Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI IV-3

 

VOJNA JE PRIPRAVA NA MIR
 
III

 

IZPUSHCHEN IZ ZAPORA, TODA KAM?

Vlado Skochir je bil izpushchen iz vojashkega zapora 16. 11. 1943 ob 16. uri. Je bil pomiloshchen? Zakaj je bil zaprt devet mesecev? Ker na ulici ni pozdravil nekega zastavnika? Za tak prekrshek je obichajna kazen enkratna prepoved izhoda iz vojashnice ali enkratno izredno dezhuranje ali – za navadnega vojaka – chishchenje stranishcha, ne pa devet mesecev – in sprva celo temnice – z obtozhbami, ki bi ga lahko stale glavo... Che bi imeli karkoli oprijemljivega proti njemu, bi ga tudi Nemci ne spustili iz rok, potem ko so se Italijani razbezhali in so oni prishli v Ljubljano.

Postal je pred zaporom na ulici, bila je zhe tema, ob tem letnem chasu se ob oblachnem vremenu stemni she prej. Redke ulichne svetilke so komajda dajale kaj svetlobe. Pogledal je navzgor proti zheleznishki postaji in navzdol, kjer je na koncu kraljevala temna senca gradu; kam naj gre? Policijska ura je opustila ulice; imel je dovoljenje za gibanje v tem chasu, toda ponochi vendar ne more ostati na prostem. Chemu so ga spustili ob tako nenavadni uri? Morda koga zanima, kam se bo zatekel? Ali je posredi zgolj chista birokracija; che pride ukaz: "Zapornika naj se nemudoma izpusti," to za policijsko pamet pomeni: ob katerikoli uri. Morda pa je tako prav, kaj se ve, kako se bodo stvari sukale v naslednjih urah, mogocha so vsakrshna presenechenja in preobrati, zato pa chimprej ven. Kdo ve, ali ni ni kdo posredoval? Kje je Gambara? She sanjalo se mu ni, da je general konec avgusta nenadoma in skoraj skrivaj odpotoval v Rim, kjer se ni sestal le z nadrejenimi v generalshtabu, ampak skrivoma she z nekaterimi iz drugih navez. Vrnil se je zaskrbljen in she bolj nezaupljiv tako do ljudi okoli sebe kakor do Nemcev. Najvarnejshe se mu je zdelo poveljstvo 2. italijanske armade na Sushaku nad Reko, saj je bilo tako mogoche ostati izven obrocha, ki bi ga utegnili skleniti partizani, che bi ostal v Ljubljani, in tam so ga tudi aretirali Nemci 14. septembra 1943, ko se je v zmedi ob razpadu hotel izviti proti notranjosti Italije. Toda Gambara je bil prekanjenec, ki se je znashel v vsakrshnih okolishchinah. Ko so ga Nemci obvestili, da je polkovnik Skorzeny spravil Mussolinija iz Campa Imperatore v Abruzzih v Nemchijo, se je brez odlashanja povezal z njim in ta ga je postavil za nachelnika generalshtaba salojske republikanske vojske. Z Reke so ga Nemci hitro spravili v Saló ob Gardskem jezeru, kjer je Mussolini oblikoval svojo marionetno fashistichno vlado. Je Gambara posredoval, da so Vlada konchno le izpustili? Kako naj bi sicer razlagal to, da so ga imeli v jechi she dva meseca po septembrskih dogodkih, sedaj pa ga na vrat na nos, tako rekoch ponochi postavljajo pred jetnishka vrata? Da, veliko stvari se je medtem spremenilo. Vlado je bil she vedno v uniformi italijanske vojske in nekaj redkih mimoidochih si ga je nejeverno ogledovalo; kaj pa ta tu pochne, saj njegovih zhe dolgo ni vech? Ni vedel, koga od sorodnikov in znancev bo sploh she nashel v mestu. Morda bo najbolje, che pogleda najprej k stricu Bavdazhu, ki je stanoval le kakshno ulico naprej.

»Vlado, si res ti?!« ga je vidno vznemirjena sprejela teta na vratih, potem ko se je skozi kukalo na vezhnih vratih preprichala, kdo zvoni. Morda jo je ob zvonjenju najprej zaskrbelo, ali niso na vratih policaji, kar se je v mestu pogosto dogajalo. Prishli so in odpeljali ljudi, ne da bi karkoli pojasnili, in jih odgnali v zapore ter taborishcha; mnogi so izginili za vedno.

Stopil je v stanovanje, kjer so bili she vsi pokonci, saj ura ni bila pozna, brali so. Kaj naj bi chlovek pochel drugega, che ne sme zvecher ven v kavarno, gostilno, na sprehod ali k prijateljem, niti oni ne morejo do njega? Radijske aparate so jim Italijani zaplenili zhe kmalu na zachetku vojne, da ne bi poslushali tujih oddaj, tuje propagande. Redki so jih uspeli skriti, drugi so si izdelali preproste detektorje s slushalkami, ki pa jih ni bilo mogoche dobiti v prosti prodaji, le iz starih zalog je kakshen trgovec skrivaj koval dobichke. Zgrnili so se okoli in vsevprek je eden sprasheval njih, oni pa njega.

»Kaj pa nameravash zdaj?« ga je konchno, zhe dalech chez polnoch je bilo, vprashal stric Bavdazh.

»Nich ne vem, tako nenadoma se je to zgodilo. She pred nekaj urami sem razmishljal, ker sem zhe izgubil vsako upanje, kako bi prishel ven iz temnice. To je bil skrajni domet mojih misli, osrednja tochka nadejanj, ne pa delovanja, saj nisem mogel na noben nachin vplivati na dogajanje in za spremembo mojega zapornishkega polozhaja,« mu je odgovoril.

»Zhe jutri se bom pozanimal, ali bi ti dobili kje kakshno zaposlitev, brez tega bosh tezhko shajal. Tudi za nas je tezhko. Hrana je na karte in zanje se morash prijaviti na magistratu,« ga je poduchil stric.

»Morda bi bilo bolje, che bi shel domov. Kdo ve, kako je tam? Imate kaj vesti?« je s pogledom zaobjel prisotne, kot bi hotel preveriti, da mu ne bi kdo chesa prikrival.

»Branko se je z druzhino vrnil tja iz Kamnika, to verjetno zhe vesh, saj si bil janurja she z njim in ti je povedal. Ocheta so pokopali zhe nekaj dni pred njegovim prihodom. Tvoja mati pa nam je zadnjikrat pisala pred poldrugim mesecem, predvsem je sprashevala, ali vemo kaj o tebi. Hudi chasi so bili na Primorskem, partizani so sicer prishli v Gorico in do Furlanije, v rokah so imeli tudi dokajshen del Benechije, Krasa in Vipavske doline. Potem pa so Nemci pritisnili z vso silo,« mu je skoraj shepetaje in preudarno pripovedoval stric.

Tako kot so oblikovali "Kobarishko republiko", je tudi na Gorishkem tlela silna zhelja, povzrochena z navdushenjem nad nenadnim polomom fashistichne Italije in razsulom njene armade. Ljudem se je zdelo, da je konec vojne pred vrati, zavladalo je vsesploshno veselje in navdushenje. To je she mogoche razumeti, toda podobne utvare, ki niso bile brez vsakrshne stvarne podlage, so obvladovale tudi nekatere vodilne ljudi v Osvobodilni fronti in v poveljstvu partizanske vojske, ki so mislili, da bodo zasedli Gorico in jo tudi obdrzhali, dokler ne bo Nemchija kapitulirala, to pa naj bi bilo v kratkem, she pred zimo.

Po katastrofalni avanturi v severni Afriki se je znashel na severovzhodu Italije general feldmarshal Erwin Rommel kot poveljnik nemshke skupine armad "B"«, ki je sicer imel svoj shtab v Bellunu, zhe v gorskem podrochju ob srednjem toku reke Piave, kakshnih sto kilometrov severno od Benetk in morda nekaj vech vzhodneje od Gorice. Hitler je Rommelu zhe 19. septembra brzojavno ukazal, naj izvede ofenzivo, s katero bi unichili partizane na obmochju Primorske – Adriatische Küstenlanda, kot so to ozemlje poimenovali, cheprav je formalno she spadalo pod italijansko jurisdikcijo. Küstenland je zajemal obmochje med Ljubljano, Karlovcem, Reko, Puljem, Trstom, Vidmom in Trbizhem, ki ga je nemshko vrhovno poveljstvo imelo za glavno nevarno obmochje, chesh da je Tito tja prenesel tezhishche svojega vojskovanja. Torej je bila zaobjeta tudi Reka, kamor se je iz Ljubljane umaknil general Gastone Gambara in so ga Rommelove chete zajele. Ta dva mozha kot da usoda ne izpusti iz svojih krempljev in ju vselej znova spravi v neposredno blizhino. Zhe v severni Afriki sta se komaj prenashala, Gambara je nenehno jadikoval zaradi nemshke nadutosti, preganjal ga je obchutek podrejenosti, in marsikatera italijanska vojashka akcija ni bila izpeljana tako, kot je bilo z Nemci dogovorjena, ker jo je Gambara ob pomochi drugih generalov sabotiral in vodil tako, da bi bili tudi Italijani delezhni vsaj kanchka vojashke slave, che jim zhe ni bilo dano biti najzasluzhnejshi. General feldmarshal pa je s svoje strani res prispeval k razrashchajochemu se italijanskemu kompleksu manjvrednosti, saj je kljub navidezni prijaznosti in obchasnim pohvalam neredko izgubljal zhivce spricho italijanskega "juzhnjashtva", in ob takih prilozhnostih se je nad njimi spozabil z ochitanji do takih grobosti, ki jih ni bilo mogoche pozabiti. In zdaj sta bila spet skupaj: Rommel kot novi poveljnik operacijskega obmochja Küstenland in Gambara kot njegov ujetnik, ki je to postal po zanichevanja vredni izdaji italijanskega kralja in cesarja ter njegovih marshalov in generalov; kakshno vlogo je pri tem igral Gambara? Rommela je Abwehr zasipal s podatki o njegovem sumljivem obnashanju, neprichakovanih potovanjih v Rim, ko je na poti tja v kakshnem mestu nepojasnjeno izginil za kakshno uro, o skrivnostnih srechanjih po rimskih patricijskih hishah, a tudi v civilu v najnavadnejshih pivnicah; najbolj izzivalna pa so bila porochila o najskrbneje prikrivanih stikih z vodstvom slovenskih parizanov. Celo najsposobnejshi nemshki agentje, vrinjeni v italijansko tajno policijo in vojashko protivohunsko sluzhbo, niso mogli zvedeti kaj prida vech kot to, da je do takih stikov prishlo. Tudi poskusi, da bi izvedeli kaj vech od redkih prisotnih (ki so jih obdelovali in privijali na razlichne nachine) na pogovorih s partizanskimi poveljniki, niso obrodili sadov. Gambara se je res dobro zavaroval, da informacije niso curljale k nepoklicanim. Vendar pa je tudi Rommel imel dva obraza, ki sta se razkrila nekaj mesecev kasneje, poleti 1944, ko nemshkim visokim chastnikom ni uspel atentat na Hitlerja v "Volchjem brlogu", kjer je bilo poveljstvo vzhodne fronte. Po tistem je Hitler ukazal Rommelu, naj se sam ustreli, nakar ga je dal pokopati z vsemi chastmi. Izdaja slavnega general feldmarshala bi prevech odmevala med ljudmi in jim vzela voljo do nadaljevanja vojne. Zaradi te dvolichnosti se je Rommel obnashal strpno do Gambare, omogochil mu je takojshen telefonski stik z Mussolinijem v Münchnu, to je Gambaro (vsaj navidez) izlochilo iz kraljevega kroga, che je sploh kdaj (s srcem?) bil v njem. Tako sta ta dva mozha na neki nachin simbolizirala razdvojenost vojashke kaste v obeh diktatorskih rezhimih, po eni strani so se bili chastniki s prisego zavezali zvestobi vodji – Duceju in Führerju – po drugi strani pa niso mogli vech opazovati in sodelovati v vojni, ki je bila ochitno zhe izgubljena in bo njeno nadaljevanje samo povechevalo trpljenje ljudi in unichenje narodnega gospodarstva. Kaj ostane vojskovodji v takshnih okolishchinah? Vojak se sam od sebe ne bo umaknil, che mu to ni ukazano ali mu ne grozi popolno unichenje. Potek vojne pa je jasno nakazaval popolno unichenje Nemchije in Italije, saj se je druga stran neprimerno okrepila z vstopom ZDA v vojno, ki so onkraj oceana lahko neovirano razvijale oborozhevalno industrijo in tako ne le krepile svojo armado, marvech tudi opremljale Anglezhe, Rusijo in odpornishka gibanja v drzhavah, ki jih je zasedel Veliki rajh. Generali so dolgo chakali ukaz od zgoraj, opozarjali so, poshiljali memorandume, izdelovali analize in napeljevali vodji na takshno odlochitev, ki bi reshila tudi njihovo chast; premirje bi bilo najboljshe, toda za kaj takega bi morala Nemchija sedaj, po kapitulaciji Italije, ponuditi nasprotni strani veliko vabljivejshe in chvrstejshe pogoje, kot pa she pred pol leta. Zato je Rommel trpel Gambaro, cheprav Gambara njega ni prenashal, toda sedaj to ni bilo vech pomembno, adute je imel v rokah Nemec, Italijan jih je lahko le sprejel ali ne, z vsemi posledicami; in Gambara jih je, stari lisjak.

Dogodki so se odvijali zelo hitro; Hitler je pobesnel, ko je zvedel, da so 22. septembra partizani napadli Gorico, in je ponovil prejshnji ukaz, da morajo nemshke sile z brezobzirno trdoto unichiti slovensko komunistichno upornishko gibanje, tiste, ki bi se upirali, je treba – ne oziraje se na to ali so Slovenci ali Italijani – takoj postreliti. Osnova in moch sil morata biti tolikshna, da bo dosezhen hiter in velik uspeh, in sicer da bo pretezhni del uporabljenih sil kmalu na voljo za druge naloge. Nemshke sile so v srednji Italiji she zadrzhevale prodirajoche Anglo-Americhane, toda vse bolj je postajalo ochitno, da bo potrebno te sile okrepiti, che naj bi uchinkovito zdrzhali pritisk, zato si niso smeli dovoljevati zadrzhevanja enot v zaledju, za boj proti partizanom. Slovensko prebivalstvo ne sme po tej ofenzivi pomeniti nobene nevarnosti vech. Göbbels si je zapisal v dnevnik: "Slovenci so sedaj v velikem odporu in so se skoraj vsi pridruzhili partizanom. Trenutno nimamo dovolj policijskih sil, da bi obvladovali nevarno gibanje," s chimer je nakazal, da je Hitlerjevo nachrtovanje zhe izgubljalo stvarno podlago, saj se je opiralo na neobstojeche ali nerazpolozhljive sile. Namrech, jurishno brigado "Reichsführer SS" so prav tedaj prepeljali s Korzike na obmochje Terama, nedalech od jadranske obale v sredini "shkornja", in res je ta enota prishla na Primorsko shele po ofenzivi. Tako je bilo tudi z nekaterimi drugimi enotami, ki so bile zapletene v boje na drugih obmochjih. Toda vseeno je bilo na Primorskem osredotocheno veliko vojashtva iz celotne severne Italije, nich manj kot petdeset tisoch odlichno oborozhenih in izurjenih mozh, vechkrat preizkushenih v bojih.

Nachrt shtaba skupine armad "B" je predvideval, da bo 2. SS tankovski korpus izpeljal ofenzivo v shtirih delih, ki naj bi trajali shtiri do sedem dni; preden naj bi nadaljevali s chishchenjem proti vzhodu, naj bi v prvem delu udarili v Slovenskem primorju, odlochno, brezobzirno in hitro, s chimer bi zavarovali zaledje Trsta, ki je bil za nadaljevanje vojne she vedno pomembna pomorska baza, kljub zaprtosti Jadranskega morja. Sklenjen je bil obroch okoli Vipavske doline in Trnovskega gozda. Vse operacije so vodili iz neposredne blizhine, poveljstvo je bilo v Vidmu. Od Gorice naj bi potisnili partizane s hkratnim chelnim udarom na njihovo osvobojeno ozemlje in z napadom v hrbet, slednjega naj bi izvedli iz Sesljana proti Rihemberku in Potocham pri Ajdovshchini ter chez Miren, Volchjo drago in Vogrsko, da bi obkolili gozdno obmochje Panovca in Ajshevice vzhodno od Gorice. Druge enote naj bi prodirale skozi Solkan, chez Preval za Shkabrijelom ter mimo Kromberka v Trnovski gozd, kjer so bila partizanska poveljstva, oskrbovalishcha in rezervne enote.

Tako so na kratko videti vojashki shtabni nachrti.

Ljudje pa so zhrtev stvarnosti papirnatih nachrtov!

V Solkanu sta po prvem navdushenju nad razsulom italijanske vojske zavladali skrb in negotovost; Nemci niso popushchali, nasprotno, she brezobzirnejshi so postali. Boji so potekali med hishami. Pri Vugovih zhe dolgo ni bilo vech moshkih, vse so pobrali v vojsko, razen nonota Franceta, ki je bil v oporo hcheram in nevesti, da so se prebijale z otroki skozi vojni chas. Hisha je stala z drugimi v vrsti, med cesto in vinogradi, ki so se od tam polagoma vzpenjali po pobochju hriba, na katerem je bilo skozi okna lepo videti cerkvico Sv. Katarine. Prebivalci so se stiskali v tistem delu hishe, kjer se jim je zdelo, da bo najbolj varno pred zablodelimi kroglami. Che bi pa treshchila granata, jim ne bi bilo reshitve. Najprej je pritekla po klancu navzgor desetina partizanov, ki so se ujeli v past, saj jim je pot v hribe zapirala hisha, ki je imela mochne zhelezne krizhe na oknih. Zajela jih je panika, saj tega niso prichakovali. Nono, star avstro-ogrski vojak, ni izgubil navzochnosti duha, poklical jih je in odpeljal v prvo nadstropje, tam so bila okna prosta, in skoznje so hitro poskakali ter jo ucvrli skozi brajdo, kar so jih nesle noge. Ni minilo pet minut, zhe so bili na dvorishchu Nemci, zadihani, oprezajochi, grozechi z naperjenim orozhjem. Kje so banditi?!! Nono se je pod cesarjem nauchil pogovorne nemshchine in jih je hitro preprichal, da skozi zamrezhena okna banditi niso mogli. Oni pa niso izgubljali chasa in so odshli iskat prehod, da bi naokoli shli proti vrhu. Spodaj na cesti so zahrumeli tanki. Skupina topnicharjev je naredila veliko luknjo v visokem obcestnem zidu ter za njim postavila v vrt svoj top, namerjen proti hribom, s Shkabrijelom v ozadju. Ves dan je pokalo in grmelo vse naokoli. Proti vecheru so topnicharji spodaj na vrtu zagledali skupino vojakov ob cerkvici na Sv. Katarini; poveljnik jih je z daljnogledom nekaj chasa opazoval, potem pa ukazal odpreti ogenj. Nekaj granat je zadelo poslopje, da se je sesula streha in tudi v zvoniku je zazijala luknja. Opazovanje je pokazalo, da po tem tam okoli ni bilo vech zhive dushe. Shele z nochjo je streljanje ponehalo. K topnishki posadki je pridrvel motor s prikolico, iz katere je skochil porochnik in se zachel dreti na poveljnika baterije; gor pri cerkvici Sv. Katarine so pobili svoje ljudi... To je Nemce she bolj razkachilo in tudi ponochi so streljali vse naokrog; Solkancem so grozili, da jim bodo pozhgali hishe.

Stari Fránce Vuga se je odlochil dan po nesrechnem obstreljevanju Sv. Katarine, in ker vso noch nihche ni spal zaradi nenehnega pokanja in grmenja, da spravi zhenske in otroke nekam, kjer bo bolj varno. Po kratkem posvetu so se odlochili, da se umaknejo na Okroglico, od koder je bila doma nevesta Anica, k Shpacapanovim torej. In so shli, pesh seveda, saj so na kolesa nalozhili nekaj najnujnejshega, tople obleke in nekaj odej ter hrane, kar je je pach bilo, ne veliko, saj zhivilske karte niso omogochale delati kakshnih zalog, shlo je iz meseca v mesec. Otroci se niso zavedali resnosti polozhaja, tudi oni so ponochi slabo spali, zato so jim starejshi pustili, da ne bi sitnarili, da so se zabavali z otroshkim kolesom, ki ga je vzel shtiriletni Luchko s seboj in ga je hotela voziti zdaj ena, potem druga sestrichna, toda bili sta she premajhni in nista dosegli stopalk, njegovega dveletnega bratca pa je mati posadila v sedezh na svojem kolesu, ki ga je potiskala po prashni cesti. Shli so chez Oshljek, skozi Kromberk proti Ajshevici, od tam pa so ostali le she trije kilometri do Okroglice, kamor so dospeli okoli poldneva. Hishno gospodinjo pri Drejconovih – Marijo, Anichino macheho, so presenetili tik pred kosilom, z mozhem Francem, ki je bil ta hip v hlevu, sta bila na kmetiji sama. Dva sinova iz njegovega prvega zakona sta bila v italijanski vojski, dva njena sinova pa sta shla v partizane, tretji, s pokvarjeno roko, ki mu jo je neko zimo, ko je pripregal tovornjak, zdrobila pochena veriga, pa je bil tachas v Gorici. Mati je takoj pristavila na ogenj she za neprichakovane goste. Otroci so se igrali na dvorishchu.

Toda naokoli so se od dalech chedalje pogosteje oglashale pushke, drdrali so mitraljezi in grmeli topovi. Kako dolgo bo to trajalo? Oba nonota Franca, Drejconov in Vugov, sta sedela na klopi pred hisho, gledala nekam proti jugu, kjer je obzorje zapiral rob Krasa s Trsteljem na sredi, zaskrbljena in redkobesedna. Oba sta bila stara avstro-ogrska kamerada iz prve svetovne vojne, od takrat ni minilo prav veliko, toliko, da sta se postarala, a she predobro jima je ostalo v spominu, kaj vojna je. Ko sta se vrnila iz vojske, k srechi oba zhiva in vsaj zaenkrat zdrava, sta morala najprej garati za obnovo porushenih hish, se naprezati, da je imela druzhina kaj dati v usta, in skrbno gospodariti, da jima niso spet vsega zarubili oderuhi. Od vsega hudega je Vuga obolel za jetiko, Drejcona pa je prizadel vmes she pozhar. V hishi je imel gostilno in marsikateri furman je prespal na seniku nad hlevom, tam je eden od brezvestnezhev kadil in zakuril hisho. Sosedje, ki so prihiteli na pomoch, pa so od tistega, kar jim je uspelo reshiti iz ognja, pol pokradli (da so hishni she leta kasneje videvali po tujih omarah in policah znano posodo), pol pa razbili, ko so od silne vneme kar metali blago skozi okno, pa najsi je bila she taka krhka in dragocena stvar vmes, che jim je pri tem ostalo kaj v zhepih, pa bog pomagaj, saj so pomagali pri reshevanju...

Kako dolgo bodo nashi zdrzhali, sta se sprashevala.

Rusi se blizhajo Nemchiji, Amerikanci in Anglezhi pa prihajajo navzgor po italijanskem shkornju, samo vprashanje chasa je, kdaj bodo Nemci klonili. Toda Nemec se ne da kar tako. She precej hudega bo storil, sta si bila edina.

Visoko chez streho hishe je zatulila granata, se izgubila nekam proti Shempasu, kjer je chez nekaj trenutkov zabobnelo. Druzhno sta ugotovila, ta je pa bila "debela svinja" – tako so se v vojashkem zhargonu izrazhali med veliko vojno, che je shlo za granato vechjega kalibra. Ni se jima mudilo h kosilu, naj najprej pojedo otroci in zhenske, tudi za njiju dva bo she kaj ostalo. Od dalech se je zaslishal letalski motor in res je chez Staro goro in ne prav visoko priletelo pochasno letalo, ki je nekajkrat zaokrozhilo nad Vipavsko dolino in Trnovskim gozdom ter se spet oddaljilo proti Vidmu.

Popoldne so se vsi tishchali hishe, razen drobnih in nujnih opravil ni bilo mogoche kam, tudi otrokom ni bilo vech do igranja, sedeli so v krogu pod pojato in chebljali; ochitno se je tudi njih nagonsko oprijel obchutek nevarnosti. Znochilo se je; zagrnili so okna in prizhgali leshcherbo, pa she to ne za dolgo, neprespani od prejshnje nochi in utrujeni od poti so polegli in postopoma zadremali, saj se zaspati ni dalo ob vsem vojnem hrupu, ki se tudi ponochi ni polegel. Ob dveh ali treh zjutraj je mimo hishe rozhljala kolona umikajochih se italijanskih vojakov, shla je molche, utrujeno zaganjajoch se naprej kot ranjena kacha, ki se krchema zvija, da bi chimprej prishla iz teh prekletih krajev v notranjost svoje nesrechne domovine.

Zjutraj je bila cesta postlana z lahkim orozhjem, strelivom, bodali, rochnimi bombami, medaljami, osebnimi listinami, chastnishkimi nashitki, vojashkimi kapami, pasovi z oprtnicami, nahrbtniki, torbicami z zemljevidi in kdo ve she s chim... Bezhechi vojaki so odmetavali vse, kar jih je oviralo ali se jim je zdelo, da jim otezhuje hojo, a znebili so se tudi razpoznavnih in znakov pripadnosti, zabrisati so hoteli lastno identiteto, v strahu, da se ne bi ob morebitnem zajetju izkazalo, da visi nad njimi kakshna ovadba za storjene zlochine, muchenja, streljanja talcev, pozhiganja slovenskih domachij. A tudi Nemcem niso zaupali, naenkrat so se znashli med kladivom in nakovalom, pri chemer jim she ni bilo jasno, kako se bodo Nemci sploh odzvali na italijansko kapitulacijo, jih bodo preprosto spustili mimo, da se vrnejo na svoje domove ali jih bodo polovili in vtaknili v taborishcha, che ne celo kaj hujshega. Pri Drejconovih je hisha zgodaj ozhivela, kljub temu da so slabo spali. Drejcon je imel opravka pri zhivini, njegova zhena je pomolzla in pripravljala zajtrk; najprej pa je skuhala pravo chrno kavo, kje jo je v teh tezhkih chasih sploshnega pomanjkanja dobila, je ostala njena skrivnost, cheprav se je na chrni borzi za dober denar dobilo skoraj vse. Marija se je kave navadila in postala njena strastna privrzhenka v Egiptu, kamor je kot mnoge mlade Primorke shla za dojiljo k bogati veleposestnishki druzhini pridelovalcev bombazha. Imela je zdravo in obilno mleko, kar je moral potrditi zdravnik, toda pomembno je bilo, da je znala italijansko in nemshko she iz francjozhefovskih chasov, kar so gospodarji cenili, da so svojim otrokom zhe od mladih nog vcepili osnovna znanja tujih jezikov; Marija pa je svojemu varovancu povedala tudi marsikaj po slovensko. Ko se je vabechi vonj po kavi razshiril kot kadilo v cerkvi po vsej hishi, so se v kuhinji zbrale she Vugove zhenske, otroke pa je primamilo vrelo mleko, ki je dishalo po travnishkih rozhah in je naredilo za prst debelo smetano. V Egiptu ji je gospodar zhe od zachetka povsem zaupal, le pri jutranjem vretju mleka je zahteval, da mora biti vselej prisoten in je nadzoroval, ali res vre najmanj pet minut. Silno se je bal, da bi neprevreto mleko otroka okuzhilo z jetiko. Po kuhinji je vrvelo ljudi kot zhe dolgo ne; naenkrat pa je potihnil otroshki zhiv-zhav, zhenske so se zaklepetale, premlevale dogodke zadnjih dni in se sprashevale, kje so njihovi mozhje v teh hudih urah, da niso opazile, da so se otroci izmuznili na plano. Zamikale so jih odvrzhene rechi, ki so se tako vabljivo nastavljale nizkim jutranjim zharkom; koliko mozhnosti za igranje se je obetalo, otroshka domishljija se je razbohotila v vsem svojem bogastvu, in kar same so se ponujale neprichakovane in mikavne igrache, ki jih je zapustila noch. Takrat je zunaj mochno pochilo, da so zhenske prebledele, zgrozhene so se ozrle okoli sebe in se vse hkrati, obupano klicaje otroke, pognale k vratom, da so se le stezhka prerinile skoznje. Z druge strani pa so pridrli otroci, prav tako prestrasheni in zbegani. Nizhje doli na cesti so se pred sosednjo hisho zhe zgrnili ljudje okoli iznakazhenega otroshkega trupelca.

Toda tachas to ni bila edina eksplozija, saj se je ponochno obchasno streljanje z jutrom okrepilo, in prav kmalu je zlasti okoli Kromberka grmelo kot ob najhujshem neurju. Izstrelki so shvigali tudi chez hisho, ki je zaenkrat she bila v mrtvem kotu in jo neposredno ni bilo mogoche zadeti, ni pa bilo izkljucheno, da v paraboli prifrchi kakshna granata; che bi Nemci ocenili, da se v hishi lahko skrivajo partizani, bi bilo dovolj dolochiti koordinate po zemljevidu ali na osnovi letalskih posnetkov od prejshnjega dne. Shpacapanov in Vugov sta stikala glave; vse je kazalo, da Nemci prodirajo v Vipavsko dolino in jih partizani ne bodo mogli zadrzhati.

Bilo je okoli poldneva, ko so sedeli pri kosilu; iz svetlo zribanega bakrenega kotlicha je Drejcon zvrnil na okrogel lesen pladenj sredi mize skoraj polmetrsko polento, ki se ni razlezla, znamenje, da je bila dobro skuhana, z rahlo dimastim priokusom, ki jo poplemeniti in jo naredi aromatichno, da jo chlovek lahko je brez vsega drugega. Bozhanska je popechena na razbeljeni shtedilnishki ploshchi, da se naredi na obeh straneh hrustljava skorjica, z raztopljenim sirom na eni zhe opecheni plati. Seveda pa je nadvse slastna zabeljena z ocvirki in zalita s kislim mlekom. Med jedjo so she otroci mirovali, ni bila vsak dan taka pojedina na mizi, to se je posvetilo tudi v njihovih glavicah. Prednost zhivljenja na kmetiji je tudi v tem, da je v tezhkih chasih mogocha vsaj prehrambena samozadostnost; che se ne zgodi kakshna velika naravna nesrecha, pozhar ali vsega ne oropajo vojske, se vselej najde kaj za pod zob, to v mestu ni mogoche.

Che je bil v hishi sposhtljiv mir, pa je bilo zunaj chedalje huje. Shele ko je pri vratih nekaj zaropotalo in so se tja vsi obrnili, so zagledali oborozheno dvojico. Po oblekah sodech ni bilo mogoche takoj presoditi, s chigave strani sta, saj so se partizani predvsem oblachili v tisto, kar so uplenili nasprotniku, tako da je bilo videti zelo pisane uniforme, skombinirane iz razlichnih rodov in vojska. V zadnjih dneh so se dobro oskrbeli z vsem iz italijanskih skladishch, ki so marsikje preshla nedotaknjena v njihove roke. Mozhakarjema pa se je na kapah zardechila zvezda; torej sta partizana, cheprav tudi to she ni bilo dokonchno jamstvo, saj so se okoli potikale nemshke proti-bande in raztrganci, v partizane napravljeni belogardisti, ki so na ta nachin skushali pretentati simpatizerje in aktiviste OF ter tudi same partizane. Drejcon se je oglasil od mize, ne da bi naredil kakshen nepreviden korak:

»Ali bosta kaj jedla, nekaj je she ostalo?« To se mu je zdel she najboljshi nachin, da z onima navezhe stik; ko se chlovek zachne pogovarjati, je prva nevarnost mimo; che se tujec noche pogovarjati, je to zelo sumljivo. Zato se tudi pozdravljamo ob srechanjih na samotnih poteh, da na tak nachin pokazhemo prijazen obraz ter se celo nasmehnemo, kar naj bi pomenilo, da nimamo zlih namenov. Seveda tudi po pozdravu previdnost ni odvech, zato je treba pogovor nadaljevati, che ne gre le za bezhno srechanje, da zvemo she kaj vech o sogovorniku, kajti pomislil bo ob vsakrshnih morebitnih svojih namerah, da ga ta, ki ga ogovarja, sedaj pozna.

»No, ne bo odvech,« je rekel eden od njiju, po govorici sodech z Banjshke planote, »che bo le dovolj hitro, tu za hisho se morava ugnezditi, so nama ukazali,« je she dodal. Eden je shel na strazho, drugi je sedel k mizi, potem bi se zamenjala. Otroci in zhenske so vstali od mize in posedli po kotih naokoli, Drejcon in Vuga sta onemu delala druzhbo, medtem ko je hlastno pozhiral.

»Prishla sva s Rojc, letalishche smo nekaj chasa drzhali, potem pa smo se umaknili,« je rekel jedec. »Pa tudi tu ne bomo dolgo. V Trnovski gozd se umikamo chez Vitovlje,« je she dodal. Tedajci je odjeknil oddaljen rafal in zunaj pod oknom, obrnjenim na sever, je bilo komaj slishati stok. Moshki so planili iz hishe in previdno pogledali za vogal. Tam je na boku lezhal eden od obeh mladih fantov, s strelom v prsih je hropel v zadnjih vzdihljajih; njegov soborec se je splazil do njega, a mu ni bilo pomochi. Pogledal je naokoli, od kod bi lahko prishlo streljanje. Ni mu bilo treba veliko chakati, spet se je roj krogel zaril v omet hishe nad njim, da je bil kmalu bel kot pek. Streljali so iz oklepnega avtomobila, ki je bil severno kakshna dva kilometra dalech na mostu chez Lijak, ochitno je to bila izvidnica iz krombershke smeri. Svojega mrtvega tovarisha je zvlekel v zavetje. Partizan se je odlochil, da gre brez odlashanja naprej, in jo je mahnil chez Okroglico proti Ozeljanu, od koder je kanil v strmi breg na Planoto. Shpacapan mu je obljubil, da bodo padlega hitro pokopali, she preden pridejo sem Nemci.

In res sta se stara mozha lotila zhalostnega opravila, ki zanju ni bil nekaj novega, saj sta med prvo vojno dozhivela she veliko hujshih stvari, le da je od takrat minilo zhe chetrt stoletja in so spomini kljub nenehnemu obujanju le zbledeli. Z juzhne strani na koncu njive, tako da ju je hisha krila proti severu, od koder je pretila nevarnost, sta v vsej naglici skopala plitev grob in vanj polozhila v odejo zavito truplo mladenicha, ki je morda komaj dopolnil dvajset let. Kako mu je ime? Njegov soborec je zhe odshel...

Po vsem tem je nono Vuga odlochil, da se umaknejo od tod; vse bolj so se priblizhevali spopadi, in ocenil je, da se bodo kmalu znashli v podobnih okolishchinah, kakrshne so bile v Solkanu, od koder so ushli. Morda bo najbolje, ko pade mrak, chez dan je chlovek lahka tarcha, ponochi pa se bo dalo izmuzniti iz tega nevarnega obmochja. Kolesa, tudi otroshko kolo, zaradi katerega je Luchko potochil nekaj solza, saj ga je hotel na vsak nachin vlechi s sabo, in domala vse prineshene stvari so pustili. Zvecherilo se je in odkorakali so proti blizhnjemu topolovemu gozdu, nasajenemu zhe pred vojno na mochvirnatem zemljishchu ob Lijaku, ki pogosto poplavlja, proti zahodu, skozi Staro goro, pretezhno porashcheno, delno obdelovano in redko naseljeno grichevje, ki sega skoraj do Gorice. Kmalu so dospeli do hudournishkega Lijaka, ki je bil spricho dolgotrajne sushe skorajda suh, nametali so nekaj drachja, da jim ni bilo treba pregloboko gaziti blata. Kolovoz se je pochasi izgubljal in spricho teme so komaj sledili osnovni smeri skozi goshchavo, k srechi jih je spremljal Drejcon. Streljanje je pojenjalo, toda ne prenehalo; tu pa tam so nad drevesnimi kroshnjami zazhvizhgali roji svetlechih izstrelkov, s katerimi so Nemci bolj na slepo obstreljevali okolico, morda so kje opazili kakshno luch ali pa so streljali na umikajoche se partizanske enote in so krogle letele tudi dalech stran od ciljev. Okoli polnochi so prishli do samotne kmetije, ki jo je bilo mogoche bolj slutiti kot videti. Pes je lajal zhe dolgo pred tem, da so po njegovem oglashanju usmerjali korak. Na trkanje se ni nihche oglasil, hisha je bila kot izumrla. Toda Drejcon je nagonsko slutil, da jih skozi rezhe na polknih opazujejo, predobro se je poznal z ljudmi tod okoli, bil je eden od njih, ki se ne prenaglijo, zlasti che chutijo nevarnost, je njihovo poglavitno nachelo potuhnjenost.

»Janko,« je zaklical Drejcon, »prespali bomo na seniku,« vedoch, da bo to dovolj in ga bo oni spoznal po glasu.

Pa se je oni le pokazal, rahlo je odprl eno polknsko krilo:

»Kaj pa vas nosi ob tej uri, v nevarnost se podajate, saj so povsod naokoli zasede? Malo pred mrakom so shli najprej partizani tod mimo, kmalu za njimi pa Nemci. Kdo ve, kje se sedaj tishchijo. Hitro se spravite na seno in bodite tiho.«

Polkno je zaprl in spet odprl, da je dodal: »Da ne pade kdo v trombo, na desni je, in bolj zadaj je mehkejshe seno. Lahko noch.«

Ponochi je le malokdo spal, nihche ni bil vajen spanja na senu, ki pika po telesu, bilke lezejo pod obleko in drazhijo kozho. Premrazhene in neprespane jih je nashlo megleno jutro. Spodaj v hlevu so hishni zhe bili pri zhivini, ko so begunci zlezli s senika. V hishi so dobili toplega mleka in koruzne pogache. Shpacapan se je poslovil in se vrnil na Okroglico, ostali pa so nadaljevali pot, kar je bilo ob svetlem lazhje, zlasti ker je od kmetije vodil kolovoz proti Rozhni dolini, kjer so chez kakshno uro prishli na asfaltirano cesto iz Gorice proti Ajdovshchini. Zachuda ni bilo nikogar na njej in tudi streljanje je potihnilo, le tu pa tam je she padel v daljavi kakshen strel. Ochitno so se partizani zhe umaknili in so Nemci prodrli dalech naprej po Vipavski dolini. Skozi Kromberk, kjer je dogorevala hisha, ki so jo Nemci prejshnjega dne zazhgali in vanjo pometali njene prebivalce, so v zgodnjem dopoldnevu prihodili domov v Solkan; spotoma so jih le enkrat ustavili ob cestni zapori na Oshljeku, cheprav je bilo videti okoli mesta vech vojashtva.

***

Vlado je bil zhe kakshen teden na prostosti. Stric Bavdazh je poskushal prek svojih zvez, da bi ga kje zaposlili. Nekaj mozhnosti se je odpiralo pri zheleznici, toda pochakati bo moral she kakshen dan, morda bo dobil odgovor naslednji teden. Prvih nekaj dni ni mogel niti do svojega denarja, na banki se je nekaj zapletlo z njegovo hranilno knjizhico; medtem ko je bil v zaporu, se je marsikaj spremenilo in spricho zapora ni mogel uskladiti svojih stvari. Postajalo mu je zhe nerodno, da je bil pri stricu na stanovanju in hrani, ne da bi jim mogel za to plachati, a she bolj nerodno je bilo, da ni imel prehrambene karte, zato so morali biti obroki ostalih druzhinskih chlanov toliko skromnejshi, odtegovali so si od ust... Nihche ni o tem chrhnil besede, celo vechkrat sta mu s teto rekla, da je pri njih dobrodoshel in naj si nikar ne beli glave, stvari se bodo zhe nekako uredile.

Toda poleg gmotnih tezhav je Vlada zachelo skrbeti nekaj drugega. Ko je nekega dopoldneva sedel "Pri Petrichku", je k sosednji mizici prisedla mlada dama, res jo je moral tako oceniti, saj bi bila izbrano, toda ne izstopajoche oblechena tudi za drugachne chase, ne pa za vojne dni. Postregli so ji z lipovim chajem, saj chesa vech, z izjemo kavnega nadomestka, ni bilo mogoche dobiti, in ga diskretno opazovala, kar mu ni ushlo, vendar pa si ni upal zacheti pogovora, cheprav ga je mikalo, saj bi se lahko izkazalo, da je napachno ocenil okolishchine. Imel je enaintrideset let, kot moshki pri polni mochi in po dolgoletnih vojashkih pustolovshchinah je zhe nekajkrat pomislil, da mu manjka stalna zhenska, cheprav vojni chas ni najprimernejshi za sklepanje trajnejshih zvez, razen che chloveka vojna ne zateche v takem odnosu. Zapor pa mu je she posebej grobo preprechil vsakrshne stike, pa ne le z zhenskami, saj gre v prvi vrsti za chloveshki stik, ki se ga ne sme posebej opredeliti kot telesni stik, cheprav je vsak pristni blizhnji, tudi nefizichni odnos v bistvu erotichen, saj drugachen ne more biti, che naj se ne prelevi v ravnodushnost, odvratnost ali celo sovrashtvo. Che ne prenesemo sproshchenega dotika ali blizhine kateregakoli chloveka, nam to predstavlja muko, ki se je hochemo chimprej znebiti. Dama je zelo elegantno odprla svojo usnjeno torbico, izvlekla tobachnico, jo odprla in iz nje vzela cigareto, vse je pochela brez naglice, kot da bi s tem poudarjala, da ima chasa na pretek. In (ne)prichakovano se je obrnila k Vladu:

»Gospod, oprostite, ali imate ogenj?«

Vlada je od prstov na nogah spreletelo po hrbtenici navzgor, od vretenca do vretenca, in se zapichilo v njegove mozhgane, kjer se je nekaj zachelo dogajati, ne da bi se zavedal kaj; potekal je neki postopek, ki ga poenostavljeno lahko primerjamo s kiparjenjem, ko se znajdemo pred skalno gmoto, katere se je treba lotiti z neke strani. Kljub premishljanju so prvi odkrushki grobi in ne omogochajo nikakrshne predstave o konchnem izdelku; kljub temu, da jo ima kipar v glavi, se mu konchna podoba rojeva shele v spopadu s brezoblichnim kamnom. Shele postopoma in vedno bolj instinktivnost dobiva potrditev v stvarnosti, a obenem vse pochasneje, bolj ko gre delo proti koncu, bolj skrbne, preudarne in fine morajo biti poteze, na koncu pa je eno samo dolgo, obchuteno glajenje...

Vendar pa so njegova usta, vsem miselnim vozlanjem navkljub, delovala avtonomno, tako kot dihamo, utripa srce in se v telesu dogajajo vse tiste stvari, ki niso odvisne od nashe volje:

»Seveda, z veseljem, gospa,« in je zachel pogledovati po sebi navzdol, kjer je z rokami tipal po vseh zhepih, v katerih je prichakoval, da bo nashel vzhigalice; konchno jih je dotipal, cheprav jih je zhe pred tem otipal, ne da bi to zaznal.

»Prosim, izvolite,« je pohitel s prizhiganjem, a mu je shele tretja vzhigalica vzplamtela.

»Jesenska vlaga, a tudi vojna roba,« se je nasmehnila gospa, cikajoch in opravichujoch njegove neuspele poskuse. To mu je dobro delo, saj ga je jezilo, da se mu ni posrechila tako preprosta rech. Le rahlo je povlekla in dima skoraj ni bilo. Tudi sam je prizhgal, saj je s tem pridobil nekaj dragocenih trenutkov, ki jih je potreboval, da se je konchno za silo vzpostavil red v njegovi glavi. To je tako kakor pred vsako bitko, je pomislil, ko se enkrat zachne, se chlovek umiri in zachne trezno razmishljati.

»Niste videti iz Ljubljane,« ga je naravnost izzvala, »cheprav je danes tod videti ljudi z vseh vetrov.«

Pomolchal je, ni hotel odgovoriti s suhim "da" ali "ne". »Pravzaprav ne vem, che bi lahko rekel, da sem v Ljubljani od zachetka leta,« zastal je, ne vedoch kako naj sedaj dokoncha tako dvoumno zacheti stavek, in dodal: »Da, skoraj leto dni, toda mesta skoraj ne poznam,« je bil dokaj nevtralen odgovor, ki si ga je lahko razlagala tako ali drugache.

»Seveda, chloveku ni veliko do sprehajanja, neprichakovani in nevarni dogodki, policijske racije... Pa vendar mesto le ni tako veliko, nekaj ulic in ogled je konchan. Bolj zanimiva bi bila okolica, a tam je she vechja negotovost. Che ste mislili na to, ko ste rekli, da mesta skoraj ne poznate?« mu je vrnila zhogico in se zvito nasmehnila. Vshech mu je bil njen nasmeh in tudi neposrednost. Kako bi se ji priblizhal, che ne bi ona zachela? To je prispevalo k vechji zaupljivosti.

»Tudi na to sem mislil, kakshnih posebnih znanstev nimam, razen sorodnikov. Vendar mi tudi mestni urbanizem ni znan. Bil sem v posebnem polozhaju ves ta chas, znashel sem se v neobichajnih okolishchinah...«

Videti je bilo, da ni presenechena. Gledala ga je z razorozhujocho neposrednostjo, v kateri ni bilo nobene prerachunljive primesi. »Vsi zhivimo v neobichajnih okolishchinah. Oziroma, te okolishchine zlagoma postajajo obichajne, na zhalost. Kazhe, da so bile vashe she nekaj izjemnejshega...«

Zastala je; nekaj redkih gostov je naglo vstalo in vznemirjeno odhajalo. Na obeh koncih ulice so se shkripaje ustavljali avtomobili in tovornjaki, s katerih so poskakali nemshki vojaki, zaprli so krizhishcha ter korakali v strelcih chez ulico, da so pred seboj zgnali na kup vse, ki so bili tedaj tam. Policaji v uniformah in v civilu so preverjali osebne izkaznice, odbirali posameznike, ki so jih vojaki nagnali na kamion.

Gospa je prijela Vlada pod pazduho, nekaj rekla natakarju, in zhe sta se umaknila skozi zadnja vrata, od koder so vodile stopnice v prvo nadstropje, in skozi nekaj vrat ter po balkonu okoli nekakshnega utesnjenega dvorishcha na drugo stran stanovanjskega bloka, ob vzporedni ulici. Tam ga je vodila she eno nadstropje navzgor, odklenila neka vrata s hodnika ter ga povabila, naj vstopi. To je storil tako samodejno, ne da bi povprashal, chemu vse to, da se je shele znotraj zavedel, da je pravzaprav storila z njim, kar je hotela, da ji je slepo sledil, ne da bi vedel, kam in zakaj ga vodi.

»Sedite. Morda to ni bilo potrebno, toda nekaj muchnih trenutkov sva si prihranila,« je rekla, »vseeno pa chlovek nikoli ne ve, kaj bi lahko one pichilo, da bi se morala pridruzhiti tistim na tovornjaku.« Stopila je do lepe vitrine iz poliranega orehovega lesa, vzela iz nje steklenico vinjaka in jo postavila predenj na mizico, ki je bila v enakem slogu z ostalo, ne prevech razkoshno opremo, le po stenah je viselo nekaj nenavadno velikih slik, skoraj prevelikih za ta zmerno velik prostor. »To je she iz neke predvojne zaloge, od onih tam,« je namignila na oni lokal. Prilozhila je she dvoje kozarcev in nalila.

»Po dolgem chasu sem v druzhbi z nekom, ob katerem se pochutim sproshchenega, kljub temu, da se sploh ne poznava. Jaz sem Vlado,« se je predstavil.

Podala mu je roko: »Lada,« je preprosto rekla.

Vlado je otrpnil. Lada, je rekla, Lada. To vendar ne more biti res? To je neverjetno nakljuchje. Kako je mogoche, da se to ime pojavlja v zelo kochljivem obdobju njegovega zhivljenja? Ochitno je bil njegov obraz tako zgovorno osupel, da ni ushlo njegovi gostiteljici.

»Tudi mene presenecha, da imava imeni dvojchka. To ni tako redko pri Janezih in Ivanah, Antonih in Tonchkah, Martinih in Martinah, morda je malo redkeje pri imenih, kot sta najina. Na zdravje!« je dvignila chasho.

Vladu ni shlo iz glave, to nakljuchje. Kaj pa che sploh ni nakljuchje?

»Bil sem v zaporu, zhe prej ste me vprashali, od kod sem. Skoraj osem mesecev. Politichno.« Za to izpoved se je odlochil zato, ker tega tako ali tako ne more skriti, to bo shlo z njim skozi vse zhivljenje, do smrti. Kdorkoli je zhe, naj ve. Poleg tega se mu je to priznanje zdelo primerna iztochnica za nadaljevanje pogovora.

Dolgo sta govorila, cheprav Vlado od nje ni slishal priznanja, da bi bila ona tista, ki mu je poslala paket v zapor. Sploh pa nista govorila vech o tem. Vlado je pripovedoval o svojih krajih, vojnih dogodivshchinah...

Naenkrat sta presenecheno ugotovila, da je zhe policijska ura. Je temu botrovala zgolj zaverovanost v pogovor ali je bila vmes tudi podzavestna zhelja, da bi ostala chim dlje skupaj? Ven ni mogel vech. Pripravila je vecherjo iz tiste skromne zaloge, ki jo je dopushchal vojni chas. Pripravna je bila. Potem sta poslushala gramofon in klepetala o vsem mogochem, le o vojni skoraj nich vech, popolnoma pa se tej temi ni dalo izogniti, kako le, ko pa je zaznamovala sleherno bitje, stvar in dogodek; kot lepljiva snov je vse obdajala, naj se chlovek she tako previdno loti chesarkoli, kot prijemljemo narahlo z dvema prstoma, oprezno in zadrzhano, se nekaj smolastega obdrzhi na prstnih blazinicah in nas she dolgo drazheche moti, opominja na preteklost in odvracha misli od sprotnega dogajanja. Toda tega sta bila ochitno zhe vajena, postalo je del vojnega zhivljenjskega standarda, jemala sta to kot napor in znojenje, ki je potrebno da se chlovek povzpne do naslade na vrhu osvojene gore, od koder se razpre razgled na prostranstvo zemlje in nebes...

Vstala sta zgodaj (koliko sta sploh spala?) in pozajtrkovala. Opravichil se je, chesh da se mora chimprej oglasiti pri stricu, ki je zagotovo v skrbeh, ker ga ni bilo chez noch v stanovanju. Morda je zhe pomislil, da so ga ponovno zaprli. Ko je odhajal je oshvrknil medeninasto tablico z imenom na njenih vratih: Majda Bergant... Torej ni "Lada"? Kako to, da se mu je predstavila z drugim imenom? Morda pa to niti ni njeno stanovanje; je bilo tako ime njeni materi, sestri..?

Zamishljen je stopil na cesto, ozrl se je navzgor, ali jo bo videl na kakshnem oknu. Toda katero okno je njeno, toliko je teh oken. V nekaterih steklih so odbleski neba, ponekod je videti znotraj luch, saj se je nad mestom she vedno razprostiral mrak, nekatera okna so zastirale zavesice ali tezhka zastirala... Celo chez cesto je stopil, da bi tako bolje videl, a zaman; nobenega zhivega bitja na oknih. Che pa je stala zakrita, je bila ena od ne tako redkih, ki so strmo zrli na ulico v prichakovanju dobrega in zla, slednjega she prevech pogostega gosta v chasu vojne vihre, ko bi bila edina razveseljiva novica, da je spopadov konec.

Vlado je res dobil delo na zheleznici. Prvi teden so ga novosti pri delu tako prevzele, da mu je mimogrede minil, ne da bi pozabil na srechanje, ki ga je she vedno napolnjevalo s pozhivljajocho radostjo in mu obenem obnavljalo vprashanja o znankinih skrivnostih. Konec tedna se je odlochil, da jo obishche.

Ko se je priblizheval zgradbi, ki jo je zapustil pred dnevi, mu je srce chedalje mochneje bilo. Ga bo sprejela? Vezhna vrata so bila chez dan odprta, s policijsko uro pa jih je moral hishnik zapreti, zato se je neovirano povzpel po stopnicah, toda preden je potrkal na njena vrata, se je z nekaj gibi po obleki in laseh skushal she bolj urediti, cheprav se je pred odhodom skrbno obril, zamenjal srajco in celo rahlo nadishavil. Z obchutkom, da je tudi navzven pripravljen, morda celo bolj kakor navznoter, kjer so chustva in razumski premisleki pochenjali prave vragolije, se med seboj spodnashali, odrinjali, preskakovali, prekopicevali, da se je pochutil malce omotichnega, ko je s skrchenim sredincem rahlo pobobnal po vratih. Nobenega glasu. Pochakal je in ponovil trkanje. Gluha tishina. Naj she enkrat poskusi, saj v tretje gre rado, trikrat menda ne bo vsiljivo? In zopet morecha, ubijajocha tishina. Razocharan se je obrnil. Mar je res ni ali mu noche odpreti?! Kakshen shum bi se slishal od znotraj, che bi prishla do vrat; ali ga je nakljuchno opazila z okna? Vrachal se je po hodniku, ko so se odprla neka vrata le toliko, da je neka zhenska komaj pomolila glavo ven ter mu namignila, naj se ji priblizha: »Gospod, ni je. Ne bo je... Gestapo jo je odpeljal. Ne hodite vech sem.« In je zaprla vrata.

Obstal je kot vkopan. Gestapo? Se je zato izdajala za "Lado"?

Naslednje dni je bil v sluzhbi raztresen in nemiren; kar naprej je pogledoval okoli sebe, ali ga kdo ne opazuje ali che niso v blizhini gestapovci. Pretekli meseci v zaporu so mu le nacheli zhivce in na noben nachin bi ne bil vech rad v luknji. Kaj bo storil, che ga bodo skushali prijeti; bo poskushal kar takoj zbezhati? Toda kam? Mesto je prepredeno z vsakrshnimi varnostnimi sluzhbami, niti par ulic dalech ne bi prishel. Pa che ga ubijejo, naj ga, v zapor ne bo shel vech, tako ali tako ne ve, kako bi se tam konchalo. A vendarle, dokler chlovek zhivi she vedno lahko upa. Zakaj lahko en strazhar s pushko zhene tisoch ujetih nasprotnikov, ko bi se lahko spravili nanj, ga z lahkoto obvladali in se razbezhali? Je temu res vzrok vdanost v usodo, strtost volje za nadaljevanje boja ali je zadaj tudi nagonsko spoznanje, da predstavlja ujetnishtvo umik iz obmochja smrti in prichakovanje konca vojne v sovrazhnikovem zaledju, cheprav v mizernih razmerah? In morda she to: tudi poskus obvladanja osamljenega strazharja ni brez tveganja, cheprav bi uspel izstreliti en sam naboj, bi bil lahko usoden prav zanj, si misli vsak posameznik, in to ravno v trenutku, ko se obeta mozhnost, da se iz te morije izvleche zhiv. Nekdo ga je od zadaj dregnil, napet od prejshnjega razmishljanja se je sunkoma obrnil. Za njim je stal neznan zheleznichar; le sprasheval je po nekom, ki ga Vlado ni poznal. Tako ne bo shlo, ne smem se vznemirjati za vsako pasjo figo, si je skoraj na glas rekel, ko je oni odshel.

Tistega dne se po sluzhbi ni odpravil précej na stanovanje, zunaj je bil lep decembrski dan. Snega, ki bi se obdrzhal, she ni bilo, cheprav je pretekle dni pomalem naletaval. Shel je proti Tivoliju, da bi se nauzhil svezhega zraka. Brez naglice je stopal po shirokem sprehajalishchu, posutem z belim peskom in z umetelno izdelanimi kandelabri po sredini. Nekaj zhensk z otroki in starca, zavita v plashcha, s klobukoma in sprehajalnima palicama, ter majhen pes, ki je ali ni pripadal nekomu od prisotnih. Niti ni vedel, od kod sta se znashla ob njem mozha v civilu in ga ogovorila v slovenshchini:

»Dober vecher, pokazhite vashe papirje!« sta ukazala, ne da bi se posebej predstavila; policaja – je shinilo Vladu skozi mozhganske vijuge z nenavadno naglico. Medtem ko je segal v notranji zhep suknjicha pod plashchem sta ga napeto motrila in bila ochitno pripravljena na marsikaj; tudi njuni desni roki v zhepu plashcha sta nakazovali, da bi jo skupil, che bi le bil neroden v gibih. Previdno jima je dal prijavnico zachasnega bivalishcha in zheleznicharsko izkaznico, ki sta jo obrachala na vse strani.

»Ali koga chakate?« je siknil eden od njiju in ga prestreljeval z ochmi.

»Nikogar, le po delu sem se zhelel sprehoditi,« je kolikor se le da mirno odgovoril Vlado.

»Zakaj pa postajate in ne hodite?« je bil drugi nezadovoljen z odgovorom. Res se je tu pa tam Vlado ustavljal, toda ne da bi kaj dolochnejshega opazoval, marvech zaradi napetega razmishljanja o "Ladi", ki je ni mogel pozabiti. Naj gre she enkrat k njej na stanovanje, morda pa so jo izpustili, kolikokrat policija zaslishuje zhe zaradi golega natolcevanja, lazhnih prijav ali kar tako po nakljuchnostnem vzorcu. Pomislil je, da mora odgovoriti brez odlashanja, saj bi bil sicer sumljiv:

»To pochnem kar tako, zaradi lepe okolice, pa tudi sluzhbenih stvari se chlovek ne more kar tako otresti,« se jima je malo zlagal. Nekaj sta si zapisovala vsak v svojo belezhnico.

»Kako to, da ste shele od nedavna na zheleznici, kje pa ste delali prej?« nista odnehala onadva.

No, sedaj smo pa tam, je pomislil, naj jima zachnem pripovedovati o zaporu? To bi ju shele pritegnilo in bi vrtala naprej ter ga morda celo vzela na policijsko postajo, da bi preverila, kaj stoji za vsem tem.

»Danes ni lahko dobiti dela,« se je poskusil izmazati, ne da bi kaj dolochnejshega povedal. Kdo pa sta ta dva, je spet pomislil. Za koga delata?

Tedajci pa je njuno pozornost ochitno pritegnilo nekaj drugega, skoraj vrgla sta mu njegove dokumente in stekla proti Jakopichevemu paviljonu, kjer so se kot iz tal pojavili she drugi moshki v znachilnih oblekah. Vsi so drli nekam v smeri pravoslavne cerkve, od koder so odjeknili streli, najprej en sam, potem posamich dva ali trije, in nato se je vsulo z vseh strani. Trajalo je nekaj minut in nato, kot bi odrezalo – tishina. Vsi, ki so bili takrat tam okoli, si niso upali z mesta, kot okameneli so obstali. Otroci so se stiskali k materam. Starca sta se zgrbila. Vlado pa je takoj ocenil polozhaj in se zachel odmikati; prav gotovo bodo sedaj racije, zaprli bodo celo mestno chetrt in jo prechesali. In res so se zachela zgrinjati policijska in vojashka vozila vseh vrst. Vojaki in policaji so tekali naokoli ter podili ljudi od mesta streljanja in jih obkolili v gruchah. Ko je prishel naokoli na Vich, so se zhe razshirili glasovi, da sta padla dva OF-ovca, ki so ju hoteli aretirati, a sta se odzvala z orozhjem.

Po teh dogodkih je Vlado sklenil, da bi bilo najbolje, che bi odshel iz Ljubljane. Morda bi bilo lepo biti za Bozhich zhe v krogu domachih v Robichu. Kdo ve, kako bi se zanj konchalo, che bi takrat v Tivoliju imela policaja she kaj chasa zanj ali pa bi se znashel blizhje pravoslavni cerkvi. Nakljuchja nam krojijo zhivljenje bolj, kot smo si pripravljeni priznati v strahu, da smo le igracha v vrtincu neznanega in nerazumnega dogajanja. Usoda ima pravzaprav dvoje izhodishch. Po enem naj bi bilo vse zhe vnaprej predvideno, ne oziraje se na chlovekovo voljo in prizadevanja, je opredeljen posameznikov zachetek in konec. Po drugem pa je vse she bolj kaotichno, z nepredvidljivim zachetkom in prav takim koncem, toda kakor v prvem primeru chlovek na to ne more vplivati. Vsakrshen chlovekov uspeshen odmik od usodne chrte, ki posameznika navdaja s samoljubnim obchutkom predvidljivosti in obvladljivosti bivanja, se kmalu po nachelih napetega loka vrne v prvotno lego. To chlovek podzavestno chuti, zato so njegova radost, veselje in srecha kratkotrajni, morda le bezhen hip obchutimo takshno blazhenost, nekaj minut, najvech kakshen dan, le redkim je dano, da zhive v evforiji kakshen mesec, take izjeme so potem predmet pesnikov ali psihiatrov. Najsi bo eno ali drugo, odlochil se je, domov gre, da bo spet videl "Hisho".

In tako je tudi storil.

Prishel je she pravochasno, da je naredil v domachi hishi jaslice. Petletna Breda je bila edini otrok v hishi in po smrti njenega nekajmesechnega bratca so jo she bolj vsi razvajali. Oche je bil vzgojen v duhu avstro-ogrskega strazhmojstra in drzhavnega poshtnega uradnika, pokojnega Andreja Skochirja, nekaj prijemov te stare vzgoje je prenashal tudi na hcherko, nekoliko zaradi samega nachela, da se mora otrok zhe od malega razvijati v samostojno in znachajsko osebnost, malo pa tudi iz podzavestne kompenzacije, da je izgubil sina in, che se ne bo zgodilo drugache, bo hcherka nekoch prevzela "Hisho". Malce strazhmojstrskih nazorov je deklica obchutila zhe pri dedu, ko je nekaj mesecev pred starshi prishla s Kranjskega, cheprav ji je, kot vsi dedki, pri marsichem popushchal. Toda Vlado ji je hotel narediti she posebno veselje in je iz svojih zabojev z mizarskim orodjem izvlekel lochno zhagico za drobna dela in izrezljal hlevchek za Marijo, Jozhefa in Bozhje dete, stajico za ovchke, mlinchek z vodnim kolescem, vodnjak in tudi zvezdo repatico. Barv ni bilo mogoche dobiti, zato je v zhganju namakal koshchke tkanine, da so se iz nje izluzhila barvila, s katerimi je obarval lesene izdelke. Za hisho je stopil v Molido po mah in smrechico, iz shkatel na podstreshju je prinesel mavchne figurice svetnikov, pastircev, ovchic in kravic; svete tri kralje pa se je namenil postaviti v skrajni kotichek jaslic, in te bo deklich vsak dan po malem pomikal proti betlehemski druzhini. Na bozhichni vecher se je tako kot otrok veselil z urejanjem jaslic. Po dolgem chasu je v hishi zavladalo svetlo vzdushje z upanjem vseh, da bo prihajajoche leto srechnejshe od iztekajochega se. Umrl je hishni gospodar Andrej, umrl je njegov nekajmesechni vnuk, Branko se je preselil iz Kamnika v Velikem Rajhu domov in med selitvijo je izginilo veliko lastnine, Vlado se je komaj izvlekel iz jeche, njegov brat Srechko je padel v anglo-amerishko ujetnishtvo nekje na jugu Italije in niso o njem vedeli nich dolochnejshega.

Toda upanja se niso izpolnila!

 

ZHALOSTNA POMLAD

Tudi pri Olivovih se je zhe chutila pomlad, pripraviti je bilo treba za setev. Ljudi se je po zimski chrnogledosti, ker se niso izpolnile njihove nadeje o skorajshnjem koncu vojne, spet lotevalo nekoliko vedrejshe vzdushje, ki ga prinasha zhe sam daljshi dan. V Robichu pa je to she posebej pomembno, saj je spricho osojne lege tik pod strmim Matajurjem od svetega Luke v oktobru do Valentinovega v februarju, torej vech kot shtiri mesece, brez sonca. Tachas se je marsikaj postorilo po hishi, kar je prej dolga leta chakalo, saj je stari Skochir dolgo bolehal, sinovi pa so bili po svetu. Vlado je vmes nashel dovolj chasa, da je svoji mali nechakinji pripravljal presenechenje. Na skrivaj ji je izrezljal vozichek za celuloidno punchko, ki jo je cele dneve prenashala sem in tja po hishi, jo preoblachila in ji poskushala zhe tudi sama kaj seshiti, kot je to videla pri mami; saj se je z 8. marcem blizhal njen zhe shesti rojstni dan. Bila je vsa iz sebe, ko je tistega dne zjutraj dobila ob postelji vozichek, in je kar pozabila na zajtrk, a ga je v dobrshni meri nadomestilo kosilo, ki ga je s posebno skrbnostjo pripravila stara mama Fani, ki ni pozabila niti na orehovo torto s shestimi svechkami, da jih je bilo Bredi zhe kar tezhko upihniti. Potem je polozhila punchko v vozichek in se z njim sprehajala gor in dol po plochniku pred hisho vsem pripovedovala, da ji je to podaril stric Vlado, njega pa so navdajale chrne slutnje. Predolgo je bil vojak, da ne bi ob pozornem spremljanju dogajanja postajal zaskrbljen.

Tiste dni so Nemci na Koredi nad Starim selom zajeli tri kurirje in jih kar tam med pretepanjem zaslishevali, ne da bi od njih kaj zvedeli. Odlochili so se odgnati jih v Kred, toda spotoma je enemu uspelo pobegniti, druga dva pa so spodaj v vasi she naprej muchili. Komandir kurirske postaje Vinko Fratina je bil zhe ves krvav, komaj je she stal na nogah. Tedaj mu je nemshki chastnik ukazal izkopati si grob, toda niso ga takoj pokonchali. Najprej so mu prestrelili levo roko, molchal je. Prestrelili so mu desno nogo, molchal je. Prestrelili so mu desno roko, molchal je. Prestrelili so mu she levo nogo, molchal je. Konchno je dobil rafal v srce. Njegov sotrpin, ki je moral vse to gledati, je ves prebit klonil: izdal je tabor 2. bataljona Brishko-beneshkega odreda v Plazeh za Breginjem in kurirsko postajo P 24/b. Potem so she njega pokonchali.

Naslednjega dne so shli Nemci nad kurirje na postaji P 24/b, obnovljeni februarja istega leta, na Slemenu na pobochju Matajurja nad vasjo Svino, potem ko so prejshnjo P 24/a unichili po "Kobarishki republiki". Strazhar je ob prvem svitu zagledal Nemce, ki so se izvili iz meglice tik pred njim, komaj je she uspel zakrichati: »Nemci, Nemci!« in se je pognal v breg, med divjim streljanjem jim je ranjen ushel. Ostali v shotoru pa niso utegnili niti prijeti za orozhje, ko so jih zhe zgrabili in jim na hrbtu povezali roke z bodecho zhico ter jih spravili v Kobarid. Tam so jih nekaj dni neusmiljeno muchili in konchno za pokopalishkim zidom postrelili.

Veliko huje pa je bilo z onimi v taboru v Plazeh za Breginjem, ki so jih Nemci zhe ponochi obkolili in she v mraku napadli, kar je zadevalo tudi oba moshka pri Olivovih.

Nekaj dni pred tistim tragichnim dogodkom se je v Robichu na poshti ustavila kolesarka, da bi oddala pismo. V poshtni urad pri Olivovih se ni vstopalo naravnost s ceste, za velikimi vhodnimi vrati se je odprla dolga vezha, tlakovana z velikimi kamnitimi, pravokotnimi ploshchami, po katerih je bilo mogoche priti na drugi strani skozi dvorishchna vrata za hisho ali po stopnishchu v zgornja nadstropja, levo in desno pa je bilo she vech vrat. Prva na levo so bila poshtna, desno pa gostilnishka, na isti strani le malo naprej je bila kuhinja, njej nasproti pa velika shramba, kjer so bile tudi vinske posode. Tako je ta vezha predstavljala pravcato krizhishche najrazlichnejshih dejavnosti in v njej so se srechevali oni, ki so prihajali po poshtnih opravkih, kakor tisti, ki so zavili v gostilno. Zato se ni nikomur zdelo chudno, che so pogosto tja prihajali in od tam odhajali ali se tam okoli zadrzhevali ljudje. Tudi kolesarka ni vzbudila nikogarshnje posebne pozornosti; ko je naenkrat zavila na poshtni urad, jo je vsak, ki jo je morda tik pred tem she opazil, naslednji hip pozabil. Stopila je do poshtnega okenca, za katerim je she prejshnjo zimo posedal stari Andrej Skochir, plechat mozhakar modrih ochi in svetlolas, z brki avstro-ogrskega orozhnika, kar je v resnici bil pred prvo svetovno vojno, ko je sluzhboval nad Trstom. Za vedno so se ga prijele navade strogosti in redoljubnosti, to je bilo potrebno tudi pri poshtni sluzhbi. Toda januarja ga je po dolgem bolehanju pobrala huda zima; kar zaspal je, prav tam za pisalno mizo. Sedaj je poshto upravljal njegov sin Branko, ki se je z druzhino vrnil iz Kamnika kmalu po ochetovi smrti. Trenutno ni bilo na poshti nikogar in kolesarka se je nemirno ogledovala naokoli, ko je od zgoraj priskakljalo petletno dekletce, prav tako modrooko in svetlolaso, in pozdravilo: »Dober dan!« To bo Andrejeva vnukinja, je pomislila kolesarka. Deklica je she dodala: »Ochka bo vsak trenutek tu, zhe prihaja. Veste, danes imam rojstni dan, shest let,« se je pohvalila. Hip za tem so se res odprla dvorishchna vrata, skozi katera je prihajal vitek sedemintridesetletnik srednje rasti in kolesarka mu je neuchakano stopila naproti: »Saj ste Branko Skochir, a ne? Tu imam za vas in brata Vlada mobilizacijski poziv. Chez dve uri bodite v Potokih pri vashkem koritu, tam vam bodo povedali, kam naprej.« Izrochila mu je dva listka, kjer je bilo s pisalnim strojem napisano to, kar je pravkar povedala kolesarka, ki je medtem s kratkim: »Nasvidenje!« zhe odhitela.

Branko je obstal tam, kjer ga je doletel ta neljubi obisk, cheprav ni bil neprichakovan, saj so partizani mobilizirali po vsej dolini. Prichakoval je, da ga ne bodo vpoklicali kot druzhinskega ocheta in gospodarja posestva, toda ochitno niso izbirali na tak nachin. Che gre z mano she Vlado, Srechko pa je she vedno v juzhni Italiji, bo hisha ostala brez moshkega, Cvetka bo morala sama skrbeti za vse, kako bo le zmogla? Gostilna, poshta, polja in strah za preostalega otroka, potem ko je umrl nekajmesechni Egon. »Ochka, kdo pa je bila ta gospa?« ga je prebudilo iz premishljevanja vprashanje hcherkice, ki je stala ob njem, se ga oklepala in zbegano opazovala ocheta, ki je naenkrat odsotno in izgubljeno stal sredi vezhe.

»Cvetka,« je nezhno rekel, »noter me klichejo.« Zhena je bruhnila v glasen jok in z njo she mala Breda, ki si ni znala razlozhiti te nenadne materine zhalosti, slutila pa je, da se pripravlja nekaj hudega. Tako lepo je bilo ob njenem rojstnem dnevu. Zhe ves teden pred tem se je veselila, da ji bo nona spekla torto. To je bil v tistih tezhkih chasih za vechino resnichen podvig, tu pa so imeli moko, maslo in jajca k srechi doma, le za sladkor se je bilo treba pomujati, saj kljub racionirani preskrbi, na karte, kot se je reklo, blago ni bilo vselej v trgovini na voljo. Ochka je tistega dne zhe zjutraj shel v Molido po zvonchke, lep shopek ji je prinesel. Vse se je zachelo in odvijalo tako lepo, sedaj pa jok in zhalost v hishi, tega otrok ni mogel doumeti. »In Lada tudi,« je Branko she dodal. Ihtenje se je razlegalo po hishi, da se je tistih nekaj gostov v gostilni spogledovalo. Mati Fani, ki je stregla, se je s trudnimi koraki povzpela po stopnicah in ko je zvedela za vzrok zhalosti, she sama bruhnila v jok: »Kaj bomo same zhenske? Kdo bo pa skrbel za "Hisho", che bodo vzeli vse moshke? Vse naokoli poka in Nemcev je kot listja in trave.«

Branko je razmishljal, kaj storiti. V vsakem primeru se mora javiti tistim, ki ga vpoklicujejo, saj bi sicer lahko prishli z orozhjem ponj in she pred vojashko sodishche bi ga spravili. Pogovoriti se mora she z Ladom: »Kje pa je Lado?« je vprashal. »Pri bushenjaku,« mu je odgovorila mati. Toda ko je prishel na dvorishche, je bil Lado zhe tam; novico je sprejel mirno, privajeno, saj je zhe deset let nenehno v vojski in kar precej chasa tudi na bojishchih, resda pretezhno v Afriki, toda zadnja izkushnja z zaporom v Ljubljani mu je dala misliti in je videval stvari v novi luchi.

»Kdaj pa greva?« je vprashal Lado.

»Chimprej morava biti v Potokih. Od tam naju bodo napotili naprej. Zdi se mi, da bi bilo dobro, ko bi se chimprej zglasila pri poveljniku in mu povedala, kako je doma. Morda bi se lahko dogovorili, da prideva kakshen teden kasneje. Treba je marsikaj postoriti okoli hishe in po poljih.«

Tako sta se zedinila, da se chimprej odpravita in si izprosita, da se kmalu vrneta.

»Mami, ali bosh tudi ochku spekla torto, che gre od doma?« je deklich hodil za materjo, ki je zbegana, brez smotrnega cilja hodila po hishi in ob tem vprashanju silovito zajokala.

Ko sta Branko in Lado shla skozi Kred, sta imela obchutek, da ju gledajo mnoge ochi, cheprav po vasi ni bilo videti ljudi. Toda stene imajo ushesa in okna niso slepa. Zlasti v teh norih chasih je vselej dobro vedeti, kaj se pripravlja in dogaja; morda pride prav za pobeg ali skritje. Nikoli se ne ve, kaj ima kdo za bregom in s kakshnimi namerami prihaja, pa najsi bo takshne ali drugachne barve.

Po poti za cerkvijo in mimo zhupnishcha sta prishla v chetrt ure v Potoke, pod seboj sta videla srebrni trak Nadizhe, ki se je vila med travniki in pri Robichu ostro zavila proti jugu v zadnjo tesno dolino, preden se ji je odprla furlanska ravan. Pri vashkem koritu sta se ustavila, kot da hocheta pochiti. Nikogar ni bilo na spregled, vse je bilo tiho, she psi niso lajali, kot je obichajno, che se hisham blizhajo tujci. Tako sta nekaj chasa postopala, govoriti se jima ni dalo, kaj pa naj bi, oba sta bila zatopljena v svoje misli. Morda je pretekla skoraj cela ura, ko se je z zgornjega konca vasi zaslishal ropot rochnega vozichka, s katerim kmetje pripeljejo od senika krmo k hlevu ob domachiji. Ko je priropotal izza ovinka, sta ugledala nekoga, ki jima je bil sicer poznan, toda ni bil Potochan, Borjanec je bil. Ko je prishel do njiju je takole mimogrede rekel: »Pozdravljena. Pojdita v Breginj. H cerkvi.« In je shel naprej.

Seveda jima ni ostalo drugega, kot da sta vzela pot pod noge, saj je do Breginja poldruga ura dobre hoje. Spotoma nista srechala zhive dushe; ali pach, pred Sedlom se jima je zdelo, da se je nekaj premikalo v gozdu nad cesto, toda lahko bi bila tudi kakshna zhival. Vendar pa je toliko vrhov vse naokoli, da se tod res ni dalo prikriti gibanja. Che je kdo le hotel, in zagotovo je marsikdo hotel, je opazoval gibanje po nadishkih bregeh in po doleh. V Breginju je bilo nekaj otrok na cesti, ki so se igrali, in dve stari mamci sta na glavah nesli vrechi, verjetno koruze. Pri cerkvi pa ni bilo nikogar, toda ni jima bilo treba dolgo chakati, iz nje je stopila mlada zhenska, ju pogledala in vprashala:

»Od kod pa prihajata?«

»Olivova sva iz Robicha. V Potokih sva se spotoma ustavila,« je odgovoril Branko.

»No, in che gresta she malo proti sv. Mariji Snezhnici, bosta she koga srechala,« jima je edinole rekla ter se vrnila v cerkev.

In sta shla do naslednje javke, od koder so ju usmerili na Plazi. Ko sta prispela, spotoma so ju she dvakrat ustavili, se je zhe nagibalo k vecheru. Poveljstvo je sestankovalo in sprejel ju je eden od partizanov, ki je imel nalogo prichakati vpoklicane. Na videz so se z njim poznali, cheprav je bil z Bovshkega, ostali naokoli so chistili orozhje ali pocheli kaj drugega; ni bilo chutiti kakshnega posebnega vojashkega reda, ki sicer vlada vsaj v takshnih okolishchinah, ko so se naokoli pojavljale manjshe ali vechje skupine Nemcev in Turkestancev. Preden je padel mrak, se je zbralo she kakshnih trideset novincev; prishli so z razlichnih koncev Kobarishkega, Benechije, Bovshkega in iz Terske doline. Popisali so novodoshle, razdelili vecherjo, polento z ocvirki, posodo so si mnogi morali sposoditi, ker je niso prinesli s seboj, na koncu pa je sledil she polit-komisarjev navdushujochi nagovor ob tabornem ognju o skorajshnjem zmagovitem koncu vojne, saj je Italija kapitulirala, Nemce pa zhenejo Rusi po ukrajinskih stepah nazaj proti Berlinu in invazija Anglo-Americhanov je pred durmi; to je bilo tisti vecher vse, kar se je dogajalo. Orozhja jim niso razdelili, chesh da ga bo treba she prinesti iz skrivalishch in jih poduchiti, kako ravnati z njim, cheprav je vechina zhe bila prej pri vojakih in jim tovrstne veshchine niso bile neznane.

Branko in Lado sta poskusila priti do poveljnika, toda ta je bil zaposlen s pripravo nachrtov za akcije v naslednjih dneh. Prespali so v senikih tam okoli; k srechi je bilo she kar precej sena, da so se lahko zarili globoko vanj, ampak kljub temu je mnoge od novincev krepko zeblo; tudi Branka in Lada, ki, mislech, da se she isti vecher vrneta, nista vzela s seboj nichesar, kar bi jima rabilo za zhivljenje v naravi. Po jutranjem zboru sta uspela priti do poveljnika, razlozhila sta mu, kako sta se na hitrico odpravila od doma, brzh ko sta dobila poziv, da pa bi prosila, da jima dovoli vrnitev za kakshen dan ali teden, da postorita to in ono, nakar bi se opremljena vrnila v enoto. Dovolil jima je, cheprav je bilo vmes tudi dejstvo, da trenutno ni bilo dovolj orozhja za vse, chez nekaj dni pa je bilo predvideno, da se bodo oskrbeli z njim.

In sta se spet odpravila v dolino.

Tiste nochi pa so Nemci napadli tabor na Plazeh.

Zhe ponochi je bilo slishati po cesti skozi Robich motorna vozila in premike vojashtva. A proti jutru je iz Breginjskega kota prihajal glas tezhkih mitraljezov, minometov, rochnih granat in pushk. Ni trajalo dolgo. Ochitno je bilo napada hitro konec, to je ljudi navdalo z upanjem, da je shlo zgolj za prasko s kakshno izvidnico. Toda zhe chez nekaj ur se je razvedelo, da je bilo partizansko taborishche 2. bataljona Brishko-beneshkega odreda izdano in so ga Nemci presenetili ter pobili enaindvajset mozh. Nekaj se jih je razbezhalo, ostali so se umaknili.

Za Branka in Lada je bilo to slabo znamenje, zdaj eden, potem drugi je z drugega nadstropja hishe oprezal proti Kredu in Staremu selu, ali se priblizhuje kakshna vojashka enota. In res se je proti poldnevu izvila s ceste od Potokov cheta Nemcev. Lado je zavpil Branku in oba sta stekla na vrh stopnishcha, kjer se je gradnja tako zakljuchevala, da je nastal med stenami slep prostor, ki ga ni bilo mogoche zlahka odkriti. Seveda, che bi si kdo vzel chas in bi skrbno premeril celotno zgradbo, bi odkril, da v neki tochki manjka za poldrugi meter v shirino in prav toliko v vishino. Noter se je bilo dvojici mogoche zriniti od zgoraj, che so se deske odmaknile, potem pa ponovno vrnilo na prejshnje mesto, da vhod ni bil viden. Tam sta chepela in pridrzhevala dih, ko so spodaj v vezhi zaropotali vojashki shkornji in je bilo slishati ostro ter ukazovalno nemshko pa tudi slovensko govorico, ochitno so bili z Nemci she domobranci. Razprshili so se po vsej hishi in jo preiskovali, tudi tik njiju dveh v "mishji luknji" so shtorkljali, za kar so si vzeli vsaj pol ure, nakar so odshli. Niso preiskali vseh hish v vasi; ochitno jim je bilo narocheno, katere so sumljive. Seveda so hoteli vedeti, kje so moshki, a so se zhenske sprenevedale, da ne znajo povedati nich dolochenega, le da so po opravkih v Furlaniji zhe nekaj dni...

***

Istega dne, ko sta se odigrali tragediji pod Matajurjem in za Breginjem, je 2. bataljon Brishko-beneshkega odreda, v katerem so bili pretezhno domachini iz gornjega Posochja, Beneshke Slovenije in Rezije, pod poveljstvom Marka Redelonghija in politkomisarja Alfonza Perata napadel letalishche Belvedere, le osem kilometrov severovzhodno od Vidma. Razdelili so se v tri skupine, prva je napadla letalishko poveljstvo, druga bivalishcha pilotov in vojakov, tretja pa je unichevala letala in opremo. Ko so pognali v zrak she skladishche letalskih bomb, je bilo zelo dalech slishati. Ta drzna in neverjetna akcija, ki jo je zasnoval Peter Marcandelli – Mark, je bila kronana s popolnim uspehom, unichili so devet letal, pozhgali so letalishke zgradbe in vozila ter zdesetkali posadko. Napad je mochno odmeval po vsej Furlaniji, na Gorishkem in na Tolminskem, to je bila komaj rahla uteha ob velikih zhrtvah v okolici Kobarida.

...

Hudo preizkushnjo za ljudi pa je predstavljalo shirjenje protikomunistichnega gibanja, s chimer so se krepila medsebojna obrachunavanja med Slovenci samimi. Stalno domobransko posadko je dobil Kobarid konec aprila 1944. Tedaj je polkovnik Kokalj iz Trsta odredil dva chastnika, dva podchastnika in pet navadnih domobrancev »v zvezi sluzhbene potrebe in organizacije slovenskih varnostnih strazh v Kobaridu«. Za njihovega vodjo je bil dolochen nadporochnik Radko Cotich, chetnishki chastnik, ki je ob kapitulaciji Italije zbezhal v Rim, spomladi 1944 pa se je vrnil v Trst in se pridruzhil Kokalju. Zhe 11. maja so ustanovili 9. cheto SNVZ s sedezhem v Kobaridu. Pred tem so zhe februarja v Tolminu ustanovili 6. cheto, ki je imela svoje enote na Grahovem v Bashki grapi ter v Kanalu ob Sochi. Na Kobarishkem pa se dolgo niso mogli usidrati tudi zato, ker so imeli tod Nemci mochno posadko, po okolici pa so se vsiljevali pripadniki italijanske fashistichne vojske marionetne Salojske republike, ki jo je ustanovil Mussolini z nemshko pomochjo potem, ko so ga reshili iz zapora na Gran Sassu. Po Soshki dolini so hodile propagandne kolone iz Ljubljane in Gorice, ki so skushale popularizirati domobranstvo. Nastopali so z zvochniki, delili in trosili letake. Uspeha ni bilo kaj veliko, zato so jim Nemci dovolili prisilno mobilizacijo in nekaj deset fantov odpeljali v rekrutno sholo v Gorico in Trst. Med propagandisti je bil nadvse dejaven narednik Jozhe Lavrenchich, sin pisatelja dr. Jozheta Lavrenchicha, rojenega v Kredu, a zhe dolgo zhivechega v Ljubljani, toda njegov vpliv je bil tod zelo mochan. Nekateri niso niti pretirano skrivali, da so tesno povezani z njim in da ga seznanjajo z vsem dogajanjem v Kotu. Nevarnejshi pa so bili oni, ki so za bele delovali tajno in nihche ni vedel zanje, celo marsikdo od njihovih ne.

Robich je spadal pod Kred, cheprav sta si skoraj kilometer narazen, a je slednji le vechji kraj. Toda Robich je na regionalni cesti iz Furlanije na Tolminsko in naprej na Kranjsko ter proti Bovcu, od tam pa na Koroshko, na pomembni prometnici, spricho chesar so ga v vseh vojskah posebej uposhtevali, poleg tega, da je bil skoraj vso zgodovino obmejni kraj. Tako ni ushel niti pozornosti sedanjih vojashkih poveljnikov, ki so dali budno spremljati vse in vsakogar.

***

V drugi polovici maja 1944 so Nemci obkolili Robich, shli so od hishe do hishe in spravili vse moshke na cesto ter jih odgnali na konec vasi v neko klet; med njimi je bil tudi Olivov Vlado, zbegan je zagledal Branka, ki so ga zhe imeli tam zaprtega. Bilo je takole. Po tistem nesrechnem dogodku za Breginjem sta z Vladom ostala nekaj chasa doma in ju ni bilo na spregled, saj sta slutila, da nekateri iz okolice oprezajo za njima in bi kar najhitreje o njiju obvestili nemshko komando v Kobaridu. Potem sta vsak po svoji strani shla v gozd; Branko je nashel svoje pod Matajurjem na beneshki strani. Vlado pa se je vrnil, ker ni dobil prave zveze. Tako je naneslo, da se je Brankova skupina pred nekaj dnevi spet razkropila, da bi se posamich ali v manjshih gruchah lazhje izvili iz obrocha. Branko je z nekim Benechanom zalezel proti jugu in vech nochi sta prebedela v kopici sena. Zjutraj se je sam, ker si njegov tovarish ni upal in je shel naprej v dolino, le odpravil do osamljene hishe nad Tarbijem, kjer so se ga usmilili in mu poleg hrane, bil je zhe izchrpan, dali she preobleko, da je bil videti spodobneje, nakar se je po glavni cesti napotil proti domu. Spotoma je srechal nekaj nemshkih patrulj, vendar se zanj niso zmenile. Shele pred vstopom v Robich so ga na cestni zapori ustavili in ga zaprli, ne da bi v vasi kdo to zvedel, cheprav je zagotavljal, da je po Benechiji iskal hrano. Tako so imeli na kupu vse moshke iz blizhnjih vasi. Zhensk niso pustili iz hish, s pushkami so jih gnali nazaj, che so se le prikazale na vratih. Po vasi se je razlegal jok. Psi so lajali. Kaj bo z njimi? Jih bodo postrelili? Chez kakshno uro je prihrumel tovornjak, pokrit s platnom, nanj so zgnetli aretirane in jih je ob spremstvu vojashtva odpeljal. Nastala je grobna tishina. Druga za drugo so prihajale iz svojih hish obupane zhenske, ki so se jih oklepali otroci, in se zbrale ob koritu. Kaj bodo naredili z njimi?

»Tisti krejski lumpje so nam pripravili to nesrecho,« je zavreshchala ena.

»Zhe vemo vsi, kdo so ovaduhi; drago bodo plachali,« se je v obupu spozabila druga, cheprav se je zhe hip za tem she bolj prestrasheno ozrla naokoli; kdo ve, ali ni zraven kdo, ki nastavlja ushesa?

Cvetka se je she tisto popoldne s kolesom odpeljala v Kobarid in poskushala pri tem in onem zvedeti, kam so odpeljali mozhe. Kazalo je, da so vozila zavila proti Gorici. To ji je bilo za zdaj dovolj.

Naslednjega dne je zhe navsezgodaj stopila na avtobus in bila sredi dopoldneva v Gorici. Stopila je do sorodnikov v Gosposki ulici ali, kot so jo Italijani poimenovali po prvi svetovni vojni, Via Giosue Carducci, ki je tekla vzporedno z Zhidovsko ulico, preimenovano v Via San Giovanni, tako da je bilo mogoche vstopiti v stanovanjsko zgradbo z obeh strani. Pri njih si je oddahnila, saj ji niso vedeli povedati drugega kot to, kje je policijski komisariat in kje nemshko poveljstvo. Odlochno se je podala na negotovo in tvegano iskanje sledi za svojim mozhem. Poshiljali so jo od vrat do vrat, ponekod ostro, a dostojno, drugod pa so jo kar grozeche nagnali, dokler konchno le ni nashla nekoga, ki jo je bil pripravljen sploh poslushati in je telefoniral na nekaj strani, da ji je konchno povedal:

»Gospa, mozha bodo odpeljali z jutrishnjim transportom v taborishche na Nemshkem. Kaj vech pa ne vem in vam ne morem povedati.«

»Od kod pa bo krenil transport?« je vztrajala Cvetka.

Chastnik je okleval, po premisleku je na kratko odvrnil: »S severne, svetogorske zheleznishke postaje.«

Med tem tekanjem naokoli se je dan zhe prevesil v vecher. Dotlej ni obchutila ne lakote ne zheje. Toda pri sorodnikih se je prav sesedla; velika energija, ki je dotlej obvladovala njeno telo, je poshla. Bruhnila je v krchevit jok, dokler se ni izjokala in sprostila silno notranjo napetost. Najhujshe, kot se je bala, da grozi Branku, pomislila je na talce v Kamniku, ki so jih pobesili na jablane pred hisho in streljanja po vaseh okoli Kobarida, je morda mimo. Taborishche je kljub vsej zloglasnosti vendarle pushchalo vech mozhnosti za prezhivetje. Kaj pa je z Vladom? Chastnik ji o njem ni rekel nichesar. Bodo oba poslali v Nemchijo?

Ponochi je komaj kaj spala, zhe navsezgodaj se je odpravila proti Solkanu do zheleznishke postaje, v upanju, da transport she ni krenil. Srchno si je zhelela, da bi mozha she enkrat videla. Komajda se je zdanilo, na ulicah je srechevala zgodnje tovarnishke delavce, vojake in policiste. Meshchani so she spali, trgovine in urade so odpirali shele med pol deveto in deveto. Hodila je po Pokopalishki ulici, cheprav pokopalishcha zhe petnajst let ni bilo vech tam, premestili so ga na juzhno stran mesta, ker so tod ilovnata tla. Med prekopavanjem grobov so v nekaterih nashli she nerazpadla trupla, ilovica je nepredushno zatesnila rakve in ni bilo zraka, ki bi omogochil njihovo razpadanje. To naravno mumificiranje je razredchilo shtevilo grobarjev, ostali so le tisti z najmochnejshim zhelodcem in jeklenimi zhivci ali pa najvechji lakomnezhi, saj se je dalo pri tem odlichno zasluzhiti. Kadar gre za stvari okoli smrti, ljudje ne vprashajo po ceni, plachajo; nekaj zaradi morebitnih govoric, chesh da niti mrtvemu ne privoshchijo spodobnega miru; nekaj zato, ker se zhivi vedno chutijo nekako krive do mrtvih, chesh da niso dovolj storili, da bi jih ohranili pri zhivljenju ali da so jih za zhivljenja s chim prizadeli; nekaj pa je vmes tudi podzavestnega strahu pred neznanim, onostranstvom, vechnim nichem in s tem povezanimi vrazhami, verovanji in predsodki. Ko je prishla do zheleznishkega prehoda, se je v podaljshku mnozhice tirov in postajnega poslopja naravnost pred njo dvigala Sveta Gora z mogochnim sklopom cerkve, samostana, romarskega doma z gostishchem in zgornjo postajo gondolske zhichnice, stisnjeno na ozkem vrhu. Pokrizhala se je in v mislih pomolila k svetogorski devici Mariji.

Zheleznishka postaja je bila she bolj zastrazhena kot obichajno, in vsakogar, ki se ji je priblizheval, so zhe sto metrov prej legitimirali; vendar ji niso delali tezhav. Nekoliko odmaknjena je chakala dolga vrsta praznih vagonov z zhe priklopljeno lokomotivo, ki je s svojim puhanjem in dimom vnashala v turobno ozrachje nekaj tistega posebnega vzdushja prichakovanja, ki se chloveka poloti pred potovanjem in ga naredi razpolozhenega. Toda Cvetki je vlak vzbujal tudi chrne misli; pozimi pred poldrugim letom se je po dolgih letih emigracije v Kraljevini Jugoslaviji in potem v Velikem nemshkem rajhu vrachala domov z Brankom in s komaj rojenim sinom, ki se je prav na tistem potovanju na smrt prehladil. Sedaj ji bo vlak odpeljal she mozha!

Tedajci je v okolici postaje zavrshalo: Pripeljali so jih! S pokritih tovornjakov so v obrochu vojakov z naperjenimi pushkami skakali she golobradi fantje in sivolasi mozhje, ki so jih potisnili v dvorede, zacheli klicati njihova imena in jih usmerjali k vagonom. Cvetka se je prerinila tik do vojakov, zagledala je Branka, Vlada ni bilo med njimi. Ko so ga poklicali in je shel mimo nje, se ji je nasmehnil, upochasnil je korak, ko mu je z zadrzhevanimi solzami zaklicala:

»Branko, kam te peljejo?«

Hotel jo je opogumiti, kot je v takih trenutkih obojestransko sprejeta igra besed, gibov in dejanj, ki naj olajshajo slovo in ohranijo v spominu drobec poslednje naklonjenosti. Nekaj ji je rekel ali hotel rechi, toda vojak, ki je stal med njima, se je razshiril kot grozecha senca. Od nekod se je pojavil starejshi stotnik in z orokavicheno roko pomignil Cvetki, naj gre z njim. Prebledela je in noge je niso ubogale; bodo tudi njo odpeljali? Pomislila je na hcherko, staro mater in zapushcheno hisho... Chastnik jo je prijel pod pazduho in ji z glavo namignil proti vlaku. Kaj me bodo kar s tem odpeljali? Bo na istem vlaku z Brankom? Bog ve, ali bo lahko z njim, jo je naivno in nestvarno preblisnilo. Toda Nemec jo je le rahlo vodil, nobenega nasilja ni bilo v njegovem obnashanju, dokler nista prikorakala skoraj do vagonov, ki so bili locheni s shpanskimi jezdeci. Branko se je hotel pravkar povzpeti na vagon, ko ga je Cvetka spet poklicala in Nemec mu je pomahal, naj se ji priblizha. Chez bodecho zhico sta se gledala, ujetnika neusmiljenega chasa in krutih okolishchin, cheprav on zhe jetnik, ona navidez prosta.

»Kam te peljejo?« je ponovila prejshnje vprashanje.

»She ne vem. Nekaj govorijo, da bom ostal v Avstriji. Pisal ti bom.« Nemec je naredil znamenje naj konchata.

»Skrbi za Bredico in mamo!« je izdavil.

»Branko, pazi nase!« je bil sicer nesmiseln napotek, saj je bilo njegovo zhivljenje v oblasti mogochnih sil, na katere ni mogel v nichemer vplivati, je pa je odrazhal vso njeno stisko in bojazen za njegovo usodo.

»Vlado je ostal tu!« ji je she zaklical, ko se je mahaje z roko vzpenjal na vagon, kjer se je trudil ostati blizu vhoda, da bi se videla do poslednjega trenutka.

Ko je vlak potegnil, je z visoko dvignjeno roko mahala z robchkom, dokler ni kompozicija izginila za solkanskim ovinkom in zavijugala v Soshko dolino, utesnjeno med Sabotinom in Skalnico.

Vlado se je chez teden dni vrnil domov, potrt in z obchutkom nejasne krivde; kako je mogoche, da so brata poslali v taborishche, njega pa izpustili? Imajo z njim kakshne skrivne nachrte? Branka so prav gotovo zhe dolgo imeli na piki, vse od tistih chasov, ko je emigriral v Kraljevino Jugoslavijo, to je takratna policija skrbno zaznala in skoraj nemogoche je bilo, da ga niso tam vohuni za Italijo ves chas spremljali. Tudi med domachini je bilo kar nekaj takih informatorjev, ki so sproti nosili na uho okupatorja vsakrshno chencho, neredko celo izmishljotino, ki je bila posledica starih ali novih zamer, zavisti ali najnavadnejshe shkodozheljnosti. Toda tudi njemu, Vladu, bi lahko nashteli mnogokaj, ne nazadnje lanskoletno dogajanje in zapor v Ljubljani, o chemer so obstajali zajetni dosjeji, ki so skoraj zagotovo preshli v nemshke roke, che jih niso unichili zaupniki OF v vrstah sodnega in zapornishkega osebja. Kaj pa, che so mu nastavili past in hochejo odkriti njegove sedanje povezave, s kom se druzhi, o chem govori, kaj she ve? Da bi ga kar preprosto pustili, brez najmanjshe obtozhbe, to se mu je zdelo skrajno neverjetno. Tudi dogajanje ob deportaciji Branka in drugih iz okolishkih vasi mu je dalo dovolj chvrsto podlago za domneve, da se tod okoli vlachijo ljudje, ki vohljajo za Nemce in njihove pomagache. Vsaj za enega ali dva iz Kreda bi dal roko v ogenj, da sta nemshka ovaduha.

In tako se je odlochil. Pochakal je le she toliko, da so pozheli in spravili seno, potem se je poslovil od domachih, s tezhkim srcem, vendar jim je razlozhil, zakaj je tako sklenil, saj mu sicer zagotovo preti ponovna aretacija. Partizanski zaupniki so ga spravili chez Tolminski Lom v Chepovan na Trnovski planoti.

Ostale so same zhenske: stara mati, shestletna Breda in Cvetka, ki ji je padlo vse breme "Hishe" na ramena. Hud veter je divjal ves teden. Navzdol z Matajurja so buchale zrachne gmote, lomile drevesa in sprozhale skalne plazine, od katerih so se posamezne vechje skale prikotalile celo do travnikov ob vznozhju. Na trenutke je ljudi zajel strah, da bo po kateri od drch, po katerih so spushchali hlode s posek in so zato bile brez vsakrshnih ovir, prigrmela obsezhnejsha skalina in porushila hishe. Toda najvech shkode je naredil veter na strehah. Vrtinchasti sunki so odnashali korce, da so se na ostreshjih pokazale bele zaplate rebrastega tramovja. Kaj bo, che za vetrom pride dezh? Hishe bo zamochilo od podstreshja do pritlichja, da jih she dolgo ne bo mogoche osushiti; pa she koliko shkode na opremi in premozhenju bo! Kje dobiti moshke, da bodo to chimprej popravili? In chetudi bi jih kje staknili, ni bilo kritine; opekarne so pozimi stale, cheprav tudi poleti ni bilo kaj prida proizvodnje v njih, primanjkovalo je kuriva. Sekanje v gozdovih je bilo tvegano, saj so se na vseh straneh pojavljala sumnichenja, ali gre v resnici za sechnjo ali je to le prikrito zalezovanje partizanov (na kar so pomislili ti) ali pa prikrito sodelovanje s partizani (na kar so pomislili Nemci ali domobranci). Premoga je bilo she manj, zhe v rudnikih je bil izkop nereden, a tudi prevozi so bili negotovi; vechina nakopanega je konchala v vojashkih tovarnah v Velikem rajhu. Cvetka se je zhe v takem vremenu podala po blizhnjih vaseh, da bi nashla koga, ki bi jih priskochil na pomoch, vendar je srechevala le starce, ki so se neradi podajali na strehe, od koder bi zlahka zdrknili. Robich je chez zimo v osojnem podgorju, da se vlaga oprijemlje drevja, grmovja in travja, iz chesar se v mrazu dela ivje, ki ustvarja belo zimsko pravljico, che je chlovek na varnem in toplem, ko pa mu je treba na plano, se pravljica sprevrzhe v nevarnosti, boleche omrzline in muke. Tudi po strehah se v tem chasu naredi tanka plast ledu, in che je treba zaradi zasajanega dimnika ali drugega nujnega opravka nanjo, brez vrvi ne le da ni varno, marvech niti ni mogoche. Ko so se sunki burje polegli, sta prishla mozhaka iz Borjane in se pripravila k najnujnejshemu popravilu, shele na pomlad, morda celo poleti bo mogocha temeljitejsha obnova. Pri hishi je bila vselej skladovnica korcev, pripravljenih za takshne prilozhnosti, kar jima je k srechi omogochilo dokaj dobro prekrivanje, ki bi zdrzhalo tudi mochnejshe snezhenje. Drugache od dezhja je sneg veliko nevarnejshi za zamakanje, saj se snezhna odeja spodaj pri strehi od hishne toplote topi, toda neenakomerno, tako da se ustvarjajo jezerca, iz katerih prenika snezhnica pod kritino. Zlasti pri nepravilno izvedenem kritju ali che korci spolze, zachne kar naenkrat in sredi nochi kapljati spod stropa na posteljo... Cvetka je delavcema pripravila kosilo in sta ravno o pravem chasu konchala. Potem so vsi skupaj posedeli in onadva sta se razgovorila, saj je bil eden od njiju tiste dni v Furlaniji in je prinesel svezhe govorice.

Mrzlega jutra v zachetku februarja 1945 je oddelek italijanskih partizanov GAP–Garibaldi Friuli, pod vodstvom rdechega Maria Toffanina, s partizanskim imenom Giacca, pri stajah v Porchinju napadel poveljstvo belih 1. bigade Osoppo, italijanskih nacionalistov, ki so jih zhe ponochi obkolili. Vztrajno so se shirile govorice, da kolaborirajo z Nemci – ne vsi, vendar vsaj nekateri posamezniki, med katerimi je bila najbolj sumljiva neka mlada zhenska, ki so jo pogosto videvali v razlichnih lokalih po Furlaniji v druzhbi z nemshkimi chastniki. Njenega poveljnika so na to vechkrat resno opozorili, da lahko njeno obnashanje nevarno ogrozi furlansko odpornishko gibanje, vendar se on za ta opozorila ni zmenil. Zato so padli sumi tudi in predvsem nanj, chesh da se je sporazumel z nemshkimi oborozhenimi silami o nenapadanju, da bi tako ohranil svojo postojanko chvrsto in nedotaknjeno chim dlje proti vzhodu, chim globlje na slovenskem narodnostnem ozemlju Benechije.

Pri stajah v Porchinju na Toplem vrhu so trije pripadniki ozopovcev padli takoj, ostalih shtirinajst so postrelili kakshen dan kasneje v gozdichu Bosco Romano.

Porchinj – Porzus je vasica v planinah nad prastarim mestecem Ahten – Attimis, na cesti, ki pelje od Chedada skozi Champej (Campeglio) in Fojdo (Faedis), potem pride Ahten, naprej pa dospe do Nem (Nimis), gre do Chente (Tarcento), Ratenj (Artegna), Humina (Gemona), Pushje vasi (Gemona), Muzhaca (Moggio) in tako pridemo do vhoda v dolino Rezije. Nashteti kraji predstavljajo v grobem najzahodnejsho slovensko narodnostno mejo, od tam naprej zhive Furlani. In ozopovci so se utaborili nalashch tam, da bi si zagotovili nadzor nad tem delom slovenske Benechije.

Tako so se zhe med vojno zachele priprave na obdobje (tu moramo biti natanchni pri izrazhanju) po vojni, kar ni isto kot obdobje miru, slednje naj bi bil chas po vojni, chas brez vojne.

Che je bil she pred dobrim letom osrednji cilj vseh antifashistichnih sil, da zrushijo Mussolinija, se je vsaj med enim delom italijanske politichne elite chedalje bolj krepila nacionalistichna tezhnja po ohranitvi rapallske meje tudi po tej vojni, ki jo je Italija zachela, da bi na rachun Slovencev in Hrvatov she razshirila svoje ozemlje proti vzhodu.

Poboj pri Porchinju je shiroko odmeval, vendar je o njem krozhilo vech razlichic tako med slovenskim kakor italijanskim prebivalstvom. Po eni naj bi bili ozopovci zhrtev nemshkih "protiband" (Gegenbande), ki so se potikale po hribih in gozdovih kot pravi partizani, a so v ustreznem hipu zahrbtno udarile po njih. Drugi so zhe spochetka zagotovo vedeli povedati, da so rdechi pobili bele zgolj zaradi politichnega prestizha. Tretji so "iz zanesljivih virov" slishali, da sta se spopadli med seboj beli struji...

Seveda je bilo takih primerov she nekaj tudi drugod v notranjosti Italije, toda ta v Porchinju je nosil v sebi poseben naboj, ki so ga skushale vse strani izkoristiti za svoje politichne in propagandne namene. In medtem ko so se v odpornishkih vrstah zavedali, da bi bilo za celotno gibanje izredno shkodljivo napihovati ta nesrechni primer ter so ga skushali zgladiti med seboj, so bili na nasprotni strani zlasti dejavni "republikini", pristashi Mussolinijeve Salojske republike. V Vidmu je polkovnik Zuliani ustanovil regiment alpincev, v katerega so vstopali predvsem povratniki zloglasne divizije "Julija", razbite na vzhodu, in pripadniki "Fashistichne milice", vsi izrazito sovrazhni Slovencem. Med najbolj dejavnimi so bile enote "X. flotilje MAS", ki ji je nacheloval "chrni" princ Junio Valerio Borghese in jo je zhe prej vojna mornarica oblikovala za posebne nachine bojevanja s chloveshkimi torpedi, samomorilskimi cholni, polnimi dinamita, s potapljachi za nastavljanje podvodnih min na sovrazhne ladje in podobno. Njeni pripadniki so bili popolnoma predani, fanatichni pripadniki fashizma. Ta flotilja je po srechnem spletu nakljuchij ob razpadu Italije septembra 1943 ostala nedotaknjena z vsemi bojnimi sredstvi v La Spezi in je zato predstavljala prvovrstno silo odlichno izurjenih in discipliniranih enot v novonastali fashistichni vojski. Te enote so se zhe prej proslavile z odmevnimi napadi na angleshke ladje v pristanishchih po Sredozemlju, z razstreljevanjem vojashkih naprav v severnoafrishkih pomorskih bazah, z diverzijami na kopnem in z atentati ter ugrabitvami nasprotnih chastnikov. Cheprav se je princ izgovarjal, da je zvedel za italijansko kapitulacijo iz hreshchechega radia, so mu v resnici iz same admiralitete telefonsko ukazali, naj potopi vsa plovila in unichi vojashko opremo oziroma, che more, naj se umakne na Malto, da flotilja ne bi prishla v roke Nemcem, vendar tega ukaza ni izpolnil, ampak se je prikljuchil Mussoliniju. Nemci so izredno cenili "X. flotiljo MAS", saj so skupaj z njo izpeljali vrsto nevarnih akcij, zato so njenemu poveljniku ponudili poseben dogovor o sodelovanju. Toda princ je bil po drugi strani she vedno nostalgichno razpolozhen do monarhije in mu proglasitev Salojske republike ni bila povsem po godu. Toda v chedalje tezhavnejshih okolishchinah za fashistichno stvar je videl v njej vsaj delno zagotovilo za ohranitev Italije v nekdanjih mejah. Ves njegov sloves pri Nemcih pa mu ni preprechil, da ne bi mislil na chas po vojni, pa najsi bo mir takshen ali drugachen. Mussolini je julija 1944 govoril: »Evropa bo po vojni zagotovo komunistichna in z njo tudi Anglija. Zato sem zhe pred chasom predlagal Churchillu, da skupaj obrnemo orozhje proti Rusiji, a me je zavrnil.«

"Chrni" princ Borghese je konchno dosegel, da so njegove elitne enote poslali na Primorsko in v Istro, namesto na dalech bolj kritichno Gotsko chrto v srednji Italiji, kjer je primanjkovalo sil proti prodirajochim Anglo-Americhanom. S tem je zdruzhil dvoje strateshkih namer: protikomunizem in protislovanstvo. Toda v mislih je imel she nekaj vech, predvsem skritih in dolgorochnih zamisli; ena od teh so bili brezuspeshni tajni stiki s poveljstvom anglo-amerishkih sil v Italiji, da bi mu na tihem priznali nekakshen polozhaj zaveznika in mu zaupali "obrambo" vzhodnih italijanskih meja pred prodirajochimi slovanskimi komunistichnimi tolpami, barbari iz azijskih step. Tudi njemu je bilo povsem jasno, da se vojna blizha koncu, in to ne takemu, kot si ga je tudi sam zamishljal ob njenem zachetku. Trdno se je odlochil pripraviti dobro organizirano, a podtalno organizacijo, ki bo zagotovila povojno preroditev fashizma, vendar ne takega, v kakrshnega se je spremenil v zadnjih letih, ko je Mussolini z neshtetimi kompromisi popolnoma izkrivil temeljna nachela izvirnega gibanja. Predvsem pa bo tudi nova Italija, ki bo zrasla iz vojnih rushevin, moderna kraljevina, ki bo koreninila na tisochletni tradiciji latinske kulture. Preprichan je bil, in na to karto sta igrala tako kot Hitler in Mussolini, da bo neposredno po vojni, che ne celo zhe med njo, razpadla medvojna naveza med zahodnima kapitalistichnima sistemoma ZDA in Velike Britanije ter boljshevistichna Zveza socialistichnih sovjetskih republik. Pripravljal je tajna skladishcha orozhja in druge vojashke opreme, sestavljal strogo tajne skupine iz takih fashistov, ki se dotlej niso prevech izpostavljali, nekaterim je celo narochil, naj se kar se da javno odpovedo svojemu prejshnjemu preprichanju in naj se vkljuchijo v partizanske enote ter z njimi lojalno sodelujejo, da si pridobe njihovo zaupanje za kasnejshi chas; strogo jim je prepovedal, da bi kakorkoli sabotirali, obveshchali ali izdajali, ni jih potreboval za tisti chas, marvech za daljnosezhnejshe cilje.

Kmet poseje njivo za naslednje leto, tudi che mu manjka kruha za sproti. Zheli bomo v miru po vojni. Tako je govoril "chrni princ" Valerio Borghese!

***

Lepega poznoseptembrskega dne se je pripeljala s kolesom do Robicha mlada uchiteljica Vera Urshich. Skochila je s kolesa, ga prislonila ob steno hishe in zhe pri vhodnih vratih zaklicala:

»Olivovi, kje pa ste?!« Nekaj redkih gostilnishkih gostov se je radovedno ozrlo in odobravajoche sprejelo od zhivljenja prekipevajocho mladenko.

Iz kuhinje zadaj se je prikazala starejsha gospa. »A, ti si, Jeronichka!« jo je pozdravila in sta si stopili naproti.

»In tudi Breda je tu?« je objela plavolaso deklico, ki je priskakljala skozi vrata na dvorishche, »Kje pa imash mamo?« jo je she vprashala.

»Mama je nesla poshto v Kred, poshtar je zbolel,« je odgovorila mala.

»Kako je pa z mojo sestro?« je hotela vedeti gospa Fani.

»Oh, mama bo uchakala sto let. Olivovi ste chvrsta korenina; teta, poglejte le sebe!« se ji je dobrikala Vera.

»Kaj pa ostali? Kakshni chasi! Predvsem moshki so raztepeni po svetu; vojna jih pobira in vse ostaja na shibkih zhenskih ramenih. Poglej pri nas! Ko je lani januarja umrl moj Andrej, sem pomislila, kaj imam od treh sinov. Branko je bil she v Kamniku, she dobro, da se je kmalu zatem vrnil z vso druzhino, in v veliko veselje mi je bilo, da je pripeljal she vnuka; revchek je le nekaj mesecev pozneje izdihnil. Zdaj je Branko zhe vech mesecev v lagerju, le enkrat je pisal iz Spittala v Avstriji, vech mu ne pustijo. Vlado je bil po toliko letih vojashke sluzhbe lani kar tri chetrt leta v zaporu, da nismo vedeli, ali je zhiv ali je mrtev; potem se je kot po chudezhu reshil pred pokolom gor za Breginjem, zaprli so ga in zalezovali, zdaj je nekje na Dolenjskem ali v Beli Krajini,« je komaj slishno utishala glas. »Menda ga mislijo poslati v Rusijo na vojashko akademijo,« je she dodala. Ozrla se je naokoli, cheprav ni bilo nikogar na hodniku, in je nechakinjo potegnila zadaj v kuhinjo. »Srechko je nekje v Italiji, v Bariju, nich pisanega nismo dobili od njega, le neki Bovchan, ki je bil z njim, nam je prinesel to vest. Menda jih bodo Anglo-Americhani z ladjo prepeljali v Dalmacijo. Kje so pa vashi fantje?« je zanimalo teto.

»Slavko je she vedno v Ljubljani, sporochil je, da bo tudi ostal tam do konca; zelo nachelen je, skoraj trmast, trn v peti je tako belim kakor oefovcem; bojimo se, da ne bo dobro konchal.

Za brata Rudija bi bilo morda najbolje, da bi se umaknil iz Kobarida, tu je prevech poznana osebnost in ga imajo neprenehoma pod nadzorom. Ne vem, kako se bo odlochil. Ne bi se chudila, che bi nekega dne dobili sporochilo, da je na Matajurju ali v Trnovskem gozdu. Najnesrechnejshi pa je Tonchi, nekje pri Rimu je ob razpadu Italije v gnechi padel pod vlak in mu je odrezalo roko v ramenu, zdaj je she vedno tam nekje v bolnishnici. Oche pa se ubada s trgovino, toda v teh chasih ni ne blaga ne denarja.«

Medtem je vsa upehana prihitela Cvetka, vedno je hitro hodila, tudi na sprehodu, kot da se ji nenehno kam mudi. Tokrat je imela sicer razlog za naglico, poshta ni smela stati, a tudi gostilna in domacha opravila so terjala svoje. Tako je bilo zhe dolgo in morda ji je to prishlo v kri, ker pochasi hodi lenoba, ki nima kaj bolj pametnega pocheti na tem svetu.

»Vera, kaj je pa tebe prineslo?« se je zachudila. »Da ni kaj hudega, se je kaj zgodilo?« so bile pogoste Cvetkine besede, toliko hudega je zhe dozhivela, da je vedno trepetala pred novimi neprijetnimi presenechenji.

»Bredico bomo dali v sholo,« je odgovorila Vera.

»Kakshno sholo, kje?« se je zachudila Cvetka in pogledala hcherkico, ali zhe ona kaj ve, morda so se med njeno odsotnostjo zhe menili in domenili.

»Jaz bi shla v sholo,« je odgovoril otrok, ki je v sholi prichakoval predvsem drushchino vrstnikov, kot jih je videl ob nekem obisku v Kobaridu, ko ga je "teta Vera" vzela za eno dopoldne s seboj.

Med "Kobarishko republiko" so na njenem osvobojenem ozemlju organizirali slovensko oblast, ki naj bi bila prvich po mnogih stoletjih izraz volje slovenskega prebivalstva. Ljudska oblast, kot so ji rekli, naj bi poskrbela za vrsto stvari, med drugim tudi za odprtje slovenskih shol, ki jih ni bilo ves chas fashizma. Po ponovni nemshki zasedbi se je nemshki poveljnik Kobarida, major Dietrich, drzhal navodil, ki jih dobil od vishjega poveljstva, da je treba s prebivalstvom ravnati tako, da bi ga chim bolj oddaljili od OF in partizanstva. Ko so domobranci prosili, da bi jim dovolil nadaljevati s slovensko osnovno sholo, jih ni zavrnil. She vech, celo obiskati jo je prishel in se na koncu slikal med sholarchki, ki so se v haljicah enakega kroja razporedili pred svojimi uchiteljicami, sam pa se je blagohotno ustopil mednje. In da bi slika she prijazneje uchinkovala, so iz njegovega garnizona poklicali she Tirolca s harmoniko, ki si je pred posnetkom snel kapo in slekel vojashki jopich. In kdo je na tej slovenski sholi poucheval? Prav tisti uchitelji in uchiteljice kot v prejshnji partizanski enorazrednici, kako pa naj bi bilo drugache, che pa drugih ni bilo; tako eni kakor drugi in tretji so to sprejeli z veliko mero tolerantnosti.

Vera se je na Cvetkino vprashanje oglasila: »Sholo bomo imeli tu v Kredu. Ne bo prav vsak dan, toda otroci ne bodo brez prav vsakega zachetnega znanja, ko bo zachela delovati redna shola; to ni tako dalech. Le she kakshen mesec, pa bodo onile,« je z glavo nakazala nekam, da se ni vedelo natanchno, v katero smer in kdo naj bi tam bil, vendar je gib simboliziral "one druge, ne nashe" – »onile, odshvedrali,« je uporabila trd izraz.

»In kdaj se bo shola zachela?« je bila radovedna Breda. »Bo zhe jutri?« je neuchakana dodala.

Zhenske so se nasmehnile.

»Zdaj shele zbiramo otroke, potem bomo shele zacheli. V Suzhidu in na Svinem je zhe steklo,« je odgovorila Vera. »Morda pa bo v tednu ali dveh res kaj.«

Odgovor je Bredo nekoliko razocharal, saj che nekaj ni zhe jutri je lahko zelo dalech. Uchiteljici to ni ushlo, saj je otroshki obrazek odprta knjiga, ki nichesar ne skriva, zato jo je hotela potolazhiti: »Bosh pa poprosila mamico in staro mamo, da te 15. oktobra pripeljejo v kobarishko sholo na proslavo stoletnice Gregorchichevega rojstva.«

To, "stoletnica" in "Gregorchich", otroku ni veliko pomenilo, pritegnila jo je napoved, da se bo na sholi nekaj dogajalo in da bo lahko tudi sama udelezhena pri tem. Tedaj se je Breda spomnila: »Jaz pa zhe imam knjige!« In je stekla v zgornje nadstropje, da jih prinese in pokazhe.

Ta predah je izkoristila Vera, da je zaupno shepetaje sporochila: »Popoldne po sholski proslavi bo na Gradichu za Bulo she ena tajna slovesnost, Gregorchichu na chast. Govoril bo tudi komisar "Gregorchicheve brigade" o narodnoosvobodilnem boju in kako se pripravljamo, da po vojni prevzame slovenski narod oblast v svoje roke. To bo she pred zimo. Nemci ne bodo prezhiveli she ene zime!« je preprichevalno dejala.

***

Toda te nadeje se niso uresnichile, Veliki rajh se je zagrizeno boril za vsako ped zemlje in zaveznishke sile na vzhodu in zahodu so le z velikimi zhrtvami prodirale proti osrchju nacizma, kjer se je globoko pod zemljo utrdil firer. Tudi za Vero so prishli hudi chasi, aretirali so jo in she z nekaterimi zaprli v vojashnico. Na nebu so se vsak dan chez Krn zarisovale bele vlechke za zaveznishkimi letechimi trdnjavami, na stotine jih je letelo iz oporishch v Italiji proti Nemchiji, natovorjene s smrtonosnim tovorom. Visoko v zraku so se lesketali njihovi srebrni trupi, okoli katerih so pobliskavale in se razcvetale marjetice protiletalskih izstrelkov. Letala pa so stresala miriade aluminijastih listichev, s katerimi so ustvarjali protiradarsko zaveso in lazhne cilje za nemshke flake. Nebo je bilo kot pomladanski travnik, na katerem se razpihujejo regratove luchke, se belijo marjetice in med spreletavanjem svetlikajo chebele v soncu. Tu pa tam se je v tej idili razrasel chrn in gorech oblak, ki se je v shirokem loku utrgal proti zemlji, in che se je nakljuchilo, so se od njega lochile svetle pike, ki jih je veter po mili volji gnal chez nebo, med pochasnim padanjem pa so se razkrile kot ljudje, ki so bingljali pod padali in vchasih zhe mrtvi pristali na tleh. Na chigavem ozemlju? Na svojih zemljevidih so imeli oznachena zelena podrochja, ki naj bi jih po vsej verjetnosti nadzorovali partizani. Toda niso imeli vsi te sreche. Tako je bombniku B-27, zhe ob vrachanju z bombardiranja na Bavarskem, zadelo prekate z gorivom in posadki ni preostalo drugega kakor izskochiti. Zrakoplov se je razletel v Krnchici nad Drezhnishkimi Ravnami, shest padalcev je pristalo v globokem snegu na pobochju Matajurja. Dva so kurirji takoj nashli in jih spravili v stan na Svinski planini, trije pa so se ponochi zatekli v senik in so naslednjega jutra presrechni naleteli na partizane. Vse skupaj so kasneje spravili v Belo Krajino, od koder so zhe redno vzletavala letala v zaveznishka oporishcha v juzhni Italiji. Shtirje nesrechniki, med njimi tudi poveljnik leteche trdnjave Jerry Armstrong, pa so padli v roke Nemcev in domobrancev; konchali so v nemshkem ujetnishkem taborishchu.

Toda zaveznishka letala niso trosila le bomb, ampak tudi hudo nevaren "propagandni strup". Major Dietrich je imel pod sabo chez shtiristo mozh (priblizhno toliko je bilo tudi partizanov na kobarishkem vojnem obmochju) 1. esesovskega bataljona policijskega polka "Bozen", kar je kazalo na izreden pomen, ki ga je tej prometnici namenjala nemshka vrhovna komanda, saj je tukaj vodila pot v srce Rajha, in so jo hoteli na vse kriplje zavarovati, da bi ostala odprta. Od Devina, mimo Gorice, vzdolzh Soche do Kobarida in Bovca so utrjevali obrambno chrto, v katero so bile vkljuchene tudi kaverne in rovi she iz prve svetovne vojne. Nemci so zanje dobili na Dunaju she izvirne nachrte avstro-ogrskih poveljstev in z razlichnih koncev so celo pripeljali nekaj starejshih mozh, ki so jih gradili pred skoraj tridesetimi leti. Teh utrjevalnih del ni ovirala niti huda zima; iz Chedada, Vidma in Gorice so vozili delavce, mobilizirane v TODT – delovne enote mobiliziranih civilistov, ki so morali graditi obrambne naprave, da so pohiteli z deli. To je bilo she zlasti pereche, ker so zaveznishka letala unichila vrsto zheleznishkih mostov in cesto po Kanalski dolini med Vidmom in Trbizhem, ker je tam dolina shirsha in so tovrstni napadi uchinkovitejshi, medtem ko je zheleznica tod speljana po komaj prehodni Bashki grapi, cesta pa po prav tako ozki dolini Nadizhe in zgornje Soche.

Tudi nasprotna stran se je zavedala strateshke pomembnosti Kobarida, partizani so napadali posadko in oporishcha vzdolzh te prometnice, ki so jo zavezniki napadali z letali in potresali z letaki, katerih vsebina naj bi sejala dvom in malodushje med pripadnike nemshkih sil. Tudi sredi februarja so se izpod neba privrtinchili raznobarvni letaki, ki so seznanjali okupatorje s sklepi konference na Jalti, kjer so zavezniki napovedali neizprosen boj do konchne in brezpogojne kapitulacije Nemchije ter strogo kaznovanje vojnih zlochincev. Pripadnike nemshke vojske so pozivali, da je skrajni chas, da uvidijo nesmiselnost nadaljnjega bojevanja, naj se predajo zaveznishkim silam in si tako zagotove milejshe obravnavanje. Veter pa je te letake odnesel na pobochja okolishkih hribov in jih je le malo, che sploh kateri, prishel v roke tistim, ki so jim bili namenjeni. Zato so se aktivisti OF podali naokoli ter jih zbrali precejshnje shtevilo, potem pa so jih na skrivaj delili med nemshko posadko; toda to ni ushlo poveljstvu posadke, ki je zasachilo nekaj svojih vojakov ob branju letakov, ti so prestrasheni hitro schvekali, od koga so jih dobili. Te so kar takoj pozaprli, med njimi je bila tudi Vera, ki jo je marsikateri vojak rad pogledal in ogovoril, sama pa je to izrabila, da je kaj od njih zvedela ali jim sprenevedavo sejala dvom o njihovem pochetju zhe s tem, da je takole mimogrede rekla, kako bi bilo chudovito za mlade ljudi, che ne bi bilo vojne... Razdelila je mednje tudi precej letakov in zvecher so zhe zahrumeli vojashki shkornji po Jeronovi hishi, kjer so jo zgrabili ter jo vklenjeno in z naperjenimi pushkami gnali chez trg. Kaj bo pa zdaj, je vrelo v njej?

Kakshen konec vojne neki! Nemci so se gnali, kot da mislijo tukaj ostati vechno. Takrat se je zachelo zgrinjati na Kobarishko in v Benechijo na tisoche pripadnikov Wehrmachta, ki naj bi prechesali vsako ped zemlje; dva dni so vse naokoli hajkali partizane, ki so se v manjshih skupinah dokaj uspeshno izmikali, vchasih so se tudi razprshili, da so Nemci udarili v prazno. Konchno so odnehali in se zacheli vrachati v svoje postojanke. Vendar pa se je pri tem lahko tudi hudo zaplete. Pod Stanovishchi je na cesti med Breginjem in Kobaridom pochila mina in v predhodnici ubila shvabskega chastnika, dvojico vojakov pa ranila; to jih je tako razjarilo, da so zhe drugich pozhgali vas, prvich novembra triinshtiridesetega, kjer so medtem domachini za silo spravili hishe pod streho. Toda vojaki se niso zadovoljili le s tem. Zgrabili so dvanajsterico fantov in mozh, jih zvezane spehali do mostu v Borjani ter zacheli z morilsko nasladno orgijo. Talce so posamich postavljali pred pushke, streljali so z dum-dumkami, s kroglami prirezanimi na konicah, iz katerih od zadetku brizgne svincheno polnilo, ki se razprshi in dobesedno raztrga chloveka, in ne le prebije, kot se obichajno zgodi pri strelu z navadno kroglo, che se seveda ne odbija od kosti ali gostejshih tkiv, da jo preobracha, in tudi povzrochi v telesu pravo razdejanje. Dumdumka je namenjena prav iznakazhenju in zanesljivemu usmrchevanju chloveka. Tako jo bilo vsako truplo nesrechnika, ki ga je moral njemu sledechi obsojenec vrechi chez ograjo mostu, potem pa ga je doletela enaka usoda. Ta obred je trajal skoraj eno uro, krvniki so zanalashch zavlachevali, da bi bil psiholoshki uchinek na okolishko prebivalstvo chim grozljivejshi.

Vero je dal major Dietrich poklicati k sebi v pisarno. Trepetala je po vsem telesu. Je prishla njena poslednja ura? Nekaj so jih v prejshnjih dneh zhe ustrelili za pokopalishkim zidom nad soshkim bregom. Druge so zvozili v zapore na gorishkem gradu.

»Tako mladi ste se spustili v smrtno nevarno ravnanje,« je zelo strogo zachel. »Vash oche zna zelo dobro nemshko, tudi jaz zhe razumem nekaj besed v vashem jeziku; predvsem mi ne uidejo psovke in grdi pogledi. Vojna ni igrachkanje, v njej se spopadejo mogochne unichevalne energije, ampak ni brezosebna,« je she posebej poudaril, »trpijo in umirajo posamezniki, vsak na svoj nachin, in niti dve smrti si nista enaki.«

Vera je le na pol poslushala, zvenelo ji je kot smrtna obsodba, in vse ostale podrobnosti niso bile vech pomembne. Chemu toliko govorichi? Jo hoche do konca izmuchiti, preden jo postavi pred strelski vod?

»Mnogo jih je v tej vojni zhe umrlo in veliko jih she bo. Tudi tistim, ki bodo prezhiveli, ni zagotovljena varnost, vsaka vojna pobira zhrtve she zelo dolgo po svojem koncu. Te dni je med gradnjo utrdb pri Logu pod Mangrtom ubila nashega inzhenirja granata iz prve svetovne vojne, ki je desetletja lezhala pozabljena v zemlji. Ni umrl od orozhja iz te vojne, cheprav je umrl v tej vojni. To je ironija usode; prezhivel je pokole mnogih ofenziv med prvo veliko vojno, ki je chakala vse do teh dni, da ga je pokonchala. Tudi che vas sedaj izpustim, nihche ne ve, kako bo z vami... In prav enako velja zame.«

Kaj pomeni: Tudi che vas sedaj spustim, je preshinilo Vero. Ali misli, da jo bo res ali se le igra z njo, nemochno v njegovih krempljih, in se naslaja ob njenem trpljenju? Morda pa ga je le preblisnilo usmiljenje, se je v njej zganilo globoko v dvomechi dushi.

»Pojdite!« Je res to slishala ali se je zhe lotevajo prisluhi?!

»Pojdite in se ne ganite iz hishe, ker vas bodo lahko spet zajeli ob prvi prilozhnosti!« je bil bolj dolochen. Zachela se je ritensko umikati. Sprva le za korak, kot bi se hotela preprichati, ali je mislil resno ali se norchuje iz nje, da bi zblaznela. Molche she en korak. In ga je gledala. Se kaj spreminja izraz na njegovem obrazu? Se premikajo njegove roke v kakshno znamenje: Stoj! Nazaj! Nich takega. Naenkrat se je zaobrnila in z izpranimi mozhgani, s suhimi usti, z otrdelim grlom in z nogami, ki jih je obvladovala podzavest, odhitela, skoraj stekla skozi vrata.

Jo chakajo onkraj vrat?

Jo bodo na dvorishchu vojashnice spet zgrabili?

Jo z nasladnim nasmeshkom zavrnejo od vojashnichne zapornice?

Ali ji pripravljajo zasedo pred domacho hisho?

Shele ko je res prav planila med svoje, ji je prodrlo v zavest, da je doma. Prestrashena se je she ozirala okoli, ali ni kje prikrit kak vojak. Ne bo spet zaropotalo po vratih?

***

Na bozhichno jutro si je Breda pomencala ochi in prisluhnila nenavadnim shumom in glasovom, ki so polnili hisho, ter si prvi hip tega ni znala razlozhiti. Hladno je bilo in v postelji bi se pochutila prijetno, kot se je sicer, ko je she malo polezhala in v podaljshani dremavici sanjarila, toda tokrat si je zhelela chimprej k mamici, v spalnici se ni pochutila varno, neprijetna osama jo je begala. Saj res! Danes je bozhich, se je spomnila. In ta je za njene otroshke predstave pomenil izjemen dogodek: krasitev jelke, postavljanje jaslic, goreche svechice in svechano vzdushje, katerega del je bila tudi nenavadna napetost ob pripravljanju sladkarij in skupnega kosila. Napeto je prisluhnila, ali je kje slishati mamo. Vendar med vsemi glasovi ni bilo nobenega znanega. Smuknila je izpod odej, se oblekla, kolikor se je le dalo hitro, a jo je le oplazil hlad. Spotoma je pogledala skozi okno proti Stolu, ki je zhe imel belo kapo, cheprav je sneg komaj zaznavno naletaval, le redke snezhinke so poplesavale nad polji in travniki. Sneg je prichakovala z otroshko radostjo, sankala se bo po bregu za hisho; to ji je odvrnilo misli od muchne skrivnostnosti, ki je napolnjevala njihov dom. Ko je pochasi odshkrnila spalnichna vrata, se je prestrashena umaknila nazaj; kdo so vsi ti mozhje, ki lezhe nagneteni na hodniku, jo je preshinilo. Sedaj si je toliko bolj zhelela mamichine in babichine blizhine, sama ne more ostati tu zgoraj, koliko chasa ji bodo ti napoti? Njen strah je narashchal; kaj je z mamico, zakaj je ni pri njej? V trenutku se je odlochila, navdal jo je nenavaden obchutek, ki ga dotlej ni poznala, pogum, in zachela je stopati chez na tleh v vseh legah zvita, skrchena telesa, nekatera ovita z odejami, med katerimi so lezhali nahrbtniki, pushke, strojnice, zabojchki s strelivom in she marsikaj, chemur ni vedela namen. V letih nenehnih spopadov in pohodov so bili vojaki vseh vrst nenehno v vasi in tudi v hishi, che drugache ne, so se ustavljali v gostilni, tako da je tudi otrokom postalo orozhje nekaj vsakdanjega. Ko se je prebijala skozi gmoto spechih teles, se je katero obrnilo in izza zavihkov plashcha in odejnih gub se je za hip posvetilo kakshno oko ter s presenechenjem opazovalo dekletce, ki je lovilo ravnotezhje med iskanjem primernih nezasedenih prostorchkov, kamor je stopalo. Konchno se je prismukala v pritlichje, kjer je bilo prav tako vse natrpano, ter odprla vrata v kuhinjo, kjer sta bili obe zhenski, stekla je do njiju in se oklenila matere, kateri se je ochitajoche (zakaj si me pustila zgoraj samo?) zateklala v pomirjevalno narochje.

Tega ni takoj opazila, iz varnega maminega narochja pa se je le razgledala za dogajanjem; v kotu sta na vogalni mizici dva nemshka vojaka postavljala bozhichno smrechico; morda she nista imela dvajset let. Pravkar sta na she mokre vejice, s katerih se je topilo nekaj kosmichev snega, obeshala pisane steklene balonchke, sadraste angelchke in zvezdo repatico. Od kod sta to dobila v tej vojni vihri, si je tezhko predstavljati, toda prav v takih izjemnih okolishchinah je mogoche tudi nemogoche. Te stvari sta prinesla s seboj (kdo ve, iz katere zapushchene trgovine, porushene hishe, oropanega stanovanja to izvira, je pomislila Cvetka, mogoche pa sta tudi vse poshteno plachala s svojo skromno vojashko zhepnino, saj sta tudi onadva chloveka, ki si zhelita miru in topline doma, se je popravila), na robu gozda za hisho sta posekala dreveshchek, ga otresla, kolikor se je dalo, cheprav se je nekaj ivja chvrsteje oprijelo, in se v hishi oprijela dela. Zhenske so ju z naklonjenostjo, celo ganjenostjo opazovale, medtem je na shtedilniku zavrel lipovec in brez sladkorja, a z malo sadjevca, jima ga je ponudila mati. Na vratih se je pokazala glava in za njo she ena, zunaj je nastal nemir in iz njega se je izvila "Sveta noch, blazhena noch". Vzniknilo je vzdushje v popolnem neskladju z okolishchinami, vojashko petje o miru s smrtonosnim orozhjem v rokah, ki bo zhe naslednji hip lahko bruhalo ogenj in ubijalo, vendar je prihajalo iz dush mozh, ki jih je vojna vihra odtrgala od dragih, za katere v tem trenutku nihche od njih ni vedel, kako je z njimi, saj je vojna divjala po vsej celini, ogromni pozhari so po letalskih napadih goltali mesta, hishe so se podirale kot peshcheni gradovi, chloveshka zhivljenja so mnozhichno ugashala pod topovskimi salvami... Mir! Je dalech ali blizu? Vprashanje brez odgovora, kljub tihim zheljam in hrepenenju, ko naokoli streli parajo bozhichno tishino.

Zunaj so se zaslishali rezki ukazi in po vsej hishi, od podstreshja do hleva, je zaropotalo in zatopotalo. Vojaki so zashtorkljali, zazhvenketala je kovina orozhja, sopenje se je meshalo s posameznimi klici, ki so vzpodbujali k naglici. V nekaj minutah so bili vsi razvshcheni na cesti. Jaslicharja sta komaj utegnila popiti svoj chaj in se zahvaliti z bozhichnim voshchilom, skupaj z ostalimi sta hip zatem zhe odkorakala.

Na bozhichnem dreveshchku so she nihali svetlikajochi se okraski in se zibali angeli miru, ko se je pognal vojashki stroj...

***

Veliko tistih, ki so jih Nemci ali njihovi pomagachi ujeli ali aretirali med racijami po vaseh in mestih na Gorishkem in Tolminskem, so odpeljali v Gorico in jih na gradu pokonchali. She celo prve dni maja tisoch devetsto petinshtiridesetega so skupino na smrt obsojenih zgodaj zjutraj nagnali na pokrit tovornjak, ki je chakal na grajskem dvorishchu. Skozi puste mestne ulice je odgrmela kolona petih vozil proti Solkanu, od tam so jo ubrali strmo navzgor proti Prevalu in naprej skozi Trnovo na Lokve, zhe v Trnovskem gozdu. Tam so jih postavili na rob jase in postrelili, pustili nepokopane ter se vrnili v Gorico.

To je bila predrznost, ki je mnoge prebivalce in tudi partizane prestrashila. Che si she vedno upajo na planoto, ki je veljala za partizansko osvobojeno ozemlje, pomeni, da se pochutijo mochne, predvsem pa pogumne.

Zime shtiriinshtiridesetega ni hotelo biti konec. Pomlad je le pochasi tajala sneg po hribih; trnovsko-banjshka planota je bila she vsa bela in kazalo je, da te vojne ne bo nikoli konec. Toda neko pomembno dejstvo je potrjevalo, da se nemshki odpor ne bo vlekel v nedogled. Ampak che so zdrzhali vso zimo, ali jim ne bo to omogochilo she vztrajnejshega upiranja?! Na Primorskem je nemshko poveljstvo osredotochilo ne le svoje enote, ampak tudi kvizlinge z vsega Balkana. V zimski ofenzivi "Winterende", ki je bila nadaljevanje jesenske, se je bojna silovitost z vsakim dnem stopnjevala. Dinarska divizija bosanskih chetnikov, nedićevci iz Srbije, Kavkazijci iz korpusa "Nordkaukasus", 2. kozashki polk, SS brigade krashkih lovcev, Blankova skupina za unichevanje tolp, v kateri je bil tudi Srbski prostovoljski korpus, republikanski fashisti 10. MAS, domobranci in kdo ve kateri vse, niso obvladovali le Vipavske doline, Posochja in mest, marvech so nenehno prodirali v gozdove in v gorate predele ter tam po vaseh pushchali svoje enote, ki so se utrjevale. Partizanski IX. korpus je bil na Trnovski planoti obkoljen in obroch okoli njega se je chedalje bolj ozhil. Ujetnike so nemshke in kvizlinshke sile najvechkrat kar postrelile, che pa ne, so jih uporabili za odstranjevanje min. Sadizem je udaril na plano v polni meri; izgubljali so vojno in za seboj so pushchali razdejanje. Pozhigali so hishe in streljali talce; sekali so glave in jim vtikali cigarete v usta, obeshali so in metali ljudi v gorecha poslopja... Oskrba je bila skromna; iz doline ni bilo mogoche dobiti prav veliko, po stezah in kolovozih so kaj pritovorili le obchasno. Zaveznishka letala so nekajkrat s padali odvrgla pomoch, toda to je bilo malo v primerjavi s potrebami. Tedaj je bila najtezhja preizkushnja Primorske v tej vojni. Partizanske enote so se iz obrocha izmikale, kakor je kje naneslo, saj je bilo v njihovem sestavu veliko pravkar mobiliziranih, ki niso bili niti oborozheni. Mochno je odmevala tragedija na Poreznu, kjer so se po vechdnevni hoji v mrazu in snegu utrujeni borci umaknili v podzemne rove iz prve svetovne vojne. Postavili so sicer strazhe, ki jih je prav tako premagoval spanec, in v megli sovrazhnim enotam ni bilo tezhko zasesti vhode, skozi katere ni bilo mogoche uiti. Partizane so z granatami izbezali na plano, kjer so jih dvaintrideset takoj pokosili strojnichni rafali, she vech kot toliko ranjencev in stotnijo drugih ujetnikov pa so postrelili kasneje.

She grozljiveje od mrtvih je na moralo uchinkovalo razjedajoche vprashanje, kdo je kriv, da se je to zgodilo. Ko so zhe vsi prichakovali konec vojne, da se bodo zhivi vrnili domov, so se dogajali pravcati pokoli. Med ljudmi sta se razshirila zhalost in jeza. Mozhje niso padali v boju, marvech med pochitkom, pobili so jih tako rekoch v spanju. Zavarovanje je bilo slabo in ochitno ni bilo prave discipline. Ne oziraje se na neugodne vremenske okolishchine, bi poveljniki morali predvidevati, da vreme sovrazhnika ne bo zadrzhalo in jih bo poskushal presenetiti.

V Robichu so bili potrti. Prichakovali so vrnitev moshkih, tezhkega dela je bilo veliko, in zhenske so se muchile, da bi postorile vsaj najnujnejshe. Mozhje in fantje pa mnozhichno padajo prav v chasu, ko bi se moralo zhe vse konchati.

Tudi pri Olivovih niso imeli kaj prida vesti o svojih moshkih. Branko je iz taborishcha komajda kdaj pisal, saj so jim to dovolili le tu pa tam; zdaj zhe dva meseca ni bilo glasu od njega. Govoric o strahotah, ki so jim podvrzheni taborishchniki, je bilo veliko, chedalje vech, saj je ruska vojska zhe prishla do prvih lagerjev na Poljskem in zaveznishke radijske postaje so o tem obshirno porochale, le da je bilo radijskih aparatov komaj za vzorec, saj so jih vojashke zasedbene oblasti zhe zdavnaj zaplenile. Che je komu uspelo skriti ali izdelati radio ter naskrivaj poslushati Radio London ali Radio Moskva, o tem ni trobil naokoli, saj bi ga drago stalo, che bi prishlo na uho policiji. Zato so se vesti shirile od ust do ust le med najzaupnejshimi, to pa ni bilo vselej v prid verodostojnosti. Skromno informacijsko nadomestilo so bili bilteni, listichi in letaki, ki so jih tiskali v razlichnih ilegalnih partizanskih tiskarnah po gozdovih. Te tiskane vesti so prishle v roke tudi nasprotni strani, ki je na vse kriplje iskala skrivne tiskarje in razpechevalce.

Tudi iz rednega, javnega tiska se je kljub cenzuri dalo izlushchiti bistvena dogajanja, in kljub temu, da so podrobnosti prikrojevali propagandnim potrebam, je bila najpomembnejsha ugotovitev vechine prebivalstva, da so Rusi chedalje blizhje Berlinu in da so Anglo-Americhani pri Agrigentu prebili "Gotsko obrambno chrto" chez Apeninski polotok. V Bologni, Milanu in drugih velikih mestih so se italijanski partizani zhe spopadali z Nemci in chrnosrajchniki, ki so se umikali proti severu, kjer se je zgoshchevalo chedalje vech njihovih enot, katerih pisanost se je stopnjevala iz dneva v dan, saj so se sem chez Primorsko zgrinjale nemshke in najrazlichnejshe kvizlinshke enote z vzhoda in z Balkana. Tod so se potem utrjevali in predvsem skushali za vsako ceno ochistiti ozemlje partizanov.

Prvi teden v aprilu, potem ko so neusmiljeno prechesali Trnovski gozd, so se spravili she na Posochje in v Benechijo v treh smereh. Skupina nad tisoch Nemcev in domobrancev, tem se je chez dan pridruzhilo she dvesto mozh, se je zbrala v Kobaridu, jo ubrala chez Livek proti Livshkim Ravnam, kjer sta se utrdila Beneshki in 1. bataljon operativnega shtaba za zahodno Primorsko, ki sta se tokrat dobro pripravila, da bi napadalce ujela v past. Partizane so izuchile bridke izkushnje iz preteklih bojev. Prodirajocho kolono so spustili v globino, potem pa so po njej udarili z bokov in jurishali s chela, da so se presenecheni in prestrasheni napadalci nanagloma umaknili in pustili na obronkih shtirideset mrtvih; skoraj dva ducata pa so jih ujeli. Drugi dve nemshki skupini, ki sta imeli nalogo zapreti podrochje s chedadske strani, sta se potem vrnili na izhodishche, ne da bi posegli v boje. Zavladalo je nekajdnevno zatishje.

Konchno je bilo videti, da je napochil chas, ko bo le mogoche iz teh krajev pregnati vso nakopicheno sovrazhno soldatesko. Partizanske enote so se spustile v doline Soche, Idrijce, Bache in Nadizhe. V Kobaridu je Komanda mesta s cheto Beneshkega bataljona zajela posadko sedemdesetih Nemcev; a to ni bil edini namen te operacije. Tachas so druge enote Beneshkega bataljona zasledovale kolono, ki se je umikala iz Bashke grape proti Furlaniji in s seboj pobirala ostanke posadk, ki so vzdolzh zheleznishke proge, ob cestah, mostovih in na krizhishchih varovale promet; tudi tolminska posadka je bila vmes. Zbranih je bilo okoli sheststo mozh, pretezhno "republikinov" iz bataljona "Bruno Mussolini", ta je nosil ime po Ducejevem sinu, ki je tragichno preminil zhe leta 1941. Tako so se znashli v ozki soshki strugi pod Idrskim med Tolminom in Kobaridom, kjer se cesta vije tik ob strmem rechnem bregu in she strmejshim pobochjem Kolovrata, ukleshcheni med zasledovalce in zaporo v zhe zavzetem Kobaridu. Ko se je nanje vsul ogenj z obeh strani, so se stisnili v breg ob poti in polegli pod rob proti Sochi; vsa oprema pa je ostala na cesti. Navzgor proti vrhu Kolovrata bi se bilo brezupno prebijati, kljub porashchenosti zemljishcha bi postali lahek plen, in na vrhu, kam bi se od tam lahko podali? Saj so prav tiste vrhove zhe dolgo drzhali v svojih rokah partizani, kljub temu, da so jih tolikokrat poskushali unichiti, so se jim vselej izmuznili, ne brez zhrtev, toda te so vselej nadomestili s svezhimi silami iz shirshe okolice, ki so postopoma postajale chedalje bolj izurjene in prekaljene. Che bi poskushali preboj chez vodo, je reka tod shiroka in derocha zlasti v tem letnem chasu, ko se topijo snezhishcha na pogorjih Triglava, Kanina in Krna, katerih vrshaci so se she bleshchali v zimski belini. Med bredenjem bi jih zlahka vse pokosili; in na drugi strani, kam?! Gor v strmine Krna? Popoln nesmisel! V jeklenem obrochu orozhja in narave jim ni preostalo nich drugega, kakor da so se vdali z vsem pratezhem vred, ob velikem navdushenju borcev, ki so od vzhichenosti metali kape in streljali v zrak; zdaj so si to lahko privoshchili, streliva so imeli na pretek in tudi potrebovali ga ne bodo vech, so si mislili, z Nemci in njihovimi pomagachi je konec...

V Kobaridu so zhenske vdrle v vojashnico in tlachile v koshare, vreche in cekarje ter nalagale na vozichke hrano, odeje, rjuhe in vse, kar je bilo kaj vredno. Nihche jih ni oviral ali jim to preprecheval. Zato je nerazumljivo, chemu so tako hitele in brez vsakrshne pozornosti grabile tudi krhke kozarce, krozhnike, svetilke, da jim je padalo iz rok ali se strlo zhe takrat ali med prenashanjem. Je bila vmes zgolj bojazen, da jih bo kdo zasachil ali jim to prepovedal? Ali tako obnashanje korenini v zavesti, da gre za grabezh, tuje blago – naenkrat nikogarshnje, saj so ga ubezhniki zapustili, se mu odrekli; shlo naj bi torej za predmete, ki nimajo vech lastnika in postanejo last tistega, ki jih poseduje, ki mu uspe dosechi jih. Nekateri partizani, ki so bili poleg, so se hiteli preoblachiti, po dolgem chasu so lahko odvrgli ponoshene uniforme vseh krojev in barv, ki so jih kdo ve kje in kdaj zaplenili sovrazhniku v poprejshnjih bojih ali so jim jih s padali odvrgla zaveznishka letala. Neredko so slekli in sezuli mrtve nasprotnike, saj ti ochitno tistega niso vech potrebovali. Sedaj pa se je ponudila prilozhnost, da so se kot osvoboditelji pojavili pred domachini v chistih in zlikanih oblekah, kar je posebej ugajalo dekletom, ki so jim podajale shopke pomladnega cvetja.

Vojne je konec!

Ali res?!

Pretila je zhe nova nevarnost.

V Gorici je bila zhe pred vojno in zlasti vso vojno mochna posadka, sprva so bili Italijani, njim so sledili Nemci, z njimi so ostali fashisti Mussolinijeve salojske Socialne republike. Kljub zlomu "Gorishke fronte" septembra 1943, ko so se partizani umaknili v trnovske gozdove in hribovje za njimi, je bila mestna okolica ves chas nekakshno "ozemlje brez gospodarja", kjer so Nemci patruljirali in postavljali svoje utrjene nadzorne tochke, toda to je bilo "Banditengebiete", na kar so opozarjali z napisi na velikih obcestnih tablah, da je bilo vsakomur zhe na prvi pogled jasno , da vstopa na ozemlje, na katerem mu Nemci ne morejo zagotoviti "varnosti". Tudi v samem mestu niso bili na varnem; tako so diverzanti pognali v zrak oficirsko menzo v mestnem sredishchu, ugrabljenih je bilo nekaj chastnikov in podobno. Kljub povrachilnim ukrepom se je ta dejasnost v zadnjih mesecih stopnjevala. Konchno je prishel dan, ko je bilo treba oditi.

Tudi iz Gorice se je pospesheno umikala tam osredotochena vojska; Nemci so prepustili obrambo mesta domobrancem in chetnikom; "Kozakom" in "Kavkazijcem" so odredili polozhaje na obronkih Brishkega grichevja na desnem soshkem bregu, sami pa so odshli. Eni chez Socho proti Vidmu, od tam pa po Kanalski dolini proti Trbizhu, od teh se je pri Chedadu del odcepil in zavil ob Nadizhi proti Kobaridu, drugi so se prebijali po Soshki dolini navzgor. Cilj vseh pa je bila Koroshka! Slednjih je bilo nekaj tisoch iz 1. in 3. bataljona esesovskega policijskega polka. Tako bi se v komaj osvobojeni Kobarid zlilo na tisoche obupancev, ki so se zavedali neslavnega konca in negotove usode ter so bili pripravljeni na vse, zato je bil njihov slepi bes toliko zlohotnejshi. Drzhali so se v tisochglavih krdelih, da bi tako lazhje prebili cestne zapore, ki so jih prichakovali na pohodu.

Na Koroshko! Tja so stremeli, da bi se predali Anglo-Americhanom, od katerih so prichakovali vech usmiljenja kot od partizanov, katerih so se neprimerno bolj bali, saj so jih vso vojno neusmiljeno preganjali in pokonchevali, jim pobijali svojce ter jim pozhigali domachije.

Prebivalce Posochja sta zajela strah in tesnoba. Ljudje so se umikali dalech od cest, v planinske staje in v odrochne vasice. S seboj so vlekli le najnujnejshe, kar se je dalo nositi v tiste rebri. Kdor je ostal, se je tishchal v hishah, za zaklenjenimi vrati in zaprtimi polkni. Prichakovati je bilo najhujshe, saj bi se lahko tod razvnela ena najhujshih poslednjih bitk, kajti zverina je najbolj nevarna v svojih zadnjih zdihljajih.

Partizani niso imeli dovolj sil, da bi zadrzhali povodenj umikajoche se armade. Tudi Kobarid so izpraznili in se dokaj varno razporedili nad potmi, ki so speljane v dnu ozkih rechnih dolin, kjer je komajda prostora za reke, ceste pa si morajo utirati pot chez mostove, v usekih in po shkarpah; vso noch so grmele eksplozije min, s katerimi so jih partizani rushili, da bi chim bolj ovirali nemshko umikanje, obenem pa so jih obstreljevali z vishin, da je bilo spodaj veliko zhrtev. Toda Nemci in njihovi zavezniki se niso hoteli predati, odlochili so se za vsako ceno priti na tista obmochja, ki so jih zasedali Anglo-Americhani. Spotoma so zapushchali in unichevali svoja vozila in drugo tezhko oborozhitev, katere niso mogli spraviti po obvozih in chez zasilne brvi, ki so jih postavili na razstreljenih mestih.

Pri Robichu se je ustavila vechja zashchitna skupina nemshkih vojakov. Na Deru, skoz skalno gmoto pred vasjo, je kaverna she iz prve svetovne vojne, en vhod gleda proti severu in nudi lep razgled na vas Kred in pobochje Stola, druga odprtina pa je obrnjena navzdol proti dolini Nadizhe, po kateri prihaja cesta iz Chedada; tu so se Nemci z obeh strani utrdili in postavili strojnice. K pretezhno osamelim hisham so prishli, da so se preprichali, ali ne skrivajo kakshne nevarnosti, in da so si nabrali za hrano, kar jim je prishlo pod roko. Pri Olivovih je prav tako zagrmelo po vhodnih vratih in stara mati je po kratkem oklevanju negotovo pristopila, da jih odpahne, saj bi jih sicer vrgli s techajev, tako neuchakani in nasilni so bili. Vpadli so v vezho z naperjenim orozhjem. Presenechene jih je umiril nagovor v lepi nemshchini, ki jim ga je namenila stara gospa, ki jo je zhivljenje zhe velikokrat preizkusilo in je vedela, da se nasilnezhem ne kazhe upirati; ponudila jim je sama, kar je pach mogla. Morda so bili zato prizanesljivejshi in so odnesli le toliko, kolikor jim je sama prinesla iz shrambe. Nalila jim je po shilce zhganja in she steklenico s preostankom jim je dala s seboj. To jih je udobrovoljilo, da so se celo zahvalili ob odhodu. Eden od njih, zhe mozhak v letih, z obvezano glavo, ochitno ga je strel le oprasnil, je malce zaostal:

»Zdaj sem drugich v tej hishi. Dobro se spomnim, saj se ni skoraj nich spremenilo. Med prvo vojno smo tod mimo gnali Italijane proti jugu. Zdaj nas zhenejo proti severu; in spet so nas Italijani prevarali. Kdo ve, ali se bomo izvlekli?« ji je rekel.

»Takrat me ni bilo tu,« mu je odgovorila, »sicer pa je morala biti, tako kot danes, tudi v tistih nesrechnih dneh mnozhica vojashtva.«

»She veliko vech nas je bilo! Eh, takrat smo bili srechni, po mnogih ofenzivah smo se konchno blizhali zmagi in koncu vojne. Na dosegu roke smo jo imeli. Brez ovir smo prishli do Piave; she danes mi ni jasno, zakaj nismo shli naprej. Potem pa se nam je zalomilo. Predvsem Madzhari so veliko prispevali k porazu, od znotraj so razbili enotnost Avstro-Ogrske. Izdajstva so vedno najusodnejsha. Vse je shlo po zlu. Neskonchno trpljenje in velike zhrtve so bile zaman. In smo se razkropili na sever. Tako kot tokrat. A ne zaradi italijanske hrabrosti; spletkarili so takrat in tokrat. Spet so se zlizali z zmagujochimi in nam sedaj skachejo v hrbet.« Tako je govoril zagrenjeno.

»Chez to zemljo je shlo zhe veliko vojska. Niste prvi, ki so shli zmagovito v eno smer in porazheni v nasprotno. Tako se je godilo zhe Rimljanom, pa Benechanom, Habsburzhanom, Napoleonu..,« pomolchala je, zavedla se je, da to, kar mu pripoveduje, nima nobenega smisla. Kaj pa bosta lahko onadva she spremenila, oba stara, izchrpana in z nacheto vero v vrednote ter nezaupljiva v chloveshko razsodnost?

»Od kod pa ste?« ga je she povprashala, cheprav je bil ta podatek brez vsake stvarne vrednosti. Kaj ji bo to?

»Iz Schleswig-Holsteina sem; tik danske meje. Ali veste, da poznam gospo z Gorishkega, ki se je tja primozhila? Tako znachilen in nenavaden priimek je imela: Shpacapan, che se ne motim. Med prvo vojno sta se vzela z majorjem Hübnerjem, ki se je tod bojeval,« ji je odgovoril in se mu ni nikamor mudilo, cheprav so bili njegovi zhe na koncu vasi.

»Koliko nenavadnih usod naplete vojna. Moj pokojni brat Ludvik je bil takrat hudo ranjen, nogo so mu odrezali in pljucha mu je razjedel plin, pa sta se v Pragi vzela z bolnicharko-prostovoljko. Nesrechnezh je kmalu po vojni umrl. Zhena pa je ostala v nashih krajih in se she enkrat porochila,« ni hotela biti brezosebna, kar ga je vzpodbudilo, da se ji je she bolj zaupal.

»Tudi jaz nisem imel Nemke, nizozemska Zhidinja je bila, in medtem ko sem bil na francoski fronti, jo je gestapo odpeljal v taborishche. Tam je umrla.« Vojaku so stopile solze v ochi.

»Tudi moj sin je v taborishchu,« se mu je potozhila, a obenem jo je zmrazilo ob njegovi pripovedi, kakshna usoda je doletela zheno. »Bojim se zanj. Zhe vech mesecev ni pisal,« je dodala.

Oni jo je pogledal naravnost v ochi: »Ne vem, kako bo z mano. Do Nemchije je she dalech in sovrashtvo, ki smo ga zasejali med ljudmi po svetu, nam jo she bolj odmika; do Nemchije ni le petsto ali tisoch kilometrov, Nemchije ni vech, v prahu in krvi je. Govorili so nam, da smo v sluzhbi naroda, da se borimo za zhivljenjski prostor, za zemljo in nasho kri. Po tej vojni nam bo ostalo le malo prostora, che nam ga bodo sploh kaj pustili. In mashchevanje za prelito tujo kri bo hudo. Nemchiji se slabo pishe.« Tako je govoril, kot da od nje prichakuje pomoch, in ni vedela, na kakshen nachin bi ona lahko izpolnila njegovo prichakovanje. Morda misli dezertirati? Toda to je zelo tvegano, neposredno pred pushke ga bodo postavili, che ga dobe, in njo z njim, che mu bo pomagala.

»Mislite, da je she kakshna druga mozhnost, da pridete zhiv od tod?« je previdno vprashala, saj she ni bila preprichana, ali govori tisto, kar sama misli, da ji hoche dopovedati. Da bi jo skushal? Ne, tega vendarle ne, da bi mu kaj takega hodilo na misel, kaj pa bi v teh okolishchinah in v takem chasu imel od tega, je podvomila.

Kljub njenemu tako nedolochno oblikovanemu vprashanju se mu je morda zdelo, da lahko od nje prichakuje kakshen namig, kaj naj stori, toda kar naravnost pa le ni hotel z besedo na dan. »Nevarnost prezhi od vsepovsod; tega sem se zhe navadil, postala je vsakdanja hrana, zhe pred zajtrkom pride prvi odmerek z jutranjo zapovedjo poveljnika, od kod preti sovrazhnik, kaj bomo napadli... Tako je tudi pri nasprotnikih, eni druge zasledujemo, preganjamo, pobijamo. Na koncu pa se bo chez deset ali petnajst let vse vrnilo v prvotno stanje in nekateri bodo spet zacheli rovariti in shchuvati k novi vojni. Koliko pa je minilo od prve do druge svetovne vojne? Lahko bi rekli, da vmes skoraj ni bilo miru, nenehno je kje gorelo.«

»Ali bi she shilce zhganja?« je vprashala, ne vedoch, kako naj z njim ravna, ter mu natochila, da je s tem odmaknila dolochnejshi pogovor. Kakshne posebne pomochi mu ne more ponuditi. Njegovi sobojevniki vedo, da se je zadrzhal pri njej. Prishli ga bodo iskat in posumili bodo marsikaj. Zdelo se ji je, da bo najbolje, che mu predlaga:

»Koliko chasa pa boste she ostali tod okoli? Morda bi prespali kje na senu, namesto v tisti prepishni kaverni nad Nadizho.«

Tudi njemu se je posvetilo, da prichakuje prevech od stare gospe in da ga njegovi zagotovo zhe pogreshajo.

»Hvala, da ste bili tako prijazni z menoj. V teh surovih chasih je vsaka najmanjsha priljudnost dragocenost, ki je na zhalost mnogokrat niti ne zaznamo. Nasvidenje!« se je zagrenjen poslovil od nje in ji celo podal roko. Odkorakal je obotavljajoche in se nekajkrat ozrl.

Stopila je na prag in zrla za njim, navdajale so jo neprijetne slutnje; cheprav moshkega ni poznala in ga skoraj zagotovo ne bo nikoli vech videla, celo zhelela si je, da bi skupaj z drugimi, ki so povzrochili toliko gorja, chimprej izginil iz teh krajev, se je le zganilo sochutje v njej. Koliko takih so prisilno mobilizirali in jih poslali osvajat tuje dezhele, kjer so brez zagnanosti opravljali preklete vojashke posle!

Ponochi je bilo za Derom slishati krichanje in streljanje. Tega je bilo hitro konec.

Zjutraj se je po vasi raznesel glas, da so Nemci ustrelili enega svojih, ki je skushal zbezhati chez reko. Bil je zhe skoraj onkraj, ko ga je zadel strel. Omahnil je v vodo, ki ga je odnesla chez brzice navzdol pod Mijo. Kdo ve kje se je zapletel med vrbje in shchavje ali ga je vrtinec potegnil pod skale, da so se okoli njega zbrale ribe, se sprva nezaupljivo priblizhevale in umikale nenavadni vabi, potem pa se chedalje pogumneje zaganjale in zajedale vanjo, posebno hitro sta priplavala zajetna soma iz senchnega tolmuna...

Glavnini nemshke kolone je uspel preboj do Kobarida, kjer partizani niso postavljali ovir, da se Nemci ne bi znesli nad trgom in njegovimi prebivalci; raje so se umaknili na okolishke vrhove in chakali, da sovrazhna poplava odteche, cheprav v nasprotni smeri, kot so naravni tokovi soshkih voda. Tako je Kobarid zhe drugich v chetrt stoletja ushel zli usodi, prvich med prvo svetovno vojno, ko je kljub temu, da je bil tik frontne chrte, utrpel le manjsha rushenja, in drugich tokrat, ko ni manjkalo veliko, da bi se tu razplamteli ogorcheni poslednji boji druge svetovne vojne. Prav prvega maja ni bilo kotichka v trgu, kjer niso bili nagneteni tovornjaki, samohodni protiletalski in drugi topovi, oklepna in osebna vojashka in zasebna, zaplenjena vozila ter vsakrshna druga vojashka oprema. Po vseh hishah, gospodarskih poslopjih, skednjih, delavnicah, v sholi, prav povsod so si vojaki poiskali streho nad glavo, ne da bi kogarkoli kaj vprashali. Hishni so se nagnetli v eno od sob in ostalo prepustili Nemcem, zlasti za ranjence so morali domachini she posebej poskrbeti. Teh ni bilo malo in ob vsem, kar so ljudje med vojno prestali hudega, so se jim zasmilili vojaki, mnogi she ne dvajsetletni, s tezhkimi poshkodbami, ki jim chesa vech kot toplo hrano in pijacho niso mogli ponuditi, zdravstvena oskrba tudi na nemshki strani ni mogla storiti vech, kot le najnujnejshe, bolnishnichno zdravljenje ni bilo mogoche in sproti so umirali.

Iz Benechije se je priblizheval hrup oklepnikov in tovornjakov. Nemci so na ozkem delu ceste, kjer jo ob nalivu zasipa melishche z Matajurja in jo z druge strani spodjeda Nadizha, nastavili mine, ki so dokaj uchinkovita ovira, che obenem vojaki s svojim ognjem preprechujejo, da bi jih nasprotnik odstarnil. Nemci so nekaj chasa lezhali v zaklonih, od koder so uchinkovito nadzorovali vsako premikanje napredujochega sovrazhnika. Ko so ti bili dokaj blizu, se je vnel kratkotrajen spopad; Nemci z lahkim orozhjem niso mogli ustaviti kolone oklepnikov; potem ko so izstrelili nekaj "panzerfaustov", jih je doletel silovit topovski odgovor, zato so se hitro umaknili proti zhe skoraj praznemu Kobaridu. Nedolgo za tem, kolikor je bilo potrebno, da so odstranili mine, so se za njimi pognali angleshki tanki, ki so v trg prigrmeli brez strela.

Ponochi je lilo kot iz shkafa. She pred zoro, v trdi temi, se je vojashki stroj zganil. Brez nepotrebnega hrupa in v popolnem redu se je premaknil; zaradi svoje shtevilnosti na videz neustavljiv se je zagrizel v usek nad Napoleonovim mostom, od katerega so ostali le shtrclji, molechi iz obrezhnih soshkih sten. Kobarid namrech lezhi tik pred prometno najneugodnejshim odsekom ceste proti Bovcu. Ozki in ovinkasti klanec, ki se zachne tik za naseljem, je vsekan v zhivo skalo, omogocha braniteljem razmeroma lagodno preprechevanje vsakrshnega premikanja in unichenje predrznezhev, ki kljub ochitni nevarnosti silijo naprej. Vendar so bili Nemci res drzni, kljub vsem tem oviram so prishli do Bovca in od tam chez Predel na Koroshko. Izvili so se iz obrocha. Tudi med partizani je prevladal razum, ni jim bilo veliko do tega, da bi zadnje dni vojne imeli velike zhrtve med borci in civilnim prebivalstvom, to pa bi se nedvomno zgodilo, che bi prishlo do takih bojev, ki bi nemshke sile prikovali v tesne alpske doline. Umikajocha se kacha je komajda izvlekla svoj rep iz Kobarida, ko so se prikazali od Robicha sem angleshki oklepniki, ki so pri opekarni naleteli le na nemshko zashchitnico, ta jih je zasula z mitraljeshkim ognjem in vnelo se je srdito obstreljevanje, ki je trajalo le toliko chasa, da so se poslednje nemshke enote izvile na Bovshko, njihova predhodnica pa je bila medtem zhe na Predelu.

Ta scenosled se je zdel, kot bi se ponavljal iz dogodkov pred poldrugim stoletjem, ko so bili Napoleonovi vojaki bili za petami Avstrijcem, ki so se podobno umikali iz Benechije chez Predel proti osrchju Avstrije. Videti je, da imajo vojashka dogajanja neko notranjo logiko, ki izhaja iz oblikovanja zemljishcha in vojashkih sil, kot jih je mogoche v takih okolishchinah razviti v gorskem svetu in tesnih rechnih dolinah, ter iz hitrosti operacij, ki je odvisna od prometnih danosti. Motorna vozila niso mogla napredovati hitreje od nekdanjih konjskih vpreg...

Na kobarishkem trgu so se ustavila angleshka vozila in iz njih so zacheli oprezajoch izstopati "Tomyji", she ne prav preprichani, ali je povsem varno. Z druge strani so prikorakali z Livka, Matajurja, Krna in izza Stola partizani, domachini so spontano zasedli obchinsko stavbo, da bi tudi Anglezhem pokazali, da hochejo konchno biti sedaj tod gospodarji, in pripravili so proslavo osvoboditve. Toda she preden je bilo vojne tudi zares konec, je 7. maja z gorishke strani navzgor prihrumel motorizirani odred Jugoslovanske armade, ki so ga sestavili shtiri dni prej v Bazovici nad Trstom, da bi she prestregel na Koroshko umikajoche se Nemce in kvizlinge. V Kobaridu je odred naletel na poln trg angleshkih oklepnikov in vojashke mehanizacije, da so se sredi tega le stezhka premikali. Srechanje med poveljnikoma "zaveznishkih" vojaska je bilo zelo hladno; zavel je veter nekakshne "hladne vojne". Odred je hotel na vsak nachin proti Koroshki, cheprav je nemshka glavnina imela zhe skoraj dva dni prednosti in Anglezhem she ni uspelo zasilno usposobiti razrushene ceste, da bi po njej zapeljala tezhka motorizacija; le jeepi, zanje se je kaj hitro udomachil izraz – dzhipi, motorna kolesa s prikolicami in peshci se niso ustavljali in so hiteli za ubezhniki. Angleshki polkovnik, ki se je nastanil v edinem hotelu, je postavil strazho na zgornjem koncu naselja in ukazal, da brez njegovega dovoljenja ne smejo pustiti nikogar mimo... "Nikogar!" jim je zabichal!

Domachini so odred Jugoslovanske armade sprejeli z velikanskim navdushenjem, vse se je zbralo na ulicah, vojake in vozila so dekleta okitila s shopki cvetja, naokoli so vihrale slovenske trobojnice z rdecho zvezdo v sredini, a tudi amerishke, angleshke in ruske zastave so bile vmes. V oknu neke trgovine so se kdo ve od kod pojavile povechane fotografije voditeljev zmagovitih sil: Stalina, Churchilla in Roosevelta, cheprav so ZDA medtem dobile novega predsednika, Trumana, ki je nadomestil umrlega predhodnika, a do sem novih fotografij ochitno she ni bilo. Med temi pomembnezhi pa sta nashli svoje mesto tudi takrat she redki podobi Tita in Kardelja. Domachi mozhje so hodili naokoli s steklenicami zhganja, ki so ga dolgo imeli spravljenega za ta slovesni trenutek.

Tudi Anglezhem, zaveznikom, so ponujali pijacho, ki so jo sprva rade volje sprejemali, toda kasneje so ochitno dobili ukaz, naj se drzhe bolj pri strani. Po kratkem veseljachenju je odred hotel naprej, vendar mu angleshka strazha ni dovolila. Vnel se je prepir in prerivanje, ko sta obe strani zhe segali po orozhju. Tudi partizanska komanda mesta je bila nejevoljna nad angleshkim poveljnikom, saj se je obnashal, kot bi jih on osvobodil. Napetost je rasla iz ure v uro, ne da bi se kaj prelomnega zgodilo, eni so hoteli na vso silo naprej proti Bovcu, tak ukaz so dobili od glavnega shtaba, drugi so jim to branili, ochitno tudi po navodilih nadrejenih visokih chastnikov iz poveljstva zaveznishkih sil v Italiji, ki so to ozemlje razumele kot del predvojnega italijanskega ozemlja in torej sedaj zasedenega od anglo-amerishkih sil. Partizane oziroma Jugoslovansko armado so zato obravnavali kot vsiljivko, ki hoche pridobiti tuje ozemlje. Po radijskih zvezah so shvigale vesti in sporochila sem in tja, navodila, pojasnila... konchno je odred lahko nadaljeval svoj pohod na Koroshko. Pri tem je izgubil skoraj cel dan in nemshke sile so se medtem zhe v celoti prebile onkraj Karavank.

Anglezhi so ostali v Kobaridu in ochitno kazali namero ostati kar dolgo. Nastalo je nekakshno dvovladje, na eni strani oni, na drugi strani pa nova, domacha, ljudska oblast.

She preden je nemshki Rajh brezpogojno kapituliral in so njegove sile z vsemi kvizlingi polozhile orozhje, je bila 5. maja v Ajdovshchini ustanovljena prva slovenska ljudska vlada, ki ji je predsedoval Boris Kidrich. To je bil velik dogodek zlasti za Primorce, ki so petindvajset let jechali pod fashistichnim shkornjem.

In konchno je napochil 8. maj 1945 – Nemchija je kapitulirala!

Ljudje so ponoreli. Vse je prepevalo, se objemalo in smeh je bil najnaravnejshi pozdrav, pred besedo.

Po prvem vzhichenju so se misli mnogih vrnile k padlim in izginulim, pogreshanim svojcem, internirancem, ujetnikom... ki so kdo ve kje po svetu.

Po cesti je pridrsala starka v chrnem, z jerbasom na glavi, ki ji je chepel na tkaninastem svitku. Pred gostilno v Robichu se je ustavila, sedla na kamnito klop in z utrujenim, a jasnim glasom prosila vode. S sveto sposhtljivostjo je snela zajetno kosharo, pokrito s temnim prtom in jo nezhno polozhila tik sebe. Cheprav je bila ochitno zelo zhejna, je pila v kratkih in tenkih pozhirkih, kot bi ne hotela niti s hlastanjem omadezhevati svojega poslanstva, in pila je dolgo. Zhe zarana se je chez zasilne premostitve in po sesutih cestah pesh odpravila na Bovshko iskat sina. Shtiri ure je hodila, da je prishla do samotne hishe pod Polovnikom, kamor so ji narochili priti dobri ljudje. Hishni gospodar je vedel, zakaj je prishla, brzh ko jo je ugledal. Po teh grapah in lazeh se vsi pomalem poznajo, che zhe niso v sorodstvu, ki ga shtejejo veliko kolen nazaj. Skozi stoletja so se tako pomozhili in pozhenili tudi med oddaljenimi vasmi, da jih je tudi kri povezovala in ne le skupna usoda zhivljenja v odmaknjenem in skopem svetu. Ni si veliko oddihovala, gnalo jo je naprej, ni hotela vech odlashati. Sedaj, ko je svoboda, ko se spet zbirajo svojci pod domachim krovom, ljubljeni vzpostavljajo nasilno pretrgane vezi, mora tudi ona priti chimprej do sina. Mozhakar je stopal zlagoma, s hribovskim korakom pred njo navzgor pol ure hoda, do smrekovega gozdicha, ki se je ugnezdil v konto pod sedlo. Prishla sta do dvojice visokih smrek, ki sta rasli tako tesno skupaj, da je bilo med njima le za sezhenj razmaka. Tja sta se napotila. Ko je obstal, je to molche pomenilo: Tu je!

Vzel je kramp in lopato ter se lotil odkopavanja. Grob je bil plitek; med boji ni bilo veliko chasa za globoko kopanje. Polagoma, ena za drugo so prihajale iz prsti kosti in koshchice, posebno pazljivo je grebel okoli lobanje, zlasti te ni smel poshkodovati. Lobanja je she po smrti glava, je pokojnikov obraz, cheprav le v spominu, in simbol zhive osebe, ki ima she vedno kaj povedati v svoji samotni, posmrtni govorici. Starka je jemala posamich kosti v roke in jih gladila, ne da bi odstranjevala z njih zemljo, ki bila vech le mineralni sestav, ampak je bila organsko prepojena s krvjo njenega sina, pripadala je njegovemu telesu. Zlagala jih je v pletenico, dokler ni zbrala vseh. Delala sta molche, kot bi pokopavala, pa sta odkopavala, brez vseh dovoljenj posvetnih in duhovnih oblasti. Kot bi ga hotela preroditi, si ga je vzela v narochje, objela jerbas in ga ujchkala kot dete. Ko sta konchala z izkopavanjem, je sina pokrila s temnim prtom in, nosech kosharo na glavi, zbrano sestopila v dolino ter se vrnila po isti poti, po kateri je prishla. Trideset kilometrov je prehodila. In zdaj je tu, z njim, ki ga nese v domacho zemljo. She enkrat se je pri hishi napila svezhe vode. Odklonila je, teshcha kot pred obhajilom, ponujeno hrano, se mirno dvignila in izginila za ovinkom...

 

VSI SO PRIHAJALI

Pri Olivovih je kljub radosti svobode vladalo tesnobno vzdushje, od treh domachih moshkih, bratov, ni bilo nobene vesti. Vsak je bil na svojem koncu: Branko je bil nazadnje kdo ve v katerem taborishchu in nikogar ni bilo, ki bi karkoli vedel o njem, cheprav so se zhe vrnili dva ali trije taborishchniki iz doline. Ti so bili na tistem podrochju, ki so ga najprej zasedli zahodni zavezniki in osvobodili ujetnike, kar jih je she ostalo (napol) zhivih, saj ni le chedalje pichlejsha hrana, ampak so tudi eksekucije she v poslednjih urah zredchile njihove vrste. Podhranjene so morali osvoboditelji postopoma navajati na hrano, chesar taborishchniki sprva niso razumeli, saj so zhivo sanjali o tem, kako se bodo, che po nakljuchju prezhivijo, nazhrli do onemoglosti... Toda zhe malo vech hrane, kot so se je telo in prebavni organi navadili v letih ujetnishtva, je bilo usodne, telo je odpovedalo... Zato osvoboditelji niso takoj odpushchali taborishchnikov domov, prej so jih morali vsaj kolikor toliko pripraviti za vsakdanje zhivljenje; nekaterim je bilo za to treba nekaj vech, drugim nekaj manj dni ali tednov.

Srechko je s prekomorskimi brigadami prishel iz juzhne Italije v Dalmacijo, od tam so potiskali umikajoche se Nemce proti severu in prodrli do Like, tako je pripovedoval eden od domachinov, ki so ga v tamkajshnjih bojih ranjenega odpustili v domacho nego. Ni pa vedel povedati nich dolochnejshega, kaj se je potem dogajalo in kam so napotili Srechkovo enoto, morda proti Ljubljani, morda proti Reki ali Trstu.

In tudi od Vlada nobenih vesti, nekje na Kochevskem ali morda she juzhneje je bil nazadnje, toda prav od njega je chez nekaj dni prishlo pismo, iz katerega ni bilo mogoche razbrati, od kod pishe, le da je zhiv in zdrav ter da zaenkrat ne ve, kdaj ga bodo odpustili.

Nekega dne zhe proti koncu maja se je pred Olivovo hisho ustavil koleselj in nanj je sedla zhe pripravljena Cvetka. Voznik je pognal konja in oddrdrala sta proti Chedadu po opravkih. Po koncu vojne sta bila oba prvich na poti tja. Dan je bil lep in kljub jutranjemu hladu se je obetala vrochina. Cesta se je vila tik Nadizhe, iz katere so puhtele meglice ter se privijale k strmim pobochjem Mije in Matajurja, ki so se konchavala prav na rechnih bregovih, kot bi velikana vsak s svoje strani spokojno namakala noge v svezhih valovih. Nekaj divjih rac je zaplahutalo proti zgornjemu toku. In razen voza, reke in tu pa tam cvrkutanja ptic ni bilo slishati drugih glasov.

Mir.
Mir.
Mir.

Tudi onadva na vozu sta molchala, zatopljena vsak v svoje misli in skrbi, ki jih mir ni mogel odgnati. Da, celo prav mir jih je krepil, saj je odpravljal stare, a prinashal nove tezhave in stiske. Kjer je bilo zhivljenje ali dogajanje pred leti nasilno pretrgano, je vsak po svoje poskushal nadaljevati v spremenjenih okolishchinah.

Konj je peketal po asfaltu. Che bi kochijazhu pazljiveje pogledali v obraz, bi videli globoko zaraslo brazgotino na chelu tik lasishcha, in che bi hodil, ne pa sedel na vozu, bi brez tezhav opazili, da shepa. Ko so to cesto, po kateri so pravkar vozili, pred desetimi leti shirili in asfaltirali, je s svojimi konji vozil na gradbishche gramoz in iz skladishch cement ter drugo gradivo. Delo je bilo dobro plachano in kot mlad fant si je omislil motorno kolo. Ho, to je bil pa luksuz v tistih chasih, tisti, ki so mu najbolj zavidali, so se zmrdovali in ga obkladali z gizdalinom. Posebno njegovi vrstniki so mu bili nevoshchljivi, a ne le zgolj zaradi motorja. Bil je krepak in cheden chrnolasec, ki so ga dekleta rada pogledala, kar je shlo v nos mladenichem, ki so si od te ali one chesa obetali. Res je rad katero popeljal na zadnjem sedezhu, dol do Tolmina ali do Chedada, in nekajkrat s kakshno prijetno druzhabnico odbrzel do morske obale pri Sesljanu ali do Gradezha. Ob nedeljah, ko se je smukal okoli plesishch po okolishkih veselicah, so domachi fantje naklepali marsikaj, kako bi mu jo zagodli, vendar je bil oprezen in je s kotichkom ochesa vselej pravochasno zaznal blizhajocho se nevarnost, ko so mu hoteli prerezati gume ali vsuti sladkor v bencin... No, tudi med dekleti je imel zaveznice (to niso bile vse, nekatere so se iz ljubosumnosti zhe zarotile proti njemu), in so ga opozarjale na sovrazhne nakane in pobalinshchine. Bil je mlad, poln mochi in samozavesten. Toda neke burne nochi, ko je odlozhil svoj "sladki tovor" in se vrachal domov, pripravljala se je nevihta, bliski so brez presledka parali nebo in prve tezhke kaplje so mu zhe hladile chelo, je dodal plin... Na enem od teh ovinkov she nedokonchane ceste ga je vrglo v obcestni jarek prav tam, kjer je betonski podcestni prepust, da je priletel v njegovo oglato zgradbo ter oblezhal v globoki nezavesti do jutra, ko so ga nashli gradbishchni delavci. Skoraj bi izkrvavel. Na chelu zdrobljeno lobanjsko kost, k srechi je ostal z neposhkodovanimi mozhgani, so mu nadomestili s kovinsko ploshchico, zdrobljeno stegnenico pa so lahko reshili le tako, da so mu jo skrajshali, in od takrat shepa. Motor niti ni bil kdo ve kako poshkodovan, toda vozil ga ni nikoli vech. Prodal ga je. Po tistem se mu je dogajalo she marsikaj; tudi nekatere zgodbe z znankami s tistih motoriziranih izletov so se neprijetno zapletle... Ampak saj gre, she srechno se je konchalo, lahko bi bilo veliko hujshe ali celo najhujshe, tako pa se le zhiv vozi po cesti, ki jo je pomagal graditi, cheprav chisto zdrav po tistem ni bil nikoli vech.

Od dalech se je priblizhevalo brnenje avtomobila. In nekaj ovinkov naprej je bilo mogoche v presledkih zaznati amerishki dzhip, ki je konchno pripeljal naproti po prav tam ravnem cestnem odseku, na njem pa peterica vojakov, ki so, po kretjah sodech, ochitno med seboj zhivahno klepetali. In zhe so zdrveli mimo.

»Janko, ali ni bil... ,« je bratu komaj zajecljala Cvetka, ko so za njima predirno zacvilile avtomobilske gume. Ko sta se ozrla, sta videla, da kakshnih dvesto, tristo metrov od njiju dzhip obracha in se vracha proti njima.

»Kaj pa ti hochejo?« je zabrundal Janko, medtem ko je Cvetka obstala kot otrpla in ji ni prishla niti beseda vech chez ustnice, samo gledala je in strmela v priblizhujoche se vozilo. »Za pot jim tu vendar ni treba sprashevati. Da bi na odprti cesti zgreshili, ni verjeti!« In je ustavil konja; che zhe hochejo kaj, jih pochaka. Uoooo! je zavpil in zategnil vajeti, da je zhival visoko pridvignila glavo ter izbujlila ochi od bolechine in presenechenja, chemu sedaj tako iznenada, med lagodno vozhnjo, pochne gospodar.

V dzhipu pa je nekdo krilil z obema rokama in nekaj krichal, a ga je preglashal hrup motorja, pa tudi razdalja je she pozhirala njegove besede. Toda Cvetka je zhe zahlipala, solze so se ji ulile po licih in spricho tako negotovega vida bolj s srcem kakor z ochmi gledala tistega, po katerem je hrepenelo njeno srce. Ni le privid? Ne, ne sme biti optichna prevara ali prazna zhelja, on, prav on mora biti! In je skochila z voza ter stekla dzhipu naproti kar po sredi ceste, kot bi ga hotela z lastnim telesom ustaviti, che bi hotel mimo odpeljati tistega, po katerem je z vsakim dnem bolj hrepenela in trepetala za njegovo usodo. She preden se je dzhip dodobra ustavil, je z njega skochil, se opotekel in skoraj padel, se zravnal in razshiril roke do kosti izstradan moshki, ki je bil zhe po svoji naravi vitke postave, sedaj pa je komaj stal na nogah, ko mu je Cvetka planila v objem in hlipala: »Branko, moj Branko! Kaj so ti storili?«

On je od vsega hudega trpel molche, jo stiskal k sebi in jo gladil po laseh.

Vseh grozot navajenim vojakom, ki so videli zhe nich koliko krvi in mrtvih, se je ob tem ganljivem dogodku zganila dusha, molche so sestopili, se drzhali ob strani in obzirno pogledovali proti reki in vrhovom okolishkih gora.

Janko je obsedel na koleslju, tudi on s komaj prikritimi solzami v ocheh in z zadrgnjenim grlom. Pochakal je, da sta mozh in zhena izjokala dolgo zadrzhevano bolechino nasilne lochitve, ki je najmanj tako razjedajocha kot strah za lastno zhivljenje, kakrshnega je bilo v komaj minulem chasu obilo. Potem je tudi sam pristopil in objel svaka, rekoch: »Dobro, da si prishel Branko!«

Americhani so she za hip postali, iz dogajanja so razumeli, da je njihov sopotnik prishel v prave roke, prelozhili so ohlapno vrecho z njegovimi bornimi stvarmi, dodali kartonasto shkatlo od svojega in poskakali v dzhip ter s prisrchnim: »Hello! Hello!« spet obrnili proti Kobaridu.

Preostali trije so she za hip ali dva postali, Janko je na voz pomagal svaku, res je bil oslabel, in se vrnili proti Robichu.

Pred domacho "Hisho" se je Branko zazrl vanjo in jo dolgo gledal. Kolikokrat je v taborishchu razmishljal o njej, o prednikih, ki so jo postavili, jo shirili, obnavljali in vzdrzhevali, da je danes stala she vedno mogochna ob cesti, s katero sta zhiveli v simbiozi, saj je "Hisha" zrasla na tistem mestu prav zaradi ceste, po kateri so v stoletjih odhajali domachini s Tolminskega in Bovshkega ali popotniki s Koroshke in Kranjske v Furlanijo, v jadranska pristanishcha in globlje v Italijo, od tam pa so prihajali pogosto le gospodje ali njihovi uradniki po davshchine, chinzhe, desetine.., ali pa tisti, ki so bili namenjeni v daljne kraje na severu, v notranjo Avstrijo, Nemchijo, na Ogrsko in Cheshko... Na takih dolgih popotovanjih so bili tako ljudje kakor zhivali potrebni pochitka in oskrbe, gostilne z dobro hrano in pijacho ter s prenochishchi in hlevi za jezdne in vozne zhivali so bile she kako v chislih in so slovele dalech naokoli. Pri Olivovih pa sta bili tudi poshta in trgovina; v slednji so se oskrbeli zlasti prebivalci iz Breginjskega kota, preden so se vrnili v svoje kraje. Tako sta cesarska cesta in "Hisha" ob njej tvorili celoto velikega prometnega omrezhja za pretok ljudi in blaga. Toda s tem so prihajale tudi vesti iz shirokega sveta, spoznavanje tujih navad, obichajev in jezikov, kar je dajalo she poseben svetovljanski pechat ne le "Hishi", ampak tudi kraju; to so v okolishkih vaseh zaznavali na razlichne nachine, saj je zhivljenje v Robichu potekalo po drugachnih pravilih kot drugod, prebivalci so bili nekako "pomeshchanjeni", drugache so se nosili, bolj urejeno so se oblachili, tudi kmechka opravila so spreminjali v skladu z novimi spoznanji in se niso drzhali ustaljenih izrochil, ki so jih podedovali od prednikov, veliko novic so imeli, ki so drazhile domishljijo poslushalcev, ti so to po svoje prenashali v domacha okolja, z navajanjem, kje so novice slishali: v Robichu! Tudi so kasneje hodili spat in za spoznanje pozneje vstajali, to so narekovale obveznosti do popotnikov. Ne nazadnje pa je cestni promet prinashal tudi nekaj vech blagostanja, chesar Robijci niso skrivali; to je shlo mnogim v nos, pa so se jim posmehovali z vzdevkom "mali Pariz".

Tako je Branko zrl v "Hisho", ki se ji je zhe zachela kazati zapushchenost vojnih let, promet je hudo upadel, kupna moch ljudi je skokovito padla, moshkih, ki so praviloma gostilnishki gostje, je bilo malo ves ta chas. In predvsem, chvrste moshke roke ni bilo zhe dolgo pri "Hishi". Stari Volarich je umrl januarja 1943, toda pred tem je dolgo bolehal, sinovi so bili razkropljeni po svetu, stara mati se je trudila, da bi bila v pomoch nevesti, toda Cvetka je komajda zmogla to veliko breme obdelovanja posestva, delovanja gostilne, trgovine in oskrbovanja poshte. Bilo je veliko tezhje zlasti zato, ker je vojni chas razkropil za delo sposobne in je bilo mogoche le z dokajshnjo tezhavo dobiti koga, ki bi se poprijel posameznih opravil.

Chaka ga veliko nalog, je pomislil Branko, toda to mu je vlilo novih mochi, vzpodbujalo ga je, dusho mu je napolnil nenavaden optimizem, da bo lahko spet delal in skrbel za "Hisho". Shele v tem trenutku se je zares zavedel, da je spet svoboden, da je prezhivel strahoten chas trpljenja in tesnobnega duha. Vrnil se je na "Hisho", zhiv je in svoboden – delal bo!

V tistem hipu je pritekla na hishni prag sedemletna deklica s plavolasimi kitkami, v pisanem krilcu, in presenechena zastala, ko je zagledala pred seboj prvi hip nespoznanega, upadlega moshkega. Saj to ni ochka?! Ni bil tak, ko sem ga poslednjich videla, je pomislil otrok. Kaj so naredili z njim? Njen pogled modrih ochk se je srechal s svetlimi, izmuchenimi ochmi in skozi tanchico obojih solza se jima je odvrtel spomin...

... Branku o izletu na Peco. Ko je bil po emigraciji v Kraljevino Jugoslavijo zhe nekaj chasa usluzhbenec Banovinske uprave v odseku za urejanje hudournikov, so mu po uspeshnem vodenju del na Shtajerskem zaupali she ureditev struge Mezhe v Chrni na Koroshkem, to naj bi trajalo vech kot leto dni. Zato je iskal primerno stanovanje chim blizhje gradbishchu in po nasvetu zhupana se je oglasil prav pri Shkrubejevih, kjer so mu lahko ponudili celovito oskrbo, vkljuchno s hrano. Posestvo z zhago lezhi na zachetku lepe doline Tople s samotnimi kmetijami, kjer je narava izjemno ohranjena; cheprav je do Chrne kar dve uri hoda, je Branku ustrezalo, saj so z deli zacheli prav na tem koncu. Na eni strani ceste je Shkrubejeva hisha z gospodarskimi poslopji, izjemno stara in mojstrsko zgrajena lesenjacha na kamnitem podkletju, na drugi strani poti je ob vodnem toku velika zhaga, ob njej pa vselej velike skladovnice hlodov in nazhaganega lesa. To je bilo trdno in ponosno posestvo, cheprav so vsi, z druzhino vred, delali, vsak je imel na skrbi dolochen obseg opravil, hchi je skrbela za gostilno, mati za kmetijo, gospodar Jank pa za gozdove in zhago. Branko je zhe prvi krat srechal domacho hcher njegovih let in kmalu sta se sprijateljila, tako da je po mesecu ali dveh postal skoraj hishni chlovek, ne pa gost. Zhe iz domachega okolja je Branko prinesel ljubezen do gora, tod okoli so bile sicer drugachne kot njegov Krn in skalnati Julijci, hribi so bolj kopasti in zeleni, toda prav to je ustvarjalo poseben mik, spremembo. In v Erni je nashel sorodno dusho, tako da sta se z okolishkimi fanti in dekleti podajala na izlete, che je le bil kakshen dan za to primeren in dela prost, takih pa na zhalost ni bilo prav veliko. Zato so morali izrabiti vsako uro; in ob toplih, svetlih nocheh so se zvecher po opravljenem delu odpravili v hribe, do naslednjega dne opoldne so bili velikokrat zhe doma, da je Erna lahko poprijela za delo v gostilni, a tudi skoraj vsakega od ostalih je chakalo kakshno opravilo. Zato so bile tiste proste urice she toliko bolj dragocene in vsako minuto so polno izrabili. Nekega poletnega sobotnega vechera so se podali na Peco, prav proti Veliki ali Kordezhevi glavi so se namenili. Zhivo pisana cvetna odeja je dehtela z opojnimi vonjavami, ko so ob polni luni bolj plavali kakor korakali v mesechini. Tik pod kopasto Malo Peco so se na vzhodni strani ustavili v planinskem domu. Zhe od dalech so slishali harmoniko in prepevanje, tako da so se zhe na travniku pred zgradbo zavrteli in se ukajoch pridruzhili ostali presherni drushchini v kochi. Tisto noch so bolj malo spali... She pred zoro so se podali po navadni, lazhji poti in z nastajajochim dnem so se iz teme zachele kazati prelestne Savinjske Alpe. Ustavili so se pri votlini kralja Matjazha... Z Alenchico spita v nedrih Pece in chakata pravshnji trenutek za osvoboditev in zedinjenje vseh Slovencev, a nobenega znamenja ni bilo, ki bi kazalo, da je taka prilozhnost blizu. Na avstrijski strani je prav pod Peco lezhala pravkar izgubljena Koroshka, ob Jadranu pa italijanski fashizem tlachi slovenski rod... Branko je v mislih poletel proti domu, dalech, prav na drugem koncu slovenskega narodnostnega ozemlja. Ob tej zgodnji uri so morda tudi oni zhe vstali? In Cvetka, se pripravlja k mashi? Zdaj se zhe skoraj leto dni nista videla, le pisma ju povezujejo in upanje, da bo kmalu toliko gmotno trden, da se vzameta in jo pripelje v skupni dom. Pred nedavnim je zhe govoril z nadrejenim in mu omenil svojo namero; lahko rachuna na zanesljivo zaposlitev tudi v prihodnje? Chasi gospodarsko niso najbolj trdni, slishati je o odpushchanjih, in chutil je veliko odgovornost za svoja dejanja, ni si smel dovoliti, da bi popeljal mlado zheno v negotovo prihodnost. Ne! Kaj takega ji ne sme narediti! Potolazhil ga je shefov odgovor, da je z njim she kako zadovoljen in naj bo glede zaposlitve miren. To je bil eden najsrechnejshih trenutkov v njegovem zhivljenju in ves gorech je spisal ljubezensko pismo svoji dragi, da naj ga kmalu prichakuje, cheprav she ni vedel, ali bo lahko shel v Italijo, ne da bi tvegal, da ga aretirajo, kot so zhe vech njegovih tovarishev iz TIGR-a.

Vzporednica podozhivljanja se je kot s prenosom misli odvijala tudi v mali glavici:

... Bredi je vstala pred ochmi slika razigranega ocheta na obisku pri botri Erni v Chrni na Koroshkem, she prej pa sta se za en dan ustavila na Dobrni pri botru Karliju. To je bilo njeno prvo potovanje, ki se ga je spominjala. Z vlakom so se ob Veliki nochi odpeljali iz Kamnika proti Celju; najprej je bilo treba do Ljubljane, tam presesti in nadaljevati z drugim vlakom. Prazniki so bili pred vrati in vsepovsod so se gnetle mnozhice ljudi. Oche in mati sta jo drzhala za roke vsak z ene strani, toda ko so bili na vlaku, se je zhe toliko opogumila, da se je sprehodila po vagonu. Prijalo ji je, da so jo gospe ogovarjale in ji je nekaj drugih otrok zavidalo prostost, medtem ko se sami niso smeli oddaljiti od starshev. Ena od gospa, z velikim klobukom, ji je dala malo butarico, ob zahvali je naredila plesni poklon, kar je ustvarilo poseben vtis med prisotnimi, ki so odobravajoche zamrmrali, nakar se je hitro vrnila k starshema. Na celjski zheleznishki postaji jih je zhe prichakal boter Karli, ki jo je vzel v narochje. »Kako velika punchka si zhe postala,« se ji je zdel najlepshi pozdrav. Potem jo je peljal ochka v Dobrni pri zdravilishchu mimo potoka, kjer je pred leti vodil regulacijska dela, in obchudovala ga je, kako sposoben je. Tudi ko so ga domachini pozdravljali, se ga je ponosno drzhala za roko. Naslednjega dne so shli she v Chrno. Najbolj ji je ostalo v spominu, da so skupaj z botro naredili izlet do sv. Ane s "Chrno Marijo" nekje pod Peco. Zakaj "Chrna Marija", to jo je begalo, vso pot je mislila le na to, in bolj ko so se blizhali cerkvici, bolj ji je zastajal korak. Konchno so se ustavili pri kmetu, ki naj bi imel cerkveni kljuch. Ko so se nizka in tezhka vrata odprla v temachno cerkev, je kljub prigovarjanju ni prav nich mikalo vstopiti. Stopala je po trati in trgala prve marjetice. Ko so zhe vsi vstopili in se ni zgodilo nich nenavadnega, jo je to opogumilo, da je stopila na cerkveni prag in pokukala v mrachno notranjost. Nich posebnega ni videla, oprema kot v drugih cerkvicah, oltar, kipci, razpela... In kje je "Chrna Marija"? Medtem so se ostali zhe vrachali in jo potegnili s seboj. Toda skrivnost "Chrne Marije" jo je begala do danashnjega dne. Ali je prav takshno obchutje tesnobnosti in privlachnosti obenem, ki jo navdaja v tem trenutku, ko stoji pred upadlim, spremenjenim ochetom, ves drugachen je bil od tistega, ki ga je poznala in o katerem je tolikokrat hrepenech sanjala, pokrita chez glavo, mislech, da se bo z lastno temo lochila od teme nochi? Nerazumljivo je, kako se dolochena chustvena stanja kot ponovljivi vzorci za vse zhivljenje vtisnejo v otroshko dusho.

Konchno jo je premagalo, stekla je in se vrgla v ochetov objem.

Kakshen teden kasneje so prihrumeli amerishki vojashki tovornjaki in vojaki so zacheli postavljati velike shotore na travnikih med Kredom in Nadizho. Pred Olivovo gostilno sta ustavila dzhipa in vstopili so amerishki chastniki s prevajalcem, ki je bil verjetno eden tistih Primorcev v italijanski vojski, ki so se zaveznikom predali jeseni triinshtiridesetega na jugu Apeninskega polotoka. Zanimalo jih je, ali bi lahko pri njih imeli chastnishko menzo. Branko si she ni opomogel, na dvorishchu se je v lezhalniku grel na soncu; Cvetka je med pogajanji z Americhani nekajkrat prishla k njemu na posvet. Dogovorili so se in zhe popoldne so prishli vojaki ter zacheli preurejati prostore; vsem je shlo na smeh, ko so jedilnico prebarvali od vrha do tal z zhivordecho oljnato barvo, da je ob vstopu zabolelo v ocheh. V kuhinjo so prinesli svojo posodo iz aluminija in nerjavnega jekla. Predvsem pa so napolnili shrambo z najrazlichnejshimi zhivili, chesar domachi vsa leta vojne niso bili vajeni, cheprav je bilo tam skladishche za gostilno in trgovino.

Breda je dobila chokolado, ki je bila prav take barve, kot je bila kozha vojaka, ki ji jo dal.

Branka pa je obiskal vojashki zdravnik, ki je znal italijansko, njegovi predniki so nekoch emigrirali v Ameriko, in zachel je z vrsto injekcij. To in kuhinja ju je zblizhalo, marsikakshna urica jima je minila v pogovoru; eden je pripovedoval o taborishchu, drugi o trpkih izkushnjah prodiranja po "shkornju" navzgor, bila sta enotnega mnenja, da so se Nemci zagrizeno borili do poslednjega dne. Toda ne le oni, z njimi tudi vsi kvizlingi, ki so se jim pridruzhevali tudi potem, ko je postajalo chedalje ochitneje, da se zmaga nagiba na zaveznishko stran. Dr. Lodi pa je po nekaj tednih napovedal slovo; v Evropi je bilo vojne konec, toda na Daljnem vzhodu so se Japonci silovito branili; cheprav so postopoma izgubljali osvojeno ozemlje shirom po Aziji, se je njihov odpor stopnjeval s priblizhevanjem Japonski. Amerika je tam osredotochala svoje sile, da bi chimprej zlomila japonsko armado, in zato je tja premeshchala vojashke sile iz Evrope. Brzh ko so imeli pod svojim nadzorom pososhki prometni koridor od Trsta chez Gorico prek Kobarida do Trbizha, so se ustavili in precejshen del vojashtva so poslali drugam. Desni breg Soche je bil njihov!

To je vznemirjalo ljudi. Zlasti she potem, ko so 9. junija 1945 Jugoslavija, Velika Britanija in ZDA podpisale "beograjski sporazuma", s katerim so z "Morganovo chrto" razdelili Benechijo in Primorsko na cono A pod Zaveznishko vojashko upravo (ZVU) in cono B pod Vojashko upravo Jugoslovanske armade (VUJA). Tri dni kasneje je nastala nova meja od Mangrta, po Sochi do Gorice in chez Kras do Istre. Precejshen del Primorske je tako pripadel ozemlju, kjer so Anglo-Americhani uveljavili italijansko zakonodajo izpred 8. septembra 1943, ki je sicer odpravila nekaj fashistichnih zakonov, ne pa tudi zakonov, ki so zatirali slovensko manjshino, in tako se je italijanski uradni jezik vrachal v slovenske kraje, cheprav so zhe med osvobodilnim bojem od ljudstva izvoljeni organi oblasti uradovali v slovenshchini. Tako je tudi na Kobarishkem nastalo dvovladje, na eno strani ljudska oblast, na drugi strani zaveznishka vojashka uprava, ki je zaradi politichnih ciljev podpirala Italijane, saj so se vse bolj kazale blokovske razpoke med vojnimi zavezniki; z vzhoda je grozila komunistichna nevarnost, ki pa je bila v resnici notranja fronta levih sil v Italiji, Franciji, Veliki Britaniji, kjer so se ljudske mnozhice opredeljevale za komuniste. Po vsej Primorski so potekala mnozhichna javna zborovanja, vrstili so se protesti vseh vrst in oblik, da bi ohranili slovensko enakopravnost, ki jo je prinesla narodno-osvobodilna vojna.

V Kobaridu so se zbrali ljudje s shirshega obmochja Kobarida, Bovca in Tolmina, ko se je 12. junija zachela umikati jugoslovanska vojska z organi ljudske oblasti. To je bil izjemen trenutek, ko so se zdruzhili ljudje razlichnih preprichanj, tudi tisti, ki so bili med vojno na razlichnih bregovih. Toda nich ni pomagalo.

Zaveznishki vrhovni komandant za Sredozemlje, feldmarshal Harold Alexander, je tistega dne izdal razglas sht. 1, s katerim je napovedal, da bo ozemlje pod njegovo zasedbo upravno del Italije. S tem je bilo spet odrezano od matice vse slovensko ozemlje zahodno od Soche.

Nova meja je razdelila Primorsko.

Toda boj za prikljuchitev k matichnemu narodu se je nadaljeval. Cheprav je zaveznishka vojashka oblast s sploshnim ukazom sht. 11 sredi avgusta odpravila vse organe ljudske oblasti in uveljavila predvojno italijansko politichno-teritorialno ureditev ter v Kobaridu postavila sedezh okraja z guvernerjem na chelu, so ilegalno delovali tudi prej izvoljeni ljudski odbori. Americhani niso mogli dobiti ljudi, ki bi bili pripravljeni vstopiti v njihovo upravo, kaj shele postati zhupani; le v Breginju jim je to uspelo, toda kmalu so tudi ti odstopili. Zato so vojashke oblasti imenovale svoje chastnike kot komisarje za civilne zadeve, ki pa so se jim ljudje izogibali, kolikor je le bilo mogoche, in predvsem poslushali svoje ljudske odbore.

Zhivljenje je postalo zelo zhivahno v vseh pogledih. Na travnikih zahodno od Kobarida so Americhani uredili manjshe letalishche za letala, ki so priletala predvsem z juga chez Matajur, shiroko zaokrozhila nad dolino in se nad vasmi spustila na primerno vishino. Po cestah je narashchal promet, potem ko so obnovili porushene odseke in mostove; ljudje so zacheli obnavljati hishe, gospodarska dejavnost je ozhivljala, prej zamrla trgovina je zadihala; cheprav je preskrba she mochno shepala, je bilo veliko bolje kot pred mesecem dni, ko se je z blizhanjem konca vojne zachelo tudi gospodarsko razsulo.

V Robichu je vrvelo od zore do mraka in od mraka do dne, saj je tod potekala ena od preskrbovalnih poti proti severu. Toda med vse to se je pomeshalo she marsikaj drugega, bolj ali manj skritega ochem. Nekoch po popolnochi je nastal hrup v amerishkem shotorishchu in padlo je tudi nekaj strelov, da je vrglo vso vas pokonci, saj si nihche ni znal razlozhiti, chemu vse to. Slishati je bilo krichanje, brnenje avtomobilov, brizganje policijskih pishchalk in okolico so parali soji zharometov. Vse do jutra si ljudje niso upali iz hish, vendar nihche ni vech zaspal do zgodnjega poletnega svita, ko so se na oknih in vratih pokazali prvi radovedni nosovi in vprashujochi pogledi.

Dr. Lodi, ki je prishel z injekcijami k Branku, je povedal, da so vojashki policisti aretirali skupino amerishkih vojakov, ki so kradli v vojashkih skladishchih in nakradeno pod roko prodajali na chrnem trgu. Toda stvar je bila she veliko hujsha, saj je shlo za pravcato mrezho zlikovcev. Kdo ve, morda so bili nekateri zhe doma v Ameriki chlani gangsterskih tolp pa so svoje pochetje in izurjenost ozhivili v novih okolishchinah. Hudodelskih poslov so se lotili na shiroko. Za civilne potrebe je primanjkovalo bencina, avtomobilskih gum in drugega tehnichnega blaga; to je bil pravi izziv za hiter zasluzhek. Vchasih so ukradli tovornjak, da so lahko z njega pobrali samo gume. Prekupchevanje z ukradenim bencinom je postalo nevarnejshe in manj donosno, ker so ga za vojashke namene obarvali, in je vojashka policija kar na cestah jemala vzorce ter nekajkrat preprosto zazhgala avto, che so odkrili, da vozi z vojashkim gorivom. Zato pa so dolgoprstnezhi nashli nove trzhne nishe; sladkor, moka in margarina so bili zhe od prej na spisku, toda z blizhajocho se zimo so ljudje iskali tople obleke, ki jih pa ni bilo najti v trgovinah. Poredko je prishla kakshna pecha blaga, ki je hitro poshlo. Nekateri so se domislili, da bi si lahko iz volnenih odej dali narediti plashch ali zimsko obleko, toda izdajala bi jih znachilna zelenkasto svetlorjava barva. In so se spet znashli; razvila se je pravcata domacha obrt barvanja, kar ni bilo lahko, potrebno je bilo odkriti nekaj drobcenih, a pomembnih skrivnosti, da je barva sploh prijela ali da ni bil konchni izid odbijajoche nedolochen odtenek, che ne kar pisan zemljevid sveta. Tatovi v vojski so bili dobro organizirani, imeli so svoje zaupnike v skladishchih, med strazharji, v vojashki policiji, da jih niso spotoma ustavljali in pregledovali, ter seveda mrezho razpechevalcev. Tezhko jih je bilo odkriti in zato so se opogumljeni lotevali poslov v chedalje vechjem obsegu. Vendar je v nasprotno smer moral pritekati denar in pri tem se je vchasih zalomilo. Tudi med preprodajalci so si eni opomogli in prevzemali le grosistichni del preprodaje, manjshe ribice pa poshiljali z robo naokoli, po hishah; tu pa tam so katerega od teh ujeli, toda kaj vech revezh ni znal ali se je bal povedati. In prav med novopechenimi "bossi" so se nashli prebrisanci, ki so prevzeli za cele tovornjake blaga, "pozabili" pa so plachati. Klobchich se je zachel odvijati, ko so v Furlaniji nashli nekaj domachinov, ochitno umorjenih, za katere se je izkazalo, da so imeli precej pod palcem, ne da bi bilo jasno, od kod jim premozhenje, ter amerishkega majorja. Ena od vdov je zvedela, da je imel njen dragi na drugem koncu ljubico, in iz mashchevalnosti jo je prijavila, ne vedoch natanchno, s chim se je mozh ukvarjal, nasprotnico je hotela le zaplesti v preiskavo. Toda iz tistega se je izcimil shkandal, v katerega je bilo vpletenih tudi nekaj vishjih chastnikov.

Postopek je bil tak: Novopecheni milijonar je pridobil uglednega, a obubozhanega grofa, da je prirejal zabave, kjer ni nichesar manjkalo, she najmanj pa lepih zhensk, ki so dobro obvladale svoj poklic. In tako je nastala kopica fotografiji, ki so bile vse prej kot v chast visokim chastnikom in drugim uglednezhem. Od tod naprej pa je vse teklo po ustaljenem scenariju, le da hudich vtakne svoje kremplje v stvari, ko najlepshe techejo. In to so bile velikanske neplachane vsote, ki so grozile prekiniti zacharani krog finaciranja celotnega podjetja; che ni bilo vech za podkupnine, ni bilo tudi spregledov, z grozhnjami se je nekaj chasa she lahko premoshchalo izpad dohodkov, toda v nedogled to ni moglo iti. Dovolj je bilo, da so trije najpomembnejshi "poslovnezhi" napolnili kovchke z denarjem in izginili v Juzhni Ameriki, zhe so se preostalim na nizhjih hierarhichnih ravneh zachela spodmikati tla pod nogami. In tako je zapokalo; morda niti niso oblezhali pravi, ampak krog je pochil. Polovili so na desetine udelezhencev v tem poslu, cheprav so nekateri shepetali, da pravih ni bilo med njimi. Nekdo je bil celo tako predrzen, da je rekel, da se je s tem en klan znebil drugega. Je upravicheno pomislil na kaj takega? Kako bi si sicer razlozhili, da je tudi po tej aferi vse teklo priblizhno tako kot prej; le vechina obrazov, ki so se z robo pojavljali na hishnih vratih, je bila novih...

In kakshen teden za temi dogodki se je prishel poslovit dr. Lodi. Njegove slutnje so se uresnichile, poshiljajo jih na tihooceansko bojishche; zachela so se cepljenja, inshtruktazhe in preverjanja. Kdo je bil izbran za daljno pot, ki bo morda brez vrnitve? Kdo bi vedel, kakshni vse kriteriji so botrovali prerazporeditvi v nove enote. Ochitno ni shlo le za nakljuchni izbor. Zakaj njega niso pustili v Italiji? Znal je jezik, to je bilo koristno v teh krajih, poleg tega je bil na fronti zhe od triinshtiridesetega...

Zvecher so napovedali kino. To je bil za domachine prvovrsten dogodek, vsi so ga nestrpno chakali in se ozirali v nebo, v Breginjskem kotu so se nabirali chrni oblaki. Tudi Breda se je z ostalimi otroki zmuznila v velik shotor, kjer se je zhe trlo ljudi, vendar so vojaki otrokom utrli pot v prvo vrsto. V ozadju so si dajali opravka z napravami, polnimi nenavadnih kolesc, luchk in jermenov; natikali so kolute s chrnim celuloidnim trakom in ga zvijali med skrivnostni mehanizem. Toda preden se je predstava dobro zachela, je treshchilo in zagrmelo, da je stresalo zemljo kot ob potresu, in prve debele kaplje so potrkale po shotorskem platnu. V gorah je buchalo, veter je krivil drevesa, da so jechala od napetosti, in Nadizha je shumela v prichakovanju obilnega dezhja. Nastal je nemir, ki je zajel tudi Bredo. Zachutila je roko na svoji rami in zagledala ochka, ki jo je karajoche gledal. Cheprav se je zavedala svojega prestopka, da je brez dovoljenja prishla sem, ji je bilo sedaj v olajshanje, da ne bo sama v temi in nevihti tekla domov.

Vso noch je lilo kot iz shkafa. Zjutraj se je ochem nudil po svoje smeshen prizor, cheprav ni bil nich kaj prijeten za tiste, ki jih je prizadel. Celotno amerishko taborishche je bilo pod vodo, Nadizha je prestopila bregove in se razlila chez travnike. Po vodi so plavali vsakrshni zaboji, zhimnice, zvegani shotori, vozila so bila do polovice potopljena...; marsikaj je voda zhe odnesla s seboj ali se je zapletlo v grmovju na obrobju doline. Vojaki so hodili ob robu novega jezera in nemochno strmeli v podivjano naravo. Iz Kobarida in iz Chedada sta pribrneli koloni vojashkih tovornjakov, s katerih je poskakalo moshtvo, ki seveda ni moglo nich storiti, le skupaj z drugimi naj bi razlozhili nadomestno opremo, vendar se je poveljstvo odlochilo za nov prostor, a veliko manjshi; vechina vojakov se je popoldne vkrcala na vozila in se za vselej odpeljala. Med njimi tudi dr. Lodi, ki je she zadnjich obiskal Branka.

»Zdaj ste zhe prishli k sebi, bili ste res slabotni,« mu je rekel in dodal: »Ne vem, kako bi se izlizali, che nas ne bi bilo, teh zdravil tod ni dobiti.«

»Vem! Hvala vam!« mu je odgovoril Branko. »Kaj greste res na Japonsko? Porochila niso nich kaj vzpodbudna; Americhani res napredujejo, toda z velikimi zhrtvami. Japonec se bo boril na domachih tleh she bolj neizprosno. Kakor se sedaj kamikaze samomorilsko zhrtvujejo, tako jih bo chedalje vech, ko se bodo strnili okoli svojega cesarja-boga.«

»Nashi nam obetajo hitrejsho zmago, kot sedaj kazhe. Pravijo, da morda niti ne bomo pripluli do japonskih otokov, ko bo zhe vsega konec. Neko novo, strashno orozhje imamo, ki bo v hipu konchalo vojno. Japoncev ne bo reshil niti njihov cesar-bog! Che se ne bodo vdali, bo unichena cela Japonska!« Tako je nekako srdito, ker mora zaradi fanatichnih Japoncev od tod, kjer je vendar zhe vsega konec, in obenem z grozo napovedoval, saj se je tudi kot zdravnik zavedal, da che je res tisto, kar jim nadrejeni zaupno sporochajo, in ni zgolj propaganda, potem bo japonsko ljudstvo she strahotno trpelo.

»Pushcham vam nekaj knjig in gramofonskih ploshch, dovolj drugega bremena imam. Imejte za spomin!« mu je s tezhkim srcem podal roko. »Kje pa je mala?« se je ozrl naokoli in s pogledom iskal Bredo. »Pred dnevi sem bil v Vidmu in sem ji kupil punchko. Veste, tudi jaz imam v Virginiji toliko staro hcherkico. Upal sem, da bom zhe chez poletje pri njej, pa se je tako zaobrnilo.« Pomolil mu je lutko iz celuloida v pisanem krilcu. »Izrochite ji jo vi. Zdaj ste doma, kakshna srecha!« je she s trpkim glasom rekel. »Zbogom!«

»Hvala za vse, kar ste nam dobrega storili. Res sem vam hvalezhen. Tudi v hcherkinem imenu hvala. Pri babici je v Starem selu. Kdaj pa greste? Morda bo medtem zhe doma.«

Skozi vrata je prishla Cvetka, ki je dojela poslednji del pogovora. »Nocoj bo Bredica prespala tam, tako si zheli otroshko druzhbo in z bratrancem se dobro razumeta. Slishim, da se poslavljate. Hvalezhni smo vam za marsikaj. Razumem, kaj chutite, ta vojna je pustila v nas globoke brazgotine, ki jih ne bo mogoche pozabiti vse zhivljenje. Verjetno bo chas ublazhil bolesti, toda ranjene dushe ne bodo nikoli vech popolnoma zdrave in pomirjene. Srechno!« mu je podala roko.

»Che vas bo kdaj v zhivljenju she zaneslo v nashe kraje, nikoli se ne ve, so vam nasha vrata na stezhaj odprta. Res vam zhelimo srechno vrnitev k svojim. Che kdo ve, kaj to pomeni, vem to jaz, ki sem she pred nekaj tedni v taborishchu zrl smrti v ochi, upal sem, toda mochnejshi je bil strah, da ne bom prezhivel.«

Cvetka je glasno zahlipala, med solzami je gledala za dobrim chlovekom, ki ga je usoda pripeljala v te kraje, da ji je ozdravil mozha, in usoda ga zhene v nove nevarnosti. Privila se je k Branku in se razjokala na njegovih ramenih.

Nekega vechera je Branko, ki je pravkar prishel od dela, postal pozoren na dramatichni glas radijskega napovedovalca. Prisluhnil je in z grozo spoznal, da so se uresnichile zaupne napovedi dr. Lodija o amerishkem tajnem, grozovitem orozhju. Na Japonskem so letala odvrgla atomsko bombo, ki je v hipu unichila celo mesto in pobila vse njegovo prebivalstvo. Americhani so ta napad pospremili z ultimatom Japonski, naj brezpogojno in takoj kapitulira, sicer bodo nadaljevali z atomskimi napadi do njenega popolnega unichenja. Odtlej je z narashchajocho napetostjo prisluhnil vsem radijskim porochilom. Japonska vlada se ni dovolj hitro odzvala in Americhani so po Hiroshimi udarili z enako rushilnostjo she po Nagasakiju. To je nakazovalo chrno prihodnost za chloveshtvo, saj je neslutena unichevalnost tega orozhja tolikshna, da lahko pozhene v zrak ves svet. Spomnil se je dr. Lodija, ki je v tistem pogovoru navajal iz Janezovega evangelija in njegovih apokaliptichnih prerokb:

»Jaz Janez, brat vash in sodelezhnik v stiski in v kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil na otoku, imenovanem Patmos, zavoljo besede bozhje in prichevanja Jezusovega. Bil sem v Duhu ob dnevu Gospodovem, in sem slishal za seboj velik glas kakor trombe govoreche: Kar vidish, zapishi v knjigo in razposhlji... In izshel je drugi konj, rjav, in sedechemu na njem je bilo dano vzeti mir z zemlje in da naj se koljejo med seboj; in mu je bil dan velik mech... In videl sem, in glej: bledi konj, in sedechi na njem, ime mu Smrt, in smrtno kraljestvo ga spremlja. In mu je bila dana oblast, pomoriti chetrtino zemlje z mechem in lakoto in kugo in od zveri zemeljskih... In videl sem, ko je odprlo shesti pechat, in nastal je velik potres, in sonce je pochrnelo kakor vrecha rashevinasta, in mesec je pordel ves kakor kri, in zvezde nebeshke so padale na zemljo, kakor trebi smokva nezrelo sadje svoje, ko jo trese hud veter. In nebo je izginilo kakor knjiga, ko se zvije, in vse gore in otoki so se premaknili s svojih mest...«

»Bog se nas usmili,« je bil edini in najnaravnejshi ljudski vzklik nemochi in prepushchenosti mrachni prihodnosti.

Prikljuchitev Primorske k matichnemu narodu je bila zelo negotova. Odnosi med velesilami so se zaostrovali; mrzli vetrovi nove vojne so zapihali chez dezhele, ko vojna she niti ni bila konchana. In tudi ta se je napajala iz ideoloshkih hudournikov, kar je nekaj najhujshega, bratomornega, saj se spopadajo med seboj bratje, ochetje in sinovi, v vsaki hishi je bojishche, kjer ni jasne fronte med nasprotniki, ampak nenehno zalezovanje in medsebojno sumnichenje.

Zachele so se priprave na mirovno konferenco v Parizu, ki naj bi odlochila tudi o usodi Primorske: bo prikljuchena k matici ali bo prepushchena Italiji? K eni ali drugi mozhnosti usodne odlochitve pa niso prispevali le Italijani in zahodni zavezniki, tudi med domachini so bili zelo dejavni podpihovalci za Italijo.

Duhovniki so bili razklani; vechina, ki jo je poosebljal Virgilij Shchek, je kljub pomislekom in kritikam glede nove ljudske oblasti klicala k strnitvi sil za zdruzhitev s svojim narodom, drugi, manjshina, kot so bili zhupniki iz Breginjskega kota in zhupnik na Livku (ti in nekateri drugi duhovniki so se zbirali okoli chasopisa "Slovenski Primorec"), so se povsem podredili gorishkemu shkofu Margotiju, ki je bil naklonjen zhe fashistichni oblasti in je preganjal slovenshchino iz cerkve (zato mnogi niso hoteli, da bi birmal njihove otroke), ter so delovali povsem odkrito proti prikljuchitvi k Jugoslaviji. Po mashi, med katero so s prizhnice pozivali farane, naj se opredele za katolishko Italijo in proti brezbozhni Jugoslaviji, so njihovi zaupniki z dokajshnjim uspehom zbirali podpise v ta namen. V celotni Julijski krajini se je najslabshe odrezal popolnoma slovenski kobarishki okraj, saj sta komaj dve tretjini ljudi glasovali za Jugoslavijo, medtem ko so v narodnostno meshanem gorishkem okraju podpisali za Jugoslavijo skoraj vsi, cheprav so nekateri celo pripisali "za Jugoslavijo, ne za Tita", kar je bil ochiten namig, kakshni so bili razlogi, da se je odtujil tudi del slovenskega prebivalstva.

Iz jugoslovanske cone B se je v cono A selil duh "revolucije", gonje proti "farjem" in delitve ljudi po nachelu, da "kdor ni z nami, je proti nam", ni "rdech", ampak "chrn", belogardist, izdajalec. To pa je bila huda oznaka, skorajda zhe obsodba, ki se je za nekatere konchala zhalostno.

Kobarishki duhovnik Pontar, med vojno vojashki kurat v kobarishki domobranski postojanki, se je razveselil, ko je zaveznishki polkovnik Bowman (ki je seveda delal po navodilih vojashkega guvernerja Clarka Paintarja) razpustil odbore ljudske oblasti in je prishlo do demonstracij, ki jih je razgnala novoustanovljena policija, kateri so ljudje dali vzdevek "cherini". Morda se je ime prijelo zato, ker so bili v chrnih uniformah, cheprav je izhajalo iz italijanskega naziva "polizia celere", enote javnega reda za hitra posredovanja, ker so bili dobro opremljeni in motorizirani. Sprva so se v te enote vkljuchevali pretezhno nekdanji italijanski policaji in vojaki, ker je bilo stalishche slovenske ljudske oblasti in komunistichne partije, da jih je treba bojkotirati, zato naj se Slovenci vanje ne vkljuchujejo. Kasneje je bila ta politika opushchena, spoznali so, da bi bilo dobro imeti Slovence tudi v policiji, s tem bi posredno lahko vplivali na politiko in izvajanje javnega reda in miru, tako pa so se do vseh vodilnih polozhajev dokopali Italijani, ki so s tem nadaljevali prejshnjo proslulo protislovensko politiko in si pridobili zaupanje Anglo-Americhanov tudi z neupravichenim kriminaliziranjem Slovencev ter tako she dodatno shchuvali k spopadom, ki so tako ali tako bili na dnevnem redu. Toda ta spremenjena politika slovenskega vodstva je prishla prepozno, policijske vrste so bile zhe polne, vodilna mesta v njej so imeli Italijani, in slovenski ljudje so se zhe bili navzeli zavrachanja "cherinov" in njihovih gospodarjev, zato so se slovenski mozhje le stezhka priglashali za sluzhbo v tej policiji celo takrat, ko so dobili za to namig od slovenskega vodstva. K nenehnim slovenskim demonstracijam za samoupravo in prikljuchitev k Jugoslaviji so klicale politichne organizacije, ki so sicer nastale na pobudo komunistov: Antifashistichna slovensko-italijanska zhenska zveza, Zveza antifashistichne mladine Julijske krajine, Enotni sindikati, Zveza primorskih partizanov, a tudi Slovenska prosvetna zveza in Rdechi krizh Slovenije, vendar naj bi vsaka na svoj nachin prispevala v boju za uveljavljanje nacionalnih pravic Slovencev.

Najshirsha in najbolj uchinkovita organizacija je bila Slovensko-italijanska antifashistichna unija, ki so jo med Slovenci vsi bolj poznali pod kratico SIAU, med Italijani, ali bolje med Furlani, pa kot UAIS. Zakaj med Furlani bolj kot med Italijani? So Furlani Italijani ali poseben narod? To vprashanje nenehno buri duhove v tem prostoru. Ob zedinjenu Italije sredi druge polovice 19. stoletja je na polotoku prevladalo politichno in kulturno gibanje, ki je tezhilo ustvariti enovit "italijanski narod", saj so pred tem stoletja prevladovale mestne drzhavice, ki so se med seboj z izmenichnim uspehom srdito spopadale za prevlado, v bistvu pa so se medsebojno izchrpavale, to je tudi napeljalo mnozhice, navelichane vojn in muhavosti svojih vladarjev, da so sprejele zamisel o zedinjenju, ki pa ne bi bilo le v politichnem, ampak tudi v narodnostnem pogledu. Vendar pa je zachetno navdushenje splahnelo, saj nova drzhava, kraljevina pod zhezlom Savojcev z severa, ni izpolnila prekipevajochih prichakovanj. Pravzaprav, kako naj bi v nekaj letih jezikovno in kulturno poenotili stoletja razdvojene pokrajine?! Zato so se krepili pritiski italijanskih nacionalistov, da bi tudi s silo pospeshili proces nacionalnega zlitja. Med seboj zelo razlichnih romanskih narechij na apeninskem shkornju, ki so imela vse lastnosti samostojnih jezikov, lastne slovnice, slovarje in pisno knjizhevnost, ni bilo mogoche zlahka zatreti; med taka sodi tudi furlanshchina, za katere uveljavitev in priznanje se je zaman borila kopica nadarjenih in pogumnih ljudi. Svoj vrh je italijanski nacionalizem dosegel med fashizmom, ko je bila prepovedana tudi furlanshchina, zato se je zlasti po padcu fashistichne vlade poleti triinshtiridesetega okrepilo furlansko odpornishko gibanje, ki je bilo razcepljeno na del, naklonjen Italiji, in del, ki je videl reshitev furlanskega narodnega vprashanja v okviru federativne Jugoslavije, v kateri bi bila Furlanija ena od republik. Na ta nachin so pristashi slednje struje upali dosechi priznanje svoje furlanske samobitnosti, ohranili bi svoj jezik in kulturo, ki sta pod silovitim italijanskim asimilacijskim pritiskom. Osrednja rimska oblast si je od nekdaj prizadevala, da bi v Furlanih vzbujala obchutek manjvrednosti, povelichevala je uzakonjeni toskanski dialekt kot vrh svetovne kulture in mnozhichno naseljevala v Furlaniji vladne uradnike, vojake, policaje, zheleznicharje in druge, da bi tudi gensko spremenila sestav prebivalstva. Nekateri Furlani so v odpornishkem gibanju zaslutili zadnjo zgodovinsko prilozhnost, da se uveljavijo kot narod in preprechijo izginotje z zemljevida jezikov, borili so se, da jim ne bi "odrezali jezikov", kot se je pesnishko izrazil eden njihovih besednih umetnikov. Toda tudi to prilozhnost je odnesel vihar svetovnega spopada, v katerem so bili Furlani drobizhek pri politichnih kupchijah, kot je grozilo tudi Slovencem. Zhe shtiriinshtiridesetega ter petinshtiridesetega je prihajalo do spopadov med enimi in drugimi furlanskimi vojashkimi enotami, ki so se med drugim tudi ideoloshko razlikovale; privrzhenci samostojne republike v okviru Jugoslavije so bili levicharji, garibaldinci in povezani s slovensko narodnoosvobodilno vojsko, skratka – rdechi, oni drugi, ozopovci, pa so bili – beli. Ob koncu vojne so seveda nemudoma razpustili vse italijanske partizanske enote in z razlichnimi ukrepi onemogochili "rdecho" furlansko strujo, medtem ko so "bele" Furlane takoj vkljuchili v javne in tajne protikomunistichne organizacije in policijsko-vojashke sile, ki pa so bile naperjene tudi proti italijanskim levim silam.

SIAU je bil poskus zdruzhiti slovenske in predvsem furlanske sile za neko zgodovinsko reshitev, ki bi ohranila furlanski in slovenski jezik in kulturo pred italijanskim nacionalizmom, cheprav, osupljivo, SIAU v imenu ni omenjal Frulanov, ampak Italijane...

Zhe avgusta petinshtiridesetega so v Kobaridu obnovili delovanje pod fashizmom prepovedanega "Prosvetnega drushtva Simon Gregorchich". Podobno je zazhivela kulturna dejavnost po okolishkih vaseh in tudi v Robichu so se zbirali k proslavam, imeli so svoj pevski zborchek, pripravili so za domachi odrchek tudi kakshno ljudsko igro kar na gostilnishkem dvorishchu pri Olivovih. Branko si je medtem zhe toliko opomogel, da je poprijel za dela pri hishi in sodeloval tudi v zhivahnem zhivljenju na vasi. Pod vecher so imeli bralne vaje z nastopajochimi.

Jesen se je blizhala in z njo tudi zachetek novega sholskega leta, dolgo prichakovani konec vojne naj bi po desetletjih prepovedi slovenshchine spet omogochil slovenski pouk, toda namesto enotnega veselja so se razplamteli ogorcheni politichni spopadi. Kobarishki duhovnik Pontar in del duhovshchine se je zagrizeno boril za slovenske shole, toda z mochno poudarjenim krshchanskim naukom, pri chemer ga je podpirala Zaveznishka vojashka uprava. Druga stran pa je izhajala iz "partizanske shole", nosilec teh prizadevanj je bila SIAU, ki je temeljila na laichni sholi. Bilo je veliko vroche krvi, da je prihajalo celo do odkritih grozhenj, saj je v vechini shol prevladala katolishka smer, kar je bilo za drugo stran pomenilo, da so belogardisti dobili otroke v svoje roke.

V takem vzdushju so 23. novembra prenesli na domache pokopalishche posmrtne ostanke Andreja Manfrede, kobarishkega protifashista, umrlega v nepojasnjenih okolishchinah v juzhnoitalijanskih politichnih zaporih, v katerih je odsedel nad dvanajst let, njegovi sojetniki, med njimi tudi predsednik C.L.N.A.I. – Comitato di liberazione nazionale alta Italia (Komite za narodno osvoboditev severne Italije), odvetnik Morandi, so domnevali, da so ga zastrupili, saj so ga lochili od ostalih zapornikov, in od tredaj je tozhil o bolechinah v trebuhu vse dotlej, dokler ni umrl julija 1943, le nekaj dni pred odstranitvijo Mussolinija in pred padcem fashizma. Njegovo smrt so tedanje oblasti prikrivale, njegovemu bratu, ki je bil prav tako politichni zapornik, in domachim so vrachali pisma brez obrazlozhitve. Konchno so njegovi zvedeli za kruto resnico. Potem so politichne jetnike postopoma izpushchali iz italijanskih zaporov in domov se je vrnil tudi Andrejev brat Janko Manfreda; na njegov naslov je kmalu priromalo pismo:

»Dragi gospod tovarish!

Ako takoj ne prenehate s svojo komunistichno propagando in nenarodnim delovanjem, vas zadene v najkrajshem chasu kazen "chrne roke"! Vsak vash korak nam je poznan, bodite preprichani o tem! Mi se ne shalimo z narodnimi izdajalci! Bodite pametni! "Chrna roka" zadene vsakogar, kateri se bavi s komunizmom in ugonablja nash narod, kateri je mnogo pretrpel!
Svoboda ali smrt!
(Namesto zhiga odtis chrne roke.)
Komandant Ch. odreda kapetan I. klase
Branko Vuchetich, l.r.«

Toda Janko je bil medtem zhe v partizanih.

Andrejeva mati si je mochno prizadevala, da bi pripeljala sinove posmrtne ostanke na domache pokopalishche. Brat Janko je uredil vse potrebno za prevoz posmrtnih ostankov in sam odpotoval v Saluzzo, kjer je nashel bratov grob. Od tam so Andrejeve posmrtne ostanke prepeljali v Gorico, kjer so jih polozhili na katafalk v "Ljudskem domu". "Ljudski dom" je znachilen primer, kako so fashistichne oblasti znale spretno in pravno neoporechno izvajati raznarodovanje. V sredishchu mesta, na najopaznejshem mestu, so ga zgradili Slovenci za svoje kulturne in drushtvene potrebe. Toda kasnejshi razvoj dogodkov in svetovno gospodarsko krizo so znali oblastniki tako izrabiti, da so s povezanimi financhnimi operacijami prevzeli pravno veljavno lastnishtvo nad domom in Slovencem za vselej odvzeli pomembno ustanovo, tako so jih tudi izrinjali iz mesta. Italijani so od nekdaj radi dokazovali svojo vechvrednost in "vishjo" omiko, to jim je skozi stoletja uspevalo, saj so imeli v svojih rokah oblast in prisilo, tako so onemogochali Slovence pri gospodarskem in kulturnem vzponu. Zhe kratkotrajna francoska oblast, ki je prinesla delno osvoboditev izpod fevdalizma in kasnejshi razvoj meshchanstva ter trgovine, obrti in industrije, je tudi Slovencem omogochila pokazati nadarjenost in sposobnosti, s tem je rasla njihova gmotna in politichna moch ter narodna zavest. To je shlo v nos italijanskim nacionalistom, ki so izrabili vsako najmanjsho prilozhnost, da so zavirali slovenski razmah. Po maju leta 1945 so se v "ljudski dom" ponovno naselile slovenske ustanove, vendar le za kratek chas, kaj kmalu so italijanski nacionalisti (ime fashisti so prikrili), she vedno zhivi kot le kdaj, dosegli njihovo izselitev.

In prav v tem kratkem srechnem obdobju so v "Ljudski dom", simbol slovenske mochi, za shtiriindvajset ur polozhili krsto Andreja Manfrede, da so se mu mnozhichno poklonili slovenski rodoljubi in napredni del italijanske javnosti iz dobrshnega dela Primorske in vzhodne Furlanije. Iz Gorice so krsto s chastno strazho prepeljali v njegovo rojstno hisho v Kobaridu.

Branko se je odpravil na pogreb. Z Andrejem Manfredo ga je povezovalo mladostno tovarishtvo in zaveza tigrovca. Zhe leta 1927 je po dogovoru z Zorkom Jelinchichem, Albertom Rejcem, dr. Jozhetom Deklevo in dr. Dorchem Sardochem pogosto prihajal na Kobarishko uchitelj Zmago Krashnja, ljudski prosvetitelj, protifashist in komunist, ki je postopoma in v vsej tajnosti pridobival chlane za novo skrivno organizacijo TIGR – Trst, Istra, Gorica, Reka. Sestajal se je z uchiteljem Antonom Rutarjem iz Chadrga, Andrejem Manfredo in Rudijem Urshichem-Jeronom, Brankovim bratrancem, v zadnji sobici Jeronove trgovine ali v njihovem stanovanju v prvem nadstropju na kobarishkem trgu; ti in Slavko Mashera ter Slavko Grahli so she isto leto postali jedro TIGR-a na Kobarishkem, saj jih je vanj vkljuchil sam Zorko Jelinchich; Andrej je postal vodja skupine. Organizacija TIGR je delovala v trojkah, ki se med seboj niso poznale, da bi tako preprechili vdor policijskih agentov vanjo. Le vodja trojke je imel povezavo navzgor, in tako je shlo do vrha. Nedolgo zatem se je Andrej oglasil pri Branku, saj ga je poznal od prej, in tudi njegov bratranec Rudi ga je priporochal. Tako je tudi Branko zaprisegel za TIGR, to je bila prisega, ki je ni bilo mogoche nikoli vech preklicati, cheprav se je po tistem zgodilo marsikaj in je Branku uspelo emigrirati v Jugoslavijo, saj bi ga sicer dobila v roke italijanska tajna policija, kot je Andreja, Rudija in mnoge druge.

Branko je stal pri Manfredovih pred Andrejevo krsto, v kateri so bile le she prijateljeve kosti, z njimi je lezhala tudi tigrovska prisega, kot bo nekega dne tudi njegova prisega odshla z njim v grob. Od tistega slovesnega in zavezujochega trenutka je minilo osemnajst let, med katerimi so bili tigrovci zasledovani, izdajani, v jechah, v pregnanstvu in javno usmrcheni kot junaki na Bazovici ali zahrbtno umorjeni v temnici kot Andrej... Shtevilne so odgnali v taborishcha, le redki so se vrnili od tam, dolga vrsta jih je padla v partizanih, prvi med njimi je bil Zelen, ki je sprozhil prvo odpornishko pushko. Toda mnogi so she ostali zhivi, nihche jih ni odvezal prisege, in Primorska she ni prikljuchena k matichni domovini. In che bo res ostal njen dobrshen del z Benechijo in Rezijo vred pod Italijo, kot kazhejo diplomatska in politichna spletkarjenja? Ali si niso tigrovci prisegli, da se bodo tudi za ceno lastnega zhivljenja borili vse dotlej, dokler ne bo vsa slovenska zemlja v mejah svobodne Slovenije?

Branko je obnavljal prisego pred mrtvim prijateljem:

Boj, da iztrgamo tujcem slovensko zemljo, she dolgo

ne bo konchan, vse dotlej smo zavezani zhrtvovanju za

ta visoki in plemeniti cilj!

Velika mnozhica pogrebcev od vsepovsod je spremljala Andreja na poslednji poti. Mnogo neznanih obrazov je molche stopalo za krsto. Koliko je med njimi tigrovcev, je pomislil Branko; in po tistem je vsak dan chakal, da ga bo obiskal kdo, ki mu bo zaupno rekel: Spet smo se povezali... A obenem se mu je utrnil pomislek, kdo od vodstva je she ostal, ali lahko tako tajno organizacijo, v kateri se chlani med seboj ne poznajo, obnovi nekdo, ki ni bil posvechen v njene najgloblje skrivnosti? Bodo nashli pot do vseh in tudi do njega? Imel je shtirideset let, ne vech rosno mlad, toda dovolj pri mocheh, da bi she kaj storil za vzvisheni smoter, ki ga ni bilo mogoche dosechi niti s tolikshnimi zhrtvami v zadnji vojni, saj so velike sile na gradovih, dvorih in v diplomatskih salonih od nekdaj krojile usodo slovenstvu, mrtvi in pohabljeni na bojnem polju kaj malo shtejejo. Le v skupnosti je moch, povezati se moramo in delovati...

Nenadoma se je zdrznil, ko mu je nekdo polozhil roko na ramo. Obrnil se je in prvi hip otrpnil od presenechenja, saj ni mogel verjeti svojim ochem, pred njim je stal brat Srechko. Zhe leta dolgo se nista videla:

»Pa si le prishel,« sta si padla v objem.

»Si sam? So ostali zdravi?« Ko mu je Branko prikimal, je nadaljeval: »Zhe v Ljubljani sem zvedel za ta prekop, zato sem te tudi prichakoval tu. Do Mosta sem se pripeljal z vlakom, od tam pa malo pesh, nekaj tudi na vozu, s katerim so prishli sem z Volarjev.«

Pogrebci so se razhajali in brata sta zavila v gostilno h Kotlarju, kjer sta naletela na Jeronovega Rudija v druzhbi skupnih znancev.

»Zbrani smo skoraj kot v nekdanjih chasih!« je vzkliknil Rudi, ko se je rokoval z njima. »Od kod si jo primahal?« je hotel vedeti. »Jaz sem zdaj v Trstu, na radiu,« je hitel uravnotezhiti svojo enostransko radovednost, cheprav je nekaj samo po sebi umevnega, da se popotnika vprasha, od kod in kam. Vendar pa je vprashanje obenem rabilo kot iztochnica za nadaljnji pogovor, kakrshni so po dolgih letih vojne potekali med ljudmi, ki eden za drugega niso vedeli, kje so, zhivi ali mrtvi.

»Juzhno od Rima smo se predali Americhanom zhe septembra triinshtiridesetega. Od tam so nas odpeljali v ujetnishko taborishche v Carbonari pri Bariju, kamor so se zgrinjali ne le vojni ujetniki jugoslovanskega porekla iz razpadle italijanske vojske, ampak tudi politichni zaporniki, interniranci iz Dalmacije, Istre in Primorske. Med njimi je bilo precej politichnih aktivistov NOV – narodnoosvobodilne vojske in tudi chlanica centralnega komiteja Komunistichne partije Slovenije Vida Tomshich; ti so nas zacheli vzpodbujati in vabiti, naj se vkljuchimo v nastajajoche prekomorske enote NOV, ki bi shle v domovino, da jo osvobode.«

Srechko je nadaljeval svojo daljsho pripoved, cheprav bi mu bilo nemogoche celo v enem dnevu vsaj priblizhno povedati, kaj vse je dozhivel v skoraj dveh zadnjih letih, ne da bi govoril she o prejshnjih dogodkih vse od zachetka vojne enainshtiridesetega. In je nadaljeval:

»Sprva smo se sestajali tajno, saj je zaveznishka vojashka oblast postavila chetnishko vodstvo – chetnikov je bilo v Carbonari okoli stopetdeset, chez morje so pribezhali iz Like in Dalmacije pred narodnoosvobodilnimi enotami ob kapitulaciji Italije. Toda zhe konec oktobra smo v taborishchu ustanovili narodnoosvobodilni odbor, ki je prevzel vse v svoje roke.

V Bariju je bilo tudi precej civilnih beguncev, med njimi veliko zhensk in otrok, ter ranjencev, ki so se skupaj z mornarico NOV umikali pred Nemci, ko so ti zavzemali mesto za mestom in otok za otokom v Dalmaciji. Begunci so prepluli morje in v dogovoru z zahodnimi zavezniki osnovali svojo vojashko bazo v juzhni Italiji, temu pa so se odlochno upirali chetniki. Vendar je bilo potem od tam prepeljano na drugo stran Jadrana na tisoche ton najrazlichnejshega blaga, hrane, orozhja in tehnichne opreme.«

Rudi Urshich je v tem trenutku povzel besedo: »Marsikaj sem zvedel o takratnih dogodkih shele pred kratkim, ko sem se v Trstu pogovarjal z nekaterimi amerishkimi in angleshkimi oficirji. Shele pred drugim zasedanjem AVNOJ v Jajcu so zahodni zavezniki poslali vabilo, naj pride vojashka misija NOV Jugoslavije v Kairo, dotlej so vzdrzhevali uradne odnose zgolj s kraljevo vlado v Londonu in s chetniki. Konec novembra triinshtiridesetega se je hotela na Glamochkem polju vkrcati delegacija na partizansko letalo, vendar ga je she na tleh napadel nemshki izvidnishki lovec in ubil vodjo misije Ivo Ribarja – Lolo; chlana delegacije sta bila she britanska oficirja, ki sta bila zhe od prej v zaveznishki vojashki misiji pri Glavnem shtabu NOV, in she en partizan. Shele deset dni zatem je uspelo drugi skupini pod vodstvom generalmajorja dr. Vladimirja Velebita prileteti v Bari, od tam pa prek Malte v Aleksandrijo, od koder pa so jih shele po dolgem obotavljanju poklicali v Kairo, v glavni stan zaveznishkega poveljstva za Srednji vzhod. Vmes je bilo she veliko hude krvi, prepirov in grozhenj s strani begunske jugoslovanske vlade v Londonu in tudi nekateri, zlasti angleshki politiki, so bili proti vzpostavitvi tesnejshih stikov z NOV in Titom. Toda ko je bil enkrat storjen ta odlochilni korak, so se stvari odvijale chedalje hitreje. Januarja 1944 je dr. Velebit s svojim osebjem odpotoval iz Kaira v Italijo, kjer se je to takrat zhe legalizirano predstavnishtvo preimenovalo v "Vojashko misijo NOV Jugoslavije pri zaveznishki vojashki komandi za Srednji vzhod".«

»Da, in zavezniki so nam dali na voljo pristanishche v Monopoliju, 35 kilometrov juzhno od Barija, tja so tudi mene poslali kot avtomehanika, za vzdrzhevanje vozil, tam je nastala pravcata vojashka baza. In ne le to, tezhje ranjence so zacheli z letali voziti iz Jugoslavije, dve bolnishnici sta bili v krajih Modugno in Grumo,« je pripomnil Srechko in nadaljeval: »Seveda so se zachele krepiti najrazlichnejshe dejavnosti za vojashko podporo NOV, a tudi za pomoch prebivalstvu v domovini, kjer so bile marsikje prav obupne razmere, ni bilo hrane, zdravil, obleke. Toda vsi begunci iz Dalmacije niso ostali v Italiji, skoraj trideset tisoch so jih prepeljali v posebno taborishche El Shatt v Sinajski pushchavi, kjer pa se spricho klime in tujega okolja niso znashli, tezhko zhivijo in so she vedno tam. Govore, da jih bodo vrnili v domovino shele na pomlad prihodnjega leta.«

Pri tem mu je Rudi spet vskochil v pripovedovanje: »Vse to je bilo mogoche tudi zaradi tega, ker so zahodni zavezniki sprejeli Titov predlog, da se misiji dvigne raven s preimenovanjem v "Predstavnishtvo Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije in shtab baze NOV in POJ pri zaveznishki vojashki komandi za Srednji vzhod". To je bilo nekakshno diplomatsko priznanje, saj je bil Nacionalni komite v resnici vlada Nove Jugoslavije.«

Rudi je vedel marsikaj o zakulisju takratnih dogajanj, medtem ko je Srechko pripovedoval iz lastnih izkushenj: »Pozno pomladi 1944 je v Bari-Palese prispela tudi skupina sovjetskih oficirjev in pilotov ter v sporazumu z Anglo-Americhani ustanovila svojo bazo. Imeli so deset amerishkih letal "Dakota", ki so jim jih odstopili v skladu z dogovorom o posojilu in najemu, opremljena s sovjetskimi oznakami. Zraven je bila tudi cheta prekomorske brigade. To bazo so ukinili decembra 1944 in jo premestili v komaj osvobojeni Beograd.«

»Kako dolgo si pa ti she ostal tam?« ga je vprashal Branko. »Jaz sem bil takrat zhe v koncentracijskem taborishchu,« je dodal. Oba sta pogledala, Rudi je to zhe vedel, za Srechka pa je bila vest nova, saj si z domachimi ni mogel dopisovati.

»Kako dolgo pa so te imeli tam? To je moralo biti hudo!« ga je vprashal.

»Skoraj celo leto, komaj sem se privlekel zhiv domov,« mu je odgovoril brat.

»To nemshko golazen in njihove pomagache smo she premalo natolkli,« je zarobantil Srechko.

»In fashiste? Ti zhe dvigajo glavo tudi v Trstu!« je dodal Rudi ter dopolnil, »Spet nam grozijo, spretno so se znali prilizniti Anglo-Americhanom. Nashi to podcenjujejo in se hudujejo, toda z zavezniki bi morali ravnati drugache, manj povodov za spore in spopade bi jim morali dajati,« je bil kritichen.

»Kdaj so nas prepeljali chez morje?« je Srechko povzel bratovo vprashanje, obenem pa se izognil nadaljevanju razpravljanja o tekochih politichnih dogodkih. »Brigado so v zachetku sestavljali shtirje bataljoni, dva slovenska, po eden pa chrnogorski in hrvashki, skupaj skoraj dva tisoch mozh, zhenska cheta pa je imela nekaj nad sto bork. Vendar je medtem prishlo do takih nasprotij s chetniki, da so se odlochili za plebiscit, po katerem so lochili med seboj tiste, ki so se izrekli za NOV, od onih, ki so se opredelili za kralja in chetnike, ti so bili v manjshini.

Novembra in decembra so prepeljali chez morje dve brigadi, prvo na Korchulo in Vis, drugo na Brach in Sholto. Toda Nemci so shli v ofenzivo in konec leta shtiriinshtiridesetega ponovno zavzeli vse otoke razen Visa, ki so ga partizani sklenili braniti za vsako ceno, saj je bil odlichna odskochna deska za osvobajanje obale in otokov. Takrat jih je veliko padlo. Januarja so se le prebili na kopno in chez zasnezhene planine prishli do Drvarja.«

»Ko govorish o bojih, mnogi nashi mobiliziranci v italijanski vojski so ostali na nemshki strani frontne chrte, ti so se vkljuchili v garibaldinske enote. Pretezhno Slovenci in Hrvati so sestavljali bataljon "Stalingrad", ki se je boril proti Nemcem v srednjeitalijanskih hribih. Ta se je kasneje prebil na zaveznishko stran in so ga prepeljali na Vis, kjer so ga razpustili in borce prerazporedili po ostalih enotah,« ga je dopolnil Rudi.

»Je she veliko drugih zanimivih stvari, takole na kratko she tole. Jaz sem z ladjo "Ljubljana" prishel na Vis marca shtiriinshtiridesetega. Tedaj je bilo tam zhe skoraj dvajset tisoch mozh in tudi sedezh vrhovnega shtaba NOV in POJ, Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije in centralnega komiteja KPJ. Tam so bile tudi tri skupine zaveznishkih komandosov, vsaka po shtiristo do petsto mozh. Do junija so bili Brach, Mljet in Korchula spet nashi; jaz sem bil v motoriziranih enotah, ki so oktobra vkorakale v Split. Postopoma smo potiskali Nemce in ustashe proti severu, tako da smo prishli v Liko in novembra osvobodili Knin.«

»Medtem je prishlo she do enega izredno pomembnega dogodka,« je vskochil Rudi. »Sredi avgusta sta se v Neaplju sestala predsednik britanske vlade Winston Churchill in predsednik Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije Tito. Posledice tega srechanja so se pokazale zhe nekaj tednov kasneje, ko je moral kralj Peter II. javno priznati, da je Tito edini voditelj odpora v domovini, in 2. novembra je bil sklenjen sporazum o sestavi enotne jugoslovanske vlade.«

»Tudi iz Anglije so v Bari prihajali Slovenci, zlasti s Shtajerske, Gorenjske in Koroshke, ki so bili mobilizirani v nemshko vojsko in zajeti ob zaveznishkem napadu na Normandijo, potem pa so zheleli vstopiti v partizane. Sprva so jih zbrali v taboru cheshkoslovashke vojske v Leigh on Sea pri Londonu, toda kmalu so jih z ladjo prepeljali v Neapelj, od tam pa v Bari. In celo prostovoljci iz Shvice in ZDA so prispeli tja. Konchno smo prishli do Reke; tam je bilo hudo, vse kar se je umikalo z Balkana skupaj z Nemci, se je ogorcheno borilo. Tam se je smrtno ponesrechil tudi mlad fant iz Benechije; skochil je s tovornjaka in pri doskoku pochepnil ter nehote udaril ob tla z avtomatom, ki se je sam sprozhil in mu od spodaj prestrelil glavo. Ti angleshki avtomati so bili res nevarni, le da se je velikokrat srechno izteklo; bili so preprost vojni izdelek, zato smo mu rekli "kovachija", ki so ga ne prav dobro preizkushenega spricho nuje dali v proizvodnjo. Zhalostne stvari, ni dovolj da so nas pobijali sovrazhniki, she nam samim se je to dogajalo, zato so fantje najraje vzeli nemshke "shmajserje", che so le prishli do njih. No, na Reki sem ostal, dokler me niso odpustili. Kaj pa ti, Rudi?« se je Srechko obrnil do bratranca.

»Po padcu fashizma, poleti triinshtiridesetega, smo se izvlekli iz zapora, s tega konca sem bil edini, in sem se srechno izognil vsem nemshkim cestnim kontrolam in patruljam. Doma sem kaj hitro spoznal, da che se kmalu ne umaknem, me bodo spet aretirali. She bolj kot Nemci so za mano vohljali domobranci, med njimi tudi domachini, ki so me poznali do obisti. Zaradi mojega politichnega slovesa tod okoli nisem mogel kaj prida pomagati OF-u, morda so nasprotniki prav na to chakali, da jim s svojimi stiki omogochim priti do celotne mrezhe. Zato sem se odlochil oditi v gozd, brzh ko sem si malo opomogel. Sprva so me poslali na Trnovo, kjer sem delal v agitpropu, poslushali smo vesti iz Londona in Moskve, dobivali sporochila iz Glavnega shtaba in s terena, izdajali smo biltene, broshure in podobno. Potem sem bil na Dolenjskem in konchno sem po osvoboditvi Trsta pristal na radiu. Ne vem, kako dolgo nam bodo pustili slovenske oddaje. Mochno pritiskajo z italijanske strani na Anglo-Americhane, chesh da smo komunistichna agentura, in nam nenehno nekaj podtikajo. Mene so tudi zhe pretepli, toda kaj, ko nimash na koga pokazati, in policija ima veliko drugega dela, predvsem da kroti demonstrante, enkrat nashe, drugich Italijane. Za kriminal se ne zmeni veliko, che ne gre za kaj prav hudega. Tu je Branko she najbolj "nadrsal"!« se je obrnil k njemu.

Branko je pomolchal. O prestanem trpljenju ni rad govoril. S tem so se mu vrachale v spomin grozljive podobe iz komaj minulega obdobja in vsakokrat je obchutil pravcato telesno bolechino, cheprav je shlo za psihosomatski odziv na dushevne bolechine. A tudi sebe ni nikoli postavljal v prvo vrsto, bil je skromne narave, ki se je she dodatno disciplinirala s samovzgojo. Bil je pripravljen potrpeti in trpeti tudi za druge. Konchno je rekel:

»Vesta, chemu smo rekli "pasje zhivljenje"? Taborishchniki niti psi nismo bili. Psa se vsaj kdo boji; che se nihche ne zmeni zanj, si lahko hrano upleni sam; ne prav pogosto, a si le zasluzhi kakshno prijazno besedo, ali pa se kdo zavzame zanj, che prezhene kakshno zverino, prinese zajca gospodarju ali odzhene vlomilca. V taborishchu pa si dobesedno stvar z malo zachetnico. Nista najhujsha lakota in mraz; ponizhevanje in lomljenje osebnosti pushcha najhujshe posledice, tezhko se dushevno vrnesh v prvotno stanje.«

Onadva sta videla, da trpi. Nobeden si ni drznil prekiniti ga niti speljati pogovor na drugo temo. Nastala je muchna tishina. Toda Branko je bil jeklenega znachaja, sam je zaznal muchnost trenutka in njegova vedra in plemenita narava, ki mu je pomagala prezhiveti taborishchni pekel, je prishla do izraza: »Ampak sedaj je vse to za nami. Mir; upajmo, da podpihovalcem vojne ne bo uspelo zaplesti narodov v nove obrachune. Svoboda; to pa je nekaj, k chemur chloveshtvo nenehno le tezhi, a je dokonchno nedosegljivo, zanjo se moramo nenehno boriti in zhrtvovati.«

Onadva sta gledala presenecheno in obchudujoche. Vsak od njiju je prestal svojo kalvarijo, toda niti trpljenje na vojnih pohodih niti smrtna nevarnost ne unichujeta tako chloveka kakor ponizhevanje in cefranje duha. Normalen chlovek se ne podaja v smrtno nevarnost, che ga k temu ne sili skrajna nuja ali izbira pred prav tako pogubno pretnjo; v vojashki spopad odhaja chloveshka dusha s tesnobo in grozo, vendar z nedolochenim obchutkom srechnega izida ali smotrnega zhrtvovanja, ali pa ga zhene morda le sovrashtvo kot vzgib za prekritje strahu, kot nadomestek za pogum, ki nagonsko usposablja chloveka za boj za prezhivetje. Medtem pa je v unichevalnem taborishchu chlovek le tvarina za mlin smrti, katerega namenskost je nerazumljiva, presega domishljijo pekla, v katerem naj bi se cvrli greshniki, taborishchni rablji pa ne zadostijo pravici ali nekemu vsaj umishljenemu redu, temvech mechejo ljudi v pech kot odpadke, ker so bili zaznamovani kot malovredne smeti. Celo Rudi, ki je dolga leta prezhivel v fashistichnih zaporih in v konfinaciji, kjer so prav tako skushali zlomiti chloveka, je zaslutil sistematichno poshastnost nacistichnega unichevalnega stroja.

»Rudi, kako je pa s Slavcem?« ga je pobaral Branko.

»Pretezhno se zadrzhuje v Gorici, pisal je, da pride prihodnjo nedeljo na obisk,« je bil odgovor.

»Oglasita se kaj v Robichu, she veliko si imamo povedati,« ga je povabil Branko. »Midva pa zdaj kreneva proti domu,« je prijel brata pod pazduho.

Pozdravili so se in razshli.

Branko se je pripeljal v Kobarid z moshkim kolesom, Srechko je sedel na prechko in sta se odpeljala. Spotoma so she srechevali ljudi, ki so se v gruchah vrachali s pogreba, in nekaj dzhipov s "cherini" je krozhilo po okolici; ochitno so se bali, da bodo izbruhnili nemiri.

Doma sta nashla vse zbrane, v gostilnishki sobi je bilo hrupno. Od nenadne Srechkove vrnitve vznemirjena, je morala mati sesti, drzhala ga je za roko in hlipala; kako si droban, je govorila s shibkim glasom. Srechko je res bil bolj drobne postave, toda vojni napori so ga she bolj zdelali. Poleg tega pa danes skoraj ni jedel; kar mu je dal chetni stareshina na pot pri odpustu pred tremi dnevi, je zhe zdavnaj pojedel. V Ljubljani se je oglasil tu in tam, kjer je slishal, da bi lahko dobil delo; lahko bi tudi ostal v vojashkih mehanichnih delavnicah, bil je dober mehanik, vendar si je pred konchno odlochitvijo zhelel domov; che tam ne bo dela, kot se govori, se bo pach vrnil. In tudi utrujenega se je pochutil. Tu pa tam je pokashljeval, vse od takrat, ko je shel na preizkushnjo popravljenega vozila, sedel je she poten za volan in se prehladil, cheprav je bil topel dan. Sedaj pa je doma in Cvetka je hitela pripravljati obed.

Toda v pivnici hrup ni ponehal; moshka sta stopila tja, da vidita chemu vse to. Tezhke besede so letele krizhem-krazhem in ni bilo dalech do pretepa.

»Kaj se pa greste?« je vse preglasil Branko. Utihnili so in oba pogledali, zlasti na Srechku so obviseli pogledi, saj ga marsikateri niti spoznali niso vech; kdo pa je ta tujec? Agenti so tudi v civilu hodili naokoli... Potem pa se je le razlegal vzklik:

»Saj to je Olivov! Srechko!« In so mu hiteli stiskati roko. Duhovi so se zachasno pomirili. Eden od navzochih, bil je iz Borjane, se je hotel izmuzniti, pa so ga prijeli za rokav:

»Kar tako pa nam je sedaj ne bosh pobrisal!« In se je obrnil, da pojasni:

»Tale tu zbira podpise proti Jugoslaviji, da ostanemo pod Italijo! Tako hochejo farji!« se je pridushal najbolj razvneti.

»Kakshne podpise?« se je zachudil Srechko. Branko je ostal tiho, saj je zhe vedel, kaj se dogaja v Kotu. »Za Italijo? Primorsko, da damo Italiji? A to hochejo!« je zaprepashchen dvignil glas. »Kaj za to smo se borili, prelivali kri in umirali?! Zhe pod fashizmom so nam pili kri, zdaj si prizadevajo na vse nachine, da nas spet dobijo v kremplje. In taki, kot je tale, jim grejo na roke!«

»Take izdajalce, belogardiste, poznamo zhe od prej! Farji so za vsem tem, te bi bilo treba...« so se slishale grozeche besede.

Oni se je potegnil vase in se je poskushal izgovarjati:

»V Jugoslaviji je boljshevizem, vero zatirajo in Boga so zatajili. V Italiji pa je Rim in Sveti oche, ki nam bo pomagal, da ne bomo vsi pogubljeni. In tudi lakota je tam, v Jugoslaviji...«

Srechko je vzrojil: »Kakshen boljshevizem? Najprej je narod, potem vse ostalo, tam vlada ljudska oblast. Od tam prihajam, zhe vem, kako je!« V mislih mu je glodalo, da ima oni v nechem prav, toda to je treba sprejeti v tem zaostrenem povojnem trenutku, domovina je porushena, gospodarstvo je na tleh, polj ni imel kdo obdelati ali pa so jih pozhgali nacisti med umikom. »Kdo pa je kriv za lakoto in revshchino, che ne Italijani in Nemci, ki so zacheli vojno, in papezh jih ni nikoli obsodil, z Ducejem sta si bila kar dobra,« je poochital.

»Kakshno svobodo in demokracijo pa so nam prinesli zahodni zavezniki?! Takshno, da nas policaji pretepajo, che si le upamo kaj javno rechi. Italijanom spet dajejo oblast, da nas bodo prav tako potujchevali kot prej. Je to demokracija, a?!«

Spet se je temperatura dvigala in nesrechni zbiratelj podpisov, ki bi she malo prej skoraj pretental koga od prisotnih, da bi dodal svoje ime na ne prevech popisano listo (ti so se sedaj potuhnili), je ritensko lezel proti vratom ter poskushal opravichiti namen svojega pochetja:

»Vsaka oblasta mora vzdrzhevati red. Tudi mi ne moremo kar neprenehoma samo protestirati. Tu je vendar vojashka uprava...«

S tem je shele razdrazhil prisotne, ki so zacheli vsevprek krichati:

»Mi smo se sami osvobodili, oni pa so nas zasedli, kot bi bili mi fashisti, ne pa njihove zhrtve! Proch naj gredo in pustijo nasho ljudsko oblast na miru! Tudi v Jugoslaviji mora vlada vzdrzhevati red in mir, she posebej zato, ker je ostalo v drzhavi she veliko belogardistichnih, ustashkim, chetnishkih, nedićevskih in drugih skrivachev, to je zalega, ki she vedno upa, da se bo z orozhjem polastila oblasti. Chakajo, da se udarijo Anglo-Americhani in Rusi, takrat bi nastopil njihov chas.«

Na onega je zhe padlo nekaj bunk. Branko je moral posechi vmes, sicer mu nakopljejo she policijo za vrat, da mu zapre gostilno. Stopil je pred mozhe:

»Pustite ga naj gre! Naj pove she drugim, kaj mislimo. Mi smo predvsem Slovenci in hochemo zhiveti z ostalimi sonarodnjaki v skupni drzhavi. Kakrshnakoli bo, bo to nasha skupna usoda, lazhje se bomo uprli zdruzheni kakor razcepljeni, kot smo bili tisoch let. Sedaj pa naj gre in sem naj ne hodi vech s temi stvarmi!« je bil Branko jasen in odlochen.

Nesrechnik se je urno pobral iz gostilne, se nekajkrat ozrl, ali mu kdo sledi, ter se pognal proti Kotu; vmes pa je preklinjal in se pridushal...

Ostali gostje so she nekaj chasa med seboj zhivahno ocenjevali dogodek, potem so se razshli drug za drugim.

Pri Olivovih so sedli k jedi; zhe dolgo se niso pochutili tako kot druzhina, le Vlado je she manjkal. Kje sploh hodi?

Pozno zvecher, ko so odpravili spat je mala Breda z odprtimi usti, nekaj chasa poslushala strichevo pripovedovanje, potem je za mizo zadremala z glavico na prekrizhanih rokah.

Srechko se je odpravil v svojo nekdanjo sobo, zadishalo je po svezhih rjuhah. Razgledal se je po prostoru, ki ga je tako dobro poznal, a mu je po toliko letih deloval odtujeno, spet se bo moral navaditi na tishino enoposteljne sobe. Kako dolgo je spal v vojashkih spalnicah, shotorih ali kar na prostem? Pogled mu je obstal na velikem in okrashenem okvirju s sliko Device Marije, ki je kdo ve od kdaj visela na steni. Tiho in dolgo je premishljeval. Potem je vstal, snel podobo z zheblja, jo dal na mizo tako, da je gledalo hrbtishche navzgor, izpulil iz lesa vse zhebljichke, izvlekel Marijino sliko ter jo odlozhil vrh omare. Stopil je do svojega kovchka in potegnil iz njega sliko marshala Tita, jo vstavil v okvir, uchvrstil z zhebljichki ter spokojno obesil na prejshnje mesto. Zadovoljen z opravljenim delom, je she ocenjevalno pogledal, ali res ne visi postrani, in legel. Truden je hitro zaspal in se zbudil shele, ko je sonce stalo visoko na nebu. Tako spokojno ni spal zhe nekaj let; bil je doma, v "Hishi".

Pozno jeseni ni kazalo nich dobrega, komaj konchana vojna je v svetu pustila strahotne posledice. Ni shlo za vojskovanje, kot v prvi svetovni vojni, le na eni frontni chrti, kjer z nenehnimi obstreljevanji s topovi, havbicami, minometi, miniranji in letalskimi bombardiranji skushata nasprotnika razrushiti vojashke naprave, za katerih gradnjo sta porabila ne le veliko denarja, gradiv in chloveshkega dela, ampak sta za vse jarke, rove, kaverne, utrdbe, zaklonishcha, dostopne poti in nove ceste, letalishcha in kdo ve za kaj she vse drugo pomendrala polja, razrila travnike, posekala gozdove, razrushila ceste in mostove. Druga svetovna vojna pa je bila v vsakem mestu, vasi in zaselku, celo v vsako hisho je prodrla ter sesuvala od zunaj in razjedala od znotraj. Vojna ni le unichila gospodarstvo in razdejala ter zastrupila prostor, marvech je razrvala chloveshke dushe, zmedla duha in zameglila razum. Sovrashtvo, ki se je razplamtelo med shtiriletnim bojevanjem, ni ugasnilo s tistim dnem, ko je Hitlerjev naslednik podpisal brezpogojno kapitulacijo. Ni bilo dovolj, da so se znashali nad voditelji, kot so v Milanu ustrelili svojega Duceja in ga na mestnem trgu za noge obesili na kandelaber, zachel se je malo nadzorovan lov za porazhenci in njihovimi pristashi. Potniki, ki so se ustavljali v gostilni, so pripovedovali, da so po Furlaniji polovili veliko fashistov ali takih, ki so jih podpirali hote ali iz nepremishljenosti, in jih odpeljali nekam v Karnijo ali Dolomite, kjer je za njimi izginila vsaka sled. Med njimi so bile tudi zhenske, ki so se zapletle z Nemci iz chiste ljubezni, zaradi prezhivitvene nuje ali so nadaljevale svoj nekdanji "najstarejshi poklic". Vendar se to ni dogajalo le po Furlaniji. Med ljudmi so se shirili glasovi, kako so tega ali onega ponochi pobrali in odpeljali v neznano; najvechkrat so skoraj zagotovo vedeli, zakaj ga je doletelo, toda bili so tudi primeri, ko ljudem nikakor ni shlo v glavo, da je bil take temne usode delezhen chlovek, o katerem si nikakor niso mogli misliti kaj drugega, kot da so ga vzeli po pomoti ali spricho lazhne ovadbe, kateri se ne more upreti zapletena ali sprevrzhena chlovekova narava pri nekaterih osebkih. Che je javno mnenje vechino primerov sprejelo z razlogom, so le pushchali na dushah sledove tesnobe, so dvomljiva prijetja odmevala med prebivalstvom; k temu so prispevali tudi nekateri duhovniki in iz Ljubljane k zaveznikom prebegli domobranci; poglabljalo se je nezaupanje, strah in zavrachanje teh dejanj. V coni A je zaveznishka vojashka uprava poskushala uvesti red, vendar ji je to le stezhka in postopoma uspevalo, saj so bili storilci teh mashchevalnih dejanj dobro in podtalno organizirani ter preizkusheni zhe med vojno proti fashizmu in okupatorju, pomembna pa je bila tudi tiha in nachelna podpora med ljudstvom, tako med Italijani kakor med Slovenci, ki je veliko pretrpelo in je to dogajanje sprejemalo kot zasluzheno kaznovanje za medvojne zlochine.

Toda vseh sodelavcev z okupatorjem ali onih, ki so nasprotovali novi druzhbeni ureditvi v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji, oznovci le niso ujeli v svoje mrezhe. Za vrsto tistih, ki so chez noch izginili, se je kasneje izkazalo, da so jo pobrisali v notranjost Italije ali celi chez luzho. Za nekatere se je shele chez desetletje izkazalo, da so v Argentini, Kanadi, Avstraliji ali kje drugje v daljnih dezhelah. Znani so bili primeri, da se je kateri od ogrozhenih odpeljal na dzhipu s "cherini"...

Med hudimi posledicami vojne je bila tudi lakota in pomanjkanje vsega, kar omogocha vsakdanje prezhivetje, ni bilo zdravil, obleke in obutve, kaj shele hrane. Celo na kmetih so imeli tezhave, saj nobena kmetija ni samozadostna, tako zaradi velikosti zemljishcha kakor njegove lege in sestave prsti, skratka ni vsaka zemlja primerna za dolocheno kulturo. Nekateri so pridelali krompir, niso pa imeli pshenice ali koruze, drugi so pridelali le fizhol; toda sladkorja in olja je bilo le za vzorec. Kaj pa krmila, repa, korenje, pesa? Che je bilo za zhivali ni bilo za ljudi, brez prashichev in svinj pa ni bilo masti in mesnin za zimski chas... V planinskem okolju so k srechi lahko redili govedo in pasli.

Postopoma so razvijali racionirano preskrbo. Vsakih petnajst dni je oblast razdelila po dva kilograma moke na prebivalca, na mesec pa po deset dekagramov mashchob... Kaj je to bilo za vse, ki so delali, ali za odrashchajocho mladino, ki bi "grizla kamen", da bi se nasitila?

Ker je bilo goveda na Kobarishkem dovolj, so ljudje predlagali zamenjavo za cerkljanske prashiche, kjer so imeli tovrstno rejo dokaj razvito, nastala bi nekakshna negotovinska trgovina – blago za blago, kar je v tezhkih chasih edino smotrno, saj si z denarjem chlovek ne more poteshiti lakote, che ni kaj kupiti, pa tudi denar ni zanesljiva vrednota v negotovih chasih. Zlato, da, s tem se zhe da kaj dobiti, cheprav je pogosto hlebec kruha vech vreden kot zlat prstan. Vendar pa je ZVU-Zaveznishka vojashka uprava zavlachevala z dovoljenjem, saj je bila vmes meja med cono A in cono B! Po svoje je k temu prispevala birokracija, saj so postopoma zachele delovati davkarija, carina, inshpekcije, skratka, uradniki vseh vrst so se mnozhili tudi zato, ker je drzhavna zaposlitev cenjena dobrina, plache niso vselej najboljshe, vendar so zanesljive, in takshna sluzhbica tudi omogocha she kakshen postranski zasluzhek in ugodnosti. Toda znotraj ZVU so bile mochne sile, povezane z italijanskimi krogi, ki so zavlachevale tudi iz drugachnih razlogov; omejevala je prehajanje chez mejo, ki ji je hotela s tem dati mochnejshi in trajnejshi pomen, skratka meja naj bi taka obstala! Sproshchen in pogost blagovni promet med conama pa bi zachasno mejo zabrisoval in ji v zavesti ljudi zmanjsheval pomen; cheprav meja med conama A in B ni bila rapalska meja izpred vojne, ki je potekala od vrha Triglava, severno od Postojne do Reke, ta je ostala italijanska, ji je bila vendarle nekoliko blizhje, saj so she vedno ostajali italijanski Trst, Gorica in vsa Benechija, vkljuchno s Kobaridom, "Caporetto, terra sacra alla patria".

Tako ni bilo nich z zamenjavo kobarishkih krav s cerkljanskimi svinjami... A tudi s kmechkimi deli so bili v zaostanku, she vedno veliko za delo sposobnih moshkih ni bilo demobiliziranih, in primanjkovalo je konj za spravljanje lesa iz gozdov, za vozhnjo gradiva za obnovo, za oranje; vechino jih je med vojno zaplenila vojska; prishli so v hlev in zhival odgnali, vchasih so pustili brezvrednostni koshchek papirja – potrdilo, s katerim si ne takrat, she manj pa sedaj nihche ni mogel pomagati, z njim se ni dalo orati, denarja za odshkodnino pa tudi ni bilo od nikoder. Kar je bilo konj, so bili garjavi, teh vojska tako ali tako ni vzela. Ni bilo zdravil. Tudi zhivinozdravnik ni imela konja za jezho, iz Kobarida ni mogel oskrbeti niti vseh zhivali tostran, kaj shele onih zhivali onstran Soche, na kobarishkem podrochju cone B, ki je bila odrezana od svojega naravnega sredishcha...

Podobno je bilo z zdravnikom, ki se je gnal naokoli s kolesom, saj niso vselej poslali ponj z vozom, avto na cesti pa je bil redkost, ker je bil tedaj shele zachetek avtomobilske ere, precej avtomobilov je vzela vojska, drugi so bili pod skednji, ker ni bilo nadomestnih delov, a ne nazadnje – bencina ni bilo dobiti! V resnejshih primerih so bolnike na krshenkoli nachin spravili do bolnishnic v Chedadu, Vidmu ali Gorici.

Stiska ljudi je postajala vse hujsha. Rdechi krizh je izchrpal skromna sredstva za pomoch druzhinam padlih borcev, druzhinskih hranilcev, ki she niso bili odpushcheni iz Jugoslovanske armade, in druzhinam vojnih invalidov, kaj vech niso mogli storiti.

Med ljudmi se je raznesel glas, da je mogoche najti delo v Sloveniji, Jugoslaviji, to ni bilo nich novega v primeri s predvojnim stanjem, saj se veliko Primorcev po prvi svetovni vojni ni vrnilo iz pregnanstva in so se za stalno naselili predvsem na Kranjskem in Shtajerskem, nekateri pa so prishli celo do Bosne, Srbije in na Kosovo. Tudi med obema vojnama je veliko mladih fantov ali celo druzhin preshlo na jugoslovansko stran iz ekonomskih ali politichnih razlogov. Kar naenkrat se je znashlo na pristojnih mestih shestindvajset ljudi, pripravljenih takoj oditi v Jugoslavijo in sprejeti kakrshnokoli delo; enaindvajset pa je bilo prosilcev, ki so se odzvali jugoslovanskemu pozivu za preselitev z druzhinami in kolonizacijo Vojvodine. Kmalu je shtevilo prosilcev naraslo, kar sedeminosemdeset jih je hotelo poprijeti za vsakrshno delo v Sloveniji.

Nikoli dotlej ni bilo toliko berachev, ki so prihajali tudi iz shirshe okolice. To je bilo zelo neprijetno in ljudje so zahtevali, naj dobijo posebne izkaznice, da bi zajezili pojav na res kricheche primere, to je bilo utemeljeno tako iz socialnih kakor politichnih razlogov.

Najvechje vznemirjenje pa so povzrochala ropanja, predvsem zhivine. Praviloma so zlikovci prihajali iz Furlanije in govedo je konchalo na chrnem trgu severne Italije. Ponochi so prihajali v skupinah, oborozheni, in si niso pomishljali zoperstaviti se tudi policiji, kolikor je sploh posredovala, saj je she iz predvojnih chasov veljala ljudska modrost, da "pameten policaj obogati, neumen pa koncha pod rusho". Na guvernerja zaveznishke vojashke uprave so dezhevale pritozhbe, vendar ni ukrepal, vsaj videti ni bilo nobenega uchinka, zhivina je izginjala s pashnikov in iz hlevov; in ne le ta, tudi celi tovori poljskih pridelkov so izpuhteli iz hramov. Potem so kmetje zahtevali nastavitev poljskih chuvajev, pa spet nich. Konchno so se zacheli sami organizirati, zlasti ponochi so se izmenjavali na strazhi, in chez dan je bil vsak neznan obraz v vasi pod budnim ochesom vsega zhivlja, zhe otroci so pritekli domov s svezho novico o tujcu... Nich chudnega, che je bilo vech spopadov tudi z orozhjem, ki ga je bilo veliko she iz vojnega chasa skritega po skednjih in podstreshjih. Za Kolovratom so tako nekega zhivinskega tatu ubili, drugega pa ranili, da so ju njuni le s tezhavo odvlekli s seboj. In chez nekaj dni so se vrnili in od dalech mashchevalno streljali na vashke hishe ter zazhgali senik. K srechi razen strahu ni bilo zhrtev med ljudmi. Domachi mozhje, ki so poznali vsak grm in kozjo stezico, so hitro uganili, kje se bodo napadalci vrachali v dolino, in so jih prichakali v zasedi nizhje spodaj, kjer si je potok komajda izril ozko in strmo strugo. Tam jim ni ni bilo treba niti streljati nanje, le nekaj skal so skotalili navzdol, da so se oni prestrashili in zbegali ter se v zmedi valili do dna. Kasneje je bilo po furlanskih gostilnah slishati, da sta jo dva hudo skupila, eden pa je odtlej za vselej shepal.

V coni B je bila zhe med vojno ustanovljena partizanska organizacija za povojno obnovo NOVGRAD, v coni A pa so zavezniki s svojimi napol vojashkimi gradbeniki zacheli predvsem z obnavljanjem prometnic; do Tolmina je bilo treba she vedno chez zasilne premostitve, kar je obichajno predstavljalo le nekaj s penjachami spojenih debel v blizhini posekanih dreves. A tudi gradiva ni bilo. Kobarishka opekarna, edina "industrija" na Kobarishkem, je bila she mrzla, goriva ni bilo.

Zaveznishka vojashka uprava je zhe septembra petinshtiridesetega objavila, da bo prispevala polovico sredstev za obnovo porushenih hish, kar je silno vznejevoljilo ljudi, saj si s tem niso mogli pomagati, ker je bila stiska prevelika in svoje polovice niso mogli zagotoviti. Oshkodovanci so se zdruzhili v zadrugo, da bi tako lazhje uveljavljali svoje pravice, in so na vse nachine pritiskali na zasedbene oblasti, da bi svojo odlochitev spremenile obnoviteljem v prid, a so uspeli le toliko, da so obljubili obnovo v celoti na stroshke oblasti le onim, ki so jim domove porushili Nemci ali fashisti iz mashchevanja zaradi neposrednega partizanskega delovanja. Na koncu se je izkazalo, da bo od skoraj sheststotih prijav tega delezhna le vas Svino, ki so jo Nemci bombardirali z letali oktobra triinshtiridesetega, za niti ne trideset hish in gospodarskih poslopij. Za to delo je dobilo koncesijo neko hrvashko podjetje, ki se je dela hitro lotilo in ga tudi dobro opravilo; le cerkev je ostala poshkodovana, zaveznishka vojashka uprava za to ni poskrbela. To je bil redek svetel primer uspeshne pomochi prizadetemu prebivalstvu.

Nasploh pa ni bilo dela, ni bilo denarja in ni bilo blaga na trgu... Zacharani krog zagat in stisk ljudi je bil chedalje bolj nerazklenljiv.

Neke nedelje popoldne so mozhje pri Branku sedli za gostilnishko mizo, da se pogovore, kaj jim je storiti.

»Voditi nas mora misel, da si moramo predvsem sami pomagati, chakanje na pomoch od drugod slabi lastno pobudo in povechuje odvisnost od sil, ki so narodu pogubne. Zhe Klement Jug, mlad filozof, ki je v cvetu mladosti izgubil zhivljenje med plezanjem v Triglavski steni, je zapisal: "Narodu kakor posamezniku je usojen boj, oni, ki ga sprejme, je velik!" Ta izziv moramo sprejeti!« je pribil Branko.

»Toda kako in chesa se lotiti?« je bilo slishati vech vprashanj.

»Nekaj vzorov zhe imamo,« je rekel Ignac Shtihov, »vendar je treba pri tem uposhtevati zakone.«

»Katere zakone?« je bil pozoren Vidov.

»Seveda italijanske, takshne, kot so bili v veljavi do maja 1945, ti dopushchajo zadruzhnishtvo na razlichnih gospodarskih podrochjih obrti, trgovine, male industrije in kmetijstva. Zhe po prvi svetovni vojni so tudi Slovenci ustanavljali zadruge, vendar jih je pretezhni del odpihnila gospodarska kriza in sochasni pritisk fashistichnih oblasti, ki slovenskih zadrug, v nasprotju do italijanskih, niso podprle, da bi se izvlekle iz tezhav. V dolini imamo tudi dve mlekarski zadrugi, od njiju nimamo kaj prida, to s chimer se ukvarjata ni dovolj,« je nekoliko obshirneje razlozhil Branko.

»Zakaj pa prav italijanske zakone? Saj Italije ni vech!« so se oglashali od omizja.

»Smo zhe bili v uradu guvernerja. Vztraja, da je tod Italija, dokler ne bo mirovna pogodba dolochila drugache. V vojni je mogoche zavzeti ozemlje druge drzhave, toda s tem she ne postane sestavni del zmagovalchevega ozemlja vse dotlej, dokler se v ta namen ne podpishe ustrezna mednarodna pogodba,« je bil jasen Shtih.

»Smotrno je, da moramo delati po zakonu, ki nam jih vsiljuje sedanja oblast, vsi ostali poskusi nam bodo vzeli prevech dragocenega chasa in sil. Konchno, cona A in B sta nastali po dogovoru v Beogradu, torej nimamo druge izbire,« je nadaljeval Branko.

»Kako pa bo taka zadruga videti? In s chim se bo ukvarjala?« je vprashal Janko Mlinarjev.

»Ponekod so zhe korak pred nami. Najvechje tezhave nas pestijo pri oskrbi s hrano, obutvijo, obleko, orodjem in gradivom – torej se moramo organizirati za preskrbo. Vendar pa pri tem velja in bo veljalo she nekaj chasa, da je denarja malo, in zanj je tezhko dobiti kaj koristnega, kaj takega, po chemer vsi povprashujejo. Kako torej do blaga? Tako, da mi nekaj ponudimo, kar pach imamo: mleko, sir, govedo, jabolka, les in she kaj se bo nashlo od vishkov pridelka. Torej moramo imeti v svojih rokah tudi prodajo. Na ta nachin bomo tudi vedeli, kaj pridelovati, in se bomo lotili stvari bolj nachrtno,« je Branko pojasnil osnovne zadruzhne smotre.

»Ampak kako bomo vplivali na poslovanje zadruge?« je hotel vedeti Jurinchich.

»Po zakonu ima vsaka zadruga svoja pravila, ki jih sprejmejo chlani na svojem obchnem zboru. Tam dolochijo, kako in kaj, ter si nato izberejo vodstvo, ki ga lahko odpoklichejo, che menijo, da stvari ne vodi, kot je treba, nakar si izberejo nove odgovorne ljudi,« mu je pojasnil Shtih.

Tako so she razpravljali, sprashevali in si odgovarjali pozno v noch. Dogovorili so se, da ne bodo vech odlashali, saj ljudje zhe obupujejo.

28. novembra 1945 so ustanovili Nabavno-prodajno zadrugo ali skrajshano NAPROZA, izvolili upravni in nadzorni odbor ter za prvega predsednika Branka Skochirja in tajnika Ignaca Shtiha. Oba sta se z vso zagnanostjo vrgla na delo in prej kot v mesecu dni sta dobila od vishjega sodishcha v Gorici, kamor je po she predvojni ureditvi spadal Kobarid, potrjena zadruzhna pravila. Vendar s tem tezhav she ni bilo konec, saj je vojashki guverner v Kobaridu, Clark Paintar, ves postopek ustanavljanja zadruge vlekel vse do 1. maja 1946, ko so smeli zadruzhniki zacheti s trgovanjem, pri tem jim je svojo koncesijo odstopila Marija Perinchich Grattoni, ki je bila tudi lastnica prostorov, v katerih je zadruga imela svoj sedezh. Koncesija je bila v trgovini nujna, saj je bila brez nje vsakrshna tovrstna dejavnost nezakonita in kazniva. Vse je bilo videti v redu, z navdushenjem so zacheli sklepati prve posle, in polagoma se je oskrba prebivalstva izboljshevala. To pa nekaterim ochitno ni bilo vshech; pri guvernerju so spletkarili in dosegli, da je civilna policija zhe chez poltretji mesec, to je 16. avgusta, zaprla zadrugo, chesh da prejshnji postopek ni bil povsem pravilno izpeljan. Niso bili toliko uvidevni, da bi zahtevali dopolnitve ali popravke, ochitno so hoteli zadrugo preprosto zapreti, ker je bila dejanje ljudske samopomochi in samouprave, in to je bilo zhe dovolj, da jo je bilo treba zatreti v kali. Oba odgovorna voditelja zadruge nista izgubila poguma, ponovno sta se lotila urejanja vseh papirjev in papirchkov, natanchno tako, kot so zahtevali od njiju, pri tem ni bilo vselej preprosto izvedeti, kaj je in kaj ni prav, saj so jima uradniki na razlichnih uradih povsem nasprotno razlagali postopke. Toda zagrizenca sta uspela, in tako je zadruga chez dva meseca ponovno odprla vrata. Medtem je minilo tri chetrt leta, kar je ljudi hudo vznejevoljilo.

Vse te peripetije so bile del vseevropskega nachrta zahodnih zaveznikov, predvsem ZDA, ki so se zavedali, da je treba ljudi pridobiti s hrano. Zlasti Americhane je izuchila izkushnja po prvi svetovni vojni, ko so se v evropskih drzhavah, izchrpanih v dolgi vojni, she zlasti pa v porazheni Nemchiji, zacheli nemiri, ki so grozili pripeljati na oblast komuniste, kot se je zgodilo malo pred koncem vojne v Rusiji, kjer je revolucija odplavila carstvo in ustvarila pogoje, da so si nato boljsheviki prisvojili absolutno oblast. V krchih ekonomske krize, ki je posledichno zajela tudi same ZDA, so se v Evropi prikopali do oblasti fashistichni rezhim v Italiji, Hitler v Nemchiji, Franko v Shpaniji, Salazar na Portugalskem, Horty na Madzharskem in tako naprej. Iz teh sestavin je nastala silno eksplozivna zmes, ki se je razplamtela v drugi svetovni spopad. Americhani so tako v prvi kakor v drugi vojni sicer imeli precej zhrtev med vojaki, toda sorazmerno manj kot druge udelezhenke v bojih, zato pa so imele nesorazmerno veliko ekonomsko korist, in njihovo gospodarstvo ni utrpelo nikakrshne shkode, she celo razmahnilo se je. Zhe pred koncem te vojne so zato pripravili nachrt gospodarske in druzhbene obnove porushene Evrope, pri tem naj bi amerishki kapital odigral pomembno vlogo. Med ZDA in Rusijo je bilo obsezhno podrochje gospodarskega opustoshenja, ki je narashchalo od Velike Britanije chez Francijo, Nemchijo in druge srednjeevropske drzhave. Che bi te prepustili samim sebi z njihovimi tezhavami, bi postale kaj lahek plen Sovjetske zveze, zato so se ZDA podvizale, da bi jih ne le politichno, ampak tudi gospodarsko navezale nase; to je bil Marshallov nachrt. George Catlett Marshall je bil amerishki general in generalshtabni nachelnik kopenske vojske ZDA od leta 1939, torej od napada nacistichne Nemchije na Poljsko. Njemu pripisujejo zasluge, da je v izredno kratkem chasu ustvaril milijonsko vojsko, je sodeloval pri vseh pomembnih strateshkih odlochitvah; kot vojashki svetovalec amerishkih predsednikov je sodeloval na vseh velikih mednarodnih zaveznishkih konferencah in po vojni je postal amerishki zunanji minister. Svojo intuicijo je v polni meri pokazal prav pri nachrtovanju povojne ureditve in gospodarske ozdravitve Evrope, kar naj bi zajelo shestnajst drzhav; to mu je kasneje prineslo Nobelovo nagrado za mir. Toda she pred tem je bilo nujno hitro ukrepati in sprva je prichela dotekati zhe leta 1943 dogovorjena pomoch UNRRA – United Nations Relief and Rehabilitation Administration-Uprava Zdruzhenih narodov za pomoch in obnovo. Cheprav so iz te pomochi prihajali tudi gradbeni stroji, lokomotive in podobno, je bila za ljudi najpomembnejsha in neposredno otipljiva hrana, pa zdravila in obleke; vechina tega pa je nosila oznake "Made in USA". Zhivela Amerika..! Ta okolishchina je odbila ost marsikateri zameri, ki jo je prebivalstvo gojilo do Anglo-Americhanov, cheprav so bili she najvechkrat Anglezhi bolj zadrti in nenaklonjeni Slovencem.

Ena takih zamer je bila ukinitev "Primorskega dnevnika", za Slovence pomembnega glasila, ki je prvich izshel zhe sredi vojne vihre iz skrivne partizanske tiskarne sredi Trnovskega gozda in so ga aktivisti OF na skrivaj raznashali po vsej Primorski. Ob majski osvoboditvi Trsta leta 1945 so prenesli urednishtvo tja in je potlej tam tudi redno izhajal, cheprav ob dokajshnjih birokratskih tezhavah, ki mu jih je povzrochala zaveznishka vojashka uprava, prezheta s predvojnimi italijanskimi funkcionarji. A tudi s slovenske strani so mu metali polena pod noge vsi tisti, ki so bili med vojno na OF-u nasprotni strani. V Kobaridu se je 13. decembra zbralo nad 200 ljudi, ki so se postavili v povorko; ob nadzoru z bajoneti opremljenih "cherinov" so protestirali proti ukinitvi "Primorskega dnevnika". Na kobarishkem trgu so javno prebrali protestno spomenico proti ukinitvi svobode tiska, z njo so zahtevali ponovno izhajanje priljubljenega dnevnika, in odposlanci so jo odnesli guvernerju, vendar do njega niso prishli, ustavili so jih na vhodu v njegove prostore in eden od strazharjev je hladno, brez besed, sprejel njihovo listino.

»Stric Vlado je prishel!« je pritekla v hisho Bredica. »S tovornjakom se je pripeljal,« je klicala domache in spet stekla ven, tam se je zhe na vhodu zaletela v strica, ki bi jo stisnil v narochje in prvo od domachih pozdravil, a jo je le pogladil po laseh in ji stisnil v roke zavojchek, darilca zanjo ni nikoli pozabil. Tega se je razveselila, toda begalo jo je, zakaj je ni vzel v narochje, kot je bilo sicer v njegovi navadi. Medtem je zhe prihitela njegova mati, ki so se ji od sreche shibile noge, in mu s shiroko razprtimi rokami shla naproti. Zadaj so se odprla vrata in prikazala se je nasmejana Cvetka, s koshem pravkar orobkane koruze. Vlado je stegnil roke dalech predse, kot da se vseh brani, in zavladal je trenutek muchne tishine, zadrege... Kaj je z njim narobe, je bolan, so bila neizrechena vprashanja, ki pa so kljub temu dobila odgovor:

»Najprej se moram slechi, umiti in preoblechi. Spotoma sem se spet nalezel bolh; zhe v vojski smo se jih otepali, kuhali obleko in se posipali s prashkom,« je pojasnil svoje odbijajoche ravnanje. In tako je bilo to na vrsti pred vsem drugim. Vojashko obleko, v kateri je prishel in ki je bila zhe v nezavidljivem stanju, je Branko, ki se je medtem s Srechkom vrnil iz Chedada, vrgel v ogenj pod kotlom za prashichjo oblodo. Medtem se je Vlado ochedil in jed je bila pripravljena, da so sedli za mizo; trije bratje so bili po petih letih spet vsi skupaj. Imeli so si kaj povedati. Ker je bil zadnji, ki je spet doma, je mater zanimalo, od kod je prishel, kje je bil nazadnje.

»Iz Karlovca sem shel do Zagreba in od tam proti domu. Nisem mislil, da me bodo zhe spustili. Nich ni kazalo na to, ko so me zjutraj poklicali in mi rekli, da naj oddam vse svoje stvari, dobil sem zheleznishko vozno karto, kos kruha in slanine ter hajdi. Niti pozdraviti se nisem mogel z vsemi.«

»Koliko chasa pa si potoval?« je vprashala Breda, ki je nepremichno poslushala strica.

»Dve nochi sem prebil na poti. Zveze so redke in nezanesljive. V Zagrebu sem za pol ure zgreshil vlak za Ljubljano in sem moral chakati do jutra na naslednjega. Spotoma je enemu od vagonov pochila os, bili smo nekaj pred Zidanim mostom. Pred delavci so bili tam milichniki in OZNA, ali ni kakshna sabotazha. Trajalo je nekaj chasa, da so vagon pridvignili in potisnili s proge na zraven polozhene pragove. Potem so nas priklopili in smo prishli s peturno zamudo v Ljubljano. Sprva sem mislil, da bi se ustavil pri sorodnikih, a sem si premislil; v takile obleki in po tolikem chasu sem si zhelel chimprej domov. Vlak za Jesenice vozi poredko, tam sem spet prestopil in danes zjutraj sem prishel do Svete Lucije. Do sem pa pesh, v Tolminu sem dobil nekoga z vozom iz Idrskega, v Kobaridu pa vojashki tovornjak. Kako pa je bilo z vama dvema?« se je pozanimal za brata.

»Prav veliko te nisem prehitel. Prejshnji mesec sem se reshil,« je odgovoril Srechko.

»Tebe so do konca tishchali v taborishchu?« se je obrnil Vlado k bratu.

»She dobro, da sem tu. Veliko jih je pomrlo ali pa so jih pobili tik pred koncem. Konec maja sem prishel,« je bil kratek Branko.

»Zelo slab je bil,« je z grenkobo pripomnila Cvetka.

»Velikokrat sem mislil na tebe,« je dejal Vlado, »toda od nobenega nisem mogel dobiti verodostojne vesti. Che sem naletel na kakshnega borca iz nashih krajev, sem sprasheval po vas in she posebej po tebi, pa mi niso znali veliko povedati.«

»Saj tudi mi nismo vedeli, kako je z njim. Pisati ni smel. Od tam pa se ljudje niso vrachali. Zate smo pa nekaj slishali, da so te hoteli kar obdrzhati v vojski,« se je oglasila mati.

»Zadrzhati, zadrzhati!« je potrdil Vlado in nadaljeval: »Naj bi shel v Rusijo na vojashko akademijo, so me silili. Pa me ni zamikalo. Imel sem opravka z ruskimi oficirji, ti so iz drugachnega sveta, kakor je nash. Na stvari gledajo s popolnoma drugachnimi ochmi. Pozna se jim, da izhajajo iz stomilijonskega naroda, iz brezmejnih ravnic, pri njih ne shteje, che ni veliko, shtevilno, shiroko; tudi njihova dusha je taka, ki te prevzame, navdushi, a ne osvoji. Mi smo navajeni nashih vasic, gora, da se vsi med seboj poznamo... Ko so me odpustili, so mi dali priporochilo za njihove oblasti, da bom lazhje dobil delo, so rekli, niso pa vedeli, da grem v cono A. Tu si s tem papirjem ne morem pomagati; bom moral stopiti do Tolmina,« je pojasnil.

Ostali so she dolgo pokonci, kot bi hoteli nadoknaditi, za kar so bili prikrajshani dolga leta.

»Le ocheta ni vech. Zhe tri leta je pod rusho,« je zhalostno ugotovila mati.

Naslednji teden se je Vlado res odpravil v Tolmin na Okrajni ljudski odbor, da bi povprashal za kakshno delo, saj je zhe v Kobaridu sprasheval po njem, a ni kazalo, da bi bilo kmalu kaj. Poslali so ga skozi nekaj vrat OKLO-ja, da je konchno pristal pri nekom, ki se mu je sicer zdel znan, vendar ni vedel, od kod. Ta ga je pobaral, potem ko je prebral priporochilno pismo:

»Vi, Skochir, pa imate dolgo vojashko kariero. V zadnjih desetih letih ste jih tri chetrtine prezhiveli v aktivni vojashki sluzhbi. Velike izkushnje imate. Kako, da se niste odlochili ostati v Jugoslovanski armadi, ne dvomim, da bi lahko naredili lepo kariero.«

»Prav zato, ker sem tako dolgo v vojski, sem si zazhelel spremembe,« je bil Vlado kratek, saj so ga prav tiste izkushnje, ki jih je omenjal sogovornik, nauchile, da je v takih primerih najbolje na kratko odgovarjati le na tisto, kar si vprashan.

»No, in kaj mislite pocheti sedaj? Mislim, kakshno delo prichakujete? Kaj she znate drugega?« je bil malce posmehljiv uradnik, ki je ochitno zhe marsikaj vedel o Vladu.

Vlado se je zamislil. V italijanskih vojashkih kartonih je imel zapisano: ebanist, torej mizar za fino, rezljano pohishtvo, v partizanih ga o tem niso sprashevali oziroma morda le bolj mimogrede, da se niti spomnil ni vech. Veliko bolj jih je zanimala njegova vojashka kariera, cheprav so tudi o tem zhe vedeli vse najpomembnejshe, tudi za tisto aretacijo v Ljubljani. Ohranil je chin iz italijanske vojske in tudi napredoval je, to pomeni, da so mu zaupali. She vech, che je bil predviden za vojashko akademijo v Moskvi, so ochitno menili, da je za kaj takega pravi mozh. Kaj naj odgovori temu usluzhbencu? Bil je v "Kristusovih letih", vso mladost mu je vzela vojska, chesa vech kot poklic si medtem ni mogel pridobiti, in ta ga sedaj zbada s tem.

»Delo bi rad in nich vech, nekaj vendar she znam, razen drzhati pushko v rokah,« je bil njegov nekoliko odrezav odgovor.

Oni se ni zmenil za to, cheprav je z njegovih ustnic izginil nasmeshek. »Priporochilo, ki so vam ga dali, je sploshno, nanasha se na vashe dobro obnashanje, discipliniranost in zanesljivost, ochitno je v vas vojashki duh. Zato sem vprashal, ker ne pishe nich dolochnejshega,« se je sprenevedal sprashevalec. Da, to je bil. Vladu se je zhe posvetilo. Morda res ni bil prav ta, toda s takimi je zhe imel opravka. Neka posebna sorta ljudi je to. Izprashevalci...

»Veste, pet proshenj za sprejem v Narodno zashchito v coni B smo dobili samo iz Kobarida. Ljudje ishchejo delo, toda ni vsako delo za vsakega. Lahko smo sprejeli le dva prosilca od petih... Morda pa bi bili tudi vi pravi?« je povrtal vanj s pogledom.

Vlado je pomislil. Ni mu bilo veliko do tega, da bi ponovno oblekel uniformo, tudi che je policijska. »Bom razmislil,« je odgovoril onemu. »Doma moramo she nekatere stvari postoriti. Deset let she nismo mogli poskrbeti za hisho. Sedaj smo pa doma vsi trije bratje in je prilozhnost, da se lotimo vzdrzhevanja. Predvsem bo treba na streho, kjer zhe dolgo ni bilo resnejshega posega,« je odlozhil dokonchni odgovor in pustil ponudbo odprto. Pa tudi res je bilo, kar je rekel.

"Hisha" potrebuje svoje, pravzaprav je tisti, ki prebiva v njej, nekako nenehno v njeni sluzhbi. Skrbeti mora zanjo, ona pa mu daje streho in toplo zavetje. Chim bolje skrbi chlovek za "Hisho", tem obilneje mu vracha svoje gostoljubje. Tudi v tem primeru gre za daj-dam, ki se ne odrazha v menjavi denarja za blago, ampak za izmenjavo skrbnosti in zavetja domachije.

Ni she minil mesec, ko je nekega vechera sedel za gostilnishko mizo neznanec in zhulil svoj chetrt brishke rebule. Potem je vprashal po Vladu, da bi rad govoril z njim, da se poznata, je rekel. Vlada sicer ni bilo, shel je v Videm. Zato je narochil, naj se mu chimprej oglasi na naslovu v Kobaridu, pustil je listek, tam ga bodo zhe znali poiskati. Za sluzhbo gre, je she dodal.

In tako je tudi bilo, ko se je Vlado s tistim dobil, je ugotovil, da se poznata she iz partizanskih chasov, ko je bil v Trnovskem gozdu.

»Mislimo, da bi bil ti dober kandidat za to mesto,« mu je zagotavljal znanec. »Moramo imeti nekaj zanesljivih ljudi tudi tam. Ti si vojak od glave do peta. Si iz zavedne slovenske druzhine.«

Vlado je pomishljal. Delo si mora priskrbeti. Gospodarske okolishchine niso nich kaj rozhnate. »Med ljudmi, predvsem med Slovenci, "cherini" niso priljubljeni. Ne gre le zame, postrani bodo gledali tudi mater in brate. Kaj mi ne morete ponuditi chesa drugega?« je vprashal.

»Dela ni na pretek, cheprav bi se kaj zhe nashlo, che drugache ne, bi se lahko vrnil spet v Ljubljano. Toda tu te potrebujemo,« je pritiskal oni.

»Kdo so ti "mi"? V chigavem imenu sploh govorish?« ni mogel zadrzhati vprashanja Vlado, ki ga je to muchilo zhe ob prvih stavkih tega pogovora.

»No, ljudska oblast. Saj vendar ne mislish, da imajo vse v rokah Anglo-Americhani. Nekaj je imamo tudi mi!« se je zvito nasmehnil in mu pomezhiknil. Potem pa nadaljeval: »Gre za zelo resne stvari, Vlado. Nochemo, da bi nam Primorsko kar tako vzeli Italijani. Na mednarodni mirovni konferenci v Parizu stvari ne gredo tako, kot mi vsi zhelimo. Tu bo she hud boj in poskushamo vsepovsod razporediti zavedne Slovence, da bi zmanjshali vpliv Lahov, ki so Anglezhem in Americhanom zlezli zhe v rit, ne le v spodnje hlache.«

»Premislil bom,« mu je po premisleku odgovoril Vlado.

»Poskrbeli bomo, da bo shlo brez tezhav. Tudi med ljudmi tod okoli ne bo hudih besed, to ti zagotavljam,« je dobil zagotovilo ob slovesu.

Pretehtaval je ponudbo z vseh strani in se posvetoval z bratoma, ki sta ga sprva hotela odvrniti od te namere, toda potem, ko jim je po ovinkih dopovedal, za kaj gre, sta bila oba pomirjena. Chez teden dni je dal svoj pristanek. In nedolgo za tem se je odpravil na komando v Vidmu ter sprejel sluzhbo pri policiji, pri "cherinih".

***

Zhe med vojno, zlasti pa po njej so se stopnjevala slovenska prizadevanja za prikljuchitev Primorske k matichnemu narodu, k Sloveniji, k Jugoslaviji. Pozno pozimi pa je shla na pot medzaveznishka komisija, ki naj bi predlagala svetu zunanjih ministrov razmejitev med Jugoslavijo in Italijo. Zachela je na jugu, ob morju, nadaljevala skozi Gorico po Soshki dolini, se 28. marca 1946 ustavila v Kobaridu in nadaljevala pot proti Trbizhu v Kanalski dolini, ustavila se je tudi v Beneshki Sloveniji. Povsod so jo prichakale Jugoslaviji vzklikajoche mnozhice, ki so dostope v kraje okrasile s slavoloki, z jugoslovanskimi in s slovenskimi zastavami ter z napisi v slovenshchini, podobnimi, kot so bili po stenah skoraj vseh hish ob poti: "Tukaj je Jugoslavija", "Hochemo Jugoslavijo", "S Titom v borbi, s Titom v svobodi"...

Na Olivovi hishi se je bleshchal velik napis na belo pobarvani deski: »Slovenec sem, Slovenec chem ostati!«... To nekaterim ni bilo prevech vshech, zdelo se jim je, da prevech poudarja slovenstvo in premalo jugoslovanstvo. Slednje je velo iz najrazlichnejshih javnih in chim bolj mnozhichnih shodov (na mnozhichnost so organizatorji zelo veliko dali in se z njo ponashali, saj naj bi dokazovala plebiscitarno podporo napol ilegalne slovenske oblasti, ki je kljub prepovedi obstajala ob zaveznishki vojashki upravi, ta jo je na tihem bolj ali manj trpela). Tako je potekala proslava 1. maja v znamenju zahtev po prikljuchitvi k Jugoslaviji, pa tekmovanja "S Titom do zmage" ter prvi in drugi festival dela, mladinski teden in podobno.

Na tisoche in desettisoche demonstrantov se je zbiralo z vse zahodne Primorske zlasti v Gorici, na Travniku, kjer so pred skoraj dvesto leti obglavili in razchetverili voditelje tolminskega punta pod zloglasnim srednjeveshkim gradom, v katerem so tudi med pravkar minulo vojno muchili in streljali domoljube. Mnozhice so valovile po prostornem osrednjem trgu, trobojnice so plapolale in transparenti s parolami so zahtevali pravichno mejo, to je tako, ki bo Primorsko, Istro, Trst in Gorico prikljuchila k Jugoslaviji. Vse dostope na trg so zasedli oborozheni "cherini" na dzhipih, s cheladami, plinskimi maskami in dolgimi pendreki. Ko se je mnozhica premaknila po mestnih ulicah, so jo skushali zadrzhati z vodnimi topovi, s solzilcem in z neusmiljenim policijskim pretepanjem vsakogar, ki jim je bil na dosegu, to je razjarilo ljudi in iz mnozhice so se izvile skupinice mladincev, ki so se spopadle z varnostnimi organi. Tekla je kri, na tlaku so oblezhali ranjenci in tudi mrtvi. Zavijale so sirene reshevalnih vozil, gasilcev in policije... She huje so se razplamteli spopadi takrat, ko so obenem na drugem koncu mesta priredili Italijani svoje, cheprav manj shtevilchne protidemonstracije, in sta sovrazhni mnozhici prebili policijske zapore ter se besno spopadli kot velikanski neobvladljivi zverini, spreminjajochih se oblik in z nevarnimi zheli, zhreli, chekani, kremplji, strupi, izbruhi ognja in opletajochimi repi po vsej divjajochi gmoti. Dokler se niso izchrpale unichujoche energije, sprostile bolestne napetosti in izkrichale ranjene dushe. Potem so po razmetanih, pomendranih in zaznamovanih ulicah odtekle temne mnozhice, kot po prahu odteka kri iz razmesarjenega trupla...

Poleg teh velikih spopadov so potekali podtalni boji, ki niso bili le nevidni in tihi, marvech pogosto tudi zelo grmechi in dalech vidni. Najvechkrat v okrilju nochi je razgnalo peklenske stroje pred hishnimi vrati, na pritlichnih oknih, pisarnah ali pred trgovinskimi izlozhbami tistih Slovencev, ki so se posebej izkazali v narodnostnih prizadevanjih; policija Zaveznishke vojashke uprave praviloma ni nikoli dobila storilcev, cheprav je bilo obche znano, da so za temi dejanji italijanski nacionalisti, ki so najvechkrat pred tem ali ob atentatu pustili grozilna sporochila. To ni ostajalo brez posledic, saj ni shlo drugache kot pripraviti samoobrambo, a to je sprozhilo medijsko gonjo, ki je spricho dalech mnozhichnejshih italijanskih obchil in italijanske prevlade v policijskih, sodnih in upravnih organih ustvarjala vtis, da gre le za enostransko slovensko teroriziranje mirnega in nedolzhnega italijanskega prebivalstva.

Po vsem tem mnozhichnem ljudskem gibanju za prikljuchitev k matichni domovini in po vseh velikih zhrtvah so sklepi mirovne konference v Parizu konec leta 1946 delovali kot ledena prha; velik del Primorske bo ostal Italiji! Resda je drzhavna meja v zgornjem Posochju ostala skoraj povsem enaka stari avstro-ogrski razmejitvi z Italijo izpred prve svetovne vojne, torej chez Kolovrat, Matajur, Mijo, skozi Breginjski kot na Kanin in Mangrt, kar je pomenilo, da Slovenska Benechija in Rezija ostajata odrezani od svojega naroda, she bolj pa je bolelo, da bosta ostala v Italiji Gorica in Trst. Razocharanje je prerashchalo v sovrashtvo ne le do Italijanov, ampak tudi do Anglo-Americhanov, pa tudi do vseh tistih Slovencev, ki so bili zhe med vojno kakor koli osumljeni ali na glasu, da niso za OF, za partizansko stran, pa she do onih, ki so se po vojni iz politichnih ali koristolovskih razlogov naslanjali na zaveznike. Zlasti huda nasprotja so prerashchala v obrachunavanja med tistimi, ki so bili za "nasho stvar" in zagovorniki politichne demokracije, strankarskega pluralizma na drugi strani, saj so ti zhe lahko opazovali dogajanje v Ljudski republiki Jugoslaviji, kjer je Komunistichna partija chedalje odkriteje prevzemala vse vzvode oblasti v svoje roke in tako rekoch onemogochila delovanje vseh drugih strank; po osvoboditvi se je razvila socialna revolucija.

Eden od vnetih in uchinkovitih zagovornikov parlamentarne demokracije na Primorskem, ki ji je grozilo, da bo po prikljuchitvi k Jugoslaviji ogrozhena ali ukinjena, je bil Andrej Urshich – Slavko Hribovec, Jeronov, ki je predvojna desetletja prezhivel v Ljubljani kot politichni ubezhnik pred fashizmom. Bil je predvsem politik, cheprav se je prezhivljal s chasnikarstvom in je bil tudi v urednishtvu "Jutra". Ob nemshkem in italijanskem napadu na Jugoslavijo se je takoj javil v vojsko, toda po nekaj dneh je bilo vsega konec in je potem vojno prezhivel v Ljubljani. Bil je sicer liberalec, toda zagovornik ohranitve Jugoslavije, o kateri je menil, da je kljub vsem pomanjkljivostim Slovencem potrebna kot shirshi okvir za zoperstavljanje germanizaciji in italijanizaciji. Skratka, bil je pristash Mihajlovića in od ustanovitve aprila 1942 chlan sedemchlanskega plenuma Slovenske zaveze ter je sodeloval v ilegalnih listih "Slovenska zaveza" in "Novice". Skupaj z mnogimi se je 6. maja 1945 umaknil na Koroshko, od tam odshel junija v Rim, od koder se je kmalu vrnil v Trst, da bi se dejavno vkljuchil v politichno zhivljenje z zamislimi in nacheli parlamentarne demokracije, kot jo je pojmoval. V Riccioneju, begunskem taborishchu tistih, ki so ushli iz Slovenije po koncu vojne pred novo ljudsko oblastjo, je sodeloval pri ustanovnem zboru Slovenske demokratske stranke, v Gorici pa je postal chlan njenega ozhjega vodstva in glavni urednik "Demokracije". Toda v tistih chasih je to pomenilo neposreden spopad s chedalje mochnejsho Komunistichno partijo, ki je najjasneje izrazhala, vodila in oblikovala hotenje Primorcev po prikljuchitvi k Jugoslaviji, pa cheprav za ceno manjshih demokratichnih svoboshchin; to ji je dajalo legitimacijo vodilne sile ljudskih mnozhic. Mnogi od njenih nasprotnikov so se kompromitirali zhe med vojno z odkritim sodelovanjem z okupatorjem, tega pa primorski chlovek ni prenashal, in so zato obsojali vse tiste, ki so se prikljuchevali "demokratom", ne oziraje se njihove plemenite ali nachelne nagibe. Poleg tega je dozhivelo hudo javno obsodbo in zgrazhanje zbiranje podpisov proti prikljuchitvi k Jugoslaviji, pri chemer so izstopali nekateri slovenski duhovniki. Slavko, kot so ga nasploh klicali, je iz Gorice prihajal pogosto domov, v Kobarid, vendar so se zachela mnozhiti znamenja, ki niso napovedovala nich dobrega.

Z nekaterimi vodilnimi funkcionarji nove oblasti v Ljubljani se je Slavko dobro poznal she izpred vojne in iz vojnih chasov; med temi je bil tudi Boris Kidrich, ko se je Slavkova skupina "Nova Jugoslavija" pogajala za vstop v OF, in je sedel na drugi strani pogajalske mize; takrat niso prishli skupaj in tudi nikoli kasneje ne. Slavko je pach ostal na Osvobodilni fronti nasprotni strani, in cheprav si ni nikoli umazal rok s krvjo, je to bilo dovolj, oziroma za komuniste politichno celo she bolj nevarno, saj mu niso mogli dokazati kakshnih zlochinov, ampak bi se ga morali lotiti le s politichnimi sredstvi, kar pa je bil dokaj zoprn in negotov posel.

Poskushali so she enkrat. S Kidrichem sta se dobila na takem mestu, da je obema zagotavljalo varnost in tajnost. Nista prishla dalj kot pred shestimi leti. Obema je bilo zhal. Toda Kidrich je tokrat zhe nastopal s pozicije oblasti; bil je samozavesten in v vrochichnem zanosu ustvarjalca novih chasov; »Slavko, ti si predstavnik chasa, ki bo za dolgo, da, celo za vselej izginil,« mu je zloveshche dejal ob slovesu.

Nekega poznopoletnega, zadnjega avgustovskega dne, na nedeljo, je bil Slavko spet doma in se je zhe dopoldne (ker je imel za popoldne nekaj drugega v nachrtu) odpravil v Robich, na kopanje k Nadizhi. Bil je zaljubljen v to rechico, ki z zahoda priteche iz Breginjskega kota in se pri Robichu ostro obrne proti jugu v Furlanijo. Njen dokaj dolg, a umirjen in skoraj ravninski tek po shirokem belem produ ji segreje bistre, zdravilne vode, da je kopanje v njej pravi uzhitek, sonchenje na obrezhnem pesku, obdanem z zelenilom do vrhov okolishkih hribov, pa pomiri she tako vznemirjeno dusho. Kadar je le mogel, je Slavko pohitel do Nadizhe, kot mladenich s kolesom, sedaj pa si je omislil lazhje motorno kolo. Pravkar je v blizhnjem Kredu zazvonilo k mashi, ko se je Slavko prvich pognal v nadishke valove, prepushchal se jim je, da so ga odnashali ob njegovih rahlih zamahih rok povprek chez vodo. Tako je nekajkrat preplaval reko, se vmes potapljal in opazoval drobni ribji zarod, ki je, lesketajoch se v sunkih, spreminjal smeri, medtem ko so posamezni kapitalni primerki velichastno krmarili po le njim znanem scenariju. Ko je zlezel iz vode, se je predal vrochemu soncu na razbeljenih kamnih. Bil je visoke in vitke postave ter izrazito temno zagorel, kar ga je delalo she bolj suhega. Malo preden je z njega izhlapela vsa voda, se je she rahlo vlazhen, kar prija v narashchajochi vrochini, v rahlem teku podal po stezici navzgor proti cerkvici sv. Volarja, ki chepi na polici, ki se je naredila ob vznozhju Mije tik nad Nadizho. To je sodech po najdbah, morala biti zhe kamenodobna naselbina, saj je pod njo, tik ob reki, dolga podzemna jama, ki jo je Nadizha predrla nekoch v davnini, in kjer so tudi izkopali starinsko lonchevino in druge rechi, h katerim so ljudje takoj dodali tudi zlato, ki da so ga chuvale Krivopete... Kasneje so iz ostankov gradishcha zgradili cerkvico, posvecheno sv. Hilariju, pogosto chashchenemu v teh krajih, v ljudski govorici sv. Volar, od koder je lep razgled na strugo Nadizhe in chez robijske strehe do Starega sela in she dlje do Kobarida. Ob tej uri she ni bilo drugih kopalcev; pach dva mozha sta bila spodaj, morda sta ribicha, cheprav palice ni videl v njunih rokah, domachini so bili pri mashi in so se pravkar vrachali na svoje domove h kosilu; mozhje bodo morda, pravzaprav zagotovo, zavili vmes she na kozarchek v gostilno, da she kakshno rechejo, preden sedejo z druzhino za mizo... Kako idilichno! V resnici pa je she koliko tezhav in zoprnosti zraven, ki jih nekoliko blazhi lep, sonchen dan in razvedri rujna kapljica... Saj res, tudi sam bo moral proti domu, ne bi rad povzrochal materi in sestram sitnosti z zamujanjem; ni bolj nedostojnega obnashanja, kot je zamujanje k nedeljskemu kosilu, ko se kuharice trudijo pripraviti jedi za dolocheno uro, pa ta ne more na mizo in postana izgublja okus in videz. Stekel je navzdol, pod koshatimi drevesi, blizhje podnozhju grmovja, vejevje mu je opletalo okoli telesa, da je nekajkrat zachutil ostre praske, ni pa chutil pozornih pogledov, ki so ga spremljali zhe ves chas... Spodaj je hitro povlekel obleko nase in oddrdral proti Robichu, kjer je le toliko postal pri Shtehovih, da je z dvorishcha pomahal skozi okno in spregovoril nekaj besed, in nato pri Olivovih, da je zaklical v somrachno hishno vezho, kjer je v hladu sedelo nekaj gostilnishkih gostov, »dober dan«, »kako ste, vidim, da vam ni slabega«, »danes ne utegnem, se oglasim prihodnje dni, da vrzhemo brishkulo«, in zhe je privil rochico za plin ter pognal proti Kobaridu, medtem ko so mu oni s poletno pochasnostjo dvignili roko v pozdrav. Domov je prishel pravochasno in »zgodilo se je nedeljsko kosilo«. Potem so she posedeli, pokramljali, se poshalili, Slavko je bil duhovit sogovornik, potem pa je sedel k pisanju za naslednjo shtevilko "Demokracije":

»Pravijo, da "oblast pokvari vladajoche". Opozicija je nadzornik in vest vlade. Ne verujemo v uspeshnost "avtokritike" in "avtokontrole", ki jo enostrankarske totalitarne diktature ponujajo kot slab nadomestek za svobodo, nadzorstvo in kritiko opozicije. V diktaturah sme dobrohotno "avtokritizirati" vlado samo njen pristash v interesu njene utrditve, ne pa tudi njen nachelni nasprotnik z namenom, da jo spremeni. Diktatorji ne trpe nadzorstva in graje. Nadzorstvo vladne stranke nad samo seboj v enostrankarskih rezhimih je nujno pristransko...

Diktatorji se umaknejo le sili; skoraj praviloma padajo v zvezi s katastrofo, ki so jo povzrochili svojemu narodu... Tudi demokratichna predstavnishka vladavina ima svoje slabosti in nudi mozhnosti za zlorabe in zmote, vendar ima demokracija sama v sebi tudi najboljshe pogoje za uspeshno javno nadzorstvo vlade, sploshno kritiko, pobudo in hiter popravek. Demokracija ima vse potrebne "zavore in utezhi", da ne zdrvi po klancu. Diktature takih zavor nimajo, ker diktatorski "vozniki narodov" ne dovoljujejo, da bi jih med vozhnjo kdo opozarjal na nevarnosti...«

Dan se je prevesil proti vecheru; konec avgusta se dan zhe dva meseca krajsha. Stopil je na kobarishki trg, da bi se nauzhil svezhega zraka; vrochina je zhe popustila in tu pa tam je kdo stopal po cesti; kasneje, ko bo bolj svezhe, bo trg ozhivel, je pomislil, ko je zdajci, kot da bi chakala prav na takshno prilozhnost, izza vogala pristopila k njemu mladenka in mu hitro stisnila listek v roko, rekoch:

»To so mi dali, naj vam izrochim.« In zhe je ni bilo vech. Pogledal je za njo; seveda jo je poznal, bila je domachinka, cheprav ni vedel njenega imena. Toliko chasa je bil zdoma in medtem je zraslo veliko mladih, o katerih je vedel le, od katere druzhine so ali pa jih je poznal le na videz, che so bili domachini ali iz okolice. Ta je bila prav iz trga. Razvil je list papirja na katerem je pisalo:

»Gospod Andrej,

nujno moramo she danes govoriti z vami. Prosimo, da pridete k nam v Robich.

Shtehovi«

Vrtel je pisanje v rokah in stopil na vrh, v stanovanje, kjer so sedele mati in sestre.

»Grem v Robich,« je rekel na kratko.

»Kam da gresh?« se je oglasila mati.

»Tu mi je neko dekle prineslo sporochilo, da bi radi pri Shtehu she danes govorili z menoj.

»Pa ne ob tej uri, saj bo kmalu mrak!« je nasprotovala sestra Mara.

»Kaj pa je z motorjem pet kilometrov tja in pet nazaj. Chez pol ure bom doma,« je pribil.

»Poslushaj, Slavko. Se ti ne zdi chudno, da te hochejo prav danes? Kaj se nisi zhe dopoldne oglasil pri njih?« je vztrajala mati.

»Ustavil sem se tako nanagloma, da che so imeli kakshno vprashanje, se niti spomnili niso nanj. Ali pa se je medtem kaj zgodilo. Mogoche mislijo, da grem zhe jutri zarana v Gorico in ne bom dosegljiv. Morda se jim zato mudi,« se ni dal ustaviti.

In se je odpeljal. Spotoma, v drevoredu pod lipami, ki so posajene obakraj vse poti do Robicha, ni srechal zhive dushe. Motor je veselo brnel skozi prvi mrak in hladen zrak, ki ga je oblival med vozhnjo, mu je dobro del. Na motorju je zanimiveje in slikoviteje od vozhnje z avtom, naravo dozhivljash neposredneje in trodimenzionalno, kot da si potopljen v njej, medtem ko se skozi avtomobilska okenca prikazujejo okrnjene slike, spachene v sorazmerjih in izrezane iz celote. In zrak v zaprtem avtu, uf! Che odpresh okna, se prehladish, na motorju pa kljub izpostavljenosti celega telesa te nevarnosti ni; vsaj che se ne usedesh ves prepoten nanj... Priropotal je do Robicha, kjer so bile luchi zhe pogashene v skoraj vseh domovih. Tudi pri Shtehovih je bilo vse temno. Za hip je pomishljal, ali naj potrka, zakliche in jih zbudi, saj zagotovo ni dolgo, kar so se odpravili spat. Toda ne; vso hisho bi vrgel pokonci. Verjetno so mislili, da bo tisto sporochilo dobil prej, za dne, tako pa se je bogve zakaj zavleklo. No, che bi bilo kaj hujshega, bi bili nedvomno she pokonci. Jutri pa tako ali tako she ne namerava nazaj v Gorico in se bo, k Nadizhi grede, oglasil pri njih. Zaobrnil je motor in se vrnil. V gostilni pri Olivovih je she bilo svetlo. Ustavil je in stopil noter, saj je zhe dopoldne odpeljal mimo, da je bilo komaj opravichljivo. Za pultom je dobil bratranca, materi sta bili sestri, iz te "Hishe" doma, in she zapoznelega gosta, ki se je pravkar odpravljal.

»Kaj pa ti tu ob tej uri?« se je zachudil Branko na njegov "dober vecher" in vrachal drobizh odhajajochemu.

»Kaj ne strezhesh vech?« se je poshalil Slavko. »Saj she ni ura zapiranja!« je dostavil.

»Kaj pa bosh? Imam vipavca iz Prvachine, bosh kozarec?« ni pochakal odgovora in je nalil obema. »Ampak prav zares, ob tej uri, kam te nosi?« ni dalo miru Branku.

»K Shtehu so me klicali. Tak, ena iz Kobarida mi je prinesla listek, naj nujno pridem. Zdaj pa je pri njih vse temno. Se ti zdi, zakaj so me zheleli videti?« mu je odgovoril Slavko.

Branko se je zdrznil, ostro ga je pogledal, rekoch:

»In ti si temu nasedel? Pri Shtehu danes res ne vem, kaj bi ti hoteli. Gospodar je bil prejle tu, a ni nich zinil, da bi imeli kakshno potrebo, she manj, da so poslali pote. Che se ni kdo poshalil s tabo, je nekaj bolj resnega za vsem tem!« ga je Branko opozoril.

»Kaj pa naj bi bilo resnega? Komu pa sem kaj zhalega storil? Nobenemu nisem nich dolzhan! Che pa pishem in govorim, to she ne more biti razlog za obrachunavanje ali kaj!« je Slavko vztrajal.

»Ne bodi naiven, Slavko! Vesh, da so ti zhe grozili. Ni tako, kakor ti mislish; politichno si nevaren. Povezujejo te z zbiranjem podpisov proti prikljuchitvi k Jugoslaviji...« je nadaljeval Branko.

»O, to pa zhe ne!« je dvignil glas Slavko: »Primorska mora biti jugoslovanska in Benechija, Rezija, Gorica, Istra in Trst bi tudi morale biti. Spet so nam iznakazili narodno telo. Toda zgodovine ni konec; kar ostane v Italiji, bo pod hudim pritiskom, tega se moramo zavedati. Ustvariti moramo pogoje, da bodo tam Slovenci prezhiveli. Boriti se moramo. Ampak meni, nam gre za she nekaj vech. Da bodo tudi Slovenci v Jugoslaviji dostojno zhiveli in v svobodi. Zhe pod prejshnjo Jugoslavijo smo morali trpeti diktaturo; to je bilo tudi zame razocharanje, vendar sem se tolazhil, da bosta chas in liberalno prizadevanje naredila svoje, da se bo vrnila demokracija. Toda potem je vojna prekrizhala nachrte in zatrla upanja. Ampak zdaj bi morali v novi Jugoslaviji zagotoviti politichno svobodo in demokracijo, le tako se bomo izvlekli iz hudih razmer in obvladali razprtije. Kraljeva diktatura je bila iluzija, da je mogoche z njo vzpostaviti notranji red in pomiriti mednacionalna nasprotja. Kaj takega je mogoche le v demokraciji z dolgotrajnim in potrpezhljivim dogovarjanjem in popushchanjem...«

»Kaj pa se dogaja?« se je zaslishal glas od vrat, na katerih se je pokazala Brankova zhena Cvetka. »Slavko, ob tej uri? Pa she z motorjem si. Kaj sta zhe popila, ne?« je nekoliko ochitajoche pogledala mozha, chesh, vozniku dajesh pijacho... Ta strah je bil v njej vse od dne, ko se je hudo ponesrechil njen brat Janko, prav tako z motorjem, da so ga le s tezhavo ohranili pri zhivljenju, nogo pa je odtlej rahlo vlekel za sabo in del lobanjske kosti so mu nadomestili z zlato ploshchico...

»Oprosti Cvetka! Tu sva se zapletla v pogovor. Domov se odpravljam,« se je opravicheval Slavko.

»Pravi, da so ga po vsej sili klicali k Shtehu, tam pa spijo. Meni to ni vshech!« ji je pojasnil Branko.

»Nich ne vem, da bi bili nameravali kaj takega!« je bila preprichljiva Cvetka. Na vasi je zhe tako, da ni nich skrito, poleg tega so si bili s Shtehovimi dobri zhe od nekdaj, prav gotovo bi vedela za kakshno tako nujno zadevo.

»Ostani, Slavko, prespi pri nas. V temi ne hodi nazaj. Tu je nekaj narobe!« ga je vabil Branko.

»Seveda, saj ne bo prvich, da ostanesh chez noch. Postelja vesh, kje je,« je dodala Cvetka. Iz spalnice v prvem nadstropju se je zaslishal materin glas.

»Moram gor, da mi ne zbudi she otroka!« je hitela skozi vrata Cvetka. »Ti pa le ostani, dobro bo zate! Lahko noch,« je potrdila povabilo.

»Che me ne bo, bodo vsi zaskrbljeni. Zhe tako so se vznemirili, ko sem jim rekel, da grem sem. Zato sem jim obljubil, da bom v pol ure nazaj; pa je zhe skoraj cela ura mimo,« se je odlochil Slavko.

»Kakor vesh. Vozi previdno!« ga je she opozoril Branko. »Zdaj se podijo lisice naokoli, da ti ne pride kakshna chez pot. Pozdravi doma!« je pristavil.

»Oprosti, da sem te vznemiril s tem. Se vidimo jutri; res me mika vedeti, kaj so hoteli Shtehovi... ,« je bil ob odhodu zamishljen Slavko.

In je odpeljal.

Pri opekarni skoraj pred Kobaridom, kjer pa je samotno in pod lipami bolj temno, ga je chakala chez cesto napeta jeklena zhica.

Tisto noch pri Jeronovih ni spal nihche.

Navsezgodaj je prishel mlekar potrkat na vrata. Ob cesti so nashli motor; menda je Slavkov. Naj pogledajo.

Stekli so tja. Bil je Slavkov motor. Toda njega nikjer.

Z njimi je bil tudi Chrt, domachi pes. Vohal je, cvilil in jih vlekel pod Matajur. Tam so na tleh nashli njegovo denarnico.

Pes jih je z vso silo vlekel dalje. Naleteli so na pomendrano travo in nekaj nenavadno prekrizhanih vejic; mu je uspelo, da bi opozoril "tod so me gnali"..?

Potem so prishli do brega Soche. Obstali so. Pes je bil upehan od silnega napora. Sled je izginila!

Je za vselej izginil tudi Slavko? Upanje mora ostati zhivo. Upanje ne sme zamreti.

Policija zaveznishke vojashke uprave je primer preiskovala in ni nashla nich obremenjujochega. Tudi chasa ni imela dovolj.

Chez petnajst dni je bila Primorska prikljuchena k Jugoslaviji; toda ne vsa, poleg Benechije in Rezije in Gorice sta Trst z okolico in del Istre ostala pod vojashkima upravama Jugoslovanske vojske in anglo-amerishke vojashke uprave.

Zachasna meja med Italijo in Jugoslavijo se je zaprla!

Jugoslovanska oblast pa Slavkovega primera ni preiskovala, vsaj javno ne.., domachi niso o njem zvedeli popolnoma nich, kljub temu da so poizvedovali vsepovsod.

Izginil je? Kako vendar, saj je bil nenehno in vsepovsod prisoten tako kot zhiv; na obeh straneh politichne polarizacije je obstajala neizbrisna in opominjajocha stalnica v zapleteni neenachbi slovenske zgodovine: Andrej Urshich – Slavko Hribovec.

***

Malo pred polnochjo so se Anglo-Americhani umaknili in opolnochi 15. septembra 1947 so na mejo prigrmela vojashka vozila in prikorakale vojashke enote z rdechimi zvezdami, mnozhice so jih spotoma obsipavale s cvetjem, pozdravljale z vzkliki in mahale s slovenskimi in z jugoslovanskimi zastavami z rdecho peterokrako zvezdo v sredi. Stoletni sen o zdruzheni Sloveniji se je konchno uresnicheval; sicer ne v celoti, toda v dokajshnji meri, morda pa she ni vse izgubljeno, mogoche bo v naslednjih letih zachasna meja pomaknjena bolj proti zahodu in bomo vsi v eni drzhavi, je bilo ljudem v mislih. Dolgo prichakovana in z neverjetno velikim navdushenjem dochakana prikljuchitev se je izpolnila. Tiste nochi nihche ni spal, vse je bilo na nogah, ljudje so se smejali od sreche in se pozdravljali z enim samim stavkom: »Nashi so prishli! Nashi! Nashi!« Vse do jutra so proslavljali in se le pochasi razhajali po nujnih opravkih, k zhivini, na polja, v delavnice... Zachelo se je vsakdanje zhivljenje v novi, lastni drzhavi.

Toda drzhave delujejo po dokaj podobnih nachelih, zdaj ene bolje, zdaj druge slabshe, potem se stvari obrnejo, a vsepovsod obstaja oblast, uradnishtvo, policija, vojska, davki... Che so med vojno nekateri politkomisarji navdushevali mnozhice za boj z gesli, da po osvoboditvi ne bo davkov, da bo za vse dovolj hrane, da bo svobodno ljudstvo prevzelo oblast, se je sedaj izkazalo, da bo treba na kaj takega she malce pochakati, kajti najprej bo treba obnoviti porusheno domovino, pochistiti z ostanki starega rezhima, zagotoviti varne meje, ki jih ogrozhajo zunanji sovrazhniki... Velika prichakovanja so se postopoma tajala ali, bolje recheno, ljudje so se le stezhka privajali na novo stvarnost.

Preskrba s hrano in drugimi potrebshchinami je bila veliko slabsha kot pod Americhani. Prevara pri menjavi lir za dinarje...

Toda ni shlo le za materialno plat zhivljenja, nastajali so drugachni, dotlej neznani odnosi.

»Zdaj smo mi tu gospodarji,« je lepega dne pri Olivovih rekel Toni Jakech iz Kreda. »Gostilno bom prevzel jaz!« je bil she bolj dolochen.

Branko je gledal vanj, kot da ne ve, ali se bedasto shali ali misli noro resno. »Kaj pravish, da bosh? A tale gostilna, da bo tvoja?« je bil she vedno negotov Branko, cheprav je zhe pred vojno slishal marsikaj o kolhoznishtvu in nacionalizacijah v sovjetski Rusiji, sedaj pa ni mogel verjeti, da bi si kaj takega kdo privoshchil pri nas.

»Kaj pa mislish; odslej bo vse "nashe"!« mu je odgovoril Jakech s poudarkom. »Ne bomo se vech shli gospodov, tovarishi bomo in vsi enaki!« ni odnehal, kot da misli v tistem hipu in na kraju samem izpeljati socialno revolucijo z razlastitvijo te gostilne, ki jo je ochitno imel zhe dolgo v mislih.

Branko je doumel, da onile misli resno, kar govori; politichna propaganda mu je udarila na mozhgane, je pomislil. Toda hkrati ga je preshinilo: kaj pa che je za vsem tem nova ljudska oblast in tale le izpolnjuje njene odlochitve? To bi pomenilo, da se bo moral spopasti z oblastjo, ne pa z Jakchem. Kakorkoli, ni bilo v njegovi naravi, da bi kar tako klecnil:

»Sem noter bosh prishel samo preko mojega trupla,« mu je zabrusil Branko. In che ne izginesh iz te hishe, bosh she prej ti oblezhal.« Onega je to tako prestrashilo, da se je res umaknil, she prej pa je na pragu siknil:

»Che mislish, da je s tem opravljeno, se hudo motish!«

Ampak za zdaj je res videti, da je mimo nevarnost, da bi ljudska oblast pobrala Olivovo hisho. She nekaj neprichakovanega in zelo chudnega se je zgodilo, chez kakshen mesec je Jakech pobegnil na drugo stran, v Italijo, menda je potem konchal v Kanadi...

Tudi denar je bilo treba zamenjati, lire v dinarje. Preden so mejo zaprli, so mnogi dvignili svoje skromne prihranke v chedajskih in videmskih bankah ali hranilnicah ter ga spravili pri sebi doma. Najprevidnejshi ali dobro obveshcheni so s tistim denarjem raje nakupili hrane, oblek ali kaj koristnega za hisho, izuchile so jih vechkratne bridke izkushnje s papirnatim denarjem, ki mimogrede izgubi svojo vrednost spricho gospodarske krize, zamenjave oblasti ali nove drzhave. Agitatorji so med prebivalstvom govorili: Jugoslavija je zhitnica Evrope, ne bojte se lakote. In po coni B je skozi vasi vozilo nekaj (vedno istih) tovornjakov, polnih ene in iste moke, vsem na ogled, chesh, vidite, da je moke na pretek. Potem pa je bilo razglasheno, da bodo denar zamenjevali na dolochenih mestih dolochenega dne. Uradni menjalni techaj je bil dolochen v Beogradu in razglashali so, da gre za "zlati dinar", ko so ljudje nejeverno drzhali v rokah nenavadno skromne vsotice za zamenjane lire. Toda kaj hochemo, so vzdihovali in zbegano pogledovali okoli sebe. Pri vseh je bil na obrazih zaznati enak slab obchutek, toda molche so prenashali in potrpeli. Izbruhnilo je chez teden ali dva, ko so se pojavile nove, trikrat vishje cene za kruh in drugo skromno izbiro hrane.

»Opeharili so nas! Okradli!« je zavrshalo med ljudmi.

Toda prav tako hitro so tudi vsi umolknili. Che je she kdo kaj takega zinil, se je ob njem pojavil mozh v usnjenem plashchu z vprashanjem:

»Kdo vas je opeharil? Kdo vas je okradel?«

»Ne, nobeden, nich... ,« je zajecljal vprashani in se prestrasheno odmikal.

»No, potem pa ne motite javnega reda in miru. Ne shirite alarmantnih vesti!« ga je posvaril "dobrohotni" mozh.

Na poshto v Robichu je prishlo uradno pismo z glavne poshtne uprave v Ljubljani, naslovljeno na Poshtni urad Robich – Upravniku poshtega urada tovarishu Branku Skochirju:

»S tem dopisom vas seznanjamo, da se skladno z odlochitvijo Ministrstva za poshto pri Vladi Ljudske republike Slovenije in drzhavnim planom nove ureditve poshtne mrezhe, ukine Poshtni urad Robich. Vse njegove pristojnosti preidejo na Poshtni urad v Kobaridu. Upravnika obeh posht morata opraviti pisno primopredajo poslov najkasneje v roku shtirinajstnih dni. Dosedanjemu upravniku Poshtnega urada Robich z istim dnem prenehajo vsa pooblastila in mora izrochiti vse zhige, dnevnike in druge listine upravniku Poshtnega urada Kobarid.

Smrt fashizmu – svobodo narodu!
Nachelnik IV. Referata:
/Podpis nechitljiv/«

Ko je Branko vrtel med prsti ta papir, se mu je zdelo, kakor da je presojen in da skozenj vidi kot v charobnem ogledalu dalech v preteklost pred sto, dvesto ali kdo ve koliko leti, ko se je pred to hisho prvich ustavila poshtna kochija, s postavnim postilijonom na visokem kozlu, ki je pred vhodom v vas zatrobil, da je odmevalo po vsej dolini, to je prebivalcem oznanjalo, da prihaja z radostjo ali zhalostjo prichakovano sporochilo o rojstvih, porokah, smrti, dedishchini, sodnih pozivih, vpoklicih v vojsko... In od tod so romali v daljni svet z okorno lastno roko napisani, pogosto tudi z lepopisom okrasheni listi, ki jih je za neveshche in nepismene spisal obchinski pisar, duhovnik ali domachi sholar. Tako je s tem kakor z vsem na svetu, rodi se in umre, vmes pa je pisano in razburljivo zhivljenje, ki vchasih pusti za seboj kakshno sled, najvechkrat pa le bledech spomin, ki nedolochenega dne dokonchno ugasne. Ti, ki danes zhivijo, si je dejal, bodo do svoje smrti pomnili, kam so hodili na poshto in od kod so jim jo dostavljali. Za njimi bo kdo rekel, da je slishal, da je bila nekoch pri Olivovih poshta. She kasneje pa bo morda kakshen zbiratelj ali lokalni zgodovinar naletel na redek zhig: Poshta Robich.

Tako je "Hisha pri Titu Olivu" s prihajajochimi novimi chasi izgubila prvo od svojih stoletnih funkcij v tem prostoru in med tem ljudstvom.

Nova "Zachasna meja med Ljudsko republiko Jugoslavijo in Republiko Italijo – Confine provisorio tra la Republica Italiana e la Republica popolare Jugoslava" je neprepustno zaprla prehode med Kobarishko, Tolminsko in Bovshko ter Furlanijo, kar se ni zgodilo she nikoli v tisochletni zgodovini, ko je tod mimo skoraj vedno potekala meja med najrazlichnejshimi gospodarji, toda nikoli ni preprechevala trgovine in stikov med ljudmi, cheprav so jo budno chuvali cariniki, mejashi, orozhniki in soldati vseh barv in rodov. Branko je razmishljal, kaj storiti, posvetoval se je s svojimi. Za trgovino ni bilo mogoche nabavljati blaga, vse je bilo racionirano in v bistvu je potekalo le razporejanje skromnih kolichin, ki so bile kot najnujnejshe zagotovljene (che ni prishlo kaj vmes; blaga ni bilo, in trgovec jih je krepko slishal od razjarjenih ljudi, chesh da skriva blago, s tem si je nakopal za vrat she policijo ali she hujshe OZNO, ki je kar sama tozhila in sodila) za vsakdanje prezhivetje. Kaj naj s tako trgovino?! Podobno je bilo z gostilno; gostom ni imel kaj ponuditi, do vina je tezhko prishel, hrane ni bilo mogoche nabavljati... in pravzaprav, za koga? Gostov ni bilo; proti Chedadu ni bilo ne potnikov ne drugega prometa, chlovek bi se lahko mirno vlegel na cesto in zaspal za ves dan, ne da bi tvegal, da se kdo spotakne obenj ali da ga povozi. No, vojashke in policijske patrulje so nadzorovale cesto pesh ali na konjih in tu pa tam, bolj poredko, s kakshnim dzhipom. Tem ni imel kaj postrechi. Zdelo se mu je zhe davno, cheprav je minilo komaj nekaj mesecev, ko je imel polne sobe anglo-amerishkih vojakov, ki so imeli kar precej pod palcem. In ne nazadnje, kar naprej so se smukali po hishi nekakshni inshpektorji, ki se jim je vse, kar je bilo v privatnih rokah, zdelo sumljivo in novemu rezhimu nevarno. Zhe od svojih prijateljev in znancev v Ljubljani, na Dobrni, v Chrni na Koroshkem je slishal, da jim je drzhava nacionalizirala hotele, restavracije, gostilne in trgovine.

Postajal je vedno bolj nejevoljen in razocharan; vse drugache si je predstavljal novo Jugoslavijo, tudi che je uposhteval kot olajshevalno okolishchino posledice vojne, za katero so vsekakor krivi Italijani in Nemci, ne samo fashisti in nacisti, si je vechkrat rekel, saj je ljudstvo v teh drzhavah navdusheno podpiralo svoje diktatorje, dokler so jim ti lahko zagotavljali kruha in iger. Motilo ga je vzdushje strahu pred nekom nevidnim, pred neopredeljenim in vseprichujochim nadzorom, ki pa je bil she kaj vech kot le delovanje tajne policije, ki jih poznajo vse drzhave, bil je sistem zastrashevanja in izvajanja obsodb. Slavkovo izginotje ga je globoko prizadelo, ogorchilo in tudi pretreslo.

Uspel je govoriti z bratom Srechkom, ki je dobil delo v Tolminu. She kako prav mu je prishlo, da se je nekoch odlochil za shoferja, to mu je pomagalo, da je bil zhe v Bariju in v prekomorskih brigadah dodeljen tehnichnim sluzhbam v motoriziranih enotah. Shofer, to je bil zelo ugleden poklic, sanje mladenichev, s katerimi je bil povezan vpogled v tajnosti sodobne tehnike, dober zasluzhek in potovanja. Hitrost je chloveku prirojena, udomachitev konja in dirjanje na njem po neskonchnih shirjavah je bilo vselej v srcu mladih in manj mladih, tudi zhensk, ki pa ne, da si niso upale drveti, le pustili jim niso, menech, da je to moshka rech. Srechko je bil srechen v svojem novem okolju, dela je bilo veliko, tudi zato, ker se je tovornjak pogosto kvaril in je ostal kje na odprti cesti, kjer ga je popravljal. Poleg tega je bil zhe toliko star, da se je ogledoval za zhivljenjsko druzhico, to mu je spet vzelo kar precej prostega chasa. Tako je bolj poredko prihajal domov, in eno od takih prilozhnosti je izkoristil Branko, da bi slishal njegovo mnenje. Srechko je gledal na stvari veliko bolj neobremenjeno, del njegovega shoferskega razumevanja zhivljenja je bilo tudi hitro prilagajanje spremenljivim okolishchinam na cesti, lastni iznajdljivosti ob okvarah in drugih nevshechnostih v prometu, obenem pa tudi nevezanost na en sam kraj. Zdelo se mu je naravno, da ne more ostati za vselej tako, kakor je bilo nekoch. Sicer pa, Branko je bil najstarejshi sin pri "Hishi", zato naj jo prevzame in skrbi zanjo ter sprejema odgovornost za odlochitve na svoja ramena; po njegovem ne bo nich hudega, che pri "Hishi" ne bo vech gostilne... No, ravno vseeno mu ni bilo! Che je zhe bila, od kar ljudje pomnijo, zakaj bi jo morali prav zdaj zapreti? Toda po drugi strani, dragi brat, che od nje ne moresh zhiveti, morash poskrbeti zase, sposoben si in priden, prav gotovo se bo kaj nashlo, je bil preprichljiv.

Tudi z Vladom bi se Branko posvetoval, toda on je ostal v Italiji in se spet vkljuchil v redno vojsko, she preden so razpustili "cherine" so ga vabili v italijansko. V tistem chasu je potekal na italijanski politichni sceni spopad med preostanki starega rezhima, ki je bil ves prepojen s fashizmom, cheprav so se mu mnogi javno odpovedovali, globoko v sebi pa se ga nismo mogli ali hoteli otresti, in prenovljenimi demokratichnimi silami, ki so segale od katolichanov prek liberalcev do komunistov, cheprav se je med njimi zhe shirila razpoka, medsebojno sumnichenje spricho komunistichne nevarnosti, ki so ga podzhigala vse ochitnejsha nasprotja med dotedanjimi zahodnimi zavezniki in ZSSR. V vrhovih nastajajoche italijanske armade so bili tudi voditelji odpornishkega gibanja, toda ne le tisti, ki so se trudili spraviti na odgovorna mesta chim vech chastnikov s partizansko preteklostjo, ne oziraje se na to, ali so bili v katolishkih ali rdechih enotah. Za Vlada so vedeli kakshno preteklost ima, ni jim bilo neznano niti dogajanje v ljubljanskih zaporih niti bojevanje med jugoslovanskimi partizani; vendar so bile cele divizije garibaldincev sestavni del Jugoslovanske vojske. In tako se je odlochil, nekaj tudi zaradi vztrajnosti svoje zhivljenjske poti, bil je zhe v zrelih letih in lotiti se chesarkoli drugega je bilo zlasti v teh kriznih chasih zelo tvegano, she posebej, che se odlochi, da si osnuje druzhino. Bil je odgovornega znachaja, zheni in otrokom je hotel zagotoviti varno prihodnost, ni bil kakshen vetrnjak.

Neke nedelje je Branko dobil od znanca, ki se je ustavil v gostilni, sporochilo, naj se oglasi v kobarishki ribogojnici. Kaj neki hochejo od mene, si je mislil. Morda bodo kaj popravljali, shirili. Zgradili so jo zhe pred vech kot desetimi leti, ko so pripravljali Mussolinijev obisk v Kobaridu, pa so hoteli ljubljenemu vodji pokazati, kako uspeshno se vkljuchujejo osvojene dezhele v novi rimski imperij, in medtem ni bila kaj prida vzdrzhevana. Seveda vedo, je razglabljal, da je bil med svojim bivanjem v stari Jugoslaviji zaposlen pri Banovinski upravi za urejanje hudournikov ter da ima od tam bogate izkushnje. Toda presenetili so ga, ko se je chez nekaj dni res oglasil tam in so mu ponudili, da bi prevzel vodenje ribogojnice, vendar naj bi se tudi preselil v veliko in lepo stavbo ob njej, v kateri je bila uprava vse od ustanovitve, v zgornjem nadstropju pa je bilo stanovanje za upravnika. Bil je pochashchen, saj tako lepe nove hishe v Kobaridu ni bilo, tudi delo je bilo vabljivo in v marsichem mu je prijalo, saj je bil ljubitelj narave in je tako v preteklosti kot sedaj doma prebil pretezhni del chasa na prostem. Vendar ga je motilo, da bi moral zapustiti "Hisho", oditi iz Robicha, prepustiti usodi stoletno dedishchino prednikov... Izgovoril si je nekaj chasa za premislek.

Doma je materi in zheni povedal o mamljivi ponudbi. Mati se je obrnila in je odshla ven, gor proti Molidi, in se spotoma zjokala, dalech od svojih, da je ne bi videli, cheprav so slutili, zakaj je ni med njimi. Mala Breda, ko je to slishala, se je razveselila, saj si je chisto po svoje zamishljala zhivljenje v novem domu. Pozno v noch sta se Branko in Cvetka pogovarjala; Breda je nekaj chasa iz svoje sobice prislushkovala, toda razen shepetanja ni razbrala vsebine starshevskega pogovora; konchno je zadremala. Cvetko je she posebej vezala rotecha proshnja hirajochega starega Skochirja, naj poskrbi za "Hisho", nanjo da se zanese, ker prihaja iz rodbine, kjer so od dedov sprejemali, ohranjali in shirili posest, to ji je v krvi in bo zanesljivo tako ravnala tudi s "Hisho". Che jo sedaj z Brankom zapustita, se skoraj zanesljivo ne bosta vech vrnila; Vlado je onkraj meje iz bodeche zhice in kdo ve kdaj se bodo z njim sploh videli. Srechko se je zhe odlochil za svojo pot in ni dalech, da si osnuje svojo druzhino v Tolminu. Tu bo ostala le ostarela mati...

Vendar je bilo vmes she nekaj odlochilnejshega, Cvetka je prichakovala otroka. Selitev v takem stanju v novo okolje jo je begalo. She vedno je bila nezaceljena rana v njeni dushi, smrt nekajmesechnega sinchka pred petimi leti, ko sta se z Brankom selila iz Kamnika pod nemshko okupacijo domov v Robich, kjer je bila she Italija. Zapleti na meji, zamude na potovanju, neogrevani vagoni, prenochevanje v mrzli sobi na Mostu so bile podobe, she zhive pred ochmi; otrok se je spotoma hudo prehladil, da si ni vech opomogel. Tokrat bo ostala doma, da bo v miru donosila in rodila.

Branko je sporochil v ribogojnico, da ne more sprejeti.

Toda tudi ta odlochitev je bila zelo tezhka. Kako naprej? Poshte ni vech. Gostilna in trgovina ne donashata za spodobno zhivljenje, celo v breme postajata spricho dajatev in gospodarskega zastoja. Ne kazhe drugache kot potegniti she eno bolecho potezo – vrnil je licenco za gostilno in trgovino. Pobral je s prochelja izveske in ju zaprl... She dolgo, dolgo potem so se tu pa tam ustavljali redki obiskovalci, popotniki, in sprashevali po "Olivovi gostilni"... "Hisho", ki je stala na meji dolga stoletja, je tokratna neprepustna meja omrtvichila, to ni bila le meja med dvema gospodarjema, grofijama, drzhavama, tokratna meja je zasekala med ljudi, je prinashala spremembo duha, miselnosti in obnashanja...

Branko je konchno dobil delo. Oblast je sklenila ponovno zagnati opekarno in Branka so glede na njegove izkushnje poklicali, da bi prevzel tehnichni del posla. To je bilo zanj in druzhino veliko olajshanje. Zagnal se je v delo; cheprav je bilo tezhko, saj ni bilo nadomestnih delov za stroje, ki so dolgo stali, je bilo kmalu kaj videti, iz pechi so prihajale skladovnice opek in korcev, nujno potrebnih za celo dolino, ki si je she vedno lizala vojne rane.

Zaposlitev pa je zagotavljala redne dohodke in zhivilske karte za vso druzhino, ki je chez poletje narasla – rodila se jima je hcherkica Jana, to je prineslo v "Hisho" vech zhivahnosti in prijetnega nemira, ki ni bil vech takshen, kot ga prinashajo obiskovalci poshte, gostilnishki gostje in kupci v trgovini, marvech je bil intimnejshi, blagodejnejshi in je obetal prihodnost.

Tako je "Hisha Tita Oliva" vdano stala prav tam kot pred stoletji, preizkushena v vseh obdobjih in ujmah, prihodnje chase bo uchakala in bo gostila nove rodove le, che bodo ti zanjo prizadevno skrbeli, ona pa jim bo radodarno vrachala toplino doma.

Po nekaj stoletjih je "Hisha" ostala namenjena le stanovalcem! Odtlej so vanjo vstopali le hishni in notranjost je bila namenjena le njihovemu intimnemu zhivljenju; nich vech ni bila to zgradba, v kateri so imeli ljudje javne opravke, hisha, ki ni mogla zapreti vrat po lastnem preudarku, ampak le v skladu s predpisanim redom oblasti. Bilo je nekaj pretresljivo novega in samotno drugachnega, da so stene oglushele. Nastala je tishina, ki je prislushkovala razburkani preteklosti in neznani prihodnosti.