Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI IV-2

 

VOJNA JE PRIPRAVA NA MIR
 
II

 

ZASLISHEVANJE SE NADALJUJE TUDI PONOCHI

Od nekod izza debelih grajskih zidov je zaslishal biti stolpno uro. Ni utegnil preshteti vseh udarcev, toda bilo je okoli polnochi, ko se je zaslishevalec vrnil v prostor, kadil je in verjetno medtem s kom tudi kaj prigriznil; velikonochni prazniki so pravshnja prilozhnost za posladkanje z dobrotami, pa cheprav – ali prav zato, ker je vojna. Da je chlovek jedel, se ne opazi le po izrazu obraza in nekaterih neznatnih trzajih ustnic, namrech po celotnem obnashanju telesa, ki je zadovoljilo enega najpomembnejshih nagonov – potrebo po hrani. Nekam lenobno se premika, zheljno osredotochenja vse telesne energije na prebavo.

»Torej ste bili v Eritreji in Etiopiji. Kaj pa potem, kaj ste pocheli?« je vprashal policijski agent, kot da ne bi zhe vsega vedel iz zapisnikov s prejshnjih zaslishevanj, toda preiskovalci prav s takshnim vechkratnim ponavljanjem vprashanj skushajo odkriti nedoslednosti in drobna neskladnja med odgovori zaslishanca. Ne le, da jih je zanimalo njegovo delovanje in obnashanje v etiopski vojni, marvech so bili she kako pozorni na morebitne podatke po njej, saj se je v tistem chasu krepilo delovanje TIGR-a.

»Da, toda za bozhich leta 1936 sem zhe bil doma v Robichu na daljshem dopustu,« je odgovoril Vlado.

»Ta se vam je zagotovo prilegel, po vseh naporih. Ampak medtem ko ste se vi v Afriki zhrtvovali in 5. maja 1936 zasedli Adis Abebo, pri vas doma niso hoteli izobesiti italijanske trobojnice. Pustimo to. Domnevam, da doma niste samo lenarili; tudi obiskovali ste sorodnike, znance in prijatelje?« je hotel vedeti podrobnosti.

»Postoril sem to in ono pri hishi. Starsha ne zmoreta vech vsega. Tudi srednji brat Srechko...«

»Kako ste rekli: Z–zrechko, kakshno ime je to, zakaj ni italijansko?« ga je prekinil izprashevalec.

»Srechko je lepo nashe ime, kot je lepo Felice, rodil se je 1909, pod Avstro-Ogrsko, takrat se ni nobeden spotikal ob to...«

Izprashevalec ga je spet prekinil, morda tudi zato, da bi ga izzval in mu izvabil kakshne izjave, ki bi sluzhile kot iztochnica za bolj obremenjujoche zadeve: »Toda sedaj je tod povsod Italija, veliko krvi nashih junashkih borcev je bilo prelite za to nasho sveto zemljo! Od tod se Italija ne bo nikoli vech umaknila. Ali pa vi mislite, da se bo?!« je izstrelil vprashanje.

Vlado ga je hotel preskochiti in je zato nadaljeval tam, kjer je bil zhe prvich prekinjen: »Tudi brat je bil takrat pri vojakih. Drva je bilo treba spraviti iz gozda. Prashiche smo klali.«

V resnici pa se je dogajalo she marsikaj drugega. V Italiji je 9. marca 1937 Veliki fashistichni svet odredil, da se morajo vsi drzhavni usluzhbenci in vsi, ki kakorkoli delajo za drzhavo ali dobivajo od nje narochila, vchlaniti v fashistichne organizacije. To je povzrochilo veliko vznemirjenje med prebivalstvom, ki je za vsem tem zaslutilo zaostreno prisilo in neprikrito obrachunavanje z drugache mislechimi, a tudi mehkejshe oblike preprichevanja. Po razpustu vseh slovenskih kulturnih, prosvetnih in shportnih drushtev so hoteli izpolniti praznino tako, da so ustanovili v vsaki vasi "Dopolavoro", drushtvo s prostori za zbiranje in razvedrilo po delu, s tem naj bi dobili nadzor in vpliv na ljudi, dopolnjeval naj bi duhovno delo fashijev.

Otroci so bili zajeti v delovanje organizacije "Balilla", delujoche po zgledu rimskih legij pod geslom: "Libro e moschetto – fascista perfetto" (Knjiga in pushka – fashista odlika). Dekleta med osmim in shtirinajstim letom so zajeli v "Piccole Italiane", mladino nasploh pa zdruzhili v "Gioventu italiana del Littorio" z geslom: "Credere, obbedire, combattere" (Verjeti, ubogati, bojevati se), ki jo je vodil drzhavni tajnik fashistichne stranke s chinom ministra. Mnogi, tudi Tigrovci, so se vpisali v te organizacije, da bi prikrili svoje delovanje.

V Kobaridu so zhe leta 1935 pricheli graditi velichastno kostnico na grichku s prastaro cerkvico sv. Antona, kamor naj bi spravili nad sedem tisoch tod okoli med prvo svetovno vojno padlih Italijanov. Nich jih ni motilo, da je bilo tam znano grobishche iz bronaste in zhelezne dobe, obsezhna shestoglata in dvonadstropna kamnita zgradba je rasla zelo hitro. Toda zaposlili niso domachinov, ki bi jim she kako prav prishla kakshna lira, marvech so pripeljali delavce iz notranjosti Italije. Menda zaradi varnosti... Predvidena je bila buchna proslava ob dvajsetletnici velike italijanske zmage v prvi svetovni vojni, na kateri naj bi spregovoril sam Duce. Obenem z gradnjo pa je potekalo obsezhno politichno chishchenje celotne Tolminske; da se ja ne bi kaj primerilo velikemu vodji; preiskovali so tudi najbolj odrochne tamarje in ovchje staje, ob cestah so postavljali policijske zasede, vsakega kolichkaj sumljivega so, che zhe ne zaprli, vsaj nenehno nadzorovali ali pa mu ukazali, da se po dvakrat dnevno zglasi na policiji.

Nekaj je viselo v zraku!

Vsako leto 25. marca je v Kobaridu pomladanski sejem, posvechen patronu sv. Antonu, to je glavni od treh letnih sejmov, namenjen nakupu novega poljskega orodja, semen in vsakrshnih hishnih pritiklin ter obenem veselici. Ob jesenskem sejmu, zahvaljenci, so se ljudje oskrbeli za zimo, potem ko so pospravili pridelke z njiv. Vlado se je zhe dopoldne odpeljal s kolesom po cesti, asfaltirani prav v okviru priprav na veliki Ducejev obisk, saj niso delali le kostnice, marvech tudi popravljali ceste in mostove, gradili hidroelektrarni na Sochi pri Doblarju in v Plaveh, v Kobaridu pa ob cesti proti Robichu veliko ribogojnico za soshke postrvi. Rezhim je hotel pokazati svoje zmozhnosti in odlochenost, da misli ostati za vedno, to je bilo she zlasti namenjeno vsem tistim, ki so gojili upe, da bodo z odporom oslabili in zrushili fashizem. Med Slovenci je bilo to nasilje she posebej brezobzirno in namenjeno tudi raznarodovanju. Toda upiranje ni moglo potekati s politichnimi sredstvi, saj so organi pregona vsak poskus v kali zatrli, zato pa se je razvijalo podtalno gibanje, v katero pa je nenehno poskushala vdreti tajna policija, in prav nich ga ni chudilo, da je spotoma dvakrat srechal karabinjerje. Cheprav je bila zima koledarsko zhe nekaj dni mimo, se je sonce le pochasi dvigalo izza Matajurja, shchipalo ga je v ushesa. Kar prijalo mu je, ko je zhe od dalech slishal zhivzhav na trgu, in v mislih se je zhe grel v gostilni pri Kotlarju; kozarec kuhanega vina bi mu kar dobro del. Takoj je opazil, da je oblast za to prilozhnost prelepila zidove, drevesna debla in vhode v trgovine, gostilne in druge javne lokale z napisi, tiskanimi na zelen, rdech in bel papir – barvami italijanske zastave: "Qui si parla soltanto italiano!" Zavil je k stricu Jeronu, da bi v hishni vezhi varno shranil kolo, in ga nashel prezaposlenega za pultom v trgovini, da mu je komaj utegnil odzdraviti. In zhe je bil na trgu med mnozhico stojnic in kramarjev vseh vrst, se med njimi prerinil na nasprotno stran in vstopil v vinski hram, kjer prav tako ni bilo zlahka dobiti prostorchka. Obstaja pa uchinkovit nachin, kako se prebiti v prednje vrste; che koga tam spredaj poznash, mu pomahash, se chez glave z njim pogovarjash in se zlagoma priblizhujesh. To ljudje naokoli sprejmejo z nejevoljo, vendar ponavadi ne vzrojijo. Njemu tokrat ni bilo treba iskati primernega znanca, od dalech je zaslishal svoje ime, se ozrl v tisto smer, ne da bi takoj uzrl klicavca. Pa se je le prikazala glava med ostalimi, bila je Gruntarjevega Tonija, mladega jurista, bratranca, ki je shtudiral v Padovi.

»Sto lashkih let te zhe nisem videl,« je vzkliknil Toni, ko se je Lado pririnil do njega. In seveda sta si imela kaj povedati ob vrochem, sladkem vinu. Najprej sta si povedala o domachih dekletih, razdrla nekaj zhgechkljivih iz svojih in tujih izkushenj, vendar se v moshki druzhbi ne spodobi, da ne bi prishla prej ali slej na vrsto politika.

»Davi sem po radiu poslushal vesti iz Shpanije, Francu ne gre vech gladko. Republikanci so potolkli Italijane,« se je spomnil Lado, ki je pazljivo spremljal vojashko dogajanje v Shpaniji, kjer so republikanska vojska in mednarodne brigade 25. marca v Guadalajari hudo porazile italijanske motorizirane enote pod poveljstvom generala Gambara. Dobro je vedel, da bo to le she bolj okrepilo italijanski poseg v spopad ter da bodo nemudoma zacheli poshiljati tja nove enote in dodatno opremo; pritisk na republiko se bo okrepil. Naenkrat je zachutil bolechino v pishchali, da mu je zmanjkalo besed, a prav to je bil Tonijev namen, nagnil se mu je k ushesu in shepnil:

»Greva she k Zhganu,« in ga je potegnil za sabo skozi gnecho. Zhe na vratih ga je opozoril:

»Za hrbtom ti je stal in napenjal ushesa, ga nisi videl, vesh, da jih je vse polno naokoli.« Oziral se je, che bi onega videl, kako leze za njima, a mu morda ni uspelo dovolj naglo slediti. Izvila sta se na trg in se napotila proti Zhganovi gostilni, toda zhe po nekaj korakih je Lada povlekel za rokav, ozrl se je, bila je Lenka.

»Kaj se tako gre mimo prijateljev ali pa se ne poznava vech?« se je zasmejala vanj. Ladu je zatrepetalo srce, kot bi dobil povelje za razburljivo akcijo. Tako blizu sta si stala, v mnozhici drugache sploh ni bilo mogoche, da sta se malone dotikala, in ko sta se hotela rokovati, sta morali roki zdrseti ob telesih, da sta prishli v pravshnjo vishino, pa she nenadni sunki okoli vrvechih so njuno srechanje naredili nadvse tesno in prisrchno. Morda sem pa prav njo prichakoval, ga je spreletelo, ko ji je odgovoril:

»Ti bi bila zadnja, ki bi jo spregledal.« In jo je objeto chez ramena spravil iz gneche.

»Se vidiva kasneje,« se je zasmejal Toni in se utopil v gnechi.

Tako sta imela ves dan zase.

»No, poleg drv in prashichev, kaj je she bilo zanimivega? S kom ste se srechevali?!« je zaslishal Lado izprashevalchev povishani glas.

»V domachem okolju je po dolgem chasu vse zanimivo. Jaz sem sprasheval njih, oni pa mene. Zlasti che nekdo prihaja iz Afrike, pa she po tako razvpiti vojni, je delezhen najvechje pozornosti. Verjetno bi jim lahko pripovedoval ves dan in celo noch, ne da bi se kdo utrudil poslushati,« je hotel Lado vnaprej usmeriti izprashevanje, che bi se izkazalo, da imajo porochila shpicljev, da je kaj prevech rekel, toda to je bilo pach v takshnih okolishchinah.

»Se niste srechali z Rudijem Urshichem?« je vztrajal kvesturin.

Kaj bi tajil, si je mislil Lado, saj v tako majhnem kraji res ni mogoche skriti nichesar, zlasti pa ne stikov z nekom, ki se mora dvakrat dnevno oglasiti na policijski postaji, ne sme po sonchnem zahodu vech na ulico in se ne sme oddaljiti od bivalishcha vech kot pet kilometrov:

»Seveda sem ga srechal, moja in njegova mati sta sestri, in kako ne bi mogel srechati chloveka v kraju, ki je tolikshen kot vechji trg v mestu?« je odgovoril z vprashanjem.

»O chem sta govorila?« je bil neizprosen.

»Che mislite, da sva govorila o politiki, si lahko mislite, da ima chlovek po vech letih she kakshno drugo temo, razen te. Sicer pa, saj ga je imela policija nenehno na ocheh. Z besedo se ni mogoche zoperstaviti orozhju, ta je morda nadlezhna, ne pa nevarna za drzhavo.« S tem je hotel rechi, da gre za davne zadeve, ki so po tolikem chasu izzvenele.

»Urshich je sedaj interniran v Istonio Marino. Vemo, kaj she vedno misli. Chaka, da bo prishel trenutek prehoda od besed k dejanjem. To chaka. In vi z njim! Ne tvezite, da gre le za besede, za njimi so dejanja, pretekla, sedanja in prihodnja. Ne bomo dovolili teh prihodnjih dejanj. Zhe sedaj, danes jih bomo zatrli!« je vpil izprashevalec.

Lado si po mesecu dni izprashevanja ni slepil, zakaj ga imajo zaprtega. Toda to, kar je bil malo prej slishal, da se izprashevalec chudi, kdo da je, che se zanj zanimajo generali in celo iz Rima, ga je navdalo z upanjem. No, celo nekaj samoljubja je bilo v tistem obchutku; cheprav si v tem zagatnem polozhaju ni mogel privoshchiti razkoshja ujchkanja lastne osebnosti, mu je to dalo novo dushevno moch, da se she kdo zanima zanj, da ni prepushchen na milost in nemilost tem krvnikom, zaprt v vlazhnih in mrzlih grajskih kleteh, nad mestom, ki je kljub vojni v praznichnem vzdushju in upanju na skorajshnji konec te preklete vojne.

»Kot tolmach v armadnem poveljstvu Ljubljanske pokrajine ste imeli dostop do mnogih zaupnih podatkov; videti je, da vam je general marsikaj zaupal – celo prevech. S kom ste se pa druzhili tu, v Ljubljani?« je zaslishevalec preshel k bistvu.

Saj res, kaj pa pochne njegov poveljnik, general Gambara, prav gotovo ve, da ga imajo zaprtega, saj ga ne vidi na delovnem mestu? je kot zhe neshtetokrat pomislil Lado. V teh tednih zaslishevanja mu je postalo popolnoma jasno, kako temeljito tajna policija opravlja svoj posel, do podrobnosti so vedeli o njem, kako bi sicer lahko nekoga nepreverjenega poslali v poveljstvo armadnega zbora in celo za osebnega poveljnikovega prevajalca. Z vojashkega stalishcha mu niso mogli nichesar ochitati, nasprotno, tovrstne ocene so bile odlichne; vechletno sluzhenje v armadi, in to pretezhno na podrochju vojnih operaciji, kar she posebej veliko shteje. Toda politichno se mu je opletalo, da je Slovenec, iz narodnostno zavedne druzhine, z vrsto sorodnikov, ki so bili zhe pred vojno preganjani, konfinirani in zasledovani, sedaj pa so v vrhovih odpora OF ali Slovenske zaveze. Sam si je pritrjeval, da chloveka s takshnimi karakteristikami prav gotovo ne bi nihche postavil na mesto prevajalca v glavnem poveljstvu armadnega zbora. Kako torej, da se je zgodilo? V nakljuchje ni verjel, bil je prevech stvaren vojak. Zato preostajata dve mozhnosti, je razmishljal, ali ga je nekdo podtaknil Gambari, da bi generala kompromitiral, ali pa ga je general sam izbral, takshnega, kot je, prav z dolochenim namenom; in kakshen je ta namen?

Prvo mozhnost je zavrnil kot zelo malo verjetno, cheprav se nikoli ne ve, kakshne igre ima kdo za bregom, vendar je bil Gambara prevech oprezen in izkushen, da bi sprejel kogarkoli, za katerega tudi sam ne bi preveril, ali mu lahko zaupa, seveda, saj se slepo zaupanje drago plachuje. She najpreprichljivejshi dokaz, da ga je Gambara nalashch spravil v svojo blizhino, so bile priprave in tisto srechanje na dolenjski odprti progi, malo pred tistim, ko so ga ugrabili kvesturini.

Bratranca Andreja Urshicha ali Slavka Hribovca, kot se je tudi podpisoval pod svoje chlanke, je v kratkem mesecu svojega sluzhbovanja v Ljubljani srechal trikrat, dvakrat v stanovanju pianistke prof. Silve Hrashovec, s katero je imel dolgoletno trajno in trdno zvezo, ter enkrat v baru Nebotichnik, toda o pripravah na dolenjsko srechanje mu ne bi smel omenjati, kot je imel zabichano. Pazljiv in razgledan sogovornik seveda lahko marsikaj ugiba in sklepa na podlagi drobnih govornih sestavin, ki se kazhejo v zamolkih, zastranitvah od niti pogovora, nenavadnih poudarkih posameznih besed ali besednih zvez, ponavljanju misli ali vrtenju okoli neke misli, iskanju pravshnjih izrazov, cheprav navidez ni nobene potrebe, ali v uporabi pojma, ki mora vzbuditi pozornost; k temu sodijo she izrazi obraza, gibi rok in glave, tu pa tam celo telesa. Iz te mimichne govorice je mogoche izlushchiti marsikakshno poved. Nedvomno si je Andrej pridobil izkushnje v svoji dolgoletni politichni in novinarski karieri. Vechkrat se je oglasil pri teti Angeli, porocheni Baudazh, a ni zanemaril niti tete Olge, porochene s Ferdinandom Zhagarjem, chigar brata Staneta so kot enega vodilnih v OF zhe dolgo imeli na vrhu policijskih tiralic. Pravzaprav so bili to obiski sorodnikov, med katerimi steche beseda predvsem o domachih zadevah, zdravju blizhnjih in znancev, sledijo teme o dogodkih preteklih let, o njegovem vojskovanju v Afriki in podobno. Toda kaj, ko se ob vsem tem ni mogoche izogniti sedanjosti, nesrech, tegob, zapletov in razpletov potekajoche vojne, za katero se je zhe nakazoval konchni izid. Januarja 1943 sta Roosevelt in Churchill na konferenci v Casablanci zelo nepopustljivo zahtevala brezpogojno vdajo Nemchije in njenih zaveznikov, to je po porazih pri Stalingradu in v severni Afriki Nemcem naznanjalo, da bo nasprotna stran sedaj napela vse sile, da bi jih porazila. Toda to je obenem klicalo k skrajnemu gospodarskemu in vojashkemu naprezanju tudi v Nemchiji, skupaj s povechano politichno propagando in policijskim nasiljem. Zato so bila v javnosti zelo, zelo previdno in zaupno izrazhana mnenja o tem, kako dolgo bo she trajala vojna. Ni jih bilo malo, ki so napovedovali, da bo konec she pred bozhichem, chesh da bodo chez poletje Anglo-Americhani udarili v Evropo, Rusi pa bodo Nemce dokonchno potisnili na zahod.

Tudi Vladu so ob obiskih sorodnikov postavljali vprashanja v zvezi s tem. Po vsem, kar je dozhivel v Afriki, kar je slishal po bolnicah od ranjencev iz Rusije in z drugih bojishch ter ne nazadnje po dogajanju tu, v poveljstvu armadnega zbora, si je lahko ustvaril dokaj jasno podobo o razmerah v italijanskih oborozhenih silah. Ampak z Nemci je treba she resno rachunati, ti so nepopustljivi, zagrizeni in odlochni; tudi Italijani se jih morajo bati. Karkoli bo Italija storila, da bi dosegla premirje ali celo mir, in Nemci poznajo njeno verolomnost she iz prve svetovne vojne, bo nemshki odziv brezobziren in takojshen. Italijani ne smejo rachunati na milo ravnanje na osnovi zaveznishtva "zheleznega pakta", prichakovati je prav nasprotno, da bodo zaradi izdaje she bolj kruti in mashchevalni. Italijanska vojska v Sloveniji je v pasti, stisnjena med Nemce in partizane, in tudi na domobrance ne more rachunati, saj komaj chakajo na svojo prilozhnost, da se izvijejo izpod nadzora in prevzamejo oblast. Z Wehrmachtom se o tem ni mogoche pogovarjati, s partizani pa bi bilo mogoche najti nekakshen dogovor, da bi pod dolochenimi pogoji omogochili umik italijanske vojske iz Ljubljanske pokrajine. Zakaj pa le iz nje? E, ker menijo, da jim Primorska pripada, ohraniti hochejo rapalsko mejo.

Naslednjich so pri Zhagarjevih med nedeljskim kosilom postregli tudi s pravo kavo, ki jo je teta Olga kdo ve kje dobila na chrni borzi. Kar malce sram jo je bilo zaradi tega razkoshja, toda za zlato zapestnico, s katero je plachala predvsem olje in sladkor, si je vsaj she enkrat v zhivljenju zazhelela skodelico prave kave. Kdo ve, kako dolgo bo she? Eno hcher so zhe zaprli, druga je bila v partizanih. Po hishi so ji agenti zhe vechkrat stikali, jo odpeljali na zaslishanje, toda prav nich zanesljivo ni, da jo v enem ali drugem trenutku ne odpeljejo v gramozno jamo. Celo zanj, za Vlada, ni dobro, da zahaja k njim. Ali general ve za to sorodstvo? Che ve, potem ga morda zanima, kaj pravijo ljudje o vojni in njenem razpletanju; ali ga general o tem kaj povprasha?

Kako da ne, pogovor nanese tudi na to, zanima ga, pa she kako ga zanima, in che bi se dalo, bi se rad pogovoril she s kom, da bi bil informiran z vech strani. A tako, potem je general dokaj odprt, nima pomislekov, temu bi rad kdo prisluhnil, che bi se mu le ponudila prilozhnost. Prilozhnosti so lahko nakljuchne in se niti ne pojavijo, ali pa se ponudijo bolje pripravljene.

Na naslednjem obisku chez nekaj dni se je pri teti Olgi prilegel popoldanski chaj, shipkov, ki ima veliko vitamina C in je zato zelo zdravilen, celo tako zdravilen, da je Vlado prishel prav nalashch, kljub prehladu, na kratek obisk. Chakala ga je vest, da bi bilo mozhno srechanje z generalom; odshel je brez koshchka papirja. Zhe naslednji dan se je dopoldne spet in mimogrede oglasil pri teti, rekoch, da je chaj pomagal, pochuti se dobro, lahko hodi naokoli po svezhem zraku, in da se ta terapija zdi tudi njegovemu nadrejenemu nadvse sprejemljiva. In mimogrede, dobil je spremljevalce...

»No, kod ste hodili po Ljubljani?« je ponovil vprashanje zaslishevalec.

»Saj sem vam in drugim pred vami zhe vse, do ure natanchno povedal. V dobrem mesecu se res ni moglo veliko zgoditi. Nekaj obiskov sorodnikov. Enkrat ali dvakrat v kino, ko pa je nkoch eksplodiral peklenski stroj pri drugi predstavi, sem se temu uzhitku raje odpovedal. Sprehodi po mestu, kar so mi zdravniki po odpustu iz bolnice izrecno svetovali, cheprav bi bilo bolje v mestno okolico, a so vselej tezhave z dovoljenji za prehod na drugo stran ograje iz bodeche zhice,« je ponovil Vlado.

Vlado ni mogel vedeti, cheprav je pomislil tudi na to, kakshne skrbi zunaj tarejo visokega poveljnika armadnega zbora. Iz Rima je dobil zaupen namig, da bodo poskushali najti nachin, da premestijo Vlada Skochirja iz zaporov v kleteh ljubljanskega gradu v redne vojashke zapore. Toda to je bila shele nakazana mozhnost, medtem ko je Skochir she vedno zhdel v temnici, kjer so ga obdelovali kvesturini. Njihova poglavitna nakana je bila dobiti obremenilna priznanja proti Gambari, to se ve, zato jih mora prehiteti:

»Dragi moj Leopoldo,« je zachel, ko je dobil telefonsko zvezo z vojashkim tozhilcem generalmajorjem Castellanijem, »kaj bomo sedaj storili s tistim nashim vishjim narednikom? So prishla kakshna navodila iz Rima?«

»Nobenih navodil ni. Pach pa bo postopek stekel prek vrhov kvesture v Rimu, ki bo posredovala v Ljubljano nalog, naj nam inkriminiranega izroche, da mu mi sodimo zaradi nesposhtljivega obnashanja do nadrejenega. Medtem in potem, che bo obsojen, bo tako ali tako na razpolago kvesturi, ki postopka ne bo (ne more! so me posvarili iz Rima) ustaviti,« ga je seznanjal Castellani.

»Pa vendar, kdaj ga dobimo iz njihovih krempljev? Saj jih poznash, vesh, kakshne postopke uporabljajo. Medtem bo narednik priznal, karkoli bodo oni hoteli slishati. Chas ne dela za nas,« ga je rotil Gambara.

»O tem sem zhe razmishljal. Najavil sem se pri shefu kvesture, a mi she do danes ni odgovoril. Sklenil sem, da grem jutri osebno k njemu, pa naj ga dobim v pisarni ali ne, cheprav vem, da se mi izmika,« je razkril svoje poteze tozhilec.

»Che ne gre drugache,« se je vdal poveljnik armadnega zbora, »toda obvezno me jutri poklichi, da me seznanish, kaj si opravil. Pozdravljen,« je konchal pogovor.

Vlado je zhe nekaj ur sedel na ozki stolici pred mizo, s katere je vanj sijala mochna luch, da ga je shchemelo v ochi in zhe ni videl nich vech okoli sebe; le she glasovi so tvorili svet in razbolelo telo. Zaslishal je zdolgochasen glas, ki ga je hotel speljati v navidez nevtralno temo, da bi kasneje nenadoma spet planil nadenj z vedno istimi vprashanji, zakaj se je tistega dne oklepni vlak poveljnika armadnega korpusa ustavil na odprti progi na Dolenjskem.

»Kaj ste she pocheli, preden ste bili premeshcheni v Libijo?« je bilo na videz nepotrebno vprashanje, saj je oni imel pred seboj vse natanchne podatke.

»Tistih nekaj mesecev do junija 1937, ko sem bil ponovno vpoklican, sem se posvetil hishi, dela nikoli ne zmanjka. Hisha je kot zhivo bitje, nenehno jo je treba negovati, prisluhniti njenim pritajenim glasovom, skrbno bdeti nad njenimi skritimi znamenji. Ob vsakem dezhju je treba pod streho in pogledati, ali je kje kakshna sled mokrote, da se na tistem mestu poravna streshnike. Pri okenskih krilih tudi lahko zamaka, pa prebarvati jih je treba, opleskati stene in she neshteto drugih opravil ne zmanjka...«

»Dobro, dobro,« ga je prekinil, »nas to ne zanima! Kaj ste pocheli zunaj hishe, vasha druzhenja, potovanja, to nam povejte!« To je sprasheval zato, da bi kaj zvedel o dramatichnih dogodkih, ki so se nekaj mesecev kasneje odvijali v Kobaridu.

»Tega ni bilo veliko. Dvakrat sem moral v Videm na vojashko poveljstvo, enkrat v Gorico k zdravniku in prve dni junija v Sesljan na kopanje. Pa na Krn sem se povzpel sredi maja,« je bil kratek odgovor. Lepe spomine je imel tako na Krn kot na Sesljan. Z Lenko sta se pogosto videvala, pravzaprav chedalje pogosteje. Na Krn sta jo ubrala po levem soshkem bregu skozi Ladra, Smast in Libushnje, ves chas s prekrasnim pogledom na Socho pod seboj, njeno shumenje je bilo slishati celo tja gor, che je le povlekel vzgonski vetrc. Pri cerkvici sv. Lovrenca sta zavila s poti h grobu "gorishkega slavchka" Simona Gregorchicha, dospela v njegovo rojstno vas Vrsno, in pot ju je vodila do vasice Krn ter mimo planine Kuhinja in staj v Kashinah chedalje strmeje pod Kozhljakom po okljukih proti vrhu. Juzhno pobochje slikovite gore, ki je s soshke doline piramidast orjak, viden skoraj z vseh Julijcev, je kot dolga, ravna ploskev, ki strmo pada proti Sochi, z zahodne strani pa je vrtoglava prepadna stena nad policami nad Drezhnishko planoto. Vrh 2245 m visokega Krna ima krvavo zgodovino, ves je prerit s strelskimi jarki, rovi in kavernami. Sprva so vanj treskale italijanske granate, ko pa ga je aprila 1915 zasedla italijanska vojska, so ga z vseh strani grizli avstrijski tezhki topovi. Krn pa ni bil sam, tam so she Batognica, Rdechi rob, Morizna... Na desettisoche mrtvih je bilo po vsaki ofenzivi in neshteto ranjenih ter za vedno pohabljenih; nekaj – italijanskih – kosti teh revezhev so zbrali v kobarishko kostnico, ostali pa so manjshi spomeniki in spominska znamenja povsod, kjer so se huje bili. Prav pod vrhom Krna je leta 1922 strela poshkodovala tako obelezhje in to so italijanske oblasti izrabile za pozhiganje hish, med njimi tudi kobarishke chitalnice, pretepali in zapirali nedolzhne ljudi, chesh da so domachini podtaknili bombo.

Med vzpenjanjem sta Vlado in Lenka skushala kje ugledati redko srebrno krvomochnico, pritlikavo rastlinico z nezhno rozhnatimi cveti in srebrno dlakavimi listi, ki je drugod skoraj ni najti, she bolj proti vrhu pa sta iskala nizek favratov svishch, ki uspeva edinole she na Kaninu, pa je bilo she prezgodaj. Z vrha se jima je odprl velichasten razgled, kakshnih dvajset kilometrov proti severovzhodu je v nebo kipel sheststo metrov vishji Triglav, pod njima pa se je kot biser v kroni okolishkih vrhov lesketalo Krnsko jezero v vsej svoji charobni lepoti, ki ji daje poseben mik nasprotje med divje razbrazdanimi zhlebastimi shkrapljami, ki jih dezhevje zhe tisochletja zajeda v apnenec in oblikuje mogochne reliefe. Ob nevihtah tod drve neznanski tokovi voda, nosech s seboj pesek in drobir, s katerim postopoma zasipavajo dno jezera, ki ga je v davnini ustvaril ledenik, drsech s Krna proti Lepenji, in odlozhil obsezhno chelno moreno, ki zadrzhuje vodo topechega se snega. Lep bi bil spust do jezera in od tam po gozdni konjski stezi v dolino Lepenjice in v Trento, vendar sta imela drugachne nachrte. Krasote jezera so odkrili zhe zelo zgodaj, saj je zhe v trinajstem stoletju hodil tja na lov gorishki shkof Henrik III., da so potem iz uplenjenih gamsov in druge divjadi prirejali v Bovcu gostije, ki so trajale po vech dni, ob obilni pijachi in drugih dobrotah, in tudi zhensk ni manjkalo.

Z vrha Krna sta imela Kobarid in dolino kot na dlani vse tja do Robicha ter Nadizhe, nad katero se dvigajo Stol, Mija in Matajur, ki tvorijo velichastni amfiteater. Rahla meglica je delala podobo she bolj romantichno, sanjsko, mehko – pravljichna dezhela. Tam onkraj teh gorskih hrbtov se je lesketalo morje – Jadran! Cilj hrepenenja vseh mladih in prostosti in sveta zheljnih, morja shiroka cesta pelje v vse dezhele sveta, v eksotichne juzhne kraje, v topla morja, do divjih zhivali afrishkih savan... O, da, Afrika. Vlado ve, kaj je Afrika; spoznal jo je v vojni, kruti, krvavi, osvajalni...

Je tudi blizhnje morje Adrijansko, slovensko, pri Nabrezhini, bistro in toplo pod Devinskim gradom! Tudi tja bosta shla; takoj naslednji teden. In sta imela nov cilj pred seboj.

Obrnila sta se navzdol proti Shkrbini, tudi Krnski preval mu pravijo, levo pod sabo sta videla melishcha izredno razbitih Lasht, Krnskih podov, ki jih je nekoch pokrival redek macesnov gozd, a je od njega ostalo bore malo, ker so ga unichile koze. Le tu pa tam sta vsaj v mislih videla murke, ki tod zrastejo do izrednih velikosti, dol proti planini na Polju bi jih bilo zagotovo she vech. Namesto levo proti Peskom sta vstopila v strmo ostenje Batognice in pochasi ter previdno sestopala proti jezercu v Luzhnici, pod Maselnikom in Rdechim robom, da bi prishla do planine Leskovca, od katere je bil le streljaj do planine Kuhinja. Ozka, melishchasta teza je shla strmo navzdol, da je bilo treba skrbno iskati oporo in se oprijemati shopov suhe trave. Naenkrat je Lenka kriknila, da je Lada zmrazilo pri srcu: da ji ni zdrsnilo, da ni kacha, da se ni poshkodovala? In v resnici bi se lahko skotalila po prepadastem pobochju, ko se je sunkovito dvignila in odmaknila od mesta, kjer je stala, ter izpustila skalnato oprijemalishche. Brez besed in osuplo je gledala v tla, lovila sapo in nekaj mrmrala. Priblizhal se ji je in v belem grushchastem nanosu zagledal prav tako od chasa in vremena obeljeno lobanjo s temnimi votlimi ochmi in, zachuda, s skoraj vsemi, mochnimi zobmi, kar je v sestavu s kamni, v katerih je lezhala, dajalo vtis rezhanja, kot bi se glede na svoje nebogljeno stanje nerodno nasmehnila nakljuchnima mimoidochima, hvalezhna, da jo sploh she kdo opazi in se zmeni zanjo. Dokler je she stala na ramenih nekemu zhivemu chloveku, je shtela kot ena od glav v vodu, cheti, bataljonu... Z njo so rachunali v shtabih, primerjajoch shtevilchno razmerje s sovrazhnikom (kdorkoli je to bil, saj se lobanje ne razlikujejo, naj so iz avstrijske ali italijanske vojske); ko se je skotalila po krnskih melishchih, so jo odpisali. Drugih kosti ni bilo videti, morda so lezhale zakopane pod drobirjem, ki je vsenaokoli prekrival obsezhne strmali. Nikoli se ne bo vedelo, kako se je zgodilo. Morda je preprosto zmrznil v visokem snegu in oblezhal pod njim vso zimo, pa ga je odnesel plaz odjuge in pokopal kot vesten grobar. Morda ga je prav na vrhu raztrgala granata in razmetala dele po pobochju, da jih ni bilo mogoche nikoli vseh zbrati v shotorsko krilo in odnesti do vsaj plitvega groba. Bog mu daj vechni mir in pokoj; in Lado je sestavil kamnito piramidico, da bi zashchitil neznancheve posmrtne ostanke, obenem pa, da bi oznachil tisto mesto, che bi ga kasneje hotel kdo poiskati.

Nekaj chasa sta shla zamishljena navzdol, pozorna na vse okoli sebe, kot v prichakovanju, da se jima bo spet zgodila podobna najdba. To ne bi bilo nich nenavadnega v teh krajih, ki so videli prelite toliko krvi. In tako sta bila naokrog. Medtem se je zhe nagibalo k vecheru. Na planini sta si priredila gostijo. Od sirarja sta kupila sira, za namechek jima je napolnil chutare s kislim mlekom, kruha sta imela she od doma, in sta brez muje sedela na robu grape, v kateri so skrivnostno shumeli slapovi Mrzlega potoka, ki je iskal strmo blizhnjico do Soche.

Spodaj so se sence razleze po dolini, le proti zahodu se je za Mijo she svetil obzorni rob in osvetljeval Nadizho, ki se je pri Robichu zaganjala v breg, ta jo je preusmerjal proti jugu, proch od Soche, ki je bila tako blizu, le nekaj kilometrov pod Kobaridom, toda reki se bosta stekli druga v drugo shele zelo dalech spodaj v Furlaniji, tik pred izlivom v Jadransko morje, ko bo Nadizhi ravnina zhe skoraj do kraja izpila vodo in mochi gorskih vrshacev. Kako pogosto se obracha v zhivljenju tok dogajanj, je pomislil Vlado, ko je videti, da ima chlovek zhe srecho v rokah, se mu izmuzne in zavije v popolnoma drugo smer, tu v zavite in nevarne poti tesnih dolin, tam v enolichno ravnino, ki utruja misli in razkraja voljo z neskonchnostjo in obchutkom stopicanja na mestu, kljub potenju in od hoje razbolelim mishicam.

Prve, najsvetlejshe zvezde so se zhe posvetile na nebu, vsa omamljena od lepote, ki jo je na nebu in na zemlji charalo zahajajoche sonce, onadva sta bila majhen delchek na tem prizorishchu, zajeta v veliko igro vesolja, ki sta jo dojemala z omamnim vonjem gorskih trav, z oddaljenimi, komaj zaznavnimi glasovi iz planinskih staj, kjer se pripravljajo za noch, in s kaleidoskopom svetlobe in senc gora in dolin... V skupni toploti objema nista chutila rosnega nochnega hladu. Toda tam od Robicha se je svetlikala "Hisha", kot se v temi svetlika belina ochi, ki budne chakajo, prezhijo in skushajo predreti temo, se spopadajo z njo, ki jim preprechuje temeljno naravo vida – zaznavanje svetlobe in sence; toda che je le senca, mrak, tema? Brez kontrasta med svetlobo in temo je gledanje slepo, sama belina prav tako preprechuje uziranje predmetov, stvari, zhivega, da, njihovega gibanja. S spreminjanjem svetlosti ploskev in ploskvic je shele mogoche v mozhganih sestaviti sliko in zaznati dogajanje. Svetla tochka "Hishe" na koncu doline pod Matajurjem se je odrazhala od temne okolice travnikov in gozdov, rahlo je trepetala v migetajochem zraku, prepojenem s chedalje gostejshim mrakom. Toda tudi ko se je zhe enkrat dokonchno znochilo, je she bila tam, kot ostane v ocheh pega she dolgo potem, ko jih zapremo, ne vidimo vech, toda stvarno obstaja! Da, "Hisha"!

Le nekaj dni kasneje sta Vlado in Lenka stala na visoki prepadni skali devinskega gradu, pod njima je pljuskalo kristalno chisto morje majhnega zatoka Trzhashkega zaliva. Z desne je v Zdobi onkraj zaliva dotekala Socha, lena in motna, kot bi se ji ne mudilo utopiti se v Jadranu, a ji je tudi po dolgem teku v Furlaniji zmanjkalo gorske poskochnosti in bistrosti. Dalje proti jugu je bilo lepo videti Gradezh in she naprej, komaj zaznavno, Benetke, ki jih je bilo mogoche bolj slutiti v meglici. Celotno zahodno obzorje pa so zapirali mogochni venci gora Dolomitov, Karnijskih Alp in Julijcev. Zhe od dalech sta pri rushevinah starega gradu videla starca, sedechega na odkrushku obzidja, oziral se je proti vzhodu, kjer so se pred ustjem Timava gnetle ribishke jadrnice, s spushchenimi jadri so med pozibavajem spushchale mrezho. Prav tam je bil najlepshi razgled in se mu nista mogla izogniti. Pozhvizhgaval si je na nenavaden nachin, ne z oblikovanjem ustnic, marvech tako, da jih je imel ves chas rahlo razprte in je tvoril zvizhg nekje za zobmi, ochitno le z oblikovanjem jezika, da na obrazu ni bilo videti nobenega trzaja mishic. Tako kot govorcem iz trebuha ni videti, da bi govorili, o tem nihche ne bi rekel, da zhvizhga, che ga ne bi slishal. Ochitno ju je zhe dosti prej zaznal, cheprav tega ni z nichimer pokazal, toda ko sta bila le she nekaj korakov stran, ju je posvaril: »Tu je krushljivo, bodita previdna, razen che nimata kakshnih usodnih namenov. Pod to pechino so jih zhe nashli, posamich ali skupaj; recimo, da jim je spodrsnilo. Saj nista iz teh krajev, ne?« je zaokrozhil z vprashanjem. Spogledala sta se in nasmehnila s tesnobo, ki jo je vzbudil njegov namig. »Na Rilkejevo stezo sva prishla,« se mu je oglasil Vlado. »Sicer pa sva s Tolminskega,« je dodal.

»A tako, Gregorchich. Sta prishla pogledat, kje koncha Socha svojo pot, izgubi se, izgubi ime, utopi se v morju in prispeva k njegovi neizmernosti, vsaka reka ima svoje morje, no, le nekatere jalovo poniknejo v pesku. Toda s to zachasno smrtjo in brezimnostjo si reke ohranjajo zhivljenje, morje jim z oblaki vracha vodo, da neprenehoma izvirajo in vechno techejo.«

Osupla sta stala ob njem, vsak s svojimi mislimi. »Zmotila sva vas,« se je zdelo Lenki dobro nekaj rechi.

Mozh je obrzhal nit pogovora: »Reke prinashajo v morje pesek in blato, ki se spira z njihovih bregov, in umazanijo, ki jo vanje odmetavajo ljudje, morje in sonce to ochistita in vsakokrat znova vrachata na izvir prechishcheno vodo. Tako se zhivljenje chisti. Otrok se rodi chist tudi greshnikom! Potem gre po toku do morja vechnosti. In zaplodi nekaj chistosti; che ni v pesku presahla reka.«

»Koliko chasa pa je zhivel Rilke tod?« je zanimalo Vlada.

»Ta se je potepal po vsem svetu. Nakljuchje je hotelo, da se je rodil v Pragi, toda kmalu se je podal v Rusijo. V Parizu je bil Rodinu za tajnika, potem pa je bil tudi tu in drugod po Italiji, v Egiptu, v Shpaniji, na Shvedskem, v Nemchiji in kdo ve kod she ter je nakljuchno umrl v Shvici. Sploh ni pomembno kaj je vmes dobrega in zlega pochel. Mi smo sedaj ob njegovem izviru iz katerega zajemamo bistre vode. Knjiga ur. Pesem o ljubezni in smrti,« je bil nekakshen temachen refren starchevskega modrovanja, saj je motil preshernost mladih dveh, ki sta pripotovala k morju na oblaku sanj. Vlado je hotel zaobrniti pogovor, saj nista marala, da bi nevljudno ali celo osorno s kratkim pozdravom odshla. »Tam naprej, na Proseku, pa je sluzhboval moj oche in eden od bratov, Branko, se je tam rodil,« je dal novo iztochnico za pogovor.

»Aha, to je bilo pa she v chasu presvetlega cesarja in kralja Franca Jozhefa,« je bil uvideven starec, toda ochitno ni mogel iz svoje chudashke kozhe. »Devinski gospodje so pod gradom zgradili pristanishche, ki je v svojem chasu tekmovalo s trzhashkim, potem pa je propadlo z gradom vred. Res so pozneje grad spet pozidali, da so lahko upravljali svoja posestva po vsem Krasu in dol do Reke, Kastava in vse do Moshchenic. Ves chas so se otepali oglejskih patriarhov, ko jim je to konchno uspelo, so se jim za vrat usedli Habsburzhani. In na koncu? V 14. stoletju je rod izumrl in vse premozhenje so dobili drugi gospodje, dokler tudi ti niso obnemogli; in tako naprej. Habsburzhani so nas spravili v jarke in kaverne, da se borimo proti Lahom za domovino so rekli. Toda bilo je zhe prepozno, cesarstvo je shlo k vragu. Toda za kakshno ceno? Koliko mrtvih in pohabljenih je to terjalo?! Kako dolgo, mislita, da se bomo she ohranili?« je nenadoma spremenil temo pogovora, ju izzval in jima je ponudil mozhnost, da se pogovorita. Toda presenechenje jima je vzelo sapo. Spogledovala sta se in prichakovala, kdo od njiju se bo oglasil.

»Kako to mislite, se bomo ohranili?« je konchno vrnila vprashanje Lenka.

»Vama se zdi naravno, da govorim z vama slovensko?« je tudi vprashal starec. In sam nadaljeval: »Tod poteka narodnostna meja, cheprav smo bili nekoch precej dlje proti zahodu, ne govore pa vsi slovensko, kot morda mislita. Vedno manj jih govori slovensko, che she ne vesta. Pritiskajo, vrazhje nas pritiskajo. She govoriti ne smemo vech po nashe; posebej pa se spravljajo nad otroke, odpirajo zastonjske vrtce, poshiljajo mlade na taborjenje, vabijo jih v drushtva, vse placha drzhava, toda prodati jim je treba jezik! To hochejo, takshen je njihov pogoj. Mlada sta, na otroke pa pazita in skrbita, da jih chrnuhi ne dobe v kremplje!« je zakljuchil. Morda je spoznal, da ju je bolje pustiti na miru, ali pa je imel kaj drugega v mislih, pochasi je vstal, se zazrl v njiju s brezizraznim pogledom. »Zbogom, gregorchichevca!« je she rekel in odshel. Tedaj sta opazila, da ima v rokah belo palico.

Tudi njima ni bilo do tega, da bi tu ostala, pravzaprav sta bila od vsega zachetka namenjena iti vse do Sesljana.

Chudovit in skrivnosten je predel med Timavom in Gradezhem, od davnine v znamenju mitichne povezanosti z jantarsko potjo, kljuchna tochka na tej poti, ki je zhe v davnini vodila od Baltika chez Srednjo Evropo in nashe kraje do Anatolije, Blizhnjega vzhoda in Egipta. Tod se je konchal kopni del poti s severa ter se nadaljeval po morju. Na tej poti se ni pretakal le kraljevski jantar, marvech v nasprotni smeri tudi morska sol, zato ji nekateri rechejo "solna pot". In po njej so tovorili tudi bronaste predmete, dragocenosti in juzhne pridelke. Bogastvo, ki je bilo marsikateremu trgovcu v pogubo. Pohlep po dragotinah v vseh chasih le prevechkrat odtehta moralne vrline, ki postanejo posameznikom ali kar celim skupinam manj vredne tudi od chlovekovega zhivljenja. In grabezhljivost po zemlji, ki zaslepi cele narode, je nenehna pretnja miru, da je za vojno potreben le neznaten povod.

Vlado in Lenka sta sestopila vse do obale, na prod so pljuskali valovi in se pretvarjali v napol drugachno agregatno stanje, ki ni vech voda in ni zhe zrak, ampak meshanica obojega. Tako se spajajo v naravi raznorodni elementi in tvorijo nove snovi v drugachnih stanjih. Voda na primer – dva lahka plina, ki se v zraku prenashata brez medsebojnega uchinka, od katerih je eden agresiven, drugi pa inerten, se v dolochenih okolishchinah burno spojita v tekochino – v vodo, ki je nejedka, ochishchujocha in vir zhivljenja. Toda le dokler se ne razbesni v naravnih ujmah, podivjanih valovih, unichujochih poplavah...

Lenka se je spomnila prvega srechanja z morjem in obichajnega otroshkega odziva, z oblizom pomochenega prsta preveriti poduk o njegovi slanosti. Razposajeno je sezula chevlje, spodrecala krilo in shla s prstom po vodo. Naenkrat sta bruhnila oba v smeh, ki je sprostil napetost, ki se jima je nakopichila med bezhnim srechanjem s starcem. Prepustila sta se soncu in drug drugemu. Galebi so se spushchali nizko nad njiju, ki sta postala del nabrezhja, kot so bili peshchina, cheri, bori in nekam ostra trava, chesar pa nista obchutila.

...

Bil je zhe peti mesec spet pod orozhjem, ko je 6. novembra 1937 Italija pristopila k "Paktu proti kominterni" – jeklenemu paktu. To je bilo zelo jasno znamenje, da se je v svetu izoblikovala izredno agresivna in mochna zveza drzhav, ki hochejo svetu vsiliti svojo voljo.

Iz Italije so se januarja 1938 zachele mnozhichne selitve italijanskih kolonov v novoosvojene kolonije v severni Afriki. Propaganda je bila izredna in drzhava jih je k temu spodbujala gmotno in na druge nachine. Po Abesiniji, Eritreji, Somaliji, Cirenajki in drugod so rasla naselja kot gobe po dezhju, gradili so ceste in zheleznice, vzpostavljali nove redne ladijske in letalske povezave in podobno. Skratka, Italija je v tistih krajih utrjevala svojo oblast in sklenila ostati za vselej!

Med vsem tem konchno radostna vest. Dobil je materino pismo, da je postal stric, 8. marca 1938 se je na Prevojah pri Shentvidu rodila Branku in Cvetki hchi Breda. Cvetka se je po poroki izselila, v Ljubljani sta stanovala v Rozhni dolini in zhivela kot "ptichka na veji". Imela sta veliko chasa drug za drugega, v mestu je bilo dovolj razvedrila, precej sorodnikov je Cvetki dajalo obchutek, da je prishla med svoje. Toda kasneje je ugotovila, da ni vech "sama", lotevale so se je vrtoglavice, prve mesece jo je sililo na bruhanje, kar ni nich nenavadnega za njeno novo stanje, vendar pa se je v stanovanju, cheprav v prijetnem mestnem predelu, pochutila utesnjeno; dushevno stanje pach, ki se poloti chloveka v zaprtem prostoru; preprosto je hlepela po svezhem zraku in odprti shirjavi z mnogo zelenja. Branku ni preostalo drugega, kot da je poiskal nekje, nedalech od Ljubljane, hisho in jo najel. Da je ta stala prav na Prevojah, je botrovalo delo pri urejanju hudournikov, ki ga je prav takrat vodil za banovinsko upravo. Vlado je bil ponosen na svoj novi polozhaj – strica; poslal je prisrchne chestitke mlademu paru, za dekletce pa si je zhe zamislil, kaj mu bo odnesel v dar prvich, ko bo mogel na dopust.

Poleg prijetnih rechi pa so se v she vechji meri kopichile zloveshche: 13. marca 1938 Anschluss – Nemchija si je na silo prikljuchila Avstrijo.

Prav oduren dogodek se je zgodil kmalu po 14. juliju, ko je Italija izdala "Rasni manifest", ki je prepovedoval Zhidom obiskovanje javnih shol, zaposlovanje v javnih ustanovah ip. Da bi pospeshili izvajanje tega manifesta, so zacheli izdajati fashistichno revijo "La difesa della razza" –"Obramba rase". Lepega dne so v vojashnici na zbornem mestu prebrali imena vojakov in chastnikov zhidovskega porekla, jih oddvojili ter nagnali skozi vrata.

Tak razvoj dogodkov je she okrepil delovanje TIGR-a, ki je deloval v chedalje tezhavnejshih razmerah in v vse vechji nevarnosti, da jih odkrije policija. V vodstvu so bili vse bolj nezaupljivi tudi do jugoslovanskih oblasti, ki so organizacijo naskrivaj podpirale, Italija pa bi to lahko izkoristila za obtozhbo o vpletanju v njene notranje zadeve. Po atentatu na jugoslovanskega kralja Aleksandra oktobra 1934 v Marseillu, ko je sum padel na emigrantske hrvashke ustashe v Italiji in na Madzharskem, so bili odnosi med drzhavama dokaj majavi. Vendar pa so nekatera znamenja kazala, da so vohuni v vrstah jugoslovanskih obveshchevalnih in protiobveshchevalnih sluzhb, ki obveshchajo Italijo tudi o delovanju TIGR-a. To je bilo zaznati tudi pri nachrtovanju atentata na Mussolinija; cheprav je prishlo na gorishko prefekturo in na karabinjersko postajo v Bashki grapi vech prijav, da se nekaj takega pripravlja, ni bilo mogoche kar verjeti, da je shlo le za lokalno curljanje informacij. Za dvajsetletnico konca prve svetovne vojne naj bi Duce govoril na veliki proslavi v Kobaridu in Zelen, Godnich ter Chernach naj bi z ostrostrelskimi pushkami pochakali v zasedi nad cesto, ki pelje tesno ob soshki strugi pod Kolovratom med Tolminom in Kobaridom. Med izbiranjem pravega mesta so spoznali, da bi bil izid napada zelo negotov, che ne celo nichen. Na ravnih odsekih bi se morali prikriti dokaj dalech od poti, in zelo verjetno bi avtomobili tam vozili hitreje. Na ovinkih, kjer mora vozilo upochasniti, ni bilo mogoche najti primerne chistine, tik ob cesti pa bodo nedvomno stalne strazhe in patrulje. Ne nazadnje ni bilo gotovo, ali bo vreme primerno za vozhnjo v odprtem avtomobilu.

Opustili so tudi nekaj drugih inachic atentata, saj so bile vse prevech odvisne od neznanega programa. Vse je kazalo, da iz tega ne bo nich. Vendar jih je gorechnost gnala naprej. Med takim vrochichnim razglabljanjem, ko so kar tekmovali pri iskanju prave reshitve, se je ponudil Kavsov Franc iz Chezsoche. Z okoli pasu pod obleko navezanimi sedmimi kilogrami eksploziva bi se pognal na zadnje sedezhe avtomobila, kjer je obichajno sedel ali stal Mussolini, in se pognal v zrak skupaj z vsemi okoli njega s sprozhilcem, skritim v zapestju. Eksploziv so priskrbeli v Ljubljani Just Godnich, Danilo Zelen in Ferdo Kravanja in ga spravili skrivaj chez mejo.

Toda prireditelji proslave 18. septembra 1938 so mislili na vse. Poleg izrednega zavarovanja vse poti od Gorice navzgor in nadzora nad ljudmi po vaseh v okolici je zlasti v Kobaridu mrgolelo policije. Vendar pa so poleg velike mnozhice svojcev padlih in vojnih veteranov iz vse Italije, ki so jih pokopali v nanovo zgrajeni kostnici, na razlichne nachine vkljuchili domachine. Kobarishka dekleta, oblechena v furlanske narodne noshe, so zhe zgodaj zjutraj odpeljali na gorishki grad, da so tam pozdravila Duceja, nato so jih razporedili v Doblarju pri novi hidroelektrarni in konchno so stala na kobarishkem trgu. Podobno so bovshka dekleta nauchili furlanskih plesov in oblechena v furlanske noshe so jih predstavili velikemu vodij, kot da so iz teh krajev. Domache fante so oblekli v chrnosrajchnike in so morali v zhivi verigi varovati premikanje Mussolinija. Eden od njih je bil tudi Franc Kavs, ki je stal pred Jeronovo hisho. Velika chrna, odprta limuzina je v dolgi koloni s spremljevalci in varnostniki pochasi pripeljala po ozki ulici na trg. Uchinkovito ozvochenje je she okrepilo vzklike in pozdrave, medtem ko se je vozilo ustavilo pod visokim drogom z razsezhno trikoloro sredi trga, pod katero je stal oder, nanj je s poplesujochim korakom stopil Duce v uniformi fashistichnega hierarha, mahajoch s chrno orokavicheno roko. Tam ga je zhe chakala osemletna Tatjana Miklavich-Podseljanova, vnukinja zhupana, ki so ga zhe nekoch konfinirali zaradi njegove narodne zavednosti, in ga naucheno pozdravila: »Duce, v imenu prebivalcev kobarishkega obmochja vam poklanjam gorsko cvetje krajev, kjer ste se bojevali, in v imenu fashistichne stranke Kobarida fotografije krajev, ki ste jih takrat spoznali.« Njo so namerno izbrali, da bi ponizhali njeno druzhino in vse Slovence, poleg tega pa je skupaj z drugimi domachini predstavljala zhivi shchit pred morebitnimi atentatorji.

Po kratkem nagovoru je Duce sedel v vozilo in se odpeljal k sv. Antonu na odkritje kostnice tik Franca Kavsa, ki ni opravil svoje naloge. Kasneje so ga tigrovci obsojali in iskali razloge za njegovo neodlochnost, chesh da se je sprva ponudil za samomorilsko akcijo iz golega obupa, ker mu je za jetiko umrlo dekle, kar ga je zelo potrlo, poleg tega pa si je vtepel v glavo, da se je enake bolezni nalezel tudi sam. Imel je tudi tezhave z macheho, cheprav je bila sicer druzhina urejena in imovita. Resda je bil Kavs idealist in pripravljen tudi na samozhrtvovanje, toda prav njegova obchutljiva narava mu ni dala, da bi izpeljal drzno zamisel. Sedem kilogramov mochnega eksploziva bi zagotovo razcefralo njega in Mussolinija, toda zhrtev bi bilo med okoli stojechimi gotovo she vech. To bi bili predvsem domachi otroci in mladina. Sedem kilogramov eksploziva bi povzrochilo pravcati pokol ne le med okoli stojechimi, marvech tudi v blizhnjih hishah, saj bi se zgodilo tik pred vrati in okni zgradb na trgu, na katerih so bili prav tako domachini, radovedni ob velikem slavju. Shkoda na stavbah bi bila velika, toda neprimerljiva s chloveshkimi zhrtvami. In kar jih ne bi pobila sama bomba, bi bili delezhni mashchevalnega besa fashistov, ki bi se zagotovo znesli nad domachini. Kljub vsej odlochnosti je v tistem odlochilnem trenutku, ko naj bi sprozhil eksploziv, prevladala Kavsova vest chlovechnosti. Morda bi njegovo dejanje spremenilo tok zgodovine, toda kriv bi bil smrti in pohabe mnogih nedolzhnih, ki bi bili zhrtvovani zato, da bi reshili stotisoche drugih, toda to je bilo preveliko breme, nalozheno posamezniku, ki se je znashel pred usodno odlochitvijo. Morda je bil odlochilen le drobec sekunde, ko se je avto z diktatorjem zapeljal mimo, on pa je v silni stiski tehtal, naj izvrshi ali ne poslanstvo, ki si ga je sam nalozhil, in zhe je bila prilozhnost za vselej zamujena. Kljub temu, da se je kobarishki poskus atentata izjalovil in jih takrat niso odkrili, je kasneje od nekod le pricurljala vest v urade tajne politichne policije – OVRE, kdo in kaj je pripravljal v Kobaridu. Tedaj so se za tigrovce zacheli hudi chasi.

Toda ne le zanje; svet je drvel v katastrofo.

Vsak dan je prinesel nove zaostritve, vrv je bila zhe tako napeta, da bi lahko pochila vsak trenutek.

Izsiljena konferenca 29. in 30. septembra v Münchnu in sporazum med Veliko Britanijo, Francijo, Nemchijo in Italijo, ki je priznaval nemshko okupacijo Sudetov ter dela Cheshkoslovashke, vse to so bile skrajne tochke kompromisov, da bi zadovoljili Hitlerjeve brezobzirne zahteve.

In kako bi bilo drugache, saj sta smrt papezha in izvolitev novega, Pija XI., Pacellija, 2. marca 1939, na diplomatskem odru utrdili tisto smer, ki je podpirala protikomunistichne sile in negodovala nad gnilo parlamentarno demokracijo ter navijala za "novi svetovni red".

Ampak Hitler se ni zadovoljil le s Sudeti; zhe 15. marca je nemshka armada vkorakala v Prago, nekaj dni kasneje, 28. marca, pa je generalisim Franco vkorakal v Madrid.

...

Po krajshem dopustu 31. marca 1939 je bil Vlado ponovno vpoklican. Le toliko je bil doma, da je nekaj postoril okoli hishe in se srechal z Lenko, ki pa se je nekam izmikala. Morda ima prav. Pride od vojakov za nekaj dni ali kakshen teden, potem ga mesece ni nazaj. Nihche ne ve, kako se bo vse to konchalo. Vse je negotovo, nezanesljivo, varljivo. Niso se she zacelile rane prve svetovne vojne, zhe grmijo topovi in regljajo strojnice povsod naokoli.

"Hishe" pa ni brez ljudi v njej. In ko stari odidejo, morajo njihovo mesto zavzeti mladi. "Hisha" enostavno umre, che v njej ni zhivega bitja!

Spet bo velika vojna, tega se je Vlado zavedal v polni meri, bolj kot marsikdo drug je zhe izkusil njeno predigro. Branko je v Jugoslaviji. Srechko je prav tako pod orozhjem; on pa se vracha v svojo enoto, kdo ve, kam ga bodo poslali, kje bo konchal? Kaj bo s "Hisho"?

Morda bo v Albaniji, kamor so 7. aprila vkorakale italijanske enote? Tja prevazhajo vsak dan nove okrepitve. Ali bo morda she kje bolj dalech? Saj so 22. maja 1939 v Berlinu podpisli "Jekleni pakt" med Nemchijo in Italijo, Nemci pa imajo veliko bolj daljnosezhne in grandomanske nachrte. Da mu le prav v Rusijo ne bo treba, glede na to, da sta Ribbentrop in Molotov 23. avgusta v Moskvi podpisala pogodbo o nenapadanju med Nemchijo in ZSSR.

A glej, zhe 1. septembra so Nemci vkorakali na Poljsko.

K srechi se je proglasila Italija za nevtralno, kljub "Jeklenemu paktu" z Nemchijo.

Toda ne za dolgo! Kolo usode se je nezadrzhno vrtelo: 3. septembra sta Velika Britanija in Francija napovedali vojno Nemchiji. In 18. marca 1940 je na srechanju na Brennerju Hitler pritisnil na Mussolinija; "Jekleni pakt" je tishchal Italijo za goltanec.

In kot bi se Nemchija shla otroshko igrico, je napadla 9. aprila she Norveshko. Evropa je bila v ognju.

...

V grajski jechi je bilo tiho. Zaslishevalec je opazoval jetnika, ga preucheval, skushal na njegovem obrazu zaznati stiske, ki bi mu prishle prav, da bi ga she bolj privil.

»Konchno sem prishel kot vishji narednik konec maja 1940 k diviziji "Ariete", s katero sem bil ob vdoru v Francijo junija 1940 v zahodnih Alpah,« je rekel Vlado.

Tako je pach bilo. Po dokajshnjem obotavljanju so 10. junija italijanske chete stopile na francosko ozemlje, medtem ko so Nemci zhe globoko prodrli in zavzeli pretezhni del Francije, zato je bilo ochitno popolno razsulo ne le francoske armade, ampak tudi drzhavnih ustanov, in dan na dan so vsi prichakovali popolno kapitulacijo Francije. Ochitno je bilo, da si je Italija tako zagotovila del francoskih ozemelj v Savoji in Nici, o katerih je vselej trdila, da ji pripadajo. Iz vojashkih razlogov ni bilo prav nich potrebno, da so po vsej Italiji navdushevali ljudstvo, Francija je bila na kolenih in izid spopada ni bil prav nich negotov, prichakovane zhrtve pa neznatne. Razlogi za propagando so bili politichni: kako dopovedati ljudem, da Italija napada sosednjo drzhavo, zaveznico v prvi svetovni vojni, in to na strani Nemchije, ki je bila takrat njena sovrazhnica in je v spopadu z Germani padlo na stotisoche italijanskih vojakov. Tudi v Kobaridu in okolici so razobesili velike plakate, s katerimi so vabili na proslavo pomembnega dogodka. Na trgu ob cerkvi so postavili oder, ga okrasili s trobojnicami, z zelenjem in s kraljevo ter Ducejevo sliko. Ozvochenje so razpostavili tako, da bi se slishalo tudi v sosednje vasi. Uchiteljice so pripeljale sholske otroke, mahajoche z zastavicami, da bi povechale shtevilo udelezhencev in poskrbele za usklajeno vzklikanje in ploskanje. Visok fashistichni hierarh se je v chrni, bleshchechi uniformi pripeljal v odprtem avtomobilu iz Gorice in se po zgledu svojega velikega vodje sprehodil pred chetico karabinjerjev, policistov, uniformiranih gozdnih in poljskih chuvajev ter chlanov fashijev, ki so vzklikali Italiji, Duceju in kralju. Potem je stopil na oder in zachel z napihnjenim govorom, kateremu se je poznala privzgojena rutina govornishtva, ki omogocha poljubno dolgo govorjenje brez vsebine, z mnozhico ustaljenih fraz, parabol in okraskov, katerih edini namen je dosechi dolochene zvochne uchinke, znamenja poslushalstvu za ritualno odzivanje. Na mnozhichnih shodih, pa najsi gre za politichne, kulturne, verske ali zabavne prireditve, se ljudje obnashajo kot eno telo; zakaj bi eden ne ploskal, molil, jokal in krichal, che vsi ploskajo, molijo, jochejo in krichijo? Tako je chrni mozh izpeljal svoj govor in (po dogovoru z uchiteljico, ki je za ta namen izbrala sinka karabinjerskega mareshala Bessa) vzel v narochje otroka ter ga vprashal: »Chi vincera?«, menech, da vsak otrok ve, kdo bo zmagal. Otroche pa, kakor so otroci nepredvidljivi v svoji nedolzhnosti in neposrednosti, kot iz topa: »Nessuno non lo sa!«, da je odmevalo iz ogromnih zvochnikov. Proslave je bilo v hipu konec. Chrni mozh pa se je spravil nad uchiteljico in nesrechnega ocheta, chesh da je otrok zhe moral od nekoga, che ne celo od domachih, slishati tako misel.

Nacistichni triumf – 22. junija je bilo sklenjeno premirje med Nemchijo in Francijo v Compiegneju in 24. junija premirje med Italijo in Francijo. V resnici je bila to kapitulacija Francije, le na njenem jugu je ostala majhna marionetna francoska vlada, povsem odvisna od zmagovalcev.

S tem so nastale primerne okolishchine za nove nemshke in italijanske podvige. 13. septembra 1940 se zachne silovita ofenziva proti Anglezhem v Severni Afriki, ki obeta velike uspehe. Da bi svetu pokazale svojo trdno odlochenost, da mislijo resno uveljaviti novi svetovni red, so 27. septembra podpisale tristranski pakt Italija, Nemchija in Japonska. Italiji je neverjetno zrasel greben in pogum, zato je 28. oktobra napadla Grchijo, mislech, da bo po zgledu Nemchije v nekaj tednih spravila nasprotnika na kolena. Vendar so se stvari odvijale povsem drugache, Grki so Italijane ne le ustavili, marvech so jih celo potiskali nazaj v morje. Mussolini je besnel in na vsak nachin hotel najti krivca, saj si ni smel dovoliti sramote po vsem, kar je gromko obljubljal ljudstvu na mnozhichnih zborovanjih. Zaradi ostrih kritik z vseh strani spricho porazov v Grchiji je 4. decembra dosegel odstop Badoglia kot poveljnika Vrhovnega poveljstva.

»Kasneje, januarja 1941 so nas v Neaplju vkrcali na ladjo "Marco Polo" ter poslali v Tripoli v Libiji,« je Vlado nadaljeval svojo pripoved izprashevalcu in dodal, prehitevaje dogodke: »To je bila trda preizkushnja, saj je trajala do junija 1942, ko sem zbolel za tifusno mrzlico.«

Zhe takoj po izkrcanju, brzh ko so odlozhili svoje stvari na pograde, so si neuchakani vojaki izborili dovoljenje za odhod v mesto. Po tolikem chasu na morju, in she nedelja je bila, je bilo kaj takega potrebno in se je prileglo. Z vso naglico so se ochedili, obrili in mnogi tudi nadishavili, zloshchili chevlje in zhe so se pognali proti najblizhjim lokalom. Nekateri so iskali druzhbo domachink, drugi pa rojakinj. Te so imele precej vishje tarife. Ta najstarejsha obrt je tu prerasla v pravcato industrijo zabave. Toda povprashevanje je bilo veliko, cheprav je bila ponudba dokaj pestra in shiroka. Na desettisoche moshkih, ki jih je v naslednjih dnevih chakal boj z negotovim izidom, se je gnetlo po beznicah, pivnicah, barchkih, lokalchkih, katerim se je od dalech videlo, chemu so namenjeni, po sobah in sobicah ter zanemarjenih luknjah, a tisti, ki so na kakrshenkoli nachin imeli vech pod palcem, tudi gosposko po hotelih in luksuznih apartmajih. Ob vsem tem se ni chuditi, da je bilo treba dobiti dodatno delovno silo. Tako se je na poveljstvu pritozhila gospa, da jo je na ulici prijazno ogovoril moshki v uniformi, rekoch, da zbira prostovoljke za pomozhne sluzhbe v protiletalski obrambi. Gentleman jo je prijazno povabil v blizhnjo kavarno, da bi ji natanchneje razlozhil, za kakshen posel gre. Ne, saj ni treba, nikar si ne delajte skrbi, je odvrnila. Malenkost, v chast mi bo, izvolite, se je ponujal. Ko sta bila notri, se ji je ob pijachi predstavil z imenom in priimkom ter ji resno predlagal nekaj, tako je rekla, kar jo je "prizadelo", saj she je veliko drugih nachinov, da bi sluzhila nashim vrlim chetam, mar ne? Pomislite na uboge vojake sredi pushchave, brez vsakega udobja, brez vode in brez zhensk... se je ponudila. Mozhakarja so aretirali in zaprli, saj res ni razumel potreb chasa in okolja. Posledice te aktivnosti so se pokazale zhe chez nekaj dni, ko so se napolnile ambulante.

Toda nekateri so jo skupili tudi do krvi, bodisi da se je kdo delal pametnega in je prehiteval v vrsti, pa so ga kamerati nabunkali, bodisi da klient ni imel dovolj cvenka za plachilo kategorije, ki si jo je hotel privoshchiti in je ves razdrazhen she naprej sitnaril ter zbijal ceno, kot bi kupoval paradizhnik na trgu, dokler ni neuchakancev minimo potrpljenje in so ga vrgli skozi okno, ali pa se je mozhakar v silni naglici zatekel v nepravo hisho in mu je hishni gospodar uspel prerezati le trebuh, ne pa tudi odrezati onega.

Celo civilni guverner Libije je posredoval v Rimu, naj se pomujajo in poshljejo nove kontingente "prostovoljk". To je prishlo na uho samemu Mussoliniju, ki je izgubil potrpljenje in ozhigosal takshno guvernerjevo ravnanje z naslednjimi besedami: »Ta ima pa res zhebelj v hlachah; kot da bi Italijani ne mogli v boj, ne da bi prej shli v bordel.« Tudi s takimi stvarmi se je moral ukvarjati veliki vodja!

Chastnikom se je kot vedno godilo bolje. Po deveti zvecher: prosto. Zunaj so bile ulice zhe brez vojashke drhali in je bilo mogoche v miru poiskati primeren kotichek z vsemi pritiklinami. Edino nelagodnost so predstavljale delitve na chastnike redne vojske in one iz fashistichne milice, ki so se jih prvi izogibali. Chrnosrajchniki so negodovali, da jih imajo za fanatike, profesionalne blebetache, srake, s katerimi je bolje ne imeti nich skupnega – she posebej ne zhensk. Tudi te so zhe vedele, kakshne chastnishke oznake ima kdo in so jih zhe na vhodu v lokal sortirale v ene ali druge prostore. Zhe vechkrat so jim armadni chastniki povedali, da so drugache od chrnuhov oni shli skozi chastnishke kurze, "kjer ti naredijo trdega ku... ca", preden dobish chin. Torej so dame to razliko v kakovosti orodja uposhtevale!

Zachuda je v tistih dneh she redno prihajala poshta in z njimi tudi revije. Tudi tiste amerishke! Saj Amerika she ni v vojni, tam se brezskrbno zabavajo, uzhivajo, se gredo Amerikance. Posebno pozornost je med vojaki vzbudila vest, da je na svetovni razstavi v New Yorku razstavljen aparat, ki lahko izmeri zhensko seksualno energijo in – rdechelaske so bolj vroche od rjavolask. Za koliko? Skoraj dvakrat! Pach pa, presenetljivo, so plavolaske bolj hladne. Tiste, ki ne verjamejo, lahko preizkusijo; vstopijo v posebno stekleno kletko, kjer jih premerijo... Naenkrat je bilo med vojaki veliko takih, ki so trdili, da oni to preizkushajo brez tistega aparata, stvari niso tako jasne, kot pishe. Torej bo she treba eksperimentirati, da bi v praksi dokazali eno ali drugo teorijo.

V chasopisih pa je bilo najti tudi take oglase, ki nikakor niso sodili v to okolje:

 

»Ko sedite za mizo, se vam tvori sechna kislina.

Proti sechni kislini se morate boriti za mizo.

Podjetje GAZZONI & DRUZHBENIKI vam pomaga.

Pijte nashe diuretichne prashke, ki raztapljajo sechno kislino.

Z nashimi prashki si pripravite okusno namizno vodo!«

Vode, in she manj okusne, pa dalech naokoli ni bilo.

Toda kmalu je bilo treba v pushchavo. Na vozilih, ki so se previdno pomikala, je nastal nemir, ko se je izza obzorja prikazalo letalo v nizkem letu naravnost proti koloni. Kmalu je postalo jasno, da ne gre za sovrazhnika, in ko se je v dveh krogih spustilo she nizhje, je odvrglo pushico s sporochilom, da za peshchinami vozijo trije britanski oklepniki. Tja so z vso hitrostjo napotili oddelek tankov in dva tovornjaka strelcev, pol domachinov, pol Italijanov. Po nekaj kilometrih se je izza sipine prikazal "anglezh", ki je na mestu obrnil in se hotel umakniti, toda iz enega od tankov, ki so bili vsi zhe pripravljeni na strel, so spustili granato v zadek, da je bil v hipu v visokem ognju. Ne da bi se she menili zanj, so se zapodili na lov za ostalima. Toda nikjer nikogar, le znamenja v pesku, da so tod vozili. Tanki in tovornjaka so se razdelili, da bi na shiroko preiskali okolico, ali se niso nasprotniki kam prikrili. Nenadoma je eden od tovornjakov obstal in vojaki so poskakali z njega – bili so askari – splazili so se na rob in onkraj videli nedalech stran enega od angleshkih oklepnikov. Nekaj so se med seboj dogovorili, potem pa jih je ducat steklo, kolikor so le mogli hitro, do oklepnika in so ga z golimi rokami privzdignili z ene strani, da se je prevrnil na hrbet ter nebogljeno molel kolesa v zrak kot shchurek. Iz vozila je zachela lesti posadka, sami mladi, zagoreli in zbegani mladci, molech roke v zrak. V tistem hipu je bilo slishati ropot tezhkega motorja; ochitno je bil v blizhini prikrit she drugi oklepnik. Eden od askarov se je pognal na rob vzpetine, ni pomishljal dolgo, odpel je rochno bombo in skochil na oklepnik, da bi jo zaluchal pod pokrov v notranjost. Eden od posadke je bil priseben in ga je skoz in skoz prebodel z bajonetom, da mu je zhe odpeta bomba pochila v rokah ter ga raztrgala. Medtem je od strani zhe pripeljal italijanski tank, ki je z dvema streloma pognal vse skupaj v zrak.

Domachini, askari so od veselja streljali v zrak, kot je navada pri beduinih. Ampak v tem primeru je to simbolno pomenilo she nekaj vech. Egipt je bil pomemben cilj italijanskih in nemshkih sil. Vendar so ga okupirali Anglezhi. Kralj Faruk je bil nekakshen njihov ujetnik v Kairu. Ne le on, tudi veliki pridelovalci bombazha so bili nasrsheni proti Anglezhem, ki so jim odpovedali nakupe bombazha in se oskrbovali iz Amerike. Zato je narashchala egipchanska mrzhnja proti Otochanom in niso bili redki celo oborozheni spopadi med rednima vojskama.

Sploh so mnogi Severnoafrichani sprejeli Nemce in Italijane s simpatijami, mislech, da jim bodo ti pomagali do neodvisnosti.

...

Tako je mineval chas, da ne bi veliko mislili na dom...

Mnogi vojaki so sanjarili o Afriki, kot so jo poznali iz filmov; romantichni pohodi skozi pesek ob zahajajochem soncu, pochitek na vzpetinah ghiblijev, vendar jih je stvarnost kmalu dotolkla, da so kleli dan, ko so stopili na afrishka tla.

Eden je nashel med razbitinami polno steklenico viskija; kako le je ni razneslo? Hvala bogu zanjo! Odchepil jo je in na dushek izpraznil. Potem je naredil nekaj korakov, negotovo pogledal naokoli in v zhareche nebo ter se zgrudil. Pritekli so k njemu, toda ni mu bilo vech pomochi. Kaj naj storimo s truplom, gospod stotnik? Kaj naj storite? Chudno vprashanje. Zakopljite ga kot kristjana. Toda kaj naj vpishemo kot vzrok smrti? Chez hip ali dva odgovor: Med tiste, ki so padli za domovino...

Starejshi vojak se je obrnil k sosedu: Mi znash povedati, kaj je domovina? Kakshno hecno vprashanje, se shalish? Ne, resno mislim, kaj je domovina? Ne gre zame. V neskonchnih prostranstvih Rusije, skoraj zhe v Aziji, je padel moj sin in rad bi vedel, za kaj je padel...

...

Navsezgodaj, ko se nad pushchavo she ni razkadila megla (zhe neshtetokrat se je zachudil, saj doma ni nikoli pomislil, da je megla tudi v vrochi Sahari), cheprav je bila svetloba tik za obzorjem, kot bi prezhala iz zasede, da nenadoma skochi v dan, tako hitro se brez vmesnega somraka zdani in zvecheri, so se oglasili mochni taborni zvochniki z vojashkimi korachnicami in kratkimi napovedmi pomembnih novic. Vojaki so se brez posebne muje lotevali svojih vsakodnevnih opravil, saj po tolikem chasu bojevanja nihche, ne stareshine ne vojaki, ni umeval discipline na tak nachin, kot to poteka v mirnem chasu ali morda v zaledju fronte, kjer je formalnim oblikam discipline posvechena pretirana pozornost: zbori vseh vrst, strogo urejene formacije, strumna drzha in salutiranje ter podobno, ko se ob pomanjkanju resnejshih vojashkih nalog nadrejeni izzhivljajo s pikolovstvom. Toda na fronti je pomembno vse kaj drugega, enote pochivajo, kadar in kjer je mogoche, jedo, kadar kaj imajo in ko ni bojnega delovanja, vchasih dajo kaj v usta shele po dveh dneh, ko je zhelodec zhe skrchen, kako in za koga bi potem sklicevali po nepotrebnem zbore in podobne stvari. Zhe od prvega aprila, ko je Rommel ukazal protiofenzivo, so se ostro spopadali za ponovno zavzetje Kirenajke, redko naseljene pokrajine v vzhodni Libiji, z vsega nekaj sto tisoch pretezhno arabskih prebivalcev na povrshini kot Italija in Francija skupaj. Razen ozkega pasu ob obali Sredozemskega morja, kjer so vsa vechja mesta, Bengazi, Tobruk, pomembni pristanishchi, in Barka, je Libija vechinoma nenaseljena in nerodovitna. Na severu sta krashki hribovji Barka in Marmarik, na jugu pa Libijska pushchava, ki v svojih nedrjih skriva chrno zlato. Toda kot protiudarec so Anglezhi na skrajnem vzhodnem koncu severnoafrishkega bojishcha prav takrat sprozhili odlochen napad v Eritreji in vse je kazalo, da bodo tam kmalu potisnili Italijane v morje. V takem frontnem vzdushju, che je bilo treba kaj razglasiti shirshemu krogu pripadnikov armade, je bilo pogosto najprimerneje to opraviti prek ozvochenja. Toda 6. aprila 1941 je bil poseben razlog za najzgodnejshe bujenje. Po nekaj minutah je glasba utihnila in oglasil se je iz velike daljave ter od radijskih motenj hreshchechi napovedovalchev glas: »Tukaj Rim, zdruzhene radijske postaje Italije, danes 6. aprila 1941 bomo prenashali izredno pomembno poslanico ljudstvu, ki sta jo sprejela Vrhovni fashistichni svet in nash Duche.« Sledil je kratek glasbeni vlozhek korachnice in nato znachilni Mussolinijev teatralni nagovor: »Drzhavljani in drzhavljanke Italije, kameradi fashisti, vojaki in chastniki proslavljene italijanske vojske! Usodi trenutki so pred nami, ko bomo morali dokazati svojo zvestobo in izpolniti dano besedo nemshkemu zavezniku. Danes ob zori je slavna nemshka armada z zrachnimi, kopenskimi in pomorskimi silami zachela kaznovalne operacije proti verolomni Jugoslaviji. Pred dnevi so v Beogradu izdajalski oficirji izvedli vojashki prevrat in vrgli vlado, ki nam je bila prijateljsko naklonjena ter je pristopila k trojnemu paktu. Takshno odkrito sovrazhno dejanje ne sme ostati brez posledic, za nechastno in zavrzheno obnashanje morajo dobiti odlochen in unichujoch udarec brez milosti. Njegova visokost cesar in kralj Italije v popolni enotnosti z vlado in fashistichnim svetom razglasha popolno bojno pripravljenost in poziva vse drzhavljane in drzhavljanke, vojake in chastnike ter borbene fashije, da izpolnijo svojo sveto dolzhnost do domovine. Napochila je usodna ura zgodovine.«

Vlado je tachas zamishljeno stopal po peshcheni potki proti shotoru, nad katerim so shtrlele v nebo radijske antene vseh vrst; prichakoval je tak razplet dogodkov, saj je imel mozhnost, da je poslushal razlichne radijske postaje. Ko je imel slushalke na ushesih, ni mogel nihche vedeti, na katero postajo je uglashen, in tako je slishal tudi marsikaj takega, chesar sicer cenzura ni dovoljevala. Ko se je pred shtirinajstimi dnevi razshirila vest o demonstracijah v Beogradu in o vojashkem puchu, ki je odnesel pronemshko vlado, so v Nemchiji za to dejanje odkrito okrivili sovrazhne Anglezhe; v vojashki strategiji je bilo logichno, da so s tem skushali ovirati nemshko podporo italijanskim operacijam v Grchiji, kjer so stvari shle zelo narobe, saj je zhe decembra moral marshal Badoglio odstopiti z mesta nachelnika vrhovnega poveljstva, ker so ga vrhovi fashijev dolzhili, da je kriv za katastrofo. Nemci so se nadejali, da bodo imeli prek Jugoslavije prosto pot na Balkan, da bi z orozhjem in morda tudi z enotami pomagali Italijanom, ki jim je trda predla, saj so se Grki hrabro upirali kljub veliko skromnejshi oborozhitvi. Ne bo dolgo, ko bodo tudi iz Italije vdrli v Slovenijo, je sklepal Vlado.

In res je 11. aprila tudi Italija napadla zhe sesuvajocho se Jugoslavijo, po znanem receptu iz Francije: ko so Nemci zhe imeli zmago v rokah, je Italija pritaknila svoj piskrchek ter zavzela Nico in razshirila Savojo. Vlado je bil prav tisto noch dezhurni v sredishchu zvez in je prejel strogo zaupno shifrirano sporochilo za poveljstvo, v katerem so bili nakazani ukrepi po odprtju balkanske fronte. Poskushal si je predstavljati razmere doma, brat Srechko je bil tudi zhe vpoklican in zadnjo vest od njega je dobil pred tremi meseci iz francoskih Alp; kdo ve, kje je v tem hipu? Drugi brat Branko je zhe v dvajsetih letih emigriral v Jugoslavijo, sprva je bil v Ljubljani pri banovinski upravi, nazadnje pa v Kamniku, ki so ga zhe v prvih dneh vojne zasedli Nemci; kako je z njim in njegovo druzhino? Doma, v Robichu, pa sta ostala sama ostarela starsha. Kolikokrat se je zhe v tej hishi, pri Titu ali pri Olivu, tako zgodilo? Ko je shel Napoleon z vojsko tam chez in ustanovil Ilirijo, se je v tistem nemirnem chasu Tito Olivo ogrel za njegova svobodomiselna nachela, toda to je bilo kratkotrajna epizoda, ki ji je sledilo nevarno obdobje nenehnih vojnih prask; spet so se vrnili Avstrijci. Med vojnami za zedinjenje Italije, ki so ponovno vzplamtele po zadushitvi "pomladi narodov" leta 1848, se je duhovnik Alojzij Olivo pridruzhil Garibaldiju v izjalovljenem upanju, da bo mlada Italija prisilila Avstro-Ogrsko k drugachnemu ravnanju z narodi v njenem sestavu. Njegov ostareli brat je vzel v hisho Volaricha. Iz prve svetovne vojne se je vrnil njegov edini sin Ludvik pohabljen in bolan, da je kmalu podlegel. Strazhmojster Andrej Skochir se je zhe dolgo prej porochil z njegovo najstarejsho sestro in je prevzel posestvo. Tako so se menjavali rodovi in priimki, edino "Hisha" je obstala, vsak mladi gospodar jo je obnovil in razshiril, v zameno pa mu je dajala krov nad glavo in toploto svoje notranjosti. Vlado je dozhivel zhe marsikaj v teh vojnih letih, dozhivel je brezosebna letalska bombardiranja in topnishka obstreljevanja, med katerimi je umiralo na stotine nedolzhnih civilistov, videl pa je tudi kruta in neusmiljena pobijanja zhensk in otrok, ki niso v skladu z najosnovnejshimi nacheli vojnega prava, dozhivel je unichevanje in pozhiganje, ki so ga poprej sami razglashali za barbarsko. Bo prav takshna vihra zdaj shla chez njegove kraje? Po tej veliki vojni, ki je hujsha in vech zajemajocha od prejshnje, bo kdo ostal zhiv, kdo bo skrbel za "Hisho"?

Prav tiste dni sredi aprila je bil Vlado z enotami, ki so prodirale vzdolzh obale proti Tobruku. Mozhje, zhe utrujeni in umazani od prahu, ki se je lepil na kozho, so privajeno sprejemali pushchavska brezpotja, v katerih se peshchene sipine ne razlikujejo med seboj, manjkajo razpoznavne tochke, tiste posamezne krajinske znachilnosti, po katerih je mogoche sklepati na razdaljo opravljene ali preostale poti. Na trenutke je koga razsvetlil obeshenjashki humor: Aha, poglej tablo, imamo she shestnajst kilometrov do Tobruka. Kaj sanjash? Mislish, da niso Anglezhi shtirice spremenili v enico, da bi nas zavedli? Ti pa mislish, da nas imajo Anglezhi za tako trchene, da jim bomo vse verjeli, a! No, pa pojdimo v Tobruk, da dozhenemo, katera je prava! Ha, ha, haaa... Takrat pa se nad njihove glave tulech pozhene spitfire, prihrumi s petsto kilometri na uro kot strela z jasnega in iz kril jeklenega jastreba, v katerih so po shtiri strojnice, se vsuje jeklena tocha po koloni, ki se po polzhje prebija po zapeskani poti. Kdor je le mogel, se je pognal v kritje, vojaki so s kamionov poskakali hitreje kakor vozniki, ki jih je strelski ogenj doletel she z rokami na krmilu. In ko se je zhe marsikdo nadejal, da je hudo mimo in je poslednjich dvignil glavo, se je letecha smrt nekajkrat hitro zaobrnila, dokler ni izpraznila vseh zalog streliva ali dokler ni zaslutila, da ji bodo zdaj zdaj od spodaj podkurili, shele potem je odletela za pushchavsko obzorje. Na cesti je gorelo kup zhelezja z mrtveci in ranjenci vred... Za ta dan je bilo konec napredovanja, ostalo jim je veliko zhalostnega in muchnega opravila.

Kljub razdejanju ali prav spricho tega, da bi dvignil moshtvu moralo, se je oglasil poveljnik polka: »Mozhje, jutri opoldne bomo zhe v Tobruku!« Kakshnega posebnega uchinka teh besed ni bilo opaziti. Vojaki so vedeli, da so tu za to, da gredo naprej, che jih prej ne pobijejo. Tudi polkovnik, starejshi mozh profesorskega videza, ki so ga morda po pomoti poslali tja dol, sprejema tegobe z vdanostjo kot slabo prebavo in zvijanje v trebuhu. Nenehno ponavlja: »Mozhje, potrpeti je treba, takshno je zhivljenje.« K vragu pa takshno zhivljenje, so brundali v brado vojaki, tu je vech smrti in pohabe kot zhivljenja!

In vse so pripravili za napad ob zori, kot se spodobi. Ponochi so dobili nekaj okrepitev. Vsi so prichakovali, da bo prishlo she nekaj tezhkega topnishtva, saj so Anglezhi imeli topove 88 mm, z daljshim dometom od italijanskih 75 milimetrskih. Tako jih bodo lahko tolkli zhe od dalech, ko jim sami she ne bodo mogli do zhivega. Pa je prishel le bataljon peshcev, komaj so jih izkrcali iz transportne ladje iz Italije. Bili so she vsi zloshcheni, polikani in urejeni kot na dvorishchu vojashnice pred generalovim obiskom. Fantje, pazite, da vam ne odrejo kozhe, se je slishalo opozorilne klice starih borcev. To je bil drugi bataljon 61. divizije... Po bitki za Tobruk je dobesedno res: bil je. Le malo jih je prishlo nazaj na lastnih nogah, vechina je konchala na nosilih. Rommel je bil neizprosen, v boj je pognal tudi nemshki polk peshcev in v dnevnik zapisal: »Mnogi odseki zunanjih obrambnih obrochev Tobruka so bili dobesedno prepojeni s krvjo.« Toda Tobruk je ostal Anglezhem. Rommel je bil strateg oklepnih enot, mnozhichno jih je zdruzheval, hitro prerazporejal in pognal v klinu nad sovrazhnika. Anglezhi pa so se mu izmikali in napadali nazaj v manjshih skupinah na razlichnih koncih. Zato je enako razmishljal pri uporabi topnishtva, predvideval je mnozhichen artilerijski napad, toda pod Tobrukom ni imel toliko topov. Vlechi tezhko topnishtvo po pushchavi je naporno in dolgotrajno opravilo, saj je treba obenem pritovoriti she veliko tezhkih izstrelkov. Od dvajsetih topovskih vlachilcev jih je prishlo pravochasno na cilj povprechno pet, ne tako redko topovi s premalo streliva ali strelivo brez topov. Poleg tega je bilo veliko zastojev zaradi vrochine in peska. Anglezhi pa so jih prichakali svezhi in dobro pripravljeni, dobro utrjeni z dovolj zalogami; zlahka so tolkli svoje tarche na odprtem.

Toda Rommel ni odnehal; okoli trdnjave je pustil nekaj enot, z ostalimi pa se je podal naprej proti Sollumu. Svojim chetam je ukazal, naj se dobro vkopljejo na meji z Egiptom, da bi preprechil pomoch Tobruku s tiste strani, iznajdljivo je dal sneti tankovske kupole z britanskih tankov in jih namestiti na okope. Shele za tem se vrnil pred Tobruk, kjer mu je medtem uspelo osredotochiti poleg shtevilnih topov velikega kalibra, tezhkih tankov in osemkolesnih oklepnikov tudi mnozhichno zrachno podporo shtuk, heinklov in messerschmittov. Tako je bilo mesec kasneje, v maju, okoli Tobruka razporejeno toliko orozhja, da je shlo Anglezhem resnichno za nohte, vendar niso popustili, cheprav si je Rommel na vse pretege prizadeval, da zavzame trdnjavo. Od aprila do junija so nemshka letala dan in noch neusmiljeno bombardirala mesto. Zaman. Konec junija je Rommel, ki je nekajkrat tedensko osebno prishel na prve bojne chrte, ukazal prenehati z letalskimi napadi in so mesto obstreljevali le s topnishtvom. Med enim od njegovih poletov je prishlo do nesporazuma in bi ga skorajda stolkla lastna protiletalska zashchita; brzh ko je stopil na trdna tla, so se zbrali okoli njega najvishji chastniki, toda o samem incidentu niso izgubili vech kot dve minuti, najpomembnejsha tema je bila gradnja shestdesetkilometrske ceste okoli Tobruka – Axe Strasse. Obsezhno vojashko gradnjo pod stalnim angleshkim ognjem je bilo treba tudi proslaviti z velikim spomenikom, to pa je bila italijanska zamisel.

Vlado je bil sicer kakshne tri kilometre v zaledju, tokrat ne vech v shotoru, marvech v zemljanki, v luknji, oblozheni z vrechami in napolnjeni z radijskimi aparaturami, v katerih je bila natlachena mnozhica elektronk, ki so izzharevale za veliko pech toplote, da je bilo ob peklenski zunanji vrochini resnichno kot v pechi. In ko so se vanjo nagnetli poleg radiotelegrafistov she deshifranti in kakshen radiomehanik, je postalo ozrachje za zhivljenje boljj nevarno, kot pa stopiti na plano in tvegati ostrostrelchevo kroglo. Toda to niso bile vse nevarnosti, ki so prezhale na te vojashke krte. Neke nochi se je iz nekega temnega kota razlegel divji krik, da so vsi planili pokonci in zgrabili za orozhje mislech, da so angleshki diverzanti zhe med njimi. Dogajalo se je namrech, da so se ponochi angleshki vragi, namazani s sajami, plazili okoli in prezhali, da bi nashli kakshno zhrtev in ji prerezali vrat, ali pa so nastavili mine tam, kjer je bilo pred tem preverjeno, da je teren chist. Nekajkrat so tvegali she vech in splazili so se pod vozila ter celo minirali tank. Na drugem koncu so pognali v zrak skladishche dragocenega goriva, da je bila pushchava vso noch dalech naokrog razsvetljena kot podnevi, poleg tega so se z obeh strani oglasili topovi, da je grmelo kot na sodni dan. Povod za tiste krike pa niso bili Anglezhi, marvech strupeni shkorpijon, ki se je nekomu zalezel v shkorenj. Ti shchipalci imajo chlenast, navzgor zavihan zadek, v katerem je votlo zhelo, skozi katero spustijo strup, ki je vsaj tako nevaren kot kachji. Eden od navzochih je takoj vedel, kako se strezhe tej zadevi. Vzel je britev in steklenico konjaka, polil nekaj alkohola na mesto pika in krizhno zarezal do krvi. Hitro je vzel kozarec, iz katerega so le maloprej popivali, in ga narobe obrnil nad plamen cigaretnega vzhigalnika, malo pochakal ter ga tesno poveznil nad ranico. Podtlak, ki je nastajal med ohlajanjem v kozarcu, je tako uchinkovito izsesaval kri, da se je po ponovitvi natekla za chetrt kozarca. Nikoli ne sesajte z usti, je she rekel. Revezhu je kljub vsemu zachela noga hitro otekati, toda to je najmanj, kar se lahko pripeti v takih primerih. Proti jutru so prizadetega spravili v zaledno ambulanto, da si opomore, medtem je bilo najhujshe mimo. Nekaj chasa so v jamnici vsi previdno pogledovali, kam bodo sedli, otresali so obleko in odeje, pogledovali v chevlje, preden so jih obuli. Toda kmalu so na to pozabili. Nad glavami so jim frchale granate in zhvizhgali strojnichni rafali.

Tudi onim zunaj, ki so lezhali v pesku za okopi iz vrech, niso bila prihranjena neprijetna presenechenja. V Libiji zhivi posebna vrsta strupenjache, neke vrste gad z rozhichkom, dolg pol metra ali celo vech, s skoraj ravno odrezanim repom, ploshchato trioglato glavo, nenavadno veliko v primerjavi z ostalim telesom, iz katere shtrlijo nazaj upognjeni strupniki. Med vojaki je krozhila grozljiva zgodba, o kateri so mnogi prisegali, da so videli na lastne ochi, kako je nekega domachina taka kacha pichila v roko, ki si jo je pri prichi in lastnorochno odsekal z bridko sabljo, kakrshno imajo domachini vselej opasano, da bi se tako izognil gotovi smrti. Po piku nima zhrtev niti minute chasa, da se odlochi, che je le pik na pravem mestu; po piku na vrat chlovek ne utegne shteti do tri. Od beduinov so slishali, da to kacho prezhene le neznosni kamelji smrad, ki ga prenashajo le oni in zato varno spe tik ob kamelah; drugi ljudje pa so pred izredno tezhko izbiro, ali tvegati kachji pik ali spati pri kamelah... Ali si predstavljate ironijo usode: umreti od shkorpijonovega ali kachjega pika pred Tobrukom, kjer je v zraku shumelo od izstrelkov in so tla stresale eksplozije topovskih in letalskih granat?

Nekdo je nastavil radio na rimske frekvence: »Nashe hrabre enote v Jugoslaviji in Grchiji bliskovito napredujejo in dosegajo velichastne uspehe. Italijanski ekspedicijski korpus v Libiji skupaj z germanskimi zavezniki v orozhju bije odlochilno bitko za zavzetje Tobruka, zadnjega angleshkega oporishcha v Libiji.«

Toda resnica je bila precej bolj trpka. Vlado je sedel na motor s prikolico, prisedel je mlad porochnik, ki je prispel pred nekaj dnevi z okrepitvami iz Italije. Zapodila sta se, kolikor je bilo mogoche naglo, saj sta tako bila tezhje dolochljiv cilj tako s kopnega kakor iz zraka. Po dveh ali treh kilometrih je Vlado ustavil, da spotoma preveri telefonsko napeljavo, o kateri so domnevali, da jo je morda poshkodoval izstrelek; sicer pa bi morala naprej v korpusno poveljstvo. Porochnik je sedel v prikolici, Vlado pa se je podal vzdolzh roba ceste, poiskal zhichno napeljavo ter ji sledil skoraj pol kilometra proti vzhodu. Okvare ni nashel. Hitro se je vrachal. Ne tropska chelada ne zrachna obleka ga nista obvarovali pripeke; she dobro, da je zrak suh in jo je lazhje prenashati, je pomislil, v soparnem ozrachju bi se chloveku she osushila kri in bi mu izpilo mozhgane. Shel je mimo prikolice, oni je she vedno sedel v njej in bral neko pismo, da ga niti videl ni. She ves zelen, je pomislil Vlado, razen treskanja in zhvizhganja krogel ni dozhivel she nich resnega. Pozorno je korakal proti zahodu in res po tristo ali shtiristo metrih nashel sumljivo mesto. Nobenih sledov kakshnega izstrelka, le chudno se mu je zdelo, da je bil na zhici v dolzhini kakshnega metra kupchek peska, od katerega je proti cesti opazil rahlo sled hoje. Previdno se je priblizhal. Zhe zaradi kakshne kache, ki shvigajo pod peskom, je bil nezaupljiv. Poleg tega mu je skozi spomin shinila pomisel, da se mu ne bi zgodilo kot Faustu iz sosednje enote, ki je imel navado vse brcati, kar mu je prishlo pred noge, ni mogel trpeti odvrzhene plochevinke, da je ne bi poslal v orbito. Tako je nekoch v patrulji naletel na angleshko chelado, ni lepshe prilozhnost za brco namishljenega Anglezha v glavo. Zavzel je znachilno nogometashko drzho z rahlo bochno nagnjenim telesom oprtim na eno nogo, z drugo nogo pa je v shirokem zamahu zadel chelado in ... zletel s sotovarishema v zrak. Vlado je pochenil in previdno z roko razgrinjal pesek pred seboj ter se tako pochasi priblizheval tistemu kupchku. Konchno se je lotil she tega, previdno, ne da bi potegnil za zhice, jih je ochistil. Bil je razocharan; zhice so bile neprekinjene. Hip pred tem se je zhe veselil, da je odkril okvaro in bo kmalu sedel na motor ter mu bo veter ohladil chelo. Tako pa bo moral she naprej, che je sploh okvara na tem odseku, kot so domnevali tehniki. Zhe je hotel vstati in se vrniti k motorju, ko mu je pogled obstal na neki izrazitejshi gubici oplashchene zhice. Sklonil se je, jo pridvignil z obema rokama in jo na sumljivem mestu vechkrat prepognil. Pod prsti je zachutil, da pod plashchem shkrta prekinjeni pramen prevodnika. Aha, tu je prebrisano prekinjen vodnik, tako da tega od zunaj ni videti. Saboter ali diverzant – hitro je pogledal okoli sebe, ali ni morda kje v okolici kakshen primeren polozhaj za zasedo, od koder bi ga lahko pihnili, nichesar takega ni bilo videti – je v vnemi, da bi zabrisal za seboj sledi, neprevidno nametal pesek she na telefonski vod; che tega ne bi storil, bi kdorkoli le stezhka nashel prekinjeno mesto. Vlado je snel z ramena torbico z orodjem in se lotil popravila, to ni bilo nich zahtevnega, prepletesh vodnik in ga ponovno povijesh z izolirnim trakom. Tako je bil zatopljen v delo, da se je prilepil na zemljo shele takrat, ko je bilo letalo tik nad njegovo glavo in se je nagonsko zaril v tla, ko so strojnichni izstrelki brizgali pesek visoko v zrak in ga vsaj delno prekrili. Ni se premikal. Letalo se je v ostrem zavoju zhe vrnilo, kot bi oglushel, je zaznaval njegovo divje streljanje le po drhtenju zemlje. Nato zloveshcha tishina. Previdno je pridvignil glavo. Letala ni bilo vech; kot je nenadoma priletelo, je v hipu izginilo, to je eno tistih, ki lovi osamljene in posamichne cilje. Pogledal je k motorju, bil je she tam in porochnik v njem. Hvala bogu, poceni sva jo odnesla, je zavpil onemu in stekel tja. Toda porochnik se ni zganil; v rokah je she drzhal pismo in chez hrbtno stran leve roke mu je curljala kri. Tudi sam je zachutil nekaj vlazhnega v shkornju. Skupil sem jo, je pomislil. Dvignil je hlachnico, toda k srechi je bila v mechih sicer dolga, a ne globoka rana, verjetno od drobca izstrelka. Segel je v predal v prikolici, vzel povoj iz prve pomochi in ovil rano. Kam naj se sedaj obrne? Sklenil je, da gre naprej, kamor je bil sprva namenjen. Mrtveca je potegnil globlje v prikolico, da ne bi med vozhnjo opletal ali celo padel iz nje. V roke je vzel pismo, da ga ne bi med vozhnjo odnesel veter. Kam naj ga da? Porochniku v zhep? Naj ga lastnorochno preda na poveljstvu? Pogledal je, kaj pishe.

»Dragi domachi! Ti prvi dnevi med nenehnim napredovanjem so mi minili kot trenutek. Predstavljam si veselje v Italiji ob nashih lepih uspehih v Jugoslaviji in Grchiji. Tudi tu smo navdusheni, saj smo pred pomembnimi zmagami, ki bodo omogochile Italiji zavzeti velik del Afrike, to je tezhka, a nujna naloga. Sedaj sem pred Tobrukom in rad bi imel na voljo dovolj razstreliva, da bi to gadje gnezdo v trenutku pognal v zrak. Toda v vsakem primeru se bomo ovenchali s slavo, cheprav se moramo boriti proti trem sovrazhnikom: Anglezhem, podnebju in velikim razdaljam. Dragi moji, bodite mirni, dobro mi je, z eno samo zheljo, chimprej priti v Egipt, kjer se bo bila poslednja bitka te gigantske vojne.

Dozhiveli boste chas, ko bo nasha zmaga razshirila krila in se bo s svojim pishem uprla v jadra ladij legionarjev, ki bodo, ovenchani s slavo, pristali ob obalah domovine; takrat boste ponosni in z zadoshchenjem pozabili na zhalost in strah, saj bo tudi vash sin opravil svojo dolzhnost do svete domovine.

Naj vas ne muchijo skrbi. Kmalu bo sovrazhnikom zaigrala pogrebna godba nashega orozhja. Pushchava bo edini primeren grob, ki so si ga zasluzhili ti oholi in naduti Anglezhi.

Dragi! Sprejmite daljne pozdrave od vashega sina, ki s srcem, strastjo in hrabrostjo sluzhi domovini.«

Vlado je pochasi in zamishljeno zganil list in ga potisnil padlemu v prsni zhep. Nekdo bo zhe poskrbel, da bo prishel na pravi naslov. Pritisnil je na zagonsko stopalko in motor je res vzhgal, vse je delovalo, speljal je in sprva za poskushnjo vozil pochasneje, nato pa chedalje hitreje. Chutil se je izpraznjenega; vojna epizoda, kakrshnih je v dolgih letih vojevanja dozhivel nich koliko.

***

»Poslushajte, z vami pa mora chlovek res imeti neskonchno potrpljenje. Molchite, zadrto se zapirate vase. Ali sploh veste, v kakshnem polozhaju ste? Che bi sodelovali, bi zhe nashli kakshen nachin, da bi vam omilili obtozhnico. Videti je, da sanjate,« je zaslishal Vlado glas zaslishevalca. Res se je zamaknil v preteklost. She najmanj je prichakoval, da se bo konchalo tako, pred tajno policijo. Ta tip tu ga vztrajno vika, nenavadno. Ostali pred njim so ga ponizhevali, pretepali, ravnali kot z izmechkom. Ta pa: vi, vi... Kako pa je pa sploh njemu ime?

»Izkrcali ste se v Tripoliju,« je nadaljeval zaslishevalec, »in potem?«

»Bil sem tudi pri Tobruku, ranjen in pohvaljen za dobro opravljeno nalogo,« je odgovoril na kratko Vlado.

»To pa utegne biti zanimivo,« je zaslishevalec zaslutil, da bi si z izrazhenim zanimanjem pridobil njegovo naklonjenost, »kako pa je bilo tam?«

Vladu se je tudi pokazala prilozhnost, da se pokazhe v drugachni luchi, ne le v temachnih barvah, kot so ga verjetno prikazovali policaji. Zato je zachel pripovedovati, kar mu je tisti hip prishlo na misel. Imel je suho grlo in spomnil se je na nenehno afrishko zhejo. Nemce so oskrbovali celo z mineralno vodo; vode so imeli celo za platnene kopalne kadi. Sam je poskusil, ali je res, da izhlapevanje mokrega ovitka chutare ohlaja vodo, toda s tem si je le zmanjsheval skromni obrok, voda pa je ostala prav tako sparjena.

To pripovedovanje se zaslishevalcu ni zdelo kdo ve kaj zanimivo: »Kako pa ste sodelovali z Nemci?« je hotel preusmeriti pogovor na temo, ki bi morda pripeljala do osrednjega vprashanja, zaradi katerega so ga zaslishevali, saj je utegnil Skochir kot prevajalec kaj vedeti o generalu Gambari in odnosih z Nemci ter uporniki.

Vladu se ni zdelo varno govoriti o tem, kako so bili Nemci dobro organizirani, saj bi zvenelo kot kritika italijanskega vodstva, to je oni komaj chakal. Spomnil se je ne le odlichne nemshke oskrbe z orozhjem in rezervnimi deli, ki jih je bilo toliko, da bi iz njih lahko kar v pushchavi sestavili tank, marvech tudi skrb za moshtvo. V posebej za pushchavske razmere prirejenih shotorih je svetila elektrichna luch, imeli so lahko zlozhljivo opremo, postelje, mize in stolice ter dovolj vseh tistih drobnarij, ki jih chlovek uporablja v vsakdanjem zhivljenju: trdo in tekoche milo, zobno pasto, celo puder, tekochino za izpiranje peska iz ochi, shampon, olja za sonchenje, shivalni pribor, gumbe, vse v raznobarvnih bakelitnih shkatlicah. Pa vodne sterilizatorje, prenosne kuhalnike s posodo, zlozhljivo drugo v drugo, metilni alkohol v kockah, rochne elektrichne svetilke z vgrajenim miniaturnim dinamom, in kdo bi she nashteval. Celo svezhe meso so jim dostavljali po tisoch kilometrov dalech, da ne govorimo o cigaretah, chokoladi, kremah za obraz in roke... Raje je rekel: »Nekega dne sem po opravkih stopil v nemshki tabor, taborili smo namrech locheno. Grucha soldatov se je napol gola sonchila in bili so kot raki rdechi, taki, kakrshne jih sicer vidimo, ko Nordijci pridejo na jug. Postrani so me gledali in strazhar je hitro pritekel ter vpil edine italijanske besede, ki jih verjetno znal: Campo tedesco, verboten!«

»Hochete rechi, da odnosi niso bili najboljshi?« je zagrabil za nitko zaslishevalec.

»Nas so vedno poshiljali naprej, za shchit smo jim bili,« si je le upal odgovoriti, saj je to zhe postala javna tajna.

Toda Tobruk se je lahko tako dolgo branil, ker so ga Anglezhi ponochi oskrbovali z morja, Italijani, ki bi morali za to poskrbeti, ga niso zaprli z morja.

Povrh vsega je konec junija Nemchija napadla ZSSR, kar je zavrlo operacije v Afriki, ker so bile vse sile osredotochene na novi vzhodni fronti. Vlado je vedel, da je to zachetek konca. Tudi Napoleon je konchal na tak nachin. Kdor zabrede v neskonchne ruske ravnice in ga zajame sibirski mraz, temu ne preostane nich drugega, kot da se pripravi na umik. Napasti Rusijo konec junija, ko ostaneta do prvega septembrskega snega le dobra dva meseca, je noro dejanje. Hitler bo konchal kot Napoleon, je bil njegov sklep.

Ko se je Rommel konchno odlochil za odlochilni napad na Tobruk, je od Italijanov zahteval she vech vojakov in orozhja. V Neaplju so vkrcali motorizirano divizijo "Trieste", toda zhe kmalu na odprtem morju so Anglezhi potopili parnik "Gritti", tik pred Tripolijem pa so spravili na dno she ladjo "Cahharo". Rommel se je pritozheval, da so bile ladje brez spremstva krizhark in brez zrachne zashchite, ne da bi iz Rima dobil pravi odgovor. Toda italijansko poveljstvo je neprenehoma odlashalo z datumom napada, dokler ni imel Rommel vsega vrh glave in je ukazal, naj se zachne. Niti ni obveshchal vech Rima o svojih namerah, cheprav so mu od tam uzhaljeni poshiljali ogorchene radiograme, preprosto jim ni vech zaupal, che jim je sploh kdaj. Zvrstilo se nich koliko ogorchenih spopadov, napadov in protinapadov. Po devetnajstih dneh je Rommel spoznal, da Tobruk ne bo padel, in je ukazal hitri umik – 7. december 1941 pomeni preobrat v severnoafrishkih bojih. Sile osi so jo pobrale tako hitro, da je na bojishchu za njimi ostal obilen vojni plen; v eni od poljskih delavnic so Anglezhi zasegli trideset tankov, ki so bili potrebni le manjshega popravila. Teh niso utegnili zazhgati, kot se je zgodilo s tistimi, za katere so imeli dovolj chasa. Nemci pa so si dovolili tudi take nespametnosti, da so pometali v morje shtabni arhiv z zemljevidi vred, to je potem naplavilo na obalo, Anglezhem v roke. Med pomembnimi dokumenti so bile tudi zabavne rechi. Tako je neznani risar v barvah upodobil angleshke uniforme vseh rodov vojske, vse je presenetilo, da so bili vojaki v njih prikazani mozhati in pogumni, chesar ne bi prichakovali od sovrazhnika. Tudi zadnja poshiljka pisem iz Nemchije je she bila v letalski vrechi. V enem od pisem je zhena pisala mozhu: »Vztrajati morash, da te poshljejo na dopust, minilo je zhe deset mesecev, odkar si v pushchavi. Tu vidim, da so prishli na oddih zhe mnogi, ki so shli tja takoj za tabo. Ne pusti se imeti za norca.«

Naslednjega dne so Japonci napadli Perl Harbour – v vojno so stopile tudi ZDA. Vlado je bil tisto noch dezhurni in je to po radiu zvedel zhe pred zoro. Prva porochila so bila zmedena in nejasna, toda kmalu so sledila sporochila o vojni napovedi. Na, Nemci na Ruse, Japonci na Americhane, pozhreshni ribi sta se lotili prevelikih rib.

Bozhich. Nihche ne bi mogel z gotovostjo rechi, kdo je zachel, Italijani, Nemci ali Anglezhi. Dejstvo je, da so v trenutku razsvetlili nebo izstrelki vseh vrst, mer in barv, se med seboj meshali in krizhali ter ustvarjali fantastichno, a grozljivo chipkovino. Vojaki so si dajali dushka, dokler niso izpraznili vseh nabojnic in morda she kakshno zraven. Trajalo je najmanj chetrt ure. Nihche ni poslushal ukazov nadrejenih, naj nehajo. Res. Tudi pijacha je bila vmes, ki je botrovala tej razbrzdanosti. Nihche ni hotel zaostajati, nobeden zamuditi prilozhnosti, da bi si dal dushka. Ni manjkalo nesrech, v temi in kriljenju z orozhjem, skakanju, vpitju, med objemanjem in poljubljanjem je ushel tudi kakshen strel v nepravo smer. Tako je nekemu porochniku zrno oplazilo stegno prav poleg "onih dveh stvari". Nora, divja, neobvladljiva, neposlushna, nerazumna zmeshnjava je tako nenadoma prenehala, kot se je zachela. Nad pushchavo je zavladala grobna tishina, noch in tema. Le najblizhji so slishali sopenje drug drugega, vsi so bili vznemirjeni, odsotni, utrgani od poblaznelosti mnozhice, v kateri se je dolgo nabirala napetost posameznikov, se naslojevala in narashchala v velikansko gmoto brez temeljev, in je morala popustiti, se sesuti vsa hkrati, v vsakem notranjem in zunanjem delchku obenem. Kot peshcheni ali snezhni plaz, ki daje tako varljivo miren in lep videz s chisto in gladko povrshino, a delchek sekunde kasneje se sprozhi, toda ne steche od vrha proti dolini, marvech delujejo v njem skrite in posebne sile, ki prenashajo sprozhilni moment z nadzvochno hitrostjo po sestavinah plazu navzdol, tako da se plaz pravzaprav sprozhi skoraj obenem ali pa le z manjsho zakasnitvijo po vsej dolzhini. Zato mu ni mogoche ubezhati! Bozhichnega praznovanja je bilo prehitro in dokonchno konec. Od tistega hipa naprej so lahko vojaki streljali zgolj drug drugega. V imenu bozhjega miru.

***

Vlado je zaslishal ugotovitveno vprashanje preiskovalca: »Pravzaprav ste vi, gooospod Skochir, ali Scotti (pri tem ga je prestrelil z ochmi), ves chas tam okoli, kjer je general Gambara... Zanimivo nakljuchje?«

»Jaz nimam pri tem nich, marvech sem bil dolga leta vojashke sluzhbe na frontah, poglejte mojo kartoteko,« se le ni dal Vlado.

»No, vasho kartoteko smo skrbno preuchili, in she vech kot to, obstajajo tudi kartoteke she koga drugega,« je bil nekam pretech odgovor.

»O tem ne dvomim, prav zaradi tega, ker tako shirite krog, upam, da bo meni v prid,« se je posvetilo Vladu, saj je bilo mogoche razumeti tisto o "drugih kartotekah", da meri tudi kam vishje. In che je tako, potem tam zunaj ne bodo sedeli krizhem rok! Ali pa ga bodo enostavno zhrtvovali in se poskrili v mishje luknje, je bil naslednji hip negotov.

»Skochir, razumite, kakor hochete, toda za vasho glavo gre. Obtozhbe na vash rachun so skrajno resne. In che ste zhe tako dolgo v vojski, veste, da se zlasti v vojnih razmerah s tem ni shaliti. Vchasih je potrebno prej streljati in shele potem sprashevati. Che povzameva: vash bratranec Rudi Urshich je bil zhe leta 1928 aretiran zaradi subverzivne dejavnosti in interniran na otoku Ponza, vashemu sorodniku, kobarishkemu zhupanu Francu Miklavichu, so zaradi nelojalnega obnashanja do drzhave zaprli gostilno in ga leta 1931 internirali na Sardiniji, vash brat Branko je zhe v dvajsetih letih emigriral v Jugoslavijo in se je shele pred nekaj meseci vrnil v Kobarid iz nemshke cone v Kamniku, tu v Ljubljani je vash bratranec Slavko Urshich, Rudijev brat, ki je tudi emigriral v Jugoslavijo, novinar, urednik, politik, znan po svojih protiitalijanskih stalishchih, da ne nashtevam naprej. To je pravcata mrezha, to je brlog sovrazhnikov Italije, to nosite v krvi, ves rod je tak. Kam segajo vashe niti?! Marsikaj zhe vemo, to moram priznati, a ne vsega, toda dovolj, da vas upravicheno postavimo pred zid. Ta hip, che bo tako sklenjeno.« Izprashevalec je spremenil taktiko, zachel je groziti, she malo pa me bo tepel, je pomislil Vlado. Kljub temu, da se je ves ta chas v temnici zavedal, kaj mu grozi, in se je na to nekako privadil, ga je zadnja grozhnja zmrazila – nihche ne gre rad pred zid, pa che bi bil she tako pogumen. Kaj pa je pogum? Je res zgolj obvladovanje strahu? Ali mora biti za tem she kaj vech, motiv, vzpodbuda, neki smoter, zaradi katerega je vredno biti pogumen? Che bi se nichesar ne bal in bi se podajal kar tako v nevarnost, bi bilo to nespametno, noro, brez zveze. Malo manj kot samomorilno, saj je lochnica samo v tem, da eden to pochne iz brezupa, drugi iz nastopashtva, nerazsodnega podcenjevanja posledic ali nezrele naivnosti. Tudi profesionalni igralci pravijo, da imajo, preden stopijo na oder, tremo, strah jih je, toda ne morejo kar odnehati in rechi, danes pa se mi ne dá. Lahko bi, toda s tem bi konchali kariero. Tako je v vojni, le da krvavo resno. Ne moresh kar rechi, strah me je, ne grem se vech. Za to te postavijo pred strelski vod ali pod veshala. Ne kazhe ti drugega, kot da se gresh she naprej vojno, in s tem imash mozhnost, da prezhivish. Che mi tale tu grozi, je premleval Vlado, s strelom v glavo, kako naj se temu izognem? Takrat na odprti progi na Dolenjskem je general Gambara tudi zagrozil: kdor bo pisnil, mu ne uide hitro vojashko sodishche. Na, pa naj izbiram, obakrat bom pred zidom. In je rekel:

»Pravite, da se nenehno vrtim okoli njegove ekscelence Gambare; che je to res, sem imel sam za to kakshno zaslugo, med nama je vesoljna razdalja. Gre za golo nakljuchje. Vprashajte ga! Ga she niste poklicali?« S tem je tudi poskusil zvedeti, ali se zunaj kaj dogaja.

Toda zaslishevalec mu ni nasedel: »To zhe vemo, kako se tem stvarem strezhe, niso nam potrebni vashi nasveti. V vashem primeru vas tudi general ne bo reshil. Sploh pa niste tako vzoren vojak, kot bi se radi prikazali z vashim pripovedovanjem o preteklih bitkah. Od zaslug se ne da zhiveti. Generalu ste ovadeni zaradi nediscipline, na cesti ste zhalili vishjega po chinu.«

To je Vladu dvignilo ushesa, torej ga general ishche, ali je ovaden in bi moral poravnati rachune z njim, njega pa od nikoder, kot bi se v zemljo vdrl. Za kakshno ovadbo sploh gre? Ni se mogel spomniti, da bi prishel s kom navzkrizh. Na cesti, da je odpovedal pokorshchino? Komu, kdaj? Toda ni se izdal, previdno je molchal, zaslutil je, da zunaj le nekaj poskushajo. Rahla iskrica upanja. Da bi le ohranil do zaslishevalca nekakshen dvolichen odnos, za katerim je moral brez prestanka oprezati, kaj namerava in obenem dajati vtis, da mu ne kljubuje, s chimer bi ga razsrdil, se je moral pogovarjati z njim.

»Prav, to zhe veste, toda naj ponovim, 20. aprila me je ponochi zazeblo, to je v pushchavi obichajno, shladi se, vrochi kamni se skrchijo, spokajo, da se dela pesek. Toda mene je chedalje bolj zeblo in stresala me je mrzlica. Do jutra sem bil zhe kot cunja. Potisnili so me na tovornjak in odropotali smo do poljske bolnishnice sht. 300, te shtevilke ob prihodu nisem vech videl, zakuhal sem zhe chez 40°C in se mi je bledlo. Tifusna mrzlica. Kdor ni poskusil, ne ve, kaj je to, chloveku gre pri njej vse narobe. Chez dva dni so me odpeljali v vojashko bolnico v Barko in 8. junija v osrednjo vojashko bolnico v Bengaziju, kjer so pripravljali kontingent za ladjo za prevoz ranjencev. Odpluli smo dva dni kasneje in pristali v Reggio Calabriji 12. junija. Od tam pa so me brez odlashanja prepeljali v bolnishnico Acerra v Neaplju, kjer sem ostal do 26. junija, ko so me poslali domov na shestdesetdnevno okrevanje. S tem se je konchala moja afrishka avantura. V bolnici sem zvedel, da so medtem nashi preshli v protinapad, v katerem so po enem letu konchno in s hudimi zhrtvami zavzeli Tobruk.«

 

VRNITEV V ITALIJO

V tistem chasu, ko je Vlado ril po pushchavskem pesku pred Tobrukom, je stari Skochir sedel za svojo pisalno mizo na poshti »ROBIS«, tako so prekrstili kraj Italijani, potem ko se je ob koncu prve svetovne vojne sesula Avstro-Ogrska in so oni zasedli te kraje; od takrat je minilo triindvajset let. Bil je dezheven dan, to je trajalo z redkimi presledki zhe ves mesec. Zhe zjutraj se je s tezhavo povzpel na podstreshje, da bi pogledal, ali streha drzhi. Velika hisha ima tudi obsezhno streho, za dva ara in pol, kot manjsha njiva. Veter, sneg in celo kune, ki stikajo za ptichi, ki gnezdijo pod korci, razmetavajo kritino in zhe neslishno kaplja, kaplja za kapljo vztrajno zamakajo tramovje. Che chlovek ni neprenehoma na prezhi, zachne ostreshje trohneti in lepega dne se streha sesuje chloveku na glavo. Streha je najpomembnejshi del zgradbe, brez strehe ni hishe, kot da ne bi imel nichesar. Lazhje chlovek zamashi kakshno luknjo v zidu, razbita vrata ali potrto okno, kakor pa preprechi, da bi streha ne pushchala. Mokrota je za chloveka nekaj najbolj zoprnega. To je obchutil tudi sam, kljub temu, da je neprenehoma kuril (oh, koliko teh drv je treba), vlaga iz ozrachja je prav dushila plamene in pobrala vechino toplote, da je za ljudi ostal le manjshi del. Skochir je vrgel she nekaj polen v pech, si ogrnil tezhak plashch chez ramena in se pripravil, da napishe pismo. Na koncu hodnika je slishal zheno, ki je nekaj brkljala po kuhinji in se pogovarjala z vnukinjo, drobnim shtiriletnim dekletcem, ki jima je prineslo nekaj zhivljenja k hishi, ko je skakljala naokoli in chebljala po kranjsko, saj je do pred kratkim zhivela v Kamniku. Po vasi ni bilo zhive dushe. Le zgodaj zjutraj je mimo peljal manjshi tovornjak iz Kobarida, dvakrat na teden je oskrboval posadko na koncu vasi, kjer je nekaj vojakov s podchastnikom zhdelo v nizki stavbi, ki je ostala she od prejshnje vojne, pravzaprav she od avstro-ogrskih chasov, ko je malo nizhje tekla drzhavna meja in so tu bili nastanjeni zhandarji in cariniki. Tu pa tam so vojaki prishli v gostilno. Vechinoma so bili z juga, Sicilijanci, Kalabrezhi, ki so se znashli v podnebno in obichajno tujem okolju, govorice ljudi niso razumeli; cheprav so resda skoraj vsi bolje ali slabshe govorili italijansko, le ni bilo mogoche uveljaviti ukaza: "Qui si parla soltanto italiano". In che tuje govorice chlovek ne razume, si lahko umishlja, da bog ve kaj naklepajo. Zhe kakshen smeh med domachini, je bilo mogoche razumeti kot posmehovanje. Nezaupanje in napetosti sta blazhili zhenski, ki sta prihajali menda iz Tolmina in se radi ustavljali pri njih. Po takih obiskih je vojakom sijala blazhenost z obrazov in so si takoj privoshchili pijache v domachih gostilnah, che niso zhe prej prishli ponjo, da bi pogostili dami. Podchastnik pa je redno zahajal v hisho v blizhnji vasi; bil je cheden chrnolasec in naokoli se je shushljalo, da je zhenski zhe obljubil poroko, ko bo vojne konec...

Andrej Skochir, kje so tvoji trije sinovi? Tu hirash v mrazu in osamljen, mladi pa v vojski in po svetu, ki gori v grozovitem spopadu, kakrshnega zgodovina ne pomni. Ni bila dovolj prva svetovna vojna, komaj so si ljudje za silo zalizali rane, pokrpali strehe nad glavo, zhe so se neusmiljeno in do totalnega unichenja ukleshchile svetovne velesile. Kaj bi she storil starec tik pred smrtjo, da bi obvaroval, izvlekel iz kotla smrti svoj zarod? Nekoch, pred desetletji, preden je umrl zhenin brat in sta prevzela posestvo, je bil cesarsko-kraljevi strazhmojster v Proseku nad Trstom. Vedel je, kako deluje drzhavni aparat, brezdushno, po predpisih, ne oziraje se na chlovekove stiske. Che sta bila Vlado in Srechko v vojski, od katere chlovek ne more prichakovati usmiljenja, ima ju v svojih krempljih in nikakrshnega upanja ni, da bi ju izpustila, pa bi bilo mogoche Branka spraviti na kak nachin domov. Zanimal se je zhe pri tem in onem oblastniku, se posvetoval z odvetniki, ali ne grozi Branku kakshna nevarnost, ker je pred leti emigriral v Jugoslavijo. Poleg tega sedaj zhivi v Kamniku, v Nemshkem rajhu, ali ne bo tezhav s preselitvijo? Malo Bredico so pred meseci zhe pripeljali domov; takrat se je Cvetki zhe poznalo, da nosi, bila je v shestem mesecu in v skrbeh, ne le kot vse zhenske v takem stanju, marvech tudi zaradi vojne in dogodkov v neposoredni okolici Stranj, kjer je druzhina zhivela. Spopadi med partizani in Nemci so se kar vrstili, a ni ostalo omejeno le na to; Nemci so potem kar po hishah pobirali talce. Nekega jutra je Bredica vstala pred starshema in stopila k oknu, se s krikom jokaje odmaknila in planila k njima v posteljo. Ni je bilo mogoche pomiriti, le z rochico je kazala tja ven in hlipala. Ko se je Branko dvignil she sam in pogledal ven, kaj se dogaja, je videl, da v sadovnjaku pod hisho vise z vej pobesheni partizani. To je bilo tik nad cesto in na poti k cerkvi, torej so Nemci izbrali tako tochko, da je bila grozljiva eksekucija vsem na ocheh. Otroka je ta prizor she dolgo moril v nochnih sanjah. Ampak v nevarnosti je bil tudi Branko sam, kdo ve, ali ne bodo ob kakshni prilozhnosti zgrabili tudi njega.

Z utrujeno roko je Skochir napisal skrbno in z lepo pisavo, na katero so nekoch veliko dali, danes pa je pomembno le, da chlovek zna nekaj nachechkati:

»Herrn Skotschir Rudolf Branko, Oberstrein, 27, STEIN, Steiner Alpen, Oberkrain, Deutschland – Dne 19. oktobra 1942 – Dragi mi! Tvojo dopisnico z dne 27. 9. 42 sem prejel shele 17. t.m., prav prisrchna hvala. Zaradi Bredice bodite brez skrbi, ona ne zhaluje in se ne spomni na vaju, je vech pri Joshchu kot tu, se ji bolj dopade igrati se z Borisom. Kadar pride k nam se zleta s svojim vozichkom, ki sem ji ga popravil, potem pa gre zopet nazaj gor v Staro selo. Glede drv bom zhe kaj ukrenil, mislil sem, da pride Srechko na dopust, da mi kaj napravi, a za sedaj ni nich, saj je she vedno v L'Aquili, Vlado pa v Roveretu – pishe. Krompir sem kupil – 5q, she nekaj ga mislim dobiti, obljubljenega imam. Kaj naj napravim z njivami; ali bi jih spomladi preorali z oralom, ki posname prej drn, potem pa vrzhe zemljo? Moje zdravje she precej napreduje. Opravljam vse mene zadevajoche delo sam. Zime se bojim, ker mi je sedaj bolj mraz, sem postal bolj obchutljiv. Pridite kaj kmalu, skupaj. Pozdrav, poljub. Tata.«

Na dopisnico je osiveli Skochir lastnorochno udaril poshtni zhig: "ROBIS-19. 10. 42-GORIZIA".

Potem je zachel urejati ostalo poshto, da jo odpremi, ko bo z avtobusom iz Tolmina prishla poshtna vrecha. Sredi dopoldneva se je po dolini razleglo avtomobilsko hupanje. Skochir je vstal, zavezal in zaplombiral vrecho ter stopil pred hisho na plochnik; k njemu je pritekla vnukinja in se ga oprijela za plashch. Plavolasi otrok je prishel s toplega, ne da bi se oblekel, zato je za njo prihitela she nona Fani in ji hitela oblachiti dolgo volneno jopico. Medtem je izza ovinka zhe pridrdral avtobus, za katerim se je kadilo kot iz dimnika. In res je bilo tako. Spricho pomanjkanja bencina so na avtomobile vgrajevali vplinjevalce lesa, valjaste posode v obliki pechi, v katerih les ni zgorel, temvech je nadzorovano tlel, pri chemer se je sproshchal gorljivi plin, ki je rabil za pogon motorja. To je bila sicer okorna naprava, toda dovolj uchinkovita, da je omogochala pochasnejsho vozhnjo. Shkripaje se je vozilo ustavilo; v njem sta bila le dva potnika, kar ni bilo nich chudnega pri takem cunjastem vremenu. Voznik je navajeno potegnil izza sedezha poshtno vrecho, jo predal upravniku poshte v Robichu ter od njega prevzel enako; podpisala sta se na ustrezne obrazce in s tem bi bil postopek opravljen. Toda med drdranjem motorja, ne le zaradi hrupa, se mu je voznik nagnil k ushesu: »Gospod Skochir, spet poshiljajo v Rusijo. Poln vlak vojashtva je shel zjutraj mimo. In ta ni bil edini, tako vozijo zhe nekaj dni. Tudi mojega brata so poslali. Govori se, da so jih zhe v Ukrajini napadla ruska letala in je bilo precej mrtvih. Bog ve, kako je z njim. Imate kaj novic o Vladu? Srechko je vsaj ostal v Italiji. Ampak v Afriki je pa pravi pekel; se slishi... No, pozdravljeni do jutri!« In je mrk sedel za volan ter odpeljal. Skochir je za hip she postal ter gledal za njim, toda mraz in vlaga sta se mu she globlje zalezla med kosti, da je hitro stopil v notranjost; mala pa mu je "pomagala" nesti vrecho, drzhech se zanjo, vendar tokrat v njej ni bilo veliko poshiljk. Notri jo je razvezal in zachel razporejati pisma ter ostalo. Med vsem je bila tudi znachilna ovojnica z vojnega ministrstva, o kateri je vedel, da bo njena vsebina ovila naslovnike v chrnino.

Zhe decembra dvainshtiridesetega so zachela chedalje pogosteje prihajati taka pisma iz Rusije; le malo je bilo mogoche izvedeti iz domachega tiska ali radia, toda kaj kmalu se je razvedelo, da se je zachel tragichni umik iz Rusije, ki se koncha januarja 1943 s popolnim polomom... Andrej Skochir je skrbno popisal v dnevnik in razporedil prispelo poshto, za vsako vas v svoj predalchek, da bo raznashalec imel pregledno delo. Potem se je lotil she pisma za sina, pomishljal je, kako naj ga naslovi, da se ne bi zapletlo na cenzuri ali pri kakshnem prenapetem nemshkem poshtnem uradniku, morda celo pri nemshkutarskem raznashalcu. Konchno se je le odlochil:

»Herrn Skotschir Branislao, Ober Streine 27 / Stein, Steiner Alpen, Oberkrain – Predragi mi! Chestitam, varujte se prehlada med potovanjem, tukaj je zelo mrzlo, 15 stopinj pod nichlo. Pohishtvo je zhe doma, bilo je nekaj ovir; koliko kosov? – ne vem. Pech je napravljena. Sporochi mi takoj rojstne podatke od Cvetke, Brede in Egona, da te vpishem v druzhinski register pri Zhupanstvu. Ter prinesi s seboj krstne liste otrok. Tvoji letniki so zhe vsi vpoklicani. Poljube vsem. Tata.«

She enkrat je hudo bolni in utrujeni Scotti Andrea, fu Pietro e fu Maria Ursic, AF Postelegrafonici No. 29693, nachelnik poshte, pogledal pisanje, ali ga je opremil z vsem potrebnim, da bo sporochilo prishlo zanesljivo do naslovnika mimo mnogih ovir na italijanski in nemshki strani, in s trudno roko pritisnil enega svojih poslednjih poshtnih zhigov: "ROBIS - 21. 1. 43 - GORIZIA". Umrl je 28. 1. 1943, ne da bi dochakal svojega natanchno dvajset dni prej rojenega vnuka Egona, ki je s svojima starshema le deset dni kasneje prestopil drzhavno mejo med Veliko Nemchijo – v Bohinjski Bistrici (Wochein-Feistritz) – in kraljevino-imperijem Italijo v Podbrdu – Piedicolle, kot so to poitalijanchili okupatorji. Vlak je prisopihal na zheleznishko postajo pri Sv. Luciji shele pozno popoldne, mrak ni bil dalech in tudi ne policijska ura. Tudi che bi nashli kakshen prevoz, ne bi prishli dalj kot do Tolmina. Avtobus je vozil le dvakrat na dan in zadnji je odpeljal zhe pred dvema urama. Pihalo je in zato je mraz she globlje rezal do kosti. Dete, dobro povito, je Cvetka stiskala k sebi, ubozhchek je komaj slishno cmihal; previti bi ga morala, je pomislila. Toda kje? Na vlaku je pihalo iz vseh vogalov, kurili niso, morda zaradi okvare, she verjetneje, da bi prihranili kakshno lopato premoga. Pochakati bo treba, da pridejo do kakshnega toplega prostora, cheprav mokrota v tem mrazu zagotovo ne bo dobra za otroka. Stisnili so se v kot ledene chakalnice, potem pa je Branko odhitel v zimo, prek visokega mostu chez Idrijco, ki je le kakshen kilometer pred tem dobila she Bacho. Tik za mostom je z desne prilepljena na navpichni breg hisha, visoka, gledana z rechne strani, ker so ji temelje postavili nizko spodaj, kot bi hoteli priti do vode, medtem ko je zgoraj na cesti ni bilo veliko. Chlovek bi pomislil, da je bila nekoch mitnica ali strazharnica, vendar je za kaj takega prevelika in prevech dobro grajena. Na vrata te hishe je potrkal Branko.

»A, vi ste,« je rekla zhenska srednjih let, ki je dajala videz uradnice, »dolgo vas zhe nisem videla. Kaj pa vas prinasha v tem mrazu?« ga je potegnila na hodnik ter hitro zaprla duri.

»Z zheno in otrokom sva prispela z vlakom, sedaj pa ne moreva nikamor naprej. Prenochila bi,« je hitel odgovarjati, da bi svoja dva chimprej spravil iz postajne chakalnice. V tej hishi so imeli prenochishcha prav za take potnike, ki jih je ujela noch, slabo vreme ali druge nevshechnosti; Branko je zlasti v mladih letih tu zhe nekajkrat prespal.

»Bog pomagaj, v tem mrazu z otrokom naokoli,« se je zachudila zhenska, »seveda boste prespali. Le zakurjeno she nimam, na tesnem smo s kurjavo.«

»Iz Rajha se selimo domov. Ni shlo drugache. Stopim po zheno,« je odhajaje navrgel.

»Nash poshtar je povedal, da vam je pred enim mesecem umrl oche. Hudo je to; saj ni bil niti tako star, shtiriinsedemdeset jih je imel, kajne?« je she slishal za seboj, preden je zaprl vezhna vrata.

Zhe chez nekaj minut so bili vsi skupaj nazaj, komaj je nosil velika in tezhka kovchka. »Ostalo pride za nama v posebnem vagonu,« je pojasnil gospodinji, ki se je zhe napravljala s shopom tanko nasekanih drvc v sobo, da zakuri. »Pochakajta tu, je toplo, topla voda je v shtedilniku« je she rekla ter odhitela.

Cvetki se je mudilo previti in nahraniti otroka. Iz prirochne torbe je vzela svezhe plenice, razgrnila na mizo svetlomodro odejico, v kateri je imela zavitega sinchka, in se lotila previjanja. Ubogi otrok je imel zhe vso rdecho ritko, med umivanjem je zajokal; hitela je, kolikor je mogla, in ga konchno suhega pritisnila k dojki. Mislila je, da bo hlastno sesal, pa je hitro odnehal. Zakaj ne je, saj mora biti lachen, ga je zaskrbljeno pogledovala in mu ponujala prsi.

Medtem se je gospodinja vrnila: »Noche povlechi, predolgo nismo zakurili,« je rekla, »boste kaj pojedli, toplega sicer nimam, ampak chaj in sir lahko ponudim«.

Nekaj sta sicer imela s seboj, toda topel chaj bi se res prilegel.

Gospodinja je nekajkrat stopila pogledat, ali se je ogenj razvnel, ampak kljub vsemu trudu je bila soba zhe od prej tako podhlajena, da je ni bilo mogoche ogreti; cheprav sta odlashala s spanjem, se v postelji nista mogla ogreti. Otroka sta dala medse, da bi mu bilo topleje, toda ubozhec je vso noch shibko jokal. To ni bil tisti mochan otroshki jok, ki nekaj zahteva ali poskusha dopovedati s to najpreprostejsho, a dovolj zgovorno govorico, marvech je zvenel kot mila proshnja, kot onemoglo jadikovanje.

Naslednjega jutra sta neprespana ujela prvi avtobus proti Tolminu, kjer sta karabinjerja legitimirala potnike, njuna potna lista pa sta si ogledala she prav posebej skrbno. Nekaj sta si zapisovala, toda rekla nista nich, celo med seboj se nista pogovarjala. Shele okoli enajstih sta bila v Kobaridu. Chez tu pa tam poledeneli trg sta stopila k Jeronovim, toliko, da se pokazheta, sta menila; mudilo se jima je domov. V trgovini v pritlichju je stregel stari Jeron, bilo je nekoliko temachno in ju ni takoj spoznal: »Pa ne, da sta vidva,« je nenadoma vzkliknil, »to smo vas veseli. Tudi v Robichu vas zhe nestrpno chakajo,« je dokonchal. »Stopita no gor,« ju je povabil. Teta si je dajala opravka s kosilom. »Tu bosta kosila,« jima je med objemanjem rekla. »Za malega bo pa mamica poskrbela,« se je poshalila in s prstom pozhgechkala Egonovo bradico.

Ko so sedeli pri kosilu, je hotel Jeron zvedeti vse mogoche o dogajanju v Ljubljani. »Ali sta se srechala z Vladom, zhe od decembra je tam; pa s Slavkom sta se videvala?« je hotel vedeti.

»S Slavkom zadnje chase redko; Italijani imajo Ljubljano obdano z bodecho zhico in je sitno priti in oditi iz mesta. Preiskujejo, izprashujejo, od kod prihajash, zakaj gresh v mesto, h komu gresh, koliko chasa bosh ostal, vchasih chloveka zadrzhijo in preverjajo vse mogoche; kakshnega preprosto odpeljejo, aretirajo. Za tiste z nemshkega ozemlja pa je sploh tezhko, je pach treba iz drzhave v drzhavo. Vlada sem srechal le enkrat, in she taktrat bi bilo bolje, da ga ne bi. Sedela sva v kavarni Evropa in ochitno so naju opazovali; to chlovek chuti, ni potrebno, da se vohljachi izdajo. Takih tipov, ki navidez brezbrizhno berejo chasopis, kadijo, potem vzamejo klobuk in odkorakajo, namesto njih pa sede prav tak tip, ni mogoche spregledati. Pravzaprav danes chlovek ne ve, komu vse je sumljiv. Srechata se slovenski civilist in italijanski vojak, ki govori slovensko. Zanimiva sta za italijansko vojashko obveshchevalno sluzhbo, za tajno policijo, za partizansko obveshchevalno in za belogardiste. Kot muha na med gredo. Nalashch sva izbrala javni prostor, sredi mesta, che bi shla k teti Angeli ali teti Olgi, bi bil shele hudir – kaj se po teh stanovanjih sestajata italijanski uniformiranec in civilist iz Rajha? Tako pa je vsakdo lahko poslushal, kar sva se na glas pogovarjala. Seveda nisva govorila nich takega, kar bi bilo lahko dvoumno. Imela sva si kaj povedati o sebi,« je zakljuchil Branko.

»Slabo jim kazhe, zato postajajo vse bolj pasji, tudi tu se je nabrala kopica chudnih ljudi, o katerih chlovek ne ve, od kod so prishli in kaj pochnejo. So Italijani in Slovenci. Veliko domachinov so zhe aretirali, vchasih pridejo ponochi in chlovek izgine. Tudi v Robichu boste morali paziti. Tam ste she bolj na samem. V Kredu, se govori, je kachje gnezdo. Niti bratu ne prizanesejo. Bodi oprezen in ne zaupaj vsakemu,« ga je poduchil stric.

Tedaj je zaropotalo pri glavnih vratih.

Teta Mici je stopila v prilichje in zaslishalo se je glasno govoriti vech moshkih glasov, nato pa shtorkljanje po stopnicah, med vrati so se pokazali chrni karabinjerji, ovesheni z vsemi pisanimi vrvicami, zavihki, pasovi, torbicami in nashitki. »Pokazhite dokumente!« je v italijanshchini ostro ukazal eden od njih.

»Dober dan v nashi hishi,« se je slovensko oglasil Jeron in se zravnal v vsej svoji starchevski klenosti.

»Chi e lei?« se je nekam v zadregi najezhil karabinjer. »Parli italiano!« je ukazal.

Jeron ga je prezirljivo gledal. »Prishli ste v mojo hisho, in za to nimate nikakrshnega razloga niti nimate ustreznega naloga. Doma pa govorim, kakor hochem, tako, kot smo vselej govorili,« je bil odlochen.

»Signor Ursic, chi sono queste persone qua?« je hotel vedeti.

Jeron je vse te "shchurke" poznal, kakor so v tako majhnem kraju do obisti oni poznali njega, zato se mu je zdelo bolje, da se jih chimprej odkrizha, in je rekel: »To je moj nechak z druzhino. Vracha se iz Nemchije na dom v Robich.« Karabinjer je toliko zhe razumel, da je zgolj zaradi formalnosti zahteval od Branka potne liste, le bezhno je enega prelistal, potem pa so prisiljeno salutirali in brez besed odshli. Ochitno so hoteli pokazati, da so dobro obveshcheni in da so nemudoma prevzeli nadzor nad dogajanjem.

»To bosh she dozhivljal. Teh se niti ne bojimo. Huje je s tistimi domachini, ki na skrivaj prislushkujejo in nosijo vesti na nos kvesturi. S tistimi pa ne vesh, kako se bodo stvari zasukale. Oni imajo svoje zakone ali delajo mimo zakona,« je razlagal stric.

Otrok pa je pojokaval, skuhali so mu kamilice in teta je prinesla brinovo olje, da so mu namazali trebushchek. Za nekaj chasa se je fantich pomiril, potem pa se je spet zazhel zvijati in jokati.

»Stric, domov bi radi. Hvala za gostoljubje. Najbolje, da poklichemo taksista,« je rekel Branko zhe kmalu po obedu.

»Ne bo treba. Preden sem zaprl trgovino, sem poslal po komiju narochilo Shaferju, da pride ob dveh po vaju. Verjetno bo kmalu tu,« ga je stric pomiril.

In res je shlo po predvidevanjih. Ob treh popoldne so stopili v vezho Ttitove hishe.

In "Hisha" jih je sprejela.

***

Gmota Ljubljanskega gradu je bila zavita v temo. Le nekaj razsvetljenih oken je prichalo, da se v njem nekaj dogaja; prebivalci pod njim zelo dobro vedeli, kaj. Od njega se je shirila groza dalech naokoli po "Provincia di Lubiana", kot zaudarja neznosen in morech smrad od razpadajoche crkovine, le da je bila v tem primeru zverina she zhiva, razpadala je pri zhivem telesu, da je she komaj sama sebe prenashala in zhivchna, zbegana postajala nepredvidljivo nevarna. Njeni odzivi so bili enkrat na she tako obichajne dogodke nezmerno burni, drugich na resnichno nevarne pojave pa mlahavi in negotovi. To se vselej dogaja takrat, kadar v sistemu ni osrednje usklajenosti delovanja, ko se pomeshajo ali porazgube sodila in ni vech primerjalnih tochk ali preprosto zmanjka vzpodbude ter izvajalske odlochnosti. Grad je kot pritajeni zmaj prezhal nad mestom, da se je bilo bati, da bo v onemoglem zamahu s strupenim repom pokochal vse pod seboj. Ta grad ni bil le simbol stvarnega stanja v tej vojni, marvech je predstavljal sestavni delchek grozljivega stroja, ki ni zhrl samo ljudi, ampak tudi chloveshke vrednote. Toda pri svojem unichevalnem delovanju so se mu zachela zatikati kolesja, zaribali so lezhaji, lomile so se ojnice in odpovedovala krmilja; poshastni stroj se je ustavljal, vendar se she ni ustavil. Mnoge je bilo strah, da bo prav med ustavljanjem v silnem trushchu, lomljenju, razpadanju, ko letijo kosi ogrodja in sestavnih delov kot v eksploziji na vse strani, povzrochil s celotnim prejshnjim obdobjem nesorazmerno nesrecho. V ljudi se je zajedal strah kot v prichakovanju stoletnega potresa. S tesnobo so pogledovali navzgor v tiste brleche okenske tochke: Koga sedaj muchijo? Koliko jih vlachijo na kamione za streljanje v Gramozni jami?

V celichnih vratih so nedolochen chas po vecherji nenadoma spet zarozhljali kljuchi; tega se je Vlado zhe tako navadil, saj so ga ob vseh urah gnali na zaslishanje, da se je zhe pripravil za vklepanje, s katerim so ga dodatno ponizhevali, ko je moral stopiti nekaj deset korakov po podzemnih grajskih hodnikih. Nagonsko je bil v hipu buden. Toda tokrat je bil vrstni red dogajanj in spoh vse obnashanje strazharjev drugachno. Kam ga peljejo? Gre na morishche?!

To je bila grozljiva pomisel. Tako, prishla je njegova zadnja ura. Konchuje se. Morda bi se zhivljenje drugache izteklo, che bi nekatere podrobnosti lahko chlovek v preteklosti drugache naravnal. Toda katere so tiste podrobnosti? Resda lahko neznaten kamenchek, droben kot zrnce peska, sprozhi plaz, toda ne vsako zrnce in ne vselej! Kako naj chlovek ve za to podrobnost?! Morda bi ga she reshilo, che bi sedaj kaj povedal o tistih dogodkih v zvezi z generalom Gambaro? Zajela ga je panika; podrl se mu je poslednji up, rahla iskrica nadejanja, da bodo zunaj nashli nachin, da ga izvlechejo iz te pogubne godlje.

Med jetnishkimi pazniki je bolj zaznal kot zagledal neuniformirano osebo, ki mu je bila od nekod znana, toda nikakor se ni mogel spomniti, od kod. Seveda je temu botrovala tudi nezbranost v tistih okolishchinah, ko se je skozi njegove mozhgane splazila neznanska mnozhica misli, spominov, med seboj na videz nepovezanih nehoteno priklicanih podob. Glavnega zaslishevalca, ki ga je vzel v precep zadnje tedne, ni bilo na spregled. Ga mar chaka v muchilnici? Ali je le opravil svoj del posla in ga on ne zanima vech, prevzel je drugi primer in se bo nanj morda kdaj mimogrede spomnil; to je tako, kot se chlovek chez kakshen dan ne spomni vech, kaj je jedel, che zhe ni bilo kaj posebnega za kosilo.

Vlado je chakal, da mu bodo prebrali sodno odlochitev. Iz mape s spisi bo sodni pooblashchenec potegnil srhljivo bel list papirja, na katerem bo zapisana njegova usoda. In potem bo oni z brezosebnim glasom bral, nashteval sodne chlene, poglavja in odstavke, nato pa: obsojen na smrt z ustrelitvijo, ki se izvrshi takoj... Tako si je v mislih predstavljal potek tega predzadnjega dejanja; saj je bila to njegova prva taka izkushnja...

Preslishal je nekaj redkobesednega sporazumevanja med osebami okoli sebe. Vsekakor so si nekaj pojasnjevali, podajali papirje in podpisovali.

Zdrznil se je, ko ga je tisti nekam znani civilist prijel za komolec in potisnil skozi vrata. Kam? Pazniki so ju spremljali do pregrade iz debelih jeklenih palic na koncu hodnika. Z zunanje strani je strazhar vrata odklenil in skoznje spustil le njiju, ostali so se naglo obrnili in se porazgubili po temachnem grajskem labirintu.

She nekaj vrat se je odprlo po preverjanju listin, ki jih je njegov spremljevalec vsakich posebej spet skrbno vlozhil v mapo in iz nje izvlekel, ko so to od njega zahtevali. Tako sta konchno prishla do izhoda na dvorishche, za katerim je chakal zatemnjen osebni avtomobil.

Shele takrat je Vladu narahlo zatrepetala dusha v novem upanju. Na streljanje vendar vozijo z mochno zastrazhenimi in pokritimi tovornjaki, tu pa ni videti nikogar. Pach, le v avtu se je na voznikovi strani nekaj zganilo, to ga je pomirilo. Obenem pa ga je spet obshel dvom, ali ne nameravajo z njim opraviti popolnoma na skrivaj. Zaigrali so predstavo, da ne bi nichesar posumil, odpeljali ga bodo na samoten kraj in ga skrivaj zagrebli, da bo preprosto izginil. Nikoli ne bo nihche zvedel, kaj se je zgodilo z njim.

Pogledal je v nebo. Zvezdnata noch se je bochila od Kamnishkih Alp in chez Ljubljansko barje do notranjskih hribov. Se res zhe dela dan? Obstret nad goratim obzorjem bi lahko to naznanjal, vendar pa je morda luna tako svetla? V grajskih kleteh je zakrnel njegov obchutek za chas. Zhe po nekaj sto metrih ne prevech hitre vozhnje, med katero so vsi molchali, sploh je celoten postopek njegove izrochitve potekal v presenetljivem molku in so si podajali le papirje, se je za njimi pojavil she en temen osebni avtomobil, ki jim je ves chas tishchal nos na izpuhu. Pot z Gradu je zaznaval bolj s sredobezhno silo na ovinkih ter s spremenljivim naklonom, dokler niso prishli na mestne ulice. Koliko pa je ura? je pomislil Vlado. Mesto je bilo zavito v temo, le redki prebliski svetilk so poshiljali nerazumljiva sporochila v Morsejevih znakih. Na krizhishchih so se ob cestnih zaporah pojavljale vojashke strazhe, ki so se zavijale v plashche, cepetale z nogami in opletale z rokami; kljub temu, da se je pomlad zhe polagoma preveshala v poletje, je bilo ochitno hladno.

V senci stanovanjskega bloka je soj avtomobilskega zharometa bezhno osvetlil senco osebe, ki je hushknila med hishe. Na steni je bilo izpisano: Zhivela OF! Ochitno svezhi napis, saj so jih vsak dan sproti brisali, ni pritegnila njihove posebne pozornosti. Izvajali so pomembnejsho nalogo in se niso prepustili skushnjavi, da bi morebiti ustavili avtomobile in se podali na lov za neznancem. Kaj se ve, morda pa se za tem skriva past? Zvijachna zaseda? Tega je bilo nich koliko. She nekaj ulic in avtomobila sta se ustavila pred shirokimi vrati z visokim zidom obdanega mogochnega poslopja. Zadnje vozilo je odpeljalo po ulici naprej, brzh ko je prvo zapeljalo mimo strazh na dvorishche.

Izstopila sta le Vlado in tisti, ki je bil, po vsem sodech, zadolzhen za izvedbo naloge. Spet je sledila skoraj brezbesedna primopredaja jetnika.

»Francini, 1890/43
Lubiana, li 19/5 1943-XXI
Al Cap. De Grolo
Comunico che ieri 18. 5. 1943 alle ore 17 é stato introdotto nel Carcere Militare di Lubiana il detenuto serg.magg. Skochir Vladimiro fu Andrea.«

Tako se je Vlado znashel v samici vojashkega zapora. Cheprav she vedno za zapahi, je chutil v sebi olajshanje. Navdajal ga je obchutek, da so ga po dolgem chasu moreche negotovosti in stalnega prichakovanja smrti iztrgali iz krempljev grajskega zmaja. Morda bi bilo bolje rechi, da je sedaj v zashchitnem zaporu, kjer bo do nadaljnjega she bolj varen, kot che bi ga takoj izpustili.

Toda to ne gre kar tako hitro; bil je le majhen vlozhek v veliko vechji in usodnejshi igri, ki je potekala v salonih visokih rimskih oblastnikov. Hoteli so ga imeti pod svojim nadzorom; najuchinkovitejshi nachin je bil ta, da ga je imela (konchno zhe in morda she pravochasno) zaprtega vojska, ne pa tajna policija. Morda bi bil najuchinkovitejshi nachin, da zagotove njegov molk, che bi ga na hitro pospravili. Vendar je bilo to povezano z (za zdaj) nepotrebnimi tveganji. Che bi to hitro opravila namesto njih tajna policija, ne bi imela tudi vojska nich proti, toda policija je vohala za veliko vechjimi ribami...

In nekaj dni kasneje je zhe sledil zachetek sodnega postopka, da bi vsemu dali pravni videz:

»COMANDO XI CORPO D'ARMATA
Ufficio Informazioni P.M. 46 li 23/5 1943 – XXI
V. I/2511 di prot.
Oggetto: Serg. Magg. Scocir Vladimiro
Il procuratore militare del Re Imperatore presso il Tribunale di guerra della 2. Aramata – Sezione di LUBIANA
Glede na dopis I/2416 z dne 15. maja t. l., vam poshiljamo na vpogled kopijo evidenchnega lista zadevnega podchastnika.
Major, vodja urada
Guido Ripoli.«

Castellani je poskrbel, da se bo zhe sam sodni postopek chim bolj vlekel, sedaj se ni nikamor vech mudilo, imeli so ga pri sebi in pod svojo "zashchito", vendar je bilo treba vseeno pohiteti s formalno obtozhnico, da se ne bi kdo spotikal ob to, chesh da so ga pred tem s tako mujo iskali, sedaj pa se zadeva ne premakne. Takoj je bil spisan nalog za privedbo:

»TRIBUNALE MILITARE DI GUERRA
Sezione di Lubiana No. 1890/43 Processo
NALOG ZA PRIVEDBO
Mi, dr. Arnaldo Grossi, namestnik preiskovalnega sodnika nashega Kralja in Cesarja, po vpogledu v listine, ki bremenijo vishjega narednika Skochir Vladimira, pokojnega Andreja in Franchishke Volarich, rojenega 31. 1. 1912 v Robichu (Gorica), pripadnik Zheleznishke tehnichne enote, 1. vojashke prometne sekcije
OBTOZHEN
neubogljivosti v smislu chl. 173 Vojashkega mirnodobnega kazenskega zakona in chl. 47 Vojashkega vojnega kazenskega zakonika, ker v Ljubljani dne 9. 3. 1943 ni hotel izpolniti ukaza, da, kot zahteva dolzhnost, pozdravi nadrejenega, kar je naznanil zastavnik Celestino Colle.
Po vpogledu v ustrezne zakonske chlene 408 C. P. E. 15 D. Lt. 31-1-1918; 19 R. D. L. 9-12-1935 n. 2447; 391 C. P. P.; Bandi 20-6-1940-XVIII Duce del Fascismo
UKAZUJEMO
da se imenovani privede v nash urad v Ljubljani – v Sodni palachi.
Ljubljana, 1. junija 1943 – XXI
Preiskovalni sodnik nashega Kralja in Cesarja
Dr. Arnaldo Grossi«

Vlado je shele zdaj zvedel, kdo ga je pred skoraj dvema mesecema aretiral, saj mu tega niso povedali niti ob aretaciji, she manj pa med zaslishanji v kleteh ljubljanskega gradu. Aretacijo je opravil posebni karabinjerski oddelek 375. sekc. CC. RR Celere dne 29. 3. 1943. In prav tako je bil konchno seznanjen, chesa ga sedaj dolzhijo, s kakshno pretvezo so ga vlekli iz krempljev tajne policije.

»TRIBUNALE MILITARE TERRITORIALE
N. 2545 (1185) del Catal. (R.1941-XXI)
INTERROGATORIO DELL'IMPUTATO
5. junija 1943
Zapisnik z zaslishanja
Leta tisoch devetsto triinshtiridesetega, petega dneva v mesecu juniju v Ljubljani, natanchneje v prostorih krajevnega vojashkega zapora.
Pred nami, dr. Arnaldo Grossi, namestnik preiskovalnega sodnika nashega Kralja in Cesarja, ob pomochi podpisanega zapisnikarja, se je predstavil obtozheni, navajajoch svoje osebne podatke.
Odgovarja: Sem in se imenujem vishji narednik Skochir Vladimir, pokojnega Andreja in Franchishke Volarich, rojen v Robichu (Gorica) dne 31. 1. 1912, kjer imam stalno bivalishche, samski, pismen, nekaznovan, pripadnik enot inzhenircev na zheleznici.
Zaslishani v zvezi s prestopkom, zaradi katerega je bil priveden pred sodnika in je bila proti njemu vlozhena obtozhnica obdolzhitve v okviru zakonitih mozhnosti, zavracha:
Ni res, da sem se 9. 3. 1943 upiral pozdraviti zastavnika Celestina Colleja v blizhini Glavnega stana Armadnega korpusa. Res sem ga srechal, vendar sem bil zelo zamishljen in sem ga spregledal. Tedajci me je zastavnik ustavil in ga nisem pozdravil, ker sem bil v polozhaju voljno. Ko je to videl, mi je zastavnik ukazal postaviti se v pozor, chesar nisem storil, ker so se mimoidochi na ulici ustavljali in naju gledali. Pach pa sem nato sledil zastavniku do Glavnega stana, kjer si je zapisal moje osebne podatke.
Namestnik preiskovalnega sodnika:
dr. Antonio Grossi
Obtozhenec:
vishji narednik Skochir Vladimir
Zapisnikar:
A. Feoli«

Toda postopek se je vlekel kot jara kacha. Za tako neznaten prekrshek, kot je bila opustitev pozdrava nekega podchastnika, je sedel brez obsodbe zhe tri mesece, tudi che odmisli tiste mesece v gradu, kjer so ga imeli zaradi chisto drugachnih zadev in z obskurnimi nameni. Nadaljnja zaslishanja so sledila: 10. junija, 5. avgusta in 10. avgusta 1943.

Shele po tem zadnjem zaslishanju so pripravili narok za prvo obravnavo.

»PROCURA MILITARE DEL RE IMPERATORE
presso il
TRIBUNALE MILITARE
ZAHTEVEK ZA DOLOCHITEV NAROKA ZA OBRAVNAVO
(Chl. 352 in 359 Vojashkega kazenskega zakonika, chl.396 Mirovnega kazenskega zakonika)
VOJASHKI TOZHILEC NASHEGA KRALJA IN CESARJA
Proti
vishjemu naredniku Skochir Vladimirju, pokojnega Andreja in Franchishke Volarich, rojen 31. 1. 1912 v Robichu (Gorica), pripadnik Zheleznishke tehnichne enote, 1. vojashke prometne sekcije,
OBTOZHEN
da je zavrnil dolzhno poslushnost v smislu chl. 173 Vojashkega mirovnega kazenskega zakonika in chl. 47 Vojashkega vojnega kazenskega zakonika, ker v Ljubljani dne 19. 3. 1943 ni hotel izpolniti ukaza, da pozdravi nadrejenega, kar je prijavil zastavnik Celestino Colle.
Glede na chl. 396 Vojashkega kazenskega procesualnega kodeksa
PROSIM
da presvetli gospod predsednik sodishcha izda odlok za dolochitev naroka obravnave.
V Ljubljani, 17. avgusta 1943
Vojashki tozhilec nashega Kralja in Cesarja«

S tem proceduralnim dejanjem je sodni postopek zastal in Vlado je she naprej chemel v vojashkem zaporu, cheprav je zunaj vrelo, dogodile in dogajale so se pomembne stvari.

...

Usodna za Italijo je bila 10. julija izvedena invazija Anglo-Americhanov na Sicilijo. Potem ko so v severni Afriki opravili s "pushchavsko lisico" – Rommelom in zajeli preostanek italijanskega in nemshkega ekspedicijskega korpusa, so le izvedli invazijo na evropsko kopno. To ni mochno odmevalo le v drzhavah nasprotnicah Osi, marvech tudi v Nemchiji in she najbolj v Italiji. Toda ni ostalo le pri tem.

Veliki fashistichni svet je 25. julija 1943 izglasoval nezaupnico Mussoliniju, ga odstavil z vseh polozhajev in ga dal zapreti. To je bilo nekaj nepojmljivega; ljudje so noreli po ulicah. Preprichani so bili, da je s tem konec preklete vojne in proslulega rezhima, ki ga kar naenkrat skoraj nihche ni vech maral; celo najbolj vneti fashisti so se prvi hip poskrili, che zhe niso popolnoma obrnili zastave. Mussolinija je zamenjal marshal Badoglio, ki se mu je s tem tudi ponudila prilozhnost, da se mashchuje velikemu vodji za vsa ponizhanja, ki jih moral prenashati zaradi porazov v Grchiji. Kako se je to lahko zgodilo, da so slavljenega "vodjo" odstavili ljudje, ki jih je sam dvignil v vrhove oblasti?

»Mussolini mora oditi,« je rekel pritlikavi kralj in cesar Viktor Emanuel III. po dolgih mesecih neodlochnosti in izmikanja ter s tem dal znamenje svojim zaupnikom, da lahko sprozhijo zhe dolgo nachrtovano zaroto.

Zhe mesece so krozhile po Rimu zbadljivke v slogu:

»Duce, Duce! Blodi, blodi!
Ta nas v smrt vodi.
Brez kruha in prepushcheni usodi,
v temnih nocheh smo brez luchi,
si s shlatanjem lajshamo skrbi,
cheprav za greh pretijo vice,
nich za to, saj bo ochitno svetu,
koliko otrok bo vech ob letu.«

Vojska je skrbela za red, povsod so vojashke patrulje budno pazile, da ne bi kakshni prenapeti fashistichni gorechnezhi zakuhali chesa neprijetnega. Ljudje so po ulicah objemali vojake, jim nosili pijacho, zhenske so jih plesaje vrtele, cvetje so jim zatikali za jermenje...

A kaj kmalu je sledila hladna, da, kar ledena prha. Novi ministrski predsednik, marshal Italije Badoglio, je po radiu sporochil narodu: »Vojna se nadaljuje! Nashe obveznosti do zaveznishke Nemchije bomo tudi v prihodnje zvesto izpolnjevali.«

To je bilo recheno predvsem zaradi Nemcev, da jim ne bi dali povoda za morebitno zasedbo Italije. V ozadju, naskrivaj pa je nova oblast, kot je to pochel v zadnjih mesecih zhe Mussolini, navezovala stike z Anglo-Americhani, da bi dosegla locheni mir. Nemci niso bili naivni in jim ni ostalo nich skrito; poleg tega so imeli dobro razpredeno obveshchevalno mrezho tako v italijanski vojski kakor v drzhavnem aparatu.

Tisto poletje je bilo tudi drugache zelo vroche.

Tudi Vlado je v celici tezhko prenashal zatohlost in soparnost. Videti je bilo, kot da se zdaj zanj ne zanima nihche vech. She vedno mu niso dovolili pisati. Tako rad bi sporochil domachim, da je she zhiv, cheprav nich drugega. Tako nekako: »Lep pozdrav iz Ljubljane! Vash Vlado.« A mu niti tega niso dopustili. Nekaj pa se je le dalo zvedeti. Med slovenskimi zapornishkimi pazniki je bil starejshi mozhakar s francjozhefovskimi brki, ki se je, ko ni bilo drugih poleg, pogovarjal sam s sabo. Nekam v brado je mrmral, toda zbrano in razlochno. To je bil pomemben vir informacij o dogodkih zunaj. Nekega dne konec avgusta je spet rozhljal s kljuchi in trkal s palico po okenskih krizhih, da niso napiljeni, Vlada ni niti pogledal, toda spet je imel svoj chudni, tihi samogovor, iz katerega je lahko razbral, da ga pozdravljajo domachi in da je brat z druzhino tam. Odkod pazniku te vesti? Kdo skrbi zanj na tak nachin? Ochitno je paznik povezan z nekom, ki vseskozi spremlja njegovo zapornishko zhivljenje; toda tokrat za tem ne stoji Gambara. Vlado se je spomnil na velikonochni zavojchek z dobrotami, ki mu ga je poslala skrivnostna neznanka "Lada".

Najdramatichnejshi dogodek pa se je zgodil 8. septembra, ko je Badoglio po radiu obvestil Italijane, da je bilo z Anglo-Americhani sklenjeno premirje. Nakar sta italijanska vlada in kraljeva druzhina ponochi pobegnili iz Rima proti jugu, v pristanishcha, od koder bi lahko z ladjo emigrirali, sprva so se zatekli v Pescaro, nato v Brindisi. Italija je ostala brez civilne in vojashke oblasti. Drzhavljani in vojska so bili prepushcheni na milost in nemilost Nemcem; z juga so Anglo-Americhani le pochasi prodirali proti Rimu.

Med ljudmi je vrelo, to je bilo eno najstrahopetnejshih in najbolj sramotnih dejanj drzhavnega vodstva.

 

ITALIJANSKI KRALJ IN PREDSEDNIK VLADE BADOGLIO STA ZBEZHALA

V Alzhiru so se pripadniki amerishkega oddelka za psiholoshko bojevanje – Psychological Warfare Branch trudili poslati v eter izjavo svojega vrhovnega komandanta Eisenhowerja, posneto na gramofonsko ploshcho. Ko so jo 8. septembra 1943 ob 18,30 zavrteli, so morali prenos prekiniti, ker so na gramofonu naravnali napachne vrtljaje in je bilo slishati le nekakshno chudno momljanje in rohnenje. Prvi hip so zbegani pomislili, da imajo v rokah ponesrechen posnetek, pa so le poskusili she enkrat z drugimi vrtljaji, a tudi tokrat niso uspeli, ker je igla preskakovala brazde. Zhe so pomislili na sabotazho, ko se je gramofon unesel in po svetu se je razlegalo:

»Govori general Dwight D. Eisenhower, poveljnik in vodja zaveznishkih sil. Oborozhene sile italijanske vlade so se brezpogojno vdale. Kot zaveznishki vrhovni poveljnik sem se dogovoril za vojashko premirje z dolochili, ki so jih potrdile vlade ZDA, Velike Britanije in ZSSR... Italijanska vlada je sprejela ta dolochila brez zadrzhkov... Vsi Italijani, ki v tem trenutku delujejo, da bi prispevali k izgonu nemshkega agresorja z italijanskega ozemlja, bodo delezhni podpore in pomochi Zdruzhenih narodov.«

V tistem trenutku so bile zaveznishke ladje zhe na obzorju Salerna in Badoglio bi moral obenem oddati svoj proglas, che naj bi preprechili, da jih ne bi italijanska vojska sprejela z ognjem. Toda "Eyekies" ali Okachi (Italijani) so molchali.

Rahn, nemshki odpravnik poslov v Rimu, je po telefonskem pogovoru z nemshkim zunanjim ministrom Ribbentropom oddrvel v vladno palacho Chigi, kjer ga je sprejel eden od ministrov, ki je zmeden in bled zajecljal: »Prishli ste ravno ob pravem trenutku, ker vam moram sporochiti zelo pomembno novico. V chast mi je, da vas lahko obvestim, da je italijanska vlada podpisala z zavezniki premirje.« – »Toda to je izdaja!« je zarohnel Nemec. Minister se je napihnil: »Zavracham izraz izdaja. Italijansko ljudstvo je v tej vojni naredilo vse, kar je bilo v njegovi mochi, in nihche ga ne sme zhaliti.« Nemec mu je vrnil shilo za ognjilo: »Ne obtozhujem italijanskega ljudstva, marvech tiste, ki so si dovolili kapitulacijo drzhave. Naj dodam, da bo to za dolgo dobo obremenilo italijansko zgodovino!« In ne da bi pochakal na odgovor, se je obrnil na petah in odhajajoch zaloputnil za seboj vrata. Brzh ko je vstopil v veleposlanishtvo, je poklical generala Kesselringa, ki mu je lahko zagotovil varnost diplomatov edinole, che se nemudoma vsi umaknejo v Frascati, kjer je imel glavni shtab, toda raje se je odlochil za odhod v severno Italijo k Rommelu.

Italijanski odposlanci pri Eisenhowerju so nergali, chesh da je prehitel z objavo vesti, toda dobili so rezek odgovor: »She pred dvema urama smo bili sovrazhniki, kako naj vam zaupam?! Vi bi kar cincali.«

V zaveznishkih enotah je zavladalo neznansko veselje. Vojaki so preprosto mislili, da je konec vojne. V nekaterih krajih so zhupani vabili Anglo-Americhane na slavja, kjer se je na veliko popivalo. Zaman so jim poveljujochi dopovedovali, da najhujshe shele prihaja, saj so Nemci veliko trshi vojshchaki od Italijanov in si bodo sedaj vse dovolili.

Shele ob 19,45 je konchno predsednik italijanske vlade Badoglio prebral svojo izjavo: »Italijanska vlada je spoznala, da je nemogoche nadaljevati neenaki boj s premochno nasprotno silo in da bi narodu prihranila nadaljnje in tezhke izgube, je zaprosila za premirje generala Eisenhowerja, vrhovnega poveljnika zaveznishkih anglo-amerishkih sil. Proshnja je bila sprejeta. Iz tega sledi, da mora takoj in vsepovsod prenehati vsakrshno sovrazhno dejanje proti anglo-amerishkim silam s strani italijanskih sil. Pach pa bodo te sile odgovorile na mozhne napade s katerekoli druge strani.«

Italijanski poveljniki zunaj nacionalnega ozemlja so bili zmedeni. Iz oddaj tujih radijskih postaj so slishali za novico, toda ko so poklicali Rim, so jim od tam odgovorili, da gre za dezinformacijo. Tako je general Renzo Dalmazzo, poveljnik sil v Albaniji, zvedel za premirje iz turshkih virov. V rimskem vojnem ministrstvu so vest zanikali in tak demanti je ukazal objaviti po radiu Tirana prav takrat, ko je Badoglio govoril po italijanskem radiu. Zmeda je bila popolna.

Poveljujochim generalom je bilo ukazano izvajati nachrt "O. P. 44, kako ravnati v primeru zaostritve odnosov z Nemchijo", ki pa ni bil dostavljen vsem enotam, izvzete so bile tiste, v katerih je prevladoval profashistichni duh, o teh so domnevali, da se bodo povezale z Nemci. Cele divizije so bile pod neposrednim nemshkim poveljstvom, v skladu z dogovori po odstavitvi Mussolinija; tam so v nachrtu O. P. 44 brali "komunisti" namesto "Nemci".

Gambara je v Ljubljani zvedel za premirje iz londonskega radia (njemu ni bilo prepovedano poslushanje), zavrtel je telefon in po dolgem iskanju ni prishel do nobenega iz vrhovne komande v Rimu, s katerim bi lahko govoril, zato je telefonaril naokrog, dokler mu ni konchno le uspelo dobiti nekoga iz X. Armadnega zbora v Tivoliju v okolici Rima. Bil je neki polkovnik, ki je po nakljuchju dvignil slushalko in presenechen zaslishal glas z "drugega konca sveta", iz "Provincie di Lubiana": »Gospod general, tu ni nikogar vech, vsi so zhe odpotovali.« Gambara je le vztrajal: najde naj vendar koga in vprasha ali naj zachnejo izvajati tajni nachrt O. P. 44. Zbegani polkovnik si generalu ni upal ugovarjati, da ne more pomagati, ker so se vsi razbezhali, je pa vseeno zdirjal po pisarnah, da bi morda le kje koga nashel, ter je neprichakovano naletel na poveljnika Carbonija, ki se je zaradi nesporazuma vrnil za nekaj ur v Rim, ker ni nashel povezave z marshalom. Carboni se je osuplo chudil: »Kako to, da prav Gambara ni dobil sporochila, naj ravna v skladu z O. P. 44?« Polkovnik ga je pogledal nejeverno in suho rekel: »Kolikor vem, ni edini.« In spet Carboni: »Prav neverjetno je to. Vendar pa mu za bozhjo voljo ne povejte, da smo tudi mi v Rimu brez zveze z vrhovno komando. Recite mu le, da je glede na Badoglijev proglas in obnashanje Nemcev v zadnjih urah ochitno, naj se izvaja O. P. 44. Nemcem se je treba upreti in jim preprechiti, da zasedejo Italijo«.

Kakshna neizmerna in neoprostljiva naivnost, kakshno obsodbe vredno sprenevedanje!

***

Hitler se je ravnokar vrnil iz Zaporozhja v Ukrajini, kamor je poletel zarana z namenom, da uredi nemshke vrste, ki so se umikale pred sovjetskim pritiskom. Na vsak nachin je hotel biti z nochjo nazaj v Wolfsschanze (Volchjem brlogu), ker ga je obhajala zla slutnja. In res, na mizi ga je zhe chakalo sporochilo o italijanskih dogodkih. Brez pomisleka je ukazal poveljniku sil v Italiji Kesselringu, naj zachne izvajati nachrt: ACHSE.

V Berlinu je minister za propagando Göbbels v najvechji naglici sklical na posvetovanje vojashke poveljnike ter jim prenesel Hitlerjevo odlochitev, da je treba na ruski fronti opustiti obrambno chrto na Dnjepru: »Italijani so nas zapustili v najslabshem mogochem trenutku. Che bi lahko razpolagali z divizijami, ki smo jih morali poslati v Italijo po padcu fashizma, se ne bi nikoli znashli v sedanjem kritichnem polozhaju. Vse od padca Mussolinija smo prichakovali ta trenutek, zato niso potrebne nobene bistvene spremembe nashih nachrtov. Zacheli bomo z ukrepi, ki jih je hotel Führer izvajati zhe takrat.«

V Sant'Angelo dei Lombardi, apeninski vasici tik nad morjem pri Salernu, je poveljnik X. armade, general von Vietinghoff, zvedel za dogajanje iz radia London, preveril vest pri Kesselringu in takoj ukazal oklepnim enotam, da v celoti zasedejo italijanske obalne obrambne naprave, zajamejo italijanske vojake, prevzamejo nadzor nad prometnim omrezhjem ter okrepijo obrambo s svojimi enotami in sredstvi. Tako bi prichakali zaveznishko invazijo na severu, medtem ko je na jugu, v Kalabriji, svojim enotam ukazal, da se odmaknejo od Anglezhev in se priblizhajo za obrambo Rima.

Kesselring je bil kljub odlochnosti zelo presenechen glede tega, kolikshno stopnjo represalij uporabiti, ker bi te lahko zavrle notranji razpad italijanske armade, saj bi njene pripadnike zdruzheval strah in obchutek ogrozhenosti. Obenem pa bi vzpodbudil ljudski odpor, saj so protifashistichne skupine delavcev in kmetov zhe dolgo chakale na trenutek, ko bi se oborozhile in prevzele oblast. Che bi sledila she anglo-amerishka invazija, bi z enotami, ki jih je imel na voljo, tezhko obvladal nastali polozhaj.

Poleg tega pa: Kje je Badoglio z vlado? Che je res, kar se shushlja, da je pobegnil nekam proti jugu skupaj s kraljevo druzhino, je prav gotovo pustil v Rimu svoje pooblashchence z nachrtom, kako ravnati.

Che bi poznal resnichno stanje, bi bil Kesselring veliko bolj brez skrbi.

Tako je k poveljniku divizije "Centauro" generalu Calvi di Bergolo prishel nemshki stotnik, odposlanec generala Studenta, s predlogom, naj njegove padalce shteje za prijatelje. Toda vse bolj jasno je postajalo, da Student zheli, naj Italijani polozhijo orozhje. Bergolo se je zatekel po nasvet h Carboniju, poveljniku armadne skupine, in ta mu je narochil, da je predlog sprejemljiv, che bo veljal za celotno njegovo motorizirano armadno skupino! General Carboni, v civilu, je bil potem tako utrujen, da je shel spat! Nemci pa so zasedali Rim in okolico ter brezobzirno unichevali vsak poskus odpora.

***

Na vzpetini nad morsko obalo med mestoma Anzio in Nettuno, tik morskih plazh Lido di Enea in Lavinia, kamor so se Rimljani mnozhichno zatekali v poletnih mesecih (in se jim niso opovedali niti v teh dneh poznega poletja, ko je imelo sonce she veliko mochi), je italijanski generalshtab dal zgraditi mochno utrdbo z vech podzemnimi nadstropji, okoli katere je bil nanizan sistem postojank, betonskih bunkerjev, preprezhen z jarki, rovi in zaklonishchi ter posejan s topovskimi polozhaji, gnezdi tezhkih in lahkih mitraljezov, vse obdano z bodecho zhico in s shpanskimi jezdeci. Po vojashkih nachrtih naj bi ta trdnjava zdrzhala samostojno obrambo za cel mesec dni. Tistega dne je prishel ukaz, da je potrebna skrajna budnost, ker so na vidiku pomembni dogodki, vendar ni bilo povedano nich natanchnejshega, kaj naj bi to bilo. She manj pa, naj se pazijo tudi Nemcev. Vechinoma so vsi pomislili na anglo-amerishko invazijo, cheprav je viselo v zraku she marsikaj drugega, saj so se vojaki s kratkih dopustov v Rimu (ki so jih zadnje dni sicer ukinili) vrachali polni vsakrshnih novic in ugibanj. Z napol izgovorjenimi stavki, z namigovanji so se sporazumevali med seboj, le med najbolj zaupnimi prijatelji pa so spregovorili jasneje: »Blizha se konec; v Rimu se nekaj plete. Le redki so pomislili, da bi to utegnilo pomeniti odpiranje nove fronte – proti Nemchiji; Nemci bodo raje ustavljali zaveznike na italijanskih tleh, tu naj bi bili odlochilni spopadi z vso unichujocho srditostjo. Italija je ozka in dolga, preden bodo Anglo-Americhani prishli do severnega konca, jim bodo spustili she veliko krvi, morda celo toliko, da bi se jih konchno dalo potisniti nazaj v morje. V trdnjavi Anzio-Nettuno so poskrbeli za okrepljene strazhe, budno so opazovali okolico in zbirali so podatke, kaj se dogaja na drugih odsekih. Zlasti to zadnje je poveljujoche mochno skrbelo; ali so se zveze prekinjale ali ni bilo mogoche dobiti poveljujochih chastnikov ali jim ti niso znali povedati nich bolj dolochenega, che zhe niso vnesli dodatne zmede s svojimi domnevami in nepreverjenimi vestmi. Skratka, zachel se je kaos. Padel je mrak in zachela se je noch, polna tesnobe in napetosti. Kaj bo prinesla?

Na glavnem vhodu v trdnjavo, kjer je bila speljana cesta navzdol med betonskimi shkarpami in v predoru pod okopom v njeno notranjost, so iz tal dvignili zajetne jeklene stebre kot protitankovske ovire, s strani so potisnili v cik-caku betonske kocke, da bi zavarovali debela jeklena vhodna vrata pred neposrednim topovskim ognjem. Trdnjava je bila nepredushno zaprta. Vse kljuchne tochke so zasedli vojaki v polni bojni pripravljenosti.

Pri glavnem vhodu je s svojimi mozhmi dezhural mlad podporochnik. Ko so vse postorili, kot je bilo predvideno v obrambnih nachrtih, je zavrtel telefon in sporochil v poveljstvo: »Posadka pri glavnem vhodu je opravila vse predpisane naloge. Chakamo nadaljnjih ukazov. Porocha podporochnik Franc Vuga,« je bil kratek in jasen. »A vi ste, Avstrijec,« se je oglasil poveljnik; "Austriaco", tako ga je klical, ker je Vuga prihajal s severa Italije, iz Gorice. In poveljnik je obchudoval Germane, njihov obchutek za red in disciplino, militaristichno druzhbeno ureditev. Na neki nachin je zanicheval svoje rojake in tudi Mussolinija, zvechine krichache, blebetache in hrabre le dotlej, dokler ni bilo potrebno res stopiti v boj; zveste (ali bolje recheno: sledech v tropu trenutnemu vodji), dokler je utegnilo koristiti ali vsaj ne prevech shkoditi, vendar pripravljene obrniti mu hrbet ob prvih neprijetnostih in zhrtvah. Germani naj bi bili njihovo pravo nasprotje. Toda v resnici je polkovnik Gilberti gojil do severnjakov posebno zvrst strahosposhtovanja, ki je bilo she zhivo iz osebne izkushnje pred dobrimi petindvajsetimi leti, iz bojev na soshki fronti; takrat je bil she mlad podporochnik, ki je izkusil najhujshe strahote frontalnih bojev. "Najboljshi prvi padejo," je imel navado rechi; sam je dajal dober zgled, med ofenzivami je jurishal s svojimi mozhmi, ni sodil med chastnike, ki so se pomikali v ozadju napadajochih oddelkov in s samokresom streljali na lastne vojake, che so se zacheli umikati. Zato je bil trikrat ranjen, enkrat prav hudo, dobil je strel skozi pljucha in je lezhal pet mesecev v vojashki bolnici. Brzh ko se je izlizal, je zahteval, da gre spet na fronto, cheprav bi imel pravico odpusta ali vsaj do zaledne sluzhbe.

Vugo je imel rad, saj je po svoje poosebljal plavolasega in redoljubnega severnjaka; enkrat je ob svoji premestitvi celo izposloval, da so obenem premestili tudi njega. Ko so poleti dvainshtiridesetega sestavljali novo armadno skupino za okrepitve enot na ruski fronti, je bil vanje dolochen tudi Vuga. Poslan je bil v posebno zbiralishche, kjer so jih she dodatno pripravljali za tezhko nalogo; trikrat je bil cepljen, dobil je novo opremo in chez dan ali dva bi odrinil skupaj z ostalimi. Neprichakovano in nujno je bil poklican na poveljstvo, to ga je zaskrbelo, saj je pomislil, da mu bodo sporochili kakshne slabe novice od doma, kjer je pustil zheno in enoletnega ter triletnega fantka. Toda skoraj zajokal je od veselja, ko so mu sporochili, naj vrne vso opremo ter se vrne v svojo enoto, ker ga bo nadomestil nekdo, ki se je prostovoljno javil za rusko fronto. Ko se je Franc vrnil, mu je polkovnik povedal, kako je do tega preobrata prishlo; nek chastnik se je hudo sprl s svojim nadrejenim in grozilo mu je vojashko sodishche, iz le njemu znanih nagibov se je raje odlochil za prostovoljni odhod na fronto. »Prav vesel sem, da si ostal tu, Avstrijec,« mu je she rekel.

Toda trenutni polozhaj je kazal, da bo prishlo do spopada med Italijani in Nemci. Polkovnik se je znashel v precepu svojih vzorov, toda prav to je po drugi strani predstavljalo povod, da se Italijani izkazhejo; pokazhejo naj zvestobo domovini, borbenost in uchinkovitost. Trdnjava je bila po njegovem nezavzetna in mogoche jo bo ubraniti, pa cheprav bo vse drugo shlo po zlu, tudi che bodo ostali poslednji branilci Rima. »Austriaco, zagotovite najvechjo budnost, in che bomo napadeni, se bomo branili z vsemi sredstvi! Zanesem se na vas!« Franca je zmrazilo po vsem telesu, zdaj bo shlo zares, je pomislil. She pred nekaj urami je bila fronta dalech, na jugu Italije, v Rusiji, naenkrat pa je sovrazhnik nenadoma pred vrati, celo zhe v hishi. Odlozhil je telefonsko slushalko in shel na obhod strazharskih mest, kjer niso bili posamezni vojaki, ampak povsod najmanj po trije. Z vsemi je spregovoril nekaj besed, jih opozoril na to in ono, predvsem pa jim ni pozabil zabichati, da so odslej Nemci njihovi sovrazhniki in da se ne smejo pustiti zavesti morebitnim njihovim zavajajochim izjavam, vabilom ali obljubam. Ko je konchal, se je zhe blizhala polnoch, v polni bojni opravi je sedel v prostoru poveljnika strazhe in prisluhnil v nenavadno tiho noch, ki je bila ob mlaju she temnejsha. Kaj se dogaja v Rimu? V Italiji? Doma?! Che se bodo zacheli spopadi Nemci, ne bodo usmiljeni. Minila je ura, chas za redno porochilo, zavrtel je rochico telefona ter javil dezhurnemu na poveljstvu trdnjave, da je polozhaj miren. Od celodnevnih priprav in napetosti spricho izrednih okolishchin se ga je lotevala utrujenost. Zaspati ne sme, to mu je kljuvalo v mozhganih, najbolje bo, da gre spet na obhod, nauzhil se bo svezhega zraka in to ga bo zdramilo. Odprl je vrata ter stopil na plano. Pogledal je v juzhno nebo, polno zvezd, ki so na temnem ozadju sijale she opojneje; zahrepenel je po domu, po shumechi Sochi in pogledu, ki se z vipavske ravnine vzpne chez brishko grichevje na vrshace Julijcev. Pochakal je, da so se mu ochi privadile temi in, ne da bi prizhgal svetilko, je stopil po betonskem jarku; vsepovsod sam zhelezebeton... Tedajci ga je nekdo zgrabil z roko za usta, ga podrl na tla in mu tishchal strojnico na prsi. Naokoli so se neslishno in spretno premikale temne postave v padalskih uniformah divizije "Hermann Göring". Torej so Nemci zhe v trdnjavi! ga je preshinilo. Od kod so se vzeli, kako so uspeli vdreti vanjo brez boja? To je zagotovo sad izdaje. Sicer pa so bili toliko chasa tesni zavezniki, da so si lahko priskrbeli vse nachrte trdnjave in njene obrambe, odkrili shibke tochke ter spoznali tudi tajne dostope. A vseeno, morali so imeti tudi notranje sodelavce, drugache ne bi uspeli tako zlahka, je sklenil sam pri sebi, ko ga je padalec dregnil pod rebra in ga nekam potiskal. Kam? V tem trenutku she ni padel niti en sam (niti opozorilni) strel, ki bi lahko sprozhil preplah. Za zdaj ne streljajo, toda kaj bo potem, ko zavzamejo trdnjavo? Nemec ga je gnal nekaj sto metrov ven iz trnjave, kjer so v gozdichku zhe imeli na hitro postavljen shotor, mimo strazhe ga je potisnil noter, kjer so ga zaslishali, bil je prvi ujeti chastnik, toda kmalu zatem so pripeljali she druge in njega so premestili v drug, nekoliko odmaknjen shotor, kjer se je postopoma nabralo she vech chastnikov razlichnih stopenj. Molchali so, preveval jih je obchutek sramu, ponizhanosti in brezizhodnosti, pomeshan z vdanostjo v usodo, z upanjem, da jih bodo Nemci po nekaj dneh izpustili, a tudi s strahom, da se bodo nad njimi mashchevali za italijansko izdajo.

Vuga je mrzlichno tehtal razlichne mozhnosti, kaj mu je storiti. Ni si delal nikakrshnih iluzij. Toliko je zhe slishal in vedel, da ko pridesh Nemcem v roke, ti ne bo dobrega. Toda kaj naj stori? In che zhe mora kaj storiti, mora nemudoma, dokler so stvari she v dogajanju in je vechina napadalcev she po trdnjavi na lovu za posadko, tu pa je pred shotorom zgolj en samcat strazhar. V hipu se je odlochil in stopil je do njega. V skromni nemshchini, ki mu je ostala v spominu she iz otroshtva (ko je bil z materjo med prvo svetovno vojno v begunskem takorishchu nedalech od Dunaja v Bruck am der Leitha – Mostu na Lajti ali Litvi, kot so nekateri kraj imenovali), mu je dal vedeti, da ga sili na potrebo. Oni mu je mrko pomignil, naj to opravi. Franc je pochasi stopil do roba shotora in se pripravljal k opravilu, obenem pa budno opazoval gibanje strazharja, ki se je za hip obrnil v drugo smer. V nekaj skokih je bil Franc med drevjem in je divje bezhal, medtem ko je oni kot ponorel streljal za njim. Dirjal je nagonsko, kako se je v trdi temi izogibal drevesom, she sam ni vedel, veje so ga sicer opletale po telesu in obrazu, trgal se je iz njihovega objema in bezhal, dokler je imel kaj mochi. Potem je, obnemogel do nezavesti, padel. Zavedel se je shele tik pred zoro, ko je zhe razlochil pokrajino okoli sebe, bil je v vinogradu in pod grichem je stala kmechka hisha. Kako dalech je od trdnjave, kako dolgo je bezhal, o tem se mu she sanjalo ni. Mirno je oblezhal in opazoval okolico. Vse je bilo mirno, zhive dushe nikoder. Shele chez kakshno uro se mu je zazdelo, da so se odprla hishna vrata, in res se je na pragu pojavila zhenska. Bilo je zgodnje jutro, chas za kmechka opravila. Shla je proti hlevu in se chez chas vrnila. Tako je she nekajkrat shla ven in noter v hisho ter na razlichne konce dvorishcha, krmila kokoshi, zajce, in videti je bilo, da pri obilici dela nima chasa zase. Konchno je le vstopila spet v hisho in je ni bilo na spregled. Verjetno zajtrkuje, je pomislil Vuga in se zachel previdno priblizhevati hishi, tako da bi ga ne videli iz nje in od drugod. Ko je potrkal in hitro odprl vrata, se je zhenska, sedecha za mizo, tako prestrashila, da ji je padla zhlica iz rok. Vendar ji je v nekaj besedah razlozhil, kaj se je zgodilo; tudi sama je prichakovala, da se bo po teh dogodkih vrnil njen mozh, ki pa je bil nekje v Dalmaciji. »Vcheraj je bil tu nash kaplan,« je rekla, »pravi, da je vojska v razsulu. Nemci lovijo italijanske vojake in jih vozijo v Nemchijo,« je she dodala. Potem je poskochila, bila je brhka kmetica, stekla v sosednjo sobo in se vrnila s kmechko obleko: »Hitro se preoblecite,« je vzkliknila, »che pridejo sem Nemci, odpeljejo mene in vas.«

Vojashko obleko je nekam skrila. Prisedel je in hlastno jedel, ochitno je telo potrebovalo obilo nove energije po silnem naporu, ki ga je beg terjal od njega. Gledala ga je, toda v resnici si je na njegovem mestu umishljala sliko svojega mozha, ki kdo ve kje tako kot ta sestradani vojashki ubezhnik ishche poti domov; che je she zhiv, jo je pretreslo. Ko se je Franc najedel, se je hotel za vse vsaj malo oddolzhiti, in se je ponudil, da kaj postori pri hishi, videch, da je zhenska sama na kmetiji. Vendar pa ga je tako iz strahu zase, che bi sem prishli Nemci, kakor zaradi opravljivih sosedov, ki bi si kljub vsem stvarnim okolishchinam navkljub brusili jezike, da ima moshkega v hishi, in med njimi bi se lahko nashel ovaduh, ki bi vest nesel na nepravo uho. Predvsem pa je bil ochitno nestrpen, da se poda proti domu, in mu je privoshchila; morda bo chez kakshen dan zhe tudi njen mozh doma.

Franc se je oprezajoch odpravil proti Rimu. Vse vojashke dokumente, razen voznishkega dovoljenja, je zhe na kmetiji vrgel v stranishche. Po kakshni uri hoje je naletel na kmechki voz z vprezhenimi mulami, vendar si ga je voznik sumnichavo ogledoval in je she hitreje pognal. V teh chasih razsula in razpadanja oblasti se je marsikaj dogajalo, tudi ropi in umori. K srechi so oblaki tu pa tam zakrili sonce, da mu ni posrkalo prevech mochi. Kmetica mu je dala na pot pol hlebca koruznega kruha in zagozdo sira, toda bolj kot lakota ga je muchila zheja. Vode pa nikjer. To je bila pushchobna pokrajina z redkimi hishami, ki so kot pozabljene zhdele stran od poti. Proti poldnevu je zhe od dalech zagledal rdecho zgradbo, ki je bila tik ceste; po videzu sodech, cestarska hisha. Tudi tu ni bilo videti nikogar na spregled, a je moral potrkati, da bi si izprosil vode. S premori je vechkrat zaman potrkal, v hishi je bilo vse tiho, in ni mu preostalo drugega, kot da se je presushen odpravil naprej ter se samemu sebi chudil, kako mu lahko kri sploh she teche po telesu. Ni vech vedel, kako dolgo je hodil, zachel je izgubljati obchutek za chas; morda pa niti ni bilo tako dolgo, ko se je na nekem ovinku pojavila ob cesti iz nekaj krivih kolov, suhih vej in koruznice spletena uta, ki ne more rabiti nichemur drugemu, kot da ustvari nekaj presojne sence utrujenemu popotniku. Tam se je stiskalo nekaj zhensk, vse v temnih, v chrnih oblachilih, ki so chakale kdo ve chesa. Nemirne in zbegane so ga gledale, saj je bil ochitno tujec s severa, zhe ves prashen in v obleki, ki ni bila ne kmechka ne gosposka, nekaj takega kakor ponoshena nedeljska obleka na vasi. Mislile so si marsikaj, ko jih je pobaral za vodo in se je kar nekaj rok stegnilo v ponudbi. Najstarejsha med njimi mu je rekla: »Sinko, che bosh shel naravnost, bosh naletel na cestno zaporo. Tam so zhe Nemci. Najbolje bo, da jo mahnesh kar tu na levo, chez pol ure pridesh do zheleznice.« Hvalezhno je pil. Tedaj mu je voda zastala v grlu. Tega prej ni opazil. Za zhenskimi telesi je lezhala na tleh preprosta krsta. Videch njegov osupli obraz, so se rahlo razmaknile, morda so pred tem nalashch stale tesno skupaj, da bi zakrile zhalostni prizor, ki ga vselej ustvarjajo posmrtni obredi. »Ponochi so ga Nemci ustrelili, ko se jim ni hotel ustaviti. Iz sosednje vasi je, njegove so shli obvestit, naj pridejo ponj. K dekletu je prishel v vas in se je ponochi vrachal. Niti vedel ni, kaj se je medtem zgodilo in da so Nemci vsepovsod,« mu je rekla ena od njih. Hitro se je poslovil. In res je zhe na prvi vzpetini zagledal nekaj kilometrov naprej majhno zheleznishko poslopje, do katerega pa je bilo vech, kot mu je rekla zhenska; hodil je pochasi. Ali naj kar vstopi v postajno poslopje? Kdo ga ima v rokah? Verjetno so tam zhe Nemci. In tudi denarja nima; rochno uro lahko proda, toda kdo jo bo kupil in kaj bo sploh zanjo iztrzhil? Ni mu preostalo drugega, kot da tvega. Z odlochnostjo, ki je znachilna za chloveka, ki nima druge izbire, je stopil proti mozhnosti odreshitve. Dostop z njegove strani ga je pripeljal na peron, ne pa pred vhod v stavbo, in presenechen je zastal, saj je zagledal precej ljudi, pretezhno moshke, ki so posedali povsod, kjer je bilo za to kolichkaj primerno. Priblizhal se jim je, ne da bi ti postali pozorni nanj, a zagotovo so ga opazili. Stopil je do okenca za vozovnice. Zaprto. In celo zagrnjeno s temnomodro zavesico. Ozrl se je za kakshnim obvestilom, voznim redom... Nekdo, ki je zhdel v blizhini, mu je sam od sebe rekel: »Zhe dolgo chakamo. Nihche ne ve, kdaj bo sploh pripeljal kakshen vlak.« Ochitno so bili tu mnogi z enako usodo kot on sam.

Italijanski vojaki so mnozhichno zapushchali enote in bezhali domov, od koderkoli so zhe bili. Vlaki so sicer vozili, toda brez reda, natrpani, ljudje so kot grozdi viseli na strehah, stopnicah, vagonskih odbijachih... Spotoma so jih napadala zaveznishka letala, ob vsakem napadu se je vlak ustavil, potniki so se razbezhali po okolishkih poljih, in che je bil potem vlak she v voznem stanju, so mrtve in ranjene pustili lokalnim zdravstvenim oblastem, preostali pa so se spet nagnetli v vagone in vlak je odsopihal naprej.

Nemci niso zadrzhevali tistih, ki so shli proti severu, te so prepustili policijskim silam v zaledju, da jih polove; one, ki so hoteli na jug, so zaprli in jih skupaj z neposredno zajetimi med posameznimi akcijami poshiljali v taborishcha v Nemchiji.

Na postaji je bila k srechi vsaj voda, drugega pa nich, vechina jih zhe po dva dni ni jedla, kupiti pa ni bilo kje. Zhe vsa vojna leta je bila racionirana preskrba, v prosti prodaji ni bilo mogoche dobiti skoraj nichesar. Che zhe kaj, je ponujala chrna borza – tihotapci, po oderushkih cenah, vendar pa sta v takem primeru tvegala tako prodajalec kakor kupec, za oba je bil to prepovedan posel, ki se je predvsem za chrnoborzjanca lahko konchal z drastichno kaznijo. Tudi zato so bile cene tako navite, poleg tega, da je bilo blaga malo, in che chesa primanjkuje, ima visoko ceno. Ampak tu, na zheleznishki postaji, ni bilo videti, da bi kdo kaj ponujal, okolishchine so bile prevech zmedene, da bi kdo tvegal prodajo, saj sta se drugim nevarnostim pridruzhila she kraja in ropanje; che je kdo kaj imel, je to prikrival tudi zaradi tega. Franc Vuga je imel pod suknjichem nekaj kruha in sira, kar mu je dala kmetica ob odhodu; hvalezhen ji je bil; kako bo zdrzhal do doma, s tem si v tem hipu ni belil glave, prej mora sploh priti na vlak. Dan se je nagibal k vecheru, vlaka pa od nikoder. Shirile so se govorice, da so ga zbombardirali "zavezniki" – kot so rekli Anglo-Americhanom; pa da so ga zasegli Nemci, da bi prepeljali italijanski ujetnike v ujetnishka taborishcha v Nemchiji; tretji so vedeli, da so z njim Nemci poslali nove enote na juzhno fronto itd.

Med tolikimi ljudmi je konchno srechal dvojico, Slovenca iz Kobarida in Furlana iz okolice Chedada, in pochutil se je kar blizhje domu, ko je lahko z njima spregovoril v domachem jeziku in v furlanshchini. To je zanimiv jezik, ki ga je italijanska oblast zhe pred fashizmom, ta je bil potem she bolj surov, prepovedovala, preganjala iz shol in zanichevala le malo manj od slovenshchine, kot jezik neprimeren za kulturno obchevanje, cheprav je furlanshchina zhiv knjizhni jezik z bogato tradicijo. Gre za tolikshne razlike, da se Italijan in Furlan ne razumeta, che govori vsak v svojem jeziku. Nekateri jezikoslovci menijo, da gre za zelo star slovaniziran italski dialekt, morda so ga tudi zaradi tega oblasti she bolj chrtile. Med Slovenci in Furlani zhe stoletja vlada na sploshno dokajshnja naklonjenost, che odmislimo razlichne spore med pastirji, gozdarji in kmeti, ko je shlo za meje pashe ali izkorishchanja zemlje, toda kaj takega najdemo celo znotraj ene druzhine ali med sosedi istega jezika.

Medtem se je spustila noch. Luchi na zheleznishki postaji niso prizhgali, ker so se bali letalskih napadov; chez dan so letala nekajkrat dokaj visoko preletela nebo, da je bilo tezhko dognati, chigava so. Eni so jih ocenjevali po zvoku, toda vsakokrat se je vnel prepir, saj je posluh nekaj nezanesljivega; tudi che bi se nashel kakshen z absolutnim posluhom, bi mu drugi oporekali, da vendarle ne gre za tako-in-tako letalo... V temi, ki je vladala nad mirujocho mnozhico po peronih, si je vsakdo pripravljal svoj kotichek za prenochevanje; videti je bilo, da bo noch she daljsha, kot je sicer v drugi polovici septembra, ko se dan zhe tri mesece krajsha. Morda je kdo zhe zaspal kljub hladu in trdemu lezhishchu ali sedishchu, in v sanjah stokaje in trzaje podozhivljal vse hudo zadnjih ali daljnih dni, ali se zhe videl v objemu domachih, zhene, drage ljubice, svojih otrok...

Naenkrat je vse prevzelo neznansko razburjenje, v daljavi je zapiskal vlak; ali prihaja s severa ali gre na sever?! Napetost je narashchala. Od nekod se je prikazal postajenachelnik, ki ga dotlej ni bilo na spregled; ustopil se je ob tir in drzhal pod pazduho znameniti loparchek, ki ga mora ubogati she tako samozavesten strojevodja. »Proti severu gre,« je bil kratek. Vsi so se pripravljali, da bodo naskochili vlak, saj ni bilo veliko upanja, da bo kaj prida prostora zanje. »Ali se bo ustavil?« so nesposhtljivo sprashevali postajenachelnika, ki jih je le prezirljivo pogledal, kaj si neki mislijo, vendar bi ob svetlobi lahko zaznali v njegovih ocheh iskrico dvoma. Oblast razpada, ni vech avtoritete, morda bo vlak le toliko zmanjshal hitrost, da strojevodja zve, ali je proga prosta, potem bo pognal z vso paro.

Vlak brez luchi je bil chedalje blizhje, bolj slutili so ga, po zvoku, kakor po chem drugem. In konchno sopihanje, cviljenje zavor in neko chudno shumenje, ki se je izkazalo kot nerazreshljiva meshanica govorjenja, klicanja, ogovarjanja, sprashevanja – voda, kje je voda, prinesite malo vode...

She preden je vlak dobro ustavil, so nekateri zhe skakali nanj. Prerivanje. Butanje drug ob drugega. Vlechenje za obleko. Oprijemanje za roke, noge, pas. Grabljenje za kakrshnimkoli oprijemom. Iskanje skromne opore za vsaj eno nogo... Postajenachelnik je stal pri strojevodji, nekaj sta si v tej zmedi govorila, krichala, mahala z rokami, dokler se konchno ni dvignil v zrak loparchek: Odhod!

Vlak je komaj vidno potegnil. Prav pochasi, skoraj nezhno je drsel po trachnicah, kot bi se hotel izviti iz objema chloveshkih teles, ki so ga obdajala z vseh strani, tudi pred lokomotivo so plezali nanjo. Hitrost je narashchala. Ljudje so v zadnjih obupnih poskusih, da bi se le zrinili na kompozicijo reshitve, tekli ob njem, krichali, preklinjali vse zhivo in mrtvo, rotili, molili k Bogu in vsem svetnikom, se medtem spotikali, padali, se spet pobirali in ponovno poskushali... V nekem trenutku so se zaslishali kriki groze – mnozhica se je odmaknila od chedalje hitreje vozeche chrne poshasti, ki jih drugache kot zmaji ali charovniki ni pozhirala, ampak jim je uhajala. Chlovek je padel pod kolesa, se je razshiril glas. Nekdo je she videl, da mu je odrezalo roko pri ramenu... Bil je prav tisti iz Kobarida. Kako je zhe rekel, da se pishe: Urshich? Vlak je z naporom pospesheval, cheprav kakshne posebne hitrosti ni dosegel, lokomotiva je bila preshibka, a tudi zhe odsluzhena (take so vozile po notranjih progah, boljshe so spravili zhe zdavnaj v blizhino fronte), pa tudi vlakovna kompozicija je bila neskonchno dolga. Kljub vsemu je bila nenavadna meshanica potnikov srechna, da se sploh pelje, obenem pa jo je navdajal strah, do kod jih bodo Nemci sploh pustili. Morda se bo vlak nenadoma ustavil, obkolili jih bodo z naperjenimi pushkami...

Do Rima so se le she enkrat ustavili na odprti progi pri neki chuvajnici, od koder je vlakovodja nekam telefoniral, dolgo je trajalo, da je dobil zvezo, vladal je popoln kaos. Zhe ko so se vozili skoz predmestje, je bilo slishati streljanje ter tudi topovsko grmenje, ochitno so se ponekod v mestu bojevali. Razshirjale so se neverjetne govorice, da bodo Nemci zravnali Rim z zemljo, da so zhe obesili kralja in predsednika vlade marshala Badoglia, da ustavljajo pred Rimom vse vlake in odbirajo talce, zlasti na piki da imajo chastnike, te postrelijo po kratkem postopku itd. Vlak je pred mestom peljal pochasi, na nekaterih odsekih je komaj lezel, da so mnogi zhe takrat poskakali z njega in se porazgubili po okolici. Ljudje so se odlochali zelo razlichno, s premislekom, najvechkrat pa nagonsko. Kaos je nepredvidljivo stanje, v katerem odpove vsakrshna logika, zato je vsaka odlochitev z nedolochljivim tveganjem; vchasih je najboljsha tista, ki je videti najbolj brezglava in brezupna, drugich je najpogubnejsha ona, ki obeta najzanesljivejshi razplet.

Tudi Vuga je skochil z vlaka, ko se je ustavil na juzhni predmestni zheleznishki postaji, ki je bila prepolna nemshkega vojashtva. Ni bilo videti, da bo kmalu odpeljal naprej. V gnechi se je prerinil do stranishch, saj je bilo na vlaku nemogoche priti do takih prostorov, v katere so se prav tako nagnetli potniki. Tudi umil se je, si izposodil brivnik od nekoga, ki se je pravkar bril, ter tako urejen spet stopil na peron. Na nekem vogalu je zagledal zhenske v belih rutah in oblachilih z znaki rdechega krizha, ki so delile nekakshno enolonchnico, v katero so zrezale vse uzhitno, kar je bilo v teh razmerah mogoche najti. Toda bilo je chudovito zauzhiti nekaj toplega. Zraven je vsak dobil she prepechenec, toda tega je Franc stachil v zhep. Potem se je razgledal in poskushal zvedeti, kaj se dogaja, da bi se skladno s tem odlochil. V mestu so res tu pa tam potekali boji, toda niso bili organizirani ne enotno vodeni; na lastno pest in brez shirshe podpore so se upirale posamezne skupine. Ukazi, che so sploh prihajali, so si nasprotovali, in niti ni bilo vech mogoche ugotoviti, ali so pravi ali jih poshiljajo Nemci iz zhe zavzetih italijanskih tochk.

Tako je neki zheleznichar pripovedoval, da so ob Via Salaria pristali nemshki padalci (ki so jih pripeljali iz Norveshke z dvainpetdesetimi junkersi in jih je od osemsto mozh le petnajst, gnanih od vetra, utonilo v Tiberi), zavzeli naj bi – tedaj zhe napol prazen – generalshtab. Vnel se je boj, v katerem so sodelovali tudi meshchani; skriti za drevesi, s streh in balkonov, izza oken in vhodnih dvorishchnih vrat so streljali na nasprotnike in jih chez tristo ubili. Nemshki poveljnik, major Gericke je pobesnel, ker so civilisti zahrbtno streljali na njegove mozhe; zajel je zhenske in otroke ter s takim zhivim shchitom prodrl v grad Orsinijev, ki je obvladoval okolico, ter od tam zavzemal hisho za hisho, dokler ni odpor ponehal... Drugi je vedel povedati, da je na severu Rima divizija Ariete zavzela polozhaje med Via Cassia in Via Claudia, pa se ji je priblizhala kolona nemshkih tankov, ki so hoteli na vsak nachin naprej in se je njihov poveljnik sprva hotel pogajati, potem pa je ukazal napad, toda Italijani so jim porushili most, obenem pa so pognali v zrak she poveljnishkega in nekaj drugih tankov...

Vuga ni imel vech chasa poslushati nadaljnjih zgodb, bolj ga je zanimalo, kako bi nashel prevoz proti domu. Hodil je sem in tja ter poskushal od zheleznicharjev zvedeti kaj koristnega. Eden od njih mu je povedal, da bo proti severu odpeljal izredni vlak z nemshkimi ranjenci, ki pa mu bodo verjetno prikljuchili vagon ali dva za civiliste, kot nekakshne talce, da ga ne bi napadali Italijani. To se mu je zdelo v teh okolishchinah sprejemljivo. Res je nashel tisto kompozicijo, izbral svoj kotichek in chez eno uro se je vlak premaknil.

Kmalu je bil vlak zunaj Rima. Z njim se je Vuga peljal proti domu, ki pa je bil she dalech.

...

Anglo-Americhani so se ponochi izkrcali pri Salernu in she pred zoro 9. septembra je njegovo velichanstvo (155 cm) kralj in cesar Viktor Emanuel III. stopil do izvenserijskega, tezhkega avtomobila FIAT 2800 sivozelene barve in s prav takim glasom negotovo vprashal svojega ostarelega prvega ministra Badoglia: »Starec sem. Kaj mi sploh morejo?« In je zhalostno pogledal svetlomodre zastavice s petimi zlatimi zvezdicami, kraljevski znak vrhovnega marshala vojske. H kralju je prisedla visokorasla kraljica s pribochnikoma. V kraljichin avto, prav tak FIAT 2800, ki je peljal zadaj, se je namestil Badoglio ter njegov nechak in vojvoda d'Acquarone. Sledili so drugi avtomobili z nekaterimi chlani generlashtaba in vlade ter seveda kraljichina spletichna ter kraljev majordom s kopico prtljage. Vozila so z vso naglico odpeljala proti jugu, v upanju, da bodo chimprej prishli na obmochje, ki so ga zhe zasedli Anglo-Americhani, da bodo ti od Salerna chimprej prodrli na sever in "osvobodili" Rim.

Da, zhe nekaj ur so bili Anglo-Americhani osvoboditelji in Nemci okupatorji. Kako hitro se stvari spreminjajo! Potem bi se kralj lahko spet vrnil na svoj prestol... Morda kar v nekaj dneh...

Zhe po nekaj kilometrih bega je na prvem spremljajochem, kraljichinem avtomobilu pochila cev hladilne vode. Badoglio je brez pomisleka nagnal iz naslednejga avtomobila FIAT 1500 generala Puntonija in njegove pribochnike ter jih pustil s prtljago ob cesti z obljubo, da bodo poslali ponje drugo vozilo (ki ga nikoli ni bilo od nikoder), in ukazal naglo speljati. Badoglio je ves trepetal in nekdo mu ogrnil plashch, toda takoj si je zavihal rokave, ker so bili na njih chastnishki nashitki, rekoch: »Che me Nemci zgrabijo, kdo ve, na katero od teh blizhnjih dreves bi me obesili.« Vozili so kot na rallyju. Chimprej iz glavnega mesta. Na list, iztrgan iz belezhnice, je poveljnik vrhovnega shtaba lastnorochno napisal:

»Ura 5,15 – 9. septembra 1943
Poveljstvu oklepnega armadnega zbora
Ukaz vrhovnega shtaba:
Polozhaj je tak, da izkljuchujemo obrambo prestolnice.
Iz tega sledi, da naj v mestu ostanejo zgolj policijske sile, za vzdrzhevanje reda.
Oklepni armadni zbor se mora brez odlashanja umakniti proti Tivoliju, proti vzhodu in morda she onkraj.
Umikanje v valovih in urejeno.
Vse enote, sedaj razporejene v Rimu, preidejo pod poveljstvo generala Carboneja.
Poveljnik vrhovnega shtaba.«

Tako je Rim ostal prepushchen na milost in nemilost Nemcem. Nekaj posameznih poskusov odpora vojashkih enot ali meshchanov so Nemci hitro strli.

***

General Gambara je zhe zgodaj spomladi razmishljal v vech smereh, predobro se je zavedal, da mora biti pripravljen tudi na najbolj presenetljive preobrate. Stari vojashki machek bo vselej padel na vse shtiri. Po eni strani je budno pazil na obnashanje Nemcev, po drugi strani pa je bila zapletena tudi slovenska scena s chedalje mochnejshimi partizani in z nezanesljivimi domobranci, ki naj bi bili za zdaj italijanski zavezniki, toda prevech zamenj je kazalo in zaupnih vesti potrjevalo, da se bodo ti slovenski nacionalisti v primernem trenutku osamosvojili in mu celo udarili v hrbet. Iz te godlje se je skushal izviti tako, da bi obdrzhal chim dlje pod nadzorom "bele" in bi z "rdechimi" sklenil nekakshen dogovor o umiku italijanske vojske iz Ljubljanske pokrajine brez bojev, saj vendar tudi partizanom ni do tega, da bi se izchrpavali pred prihodnjimi spopadi s hujshim in nevarnejshim nasprotnikom – s Shvabi. Zato je tudi navezal stike s partizanskim vodstvom, da bi chim neposredneje in verodostojneje preveril, ali je mozhen kakrshenkoli dogovor z njimi. Ali je prehiteval dogodke? Do poletja je bilo she dalech in she dlje do jeseni... naslednji meseci so obetali kljuchne premike!

Glede na prichakovani razplet politichnega in vojashkega polozhaja v Italiji je glavni shtab NOV in POJ aprila 1943 poslal v Slovensko primorje namestnika komandanta glavnega shtaba, polkovnika Jako Avshicha, z nalogo, naj ustanovi dve brigadi, ki bi na obeh bregovih Soche ter v blizhini Gorice in Trsta s svojimi akcijami pokazali moch partizanskega orozhja in she bolj vzpodbudili osvobodilno gibanje. Iz enot Juzhnoprimorskega odreda so ustanovili 5. brigado "Simona Gregorchicha", iz enot Severnoprimorskega odreda pa 6. brigado "Ivana Gradnika", ki naj bi krenili v Beneshko Slovenijo, kjer je bilo treba glede na posebne razmere in zaostajanje razvoja v primeri z drugimi primorskimi predeli dati osvobodilnemu gibanju mochnejsho vzpodbudo, obenem pa naj bi tamkajshnje akcije odmevale po vsej severni Italiji.

Prav med ustanavljanjem brigade "Ivana Gradnika" (po voditelju tolminskih puntarjev) je 26. aprila okoli 500 italijanskih vojakov presenetilo (utrujenost, slaba organizacije, malo strazh, brez zased ipd., saj so tja vodile le tri steze, ki bi jih bilo mogoche zlahka braniti) 150 dotlej prispelih partizanov na Golobarju nad Bovcem. Padlo je 43 borcev in bork – hud udarec; Italijani so imeli le 4 mrtve in 7 ranjenih. Tudi druge chete, ki so prihajale na zborno mesto, so se spopadale s sovrazhnikom – na planini Za krajem, severozahodno od Krna; tretji bataljon tega odreda se je mogel glavnini prikljuchiti shele na Kolovratu, na desnem bregu Soche, ter se prebili iz obrocha. Po prihodu na Kolovrat se je brigada utaborila v gostem bukovem gozdu med Volchami in Foni (tu je bil med prvo svetovno vojno Rommel) ter potem nadaljevala pot na Matajur (1631 m).

Brigada "Simona Gregorchicha" je v Kneshkih Ravnah, kjer se je oblikovala, prav tako dozhivela svoj ognjeni krst, ko so jo napadle enote bataljona alpincev, a so jih razbili, ujeli shet vojakov, vech pa pobili in ranili. Nato je brez Krashkega bataljona krenila v Beneshko Slovenijo, prek Loma, po pobochjih Mrzlega vrha (prva svetovna vojna) do vasi Krn, vzhodno od Kobarida, med 8. in 9. majem po brvi pri Volarjih preshla Socho in se utaborila na Kovachevi planini na Kolovratu.

Toda 10. maja so italijanski oddelki aplincev, granicharjev, divizije "Veneto" in generalnega inshpektorata javne varnosti preiskali ozemlje zahodno od Tolmina in sam Kolovrat (nad dolino Idrije, ki teche vzhodno od Matajurja proti Furlaniji). Na brigado, ki se je na Kovachevi planini in v blizhnjih utrdbah iz prve svetovne vojne na Hlevniku takoj razporedila za obrambo, sta naleteli cheti "arditov" (drznih, neustrashnih) in alpincev ter jo zacheli napadati. Pridruzhile so se jim okrepitve alpincev in inzhenircev. Boji so trajali vso noch, proti jutru pa so se "gregorchichevci" izmuznili po vzhodnih pobochjih Kolovrata in mimo Livka na Matajur. To je bil dotlej najvechji in najsrditejshi boj v Beneshki Sloveniji. Med temi spopadi so se "gradnikovci" spopadli s posadko na Livku, da bi razbremenili svoje zgoraj na Kovachevi planini, nato pa so se z Matajurja chez globoko dolino Nadizhe premaknili na Mijo nad Robichem. Tu so se po zdruzhitvi glavnine z 2. bataljonom prvich zbrali "gradnikovci" v celotnem sestavu, preuredili svoje tri bataljone, od katerih je vsak shtel okoli 120 mozh, in postavili manjkajochi poveljnishki kader.

Toda predvidenega taktichnega sodelovanja z "gregorchichevci" v Benechiji ni bilo, vsaka brigada zase je prodirala v notranjost Benechije (demonstrativni napad na Podbonesec in Stupico je bil 16. maja) ter nadaljevala proti Chrnemu vrhu, jugovzhodno od Mije, in naprej na Shpik, kjer so jih Italijani zhe chakali v zasedi, vendar presenechenje ni uspelo. "Gradnikovci" so se usmerili chez Stol in v dolini Soche na mostu med Kobaridom in Bovcem napadli tovornjak s shtabom italijanskega bataljona alpincev ter vozilo zazhgali. Od tam so se spet hitro umaknili na Stol, kjer so jih hoteli prichakati Italijani, toda zhe prej postavljene partizanske zasede so preprechile kolonam iz Kobarida in Zhage, da bi jih prehiteli, tako da so lahko razporedili sile od Starijskega vrha do Vrshanje glave (spodaj je Robich), pri chemer so se opirali na utrdbe she iz prve svetovne vojne. Najhuje so se udarili pri stajah na planini Bozhca. Boj je trajal ves dan, Italijanom pa je uspela obkolitev. Ponochi se je brigada uspela prebiti navzdol proti Sochi, tam med Srpenico in Trnovim chez cesto Kobarid – Bovec in derocho Socho na Polovnik, juzhno od Bovca, se spustila h Krnskemu jezeru, nato pa chez Prode pod Voglom in chez Bacho na obmochje Bukovega. Ranjence pa so reshili v nasprotni smeri, v dolino Nadizhe, chez cesto Kobarid – Chedad med Starim selom in Robichem, potem pa navzgor po strmih pobochjih Matajurja v zasilno bolnishnico.

"Gregorchichevci" so se izpod Shpika mimo Platishch premaknili proti severu v Brezje pod Breshkim Jalovcem, zahodno od Breginja. Tam so se 18. maja spet udarili ter se umaknili nad reko Uchjo, nato pa naokoli nazaj na Mijo ter postopoma po dolinah Benechije, obronkih Gorishkih Brd, chez Socho v Vipavsko dolino.

Tako se je konchal prvi prodor partizanskih brigad v Slovensko Benechijo, v politichnem pogledu zelo odmevno dejanje; sadovi so se pokazali zlasti ob propadu Italije septembra 1943. Toda ob pohodu v Benechijo so imeli v nachrtu tudi prodor v Rezijo (!). "Gregorchichevci" so tja poslali patruljo 36 mozh, chez Polovnik in Socho na Skutnik, severozahodno od Zhage pri Bovcu, se spustili v dolino Rezije in 28. junija 1943 pri naselju Provala (1039 m), jugovzhodno od vasi Osejani (Oseacco!) v Rezijski dolini, napadli oddelek sovrazhnih enot iz Trbizha (Tarvisio) ter ubili pet vojakov in enega oficirja.

***

Do 29. avgusta je nemshka armada zasedla zheleznishko progo vse do Opchin pri Trstu, skozi Podbrdo zavzela dolino Bache in Soche do Kanala ter chez Trbizh vse do Krmina (15 km zahodno od Gorice) v Furlaniji. Shtab skupine armad "B", ki je bil zhe od srede avgusta v severni Italiji, je zahteval she odstranitev vseh enot italijanske vojske z obmochij severno od chrte Reka-Trst-Videm-Vicenza-Verona-Brescia, kjer naj bi prevzeli tudi vse utrdbe, skrb nad zheleznicami pa naj bi prevzele nemshke zheleznicharske ustanove; Italijani so se temu upirali le z besedami.

Italija je pripravila nachrt za umik svojih enot z vseh tistih ozemelj, ki jih je zasedla med vojno, tudi iz Ljubljanske pokrajine, vendar pa ne za Rapallsko mejo – Primorska bi ostala v njihovih rokah. Tega Nemcem niso skrivali, saj so se o tem pogovarjali nemshki in italijanski generali v Trbizhu 6. avgusta 1943; Nemci so zahtevali le, naj jih pravochasno seznanijo o chasu umika, ker gre za obmochje, ki she ni ochishcheno banditov.

Ko so prichakovali zlom Italije, je general Gambara 22. avgusta celo predlagal generalshtabu italijanske kopenske vojske nekoliko liberalnejsho okupacijsko taktiko do Slovencev. Z njo naj bi na svojo stran pridobili vse nekdanje meshchanske politichne stranke in skupine ter celo OF – Osvobodilno fronto (!), ki naj bi jo prej odtrgali od KPS – Komunistichne partije Slovenije. Ustvarili naj bi nekakshno "slovensko enotnost" ter ji po tem nachrtu dali na voljo okrog 200 strojnic in 10.000 pushk, da bi zavarovala umik italijanske vojske iz Slovenije. To je bil pach nachrt za izrochitev oblasti slovenskim meshchanskim krogom.

Prve dni septembra 1943 je italijansko vrhovno poveljstvo ukazalo poveljniku XI. Armadnega korpusa, naj hkrati s premichnimi silami italijanske 2. in 8. armade vrzhe nemshko vojsko iz Slovenskega primorja in Furlanije ter onemogochi prihod nemshkih enot v Italijo. Toda tej nalogi general Gambara ochitno ni bil kos ali pa se mu nachrt ni zdel stvaren; v teh okolishchinah napasti Nemce? Kaj si pa mislijo v Rimu, se gredo shtabne igrice? Nemchija je kljub vsem udarcem, ki jih je pretrpela v zadnjem letu, she vedno veliko mochnejsha od Italije. Pa tudi sicer je bil ukaz prepozen. Italijanska vojska, ki so jo dolga leta vzgajali v fashistichnem duhu, ni bila zmozhna takshne in tako hitre preusmeritve.

V vechernih urah 8. septembra 1943 je Italija razglasila vdajo svojih oborozhenih sil zaveznikom. Vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja se je zhe skoraj dva meseca pripravljalo na ta dogodek, saj so zhe mesece po razlichnih poteh prihajali podatki, da se bo nekaj takega zgodilo, zlasti po zlomu fashizma. Toda kljub temu, ko se je zgodilo, je bilo presenechenje in vsepovsod so improvizirali.

Na Tolminskem je nastalo svobodno ozemlje, tako imenovana "Kobarishka republika", ki je obsegala Gorishka Brda, Beneshko Slovenijo, Rezijo in Tolminsko – od Bashke grape na vzhodu do Julijskih Alp in Bovca na severu, do obronkov hribov Rezije in zahodne Beneshke Slovenije na zahodu ter do Gorishkih Brd na jugu – okoli 400 kvadratnih kilometrov. V NOB so stopili shtevilni domachini ter veliko internirancev, zapornikov in vojnih ujetnikov razlichnih narodnosti (tudi 70 britanskih vojakov), ki so se postopoma vrachali iz notranjosti Italije.

Med drugimi se je domov prebil tudi Rudi Urshich, bil je v konfinaciji v Istonio Marino, in se takoj prikljuchil OF ter odshel v partizane.

Tod se je iz vrachajochih se vojakov in domachinov oblikovalo nekaj italijanskih partizanskih enot; bataljon "Garibaldi" je bil celo navzoch na slovesni ustanovitvi "Soshke brigade" na Koradi nad Kanalom.

Toda brigada "Garibaldi-Friuli", ki je bila razporejena severno in vzhodno od Tarchenta, naj bi napadala pontebsko zheleznishko progo, ker je bila poleg brenerske najvazhnejsha za povezavo med Italijo in Rajhom, ni sprejela predloga partizanskega shtaba, naj se vsaj del njenih sil premakne tudi zahodno od proge, v Karnijo, ostale njene enote pa naj bi napadale severozahodno od Chedada, to je v predelu Videm (Udine)-Neme (Nimis)-Tarchent-Humin (Gemona)-Osoppo-Tomba-Videm. Brigada "Garibaldi" se je raje zadrzhevala v beneshkoslovenskih in brishkih vaseh vzhodno od Nadizhe, kjer je uzhivala vechjo podporo prebivalstva, ki je bilo zhe organizirano v narodnoosvobodilnem, protifashistichnem gibanju, kot pa v she neopredeljenih furlanskih vaseh. Toda zadaj je bila she drugachna namera: ohraniti Slovensko Beneshko Slovenijo Italiji! S tem so odkrito nasprotovali stalishchem nekaterih slovenskih in italijanskih partizanskih poveljnikov, da gre pravzaprav za to, da njihova navzochnost na slovenskem narodnostnem ozemlju ni zazhelena. Takshna vprashanja, ki bi jih, po mnenju drugih, kazalo prepustiti povojnemu dogovarjanju, torej chasu, ko bi bila vojna konchana, so rodila tragichne spopade med "garibaldinci" in partizani ene in druge narodnosti, po drugi strani pa izvolitev narodnoosvobodilnih odborov...

***

V Robichu se je ustavil avtobus iz Chedada. Che ne bi imel vreche s poshto, ki jo je Branko prevzel od voznika, se morda niti ne bi ustavil; potnikov ni bilo, nevarnost je pretila tako od partizanov, ki so vchasih z okolishkih hribov obstreljevali vozila, kakor od Nemcev, ki so legitimirali ljudi in jih pogosto kar z avtobusa poslali v zapore. Branko je po vrnitvi iz Kamnika prevzel upravljanje poshte po januarja umrlem ochetu. Z voznikom sta se zhe dodobra spoznala in si ob bezhnih postankih tudi kaj zaupala. Tokrat je bil Furlan she posebej previden, ko mu je prav na uho zashepetal: »Mussolinija so Nemci reshili iz ujetnishtva na Gran Sassu v Abruzzih. To sem slishal zjutraj od nemshkega oficirja v Vidmu. Odpeljali so ga v Nemchijo in sprejel ga je sam Hitler. Oficir je rekel, da bodo sedaj videli hudicha vsi tisti Italijani, ki so ga izdali. Celo kralja bo postavil pred sodishche in ustanovljena bo fashistichna republika Italija.«

Toda Branka so muchile veliko bolj osebne skrbi, cheprav je vojna zaznamovala sleherni trenutek.

Zadnji teden v septembru je zhe kazal vse znachilnosti jeseni, nenavadno hitro se je ozrachje ohladilo po vrochih avgustovskih dneh. »Pojdi, greva k mamici,« je dvignil v narochje Bredico, ki je medtem pritekla k njemu iz hishe, stopil chez cesto, in se z njo povzpel v prvo nadstropje, kjer je bilo iz spalnice slishati shibek otroshki jok; prav tja se je nameril. Kako naj ji povem, to jo bo hudo prizadelo, ga je grizlo. Previdno je odprl vrata, vstopil in jih hitro ter pazljivo zaprl. Ob posteljici z ograjico do vishine pasu je stala mlada zhenska in zaskrbljeno gledala otrochichka v njej. Ni se takoj ozrla, toda vedel je, da ima solzne ochi; toliko je zhe prejokala v teh dneh, da so zhe same ochi govorile o njenem brezupu. Tako so vsi trije molche stali okoli izchrpanega telesca, ki je imelo le she toliko mochi, da je komaj slishno v presledkih zajokalo, in nich vech. Otrok ni prenesel nobene hrane. Zdravnika v Kobaridu zhe nekaj chasa ni bilo, iz Tolmina ali Chedada pa si v tem negotovem chasu niso upali. Branko je zhe bil v chedajski lekarni, odkoder je prinesel nekaj zdravil, toda ta niso prijela. Ko je bil zhe tretjich tam, so le skomignili z rameni, nich drugega nimamo vech na voljo, naj se ga Bog usmili.

Tista selitev iz Kamnika je bila usodna, saj dete ni imelo she niti mesec dni, ko so se podali na pot. Toda ni jim preostalo drugega. Za hisho, tik pod cerkvijo na vzpetini v Stranjah pri Kamniku, kjer so prebivali, so Nemci pobesili nekaj partizanov, ki so tam viseli kar nekaj chasa, saj jih niso pustili sneti, da je strashilo in grozilo dalech naokoli; talce so pobirali po vsakem spopadu s partizani in kaj lahko bi se zgodilo, da bi odpeljali tudi Branka, to je Cvetko spravljalo v takshen strah, da se je bilo bati spontanega splava. Otrok se je rodil 8. januarja, zhe 28. januarja pa je v Robichu umrl oche Andrej. Na pogreb jim sicer ni uspelo priti, toda materi v tolazhbo so bili 9. februarja le doma. Zhe 22. decembra 1942 so si priskrbeli izstopno vizo iz nemshkega Rajha, ki pa je veljala le do 10. januarja, toda Cvetka je bila zhe v visoki nosechnosti in jo je prehitelo. Tako so morali 3. februarja obnoviti papirje, z veljavnostjo do 14. februarja:

»No. 36/43 Gebühr: Reichsmark 8. -
AUSREISE – SICHTVERMERK
Für Cvetka Skochir zur einmaligen Fluss in das Reichsgebiet über die Grenzübergangsstelle(n) Schwarzendorf – Wocheiner Feistritz.
Der Sichtvermerk kann zum Grenzübertritt bis zum 14. Feb. 1943 einschliesslich benutzt werden.
Stein in Oberkrain, den 3. Februar 1943
Der Landrat«

Mejo so prestopili v Wochein-Feistritz (Bohinjski Bistrici) in 8. februarja skozi predor prishli v italijanski Piedicolle (Podbrdo), toda v Sv. Luciji so morali z vlaka, ki je odpeljal naprej proti Gorici. Tisti vecher pa ni bilo mogoche naprej skozi Tolmin v Kobarid, saj je vsepovsod veljala policijska ura. Tik zheleznishke postaje je most chez Idrijco, v katero se le nekaj sto metrov prej steka mrzla Bacha, in na drugi strani je stala tik nad strmim bregom hisha s prenochishchi, v katero sta se zatekla mlada starsha z novorojenchkom. V vojnem chasu je primanjkovalo vsega, tudi kurjave ni bilo, in v premrzli sobi, po stenah prekriti z ivjem iz rechne vlage, so se stisnili vsi trije v eno posteljo, z otrokom v sredi, da bi ga ogreli, a to ochitno ni bilo dovolj, saj se je tako prehladil, da si ni vech opomogel. Vse poletje je bolehal, ubozhec si je tako prehladil trebushchek, da je konchno shiral; Egon je umrl 22. 9. 1943.

***

V gostilni "Pri Olivovih" se je ob vecherih zbiralo nekaj redkih mozh, ki so she bili doma, vechina je bila raztepena po svetu v vseh mogochih vojskah, po zaporih, taborishchih ali v ujetnishtvu. Zhulili so vsak svojih dva deci vina ali shilce sadjevca in se pogovarjali med seboj v nekem metajeziku, ki nikoli ni bil dokonchno jasen in je dopushchal razlichne razlage, a so se po svoje razumeli. Bili so nezaupljivi drug do drugega, saj se zdaj res zhe ni vech vedelo, kdo je s kom. Mussolini je ustanovil svojo Salojsko republiko, v katero so v nemajhnem shtevilu vstopali ne le preprichani fashisti, ampak tudi mnogi mladi, preprichani, da je fashizem socialno gibanje, ki ga je kraljevina in burzhoazija ovirala, da ne bi vech storil za delovne ljudi in kmete. Tudi nacionalsocializem poudarja delavske pravice in zakaj bi Italijani bili vselej izdajalci, ki se izneverjajo svojim zaveznikom, zlasti che so zhe v preteklih letih toliko zhrtvovali za skupno stvar; zato se je treba potrjevati v bratstvu po orozhju, je bila odlochitev mnogih.

Po drugi strani je nova rimska vlada, ki je sklenila premirje z Anglo-Americhani, napovedala vojno Nemcem, tako so se spopadli tudi Italijani med seboj: she vedno monarhistichni, a pofashistichni juzhni del, ki so ga zasedli zahodni zavezniki, in fashistichni republikanski severni del pod nemshkim "protektoratom", kjer so se zacheli mnozhiti italijanski partizanski oddelki razlichnih ideoloshkih usmeritev. Potem so tu she slovenski partizani in domobranci...

Prve dni oktobra so oddelki "Turkestanske SS divizije" ("Kozaki") prodirali od Chedada navzgor ob Nadizhi proti Kobaridu, dokonchno je bilo treba streti "Kobarishko republiko". Tem vojakom nemshke vojske so ljudje rekli "Kozaki" in morda jih je bilo res najvech iz tistih neskonchnih ruskih ravnic, kjer so od nekdaj domovali kozashki konjeniki s svojimi atamani. Zhe kmalu po velikorajhovskem napadu na Sovjetsko zvezo so Nemci zajeli njenega najmlajshega generala Vlasova in ta se jim je dal preprichati (ali je bil zhe prej naskrivaj takega mnenja ali pa je bil preprosto brez nachel in mu je shlo le za lastno kozho, saj bi ga sicer Nemci ustrelili), da je komunistichni rezhim slab in se mu obeta klavrna usoda, Nemci bodo kmalu v Moskvi in takrat si lahko obeta she kakshen dober polozhaj. Nemci so zaigrali na preizkusheno struno nacionalnih nasprotij, obetali so "Kozakom" in drugim nekakshno samostojnost, kot so to storili zhe na Slovashkem, Hrvashkem, v baltskih drzhavah, in namigovali, da bo to svet novega reda, katerega tvorci in nosilci so Nemci. Toda bolj ko se je vojna vlekla, vech znamenj je bilo, da je bila stava na nemshko silo dokaj tvegana nalozhba in da se uveljavitev njenega novega reda odmika, che ne bo celo dokonchno propadel. Kaj bo potem z vsemi, ki so se prikljuchili nemshki armadi pri njenem smrtonosnem pohodu shirom po Evropi? Ta negotovost, zmedenost in postopoma tudi obup brezizhodnosti je "Kozakom" she bolj razplamteval bojevitost, ki je pogosto prehajala zhe v podivjanost. Zhe dol v Furlaniji in po gorati Karniji so se proslavili s toliko krutostmi, da se je glas o tem razshiril shirom po dezheli. Brzh ko se je razvedelo (ali zgolj domnevalo), da prihajajo "Kozaki", so se ljudje veliko huje prestrashili, kot so zhe tako ali tako trepetali pred Nemci ali prej pred fashisti.

Toda tokrat so prishli neprichakovano. Govorilo se je o njih zhe vechkrat kot o volku, tolikokrat napovedanem, a ga ni bilo v vas, da je konchno presenetil nepripravljene prebivalce. Dol od Nadizhe se je zaslishal topot konjskih kopit in drdranje voz, to je bil njihov zhivljenjski slog, kot so vchasih za njimi shli she vozovi z zhenami in otroki, in kjer so se ustavili, so postavili svoj tabor. Tokrat so pridrveli le oborozheni oddelki. Pred hisho je razjahalo nekaj konjenikov in z naperjenimi pushkami so vdrli vanjo; kje so vsi prebivalci, kje so moshki; tekali so po sobah in loputali z vrati. Stara mati in Cvetka z otrokom so se stisnile v kuhinjski kot in trepetale od strahu pred nasilnezhi. Branko je bil tisti chas za Matajurjem pri partizanih; kdo ve, kaj bi bilo z njim, che bi ga nashli doma. Razen nekaj starcev, v vasi ni bilo moshkega. "Kozaki" so zahtevali jedi, sami so odpirali predale in omare ter vlekli iz njih, kar se jim je zdelo vredno. Eden od njih je ostal v pritlichju in se rezhal; morda se mu je zdelo zabavno, da so vse iz sebe. Nekaj ga je pichilo in da bi naredil she vechji vtis nanje, si je odpel s pasu rochno bombo ter se z njo poigraval, premetaval jo je iz roke v roko kot zhongler. Stara mati je z otrokom stopila mimo njega in se povzpenjala po stopnicah, ko se je naenkrat nevarna stvar skotalila po tleh. Cvetka je zavreshchala in v slepem strahu zdirjala proti vratom na hodnik. V takih okolishchinah chlovek res nima chasa razmishljati, kaj mu je storiti, prvo, na kar pomisli, je zbezhati chim dlje od nevarnosti, na prosto, iz kletke. "Kozak" pa si je med boji razvil drugachne reflekse, v dveh korakih je bil pri smrtonosnem predmetu in ga z odlochno brco potisnil na hodnik. Torej prav tja, kamor je bezhala zhenska. Zunaj je strahovito pochilo. Stekla so se sesuvala in obupnemu vpitju na pomoch se je pridruzhilo she lomastenje vojashkih shkornjev, ko so z vseh strani pridivjali "Kozakovi" kameradi z naperjenim orozhjem, pripravljeni na spopad, saj so domnevali, da so jih napadli partizani. Pa so nashli spodaj le krvavecho in jadikujocho zhensko, ki jo je skupila zaradi objestnezha, ta se je bled opravicheval svojim, ki so se zadirali nad njim. S konca vasi je pritekel she njihov chastnik in s sabljo zagrozil nemarnezhu, potem pa dal poklicati bolnicharja, da je ranjenko povezal. K srechi se otroku na telescu ni nich zgodilo, toda dushevna rana je bila globoka in nezaceljena za dolga leta, brazgotine so ostale v podzavesti za vselej. Kmalu potem so se "Kozaki" na hitro pobrali.

Ko se je pred mrakom Branko vrnil z izvidnico v cheto, so mu soborci potrdili, kar je zhe spotoma zvedel, o razdejanju, da so "Kozaki" ropali po Robichu, ni pa vedel za dogodek pri njem doma. Iz doline so jim v hrib poshiljali obvestila, da skushajo enote SS "Krashkih lovcev" prodreti iz Bovca chez porusheni most pri Zhagi proti Kobaridu; zdaj pa she to, ochitno je bilo, da bodo Nemci kmalu prevzeli popoln nadzor nad celotnim ozemljem. Tudi navzgor od Tolmina so prodirale nemshke chete.

Naslednjega dne so nemshka letala bombardirala kobarishko okolico. V Robichu so eni zbezhali v Molido, v nagrmadeno skalovje od velikega podora z Matajurja, v katerem so bila naravne jame, a tudi zidana zaklonishcha iz prve svetovne vojne vojne. Drugi pa so se panichno prikrili pod stogi sena na njivah. Seveda so bili zbegani, dozhiveli so zhe marsikaj hudega, vendar je bilo to prvo letalsko bombardiranje.

Medtem ko so zmedeni ljudje she govorichili, bolj zato, da bi sprostili zhivchne napetosti, kot da bi imeli kaj tehtnega povedati o pravkarshnjih dogodkih, se je Bredica sede naslonila na skalo in gledala v nebo, ali se bodo spet prikazala letala. Bil je jasen jesenski dan, ko se zhivahno spreletavajo ptice, ki se niso odselile (teh tudi vojna ne ustavi, njihov gon je mochnejshi od vseh naravnih in chloveshkih ujm), nekatere so se dvigale do vishin, koder jim ni bilo mogoche vech slediti. Preprosto, izginile so. Kam gredo ptice v nebo, je pomislil otrok. Morda tam srechajo tudi njenega bratca Egona, saj so ji rekli, da ga je vzel k sebi Bog, in Bog je na nebu, odkoder vse vidi in vse slishi. In slishi tudi njo, che zakliche Egonovo ime, in potem se bo ozrl naokoli, poiskal ga bo in mu zashepetal: »Tvoja sestrica misli nate, poklicala te je.« Bog je dober, tako bo naredil. Ampak zakaj je vzel k sebi tako nedolzhno bitjece, da sta oche in mati tako zhalostna zaradi tega? Njej tudi manjka, rada bi se igrala z njim; kako lepo bi bilo sedaj, ko bi skupaj lezhala v travi in bi vsak po svoje oprezala za letali. Tedajci se je v zraku nekaj zasvetlikalo, kot bi se zalesketal staniolni listich, ki ga zvrtinchi veter, obsijanega s soncem. Je to visoko ali je nizko? Ali to lahko primem z roko? Nikakrshnega brnenja ali shuma ni bilo, le tisto se je vrtinchilo v zraku, kot letalo v til pod soncem. Dvigala je rochice in skushala tisto stvar prijeti. Toda nichesar ni bilo. Zajel jo je strah. Kaj je neki to, kar tako jasno in lepo vidi, zdi se na dosegu roke, a je neoprijemljivo? Tista stvar pa se je spreletavala po nebu, se mamljivo lesketala in kot zacharana ostajala v nedolochljivi oddaljenosti. Nedosegljiva blizhina ali blizhnja neskochnost? Ustrashila se je te nedoumljivosti, skrivnosti, ki ji s svojimi skromnimi zhivljenjskimi izkushnjami ni nashla razlage. Skochila je na noge in stekla k ostalim, ki so se she vedno stiskali pod skalnim previsom Molide. »Mami, mami, glej, majhno letalce leti nad nami,« je zaklicala, toda odrasli so imeli svoje pogovore in skrbi...

***

V drugi polovici oktobra je nastopilo kratko zatishje. Nemci so zbirali sile za odlochilni napad, da bi si odprli pot po Soshki in Nadishki dolini proti Avstriji. Ta smer je bila zanje prevech pomembna, da bi jo kar tako prepustili partizanom.

Ker so bile nemshke chete zaposlene drugod, ni bilo na tem obmochju dlje chasa nobenih mochnejshih sovrazhnih sunkov. To razmeroma kratko obdobje pa je vendar trajalo dovolj dolgo, da so se mogle partizanske enote uspeshno organizirati in utrditi.

26. oktobra so SS bataljoni, spet "Turkestanci" ("Kozaki") in hrvashki polk "Riva" (ti so bili prav tako kakor "Kozaki" izkoreninjenci, ki so stavili na napachno karto in so sedaj, ko je shlo vse po zlu, povzrochali tudi sami veliko zla) osredotocheno napadli Kobarid in ga po petih dneh zavzeli. Partizani so se eni umaknili na planini Kuhinjo in Zaslap pod Krnom, drugi s shtabom brigade na obmochje Breginj-Borjana nad Nadishko dolino, zahodno od Kobarida. Dotlej so imeli 15 mrtvih, 30 ranjenih in 150 pogreshanih; slednji so vechinoma odshli na svoje domove.

Toda to se ni vsem dobro obneslo. Anton Fili, Tomazhev, se je ponochi naskrivaj pritihotapil domov, toda nich ni tako skrito, da bi ne bilo ochito. Vchasih se skrivach ponevedoma sam izda ali pa je mogoche nanj sklepati po obnashanju njegovih najblizhjih. Neuchakana in preskrbna gospodinja, ki naenkrat razobesi oprano moshko obleko in perilo, cheprav ni bilo prej nobenega moshkega pri hishi; neobichajno zapiranje polken chez dan; z nenavadno mujo prineshene okovanke v popravilo k chevljarju. Tudi kakshna beseda prevech pri peku ali mesarju lahko napelje nepoklicanega poslushalca na pomisel, da so pri hishi kakshna usta vech kot obichajno. In tako so sredi nochi SS-ovci vdrli vrata k Tomazhevim in zgrabili nesrechnega Tonchija, she preden je dobro skochil iz postelje, ga je eden zhe sunil s pushkinim kopitom v glavo, da je zakrvavel. Niti dobro oblechi mu niso dali, toliko, da je nase navlekel hlache in srajco, bosega so odgnali v postojanko. Tam so ga butali ob zid in izprashevali, kje po Stolu, Matajurju, Krnu in ostalem tolminskem hribovju se zadrzhujejo partizani ter kdo v dolini je njihov pomagach. Dopoldne naslednjega dne so vklenjenega vlekli po kobarishkih gostilnah in spotoma terjali od njega, naj pokazhe na tiste, ki so povezani z "banditi". Proti poldnevu se je od Idrskega gor prikazala druga grucha Nemcev, med seboj so imeli vklenjenega Cirila Miklavicha s kravo, ki je vdano krevsala ob svojem gospodarju. Sedaj jima je bila namenjena enaka usoda – zaklali ju bodo. Ciril je padel v nemshko zasedo za vasjo, ko je gnal kravo partizanom pod vrhom Matajurja za hrano. Ko so ga enkrat zagrabili, ni mogel najti pravega izgovora, chemu zhene zhival v tistem chasu iz hleva, saj ni ne chas pashe ne poljskih del, torej jo zhene k partizanom. Tako sta se Tonchi in Ciril znashla v nemshkih krempljih sredi Kobarida, v tisti ulici med vrtovi, v kateri rastejo pretezhno jablane in slive. Ena od jablan je bila posebno pripravna za tisto, kar so krvniki nameravali, mochna veja je molela prav na ulico. Tam so zastali, toda niso prenehali s pretepanjem obeh ujetnikov. Chez vejo so vrgli vrv in ukazali Tonchiju, da je nataknil zanko Cirilu okoli vratu ter mu spodmaknil lesen zaboj za krompir. Kravo, ki je dotlej mirno stala ob strani, je to ali kaj drugega prestrashilo, da je zbezljala, se obregnila ob bingljajoche telo in podrla dva Nemca, ki sta jo skushala zadrzhati. Ni shlo drugache, kot da so za njo spustili rafal in jo pokonchali, nakar je eden shel naokoli iskat voz, da bi jo prepeljali v kuhinjo vojashnice. Ostali pa so si dali opravka s Tonchijem, ki je klechal, kot je klonil po strashnem dejanju, ga napol z brcami in udarci, napol z vlechenjem dvignili in she njemu nataknili drugo zanko, ki je visela tik ob Cirilu, ga spehali pod njo in mu jo nataknili. Toda to vrv so povlekli trije Nemci in ga dvignili za ped nad tla ter ga pridrzhali nekaj hipov, pa ga takoj spustili, da je zhe zaripel in z jezikom, visechim iz ust, padel kot vrecha na zemljo. Potem so pochakali nekaj minut, med krohotom in zmerjanjem, dokler ga konchno niso dvignili na podoben nachin kot prvich, upajochega (che je bil sposoben kakrshnega koli treznega razmishljanja, si morda niti ni zhelel vech zhiveti po tistem, kar je bil prisiljen storiti Cirilu, che pa je ravnal nagonsko, samoohranitveno, si ni bil svest resnichnega dogajanja), da mu je prihranjen tak konec. Toda takshen izid se je zdel mogoch le za trenutek, saj so ga zhe spet oni trije vlekli na zanki kvishku; tokrat so ga obesili le za malce dlje, da je zhe nezavesten zgrmel na rusho po ponovljenem krutem poigravanju z njegovim zhivljenjem. Od nekod so prinesli vedro vode, mu jo pljusknili v obraz, da bi ga spravili k sebi, saj brce niso uchinkovale. Vmes so hodili vojaki naokoli in che so kje koga zasachili (ker je ponevedoma zashel v blizhino, saj kdor je le mogel, se je zavlekel v hisho ali h komu, ki ga je bil voljan sprejeti kljub strahu pred posledicami, saj so vojaki zhe prej vechkrat preiskali domove, ali se ne skriva kdo, zlasti ne domach), so ga silili z orozhjem, da je prisostvoval eksekuciji. Ko se je Tonchi malce osvestil, so mu porinili cigareto v usta, kot bi dajali rahlo upanje, no sedaj pa smo s to igro konchali, pokadimo v miru in se razidimo. Toda ni potegnil niti tolikokrat, da bi prishel do polovice cigarete, zhe so ga spet potegnili na vejo, da je konchno izdihnil she zadnji dim, ki se je zasukljal med veje jablane...

Medtem so pri mostu chez Socho, ki pelje iz Kobarida proti Drezhnici in Vrsnem, ujeli partizana Ivana Berginca iz Idrskega. Z njim si niso dajali dosti opravka, le pretepali so ga z vsem, kar so imeli v rokah. Potem se je eden domislil, da bi ujeli nekaj rib brez trnka. Partizanu so navezali okoli pasu rochne bombe (tiste znachilne, nasajene na lesen rochaj, ki se jih sprozhi s potegom vrvice, potem pa je treba okolishchinam primerno shteti – pochakati, da eksplodirajo z zakasnitvijo prav tam in takrat, ko to zhelimo), potegnili vrvice ter revezha vrgli z mostu v Socho, kjer je neznansko zagrmelo, da je odmevalo od Morizne, Krna in Stola. Prej bistra, smaragdna soshka voda je brizgnila kot gejzir visoko v zrak, pomeshana z raztrganimi deli chloveshkega telesa in okrvavljena, vodeni stolp je za trenutek obstal, nato pa se je zachel rushiti sam vase, skupaj z vsem, kar je prej tvorilo zhivo bitje, kot bi se hoteli locheni koshchki spet sestaviti. Ko se je spenjena voda malce umirila in je obenem s shirokim tokom polzela navzdol po strugi, je v njej med ostalim plavalo tudi veliko rib s trebuhi navzgor, toda kdo bi lahko lochil med ribami in razmesarjenim chlovekom?

...

Tako je Nemec obvladal doline in zachel zasledovati enote po blizhnjih hribih; proti Breginju je 3. novembra krenila kolona kakshnih sto mozh, partizani so jih napadli, jim zazhgali oklepnik in tovornjak ter jih nagnali nazaj v dolino. Da ne bi tvegali ponovnega spopada, so se premaknili na Matajur, toda vseeno so jih obkolili. Prishlo je do boja na nozh. Partizani so se umaknili na sam vrh Matajurja in pripravili krozhno obrambo. Ob mraku so boji ponehali in partizani so se izmuznili iz obrocha proti vasi Pechne ter chez Gorenje Mjerse in Oborche na drugi breg beneshke Idrije, v Velendol pod Korado. "Krvavi Matajur" je zahteval 30 padlih in veliko ranjenih partizanov, a tudi sovrazhnikov. Partizani so bili ob 25 mul in ves pratezh. Veliko borcev je izgubilo zvezo z brigado ali je odshlo domov. V obeh bataljonih je ostalo le 110 borcev in bork. Pod vtisom poraza je politichni komisar 1. bataljona enoto razpustil in borce poslal domov. Zaradi takshne kapitulantske odlochitve ga je brigadno sodishche obsodilo na smrt.

To je od nekdaj sodilo k vojni, zhe od dedov naprej se je med mozhmi v gostilnishkih pogovorih omenjalo take dogodke, ko so obesili ali ustrelili tistega, ki ni izpolnil povelja. To je vsakemu rezumljivo in opravichljivo, gre za nekakshen naravni red med vojno, kam pa bi prishli, che bi vsakdo pochel, kar bi hotel; zmeda, dragi moji, konec vojske, razsulo, so bila medsebojna moshka pritrjevanja. Nagonsko so chutili, da je nedisciplina usodna za vsakega posameznika; dokler se moshtvo drzhi skupaj, je veliko mozhnosti, da ne podlezhe sovrazhniku in da kljub izgubam ostanejo drugi zhivi. Che pa se enot poloti panika in bezhi vsak po svoje, jih nasprotnik polovi kot zajce. Zato kljub vsemu niso odnehali.

Nekateri pa so bili she bolj gorechi, zbirali so se na lochenih sestankih, bili so nekakshna skrivna bratovshchina, in kar so sklenili, so tudi izpeljali; komisar je bil vselej eden od njih. In prav oni so sklenili, da bo na obletnico oktobrske boljshevishke revolucije 2. bataljon napadel Tolmin in unichil oba mostova in postojanko. Boljshevizem skrbi za delavce in kmete, ki so med partizani najshtevilnejshi in nosijo najvechje breme narodnoosvobodilne vojne, ti bodo po vojni svobodni in enakopravni, v njihovih rokah bo oblast. Zato je treba pochastiti revolucijo, ki je ustvarila veliko Sovjetsko zvezo z genialnim vojskovodjem generalisimom Stalinom na chelu, ki zhene Nemce chez ukrajinske stepe in jih bo v Berlinu dokonchno zmlel v prah. In res, sedmega novembra so napadli, ubili so shtiri domobrance ter ujeli trinajst "Turkestancev", nato pa so se umaknili, ker je prishla posadki na pomoch posadka iz Sv. Lucije-Mosta na Sochi.

Toda kam z ujetimi Turkestanci?

V preteklih letih je bilo le malo ujetnikov; kam pa naj jih partizani brez ozemlja internirajo?! Che je kakshen sovrazhnik ostal zhiv, so ga najvechkrat izpustili, che ni bilo nevarnosti, da bo to prenevarno za partizane in njihove sodelavce po vaseh in mestih... Ni se le enkrat zgodilo, da so izpushcheni ujetniki pripeljali po sledi celo trumo vojakov, in so jo partizani izkupili. Toda zdaj je bilo chedalje vech ujetnikov, osvobojenega ozemlja pa za zdaj ne kaj prida vech, a tudi prebezhnikov ni manjkalo. Shtab 27. divizije je po zgledu drugih in z odobritvijo glavnega shtaba oblikoval mednarodni bataljon z rusko (med temi so bili tudi Turkestanci, "Kozaki" in drugih narodnosti, ki so zbezhali iz nemshkih taborishch ali so sami preshli na partizansko stran), hrvashko-srbsko (nekaj je bilo Istranov in Dalmatincev, ki jih je razpad italijanske vojske zatekel na slovenskem ozemlju, drugi pa so bili mobiliziranci v nemshko vojsko ali v hrvashke domobrance, kot se je zgodilo pri Tarchentu, kjer se je kar dvainsedemdeset pripadnikov hrvashkega polka "Riva" pridruzhilo partizanom) in slovensko cheto. Na ta nachin so tem mozhem dali prilozhnost, da se operejo krivde, che so sploh bili sami kaj krivi za to, da so se znashli na drugi strani, saj so jih velikokrat kar mobilizirali.

Neke nedelje pod vecher se je Cvetka pravkar namenila na dvorishche, da pogleda k zhivini v hlevu, ko je opazila, da se iz goshche, ki sega z Matajurja skoraj do vasi, le ozka njiva je vmes, previdno blizhata moshka, tezhko bi bilo rechi, da sta vojaka. Zhe na prvi pogled brez orozhja, toda kljub suknjichu so ju izdajale vojashke hlache, spodaj v glezhnjih spete. Zastala je in se nekoliko pomaknila med vratne podboje, kdo ve, s kakshnimi namerami se potikata tod okoli. Ko sta prishla do dvorishchnih vrat, sta jo ochitno opazila, morda sta jo zhe prej, le da sta sedaj to pokazala, saj ji je eden pomignil z roko, kot da po nechem sprashuje. Cvetka se je le toliko pomaknila naprej, da bi bolje slishala, che bi bilo treba, pa bi se takoj umaknila v notranjost. Eden je govoril hrvashko; z drugim, ki je Italijan, bi rada nekaj hrane, in je pokazal zhepno uro, chesh, plachal bom s tem. Namignila jima je naj pochakata, prinesla jima je jedi, ki je bila v hishi pri roki, in v kozici kislega mleka. Oni ji je she naprej molil tisto uro; kako bi jo le mogla vzeti! Kdo pa daje njenemu Branku? Toda ochitno sta imela mozha she drug namen. Razgovoril se je tudi Italijan, videch, da ga Cvetka razume. Hotela sta k partizanom, nekje na Kambreshkem sta zbezhala in se zhe nekaj dni potikata po gozdovih. Toda Cvetka se ni dala pretentati, kdo ve, ali sta res ubezhnika? Veliko "raztrgancev", preoblechenih gestapovcev se je potikalo naokoli. Rekla jima je, da nima takih znanstev in da bo najbolje, che se skrijeta na planini na Matajurju, morda bodo prishli partizani tam mimo in se jima bosta predala. Nista dolgo oklevala, saj jima tudi ni preostalo nich drugega, in sta spet izginila po gozdu navzgor. Cvetka je stopila do Kreda in pri zaupniku poskrbela, da so poslali za njima nekoga gor na vrh.

Posebno vprashanje so bili Italijani, ki so ostali po kapitulaciji v nashih krajih ali so se hoteli izmakniti mobilizaciji med vojake Salojske republike. Tako se je na zahodnem delu Benechije zadrzhevala brigada "Garibaldi", to so Nemci po zavzetju Kobarida vzeli v precep in jo precej prizadeli. Toda ta mednarodni bataljon ni bil kdo ve kako chvrsto sestavljen, zhe v novembrski nemshki ofenzivi se je umaknil na Chrni vrh nad Nadizho, vendar so ga tedaj skoraj vsi domachini zapustili, ostali, drugih narodnosti, pa niso imeli kam.

 

HISHA NA MEJI IV-3