Pogum Revija SRP 2003/2

Lev Detela
 
 
PRESVETLJEVANJE POLPRETEKLOSTI
Spomini iz obdobja tranzicije in globalizacije 1989 – 2003

II. del

 

SLOVENSKI VOJNI DNEVNIK

(LJUBLJANA, 17. JUNIJA 1991) Slovenci smo preprichani, da smo zhe v obdobju Karla Velikega izgubili dejansko samostojnost. Nashe velike sanje o svobodi v drzhavni neodvisnosti so bile pravzaprav le odsev zelo oddaljene in tezhko razvidne preteklosti, »zlatega chasa slovenskih knezov v Karantaniji«. Sedaj, po stoletjih shtevilnih razocharanj, bi radi zamisel o narodni samostojnosti v lastni drzhavi konchno in dejansko uresnichili. Kot suveren narod z lastno zgodovino, jezikom in kulturo smo do te samoodlochbe brezpogojno upravicheni. Na plebiscitu smo z veliko vechino vech kot 90% oddanih glasov izrazili svojo voljo po svobodi in neodvisnosti v sklopu skupnosti suverenih evropskih narodov in drzhav.

Zvecher poteka na slovenski televiziji prvich v zgodovini te ustanove velika diskusija o zdomski knjizhevnosti, zaradi chesar sem prishel posebej z Dunaja v Ljubljano. Pred televizijskim poslopjem stoje oborozheni fantje slovenske Teritorijalne obrambe. Kulturni urednik mi razlaga, da gre samo za preventivni ukrep pred razglasitvijo slovenske samostojnosti. Nikoli ni namrech jasno, kaj se pobliskava v glavah srbskih generalov jugoslovanske armade. V televizijskem studiu razpravljamo prvich po koncu vojne v letu 1945 o vechsmernem pojavu skoraj pol stoletja zamolchane oziroma prepovedane slovenske zdomske knjizhevnosti, ki jo je napisalo vechje shtevilo razlichno nadarjenih pisateljskih peres.

(LOGATEC, 19. JUNIJA 1991) Dopoldne so oblaki zgradili temne oboke. Prevladuje mrachno, neprijazno vreme. Vsi chasopisi porochajo o slovenskem boju za samostojnost, kar je v pogojih jugoslovanskih nemogochosti postalo bivanjsko vprashanje slovenskega narodnega prezhivetja. Tako ali drugache. Da... ali ne!

Pokrajina tukaj je chudovita. Gozdnata pobochja po blizhnjih hribih, potoki, polja, ponikalnice... Oblaki letijo chez gozd, mechejo sence po jasah na pobochju.

(LJUBLJANA, 21.JUNIJA 1991) Simpozij o slovenski zdomski knjizhevnosti v Krizhankah, ki ga prireja Slovenska izseljenska matica, je s kratkim nagovorom odprl minister za Slovence po svetu dr. Dular. Vech literarnih zgodovinarjev, zastopnikov zalozhb in drugih strokovnjakov je predstavilo pestro panoramo doslej po krivici zamolchane slovenske lepe besede, ki jo je bilo pod kaznijo prepovedano prebirati. V Narodni in univerzitetni knjizhnici so priredili pregledno razstavo o istem podrochju. Poleg tega se vsi zelo veliko pogovarjajo o politichnih vprashanjih. Vechina je preprichana, da se Jugoslavija maje, rojeva se nova Slovenija sredi zdruzhene Evrope.

(LJUBLJANA, MORAVCHE, 25. JUNIJA 1991) Ves dan napeto vzdushje. Popoldne se udelezhim razstave v Kanadi zhivechega slikarja in emigrantskega pisatelja Teda Kramolca. Ilustriral je mojo in Milenino skupno pesnishko zbirko »Kaj je povedala noch«, ki je v slovenshchini, nemshchini in angleshchini izshla leta 1986 pri Mohorjevi zalozhbi v Celovcu. Na kratko se porazgovorim z nekaterimi na bezhigrajski razstavi navzochimi politiki, she posebej z Lojzetom Peterletom in Dimitrijem Ruplom. V informativnem centru Slovenskega svetovnega kongresa v Cankarjevem domu se pozneje srecham s starim znancen iz Kölna, urednikom slovenskih oddaj radia Deutsche Welle Sashom Petelinom. Za to nemshko radijsko postajo, ki oddaja v shtevilnih jezikih sveta, redno pripravljam zhe od leta 1970 kulturne oddaje v slovenshchini. Zvecher, ko se z bratom Martinom odpeljem v Moravche, v domovino moje rodbine, se nejasna politichna napetost dramatichno stopnjuje. V ozadju lebdijo zamolkle grozhnje iz Beograda. Z bratom si kljub temu ogledava svet, na katerem je najin rod zhivel dolga stoletja. Za trenutek skushava pozabiti na vznemirljivo resnichnost. Jakob Sholar, ki je pri celjski Mohorjevi druzhbi uredil najnovejsho izdajo zbranih del (v shestih knjigah) pisatelja Franca Detele, bratranca mojega starega ocheta Januarija, pishe tam v spremnih opombah, da so Deteli v Moravchah izprichani vse v 16. stoletje. Bivali so kot ugledni dezhelni svobodnjaki v mogochni kmechki hishi z obshirnimi gospodarskimi poslopji v neposredni blizhini cerkve. Zanimivo je, da je njihova she stojecha hisha vechja kot blizhnje zhupnishche. Tudi zhena dramatika Linharta je bila iz nashega rodu, o katerem je trdil pisatelj in zgodovinar Vlado Habjan v veliko jezo mojega ocheta, da je izshel iz prvotno iz Italije na Kranjsko priseljenih in pozneje pokatolichanjenih Zhidov, ki so se ukvarjali s preprodajo platna in tkanin. Vsekakor so v Moravchah imeli gostilno, poleg tega so prodajali tobak in vrednotnice. Del Detelov je z razlichnimi shpekulacijami zelo obogatel v chasu Napoleonovih vonj. Tako ni chudno, da je bil eden zadnjih kranjskih dezhelnih glavarjev Oton pl. Detela iz take premozhne rodbine. Tudi njegov sin Oton mlajshi je she v ranjki Jugoslaviji vodil Kmetijsko druzhbo. Moj praded Johan je zhivel na podezhelju v grashchini. Bil je baje hude jeze in se ni strinjal z »nepravilnim« vedenjem mojega leta 1926 umrlega deda. Zato ga je razdedinil, njegov sin, ki je postal avstroogrski financhni uradnik, pa je nato za vse chase prekinil stike z vsemi preostalimi Deteli. Unichil je vse druzhinske dokumente in fotografije, ki so se she nahajale pri njem. Del Detelov se je po letu 1918 v svojem cesarskem avstrofilstvu preselil v Avstrijo, mnogi zhivijo tudi v Italiji. Nekateri so bili oficirji v prvi in v drugi svetovni vojni, eden od teh v Judenburgu

(baje je bil model za Cankarjevo chrtico »Gospod stotnik«), drugi v Trstu. Na Dunaju je she nedavno zhivel neki pek Detela, v Linzu je v tamkajshnji tezhki industriji deloval inzhenir z istim imenom. Njegova hcherka, zdaj zdravnica v Zgornji Avstriji, je na podlagi mojih objav v avstrijskem tisku skushala navezati stik z nasho druzhino. Tradicionalnemu druzhinskemu trgovinarstvu navkljub je moj oche - biolog skupaj z vsem ozhjim sorodstvom in potomci idealistichno radikalno odklanjal vsakrshno potroshnishtvo in kapitalizem. Na blizhnjem pokopalishchu se z bratom ustaviva pri druzhinski grobnici. Vidiva, da sta v preteklih letih umrli v visoki starosti dve zadnji sestri Detela, ena v starosti devetindevetdesetih let, druga pa kar v stodrugem letu zhivljenja. V gostilni Kavka nama domachini povejo, da je premozhenje podedovala neka nechakinja z drugim imenom, ki zhivi v Domzhalah.

(LOGATEC, 26. JUNIJA 1991) Kljub hrepenenju po samostojnosti prevladuje ves dan moreche vzdushje zaradi grmenja letal jugoslovanske armade in razlichnih grozhenj proti Sloveniji. Prichenja se psiholoshki teror proti civilnemu prebivalstvu.

Proti vecheru se zbere mnozhica ljudi pred logashkim Narodnim domom. Godba odigra slovensko drzhavno himno. Nekdanjo jugoslovansko zastavo simbolichno snamejo z droga pred lepo stavbo, v kateri se nahaja tudi javna knjizhnica, novo, ki naznanja zachetek neodvisne Slovenije, navdusheno potegnejo na vrh. Zhe plapola nad praznichno razpolozhenimi ljudmi v treh odlochnih barvah belo – modro – rdeche in z novim drzhavnim grbom v znamenju slovenske mitichno – magichne charobne gore z imenom starega slovenskega boga Triglava. Logashki zhupan govori o prelomnem dnevu Slovenije. Posadijo dve lipi, drevesa Slovencev, v spomin na usodni dogodek.

Na blizhnjem hribu Sekirica plamti mogochen ogenj. Je chas Sonca in Kresa. Zhe 23. junija sem bil z bratom iz Ljubljane visoko v hribih. Ko se je zvecherilo, sva nashtela nad dvajset kresov, svechano razplamtelih chez vse strani pokrajine, ki zhe napovedujejo prihod slovenskega poletja.

(MARIBOR, 27. JUNIJA 1991) Prvi dan slovenske samostojnosti. Od vsepovsod porochajo o premikih jugoslovanske vojske. Zhena me v Logatcu svari, naj ne potujem v Maribor, kjer nameravam zvecher v Univerzitetni knjizhnici v okviru prireditev ob istochasno potekajochem Slovenskem svetovnem kongresu in na pobudo Slovenske izseljenske matice iz Ljubljane sodelovati na literarni predstavitvi slovenskih pisateljic in pisateljev iz Avstralije, o katerih delu in pomenu bi rad spregovoril nekaj besed.

Kljub zheninim svarilom odpotujem, vendar ne po cesti, temvech v skoraj popolnoma praznem vlaku do Ljubljane, ker je cestni promet med Logatcem in Ljubljano blokiran zaradi dogodkov okrog vojashnice pri Vrhniki. Tamkajshnji ponoreli poveljnik jugoslovanske vojske strashi celotno okolico. Celo na blizhnjem hribu je razvrstil tanke, ki zdaj s svojimi cevmi merijo na prastari slovenski kraj in ogrozhajo nezashchiteno civilno prebivalstvo.

Ljudje so razburjeni in prestrasheni. Z zheleznishke postaje hitim s chudnimi obchutki chez skoraj popolnoma prazne ljubljanske ulice, ki jih v takem stanju skozi vseh petnajst let, ki sem jih v otroshtvu prezhivel v glavnem mestu Slovenije, she nisem videl. Na Izseljenski matici se glede nastopa v Mariboru she niso odlochili. V trenutku sklenem, da potujem, che ne bo drugache, kar sam. Tudi v takih izrednih okolishchinah moramo ohraniti mirno kri in jugoslovanskemu vojashtvu pokazati, da zhelimo nashe zhivljenje oblikovati na miroljuben, chloveka vreden in kultiviran nachin tudi vnaprej. Do Maribora lahko zaradi zapor na cesti potujem le z vlakom. Dozdeva se mi, da o vsem, kar se dogaja okrog mene, samo sanjam. Mislim si, da me tlachi mora ali kaj podobnega. Zdi se, da sem sredi absurdne igre, potem pa se hitro zavem, da gre za chisto konkretno resnichnost. Vsepovsod stoje vojaki slovenske teritorialne vojske. Tudi zheleznicharji si odstranjujejo nekdaj obvezne rdeche zvezde s chepic. Na vseh straneh zheleznishkih mostov pri Zidanem mostu kar mrgoli slovenskih teritorialcev. Je, kot da bi bili v vojni. Kaj se je res zachela v trenutku, ko se uresnichujejo tisochletne sanje vseh starih in novih slovenskih rodov o narodni samostojnosti? Je Slovencem res vedno namenjen le veliki petek – in nikoli Vstajenje? V Mariboru na vseh koncih in krajih plapolajo nove slovenske zastave. V obrambnem mestu ob severni meji jih je she vech kot v Ljubljani. Vsepovsod stoje slovenski policisti in teritorialci. Mimo gre policist z rdecho zvezdo na pokrivalu. Ljudje si ga s strahom ogledujejo. Je Jugoslovan s posebno nalogo v slovenskem mestu?

Hotel Orel je skoraj brez gostov. Imam neprijeten obchutek. Na radiu porochajo o bojih na meji. Vendar se Slovenci ne dajo. Z izredno odlochnostjo branijo svojo mlado drzhavo.

Zvecher se pojavim v skoraj popolnoma prazni univerzitetni knjizhnici. Ravnatelj te pomembne mariborske ustanove me kar sam prichakuje. Sporochi mi, da je prishel le zaradi mene, saj so ga tajnice, ki so hotele domov k svojim druzhinam, zapustile zhe v dopoldanskih urah. Ravnatelj Bernard Rajh meni, da danes zaradi izrednih in nevarnih dogodkov itak ne bo ljudi. »Zakaj sem potem sploh prishel?« si mislim in se jezim, da sem se podal na naporno pot in pri tem zashel v tezhave. Potem se kljub napetemu polozhaju in izrednemu stanju dvorana pochasi polni, kar je pravi chudezh. Zhal avstralske slovenske avtorice in avtorji niso prishli. Pot v Maribor se jim je zdela prevech tvegana. Vem, da bom moral improvizirati. K srechi sem vzel na pot knjige slovenskih piscev iz Avstralije. Tako lahko zbranemu obchinstvu preberem nekaj odlomkov iz najvechjih svetovnih daljav, sredi katerih pa kljub morju obdajajochega jo tujstva cvete in zori lepa slovenska beseda. Srechanje s slovensko knjizhevnostjo iz Avstralije je verjetno ena zadnjih kulturnih prireditev sredi vojne v Sloveniji, ki se zdaj, kot je ochitno, zares prichenja.

Po literarnem vecheru se vsi navzochi na hitro razburjeno poslovijo in odhitijo domov k svojim druzhinam, sam pa se odpravim na kratek sprehod po tako rekoch izumrlem mestu. Prehodim ga od glavnega dravskega mosta do prelepega mestnega parka pod vinorodnimi grichi. Po cestah se srechujem skoraj samo s pripadniki slovenske Teritorialne obrambe. V parku opazim tudi nekaj mladine. Spomenik arhitekta tako imenovanega jugoslovanskega samoupravljanja Edvarda Kardelja so pomazali s chrno in belo barvo, tudi napis pod kipom je poshkodovan.

Zhe precej pozno je, ko sredi hudega naliva skorajda sam vecherjam v veliki ribji restavraciji. Pozneje pride she shest moshkih, ki se med seboj pogovarjajo v srbohrvashchini. Nikoli nisem imel pomislekov proti ljudem drugih jezikov in narodnosti, sedaj, ko morajo Slovenci s pripadniki tega rodu biti svoj boj za obstoj, pa me ta jezik v trenutkih sploshne nevarnosti vznemirja.

Za namechek slishim pozneje v mariborskem radiu, da je poveljnik jugoslovanske armade v mestu, general Deliæ, postavil zhupanji drugega najvechjega slovenskega mesta ultimat, ki poteche ob 23. uri. Baje je od gospe Magde Tovornik zahteval, da mu vrne dva tanka, ki so mu jih Slovenci zaplenili nekje pri Rushah. Zhupanja meni, da zadeva ne sodi v pristojnost obchine Maribor, saj so Rushe na popolnoma drugem samostojnem podrochju. General se kljub vsem protiargumentom ne more pomiriti. Ves razburjen grozi, da bo najvazhnejshe mestne objekte po poteku ultimata zachel obstreljevati s topovi. Potem se vseeno nich ne zgodi. Skusham nekoliko zaspati. Kapelica na hribu nad mestom je svechano razsvetljena. Zazdi se mi, kot v davnih otroshkih chasih, da Mati Bozhja bedi nad mestom. To je moje rojstno mesto, ki je sedaj smrtno ogrozheno.

(SLOVENIJA, 28. JUNIJA 1991) Dopoldne obishchem slovesno okrasheno mariborsko stolnico, kjer sem bil krshchen. Pred glavnim oltarjem visita dve zastavi, zastava cerkvene drzhave in zastava nove drzhave Slovenije. Po vseh cerkvah molijo za mir in za dobro slovenske domovine. Za radijsko postajo Glas Nemchije v Kölnu skusham preko telefona poslati porochilo o kulturnih dogodkih v nevarno razburkani Sloveniji. Ne uspe mi, ker mi vedno znova prekinejo zvezo. Ko telefoniram, grmi dvoje vojnih letal v nizkem letu chez mesto. Kmalu zatem slishim iz radia, da so bombardirali mejo pri Shentilju in ubili vech civilistov. Tudi civilno letalishche pri Mariboru so napadli in poshkodovali.

Proti poldnevu zapustim zelo prazno in nervozno mesto. Na zheleznishki postaji mi mlada uradnica sporochi, da naj pohitim, ker je to morda zadnji vlak za Ljubljano, zheleznishki most chez Dravo pa bodo minirali in zaprli za promet. Moji sopotniki v vlaku so po nakljuchju nekdanji partizanski borci. Zdaj so zares ogorcheni. Rechejo mi, da so bila povojna skupna desetletja v Jugoslaviji ochitno kot bob ob steno. Zanje je zdaj Jugoslavija za vedno umrla. Zacheti bo treba vse znova.

V Ljubljani so vsi najvazhnejshi cestni prehodi zaprti s protitankovskimi ovirami. Prichakujejo napad jugoslovanske armade, ki jo po novem imenujejo okupacijska sila. Tudi v Logatcu, kjer z zheno stanujeva pri njeni sestri, je zelo napeto. Z zheno greva nakupovat. Dobiti je mogoche vse, kar je potrebno. Ljudje so resni in zelo disciplinirani.

(LJUBLJANA, 30. JUNIJA 1991) Na avstrijskem konzulatu v Ljubljani nama sporochijo, da je mogoche z vlakom chez Jesenice dosechi Beljak in Celovec. Ta zheleznishka zveza she deluje in je razmeroma varna. Ko se skushava z zheno v kolodvorski restavraciji nekoliko odpochiti, zatulijo sirene. Slovenski radio nas svari: »Z letalishcha v Pulju, Zadru in Zagrebu so vzletela vojna letala MIG. V petnajstih minutah lahko prichakujemo bombardiranje Slovenije. Umaknite se v kleti vashih hish in poskushajte ohraniti mir!«

V moji notranjosti se prebudi tezhki spomin na zadnje leto druge svetovne vojne, ko me je she v prvih letih zhivljenja zajela vojna vihra na vzhodu Slovenije. S sedmimi kosi prtljage skushava z Mileno najti primerno zaklonishche. Usmilita se naju dva mlada bosanska Srba, ki nama pozhrtvovalno pomagata nositi prtljago. Konchno smo na varnem v dobro urejenem zaklonishchu na zachetku Slomshkove ulice. Stare zhenice ter mlade matere z otroki ali dojenchki skushajo ohraniti mirne zhivce. Dve amerishki turistki panichno jokata.

Shele zdaj se zavem, da sem hotel danes na slovenskem svetovnem kongresu, ki pa se je zaradi vojne predchasno konchal, spregovoriti o potrebi tolerance in solidarnosti pri demokratizaciji druzhbene stvarnosti v Sloveniji. Zdaj bom svoje misli moral objaviti v kakem chasopisu.

Komaj popoldne se v nabito polnem vlaku z zamudo odpeljemo po sonchno bleshchechi Gorenjski proti Jesenicam. Chudna nedelja me rezhe v srce. Kako se bo ta agresija konchala za Slovenijo? V vlaku so tudi slovenske matere, ki peljejo svoje otroke na varno v Avstrijo. Konchno smo skoraj brez vsake obmejne kontrole na drugi strani Karavank. Tudi tu je lep poletni dan, toda kako se lochi od vojne more na drugi strani gorskih vrhov! Ljudje uzhivajo prijeten poletni popoldan sredi bujne narave. Istochasno, ko ljudje tu, kot v kaki romantichni idili, praznujejo in pochivajo, pa Slovenijo tezhi strahotni pritisk, ki ga tukajshnji materialno siti svet sredi preobilja vechinoma nepomembnih senzacionalistichno prikrojenih informacij ne pozna in ne more razumeti. Toda prav ta vojna bo sedaj morda odprla ochi za razumevanje dejanske resnichnosti bivanja.

(DUNAJ, 5. JULIJA 1991) Ponochi prislushkujem z meshanimi obchutki hreshchechemu glasu sentimentalnega pevca v Radiu Slovenija. Poje popevko teh tragichnih dni in nochi: »Slovenija, zate bi umrl...« Zdaj sem se spomnil besed neke slovenske znanke, ki mi je pred kratkim rekla: «Upam, da ta vojna ne bo trajala predolgo... Da na koncu koncev od dveh milijonov Slovencev ne bo ostalo le pol milijona vojnih junakov in vojnih invalidov...«

Na avstrijski televiziji so pokazali odlomke iz grozilnega govora nekega jugoslovanskega generala, ki je spominjal na najhujshe figure iz ropotarnice zhalostne svetovne zgodovine... V chasopisu pa sem moral prebrati vest, da so zhe 26. junija jugoslovanski vojaki v Gornji Radgoni pred tamkajshnjim hotelom ustrelili pisatelja, prevajalca in filozofa Janeza Svetino. V mestecu ob Muri se je podobno kot jaz v Mariboru mudil kot miroljubni predavatelj, zdaj pa so ga, ko je stopil chez prag, da bi fotografiral dogajanje, brez svarila popolnoma nemiroljubno pobili, chesh da so mislili, da jih skusha napasti z orozhjem.

Ti dnevi v Avstriji so zame silno vznemirljivi. V chasopisih se vrste naslovi, ki ne obetajo nich dobrega: BOMBNI NAPADI NA AVSTRIJSKIH MEJAH – TEZHKI BOJI OKROG ATOMSKE ELEKTRARNE PRI KRSHKEM – NOVI ULTIMAT BEOGRADA LJUBLJANI – SRBSKI GENERALI IN ZNANSTVENIKI OBTOZHUJEJO AVSTRIJO, NEMCHIJO IN SLOVENIJO, DA SKUSHAJO USTVARITI SKUPNI CHETRTI RAJH. Vendar istochasno isti chasniki trdijo, da mednarodni pritisk na balkanske politike zavira vojashko agresijo proti Sloveniji... A kdo bi jim verjel!?

(DUNAJ, 20. JULIJA 1991) Sklep jugoslovanskega armadnega vrha, da se popolnoma umakne iz Slovenije, je morda kar zgodovinsko pomemben. Podoba je, da so Slovenci v nekem smislu zmagali. So zares zmagali? Visoka politika in evropska javnost bosta morali sedaj pravilno ukrepati. Toda ali so ti za to sploh sposobni?

Slovenci se bodo morali torej sami boriti in dogovarjati. Oditi bodo morali tako rekoch v levji brlog, da bodo z beograjsko »centralno« vlado in njeno vojsko sklenili dogovor, ki jim bo resnichno omogochil samostojno zhivljenje... V primeri s Hrvati, ki jih jugoslovanska armada vedno bolj zapleta v krvave spopade, so v neprimerno boljshem polozhaju. Zdi se mi namrech, da ti vodijo politiko, ki ne ve natanchno, kaj hoche. Preobrat je prishel prehitro in nadvse radikalno. Hrvati so od davnih romantichnih chasov pred dobrimi sto leti, ko so tu na Dunaju s Srbi zanosno sklenili sporazum o enotnem »srbohrvashkem jeziku«, nekakshni siamski dvojchki Srbije. V bistvu so se prevech odpovedali svoji tradicionalni kulturi, kar je imelo za posledico, da so njihove lokalne kulturne danosti z dolgo zgodovinsko tradicijo v Slavoniji, na Slovencem blizhnjem kajkavskem podrochju okrog Zagreba in konchno tudi ob Jadranu vedno bolj usihale in konchno usahnile... Vsi ti strashni spori med na eni strani skoraj identichnima in na drugi strani mentalno popolnoma razlichnima narodoma (zahodnjashki Hrvati – »bizantinski« Srbi z ostanki pravoslavnega pa tudi od muslimanov prevzetega fundamentalizma) lahko povzrochijo pravi evropski potres s posledicami, ki jih ta trenutek ne moremo predvideti. Kljub temu upam, da bo zmagal razum, ki lahko reshi mir, ki nam je tako potreben... Mir, ki ga potrebujejo vsi evropski narodi, che hochejo ustanoviti novo demokratichno Evropo suverenih narodov in drzhav...

(DUNAJ, 30. JULIJA 1991) V nabito polnem gledalishchu Ensembletheater am Petersplatz z Mileno sodelujeva na solidarnostni literarni prireditvi za Slovenijo. Nastopijo tudi nekateri znani nemshko pishochi avstrijski avtorji. Med temi so ugledni sodelavci nashe v nemshchini izhajajoche revije za mednarodno knjizhevnost LOG Wolfgang Mayer König, Peter Paul Wiplinger in Franz Krahberger. Pochutje vseh sodelujochih in zares prijateljsko razpolozhenega obchinstva je naravnost fantastichno. Nikjer niti trohice kakega shovinizma! Ali bo ostalo tudi v prihodnosti pri tem? Po nastopu sledi she skupna praznichna vecherja v restavraciji Bucuresti. Pa ja ne, da bi nas »nova svobodna Evropa« po zachetnih slavnostno – dobrohotnih akordih vtaknila she bolj na Balkan – ali pa she kam naprej. Na primer na daljni Vzhod pod Ural!

 

SKRIVNOSTI VECHSMERNEGA KRAJA

(1990) V nizhjeavstrijskem Pulkauu med vase zazrtimi vinorodnimi grichi severozahodno od Dunaja poteka v chasu velikih politichnih sprememb tik pred poletjem 1990 mednarodni simpozij o stikih med avstrijsko literaturo in razlichnimi knjizhevnostmi njenih sosedov. Slovenijo zastopa dr. Matjazh Kmecl, ki v svojem referatu navaja zgodovinska prijateljstva ali poznanstva med pishochimi Slovenci in nemshkimi Avstrijci in opozori na bikulturni dialog med Slovenci in Nemci na avstrijskem Koroshkem, vendar pa se nich ali pa premalo pomudi pri najbolj bistvenem vprashanju: pri duhovnih razsezhnostih stikov med obema narodoma.

Toda celo v tem majhnem avstrijskem kraju se lahko preprichash, da dialog med sosedi ni zhal vedno potekal v miru. Tu je leta 1917 umrl slovenski pisatelj Fran Maselj – Podlimbarski. Zaradi objave romana »Gospodin Franjo«, v katerem je kritiziral avstroogrsko okupacijo Bosne, so ga avstrijske cesarske oblasti obdolzhile veleizdaje, mu odvzele kot aktivnemu vojaku oficirski chin in ga internirale v Pulkauu.

Starodavni Pulkau je na svojski nachin povezan tudi s tezhko usodo vedno znova preganjanih Zhidov. V sosednjem mestu Eggenburg so na primer kar tri leta taborili ljubljanski Zhidje, ko so morali leta 1516 pod raznimi izmishljenimi obtozhbami zapustiti kranjsko glavno mesto in se zacheti potikati po svetu vse do zadnjega konca Nemchije, kjer so konchno nashli azil.

Huda preteklost! Ta nizhjeavstrijski kraj jo dokumentira na plastichen nachin. Porochajo, da so Zhidje zhe leta 1388 oskrunili v Pulkauu hostijo s tem, da so jo prostashko prebodli. Iz rane je, kot pripoveduje legenda, pritekla kri, kar so Zhidje skushali zatajiti s tem, da so krvavecho hostijo vrgli v vodnjak.. Voda v vodnjaku se je krvavordeche pobarvala. Zhidom pa to ni bilo dovolj. Hostijo so dali prashichem v hrano, ki so zacheli prestrasheno kruliti, dokler niso onemoglo popadali po tleh. Zachelo se je histerichno srednjeveshko preganjanje "izvoljenega ljudstva". Nekatere so celo zazhgali na grmadi. Istochasno pa so z dovoljenjem papezha Bonifacija IX. sezidali imenitno poznogotsko cerkev Presvete Reshnje krvi. Cheprav nekateri umetnostni zgodovinarji menijo, da je ostala torzo, je po moje na enkraten nachin zgrajena v obliki chrke TAV, ki je zadnja v hebrejski abecedi in pomeni toliko kot grshka chrka OMEGA, poleg tega pa spominja na krizh v obliki chrke T, na katerega je na oltarju iste cerkve na podobi iz pokrajinsko barvite donavske srednjeveshke slikarske shole pribit krizhani Jezus.

Na pulkauskem pokopalishchu popolnoma po nakljuchju srecham edinega Slovenca iz tega majhnega kraja, ki tu porochen zhivi zhe celih petdeset let. Prijazni Mariborchan, gospod Alojz Pushnik (Puschnik), mi radodarno takoj razodene nekatere pulkauske skrivnosti, ki niso zapisane v turistichnih prirochnikih in drugih knjigah.

Opozori me na blizhnjo romansko kostnico sv. Jerneja, ki so jo zgradili v chasu krizharskih vojn za Jeruzalem. Na njenem nenavadno visokem zvoniku je davni gradbeni mojster upodobil v kipu samega sebe in svojega pomochnika. Ta gleda natanko proti kamnolomu pri majhnem mestu Eggenburg, v srednjem veku dolgo chasa velikem konkurentu in tekmecu Dunaja. Kamne iz tega kamnoloma so tedaj uporabili za gradnjo velike kostnice.

Poleg kostnice stoji skrivnostna romansko-gotska cerkev sv. Mihaela. Neznani gradbeni mojster si je tu dovolil poseben poseg, s katerim je pazljivega obiskovalca opozoril na nenavadne kozmichno-metafizichne silnice kraja. Enkrat samkrat na leto, na praznik nadangela Mihaela 29. septembra, padejo sonchni zharki skozi ozko romansko lino na kip nadangela na oltarju. Cerkev postane tedaj skrivnostna kozmichna sonchna ura. Brzhkone stoji na kraju, kjer je pred krshchanskim chasom stalo pomembno pogansko svetishche. Sicer pa so she dalech v srednji vek tu v blizhini Dunaja izprichani tudi otoki s slovanskim prebivalstvom. Tako je pri Eggenburgu she v 12. stoletju obstajala prava slovanska enklava, imenovana »das windische Dorf«. Imela je celo posebno politichnosocialno strukturo in jo je neposredno shchitil babenberzhanski vojvoda. Poleg tega je na istem ozemlju zhe v zgodnjem srednjem veku obstajala posebna cerkvena prafara. Nenavadne skrivnosti Slovencem skoraj neznanega kraja!

 

V SLOVASHKI AKADEMIJI ZNANOSTI

(BRATISLAVA, 23. MAJA 1991) Z Mileno se zhe zjutraj pripeljeva z Dunaja chez Hainburg in Petrzhalko do Bratislave. Dan je prav po vzhodnoevropsko prenatrpan z razlichnimi »protokolarnimi« dolzhnostmi. Maria in Jozef Batori, ki sta organizirala najini popoldanski predavanji, naju med drugim zapeljeta na Asociacijo pisateljev Slovashke, kjer se zapletem v vljudnostni pogovor z dvema »starima zajcema« she iz prejshnjega sistema, s predsednikom Asociacije Janom Buzaszijem ter tajnikom Petrom Andrushko, ki pa sta ostala zasluzhna she za naprej. Po izdatnem slovashkem kosilu, med drugim z nacionalno jedjo, ostro s papriko zachinjeno zeljnato juho, predavam v znanstvenih krogih Slovashke akademije znanosti o tisochletnem kontradiktornem kulturnem razmerju med Slovenci in Nemci. Moje predavanje sprozhi vrsto asociacij med poslushalci o podobnih razmerjih med slovashko in madzharsko in med slovashko in nemshko kulturo. Na prireditvi je tudi veliko zhenskih poslushalk, ki z zanimanjem sledijo Mileninim izvajanjem o liku zhenske v slovenski knjizhevnosti. Gospa dr. Avalone, kulturna referentka z avstrijskega generalnega konzulata v Bratislavi, naju povabi na vecherjo v novi hotel Forum, nakar odideva s slovashkimi pisatelji v gledalishche Korzo 90, kjer je na sporedu zanimiva avantgardistichna groteskna dramatizacija Kafkovega »Procesa«. Taka parabola o krvnikih in zhrtvah v chasu brezdushnega nasilja in nerazlozhljive temne nevarnosti, v kateri gredo nedolzhne dushe v smrt, bi bila she pred enim letom na Slovashkem popolnoma nekaj nemogochega!

Ponochi odprem v Domu slovashke akademije znanosti visoko med vinorodnimi grichi nad mestom, kjer prenochujeva, radio in poslusham vznemirljive novice iz Slovenije, kjer je baje prishlo pred vojashnico v Pekrah pri Mariboru do izgredov in nemirov. Zjutraj me nagovori neki gost akademije iz Sovjetske zveze, ki me roti, da mora prijateljstvo med slovanskimi brati ostati tudi vnaprej, le tako bomo kos nevarnostim, ki jim bomo vedno bolj izpostavljeni.

Polasti se me neprijeten obchutek, da so morda v najini spalnici nastavljeni tajni mikrofoni ali celo kamere, spomnim se celo na tozadevno Kocbekovo pesem, vendar se hitro pomirim, ker je konchno tudi to zdaj, v novih politichnih razmerah, pravzaprav popolnoma nepomembno.

Z Mileno izrabiva dan za ogled glavnega slovashkega mesta. Predvsem naju zanima stolnica svetega Martina, ob kateri so komunisti zanalashch zgradili hrupno prometno cesto, ki nasilno preseka tudi dostop do velikanskega gradu madzharskih kraljev na hribu v neposredni blizhini. V chasu, ko so glavnino Madzharske zasedli Turki, so tu med letoma 1563 in 1830 v posebni komplicirani ceremoniji, na kateri se je moral kralj z dvignjeno sabljo vzpeti na konju v vse shtiri smeri sveta, kronali madzharske kralje, nazadnje leta 1830 Ferdinanda Habsburshkega.

Mladostno impulzivna svetlolaska Maria Batorova, ki sva jo spoznala leta 1990 v Brixnu na Juzhnem Tirolskem, objavi po najinem nastopu v slovashki akademiji v vodilnem bratislavskem knjizhevnem glasilu Literarny tyzhdennik obshiren chlanek o najini literaturi in najinih posrednishkih prizadevanjih.

 

NOCHNA VOZHNJA

(DUNAJ, POLETI 2000) Vcheraj sem prevech podvzel. Preveliki koraki. Pri predvechernem plavalnem podvigu me je tok zanesel predalech od obale. Okrog mene sama voda. Svet brez tal in brez dna. Popadel me je tesnoben strah. Z zadnjimi mochmi sem ves izchrpan – predvsem zaradi razburjenja – dosegel reshilni breg.

Ni chudno, da me premetava tudi v spanju. Valovi chezmerno buchijo. Prava mora! Vlak se trese chez pokrajino. Verjetno sem v nekdanjem ORIENTEKSPRESU globoko na balkanskem podrochju. Pravkar sta se mi priblizhala dva sovrazhno me opazujocha tovarisha. Zahtevata mojo OSEBNO IZKAZNICO. Mrzlichno jo ishchem po vseh zhepih. Nikjer je ni! Ali mi jo je nekdo ukradel? Saj jo stalno nosim s seboj.

Tovarishema sem od sekunde do sekunde bolj sumljiv. Zavedata se, da sta ochitno odkrila chistokrvnega razrednega sovrazhnika.

"Odprite kovchek, da vidiva, kaj ste vtaknili vanj!" rezko bevskneta.

Ko odpiram nekakshen leseni zaboj, pravi balkanski kovchek iz leta 1947, se tresem od razburjenja.

"Vam je vroche, tovarish" , se mi posmehljivo rezhita v obraz. "No, kaj ste skrili v to vasho kishto!"

Jasno je, da prichakujeta vsaj rochno bombo.

V glavi mi je napeto vroche, kot da je postala prava bomba. Glava bomba! Vsak trenutek nas bo razneslo.

Ekspresni vlak poskakuje po razmajanih trachnicah.

Tovarisha v usnjenih plashchih se delata silno vazhna. Sama sebi se zdita nenadomestljiva. Drzhavo je pach treba shchititi pred reakcionarnimi elementi, saboterji, teroristi, agenti tujih vohunskih sluzhb. Prashichje majhne ochi se jima svetijo od besnega pozheljenja, ko me pustita mrzlichno brskati po kovchku.

"Kaj vam je mamca dala jajca za na pot!" se rezhita. "Pa par jabolk. A ne!" Razocharana sta, ker v kovchku proti vsem prichakovanjem ni bombe. Saj sta se she pred eno sekundo na moch veselila, da sta razkrinkala razrednega sovrazhnika shtevilka ena.

V duhu sta v LJUDSKI PRAVICI zhe prebrala napis v debelih mastnih chrkah:

NA MEDNARODNEM VLAKU PRI SREMSKI MITROVICI ARETIRALI KOLOVODJO PROTIDRZHAVNE VOHUNSKE ORGANIZACIJE!

Zdaj pa to! Sploh ni bombe! Toda kje so osebni dokumenti?

Konchno vendarle najdem tisto presneto osebno legitimacijo! "No, vidite, tovarish!" se mi spet rezhita naravnost v obraz. "Brez nervoze tudi gre. In pochasi se dalech pride!"

Prichakoval sem, da se mi bosta opravichila za neljubi postopek. A se nich takega ne zgodi.

Pach pa nekaj namigujeta, da moramo biti budni, saj razredni sovrazhnik nikoli ne spi (presneto, kakshen nadchlovek je ta poshast), le tako bomo z zdruzhenimi mochmi obnovili domovino, uresnichili prvo petletko, ZA DOMOVINO S TITOM NAPREJ, povesta tudi, da se v naslednjem vagonu nahaja zasluzhni tovarish, za katerega varnost sta osebno odgovorna, omenjeni visoki tovarish si noch in dan prizadeva, da bi nam bilo dobro, trudi se, da bi chim prej obnovili v vojni razrusheno domovino, tovarish je narodni heroj in vechkratni udarnik, osebno ga je sprejel nash najvechji prijatelj, genialni tovarish Stalin, v Moskvi si je visoki potnik iz sosednjega vagona, ki sedaj rabi mir in spi, saj se noch in dan trudi za obnovo domovine, ki so jo razrushili fashisti in razredni sovrazhniki, ogledal tamkajshnjo PIONIRSKO PROGO, ki je najvechja na svetu, in takoj je bilo jasno, da tako progo potrebuje za svojo napredno in demokratichno mladino tudi Ljubljana, to je omenjeni tovarish z navdushenjem takoj sporochil tovarishu Stalinu, ki je bil s predlogom zares zadovoljen, slovenski mladini je priporochil, naj se uchi in uchi in she enkrat uchi, pa tudi naj se budno bori proti narodnim izdajalcem in razrednim sovrazhnikom, zakaj ti nikoli ne pochivajo in jih je treba nemudoma razkrinkati in v kali zatreti.

Vlak drdra kar naprej in v nedogled po razmajanem balkanskem tiru in jaz sanjam progresivne sanje, ki so verjetno odraz prenapornega dneva in slabih zhivcev, za kar

skrbi tudi ta dunajska tropsko vlazhna poletna vrochina z vsemi dodatnimi klimatskimi neprijetnostmi!

 

VARAZHDIN V OGNJU

(SREDISHCHE OB DRAVI, 18. SEPTEMBRA 1991) Ko se odpravljam spat, zatulijo sirene v temni daljavi onkraj Drave. Pri odprtem oknu pod pokrovom zvezdnatega neba jih zaslishim sicer potiho, a razlochno. V noch se zarezhe neizprosna napetost.

Kmalu zatem, kakih trideset minut pred polnochjo, nas prestrashi zamolklo grmenje v smeri iz Varazhdina, po zrachni chrti oddaljenega kakih petnajst kilometrov od Sredishcha. Vznemirjeno prislushkujemo strelom iz tankov, eksplozijam min in granat, ognju iz strojnic. Pokajo chudna eksploziva, ki jih ne poznam. V noch se razlegajo kot grozljivi zakon serije, saj se eksplozija, preden utihne, zhe razleti v novo eksplozijo.

Po Sredishchu se oglasha prestrasheno lajanje psov. Ponekod se tresejo shipe in lestenci.

Odprem pradedov Mayerjev nemshki konverzacijski leksikon iz 19. stoletja. V njem pishe, da Varazhdin ni le sredishche istoimenskega ogrsko-hrvashkega komitata, temvech tudi svobodno kraljevsko mesto ob Dravi, ki ga krasi deset cerkva, samostani in chastitljiv starodavni grad. V mestu se tudi nahaja stolni kapitelj. Barochno jedro starega mesta v Hrvashkem Zagorju je dragocen kulturni spomenik nadchasovne vrednosti. V blizhini so poleg tega toplice, znane she iz rimskih chasov.

Zanimivo je, da je Varazhdin chvrsto povezan s slovensko kulturo. Usoda je slovenske pisatelje in razlichne izobrazhence vedno znova odgnala tudi v to mesto s staro gimnazijo in drugimi ustanovami. Nekaj chasa je Varazhdin pripadal prav tako kot Zagreb celjskim poknezhenim grofom. Tudi spomin na Zrinjske in Frankopane, ki so bili pred njihovo zaroto proti Habsburzhanom na Dunaju chuvarji meje s Turchijo (Vojna krajina), tu she ni zamrl. Zadnja mogochnika iz obeh rodov sta v 17. stoletju od zidov prav tako velikega gradu v blizhnjem Chakovcu prostovoljno odrinila v nesrechno smrt zaradi domnevne veleizdaje proti cesarju, ki so jo izvrshili v Wiener Neustadtu pri Dunaju. O vsem tem nas pouchi spominska ploshcha na gradu v Chakovcu, kjer je bila med zadnjo svetovno vojno tudi muchilnica madzharske policije.

Zaradi vojnih dogodkov na hrvashki strani meje dvignejo slovenski teritorijalci v Ormozhu zapornice, ki preprechujejo, da bi voda iz umetnega jezera za novo varazhdinsko elektrarno odtekla v nekdanje stare struge na slovenski strani. Zdaj ima obmejna reka spet prosto pot. Drava, ki v novejshem chasu teche pri Sredishchu le v minimalnem pretoku, se chez noch spremeni v nekdanjo shiroko, divje derocho reko, ki jo razdeljeno v vech rokavov, posejano z raznovrstnimi s travo, grmovjem in drevjem poraslimi otochki, lahko zdaj s tezhavo prekorachish samo na posebnih mestih, ki jih poznajo le domachini. Narasla voda zalije vech jugoslovanskih tankov, ki so stali na podrochju nekdanje struge. Narava je spet najboljsha obrambna meja med dvema drzhavama v nevarnosti.

Drugi dan mi Sredishchani pripovedujejo, da so v varazhdinskih bojih unichevalci razbili dvaintrideset hish in poshkodovali nad sto poslopij. In to predvsem po zaslugi terorja iz ene od treh tamkajshnjih vojashnic, v kateri je zagospodoval zloglasni polkovnik Popov, ki je s svojimi tanki rushil in ubijal tudi po nashi Gornji Radgoni, po Slovenskih goricah pri Kogu in drugod po Prlekiji.

Domacha sredishka hisha (levo) s stranskimi poslopji in drevesnim vrtom v ozadju
(posnetek iz letala)

 

VELIKONOCHNA PROCESIJA V RAZKRIZHJU 1992

(NEDELJA, 19. APRILA 1992) Sonce sije s prenovljeno pomladansko mochjo na ozelenele travnike in gozdiche, ko se s stricem Dushanom in teto Tonchko peljemo proti Razkrizhju tik ob hrvashki meji. Slovenski tisk porocha, da je polozhaj v tem kraju neprijetno napet. Ljudje so prizadeti in razdrazheni. Pa vendar! Danes je Velika noch! Pred veliko cerkvijo svetega Janeza se zhe pol ure pred zachetkom mashe zbirajo verniki. Po shirokih stopnicah prihajajo navzgor k cerkvi na bregu, ki zhe oznanja z lepo zvenechimi zvonovi veselo velikonochno Alelujo.

Razkrizhje je, kot pove ime, od pamtiveka svet na krizhishchu, kjer se krizhajo in shirijo poti na slovensko Shtajersko, v Prekmurje in na Madzharsko, in seveda na blizhnjo Hrvashko.

Nenadoma me zaboli srce. To prichkanje o meji, ta zhupnikova zahteva, da morajo biti mashe v cerkvi, ki stoji v Sloveniji v kraju s slovenskim prebivalstvom, v hrvashchini, ker sodi fara po chudnem nakljuchju usode pod zagrebshko nadshkofijo. Ti nacionalizmi na krizhishchu vech svetov v svetu, ki je tostran in onstran meje popolnoma kajkavski, slovensko ali medzhimursko hrvashko kajkavski, v krajih, kjer so pred stoletjem ljudje she znali biti med seboj bratsko povezani, kljub lochnicam administrativnih oblasti.

V cerkvi se nenadoma pochutim kot tujec. Duhovnik mashuje in pridiga le v hrvashchini. Kako se pochuti med verniki, ki nekam nervozno obrachajo glave ali zrejo proti tlom?

Ali mashnik ne pozna nobenega dvoma, da mogoche nima prav? Le kako mu je pri srcu, ob najvechjem cerkvenem prazniku v letu? Z njegovega obraza sije nekakshna ljubeznivost, toda, kot pripovedujejo, ni pri svoji obrambi hrvatstva prav nich popustljiv. Ali je to prava krshchanska pot? Med Slovenci v neodvisni Sloveniji pridigati in mashevati, kot da gre za Hrvate?

Morda misli, da se mu je zgodila huda krivica. Ker ga Slovenija napada, cheprav se tu v Razkrizhju, lepi fari zagrebshke nadshkofije, v potu svojega obraza trudi, da bi bilo vse lepo in prav in krshchansko in kot se spodobi. Kaj se ni potrudil in pripravil primerne, zares svechane praznichne mashe? Kaj ne done s kora lepe, melodichne hrvashke cerkvene pesmi?

Nenadoma se zdrznem. Sprva nekoliko utishano, potem pa vedno mochneje in pretresljivo, se za trenutek oglasijo tudi slovenski duhovni napevi. Samo na tak nachin, po ovinkih, sme domacha materinska beseda tu potrkati na dushe vchasih kar prevech ponizhnih slovenskih ljudi.

Obred kipi proti svojemu vrhu, kot raste velikonochno sonce visoko v opoldan. Cerkvena vrata se na shiroko odpro. Verniki stopajo s svechano razsvetljenimi obrazi ven na prekrasno ozelenelo polje, da skupaj z duhovnikom pomolijo za dobro rast in zdravo leto.

Slovenski kmetje molijo s svojim hrvashkim zhupnikom v hrvashchini... Ali pa slishim narobe... Ker se na koncu procesije morda zhe shiri neko drugo, uporno slovensko starodavno naglashanje in priporochanje, ki ga tudi neljuba zgodovina ali politika ne moreta zaustaviti.

Imenitno brni veliki zvon v velikonochni chas... Mochni udarci, globoki toni done chez pokrajino, chez slovenske in hrvashke obmurske griche in livade. Kot da prosijo, naj se zhivljenje tod uredi, kot je navada med poshtenimi ljudmi in narodi... Vsakemu njegovo in svoje, tudi Hrvatom vse, kar jim pripada, toda v Sloveniji naj bo procesija Bogu v slavo in v mir ljudem v domachem jeziku, kot se za novodobnega kristjana spodobi.

 

NOCH IMA SVOJO MOCH

Na Japonskem se je iz majhnega jajca, ki bi lahko bilo tudi elektronska ura, izleglo nenavadno pishche. Pripovedujejo, da zdaj povsod po svetu razveseljuje otroke.

Igrachi pravijo tamagochi (tamagotchi). Zhival je dokaj zahtevna. Piska sredi nochi in zahteva, da jo nakrmimo. Ne pusti nam, da bi mirno spali (saj je tezhko najti odreshilni gumb, s katerim lahko jok nenasitne zhivali zaustavish).

Nochi so vedno bolj razburljive. Ne vem, kje se bo to konchalo. V temi izginejo vsi predmeti, ki nas, obsijani z dnevno svetlobo, pomirjajo. Konkretna stvarnost je namrech najvechja tolazhnica. Narava s svojo polno bujnostjo je dejanska reshiteljica.

Zato je tema chas za najvechje izmishljije. Obdobje temnih slutenj in sanj. Tedaj mislish na "tisto izven", na "nekaj, kar ne obstaja", dozdeva se ti, da se sredi teme dogaja vse "neprevidljivo". Tedaj mislish, da se je omara preobrazila v svoje nasprotje. Vprashash se, kaj je to, vendar ne najdesh pravega odgovora. Medtem se tema shiri v nadrealistichne razsezhnosti. Iz nochi se bliskajo izraziti prividi. Preobrazba je v polnem teku. Zdi se ti, da to nisi vech ti, temvech "ono", chesar ne znash opisati. Morda velika zhuzhelka, kameleon, kolosalni mavrichni izziv iz pravljice? Brezmernost in nenasitnost te obkrozhata od vseh strani. Tema je nenavadno neprevidljiva. Kje se bo to nerazpolozhenje zaustavilo, kdaj bo moch teme strta?

 

STARE ZGODBE Z ZAHODNE MADZHARSKE MEJE

(POLETJE 1993) Che se z avstrijskega pogorja pri Semmeringu pripeljesh v obmejni madzharski Köszeg, ki so mu Nemci svoje dni pravili Güns, se zachudish, ko ti povedo, da si prishel v najvishje lezheche madzharsko mesto. Prijazni starinski kraj lezhi 270 metrov nad morjem, v tolazhbo pa lahko pripishem, da ga obdaja vechinoma z gozdom porashcheno hribovje, katerega glavni vrh sega kar 862 metrov visoko.

Po pokrajini teche med polji in gozdom rechica Gyöngyös. Narava je v uchinkovitem ospredju dogajanja kljub industriji iz obdobja »realnega socializma«, ki pa ni spremenil glavnih znachilnosti poljedelske okolice. V Avstro-Ogrski je Köszeg zaradi gozdnate in hribovite lege veljal za letovishki kraj. Nekaj tega chara je she ostalo, v blizhini je tudi dobro urejen kamp, vendar je za tujca to mestece s priblizhno 12.000 prebivalci najbolj privlachno zaradi slavne zgodovine.

Dogajanje v Köszegu je bilo mamrech povezano z madzharsko katastrofo, z bojem za kraljevsko oblast, posredno tudi z velikim kmechkim uporom Györgyja Dosza na Sedmograshkem. V chasu sploshne zmede in bojev med posameznimi krajevnimi magnati je turshki sultan Sulejman II. Velichastni z okoli 130.000 mozhmi 29. avgusta 1526 pri Mohacsu odlochilno premagal madzharsko krshchansko vojsko. Madzharska je razpadla na tri dele. V osredju so v Budi stopetdeset let gospodovali Turki. Ti so vladali tudi na Sedmograshkem, ki je veljalo za nekakshno avtonomno podrochje. Zahodna madzharska podrochja – s Hrvashko in Slovashko, imenovano tudi Zgornja ali Gorska Madzharska – so nadzirali Habsburzhani.

Turki so se sedaj zacheli obrachati proti Dunaju, temu Zlatemu jabolku, kot so ga sami pozheljivo poimenovali. Toda obleganje Dunaja leta 1529 sultanu Sulejmanu ni uspelo tudi zaradi junashke obrambe mestnega poveljnika grofa Salma in z njim povezanega kranjskega plemicha Ivana Kacijanarja.

Toda zhe leta 1532 se je Sulejman II. Velichastni spet odpravil proti Dunaju. Z 80.000 mozhmi se je pojavil pred obzidjem Köszega. Mesto je s pichlo peshchico osemsto mozh vratolomno branil vojskovodja Nikola Jurishiæ. Hrvat, rojen v Senju, je pred sluzhbovanjem v Köszegu poveljnik obrambnih kraljevih chet v Krajini. Leta 1527 pomaga Habsburzhanu Ferdinandu priti na madzharski prestol, leta 1529 postane kapetan Reke in leta 1530 cesarjev odposlanec na pogajanjih s turshkim sultanom v Carigradu. Vech kot junashko obrambo Köszega vodi petindvajset dni. Takrat pride na pomoch na hitro zbrana avstrijska vojska, zato sultan Dunaja ne more napasti, temvech se mora umakniti. Do danes vsak dan ob enajstih dopoldne zvonovi vseh cerkva v Köszegu naznanjajo ta znameniti dogodek: legendarni dopoldanski odhod mnogoshtevilnih Turkov izpred mestnega obzidja.

V muzeju, ki je v gradu iz 14. stoletja na severozahodni strani mesteca – naselje je po arheoloshkih ugotovitvah moralo obstajati zhe v 6. stoletju, prvi grad pa so zgradili zhe okrog leta 1000 -, je potek teh dramatichnih dogodkov natanchno dokumentiran. Na grajskem dvorishchu so Madzhari Jurishiæu ali po madzharsko Jurisich Miklosu postavili spominsko znamenje. Pred davnimi 450 leti ga je za zasluge nagradil tudi njegov kralj. V last mu je podaril mesto Köszeg in ga imenoval za vrhovnega poveljnika cesarsko – kraljevskih chet v celotni Vojni krajini. Ozemlje je pridno naseljeval s pred Turki bezhechimi Srbi, ki so se obvezali, da ga branijo za dom in ogrskega kralja. Tudi v slovenskem Zhuzhemberku je prav on naselil uskoke. Takrat ni verjetno she nihche slutil dogajanja, ki se ob koncu 20. stoletja zapleta v vsesploshno katastrofo.

Z zheno se sprehajam po starinskih ulichicah mesteca, ki ima posebno lepoto, cheprav je bilo v zadnjih realnosocialistichnih desetletjih grozljivo zanemarjeno. S starih, she nepopravljenih hishnih fasad odpada omet, vendar so vrata cerkva odprta na stezhaj. Ogledava si predvsem dve: zhupnijsko cerkev svetega Jakoba, ki so jo zacheli graditi leta 1403, in barochno cerkev svetega Emerana, dokonchano leta 1618. V Meyerjevem velikem konverzacijskem leksikonu mojega pradeda iz leta 1889 preberem, da je Köszeg od leta 1648 svobodno kraljevo mesto v komitatu Vas – oziroma nemshko Eisenburg – s katolishko nizhjo gimnazijo, s samostanoma benediktincev in usmiljenih sester ter eno najvechjih, leta 1881 zgrajenih sirotishnic celotne monarhije. Zanimivo je, da se je na uchiteljishchu tega mesteca izsholalo tudi vech prekmurskih Slovencev.

Sprehajava se ob Hösi – kapu, slavoloku v spomin na turshko obleganje, in zaideva v ulichice, ki jih je popolnoma obsedla zgodovina. Nad v muzej preurejeno barochno lekarno in generalovo muzejsko hisho se iz hribovitega gozda svetlika v Srednji Evropi skoraj vsepovsod obvezni krizh Kalvarije.

Sedimo v stari mestni gostilni ob kozarcu piva in madzharsko-ciganski glasbi. Za trenutek se mi zazdi, da se oglasha otozhna, zategla pramelodija Panonije. Tista, ki je oblikovala tudi ne tako majhen del slovenskega zhivlja. Stara ciganska melodija ozhivlja spomin na panonski sredishki dom mojega pradedka in prababice, na bezeg in razlichno drugo grmovje, ki raste ob hishnem zidu in pleza po hishi navzgor. Zachutim moch starih norih zgodb o nesrechni ljubezni, ki si jih vechno pripovedujejo v Panoniji. Te prerashchajo kot gobe, praprot, zelishcha in bujno cvetoche trave celotno pokrajino, ki se chedalje bolj odpira in shiri dalech dalech proti Ogrski, tja nekam proti grichevju ob Blatnem jezeru. Tudi mi moramo z avtom naprej. Toda kako je bilo tu prej, ko so po blatnih kolovozih Panonije shkripale predvsem volovske vprege in so ubogljive kravice z zadnjimi mochmi vlekle tezhke vozove s poljskimi pridelki nekam pod trudna obzorja. Srechne je doma in v gostishchih morda chakala v srcih danashnjih sodobnikov zgolj umishljena gostoljubnost s skoraj bajeslovnimi jedmi s papriko in neke vrste golazhom, imenovanim pörkölt, lachnim pa so poleg tega radi ponudili zeljnato juho, ajdovo, s smetano oblito pogacho, ki jo Slovenci v Panoniji ponekod imenujejo gibanica, omako iz tikev – buch, z mesom nadevano chebulo in she nekatere skrivnostne jedi, ki popolnoma izstopijo iz vsakdanjosti.

Na poljih v silni rumeni barvi cveti oljchna repica. Veliko razseljeno industrijsko mesto Szombatheli, ki mu Slovenci pravijo Sombotel, je bilo nekoch rimska naselbina, lezhecha na znameniti jantarski prapoti od Jadrana do Baltika. Tu je od 18. stoletja v imenitni barochni palachi sedezh shkofije, ki ji pripada tudi nekaj slovenskih porabskih vasi.

Potovanje po madzharskem zahodnem robu se nenadoma zgosti v trpko soochanje s preteklostjo. Kot da se v topli panonski prsti she vedno chuti utrip starih obrambnih bitk. Tla so prepojena s krvjo krivih in nedolzhnih. Spomnim se, kako sem se kot begunec she v prejshnjem desetletju oziral z avstrijskih hribov v neznano nedostopnost na tej strani, po kateri zdaj hitimo v blizhino Slovenije.

Monoshter (Szentgotthard) in slovensko Porabje sem leta 1977, ko sem se vzpel h krizhu, postavljenem v spomin na boje s Turki pri avstrijskem mejnem kraju Mogersdorf (Modrincih) , dozhivljal kot chudno »prepovedano obmochje«. Pred menoj sta kot na dlani lezhali slovenski vasi Gornji in Dolnji Senik, grozljivo obdani z bodecho zhico in strazhnimi stolpi, iz katerih so nas neprizanesljivo opazovali kot blizhajocho se sovrazhno kapitalistichno nevarnost madzharski obmejni vojaki s svojimi ostrimi kukali.

Spomnil sem se na slikovito chrtico v Zdruzhenih drzhavah Amerike zhivechega pisatelja Franka Bükvicha »Begunec Farich«, objavljeno v knjigi »Zgodbe o zdomcih in she kaj«, ki je izshla pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. Tam je opisano zhivljenje slovenskih Porabcev v Seniku, ki jih je v chasu Informbiroja ostro preganjala madzharska komunistichna policija AVH. Zgodba se dogaja v chasu madzharskega upora v letu 1956. Domachini obkolijo komunistichnega tajnopolicijskega agenta Loshoncija in ga likvidirajo. Farich pobegne z zheno in otrokom kar skozi sadovnjak v sosednjo Avstrijo, kjer se je kot politichni begunec mudil zhe pred tem. Zanimivo je, da Prekmurec Bükvich uvaja za Mursko Soboto, baje dobesedno »poslovenjeno« iz madzharskega imena Muraszombat, staro pristno slovensko ime Olshnica. Tudi Nemci so v nekdanji habsburshki monarhiji stalno uporabljali obliko Olsnitz, kot pove pogled v stare leksikone.

Leta 1977, ob krizhu zmage nad Turki, postavljenem nad avstrijskim Mogersdorfom, se mi je odprl pretresljiv pogled na takrat v bodecho zhico in minska polja ujete slovenske vasi v Porabju iz perspektive starega svetovnozgodovinskega vojnopolitichnega razmejevanja.

Tudi v Monoshtru, obeh Senikih ali Slovenski vesi so morali tedanji prebivalci zaradi turshkega prizadevanja, da konchno zavzamejo Dunaj, po padcu Bizanca she zadnje sredishche Rimskega imperija, in osvoje krshchansko Evropo, plachati visok krvavi davek. Dobrih sto let po bojih pri Köszegu pa so se avstrijske sile vendarle toliko okrepile, da je islam zadeval na vedno mochnejshi zahodni odpor. Leta 1683 Turki she drugich in zadnjich prodrejo do Dunaja in ga dva meseca oblegajo. Cesarsko mesto reshi v zadnjem trenutku poljski kralj Jan Sobieski. Kmalu zatem se zachne osvobojevanje Madzharske, leta 1688 konchno premaga avstrijski vojskovodja princ Evgen Turke pri Beogradu.

Toda she prej se nad Porabjem zgostijo chrni oblaki. Za trenutek je Monoshter v sredishchu svetovnega dogajanja. Pri Mogersdorfu se namrech napadajochi turshki vojski 1. avgusta 1644 postavi v bran grof Raimund Montecuccoli. V krvavi bitki, ki mochno prizadene Monoshter in slovenske vasi, mu pomagajo francoske chete. Po zmagi nad Turki Montecuccolijev ugled vidno naraste. Leta 1609 v Modeni rojeni vojskovodja je od leta 1658 cesarjev feldmarshal in generalni guverner ozemlja ob Rabi. Leta 1668 postane predsednik cesarskega visokega vojnega sveta v Regensburgu, leta 1679 z odlokom cesarja Leopolda tudi nemshki drzhavni knez. Okoli njega in shvedske kraljice Kristine, ki se odpove prestolu zaradi svoje zvestobe katolicizmu, se zachenjajo spletati romantichne zgodbe. Na stara leta postane Montecuccoli celo vojno-politichni pisatelj. Svoje boje slavi v italijanskih delih »Della guerra col Turco in Ungheria« ter »Memorie della guerra ed´istruzione d´un generale”. Umre leta 1681 v Linzu ob Donavi.

Monoshter krasi chastitljiva cerkev. Zhe leta 1183 so tu ustanovili cistercijanski samostan, ki je kraju podaril slovensko ime. V mestecu so razlichni zgodovinski objekti, med drugim pa tudi muzej, imenovan po slovensko-madzharskem pesniku Avgustu Pavlu.

Ustavimo se na kosilu v zahodnoevropsko urejenem gostishchu Picasso, dokazu novega madzharskega hrepenenja po vkljuchitvi v kapitalistichno »raznolikost« zahodnega sveta. Po blizhnji ulici Deak Ferenc se odpravimo iskat sledi tudi v osrednji Sloveniji kar prevech pozabljenega porabskega slovenstva. Na hishni shtevilki 17 hitro odkrijemo razveseljivo dejstvo. Ker je nedelja, so vrata v moderno urejene prostore Zveze Slovencev na Madzharskem sicer zaprta, vendar pogled prodre skozi nezastrto okno nove stavbe vse do prijazne dvorane. Mimo zaprashenega provincialnega hotela v proletarskem slogu se odpravimo do blizhnjega velikega industrijskega objekta. Presenecheni smo, ker vratar tolche tudi nekaj slovenshchine, cheprav je ta dokaj slaba. Vendar s ponosom pove, da imajo Slovenci v Porabju na sholanju v Mariboru in Ljubljani svojega bogoslovca Ferenca.

S posebnimi obchutki se vozimo v avtu proti slovenskim vasem. Slovenska skupnost na Madzharskem naj bi po popisu prebivalstva iz leta 1980 shtela she 3.326 oseb. Pri Slovenski vesi vprashamo otroke po slovensko, ali je to smer proti Gornjemu Seniku. Ne odgovorijo po slovensko, vendar ochitno razumejo vprashanje, saj kazhejo z rokami, naj se peljemo naprej. (Nehote se spomnim podobnih srechanj z avstrijskega Koroshkega, kjer nashi otroci na slovensko vprashanje »tujcu« velikokrat ne odgovorijo, ali pa se oglasijo v nemshchini iz zadrege, da ne bi veljali za »manjvredne«.)

Zgovornejsha je stara zhenica, ki je nadvse vesela, da jo nagovorimo v slovenshchini. Razlaga nam svojo filozofijo o Vogrih in Slovencih. Tudi v vashki gostilni ob cesti govorijo slovensko. Pochasi polzimo skozi vasice, v katerih so si mnogi sezidali majhne nove domove. V Gornjem Seniku se zamudimo dalj chasa. Pot nas vodi mimo cerkve in novega zhupnishcha do pokopalishcha, kjer nas pretrese srechanje z napisi v arhaichni prekmurski slovenshchini. Pristopita dve domachinki, ochitno mati in hchi, ki negujeta blizhnji grob. Potozhita, da so bili Slovenci ob Rabi zadnja desetletja prevech zapushcheni, odrezani od slovenskega narodnega telesa. Zares si zhelita, da jih chimprej spet obishchemo.

V dobi turobne odrezanosti po drugi svetovni vojni je za Slovence na Madzharskem najvech storil zdaj zhe legendarni pokojni plebanush (zhupnik) Janosh Kühar v Gornjem Seniku. Slovenska beseda je v porabski cerkvi zazhivela iz starih molitvenikov Miklosha Küzmicha. Kljub hvalevrednim poskusom pa prav zdaj, ko prihaja svoboda, zamira slovenstvo v Porabju tudi po cerkvah. In seveda, kljub mozhnosti dvojezichnega pouka, v sholah. Kljub javni skrbi za manjshino. Kljub nedeljski slovenski radijski oddaji v Györu. Toda skrb za ljudi v ljubeznivi dezhelici ob Rabi ne bi smela uplahniti predvsem med novim mladim uchiteljstvom, ki oblikuje slovenski pouk v Porabju.

Po ljubeznivosti Marijane Sukich, glavne urednice »Porabja«, slovenskega shtirinajstdnevnika iz Monoshtra, ki pa ga tiskajo v Murski Soboti, dobim nekaj porabske slovenske literature, zadnje »Slovenske koledarje«, ki so resnichni letopisi za slovensko narodnost na Madzharskem, zbirko povesti Irene Barber »Trnova paut«, tudi knjigo madzharskih Slovencev Francheka Mukicha in Marije Kozar »Slovensko Porabje« , she posebej pa se razveselim dragocene madzharsko-slovenske publikacije »Zvesti sin dveh narodov« o Avgustu Pavlu, ki je izshla dvojezichno leta 1986 kot izdaja zheleznozhupanijskega sveta in Drzhavne knjizhnice M. Gorkega v Budimpeshti in Szombathelyju. Med najzanimivejshimi prispevki tega zbornika so spomini odlichnega madzharskega modernistichnega pesnika Sandorja Weöresa, mladostnega Pavlovega prijatelja, ki hvali kulturno razgledanost, vsestranskost in odprtost, kot pravi, tega izrednega chloveka »vendsko-slovenskega« rodu, ki je madzharsko javnost opozoril na posebno usodo slovenskega prebivalstva. Po drugi strani, glede seznanjanja javnosti v Sloveniji s polozhajem Slovencev na Madzharskem, pa ima najvech zaslug brzhkone starosta raziskovalcev prekmurske dedishchine profesor Vilko Novak.

Dalech za nami izginja majhen, poseben koshchek sveta. Zanimiv tudi pokrajinsko kot lochnica med Muro in Rabo, s temnimi gozdovi, mochvirskimi mlakami, zhitnimi polji, izvirom rechice Zala pri Farkashovcih (madzh. Farkasfa), po kateri so Madzhari imenovali celotno zemljepisno obmochje. Neka znana madzharska katolishka pisateljica, ki sem jo pred leti srechal na potovanju v Köln, je takoj vedela za ta posebni kos sveta. Imenovala ga je Venvidek. Toda v resnici je to le iz politichnih razlogov po prvi svetovni vojni po volji velesil odtrgani kos prekmurske Slovenske krajine, odstrizheni kos Slovenije. Morda ima po vseh tezhkih zgodovinskih preizkushnjah mala slovenska skupnost ob Rabi ob koncu dvajsetega stoletja vendarle in kljub chrnogledim napovedim mozhnost, da se prenovi v demokratichni, mnogonarodni novi Evropi brez meja.

 

MODRI PESEK

(AVGUST 1996). Vnuk teka gol po pesku. Nad njim se bochi veliko golo nebo. Vsepovsod ogromna gola sinjina. Vrochi pesek se spodaj ob vodi preliva v blato. V njem so odtisi konjskih kopit.

V zraku migeta zherjavica. Dechek bosonog teche k vodi, v katero se je ujela modrina poletja. Po gladini trepeta blesk avgustovskega popoldneva. Dechek zbira velike

in male kamne, bela, rdecha, chrna ochesa, meche jih v vodo in se chudi vetru in nebu. Blesk avgusta je srecha. Nad vodo migotajo mushice in semena. Pajcholanchek se smeje chudovitosti peska in prahu, iz kamenja gradi pristanishche, h kateremu pripelje majhno zeleno ladjo.

Sonce dela visoko nad obdonavsko vodo Mühlwasser velike in hitre korake. Pod oblakom lete divje race, deda, gaga, deda, krakra! Potem techeva s Pajcholanchkom proti jezu, chez katerega se bistra voda ob sedanjem visokem vodostaju preliva po daljshem dezhevnem obdobju v spodnje korito. Pajcholanchek skache od kamna do kamna, voda mochno zazhubori, deda, wasser, ne, ne, deda, ni voda! Poredno se smeje, v zraku so hitri presuki sonchne svetlobe, vse je nenavadno zhareche, predano izrazitosti visokega poletja.

Skozi manjshi tunel, po katerem poredno teche voda, hitiva v drugi svet. Vnuk se ustavi na peshchenem bregu. Tam je farma s konji in ovcami, obdana z gostim drevjem in vodo. Zdaj pride KONJ, najin konj! Pajcholanchek trga travo, jo nosi konju v gobec. Zhival potresa z grivo, veliki lasje plapolajo v vetru. Konj naju zvedavo gleda, v zraku so glasovi vodnih ptic, veter se igra z vodno gladino, valovi se spreminjajo v kroge, pleshejo s soncem in nenavadnim zharom poletja. Konji se sklanjajo proti nama, vse je sanjsko in istochasno resnichno in sploh nima ne zachetka in ne konca. Dobra pasha do neba! Ihaha, sena dosti, ovsa dosti... Urno na konjicha. Na konjicha vranega... Vnuk me hudomushno poslusha. Pesek ob vodi je moder kot nebo...

Zhivljenje je velika gola sinjina.

 

DAIMON ZAPELJEVANJA

(VILENICA 1997) Duhovni oche mednarodnega pisateljskega srechanja Vilenica Veno Taufer me je spet povabil na to v svetu znano in uveljavljeno prireditev. V hotelu Klub sem zhe chetrtich. 12. septembra sodelujem z referatom na disputu o daimonu zapeljevanja.

Na zachetku izvajanj se vprasham, ali se naj posvetim fenomenu zapeljevanja v kulturi in umetnosti, ki ima she mnogo shirsha politichno-socioloshka ozadja z negativnimi posledicami. Ali pa se naj omejim na razchlenjevanje komplicirane demonologije, ki se vedno znova oglasi iz odlochilnih del pomembnih pesnikov in pisateljev?

Poudarim, da je demonichno pravzaprav smrt smiselnega. Zdi se, da si zheli prilastiti vse povezovalno-harmonichne sisteme. Daimon provocira in zapeljuje. Tudi v polpreteklem, a she vedno aktualnem dogajanju na slovenskem prostoru ob razmejevanju pesnika in pisatelja Edvarda Kocbeka z nedemokratichno strukturo dolochene druzhbene stvarnosti. Za svoj obrachun z vechsmernimi razsezhnostmi Kocbekovega pisanja pa tudi s teksti novih miselnih in estetskih prijemov izpod peres Vitomila Zupana, Dushana Pirjevca ali Tarasa Kermaunerja in drugih si je pokojni Jozhe Javorshek izbral poseben naslov, s katerim je hotel oznachiti nevarnost pochetja omenjenih avtorjev: »NEVARNA RAZMERJA«. Knjiga je izshla leta 1978 pri zalozhbi Obzorja v Mariboru, njen avtor pa je z naslovom nakazal vedenjski nachin, ki ga je povzel po ideji in vsebini istoimenskega romana »LIAISONS DANGEREUSES« francoskega pisatelja Choderlosa de Laclosa. Ta je zhe leta 1782 v navedenem delu opisal nevarna razmerja, kot jih kuje njegov glavni junak vicomte de Valmont kot zapeljivec in preshushtnik. Daimonov namen je vedno isti: zavajanje, zaslepljevanje in ochitna demagogija. To je nachin, ki je zhe zdavnaj nashel pot v kabinete najrazlichnejshih obarvanosti in demonichnih stopenj. Ljubezenski zapeljivec iz 18. stoletja se zateka k aristokratski intrigi. Z umetnostjo zapeljevanja ugrabi Laclosov protagonist nedolzhnost rosnega devishtva. Druzhbeni daimon 20. stoletja gre dalje. Podlost njegovega zapeljevanja fashistoidno shchuva ljudi v boj proti drugachnosti tako imenovanih nasprotnikov, manjshin, zhidov, tujcev, baje primitivnih ras, drugache mislechih. Zapeljevanje posameznikov in mnozhic je ena glavnih nalog nacionalnosocialistichnega, fashistichnega, komunistichnega propagandnega aparata, ki mu vedno znova podlezhejo tudi na videz trdne demokracije in premochrtni posamezniki. Daimon izrablja shibkost, negotovost in stisko chloveshke dushe. Njegovi podvigi ustrezajo tistim druzhbenim mehanizmom, ki ob bichanju zanje negativno drugachnega utrjujejo svoj polozhaj. Naloga zakritega mehanizma je ena sama: netiti prepire in prepirchke, razdvajati skupine in posameznike in celotno kulturo, oziroma stvarnost. Zakriti mehanizem chisti in odstranja, in ko to dela, seveda tudi gradi svoje pozicije in ljudi. Spomnimo se samo na dogajanja v nekdanjem sovjetskem pisateljskem drushtvu in podobnih zdruzhenjih, ki so odmevala dalech v svet. Na pasti in intrige, ki so bile svobodomiselnemu ali neprilagojenemu duhu v pogubo. Tragichni primeri Borisa Pilnjaka, Izaka Babelja, Osipa Mandeljshtama in drugih svare do danes. O tem prichajo mnogoshtevilne smrti v najrazlichnejshih koncentracijskih taborishchih. Nemshkih, sovjetskih, jugoslovanskih... V zloglasnih taborishchih preshtevilnih totalitaristichnih rezhimov demonichnega, a vseeno tudi upanja polnega 20. stoletja. Daimon zapeljevanja ne ljubi svobode in resnice. Zapeljuje in zlorablja svobodo ustvarjalnosti. Dogodki v nacionalnosocialistichnem nemshkem pisateljskem zdruzhenju, v tako imenovani "Reichsschrifttumskammer", v kateri se je zbiralo precejshnje shtevilo pisateljev, dokazujejo, da je konformistichna drzha bila voda na mlin malikovanju firerjevega kulta, ki se v glavah zapeljanih nenadoma razodene kot inkarnacija absolutnega duha. Zapeljani ne vidijo ali nochejo videti tragichnosti dogajanja, apokalipse sveta, sami dodajajo olje na ogenj in shchuvajo proti zhidovskemu "nechloveku" in najrazlichnejshim nasprotnikom, ki izginjajo v temi zaporov in koncentracijskih taborishch, medtem ko propaganda razshirja tezo o razrashchajochi se svetovni zaroti.

Mednarodnemu zboru pisateljev na koncu svojih izvajanj povem, da je daimon zapeljevanja skushal s svojimi posegi tudi na Slovenskem vedno znova preprechevati razvoj avtentichne misli in besede na obmochjih osvobojevanja in resnichnega uchlovechevanja. Mnogi so prehitro zapadli sugestiji njegovih "ravnotezhnih" pozicij tudi, ko je nasprotoval vizijam zanj "neravnotezhnega" Edvarda Kocbeka. Toda ta ob svoji krshchansko-socialistichni vizionarnosti ni obsojal le protidemokratichnega totalitaristichnega skushnjavca. Vedno znova se je uprl tudi najrazlichnejshim drugim demonom zapeljevanja tako v svetu kot pri Slovencih. V »Nemshkem dnevniku« (1969), v katerem je analiziral usodna zgodovinska razmerja med Slovenci in Nemci, ni mogel obiti hitro rastoche asimilacije slovenstva na stichnih tochkah z nemshkim sosedom. Natanchno je opisal posebno nevarnega nacionalistichnega daimona zapeljevanja, ki je v podobi germanskega zapeljivca prihajal do Slovencev po Kocbekovih besedah "kot neznansko intimna skushnjava, kot premoch usode nad izrazom, kot ideja enotnosti nad idejo medchloveshke solidarnosti".

Daimon zapeljevanja je mnogoobrazen. Oglasha se iz medijev in trgovinarske ponudbe, iz politichne agitacije ali osebne megalomanije. Nekaj pa je pri tem evidentno. Shele ko spregledash slepilne maske daimonovega prishepetavanja in jih razkrinkash, lahko spoznash resnichni obraz demonizma. Mnogi pevci z lepo zvenecho liro podobno kot mitoloshki Orfej opevajo svojo tezhko usodo. Ta zhalobnost ali temina njihove pesmi je lahko izraz deziluzije, ki razgali lazh chasa in ostane zvesta svoji resnici. Oglasi se odlochilni notranji glas, s katerim se preizkushani posameznik v prostoru in chasu upre zapeljevanju. To je tisti daimonion, o katerem so stari Grki mislili, da prihaja od Boga, ki te vodi iz stiske in osmisli.

Pisateljsko srechanje je kot vedno nabito z dogodki in dozhivetji. Najbolj zanimive stvari se dogodijo na robu in v zakulisju. Posebno prisrchni so stiki z vedno gostoljubnimi domachini v Lokvi, kjer se zberemo na krashki pogostitvi pod starodavno imenitnim obrambnim stolpom. Najdem tudi toliko chasa, da se srecham z lepoto lahkonogih lipicancev. Primorski svet postane razgibani vrtiljak, na katerem se popeljem do gozda s kapelico lurshke Matere bozhje in do Chernigojeve impresivne galerije v Lipici. V Shtanjelu je Fabijanijev maniristichni park svojevrstna charovnija sredi zelene narave, ki me bolj pritegne kot Kristal Vilenice, ki ga podarijo feministichni shvicarski pisateljici Nicole Muller. Vrh dogajanja pa je podelitev glavne nagrade v podzemljih vilinskega krashkega sveta 13. septembra zvecher slovashkemu pisatelju Pavlu Velikovskemu.

Toda jaz sem verjetno she bolj bogato nagrajen. Z Dunaja mi namrech sporochijo, da se je snahi Manueli in mojemu najmlajshemu sinu Matiji pravkar rodil drugi sinchek, moj novi vnuk Andrej (Andi). Zhe 7. septembra 1995, ko sva se z Mileno prav tako nahajala na pisateljskem srechanju v Lipici, pa je zagledal luch sveta najin prvi vnuk Tomazh Gregor – Pajcholanchek, ki naju zhe dolgo spremlja na skoraj vseh poteh skozi zhivljenje. Oche Vilenice Veno Taufer se zadovoljno smehlja, ko mu povem, da sem na prireditvi dobil zhe drugega vnuka pri sinu dvojchku, ki je zagledal luch sveta na sam slovenski kulturni praznik – Preshernov dan 8. februarja 1967. Torej smo res prava literarna druzhina eo ipso!

"To je imenitno," mi chestitata Veno in njegova ljubezniva soproga, igralka Jasna Shkrinjar. "Kar dva vilenichka!" In Veno pristavi she to: "Poklic babice in dedka je najlepshi poklic na svetu!" Kar pozna iz lastne izkushnje in kar tudi zares drzhi. In she kako!

V Shtanjelu na Krasu leta 1995 ob mednarodnem srechanju pisateljev Vilenica
(na desni pisateljeva zhena Milena)
(Fotografija Lev Detela)

 

SAMOSVOJOST WALDVIERTLA

(AVGUST 1990) Na slikovitem gradu, zazidanem na granitne pechine pri Raabsu ob Thayi, prirejajo prav tako kot v starodavnem Drosendorfu in Weitri navdushenci Akademije Waldvierla zanimive mednarodne simpozije. Letos, v chasu velikanskih mednarodnih politichnih sprememb, je posebno zhivahno. Zhe vech dni razpravljamo o "domovini". Ta pojem je na nemshkem podrochju zaradi zlorab v chasu Hitlerjevega Tretjega Rajha oblozhen z mnogimi hipotekami. V Nemchiji je bila zaradi tega ta tematika dolgo vrsto let tabuizirana, oziroma po drugi strani odeta v zlagani plashch romantichnega in sentimentalnega.

Da o pojmu "domovina" niti najvechji strokovnjaki danes nimajo pravega pojma, je potrdil navzkrizhni in kaotichni niz raznih mnenj, ki so jih osvetljevali na ta ali oni vech ali manj nezadostni nachin. Vendar so med drugim spregovorili o eksilu, ki rodi hrepenenje po domovini, o domovini in politiki, pa o intimizmu najozhje chlovekove domovine, ki jo na Slovenskem povezujemo z najzgodnejshimi polzavestnimi spomini na nashe starshe in druge najblizhje. Na programu je bilo predavanje o dandanes med mladimi generacijami skoraj neznanem avstrijsko-nemshkem domachijskem filmu, ki je pod geslom "Tvoje zvezde, domovina!" zlasti v petdesetih letih pel hvalnice chistoti podezhelskega zhivljenja sredi krasnih gora, jezer in gozdov in poudarjal pomen pozitivnih junakov, ki vedno in povsod premagujejo zlo ter strogo nasprotujejo tehnokratski nemorali nezdravih industrijskih mest.

Morda je paradoks, da sem prav tu pri Raabsu, v samotnem zakotju idilichne vasice Nonndorf tik ob cheshki meji, z zheno vedno znova nachel potrebni mir, ki ga potrebujem za naporno pisateljsko delo. Zhe enajsto leto sem namrech tako rekoch stalni gost premozhnega kmeta Herberta Haslingerja in njegove zhene Ide, saj smo v njuni stari kmechki hishi najeli preprosto pochitnishko stanovanje, v katero se zelo radi zatekamo. Trideset let trpko odrezana od najine stare slovenske domovine, sva tu, med preprostimi Avstrijci, nashla koshchek nove pristne domachnosti. Lahko ta nadomesti izgubo prave domovine?

Sicer pa na simpoziju v Raabsu med drugim izvemo, da je prav novi nemshki film tisti dejavnik, ki je najbolj jasno pokazal spremenjeni odnos mlajshih generacij do obremenilnega pojma domovina. Leta 1979 / 1980 je namrech Edward Reitz v Zvezni republiki Nemchiji posnel karakteristichni film "Domovina, nemshka kronika". Domovina se zdaj tudi na nemshkem podrochju razodeva na kritichen nachin kot kompleksen in dinamichen pojem, ki je podvrzhen shtevilnim dejavnikom in spremembam.

V Raabsu se po dolgem chasu srecham s starim znancem iz prvih dunajskih let Petrom Jirakom. Rojen je istega leta kot jaz v Mariboru. Najini starshi in stari starshi so bili prijateljsko povezani. Peter se ukvarja s slikarstvom, kot njegov oche, napisal pa je tudi nekaj esejistichno-filozofskih knjig. Zhe vrsto let zhivi v Italiji. Povabim ga v Nonndorf, kjer zdaj sredi poletja zachasno stanujem v prostorju nekdanje "stare shole", ker so nashe stanovanje po dogovoru med poletno sezono zasedli dunajski turisti. Po mnogih letih molka se spet na veliko razgovoriva.

K srechi she ne vem, da so to moji zadnji tedni v Waldviertlu. Kmalu ga bom iz praktichnih razlogov moral zapustiti, ker bom zachel redno zahajati predvsem v nasho druzhinsko hisho v Sredishchu ob Dravi v novi Sloveniji.

Lev Detela v Waldviertlu ob svoji petdesetletnici 1989
(Fotografija Milena Merlak Detela)

 

ZIDOVJE, PREPOLNO ZGODOVINE

(AVGUST 1996) So kraji, ki te pritegnejo z magnetno mochjo. Ki izzharevajo nenavadno ocharljivost. Kot da se jih je dotaknila charovnishka palica in ustvarila enkratno svojevrstnost.

Sin Gregor naju z Mileno zapelje dalech na cheshke gozdne planote. Ta svet nas zhe dalj chasa nenavadno privlachi. Nedalech od zgornjeavstrijske meje za Freistadtom se vzpenja v blizhini z gozdovi obdanega cistercijanskega samostana Vyshshi Brod nad proti Pragi zhivahno tekocho Vltavo stari grad Rozhmberk iz 13. stoletja, zibelka in domovina mogochnega rodu gospodov z Rozhmberka. To so bili prvi plemichi dezhele, po ugledu takoj za cheshkim kraljem, iz najvechje veje she bolj mogochne druzhine Vitkovec, ki je znana tudi v slovenski literaturi, na primer iz narodne balade o Pegamu in Lambergarju. Pa saj poje celo Presheren: »Oblozhile ochetov razprtije / s Pipinovim so jarmom suzhno ramo;/ od tod samo krvavi punt poznamo,/ boj Vitovca in ropanje Turchije.«

Toda charovnishka palichica je krutost preoblikovala v umetnost. To lahko ugotovimo takoj, ko se priblizhamo starodavnemu mestu Chesky Krumlov, nekoch zaradi znatnega dela nemshkega prebivalstva znanega tudi kot Böhmisch Krumau. V potezah mesta namrech zachutish tisto presezhno vrednost, ki kljubuje nasilju in unichevanju humanih vrednot.

Krumlovu, ki ga zhe leta 1240 opeva nemshki viteshki pesnik Ulrich Lichtensteinski, je od vsega zachetka gospodoval rod Vitkovcev, vendar je v 14. stoletju preshel v ozhjo posest Rozhmbershkih. Mestece se nahaja na vzpetini, okoli katere se na kar treh straneh v pentljastih lokih ovija Vltava. Nad krajem je postopoma rasel in se shiril grad, ki velja danes za prashkimi Hradchany za drugo najvechjo tovrstno znamenitost v drzhavi. Osrednji del prvotnega starega gradu je zgrajen v obliki gotskega cilindra.

Poleg tega starejshega malega gradu z znachilnim, kasneje v renesanchnem slogu preoblikovanim obrambnim stolpom iz 13. stoletja, stoji novi grad iz leta 1334. Je neke vrste imenitna gotska palacha s kapelo svetega Jurija in dvema stolpoma v obliki prizme. V naslednjih stoletjih so grad shirili in prenavljali, dokler ni zrasel v enega najbolj uchinkovitih in domiselnih evropskih gradov v renesanchnem slogu. Pozneje, po husitskih vojnah in avstrijskih zmagah nad cheshkimi uporniki, so grad prevzeli knezi Schwarzenberg, ki jih je dunajski cesar nagradil za njihovo zvestobo pri zatrtju cheshkega protihabsburshkega upora. Schwarzenbergi so grad barokizirali. Chez v vech nadstropij sestavljeni most vodi pot do znamenitega grajskega barochnega gledalishcha. Velja za enega najstarejshih evropskih odrov s she ohranjenimi kulisami, kostumi in rekviziti iz chasa nastanka. Slovi po zelo dobri akustiki in po vrtljivem prostoru za gledalce.

Pravzaprav je ves Krumlov imeniten kulturni spomenik, ki se seveda nahaja na seznamu pomembnih, varstva vrednih krajev organizacije Unesco. Vendar je v zadnjih komunistichnih desetletjih zelo propadel. Starodavnih stavb, v jedru she iz 13. stoletja, sploh niso popravljali. Zdaj skushajo nadomestiti izgubljeni chas. Kot gobe po hudem dezhju rastejo novi lokali in lokalchki v obnovljenih stavbah. Za dobro razpolozhenje poskrbe krapi iz domachih ribogojnic in pivo iz mestne pivovarne Eggenberg z dolgo tradicijo, saj je oblast zhe 14. junija 1336 dovolila, da meshchani sami pripravljajo pivo in ga tudi prodajajo.

Nekatere stavbe kljub vsemu she vedno razodevajo rane in brazgotine,ki jim jih je prizadejal nenaklonjeni chas. S starih hish se lushchi omet, za ovinkom stoji razpadojocha hisha z razbitimi shipami na oknih. Kompleks nekdanje shpitalske (bolnishnichne) cerkve sv. Joshta je posebno zanemarjen. Streha te gotske cerkve kazhe gola rebra, kot da bi hotela obchudovalcem mesta zhalobno pripovedovati: »Poglejte me, sirotico! Napredni tovarishi niso imeli posluha za take reakcionarne starine... Saj so she zhivi, ali ne! In dolgo bo trajalo, da se me bo kdo od novih usmilil!«

Sicer pa je morda razumljivo, da Chesky Krumlov v dobi realnega socializma ni bil na najboljshem glasu. V dobi husitskih bojev je namrech veljal za trdnjavo neizprosnega katolicizma. Grajska palacha je ob nemirih v Pragi in drugih delih cheshkega kraljestva postajala glavno sredishche uradne drzhavne oblasti.

Z radovedno napetostjo krozhimo skozi blodnjake ozkih strmih ulichic pod starim zidovjem, ki zhe od nekdaj privablja znane in neznane umetnike v ta na poseben nachin umetelno zacharani kraj. Tu se je zhe proti koncu habsburshke monarhije vechkrat mudil znani avstrijski slikar Egon Schiele, znan zaradi izzivajochih portretov in zhenskih aktov. V mestecu, iz katerega je bila doma njegova mati, je zaradi svojega boemskega zhivljenja povzrochil kar precej shkandalov. Motil je ustaljeni malomeshchanski red, izzival prebivalce, tako da je njihovo nezadovoljstvo zaradi razlichnih dejanskih ali domnevnih motenj narashchalo v odpor. Zdaj so Avstrijci v eni od zgodovinsko najbolje ohranjenih mestnih stavb odprli »center Egona Schieleja«. Na ogled je nad petdeset znachilnih umetnikovih risb in akvarelov, poleg tega v galeriji prirejajo tudi razlichne razstave sodobnih avstrijskih slikarjev. Sploh se Krumlov chedalje bolj spreminja v muzejsko mesto z vrsto zanimivih galerij in razlichnih kulturnih ustanov, ki jih mestni ochetje uporabljajo kot komercialno vabo, s katero bi radi na limanice ujeli petichne tuje turiste. Sicer pa se v mestecu s petnajst tisoch prebivalci dogaja tudi kaj rezko novodobnega. Tu je na primer vojashko vadbishche za cheshke mirovne sile v Bosni, ki so tja v skupni akciji Inforja poslale shtiristo svojih vojakov.

Ko se potem lagodno vrachamo po spokojno mirni pokrajini ob shtevilnih ribnikih s krapi med gozdnatimi vzpetinami in tihimi vodami, nihche od nas ne pomisli na kaj hudega. Tu in tam se na robu ceste pojavi le kak politichni plakat iz nedavnega predvolilnega boja. Dolgoletni ministrski predsednik Vaclav Klaus se je na volitvah le za silo obdrzhal nad vodo. Kljub temu se s plakata liberalno dobrodushno smehlja, kot da bi tudi nam tujcem hotel razlozhiti svojo politichno filozofijo. Pripoveduje nam, da je glavni pomen in srecha zhivljenja v pridobivanju in bogatenju, kar lahko dosezhemo le z aktivnim gospodarstvom, banchnishtvom, potroshnishtvom in potrojenim pridobivanjem.

Takoj nato ostro pochi. Ob trchenju se drobi nekakshno steklo v neposredni blizhini mojega sedezha. Sin je prvich v zhivljenju prezrl sicer slabo viden, z drevesi na pol zakrit prometni znak in s svojo toyoto brez prednosti zapeljal na glavno prometno zhilo. V obeh avtomobilih ni nihche poshkodovan, vendar je gmotna shkoda velika. K srechi je cheshka policija precej razumevajocha. Skoraj se jim zasmilimo ob nesrechi, ki nas je zadela. V meni pa je kar za nekaj chasa zamrlo veselje do slavne zgodovine in umetnosti, ker bo treba plachati, kot se izkazhe, rachun za 30.000 shilingov, saj bo avto she mogoche popraviti, cheprav ga hoche za majhen denar takoj odkupiti neki na kraj dramatichnega dogajanja prisopihajochi Cheh. Nenadoma se mi zazdi, da bi pravzaprav morali blagrovati ta chudni dan, da ni bil zadnji v zhivljenju in da se je v resnici zgodila le srecha v nesrechi.

Grad v Cheshkem Krumlovu
(Fotografija Milosh Nixbauer)

 

SOTOCHJA JEZIKOV IN KULTUR

(POMLAD 1995) Literatura je kot vodnjak, ki nima dna. Polni se iz skrivnostnih izvirov, ki so jih Grki imenovali logos (beseda), vendar je starogrshki izraz nabit s potenco presezhnih vrednosti, ki so slovenshchini tuje. Kot da je gladino vode zadela domiselno iztreljena pushchica, jo razgibala v koncentrichne kroge, ki se shirijo in vedno bolj shirijo, valovijo, se vechajo in besedo stopnjujejo v um, umovanje, razmislek, misel, spomin, opomin, govor, prichevanje.

Tudi pisatelji, ki se, kot je obichajno, srechujejo na raznih pomladanskih literarnih prireditvah, skushajo torej umovati ob vodnjakih brez dna, na krajih tradicionalnih pisateljskih druzhenj, ki so morda taki kot vsi povprechni kraji po svetu, vendar o njih menimo, da so nekaj posebnega. Kot v pravljici... Z vodnjakom, iz katerega zhubori zhiva literatura.

V Brezah (Fresachu) na avstrijskem Koroshkem se je literarno valovanje razshirilo v zhe shtiriindvajseti krog. To je nedvomna zasluga sicer bolnega, a trdozhivo upornega, konformizmu chasa in druzhbe klubujochega predsednika koroshke pisateljske zveze Waltherja Nowotnyja. Che se je to mednarodno srechanje sredi sedemdesetih let 20. stoletja rodilo kot zhelezno zaveso ideoloshke hladne vojne prebijajoche informativno in solidarnostno druzhenje avtorjev iz razlichnih politichnih sistemov, je kmalu zatem v novem politichnem polozhaju nashlo nov obrazec v zavzemanju za priznanje pluralistichnih in multikulturnih evropskih danosti. Za trenutek se je morda zazdelo, da bo zlom totalitarizmov v vzhodni in jugovzhodni Evropi vrgel pisateljsko prireditev v Brezah iz ravnotezhja, vendar se to ochitno ni zgodilo. Prav letos, v siju spominov na konec druge svetovne vojne pred petdesetimi leti, so se v slikoviti koroshki vasi zbrani pisatelji »solidarnostno ponotranjili« in se posvetili pretezhno »notranjeliterarnim« temam, saj so diskutirali o tem, ali so besede »vrednota«. Za kritichno skepso je v tem kontekstu poskrbel predvsem Avstrijec Peter Paul Wiplinger, ko je govoril o »besedah brez vrednosti«. Vprashal se je, koliko te zares veljajo, che niso povezane s temeljnimi etichnimi vrednotami in resnicoljubnostjo. Opozoril je na zlorabo besede v diktaturah, v politichni in ideoloshki propagandi, v vojnah, kot na primer v Bosni in Hercegovini, kjer je beseda postala tudi s pomochjo pisateljev propagandno orozhje, zapeljevalka in zvodnica mnozhice. V sodobni druzhbi je beseda zlorabljena kot nozh ali pa uporabljena kot blago.

Iz sotochja jezikov in kultur so vodile k spominskemu ovrednotenju druge svetovne vojne in nashe polpreteklosti bolj kot zborovanje v Brezah nekatere druge mednarodne prireditve, na primer posvet o propagandi in fanatizmu petdeset let po drugi svetovni vojni na gradu v Budmericah na Slovashkem – in seveda v shiroko razvejanem mednarodnem okviru predvsem nedavno srechanje PEN na Bledu. Toda tudi na teh srechanjih – z jasno zachrtanimi spominskimi obelezhji – so mnogi udelezhenci v svojih posegih podchrtali pomen interkulturnega dialoga, ki je v chasu postmodernega decentralizma postal ochitno lazhji in aktualen celo na podrochjih nekdanjih evropskih kolonij v Afriki in Aziji. Prav o oblikah duhovnega sozhitja med nekdanjimi kolonizatorji in koloniziranimi so nedavno razpravljali tudi na 2. mednarodnem kolokviju, ki ga je priredila Association des Etudes francophones d´ Europe na gradu Neuwaldegg pri Dunaju.

Na vseh omenjenih posvetih, vkljuchno z majsko portoroshko prireditvijo inshtituta SAZU za izseljenstvo, so stala v ospredju zapletena vprashanja tako imenovane plurikulturalnosti ob istochasni analizi kljuchnega vprashanja narodne in osebne identitete. Tudi na pisateljskem posvetovanju v slovashkih Budmericah niso vznemirjala le primarna literarna in literarno-zgodovinska vprashanja, temvech nujnost etichne prenove chloveshkih in druzhbenih odnosov. Tako je znani slovashki prozaist Jan Johanides naglasil, da so za chloveshko zhivljenje osnovnega pomena primarna razmerja med otroki in starshi, mozhmi in zhenami, dedi in vnuki – in ne vprashanja nacionalnosti, religije ali strankarske pripadnosti. Toda tudi Johanidesov pledoaje za humane vrednote ni nashel odgovora na vprashanje, zakaj fashistoidni vedenjski nachini kljub strashnim naukom zgodovine she vedno privlachijo ljudi. Tako sta se v zadnjih letih na ozemlju Cheshke republike na primer razbohotili dve radikalni organizaciji, Arijski dom in Bela Cheshka, ki baje v svojih programih, spominjajocha se avtonomnega sodelovanja nekaterih Chehov s Hitlerjem v drugi svetovni vojni, presegata rasistichno destrukcijo Hitlerjevega nacionalnega socializma, saj sta zhe napovedali, da zhelita z uchinkovitimi kemichnimi sredstvi unichiti vech kot dve tretjini »nizhjega« chloveshtva.

Morda je osrednje nastalih problemov na enem od omenjenih literarnih srechanj dobro nakazal na Dunaju zhivechi turshki pesnik Serafettin Yildiz, ki je Evropi ochital, da je postala trdnjava zahodnih hegemonistichnih interesov in ne zna (ali noche) deliti ne kruha in ne kulture z na shiroko zapostavljenimi predeli ostalega chloveshtva. Menil je, da so tudi shtevilne literarne konference in posveti velikokrat le izraz nashe nemochi, da bi kar koli uredili ali izboljshali. Ali ochitek turshkega avtorja drzhi? V pesmi Ubogo chloveshtvo je med drugim zapisal:

Ubogo chloveshtvo!
V daljnih dezhelah streljajo ljudi
ki branijo zhivljenje
ja, kar tako
neizprosno...

Morda je Yildiz celo optimist, ki zheli s kritiko egocentrichne civilizacije predramiti in spremeniti »ubogo chloveshtvo«!

 

NA CHESHKIH GOZDNIH PLANOTAH

(15. APRIL 1995) Sto kilometrov severno od Dunaja se pokrajina hitro spremeni. Po dobri, a vijugasti cesti polzimo v srce Waldviertla, nizhjeavstrijskega gozdnega predela, ki zhe od nekdaj lezhi Bogu za hrbtom. Nahajamo se na z gozdovi porasli planoti, na kateri so se ob posekah s travniki in njivami krompirja, rzhi in pshenice vgnezdila manjsha ali vechja naselja. Za Zwettlom se pri Karlstiftu v dezhju in megli prebijemo do samotnega Mühlviertla v Zgornji Avstriji. Za Freistadtom, ki sodi med she dobro ohranjena stara avstrijska mesta z mestnim obzidjem in velikim pravokotnim trgom v sredishchu, se po nekdanji solni cesti blizhamo cheshki meji. Kmalu se nahajamo na tromeji med Avstrijo, Nemchijo in Cheshko v domovini Adalberta Stifterja, enega najpomembnejshih avstrijskih prozaistov 19. stoletja. Njegov rojstni kraj, trg Oberplan, ki se danes po cheshko imenuje Horni Plana, lezhi v narochju Cheshkega in Bavarskega gozda in avstrijskega Mühlviertla. V zadnjih cheshkih socialistichnih desetletjih so to podrochje mochno zanemarili. S prochelij hish se krushi omet, tu in tam so prizidali seveda tudi kaj novega, na videz funkcionalnega, a posebno odvratnega, kar kazhe na nekakshen neurejeni provizorij, ki ga velja v smislu zgodovinsko in pokrajinsko utemeljenih danosti chim prej popraviti.

Kljub tradicionalnim napetostim med Avstrijo in Cheshko je v Stifterjevi rojstni hishi, kjer se je rodil 23. oktobra 1805, urejen privlachen spominski muzej. Pisateljev oche je bil hishni posestnik in tkalec. Pozneje se je ukvarjal s preprodajo konoplje in zhita, vendar se je she v chasu pisateljevega otroshtva smrtno ponesrechil, ko se mu je prevrnil voz na strminah med Welsom in Lambachom v Avstriji. Na mladega Stifterja je mochno vplival njegov ded, ki se je zavzel za pisateljevo vzgojo in sholanje.

Nadarjenega dechka so poslali v gimnazijo zgornjeavstrijskega benediktinskega samostana Kremsmünster, kjer ga je poleg latinskega in nemshkega slovstva najbolj zanimalo slikarstvo, poleg tega tudi matematika in naravoslovje. Jeseni leta 1826 je odshel na Dunaj, kjer je shtudiral pravo, ko je Presheren na isti univerzi zhe skoraj koncheval shtudij in se odpravljal iz avstrijske prestolnice nazaj na Kranjsko.

Stifter je zachel shele postopoma intenzivno pisati, najprej za razlichne revije in almanahe, od leta 1844 pa so njegove »Shtudije« zhe zachele izhajati v posameznih knjigah.

To obdobje – podobno kot v Preshernovem primeru, a na mnogo bolj realistichnih osnovah – zaznamujeta tudi dve ljubezenski zvezi. Za literaturo produktivno in za Stifterja »usodno« je bilo predvsem prijateljstvo s Fanny Greipl iz neposredne okolice pisateljevega rojstnega kraja. Kot shtudent se je z njo druzhil zlasti v krogu tovarishev iz okrozhja blizhnjih Cheskih Budejevic, vendar se je zveza zaradi baje gmotno neurejenih Stifterjevih razmer razdrla. Fanny se je nato kmalu omozhila in podobno kot Preshernova Primicheva Julija zgodaj umrla.

Leta 1837 se je Stifter porochil z Amalijo Mohaupt, vse do smrti mu je bila v veliko oporo. Tudi s pomochjo uglednih znancev, med temi kneza Metternicha, katerega sina je inshtruiral v matematiki in fiziki, je leta 1849 postal sholski nadzornik na Zgornjem Avstrijskem. Vendar se je zaradi bolezni moral leta 1865 predchasno upokojiti. Ves chas je zhivel v Linzu, vendar je stalno obiskoval domachi kraj, ki ga je na skoraj fizichen nachin predstavil v karakteristichni prozi.

Pisateljeva rojstna hisha sredi z gozdom obdanega kraja je lahko odskochna deska za nenavadna zunanja potovanja v notranji svet Stifterjeve literature.

Rojstna hisha, pred katero je v chasu Stifterjevega otroshtva she stal znachilen osmerorobni kamen, na katerem so sedele generacije pisateljevih prednikov in si ob milih vecherih pripovedovale raznovrstne zgodbe in dogodke iz okolice in iz velikega sveta, je prvi krog oziroma jedro, okrog katerega se v koncentrichnih krogih kot letnice na mogochnih drevesih zgoraj v strmem gorskem lesu razrashchajo znachilnosti in nenavadnosti pokrajine in njenih ljudi.

Kraj stoji samo streljaj ali dva od nemshko-avstrijsko-cheshke tromeje, zato je njegova okolica she do nedavnega spadala med izredno mochno zastrazhena, zaminirana in prepovedana obmochja. Danes je seveda vse drugache, cheprav ne tako kot v Stifterjevih chasih, ko si se lahko brez potnega lista sprehajal med 800 metrov nad morjem lezhecho Horno Plano ter hribovitimi grebeni pred njo in za njo.

V gozdu poleg nekaterih listavcev gospodujejo predvsem jelke in smreke, predvsem pa granit, ki se skozi tisochletno erozijo spreminja v gole skale najrazlichnejshih oblik. Te stoje sredi gozda velikokrat v obliki chudnih stebrov, piramid in kamnitih miz in so v chlovekovi pradobi zagotovo sluzhile tudi v kultne obredne namene, kot kraji charanja in zaklinjanja duhov in urokov. Gozd je namrech tukaj na trenutke strashen in nepregleden, pripraven za zgodbe o prikaznih in duhovih. Che stojish na vzvisheni jasi, se ti odpre razgled na velikansko temno morje gozdov, ki se s cheshkih vishin poganjajo naprej proti Bavarski in v Podonavje ob Passauu. Le blizhnja zgornjeavstrijska pokrajina je na trenutke svetlejsha, ko pada proti svojim nizhjim robovom pri Linzu ob Donavi.

Gozdno dezhelo vedno znova prekrijejo oblaki, ki se zaradi vishine podrochja kaj hitro spremenijo v meglo najrazlichnejshih gostot in oblik. Pisani ples svetlobe in senc sredi gozda, na jasah in posekah je najbolje opisal sam Stifter, saj se je od otroshtva do smrti tako rekoch po tisochkrat sprehodil po svojih ljubljenih krajih. V »Gozdnem popotniku« (Waldgänger) je predstavil velichastnost gozdov na jugu Cheshke in v Bavarskem gozdu, toda znal se je spustiti tudi do Hudichevega zidu pri starodavnem cistercijanskem samostanu Vyshshi Brod, kjer granitne skale zaprejo Vltavi prehod, tako da se mora s silo prebiti naprej.

Tu, kjer je lepota pokrajine dramatichno velichastna, so Chehi zgradili samo 28 metrov visok jez, vendar ta zaustavi Vltavo v 40 kilometrov dolgo umetno jezero. V njem so izginile nekatere stare vasice, cerkvice in kapele, predvsem pa nenavadni pojav »srca Vltave«, ki sta ga obchudovala Stifter in komponist Smetana in ga vsak po svoje vtkala v razlichne umetnishke izpovedi. Shlo je za nenavaden pojav po planoti v shtevilnih vijugah leno tekoche vode, ki se je sredi planjave razshirila v jezerce v obliki srca. Ta pojav pa je po pripovedovanju domachinov baje mogoche dozhiveti, opazujoch ga z vechje vishine, tudi danes, che je vodostaj pri umetnem jezeru posebno nizek.

Na vsak nachin Vltava, ki bezhi med granitnimi skalami skozi temne smrekove gozdove proti samostanu Vyshshi Brod, she vedno pripravi dramatichne napetosti. Za mogochne skale pri samostanu je moral, kot pripoveduje stara legenda, poskrbeti sam zlodej, ki ni maral svetega kraja, saj je ta odvrachal ljudi od greha in pogube. Ponochi je valil skalo za skalo v strugo pri samostanu, a se je pri tem zamudil. Ko so posijali prvi sonchni zharki, je od groze zakrichal in spustil zadnjo skalo v Vltavo, vendar ta ni mogla zapreti pretoku poti. Pred sonchnimi zharki se je podobno kot njegov potomec, romunski grof Dracula, zatekel v temo pekla in v grobnice vechnega mraka, medtem ko je reka, kot je to v svoji skladbi oznachil tudi Smetana, lahko veselo zazhuborela v prostost livad in sonca v toku proti Pragi.

Nad Stifterjevim rojstnim krajem se je v hriboviti gozd zadrlo skrivnostno jezerce Plöckensteinersee (Plechy). Lezhi v useki med strmim granitom, tako da je na njegovem podrochju praktichno vedno brezvetrje. Ta pojav je vchasih kar grozljiv, she posebej tedaj, ko drugod nad pokrajino divja zimski vihar in rushi starodavna drevesa.

Do nedavnega to skrivnostno jezero ni bilo dostopno, ker je veljalo za vojashko obmochje. Kaj je v tem bridkem in neumnem chasu cheshkoslovashka komunistichna armada v tihem zakotju ob nemshki in avstrijski meji pochela, je ochitno vojashka skrivnost. Vsekakor jezerce she vztraja na svojem slikovitem mestu, ki je pomembno tudi kot kraj razvejanega zgodovinskega dogajanja.

Lepote domache gozdne pokrajine je Stifter vtkal v svoje romane in povesti, na primer v novelo »Vishavski gozd« in v povest »Gozdni grad«. Okrog njegovega rojstnega kraja se shirijo kot letnice v deblih dreves krogi zgodovinsko pomembnega dogajanja. V romanu »Witiko« – ta pripoveduje o propadu obmejne utrdbe Rosenberg (ki pa so jo v 19. stoletju spet obnovili) – s pomochjo okvirne zgodbe o dveh hcherkah plemicha Henrika Wittinghauserja diha skrivnost starodavnega gozda prav tako kot usodnost jezera pri Plöckensteinu.

Razsezhnost pokrajine je dozhivel ta pisatelj zlasti v zadnjih letih zhivljenja na pandemonichen nachin, ko se je njegova telesna bolezen zachela druzhiti s chudno zhivchno razdrazhenostjo in podzavestnim, notranje stopnjevanim strahom. Tozadevno zelo znachilen je Stifterjev spis »Iz bavarskega gozda«, v katerem porocha o nenavadnem vechdnevnem snezhnem viharju novembra 1866, v katerem je Horno Plano popolnoma zametlo in odrezalo od sveta, chedalje bolj zhivchnemu in preplashenemu pisatelju pa preprechilo vrnitev v Linz.

Stifter je kljub temu v glavnem nezhen pisatelj – humanist, ljubezniv kronist zelenega gozda. Njegov vpliv na sodobno avstrijsko knjizhevnost, she posebej na Petra Roseia in Petra Handkeja, je ochiten. Stifterjevo dozhivljanje velikega makrokozmosa najde vedno znova primeren odsev v prikazih ponotranjenega mikrokozmosa.

In vendar! Ko je ljubeznivega pisatelja gozdov njegov antipod Friederich Hebbel oznachil za slikarja cvetlic in hroshchev, mu je Stifter odgovoril: «Che je tako, potem sem danes sposoben bralcem ponuditi she manjshe in she manj pomembne stvari...« V danashnjem chasu vedno hitrejshega povrshnega hitenja uchinkuje Stifter kot terapevt, ki opozarja na pomen pochasnosti in poglobljenosti za mentalno zdravje vsakega chloveka. V svoji »Pisateljski veri« , objavljeni v knjigi »Pisano kamenje«, meni, da so miroljubnost, plemenitost srca, sochutje do sochloveka vishje vrednote kot toliko opevana bojna slava, junashtvo, iznajdljivost in prerachunljivost. V svojem za leto 1865 zelo samosvojem spisu, ki ima she dandanes jasno etichno veljavo, se zavzema za prijateljstvo in strpnost med po mentaliteti razlichnimi ljudmi in narodi. Vendar bi tako »humanistichno« pisanje zachelo utrujati zaradi monotonosti in ponavljanja, ko ga Stifter ne bi vedno znova znal prebosti z disonanchnimi efekti, travmatichnimi medklici groze, eksistencialnimi svarilnimi opozorili, iz katerih zadoni turobni zvok mrtvashke trobente. Kljub zatekanju v navidezno »disonanchno« idilo je bil namrech Stifter po svoji notranji naravi neverjeten psihopat, ki je svoje depresije premagoval z velikanskimi kolichinami jedache in pijache, med drugim z rednimi dvojnimi obroki hrane, na primer opoldne dunajskih zrezkov in svinjske pechenke, ki jo je zalival z vech litri boljshega piva, ki so mu ga obchasno dovazhali iz nemshkega Passaua. Tak zhivljenski nachin mu je postopoma unichil jetra. Pisatelj, ki je bil istochasno tudi literarni delovni obsedenec, je postal tezhak bolnik.

Morda so miroljubne znachilnosti in etichne kreposti Stifterjevih povesti in romanov omogochile uposhtevanje pisateljevega kulturnega prispevka na Cheshkoslovashkem po drugi svetovni vojni. V pisateljevi rojstni hishi v Horni Plani je urejen spominski muzej, skozi kraj pa vodi na blizhnje vzpetine in v gozdove Stifterjeva pot. Chehi niso odstranili pisateljevega spomenika na »Gori dobre vode« nad naseljem in ogromnega granitnega obeliska nad jezerom pri Plöckensteinu.

Stifterjev humanizem prihaja do izraza tudi v njegovem morda najznachilnejshem delu »Pozno poletje« (Nachsommer), vzgojnem romanu o chednosti zmernega zhivljenja in navidez majhnih stvari (na primer negovanja cvetlichnega vrta in sadovnjaka, umnega gospodarstva, prizadevanja za pravichnost in strpnost). Friedrich Nietzsche je roman oznachil za eno redkih pomembnih literarnih del, napisanih v nemshkem jeziku. Morda je pisateljeva filozofska naravnanost tista vzmet, ki ga dela privlachnega tudi za nemshke sosede. Poleg Chehov prihajajo ali romajo na pisateljev dom predvsem shtevilni chastilci in turisti iz blizhnje Nemchije in Avstrije. Stifter se jim v svojem obsezhnem delu (Shtudije, Pisano kamenje, Pozno poletje, Witiko, Gorski kristal, Poljsko cvetje, Granit, Mapa mojega pradeda) razodeva kot pisatelj razlichnih pokrajin in domovin, toda v bistvu ene same vsem skupne pokrajine chlovekovega srca.

Ochitno je, da glas njegove literature she vedno shumi skozi domache cheshke gozdove vse do Bavarske in do avstrijskih Alp. Zato so njegovi spisi primerno berilo, ki vodi do razumevanja narave in naravnih danosti. Zanimivo pa je, da bi lahko bil hudo vznemirjeni idealistichni melanholik Stifter iz cheshkih gozdov z imenom Shumava, ki se je v eni svojih zadnjih obsedenosti smrtno ranil z britvijo, dober zgled za oblikovanje chutno izrazite, ponotranjene slovenske proze, vendar je s svojim nachinom razburil Frana Levstika, da je slovenskim piscem svetoval drugachno pot stran od opisov narave - k chlovekovim dejanjem v jedrnatem ljudskem govoru. Shkoda, da se je slovensko literarno-kulturno zhivljenje, kot ponavadi, odvijalo dokaj enosmerno in je velikokrat prevech izkljuchevalo smeri, ki bi lahko bile literarno in kulturno mochno tvorne. Poteza narodnega znachaja? Zhal, che je tako!

S Stifterjevimi knjigami v rokah se, kar se mene tiche, rad odpravljam v gozdove, na tihe poti, ki so kot nalashch za sodobnike, ki jih muchi slab industrijski zrak in velemestni trushch. Po takih poteh je pred stopetdesetimi leti potoval na vozovih, saneh ali poshtnih kochijah tudi Stifter. Potovanja so bila dolga, neudobna in naporna. V neki hudi predzimi se je na saneh in vozovih tako prebijal do Linza kar vech dni, kar je opisal kot pravo katastrofo v nachinu starorimskega kronista neprichakovanega izbruha Vezuva pri Neaplju Plinija Mlajshega s sposobnostjo dramatichnega nizanja najmanjshih nadrobnosti, kar opazimo vechkrat tudi v rimski literaturi. Tak, kar eksemplarichen, je tudi Stifterjev opis popolnega sonchnega mrka, ki ga je dozhivel nad Dunajem.

V Linzu, kamor se v avtu z zheno in sinom vracham iz Stifterjeve mrzle gozdne domovine, se je zhivljenska pot tega miroljubnega pisatelja tako rekoch konchala v snezhnem metezhu z dramatichno katastrofo.

Sredi najhujshe zime so 26. januarja 1868 Stifterjeve bolechine zaradi obolenja jeter postale neznosne. V trenutni zhivchni razvrvanosti si je z britvijo prerezal zhile na vratu. Za trenutek so ga she ohranili pri zhivljenju, vendar je na posledicah poshkodbe 28. januarja umrl. Kot ob pisateljevem rojstvu v Horni Plani je tudi na pogrebu naletaval sneg.

Z zheno Mileno pred rojstno hisho pisatelja Adalberta Stifterja
(Fotografija Gregor Detela)

 

SHTUDIJSKI TEDEN V JUZHNOTIROLSKEM BRIXNU

(JULIJ 1990) Z Mileno se mudiva na slikovitem Juzhnem Tirolskem. Literarni forum avstrijske Katolishke akcije namrech prireja posebne shtudijske dneve o aktualnih temah nemshke in mednarodne knjizhevnosti. Letos so v prostorih Akademije kardinala Nikolaja iz Cuesa v Brixnu na sporedu tudi predavanja o slovashki in slovenski knjizhevnosti, poleg osrednje pozornosti, ki velja nemshki literaturi, she posebej tisti , ki je nastajala v Nemshki demokratichni republiki. Sredi polemik o marksistichno-dogmatichnih prisilah v knjizhevnosti iz propadle prve nemshke drzhave ("realnega socializma") delavcev in kmetov, pa ne smemo pozabiti na ustvarjalne dosezhke v tej literaturi.

V okviru te prireditve predavam o najvazhnejshih znachilnostih sodobne slovenske literature. Njen tako imenovani obrobni znachaj moramo vedno bolj postaviti pod vprashaj, saj je danes avtentichno prepletena s shtevilnimi za shirshi evropski prostor aktualnimi prichevanji ter intenzivnimi literarnimi dosezhki. V tej zvezi opozorim na tri odlichne predstavnike novejshe slovenske literature, na krshchanskega socialista Edvarda Kocbeka, na liberalnega univerzalista Vladimirja Bartola in na lirichno prechishchenega kronista slovenskega 20. stoletja in druge svetovne vojne Cirila Kosmacha. Z Mileno, ki na prireditvi predstavi svoje slovenske in nemshke pesmi, se podava tudi visoko na tople juzhnotirolske gore z mogochnimi kmetijami, na katerih prav tako kot marsikje v dolinah zhivahno poje nemshka beseda, ki se noche utopiti v morju italijanske drzhave, v kateri se je znashla ob koncu prve svetovne vojne.

 

PSEVDOSOFIZEM

»Zakaj se tako obnasha?«

»To je njegov nachin, drugache sploh ne more!«

»Kaj ne vidish, kako se zgrazhajo! Le kdaj ga bo srechala pamet!«

»Saj je ima she prevech!«

»Res? In zakaj potem tako? Zakaj she vedno ne da miru? Zakaj sploh she upa?«

»Zato, da lahko zhivi... Da prezhivi ta svoj bedni chas...«

 

SKRIVNOST GRADISHCHANSKEGA VITESHKEGA GRADU

(22. JULIJ 1995) Nekateri kraji ali pokrajinski pojavi zaradi svojih izrazitosti izstopajo iz nekoliko dolgochasnih koordinat navadnega, pomislim, ko se v krasnem sobotnem poletnem jutru z Mileno in sinom Gregorjem pojavimo pred zidovjem gradishchanskega gradu Lockenhaus. Toda grad v Kafkovem istoimenskem romanu na primer ni, kot bi bralec prichakoval, slikovita orjashka gmota starih stavb, visokih stolpov in obrambnih zidov, temvech razpotegnjeno, praktichnim gospodarskim, birokratskim in gospodovalnim nalogam namenjeno dvonadstropno poslopje. Njegova grozljivost izvira bolj iz dejstva, da je za navadnega chloveka nedostopen in nedosegljiv – in ne zaradi njegove zunanje podobe.

V nasprotju s Kafkovim gradom so vrata v mogochno stavbo gradu Lockenhaus na jugu avstrijske Gradishchanske danes vsakomur odprta na stezhaj. Popotniku se sredi z gozdom porasle vzpetine nenadoma odpre pogled na obsezhno stavbo, ki je sicer ne krase mogochni stolpi, vendar vseeno spominja na podobe viteshkih in obrambnih gradov.

She bolj kot zunanji videz je zanimiv notranji izraz gradu. Govorili bi lahko o notranji atmosferi okoli leta 1200 pozidane utrdbe Lockenhaus, o dushi posebno starega poslopja. Njegovi zachetki so zaviti v skrivnost. Zanimiva je zhe tako imenovana sestava dvodelnega gradu. Ta obsega v 17. stoletju zgrajeni spodnji grad in romansko-gotski zgornji grad, ki ga prvich omenjajo leta 1242.

V zgornji grad s slikovitimi, navzkrizhno posejanimi nizhjimi in vishjimi prostori in skrivnimi hodniki in stopnishchi pridemo iz spodnjega, novejshega dela gradu chez dvorishche, kjer se zdaj nahaja grajska gostilna. Po strmih stopnishchih se prebijemo do njegovega najskrivnostnejshega dela, ki lezhi tako rekoch pod zemljo. Domnevajo, da je bil to skrivni obredni prostor svoje dni mogochnega francoskega templjarskega viteshkega reda, ki je odigral pomembno vlogo v krizharskih vojnah in bojih za sveti grob v Jeruzalemu. V nadaljnjem razvoju je red prihajal v chedalje hujsha nasprotja s francoskim kraljem in zachel sanjati o ustanovitvi lastne templjarske drzhave. To se mu ni posrechilo. Z oborozhenim nasiljem, preganjanjem in po inkvizicijskem procesu med letoma 1307 in 1311 ga je papezh Klemen V. dokonchno prepovedal.

Obredni prostor je brez oken. Svetloba pada skozi okroglo lino v stropu. Skozi to je morala ob dezhevjih prsheti tudi voda v vdolbeno korito na kamnitih tleh, ob katerem so si zbrani vitezi sredi svetlobe mogochnega svobodnega sonca, ki je odsevalo iz kristalno chiste dezhevnice, morda izmili svoje posvetne grehe in nechimrnosti.

Kulturnozgodovinsko pomembna sta she dva prostora: stolp z grajsko kapelico svetega Nikolaja – z ostanki romanskih fresk – in velikanska dvoladijska viteshka dvorana z gotskimi krizhnimi oboki na osmerokrakih stebrih. Domnevajo, da je bila to zborovalna dvorana vitezov templjarjev, vendar pa za to domnevo ni dokazov. Vsekakor podobno oblikovanih dvoran in obrednih prostorov v drugih avstrijskih gradovih ni, pach pa se ti nahajajo v utrdbah Palestine in Sirije. Zdi se, da so v chasu francoskega kralja Filipa IV., ki je templjarje surovo preganjal, muchil in unichil, izginile tudi vse listine o nastanku in preteklosti gradu Lockenhaus. Ta pa se je, kot ugotavlja zgodovinska znanost, na zachetku imenoval precej drugache: Leuca.

Viteshki red so v 19. stoletju spet obnovili. Njegovi chlani se vsako leto zberejo prav v Lockenhausu pri velikanski okrogli mizi v skrivnostnem zgornjem delu stavbe. Tedaj spominjajo na starodavne viteze kralja Arturja. Obiskovalec gradu jih lahko obchuduje na stenskih podobah v njihovih krvavo rdechih oblachilih ali pa dolgih belih plashchih z osmerorogim rdechim krizhem v sredini, kot ga je predpisal ustanovitelj reda Hugo de Payens. Danes se zbirajo v Lockenhausu kot v kaki skrivni prostozidarski lozhi rozhnih vitezov z zheljo, da bi humanizirali svet, ki ga, kot menijo, demonske sile zhele vrechi iz techajev.

Zgodovina tega gradishchanskega gradu, ki stoji na tektonski razpoki, katere se dotika pisana mnozhica vasi s prebivalci razlichnih narodov, gradishchanskimi Hrvati, nemshkimi Avstrijci, Madzhari pri Oberwartu, Romi, ki jih shovinisti zmerjajo s cigani in zhele poslati nazaj v Indijo, je polna nesrech, a tudi nasilja in grozovitosti.

Po grofih iz Güssinga je tu vladala madzharska rodovina Nadasdy. Iz mrachnega poslopja so vchasih she kar milostno, nemalokrat pa nadvse neprizanesljivo gospodovali nad svojimi podlozhniki. Zgodovina Lockenhausa je tako rekoch prototip zhivljenja v nekdanji fevdalni ureditvi. Ena od chlanic rodbine Nadasdy ni mogla zakriti svojih nadvse patoloshkih kriminalnih nagnenj. Postala je mnozhichna morilka svojih shtevilnih sluzhabnic in podlozhnic, s katerimi se je pred tem seksualno zabavala in izzhivljala, svoje zhrtve pa je pred njihovo smrtjo na razlichne sadistichne nachine tudi muchila in izrabljala. V chasu preganjanja charovnic so mnoge zhenske iz okolice tega skrajno mrachnega gradu zgorele na grmadi.

Zato ne zachudi, da je eden ogleda vrednih prostorov v gradu muchilnica z najrazlichnejshimi napravami, s katerimi so od nesrechnih zhrtev izsiljevali priznanja krivde. Zato ni chudno, da v gradu strashi, kot trdi stara legenda in kot she danes pripovedujejo prebivalci iz blizhnjega istoimenskega kraja. Toda kdo je ta grozni grajski duh? Morda kar zgodovina?

Vsekakor stoji grad na obmochju, ki so ga zaznamovale shtevilne resnichne nevarnosti, predvsem turshki napadi oziroma boji s Turki. Podobno kot se je ta nevarnost zapisala v zavest in morda she bolj v podzavest slovenskega chloveka in ju zaznamovala do danashnjih dni, se je zarezala tudi v dushevnost prebivalstva na Gradishchanskem in na avstrijskem juzhnem Shtajerskem. She danes vodijo avstrijski ljudskosholski uchitelji sholarje na obmochja nekdanjih bojev s Turki, na primer v od Lockenhausa ne prevech oddaljene Modrince – Mogersdorf, kjer je 1. avgusta 1664 prav sredi slovenskega Porabja grof Montecuccoli porazil mochno turshko vojsko, ki je prodirala proti Dunaju. Po juzhnem Gradishchanskem in Shtajerskem se she dandanes vije vidna mochna obrambna chrta s shtevilnimi gradovi in utrdbami.

Pod starimi zidovi Lockenhausa se zapredem v premishljevanje o davni pa tudi blizhnji preteklosti.

Leta 1676 je postala lastnica gradu znana madzharska plemishka druzhina Esterhazy. Kljub temu je grad v zadnjem stoletju vedno bolj propadal. Leta 1968 ga je kupil profesor Paul Anton Keller, na Shtajerskem in Gradishchanskem priljubljeni pisatelj zgodovinskih in ljudskih romanov, tudi takih, v katerih je opisal boje s Turki na tem obmochju. Keller je raziskoval ljudsko blago, obichaje, predvsem pa krajevno zgodovino v neposredni shtajerski in gradishchanski okolici. Med drugim je pisal o gradu Lockenhaus in skushal raziskati shtevilne skrivnosti, ki niso v celoti pojasnjene niti do danes.

Ko je Paul Anton Keller, ki je za obnovo gradu porabil vse svoje premozhenje, leta 1976 umrl, je delo nadaljevala njegova zhena Margret. Od leta 1980 skrbi za grad posebni »kuratorij ustanove profesorja Paula Antona Kellerja – grad Lockenhaus«.

Zdaj je grad zelo lepo urejen. V njem vsako leto prirejajo priljubljena posvetovanja in mednarodne koncerte komorne glasbe, ki v veliko viteshko dvorano privabijo shtevilne obiskovalce. V spodnjem delu poslopja se poleg restavracije nahaja tudi hotel.

V starem gradu je she vech ogleda vrednih zanimivosti, na primer pradavna kuhinja z odprtim ognjishchem, z od saj pochrnelimi zidovi, odpirajocha se v sosednji, prav tako sajasto zakajeni prostor, v katerem so sredi dima ob pechenem prashichku in bokalih vina verjetno sedeli nich manj sajasto zamazani gospodje vitezi z vsemi svojimi dobrimi in slabimi shegami in navadami (Danes si izletnik tu lahko privoshchi srednjeveshko grajsko pojedino). Nekaj vishje, nad kuhinjskimi prostori, se je nahajala gosposka moshka soba za she mnogo odlochilnejsha popivanja. Znano je, da so si nekateri plemichi v svoji posebni pivski strasti privoshchili celo posebno vrsto stolov, na katere so se privezali z mochnimi usnjenimi jermeni – z zheljo, da bi ostali ob bokalu vina ves chas nad mizo, chetudi so se po vechdnevnem popivanju, privezani na svojo tezhko uzhivashko usodo, chedalje tezhje zbujali iz hudega pivskega machka. Na blizhnjem juzhnoshtajerskem gradu Riegelsburg radi pokazhejo she danes tam dobro ohranjene znamenite »pivske stole« v najvechje veselje zachudenih obiskovalcev.

Sredi grajskega dvorishcha se nahaja v zhivo skalo vklesan, 114 metrov globok vodnjak. Ena od shtevilnih zgodb o gradu Lockenhaus pripoveduje, da se na njegovem dnu zachenja poseben skrivni hodnik, ki pelje dalech skozi temno podzemlje vse do sosednjega gradu Bernstein.

Obstajajo v pokrajini, ki obdaja nenavadni grad, kaka posebna znamenja? Skrivnostni namigi, ki so zaznamovali tudi davno delo in zhivljenje gospodov templjarjev? Znano je, da se ti niso ukvarjali le z duhovnim zhivljenjem, z boji za osvoboditev Jeruzalema in Palestine, s politiko in spletkarstvom, temvech tudi z umetnostjo, kulturo in znanostmi. Vechkrat so bili posredniki saracensko-arabskega znanja o svetu. Skushali so ga prilagoditi zahodnim, krshchanskim potrebam.

Toda to je bil tudi chas velikih magichnih teorij o bistvu zhivljenja, ezoterichne filozofije in alkimistichnega iskanja chudezhnih sredstev, s katerimi so zheleli pregnati nesrecho in bedo s sveta.

Morda lahko osamljeni popotnik, ki kot radoveden gost prenochi med starimi zidovi Lockenhausa, med pishem jesenskega vetra zagleda v stolpu postavo zadnjega templjarja, ki se v bledem svitu svoje nochne svetilke plazi v skrivalishche za skrivnim hodnikom, izdolbenim pod mogochno kamnito gmoto iz 12. stoletja?

Iz gradu peljejo poti v vse smeri sveta. Od kraja Lockenhaus, ki lezhi pod gradom, se tudi mi prebijemo po dobri gozdni cesti chez najvishjo gradishchansko vzpetino Geschriebenstein z razglednim stolpom v vishini 884 metrov, od koder sezhe pogled dalech v Panonijo, do vechjega naselja Rechnitz s prijetnim kopalishko urejenim jezercem. Stare poti nas pripeljejo chez valovito in z gozdovi poraslo pokrajino do naslednjega vechjega gradu Schlaining, v katerem je zdaj avstrijski mirovni inshtitut. Nedalech od tu se nahaja Oberwart. Obmochje je vechjezichno, z brazgotinami, ki jih je prizadejalo staro nasilje, ker ne sposhtuje drugache govorechega ali chutechega chloveka. V teh naseljih so nekoch zhiveli tudi shtevilni gradishchanski Judje, a so jih Hitlerjevi nacionalni socialisti skoraj popolnoma iztrebili. Pozabljena judovska pokopalishcha nemo prichujejo o drugachni preteklosti, toda niti mrtvi nimajo tu miru, saj so grobove zhe vechkrat oskrunili. V mnogih krajih zhive evangelichani, ki so si v chasu Marije Terezije in jozhefinskih reform postopoma pridobili pravico za enakopravnejshe zhivljenje med versko drugache mislechimi sorojaki. Vendar je nestrpnost she vedno prikrito navzocha v razpokah in napetostih med gradishchanskimi Hrvati, nemshko govorechimi ter Romi in Sinti. Nedavno je v Oberwartu bombno nasilje terjalo nedolzhne zhrtve med najbolj zapostavljenimi Romi, ki v zadnjem chasu uradno veljajo za avstrijsko manjshino in so v tem smislu zdaj vsaj delno zavarovani.

Pot zavije nazaj v blizhnji gozd. Drvimo chez valovito pokrajino. She trenutek ali dva in spet se bomo znashli pred vzpetino, na kateri gospoduje grad. Stari zidovi zmeraj znova zbujajo zanimanje in strah.

 

PRVOMAJSKO TIHOZHITJE Z NOVIM VNUKOM

(DUNAJ, 1. MAJ 1998) Nad s trto poraslim hribom je ptich ponovno razprl krila. Zazdi se mi, da je za trenutek nepremichno obvisel v zraku. Perje se mu zalesketa v prodorni pomladanski sonchni svetlobi. V daljavi se skozi meglice, kot da so se skrili pod steklo, rishejo obrisi velikega mesta. Toda zdaj sem s sinom in snaho ter njunima otrokoma zhe sredi divjega kokoshjega vrishcha ob cerkvi pod Bisambergom v Stammersdorfu. Starejshi vnuk Pajcholanchek krmi s kosi suhega kruha pozhreshno perjat, ki podivjano leta za njegovo majhno postavo. Njegov novi sedemmesechni bratec Andi (Andrejchek) zachudeno zre v nadebudno imenitne kokoshje kljune, ki so pridno na delu na dvorishchu pri blizhnji hishi.

Kokosh, kura, pishka ima kljun. Nima zob... pojasnjuje deda in gleda svojemu novemu vnuku naravnost v ochi...

Starejshi dveletni vnuk Tomazh (Pajcholanchek) cepeta neposredno za dedovim hrbtom. Deda, nosi, nosi, vendar lahko tovorim shtuporamo le enega samega vnuka – in zdaj je na vrsti Andi, kar prispeva k sholanju nesebichnosti.

Kokosh na vrtu postane medtem nenavadno velikanska, velichastna in gromozanska. Svetlolasi Andi jo gleda s shiroko razprtimi ochmi.

Veliko kokosh zanasha strast po hrani sem in tja po travi in pesku. Da bo le nekaj za pod kljun! Krrr! Krkkk! Krrr...

Starejshi vnuk ve, da kokosh nima zob... Spet ji vrzhe grizhljaj kruha pod kljun... Kokosh ne ugrizne, kokosh samo kljune, vshchipne. Toda vnuk se kokoshim blizha brez strahu. Zato se deda spomni, da se je kot majhen otrok bal kokoshi in med prvimi stavki sprasheval odrasle, »ali pishka huda je«... Dedov ded mu je o tem pripovedoval mnogo pozneje in se pri tem zadovoljno smehljal. Sicer pa ima Pajcholanchkov in Andijev deda chudne spomine na kokoshji rod. Ko je bil star pet let, ga je v Ljubljani ob Gradashchici napadel raztogoteni petelin in mu vsekal globoko rano v chelo, tako da je imel tam vse do pubertete precejshnjo brazgotino...

Za vse naravne pojave izredno dovzetni Tomazh-Pajcholanchek zhe teka po ozki kolovozni poti med znachilnimi v hrib zazidanimi kletmi strmo navzgor med vinorodna pobochja Bisamberga, ustavlja se ob zaprashenih starinskih vratih teh starih nizhjeavstrijskih poljedelskih shramb in opazuje po zakotjih nad vhodi prezheche pajke (besedo izgovori v slovenshchini in hudomushno mezhika proti dedu). Navdusheno poskakuje pred chrnimi in rjavimi debelimi pajki na njihovih pohodih skozi lastne mrezhe za plenom...

Prvomajsko sonce izzivalno visi nad veliko podonavsko pokrajino. Dan se razkoshno in sunkovito preliva nekam v nedogled. Na poti srechujemo veliko razigranih ljudi. Vse teche, vse roji proti nebu nad vrhom, na katerem gospoduje vsem na ocheh silovita radijska antena. Tam je ob gostilni tudi igrishche za "velikega" in za "malega" vnuka, ki se zdaj igrata v pesku in vsak po svoje dozhivljata chudovitosti skrivnostnega bivanja. Nad njunima svetlolasima glavicami shumi zelenje svezhe pomladi, ki ponuja toliko raznovrstnih sprememb in metamorfoz, da nima smisla, da bi o tem, kar obchutimo in uzhivamo, po neumnostim she razmishljali.

Pajcholanchek spet poskakuje na igrishchu sredi travnika kot kokosh. Pajcholanchek se igra petelina, pticha, vrano, Pajcholanchek nima zob, ima kljun, kot velika mogochna ptica zheli leteti proti nebu, visoko, visoko nad Dunajem.

Pod nami se razprostira zelena pokrajina, ki v daljavi prehaja v belo betonsko morje hish... Tam nekje je nash dom, tudi velika bolnishnica in babi, ki jo boli glava... Pajcholanchek se zaskrbljeno ozira v deda, da bi mu ta povedal, ali bo babi kmalu zdrava, potem pa ga spet pritegne tisochcvetni svet, ki se s svojimi chari in izzivi vrti v vse strani neba. Deda vzdigne novega vnuka Andija in ga prisrchno pritisne k sebi. Nad njima se razprostira chudovitost svezhe ozelenelega in belo razcvetelega drevesa.

"Andi. To je pomlad. Pomlad. In drevo in cvet!"

 

V DROBOVJU TRUBARJEVEGA ANTIKVARIATA

(LJUBLJANA, 9. AVGUST 1990) Vroch popoldan se proti vecheru prelevi v toplo mirno noch. Nad ljubljanskim magistratom zazhari roj nedosegljivih zvezd. Nekaj korakov od tam, v dosegu posebnega chara starega mesta, se je v narochju zanimive knjigarnice zgostila mnozhica ljubiteljev slovenske knjizhevnosti.

Z Mileno se nenadoma nahajava v posebnem polozhaju. She nedavno sva bila v Sloveniji povsem nezazhelena. Zdaj pa bova na svobodni tribuni poletne Ljubljane lahko predstavila nekaj najinih znachilnih pesmi in proz. Pravzaprav je vse skupaj absurdno. Tam, kjer sva bila do sedaj tako rekoch neznana, bi naj zdaj bila vsem na ocheh. Tisti, ki naju do danes sploh niso poznali, bi naj zdaj bili najini prijatelji.

Zgodbe, ki jih radovednemu, ljubeznivemu obchinstvu berem, so kot nalashch pravo potrdilo najinega primera. Teksti o grozovitostih in absurdih zgodovinskega dogajanja v dvajsetem stoletju. Karakteristichne shtudije o groteski, kako tako imenovani nekdanji uporniki - revolucionarji postanejo brezobzirni vladarji in zatiralci, ki s svojimi nechastnimi dejanji postavijo pod vprashaj vsa svoja bombastichno razbobnana "plemenita prizadevanja", odgovarjajo resnici najinega "primera". Tudi v tekstih, ki jih v tem poletnem vecheru berem, je nakazano, da postane v zlagane votle parole odeto sprenevedanje zdruzhenega oblastnishtva kaj kmalu zgolj izkorishchevalski polashchevalni nehumanizem.

To domnevo na vecheru potrdi znani pisatelj Peter Bozhich, ki so ga prireditelji zaprosili, da naju predstavi. Pred zbrano javnostjo jasno izjavi, da sva sodila k najbolj preganjanim pisateljem v emigraciji, o katerih je komunistichna oblast menila, da so potencialno nevarni. Da je bilo tako, dokazuje pripomba pesnika Nika Grafenauerja, ki pove, da so ga prav zaradi mene klicali na ljubljanski notranji odsek. Tudi drugim knjizhevnikom in publicistom so zagrozili s konsekvencami, che bi me obiskovali na Dunaju. Niko Grafenauer se trpko nasmehne, ko pripomni, da zaradi teh izpadov oblasti zaradi moje baje protidrzhavni dejavnosti dve desetletji ni mogel priti na Dunaj.

 

III. del