Ivo Antich
ZA UVOD
Medijski vamp je zbirka esejistichnih zapisov, tematsko vezanih na problematiko t. im. mnozhichnih medijev, kot posebej nakazuje podnaslov (Mnozhichnomedijske belezhke). Tovrstni avtorjevi zapisi izhajajo v Reviji SRP od sht. 5-6/1994 (okt.), prichujocha zbirka pa ne zajema te celote niti kot izbor, temvech je nespremenjen (z naslovi ciklov vred) ponatis vseh zapisov od oktobrske sht. 23-24/1997 do 51-52/2002 (okt.), kajti ta segment se je pokazal kot ustrezno zaokrozhen tako glede obsega publikacije kot vodilnega vsebinskega interesa: mediji in mit. Dvodelna naslovna sintagma kazhe prav to: pridevnik “medijski” opredeljuje pojem “vamp”, ki nastopa s kontekstom vseh svojih pomenov od angleshchine do slovenshchine ter seveda tudi kot asociativna “kratica” za (srednjeevropsko, jugovzhodno) mitoloshko figuro vampirja. Gre torej za metaforiko zapeljivosti, (tele/chje/vizijsko) “prebavljanje” najrazlichnejshih vsebin, vrzhenih v prejemnika zlasti kot “urochenega” gledalca pred ekrani, pa tudi za “romantichno” grozljivost in zavratno “nevarnost” fotografsko-elektronske igre med svetlobo in temo, ki se v glavnem dogaja v mraku kinodvoran ali dnevnih sob (osebe na gibljivih slikah so mrtvo-zhive, “vampirske”, proces teh “demonskih slik” je pretezhno “krvosesna” manipulacija). Mnozhichni mediji so namrech razmnozhevalni posredovalci (mediatorji) mnozhichne mitologije, ki je za svojo dobo specifichna, a je hkrati tudi neizbezhno “nadaljevanje” dolochenih arhetipskih izrochil ali usedlin.
Cheprav so bili zadevni zapisi, kot kazhe tudi oznaka “belezhke”, sprva pisani bolj v smislu sprotne lagodnosti ali “neobveznosti impresij”, so se schasoma, tako rekoch spontano (kot lahko tekstualno “ugodje” preide v neznosnost “uzhitka”) iz samega gradiva, zacheli oblikovati vse izrazitejshi “teoretichni parametri”, ki pa niso imeli namena, da bi zanikovali ne sploshni znachaj “belezhk” ne vishjo perspektivo s “sorodnimi” pogledi nekaterih velikanov, ki so meditativno-teoretichno reflektirali polje tehnike in mnozhichnih medijev. Tu gre, vsekakor v smislu odprtega obzorja, ne pa sholskega “obnavljanja”, predvsem za naslednja imena: v shirshem razgledu Benjamin, Heidegger, Derrida, Barthes, Frye, v ozhjem pa McLuhan, Bense, Servan-Schreiber. Na tem mestu je seveda mozhna le najnujnejsha uvodna skica tega “teoretichnega okostja.”
Benjamin: o fotografiji, o filmu, o umetnishkem delu v dobi njegove tehnichne reprodukcije, literatura (umetnost) kot “proletarska” proizvodnja. Heidegger: doba tehnike, obrata in “svetovne slike”. Derrida: problem pisave (gramatologija), “robovi filozofije”, obrobja mishljenja, od vladajochih diskurzov nachelno odpisani fenomeni (razlichni prezrti ustvarjalci, marginalne zvrsti umetnosti: film, strip, kolportazha, estrada, konkretizem…) kot “zaloge” za obrate k novim osvetlitvam, “diferanca” kot preshivni, razdorni temelj vseh pojavov. Barthes: o fotografiji (med drugim izjava, da je lastno mater kot osebo doumel po fotografiji, na kateri je she kot deklica), o japonskem “cesarstvu znakov”, o tekstualnem ugodju in uzhitku, o tekstu kot tkanini ali pajchevini, o mitu danes, o “trivialni” poziciji literature. Frye: literarna teorija, osredishchena v analizah arhetipov in mitov z “demonskimi slikami”.
McLuhan: analiza “gutenbergove galaksije” kot novoveshke civilizacije knjige, ki pomeni mehanichno, tiskarsko multiplikacijo sporochil (knjiga kot prvi blagovnotrzhni mnozhichni medij in hkrati sredstvo za nastajanje nacij, ideologij); mediji – chlovekova podaljshana chutila; prelomne tochke chloveshke zgodovine so interiorizacije medijev: izum fonetichne pisave, izum tiskarstva, izum elektronike (od Gutenberga do Marconija); od fonemografije prek tipografije do fotografije; od “camere obscure” do Hollywooda; “medium is a message, message is a massage” (mozhna konkretistichna analiza obeh kljuchnih besed: mess – enolonchnica, godlja, zmeshnjava; mass – masa, mnozhica, snov, masha, zbirati; age – doba, chas, vek; torej “doba zmeshane mnozhice”); Don Kihot kot uteleshenje chloveka tipografske dobe; nova “elektromagnetska tehnologija” razvija medsebojno odvisnost vseh delov sveta v smislu “globalne vasi” in v njej nanovo oblikujochih se mentalnih procesov primitivizma “notranje Afrike” (retribalizacija, globalno pleme), zoper katero naj bi bila edina obramba - tiskana beseda.
Bense: prva estetika rachunalnishke dobe, tj. “numerichna”, informacijsko – teorijska estetika, utemeljena na teoriji znakov; estetska produkcija kot izbor znakov in kot estetska informacija (inovacija); estetski proces kot znakovno-informacijsko-komunikacijski proces; mozhnosti matematichne “estetske mere”; “tehnichna zavest” modernega chloveka, ob tem pa tudi ekscentrichnost in nepredvidljivost umetnishke informacije; skrajno racionalizirana estetika, ki pa (“vzporedno” s Fryejevimi “demonskimi slikami”) uposhteva tudi “romantichne”, metafizichne, iracionalne elemente, zlasti Poejevo estetiko zlochina (“epika umora”), kajti gre za znakovno pomenljivost okolja umorov (zdi se znachilno, da sta v svetovnem smislu najpopularnejsha pisatelja rachunalnishke dobe Borges in King, vsak po svoje avtorja sofisticirane fantastike).
Servan-Schreiber: knjiga Svetovni izziv (Pariz 1980, v slov. 1981); “biblija” nove, informacijske dobe; zachetek vsesploshne invazije rachunalnishtva; prelomno leto izida – konec industrijske dobe, utemeljene na surovinah, predvsem nafti (omejene zaloge), z njo so tedaj zlasti Arabci skushali izsiljevati vodilne industrijske drzhave; nafta kot islamski udarec; danes islam udarja s terorizmom (islam – kot beseda v sebi “vsebuje” angl. pojem udarca: slam); za zgled zgodnje mikroprocesorizacije je bila dana Japonska; nekoliko preoptimistichne napovedi o “chipu” kot reshitelju vseh problemov, celo pri najbolj revnih, lachnih, nepismenih; danes, dvajset let pozneje, je svet mochno spremenjen: tretji svet je she zmeraj tretji in tretjina chloveshtva; rachunalniki mu niso v posebno pomoch; Amerika, kot zhe za tisti chas v knjigi ugotavlja avtor, je edina vojashka sila, sovjetski imperij se je sesedel kot biblijski velikan na glinastih nogah, neuvrshchenost je izhlapela, Japonska je shla skozi tehnoloshko revolucijo in hkrati prishla v stanje gospodarske recesije; Amerika in svet sta pred novim “svetovnim izzivom”; spet je tu “arabski/ islamski izziv”; cheprav mnogi zavrachajo enachenje islama s terorizmom, najbolj odmevni teroristichni udarci od 11. sept. 2001 dalje tako ali drugache akcijsko izhajajo iz islamskega konteksta (nedavno: Bali, chechenska zasedba v Moskvi, v ZDA ostrostrelec z muslimanskim imenom, Mombasa...); chisto nakljuchje vse to seveda ne more biti; morda bo treba znova prebrati Shelleyevo pesnitev Upor islama; po nekaterih naj bi bilo s padcem komunizma konec razrednega boja; razredni boj ni stvar boja med ideologijami; razredni boj je bil pred njimi, je (bil) znotraj njih in bo tudi “po njih” (prim. stavke delavstva po sedanji Evropi, onemogochanje opozicije v “ideoloshkih” drzhavah itd.); govori se tudi zhe o zastarelosti elektronske tehnologije, o prihodnosti svetlobnih celic…
Naposled seveda she vprashanje: kakshen smisel sploh imajo taka “paralipomena”, chemu pisati o “smeteh”. Mnozhichni mediji so del sodobnega sveta, so njegovi sooblikovalci, ne glede, kako je to komu vshech in koliko to priznava. Mogoche razmisleki o njih nastajajo iz chloveshke potrebe po “urejanju” razlichnih (begajochih, vsiljivih) vtisov. Kdo ve, kakshne (prihodnje) obrate omogochajo refleksije tudi o takih “marginalnostih”… Vsekakor se prichujochi zapisi zadovoljujejo z obichajnim statusom eseja kot poskusa, brez posebnih “znanstvenih” ambicij in tudi brez iluzij o kakrshnemkoli svetovljanstvu v medijsko “globalizirani” podalpsko-podgrajski luknji.