Raziskava o raziskovanju

Rajko Shushtarshich

Ljubljana, 2003

 
 
O RAZISKAVI O RAZISKOVANJU KASNEJE IN DANES

(Avtorjeva spremna beseda k elektronski izdaji knjige)

 

Dvajset let je dovolj dolgo obdobje za posameznika, da lahko oceni svoje nekdanje prizadevanje, npr. nekoliko nenavadno raziskovalno porochilo — knjigo, ki je takoj po izidu postala corpus delicti, avtor pa obtozhen verbalnega delikta. Naj povem she to, da je bila zasnovana v letih 1980 - 1982, izshla pa v marcu 1983 v takrat sorazmerno veliki nakladi (okoli 600 izvodov) in bila razposlana po raziskovalnih oddelkih in knjizhnicah v Jugoslaviji, en izvod pa celo v Avstrijo. To je bilo posebej obremenilno dejanje na procesu, saj sem tako "blatil ugled institucije Radiotelevizije Ljubljana doma in v svetu". Zaradi prevelike obsezhnosti je bila Raziskava o raziskovanju III (Izvirno gradivo — izbrani dokumenti o dejstvih) le v nekaj izvodih (20) v arhivu Sluzhbe za shtudij programa, na voljo morebitnim interesentom. Naslednji Bilten Sluzhbe za shtudij programa (SShP "54)": Raziskava o raziskovanju IV(Eksamen avtonomne propagande znanosti; V januar 1984!) pa je bil seveda zaplenjen v tiskarni Radiotelevizije. Vanj sem na hitro dodal, bolje recheno, zmashil dokumente o internem procesu zoper raziskavo oz. raziskovalca v instituciji (na disciplinski komisiji, komisiji delavskega sveta, pa centralnega delavskega sveta), ki je bil le v uvod v kasnejshi pravi proces na Sodishchu zdruzhenega dela v Ljubljani, pa vishjem sodishchu itn.

Moram rechi, da se svoji predrznosti, posebej izzivalnemu izrazhanju, po dvajsetih letih le malo chudim. She vedno pa mislim, da je bila raziskava — objavljena knjiga dobra, in si zasluzhi, da jo po dvajsetih letih objavim v elektronskem viru, tj. v knjizhnici Revije SRP. Po relativno zapleteni strukturi vsebine — v njej se prepletajo fragmenti, opombe in razlage — je Raziskava o raziskovanju celo primernejsha za objavo v elektronskem mediju kot pa v knjizhni obliki. Domnevam, da je ostal komaj she kak izvod knjige.

 

Morebitnega kasnejshega bralca bo gotovo zanimalo, kaj meni avtor po dvajsetih letih. Za kaj je po njegovem pravzaprav shlo?

Svojega mnenja nisem oziroma ga she tudi po dvajsetih letih nisem bistveno spremenil. Takole telegrafsko recheno, shlo je za upor raziskovalca kot individuuma. Ali drugache recheno, konflikt na vrednotni relaciji hierarhe — anarhe. Nich posebnega, razen da je bil to dokumentiran upor, ki je imel ambicijo zabelezhiti za zgodovinski spomin nekaj dejstev o utripu nashega takratnega bivanja. Z vidika institucije — sistema pa je po mojem mnenju shlo predvsem za red, nujno reagiranje hierarhije institucije na nedisciplino individua — upor posameznika oz. krnitev ugleda hierarhije, ki ga le-ta mora sankcionirati; bolj za zgled morebitnim drugim krshiteljem, kot pa da bi se toliko ukvarjala zgolj z enim posameznikom.

Posebnost spora in raziskave dolocha dejstvo, da je bila Radiotelevizija – RTVL institucija mnozhichnega medija — medija mochi, sporni posameznik Rajko Shushtarshich pa raziskovalec medijev in she posebej vrednot in vrednotnih orientacij. Institucija — sistem obvladuje dejstva zapisnishke stvarnosti, v nashem primeru tudi raziskave, raziskovalne rezultate, metodologijo raziskovanja, skratka, gre ji za "pravilne rezultate o nashi stvarnosti". Uradno pa se je temu reklo ali skushalo zreducirati na problem(chek) reorganizacije neke raziskovalne enote in problem nediscipliniranega krshitelja istitucionalnih norm.
O takem problemchku bi se tudi sicer nabralo veliko zabelezhk — dejstev zapisnishke ali administrativne stvarnosti. V tem primeru sem jih le sistematichno zbiral (ta dejstva, tj. zapisnike, pravilnike, porochila, dekrete ipd.), vse, ki so se nanashali na omenjeni raziskovani oz. urejevani problem. Vsi dokumenti mi seveda niso prishli v roke. Nekatera, praviloma pomembnejsha dejstva, odlochitve ali sklepi pa so bili zaupni, ti sploh niso bili zapisani. Skushal sem jih rekonstruirati z interpretacijo. Iz gore dokumentov sem torej izbral le del njih, med njimi dovolj takih, ki po mojem mnenju osvetljujejo bistvo problema oz. konflikta, kakor hochete; pomembnejshe pa sem dokumentiral, tj. objavil v "prichujochi" raziskavi v celoti.
Danes si take raziskave v instituciji mochi — mnozhichnem mediju posameznik ne bi mogel niti zamisliti. Javnomnenjske raziskave v sistemu so odkrito v funkciji ne raziskovanja, marvech kreiranja javnega mnenja. Pa tudi samoupravne romantike sistema ni vech, ta je namrech dopushchala vztrajnemu posamezniku velik manevrski prostor, ko se je naivno skliceval na samoupravne vrednote in tudi dobesedno na samoupravne norme o medsebojnih razmerjih v zdruzhevanju dela in sredstev (vkljuchujoch avtonomnost raziskovanja, metodologijo stroke in podobno.)

Propagandni uchinek vseh mojih prizadevanj (ponatisov v propagandne namene) je bil seveda nichen. Glede mojih kasnejshih opomb v porochilih in chlankih pa moram rechi, da se mi zde nekatere iskre she vedno zanimive. A teh je vedno manj. Potemtakem bi lahko she malo pochakal, bi dejal kak hudomushen bralec.

 

Podobno, le nekoliko bolj prizadeto sem izpostavil zhe leta 1984 v uvodu k Trem premislekom, tj. v chlanku, objavljenem v reviji Problemi in deset let kasneje (1993) she v Reviji SRP.

"Kako se je pravzaprav zachelo to, chemur bi lahko rekli upor nekega raziskovalca ali shirjenje avtonomne propagande znanosti?"
...
"Pa ne gre le za neko raziskovalno enoto, le za neko institucijo, le za znanost pri nas, ampak za nekaj, kar je odlochno vech kot vse to. To je avtonomna vrednotna orientacija znanosti. Odlochilen je torej princip znanosti; v odnosu do tega principa so vsi trenutni rezultati akcije smeshno nepomembni in z akcijo je treba kdaj pa kdaj pochakati na pravi trenutek. Nam se pravzaprav ne mudi.

Vendar ima tudi institucija svojo vrednotno orientacijo - svoj princip. V imenu tega principa je morala raziskovanje ukiniti za vsako ceno. She tako tehtni argumenti, sklicevanja na zakone, sporazume, so v primeri s principom hierarhije nichni. Che pa je tako, potem je bil konflikt obojestransko principialne narave in samo v tem primeru je konflikt vreden svojega imena. Rezultat (oziroma izid) pa je dolochen vnaprej, konflikt je torej predvidljiv. Med ustvarjalci in administratorji ali med malimi ustvarjalci in velikimi administratorji je ustvarjalni konflikt oziroma vechni administrativni spor. To dvoje je eno in isto, le eni in drugi protagonisti spora ga razlichno poimenujejo. Lahko rechemo: ko bi nekaj raziskovalcev pravochasno pristalo na vech "krizhanj" (ustaljen izraz za enostavno statistichno tabeliranje), po nashe pa na krizhanje znanosti, bi oddelek she danes obstajal in izrachunaval delezhe gledalcev in poslushalcev, in to narobe, namrech po metodologiji, s katero ni mogoche zadovoljivo opraviti niti seminarske naloge v prvem letniku fakultete. Chemu bi morali plachati tako ceno za eksistenco nechesa, chemur navadno pravimo strokovno sharlatanstvo in gospodarski kriminal? Tako bosta sedaj dva raziskovalna oddelka, eden na radiu in eden na televiziji, ne bosta v razvidu raziskovalnih organizacij, za interno znanost pa to tako ali tako ni pomembno. In kot vse v tej zgodbi bodo po principu negativne selekcije tisti, ki jih dolzhimo, da so odgovorni za propad neke raziskovalne enote, dobili ponovno prilozhnost, da ponovno padejo na izpitu. Nismo prijatelji, pa vseeno vam, ukinjevalcem in tistim, ki ste se solidarizirali z njimi, se sprijaznili z interno domacho ali gospodinjsko znanostjo, rade volje odstopim nasvet:

En sam raziskovalec, ki bi resno jemal svojo raziskovalno vlogo (to pomeni le, da bi vztrajal pri tem, chesar se je nauchil), bi povzrochil ponoven spopad v enoti, razpad na uradnike na eni in raziskovalce na drugi strani, na tiste, ki delajo, in tiste, ki ne delajo, ampak le raziskujejo. In zgodba bi se ponovila. Pri tem temperament in stil delovanja posameznika nista toliko pomembna. Pomembno je dejstvo, da se lahko konflikt med raziskovalno in administrativno vlogo aktualizira (che je le kaj na sociologiji) zhe, che se pojavi en sam raziskovalec. Pomembno je tudi vzdushje, raziskovalno vzdushje je kuzhno zhe po svojem izvoru. Raziskovalna okuzhba je neizogibna in v dolochenih razmerah so se okuzhili tudi na videz imuni, zhe preizkusheni administrativni raziskovalci. Skrajshano pa se nasvet glasi takole:

Pazite, da se vam v institucijo ne vtihotapi niti en raziskovalec. Ostanite pri krizhanjih. Kopichite podatke o gledalcih v preglednice in v nedogled. Merite obchinstvo v tisochih in kritike oddaj v kvadratnih metrih (m2). Delajte! Kdor dela, ta ne misli! A ne recite, da je to raziskovanje, sicer vas bo bolezen popadla od zunaj. Imejte diskretne interne raziskovalce.

Odlochilnim, kljuchnim ali koordinativnim dejavnikom institucij sistema pa bi svetoval shirshe:

Mogoche je spraviti raziskovanje na nivo uradovanja (brez raziskovalne avreole ali z njo), lazhje ga je ukiniti. Resnichno raziskovanje nikoli ne bo administrativno dovoljeno!

(Kot vidite, sem bil zelo jezen, ko sem to pisal.) Ukinitev t. im. formalne raziskovalne vloge mi je visela nad glavo kot Damoklejev mech shtirinajst let. Ukinjali so raziskovalno organizacijo Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani, ukinjal sem se she dodatno ali posebej sam, dvakrat sem hote ali nehote prekinil raziskovalno vlogo v isti znanstveni instituciji. Lahko samo rechem: "Hvala vsem ukinjevalcem, ker ste me ukinili". Cheprav sem zopet pokazal tradicionalno nehvalezhnost, to je konchni protest DS DO RTVL ali razglas o alternativnem raziskovanju. Bilo je dovolj te osebne in formalne prizadetosti. Iz prevelike prizadetosti se rodi upor. Ker pa raziskovalec kljub prizadetosti ne more ne misliti, in ker spoznanje samo po sebi nima mochi, raziskovalec spoznavanju doda she akcijo ali akcijsko intrigo, che hochete. Tako so nastali trije premisleki o mochi (v Raziskavi o raziskovanju) in she chetrti (za morebitno drugo izdajo knjige Traktat o svobodi ali vrednotni sistem).
Vse to pochetje pa je bilo mozhno le v totalitarnem sistemu, ki si je nadel krinko humanega, socialnega samoupravnega sistema. Danes si kljub izbruhu demokracije takega pochetja ne bi mogel niti zamisliti. Zhe po prvih nekaj spisih bi konchal med tehnosloshkimi vishki institucije, sistema.

 

Zabelezhka o nekaterih nasprotnih protagonistih v igri mochi na instituciji RVLT:

Tov. Lado je postal eden od uglednih chlanov v vodstvu organizacije vojnih veteranov – naslednice ZB NOV. Vse doker ga niso neka domnevna neprijetna obrekovanja povezovala s povojnimi poboji (v Slovenski Bistrici), in se je od njega javno distanciral sam predsednik Dolnichar. Tov. Milan pa je vse do upokojitve ostal neomadezhevani ugledni gospod univerzitetni profesor, zgolj udelezhenec NOB. Domnevno neznani avtor prispevka Nizka izobrazbena struktura v nashi DO (Krichach, glasilo delavcev RTV, februar 1983) naj bi bil menda sam tov. Janez V., gen. dir. RVLT; in shef Chira B.; diskretno se je umaknil iz javne politike; ko pa je bil na vishku mochi, so ga poznavalci republishke hierarhije – politichne avantgarde – prepoznali kot "chetrtega mozha v republiki". Vida bo dochakala upokojitev kot vodja javnomnenjskega radijskega raziskovalnega oddelka na RVLT. (V raziskavi sem v opombah k Izginotju samoupravne dimenzije zapisal: “Posebna moch nashe kolegice V. Shrot je ves chas poudarjena. Njena "ekspertna" in njena "samoupravna" moch sta primer heteronomnega izvora mochi, sta posledica preprostega dejstva, da je zhena pomochnika generalnega direktorja.” Po reorganizaciji je bila zhena le pomochnika direktorja radia.) Tovarishica Mira je postala ugledna "gospa ministrica". Tovarish Boris, predsednik delavskega sveta RVLT (in prejemnik Ugovora sklepu DS zavoda o razpustu raziskovalne enote in RAZGLASA), in drugi pomembni protagonisti pa so samo napredovali do konchne namestitve (po Petrovem nachelu) ali pa so se samo dokonchno namestili v vrhu hierarhije nacionalne RVLT. O "vrhovnem admanistratorju" tov. Ferdu, tov. Iveku in nekaterih drugih pomembnih protagonistih v igri mochi na instituciji RVLT pa – nekdanji raziskovalec – kasneje nisem zasledil in zabelezhil nobene opazke, kot da so izginili iz javnega zhivljenja oz. tiho izstopili iz igre mochi.

O pach, o Iveku – glavnem protagonistu v Malem finalu – sem zabelezhil, da je bil edini, ki je raziskovalcu ob nekem srechanju po konchanem procesu dejal, da sedaj (takrat) meni, da niso ravnali pravilno, da bi morali pustiti raziskovalnemu oddelku dolocheno, tj. raziskovalno avtonomijo, "da raziskujejo v miru, in eskalacije konflikta ne bi bilo". To pa je pomembno priznanje.

 

 

She avtorjev vmesni ozir na Raziskavo o raziskovanju: v zacheteku poletja 1990, v intervju Alenke Puhar:
 
Alenka Puhar

 

OSEBNI POGLED NA CHASE, KO JE BILO RAZPUSHCHANJE POLITICHNA MODA
RAZISKOVANJE MEDIJEV: intervju Alenke Puhar

 

Rajko Shushtarshich je chetrtino svoje kariere sociologa prezhivel v brezposelnosti. O razlogih zanjo je svoje chase popisal obilo listov, namenjenih kolegom in javnosti, seveda pa je pisal tudi toliko preprichljive besede, namenjene pravnikom, da ga je morala RTV lani znova zaposliti. V kratkih potezah predstavlja te konflikte, da bi morda postali sestavina tiste lekcije, ki tudi sodi v znanje za razvoj...

Po dobljenem procesu bi lahko rekli, da je satisfakcija popolna in primeren trenutek za zakljuchek kochljivega akcijskega raziskovanja. Lahko bi tudi rekli, da je to primeren trenutek za spremembo osebnega pogleda na chase, ko je bilo razpushchanje politichna moda, morda pa celo osebnega polozhaja v hierarhiji institucije. Vendar menil sem, da ni tako. Vrnitev pravic iz dela namrech ni reshitev za raziskovalno enoto, pa tudi meni ne omogocha niti formalnega raziskovanja, ker ni bil vrnjen status raziskovalne organizacije DERPO RTVL. Izbris iz razvida je ostal, javnost dela ni bila vrnjena, da sedanjih delovnih prostorov raziskovalne enote raje ne omenjam. Osebni pogled raziskovalca na bistvo raziskovanja je ostal nespremenjen, polozhaj tudi, nich bistvenega se ni spremenilo.

Rajko Shushtarshich, od spora z vrhom RTV, ki vas je konchno postavil pred vrata, je minilo zhe precej let. Cheravno ste o njem precej pisali, se je vechina besed pozabila. V chem je bilo bistvo spora, z drugimi besedami, kako ste prishli do sklepa, da "raziskovanje javnih medijev ni mozhno"?

Rekel bi takole: cesta je shiroka, vse poti pa vodijo v Rim. Najprej smo strokovno ugotovili, da raziskovanje M.M. ni mogoche, v raziskavi "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev" (Branko Shibal, Peter Ocepek, Rajko Shushtarshich; Bilten SShP RTVL 42, l. 81). Dokazali smo to na primeru nashe raziskave "Radio Koper 80" (Bilten 41), kar pa je v socioloshki teoriji znano. Avtoriteti kot sta Lazarsfeld in Adorno sta v tej ugotovitvi dovolj preprichljivi. Po Lazarsfeldu se tako raziskovanje, ki ni raziskovanje tudi imenuje "administrativno raziskovanje" za razliko od avtonomnega kritichnega raziskovanja. To ni bilo le ponovno odkrivanje, zhe odkritega ampak kritichni prikaz, kako raziskovanje, oropano lastnega smisla in smotra (neavtonomno), degenerira v nereflektirano premetavanje shtevil, statistichne evidence, v orodje torej, s katerim vlada administracija. Vendar je nekaj drugega, che to vesh le iz teorije, kot pa che to dnevno okushash pri svojem delu.

Ochitno je, da se soochata dve nepomirljivi predstavi o raziskovanju. Razreshevanje tega konflikta je nujno vodilo v podreditev shibkejshega in konchno njegovo formalno ukinitev, ki ji administracija reche le reorganizacija ali izbris iz razvida raziskovalnih organizacij. Organizacijski vidik ukinjanja sem, kolikor se je dalo, strokovno opisal v inkriminirani Raziskavi o raziskovanju, razvpiti Bilten 51. Na strani 54 je kratek opis te bolezni institucije. ("Vseeno vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna. Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru RTVL) ni mozhno. Raziskovalni rezultati v instituciji so neuporabni, ker so neuporabljeni. Raziskovanje je tujek v instituciji mnozhichnega medija. Raziskovalno delo degradira v uradnishko evidenco ali pa se odstrani. Raziskovalci se spreminjajo v nekritichne manipulante s podatki, arhivarje, uradnike. Raziskovanje je to, kar je v instituciji najprej mozhno ukiniti. Ta izrez tvora pa se nikogar ne tiche: ne shirshe in ne strokovne, to je raziskovalne javnosti, tudi raziskovalnih institucij in raziskovalnih nadinstitucij ne.")

Ste lahko natanchnejshi pri pojasnilu, v chem je nezdruzhljivost teh dveh predstav o raziskovanju?

Bistvo spora je globlje, (od neke vrste formalnega nasprotovanja interesov dveh protagonistov raziskovalne organizacije in mnozhichnega medija). Bistvo spora je v nepomirljivem nasprotju med raziskovalnim in administrativnim nachinom mishljenja.

Vrednotne orientacije obeh protagonistov so povsem razlichne: ene so usmerjene k spoznavanju, razkrivanju, razodevanju; in druge k koordiniranju, upravljanju, odlochanju, skratka mochi (politichni mochi). Raziskovanje hoche biti javno, svobodno v mishljenju in izrazhanju; vodstvo in koordinacija pa interna, vendar odlochna in zvesta ideji svojega ustanovitelja (pri nas SZDL in CK ZKS), to je vladajochi strukturi mochi – "ozhji stranki". Ta vidik pa sem razkrival v nadaljnih raziskavah: "Vrednotne orientacije avtonomne orientacije propagande znanosti" ISU,1985-86; "Vrednotni sistem institucionalne strukture" ISU, 1985.

Koliko so ta moja razkritja in razodetja strokovna, je she vprashljivo, v chasu dominacije marksistichne teorije gotovo niso. A ravno raziskovanje vrednot je moja osnovna in dolgorochna (20 let-na) usmeritev, njen chas shele pride, che se chas na Kranjskem ne ustavi. Iz povedanega sledi, da sem bil izredno trdovraten zagovornik avtonomije raziskovanja, she bolj pa gesla, da mishljenja ni mozhno usmerjati z administrativnimi odloki!

Ta spor pa je bil, vsaj v pomembnem segmentu, delovni spor, zato ste s pomochjo sodishcha v njem zmagali in se po petih letih lani vrnili sluzhbovat v hisho RTV. Medtem je bil raziskovalni team "izbrisan iz razvida", neka raziskovalna enota pa vendarle she deluje. Kako je z njo?

Sedaj je ta enota razbita v tri oddelke, Radio in Televizija imata vsak svoj interni raziskovalni oddelek, na Televiziji Ljubljana pa je she Evidenca in statistika predvajanega TV programa. V nashi Sluzhbi za raziskovanje programov na TV nas je pet starih znancev, v glavnem delamo telefonske ankete po narochilu urednishtev, na dve leti pa opravimo she terensko anketo – imenovano Barometer gledanja televizije.

Lahko rechem, da je uresnichena reorganizacija podrochja raziskave programa in obchinstva iz leta 83, katere bistvo je "izvajanje zozhenih raziskovalnih programov obeh programskih TOZD (TVL, RL)": Gen. dir. Ferdinand Luzhar (v Biltenu 51, st.47, toch.4.).

Ali natanchneje, uresnichena je "dana pobuda s strani programskega vodstva radia in televizije, zhe v letu l983 so se tisti raziskovalci, ki so doslej korektno izpolnjevali obveznosti iz samoupravnega sporazuma o svobodni menjavi dela, neposredno vkljuchili v sestav programskih temeljnih organizacij. S tem (bi) smo dosegli konkretnejsho delovno zvezo in funkcijsko odvisnost teh delavcev od programskih temeljnih organizacij ter s tem bolj osebni in odgovorni stik s programskimi urednishtvi in njihovimi javnomnenjskimi in programskimi raziskovalnimi potrebami." (Gen. dir. Ferdo Luzhar, Bilten 51, st.41)

Tu je povedano, v nashem jeziku: razbitje in podreditev raziskovalne organizacije, in seveda popolna izguba avtonomije raziskovanja.

Mozhnosti za raziskovanje niso bistveno drugachne in tudi ne bodo, dokler si ne zagotovimo minimalnih pogojev za raziskovanje.

Pa imajo drobne raziskovalne enote, kar se avtonomije tiche, sploh kakshne shanse – v primerjavi z velikimi, mochnejshimi? Ali ne bi bilo priporochljivo povezovanje, da bi bila moch nekoliko vechja, z njo pa tudi odpornost?

Polozhaj drobnih raziskovalnih organizacij v primerjavi z velikimi (za nashe razmere seveda) ni toliko odvisen od shtevila raziskovalcev, kot tudi ne od kolichine prihodkov, pach pa bolj od jasne in dolgorochne ter seveda avtonomne raziskovalne usmeritve. Neprestane reorganizacije, intervencije v avtonomnost samih raziskovalcev pa so naravnost razdiralne. Nekoch nas je bilo 14, pa smo imeli lastno publikacijo BILTEN SShP in she revijo z istim imenom (Bilten sluzhbe za shtudij programa RTVL). Prenekateri inshtitut bi nam lahko zavidal vsaj glede javnosti raziskovanja. Potem pa je sledilo ukinjanje (leta 79, zhe po kakem pol letu zhivljenja revije) in od vsega tega danes ni ostalo nich!

Pomembni so tudi formalni pogoji, ki so:

– urejen formalni status raziskovalne organizacije,
– neposredni vir financiranja,
– avtonomni dolgorochni in srednjerochni raziskovalni program,
– strokovno in tolerantno vodenje raziskovalne organizacije.

Da ne nashtevam naprej. Potrebujemo vsaj to, kar smo nekoch davno pred reorganizacijo ali izbrisom zhe imeli.

Dalech najpomembnejsha pa je motivacija za svoj raziskovalni predmet, te ne more nadomestiti nobena koordinacija, prisila, niti podkupnina ne. Dolgorochna osebna raziskovalna usmeritev (opredelitev) ne more biti odvisna od ideoloshkih otoplitev ali ohladitev, od dnevne politike stranke ali strank, niti od sklepov kolegijev ali vodstva in koordinacije inshtitucij. Dolgorochna je, in osebna je. To, kar se v njej najbolj spreminja, so osebne tezhave raziskovalca, ko vztraja pri svoji raziskovalni motivaciji (svojem raziskovalnem problemu: tako je tudi z mojim dvajsetletnim raziskovanjem vrednot). Tega ni razumel she noben koordinator, pa je najpomembnejshe od vsega, kar sem povedal.

Izredno pomemben je stik med raziskovalci sorodnih raziskovalnih organizacij. V nekdanji DERPO sem bil zadolzhen za stik z tremi raziskovalnimi organizacijami: Inshtitutom za sociologijo Univerze v Ljubljani, Raziskovalnim centrom na Sindikatih in Enoto na Kulturni skupnosti Slovenije (KSS – predhodnici ministrstva za kulturo RS). Kaj se je zgodilo s tem sodelovanjem, je simptomatichno. Na Kulturni skupnosti Slovenije je bil oddelek za raziskovanje deinstitucionaliziran she preden je ozhivel. Na Sindikatih so Center ukinjali istochasno kot nas, mislim, da so jih motile predvsem raziskave o shtrajkih, takrat se jim je reklo "prekinitve dela" in "izsiljeni sestanki", ter raziskave o eksistenchnem minimumu delavcev. Moja prijatelja, nekdanja raziskovalca na Sindikatu (Lidija Mohar in Tine Jezh) she dolgujeta raziskavo "Znanstvena analiza lastnega konca". Mislim, da bo v zvezi z ukinjanjem znanosti na Slovenskem, le-ta zanimiv zgodovinski dokument. Na Inshtitutu za sociologijo pa sem dozhivel ukinitev zunanjega sodelovanja v chasu svojega procesa, torej takrat, ko sem ga najbolj potreboval.

To so bila leta, ko je bilo ukinjanje raziskovalnih organizacij in inshtitutov politichna moda. Ukinjali so tudi Pedagoshki inshtitut v Ljubljani in vsa leta tudi Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani).

Prvich pa sem se soochil z ukinjanjanjem sociologije na Filozofski fakulteti. Takrat so nas hoteli kar chez noch prepisati na tedanjo Politichno sholo CK ZKS, kasneje Fakulteta za sociologijo politichne vede in novinarstvo (FSPN). Reshilo nas je le to, da je cel drugi letnik hotel nadaljevati shtudij na Filozofski fakulteti v Beogradu in beograjski dekan bi nas z veseljem sprejel.

Eno samo ukinjanje, bosh rekla, pa she res je!

Ob konstituiranju skupshchine in ob enourni stavki televizijcev se je v chasopisju razvila zanimiva debata – zanimiva zhe zato, ker se pri nas redko javno osvetljuje, kaj si gledalci mislijo o kvaliteti televizije. Ali je vasha raziskovalna ekipa posvetila kaj svojih sil fenomenu te stavke in odzivu gledalcev nanjo?

Priznam, da se mi nismo potegovali, da bi raziskovali mnenje gledalcev o stavki novinarjev na TV. Mislim, da za to raziskavo ne bi bilo sredstev, ali pa vsaj programskega raziskovalnega interesa ne. Nadalje se bojim, da bi bili anketarji od vprashanih prevechkrat nahruljeni in sploh bi bilo bolje, da bi tako raziskavo izvedla neka druga javnomnenjska institucija – neutralna institucija. Kaj pa mislim jaz o stavki in o sklicevanju na avtonomijo novinarjev na RTVL, sem povedal v porochilu.* Priljubljenost mi zaradi te izjave ne bo zrasla.

 

Objavljeno v Reviji SRP 1/2 in v Delu

________
* Porochilo: Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju
(Naknadna opomba: po drugi, to je marchni stavki novinarjev na Radioteleviziji v letu 1992, pa sem problem stavke vseeno temeljito obdelal, v porochilu svetu RTVS: Stavka.)

V Ljubljani, zachetek poletja 1990

 

 

Che bi me danes vprashali: Kaj mi raziskava osebno pomeni, kako jo razvrshcham med svojim pisnim prizadevanjem?

Rekel bi takole: Avtorji navadno izberejo eno od knjig, ki jim osebno najvech pomeni. Tega sicer ne maram, lahko pa jo uvrstim med tri svoje izdelke, ki so mi najbolj ljubi. Kot urednik Revije SRP bi jih razvrstil po treh vrednotnih orientacijah individuuma. Pod R: gnostichni tekst Janezovo razodetje, pod S: Traktat o svobodi, pod P: Raziskavo o raziskovanju. Vchasih pa se mi zazdi, da sem bil z Raziskavo o raziskovanju le prevech konkreten, da sem zashel na nivo ukvarjanja z malenkostmi in tako postal malenkosten.

 

_________
O Raziskavi o raziskovanju v Reviji SRP:
TRIJE PREMISLEKI IZ RAZISKAVE O RAZISKOVANJU; Revija SRP 1/2
[TRIJE PREMISLEKI IZ RAZISKAVE O RAZISKOVANJU; Problemi, sht. 5, 1984, Ljubljana, p.112]
MEDIJ NOCHE VEDETI, PROPAD MASTODONTKA ALI LE KRIZA NACIONALNEGA MEDIJA; Revija SRP 11/12
IZ RAZGLASA; Revija SRP 1/2
IZ ARHIMEDOVEGA ZAKONA; Revija SRP 1/2
OSEBNI POGLED NA CHASE, KO JE BILO RAZPUSHCHANJE POLITICHNA MODA, Alenka Puhar, Revija SRP 1/2
SAMO ZA PRIMER: RAZISKAVA NA SODISHCHU; Revija SRP 1/2
ODGOVOR NA VLOGO UDELEZHENCA — KRSHITEV UGLEDA RTV LJUBLJANA, Matevzh Krivic, Revija SRP 1/2
UVERTURA V POGREBNI RITUAL BILTENA SShP; Revija SRP 7/8
RAZIKOVALNA BIBLIOGRAFIJA (knjige, raziskovalna porochila in chlanki)
BIBLIOGRAFIJA Rajka Shushtarshicha iz raziskovalnega obdobja 1972 - 1997
(ISF Univerze; SRP RTVS (oz. SShP, DERPO RTVL) ter zunanjega sodelovanja z ISU)

 

IZ VSEBINE