Pogum Revija SRP 2002/2

Ivo Antich

MEDIJSKI VAMP
MNOZHICHNOMEDIJSKE BELEZHKE

 

ZA UVOD

 

Medijski vamp je zbirka esejistichnih zapisov, tematsko vezanih na problematiko t. im. mnozhichnih medijev, kot posebej nakazuje podnaslov (Mnozhichnomedijske belezhke). Tovrstni avtorjevi zapisi izhajajo v Reviji SRP od sht. 5-6/1994 (okt.), prichujocha zbirka pa ne zajema te celote niti kot izbor, temvech je nespremenjen (z naslovi ciklov vred) ponatis vseh zapisov od oktobrske sht. 23-24/1997 do 51-52/2002 (okt.), kajti ta segment se je pokazal kot ustrezno zaokrozhen tako glede obsega publikacije kot vodilnega vsebinskega interesa: mediji in mit. Dvodelna naslovna sintagma kazhe prav to: pridevnik “medijski” opredeljuje pojem “vamp”, ki nastopa s kontekstom vseh svojih pomenov od angleshchine do slovenshchine ter seveda tudi kot asociativna “kratica” za (srednjeevropsko, jugovzhodno) mitoloshko figuro vampirja. Gre torej za metaforiko zapeljivosti, (tele/chje/vizijsko) “prebavljanje” najrazlichnejshih vsebin, vrzhenih v prejemnika zlasti kot “urochenega” gledalca pred ekrani, pa tudi za “romantichno” grozljivost in zavratno “nevarnost” fotografsko-elektronske igre med svetlobo in temo, ki se v glavnem dogaja v mraku kinodvoran ali dnevnih sob (osebe na gibljivih slikah so mrtvo-zhive, “vampirske”, proces teh “demonskih slik” je pretezhno “krvosesna” manipulacija). Mnozhichni mediji so namrech razmnozhevalni posredovalci (mediatorji) mnozhichne mitologije, ki je za svojo dobo specifichna, a je hkrati tudi neizbezhno “nadaljevanje” dolochenih arhetipskih izrochil ali usedlin.

Cheprav so bili zadevni zapisi, kot kazhe tudi oznaka “belezhke”, sprva pisani bolj v smislu sprotne lagodnosti ali “neobveznosti impresij”, so se schasoma, tako rekoch spontano (kot lahko tekstualno “ugodje” preide v neznosnost “uzhitka”) iz samega gradiva, zacheli oblikovati vse izrazitejshi “teoretichni parametri”, ki pa niso imeli namena, da bi zanikovali ne sploshni znachaj “belezhk” ne vishjo perspektivo s “sorodnimi” pogledi nekaterih velikanov, ki so meditativno-teoretichno reflektirali polje tehnike in mnozhichnih medijev. Tu gre, vsekakor v smislu odprtega obzorja, ne pa sholskega “obnavljanja”, predvsem za naslednja imena: v shirshem razgledu Benjamin, Heidegger, Derrida, Barthes, Frye, v ozhjem pa McLuhan, Bense, Servan-Schreiber. Na tem mestu je seveda mozhna le najnujnejsha uvodna skica tega “teoretichnega okostja.”

Benjamin: o fotografiji, o filmu, o umetnishkem delu v dobi njegove tehnichne reprodukcije, literatura (umetnost) kot “proletarska” proizvodnja. Heidegger: doba tehnike, obrata in “svetovne slike”. Derrida: problem pisave (gramatologija), “robovi filozofije”, obrobja mishljenja, od vladajochih diskurzov nachelno odpisani fenomeni (razlichni prezrti ustvarjalci, marginalne zvrsti umetnosti: film, strip, kolportazha, estrada, konkretizem…) kot “zaloge” za obrate k novim osvetlitvam, “diferanca” kot preshivni, razdorni temelj vseh pojavov. Barthes: o fotografiji (med drugim izjava, da je lastno mater kot osebo doumel po fotografiji, na kateri je she kot deklica), o japonskem “cesarstvu znakov”, o tekstualnem ugodju in uzhitku, o tekstu kot tkanini ali pajchevini, o mitu danes, o “trivialni” poziciji literature. Frye: literarna teorija, osredishchena v analizah arhetipov in mitov z “demonskimi slikami”.

McLuhan: analiza “gutenbergove galaksije” kot novoveshke civilizacije knjige, ki pomeni mehanichno, tiskarsko multiplikacijo sporochil (knjiga kot prvi blagovnotrzhni mnozhichni medij in hkrati sredstvo za nastajanje nacij, ideologij); mediji – chlovekova podaljshana chutila; prelomne tochke chloveshke zgodovine so interiorizacije medijev: izum fonetichne pisave, izum tiskarstva, izum elektronike (od Gutenberga do Marconija); od fonemografije prek tipografije do fotografije; od “camere obscure” do Hollywooda; “medium is a message, message is a massage” (mozhna konkretistichna analiza obeh kljuchnih besed: mess – enolonchnica, godlja, zmeshnjava; mass – masa, mnozhica, snov, masha, zbirati; age – doba, chas, vek; torej “doba zmeshane mnozhice”); Don Kihot kot uteleshenje chloveka tipografske dobe; nova “elektromagnetska tehnologija” razvija medsebojno odvisnost vseh delov sveta v smislu “globalne vasi” in v njej nanovo oblikujochih se mentalnih procesov primitivizma “notranje Afrike” (retribalizacija, globalno pleme), zoper katero naj bi bila edina obramba - tiskana beseda.

Bense: prva estetika rachunalnishke dobe, tj. “numerichna”, informacijsko – teorijska estetika, utemeljena na teoriji znakov; estetska produkcija kot izbor znakov in kot estetska informacija (inovacija); estetski proces kot znakovno-informacijsko-komunikacijski proces; mozhnosti matematichne “estetske mere”; “tehnichna zavest” modernega chloveka, ob tem pa tudi ekscentrichnost in nepredvidljivost umetnishke informacije; skrajno racionalizirana estetika, ki pa (“vzporedno” s Fryejevimi “demonskimi slikami”) uposhteva tudi “romantichne”, metafizichne, iracionalne elemente, zlasti Poejevo estetiko zlochina (“epika umora”), kajti gre za znakovno pomenljivost okolja umorov (zdi se znachilno, da sta v svetovnem smislu najpopularnejsha pisatelja rachunalnishke dobe Borges in King, vsak po svoje avtorja sofisticirane fantastike).

Servan-Schreiber: knjiga Svetovni izziv (Pariz 1980, v slov. 1981); “biblija” nove, informacijske dobe; zachetek vsesploshne invazije rachunalnishtva; prelomno leto izida – konec industrijske dobe, utemeljene na surovinah, predvsem nafti (omejene zaloge), z njo so tedaj zlasti Arabci skushali izsiljevati vodilne industrijske drzhave; nafta kot islamski udarec; danes islam udarja s terorizmom (islam – kot beseda v sebi “vsebuje” angl. pojem udarca: slam); za zgled zgodnje mikroprocesorizacije je bila dana Japonska; nekoliko preoptimistichne napovedi o “chipu” kot reshitelju vseh problemov, celo pri najbolj revnih, lachnih, nepismenih; danes, dvajset let pozneje, je svet mochno spremenjen: tretji svet je she zmeraj tretji in tretjina chloveshtva; rachunalniki mu niso v posebno pomoch; Amerika, kot zhe za tisti chas v knjigi ugotavlja avtor, je edina vojashka sila, sovjetski imperij se je sesedel kot biblijski velikan na glinastih nogah, neuvrshchenost je izhlapela, Japonska je shla skozi tehnoloshko revolucijo in hkrati prishla v stanje gospodarske recesije; Amerika in svet sta pred novim “svetovnim izzivom”; spet je tu “arabski/ islamski izziv”; cheprav mnogi zavrachajo enachenje islama s terorizmom, najbolj odmevni teroristichni udarci od 11. sept. 2001 dalje tako ali drugache akcijsko izhajajo iz islamskega konteksta (nedavno: Bali, chechenska zasedba v Moskvi, v ZDA ostrostrelec z muslimanskim imenom, Mombasa...); chisto nakljuchje vse to seveda ne more biti; morda bo treba znova prebrati Shelleyevo pesnitev Upor islama; po nekaterih naj bi bilo s padcem komunizma konec razrednega boja; razredni boj ni stvar boja med ideologijami; razredni boj je bil pred njimi, je (bil) znotraj njih in bo tudi “po njih” (prim. stavke delavstva po sedanji Evropi, onemogochanje opozicije v “ideoloshkih” drzhavah itd.); govori se tudi zhe o zastarelosti elektronske tehnologije, o prihodnosti svetlobnih celic…

Naposled seveda she vprashanje: kakshen smisel sploh imajo taka “paralipomena”, chemu pisati o “smeteh”. Mnozhichni mediji so del sodobnega sveta, so njegovi sooblikovalci, ne glede, kako je to komu vshech in koliko to priznava. Mogoche razmisleki o njih nastajajo iz chloveshke potrebe po “urejanju” razlichnih (begajochih, vsiljivih) vtisov. Kdo ve, kakshne (prihodnje) obrate omogochajo refleksije tudi o takih “marginalnostih”… Vsekakor se prichujochi zapisi zadovoljujejo z obichajnim statusom eseja kot poskusa, brez posebnih “znanstvenih” ambicij in tudi brez iluzij o kakrshnemkoli svetovljanstvu v medijsko “globalizirani” podalpsko-podgrajski luknji.

 

Vprashanje mita