Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
ROMANSIRANA KRONIKA
HISHA NA MEJI
 
UVOD

 

(Romansirana kronika o usodah hishe in njenih prebivalcev, zaznamovanih z vojnami za mejo, popisana v shtirih delih, ki zajemajo vech kot dve stoletji od Napoleonove zasedbe Posochja, chas Garibaldijevega zdruzhevanja Italije, morijo prve svetovne vojne do fashistichnega raznarodovanja in pretresljivosti druge svetovne vojne.)

Nedalech od Kobarida, v chudovitem okolju Soshke doline stoji v vasici Robich ob Nadizhi tik ob cesti velika hisha; shirom po dolini ji po domache pravijo: "Pri Titu" ali "Pri Olivu". To nenavadno poimenovanje prihaja od imena Tito Olivo, ki je bil nekdanji oskrbnik pososhkih posestev samostana v Rozhacu pri Chedadu (izrednega pomena tudi za Beneshke Slovence) v osemnajstem stoletju in ki se je iz Furlanije tja ozhenil s Slovenko ter zgradil veliko hisho skoraj v sedanjem obsegu.

Ta predel nashe domovine je zhe stoletja mejna dezhela, vendar tod ne techejo le politichne meje she iz chasov rimskega imperija, beneshke republike, Avstro-Ogrske in Italije, temvech tudi narodnostne med Slovenci in Furlani, ki jih ne smemo enachiti z Italijani, ti v novejshi dobi prodirajo sem z juga, prav tako je tod ves chas chutiti nemshki pritisk s severa, s Koroshke strani. Tu se konchuje gorski svet Julijcev, ki prehaja postopoma v Furlansko nizhino, in seveda, tu je prevesnica med alpskim in sredozemskim podnebjem. She nekaj hujshega pa je skrito globoko pod zemeljsko povrshino, tektonska prelomnica, ki povzrocha ne tako pogoste, a hude potrese. Mejnost v vseh pogledih pretresljivo vpliva na usodo ljudi, saj so bili pogosto zhrtve vojnih strahot, politichnih obrachunov in naravnih ujm. Toda ljudje vztrajajo, dokler le morejo, dokler jih ne zaustavi ena ali druga nesrecha, rodovi si kot shtafetno palico predajajo "Hisho", ki ni le simbol vztrajanja in zakoreninjenosti v to zemljo, ampak je obenem v resnichni simbiozi s chlovekom; medsebojno se potrebujeta, hisha brez chlovekove roke zachne propadati in se konchno sesuje, chlovek pa potrebuje njeno toplo zavetje in zashchito. Toda "Hisha" je tudi ves ta svet, v katerem zhivimo, le da je v veliko vechjem merilu. Koliko nam ga uspeva ohranjati, skrbimo dovolj zanj?

Osnovna fabula romana zajema obdobje nekaj desetletij pred Napoleonovimi vojnami in med njimi, ko je tudi sam veliki vojskovodja Bonaparte, iz Gorice grede na Koroshko, prenochil v Kobaridu in se je po izrochilu ustavil tudi v gostilni "Pri Titu". Ob tej prilozhnosti si je ogledoval strateshko pomembno naravno zaporo pri Robichu, ki jo omenja v svojih kasnejshih vojashkih navodilih generalom za vojno v Italiji. Od tu naprej zajame zgodba she usodo Titovega sina Alojza, duhovnika, ki se je sholal v Gorici in se iz idealistichnih nagibov pridruzhil Garibaldiju (ter bil chlan njegovega glavnega shtaba), z namero, da se bo boril proti avstrijskemu nacionalnemu zatiranju, ki so ga obchutili tudi Beneshki Slovenci. Alojz se je nadejal, da bo tako pripomogel k osvoboditvi svojega ljudstva, saj je v Mladi Italiji videl silo, ki bo pripomogla k zrushitvi osovrazhene Avstro-Ogrske. Toda tragichna usoda Garibaldija, ki ga je italijanska kraljevina chrtila zaradi njegovega nagnjenja do republikanstva, socialnega programa in svobodomiselnosti, je usodno oplazila tudi dona Luigija – duhovnika Alojza; ko je odsluzhil vishjim ciljem, ni bil vech zazhelen in je v skrivnostnih okolishchinah izginil brez sledu.

Spricho spleta okolishchin je ostala titovina brez gospodarja, zato je Tito posvojil sholajochega se Ivana Volaricha, mladenicha iz sosednje vasi; k "Hishi" je prishel nov gospodar. Temu je kmalu po poroki umrla zhena, s katero ni imel otrok; v drugo se je porochil z njeno sestro, s katero sta imela shtiri hchere in sina. Zhivljenje tik ob meji na avstrijski strani pa je zelo burno, vchasih dramatichno. Krepijo se mednacionalne strasti med Slovenci, Italijani in Nemci. Razvoj gospodarstva in tehnike je zelo hiter in slutiti je revolucionarne spremembe. Toda na obzorju je novi krvavi spopad velikih sil. Starajochi se Ivan Volarich dobi po mnogih hcherah she sina, toda kmalu pochijo usodni streli v Sarajevu. Zachne se krvavi ples. Edinca Ludvika mobilizirajo in poshljejo na vzhodno fronto. To ocheta dokonchno stre. Med potjo Ludvika snamejo z vlaka, ga obveste, da mu je umrl oche in ga vrnejo za nekaj dni domov, toliko da uredi najnujnejshe po ochetovem pogrebu. Ludvik je obupan: »Kdo bo odslej v sluzhbi Hishe?« se vprasha.

Ludvik je med boji hudo ranjen in okreva v vojashki bolnishnici v Pragi, kjer se zaljubita z mlado medicinsko sestro ter porochita. Medtem je sicer vojne konec, toda kmalu po njej sledi udarec udarcu, umre mu edini otrok, hcherka, in tudi sam podlezhe za posledicami vojnih ran. Olivovo "Hisho" prevzame zet Andrej Skochir, avstroogrski strazhmojster v Trstu, porochen z eno od Ludvikovih sestra. Sledi obdobje fashistichnega narodnostnega zatiranja in osvajalnih vojn Italije v Afriki, to je uvod v drugo svetovno vojno, ko vrtoglavo dogajanje tri Andrejeve sinove razkropi po svetu.

Najstarejshi Branko, chlan podtalnega TIGR-a, emigrira v Kraljevino Jugoslavijo, za njim pride njegova mladostna ljubezen Cvetka. Sprva zhivita v Ljubljani, nato v Kamniku. Najmlajshi Srechko je mobiliziran. Vlada pa ne chaka le kalvarija italijanskih imperialistichnih vojn v Afriki in kasneje skupaj z Rommelovimi chetami spopad z Anglezhi, ampak je januarja 1943 poklican v Ljubljano za osebnega tolmacha h generalu Gambari, poveljniku armadnega korpusa. Na obzorju se kazhejo jasni obrisi poraza. V Rimu se skrivoma pripravlja sklenitev lochenega premirja z Anglo-Americhani. Gambara se zaveda, da mu preti ostati med kladivom in nakovalom Nemcev in partizanov, zato se odpravi s svojim tolmachem v oklepnem vlaku proti Kochevju ter se tajno sestane z visokimi predstavniki partizanskega glavnega shtaba, z namenom, da bi se dogovoril za morebitni neovirani umik svojih chet onkraj "rapallske meje". Italijanska tajna politichna policija skrivoma aretira Vlada, ga zapre na ljubljanskem gradu in zaslishuje, da bi izsilila priznanja, ki bi obremenjevala Gambaro. Ta je v shkripcih. Vsepovsod ishche svojega tolmacha in po nekaj tednih izve, kdo ga ima v krempljih. Ampak chas teche in v Rimu odstavijo Mussolinija, fashizem pade. Jeseni pa Italija podpishe kapitulacijo. Medtem ko je Srechko nekje v amerishkem ujetnishtvu na jugu Italije, se Branko vrne z druzhino v Robich, kjer mu je malo pred tem umrl oche Andrej. Iz ljubljanskega zapora se vrne tudi Vlado. Toda vsenaokoli divjajo boji. Branko in Vlado gresta v partizane, a ob neki prilozhnosti Branka dobe Nemci in ga poshljejo v koncentracijsko taborishche. Leta 1945 pa ni konca vojne, sledi hud in surov boj za prikljuchitev Primorske k matichni domovini. Konchno radostni in dolgo prichakovani trenutek: 15. september 1947 – prikljuchitev k Jugoslaviji. A v nekaj tednih sledi razocharanje. Velika "Hisha" po dolgih stoletjih izgubi vse svoje javne funkcije: poshta, trgovina in gostilna zaprejo vrata. Nekdanji hrup in vrvenje ljudi nadomesti vsakdanje zhivljenje druzhine v "Hishi" na zaprti meji.

 

HISHA NA MEJI I-1