Pogum Revija SRP 2003/2

Lev Detela
 
 
PRESVETLJEVANJE POLPRETEKLOSTI
Spomini iz obdobja tranzicije in globalizacije 1989 – 2003 *

I. del

 
Kot da bi bil v pravljici.
Pridesh domov,
toda tu se je vse spremenilo.
Pravzaprav so stvari znane in domache,
toda ljudje so ti tuji, drugachni.

(Iz stare knjige)

 

URA IN NJENO NIHALO

(5. APRIL 1990) Stenska ura in njeno nihalo. Ja, kako zanasha in odnasha ta nash potoglavi chas! Udarci ure in udarci usode. Kaj kazheta kazalca na stari rimski shtevilchnici? Glasni, ostri, prodorni udarci kladivc po bleshchechi kovinski ploshchici na stenski uri doma v Sredishchu ob Dravi she vedno zvenijo po moji notranjosti, ko skoraj na skrivaj, za preostali svet pozabljeno in zato neslishno, bijejo neki drugi, drugachni, zdaj zhe zelo oddaljeni chas.

In kje smo zdaj? Nihalo se she ni ustavilo. Nihalo, ki je urina usoda. Ki je svoboda pogona in nihanja. Ko se ustavi, nastopi nepremichnost oziroma smrt notranjega mehanizma. In vendar. Tudi jaz bom moral zapustiti prostor, kjer sem upal, da sem na varnem. Spet bo treba stopiti na plan, v novo okolje in dimenzijo, kljub svarilu Franza Kafke: Pravzaprav se boj zapustiti hisho ! Nesrechnezh, ali ne vesh, da se vzunaj prichne nesrecha! Toda ali je imel Franz Kafka prav?

Zdaj, po tridesetih letih odsotnosti, bom kljub vsemu moral spet zaiti na domacha tla, v domovino svoje mladosti, ki se mi je v zadnjih desetletjih prikazovala le v dvoumnih sanjah skrivnostno razzharjena in vstajensko pove(li)chana. Morda le kot hrepenje po nechem, kar je zhe davno minilo. Ti pa vseeno, kot kak stari norec v zavodu za pomirjanje zhivcev v sobi brez kljuk na stalno zaklenjenih vratih in brez zaves na oknih z reshetkami, she vedno upash, kot tvoj nesrechni pesnik Hölderlin v zakletem stolpu v Tübingenu, da se bo vsa rosna in lepa spet prikazala tvoja Diotima, ljubica in domovina, o kateri je znal povedati, da mu je rodila trinajst sinov: Eden od teh je zdaj papezh v Rimu, drugi je turshki sultan, tretji pa car v vsej Rusiji. In veste kaj se je zdaj zgodilo z njo? Nora je postala, nora, nora! (Tübingen, 24. januarja 1843).

Tudi pri meni se je zachela nova nesrecha. V Mursko Soboto potujem z Dunaja kot izgubljeni sin na pogreb pravkar umrle matere, ki ni vech dozhivela, da bi jo obiskal zhivo. In istochasno – proti vsem pravilom -razburkano dozhivljam nesrechno srecho novega chasa, ko odpadajo spone starega sistema, v katerem sem veljal za njegovega sovrazhnika in mi je zato zaprl vse poti.

Kam sem prishel? Sem zares prishel nazaj? Ali pa sem, po vseh teh dolgih letih odsotnosti, zashel v novo neznano tujost, ki se kljub vsemu imenuje domovina?

Bolecha srechavanja. Tudi z lastnim jazom. Z lastno zhe skoraj pozabljeno usodo. Z lastno ranljivostjo. S starimi preizkushnjami. Tako, da nenadoma postanem popolnoma majhen dechek, v domachi pradedovi hishi v Sredishchu, na panonskih kolovozih med jatami gosi in zamoklim mukanjem krav na pashi na travnikih ob Dravi, v chasu izven sedanjega chasa, ko dedek odpre knjigo pravljic in ob koncu druge svetovne vojne zablodiva v svet velikanov, charovnic in palchkov.

 

NAVZKRIZHJA ZHIVLJENJA

Je leposlovje nekaj odvechnega? Le nepotrebno leporechje? Vsekakor se ti z besedo le v najboljshih trenutkih posrechi obkrozhiti vse tisto nikoli popolnoma opisljivo, kar te obdaja. Vsa ta skoraj nepregledna navzkrizhja in vechsmernosti zhivljenja sredi tezhko razlozhljivih skrivnosti bivanja. Usoda vedno znova poskrbi za presenechenja. Te postavi na preizkushnje. Obogati z novim, celo neprichakovanim. Kako biti vsemu temu kos? Kako razlozhiti bistveno, velikokrat skrito v obrobnem? She tezhje pa prodresh v samega sebe, da bi odkritosrchno predstavil glavne silnice, ki so te vodile skozi prepihe sveta.

Kljub temu se ne morem upreti preizkushnji, ki me chaka. Kos za kosom zbiram spomine iz polpreteklosti in jih nizam na ogrlico razpoznavnosti. Cheprav je po drugi strani res, da mi glavna oseba ob tem vechkrat izgine v mnozhici shtevilnih dogodkov in stvari, ki so zaznamovale konec 20. stoletja. Toda neutrudni pripovedovalec se kaj hitro ponovno prikazhe iz goste megle, da bi tudi s pomochjo preskokov skozi razlichne faze polpreteklosti razsvetlil sredi tezhko razpoznavnega bistva lastna dejanja in nehanja pa tudi vse tisto, kar jih je morda pogojilo.

 

DETE IN DED

(DUNAJ, JESEN 1996) Dete zhivahno teka po dedovem s knjigami prenatrpanem stanovanju, odpira vrata v temachni stranski prostor. Chudi se skrivnostnosti pojavov, ki prezhe iz polteme pod zidovi in stenami, na katerih vise velikanske novodobne slike. Tam zgoraj je enajstkrat narisan obraz chloveka, ki se smeje, joka, kadi cigareto, kazhe zobe...

Med zobmi se kadi kot dimnik velika cigareta. Obraz kadi dim, se smeje in kazhe zobe, medtem ko dete teka pod sliko in odpira vrata v drugo sobo.

Same sobe, sobe in spet sobe, ki jih morash vzeti pod svoje zobe, otipati in obgristi. Vse je nekakshna pena, toplota in zherjavica, ki se gosti v podobe in zvoke. Sredi sobe stoji ded in odpira knjigo. Papir shelesti, veter puhti chez zavese in jih premika. Svet je soba in ded in dimnik in chudna slika, ki odpira usta in se smeje. Soba je del telesa. Ziba se, guga in vrti, ko dete teka sem in tja in se cigareta na sliki kadi , kot da bi bila dimnik na tovarni za drevesi v neposredni okolici.

Dete teche na hodnik, odrine na pol priprta vrata v kuhinjo. Iz lonca se kadi vrocha juha... Au, au... Pazi, Pajcholanchek, da se ne opechesh, reche babica, ki drzhi v rokah velikansko zajemalko, ZAJEMALKO VELIKANKO... Dete se plazi po kuhinji proti stolu in mizi, pod katero leno lezhi hishni machek Smigel. Izpod na pol priprtih ochi opazuje dechka, ki se pripravlja na skok, da bi ujel machka za rep, ta pa se najezhi, predrami, odskochi v kot, da bi lahko v miru dremal she naprej...

Babica ima veliko kuhalnico. Opazuje Pajcholanchka, ko teche proti predsobi. Rad bi vedel, kaj se dogaja za vrati pri sliki, iz katere se kadi cigareta. Kje je deda?

Kaj dela deda? Cigareta se divje kadi. Cigareta ni deda. Ded ne kadi. Mama in papi kadita cigarete. Tudi iz dimnika se kadi... Dimnik je velik kot stolp, dimnik je velika visoka cigareta.

Za dete je vse magichno nejasno in velichastno... In prelepo, smeshno, grozno...

Ded stoji sredi sobe in se smeje Pajcholanchku...

Ti si moj vnuk Tomazh Gregor, ki ti pravimo Pajcholanchek...

Ha, ha, ha!

Zakaj Pajcholanchek?

Ker si nezhen in zhivahen, kot plahutajocha zlata ribica z velikimi pajcholanastimi plavutmi, svetlimi kot tvoji nakodrani tanki laski... Zato si Pajcholanchek...

Ded gleda vnuka, kot da bi zrl v veliko charobno zrcalo, ki je viselo v okviru iz mahagonija nekje v predsobi njegovega lastnega otroshtva. To zrcalo je nekaj nenavadnega. Sanjsko se odpira kot vrata, ki vodijo v poseben prostor in v poseben chas. Ded stopa skozi zrcalo v samosvojo pokrajino. Stopa po drevoredu pod chastitljivo starimi drevesi, ki jih je dala pred stoletji posaditi cesarica Marija Terezija. Stopa v pokrajino brez meja, stopa po ravni chrti perspektive, ki odpre vsa vrata tja do vechnosti. Ded gleda Pajcholanchka in se smeje. Vrata so odprta na stezhaj. Obchutek sanj je tako mochan, da mora odriniti zrcalo na drugo stran, toda zdaj ne najde stene, prostora in vrat, ki bi jih rad odprl.

Pajcholanchek in babica pesnica Milena Merlak Detela
(Fotografija Lev Detela)

 

BLISKI IN PREBLISKI

Pomislite, za strashansko rumeno hisho Schönbrunn so potke in poti do zverinjakov in zveri, ki gospodujejo sredi zelenkastovijolichastega velichastnega razpolozhenja... Pajcholanchek krozhi po stezah med travo in grmichevjem, njegovi cheveljchki, shu (Schuh) – velikost 22, stanovitno tolchejo po kamenju: KAMEN je velik, zelo velik... ZEMLJA je lepa, zelo lepa...

V kletki lezhi nekakshna poshast z velikansko z grivo prekrito glavo. Ded reche, da je to lev, mochna in pogumna zhival, ki kazhe zobe in tuli, da se strese zemlja: Uuuu!

Lev ni papa ali mama, ne kadi cigarete, chisto tako kot deda Lev, ta chlovek brez cigaret, ki zdaj stoji pred levovo kletko in trdi, da je tisto z brki, grivo, zobmi in mochnimi tacami, ki zeha in se preteguje, pravi lev, iz pravljic in legend znan kot kralj zhivali.

Pajcholanchkova dusha mochno drhti: skozi zelenkasti somrak njegove prebujajoche se zavesti se bliskajo prebliski...

LEV se nadaljuje v njem samem, v njegovi notranjosti se druzhi z debeloglavim sivkastim machkom, spaja se z dolgovrato zhirafo (Pajcholanchek in ded imata kratek, majhen vrat), prikljuchi se izzivalnemu slonu, povezhe se z nojem, konjem (ihaha), kravo, zhelvo, cebro, tigrom, krokodilom, ribo, leguanom, kozo, ki jo dete na otroshkem igrishchu z domachimi zhivalmi zagrabi za rep, pike in chrte te po otrokovi podzavesti migetajoche vznemirljivosti lajajo kot veliki rjavi pes vauvau, povezujejo se v kroge, tvorijo kolesa, spreminjajo se v veliko KOLO imenitnega AVTA, postajajo AVTO, STROJ ali TRAKTOR z mochnimi VZVODI, GUMBI in KOLESI, ki so napolnili ZEMLJO in so vsem na ocheh...

Obraz v dedovi sobi kadi cigareto, iz dimnika se nazarensko kadi... Oko, zob, nos, usta, roka in noga so detetu pred nosom in ochmi, ochitno so del stvarnosti ali resnichnosti, chez steno in zid polzi rjava polsvetloba, ded stoji sredi sobe in odpira knjigo, pokazhe sliko, reche: To je lev... Iz podzavesti lije rjava polsvetloba, na nebu se bliska sonce, kot da bi bilo del detetove podzavesti in del njegovega telesa, potem postane vse zelo skrivnostno, na nebu se prizhge prva zvezda, nad njo vznemirljivo zasveti luna, med kroshnjami blizhnjih dreves se oglasha z zateglimi poki nochni ptich...

Dete je nemiren dechek, ki se rad smeje sredi mnozhice pojavov in stvari... Z okroglo glavico se obracha naprej in nazaj, teche po potki skozi labirint zhivljenja po prvi kamenchek sredi travnika, da ga vrzhe v luzho ali v luknjo obcestnega kanala.

Iz megle pojavov in stvari se gosti ZAVEST, da si tukaj in zdaj... Brez vprashanja ZAKAJ in KAKO. Ded se ne more nachuditi, ko ob vnuku zagleda pred davnimi petdesetimi leti svojega lastnega dedka, upokojenega drzhavnega tozhilca Matka Zorjana, ki mu ob hitro tekochi sredishki Dravi iz bezgove veje pripravlja lichno pastirsko pishchal. Z dedkom se ded sprehodi vse do prvega lesenega mlina na cholnih tam na ovinkih, kjer se slovenski svet zhe prevesi na hrvashko stran. Dedov dedek je zelo vesel... Iz ochi mu bliska dobrodushna prijaznost. Zato na poudarjen nachin zapoje znano pesmico o mlinarjevem sinu, ki mu srce veselo igra, ko mlinchek ropoche in voda shumlja...

Davna preteklost! Pajcholanchkov oche Matija in mama Manuela jo poznata le she iz dedovega pripovedovanja... Za njunega sina bo le sporochilo iz knjig...

 

BITJE IZ NAPAK

Ponochi sanja ded chudne sanje... V velikanski prazni sobi se srecha z bitjem, ki je ochitno rojeno iz samih napak. Chez obraz brez ust in ochi padajo kot zublji nevarnega ognja izzivalno rdechi lasje. Bitje rezko zhari sredi praznega prostorja brez oken in vrat. Gluhonemo tava po ovinkih s knjigami prenapolnjenega stanovanja. Spotakne se ob pisalno mizo in ob stol. Cheprav ne govori, vpliva na chas in prostor, she posebej pa tudi na potek dogodkov. Ded je pretresen in prizadet. Bitje ga z rahlo kretnjo verjetno pohabljene roke povabi na sprehod chez drn in strn. Vse se odvija s filmsko naglico, odsekano in prekratko. Bitje brez ochi poskakuje po parku. Kmalu zaideta v odrochni predmestni kino. Igrajo angleshki film brez imena. Pet gasilcev gasi pozhar v veleblagovnici, ki so ga podtaknili irski teroristi. Bitje je ob vsem tem– kar je razumljivo – brez besed. Niti jokati ali smejati se ne more. Nenadoma se ded zdrzne. Zazdi se mu, da se smodi njegova lastna obleka.

Prevech se je priblizhal neznanemu bitju brez besed. Che se v naslednjem trenutku ne bo prebudil, bo zagorel z zhivim plamenom.

 

RAZPOLOVLJENI CHAS

Bor je na vsak nachin znamenje dolgega in mochnega zhivljenja.

Iz gozdov veje zavest dobrih novic, zato ne podpiraj pretiranega sekanja dreves. Kljub temu je pohishtvo iz smrekovine kazhipot k dolgotrajni druzhinski srechi. Nekatera drevesa so tako visoka, da se zdi, kot da bi segala do neba.

Tisti, ki posadi novo drevo, je zasadil mladiko v novo zhivljensko zvezo.

V sanjah rad plezam na visoka drevesa, vendar moram paziti, da pri tem ne strmoglavim na pretrda tla.

Marsikomu se vzpon ne posrechi. Seznam ponesrechencev polni arhiv brez dna in meja.

Vse ima svoj konec, tako tudi sanje. Vendar me mochno vznemiri, che v njih uzrem Pajcholanchka na vrhu najbolj visokega drevesa, ko krichi: Deda, pomagaj, ne morem vech nazaj dol!

S Pajcholanchkom vedno znova poromava v novi chas. Podoba je, da se dojemanje stvarnosti nenadoma razpolovi v chasovno razlichne predele iz preteklosti in sedanjosti. Na poseben nachin popotujeva v prihodnost, ko se pred gradom v Schönbrunnu znajdeva v aleji s kipi prednikov, starih mojstrov, junakov iz pravljice, cesarskih odlichnikov... Vendar pogumno korakava nazaj in naprej v novi chas, ki mu ni videti do dna.

Veva, da sva na ploskvi iz razpolovljenega chasa preteklosti in prihodnosti, ki mu ne moreva vech ubezhati.

Izpod stola v domachi sobi gledava, kako se premika sekundni kazalec na rdechi stenski uri. Prerivava se pod stoli in mizo proti sredishchu skrivnosti, ki je ne bova nikoli razreshila, kot da bi se borila z velikim levom iz zhivalskega vrta, ali pa z rdechkastim levom iz otroshke slikanice, morda tudi z levom iz sanj, ki zhe brusi zobe za prichakovani napad in plen. Lev rjove, dete pa se smeji, ko se plazi pod stolom in pod slikami chastitljivih starih cerkva in bradatih svetnikov, bim bom, bim bom dela zvon, naprej v sosednjo sobo ter na hodnik proti vratom v kuhinjo, kjer je babica zhe dvignila zajemalko in zaklicala. Pajcholanchek, juha, juha!

 

KAJ ME OBKROZHA?

Kaj me obkrozha? Zavest kuka skozi luknjo kljuchavnice v drugo sobo Zavest je luknja v podu, chez katero premika dete igracho rdechi avto. Zavest je sonce sredi mraka, rumena zemlja, jabolko na mizi, dim, ki se vali iz dimnika. Zavest shepeta, shumi, pada, koraka, se vrti pod stenami in zidovi. Je neki zvok, pok, zven, zvon v moji ali tvoji notranjosti, ki ti ne da miru. Je oblak nad hisho, rozha, ki se razcveta, drevo, ki se zelenkasto pobliskava iz spomina. Pike, chrte in krogi krozhijo po predsobi, drgetajo v hishnem prepihu. Vse je krog, milni mehurchek, zhoga, kolo. Stojim pri knjigi, v kateri so slike levov. Dete obracha strani. Ve, da lev ni pes vauvau... Chudi se njegovemu temnemu smrchku na rdechkastorjavem ozadju. Prijema se za svoj lastni nos. Vau... vau. Temu se pravi iskati samega sebe. Poraja se zavest, da sem to jaz, Pajcholanchek.

Od kod ima dete prav ta nosek? Deda spominja na nos njegove babice – omice, s katero je v pomladnih dneh takoj po drugi svetovni vojni zahajal k Dravi pri Sredishchu. Sklanjala sta se chez bele preproge vitkih zvonchkov, ki jih je omica tako ljubila... Deda je uchila nabirati cvetlice in obchudovati nezhne stvari zhivljenja tam pri vrbah, lokah in shtorkljah, ki so pripovedovale stare panonske pravljice.

Dete odpira knjigo. Gleda in ve, da je... Da je lev res LEV. Cheprav je za Pajcholanchka prav vse nejasno, ne smemo prezreti dejstva, da ve, da lev res je, ker se ga spominja, ker ve, kako je v zhivalskem vrtu odprl gobec, da so se mu zasvetili velikanski rumeni zobje.

Lev je griz, mnogogriz.

Lev je ostrogriz, ki grize brez konca in kraja.

Lev je strashnogriz, ki mu ni enakega.

Na vsak nachin je lev del nashe lastne zavesti, odraz spomina, ki postaja del nashega lastnega telesa.

Vidite, tam za grmom je ravno ta, o katerem razpravljamo – in nihche drugi.

Tako je to. Morate mi verjeti, da je to on. Samo on. Zakaj nekega lepega dne, ko ga boste najmanj prichakovali bo prishel prav on, lev, in bo zares grizel, grizel.

Vnuk me gleda in se poredno smeji. Zhe je odprl usta. Zasvetijo se njegovi prvi zobki.

Zdaj bom grizel, si misli. Kot pravi lev. Jaz sem lev!

Iz polteme se poraja prva zavest bivanja. Preblisk o drugachnih bitjih, vlogah in pojavih. Naenkrat nisi vech ti sam, temvech se pred teboj pojavi drugachnost. Podzavestna slutnja o razlichnosti in raznovrstnosti zhivljenja.

Ping. Zavest. Ping. Zhoga.

Ping. Krog. Ping. Lev. Velik LEV.

Ko zjutraj odprem ochi, je sonce temno rumeno, kot da bi bilo lev.

 

NUJNA TOPLOTA BIVANJA

Ob vnuku je vse drugache. Vtisi se vrstijo drug za drugim, kot da bi v mojo notranjost nanizalo na nit skrivnostnega srechanja z novim chloveshkim bitjem vrsto nadvse dragocenih kamnov in biserov, ki mi ne bodo nikoli vech izpadli iz spomina.

Zdaj vem, da je vse, tudi vsakrshno znanje, ki ga ne prezheva toplota pristne chlovechnosti, prav hitro mrtvo strashilo, prazni nishtrec narobe, nich in she enkrat nich. Ker ga ne obsije sonchna svetloba vzajemnosti, ki shele podari zhivljenju tisto temperaturo, ki ga to tako nujno potrebuje za svoj pozitivni razvoj.

Kako sem zorel za to zhivljenje jaz sam, droben dechek ob koncu druge svetovne vojne na vzhodnem robu Slovenije – tudi ob svojem dedku v bodichevju tedanjega nasilnega chasa? She danes se natanchno spominjam dogajanja v sicer sonchni pomladi 1945, ko so nad Marofom v gozdovih pri Ormozhu in Sredishchu ob Dravi zhvizhgale nemshke in sovjetske granate. Nemshka fronta je pravkar po dolgoletni krvavi vojni vihri dokonchno razpadala, zato pa je bilo she posebno nevarno. Na jasi sredi gozda ob poslopjih posestva grofovske druzhine iz Ormozha so nas sovjetski vojaki odgnali v ograde, kjer se je v boljshih chasih pasla zhivina. Z brzostrelkami so nas strazhili kot malopridno zhivino. Vsepovsod po travi in vlazhni aprilski zemlji so sedeli prestrasheni ljudje. Kot pastirji iz starih pravljic so si na ognjih pripravljali hrano.

Vsepovsod ognji, dim, vpitje prestrashenih ljudi. Sovjetski vojaki nadlegujejo zhene in dekleta. Moj dedek, ki je kot predvojni prvi drzhavni tozhilec v Mariboru skushal zhivljenje vedno in povsod shchititi tudi z doslednim uposhtevanjem zakonov in mednarodno obveznih dolochil, brani mlado zhensko, ki so jo v ogradu pred otroci in starci pozheljivo obkrozhili ruski vojaki. Skoraj prepozno spozna nevarnost in se skusha umakniti. Zhe ga dohiti oficir in mu naperi revolver naravnost na chelo.

"Stoj! Nazaj! Takoj nazaj!" krichi kot obseden.

Omica onemi v grozi. Skochi k dedku, ga vleche v kot. Dolgo se ne more pomiriti. Ko konchno spozna, da je nevarnost mimo, spet tarna in pripoveduje, kako jih je zasulo med bombnim napadom v mariborski kleti, medtem ko je zheleznishka postaja postala zhrtev ognja in razstreliva.

Kako sem zorel za zhivljenje, za bivanje med soljudmi, tedaj sam sredi tako razvrvanega chasa? Ali nima moj vnuk dandanes mnogo boljshih zhivljenskih pogojev?

 

PREOBRAT V SVETOVNEM SISTEMU

(1989) Cheprav so slabovidni menili, da so enoumni sistemi dokonchni in nepremagljivi, je zhe dolgo pokalo v mehanizmu totalitarizma. Z dunajske opazovalnice je pogled hitro segel do Nikolajeve cerkve v Leipzigu, kjer so se zbirali druzhbenokritichni mirovniki ob molitvi za duhovno prenovo posameznikov in celotnega obchestva in za demokratizacijo nepoboljshljivo dogmatichne komunistichne "Nemshke demokratichne republike".

Vse to, kar sem skushal spremljati z Dunaja, je nekaj let za tem popisal v romanu »Nikolaiskirche« znani nemshki pisatelj Erich Loest.

Na primeru v komunistichnem sistemu uveljavljene druzhine je posegel v samo jedro neizbezhnega komunistichnega poloma. Cheprav je bil oche Astrid Protter visok politichni funkcionar in general ljudske policije in je njen brat vishji oficir druzhbenonadzornih organov, se mlada arhitektka odvrne od enosmernih sloganov in parol, ki so jo spremljali od otroshkih dni. Zachne se upirati getoizaciji ljudi v komunistichnem sistemu, s somishljeniki se bori proti nasilju, manipulacijam, berlinskemu zidu, ki zapira pot v svobodno oblikovanje zhivljenja. Druzhi se z zatiranimi in drugachnimi, demonstrira za odprto in civilno druzhbo, v chastitljivi cerkvi svetega Nikolaja prosi za mir in duhovno prenovo trdo preizkushanega chloveshtva.

Vse to je pisatelj Loest sporochil v kratkih in jedrnatih stavkih, ki gredo do zhivega. Marsikaj je namerno skrito med vrsticami in hoche eksplozivno na plan v bralchevo zavest. Tekst je prichevanje znanega pisatelja nekdanjega nemshkega vzhoda, ki se je uprl teroristichnemu nadzoru komunistichnih oblasti nad vsem in nad vsakomur. Razsvetljuje razpoke in prepade v druzhbi in napoveduje konec obdobja, ki je mislilo, da bo trajalo vechno.

Iz betonskega Babilona v dunajskem dvaindvajsetem okraju z veliko napetostjo sledim dogodkom, ki se dramatichno stopnjujejo. Kaj vse se bo zgodilo? Kako bo tektonske spremembe v dosedanjem sistemu prestala za marsikaj novega prevech nepripravljena Slovenija?

 

"RUMENA NEVARNOST"

(POMLAD 1989) Ko z zheno na vlaku potujeva na mednarodno pisateljsko srechanje v Brezah (Fresachu) nad Beljakom, se zapleteva v pogovor z mlado sinologinjo in prevajalko iz kitajshchine v nemshchino, ki se je pravkar vrnila iz Pekinga v Evropo. Z veliko prizadetostjo nama pripoveduje o napetem polozhaju na Kitajskem. Zlasti med shtudenti se pojavlja zahteva po demokratichnih reformah, po svobodi, odprtosti v svet, po vechji socialni pravichnosti, uposhtevanju posebnega polozhaja manjshin in raznih narodnosti, ki jih na Kitajskem ni tako malo. Prevajalka se zaskrbljeno sprashuje, kaj se bo v naslednjih dneh ali tednih zgodilo, zakaj na pekinshkem Trgu Nebeshkega miru se je zhe zbrala velikanska mnozhica mladih ljudi. Starim, prapotopno uchinkujochim komunistichnim funkcionarjem je postavila jasne in odlochne zahteve, ki jih ti po prevajalkinem mnenju ne bodo mogli obiti. Zdi se celo, da dobiva mlado gibanje za demokratizacijo kitajske druzhbe dotok iz delavskih vrst, chesar se komunistichni oblastniki najbolj bojijo. Cheprav je jasno, da azijskega sveta ne moremo ocenjevati z evropskimi merili, saj je ujet v svoje lastne, skozi vechtisochletno zgodovino dozorevajoche posebnosti in podreja osebno svobodo druzhinski ali druzhbeni (drzhavni) zavezanosti, se vendarle tudi v kitajski druzhbi nekaj premika. Ob rastochi industrializaciji in potroshnishtvu se krepi individualna zavest in ozaveshchenost, zlasti pa potreba po vechji osebni samostojnosti in po mozhnostih lastnega odlochanja.

Zhal se kmalu po tem razgovoru na vlaku med Dunajem in Beljakom uresnichijo najbolj temne slutnje. Manifestacije in demonstracije na pekinshkem Trgu Nebeshkega miru se konchajo s pomochjo najbolj okrutne uporabe vojashke sile. Kitajska "ljudska" armada, ki je svoj lastni ogromni narod baje osvobodila zatiranja tujih pa tudi domachih izkorishchevalcev, si zamazhe roke s krvjo, ko s tanki pregazi mnozhico sredi Pekinga miroljubno protestirajochih mladenk in mladenichev. Komunistichni oblastniki se kljub velikokrat zgolj licemersko odposlanim protestom "demokratichnih drzhav", ki se boje poslabshanja donosnih trgovinarskih odnosov, lahko oddahnejo. Domovina je reshena, oblast ohranjena, komunizem zmaguje, cheprav mora kri techi v potokih, kot da bi bila voda.

Nekaj za tem napishe Milena zanimivo in pretresljivo pesem , v kateri she enkrat z izrazitim zgodovinskim spominom solidariziranja z ubitimi, preganjanimi in trpechimi prebije noch pri truplu mladega Kitajca na "Trgu zemeljskega nemira", ki jo roteche nagovori s temi besedami: "Zakaj ne smem zaupati jutranjemu spevu golobov in zhiv in svoboden chez kitajski zid gledati v svet?"

Skozi svetovni chas in prostor ves chas brezobzirno grme mashchevalni streli iz pushk in topov. Vest chloveshtva vedno znova rani oportunizem vladajochih manipulantov iz vseh sistemov in veroizpovedi. Svet ne bo imel bodochnosti, che na Zemlji ne bodo zmagale zhivljensko nujne vrednote Pravichnost, Ljubezen, Usmiljenje.

Ponochi se prebujam iz chudnih sanj.

Iz moje polbudnosti rase neusmiljeni privid. Nekaj se vozi skozi zrak in poltemo, nekaj, chesar z zdravim razumom ne moremo dojeti, za kar ni besed.

Za oblast gre. Prstki bozhajo revolver, polze proti petelinu. Rumena glava se lepi na shipo. Pet, shest rumeno voshchenih obrazov se zasvetlika iz teme. Vlak drvi skozi noch. Blaznezhi se igrajo po okenskem steklu, vlak je rdech, noch je rumena. V posebnem oddelku za imenitnezhe sedijo gospodje rumeni ministri. Neke roke premikajo figure po igri CHLOVEK NE JEZI SE. S sivo krpico brishejo prah na modri figuri, mechejo kocko. "Bombo bomo vrgli. Bombo. Bom. Bom." Neka roka zavozi skozi temo, dvigne krpico, brishe prah z bele tekalne steze, kot da bi hotela sprati sledove prelite krvi. Glavni minister se premakne, Kocka shvigne mimo rumene svetilke, neka roka se besno iztegne, udari po mizi, zarjuje: "Konec!" Roka treshchi po figurah, zablazni po temi. Minister se zgrudi v naslanjachu. Rumene figure zletijo v temo, nad njimi se poganja slina vsesploshnega oblastnishkega besa.

 

VSE O ZRCALU

Kaj zrcali zrcalo, ko se zagleda v samega sebe? Zrcalce, zrcalce na steni! Zrcalo kot lazhnivec in slepar. Zrcalo, ki presezhe samolastno samozrcaljenje. Zrcalo, ki se izgubi v lastni zrcalni sliki. Zrcalo kot kazhipot do identitete, ki je zgolj zrcalna slika v zrcalu zazrcaljenega odseva. Zrcalo, ki kazhe le tisto, kar hoche vanj usodno zazrcaljeni videti in obchutiti. Svet, ujet v blodnjaku zrcala. Premik resnichnosti v zrcalni sliki. Levi obrat na desno in desna resnichnost na glavo v zrcalu. Abeceda narobe. Zrcalni premet ali metateza. Astronom Kepler in petintrideset zrcalnih slik s planeti in kometi. Kako me v zrcalu vidi nekdo drugi? Kaj se skriva za zrcalom? Razbito zrcalo. V njegove drobce ujete zrcalne mikropodobe. In sonce v sredishchu in osishchu zrcala. Svet kot lepljenka zrcalnih samoprevar. Zrcalo, ki zazhari sredi razzrcaljene pokrajine. Zaslepljenost zaradi slepechega zrcala. Resnichnost in videz, ki odsevata iz razbitega in ponovno popravljenega zrcala. Amen nad zrcalom in kamen, ki vse razbije.

 

SPREMEMBA ZGODOVINSKEGA CHASA

(APRIL 1989) Ko sem dochakal svojo lastno petdesetletnico, so na Dunaju pokopavali zadnjo avstrijsko cesarico Cito. Bila je sonchna obdonavska pomlad, toda nekaj trpkega je obviselo v zraku kljub strashni habsburshki pogrebni pompoznosti. Svetloba je melanholichno zhdela nad cerkvijo sv. Shtefana, ko sem se prerival skozi mnozhico, ki je za nekaj ur spet priklicala nazaj staro monarhijo.

Istochasno je v svetovnem ustroju pokalo tudi na drug nachin. Kolesje vase zagledanega komunizma se ni vech hotelo vrteti naprej. Tovarishi na drugi strani so se sicer skushali tolazhiti, da je vse v redu in lepo in prav, vendar so se v resnici obnashali kot pijanec, ki se je iznenada primajal chez plot na jaso, na kateri se je pravkar rumeno razbohotil trdozhivi regrat.

Pijanec ne vidi , kje stopa in kam ga vodi pot. Zanasha ga z levo nogo na desno, opoteka se in pada, medtem ko regrat zavidljivo rumeno zhari. Pijanec je zhe na novi jasi, spet se bo skushal prevaliti chez plot, slepo se opoteka naprej, pada in se she pobira, cheprav se vech ne zna pobrati. Hodi in hodi, blazni slepec in zavidanja vredni optimist, ki ne ve, da si bo zlomil hrbtenico.

Ko v okviru svoje petdesetletnice predstavljam svoja pravkar objavljena nova dela med zamejci v Trstu, Gorici ali Celovcu, me obdaja nervozni nemir, saj na jugoslovanski strani nevarno vre. Politichne oblasti bi rade s pomochjo centrale v Beogradu in morda celo z uporabo vojashke sile zadushile zanje neprijetno slovensko razumnishko gibanje za tako imenovano civilno druzhbo, vechjo demokracijo in shirsho avtonomijo v jugoslovanskem prostoru prevech izkorishchane in zapostavljane Slovenije. Po literarnem nastopu v Trstu potujeva z Mileno chez Benetke in Padovo v Vicenzo, kjer bi se rada ob renesanchnih stavbah znamenitega Palladia za trenutek osvobodila tesnobne napetosti, ki se naju polashcha.

Potovanje nadaljujeva chez Juzhno Tirolsko in Innsbruck proti Dunaju, ne da bi vedela, da so se zhe sprozhile sile, ki bodo pripeljale do bistvenih premikov in do zloma komunistichnega ustroja.

Ochitno se SISTEM, ki je menil, da bo vechen, saj bo odpravil vse druzhbene krivice, sesipa v samem sebi. To ni prava revolucija, temvech temna implozija, ki izvira iz shirshe nemochi razlichnih faktorjev. Ti bi novemu redu morali zagotavljati razvoj v tezhko prichakovano prihodnost. Toda razvoja ni. Pach pa so vsepovsod blokade, stiske, prisile, krivice in skrbi.

Nenadoma mi zachne butati ostri veter naravnost v obraz. Znani dunajski obdonavski vihar. Samemu sebi se zdim smeshen. Desetletja sem prezhdel v tem mestu in nazadnje na dezheli v neznansko majhnem zaselku Nonndorf v Waldviertlu ob zavesti, da verjetno zastonj chakam, ker je moj chas obdobje brez sprememb in brez upanja – in se ne bo nikoli nich premaknilo in spremenilo.

Zdaj pa je vendarle tu ta vihar in ta naravnost grozljivi prepih v zgodovinski premik..Nenadoma ta ostri, neprichakovani sunek v prsi ali glavo – in konec. Kakshna tragedija za tiste, ki so pozabili, da brez premikov in sprememb ni pravega dihanja in se zhivljenje kratko in malo zadushi kot rastlina, ki je nisi negoval in zalival. Torej se le zachenja in jaz sem ob tej svoji petdesetletnici srechen, kot zhe dolgo ne, ker se moj izgubljeni chas zdaj polni z razsezhnostmi novega prichakovanja.

 

CARSKI REZ

Premikam se skozi zhivljenje, kot da so me pogreznili v lonec z velikanskim tezhkim pokrovom. Morda se dogaja nekakshna igra na zhivljenje in smrt, veliki eksperiment, morda celo kloniranje brez velike zachetnice in brez silobrana. Kje sploh sem? In kdo je ta, ki stoji na tej strani zrcala?

Nenadoma se mi zazdi, da je nastopil vsemogochni demiurg, kateremu ne ostane nich skrito in zakrito. S kirurshkim nozhem je prerezal zhivec nepravilnega druzhbenega razvoja. Tak poseg povzrocha v dolochenih vrstah paniko in paralizo. Toda brez tega ne gre. Dominantni patriarhi in edinozvelichavni voditelji ljudstva so nenadoma samo figure brez mochi. Nozh je presekal chas na dvoje. Kruta tradicija zbledi. Mogochnik je zdaj le oseba v tragediji, ki ne more vech realno zazhiveti v zanj tako zvelichavni druzhbenopolitichni akciji, v kateri je na konkreten nachin strahoval ljudi in v vzhigalichni shkatlici iskal razrednega sovrazhnika.

 

KOMU NAJ PRIPOVEDUJEM O POMLADI?

(APRIL 1990) Zhe zdavnaj smo prestali bolezen tiste srechno-nesrechne pomladi, ko smo prichakovali vstajenje naroda in druzhbe in novo zhivljenje. Komu naj pripovedujem o neki pomladi, ko sem hotel biti presherno razpolozhen, a je bilo v meni prevech zhalosti. Po tridesetih letih v zdomstvu sem tedaj prvich prestopil prag domovine, toda stal sem ob odprtem grobu moje matere, h kateri sem se hotel vrniti v spremenjenih demokratichnih razmerah. She tri mesece pred tem sva se srechala v avstrijskem zdravilishchu Bad Radkersburg – in cheprav se mi je zazdela nekako nebogljena, uboga in shibka, nisem tedaj hotel pomisliti, da se ji lahko zgodi najhujshe.

Prihod je bil zdaj slovo. Izgubljeno sem stal med pogrebci, ovit v zhalobnost pesmi v senci krizhev, zimzelena grob za grobom se vrsti, skozi mirte in ciprese veter zhalostno shumi... Zbogom Levchek... Naj ne bom pozabljena...

Komu naj torej pripovedujem o pomladi, v kateri se je baje zachelo novo zhivljenje. Ko so se v slovenski televiziji pripravljali shtirje predsednishki kandidati Kuchan, Puchnik, Kramberger in Demshar na prve "svobodne volitve" v dezheli. Ni mi bilo prijetno ali lepo. Dezhevalo je ali pa je pihal mrzel veter od severa ali vzhoda proti jugu. Vse to me je potegnilo nekam v zrak in stran. Dolge ure me je vrtelo kot list orumenelega papirja po zraku. Frchal sem skozi najrazlichnejshe epohe, predvsem pa sem bil v tem zhalostnem prepihu neverjetno sam, izpostavljen raznim nevarnostim, tajnim sluzhbam in vojashkim posegom, na razpolago likvidatorjem, da konchno obrachunajo z neprijetno sovrazhnim elementom. Toda nich takega se ni zgodilo. Celo moji papirji z dnevnishkimi belezhkami so ostali kljub slabemu vremenu lepo na mizi...

Komu naj torej pripovedujem o pomladi? Naj morim s tem nemirnim, mrzlim vremenom tebe, dete Pajcholanchek, ki prichakujesh vse kaj drugega od svojega dede? Prosim obrni se na drugo stran, kjer nad balkonom sije sonce in se smejejo vse tvoje igrache novemu dnevu naproti.

 

SHTIRI MILIJONE LET STAR CHLOVEK

(JUNIJ 1997) S Pajcholanchkom spet v zhivalskem vrtu v Schönbrunnu. Pol shtirih popoldne. Precej soparen dan, kot mnogi v letoshnjem vlazhnem poletju. Nad kroshnjami dreves za ogradami z volkovi (Pajcholanchek : Deda, uuuuuuu, velik uuuuu!) krozhi ptich. Zhe je razprl krila. Za trenutek se mi zazdi, da je negibno obvisel v nevidni sopari.

Vnuk stoji pri zverinjakih. Spet opazuje leva, ki se leno greje na soncu. Nekaj se premika, uh, uh, po pravokotniku, na katerem se razkazujejo zhivali.

Lev se vznemiri, bezhi po pravokotniku, izgine v ozadju.

Deda, opica!

Hitro techeva skozi pavje nashopirjeno svetlobo. Orangutan se pachi na veji.

Visoko skache in se pachi!

Joj, visoko!

Pajcholanchkov glas se ostro vrti skozi gosti zrak.

Krrrk, opica skache, leti, noge se ji iztezajo po ograji, vse teche in se vrti.

Vse se premika in leti...

Rechem: Leti, leti, let, ti, ti. Vnuk se zadovoljno smeje.

Ko potem sedim na gostilnishkem vrtu pri chashi piva in se dete podi s pechenim krompirchkom v roki po peshcheni stezi, se iz blizhnjega grma primaje pijana senca starodavnega Heraklita, ki mi brez konca in kraja ponavlja: Vse teche, vse zares teche!

Nich ne morem pripomniti. Zato pa je dete gostobesedno. Zanj se vse chudezhno hitro vrti, deda, glej, kolo, kolo! Ja, to so ta znamenita prouchevanja, katerim ni mogoche nich dodati ali odvzeti.

VSE SE PACH VRTI IN VSE TECHE, SAJ SMO SHE ZHIVI IN NA SVETU.

Natakar prinese chasopis, v katerem je predstavljen direktor dunajskega zhivalskega vrta Helmut Pechlaner. Preberem, da bo v schönbrunnski oranzheriji leta 1998 pripravil pregledno razstavo o shtirih milijonih let chloveka. Direktor zheli dokumentirati nove znanstvene ugotovitve o evoluciji chloveka in chloveshtva. Zhivalski vrt je na vsak nachin nekaj posebnega. Ne le za gospoda direktorja, temvech tudi za dete in deda. Ta se kot pisatelj zelo intenzivno ukvarja z najrazlichnejshimi oblikami zhivljenja. Zato je razumljivo, da ga zanimata razvoj in zgodovina zhivljenja na zelo poseben in izrazit nachin, ki ga je spoznal zhe pri svojem ochetu biologu. Vprasha se, ali moremo evolucijo uskladiti s chudezhem ustvarjenja sveta (teolog in filozof Teilhard de Chardin ima v tej zvezi veliko pripomb).

Sicer pa je she vedno zelo vroche. In opica in lev sta spet tu. In she vedno se nahajamo v zhivalskem vrtu.

Vnuk Pajcholanchek na dunajski livadi ob Stari Donavi
(Fotografija Lev Detela)

 

POMANJKLJIVOSTI CHLOVESHKE DRUZHBE

Spet mi je prishla v roke ena od mojih najljubshih knjig iz mladosti. Velika satira o pomanjkljivostih chloveshke druzhbe izpod peresa Jonathana Swifta, ki jo poznamo pod naslovom »Guliverjeva potovanja«, daje ogromno gradiva o navidezni odljudnosti njenega avtorja. Ta je v nekem pismu zapisal, da »... nachelno sovrazhi in odklanja zhival, ki se imenuje chlovek..« Cheprav »Janeza, Petra, Tomazha itd. srchno ljubim... , imam gradivo za razpravo, v kateri bom dokazal, da je definicija animal rational napachna...«

V bistvu gre v »Guliverjevih potovanjih« za avtorjevo razmejevanje z zablodami chloveshke druzhbe in njenih drzhavnih organizacij, podobno kot je Fran Levstik v »Martinu Krpanu« ironiziral napake in shibkosti dunajskega cesarskega dvora. (Ali ni v tem slovenskem satirichnem delu kar precej swiftovskega duha? Morda ni odvech vprashanje, ali je Levstik celo poznal kako razlichico »Guliverjevih potovanj«, ki so do njegove smrti izshla najmanj shtirikrat tudi v nemshkih prevodih?)

Shtiri potovanja Lemuela Gu(l)liverja, najprej ranocelnika, pozneje kapitana razlichnih ladij, so zgrajena na podlagi stopnjevanja. Pokrajine, v katere vodi usoda zdravnika in morjeplovca, so posejane z bitji, ki jih v normalnem zhivljenju ne poznamo. Zato postavijo nashe kategorije o resnichnem pod vprashaj. So utopichne in hkrati v prenesenem pomenu realne. Kot ugotovi Guliver, je vse le » z ozirom na nachin primerjanja veliko ali pa majhno«, s chimer je poudarjena relativnost chloveshkega vrednotenja dogodkov in ljudi. V drugi knjigi »Guliverjevih potovanj« obvladujejo pokrajino Brobdingnaga velikani. Njihov velikanski kralj je radikalni kritik angleshkega nachina vladanja. Toda satirichna alegorija o »najbolj shkodljivi rasi majhnih, gnusnih chrvov, ki ji je narava kdaj koli dovolila, da se plazi po zemlji« ni napisana le kot kritika enega samega sistema in nachina, temvech kot prilika o napakah chloveshkega rodu pri najrazlichnejshih narodih in v vseh chasih in prostorih.

S pomochjo namishljenega utopichnega sveta postavlja Swift pod vprashaj nekatere relacije »realnega« sveta, v katerega prevech slepo verjamemo. Njegovi pritlikavci in velikani kazhejo, da nash svet stoji na glavi. Velikani so desetkrat vechji kot normalni »homo sapiens«. Swift z mochjo svojega pisateljskega peresa in s figurami pretiravanja razgali vidne slabosti v chloveshki druzhbi. Toda neki moderni biolog je v zanimivi razpravi obrnil problem na drugo stran in se, podobno kot svoje dni moj oche v vechernem razgovoru, lotil »prirodoslovno – medicinskih« znachilnosti takih bitij, saj lahko besedilo beremo tudi na »naravoslovno-matematichni« nachin. Swiftov velikan, ki je desetkrat vechji od navadnega chloveka, bi imel stokratni volumen (dolzhina x shirina x vishina) in tisochkratno gmoto chloveka. To pomeni, da bi tehtal od 60 do 90 ton, che bi bil vitek... Debelega velikana si ne smemo niti predstavljati. Pod njegovimi koraki bi se dobesedno tresla zemlja in podirale hishe, ki smo si jih zgradili v potu nashega obraza. Pravzaprav dobro vprashanje za mojega vnuka Tomazha, ki je medtem po najinih shtevilnih obiskih v dunajskem Prirodoslovnem muzeju postal odlichen dinozavrolog in mi pripoveduje, da je v starih zemeljskih periodah obstajalo nad tisoch razlichnih tipov teh izumrlih velikih plazilcev. Kako se je torej chez ubogi svet premikalo devetdeset zhivih ton takega predpotopnega orjaka? Vnuku se od navdushenja svetijo ochi, ko mi na ves glas razlaga, da se je v tistih starodavnih dneh zemlja tresla kot ob potresu in se je pod mogochnimi koraki groznih zhivali na velikanske preslice spominjajoche pradrevje lomilo in podiralo kot ob viharju.

 

OBDOBJE STRAHU

(DUNAJ – LJUBLJANA - BLED, 15. MAJA 1990). Z Mileno pripotujeva preko Gradca z zelenim vlakom do Ljubljane. Od tu naju kolega Veno Taufer zapelje z avtom do Bleda, kjer se zachenja zhe tradicionalno penovsko srechanje pisateljev. Verjetno sem ves iz sebe, saj po tridesetih letih odsotnosti zaradi fantomskega suma nekdanjega jugoslovanskega rezhima, chesh da imam po eni strani stike z domobransko emigracijo, po drugi strani pa s protititovskimi kominformovci (kako da ne, moj oche – idealistichni komunist – je bil vendar privrzhenec "panslovanskega" sovjetskega modela), ni lahko najti pravega ravnotezhja v sicer "domachih" razmerah, ki pa jih vech natanchno ne poznash.

O chem naj 17. maja v hotelu PARK pripovedujem mednarodnemu pisateljskemu zboru v svojem koreferatu? Toda tema o strahu kot eni poglavitnih tem v literaturi 20. stoletja mi je napisana kot na kozho. Pravzaprav lahko govorim o svoji lastni usodi. Mi vsi, ki zasedamo na tem idilichnem kraju ob vodi in v gorah, smo v bistvu brodolomci, ki so prezhiveli neko vsesploshno politichno, druzhbeno in kulturno katastrofo. Ta je unichila na desetine milijonov nenadomestljivih chloveshkih zhivljenj. Nekaterih najboljshih zhe desetletja ni med nami. Ni jih pokopal izbruh ognjenika, tudi niso preminili zato, ker bi se odprla zemlja in pozhrla zhivali in ljudi. Vse je bilo mnogo bolj preprosto in vseeno zelo zamotano in utemeljeno v problematichnih vedenjskih nachinih, kakor jih analizira tudi antropologija. Chlovek, podrejen osebnim strastem in zapeljan v kontekstu mnozhichnih druzhbenopolitichnih histerij, je dvignil roko nad sochloveka. Chlovek sam je postal muchitelj, rabelj svojega blizhnjika.. Sam je zasejal seme nasilne smrti, ki je obrodilo obilen sad.

V hotelskem avditoriju zbranemu obchinstvu pripovedujem o dolgih hudih nocheh v tujini, ko ne moresh zaspati in se ti iz polteme prikazhejo prividi o tragichnem zamiranju zhivljenja in sveta in se pojavijo sence strahu v najrazlichnejshih podobah. Strah zozhi chloveshko svobodo do absurda, svetovni prostor pa napolni z grozo obupa. Zato se nad zatonom dvajsetega stoletja bochi mrachna mavrica borgesovske surrealne groteske. Tu so tudi cankarjanske podobe iz sanj, kot jih je napisala vojna in nezadostna druzhba s svojimi protagonisti.

Z grozo in strahom sem se v slovenski literaturi srechal razmeroma zgodaj. Najprej v pravljicah, potem v Ashkerchevih skrivnostno pevnih baladah in konchno v velikem eksistencialnoliterarnem dokumentu slovenstva, Kocbekovi "Grozi": Telo je tuja last, / obljubljena trinogu, / in duh mi je poshast, / ujeta v starem Bogu, / srce pa je balast, / odvrzhen v gluhem Rogu.

Tu so moja srechanja z Grumovo grozo "Gogo", pa tudi z vznemirljivimi eruptivnimi verzi Gregorja Strnishe ali Daneta Zajca, ki so uchinkovali kot preprichljivi signali osamljenosti, groze, smrti, blaznosti, a tudi neke nove chustvenosti, atomizirane erotichnosti. Predvsem pa mi je bil blizu Lojze Kovachich, ki je v svoje obshirno pripovedno tkivo vtkal strah kot suvereno eksistencialno strukturo. Strah, ki v njegovem romanu "Dechek in smrt" izvira iz dechkovega soochenja s smrtjo, pozhene mladega protagonista v temo, v noch, na drevo, v osamljenost, na preveliko pokopalishche in v zamracheno odtujenost. Pokopalishche se v tej Kovachichevi prozi uveljavi kot klicaj k vsemu povedanemu, kot muchni blodnjak zhivljenja v smrt. Pokopalishche postaja simbol za rezkost nashega slovenskega bivanja v obdobju tesnobe in strahu, na kar opozarja tudi znani Balantichev stih Nekje pokopalishche je na hribu, / brez krizhev, rozh, grobovi sami, pa tudi Majcnova Ko bi le vedela, kje je ta grichek, / ko bi le znala, komu zvoni, / ko pa je gluho jelenje rogovje, / volk tuli v noch in medved molchi, pri chemer tezhko preizkushani in izmucheni zdomec pomisli na grozljivo vseprisotnost poboja domobrancev v Rogu in drugod z okrvavljenimi in pol stoletja pozabljenimi grobovi zhrtev, ki prosijo za ljubezen in usmiljenje...

Toda kaj naj pripoveduje pisatelj zbranemu obchinstvu ob koncu stoletja strahu? Naj pristavi, da velja strah premagati z njegovim dialektichnim dvojnikom – s pogumom. Pa tudi z vero v Boga ob istochasnem zaupanju v chloveka , morda celo z upanjem v boljshi razplet stvari.

Vsekakor je res, da je strahopetnost lahko zabloda in tisti naglavni greh, ki kaj hitro vodi v hlapchevstvo. Vendar pa kljub temu stvari niso tako preproste. She posebno ne za pisatelja, ki je trideset let vztrajal v dialektichnem zdomskem razponu med strahom in pogumom in obchutek izpostavljene ogrozhenosti velikokrat kar travmatichno obchutil kot dokonchni zakon usode.

Toda che so vrata v novi svet vzajemno povezanih ljudi zdaj odprta, pomeni, da bodo zakoni strahu vendarle rodili pogum ustvarjalnega osvobajanja v nove razsezhnosti narodne in chloveshke usode, cheprav je skepsa tudi ob tej ugotovitvi vech kot umestna.

V mnozhici najrazlichnejshih pisateljev in chasnikarjev se nenadoma pochutim kot mornar, ki ga razburkano morje premetava z ladjo vred sem in tja in mora paziti, da ne nasede na cheri.

Kljub temu prijeten in zelo sonchen dan. Sedim med kolegi, ki sredi oblakov cigaretnega dima pijejo kavo ali vino in se vprasham, chemu vse to. Kaj se je zgodilo z nami in z mano po vseh teh petdesetih ali tridesetih letih in kje sploh smo?

Je to, kar tu sedi in izteguje roko po sladkornici za kavo, tisto bitje, ki je pred tridesetimi leti iz politichnih razlogov in iz osebne stiske zapustilo te prelepe kraje (kakshen izrabljeni klishe) in njihove ljudi? Gledam lastno roko in si rechem: Seveda, to sem she vedno jaz z vsemi upi in dvomi, kot v letih pred tem...

Novinarka mariborskega Vechera Melita Forstnerich – Hajnshek, ki je hchi znanega shtajerskega pisatelja, se ochitno zhivo zanima za nedavno she odrinjeno literarno zdomstvo. V hotelu se vsedeva k mizici k razgovoru, pri katerem ji omenim nekatere najbolj boleche tochke dolgoletnega bivanja v tujini.

Nekako se zavedam izgube preteklih desetletij, ko smo lahko le v reducirani obliki sodelovali z glavnino svojega naroda. Vendar nas je tako zhivljenje v izgubi istochasno prekalilo in preoblikovalo v novo ozaveshchenost za poglavitne bivanjske cilje. Ob delu za narodno kulturo sem se soochal z zahtevnim dogajanjem na mednarodnih odrih v tujini. Ob stiku s tujim in svetovnim smo morali zoreti za sedanji drugachni chas, zato zdaj gledam tudi na samega sebe nekako dvojno. Vidim svoj obraz od prej, pa tudi to novo podobo, ki je nastala iz navzkrizhij odtekajochega chasa in razshirjajochega se prostora...

 

GLUHI ROG

8. julija 1990 v gluhem rogu dolga desetletja zakritega zlochina. Kako ta resnica boli!

Stojim z mnozhico zhalujochih ob robu brezna. Namesto nekdanje krvi povsod cvetje, cvetje, zelenje...

Zaprem ochi. Zazdi se mi, da padam strmoglavo navzdol. Padam v temno krvavo dno, v votli slovenski rog, v egipchansko temo, ob krohotu besnih mashchevalcev udarjam ob mokre previsne stene, borim se s samim seboj (to nesrechno lastno telo!), z vodo, z zrakom, z nevidnimi zavratnostmi, z govoricami, ki jih she nisem bil nikoli slishal.

Apokalipsa je v polnem teku: zvezani po dva in dva, bodecha zhica, plochevina se ogabno bleshchi v prizhganem zharometu, slechi se morajo do nagega, premagancem izbijajo iz na pol mrtvih ust zlate zobe.

"Nekateri imajo hitro smrt. Cheprav se je njihovo zhivljenje odvijalo pochasi. Kot hudournishka voda zdrve tako rekoch nepripravljeno v prepad. Drugi, zhiveli so naglo in hlastno, umro pochasi, skozi mesece in leta, zhivljenje usiha kos za kosom, odpada s krpicami od telesa."

Chebele roje v vrochem poletnem dnevu, kushcharji shvigajo chez razbeljene skale. Chas in prostor izginjata v gozdnem somraku. Na pol zavestno, na pol nezavestno, celo podzavestno si se, she preden si odrasel v mozha, nepripravljen za zhivljenje znashel v taboru, ki ga zmagovalci imenujejo sovrazhen, navezan si bil na mater in ocheta, ljubil si domovino in Boga, morda si spoznaval prve ljubezenske trepetavice, pred tabo je bila vsa usodnost zhivljenskih povezav ali lochitev, toda zdaj si bil preprichan, da morash braniti slovenski rod pred krivico in nasiljem...

Zmagovalci so premagane vozili v chrne gozdove, s streli v tilnik so jih nage bruhali v smrt v gozdnih globachah in prepadih. Pri koreninah dreves od tedaj kljuje strashna resnichnost, belina chloveshkih kosti prebada sivkastozeleni gozdni mah.

Vsako leto znova ishche narava v novo luch. V Aziji so neurja. V Avstraliji je susha. Nad Evropo spet lete jate lastovk.

Che pogledam po gozdu, je vse zeleno. Che se zazrem v kroshnje dreves, se nad nami zasvetlika nebo. Moj pogled leti vse vishe in vishe. Tedaj postane vse belo. Tudi ceste so bele niti, ki vodijo v neznani novi prostor in chas.

 

TOZHBA, TRIDESET LET POZNEJE

V desetletjih odsotnosti si domovino morda preoblikoval v mit, v spominsko razglednico, na kateri se v poudarjenih barvnih odtenkih lesketa nekaj, kar imash za resnichnost. Po domovini, ki si jo na tujih tleh nosil s seboj, se je namrech prelivalo nekaj toplega, mehkega. Nebo je bilo chisto in modro, bistre vode so se iskrile v soncu, gozd je utripal v chudoviti temnozeleni barvi, hishe so bile bele, z rdechimi strehami, za njimi je stala strma gora, na njej se je belila pechina.

Potem se, sredi v rumenino koruzinja pogreznjenega Dravskega polja, nenadoma zavesh, da te zelo dolgo ni bilo domov, cela desetletja te ni bilo domov, ko je zhivljenje teklo naprej in si utiralo pot, kot je vedelo in znalo. Sam si kriv, da se je film v velikanski kinodvorani zhivljenja odvijal brez tebe in si zdaj, spet doma, presenechen, ko stojish v chasu, ki ga zhe davno ni vech, in zato iz svoje zastarele, sentimentalne perspektive vidish rechi, ki jih tisti, ki je normalno dihal in rastel s svojim okoljem, sploh ne vidi.

Si res kriv?

Le zakaj si svoje dni zapustil ta svoj svet mladosti, ti izgubljeni sin? Zaradi nekakshne diktature, ki jo je vechina kar pogumno prenashala! In ti! Zdaj! Kaj sploh hochesh? Kaj bi res rad she enkrat zagledal tiste uboge panonske hishice, ometane z ilovico, s poshevnimi slamnatimi strehami, pod katerimi se shopirijo jate gosi? Nesrechnezh, zakaj bi se spet rad sprehodil po makadamski zakotni cesti, med vpregami s pochasnimi voli ali konji? In zakaj bi morala biti pokrajina napolnjena s shegavimi ljudmi in delovnimi zhivalmi in s podobnimi nespametnostmi! Tvoja nesrechna romantika, ki je prepozno vsa bedasta iz groba vstala, kamor jo je k srechi zmagoslavno pahnila nenasitnost starke bede! Sram te bodi!

Dovoli vendar Slovencem novo civilizacijsko higieno, standard, televizijo, najboljshe avtomobile... in zatisni ochi, che po sicer asfaltiranih, a vseeno smrtnonevarnih, na novo zakrpanih starih cestah zdaj drvijo tuji tovornjaki z izmucheno in trpincheno zhivino, namenjeno za klavnice v inozemstvu! Kaj te vse to sploh briga, stari norec! Pazi, da se ne spotaknesh, che si zhe stopil na domacha tla, dovolj korenin in kamnov je na poti, ki bodo ogrozili tvoje zhe itak nacheto ravnotezhje!

Premisli, kaj pishesh in govorish! Saj ne bosh trdil, da vidish nekaj, chesar drugi ne vidijo? Tako, da po pravici pomislijo, da se borish s fantomi in strahovi!

 

LITERATURA KOT DIAGNOZA IN TERAPIJA

(DUNAJ, MED 3. IN 8.. NOVEMBROM 1991) Dunaj zhe dolgo vrsto let ni gostil toliko pisateljev iz vseh predelov sveta kot te dni. Skoraj shtiristo avtorjev iz stoosmih centrov PEN kluba, te bojda najuglednejshe mednarodne pisateljske organizacije, zboruje v hotelu Hilton na 56. svetovnem kongresu, ki poteka pod motom »Nove strukture svobode – Literatura kot diagnoza in terapija«. Visoko zastavljena tema zveni kljub razpadu nekdanjih totalitarizmov v chasu razrashchanja nacionalnih shovinizmov in lokalnih patriotizmov nekoliko abstraktno, kot se je izrazil tudi sedanji predsednik mednarodnega PEN György Konrad iz Madzharske. Skepsa v humani razvoj svetovne civilizacije je namrech vech kot upravichena, cheprav obstaja – kljub negativnostim - upanje v izboljshanje stanja.

Vendar tokratni skupni imenovalec o diagnozi in terapiji s pomochjo literature morda opozarja na sam genius loci, namrech na Dunaj kot mesto velikega psihoanalitichnega prodora v jedro simptomov danashnjega modernega zhivljenskega utripa, ki jih je Sigmund Freud prav tu utemeljil kot splet patoloshkih situacij, ki koreninijo v thanatosu, nagonu po smrti.

Zato ni chudno, da predsednik avstrijskega PEN-a Alexander Giese v svojem pozdravnem nagovoru poleg obveznega Mozarta citira prav Freuda in poudari, da velja zhrtvam nashega pogubnega chasa vsa solidarnost in sozhalje. Vsi chastni govorniki, med njimi avstrijski zvezni kancler Franz Vranitzky, zhe na zachetku prireditve diplomatsko opozarjajo na moch umetnishke besede pri urejanju javnih zadev, cheprav v praksi velikokrat ne verjamejo v to za kongres prirejeno ugotovitev. Slavnostni govornik na otvoritvi je amerishki univerzitetni profesor Paul Watzlawik. Zanj je pisateljevanje konstruiranje resnichnosti. Sredi danashnjih elektronskih medijev in digitalne kompjuterizacije je moch besede tista stara mozhnost fantazije, ki se upre destrukciji sveta in druzhbe.

Iz Slovenije je prishla vrsta znanih pisateljev, Kajetan Kovich, Igor Torkar, Boris A. Novak, Alenka Puhar, Milosh Mikeln, Zharko Petan in Tomazh Shalamun. V tej zvezi me spet zaboli spomin na 40. kongres PEN-a, ki je leta 1975 prav tako potekal na Dunaju. Na njem smo zelo veliko govorili o tedanjem preganjanju pisateljev v Sloveniji, sam pa sem v posebnem predavanju navzoche opozoril na primer Edvarda Kocbeka, ki je bil zaradi svojega kritichnega mishljenja in dela izpostavljen represiji tedanjih komunistichnih oblasti.

Predavanja in diskusije potekajo tudi paralelno na razlichnih sejah s posebno tematiko. Diskusije spet pokazhejo, da je svet kljub tezi o novi, vse drzhave in narode povezujochi svetovni kulturi – mondializmu, v resnici sestavljen iz najrazlichnejshih individualno utemeljenih sestavnih delov. Vprashanje prihodnosti je, kako to heterogenost povezati v vzajemno in humano svetovno civilizacijo svetovnega miru. Hrvat Ivo Runtiæ, ki se podobno kot celotna prvotno mnogoshtevilna hrvashka delegacija kongresa osebno ne udelezhi, ker hrvashki PEN zaradi nesolidarnosti svetovne organizacije s hrvashkim narodom, ki ga pravkar ogrozha srbska agresija, dunajski kongres bojkotira, v referatu, ki ga prebere predsednik avstrijskega PEN-a Alexander Giese, na filozofski nachin podchrta pomen mostu pri iskanju nove povezovalne civilizacijske strukture, cheprav ga zheli agresor, ki se chuti mochnega, unichiti, saj v svoji nadutosti meni, da ne potrebuje solidarnosti drugega ali drugachnega.

Tudi sam nastopim s posebnim govorom, ki pa v novih razmerah nima take ostrine, kot je bila potrebna pred chetrt stoletja, ko sem govoril o represiji v kulturi in ukrepih proti Edvardu Kocbeku. Vendar pod naslovom Narodnost in svetovna kultura potegnem rdecho nit tudi chez dogajanje v letu 1975. Opozorim na nevarnosti, ki nastajajo, ker nekateri lokalni shovinisti v svojih nacionalistichnih zaslepljenostih in zanikovanju pravice do drugachnosti in avtohtonega zhivljenja drugih jezikov in kultur ponavljajo napake, ki so Evropo in svet zhe vechkrat pahnile v agonijo in o katerih smo bili preprichani, da so za vedno ad acta in se zato ne morejo nikoli vech ponoviti. Kako smo se zmotili! Poudarim pa, da se moramo kljub tem tezhavam zavedati, da tvorijo nacionalne in regionalne tradicije esenco evropske kulture in civilizacije, katere eksemplarichna enotnost zhivi in se razvija iz razlichnosti posameznih avtohtonih delov, ki bi se naj vzajemno razvijali k univerzalnim povezovalnim stichishchem skupne kulture v narochju skupne politichne usode.

Zanimivi so tudi nekateri referati drugih avtorjev. Tako Avstrijec Roman Rochek v zelo izrazitem predavanju Sredi miru vojna opozori na nevarnost novega rasizma in fashizma, ki zhivi iz strahu pred tujci, ki da bodo, zaradi krize v drzhavah nekdanjega komunizma in tako imenovanih druzhb v razvoju, odvzeli domachinom na Zahodu njihova trdo pridobljena delovna mesta.

 

 
__________
* Tretja knjiga spominskih zapisov Leva Detele. V prejshnjih letih je avtor objavil zhe dve spominski knjigi. Leta 1987 je pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu pod naslovom Chasomer zhivljenja izshlo njegovo srechanje z vojnim otroshtvom in mladostjo v Sloveniji po drugi svetovni vojni, leta 1999 pa je ljubljanska zalozhba Nova revija izdala Detelovo obsezhno prichevanje Emigrant o tridesetletnem bivanju izven Slovenije.
 

II. del