu konec aprila 1994 pripravili povezovalni koncert monoteistichnih verstev Pesem upanja, na katerem so predstavili znachilnosti katolishkega, pravoslavnega, judovskega in muslimanskega verskega in kulturnega chustvovanja in dojemanja Stvarnika in stvarnosti.

 

RADIO DEUTSCHE WELLE - GLAS NEMCHIJE, SI ZA SLOVENCE ZA VEDNO UTIHNIL?

(DUNAJ, AVGUSTA 2002) Shele danes sem razvozlal sanje, ki mi v zadnjih mesecih poshiljajo v spanje zdaj samo medle, vchasih tudi svetle slike in glasove. Sprva sploh nisem vedel, kaj sem sanjal. Toda sanjal sem ochitno vedno znova eno in isto ali podobno. Vedno bolj razburjen sem se zjutraj zbujal in skushal ugotoviti, kaj se dogaja. To neoprijemljivo me je vznemirjalo, vendar nisem vedel, zakaj. Sanje kot glas iz nekega drugega chasa in prostora? Sanje kot signal?

Shele danes sem v sanjah odlochno doumel, kaj sanjam. Sredi nochi sem v snu zagledal obraze starih znancev in prijateljev iz Nemchije. Nenadoma so se na vso moch oglasili signali in glasovi radijske postaje Deutsche Welle – Glas Nemchije iz Kölna s posebnim slovenskim radijskim sporedom, ki pa je v resnici (za vedno?) utihnil po 31. decembru 1999.

Sanjam, da Glas Nemchije spet oddaja vsakodnevni slovenski program, cheprav me ni nihche obvestil o tem pomembnem dogodku. Sanjam, da sem k srechi ob nepravem chasu po dolgem chasu spet odprl radio in nenadoma zaslishal ob popolnoma napachni nochni uri prijazne slovenske glasove urednikov, sodelavcev in sodelavk, s katerimi sem kar celih trideset let sooblikoval kulturne sporede Glasa Nemchije. Zakaj me niso obvestili, da je nemshki parlament vendarle odobril denar za slovenski program? Takoj moram telefonirati na urednishtvo v Köln in pripraviti posebno kulturno oddajo. Konchno mi je delo za to radijsko ustanovo skozi tri desetletja pomagalo mojstriti tezhave svobodnega umetnika v tujini, da sem se z druzhino nekako drzhal nad vodo.

Spominjam se zachetkov sodelovanja v letu 1970, ko sva z zheno zachela poshiljati iz nizhjeavstrijskega Untersiebenbrunna, kjer sem tedaj z druzhino zhivel, v Köln razlichne literarne prispevke in porochila o kulturnih dogodkih, ki bi naj popestrili slovenski spored.

Nemshka kratkovalovna radijska postaja Deutsche Welle je zhe leta 1963 med svoje programe za tujino v vech kot shtiridesetih jezikih uvrshchala tudi oddaje v slovenshchini. Zhe prvi dolgoletni urednik teh oddaj Lojz Lampret se je s pomochjo razlichnil sodelavcev trudil, da bi poslushalcem v nekdanjem jugoslovanskem sistemu ponudil objektivno informacijo o pomembnejshih politichnih, gospodarskih in kulturnih dogodkih, she posebej seveda tistih, ki so se dotikali povezav med nemshkim prostorom in Slovenci.

V chasu najvechje priljubljenosti v sedemdesetih letih je Glas Nemchije v slovenshchini na kratkih valovih 31, 41 in 49 metrov prinashal koncentrirane programe novic, politichnih in gospodarskih komentarjev, zanimivosti, razgovorov z znanimi osebnostmi, a tudi kulture z vkljuchevanjem porochil o povezovalnih prireditvah in drugih bilateralnih projektih na slovensko – nemshkem prostoru. Posebno priljubljeni so bili techaji uchenja nemshchine za Slovence. V tem chasu se je ta radio ob dolochenih dnevih oglashal kar trikrat zapored v slovenshchini, zjutraj, popoldan in celo zvecher. Zelo hitro pa so se zachele razne tezhave, ki so bile predvsem povezane s financiranjem programa, ki ga je v celoti omogochila Zvezna republika Nemchija. Postopoma je vodstvo radijske postaje uvedlo razne spremembe. Precej obshirno oddajo v slovenshchini so skrchili na shtirideset minut, v zadnjem obdobju, ki se je zachelo kmalu po demokratizaciji v Sloveniji, pa na dnevni magazin, ki je trajal le dvajset minut. Za Slovenijo so tedaj iz meni nerazumljivega razloga - baje zaradi delno res slabe slushnosti sprejema – ukinili neposredni prenos na kratkih valovih ter oddajo posredovali le she preko satelita. V Sloveniji so jo zachele v celoti ali selektivno prevzemati nekatere lokalne radijske postaje, na primer radio Sraka v Novem mestu, radio Trbovlje, radio Radlje ob Dravi, Shtajerski val, v vzhodnoslovenskem kotu pa predvsem radio Slovenske gorice. V tem zadnjem obdobju je slovenske oddaje ob sodelovanju Janka Arzenshka urejal Sasha Petelin, obchasno pa so jih pomagali pripravljati tudi shtevilni gostujochi novinarji iz Slovenije, ki so v Kölnu delali tudi po vech let.

Radio Glas Nemchije je ponujal objektivne in poglobljene informacije. Na sporedu so bile politichne razlage aktualnega dogajanja v Zvezni republiki Nemchiji in v svetu, razgovori z znachilnimi predstavniki javnega zhivljenja ter zanimivosti iz gospodarskega in kulturnega zhivljenja. Slovenski poslushalci iz Nemchije pa tudi domovine so imeli mozhnost poshiljati preko radia Deutsche Welle domov v staro domovino ali pa k prijateljem v svetu pozdrave, voshchila in glasbo po zheljah.

V chasu, ko v Sloveniji religiozne oddaje v drzhavnih medijih niso bile mogoche, je ta radio pripravljal pestre praznichne programe ob bozhichu, veliki nochi in podobnih dnevih. Slovence je iz Kölna nagovarjal nekdanji metropolit in nadshkof Shushtar skupaj z drugimi shkofi, pisatelji in pesniki pa so pripravljali tudi literarni praznichni program. Z leposlovnimi prispevki so se obchasno oglashali Edvard Kocbek, Alojz Rebula, Vinko Belichich, Janez Gradishnik, moja zhena Milena Merlak, vedno znova pa sem tudi sam skushal prispevati kaj primernega. Poleg tega so uredniki pripravljali ob nastopih slovenskih avtorjev ali zalozhnikov na kulturnih prireditvah v Nemchiji, she posebej pa v okviru vsakoletnega mednarodnega knjizhnega sejma v Frankfurtu na Maini, zanimive in kompetentne razgovore ali reportazhe z razlichnimi udelezhenci o literarnem in kulturnem polozhaju v Sloveniji. Radio Deutsche Welle je pozorno spremljal celotno aktualno dogajanje.

Ob Kocbekovi sedemdesetletnici in tedanji »aferi Kocbek« je posredoval obshiren razgovor s tem pomembnim avtorjem in mislecem, nekaj pred smrtjo Kocbekovega kontrahenta Jozheta Javorshka pa je objavil razgovor tudi s tem pisateljem in spornim polemikom.

Sam sem vsak teden, leto za letom, desetletje za desetletjem, pripravljal za slovenski program v Kölnu shtevilne manjshe in daljshe kulturne oddaje. Med daljshe nedvomno sodita predvsem vechletna mesechna oddaja v nadaljevanjih Sodobni pesniki in pisatelji v nemshkem jeziku, v kateri sem v nekaj manj kot sedemdesetih esejih predstavil pestri svet te knjizhevnosti od nobelovca Heinricha Bölla do poznejshega nobelovca Günterja Grassa, in velika posrednishka nemshko – slovenska oddaja Kulturni obzornik, ki je imela nad 150 nadaljevanj. Podobne oddaje sem v manjshem obsegu pripravil tudi za slovenski radio RAI - Trst A in za slovenski program celovshkega radia ORF.

Morda je delo za slovenski program radia Deutsche Welle postalo bistveni sestavni del mojega zhivljenskega utripa, tako da zdaj spet sanjam zheljo, da bi se oddaje ponovno zachele. Saj informacije v slovenskem jeziku, ki so jih tuje drzhave oddajale po drugi svetovni vojni iz etra kot poskus objektivnejshega ali drugachnega prikaza svetovnega polozhaja in dogodkov, v zadnjem chasu dokonchno usihajo. Zhe pred desetletji so kljub protestom ukinili oddaje francoskega radia. V chasu kriz so nekoch nekateri poslushalci iz takih ali drugachnih razlogov poslushali slovensko oddajo radia Moskva. V zadnjem chasu se je streslo tudi glede slovenskih oddaj pri radiu Washington – Glas Amerike in pri chastitljivem BBC London. Zdaj oddaja le she peshchica postaj, na primer radio Vatikan, pa tudi italijanski drzhavni radio RAI Rim ima kratko informativno oddajo v slovenshchini.

V chasu pestrega sporeda domachih radijskih hish in postaj od Radia Slovenija do razlichnih lokalnih radijskih oddajnikov morda ukinitev oddaje v slovenskem jeziku ni kaj posebno vznemirljivega. Saj je radio Deutsche Welle istochasno ukinil tudi programe v cheshchini, slovashchini, madzharshchini, shpanshchini in japonshchini, oddajo za Brazilijo v portugalshchini pa posreduje le she preko interneta. Morda je ukinitev oddaje za Slovence in Slovenijo znak normalnosti, signal, da se je Slovenija srechno vrnila v narochje demokratichnih evropskih narodov. Kljub temu je nastala vrzel, ko je po skoraj sedemintridesetih letih na Silvestrovo 1999 utihnil Glas Nemchije v slovenskem jeziku.

 

SLADKOVODNI SOM V AKVARIJU

(ST. PÖLTEN, NIZHJA AVSTRIJA, OKTOBER 2002) Veliki sladkovodni som v akvariju je poleg vabljivo narejenega ledenika glavna privlachnost novega dezhelnega muzeja v nizhjeavstrijskem glavnem mestu, ki prihrani vzpon na prave ledenike v Alpah, saj ti sredi toplotnih udarov spremenjenega podnebja itak vedno bolj izginjajo. Vnukoma Tomazhu in Andiju zaradi vechje uchinkovitosti povem izprichani pripetjaj iz chasa vladavine cesarja Franca Jozhefa. Leta 1912 neki kopalec v Donavi nedalech pod Dunajem ni imel sreche. Takoj ko se je nekoliko odstranil od brega, ga je napadel velik star som in mu odgriznil levo nogo. Nesrechnika so v zadnjem hipu potegnili iz vode in je strashni dogodek prezhivel kot invalid.

»Deda, saj she zhivijo taki somi, kajne?« me vprashata vnuka z od napetosti zharechimi ochmi.

»Morda,« rechem. »Che imajo srecho. Che se ne ujamejo zhe v mladosti na trnek neznosnega ribicha, ki si je pozhelel jesti ribje meso! Che dozhivijo visoko starost shestdedsetih let!

»Kot ti, deda!«

»Toda po letu 1912 ni vech noben som odgriznil kopalcu v Donavi noge,« rechem.

»Morda pa se bo spet zgodilo, deda,« recheta vnuka.

»Ja, che bodo pustili somom dalj chasa zhiveti...In che bo v veletoku spet vech kopalcev. Saj je voda v zadnjih desetih letih spet dokaj bolj chista kot prej! Samo mrzla je, fanta. Zelo mrzla. Nikoli nima vech kot sedemnajst stopinj.«

»Za naju ni to nich. Midva se z atom in mamo kopava v Sochi pri Bovcu, ki ima le dvanajst stopinj.«

Tomazh - Pajcholanchek svechano izjavi, da bo doma narisal strashnega soma, najhujshega soma sveta, z neznansko velikimi, popadljivimi zobmi in imenitnimi, ostrimi brki ob pozhreshnem gobcu.

 

MELANHOLIJA NAD BUDIMPESHTO

(NOVEMBRA 1993) Na trgu Deak ter zachutiva neenakomerni utrip velikega mesta. Zdi se nama, da tu, sredi Budimpeshte, poka v kolesju velikega kompleksa, ki so ga navdusheno gradili ob koncu avstro-ogrske monarhije. Mileni pripovedujem, da po svetu malo znani impresionistichno barviti madzharski romanopisec Gyula Krudy pishe o tem v ornamentalnem romanu »Poshtna kochija« tudi takole: »Podnevi so neprestano gradili, na palache so zidali stolpe soncu naproti, toda nochi so bile bolj podobne pogrebom, neskonchna vrsta mrtvashkih vozov je tedaj odvazhala trhli material iz mesta, odvazhala je stare ljudi, stare hishe, stare stavbe in stare navade.«

Kaj se vse to ne dogaja tudi zdaj? Tukaj pa tudi drugod! Povsod! Nich novega pod soncem.

Na Deak teru dozhivi velemesto ob Donavi, ki je danes vechje kot Dunaj in ima okrog 2.300.000 prebivalcev, vsak dan svoj telesni zlom. V trenutku odpove promet, prihaja do velikih zastojev. Bencin iz slabih avtomobilskih motorjev vzhodnega tipa se mesha z industrijsko umazanijo v neprijetno meshanico iz izpuhov. Pod zemljo se na tem nevarnem prostoru istochasno krizhajo tri linije podzemske zheleznice. Velikanska reka ljudi se preliva z enega tira na drugega. Ena od linij povezuje grichevnato Budo globoko pod Donavo z nizhinsko Peshto, druga vodi iz juzhnega industrijskega predela Peshte do severnega, tretja, najstarejsha v Evropi, nastala v legendarnem chasu nadebudnih graditeljev madzharske velemestne prestolnice v letu 1896, pelje do Trga junakov (Hösök ter), zgrajenega ob tisochletnici Madzharske v istem letu. Tu na 36 metrov visokem stebru kraljuje nadangel Gabriel nad kipi najslavnejshih madzharskih knezov, kraljev in drugih odlichnikov. Pred pomniki je grob neznanega junaka, v blizhini stoji imenitni Muzej upodabljajochih umetnosti, zadaj se shiri mestni gozdich z zabavishchi, podobnimi dunajskemu Pratru, z zhivalskim vrtom, cirkusom, restavracijami in kavarnami.

Pri teh chastnih stebrih z Mileno nenadoma zachutiva, da se soochava z nenavadno usodo posebnega naroda, ki je kot tujek nenadoma zazhivel sredi prvotno drugachne Evrope. Tudi jezikovna drugachnost vodi Madzhare do preprichanja, da so samosvoja danost sredi Srednje Evrope. S svojo ugro-finsko jezikovno sestavo in znachilno usodo so baje potomci desetih prvotnih rodov, imenovanih Onogur, kar pomeni deset pushchic. Od tod v indoevropskih jezikih naziv Hongrie, Hungarus, Ungarn, Ogrsko za Madzhare in Madzharsko. Ti so ob koncu 9. stoletja s priblizhno 20.000 oborozhenimi konjeniki in s pol milijona nomadov zacheli zasedati nizhinska obmochja med Donavo in Tiso. Od bitke na Leshkem polju so veljali za strah in trepet Evrope. Vendar je v dushi potomcev davnih Onogurov zhe od nekdaj neki nejasni kompleks in se chutijo ogrozhene in izrinjene iz sredishchnega dogajanja. Cheprav se ob koncu avstro-ogrske monarhije niso izkazali v razmerju do v njihovi drzhavi zhivechih sonarodov kot strpni demokrati, ki uposhtevajo drugo in drugachno, tudi njim zgodovina ni prizanashala. Dolga obdobja so jim vladali kralji tujih rodov. Mongolski vpad v letu 1241 je opustoshil velike predele Madzharske in Hrvashke. V 16. in 17. stoletju pa so glavne predele madzharskega kraljestva zasedli Turki. Po zlomu njihove mochi so drzhavo nadzorovali Habsburzhani in jo izkorishchali kot zhitnico za ves imperij. Poskus narodne osvoboditve v letu 1848 se je za Madzhare krvavo konchal.

»Vstani, Madzhar, domovina te kliche! Prishel je chas, zdaj ali nikoli! Bomo suzhnji ali svobodni? To je vprashanje, izbiraj!« se je tedaj glasilo geslo zanosnega pesnika upora Sandorja Petöfija, s katerim je predramil rojake, cheprav je sam padel v boju. Po pionirjih nacionalnega odpora in temu sledeche narodne in drzhavne emancipacije (kljub zachetni avstrijski represiji, saj so leta 1849 Avstrijci v Peshti usmrtili prvega madzharskega ministrskega predsednika iz leta 1848 Lajosa Batthyanyja, v trdnjavi Arad pa trinajst upornih generalov) Lajosu Kossuthu, generalu Bemu in drugih so poimenovali glavne budimpeshtanske ulice in inshtitucije. Dobrih sto let pozneje se je zgodovina na tragichen nachin ponovila. Po neuspelem uporu proti komunistom in sovjetskim okupatorjem so leta 1958 upornega ministrskega predsednika Imreja Nagyja usmrtili in potem na zakotni parceli 301 budimpeshtanskega mestnega pokopalishcha skupaj z eksekutiranimi somishljeniki zagrebli z obrazi v zemljo kot navadne pse.

Poleti 1989 se je »zashchitni obroch« okoli drzhav »realnega socializma« zrushil najprej na Madzharskem. Chez mejo z Avstrijo so zacheli na veliko bezhati zlasti mlajshi prebivalci tedaj she obstojeche Nemshke demokratichne republike pa tudi Cheshkoslovashke. V istem chasu je tedanji madzharski komunistichni rezhim odredil, da Nagyja vnovich pokopljejo na chasten in svechan nachin. Potem se je vse, prav tako kot tudi v drugih komunistichnih drzhavah, odvijalo z vrtoglavo naglico. Na prvih madzharskih svobodnih volitvah je zmagala koalicija Demokratichnega foruma. Prebivalstvo je tedaj naivno prichakovalo nagel gospodarski vzpon. Toda v naslednjih letih so mochno obogateli le redki, zhe prej neprivilegirane delavske plasti pa so zashle v zelo tezhak polozhaj.

Na najinih sprehodih zhe zimsko mrzle Budimpeshte z Mileno kaj hitro ugotoviva, da so med bleshchavo hotela Astoria v sredishchu mesta in kakim zakotnim predmestnim okrajem velikanske razlike. V sedmem Elizabetinem okraju, kjer je nekoch zhivelo veliko Zhidov in velja za predmestje malih ljudi, ni po drugi svetovni vojni ochitno nihche popravljal velikih stanovanjskih hish. Vidiva, kako se s sivih poslopij krushi stoletni omet. Pripovedujejo, da je ena tretjina stanovanj tu brez stranishch in kopalnic. Zidovje je she vedno prereshetano s kroglami, vendar ne vesh, ali so to sledovi druge svetovne vojne ali revolucije v letu 1956.

Velike melanholije se shirijo chez madzharske pokrajine. Kot sence oblakov nad velemestom bezhijo preko slovitih mostov chez Donavo, ki povezujejo obe prvotno samostojni mesti: nizhinsko in industrijsko Peshto ter starodavno in hribovito Budo z imenitnim barochnim gradom Marije Terezije, ostanki stare avstrijske trdnjave na Gelertovem hribu ter rimskimi najdishchi v Aquincumu Obude. V Peshti je v 19. stoletju kar tretjina prebivalstva govorila nemshko, she danes pa je v mestu veliko predstavnikov manjshin, tudi Hrvatov, Srbov in Slovencev.

Bolj kot v nekaterih drugih nekdaj komunistichnih drzhavah se na Madzharskem vse mesha z vsem: ostanki socialistichne mentalitete se druzhijo z navdushenjem za Franca Jozhefa, she bolj pa za zadnjega cesarja Karla in njegovo zheno Cito, zadnjega v Budimpeshti po starem tisochletnem ritualu okronanega kralja in zadnjo okronano kraljico Madzharske.

Vse se mesha z vsem: stare turshke kopeli z modernimi rekreacijskimi predeli. Grde zgradbe iz dobe socialistichnega sistema ter razpadajoche predmestne bajte in stanovanjske kasarne iz avstro-ogrske monarhije z mondenimi vilami. Ob donavskem bregu v Peshti se vsemu svetu bahavo razkazuje leta 1902 dokonchano poslopje madzharskega parlamenta. To je neverjetna stavba s sedemsto sobanami in velichastnimi dekorativnimi slikarijami ter drugim okrasjem, ki so ga polepshali z dvaindvajsetimi kilogrami najboljshega zlata! V palacho vodi sedemindvajset vhodnih vrat, od katerih je ostala vechina od leta 1902 do danes zaklenjena. Madzharski parlament je vsekakor zgrajen v bombastichnem psevdozgodovinskem stilu: osnovnice izhajajo iz barochnega obchutja, kupola je zgrajena v renesanchnem slogu, nad vsem pa lebdi velikopoteznost in prostodushna »brezskrbnost« magnatske megalomanije, ki rahlo shkili proti angleshki gotiki westminstrske palache in jo po velikosti skusha celo presechi.

Vendar razsezhnosti zgodovine zares obchutiva shele v Matijevi cerkvi v Budi na grichu nad Donavo., kjer so kronali madzharske kralje. Cerkev je zgradil zhe kralj Bela IV. v 14. stoletju, kralj Matjazh (Matija Corvin) pa je dal dodatno postaviti jugozahodni visoki stolp. Gotsko cerkev so Turki, ko so v 16. stoletju zasedli Budo, zazhgali, vendar so zgradbo nato popravili in uporabljali kot glavno moshejo. V cerkvi so pokopani stari madzharski kralji iz prve dinastije Arpadov. Pred stavbo v neposredni blizhini slikovite Ribishke utrdbe stoji kip svetega Shtefana, legendarnega madzharskega kralja, ki je v dezhelo uvedel krshchanstvo.

Na sosednjem Gelertovem hribu se razkazuje veliki kip shkofa Gelerta, ki so ga na tem strmem mestu, kot pripovedujejo redki viri, razjarjeni pogani pahnili v smrt v Donavi, ko jim je oznanjal krshchansko vero. Leta 1083 je nato papezh Gregor VII. razglasil kralja Shtefana (Istvana) skupaj z njegovim zgodaj umrlim sinom Imrejem in shkofom Gelertom za svetnike, ker so bili po papezhevih besedah »shchit krshchanstva« proti poganskemu vzhodu.

Madzharski stalinisti so seveda hoteli biti bolj papeshki kot papezh. Na hrib so postavili kot goro velik kip »najvechjega in najboljshega chloveka na svetu, genialnega voditelja in uchitelja« generalisima Stalina, ki je veljal tudi v svetovnem merilu za kar izredno megalomansko skulpturo. Kip so v obdobju odpravljanja stalinistichnih napak le z najvechjo tezhavo odstranili.

Madzhari se ta chas razburjajo predvsem zaradi beguncev iz Bosne. Shofer taksija Mileni razlaga, da so le v breme, poleg tega ogrozhajo notranjo varnost, cheprav razume, da so zhrtve nekega zelo muchnega polozhaja. Vidim, kako na skromnih bazarjih cvete chrna trgovina. Romuni, Rusi, Poljaki tu svojo robo preprodajajo enkrat drazhje kot doma. Dobish pravzaprav vse, od nedolzhnih ukrajinskih zhebljev do revolverjev iz zalog sovjetske armade ali romunske tajne policije, pa seveda she neshteto drugih, nedolzhnejshih stvari. Tramvaji, trolejbusi in avtobusi medtem shkripajo in se tresejo, ko jih premetava chez cestne kotanje. Opazujeva revezhe, ki po smetnjakih stikajo za she uporabno hrano, toda tudi te je vedno manj, ker se socialni polozhaj na sploshno slabsha. Ko je problematichni dunajski televizijski filmar nedavno s pomochnikom v Budimpeshti umoril svojega konkurenta in truplo skril v smetnjaku, ni rachunal s tukajshnjimi klosharji, ki so razkosano truplo zelo hitro odkrili. Zato je policija v kratkem chasu prishla na sled morilcema, ki jima zdaj sodijo na Dunaju.

Take stvari pripoveduje zhivljenje! Sestavlja jih iz razlichnih kosov v zgodbe, ki jim pravimo usoda. Vsako mesto ima svojo. Budimpeshta je ob tem izrazito srednjeevropsko donavsko–panonsko velemesto z znachilnostmi, ki se v spremenjenih oblikah pojavijo tudi na Dunaju, v Trstu, v Münchnu ali Pragi, v Zagrebu, Ljubljani, v Krakowu, Wroclavu ali Berlinu. Toda pokrajina, podnebje in posebna zgodovina so skupaj z ljudmi, ki so v zadnjem tisochletju napolnili ta prostor ob Donavi s svojimi znachilnostmi, Budimpeshti in njenemu zaledju za namechek vtisnili tudi svojevrsten pechat.

 

MED GOZDOM IN REKO

(JESEN 2002) Sanjam, da sem se z Aniko Julijo znashel sredi temnega gozda. Dveletna temnolasa vnukinja sedi v vozichku, ki ga porivam po shirokem kolovozu proti razprtemu obzorju nad blizhnjo poseko. Nenavadna peshpot se vije med topoli in brezami. Zazdi se mi, da se blizhava veliki reki. Donava? Drava?

Skusham pospeshiti korak. Otrok she vedno mirno sedi v vozichku. Opazuje tri vrane na blizhnji jelshi.

»Deda, ptich!«

Ne morem se ustaviti.

»Hitreje, hitreje!« me preganjata otrok... in slaba vest...

Je to sploh prava pot? In kaj bo, che sva zashla?

Anika she vedno veselo sedi v vozichku. She dobro, da ne sluti nevarnosti...

Nikjer ni nobenega chloveka...

Hitim kot nor... Techem v nedogled.

Otrok v vozichku se she vedno smeji. Gleda me naravnost v obraz.

»Deda teche!«

Pot se vije na levo in desno. Povsod neizprosna goshchava.

Zaustavim se. Tesnoba je vseprisotna.

Reke ni nikjer!

Z otrokom moram takoj nazaj!

Vendar se ne morem obrniti... Neznanska nevidna sila me vleche naprej, kot da bi z otrokom padala v pogubni vrtinec!

Nenadoma se zavesa tezhkih temnih dreves kot odsekano pretrga.

Reka?

Pred nama se pojavijo zapornice, trachnice, zheleznishka proga... Po tiru se poganja predpotopna parna lokomotiva, hrope kot nadushna stara zhival...

»Deda, velik vlak! Deda, lokomotiva!«

Vznemirim se, ker se dim zachenja chudno spreminjati v goste roje neizprosno neprijetnih komarjev, ki popolnoma zasenchijo pokrajino.

Kam sva zashla?

Pred ochmi se mi zaiskri tristo rezkih sonc.

Shele sedaj se razburjeno obrnem. Skozi neprijazni gozd se z vnukinjo dokonchno vracham domov.

Anika in deda
(Fotografija Tomazh sen. Detela)

 

IV. del