Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI IV-1

 

VOJNA JE PRIPRAVA NA MIR

I

 

“Med vojno je resnica tako zelo pomembna,
da jo je vselej potrebno zavarovati z zaveso lazhi.”
Winston S. Churchill
RIM JE DALECH

Nad Ljubljano je naletaval vlazhen zgodnjepomladanski sneg, ki je dushil zvoke, kar je skupaj z bleshchecho belino ustvarjalo nestvaren svet v drugem chasu in prostoru. Takshno vzdushje je vladalo tudi v generalovi pisarni, tishina in oblachki presojnega cigaretnega dima so v negibnem zraku spokojno oblikovali samosvoje oblike, drugachne, toda dopolnjujoche se z zunanjim otopelo vztrajnim snezhnim tkanjem. Kot bi se navzel tega vesoljnega vzdushja, je general govoril tiho, brez naglice in vznemirjenja:

“Duce je bolj zaskrbljen zaradi Nemcev kot pa zaradi teh partizanov. Celo to mi je prejshnji teden rekel v Rimu, da bodo nashi veliki prijatelji izrabili tukajshnjo neuchinkovitost za neposredni vojashki poseg v Ljubljansko pokrajino. Nemshki veleposlanik mu nenehno razlaga, kako uspeshna je njihova nova taktika s protibandami - Gegenbande, sedaj da jih imajo na Gorenjskem zhe shtiri,” pri tem se je general rahlo obrnil ter se komaj opazno nagnil proti enemu od chastnikov, ki je spokojno sedel na kavchu v nasprotnem kotu pisarne, rekoch:

“Kako je s tem, gospod polkovnik? Vasha sluzhba mi je zhe obljubila izchrpno porochilo.”

Kot bi prav v tem trenutku prichakoval to vprashanje, je vprashani povzel besedo, da bi nadaljeval misli predhodnega govorca:

“To so posebne policijske enote, sestavljene iz dvajsetih do tridesetih izbranih policistov in orozhnikov, ki jim kot vodiche in tolmache dodajo nekaj zanesljivih slovenskih sodelavcev. Te Gegenbande s partizansko taktiko, premikajoch se ponochi po gozdovih, ujamejo, raje kot ubijejo, partizanske kurirje, napadajo poveljstva in manjshe enote, odkrivajo chlane Komunistichne partije in OF – Osvobodilne fronte, javke, zveze, ter vznemirjajo obmochja, kjer se pojavljajo ali zadrzhujejo partizani. Poimenujejo jih po poveljnikih enote, in te sedaj so: "Ludwig", "Martin", "Philip" in "Karl". Toda bolj kot samo neposredno fizichno unichevanje sovrazhnika in njegovih sredstev, je pomembnejshi psiholoshki uchinek, da se partizani v gozdovih ne pochutijo vech varne. In najbolj pomembno je, da ne vedo vech, kdo je kdo in kje je kdo. Dogajajo se stvari, ki si jih ne znajo pojasniti, mednje se zajeda nezaupanje in medsebojno sumnichenje. Tudi nekaj hitrih likvidacij so opravili med svojimi.”

“In tudi vi, gospod polkovnik, nam svetujete, da se oprimemo te taktike?” je general zvedavo pogledal po ostalih zbranih visokih chastnikih ter nadaljeval: “Koliko to prispeva, da zmagamo v vojni, kar je she vedno nash osnovni cilj, mar ne?!” ga je izzival.

“Ekscelenca, jaz sem le odgovoril na vashe vprashanje,” se je izmaknil vprashani. Molk. Vprashanje je bilo tako vroche, da so se mu vojaki izogibali; ekscelenca pa je nalashch molchal, ker je z molkom terjal nadaljevanje polkovnikovega odgovora. Potem pa je le pomenljivo dodal: “Vi ste vendar informacijska sluzhba, ki mora o vsem in o vseh najvech vedeti.”

Ostali so to spremljali "na sivem obmochju", polkovnik pa se je znashel na chistini, toda ker je "moral o vsem in o vseh najvech vedeti", mu ni bilo tezhko odgovoriti, kot je po eni strani terjala vojashka disciplina in lojalnost Njegovi visokosti kralju in cesarju Italije, Etiopije, Albanije itd., po drugi strani pa, da ne bi trpel njegov profesionalni ugled, ki so ga merili prav po tem, koliko je vsem zlezel pod kozho. Dobro je vedel, da se ga vsi bolj ali manj bojijo. Bil je v protislovnem polozhaju. Ti ljudje okoli njega so prichakovali, da bo vedel vse ali chim vech, toda chim manj ali nich o njih samih. In ker je tako ena kakor druga stran zhivela na trdnih tleh, poklicno prekaljena v surovi stvarnosti vojne, kjer se je utvare drago plachevalo, so se med seboj nenehno otipavali, ovohavali: ali on ve, kar jaz vem; ali je zhe prebral moje misli; je zhe razvozlal pomen skritih namigov in pomenljivih pogledov ob pogovorih o dolochenih zadevah?

“Ekscelenca,” je bil poudarjeno sposhtljiv polkovnik, “poglejmo stvari lokalno v Sloveniji oziroma v Ljubljanski pokrajini in to ponazorimo s shtevilkami. Kolikor lahko ocenimo, je sedaj partizanov shtiri ali pet tisoch, brez prave oborozhitve in oskrbe. Po drugi strani pa se zhe vse od poletja v Ljubljanski pokrajini hitro krepi protiupornishko gibanje, potem ko nam je Duce 31. julija 1942 v Gorici jasno povedal, da je to lahko le zachasno dopustno in zgolj taktichno opravichljivo ter da je sodelovanje presojati v luchi unichevanja in razbijanja partizanskih chet in komunistichnega gibanja. Ko bodo mnozhice dokonchno lochene od upornikov, ko bo ustvarjeno ugodno protipartizansko okolje in bodo ustanovljene krajevne skupine za obrambo, se bo vsa prevratnishka fronta neizogibno zrushila. Sedaj imamo pod nashim nadzorom skoraj shest tisoch protikomunistichnih borcev in jih je vsak dan vech. Toda pod vashim (!) poveljstvom smo januarja letos razpustili MVAC - Protikomunistichno prostovoljno milico, iz politichnih in ne vojashkih razlogov,” tu je pomenljivo zastal, nato pa nadaljeval: “Menda je ljudje ne marajo, dali smo izpustiti politichne zapornike in le del, najhujshe smo poslali v internacijo, le malo ste jih izrochili vojashkemu sodishchu. To je bilo opravljeno z namenom pridobiti javno mnenje, mnozhice, ampak da vojashko unichimo partizane, so potrebne odlochne akcije, v katerih morajo z vso silo sodelovati tudi slovenske antikomunistichne enote.”

Prisotni so sprejeli njegovo navajanje kot zguljeno ploshcho, cheprav niso bili nikoli preprichani, ali govori tako le iz poklicne nuje, ker je pach zadolzhen za informacijsko sluzhbo, ali je tudi rezhimski gorechnezh. Ne nazadnje ve, mora vedeti marsikaj, chesar ostali ne vedo.

“Prav zaradi tega smo danes zbrani,” je nadaljeval general. “Duce mi je ukazal ostrejshi nastop proti upornikom, o tem bom izdal ustrezno povelje in, uposhtevaje vas, bi vanj zajel predloge, ki bi omogochili najvechje uchinke ob najmanjshih zhrtvah,” to poslednje je poudaril na neki poseben nachin, ne da bi spremenil ton ali dvignil glas, izraznost, ki so jo zaznali prisotni, na videz profesionalno hladni in navajeni, toda prezhechi na she tako majhen namig, ki nakazhe globlje namere in omogocha posamezniku, da se osebno, najintimneje usmerja, obracha in prebija skozi kaos vojne. Kaos, ki mu daje videz smiselnosti in nachrtnosti le vojashka disciplina in izpolnjevanje ukazov. To dajejo neprenehoma in z vso brezobzirnostjo vedeti najnizhjim slojem vojashke hierarhije, kjer je zvelichavna korporalska logika "lezi in plazi se, poslushaj pa tih bod". Navzgor po lestvici chinov pa se pojmovanje izpolnjevanja ukazov spreminja tako, da je generalom tezhko dokazati neposlushnost. Ko je general poudaril "ob najmanjshih zhrtvah", je s tem dal vedeti, da se v boju chrpajo mochi na obeh straneh in da je na koncu koncev vojna le ekonomsko izchrpavanje, ko je pogosto tudi zmagovalec na koncu na tleh. Nobena stran nima neomejenih virov, ki bi jih celo namenila izkljuchno vojnim potrebam; poleg vojakov so she drugi drzhavljani, ki vojne tegobe nekaj chasa she prenashajo ob primernih uspehih na frontah in ob ne prevelikih zhrtvah ter che se jih ne lotijo beda, lakota in pomanjkanje...

“Prichakujem vashe pisne predloge v naslednjih dveh dneh,” je dal vedeti prisotnim, da so za danes konchali. “Che bi kdo zhelel she kakshno pojasnilo, naj vprasha kar sedaj, sicer pa lahko tudi kasneje.”

Pozdravili so se in razshli v parih ali posamich. Eden od tega ozhjega generalshtabnega zbora je zaostal in se po nekaj korakih vrnil s hodnika ter stopil tik generala, rekoch:

“E, moj dragi Gambara, takega snega pa prihodnje leto ne bomo dochakali v Ljubljani...” Oba sta vedela, da je zaimek "takega" kamuflazhni vrinek, s katerim bi lahko takoj zavrnili vsakrshen sum, che bi kdo pomislil, da je bilo v resnici mishljeno: "Snega pa prihodnje leto ne bomo dochakali v Ljubljani". Po daljshem premoru, med katerim sta oba premlevala verjetno o isti stvari, je nadaljeval: “Kako je kaj drugache v Rimu... nashi prijatelji, kaj pochno? Je bilo kaj chasa za kakshno dobro vecherjo, med katero se chlovek lahko malce sprosti?” je namigoval.

General Gambara, njegova ekscelenca poveljnik, se je prav narahlo, da, skoraj neopazno ozrl po sobi, kot bi iskal nekaj nevidnega, prikritega, in hkrati, v neposredni zvezi s tem namigom, izrekel povabilo: “Saj res, moj dragi Ruggero, lahko si kar danes privoshchiva dobro vecherjo pri meni doma, imam odlichnega kuharja, Krashevca. Navajen je gurmanskih Trzhachanov, ki se zgrinjajo ob nedeljah in praznikih iz mesta na Kras; saj poznash tisto: Son Triestin, mi piace prosciuto e bon vin! Ha, ha, ha. Dogovorjeno, ne?”

In sta se razshla, saj je bil osnovni namen tega dogovora, da sta she locheno postala po skupnem sestanku shtabnih chastnikov.

***

“Kar prichakoval sem, da ne bova vecherjala pri tebi doma,” je rekel general Ruggero, ko sta sedala za posebej zanju v separeju pripravljeno mizo.

“Poslal sem svojega pribochnika pote, brez telefoniranja, da se ne bi prej odpravil zdoma. Tako bova imela vsaj kakshno uro mir, kmalu se bodo zacheli tod okoli vrteti vsakrshni "metuljchki".”

V separeju sta bila resda sama, toda zhe ob vstopu sta pozorno s pogledom preletela vse kote, kdo vse je zhe ob mizah, tako kot sta storila tudi njuna mozha, ki sta potem privajeno sedla tik vhoda. Glede natakarjev sta zhe tako vedela, da slishano raznashajo naokoli kot prehladne klice, o njih se to vsaj ve, o marsikom drugem, ki bi moral biti chloveku v pomoch, pa se ni zanesti, tako je bilo to mogoche razumeti.

“Dragi moj Ruggero,” je povzel general Gambara, “so stvari, ki jih morajo najtesnejshi sodelavci vedeti, che naj razumejo ravnanje poveljnikov. Toda nachin in okolishchine seznanitve morajo biti primerne informaciji, stopnji njene pomembnosti in zaupnosti. Skupinsko delo terja dokajshnjo mero medsebojnega zaupanja, na zhalost pa je ta nujna zaupnost izrabljena in sprevrzhena...”

Ruggero ni mogel jasneje slishati vnaprejshnje napovedi prelomnih novic; z Gambaro sta bila zhe dolga leta v tesnih odnosih, ki so postopoma prerasli v nekakshno viteshko tovarishtvo, ki ne sloni na prijateljskih chustvih, temvech izhaja iz zhivljenjskih preizkushenj ter treznega spoznanja, da kdor prvi sprozhi strel v hrbet, podre sistem medsebojnega ognjenega kritja in bo prav kmalu tudi sam delezhen enake usode. Ni se mu zdelo primerno prisegati molchechnost, to bi bilo preceneno. Nastopil je chas popolne stvarnosti, poznavanje dejanskega stanja mu bo tudi v osebno korist, zakaj bi se otepal vesti iz prve roke, si je mislil, che mu bodo pomagale ocenjevati dogodke z lastno glavo. Zdelo se mu je najprimerneje vzpodbuditi sogovornika: “Che kdaj, potem moramo zdaj paziti, da si ne bi eden drugemu delali she vech tezhav, kot jih sicer zhe imamo.”

Priblizhal se je natakar in narochila sta brez odlashanja, temu je pripomoglo njuno dokaj redno obiskovanje lokala in osebje je zhe poznalo njune navade in okuse.

Potem je Gambara komaj slishno pripovedoval v kratkih stavkih, brez posebnih olepshav in komentarjev. Vrhovno poveljstvo je poslalo vrhovnemu poveljniku Njegovemu Velichanstvu kralju in cesarju Viktorju Emanuelu III. spomenico o stanju v drzhavi in na frontah ter o nalogah in problemih armade. Po novembrskem nemshkem porazu pri Stalingradu, kjer je tudi italijanski ekspedicijski korpus dozhivel zhalosten konec, so zacheli Sovjeti osredotochati velike vojashke sile za nasprotno ofenzivo, ki pa bo povezana s povechanimi pritiski njihovih zaveznikov tudi na drugih frontah. V Afriki to chutimo tudi mi, po novembrski bitki pri El Alameinu smo se morali skupaj z Nemci umakniti. V Maroku in v Alzhiriji so se za nashim hrbtom zhe izkrcali tudi Americhani skupaj z Britanci, kar je mogoche oceniti kot pripravo za desant na celino, morda v juzhno Francijo ali pa kar na Sicilijo, che ne na sam Rim. Vrhovno poveljstvo spricho tega meni, da je nujno zbrati chim vech italijanskih oborozhenih sil v Italiji, umakniti jih je treba z vseh ostalih front. Nacionalno gospodarstvo zhe pesha, oskrba oddaljenih front je chedalje tezhja in je povezana z velikimi izgubami, saj sovrazhnik napada oskrbovalne konvoje z vso srditostjo. In poleg vsega tega obstajajo resna znamenja, da bo prishlo do she mnozhichnejshih stavk in notranjih nemirov, saj ljudje zhe tezhko prenashajo pomanjkanje. V Torinu delavci FIAT-a zhe stavkajo, celo v Milan so prevratniki zanesli seme upora in kaj bi bilo, che tega ne bi hitro in odlochno zatrli? Che ne bomo imeli dovolj sil za ohranjanje notranjega reda, bo v nevarnosti tudi sama monarhija. To je Njegovo velichanstvo zelo pretreslo. Za nas tu pa vse to pomeni, da bodo uporniki she srditeje napadali, obenem pa jim bo shlo na roko vzdushje med ljudmi, ki v zadnjih vojashkih dogajanjih slutijo krhanje vojashke prevlade sil osi Berlin - Tokio, cheprav so Nemci sprozhili neznansko propagandno kampanijo, ki naj bi jim povrnila sloves nepremagljivih in obetajo skorajshnjo zmagovito protiofenzivo. Ko je v februarju klonil italijanski ekspedicijski korpus v Rusiji, so Nemci besneli in z zanichevanjem odganjali Italijane od sebe, jih prepustili grozovitemu mrazu, pomanjkanju in boleznim. In celo do eksekucij je prishlo ter medsebojnih spopadov med enotami. Sovjeti so znali to dodobra izkoristiti v propagandne namene. Iz letal so z letaki zasuli krdela skozi led in sneg umikajochih se razcapanih Italijanov, ki so celo izgubljali (odmetavali) orozhje. Na listichih je pisalo: Drzhavljani ZSSR, delavci in kmetje, pomagajte umikajochim se Italijanom s hrano in obleko, sprejmite italijanske ranjence; te revezhe so Nemci prisilili v boj z nami; to so delavci in kmetje, ki ne sovrazhijo ljudstev ZSSR. Ne oziraje se na to, koliko so s temi pozivi mislili dobesedno in koliko so od vojne izchrpani kraji sploh mogli komu she kaj dati, razen da so poskushali sami prezhiveti, je bil propagandni uchinek mochan in globok. Mnogi, ki se bodo uspeli reshiti iz tistega pekla, bodo to prinesli za vedno v krvi na svoje domove, med svoje ljudi v Italiji. Rusi so s tem zasejali satanovo seme v dushe Italijanov. Toda zakaj se je to zgodilo? Ker je Hitler prav potisnil Duceja v to avanturo, niti obvestil ga ni, da bo shel nad Rusijo, potem pa je zahteval njegovo sodelovanje ter obljubil vso pomoch v opremi in orozhju, saj Italija za tako zahtevno in oddaljeno bojishche ni bila pripravljena. Potem pa nich, Italijani so se morali v tistih neskonchnih stepah znajti, kakor so vedeli in znali. Po vdaji celotne armade von Paulusa pri Stalingradu le dva tedna kasneje so se Nemci sicer malce unesli, toda she vedno so nasproti Italijanom drzhali visoko zavihane nosove. Kaj nam je storiti tu v Sloveniji, se je sprasheval Gambara.

“In kaj pravi na vse to Duce? Sta s kraljem enotnega mnenja o nadaljnji strategiji? Pa Nemci, kako se odzivajo na te nashe ocene, vedo zanje?” so bila prva Ruggerova vprashanja potem, ko je ves chas napeto in molche poslushal.

“Kralju je za petami OVRA (Opera Vigilanza Repressione Antifascismo - Sluzhba za nadzor in zatiranje antifashizma), tudi prislushkujejo mu, in se ji ne da vsega prikriti, zato je treba rachunati s tem, da vedo, vsaj v glavnem, da njegovo velichanstvo nekaj pripravlja. Prav zaradi tega nisem bil pri njem v avdienci, pach pa sva se sestala s kraljevim adjutantom za bojishcha, generalom Puntonijem, v operi. Zaigrana je dvojna igra. Treba je zameshati sledi. Vojska je bila od nekdaj na kraljevi strani in zato prichakuje fashistichni rezhim udarec prav od nje; tega ni mogoche prikriti. Prav zato naj bi vrgli sum na neprave ljudi. Eden od teh je neki polkovnik, vojak od peta do glave, toda brez politichnega obchutka in profashistichno nastrojen, ki naj bi mu namignili, da bi bil vojashki vrh naklonjen drzhavnemu udaru z nemshko podporo. Drugi vojak naj bi bil eden od marshalov, gorech nacionalist, ki je zhe odkrito izrazhal svoja nesoglasja z Ducejem. Prava organizacija pa je v najgloblji ilegali. V akcijo naj bi stopili zhe spomladi, vsekakor pa she pred poletjem.”

Tedaj je stopil v separe eden od spremljevalcev, ki so se zadrzhevali v osrednjem delu restavracije; obstal je nekaj korakov stran od generalov, dokler mu ni Gambara pomignil, naj se priblizha.

“Vasha ekscelenca, v lokal sta prishla mlada para in sta sedla tu za steno,” je shepnil ter z naklonom glave pokazal, kje so ti ljudje.

“Vi bodite tu, ob vhodu, ostali pa naj ostanejo tam, kjer so,” mu je narochil Gambara. Nato sta se generala posvetila jedi. Tega vechera nista vech govorila o tej temi, pach pa je Gambara prinesel zvrhan telechnjak pikantnosti iz glavnega mesta, kjer je zhivljenje teklo skoraj tako, kot da niso sredi vojne. V nekaterih pogledih so se ljudje celo she bolj trudili pozabiti nanjo tako, da so iskali vsakrshne zabave. In tudi take, ki je enim dajala povod za moralna obsojanja in javna zgrazhanja, drugim pa dobrodoshlo in zabavno snov za popestritev sivine in odganjanje morechega vzdushja. Eni in drugi pa so posamezne dogodke po svoje prikrojevali, napihovali in jim dodajali neverjetne podrobnosti. Tudi sam Duce ni bil izvzet; zlasti je burila domishljijo njegova zadnja od mnogih ljubic, Claretta Petacci, ki je imela kadarkoli dostop do njega, tudi v uradnih prostorih, medtem ko se je zhena drzhala doma. Nemci so zadolzhili nekega porochnika SS, da jo je nenehno nadzoroval, saj so tako poskushali ne le kaj zvedeti, pach pa tudi prek nje vplivati na samodrzhca. Mnogim Italijanom je laskalo Ducejevo ljubezensko zhivljenje, saj so v tem videli potrjevanje slovesa latinskega ljubimca, in so se naslajali ob pikantnih podrobnostih.

Njuno razmerje je nihalo med strastnimi srechanji in utrujajochimi prepiri, po katerih ji je prepovedal prihajati k njemu v Palazzo Venezia ter je osebju ukazal, naj ji preprechijo vstop, che bi se prikazala. Toda zhe po nekaj dneh ji je pisal pisma polna skesanosti in ljubezenskih izlivov. Ko je nekoch po taki vihri prilozhil tudi lastnorochne romantichne stihe, mu je brez ovinkov dala vedeti, da ji je ljubsha njegova proza. Kmalu nato se je pred vilo, v kateri je prebivala Claretta, ustavil kamion in z njega so nosachi razlozhili monumentalno izdajo Ducejevih spisov in govorov...

Nekega dne se je ljuba Claretta domislila, da bi rada slikala. Duce ji je kmalu sporochil, da je ena od znanih slikarskih galerij v Rimu voljna prirediti njeno samostojno razstavo. Dekle, ne bodi leno, si je najelo “chrnca”, nekega bratranca slikarja, ki ji je nemudoma naslikal vrsto krajin, anonimnih portretov in, da bi zadostila Ducejevemu malomeshchanskemu okusu, tudi velikansko marino. Na otvoritev razstave se je zgrnil ves Rim, ki kaj velja in ki je platna tudi v celoti pokupil. V resnici jih je dal plachati Mussolini iz drzhavne blagajne...

Tajne sluzhbe, ki jih je neposredno nadzorovalo predsedstvo Drzhavnega sveta, torej Duce sam, so prislushkovale vsem pomembnejshim osebnostim v drzhavi, stenogrami teh prisluhov so bili dostopni le omejenemu krogu; uradno, v resnici pa so jih dobivali tudi v Vatikanu, na nemshki ambasadi in glede na okolishchine tudi drugi, pach odvisno od simpatij, spletkarskih potreb in denarja. Uradno Duceju niso prislushkovali, toda v resnici si je osebje v telefonski centrali kljub prepovedi delalo zapiske njegovih pogovorov. In zaupni pogovori med Claretto in Benom – tako ga je ljubkovalno klicala – so krozhili med krogi visoke politike in dvora.

Nekateri so se s tem prav prisrchno zabavali, saj so Claretti z razlichnimi nameni dvorili mnogi. Med temi je bil tudi neki Ugo Montagna, Siciljanec, ki se je sam oklical za markiza di San Bartolomeo, in ta ji je neprenehoma poshiljal shope rozh ter koshare sadja, vse dokler si ni pridobil njenega zaupanja in ji uspel prodati kolekcije perzijskih preprog sumljivega izvora, che naj ne bi rekli chesa hujshega. Toda policija, ki je natanchno vedela, za kaj gre, si niti v sanjah ni upala obdolzhiti Petaccijeve, da je stvari sprejela...

Claretta, pri tridesetih letih she vedno nesporno lepa zhenska, z vranje chrnimi kodri in s smaragdno zelenimi ochmi, z zapeljivo oblikovanimi ustnicami, z dolgimi nogami, kar je za Italijane pojem nepojmljive privlachnosti, in s chvrstim telesom, ozka v pasu in z bujnimi prsmi Rimljank, je osvojila Duceja zhe leta 1933, ko ji je bilo enaindvajset let, on pa jih je shtel zhe petdeset. Bila je zhe porochena z letalskim chastnikom, toda to je bila najneznatnejsha ovira, da se ne bi po treh mesecih lochila in postala Ducejeva ljubica. Vselej je bila v visokih petah, s kratkimi krili do kolen ali le malce chez, ukrojenimi “na zvonec” in ozkimi v pasu, z mladostno obeshenimi torbicami chez vrat, pozimi – no, tudi ko ni bilo prav treba – v krznu. Toda bila je zelo ljubosumna; celo po drzhavnishkem kosilu je bilo njeno prvo vprashanje: “In koliko zhensk je bilo zraven?”

Ni marala za politiko, stvari je jemala s humorjem ali celo z ironijo. Ko jo je ob nekem Hitlerjevem rojstnem dnevu Mussolini vprashal za nasvet, kaj naj mu podari, mu je odvrnila: “Par naramnic, saj mu hlache nenehno lezejo dol.” Toda njena druzhina in prijatelji so znali dodobra izrabiti njen ljubezenski odnos. Oche, zdravnik, je chez noch postal slovecha avtoriteta, vodilni dnevnik "Il messaggero" mu je na shiroko odprl svoje strani. Brat Marcello je meshetaril z licencami za izvoz in uvoz. Sestra si je zazhelela narediti filmsko kariero in je privzela umetnishko ime Miriam di San Servolo, kar je povzrochilo neznansko posmehovanje, ko se je pojavila na beneshkem filmskem festivalu. V Benetkah nosi norishnica ime po tem svetniku! Prava prispodoba njenemu filmu, ki so ga predvajali zgolj enkrat, na zaprti predstavi le za izbrane novinarje. Mati se je, ob eni hcherki filmski igralki in drugi, ki je vidna osebnost v tako pravljichni, kar filmski zhivljenjski zgodbi diktatorja v novem rimskem imperiju, sama proglasila za najvishjo avtoriteto cenzure na podrochju filma. To druzhinsko napihovanje je seglo celo tako dalech, da so se zacheli razglashati za eno od tistih pomembnih druzhin, ki so v chasu italijanskega Rinascimenta dosegle veliko moch na osnovi zasebne pobude in sposobnosti pri izvajanju javnih del. To je shlo v nos ne le plemstvu in kralju osebno, pach pa tudi fashistichnim hierarhom, tako da je eden od njih sarkastichno pripomnil, da bo pri Petaccijevih akreditiral svojega veleposlanika.

Mussolini je nekoch dejal: “Che mislish pisati moshkemu, si odrezhi roko, che pa bi hotel pisati zhenski, si odrezhi obe.” Toda kljub temu so krozhili naokoli prepisi njegovih pisem Claretti, ki so jih morda shirili kar njeni najblizhji, da bi s tem poudarili njegovo navezanost nanjo; eno takih je naslednje:

“Clara,
zhe tri dni moj "gastritis", imenujmo ga tako, da se razumeva, besni. Pochutim se slabo, zelo slabo.
Tako, da sem danes ob 14h telefoniral na tvojo shtevilko, mislech, da dobim tvojega ocheta.
Neka zhenska mi je odgovorila, da ga ni, ter dodala, da se vrnesh ob 18h.
Nestrpen sem se presedal s stola na stol, kar jih je bilo naokoli.
Odkar sva se nashla, mislim, da me mrzish, a obenem ljubish, medtem ko te jaz ljubim, a ne mrzim.
Oprosti mi zaradi nemarne pisave, vendar zhe shtiri ure trpim in pijem zgolj posladkano vodo.
Dobrodoshla. Objemam te. Odgovori mi.

Ben”

Grof Ciano, Mussolinijev zet in zunanji minister, si zaradi Pettacijeve ni belil glave, svoji zheni Eddi je ob neki prilozhnosti rekel: “Bolje, da ima eno samo, kot pa da jih menja.” Vendar se je ob Eddinem strupenem pogledu ugriznil v jezik, saj je tudi njega poznala do obisti in she nizhje.

Viktor Emanuel III. je bil preprichan, da se Mussolinijevo zdravje slabsha in da je postaran predvsem zaradi intenzivnih odnosov s Claretto, ki je le bila bistveno mlajsha in tudi z nichimer drugim obremenjena, tako da je vso svojo energijo izzhivljala s svojim ljubim. Toda v resnici so bile drzhavnishke zadeve chedalje bolj zapletene in napornejshe. Ko ji je prishlo na uho kakshno tako opravljanje, je rekla Benu: “Tudi drugi ministri in visoki politiki imajo zhivahne, mlade ljubice, proti meni govore le zato, ker me sovrazhijo, ker sem Mussoliniju najbolj zvesto bitje na tem svetu.” Toda kaj vech kot ljubica Claretta ni postala.

Mussolini je vse od prihoda na oblast pa do leta 1929 zhivel v Rimu brez zhene, shele po sedmih letih se je dona Rachela priselila v glavno mesto k mozhu, o katerem je dobro vedela, kakshne sorte ptichek je. Zhe njuno skupno zhivljenje se je zachelo s shkandalom. Med mnozhico ljubic je imel Benito v Trentu tudi razmerje z neko Ido Drasler, lastnico “Orientalskega lepotnega salona”, ki mu je rodila sina Albina Benita. Nekoch ga je obiskala v vojashki bolnishnici, ko ju je presenetila Rachela; stasita zhenska je pobesnela in poskushala tekmico zadaviti, saj je odkrila, da je njen Benito bigamist, cerkveno jo je vzel za zheno le mesec dni potem, ko se je civilno porochil z Ido!

Take teme pogovora so bile mashilo v premorih, ko ozrachje ni bilo chisto in ni dajalo nikakrshnega povoda za sumnichenja o pravi vsebini pogovorov, hkrati pa je razvedrilo sogovornike, jih odtegnilo od vsakdanjih vojashkih zadev in dopustilo domishljiji, da je zaplavala v nekdanje chase, polne zabav v visokih krogih ali le razbrzdanih skrivnih avantur. Ob tem se je porojevalo upanje, da se bodo taki chasi she vrnili.

Toda ali velja chakati in upati na negotovo prihodnost?

Je mogoche kaj storiti, da bi prishla chimprej in da bi jo dochakali?

Vchasih je zhe (po)misliti nevarno, zlasti che so chasi polni nezaupanja in surove neusmiljenosti, kar z vsakim dnem bolj razplamteva razvoj vojne in bojna srecha obracha hrbet dotedanjim zmagujochim.

Toda chlovek ne more le sam pri sebi tuhtati, che hoche dejavno posechi v spreminjanje razmer ali uravnavanje toka dogodkov po lastnih smotrih in namerah. General Gambara se je spomnil shpanske drzhavljanske vojne, kjer je poveljeval italijanskemu ekspedicijskemu korpusu. Kot poklicnemu vojaku se je ponudila prilozhnost, da prevzame poveljstvo nad veliko in pomembno vojashko operacijo. Blizhal se je petdesetim letom in ni hotel zamuditi nobene prilozhnosti vech, da bi se ovenchal s chastmi in slavo. Toda tisto, kar je dozhivel med tistimi spopadi, ga je navdajalo s strahom, da, s prav grozljivim obchutkom, chesar si kot vojak morda ne bi smel dovoliti, kaj bo, che se v Italiji zgodi drzhavljanska vojna. Nerazumljive krutosti in nezaustavljivost medsebojnega obrachunavanja med Shpanci, vse je bilo she vedno zhivo v njegovem spominu.

To ga je nenehno spodbujalo k treznosti, ko je tehtal razlichne mozhnosti, kaj storiti. V Rimu se je zaupno pogovarjal z visokim fashistichnim hierarhom Bottaijem, ki mu je namignil, da za Mussolinija pripravljajo interno spomenico z naslednjo vsebino: Prva mozhnost – vsi z Mussolinijem za obrambo Italije, pri tem naj bi se Duce dogovoril s Führerjem, da se ne bo vmeshaval v notranje zadeve Italije, ko bo svoje sile umaknila z bojishch, podobno naj bi dosegel kralj pri zahodnih zaveznikih, to bi Italiji omogochilo popolno nevtralnost. Druga mozhnost – vsi z Mussolinijem, ki bi se umaknil in prepustil kralju, naj ravna, kot ve in zna. Toda Bottai mu je zhe takrat namignil, da je Mussolini zhe po prvih namigih vzrojil, da je treba vojno nadaljevati brez omahovanja.

Po vojni v Shpaniji je tam ostal kot veleposlanik, nekaj zaradi zaslug, predvsem pa zato, ker je moral generalisim Franco she dolgo in marsikaj chistiti, to pa je bilo treba predstavljati mednarodni javnosti, in kot aktivni udelezhenec vojne je bil prav primeren za tak povojni chas. V nekaterih pogledih je bila povojna diktatura she hujsha od medvojnih grozot, ko so chloveka ubili, v miru pa so ga dushevno muchili in mu lomili dostojanstvo. Duce je vechkrat izrekel geslo: “Che zmagujem, mi sledite, che se umikam, me ubijte!” Je s tem hotel zagroziti tudi drugim, da bo takshna usoda vseh okoli njega, che se ne bodo dovolj pozhrtvovalno in zagnano bojevali?

V Shpaniji je med najhujshimi boji razmishljal, kaj bo po tem. Vojna ne more trajati vechno, she vsaka se je konchala tako ali drugache. Che je Clausewitz rekel, da je vojna nadaljevanje diplomacije z drugachnimi sredstvi, potem je sam bil preprichan, da je vojna priprava na mir. Zato mora razmishljati ne le o izidu vojne in usodi drzhave, temvech si mora pripravljati tudi primeren izhod zase. Nekateri ga imajo za oportunista, toda general sam je preprichan, da misli s trezno glavo in vedno poskusha najti kakshen izhod, ne pa, da bi trdovratno rinil z glavo skozi zid; tudi vojne ni mogoche dobiti zgolj in samo z orozhjem, temu nekateri pravijo – hrabrost, zhrtvovanje; zraven je treba she veliko pameti ali, che se drugache vzame, prekanjenosti. Niti med najhujshimi spopadi se chlovek ne sme osredotochati zgolj in samo na bitko; vedno so she druge stvari in okolishchine, ki na prvi pogled nimajo s samim bojevanjem neposredne povezave, toda lahko odlochilno vplivajo na konchni izid. Vzemimo banalne primere iz zgodovine, ko so bojevniki razumeli nenadni sochni mrk kot bozhje znamenje in jih je zajela panika. Kako bi vplivalo na bojno moralo, che bi se Mussoliniju kaj zgodilo; recimo, da se mu bolezen poslabsha, pochi mu zhelodec in bo zunaj obtoka; ali kaj podobnega. Najde se norec, ki ga pochi. Da ne govorimo o drugih banalnostih, podobnih tisti, ko so prevech dosledni ali prevech nervozni topnicharji nad Tunizijo sestrelili marshala Italije in heroja afrishkih vojashkih pohodov Itala Balba. Mozh je sedel v letalo, da bi na drugem koncu fronte pregledal polozhaje, nekdo je prepozno odposlal ali razvozlal shifrirana sporochila, da je marshal v zraku, in spodaj na zemlji so bili rahlih prstov, mislech, da se nad njimi spreletava angleshki oglednik. Frrrc, in marshala ni bilo vech. Zaman kasnejsha ugibanja, kdo je za kaj kriv ali kdo je kaj hotel ali nameraval... Tako se lahko zgodi vsakemu od nas, si je mislil Gambara, in tudi Duceju. Oni tam v Rimu pa bodo tezhko izpeljali, kar imajo v mislih; o tem se bo moral tudi tu v Ljubljani she s kom pogovoriti.

Sicer pa se je imel imenitno kot veleposlanik v Shpaniji; ne le enkrat se je v zadnjem chasu zalotil pri mislih, kako bi bilo lepo, che bi shel spet tja. Morda ne bi bilo tako slabo povprashati, takole po ovinkih s pomochjo dobrih znancev in prijateljev, ali bi ga Duce kar precej poslal tja; morda zato, ker dobro pozna razmere, ima stare in vplivne zveze, ki bi prishle prav v teh kritichnih chasih, ko bi se bilo treba pogovarjati z drugo stranjo, zaupno, a uchinkovito. No, che zhe sedaj to ne bo uspelo, si bo poskusil kaj takega urediti vsaj po vojni... Po vojni? Kdaj pa bo to? Anglezhi in Americhani v severni Afriki chedalje bolj stiskajo nemshko-italijanske sile. Ne bi se chudil, che bi nas tam potisnili v morje zhe v kakshnem mesecu ali dveh, si je mislil. In potem jih imamo na samem pragu; v enem skoku so na Siciliji ali kar pred samim Rimom. Mar bodo Nemci kaj storili, da bi ubranili Italijo? Morda le zato, ker se bodo raje bojevali na tujih tleh, kot pa da bi padalo po njihovih vaseh in mestih. Pa tudi s strateshkega vidika je ozki in dolgi Apeninski polotok z gorskimi verigami po sredini zelo primeren za lazhjo in dolgotrajno obrambo. V tem smislu si ne bi delal utvar, je sklenil. Misliti moramo sami nase in kako se bomo iz te godlje chimprej in s chim manj shkode izvlekli. In da bi si potem chimprej izlizali rane in si ne bi povzrochali novih. Tudi protifashisti, kar jih je doma in onih v izgnanstvu, niso ljudje brez zgodovinskega spomina in imajo smisel za politichne reshitve; z njimi bo treba najti nekakshno skupno reshitev, preden nas bo vrag dodobra osmodil.

Gambare smo star in plemenit rod, zgodovina se nas drzhi kot kozha, s katero se rodimo, in prav to nam mora dajati navdih za pravshnje poteze v najtezhjih izzivih, ko gre za kri in premozhenje stoletnega prizadevanja prednikov. Prvi Gambara je izstopil iz teme davnine kot langobardski zakonodajalec, celo pred kraljem Rotarijem. Mogochna rodbina je imela velikanska posestva in she danes je v Lombardiji vrsta mest in krajev s tem imenom – Gambara pri Bresciji, Gambarana pri Paviji in celo Gambarie v Aspramonteju pri Reggio Calabriji. Che bi se langobardski Gambare dali junashko pobiti, bi ne ostalo toliko zgodovinskega spomina nanje, znali so se bojevati in predvsem prezhiveti, je sklenil sam pri sebi.

Ko sta z Ruggerom odhajala iz restavracije, ni bilo v njej, razen osebja, nikogar vech. “Kje pa je tista zaljubljena mladina, o kateri ste me prej obvestili?” je vprashal Gambara svojega adjutanta.

“Legitimirali smo jih in pobrali njihove osebne podatke; toda takoj po tistem so se pobrali. Nekaj drugega je she, nekakshen javni protest, tudi po ulicah je vse prazno. Menda so uporniki pozvali ljudi, naj tako pokazhejo povezanost z OF. Po mestu krozhijo okrepljene patrulje,” je porochal adjutant.

“A, to je to...!” je med vozhnjo polglasno zamrmral Gambara, ki ni bil nich kaj presenechen, saj se ni zgodilo prvich, a tudi utvar si ni delal, ni le enkrat pomislil, ali se ne bo nekega dne zgodila vstaja v sami Ljubljani. Zloveshcho praznost mesta so prekinjale le vojashke patrulje, ki so v popolni bojni opremi krizharile po mestu in oprezale she za tistimi redkimi posamezniki, ki so zaradi nuje morali kam ali jih je zateklo, prihajajoche z vlaka ali od kdo ve kod, ali pa so opravljali kakshno drugo zaupno nalogo za to ali ono stran. Vchasih se je zasvetlikalo rezilo nozha na pushki. Neka zhivahnost in poudarjena prizadevnost se je polotila vseh teh mozh, ko so po oznakah zaznali, da se mimo pelje njihov poveljnik. S chastniki je tako, da che nadrejeni izrechejo le najmanjsho pripombo ali zgolj nakazhejo ali se le zdi, da nakazujejo nezadovoljstvo s chimerkoli, podrejeni zachnejo takoj privijati in nadirati vojake, da bi si zagotovili vnaprejshnji alibi, che bi bilo treba v resnici kasneje na raport zaradi chesarkoli zhe.

Mrtvo mesto. V njem je le nekaj gruch pogrebnikov, ki niti nimajo dela. Ni treba izkopati groba, ne spushchati krste vanj, ne zasipavati jame. Celotno urbano okostje je pod velikanskim pokrovom tishine, ki k tlom tishchi she zhive, kot so nekoch pokopavali skupaj s preminulim vladarjem ne le popolno opravo in opremo, ampak she njegovo zheno, sluzhinchad in celo konje. Da, ko je z mogotci konec, ti potegnejo za seboj she vse okoli sebe, je pomislil Gambara. Seveda pa se je mogoche na kakshen nachin izogniti taki usodi, che se vnaprej poskusha predvideti razplet dogodkov, si je she enkrat pritrdil v skritih mislih, ki so se mu zhe vsaj pol leta in vse pogosteje motale po glavi; kot poklicni shtabni chastnik si je ob vsakem pomembnejshem dogodku zastavil vprashanje, kakshna naj bo strategija in taktika odzivanja.

“Dragi moj general, v kratkem se bova morala she bolj poglobiti v nekatera vprashanja, ki terjajo jasen odgovor glede dogodkov, katerim bomo prav kmalu priche,” je bilo vse, kar se mu je zdelo v tem trenutku she smotrno in varno izrechi.

Ruggero je pred svojim stanovanjem izstopil in generala sta se na hitro poslovila. Toda Gambara se ni dal odpeljati v svoje stanovanje.

“Zapeljite me malo naokrog,” je preprosto rekel vozniku. Ta je razumel namig, rahlo se je nasmehnil in komaj zaznavno po strani pogledal pribochnika, ki je sedel na sprednjem sedezhu, ter zavil proti Rozhni dolini, kamor ni bilo dalech. Brez posebnega ukaza je voznik ustavil pred neko vilo, pribochnik je hitro izstopil in generalu odprl vrata. Ta je pogledal proti prochelju zgradbe, okna so bila razsvetljena, kar je bilo znamenje, da she ni prepozen; chaka ga v toplem gnezdecu... Za svoja leta zhivahno (v tem trenutku so ga skomine she bolj podzhigale) se je nameril k vrtnim vratcem. Ustavil je korak in nekako chez ramo rekel pribochniku:

“Ni me treba chakati. Zjutraj ob sedmih pridita pome. Za ostalo je zhe poskrbljeno.” S tem zadnjim stavkom je mislil, da je hisha zhe sicer varovana in niso potrebni dodatni varnostni ukrepi. Toda to sta tudi z voznikom zhe vedela, saj je bil ta ovinek zhe tako obichajen, da je avtomobil kar sam peljal. Ko se jima je general izgubil izpred ochi v notranjost hishe, sta naglo obrnila in voznik je takrat lahko z luchmi pomezhiknil v park okoli stavbe, ker je vedel, da so tam razporejene strazhe.

***

Naslednjih nekaj dni ni bilo prave prilozhnosti, da bi spet govoril z Ruggerom, dasi bi se she kako rad posvetoval z njim. Skrbelo ga je, ker so partizani spet onesposobili zheleznishko progo Novo mesto – Karlovac, saj je od tam mogoche v Zagreb, zlasti pa na Reko, od koder je mogoche naprej po morju in po kopnem. Preden je prevzel komando v Ljubljani, so zadnje dni novembra uporniki napadali okoli Metlike, na Suhorju in po Beli krajini. Polki divizij "Isonzo" in "Granatieri do Sardegna" so imeli precej mrtvih in ranjenih. Tudi belogardisti so jo skupili, od petnajstih postojank okoli Gorjancev jih je ostalo le sedem, v Kostanjevici, Pleterjah, Dolenji Brezovici, Stopichah, Metliki, Semichu in Chrnomlju. Tudi na hrvashki strani se ustashi niso mogli dobro upirati partizanom. Tako so ti lahko she naprej ovirali promet po strateshko pomembni progi. Pozno zvecher 26. decembra 1942 so zagoreli ognji ob zheleznishki progi od vasi Gomila, severovzhodno od Trebnjega, do Trzhicha ob nemshko-italijanski razmejitveni chrti, partizani so zazhigali zheleznishke pragove. Napadli so tudi grad Dob in enoto 117. bataljona chrnih srajc v njem, ki so se krchevito upirali vso noch in she naslednji dan, tako da so boji potekali od sobe do sobe v zhe gorechi zgradbi.

V nochi na 2. januar 1943 so uporniki v Dolenjem Podborshtu pri Trebnjem spet porushili del zheleznishke proge, pri chemer je iztiril vlak s cisternami nafte iz Romunije; prav tako so onesposobili osem kilometrov proge Trebnje – Sevnica z vsemi napravami vred, da je bila kar nekaj chasa neuporabna.

Vse te okolishchine je imel v mislih, ko so skupaj z nemshko komando snovali "operacijo Weiss", ki naj bi potekala z naslonitvijo na Kolpo, od chrte Sisak - Karlovac proti jugu, proti Kordunu, Baniji, Liki in Bosanski krajini, s chimer bi obkolili in unichili operativni skupini divizij vrhovnega shtaba "Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Jugoslavije", kakor so se imenovali partizani. Zgodaj zjutraj 20. januarja 1943 je 90.000 mozh, Nemcev, Italijanov, ustashev, chetnikov in belogardistov, z vso tezhko oborozhitvijo in s 150 letali napadlo 42.000 upornikov, ki niso imeli kdo ve kaj tezhkega orozhja. Toda partizanske enote, ki so bile zbrane 15 do 20 kilometrov od Ljubljane, so po hitrem pohodu proti vzhodu s hrbta napadle enote, drzheche obroch, ter spet rushile progo okoli Karlovca. V nachrtu je bilo, da bi bojni skupini divizije "Isonzo" in divizije "Lombardia" s tanki in topnishtvom unichili hrvashki brigadi "4. udarno" in "13. proletarsko", toda medtem so se na ta prostor zhe premaknile tri slovenske brigade, "Ivana Cankarja", "Matije Gubca" in "Toneta Tomshicha", in te so skupaj obkolile in odlochno napadle italijanske divizije ter jim zadale hude izgube.

Potem so 9. februarja partizani spet onesposobili zheleznishko progo pri Jastrebarskem in pri Lazini 14. februarja 1943, ko so tudi zazhgali vlak iz Zagreba in porushili 500 metrov tirov, zato je tudi iztiril oklepni vlak, ki je prishel na pomoch iz Karlovca. Padlo je 53 italijanskih vojakov in oficirjev ter dva ustasha, uporniki pa so ujeli 23 Italijanov in 15 hrvashkih domobranov.

In tako se je nadaljevalo. Gambara je tuhtal, kaj bi bilo treba ukreniti, da bi povechali uchinkovitost boja proti upornikom oziroma kakshno strategijo ubrati, da bi partizani omejili ali celo ustavili svoje operacije, zlasti pa, da bi dosegli kakrshenkoli dogovor, s katerim bi odvrnili partizane od rushenja komunikacij.

Pravzaprav je imel she nekaj za bregom; recimo temu zvitost ali smisel za predvidevanje ali pa zgolj obchutek za stvarnost, toda po njegovem nastopijo okolishchine in chas, ko morata vojskujochi se strani razglasiti premirje, cheprav le zachasno. Vchasih le, da pobereta mrtve in ranjene ali da omogochita umik v vojni metezh zajetemu prebivalstvu, che govorimo o humanitarnih razlogih. Tudi v takih primerih ni mogoche izkljuchiti vojnih zvijach in prevar, ko utihne orozhje zgolj zato, da se prerazporedijo sile ali da se enote zalozhijo s strelivom in nadomeste izgube v ljudeh in opremi, ali pa je premor le za pridobitev chasa in se s tem ustvari nova dinamika boja. Spet se mu je v razmishljanje vrinilo vprashanje, kako se bo mogoche izviti iz teh krajev, ko bo napochil tisti chas in ne bo shlo le za bolj ali manj odprt prehod, ampak tudi za to, da se ne bi italijanske sile znashle med kladivom zaradi izdaje zaveznishtva pobesnelih Nemcev in partizanskim nakovalom mashchevanja.

Zhe kar dolgo je zamishljeno sedel za pisalno mizo v svoji pisarni in tu pa tam brez posebnega smisla prelozhil neke papirje, ko je potrkalo na vrata. Vstopil je adjutant, rekoch:

“Ekscelenca, vishji narednik Skochir je tu, kot ste narochili,” in ko je dobil odobravajochi namig z roko, je stopil za korak naprej v prostor, da se je lahko priblizhal she najavljeni, ki je stal za njim, in se postavil v strumno drzho s kapo s shchitnikom pod levo pazduho ter dejal:

“Chakam na vashe ukaze, ekscelenca!”

General Gambara je vstal, podal podchastniku roko in mu pokazal mehko oblazinjen stol tik pred njim. Adjutant se je medtem zhe umaknil in zaprl vrata za seboj; tako je ravnal vselej v takih primerih, ko mu je general vnaprej narochil, da bi se rad s kom osebno pogovoril. Tokrat je bil sicer nekoliko presenechen, da je poklical k sebi podchastnika, toda navadil se je zhe na vsakrshe nenavadne dogodke.

“Gospod Skochir Vladimiro,” je general gledal obiskovalca strmo v ochi, “sedaj ste v Ljubljani zhe od konca januarja, Slovenec ste, ne priimka ne imena niste spremenili.” Pomenljivo je zastal in opazoval, kako se bo podchastnik Skochir na to odzval. Toda z izjemo izostrene pozornosti ni opazil nikakrshne spremembe na njegovem obrazu. “Verjetno ste se hitro vzhiveli v ljubljansko druzhbo, saj ste med svojimi,” je general dokonchal pozdrav.

“Nenavadno, toda po vseh afrishkih in drugih bojishchih sem se tu kar tezhko znashel, v tezhkem in zahtevnem chasu zhivimo,” se je mladi narednik izognil bistvu vprashanja, hkrati pa v odgovor svojemu visokemu predpostavljenemu vnesel svojo oceno stanja, pa che je bila she tako sploshna in v okviru obchevanja med podrejenim in nadrejenim. Gambara je svojega prevajalca za slovenshchino in hrvashchino preuchil, she preden ga je izbral; dal si je prinesti njegov razvidni list z osebnimi podatki ter narochil dodatna poizvedovanja; dobro je vedel, koga ima pred seboj. V mesecu in pol, kar ga je imel pri sebi, je fanta opazoval z veliko radovednostjo; bil je zhe v enaintridesetem letu, neporochen, brez kakshnih posebnih razvad in avantur z zhenskami, kar ni tako redko med poklicnimi vojaki. In Skochir je bil dober vojak, morda celo predober za chin, ki ga je dosegel, zagotovo bi bil lahko zhe chastnik, che ne bi z neko nerazumljivo odlochnostjo (slovansko trmo? je pomislil Gambara) dosledno ravnal zgolj kot vojak. Nekajkrat so ga poskusili privabiti v fashije, a se je znal temu vabljenju tako preprosto in naravno izogniti, da ni zvabil nadse nikakrshnih povrachilnih ukrepov. E, che bi bil bolj prilagodljiv, manj vojashko premochrten, bi lahko bil zhe vishje. Toda prav zaradi tega si ga je izbral in prishel mu bo prav tak, kakrshen je.

“Saj res, v Ljubljano ste prispeli prav na svoj rojstni dan, mar ne?” je she enkrat zachel general z neobvezujocho temo, da bi ustvaril zaupnejshe vzdushje.

Kaj ima ta visoka zhivina za bregom, je vrtalo Skochirju po mozhganih, saj ga ni poklical zato, da bi ga povprashal po ljubem zdravju in ali mu kaj ni po godu, ali lepo ravnajo z njim... “Le dan pred tem,” se je she vedno izvijal Skochir, “pravzaprav je okoli mojega rojstnega dne rahla zmeda, ker je zhupnik zapisal podatke v rojstno knjigo shele ob krstu in je datume pomeshal. Na matichnem uradu v Kobaridu imajo pravi datum 30. januar 1912, v zhupnishchu pa 31. januar. Torej bi v obeh primerih lahko praznoval zhe v Ljubljani...”

“Kako, bi lahko, mar niste praznovali?!” se je zachudil Gambara.

Skochir je predobro vedel, da nima kaj skrivati, karkoli bi si izmislil, so zhe ali bodo preverili. “Ekscelenca, iz severne Afrike, iz Bengazija, so me junija lani bolnega prepeljali v Italijo, v Reggio Calabrijo na zdravljenje, lezhal sem v vech bolnicah, tako da si she nisem docela opomogel. Pripotoval sem z vlakom, spotoma so pri Borovnici partizani napadli vlak, in tako sem bil ob prihodu zelo zdelan, da se mi ni dalo nikamor,” je nekoliko obshirneje odgovoril, cheprav mu je bilo jasno, da ponavlja stvari, ki so generalu she kako dobro znane.

“Vendar pa sem si kasneje le privoshchil tudi nekaj veselja na ta rachun,” je she dopolnil povedano.

“Aha, napadli so vlak, tega je chedalje vech in vech... Gospod Skochir, vi ste iz Kobarida, to je za Italijo zloveshch kraj. Simbol sramotnega poraza, ki si ga Italija ne sme vech dovoliti!” je Gambara zachel speljevati pogovor v dolocheno smer. “Takshnega brezglavega umika, takshnega zmedenega in neodlochnega vodstva Italija ni bila vredna,” je she dodal.

Skochir ni niti za hip pomishljal, saj je vedel, da je na takshno vprashanje treba hitro in jasno odgovoriti, pravzaprav niti ni bilo tezhko odgovoriti: “Statichnost bojevanja iz strelskih jarkov je uspavala poveljnike, presenetila jih je sprememba avstro-ogrske in nemshke taktike. Cheprav je bilo na voljo dovolj zaupnih informacij, da se pripravlja nekaj velikega, je italijanski generalshtab mislil, da se bo vse odvijalo kot prejshnjikrat,” je ponovil del lekcije iz podchastnishke shole.

“Da, dobro ste rekli,” se je sprenevedal Gambara, saj drugachnega odgovora na tej stopnji razgovora ni prichakoval, nato pa je nadaljeval: “Zato pa se moramo po teh izkushnjah ravnati danes mi. Mar ne?!” je spravil Skochirja zhe nekoliko dlje proti svojemu cilju.

No, sedaj smo pa tam, si je mislil vprashani, saj je iz dotedanjih prilozhnosti, ko je bil v generalovi blizhini, zhe zaslutil, da so na vidiku usodni dogodki. Cheprav so ga ocenjevali kot apolitichnega chloveka, je zelo skrbno spremljal dogajanja na frontah. Kljub propagandnemu zaslepljevanju mnozhic si je ustvaril zelo natanchno sodbo o chasopisih, radiu in filmu. Kot dolgoletni in neposredni udelezhenec bojnih pohodov in posameznih spopadov je primerjal dejansko dogajanje s tistim, kar so porochali mediji. Velikokrat ni mogel verjeti, kaj in kako so porochali, kot da on sam ne bi bil tam in takrat. Toda postopoma je doumel, da porochevalci niso tisti, ki dolochajo obliko in vsebino sporochila, nekdo je med porochevalcem in tiskarno in tisti po svoje sfrizira porochilo. Verjetno pa tudi chasnikarji niso vsi trapci ali zaslepljenci, med vrsticami zapishejo stvari tako, da preslepijo cenzorje. Schasoma se je nauchil novoreka in ni niti poskusil razumeti posamezne vesti, pach pa si je iz vsega prebranega, slishanega in videnega na filmskem platnu ustvaril nekakshno celovito podobo sploshnega dogajanja. Che je prebral, da se enote na vzhodu uspeshno pregrupirajo na novih obrambnih linijah, je bilo ochitno, da se umikajo na vsej chrti.

Nato je preprosto rekel: “Ekscelenca, chastniki in vojaki izpolnjujejo ukaze, ki jih dobijo od nadrejenih.”

Toda to ni bilo tisto, kar je Gambara prichakoval. Pravzaprav ne smem podcenjevati tega narednika, si je mislil Gambara, treba ga bo pripraviti na nekatere stvari. Po premisleku ga je vprashal:

“Ste se tu zhe kaj srechali s sorodniki? Kolikor sem slishal imate v vech mestih shtevilno in vplivno sorodstvo. Iz vashe "Hishe" v Robichu pri Kobaridu so prishla znana imena. V arhivih italijanske Kraljeve armade imajo zabelezhenega duhovnika po imenu Luigi Olivo kot chlana shtaba slavnega Garibaldija, zasluzhnega borca za zedinjeno Italijo.”

“Po Soshki dolini ljudje pravijo nashi "Hishi" pri Olivovih ali pa pri Titovih, ker se je bil njen ustanovitelj Tito Olivo iz Furlanije tja prizhenil pred skoraj tristo leti. Njegove hchere so se pomozhile naokoli, en sin je shel med duhovnike, ta Luigi – Alojz, drugi pa je prevzel posest, vendar pa ni imel potomstva in je posinovil sorodnika iz okolice Kobarida,” je na kratko povzel Skochir.

“Aaa, pri Titovih se vam reche po domache, tu ne bi smelo biti besedne igre,” se je poskusil preteche poshaliti Gambara, ochitno namigujoch na vrhovnega poveljnika partizanov. In je nadaljeval: “Toda tistega Luigija ali, kot pravite, Alojza Olivo je nekaj let po odpustu iz Garibaldijeve oziroma Kraljeve vojske vzela noch, nikoli niso mogli dognati, ne kako ne kam je izginil. Namigovali so marsikaj, celo to, da je kot mnogi garibaldinci postajal neprijeten za Kraljevino Italijo; oni so se pach borili za demokratichno republiko...”

Skochir je zastrigel z ushesi, mar me izziva, je pomislil, saj vendar ne more biti, da me zaslishuje sam poveljnik 11. armadnega korpusa. Hotel je preveriti, ali je generalu do tega, da se pogovor nadaljuje v tej smeri in kako dalech misli iti. Vsekakor, je sklenil sam pri sebi, bo prepustil pobudo nadrejenemu. S tako namero je vrnil vprashanje:

“Pa je bil njihov cilj takrat stvaren? Ideali in vnema so potrebni prvi pogoji za uchinkovito bojevanje, ki naj pripelje do zmage, toda niso zadostni, che niso obenem izpolnjeni she drugi pogoji, zadostna sila in preudarno vodenje.”

Gambara je iz glasovne spremembe Skochirjevega tenorja zaslutil, da je pogovor mogoche nadaljevati, da ga ne zavracha. In je povzel:

“Kaj mislite, kako bi se obnashal Garibaldi danes, v teh okolishchinah?”

“Ekscelenca, pochashchen sem, da vas zanima mnenje skromnega narednika. Ugibati, kaj bi bilo, che bi bilo, je v zgodovini jalovo, che ne kar pomilovanja vredno pochetje. Morda pa bi se tudi Garibaldi schasoma spremenil, ali pa bi v drugachnih okolishchinah prishel do zakljuchkov, ki bi mu jih sicer ne pripisali...,” se je Skochir drzhal svojega nachina pogovora.

Gambara pa se ni vech dal, sklenil je, da gre do tja, do koder je hotel priti s tem chlovekom; potreboval ga je pri svojih nachrtih. Prekinil ga je:

“Ne, ne, jaz sem mislil na prav takega Garibaldija, kot je zgodovinska osebnost, s svojim sporochilom kasnejshim rodovom in s svojo simboliko demokrata, cheprav je dokazal, da je imel smisel za zgodovinske kompromise s tem, da je pristal na ustanovitev kraljevine. Che bi shlo za biti ali ne biti Italije, ali bi Garibaldi pomishljal za koga naj se odlochi, za kralja ali za Italijo?”

Skochir je vedel o Gambari, da ko omenja kralja, ne misli le nanj. Torej meri na drzhavni vrh. To pa je hudichevo resna in nevarna stvar, tu gre za glavo, tudi za tvojo glavo Vlado, je pomislil Skochir. Zakaj neki ga ima tukaj? Kaj vendar hoche od njega?

“Garibaldi ni bil sam, okoli sebe je imel vrle mozhe, ki se niso bali tveganja, ki jim ni bilo mar za lastno zhivljenje. Zato je kljub posameznim porazom tudi zhel uspehe, cheprav na koncu le ni dosegel vseh svojih ciljev; najpomembnejshega pa vendar – zedinjeno Italijo. Toda prav to svojo uspeshnost in popularnost je drago plachal, nekateri njegovi najtesnejshi sodelavci so bili celo ob glavo... morda tudi Luigi–Alojz Olivo...”

“Ni je stvari brez tveganja, zhiveti je najnevarnejsha stvar na svetu, saj je izid popolnoma zanesljiv, ha, ha,” je skushal vnesti nekaj sproshchenosti v chedalje bolj napet pogovor, v katerem sta se sogovornika pogovarjala prek zgodovinskih osebnosti.

Premolk.

“Gospod Skochir, morda vas bom prosil za kakshno drobno uslugo, za posredovanje pri teh vashih sorodnikih... Ko bo chas, vam bom zhe rekel. Sicer pa boste kot moj osebni prevajalec morda kdaj v zadregi, kako tolmachiti kakshno mojo misel, zato je bolje, da si sedaj kaj razjasniva, in se boste lazhje znashli v kakshnih kochljivih okolishchinah. Morda vas bom zhe v kratkem potreboval in takrat rachunam na vas,” je pomenljivo pomolchal, ga she bolj strmo gledal kot ob prihodu, nato pa dokonchal: “A tudi na vasho diskretnost!”

Nato je vstal, mu s komaj zaznavnim nasmeshkom podal roko in ga odslovil.

Skochir se je postavil v pozor, se rahlo priklonil in zamishljen odshel. To pa ni bilo kar tako, fant moj, si je ponavljal she na ulici.

Gambara je stal pri oknu, od koder sicer ni mogel videti odhajajochega narednika, vendar ga je imel pred ochmi, ko si je rekel: che pa se stvar spridi, bo njegova generalska razlaga dogajanj vech veljala kot pa besede nekega narednika, Slovenca. In imel je pripravljeno najmanj she eno razlichico razpleta.

Potem je poklical adjutanta in mu izrochil osnutek okrozhnice, ki se je glasila:

COMANDO DI XI. CORPO D'ARMATA
Ufficio Operazioni
N.02/1360 di prot.op. – P.M.46 li, 12 marzo 1943-XXI
OGGETTO: Elogio del DUCE
DUCEJEVA POHVALA
Med mojim kratkim bivanjem v Rimu me je poklical Duce, ki sem mu porochal o stanju in delovanju enot XI. armadnega korpusa ter divizije "Lombardia" v chasu zime.
DUCE – ugotovil sem, da je zelo dobro seznanjen tudi o najmanjshih podrobnostih izpeljanih akcij, tako da je celo imenoval posamezne enote, ki so sodelovale v bojih, – je izrecno pohvalil bojni duh chastnikov in moshtva – za dosezhene uspehe – kljub dobro znanim tezhavam in pomanjkljivostim, ki niso odvisne od nashe volje.
Obenem ko izrazham svoj ponos, da vam lahko sporochim Njegovo visoko zadovoljstvo, vam moram tudi prenesti, kar je blagovolil dodati in priporochiti:
1.) USTANOVITEV POSEBNIH ENOT
Zheli, da se njihovo ustanovitev pospeshi v najvechji mozhni meri, da bodo chimprej usposobljene.
Pripadnikom bataljonov, ki jih snujemo (prave pravcate bataljone... to bodo nashi nacionalistichni partizani – tu se ne obotavljam rechi, da ne zahtevam zelo veliko), bodo glede na uspehe pripadale nagrade in druge ugodnosti (dopusti, nadomestila, podpore, hrana).
Pripadniki teh enot morajo predstavljati cvet predanosti, odlochnosti in borcev brez predsodkov.
Pri izboru teh pripadnikov so obvezna najostrejsha merila.
2.) ZAPORA HRVASHKO–SLOVENSKE MEJE
Najhitreje je treba dokonchati nachrtovano mrezhno zaporo, tako da bomo preprechili pritok in odtok komunistichnih tolp iz Hrvashke v Slovenijo in obratno. (Na to sem Duceju odgovoril, da so divizija "Isonzo" in tehnichne enote XI. armadnega korpusa pochashchene, da jim je bila poverjena ta naloga.)
3.) ODNOSI S SLOVENSKIMI ELEMENTI
Vzpostaviti je potrebno tankovestno prisrchnost, vljudnost v vsakem pogledu, hkrati pa pravichno, humano in objektivno trdnost.
V odnosih med spoloma – vselej moramo imeti odprte ochi – govoriti malo, poslushati veliko, nikar klepetati ne raznashati vesti "se govori", "sem slishal rechi" – v vseh okolishchinah, tudi ob najintimnejshem stiku je potrebno ohraniti chast uniforme in italijanskega naroda, kar od nas najodlochneje in najdosledneje terja obchutljivost sedanjega chasa, zato razsodnost, preudarnost, obzirnost.
Posameznikova lahkotnost gre na nepopravljivo shkodo skupnosti in ugleda.
Umazano perilo (vsi ga imajo – tako narodi kakor posamezniki) je treba oprati v druzhini. Tako pravi star pregovor, ki se ga je treba vselej znova spomniti.
4.) SLOVENSKA PROTIKOMUNISTICHNA MILICA
Tej moramo dati najvechjo podporo in vzpodbudo, vendar moramo imeti neprestano pred ochmi, da lahko deluje le po nashih ukazih, z nami in za nas. Nikoli ne sme nastopati samostojno, samo skupaj z nashimi. Pospeshiti je treba enodushnost in medsebojno zlitje enot. Kdor umre pod nasho zastavo, ima pravico do sposhtovanja; pomagati jim moramo z opremo in moralno.
5.) POSADKE – UTRDBE – TRDNJAVE
Obravnavati jih moramo kot podporne tochke, sredishcha za predah in oskrbo, ne pa kot naprave, ki so namenjene same sebi.
Duce se je dobesedno takole izrazil – in to z veseljem ponavljam kot dokaz njegovega zanimanja za nashe stvari:
“Italijanski vojak, vreden tega imena, zaprt za okopi in zashchiten z bodecho zhico, ne sme dajati vtisa, da je ujetnik samega sebe.”
“Zmaga, kdor se premika, zmaga, kdor vsili nasprotniku svojo voljo, kdor lahko naredi, kar se mu zahoche.”
6.) NAGRADE – KAZNI
Ne skopariti z nagradami tistemu, ki jih je vreden. Ne popushchati pri zagotavljanju reda.
Kar se tiche nagrad tistim, ki so jih vredni, je Duce rekel: “Hochem, da mi najhitreje sporochite predloge za pohvale.” Kot poveljnik XI. armadnega korpusa sem odgovoren, da pridobim predloge iz posameznih enot za dodelitev Vojashkega krizhca za vojashke zasluge. Ukazujem, da jih vsakich, ko poveljniki oddelkov podajo take predloge, prek poveljstva divizije brez odlashanja po telefonu sporochite mojemu poveljstvu, ki bo poskrbelo za takojshnjo potrditev – priznanje mora biti izrazheno zasluzhenemu najkasneje v 48 urah; vse birokratske postopke je potrebno opraviti kasneje.
Jasno je, da tak postopek zahteva najvechji obchutek odgovornosti gospodov divizijskih poveljnikov ali zborov – to je pach nekaj, za kar vam moram zaupati z zavezanimi ochmi.
Druga oblika priznanj so napredovanja. Pri tem ne bo nich hudega, che ne boste dosledno uposhtevali ustaljenih pravil. Poglejmo s strani vojaka, ki si to zasluzhi – zakaj ne bi imel zadoshchenja, da se okrasi z nashitki?
Popolnoma nesprejemljivo je skrivanje za birokratskimi postopki in pravilniki... ti nachenjajo moralo tistega, ki je zasluzhen.
In tako naprej, kar velja tudi za dopuste. Zanje je treba dosledno sposhtovati dolochene roke. Che se primeri, pa je treba ravnati na lastno pobudo, kot je neki poveljnik bataljona sam odlochil; ker spricho okolishchin ni mogel vsem zagotoviti petnajstdnevnega dopusta, ga je vsakemu z njegovim privoljenjem skrajshal za nekaj dni, toda vsi so v roku odshli na dopust.
Na tak nachin je mogoche uskladiti sluzhbene in osebne potrebe – poveljnik je uspel zadovoljiti svoje vojake.
7.) MEJE LJUBLJANSKE POKRAJINE SO MEJE ITALIJE
(Ochitno tu ni potrebno vech kaj dodati.)
— . —
To je tisto, kar mi je govoril Duce.
Vasha naloga je to ponoviti svojim podrejenim.
Z moje strani – topla zahvala, da mi je omogochil radost prenesti vam pohvalo, ki nam je v chast.
GENERAL ARMADNEGA ZBORA
POVELJNIK
Gastone Gambara

Od pribochnika je zahteval, da je okrozhnico prebral pred njim na glas. Sedel je z vidno nazaj uleknjenim hrbtom in napol mizhe poskushal podozhivljati obchutke chastnikov in vojakov, ko jim bodo brali to njegovo pisanje. Pri tem je prihajala do izraza njegova dolgoletna izkushenost v ravnanju z mnozhicami. Zato je pribochnika prekinil zhe med branjem, rekoch:

“Praviloma morajo biti enote seznanjene s tem v slavnostnih okolishchinah in ko so zbrane v chim vechjem shtevilu. To poudarite in spremljajte doslednost izvajanja!”

V ljudeh je nagon mnozhice. Tako se jih poloti skupinska panika ali mnozhichno navdushenje, che jih stlachish na kup. Razmishljajo kot eden, kot druzhbena zhival. Lazhje je pognati tisoch ljudi v smrtonosni napad kljub tochi krogel in peklu granat, kot pa pripraviti posameznika, da sam jurisha proti strojnichnemu gnezdu. Vsaka chloveshka skupnost pozna obdobja, ko je vse preveval enoten duh, kot bi jim zapovedovali eni mozhgani in bi jim bilo eno srce. To so trenutki nacionalne glorije; Duce in Hitler sta v tem pred chasom uspela, toda sedaj kazhe, da se ta enotnost nacionalnega duha razkraja, vedno vech znamenj je, da zachenjajo tako preprosti ljudje, vojaki kakor visoki hierarhi misliti po svoje. To niso vech chasi mladostnih fashijev, gorechih za stvar in odlochnih pri izpolnjevanju nalog. Povezanosti, ki je dajala nezlomljivo moch snopu palic, ni vech, razvezane palice, palichice in shibe se posamich zlahka lomijo. Toda pri tem chloveku prav nich ne pomaga, che si ruva lase ali razjoche; trezno se mora vprashati, ali je mogoche stvari obvladati, zaustaviti razkroj ali pa iskati izhod in reshitev tudi za primer chrnega izida. Toda zaenkrat moramo she vedno poskusiti izpeljati stvari nam v prid, zaobrniti neugodni tok dogajanj, preiti v protiofenzivo, vendar ne le na vojashkem, pach pa tudi na politichnem, propagandnem, psiholoshkem podrochju. Che bomo partizanom odgovorili z njihovo taktiko – jim postavili nasproti nashe partizane, ki bodo prav tako zhiveli in se borili v gozdu kot oni, se ne bodo pochutili vech varne, mednje bomo zasejali zmedo, saj ne bodo v nobenem trenutku vech vedeli, kdo je kdo in kje je kdo. S tem jih bomo prisilili k pogajanjem, che bo treba; no, kazhe, da bo treba. Odlochno je zapovedal pribochniku:

“Sedaj pa le pohitite s to okrozhnico, nobenega zavlachevanja!” je pribil. Pribochnik ga je zachudeno pogledal, saj mu doslej she ni dal povoda za ochitke na rachun njegove malomarnosti ali pochasnosti; celo pohvalil ga je zhe, chesh da je tako dosleden kot kakshen German. Poveljnik postaja nestrpen, je pomislil.

***

Ruggero je molche hodil ob njem. Park za sedezhem poveljstva ni bil obsezhen, toda bil je dovolj velik, da je dopushchal nemoten (predvsem pa nenadzorovan) pogovor, obenem pa jima je svezhi zrak dobro del po celodnevnem sestankovanju z najrazlichnejshimi chastnishkimi skupinami. Potem pa je Ruggero vprashal:

“Pa je odgovor zanesljiv? Kako bi bilo mogoche preveriti, ali niso predloga sprejeli zgolj zato, da bi nam nastavili past?”

Gambara ni takoj odgovoril. Mrmral je neko popevko, ki je bila tisti chas pogosto v etru. Postrani je vechkrat pogledal Ruggera in mrmral naprej, kar se je temu zdelo prelahkotno vedenje ob tako obchutljivih in ne prav varnih zadevah; morda pa si je premislil in mi ne zaupa vech, je celo pomislil; morda me je doslej le preizkushal, me izzival, da bi me speljal na tanek led – toda zakaj bi to storil?

“To, kar pravkar mrmram, je popevka, lahko pa bi bila tudi skrivno geslo,” je iznenada dejal Gambara skrivnostno in obenem ujedljivo. “Kako naj vemo za vsako besedo, vsak napev, vsak ton, ki je v zraku, ali nima she nekega drugega pomena, ki mu ga je nekdo dal, da bi se sporazumeval z drugim le na njima razumljiv nachin? Svojemu prevajalcu sem takole mimogrede zapel neko pesmico; kazhe, da ima nekaj posluha in je pritegnil...”

Ruggero se je ozrl naokoli kljub temu, da sta zhe najmanj pol ure sama samcata krozhila po tistih nekaj stezicah, ki jih je premogel park, obkrozhen z visokimi zgradbami. Zaustavil se je in nekaj navzdol poblizhe pogledal:

“Zdi se mi, da vidim prvi zvonchek letos.” Naredil je predah in nadaljeval: “Ko je lani odcvetel, je pustil zametek novega. Tak je naravni zakon. Tako je bilo in tako bo – pred nami so pomembni dogodki. Name se lahko zanesesh!” je pribil Ruggero.

“Potlej pa bova temu med nama rekla kar "zvonchek"; velja?!”

“Zagotovo!” je bil takojshen odgovor.

“Torej jutri greva tja z oklepnim vlakom,” ga je seznanil Gambara. “Dobiva se na vlaku,” je she dodal.

Zgodnje jutro je bilo skrito v ljubljanski megli. Ob tako zgodnji uri tudi sicer ni bilo kaj prida prometa, toda tokrat je she megla naredila svoje, saj je bilo tezhko razlochiti plochnik od vozishcha; avto se je komaj premikal. Ljudem pa ni bilo po godu she nekaj drugega, zagotovo she zoprnejshega ali nevarnejshega – policijske racije, ko so se naenkrat znashli v mrezhi z vseh strani zaprtih ulic z vojaki, zhandarji, policisti, MVAC-strazhe ter civilisti, ki se jim je od dalech videla pripadnost tajni policiji, kvesturi.

“Gospod Skochir,” se je obrnil Gambara k sopotniku, “tale megla je pa kar nekam simbolichna; cheprav ne vidimo dalech, vemo kam gremo,” se je dvoumno poshalil.

“To ljubljansko meglo sem zhe dozhivel. Toda nikoli si ne bi bil mislil, da bom kaj takega dozhivel v Afriki. Preden so me poslali v Eritrejo, sem mislil, da je Afrika dezhela sonca, vrochine, Sahare in pragozdov, z levi, krokodili in kachami velikankami. Seveda je tudi to; toda uzhil sem tudi veliko mraza in kasneje v Libiji tako meglo, da bi se chlovek prej dregnil s prstom v oko, kot bi ga uspel videti,” je Skochir odgovoril nekoliko obshirneje, da bi se izognil poveljnikovemu izzivu. Potem pa se mu je le zdelo smiselno, da se ne bi prevech sprenevedal, pa je dodal:

“Poveljniki so zato na visokih polozhajih, da vedo vech in vidijo dlje; toda previsok polozhaj onemogocha videti podrobnosti v dolinah, ki so posebno v alpskem svetu tesne, zvijugane in nepregledne. Zato se je treba zanesti na tiste, ki jim je svet tod domach; tako kot nas sedaj voznik lahko pelje, ker zhe od prej pozna pot.”

Toda prav tisti hip je voznik sunkoma zavrl, da jih je potisnilo na prednja naslonjala. Zadaj so zacvilile gume spremljajochega vozila, da se je shofer razjezil v brado, cheprav bi najraje na glas zaklel. Zazrl se je tik pod stransko okno, potem ga je odprl in buljil v tla.

“Kaj ste zgreshili pot?” je general dvignil glas.

“Spet so natresli letake,” je odgovoril voznik, “tisti od OF, ribelli!”

“Poberi!” je bil kratek generalov ukaz.

Voznik je na svoji strani odprl vrata, pobral manjshi, bel listich ter ga podal v chrno orokavicheno poveljnikovo roko. “To pa zhe razumem brez prevoda, gospod prevajalec,” je siknil, ne da bi pogledal Skochirja: “Zivela OF, smrt fasizmu, svoboda narodu.”

Medtem je avto zhe speljal in, sodech po obrisih stavb, so bili zhe tik pred zheleznishkim postajnim poslopjem, toda voznik je zapeljal proti lochenemu predelu postaje. Zaustavili so se pred zapornico in vozilo so obstopile strazhe s pripravljenim orozhjem. Zdajci je pripeljal she avto z varnostniki in vojaki zunaj so se postavili v pozor, odprli zapornico in jih spustili na temeljito zavarovan stranski peron, kjer so se zaustavili tik ob tirih. Z nekaj hitrimi koraki je pristopil chastnik, odprl generalu vrata avtomobila, se postavil v pozor ter salutiral:

“Ekscelenca, posadka Oklepnega vlaka sht. 8 v polni pripravljenosti chaka vashih ukazov; porocha poveljnik oklepnega vlaka stotnik Cantini!”

“Hvala, stotnik Cantini. Vstopimo!” Nato pa je dodal: “Moj pribochnik ima s seboj nachrt potovanja in pozna podrobnosti. Je general Ruggero zhe tu?” je vprashal med vstopanjem.

“Zhe pred eno uro sem bil tu,” se je oglasil glas iz notranjosti.

Chez kakshnih deset minut je vlak speljal in krenil skozi megleni predor. Toda kmalu za Shkofljico se je zachela megla trgati, kot da ne bi vedela, naj se zadrzhi ali ne. Po nekaj sto metrih jasnine se je spet tako zgostila, da je bilo she strojevodji tesno pri srcu; resda na tirih ni mogoche zaiti, toda prometni znaki so slabo vidni in che jih spregledash, je usodno. Pa she ti partizani, kar naprej nekaj pokajo, rushijo proge, minirajo mostove.

Gambara je bil zatopljen v svoje misli; zhe pot tja bo pokazala, ali mislijo resno, si je mislil. Kaj pa drugega? Che so ga mislili speljati v past, potem ga bodo poskushali spotoma presenetiti, mu nastaviti zasedo... Dober plen bi bil, ujetnika bi kazali vsepovsod, z naslado bi ga spravili celo v amerishke in angleshke chasnike, razkazovali bi ga kot medveda na sejmih.

Stroj je hropel, tezhak od oklepov in oborozhitve, dasi je bil tokrat nekoliko lazhji vsaj spricho zredchene posadke, s seboj so vzeli le najnujnejshe tehnichno osebje in nekaj upravljalcev avtomatskih strojnic in topichev. Tudi sicer to ni bil pravi bojni vlak, rabil je predvsem poveljniku, danes pa je bil namenjen prav posebnim ciljem. Celo shtabnih chastnikov ni bilo, razen Ruggera in pribochnika; zatem prevajalec in she trojica generalovih osebnih strazharjev se je zadrzhevala v svojem oddelku. Za poveljnikov oklepni vlak je veljal poseben prometni rezhim, tako da so drveli chez Dolenjsko skorajda brez zastoja, celo v Novem mestu se niso ustavili, prvich shele pri Lazeh, kakshen kilometer za zheleznishko postajo; tako je bilo narocheno. Vlak je zhe speljal zelo pochasi in ni razvil polne hitrosti; vsi so oprezali skozi line, ali bodo opazili kaj nenavadnega. Napetost je narashchala z vsakim prevozhenim metrom; nich se ne ve, kaj se skriva pod naslednjim pragom in ali ni le nekaj korakov naprej odvita tirnica, da bi vlak iztiril. Strojevodja in njegov pomochnik sta imela ochi na pecljih. Ostali pa so predirali hosto ob progi, bojech se, da se ne bi kje kaj zganilo. Za vsak primer je imel Gambara pripravljen pomozhni nachrt (za reshevanje). Che bi to bila ukana in bi jih uporniki napadli, bi se moral oklepni vlak toliko chasa sam braniti, da bi prishla pomoch iz okolishkih posadk. Seveda, che bi jih hoteli preprosto ubiti, bi to lahko opravili dokaj hitro. Kljub debelini oklepa bi ga dovolj tezhka mina raztrgala in pognala v zrak vlak z vsemi, ki so bili v njem. Tega tveganja se je Gambara dobro zavedal, zato je ukrenil, kot je, da bi bilo zhrtev chim manj. Toda kot vojak od peta do glave, ki je prejshnje chase osebno sodeloval v mnogih ognjenih preizkushnjah, se ni toliko bal takega izida. Bolj ga je skrbelo, ali bo sploh kakrshenkoli izid na tem potovanju. Ta proga je igrala eno od odlochilnih vlog v njegovem nachrtovanju prelomnih dogodkov, ki so se kazali v blizhnji prihodnosti. Poveljnik mora vchasih iz varnega zaledja v prve bojne chrte. Na vojashki akademiji so jim slikali herojstvo italijanskega kralja, ki si ni pomishljal sredi vojne obiskati fronto pri Kobaridu, le streljaj od prvih avstro-ogrskih polozhajev. No ja, pri tem je bilo edinole neprijetno to, da so prav tam le kakshen dan pozneje chrno-zholti skupaj z Nemci prebili fronto in je prishlo do "kobarishkega poloma".

Sicer pa se je na Dolenjsko odpravil zhe pred priblizhno dvema mesecema, natanchneje 13. januarja, ko je bil le dober mesec na poveljnishkem polozhaju. Njegova obveshchevalna sluzhba je odkrila, da je v Zhuzhemberku operativni shtab slovenskih partizanskih brigad, ki pripravlja vechji nenadni napad. Ko je s svojimi chastniki preuchil razmere, je postala ochitna velika verjetnost, da bi osrednji cilj napada lahko bila belogardistichna postojanka v kartuzijanskem samostanu Pleterje na severnem vznozhju Gorjancev. Ta naj bi po zamislih mihajlovićevskega vodstva in "Legije smrti" postala sredishche chetnishko-belogardistichnega protipartizanskega gibanja, ki naj bi jugoslovansko chetnishtvo povezovalo s slovenskim chetnishtvom.

V utrjenem samostanu je bilo po zmanjshanju belogardistichnih postojank v obrochu okrog Gorjancev okoli 250 do 300 mozh. In tja se je Gambara odpravil, da bi se na lastne ochi preprichal, za kakshno vojsko gre in chesa je sposobna. Ni dobil slabega vtisa, zlasti ga je presenetila neverjetna politichna zagrizenost. Vojni kurati so svoje delo opravili odlichno, protikomunistichni duh je mlade kmechke fante tako prevzel, da so komaj chakali na spopad s komunistichnimi tolpami. To se je kmalu res zgodilo. Partizanske brigade so krenile chez Gorjance v najvechji tajnosti in v nochi na 19. februar nenadno napadle postojanko; seveda to za posadko ni bilo veliko presenechenje. Cheprav so napadalci zbrali osupljivo veliko chet, ki so tudi tesno stisnile obroch okoli pleterske kartuzije, da iz blizhnjih postojank niso mogli oblegancem na pomoch, je boj trajal ves dan in she naslednjo noch. Konchno so se belogardisti umaknili iz gorechega samostana ob pomochi italijanske kolone iz Novega mesta, ki se je v spremstvu tankov izognila zasedam Tomshicheve udarne brigade ter pod zashchito minometalskega in topovskega ognja prodrla v Sht. Jernej in tudi v Pleterje. Toda samostanske utrdbe zaradi pozhara in razrushenih obrambnih zgradb ni bilo vech mogoche braniti, zato se je posadka umaknila urejeno in pod zashchito mochnega ognja iz tezhkega orozhja. Izkazalo se je, da so partizani slabo oborozheni s tezhkim orozhjem in da jim je mogoche kljubovati v dobro utrjenih postojankah. Zlasti shibki so bili "ribelli" v protitankovski oborozhitvi, zato niso mogli zaustaviti prodora tankovske kolone, ki je hitela oblegancem na pomoch.

Gambara je bil le delno zadovoljen s potekom in z izidom operacij, saj je dal pred tem ustrezna navodila in bi lahko upornikom prizadejali veliko vechje izgube, da, celo ne bi bilo treba zapustiti postojanke, ki jo bo nemogoche obnoviti, saj je vsa razrushena. Toda zanj najpomembnejshi spoznanji sta bili, prvich, da se je treba lotiti "goshchavnikov" po nachelu "klin se s klinom izbija", tolchi jih je treba tam, kjer se pochutijo najbolj varne, v gozdu, in drugich, da se bo v evropski trdnjavi vnela vsesploshna drzhavljanska vojna, brat proti bratu, brzh ko bodo zahodni zavezniki iz Afrike ali iz Anglije stopili na tla kontinenta. To se bo zgodilo tudi v Italiji, tu, v Sloveniji, pa je na lastne ochi videl, kaj je to, in potrjevale so se njegove izkushnje iz Shpanije. V drzhavljanski vojni ne gre vech za regularne oblike bojevanja in za spopade, ki kolikor toliko uposhtevajo mednarodno vojno pravo; drzhavljanska vojna je bratomorni boj v najslabshem pomenu besede, ko niso vech pomembni vojashki cilji, temvech vsakdo gleda le, kako pobiti chim vech nasprotnikov, ki velikokrat niti nasprotniki niso, ampak le niso dovolj "nashi".

Uboga Italija, kaj se ji obeta, che se chimprej ne izvleche iz te godlje, in to na urejen, nadzorovan nachin, ne pa v kaosu razpada in vsesploshne dezorientacije.

Ekscelenca, na kolovozu ob progi je voz s konjsko vprego, voznik nekaj maha,” se je zdajci oglasil eden od varnostnikov. General je she sam pokukal skozi strelno lino na okenski jekleni zaplati:

“Stopi ven na ploshchad!” je ukazal. “Narednik Skochir, vi pa z njim, da slishimo kaj hoche.”

Tezhka oklepna vrata so se z lahkoto odprla, imela so odlichen mehanizem, ki jim je tako natanchno izravnal tezhishche, da se je vsa tezha lepo porazdelila na techaje. Vojak se je z naperjeno brzostrelko nagnil naprej in zavpil:

“Alto la!” ter se toliko odmaknil, da je Skochir lahko chez njegovo ramo zakrichal, da bi preglasil hrup lokomotive:

“Kaj hochete?! Kaj se je zgodilo?!”

“Imam neko pismo za vas! Prejle so me ustavili "razbojniki" in mi narochili, da ga predam, ko se prikazhe oklepnik!” je vpil prestrasheni kmet. Konji so hrzali in ritali; vlakov so zhe bili vajeni, toda stati na mrazu, to se jim pa ni dalo.

Skochir je zaklical v notranjost vlaka:

“Pismo so mu dali za nas!”

“Naj ga strazhar prevzame!” je slishal odgovor. Strazhar se je obotavljaje, ozirajoch se naokoli, spushchal na gramozni nasip, ki je bil nizko, zato se je moral dobro stegniti, da ga je dosegel, drzhech se z eno roko za rochaj, v drugi pa je stiskal orozhje.

V nekaj skokih je bil potem pri nesrechnem slu, ki je drhte molil predse modro ovojnico, da mu jo je vojak s hitrim gibom izpulil in se nato ritensko umikal proti vlaku, kar je shlo bolj pochasi in s spotiknjem kakor tja grede. Ne da bi kmet trznil z vajetmi, kot bi konji vedeli, da je stvar opravljena, so brez naglice stopili po kolovozu, medtem ko je kmet ves chas v strahu zrl nazaj, bojech se, da bo zhelezna poshast zachela bruhati ogenj nanj.

“Odpeljite naprej! Ustavite se, ko boste ob progi zagledali zabodeno dvoje vil!” je prevedel narednik Skochir in pogledal generala. Ta je gledal predse in molchal.

“No, kaj takega bi lahko prichakovali. Tudi sam bi podobno ravnal; videti so hoteli, ali pridemo in kako pridemo. Naj potegne pochasi naprej!” je narochil za strojevodjo. In res se je hip zatem kolos premaknil.

Toda niso prishli dalech; morda kilometer ali poldrugi naprej so shtrlele vile na robu njive, kakshnih dvajset, trideset korakov od proge. Vlak se je ustavil. In stal. Nich se ni premaknilo, ne v njem ne zunaj njega. Stali so kakshnih pet minut; lahko, da je bilo tudi pol ure ali cela ura... Na vzhodni strani proge se je iz gozda izvila vojashka postava z belo zastavico, takole za vzglavnik veliko, stopila kakshnih dvajset korakov proti vlaku ter zastala.

“Pribochnik, enemu od vojakov narochite, da brez orozhja sestopi in se za nekaj korakov oddalji, proti onemu seveda!” je ukazal Gambara.

Zachele so techi minute, tiste, ki jim pravimo, da so kot vechnost dolge. Na chistini med oklepnim vlakom in gozdom sta stala vsak na svoji strani chloveka, ki se nikdar v zhivljenju prej nista srechala in se tudi, che se bo ta zadeva dobro iztekla, ne bosta videla nikdar vech. She celo tega nista vedela, zakaj so ju pravkar poslali na ta travnik, izgubljen med dolenjskimi gozdovi, med eno izmed neshtetih krvavih vojn, ki jih pripadniki chloveshkega rodu med seboj bijejo iz vsakrshnih razlogov, zaradi pravice ali krivice, v imenu tega ali onega boga, za kralje in cesarje, ali pa kar tako, ker so nakljuchja hotela, da so si prishli na pot.

“Narochite nashemu, naj gre naprej, na pol poti!” je narochil Gambara. Poveljnik oklepnega vlaka je povelje zavpil vojaku.

Lokomotiva je bila napeta kot konj pred dirko, vsak trenutek bi se lahko premaknila s polno mochjo naprej ali nazaj, kot bi terjale okolishchine.

Vojak je oprezno, s kratkimi koraki stopal po rushi. Ni kdo ve kakshna trava to, si je mislil, prej je mochvirnata, ostra, da urezhe; je bil poznavalec, iz juzhne Italije, iz krajev, kjer je Duce ukazal obsezhna izsushevalna dela. Za njih je bil dober, Duce, dal jim je delo, celo nekaj zemlje, pomagal je kmetu in zagotovil zdravstveno zavarovanje. Pa pokojnine! Delavec ni bil vech brezpraven pristroj kapitalistu. In "sabato fascista", prosto sobotno popoldne, pravo razkoshje, ko si je lahko chlovek po celotedenskem garanju lahko privoshchil kozarchek s prijatelji, v "dopolavoro" ali pri lepi Giovanni.

Naenkrat se je vojak zdrznil, saj je prishel chez polovico. Par korakov pred seboj je zagledal drugega vojaka. Take je zhe videl, bolj od dalech; enkrat pa tudi dva, ki sta lezhala ob progi, mrtva, pokosili so ju, ko sta se plazila chez s polno torbo pisem. Zvechine brez prave vojashke vrednosti. Imel je zvezdo na kapi. To je ruska zvezda, komunistichna, proletarska. Tudi Mussolini je bil nekoch socialist, zato skrbi za delavce in kmete. Tezhko je razumeti to politiko, che bi se dali skupaj, ne bi bilo vojne in bi bilo bolje za revezhe.

Tisti z zvezdo je rekel po italijansko, prav po italijansko (vsi le niso barbari ti "gozdniki", ga je preshinilo):

“Recite vashim, naj poshljejo she enega sem, da prevzame pisno sporochilo za poveljnika, vi pochakajte tu z menoj!”

Zakaj ne smem nazaj, si je mislil, ko je zaklical proti oklepniku, kar mu je bilo narocheno. Chez kakshno minuto, verjetno so znotraj hoteli stvar premisliti, se mu je pridruzhil she en italijanski vojak, ki je prevzel pismo in se vrnil v oklepnik. Onadva pa sta kar stala sredi travnika s posusheno, od mraza posmojeno travo, nekaj korakov narazen, ogledovala sta eden drugega, se tu pa tam nasmehnila, pogledovala levo in desno ter tudi nazaj.

“Pisalo je, kdo bo z nashe strani pooblashchenec med pogovori, in hochejo vedeti, kdo bo z vashe strani,” je rekel oni z zvezdo.

Iz oklepnika se je prikazal prejshnji vojak in drzhal v rokah zapognjen list papirja. Oni z zvezdo se je obrnil proti gozdu in nekomu pomahal z roko; od tam se je prikazal she en "zvezdar"; toda ko je prishel blizhje, se je izkazalo, da je zhenska. Italijana sta zhe vedela, da je med "ribelli" precej zhensk, toda tako od blizu jih she nista videla. Bella donna, sta si mislila, toda ta te prav tako pihne kot vsak moshki, slishala sta, da so nekatere she hujshe, celo nozha si ne pomishljajo vzeti v roke – kot amazonke ali divje Germanke, nordijke, visoke, plavolase in modrooke... ki chloveku zavdajo z meshanico naslade in strahu.

Partizanka je vzela pisni odgovor in se izgubila v gozdu ter se kmalu vrnila, tako da so sedaj stali shtirje sredi chistine; che eni strani popustijo zhivci, bodo oni prvi pokosheni. Od nekod dalech je bilo slishati letalo. Kaj za vraga pa je sedaj to, je zavladal sploshen preplah. Enim ni bilo vseeno, da bi se iznenada spustil nadnje srebrni ptich in odlozhil svoj smrtonosni tovor. Drugim pa je bilo bolj do tega, da bi se ta zadevshchina odvila tako, kot je bilo nachrtovano, brez tretjih.

“No, podvizajmo se, che smo zhe tako dalech, pa pojdimo do konca,” je priganjal Gambara in stopil z vlaka. Na drugi strani na robu gozda je stala trojica in se namerila proti tistemu prostorchku, kjer se je zhe od prej gnetla chetverica, nekaj jih je vleklo skupaj, tako da so se centimeter za centimetrom priblizhevali in bi si skoraj zhe lahko podali roke. Tisti z zvezdo je zhe zvil belo cunjo ter si jo stlachil pod plashch.

Che bi tisto letalo res preletelo ta prostor (ochitno pa je imelo drugachne naloge in smeri), bi pilot iz zraka videl kaj nenavaden prizor, ki bi bil bolj podoben lovskemu srechanju ali izletu v naravo, che ne bi bilo sredi proge chrne gmote, iz katere so shtrlele cevi tezhkega orozhja. Mozhje in zhenska, ki so se srechali, so bili brez oborozhitve od dalech videti kot elegantni gospodje v dolgih, temnih plashchih. Opazovalca bi sicer motilo, da si niso podali rok, toda to pach ni vselej in povsod v navadi; morda pa so se le malo prej zhe srechali in ni potrebe, da bi se chlovek nenehno rokoval. Tudi najpozornejshi opazovalec ne bi zaznal nobene nenavadne poteze, giba, kretnje, glasove bi komaj slishal. Kot pred dvobojem, ko se sekundanti dogovarjajo glede pravil spopada tako mirno, da bi chlovek pomislil, da se menijo o partiji kart, cheprav bo nekaj trenutkov zatem tekla kri in bo smrtno zadet oblezhal eden od dvobojevalcev, ali pa kar oba, che bosta oba hkrati natanchno merila in zadela...

V oklepnem vlaku so preostali tishchali obraze na line, pozabili so na chas in kraj, okolishchine so bile tako nenavadne, da jim je zastajal dih. Zavedali so se, da to ni dogodek, ki bo kar tako utonil v pozabo. Ochitno se dogaja nekaj zelo drugachnega od tistega, kar so jim razlagali in jim she razlagajo chastniki ter she posebej fashistichni federali. V mislih so se jim prepletale vesti s front v Afriki, pri Stalingradu in z nove skorajshnje fronte na zahodnoevropski atlantski obali. Che se tu na samem sestaja njegova Ekscelenca, poveljnik XI. armadnega zbora, z nekimi ljudmi iz gozda, ki morajo biti ochitno vredni njegovega ranga, ti voditelji partizanov, potem... potem gredo stvari resnichno rakovo pot. Morajo zhe biti sile ribellov tolikshne, da jih ni mogoche prezreti.

Nekoch, v davnih chasih, bi se glasil antichni mit, sta se spoprijela junaka, heroja, polbogova, ki so ju od zgoraj spodbujali na dve strani razdeljeni bogovi, v kasnejshih chasih pa, da sta se v odlochilnem spopadu neposredno pomerila kralja dveh vojska.

...

“Kar se je danes tu dogajalo, tudi to, da smo sploh bili tu in kdo je bil tu, je najstrozhja vojashka tajnost! Kdor bo to zapoved prekrshil, bo shel naravnost pred hitro vojashko sodishche!” je bil kratek in grozech Gambara, ko so se vrnili v oklepnik in je vlak brez odlashanja zapeljal nazaj, skozi Novo mesto proti Ljubljani.

 

POIZVEDOVANJE ZA POGRESHANIM

Ruggero je brez sape padel v pisarno, ko je bil Gambara ravnokar sredi vrochega telefonskega pogovora.

»Tako ne bomo dosegli nikakrshnega uchinka. Nasprotno, she vech bo tistih, ki se bodo poskrili po gozdovih ali s partizani ali pa kar tako, da se izognejo represalijam. Ustrelite enega, dva ali tri kot opomin drugim. Nochem mnozhichnega streljanja. Celo izpustili smo vrsto politichnih zapornikov, da bi dosegli politichne uchinke. Sam Duce je za ostrost, toda obenem za pridobitev javnega mnenja na nasho stran,« je vpil, zhe zaripel v obraz. Ruggero ga zlepa ni videl takshnega. Toda ochitno je imel Gambara na drugi strani tezhkega sogovornika, ki ni popushchal, naenkrat pa je zapretil:

»O tem bom seznanil Duceja osebno, lahko se zanesete name. S tem, kar pochnete ne prispevate k zmagi, prej nasprotno. Osvajanje ni prvenstvena stvar orozhja, temvech preudarne in prerachunljive politike.« In je vrgel slushalko na vilice.

Obrnil se je k Ruggeru:

»S takimi fanatiki ne bomo nikamor prishli. Radi bi zakurili tak kres, da bi v njem zgorel ves svet in tudi mi obenem,« je hodil razburjeno od vrat k oknu in nazaj ter dodal:

»Oni bi kar zapirali, obsojali, streljali talce... Nich ne pomislijo na posledice, uchinke takega ravnanja. Eno so partizani, uporniki, drugo je vsa ostala mnozhica – to moramo pridobiti ali vsaj nevtralizirati! Mar se ti idioti niso nich nauchili iz nashe slavne preteklosti, kako je nastal Rimski imperij? Pax romana.«

General Ruggero je molchal, cheprav ga je peklilo, da se je kar presedal na stolici; konchno ni vech zdrzhal:

»Prevajalec Skochir je izginil,« je z ochitno vznemirjenostjo bruhnilo iz njega.

»Kdo je izginil?! Kako je izginil?! Pa ja ni mrknil tja, k onim..?« je Gambara obstal kot vkopan.

»Pravzaprav je in ni izginil. Poveljnik oklepnega vlaka, kamor po formaciji spada, je sporochil, da ga od predvcherajshnjim, to je od 29. marca, ni v vojashnico. Sprva je mislil, da si ga ti kje zadrzhal, toda po ovinkih je zvedel, da ga tudi pri tebi ni,« je s komaj prikrito zhivchnostjo nadaljeval Ruggero.

»Kje pa je potem, che ni ne tu ne tam?« je vrtal naprej Gambara. »Torej je lahko le tam nekje, pri onih,« je ostal nedorechen.

»Prav zaradi tega sem prishel, kvesturini so ga menda zaprli,« je konchno Ruggero prishel z besedo na dan.

Zdaj je bilo tudi Gambari zhe prevech: »Kaj pa ima kvestura z njim?« Umolknil je in se namrshchil. Igra se je zachela, je pomislil. Zdaj pa bom moral dobro napeti mozhgane, da se iz tega izvlechem. »Ali si zhe izvedel kaj dolochnejshega? Imajo dokaze proti njemu, je delal na dve strani? Mar mu nismo pretipali obisti, she preden je prishel v Ljubljano; saj je v vojski zhe pol zhivljenja...«

»Stotnik Cantini z oklepnega vlaka se je skoraj podelal v hlache, ko so mu prinesli pred nos, da je nekdo videl, kako so kvesturini tisti vecher na Mikloshichevi stlachili Skochirja v avto. Prav gotovo so bili oni, razen che ni bila to kakshna ugrabitev, ki so jo organizirali ilegalci OF.«

Gambara je pomislil tudi na to, cheprav se ne bi chudil, che bi ga prijela tajna policija; morda ishchejo kaj proti meni, je bil sklenil, preden je rekel:

»Kako pa naj zvemo, ali ga imajo nashi v krempljih? Ne zdi se mi dobro, da bi kar tako vsevprek povprashevali. Razen, da se proti njemu sprozhi obichajne disciplinske postopke.«

»O tem sem zhe razmishljal,« je odgovoril Ruggero, »toda ne le, da moramo chimprej zvedeti, kje v resnici je, marvech ga moramo tudi izvlechi od tam. Jaz sem preprichan, da ga imajo v posebnih zaporih. Morda gori na gradu.«

Gambara je vedel kaj to pomeni: "Gori na gradu". Tam obdelujejo najtezhje primere in od tam jih vechinoma odpeljejo pred pushke.

»Zamislil sem si, da bi mi, vojska, sprozhili proti njemu disciplinski postopek zaradi kakega prekrshka in potem naj ga vojashki tozhilec ishche po Ljubljani,« je dokonchal Ruggero.

»In kakshen bi bil prekrshek?« se je zdel Gambari predlog sprejemljiv.

Ruggero mu je potem podrobneje razlozhil svoj nachrt. Obdelala sta ga z vseh strani. Toda drugega, boljshega se nista domislila; delovati je bilo treba hitro.

Zhe zvecher je bil Ruggero spet pri Gambari; izrochil mu je list papirja.

»AL COMANDO QUARTIER GENERALE XI. CORPO D'ARMATA
Sedezh poveljstva
Dne 9. marca t.l. ob priblizhno 15,30 sem v blizhini vojashnice Vrhovnega poveljstva XI. armadnega korpusa srechal vishjega narednika Vladimira Skochirja iz enote Oklepnega vlaka sht. 8 (Zheleznishki regiment), stacioniranega na ljubljanski zheleznishki postaji, ki me ni pozdravil kljub temu, da je opazil mojo navzochnost, saj je shel mimo mene le v oddaljenosti enega metra. Na moj poziv se je odzval brez pozdrava, s cigareto v ustih in z eno roko v zhepu. Na moj odlochni ukaz, naj spremeni svojo drzho, ni spremenil ravnanja, ampak se je she naprej neprimerno obnashal ter celo zagrozil, da bo neposredno seznanil Ekscelenco poveljnika armadnega korpusa o mojem postopku, kako sem od njega zahteval, naj me pozdravi.
Ni bil takoj voljan izpolniti mojega poziva, naj mi sledi, chesh da ga na zheleznishki postaji chaka poveljujochi stotnik, to pa ni bilo res, saj sem se nemudoma podal v uradne prostore Oklepnega vlaka sht. 8 in ugotovil, da je poveljnik odsoten.
V pisarni Poveljstva generalshtaba, kamor sem ga pospremil, saj je zavrachal, da bi mi dal svoje osebne podatke, je she naprej zavrachal odgovore, in to s cigareto v ustih, ki jo je izvlekel shele na moj izrecni ukaz.
Vojashka poshta 46, dne 10. marca 1943 – XXI
Zastavnik Celestino Colle«

Ko je Ruggero videl, da je poveljnik prebral, je rekel:

»To ovadbo bomo sedaj dali vojashkemu tozhilcu, da pripravi obtozhnico in seveda izsledi Skochirja.«

»Kako ti je uspelo s tem zastavnikom Collejem? Da nam ne bo kaj zameshtral?« je bil nezaupljiv Gambara.

»Ne skrbi, zanj imam pripravljeno shibo, che bo kaj onegavil, to so stare, she odprte zadeve... Poleg tega sem mu obljubil dopust za velikonochne praznike. Natvezil sem mu, da bi se radi znebili tega Skochirja, Slovenca itd.«

»Pa si medtem morda she kaj zvedel?« je bil nestrpen Gambara.

Vprashani je samo odkimal. Potem je dodal:

»Pripravil sem zhe disciplinsko prijavo,« in podal mu je drugi list.
»POVELJSTVO VOJASHKE GARNIZIJE – LJUBLJANA
1271/R di prot. Ljubljana, 17/3/1943-XXI
Zadeva: Disciplinski prekrshek
POVELJSTVU 1. ZHELEZNISHKE TEHNICHNE ENOTE – VOJASHKI PROMETNI SEKCIJI
Vojna poshta 47
V vednost:
POVELJNIKU OKLEPNEGA VLAKA Sht. 8 – Vojna poshta 110
GENERALSHTABU XI. ARMADNEGA KORPUSA – Vojna poshta 46
Ref. f. 1766/C z dne 11. t.m.

Na osnovi prijave Generalshtaba XI. Armadnega korpusa, kopijo prilagamo, proti vishjemu naredniku Skochir Vladimirju, ki pripada oddelku Oklepnega vlaka sht. 8, sem odlochil, da omenjenega podchastnika ovadite sodnim oblastem zaradi prestopka v smislu chl. 173 Mirovnega vojashkega kazenskega zakonika, nashemu poveljstvu pa posredujete kopijo ovadbe.

DIVIZIJSKI GENERAL
Garnizijski poveljnik Ljubljane
Vittorio Ruggero«

»Zaradi take ovadbe ga morajo vse oblasti iskati, kjerkoli zhe je. Che ga izvlechemo iz godlje in bo pri nas spoznan za krivega, dobi teden ali dva zapora, in bo zunaj,« je she dodal Ruggero.

»Vendar bodi zelo previden, saj vesh, da vohajo... Che bodo na Skochirja hudo pritisnili, bo zapel. Poznam njihove metode; ne delajo samo z bichem in z natezalnico, uporabljajo veliko bolj prefinjene postopke. Spravi narednika chimprej ven, ne smemo jim dati chasa,« je priganjal Gambara.

Toda stvari niso shle tako hitro, kot si je on zamislil in zhelel. Che je bila ovadba podana za nazaj, so sedaj tekli postopki za naprej, po ustaljenih birokratskih kolesnicah. Shele chez nekaj dni je priromal naslednji dopis:

»2. RAGGRUPPAMENTO FERROVIERI
1a Sezione Militare Esercizio Linea
Vojna poshta 93, dne 4. aprila 1943-XXI
POVELJNIKU OKLEPNEGA VLAKA Sht. 8
Vojna poshta 110
2805/II/3 di prot.
Zadeva: Disciplinski prekrshek vishjega narednika Skochir Vladimira
Glede na obvestilo sht. 1271/P Poveljstva vojashke garnizije v Ljubljani prosimo, da sporochite temu poveljstvu, ali ste zhe podali ustrezno ovadbo za pripadnika vashe enote.
V nasprotnem primeru vas prosimo, da vishjega narednika, na katerega se zadeva nanasha, napotite s primernim spremstvom na sedezh nashega poveljstva, da bi lahko nadaljevalo s postopkom.
POVELJNIK SEKCIJE
INSHPEKTOR SLUZHBE
Stotnik E. Lana«

Tako gredo te zadeve, lepo po stopnichkah od zgoraj navzdol in po stopnichkah nazaj od spodaj navzgor.

»Kje je ta vishji narednik Skochir, za vraga?!« je sam pri sebi robantil Gambara, cheprav mu ni bilo toliko do narednikove osebe, kakor do tistega, kar bi ta oseba lahko povedala nepoklicanim ushesom, ki so se stegovale iz natanchno dolochenih krogov na vrhu v Rimu. Ruggero ni bil nich manj na trnih. In che bi kdo od podrejenih vedel, kaj se dogaja, k srechi pa jim je to bilo, majhnim ribam, prihranjeno, bi jim zagotovo siveli lasje.

Naslednji (zunanji) dogodek je predstavljal dopis tistega najnizhjega na hierarhichni lestvici, ki je slutil, za kaj gre, in je bil zaradi tega ves zbegan – poveljnik Oklepnega vlaka sht. 8. Tudi che njegova Ekscelenca stoji za vsem tem, je stvar presneto obchutljiva.

»65. GRUPPO DA 152/13 ARTIGLIERIA D'ARMATA

COMANDO TRENO BLINDATO No. 8
Vojna poshta 46, dne 9. aprila 1943-XXI
Zadeva: Disciplinski prekrshek vishjega narednika Skochir Vladimira
Na osnovi dopisa sht. 2805/II-3 z dne 4. t.m. sporochamo, da to poveljstvo ni ovadilo vishjega narednika Skochirja, saj je prejelo sporochilo zgolj v vednost.
Radi bi pojasnili, da imenovanega vishjega narednika ni na tem naslovu, ker je bil aretiran in chaka na sojenje.
Vendar pa vam prilagamo kopijo prijave zastavnika Celestina Colleja o prekrshku.
POVELJNIK OKLEPNEGA VLAKA Sht. 8
Stotnik Cantini«

No, to je pa zhe od sile, je robantil Gambara. Niti ene samcate disciplinske prijave ne moremo spraviti skozi po hitrem postopku, kaj shele, che bi shlo za veliko operacijo. Sicer pa gredo velike stvari lazhje skozi birokratski aparat kakor neznatne, pri katerih se vsi chutijo sposobne in poklicane kaj pobrkljati. Chim vechja je zadeva, bolj se je vsi boje in se je izogibajo ter prepushchajo drugim, da nosijo glavo naprodaj; che je zakljuchek kronan z uspehom, se vsi silijo zraven, che je pa treba nositi krivdo, se poskrijejo v mishje luknje. Tako bo tudi s to vojno, je sam pri sebi sklenil Njegova Ekscelenca poveljnik armadnega zbora.

Potem je dvignil telefon in jih je napel poveljniku prometne sekcije, stotniku Lani. Toda kljub temu ostremu posegu je minilo skoraj deset dni, da se mu je na pisalni mizi znashlo pisanje:

»Raccomandata!
2. RAGGRUPPAMENTO FERROVIERI
SEZIONE MILITARE ESERCIZIO LINEA
Vojna poshta 93, dne 18. aprila 1943-XXI
Sht.73/R di post.
TOZHILCU NJEGOVEGA VELICHANSTVA KRALJA IN CESARJA
pri Vojashkem vojnem sodishchu Vojna poshta 10
– v vednost Poveljstvu vojashke garnizije v Ljubljani
– v vednost Poveljstvu 2. zheleznicharske skupine Vojna poshta 10
Zadeva: Ovadba vishjega narednika Skochir Vladimira, letnik 1912 – ocheta Andreja in Volarich Franchishke – rojenega 31. januarja 1912 v Robichu (Videm).
Podchastnik v postopku, pripadnik te enote, dodeljen Oklepnemu vlaku sht. 8 – 65. skupine 152/13 armadnega topnishtva – Vojna poshta 46 – dne 9. marca, v Ljubljani, ni pozdravil vishjega po chinu – zastavnika.
Od slednjega pozvan in povabljen, naj spremeni drzho ter pozdravi, ni ubogal.
Enako se je obnashal, ko ga je zastavnik povabil, naj mu sledi, uklonil se je shele po dolgotrajnih izgovarjanjih.
Po prijavi zastavnika Celestina Colleja je poveljnik Vojashke garnizije v Ljubljani podal ovadbo vishjega narednika Skochir Vladimira zaradi krshitve chl. 173 Mirovnega vojashkega kazenskega zakonika.
To poveljstvo ni moglo zaslishati imenovanega vishjega narednika Skochir Vladimira, ker je od 29. marca 1943 priprt v Ljubljani zaradi drugega prestopka.
Prilagamo kopije shtirih listin.
POVELJNIK SEKCIJE
Inshpektor sluzhbe
Stotnik E. Lana«
Shele s tem je lahko javni tozhilec, po nenehnem Gambarovem priganjanju, saj je od Skochirjeve aretacije minilo skoraj mesec dni, sprozhil postopek iskanja "pogreshanega".
»Raccomandata!
TRIBUNALE MILITARE DI GUERRA
Presso il Commando Superiore FF.AA.
SLOVENIA – DALMAZIA
(2. ARMATA) Vojna poshta 10, dne 23. aprila 1943-XXI
1030
VOJASHKEMU TOZHILCU PRI ODDELKU VOJASHKEGA SODISHCHA V LJUBLJANI
Vojna poshta 110
Zadeva: Vishji narednik Skochir Vladimir, sin Andreja, letnik 1912, dodeljen 2. zheleznishki skupini in prikljuchen Oklepnemu vlaku sht. 8
Imenovani podchastnik, ki je bil ovaden temu sodishchu zaradi neposlushnosti, je domnevno priprt v Ljubljani zaradi drugega prestopka od 29. marca t.l.
Prosimo, da nas obvestite, ali je imenovani chastnik dejansko v rokah naslovnega sodishcha ter kakshnega prestopka je obdolzhen, prav tako nam sporochite razloge, da zadeva pripada prav vashemu oddelku.
VOJASHKI TOZHILEC KRALJA IN CESARJA
Generalmajor Leopoldo Castellani«

Na odgovor ni bilo treba prav dolgo chakati, toda kljub temu je spet minilo nekaj dni, ki so Gambari, Ruggeru in she nekaterim postajali chedalje bolj vrochi, kljub temu, da so bili mimo prvi pomladanski dnevi, toda zgolj na koledarju, v resnici je bila temperatura she vedno le nekaj stopinj nad nichlo. Ekscelenca Gambara je vrtel v rokah uradni dopis, ki ga je prav toliko osupnil, kakor zbegal; zdaj pa res ni vech vedel, kaj se dogaja, in v takshnih okolishchinah je bil vselej na prezhi; s seboj je nenehno nosil pishtolo, celo v pisarni jo je imel na mizi, pokrito s chasopisom.

»TRIBUNALE DI GUERRA DEL COMANDO SUPERIORE
SLOVENIA E DALMAZIA – SEZIONE LUBIANA
No. 2910(208-bis) del Catal.
(R.1941 – AnnoXX)
Ljubljana, 26/4/1943 – XXI
VOJASHKEMU VOJNEMU SODISHCHU VRHOVNEGA POVELJSTVA OBOROZHENIH SIL
SLOVENIJA IN DALMACIJA
Pisarna vojashkega tozhilca
Vojna poshta 10
Rif.f.no. 1030 prot. 23. 4. 43
Zadeva: Vishji narednik Skochir Vladimir, Andreja, letnik 1912, 2. zheleznishka skupina, Oklepni vlak sht. 8
V zvezi z vashim zgoraj navedenim dopisom vam sporochamo, da v zadevi imenovani ni bil nikoli ovaden temu sodishchu.
Enako je ugotovljeno, da ni priprt v lokalnih zaporih.
VOJASHKI TOZHILEC KRALJA IN CESARJA
Polkovnik Enrico Macis«

To je po vsem, kar se je zadnji mesec dogajalo, prichakoval; nekatere stvari so mu prinesli na uho zhe pred uradnim dopisom. Skratka: Skochirja privija tajna policija. In che to prikrivajo tudi njemu, Ekscelenci poveljniku XI. Armadnega korpusa, zhe morajo za to imeti tehtne razloge. Sam je najbolje vedel, kateri so ti razlogi. Skochir je bil le nekakshen trnek, na katerega bi ujeli veliko ribo – Gambaro. Aaa, to pa ne bo shlo tako zlahka, je prisegel sam pri sebi. Sklenil je nekaj storiti prek Rima, cheprav se je s tamkajshnjo skupino dogovoril, da ne bo nobenih drugachnih stikov, razen osebnih, nobenih telefonov, pisem, kurirjev! To je izpeljal zelo prebrisano. Odpeljal se je z avtomobilom na Reko, z izgovorm, da gre na posvet z vishjimi chastniki. Toda spotoma, v Ilirski Bistrici, se je ustavil v neki obcestni gostilni in poklical edinega, ki ga je smel poznati za zvezo s skupino v Firencah. Spregovoril je samo dva stavka, da je oni vedel kje in kaj povprashati. Verjetno si je mislil, da gre za res vrazhje kochljivo zadevo, che se armadni general zanima za nekega narednika.

Ko se je vrnil v Ljubljano, ga je zhe chakal dopis:

»Copia!
2. RAGGRUPPAMENTO FERROVIERI
Gruppo Sezioni Militari Esercizio Linee (S.M.E.)
23 ZAUPNO Vojna poshta 10, dne 28. aprila 1943-XXI
POVELJSTVU 2. ZHELEZNISHKE SKUPINE Vojna poshta 10
POVELJSTVU 1. ZHELEZNISHKE PROMETNE SEKCIJE Vojna poshta 10
Zadeva: Disciplinski prekrshek vishjega narednika Skochir Vladimira
Obveshchamo vas o sporochilu poveljnika Oklepnega vlaka sht.8, da je zadevni podchastnik iz politichnih razlogov zaprt po nalogu Obveshchevalne sluzhbe XI. Armadnega zbora.
POVELJNIK 1. SKUPINE S. M. E.
Stotnik P. Torriani
Za odpravek podinshpektor:
Podporochnik Dino Giorgiutti«
No, konchno je tudi pisno potrjeno, kar zhe vem, je ponovil Gambara, toda kje je zaprt; to mora zvedeti, che naj ga spravimo v kakshno bolj varno luknjo. Z vsakim dnem se je povechevala verjetnost, da bo zapornik ne le zapel, ampak bo tudi povedal she kaj vech in tako, da bodo imeli na pretek gradiva za shirjenje preiskave proti vrhovom tudi v notranjost Italije. Zato se mu je zdelo primerno, da v posredovanje vkljuchi chim vishje glave. Tako je spet romal po pisarnah eden od dopisov:
»Priporocheno!
30. april, 1943 – XXI
COMANDO 2. RAGGRUPPAMENTO FERROVIERI
Sezione Militare Esercizio Linea
Vojna poshta 93
Vojni poshti 1073
Zadeva: Vishji narednik Skochir Andreja Vladimir
To poveljstvo je z ovadbo v dopisu sht.73/R dne 18. t.m. tudi sporochilo, da je zadevni podchastnik zaprt v Ljubljani od 29. marca t.l. zaradi drugega prestopka.
Ker je Vojashki tozhilec sekcije Vojashkega vojnega sodishcha v Ljubljani na nashe vprashanje odgovoril, da Skochir ni ovaden njihovemu sodishchu niti ni zaprt v njihovih zaporih, vas prosimo za podrobnejshe informacije s tem v zvezi.
VOJASHKI TOZHILEC KRALJA IN CESARJA
Generalmajor Leopoldo Castellani«
To bi zhe moralo pomagati, che ponovno posezhe vmes sam generalmajor Castellani, je upal Gambara. Toda zmede she ni bilo konec, saj je dobil v roke zelo chudno pisanje, za katero ni vedel vech, ali gre za resno prikrivanje dejanskega dogajanja ali pa za resno malomarnost, ki jo bo treba odlochno kaznovati.
»RAGGRUPPAMENTO FERROVIERI
SEZIONE MILITARE ESERCIZIO LINEA
Vojna poshta 93, dne 3. maja 1943 – XXI
VOJASHKEMU VOJNEMU SODISHCHU
VRHOVNEGA POVELJSTVA OBOROZHENIH SIL
SLOVENIJE IN DALMACIJE Vojna poshta 10
Zaupno 786
Zadeva: Vishji narednik Skochir Andreja Vladimir
Glede na dopis sht. 1073 z dne 30. aprila t.l. z Vojashkega sodishcha, vam posredujemo dopis 323/Zaupno z dne 28. aprila t.l. s Poveljstva 1. Skupine S. M. E.
Iz tega sledi, da je bil zadevni vishji narednik dne 31. marca premeshchen na Generalshtab XI. Armadne skupine.
POVELJNIK 1. S. M. E.
Podporochnik M. Comin«
To je res od sile. Dopisi romajo sem in tja. Dnevi, kaj dnevi, teche zhe drugi mesec, pa she ne vem, kje je moj osebni tolmach. Tu mi sedaj pishejo, da je pri meni, jaz ga pa ishchem naokoli s pomochjo vseh mogochih zvez. Posmehujejo se mi; ishchem nekoga, ki je pri meni. Postal je zajedljiv, morda pa ga imam v omari, pod mizo, za zaveso... Poglejmo, poglejmo... Toda to samoposmehovanje mi ne more pomagati, che ne ukrenem she kaj odlochnejshega, je sklenil. S Castellanijem sta sklenila, da vlozhi formalno obtozhnico proti Skochirju in s tem poskusha prisiliti drugo stran, tajne sluzhbe, da se na neki nachin odzovejo.
»Raccomandata!
TRIBUNALE MILITARE DI GUERRA
DEL COMANDO SUPERIORE FF.AA.
SLOVENIA – DALMAZIA
(2. ARMATA)
Vojna poshta 10, dne 7. maja 1943 – XXI
1142 di.prot.
Zadeva: Ovadba proti vishjemu naredniku Skochir Andreja Vladimirju
VOJASHKEMU TOZHILCU KRALJA IN CESARJA
Pri sekciji Vojashkega sodishcha v Ljubljani Vojna poshta 110
V vednost:
POVELJSTVU 1. SEKCIJE S. M. E.
2. ZHELEZNISHKA SKUPINA Vojna poshta 93
(zveza dopis sht.73 z dne 18. aprila 1943)
Prepushchamo vam v vasho pristojnost zadevni ovadbeni spis, ker se nanasha na vojashko osebo, ki zachasno pripada oddelku Poveljstva XI. Armadnega zbora.
VOJASHKI TOZHILEC KRALJA IN CESARJA
Generalmajor Leopoldo Castellani«
Ko je dobil ta dopis od svojega nadrejenega, je vojashki tozhilec pri sekciji Vojashkega sodishcha v Ljubljani, polkovnik E. Macis, vzel list papirja in lastnorochno, da se stvari ne bi she naprej zavlachevale, dal podrejenim usluzhbencem naslednji nalog:
»Od Vojashkega tozhilca,
v zadevi Skochir Vladimira, ki je zagreshil odpoved poslushnosti (chl.173 in 47 Vojashkega kazenskega zakonika), odrejam, da se postopek nadaljuje.
Vojashki tozhilec kralja in cesarja
E. Macis
Ljubljana, 14.5.1943 – XXI«

Tako se je tudi uradno zachel vrteti birokratski stroj, toda ne zato, da bi spravil pred vojashko sodishche narednika, ki nekega dne med sprehodom po okupirani Ljubljani s cigareto v ustih ni pozdravil zastavnika, marvech zato, da bi ga spravili iz krempljev tajne policije, ki je vohala za veliko bolj pomembnimi in usodnimi zadevami.

Toda pravcati vojashki in politichni potres je povzrochila vest, da je 11. in 12. maja polozhil orozhje zdruzheni italijansko-nemshki afrishki korpus; Anglo-americhani so postali gospodarji Severne Afrike in s tem ustvarili odlichno odskochishche za invazijo na evropsko celino – Italija je bila na dosegu roke, ob jasnem vremenu je bili videti iz Afrike najblizhje italijanske otoke. Neki cinik je dogodek pospremil s komentarjem: Od El Alameina do Tripolija – ena sam briljantni umik.

Hitlerjev ukaz – z nogami v ledenem snegu ali v zharechem pesku se Wehrmacht bori do poslednjega mozha – tudi tu ni bil izpolnjen, za Stalingradom she Tunizija. To je bil neslavni konec zachetnih zmagovitih prodorov vse do predmestij Kaira, ko je bila zasedba Sueshkega prekopa zhe na dlani in bi se s tem priblizhali velikemu strateshkemu cilju – obkoliti Evropo, vzpostaviti stik chez Afriko in prek Blizhnjega vzhoda s silami, ki bi prodrle skozi juzhno Rusijo chez Kavkaz do iranske in irashke nafte.

Strategija te vojne se je s tem hudim porazom dokonchno spremenila; strateshki cilji niso bili vech osvajanje novi ozemelj, shirjenje zhivljenjskega prostora (razen v propagandi za mnozhice, seveda), ampak organizirati obrambo "evropske trdnjave". Potrebno je bilo preprechiti, da bi zaveznishke sile vdrle na celino, najvechje sile pa osredotochiti na vzhodni fronti ter ustaviti in unichiti (?) aziatske boljshevike.

Za Gambaro tak razvoj dogodkov ni bila strela z jasnega. In pri tem ni bil sam. V presledkih je dobival kakshno kratko sporochilo ali namig iz Rima, zato je prichakoval skorajshnje prelomne dogodke. Toda na Afriko so ga vezali she svezhi spomini in prav tako na Rommela. Po velikih Rommelovih uspehih, potem ko Italijani dolgo niso mogli dosechi pomembnejshega napredka, je Mussolini izvedel kadrovske spremembe v vodstvu italijanske armade, kjer je prevzel glavno besedo general Roatta. Takrat, julija, je tudi Gambaro premestil iz Albanije (tam so Grki zdesetkali njegove enote) v Libijo, kjer je padel v nemilost guverner Libije in poveljnik sil v Severni Afriki general Gariboldi. General Roatta je takoj pomislil na Gambaro, vendar je zaradi dvornih spletk sprva predlagal dednega princa Umberta, ostarelega marshala De Bona in generala Guzzonija. Toda kompromisna izbira je padla na generala Bastico, ki je bil tik pred pokojem, zato pa so mu dali Gambaro za poveljnika glavnega shtaba. Ampak zhe prve dni avgusta je postal Rommel poveljnik vseh severnoafrishkih sil, Gambari pa so dodatno k prejshnji zadolzhitvi poverili poveljstvo nad novoustanovljenim manevrskim armadnim korpusom, sestavljenim iz oklepne divizije "Ariete" in motorizirane divizije "Trieste", ki bi pa shele moral priti chez morje. To so storili zato, da ne bi nad temi divizijami dobil neposrednega poveljstva sam Rommel! Zhe v kratkem so se pokazale prve razpoke med njima. Rommel je hotel chimprej zasesti zhe dolgo oblegani Tobruk, ker je prichakoval mochno britansko protiofenzivo iz Egipta. Gambari je zagotovil: »Dal bom ne vem kaj, da mi uspe pregnati Britance iz Tobruka!« Zato je zahteval, da mu prepustijo manevrski armadni korpus, toda Gambara mu je odvrnil, da naj kar she oblega Tobruk, naj ga she malo bolj stisne v obroch, vendar naj ne napade, ker mu svojih enot ne more dati iz drzhavnih razlogov. Shlo je za vprashanje prestizha. Toda v Rimu so ga pustili na cedilu in odlochili drugache, vse sile je treba zdruzhiti in zavzeti Tobruk. A to je bil she vedno rachun brez krchmarja. Med prevazhanjem motorizirane divizije "Trieste" chez morje. Velik del njene oborozhitve – tanki, motorna vozila, gorivo – je shel na dno, ko so Anglezhi torpedirali ladjo "Gritti". Chez nekaj dni so angleshka letala zadela she ladjo "Caffaro", tik pred Tripolijem. Rommel je besnel in obdolzheval italijansko poveljstvo, da ne poskrbi dovolj za letalsko in protipodmornishko zashchito teh prevozov. Italijani so mu poslali pisni odgovor s podrobnim opisom, kaj vse so storili za zavarovanje, vendar v vojni ni mogoche vsega predvideti... Rommel je ponovil svoje nezadovoljstvo... Toda chez nekaj dni sta shli pod vodo she prekooceanki "Neptunia" in "Oceania", tik pred afrishko obalo! Napetost med Rommelom in italijanskim poveljstvom je postala zhe nevzdrzhna. To se je she bolj zapletlo, ko se je razvedelo, da so kmalu po izplutju konvoja iz Siracuse v Italiji shtirje angleshki torpedni cholni ponochi napadli sedem tovornih ladij, polnih opreme za afrishke enote, toda admiral Brivonesi je ukazal svojim krizharkam iz spremstva, da konvoj prepuste zli usodi. Celo to se je zgodilo, da so s krizhark izstrelili razsvetljevalne rakete, ki so noch spremenile v dan in Anglezhem olajshale delo... Rommel ni mogel verjeti, da je kaj takega mogoche. Tako so se priprave za konchni napad na Tobruk zavlekle iz poletja v jesen, iz jeseni v zimo, z mnogimi vmesnimi spletkami, nesporazumi in odkritimi nasprotovanji. Tako je decembra skoraj prishlo do katastrofe. Diviziji "Trieste" in "Ariete" sta dobili tako nejasna povelja, bili sta tako dalech vsak sebi, da nista bili vech sposobni medsebojnega sodelovanja, cheprav je Rommel mislil, da sta she vedno druga ob drugi. Zato je izdal 5. decembra ob 12,55 ukaz za napad na Bir el Gobi v okviru nachrta "Marmarica". Gambara je izdal ustrezne nadaljnje ukaze obema divizijama, toda ti ukazi niso bili nikoli odposlani. She vech, dobili sta ukaze, da se premakneta v napachno smer. Rommel je ostal na bojishchu sam, brez italijanske podpore, vendar kljub temu ni odnehal. She vedno je po radiu rotil Gambaro, naj izsledi svoje divizije in jih preusmeri na bojishche. Dobil je odgovor, da sta diviziji izchrpani, brez goriva, in nista sposobni posechi v boj. Koliko je bilo vmes nakljuchij in koliko namernega sprenevedanja... Rommel je zagnal vik in krik proti Gambari: »Nemshke oklepne enote niso mogle dosechi odlochilne zmage, ker so Italijani odpovedali. Zaradi tega sem se moral umakniti! To je sabotazha! Za vsem tem stoji osebno Gambara! Protiukazi in zmeda so spremenili umik v brezglavi beg. Ujetih je bilo nekaj desettisochev nashih vojakov. Gambara ni izpolnil nobenega mojega ukaza; celo ukazoval je tistim enotam, ki niso pod njegovim poveljstvom.« Gambara se je branil: »General na poveljnishkem mestu lahko v posebnih okolishchinah ne izpolni ukaza ali ga spremeni.« Rommel ga je zavrnil: »Ne! Tu gre zgolj za pomanjkanje volje po sodelovanju.« Gambara se je chutil prizadetega in mu je vrnil shilo za ognjilo: »Che zhe govorite toliko o disciplini in organizaciji, zakaj me niste obvestili o vashem ukazu za umik zhe vcheraj zjutraj?!« Rommelov pribochnik je vskochil: »Ni bilo zvez. Nismo vas mogli obvestiti..?« Gambara je odvrnil sarkastichno: »Ne po telefonu, ne po radiu, ne z motornim kolesom..?« To je bilo Rommelu zhe chez mero, da je izgubil nadzor nad samim seboj in je grozeche zabrusil: »Zapustil bom italijanske enote, popeljal bom svoje divizije v Tunizijo in se predal Francozom.« Navzocha generala Westphal in Gause sta onemela a molche pritrjevala. Potem je Rommel ves zaripel oddivjal, ponavljajoch pravkar izrecheno pretnjo. Takrat se je konchalo tako, da so prepustili poveljstvo nad divizijama "Ariete" in "Trieste" generalu Crüvellu, nadutemu Nemcu, ki naj bi Italijane nauchil bojevanja... Mussoliniju pa seveda niso sporochilu vseh podrobnosti poloma operacije "Marmarica"...

Shele spomladi 1942 so v 26 urah zavzeli Tobruk. Toda kmalu za tem je sledil zachetek konca. Dolgo, muchno, unichujoche umikanje skozi pushchavo, med nenehnimi boji, ko je po vsakem vzplamtelo upanje na preobrat v vojni srechi, a se je vsakich trpko razblinilo.

V chudni meshanici chustev, ki so Gambaro napolnili ob vesti o tem hudem strateshkem porazu v Severni Afriki, je bilo tudi kanchek privoshchljivosti, da so tudi ti napihnjeni Nemci dobili svojo lekcijo.

Tiste dni mu je vsaj rahlo olajshanje prinesla razglednica iz Firenc z velikonochnimi voshchili: »Prijetne velikonochne praznike ti zheli, stric Romano. P.s.: Paketek bo v kratkem.« Konchno so se zganili, upam, da bomo res kmalu dobili ven tistega narednika... Ki je bil takrat z njim v Afriki z divizijo "Ariete".

Toda sedaj divizije "Ariete" ni vech!

25. aprila 1943

Medjez-el-Bab, zgodnje jutro. Slavna divizija, ponos italijanske armade, v svojem chasu najmoderneje opremljena oklepna divizija v Evropi – "Ariete" je le she spomin. V zalivu Tunisa so bile she zadnje zaplate prej obsezhnega severnoafrishkega ozemlja, kamor so prodiraliAnglezhi. Rommel zhe od 31. januarja ni bil vech poveljnik zdruzhenih sil, zamenjal ga je marshal Giovanni Messe, toda ta vojna ni vech mogla uiti svoji usodi. Anglezhi ne ishchejo vech neposrednega stika s sovrazhnimi enotami, tolchejo z letalstvom, neprenehoma, vztrajno in chedalje bolj unichujoche. V zraku so popolni gospodarji. Tudi nemshka "5. in 8. Panzer regimenta" sta le she bleda senca nekdanje udarne sile. Skupaj z italijanskimi je dejavnih le she dvainshtiridest (!) tankov... zhepna sila! Nasprotna stran pa se mnozhi iz dneva v dan, kot bi se ponovno obnovile vse tiste mnozhice oklepnikov, ki so jih prejshnja leta unichile nemshko-italijanske sile med svojim hitrim napredovanjem proti Egiptu. Da bo stvarnost navidez nestvarna, nad poslednjim bojishchem lezhi rahla meglica, v kateri se izgublja vasica Medjez-el-Bab, nedalech od Tunisa, do katerega se pride po izsusheni strugi Megerde. Vse, kar she morajo storiti Anglo-americhani, je, da v poslednjem sunku sklenejo obroch okoli le za vzorec tankov in nekaj zapushchenih vragov, ki so si kljub vsemu skushali izkopati v kamen plitve jarke. Toda s tem sunkom se jim prav nich ne mudi, ravnodushno in zachudeno od dalech opazujejo to brezupno pochetje. Meglica se je razpihnila, sonce neusmiljeno zhge. Prvi topovski streli nad njihovimi glavami, zgolj za umerjanje, potem nekaj chasa tishina. Nato skupina angleshkih oklepnikov potipa prednje nasprotnikove polozhaje, dobi nekaj natanchnih strelov med svoje vrste, ki vzhgo poshastne jeklene bakle, ter se umaknejo. Premor – varljiva negibnost, slepilo zavrnitve prvega napada. Posadkam v tankih je obupno vroche, zadushljivo; odprejo line, stopijo na plano. Oni v jarkih ishchejo senco, stopijo do sosednjih lop, narede si nadstreshek iz kartona ali kakshne cunje. Moshtvo zajame usodni dremezh.

Nenadoma pekel, ne iz zemlje, spod neba se navpik zaganja stotine letal in bruha ogenj in zhveplo iz vsega mogochega orozhja na krilih, v elisah, nad in pod trupom, v repih. Neposredno za njimi se odpre she zemeljski pekel – stotine tankov se kot jeklena stena zrushi nad redke branilce poslednjega koshchka italijansko-nemshkega afrishkega imperija. Zadnji oklepniki z visoko zvenechimi imeni srednjeveshkih vitezov, ki uchinkujejo nadvse komichno v tem krvavem trenutku: Colleoni, Montecuccoli, Malatesta, Fortebraccio, Biancamano.., neokretno, rozhljajoche zhelezje iz starih chasov, se v samomorilskem in brezupnem zanosu pozhenejo v poslednji napad. Angleshki ogenj je gost in prodoren; "Biancamano" dobi tri hkratne strele – od spredaj ga je na shiroko odprl neposreden zadetek, od strani mu je drugi raztrgal verigo, tretja eksplozija mu je odbila kupolo, posadka se je znashla pod odprtim nebom in se zmedena pogledovala, po kakshnem chudezhu so ostali zhivi...

Anglezhi niso hiteli, drzhali so se chim dlje in s svojimi mochnimi ter natanchnimi topovi izbirali cilj za ciljem; zakaj bi si povechevali izgube, che je treba pochakati le nekaj ur! To je bilo na Veliko noch, 25. april 1943. In prav tedaj, po dolgih urah obupnega boja poslednjih vojakov afrishkega ekspedicijskega korpusa, so se od nekod pojavile na nebu nemshke "shtuke", ki jih ni bilo na spregled zhe nekaj dni, ter zasule italijanske polozhaje z bombami in strojnichnim ognjem... To je vse dotolklo. Konec.

...

Zhe nekaj tednov prej, zgodaj zjutraj 3. aprila, je skupina kvesturinov prishla pred hisho v Ljubljani na Pletershnikovi sht. 3, dva sta ostala pri vhodnih vratih na ulici, eden je shel naravnost na dvorishchno stran, shtirje pa so potolkli po vratih stanovanja za napisom: Andrej Urshich. Nekaj chasa je bilo znotraj vse tiho, tako da so policaji v znachilnih temnih plashchih s klobuki postali nemirni. Eden je she enkrat pobobnal po vratih, da je zadonelo po vsej hishi in bi zbudilo vse njene stanovalce, ne le tistega h kateremu so bili namenjeni. Obenem je zavpil: »V imenu zakona odprite! Policija!«

In res je takoj zashkrtal kljuch v vratih in med podboji se je prikazal suh in visok moshki kakshnih petintridesetih let; ochitno je she spal, ogrnjen je bil le v domacho haljo. Policaji niso oklevali, eden mu je pomolil pod nos neki papir, ochitno nalog za preiskavo, drugi pa so se zhe razkropili po stanovanju, polnem knjig, chasopisov in drugega papirja.

»Urshich Andrej, sin Antona in Amalije Volarich, novinar, rojen v Kobaridu dne 17.10.1908, stanujoch tu, v Ljubljani, na Pletershnikovi 3, ste to vi?« ga je vprashal vodja kvesturinov.

»Da,« je bil kratek vprashani.

»Tu vam izrocham nalog za preiskavo in v primeru, da najdemo kaj za vas obremenjujochega, vam bomo to zasegli, stanovanje zapechatili, vi pa boste morali z nami na nadaljnja zaslishanja. Dobili smo ovadbo, da sodelujete z OF. Ste razumeli?« je she dodal.

»Sem,« je bil spet kratek odgovor.

Medtem so kvesturini zhe zagnano brskali po predalih in vseh kotichkih. Zlasti pozorno so pregledali vsak papirchek posebej; vsaj nekateri med njimi so znali slovensko, saj bi sicer ne mogli razumeti popisanih listov. Urshichu se je celo zdelo, da je enega od njih zhe videval; morda na kakshnem srechanju, zabavi, sestanku... Medtem ko so bili ostali zaposleni s premetavanjem stanovanja, je njihov shef vprashal:

»Zakaj nam niste takoj odprli, malo je manjkalo, da bi vdrli?«

»Bral sem do poznih ur, skoraj do dveh zjutraj. Pripravljal sem chlanek, ki ga moram danes dati v tiskarno.«

»Ah, seveda! Vi ste celo urednik pri chasopisu... Kateri je zhe ta?« se kvesturin ni mogel spomniti, ali se je le delal, da ne ve.

»Da, bil sem pri "Jutru", sedaj pa ne vech,« je kratko odgovoril in pomislil, da morda ishchejo kaj v zvezi z ilegalnimi izdajami "Nove zaveze" ali "Novic".

»Pishete pa she, pishete,« je vrtal policaj in pogledal kupe papirjev naokoli.

»To pripravljam za disertacijo,« se je izvijal Urshich, saj so imeli vse, kar so hoteli, v rokah.

Toda mozh v chrnem plashchu ni nehal:

»Vi imate kar nekaj sorodnikov Ljubljani, mar ne?« se je namuznil. »Vasha druzhina in sorodstvo se je iz Kobarida dokaj razshirilo. Tu imate kar dve teti, sestri vashe matere, vse Volaricheve iz Robicha. Jih kaj obiskujete?« je policaj hotel biti nevsiljiv, saj to she ni bilo pravo zaslishevanje.

»Seveda jih obiskujem, kako jih ne bi, dobro se razumemo. Sedaj ko je gibanje omejeno, je to skoraj edino druzhabno zhivljenje,« je namignil na z bodecho zhico obdano in zastrazheno mesto. »Zhe od leta 1928 leta nisem bil v Kobaridu in mi je dragocen vsak stik s sorodniki,« je dodal. Sam pri sebi ni mogel verjeti, da ni bil zhe petnajst let doma, potem ko so njegovega brata Rudija fashisti zaprli in nato konfinirali na otoku Ponza. Njegovi, po domache Jeronovi, so bili dalech naokoli poznana liberalna in narodno zavedna druzhina she od avstro-ogrskih chasov, in ko je Italija po prvi svetovni vojni okupirala Primorsko, so bili trn v peti novim oblastem. Oche je bil kobarishki zhupan in dejaven chlan Sokola, udelezhil se je vseslovanskega sokolskega zleta v Pragi. Vendar pa mu oni ni dal predaha:

»Ampak tudi druzhina tete Olge, sedaj Zhagarjeve, je sedaj she pomembnejsha?« je na nekaj cikal.

Urshich si je zhe mislil, da mora biti ta preiskava tudi v kakshni zvezi s tem. Zhagar Stane, tete Olge svak, je bil chlan shtirichlanskega pokrajinskega komiteja KPS-Komunistichne partije Slovenije za Gorenjsko, ki je tam pripravil vstajo. Zhagar je takrat vodil vojashki komite, postal pa je tudi chlan glavnega poveljstva slovenskih partizanskih chet. Spomnil se je jeseni 1941, ko se je skupaj z inzh. Jozhetom Rusom in Francem Juvanom v imenu skupine »Nova Jugoslavija« udelezhil odlochilnega pogovora s predstavniki OF Borisom Kidrichem, Dragom Marushichem in dr. Jozhetom Rusom, a so se razshli zaradi monopolnega polozhaja KPS. Zhe decembra 1941 je "Nova Jugoslavija" zachela izdajati list "Zarja svobode", ki je podpiral gibanje generala Drazhe Mihajlovića, toda prav aktivisti OF so jim januarja 1942 zaplenili tiskarske stroje. Tiste dni so se liberalne skupine zdruzhile v "Napredno delovno skupnost" in on je prishel v petchlanski ozhji odbor; ta skupnost pa je aprila 1942 vstopila v Slovensko zavezo in dobil je mesto v sedemchlanskem plenumu ter vodil propagandni odbor. Kdo ve, zakaj so spet tukaj? To ni bila prva preiskava, vedel je, da bodo spet prishli, in je vse obremenjujoche spravljal sproti na varna mesta. Da mu pa sedaj hochejo naprtiti sodelovanje z OF, ta je pa bosa. Izgovor in nich vech; nekaj drugega mora biti, takshen je bil njegov zakljuchek.

Tedaj pa je policaj sprozhil:

»Pa Vladimira Skochirja poznate, vishjega narednika? Ta je tudi od ene izmed sestra Volarich; mora biti vash bratranec?«

»Od kar je bil premeshchen v Ljubljano, sva se videla trikrat, shtirikrat, saj je shele od zadnjih dni januarja tu. Zdaj bo zhe vech kot mesec dni, kar se ne oglasha, ne vem, ali so ga premestili, je na sluzhbeni poti, je kaj tretjega. O sluzhbenih zadevah se nisva nikoli pogovarjala,« je bil Urshich previden in je poslednje izrecno poudaril. Saj res, je pomislil, kje pa je ta Lado?! Da ni to kaj v povezavi z njim? Da bi kaj zvedel, se je obrnil k posmehujochemu se policaju:

»Vladimir je obredel zhe pol sveta v dolgih letih kolonialnih vojn za novi italijanski imperij (to je nekam zajedljivo poudaril); veliko je zhe zhrtvoval. Nazadnje je bil pol leta po bolnicah in na okrevanju.« Toda agent je to preslishal in vprashal:

»Pa tudi v Kamniku ste imeli do nedavna bratranca, tam je bil z druzhino? Zhe pred desetimi leti je emigriral iz Italije v Jugoslavijo.«

»Delo je iskal. Porochiti se je nameraval. Tu je dobil sluzhbo na upravi Dravske banovine,« je hitro odgovoril Andrej.

»No, sluzhbo je imel tudi v Kobaridu, na obchini. Pa pustimo to. Kamnik je v nemshki coni, sta se kaj videvala?« Ochitno je pogovor preshel v zaslishevanje, toda kakshnih posebnih pravic pri tem postoku ni mogel zahtevati, cheprav je bil pravnik, ali pa prav zaradi tega, se je zavedal, da so sedaj vojne razmere in techejo postopki po drugachnih pravilih.

Branko Skochir, njegov bratranec, sin Andreja in Franchishke Volarich – tete Fani, kot ji je ljubkovalno rekel, je imel brata Srechka in Vladimirja-Vlada. Aha, stichna tochka, ali preiskujejo zaradi Branka ali Vlada?! Branko je bil chlan prvih trojk TIGR-a in prav zaradi tega se je moral umakniti chez mejo v Jugoslavijo, ker so mu postala tla prevrocha. Kljub globoki tajnosti organizacije, ki se je borila tudi z orozhjem za prikljuchitev okupiranih ozemelj k matichnemu narodu, kar je simbolno zajeto v kratici T(rst)-I(stra)-G(orica)-(R)eka, je italijanski policiji uspelo prodreti vanjo; precej znamenj je bilo, da so izdajali nekateri ustashki ali fashistichno usmerjeni elementi pri jugoslovanskih oblasteh. Pa tudi sluzhba, ki jo je imel na obchini, je splavala po vodi, saj se ni hotel vpisati v fashije.

»Pred kratkim se je vrnil domov v Robich,« je dodal policaj, da bi ga vzpodbudil k odgovoru.

»Da, kmalu po novem letu se mu je rodil sin v Stranjah pri Kamniku, zhe nekaj tednov kasneje, konec januarja, mu je na domu v Robichu umrl oche. Ker ste zhe vprashali po Vladu, niti na pogreb ni mogel, ker se je moral istega dne javiti na poveljstvu v Ljubljani. Doma je sama ostarela mati in Branko se je tako odlochil, da ji gre na pomoch,« je zakljuchil Urshich.

Policaj je nekaj mrmral in se oziral za svojimi pomochniki po stanovanju. Urshichu se je zdelo potrebno dodati:

»Vsakdo nima tako izostrenega obchutka za korenine svojih prednikov, Branko je mochno navezan na stoletno "Hisho". To ni narejeno in shirokoustno razglashanje slavne preteklosti, ki jo je danes na pretek in prevech. (Ta ochitna zbadljivost je policaja zachela zvijati, da se je zavrtel kot vetrnica v nenadnem pishu, Urshicha pa s tem ni zmotil in je kar nadaljeval). Njegova ljubezen do doma in sposhtljivo spominjanje na prednike se ne izrazha v besedah. Vchasih niti ne ve natanchno vsega, kaj se v "Hishi" dogajalo pred dvesto, tristo leti, toda tudi brez tega je ponosen na posameznike, ki jim ne ve imena, celo v krvnem sorodstvu morda ne, a vsi skupaj so bili prebivalci "Hishe", skrbeli so zanjo in jo ohranjali, ona pa jim je dajala krov nad glavo, zavetje in zashchito v dobrem in zlu. Cheprav to ni kraljevska hisha, je "Hisha" plemenitega rodu.«

»No, nisem mislil, da ne bi smel domov, saj je italijanski drzhavljan. Italija potrebuje ljudi za odlochilni spopad, doslej se je temu izognil; a saj pri tem ni bil sam...,« ga je pomenljivo pogledal. »Ste tudi vi emigrirali v Jugoslavijo zaradi sluzhbe?« je izprashevalec dodal vprashanje.

»Jaz sem se tu sholal zhe od srednje shole naprej. In zraven chlovek pochne she marsikaj drugega, tudi sluzhbo si dobi in se ustali,« je hotel Urshich ostati pri chim sploshnejshih odgovorih. Prav gotovo so o njem vedeli zhe veliko, toda zlato pravilo obnashanja zaslishevanega je, da naj bodo odgovori chim krajshi in naj se nanashajo le na neposredno vprashanje samo. Kaj bi mu pripovedoval o sebi? Da je po osnovni sholi v domachem kraju opravil gimnazijo v Novem mestu in shtudiral pravo na ljubljanski univerzi in zhe leta 1929 dobil jugoslovansko drzhavljanstvo. Da je od mladih nog politichno dejaven, chlan unitaristichnega Jugoslovanskega naprednega akademskega drushtva Jadran, njegov predsednik in urednik mladinske revije "Val"; chlan Kluba jugoslovanskih akademikov Trsta, Gorice in Istre, Akademske akcije za izpopolnitev Univerze (ki ji je grozila ukinitev iz Beograda), Naprednega akademskega bloka, pobudnik in urednik shtirinajstdnevnika "Nova misel" in konchno urednik osrednjega slovenskega dnevnika "Jutro". V sporu med mladimi in starimi v Jugoslovanski nacionalni stranki je bil med vodilnimi predstavniki nove mladinske organizacije "Omladina JNS", skupaj z inzh. J. Rusom, B. Sancinom, B. Vrchonom, B. Drnovshkom, S. Bajichem in drugimi. Februarja 1941 pa so ustanovili "Mladinsko napredno delovno skupnost", ki naj bi povezala mlade razcepljenega liberalnega tabora. Ob napadu sil osi na Jugoslavijo je bil najprej v vojski, po italijanski zasedbi se je vrnil k dnevniku "Jutro". Zaradi udinjanja vodstva Jugoslovanske nacionalne stranke okupatorju je "Omladina JNS" izstopila iz stranke in se osamosvojila pod imenom "Nova Jugoslavija". Zavzemala se je za osvoboditev vseh Slovencev in vsega ozemlja iz chasov pred nasilnim potujchenjem, za obnovo Jugoslavije ob shiroki samostojnosti njenih sestavnih delov, za demokratichna nachela, socialno pravichnost ... On sam je she vedno zahajal na sestanke "direktorija JNS", ki je nastal ob pogajanjih za zblizhanje z OF, v imenu svoje skupine, ki pa vanj ni vstopila in se je pogajala samostojno tudi z OF. Vendar pa so bile med njimi nepremostljive ideoloshke razlike, zato so pristali v "Slovenski zavezi".

Ostali po stanovanju razkropljeni agenti so, kot je bilo videti, zakljuchevali svoj posel, saj so le she pogledovali naokoli, ali je she kje kakshno mozhno skrivalishche, ki je dotlej ushlo njihovi pozornosti. Ochitno je to zaznal tudi njihov vodja:

»Gospodje, ste kaj nashli?« jih je vprashal. Vsi po vrsti so odkimali.

»Vsi ti papirji nas ne zanimajo, saj dobro vemo, kaj pishete,« je rekel, ne da bi pogledal Urshicha. »Podpishite zapisnik,« mu je ukazal.

Ta je vzel v roke pisanje, preletel ustaljeni obrazec, kjer so preiskovalci le izpolnili dolochene predelke in se podpisal.

Na vratih mu je agent she zabrusil: »Prevech pasivni ste, gospod Urshich. Ni dovolj pisati, morali bi poprijeti za pushko – na nashi strani. Toda vi tega ne boste storili, vi ste slovenski nacionalist in nas Italijane sovrazhite. Zapomnite si: Primorska ne bo nikoli slovenska, to je odresheno popolnoma italijansko ozemlje. Za vedno. Pa pochnite, karkoli zhe hochete – strli vas bomo.«

 

V GRAJSKIH TEMNICAH

Medtem ko so zunaj visoke osebnosti napletale, kako bi razpletle zanje chedalje bolj neprijetni in obremenjujochi vozel, je Vladimir Skochir zhdel v temnici. Velika noch, 25. aprila 1943. V jeklenih vratih jetnishke celice je zashkrtal kljuch, za njim she drugi. To dvojno odklepanje vrat ga je vsakich navdalo z grozo – prihajajo pome! Ni imel pojma, kako je zgrajena kljuchavnica, toda njen sestav je bil kot nalashch tako rezek, jekleno srhljiv, kot bi jetniku s konico nozha praskal po kosteh. Vsak zaskok zapletenega mehanizma se je dvignil in spustil kot rezilo giljotine. Ni bilo dovolj enkrat. Glavo je treba odsekati vechkrat, toda ne zato, da bi bila smrt zanesljivejsha, marvech zato, da bi obsojencu podaljshali predsmrtne muke, mu vechkrat ponovili izvrshitev smrtne obsodbe. Tega se sicer ne da primerjati s srednjeveshkimi inkvizicijami, ki so brezvercu namenile obglavljenje, razchetverjenje, utopitev in sezhig na grmadi, saj se je zhe po eni od eksekucij ostalo odvijalo zgolj simbolno, da bi mnozhicam v opozorilo povechali sramotnost in zavrzhenost brezverstva. Tu pa ga pri zhivem telesu in jasnem umu vsak dan ubijajo s tem zloveshchim shkrtanjem. Tudi che bi she dodatno na debelo namazali kljuchavnichje, bi tega pogubnega zvoka ne ublazhili, dovolj je bil le rahel, komaj slishen shum, in morda je celo bil tudi v resnici, zhe je v njegovih mozhganih to milijonkrat okrepljeno odmevalo, kakor v podzemni jami zadoni klic, ki se, obsojen na vechno izginotje v rovih, prepadih in breznih, brani z odmevanjem in iskanjem lastnih odmevov, kot znamenje prezhivetja, kot glista, ki se, razrezana, ponovno obnovi v celovit dvojnik, trojnik, tisochernik...

Shkrtanje she ni konchalo njegove negotovosti. Skoraj vsak dan odpirajo celice, zaklichejo imena jetnikov in jih po obokanih hodnikih zhenejo v verigah, ki rozhljajo prav tako kakor shopi kljuchev v kakofoniji s kljuchavnicami. Potem se od nekod zaslishi petje tistih, ki jim je za tisti dan prizaneseno, pojejo onim v vechno slovo, in tistim, ki v to verujejo, na skorajshnje snidenje tam dalech, onkraj, v bozhjih pokrajinah blazhenosti, miru in vechnega trajanja. Toda v prazne celice prihajajo novi, ta grajska gmota, ki chepi kot zloveshchi krokar nad mestom in steguje svoje krvave kremplje po njenih prebivalcih, je neomajen, mrzek in pogolten stvor, stroj za unichevanje chloveshkih nad, za ubijanje hrepenenja po svobodi, za ugashanje svetlobe zhivljenja.

Tresk! Zhelezna in od neshtetih barvanj v debelih slojih she tezhja vrata, so se odprla. Med podboji iz debelega kotnega zheleza je stal sivochrn jechar, ki je drzhal nekaj majhnega v rokah, za njim pa dva karabinjerja v chrnih pelerinah in znachilnih visokih kapah. Gledal jih je, saj smejo storiti she vech, kot jim je ukazano, in prichakoval predpisani postopek. Tedaj ga je preshinilo, da je danes zhe mimo tista obichajna zgodnja ura, ko jih pobirajo in odganjajo; ali pa je delezhen posebne obravnave, mimo obichajnih pravil. Kaj lahko bi se zgodilo, da ne prihranijo niti tega, da bi stopil v skupini na poslednjo pot. Celo tja ga bodo gnali kot zapushchenega psa, samega, kot ga imajo v samici zhe ves mesec. Nihche ne ve zdaj zanj in morda niti ne bo nikoli nihche zvedel, kje je konchal. Mu bodo ukazali na kakshnem travniku izkopati lastni grob, ga bodo na robu gozda privezali ob vitko brezo in mu s chrno prevezo vzeli vid? In tam zraven, zagreben brez znamenj, bo na veke lezhal, dokler ga ne bo Vsemogochni poklical predse ob poslednji sodbi.

Zdrznil se je. Jechar je nekaj silil vanj. Mu nekaj molil v roke. Je to kakshna sodna odlochba o izvrshitvi kazni..? Ni vedel, kaj podpisuje. Nekaj je nakracal. Lahko bi takrat podpisal lastno smrtno obsodbo, kot se temu reche. Nato so se vrata jeche hitro zaprla in ostal je sam, prazen, izchrpan, votel. Sedel je na zhelezno poljsko posteljo, na tisti strani, kjer nista bila zlozhena vojashka koca, in gledal predse v steno, na kateri je bilo vpraskanih zhe veliko zadnjih sporochil predhodnih zapornikov: "Anton Hrastar, 25.11.42"; "Naj zhivi OF, R. Lasich, junij 1941"; "Za Slovenijo, za narod – Breznik Cene"; "Odpeljali so me 1.9.42., Bajzhelj J."...

Za koliko chasa je tako otrpnil, preden je pogledal, kaj mu je jechar potisnil v roki? Bil je zavitek iz svetlomodrega papirja, zhe razvit in spet malomarno zamotan ter povrshno povezan z vrvico; cenzorji so opravili svoje delo. Toda kdo mu to poshilja? Ta misel ga je tako prevzela, da od vznemirjenost ni in ni mogel razvezati vozla. Torej zunaj le nekdo ve, kje ga imajo zaprtega? Konchno je vrvico kar potegnil chez zavitek in v rokah je imel majhno, v polzhka zvito potichko; ochitno so jo jecharji dobro prebodli z vseh strani, da ne bi bilo v njej karkoli prepovedanega. Toda pravo presenechenje je bilo prilozheno drobceno pisemce. Vzel ga je med otrple prste in poln prichakovanja segel v njegovo notranjost, da bi izvlekel listich, prav tako svelomodre barve. Mu pishejo od doma, od tete..?

»Pomlad je in Velika noch nam vliva novega upanja! Lada.« Napisano z lepo, okroglo, zhensko pisavo. Toliko, kolikor ga je resnichno vzradostilo, toliko ga je tudi zaposlilo z drugachnimi mislimi, kot so ga morile dotlej. To je bilo zelo dobro, saj je bil z voljo zhe na tleh. Kdo je ta "Lada"? On je Vlado-Lado, ona pa Lada? Ni se mogel spomniti, da bi kdaj srechal kakshno Lado. She najmanj pa v tem kratkem chasu, od kar je v Ljubljani. Zagotovo to ni mogla biti neka zhenska, ki se je podpisala s pravim imenom. Toda kdo bi sploh lahko bila ta neznanka, ki je vedela, kje je? Doslej se mu ni oglasil she nihche, ne od svojcev ne prijateljev ali vojashkega osebja. Vse, kar je bilo nekoch zunaj okoli njega, je umolknilo, oglushelo, izginilo. Niti en glas, chrka ali znamenje ni v tem chasu temnice prodrlo od zunaj do njega. Bil je v popolni osami, tako popolni, da je postopoma zhe zachenjal verjeti, da ni bil nikdar zunaj, da tam nikoli ni srechal nikogar, da zunaj ne pozna nikogar in da tam ni nikogar vech; je le on tu, sam, samcat, od vseh zapushchen – pravzaprav ne od vseh, saj je moral k nekaterim na nenehna zaslishevanja chez dan ali ponochi!

In che je nekdo le nekako zvedel zanj in za njegovo usodo, je zhe moral biti zainteresiran, da mu je to na tak nachin dal tudi vedeti. No, saj ve, da bi jih bilo takih lahko vech, vsaj "zunaj" bi si mislil, da so zainteresirani, toda sedaj, ko je "noter", je vprashanje, ali se mu niso odpovedali, ga zavrgli, zatajili? Toda sedaj mu sporochajo, da mislijo nanj. She celo vech! Zakaj "Lada" – njegova dvojnica, misli nanj, se je poistovetila z njim, sorodna dusha, ki razume njegove stiske, strah in obup? In mu sporocha: »Pomlad je in Velika noch nam vliva novega upanja!« Da, pomlad je obetala marsikaj, na obzorju so bile prelomne spremembe, che jih bo le uchakal. Ta vojna se blizha koncu in na konec se zhe marsikdo (vsi?) pripravlja, vsak na svoj nachin, glede na razgledanost, preprichanje in nrav. Kdo ve, kaj se je v tem zadnjem chasu njegove izolacije zhe dogodilo? Verjetno bodo shle proti koncu stvari vedno hitreje. To je tako kakor reka pred slapom, ko so njene vode chedalje hitrejshe, in che se je v primerni oddaljenosti she mogoche reshiti njenega pogubnega toka ter splavati na breg, postaja to vse tezhje in se, tik preden voda zgrmi navzdol, ni mogoche vech izviti njenemu objemu. Kako dalech smo od slapa?

"Lada" – slovanska boginja pomladi, ljubezni in lepote. Ni bil vech rosno mlad, v dvaintridesetem letu si je zazhelel zhensko trajno ob sebi, druzhino; od leta 1934 je nenehno v vojnem obmochju, prezhivel je vse afrishke pohode novega rimskega imperija... Mladost je mimo! "Lada", kako lepo bi bilo v tivolskem parku... – Kdo ve, kakshno je danes vreme zunaj? Toda tudi v dezhju, bi se lahko z "Lado" objeta podala po tivolskem sprehajalishchu, kapljice z mokrih vej bi se razprshevale na njenem dezhniku, ravno prav majhnem, da bi hodila tesno skupaj. Potem bi s shirokega, belega sprehajalishcha s stebrichjem in z vrstami klopi zavila po shirshem odcepu, od tam na ozko stezico, kjer bi naju ustavilo zimzeleno grmovje... – se je zalotil pri sanjarjenju.

To mu je dobro delo. Vrnilo se mu je nekaj volje do zhivljenja, da bi she vztrajal, da bi se ne zlomil! Da, to je najpomembnejshe, ne smem se zlomiti, to si je vechkrat ponovil.

Tisto lepo, okroglo, gladko stvarco – potichko je kar drzhal in bozhal v rokah. Njena sladkost ni bila v vsebini, rahlem, maslenem testu in opojno okusnem nadevu, she pokusil je ni, ni mu bilo do tega, da bi jo razlomil, obhajal se je z njenim obstojem, da jo obchuti v rokah, da jo vsakich spet vidi, ko jo pogleda, in ne izginja kot privid, fatamorgana. Bila je telesce "Lade", opojne deklice, ki se je spomnila nanj v najtezhjih trenutkih njegovega – morda kratkega – zhivljenja, s tem se je zhe prej sprijaznil, sedaj pa ga navdaja z novim upanjem; on je "Lado" – moshka sestavina ljubezni, pomladnega klitja, she poln zhivljenjskih sokov, ki jih je nenadoma zachutil v sebi kot neznanski notranji potisk, ki ga je zasanjal v dogodke, o katerih se je chudil, da she hrani spomin nanje. Kako malo je zavestnega spomina v primeri s podzavestnim! Chloveku so se med stotisochletnim razvojem povechali mozhgani, toda pri tem je presenetljivo, da je le njihov zelo majhen, povrshinski del z znanimi funkcijami prevladujoch preostanek, skoraj vsa notranjost sive gmote pa je videti neaktivna, kot da sploh ne sodeluje pri chlovekovih razumskih postopkih. Se tam skrivajo neznanske kolichine informacij, ki jih chlovek zachne nabirati zhe v embrionalnem stanju? Vsak hip chlovek zaznava na milijone zvokov, vidnih znakov, vonjev, otipov in kam gre vse to? Je nekje sito, ki lochi seme od plev in pleve izmeche; toda kam? V podzavest? In kje je ta?

Oglasili so se zvonovi, iz nekakshne slovesne oddaljenosti, da se je zachel prazhnje oblachiti. Iz gostilne spodaj se se zhe slishali moshki glasovi, zunaj, s cestne strani, rezget konj, vprezhenih v vozove, ki so iz Breginjskega kota pripeljali potnike, pa zhensko chebljanje in otroshki vrishch. Stopil je k oknu in pogledal skozi polkenske rezhe, da ga je zashchemelo. V zhivahnem direndaju so je drushchina kot oblachek mushic pomikala za hisho proti zheleznishki postaji, stisnjeni pod strmo podnozhje Matajurja. V Shpeter Slovenov se odpravljajo, na semenj. Stekel je po stopnicah, spotoma pogledal po pritlichju, toda ochitno so se zhe vsi odpravili, razen starega Jakoba, ki je vchasih priskochil na pomoch pri hishnih opravilih, kadar je mogel. Njemu je zaklical: »Z njimi grem!« In je stekel okoli vogala, saj se je vlakec zhe piskaje ustavljal; konchno je z njega skochil sprevodnik in zavpil: »Robich – izstopite!«; toda kdo bi tu izstopil? Prisopihal je iz Kobarida, zhe poln potnikov; otroci so mahali skozi okno, matere so jih karajoch vlekle nazaj, mozhje pa so znotraj stikali glave, puhali dim cigaret ali od pofajfanega tobaka ter modrovali, kot se prilezhe ob takih trenutkih sprostitve. Karabinjerji z visokimi perjanicami so se ustopili na peronchek in pochakali, da so se povzpeli novi potniki. Potem je postajenachelnik predirljivo zazhvizhgal in strojchek se je napel kot lashka mula – da mu le ne bi kaj pochilo! – in komaj vidno se je zachel premikati. No, naprej je she kar shlo. "Lado" je zaslishal od nekod glasek, ki ga je primamil na to potovanje; ni je she videl, toda zavohal je duh po njej, tisti duh, ki se v nekem trenutku chloveku zaje v mozhgane, se poglobi v mozhganske gube in prodre she onkraj njih, se zarezhe v tisto sivo gmoto notranjosti mozhganov, kjer ostane na vekov veke – amen. To je bila njegova zapoznela jutranja molitev. Zachel se je premikati po vagonchku proti prostoru, okoder je slutil, da prihaja njen glas. Tezhka telesa mnozhice so ga ovirala, da ni mogel nikamor naprej. Bolj kot se je trudil razmakniti nerazdeljivo zhivo steno, bolj je postajalo nevzdrzhno. Kako to, da ne more do nje? Zakaj se vsaj toliko ne razmaknejo, da bi jo ugledal? Popadla ga je onemogla jeza, zachel je suvati okoli sebe, s komolci si je brezupno skushal razpreti pot, tudi z boki, da bi napredoval vsaj za korak ali dva, da bi ji prishel blizhje. Toda ne. Otepal je okoli sebe...

Morda je zaspal.

V vratih je spet shkrtal kljuch. Toda nich vech se ni tako smrtno bal kot prej.

»Na zaslishanje gremo,« je zaslishal kot zhe tolikokrat.

Vklenili so mu roke in noge in odrozhljal je po hodnikih grajskega podzemlja, ki so ga razsvetljevale komaj brleche zharnice. Toda ni bilo treba prav dalech, ostali so v isti etazhi, le nekaj dvojnih vrat je bilo vmes do zaslishevalcev. Zakaj neki ga vklepajo, je pomislil, kam pa jim lahko pobegne iz te grajske gmote, o kateri niti ne ve, kje ima vhod in kakshen je notranji razpored prostorov? Ochi so mu zavezali, brzh ko so ga stlachili v marico, potem ko so ga shtirje zgrabili na izhodu iz kina, ne da bi karkoli spregovorili. Nato so ga vozili naokrog in konchno navkreber, da je zhe pomislil na poslednjo uro v kakshnem gozdu v ljubljanski okolici. To vklepanje je le del psiholoshkega lomljenja zapornikov, s katerim dajo zhrtvi vedeti, da jim je popolnoma prepushchena in da zoprvanje nima nikakrshnega smisla. Pridrsal je do zhe znanih vrat in paznik ga je potisnil noter. Danes je bil en sam zaslishevalec; che je bil sam, kdo ve, kje so she ostali, pripravljeni, da zaigrajo vsak svojo vlogo ali muchitelja ali zapeljevalca-odreshitelja.

Obstal je pri vratih, osvetljen z mochno stropno luchjo, ki ga je tako slepila, da ni mogel prenashati bolechin v ocheh, od koder so si kopale rove v mozhgane; medtem je oni za mizo vrtel nekakshne papirje. Ta je nov, je pochasi zaznaval in dojemal, medtem ko so popushchale bolechine; tudi temu se chlovek postopoma privadi, je pomislil. Tudi mukam; trpinchenje sprva grozno boli, potem pa postane telo neobchutljivo. Sprozhijo se zapleteni psihichni mehanizmi, ki dovedejo do neke vrste masohizma, ta predstavlja nekakshen samoobrambni mehanizem trpechega telesa.

So pa nevarnejsha od telesnih muk tista dushevna stanja izgube obchutka za prostor, chas in stvarnost dogodkov, ki nekako spominjajo na nochne zhive sanje, o katerih zjutraj chlovek ne ve zagotovo, ali niso bile resnichne. Z dolgotrajnimi psihichnimi postopki zaslishevalci pripravijo chloveka v takshno stanje, ki ni le trenutno, marvech trajno. Pri tem stanju je telesno muchenje nekakshna psihichna terapija, ozdravitev, streznitev, da se chlovek spet zachne zavedati svojega telesa in samega sebe.

Onile pa kar bere, je pomislil. Ne, v resnici ne bere, sem jih zhe spregledal. Daje mi vedeti, da je moja navzochnost neka morebitnost, nakljuchna sheobstojnost, saj bi me v resnici zhe ne smelo biti vech, moral bi se spremeniti v dim, prah, pepel – v nich. Po dolgem chasu bo rekel, posmehljivo zachuden, nekaj takega: »A, tu ste, nisem vas opazil. A, zhe dolgo..?«

V resnici pa je spregovoril v velikansko pisalno mizo, tezhko in prazno (ki je prishla prav, che je bilo treba koga pribiti nanjo):

»Kdo za vraga pa ste, gospod (tega ni zhe dolgo slishal) Skochir Vladimiro? Skochchchch-ir. Kakshno chudno ime, kako se le more izgovarjati..?« She vedno ga ni niti oshinil s pogledom.

Vlado je molchal.

»Kako neki, da se za vas – vishjega (to je posmehljivo poudaril) narednika, tako vneto zanimajo sami generali? Sedaj pa she iz Rima. Prevajalec, to da. Ampak, ochitno nenavaden prevajalec – prej bi rekel, da ste bili tolmach. A?!«

Vlado je she vedno molchal. Cheprav je prvich v vsem chasu, od kar je zaprt, slishal, da se sploh kdo zanima zanj. Kaj pa Rim? Kdo iz Rima? Je Gambara za vsem tem? Mu je on to zakuhal?

Dotlej mu ni bilo mogoche razvozlati, ali ga je general na kakshen nachin izkoristil za svoje zarotnishke namene ter ga zavrgel kot par starih shkornjev ali pa ga je v dolochenem trenutku res potreboval in so se druge sile vmeshale v igro ter pretile, da se bo vse spridilo. V vseh teh dolgih dneh in nocheh je nenehno nihal med tema mozhnostima, tehtal argumente za in proti eni ali drugi razlichici. Ni mu shlo v glavo, da lahko z osebnim prevajalcem njegove Ekscelence poveljnika XI. Armadnega zbora ravnajo na tak nachin, ne da bi on za to vedel in odobril. Razen..? Razen che ni v ozadju resnichno usodna igra z velikimi vlozhki in bo general kmalu delezhen podobne usode kot on sam. Kaj pa, che imajo tudi generala zhe v pesti? Mogoche je celo, da so ga pobrali zhe pred njim in je sam priletel v temnico kot potegne shchavje v vodni vrtinec?

»Ali poznate mareshala Colleja?!« je nenadoma oni izstrelil jasno vprashanje.

Kdo za vraga pa je ta Colle? je razdrazheno pomislil Lado. Napenjal je spomin, ne da bi se mogel spomniti takshnega priimka. Morda sta se kdaj srechala, zhe zdavnaj. Mogoche niti ne v vojski, saj so sedaj skoraj vsi pod orozhjem. Toda nikoli se ne ve, zakaj je vprashanje postavljeno, kaj tichi za njim, med zaslishanjem je najbolje rechi:

»Ne vem, morda...«

»Ha, ha, ha,« se je oni rezhal, »mi vas preganjamo zaradi veleizdaje, vashi vas pa ishchejo, ker niste pozdravili nekega polizanega zastavnika. Ali sploh kadite? Tu pishe, da ste imeli celo cigareto v ustih, ko ste ga prezrli.«

A tako, je pomislil, to so si izmislili. Morda ni bilo drugachne mozhnosti.

»Seveda se vsak obtozheni vede, kot da je padel z neba. Torej o tem Colleju nich ne veste. In nich ne veste tudi, kadar vas sprashujemo po drugih recheh. Vi ste resnichni nichvednezh. Govorite pa vech jezikov. Naredili ste podchastnishko sholo in ste zhe deset let v aktivni vojashki sluzhbi...«

»Da, neki mareshalo se spravil name,« se je izmotaval, ne vedoch, kaj naj sploh reche, saj je domneval, da bi bilo morda dobro sprejeti ponujeno bilko, da pride izpod kapa na dezh.

»Hochejo, da vas premestimo v vojashki zapor. Toda to ne bo shlo kar tako. Prevech stvari je she nejasnih, o katerih nich ne veste, pa bi morali vedeti, saj ste bili neposredno udelezheni!« je oni vlekel svojo, nenadoma vstal in, ne da bi she kaj rekel, odshel.

V zaslishevalnici je ostal sam. Cheprav ga opazujejo, to je chutil pri zhivem telesu, kot bi ga zhgali pogledi po kozhi, nekaj takega, kot che si z lecho usmerish sonce v gorishche, tako lahko tudi prizhgesh ogenj.

Zachel je urejati misli. Skushajo ga spraviti ven. Zvedeli so, kje ga imajo spravljenega. Nekaj so si izmislili. Morda bo she kaj iz tega. Zaenkrat tem chrnuhom tu ni izklepetal she nichesar. Zhe kot otroku so mu zabichali, da se utapljajochemu morash priblizhati na pomoch tako, da se te ne oklene panichno; v skrajnem primeru ga je treba lopniti po glavi, da se reshish smrtnega objema, tako je vsaj nekaj mozhnosti, da ne gresta oba pod vodo. Panika je pogubna. Tudi che bi se hotel sklicevati na generala Gambaro, kdo ve, ali ga ne bi lopnil po glavi, da bi se izvlekel. Zato se je odlochil za izmikanje. Takrat, na odprti dolenjski progi, je Njegova Ekscelenca zapretila: O tem danes tu niti besedice, sicer greste pred hitro vojashko sodishche.

Toda njega so pobrali kvesturini, politichna policija, ki ga zdaj privija zaradi veleizdaje, sodelovanja z ribelli ali morda celo v kakshni protidrzhavni zaroti. Toda kaj pomeni v tem trenutku protidrzhaven?! Proti kralju-imperatorju Viktorju Emanuelu III. ali proti predsedniku vlade Duceju, vodji fashizma, o katerem se ne ve, kako dolgo bo she... To je zhe najmanj trikotnik sil, ki so se spopadle v veliki igri, v kateri gre za to, da si mogochniki predvsem reshijo "lastne riti", navzven pa za "usodo naroda in Italije". Karkoli zine, ga bo stisnilo vojashko sodishche (vojska je pretezhno prokraljevska): che bo molchal, ga bo zmrcvarila politichna policija pod fashistichnim nadzorom. Toda tudi pri tej ne more vedeti, ali jo tukaj obvladujejo promussolinijevi privrzhenci ali tisti, ki bi se ga radi znebili, da bi se lazhje izvlekli iz chedalje bolj goste godlje, v katero so zabredli, in bi se radi reshili chim bolj gladko. Ne nazadnje je to sam dozhivel takrat na odprti progi na Dolenjskem, ko se je Njegova Ekscelenca sestala z voditelji upornikov.

V sobo je vstopil prejshnji zaslishevalec, nihche drug. Nikogar ni bilo od znanih obrazov.

In zachelo se je kot zhe neshtetokrat:

»Priimek in ime, oche in mati in ostalo!« je ukazal. Brez zapisnikarja, le predse je polozhil mapo z zbirko listin.

»Skochir Vladimir, sin Andreja in Franchishke Volarich, rojen 30. januarja 1912 v Robichu pri Kobaridu,« je mehanichno ponavljal.

»Pustimo te formalnosti, pripovedujte o chasu v vojski,« je onile malce nestrpno priganjal, »tu imam vash:

COPIA DEL FOGLIO MATRICOLARE, No. 90944, del distretto di Udine, podrobna osebna preglednica vojashkega sluzhenja. Pa pojdimo po vrsti. S chim ste se ukvarjali pred vstopom v vojsko?«

»Izuchil sem se za ebanista; pri mojstrih v Chedadu in Vidmu,« je odgovoril Vladimir Skochir in pomislil, kolikokrat je zhe shel skozi ta postopek.

»Zakaj ste po rednem sluzhenju ostali v vojski?«

»Bila je huda gospodarska kriza leta 1932. Velika brezposelnost. Mislil sem ostati nekaj let, toda potem je Italija zachela s pohodi v Severni Afriki; to se je potem kar nadaljevalo do danes.«

»Vojashko sholanje?«

»Podoficirska shola v Noceri za tezhko poljsko topnishtvo; shtiriintridesetega sem dobil chin narednika in nastopil sluzhbo v 9. regimentu tezhkega poljskega topnishtva.«

»Tu vidim, da se niste opredelili za nobeno religijo, v rubriki je le chrtica?« ga je zvedavo pogledal.

Kaj naj mu odgovori? Ni res, da ni religiozen, toda na poseben nachin. Cerkven pa ni!

»To so stare zadeve. She iz nekdanjih chasov. Na podezhelju je tezhko ohraniti nekaj liberalnega duha. She ko je bil ded zhupan, je vashki zhupnik nahujskal nekega revezha proti njemu, da mu je naprtil vsakrshne nepravilnosti in se je moral dolga leta bosti po sodishchih, da se je opral nesmiselnih obtozhb. Krivoprisezhnik ni mogel mirno umreti, dokler se ni dedu opravichil na smrtni postelji.«

»Sicer pa tudi fashizem drzhi religijo na primerni oddaljenost,« je rekel oni, »res, da so se schasoma vrinili v nashe vrste nekateri, ki so korigirali prvotno linijo, toda she vedno nas je veliko, ki verjamemo v izvirna nachela fashizma,« se je razvnel, »in nekoch se bomo vrnili k njim. Morda ni dalech ta chas!« je pribil.

Skochirja je ta neposrednost presenetila, saj so vse doslej ravnali z njim kot z izmechkom, ki ga je treba obdelati, toda z odporom.

»In nato?« je bil vprashan.

»Eritreja. Od 19. oktobra 1935 – R. C. T. C. Eritreja, v 2. skupini samohodk pri Armadnem korpusu. Odshli smo s parnikom »Colombo« ter se izkrcali v Masaui. Tam so me dodelili poveljstvu topnishkih sil v Eritreji, kjer sem ostal do decembra 1936, ko sem se vrnil v Videm.«

Ob tem so mu misli ushle na tiste dni v Eritreji, to je bil napad na Etiopijo; zachelo se je 5. oktobra 1935 z zavzetjem Adigrata, pod poveljstvom marshala Rodolfa Grazianija. Na parniku med plovbo tja, je vladalo evforichno vzdushje, oficirji so jim vsak dan slikali pravljichne afrishke pokrajine, ki jih bodo osvojili za novi rimski imperij, ki ga po tisoch petsto letih znova ustvarja Mussolini – Il Duce, in savojski kraljevski hishi pridaja velichastni naslov "cesarska hisha", kralju pa omogocha naslov "imperatore". Zato je fashistichna oblast tudi uvedla novi nachin shtetja let, oznachenih z rimskimi shtevilkami, zachenshi z letom fashistichnega "pohoda na Rim" 1922 – leto I fashistichne ere. Italija poshilja njih, svoje najboljshe sinove, v divjo Afriko, da bi tja ponesli luch civilizacije, napredka in razsvetljenosti s krshchansko vero. Med plovbo po Rdechem morju se je zhe od dalech videla v ozadju etiopska planota v Tigreju in Ahmari (zadaj je veliko visokogorsko jezero Tana in izvir Modrega Nila), ki se je spushchala proti morju v Danakilsko nizhavje. Onkraj morja je bilo slutiti obsezhno pushchavo Arabskega polotoka, z Jemnom in Asirskim vishavjem, od koder je veter prinashal droban, rdechkastorumen pesek, ki se je ob vlazhnih nocheh sprijemal po ladijskem krovu. Pred Masauo so morali skozi arhipelag O' Dahlak s sto dvaindvajsetimi otoki in otochki. Od rta Ras Kasarja, na meji s Sudanom, do rta Ras Dumeira, zhe v prelivu v Adenski zaliv, je skoraj tisoch kilometrov sahela, polpushchave, nich shirshe od dvajsetih kilometrov obale, z mnogimi zalivchki. Le pri Masaui, kjer se v afrishko celino zajeda zaliv Zeula, je pravcati naravni pristan, z zelo mirnimi vodami, primeren tudi za velika plovila, kakrshno je bil njihov parnik "Colombo" z 12.037 brt, cheprav je bil shele okoli dvajsetega mesta med italijanskimi velikankami kot "Conte do Savoia" z 48.500 brt in novi "Rex" z 51.000 brt, svetovni rekorder, zgrajen v chast in slavo novemu rezhimu.

Od morja se tla hitro dvigajo proti Asmarski planoti, ki je le severni del Etiopske planote, v povprechju 2000 m visoko, nekateri vrhovi dosegajo 3000 m, npr. Soira 3.013 m, Amba Terika 2.775 m, Sira Burguarale 2.839 m. Spricho tega je podnebje zmerno, tla pa stepska, ob obali pushchavska, kar she omogocha gojenje ajde, sirek in podobnih zhitaric; rede pa koze in ovce, v travnatih krajih tudi govedo. Le bolj proti zahodu je plodno podolje reke Baraka, koder je lahek dostop v Sudan, medtem ko se severno od Asmare razprostira obsezhno gorato podrochje z globokimi in shirokimi dolinami, ki ustvarjajo mnozhico manjshih planot, imenovanih "rore". Po teh dolinah teko med dezhevnim obdobjem pretezhno hudourniki, toda z obilo podtalnice, ki jo je mogoche na primeren nachin chrpati za namakanje.Tod gojijo bombazh in tobak – to je nekaj za vojaka, da dobi kaj prijetno dishechega, ne pa posusheno kostanjevo listje... Kjer pa techejo stalne reke, je treba paziti zaradi krokodilov. Sicer pa tod poteka razvodje med vodami Nila in rdechemorskim vodovjem. Po teh dolinah in na planotah je grmichasto rastlinje, tu pa tam tudi kaj gozda, z mnozhico ptic roparic in z noji. V sredogorju je celo nekaj tropskega gozda z divjimi oljkami, tamarindami, sikomorami, ebenovino in palmami dum ter slovechimi baobabi, velikanskimi drevesi, znachilnimi za sushna afrishka ozemlja. Po njih se zaganjajo shtevilne opice in naokoli niso redki levi, leopardi, hijene, shakali, gazele in antilope. Toda po nechem so te eritrejske in abesinske planote she najbolj znane – tod je doma prava kava, opojna pijacha, s skodelico posedimo pred kavarno s prijatelji ali pa drago, s finim srebanjem podaljshujemo uzhitke in posanjarimo o lagodju, mirni prostosti in sladkem brezdelju. Veliko mitichnega je v starih pripovedih o kavi; na primer tista prozaichna, da je vzbudila pozornost zhivahnost koz, ko so se napasle z listi kavovca, do bolj pravljichne o pastirju, ki si je prisluzhil kraljestvo, ker je s kavo ozdravil princeso. Toda postopek, ki je potreben, preden dobimo predse skodelico chrne, disheche tekochine, je zapleten, to nam dá misliti, da je plod daljshega izpopolnjevanja ali morda nakljuchja oziroma trenutnega navdiha. Tako je v mnogih primerih chloveshke ustvarjalnosti, ko nastanejo najvechji izumi takrat, ko jih ne ishchemo ali vsaj tistega ne ishchemo, kar nakljuchno najdemo. Kavovec rodi sad, ki je kot nekakshna cheshnja, tega posushijo in izlushchijo zrno v dveh polovichkah. Toda potem je treba ta zrnca kave primerno sprazhiti, zmleti in shele nato vsuti mlev v vrelo vodo – she danes niso zakljuchene raziskave, kako pridelati in skuhati skodelico dobre kave...

Tik ob obali je tropsko podnebje, zato so vsem vojakom in delavcem z njimi dali tropske chelade in lahke rumenorjave obleke, na planoti je zmerno toplo, toda z dokajshnjimi razlikami temperatur, to pa je za vojake, ki morajo pretezhno prezhivljati nochi na prostem, tegobno in zdravju shkodljivo. Potrebna je bila dodatna obleka, ki pa ni bila vselej na voljo, in veliko jih je v resnici zbolelo.

Med plovbo pod vrochim afro-azijskim soncem in ob shumenju od ladijskih motorjev razpenjenega Rdechega morja so jim chastniki prirejali predavanja na palubi. In medtem ko so si vojaki poskushali chimprej najti prostorchek v senci kakshnega vitla ali ladijske nadgradnje, kjer so si lahko sneli chelade, so jih nagovarjali v takem slogu:

»Moch je varnost nacije: Potrebno je biti mochan!

Kot nikoli doslej, zlasti pa dandanes, ko smo soocheni s popolnim zastojem tako imenovane konference o nedosegljivi razorozhitvi, je nujna zahteva za Nacijo, ki hoche prezhiveti, she posebej to velja za Italijo, ki zheli neovirano izpeljati notranjo prenovo s svojo Revolucijo: Moramo biti mochni! Nujno je biti vojashko mochni! Ne zato, da bi napadali, ampak da se lahko soochimo z vsakrshnimi okolishchinami.

Napoleonske vojne, pa tiste v chasu Risorgimenta, zlasti pa zadnja Velika vojna 1914-1918, so dokazale svetu vojashke vrline in herojstvo italijanskega ljudstva. Vse nashe zhivljenje v novem Rezhimu se mora odvijati pod geslom, ki je: Vojashka moch Nacije. To daje ljudstvu obchutek varnosti ter ga navaja na chedalje chvrstejsho in zavestno disciplino.

Mir zagotavlja nasha iskrena volja po sodelovanju z drugimi ljudstvi, vendar pa ga omogochajo tudi nashe meje, okrepljene z nasho odlochno voljo in pripravljenostjo na zhrtvovanje, utrjene z vsemi sredstvi za vsakrshen primer. Domneva in zagotovilo takshne mochi je moralna in skladna enotnost vseh oborozhenih sil ter njihovo polno, celovito in dokonchno zlitje z zhivljenjem Revolucije.«

Ali pa:

»Vojashka moch je obramba rase!

Vojashka moch Drzhave, prihodnost in varnost Nacije so nerazdruzhno povezane z demografskim problemom, ki tare vse narode bele rase, tudi Italijo. Potrebno je nenehno in najodlochneje ponavljati, da ima shtevilchnost nenadomestljivo prednost. Brez te vse propade in se sesuje. Dan matere in Dan otroka sta le zunanje znamenje sposhtovanja in povelichevanja rodnosti, ki ga je treba podpreti gmotno in na druge nachine, skupaj z moralno obsodbo in obdavchitvijo neporochenih, che ni vmes upravichen razlog; vrachanje ljudi iz mest na podezhelje, razvoj kmetijstva, shport in telovadba za krepitev telesne mochi in izboljshanje higiene, vrachanje v naravo, vse to prispeva k obrambi rase.

Zhe Florentinec Machiavelli je rekel: Kdor si zamishlja, da bi iz kakega mesta ustvaril veliko kraljestvo, mora z vsemi sredstvi poskrbeti, da se mestni prebivalci namnozhe, saj brez mnozhice ljudi ne more nastati veliko mesto.

Pietro Verri, slovechi Milanchan, je dve stoletij kasneje opozoril: Prebivalstvo je vir nacionalnega bogastva, ki predstavlja stvarno fizichno moch drzhave, saj je edino merilo njene mochi shtevilo njenih prebivalcev.«

Potem so nekateri izbrani vojaki na glas brali ostalim iz dela S. E. De Bona "La Nuova Italia d'Oltremare", ki ga je Duce pospremil v javnost z naslednjim posvetilom:

»La colonizzazione italiana! (Italijanska kolonizacija!)

Delo De Bona nas lahko upravicheno navdaja s ponosom, zlasti fashiste in med njimi she izrecneje Camicie Nere (Chrne srajce), ki se bore in delajo na afrishkih tleh, da tam zagotove nasho plodno in zanesljivo prevlado. Ta izjemna knjiga pa navdihuje tudi tujino; cheprav tam ne znajo italijansko, lahko vsaj gledajo fotografije in se preprichajo – che je v njih kolichkaj dobre volje – da je Italija velika kolonizatorska dezhela tako glede gospodarske izrabe kakor glede novega poseljevanja, s tem popolnoma upravichujemo nashe zmerne ozemeljske zahteve. Nasho kolonizacijo izvajamo z odlochnostjo in nachrtnostjo – z genijem, ki smo ga podedovali od Rimskega imperija – kako je treba vladati osvojenim dezhelam in jih s primernimi postopki civilizirati. Civilizacija je tisto, kar Italija prinasha na chetrto obalo nashega, Sredozemskega, morja. To je v sploshnem zahodna civilizacija, toda v posebnem smislu in zlasti je to fashizem. Arabci, ki nas pozdravljajo z rimskim pozdravom, s tem priznavajo to novo civilizacijo, ki prinasha blagostanje in spokoj njihovim plemenom in plodnost njihovi prsti. Pred nami je she dolga pot. Chedalje vech Italijanov bo prihajalo v nashe afrishke kolonije in bo postopoma preprichalo malodushne domorodce, da bo zanje koristno, che se ne bodo upirali, marvech se dejavno prikljuchijo nashim kolonizatorskim prizadevanjem. Italija se shiri ne le v Sredozemlju, ampak tudi v Rdeche morje in celo na obale Indijskega oceana – to je rojstvo novega Rimskega imperija. Prihaja chas obilja in sreche za italijansko ljudstvo in chas velichastne Domovine Matere.«

Zlasti pomembno predavanje pa se je nadrejenim zdelo tisto, ki je pojasnjevalo razloge za poseg v Etiopijo:

»Zakaj gremo v Etiopijo?

Razlogi so vsaj trije:

Prvi razlog: Etiopija je naravno ozemeljsko in gospodarsko nadaljevanje dveh italijanskih kolonij v Vzhodni Afriki, to sta Eritreja in Somalija, ki lahko prideta do polne veljave le ob neposredni in trajni povezanosti z etiopskim ozemljem. To so nam priznali tudi najodgovornejshi drzhavniki Velike Britanije leta 1886, ko so nas prav oni povabili, naj stopimo na eritrejska tla, da bi podprli njihova prizadevanja proti Mahdiju, gospodarju Sudana. Tedaj je njihov odposlanec Stanley v Milanu izrekel naslednje besede: – Dovolite mi upanje, da bo prvi korak v Afriko storila Italija, dedinja imena, slave in genija antichnega Rima, obenem zanesljivo znamenje, da bo korakala po sledovih Rima, in Masaua je ena od najpomembnejshih tochk, ki jo je Italija med prvimi zasedla. Toda che se boste tod le sprehodili, che se ne ukoreninite, bo to le sentimentalna kolonizacija. Zato morate storiti precej vech, razshiriti se morate v shirino in v notranjost, postopoma morate zasesti she druge tochke ter jih gospodarsko izrabiti. Etiopija lahko postane italijanska zhitnica. Vendar ne smete stati z rokami v zhepih; treba bo trdo delati. – To so bile besede Anglezha.

Drugi razlog: Etiopija je surovinsko bogata dezhela, je pa she v stanju barbarstva, zato potrebuje organizacijo in tuje skrbnishtvo, ki naj jo popelje v civilizacijo, kot je priznal, v svojem poslanstvu dobrih uslug, Komite peterice, ki ga je ustanovil Svet Drushtva narodov v Zhenevi, da bi nashli izhod iz italijansko-etiopskega spopada.

Tretji razlog: Prav nad etiopskim ozemljem sta Velika Britanija in Francija diplomatsko priznali Italiji najvechje mozhne interese in pravice, ki niso zgolj gospodarske narave ampak tudi ozemeljske. Anglija je priznala in prihranila Italiji obsezhno obmochje Etiopije, neposredno povezano z Eritrejo, ter prav tako pravico zasesti juzhnejsha ozemlja, onkraj meja s Somalijo.

Italija se v Etiopiji nima za okupatorja, agresorja, marvech ponuja mirno in prijateljsko sodelovanje. Italija je vselej hotela le zagotoviti obrambo in varnost svojih kolonij ter potrebno ekspanzijo brez orozhja, nasilja in spletk, temvech z odkrito in poshteno politiko, ki jo je treba uveljaviti s pomochjo svobodnih pogodb in sporazumov. Toda po podpisu pogodbe o prijateljstvu leta 1928 z abesinsko vlado jo je ta tolmachila v svoj prid in izrabljala za oviranje Italije, za pospesheno oborozhevanje in sistematichno agresivno delovanje proti italijanskim kolonijam in Italiji sami. Zle namere so ochitne, saj se je nezmerno abesinsko oborozhevanje zachelo neposredno po podpisu pogodbe o prijateljstvu.

Etiopski napad na Ual-Ual decembra 1934 je le eno v nizu njihovih nenehnih izzivanj in presega vse meje italijanske potrpezhljivosti. Etiopija je verolomna in napadalna drzhava, ki ni nevarna le za Italijo, ampak za svetovni mir! Fevdalni in anarhichni rezhim v Adis Abebi je treba zlomiti. Italija mora sama poskrbeti za svojo chast ter za obrambo svojih interesov. Zahrbtnemu barbarskemu obnashanju Etiopije bo sledilo Mussolinijevo mashchevanje, ki mu mednarodno pravo in smisel za stvarnost ne moreta drugega kot le pritrditi.«

Po radiu so jim iz velikih zvochnikov ponavljali Mussolinijev radijski govor 2. oktobra 1935, ki so ga pospremljale huronske ovacije stotisochglavih mnozhic. To je bil eden najvechjih prikazov uporabe sodobnih mnozhichnih medijev za manipuliranje z ljudstvom. Po radiu so prenashali govor z osrednjega zbiralishcha v Rimu, kjer je Duce z balkona Palazzo Venezia s teatralnim pachenjem obraza spregovoril ne le tam zbranim, ampak obenem tudi vsem onim, ki so bili zgolj virtualno navzochi, v resnici pa na stotine kilometrov dalech, na drugih trgih in stadionih. Tako se je v resnici zdelo, da je vsa Italija zbrana, da kot en mozh poslusha in uboga svojega VODJO – ki je nenehno krichal: Vinceremo! (Zmagali bomo!) Po zraku so se skupaj shirili elektromagnetni valovi in magnetna moch njegovih besed:

»Krik protesta fashistichne Italije!

Chrne srajce Revolucije; mozhje in zhene vse Italije; Italijani po celem svetu, za gorami in za morji; prisluhnite!

Slovesna ura je odbila v zgodovini nashe Domovine! Dvajset milijonov ljudi je ta hip zbranih na trgih Italije. Nikoli doslej v zgodovini chloveshkega rodu ni bil nihche pricha takshnemu orjashkemu prizoru. Dvajset milijonov ljudi: eno samo srce, samo ena volja, ena sama odlochitev.

Ta velichastni ljudski zbor mora pokazati in dokazuje svetu, da sta Italija in Fashizem ena sama popolnost, skladnost in nerazdruzhljivost.

Nekaj nasprotnega si lahko umishljajo le mozhgani, zamotani v megle najbolj bedastih slepil, in obnemoglih od najbolj robate nevednosti o ljudeh in dogajanju v Italiji, v letu 1935, v letu XIII fashistichne ere.

Prevech mesecev se zhe kolo usode pod vplivom nashe strpne odlochnosti pomika proti cilju: in v teh urah je njegov pospeshek neustavljiv.

Ni le vojska, ki gre proti svojim ciljem, marvech kar ves narod, vseh 44 milijonov dush, proti katerim se usmerja najbolj chrna vseh krivic: da bi jim zozhili prostor pod soncem.

Ko se je Italija leta 1915 vrgla v svetovni bojni metezh in je povezala svoje odlochitve z zaveznishkimi, koliko je bilo tedaj z njihove strani hvale in kolikshne so bile njihove obljube! Toda ko smo skupaj zmagali, k chemur je dala Italija velikanski prispevek 670.000 mrtvih, milijon ranjenih in 400.000 invalidov, se pri zoprni zmagovalni mizi odlochili dati ji le nekaj drobtinic iz bogatega kolonialnega plena.

Celih trinajst let smo potrpeli, toda medtem se je okoli nas she bolj stiskal obroch sebichnosti, ki dushi nasho zhivljenjsko moch. Izzivanja Etiopije smo mirno prenashali shtirideset let! Tega je sedaj dovolj!

In gospodje iz Drushtva narodov sedaj govore o sankcijah proti nam, namesto da bi nam priznali nashe pravice.

Ne morem verjeti, odvracham misel, da se je slavno in velikodushno francosko ljudstvo lahko pridruzhilo sankcijam proti Italiji. Shest tisoch mrtvih iz Blignyja, padlih v enem samem junashkem napadu, ki so ga brez zadrzhkov obchudovali celo sovrazhnikovi poveljniki, se bo zdrznilo pod rusho, ki jih prekriva.

Prav tako ne bi rad verjel, da je resnichno ljudstvo Velike Britanije, ki nikdar ni bilo v sporih z Italijo, pripravljeno pahniti Evropo v katastrofo zato, da bi zashchitilo neko afrishko dezhelo, obche ozhigosano kot dezhela brez sledu civilizacije.

Gospodarskim sankcijam se bomo zoperstavili z redom, s treznostjo in z duhom pozhrtvovalnosti.

Na vojashke sankcije bomo odgovorili z vojashkimi sredstvi.

Na vojashke napade se bomo odzvali z vojno!

Naj nihche ne misli, da se bomo uklonili, ne da bi se prej trdo bojevali!

Narod, ki je ljubosumen na svojo chast, ne more drugache govoriti niti se drugache obnashati.

Naj she enkrat najodlochneje ponovim, in tu pred vami se sveto zaobljubljam, da bomo storili vse, kar je mogoche, da ta spor kolonialnega znachaja ne bo prerasel v evropski spopad. Nekaj, kar morda prichakujejo tisti, ki vidijo v novi vojni prilozhnost za mashchevanje za minule chase, toda to ni nash namen.

Italijansko ljudstvo je pokazalo v tem zgodovinskem trenutku tolikshno moch duha in znachaja, kot she nikoli doslej. Temu ljudstvu se mora chloveshtvo zahvaliti za mnoge najvechje dosezhke, toda prav proti temu ljudstvu slovechih pesnikov, umetnikov, herojev, svetnikov, pomorshchakov in raziskovalcev usmerjajo sankcije.

Proletarska in fashistichna Italija, Italija Vittoria Veneta – svetega kraja slavne zmage v prvi svetovni vojni, Italija Revolucije, na noge! Naj krik tvoje odlochnosti napolni nebo v podporo vojakom v Afriki, da vzpodbudi prijatelje in posvari sovrazhnike kjerkoli po svetu zhe so: naj bo to krik pravichnosti, krik zmage!

To vam govori vash Duce!«

Toda kljub vsem tem mnozhichnim zborovanjem in drugim diplomatskim manevrom je 11. oktobra Drushtvo narodov sprejelo gospodarske sankcije proti Italiji, kjer se je zachela kampanja zbiranja zlatnine, s katero naj bi financirali vojno v Afriki. Chasopisi so bili polni fotografij in reportazh o finih gospeh, ki so si javno snele zapestnico in jo izrochile odboru za zbiranje dragocenosti. Drzhavno filmsko podjetje, za katero so zgradili velikanske filmske studije "Cinecitta" v Rimu, je redno pripravljalo filmske novice, ki so jih vrteli po vseh kinematografih Italije kot predfilme, v katerih so peli hvalo italijanski pozhrtvovalnosti. Mnozhichni mediji so bili v polni meri vkljucheni v politichno propagando. Proglashena je bila gospodarska avtarkija, samozadostnost; toda to je pomenilo manj sladkorja, olja, kruha, pas je bilo treba stisniti za vech lukenj. V tistem chasu so izhajali pravcati prirochniki, da ne omenjamo stalnih rubrik v chasopisih, kako z domachimi surovinami nadomestiti uvozhene. Na primer kakavni nadomestek: Vzamemo leshnike, arashide, mandlje, vech vrst zhitaric, popolnoma odstranimo kozhico (to je zelo pomembno), jih locheno rahlo poprazhimo, zmeljemo in jih v predpisanem razmerju zmeshamo z mlekom v prahu.

Stvari so se mednarodno she bolj zapletle, ker je 16. februarja 1936 na volitvah v Shpaniji zmagala "Ljudska fronta", kar ni bilo vshech zahodnim demokracijam, she manj pa nacistom v Nemchiji in fashistom v Italiji.

In ni bilo treba dolgo chakati, da je 7. marca 1936 nemshka armada okupirala Porenje, ki je bilo demilitarizirano na mirovni konferenci v Versaillesu po prvi svetovni vojni.

In da bi bila mera polna, je 20. aprila tudi na volitvah v Franciji zmagala "Ljudska fronta".

Sile so se v Evropi dokonchno polarizirale.

V Italiji so bili preprichani, da je pravi trenutek za dokonchanje njihovih dolgoletnih nachrtov.

Pod poveljstvom Badoglia vkorakajo italijanske enote v Adis Abebo, glavno mesto Etiopije, in nato je sldil radijski proglas, ki so ga morali vsi poslushati v vojashkem zboru, v svechanem vzdushju, ko je na Etiopski planoti zadonelo iz zvochnikov:

»Chastniki, podchastniki, pripadniki vseh rodov vojske v Afriki in v Italiji, Chrne srajce Revolucije, Italijani in Italijanke v domovini in po svetu – prisluhnite!

Chez nekaj trenutkov boste seznanjeni z odlochitvami Fashistichnega velikega sveta, ki pomenijo mejnik v nashi zgodovini: danes, 9. maja 1936, v XIV. letu fashistichne ere je zapechatena usoda Etiopije.

Vse vozle smo porezali z nashega bleshchechega mecha in afrishka zmaga bo ohranjena svetla in neokrnjena v zgodovini Domovine, kakrshno so si zheleli padli legionarji in o njej sanjali ter jo hoteli prezhiveli.

Konchno ima Italija svoj imperij!

Fashistichni imperij, saj ima neunichljiva obelezhja volje in mochi Rimskega Liktorija-fashistichnega snopa, saj je to cilj, h kateremu so bile shtirideset let vzpodbujane prodorne in usklajene mochi mladih, svezhih italijanskih rodov.

Imperij miru, saj Italija hoche mir zase in za druge, za vojno se odlochi le takrat, ko jo k temu prisilijo za zhivljenje neizogibne in za prezhivetje pomembne okolishchine.

Imperij civilizacije in chlovechnosti za vsa ljudstva Etiopije. To je bil od nekdaj obichaj Rima, ki je premagance znal povezati z lastno usodo.

To je zakon, o Italijani, ki zakljuchujemo eno obdobje nashe zgodovine in odpiramo novo, v katero vstopamo skozi na stezhaj odprta vrata, neomejenim mozhnostim naproti.

Zato je sklenjeno:

– da so vsa ozemlja in ljudstva Etiopije prishla pod popolno in celovito oblast Kraljevine Italije;

– naslov Imperatorja Etiopije prevzema zase in za vse svoje naslednike italijanski kralj.

Chastniki, podchastniki, pripadniki vseh oborozhenih sil v Afriki in v Italiji, Chrne srajce Revolucije, Italijani in Italijanke!

Italijansko ljudstvo je s svojo krvjo ustvarilo Imperij. Oplajal ga bo s svojim delom in branil pred komerkoli s svojim orozhjem.

S takshno vzvisheno odlochnostjo, Legionarji, dvignite zastave in orozhje visoko v zrak ter z odprtim srcem pozdravite po poldrugem tisochletju ponovno rojstvo Imperija na usodnih Rimskih grichih.

Boste tega vredni? (Slishati je krik mnozhice, ki je segel do nebes: DA!)

Ta vash gromki odgovor je sveta prisega pred Bogom in ljudmi v zhivljenju in smrti.

Chrne srajce, Legionarji, pozdrav kralju! Hura, hura, hura!«

Iz Masaue, pristanishcha z nekaj tisoch prebivalci, kjer so Italijani z vso hitrico she vedno gradili, so zhe potegnili 122 km zheleznishke proge do Asmare, glavnega mesta kolonije, s sedezhem guvernerja, od tam se nadaljuje proti Kerenu, Agodatu in sudanski meji v dolino Atbare. Toda glavna smer udara proti Etiopiji je shla chez Aduo.

Po sedmih mesecih bojev na prelazu Mareb in po treh mesecih prve velike bitke pri Enderti je italijanski ekspedicijski korpus, postopoma in neprenehoma zmagujoch (uradna porochila), pri Tembienu, Skiri, jezeru Asciangi, razbil etiopsko vojsko, skromno oborozheno in brez gospodarske opore, dezhela je bila resnichno nerazvita. Toda med vrsticami je bilo mogoche v chasopisih prebrati tudi kaj takega, kar je cenzuri ushlo:

»Vojashki izvedenci, ki so spremljali bojevanje, ocenjujejo, da so bile operacije izvrstno izpeljane tako v pogledu sodelovanja med Armado, fashistichno milico in domorodnimi enotami, kakor v drugih pogledih oskrbe z velikanskimi kolichinami vojashke opreme in oborozhitve, pripeljanimi iz Italije, to je bil pravi chudezh! Prav tako je odlichno ocenjena uporaba te najsodobnejshe opreme in oborozhitve, zlasti letalstvo je vredno vsega obchudovanja. Bliskovita izgradnja cestne mrezhe, popolne zdravstvene oskrbe in delovanje uprave je navdushilo tudi domorodce; za to je bilo sicer potrebno prepeljati chez morje she eno armado – sto tisoch delavcev, da so omogochili motorizaciji in oklepnikom premikanje v tisti divjini... Zato je mogoche skleniti, da ni bilo she tako izvrstne sile, ki bi lahko ustavila napredovanje italijanske vojske, saj je ta delovala kot najpopolnejshi stroj, ki bi lahko mirne dushe sprejel she veliko zahtevnejshe naloge, ne le takshne, cheprav naporne, vendar pa le na ravni kolonialne ekspedicije. Armada marshala Badoglia je pokazala v bitki pri Amba Aradamu, kakshno je najsodobnejshe bojevanje. Cheprav so stale nasproti chete, resda shtevilchne, pogumne in dobro oborozhene, vendar brez vsakrshnih sodobnih ofenzivnih bojnih sredstev, so le dajale jasen vtis, da lahko izmaknejo zmago s premishljenim in spretnim manevriranjem ter z zagrizenostjo vojakov tudi she bolje poveljevanemu in popolneje opremljenemu nasprotniku...«

Brano med vrsticami, bi chlovek pomislil na naslednje: Che je bila etiopska vojska pogumna in shtevilchna ter dobro oborozhena, cheprav brez letastva, oklepnih in motoriziranih enot, topnishtva, kar je bilo treba povedati javnosti tudi zato, da bi bila zmaga ovenchana s she vechjo slavo, vendar vzbuja pozornost, da bi Italijanom vseeno lahko preprechili zmago, z drugimi besedami – porazili bi jih! Kako? S spretnim manevriranjem in z drznostjo; pokrajina je razgibana, gorata in tezhko prehodna za motorna vozila s topovi in za oklepnike. Brez teh pa je bilo razmerje mochi izenacheno, po pravici povedano, na strani domachinov, ki so se do skrajnosti pozhrtvovalno borili za svoje domove. Italijani pa so prishli od dalech, naphani z nabuhlo propagando o lahkih bojih s primitivnimi plemeni in hlepech po uzhivanju v vlogi kolonizatorjev, gospodarjev.

She zlasti obtozhujoche so besede: »da bi lahko izmaknili zmago... tudi she bolje poveljevanemu in popolneje opremljenemu nasprotniku...«. Torej italijanska armada le ni bila tako popolno in najsodobneje opremljena; pa tudi ni bila najbolje poveljevana! Tu se ni mogoche izmakniti s puhlico, da ni nobena stvar tako dobra, da ne bi bila lahko she boljsha. V resnici stvari niso potekale tako, kot bi bilo treba. In ko se je zhe mochno zalomilo, so Italijani posegli po vseh sredstvih – metalci plamena so goltali cele vasi skromnih koch, pogosto z zhenami, otroci in starci v njih. Topovska priprava pred pehotnim napadom je bila praviloma pretirano unichujocha, vse so zravnali z zemljo, preden se je naprej premaknil kak vojak. In neredko so vse zajete Etiopce mnozhichno postrelili, pri tem pa niso bili prevech tankovestni, che so to bili res borci ali pa so pobrali vse po vrsti, ki so jim prishli pred ochi, in jih kot talce v svarilo drugim postrelili s strojnicami. Tudi posilstev je bilo nich koliko, Etiopke so brhke in se pogosto prav nich ne razlikujejo od deklet v Kalabriji ali na Siciliji... Tudi med stotisochglavo mnozhico civilistov, delavcev, uradnikov in drugih, ki so v zaledju podpirali italijansko ofenzivo, je bilo mogoche najti vsakrshne nravi, tudi pustolovce, celo kaznjence in izvrzhke chloveshke druzhbe. Z nasprotne strani ni bilo treba dolgo chakati nich manj krvolochnega in krutega odgovora: zajetim Italijanom so porezali moda in jim jih zatlachili v usta...

Kakshne pa so bile chete domachinov v vrstah italijanske vojske, ki so jih potrebovali bolj v propagandne namene? Vselej se med ljudmi z ene strani v konfliktu najdejo taki, ki zaradi denarja, preteklih zamer, karierizma, slabe presoje, idealizma (toda kaj je to?) ali she chesa, prestopijo k drugi strani, ki jih izrabi, kolikor se le da, a pogosto tudi z zanichevanjem zavrzhe, ko niso vech koristni. Tudi med Abesinci so se nashli taki; toda v tem nesrechnem predelu "afrishkega roga" zhe tisochletja tlijo plemenski spori; Etiopci in Eritrejci se pach ne marajo. Ob napadu Italije na Etiopijo, izhodishche za invazijo je bila prav Eritreja, ni bilo malo Eritrejcev, ki so videli prilozhnost, da se tako ali drugache mashchujejo Etiopcem.

»Poveljnik strazhe!« je zavpil strazhar pri utrjenem vhodu v vojashnico, ko je s pushko v rokah zadrzheval chloveka.

»Kaj pa je?« je bilo slishati v odgovor.

»Pred mano je bosonog domachin, v razcapanem, umazanosivem in ohlapnem barakanu, ki bi zhelel govoriti s chastnikom,« je odvrnil strazhar.

»Kaj zheleti?« je v polomljeni italijanshchini vprashal chastnik, katere je medtem pojavil, zmotno mislech, da bo oni bolje razumel spakedranshchino.

»Hoteti sluzhiti askar,« je bil odgovor v skromni italijanshchini, ki se jo je v kratkem chasu uspel nauchiti domorodec iz nekega beduinskega shotora v pustinji Gebel. Ostrih potez, suhljat in nizke rasti kot pretezhna vechina teh ljudi, ki so drugachni od visokih in mochnih sosedov Sudancev, je bil tiste vrste, ki je sposobna prenashati obchudovanja vredne napore. Izvrstni hodci so, prilagojeni zhivljenju na planotah. Na brezpotjih prehodijo petdeset, shestdeset kilometrov na dan, nepretrgoma ves mesec, ne da bi se utrudili; da, celo osemdeset kilometrov poti zmorejo v shtiriindvajsetih urah, le s kratkimi postanki. Che rechemo, da se ne utrudijo, je premalo; ko bi kdo pomislil, da so izchrpani, se shele med zanje znachilnim in neskonchnim popevanjem spustijo v tek. Enolichno in ponavljajoche ritmichno oglashanje res ni kdo ve kaj, toda pljucha in noge imajo odlichne. Poleg tega so neverjetno skromni; zadovoljijo se s prgishchem moke, ga na hitro zamesijo z vodo (che jo le najdejo v teh sushnih krajih) in vrzhejo kepo testa na razbeljen kamen; ta "burguta" je njihov dnevni obrok hrane. Prava gostija zanje je, che se dokopljejo do "teka", njihovega piva, s katerim, pravijo, so zavdali Mitridatu, kralju Ponta.

»Zakaj sluzhiti?« je hotel vedeti chastnik.

»Sto lir,« je bil odgovor. »Elel! Elel!« je ponovil sedemkrat. To je pomenilo, da se mu je rodil sin. Potem je dodal: »Elel, Elel, Elel!« in pokazal vse prste ene roke, kar je bilo razumeti, da zhe ima pet hchera. Na tak nachin, sedemkratni vzklik za sina in trikratni vzklik za hcher, oznanijo spol novorojenca zhenske, ki v shotoru pomagajo pri porodu. Eritrejci, cheprav so zvechine hamitske rase in govore vech narechij, ki koreninijo v prastarem abesinskem jeziku "gher", v katerem so napisane njihove mitichne svete knjige, so pretezhno kopti, potomci starih Egipchanov, verniki prvotne krshchanske cerkve, ki so jo tod razshirili zhe kmalu po Kristusovem krizhanju njegovi apostoli, s samostojnim obredjem. In vse vech je tudi muslimanov. Takshno razmerje ni bilo brez tezhav; to so Italijani dodobra izkoristili za netenje verskih spopadov.

Lepega dne so chrnosrajchniki zacheli deliti ostalim vojakom letake v barvah trobojnice; sprva je bilo kar nekaj gneche zanje, kot pri vsaki stvari, ki pritegne chlovekovo radovednost. Toda kmalu so se vrste zredchile in nekateri so se celo v loku izognili delilcem. Pozoren opazovalec je lahko videl tudi kakshno neprimerno kretnjo z roko, ki je namigovala na kaj prostashkega, ali pa je opazil porogljiv nasmeh, obrnjen na takshno stran, kjer bi ga chrnosrajchnik ne videl v obraz. Nastajali so slavospevi, kot je bil tistile na letaku, za katerega je pesnik dobil navdih ob odprtju nove ceste v Rimu – "Via dell'Impero", kjer so postavili soho Cezarja, nepozabnega Imperatorja. Pesem je zmagala na natechaju "Nagrada pesnikom v dobi Mussolinija".

CEZAR SE VRACHA!
Duce, pred vsemi! Svet novih obal,
novih ravnic, novih nedosezhnih vrhov
se odpira; Italija bogato ponuja
nova chudesa svoje globoke dushe.
Divjost voda, prasketanje shvistechih
plamenov, hreshchanje ledu, pushchave,
nich nas ne ustavi, le parka kruta
morda na skrajnih mejah zle sreche.
Nad gomilo vsako nasha prisega vojshchaku
sovragu vsakrshno upanje zmage naj vzame;
svetih pomladi nezhno cvetje svezhe
navdushenosti hranilo bo nasho drznost.
...
Pred vsakim okopom, pred vsako oviro
razlegal se krik bo: Cezar, vladaj!
Kdo proti nam je, che Cezar je z nami?
(Luigi Genesio Coppa)

Toda stvarnost je bila na Abesinski planoti precej drugachna – Rim je bil dalech.

***

Poshta je prihajala neredno, nekaj zaradi prometnih tezhav, nekaj zato, ker so se enote premikale in jim poshta ni vselej pravochasno sledila, najvech pa je bila kriva cenzura, zaradi katere se je marsikatero pismo celo "izgubilo" ali pa so ga naslovljenci dobili shele mnogo kasneje. Tudi v Italijo je shlo na tak nachin in mladi vojaki, ki jih je skrbelo dekle doma, so kot na trnju komaj prenashali takshno malomarnost. V uteho so jim vrteli romantichne filme z Rodolfom Valentinom in Alido Valli; she vech pa je bilo tistih iz proizvodnje "Luce" o delovnih zmagah: Duce – v italijanskih ladjedelnicah, Duce – pri osushevanju mochvirij v Padski nizhini in v juzhni Italiji, Duce – med mlachvijo po obilni zhetvi in tako naprej.

Med mnozhico vsakrshnih strokovnjakov, uradnikov in delavcev, ki so prihajali iz Italije, so bile tudi zhenske: bolnishke sestre, poshtarke, uradnice, zheleznicharke in tudi take, ki jih ni bilo mogoche uvrstiti v to skupino, a je bilo njihovo delo pomembno za dviganje vojashke morale, pevke, plesalke in druge "chlovekoljubne" pripadnice nezhnega spola. Stvari so bile urejene, morda she najbolj od vsega ostalega, tu ni nich odpovedalo, postrezhba je bila redna, hitra in po zmernih cenah – seveda, glede na kakovost, ki si jo je stranka lahko privoshchila. Nekateri, ki so si hoteli prihraniti te stroshke, a vseeno priti na svoj rachun, so poskushali poiskati primerne storitve med domachinkami, to pa ni bilo brez nevarnosti takrat, ko so ponevedoma zamenjali pravi naslov ali se priblizhali nepravi zhenski, na kar so se bojevito odzvali njeni mozhje, da so se razplamtele pravcate bitke, tudi z mrtvimi, a zagotovo z nich koliko ranjenimi. Ne tako redko jo je skupila od domachih nedolzhna zhenska sama. She najhuje pa je bilo v primerih, ko so si posamezni vojaki vzeli domacho zhensko na silo. Ni je bilo policije, ki bi mogla razjasniti primere krutosti, ko so italijanskega vojaka nashli z razparanim trebuhom v jarku ob cesti, pa najsi ishchemo za tako mashchevanje razloge na tej ali oni strani... Po ustreznem shtevilu mesecev je zhe bilo mogoche videti rezultate tovrstnega delovanja stotisochglave italijanske armade, ko so tekali naokrog fantichi in deklice od domachinov chisto drugachnega videza.

»Skochir Vladimiro«, je zaslishal, ko je skochil iz oklepnega avtomobila. »Pismo!« je klical proti njemu pisar. »Toda morate k stotniku,« je she dodal. Zakaj pa k stotniku, zaradi pisma? Je kaj hudega, se je kaj zgodilo domachim? je pomislil. Cheprav bi kar najraje stekel na poveljstvo, se je v shotoru ochistil, umil in preoblekel; vselej je dal nase, bil je urejen, zlikan, gladko obrit (mnogim je bilo do brade, brchic – zlasti chrnosrajchniki so se nad tem navdushevali, tako moshko je!). To ga delalo dostojnega in malce gosposkega, zlobnezhi so ga opravljali, da je ohol, ker so tudi nadrejeni sposhtljiveje ravnali z njim. In, je pomislil, karkoli bom zhe iz pisma izvedel, bo morebiti terjalo she kakshno pot, opravilo ali raport (za kakshen izredni dopust, che bi bilo treba in mogoche v teh vojnih okolishchinah). Oglasil se je pri dezhurnem na poveljstvu, ki pa je zhe imel navodila, kaj in kako z njim – ni ga poslal k stotniku, marvech v sosednjo stavbo. Tam je delovala vojashka obveshchevalna sluzhba. Po kratkem chakanju ga je sprejel major. Visoka zhivina za eno pismo, je pomislil Vlado.

»Sedite, gospod narednik Skochir,« ga je povabil. »Vi ste iz Kobarida,« je brez predaha nadaljeval, she preden je Vlado sedel. »To je znamenit kraj, tragichen in slaven obenem, svet za Italijo. Veliko smo zhrtvovali zanj. Koga pa imate she doma?« je zakljuchil z vprashanjem, ne da bi kaj prevech izgubljal chas s formalnostmi in pojasnjevanji. Morda pa je bila takshna njegova taktika, takoj v napad, presenetiti, ne dopustiti, da se osumljenec zbere.

»Gospod major, iz Robicha sem, le nekaj kilometrov iz Kobarida proti Chedadu, Vidmu. Doma, mislim, da sta oche, mati, brat Srechko in nekaj poslov, ne vem, koliko jih je sedaj,« je brez zadrzhkov odgovoril, cheprav mu je prav to sprashevanje po domachih vzbujalo temne slutnje, da je kaj narobe z njimi, konchno sta bila starsha zhe v letih, oche pa je zhe nekaj let bolehal.

»Kako to – mislim – ali ne veste, koliko jih je? Saj ni tako shtevilna druzhina, niti za vse prste ene roke jih ni...« je premolknil major in ga ostro opazoval.

Kaj le ima za bregom, ni mogel razumeti Vlado, in je dejal: »Gospod major, che je kaj hudega z domachimi, mi kar naravnost povejte, bom zhe prenesel.«

Medtem ko je Vladovo razmishljanje usmerjala skrb za zdravje in zhivljenje domachih, pa major ni takoj dojel smisla njegovega odgovora, saj se je psiholoshko pripravil na ta pogovor tako, da ga zhe na zachetku zmede in stre osumljenchevo izmikanje, ta pa nekaj pletenichi... Vendar je sklenil, da nadaljuje z izbrano taktiko in mu ni pustil dihati:

»Rekel sem, gospod narednik, da jih ni niti za prste ene roke! Nekoga ste izpustili! Ali ni to namerno?!« je s poudarkom na "narednik" (sam je vendar major) in s pretnjo "Ali ni to namerno?!" hotel ohraniti prednost presenechenja.

»Mislite na brata Branka, da sem njega namerno pozabil, ne, to pa ne!« je odgovoril Vlado, »Branko ni doma, ni pri "Hishi", je po svetu,« je dokonchal. Po bliskovitem premisleku, takshnem, kot sledi med dvobojevalci gib k pishtoli po hipni zaznavi nasprotnikovih namer, je dodal: »Je v Jugoslaviji,« in je bilo videti, kot da sploh ni prekinil stavka.

»Aha, v Jugoslaviji,« se je zmagoslavno nasmehil major in si mislil, pa ga imam. »Povejte mi kaj o tem bratu,« je ukazal.

»O tem se zhe napisal, kar je potrebno v zadnjem zhivljenjepisu pred odhodom semle, kot mi je bilo ukazano. Lahko le ponovim, che se ni karkoli medtem zgodilo,« je bil zakrbljen Vlado, saj je sedaj zachel pomishljati she na vse mogoche pri bratu. Chlovek najvechkrat najprej pomisli na nesrecho in tezhave; nadaljeval je: »Pred nekaj leti si je poiskal sluzhbo v Ljubljani. Kolikor vem, je imel mesto vodje gradenj pri Banovinski upravi za urejanje hudournikov. Marsikje po Sloveniji je nachrtoval in vodil dela.«

»Emigriral je v Jugoslavijo, se vam to ne zdi nenavadno?« ga je izzival.

»Gospod major, obzhalujem, toda na zhalost v Italiji ni nashel dela, primernega svoji izobrazbi...«

»Nikar tako na hitro, gospod Skochir, nekaj le vemo,« mu je vskochil major, »nekaj le vemo, zakaj je odshel. Saj je imel sluzhbo na obchini v Kobaridu, mar ne? Toda raje jo je pustil, in zhe vemo, zakaj. Tudi za drugo vashe sorodstvo vemo, kakshne bazhe je,« ga ni hotel spustiti iz kleshch in mu je namignil, chesh da ve she precej vech in izmikanje nima smisla.

»Ne vem, kaj mi imate ochitati, gospod major,« se je postavil v bran Vlado, saj mu je postalo ochitno, da je vmes politichna zadeva. »Nichesar nisem zatajil, che vse veste, veste tudi to,« ni hotel prav prevech napenjati strun; saj jim tako ali tako ne pridesh na konec, si je mislil.

»No, pa vendar, povejte she enkrat, kako je s tem vashim bratom. Kaj pochne in kaj namerava? Saj ne boste rekli, da nimate prav nobenih stikov z njim?«

Vlado se je moral na neki nachin izviti iz tega zaslishevanja, ocenil je, da bo to najhitreje in najuchinkoviteje opravil, che bo naredil vtis, da sodeluje, zato je dejal: »Od kar sem v Afriki, she nisem dobil njegovega pisma. Celo od doma prihaja poshta neredno in mi napishejo tudi kaj o bratih; toda videl ga nisem zhe nekaj let.«

»Glej, glej, narednik se sedaj pritozhuje tudi chez poshto. Saj je vash oche upravnik poshte v Robichu. Pod Avstrijo pa je bil v Trstu zhandarmerijski chastnik, ta bi pa zhe moral biti redoljuben in natanchen. Ali pa gospod narednik meni, da italijanska drzhava ne deluje, kot bi bilo treba?« je zbodel major.

Vlado je to preslishal.

Pach pa je major povzel: »Brat ne prihaja domov, toda od tam tudi ni na spregled vajinega bratranca Urshich Andreja, klichete ga Slavko (to prihaja zagotovo od Slovan-Slavo!), ta shele je politichno dejaven in predvsem protiitalijansko nastrojen, no, zhe od 1929 je jugoslovanski drzhavljan. Sodi med najobetavnejshe mladce Jugoslovanske nacionalne stranke, celo urednik dnevnika "Jutro" je, kar kazhe, da visoko sega. Sicer je za nas pomemben, ne boste trdili, da tega ne veste, njegov brat Rudi Urshich. Ta shele je vrazhji – 1928 je bil politichno obsojen na tri leta konfinacije, ki jih je prebil na otoku Ponza. To ga ni izuchilo; ko se je vrnil, ni nehal s protidrzhavnim rovarjenjem, 1934 je bil spet obsojen na dve leti in je she vedno zaprt. Potem je tu kobarishki zhupan Franc Miklavich, njegov sin Maks je porochen z vasho sestrichno Meri – Marijo Volarich, ki so ga 1931 zaradi sovrazhnega obnashanja do drzhave internirali na Sardiniji in mu zaprli gostilno. Kaj bi nashteval, izhajate iz zelo nezanesljive druzhine,« je kar naravnost obtozheval izprashevalec.

Vladu se ni dalo odgovarjati, oni je bil tako ali tako na tekochem, sam ni imel namena karkoli dodajati. Naj mu oporeka? Morda prav to hoche, da bi ga izzval, mu izvabil karkoli za ovadbo. Naj mu reche, da je Italija tista, ki Slovence zatira, da je prekrshila svojo slovesno obljubo o narodnostni zashchiti zhe ob plebiscitu v Beneshki Sloveniji 1866 in jih preslepila z obljubo, da jih bo reshila iz "Avstro-Ogrske – jeche narodov". Tudi po prvi svetovni vojni je enako verolomno ravnala. Kako se more kdo sprenevedati, ob pojavih upiranja raznarodovanju? To lahko pochne samo zakrknjen nacionalist in fashist.

Rudi je bil zares iz pravega testa. Ko so ga imeli zhe leta 1929 zaprtega na otoku Ponza, so oblasti domachim namignile, da bi bila morda uslishana proshnja za pomilostitev, che bi se iskreno skesal in obljubil lojalnost Italiji. Seveda je bila ochitna nakana oblasti, saj bi takshno njegovo uklonitev v polni meri izkoristili za propagandne namene. Toda ko je Rudi za to zvedel, je pisal domov:

»Predragi domachi!

Z velikim veseljem sem sprejel sporochilo, da se je moji sestrici Anici izboljshalo zdravje. Z manjshim zadoshchenjem sem prejel sporochilo, da ste napravili tri proshnje zame – zakaj? Proti chemu sem se pregreshil? Che so me poslali v konfinacijo zaradi tega, ker sem Slovenec, che to predstavlja zlochin, potem sem jim na razpolago. Tega mi pach nobena, niti najhujsha kazen ne izruje iz srca, she manj pa me prisili k zatajitvi tega najdrazhjega. Che bi to prishlo v tej ali oni obliki raznih proshenj in podobnega, naj ponovim, da ne klecheplazite pred nikomer, nich proshenj, nich moledovanj. Saj bodo vendar preshla tudi ta uboga tri leta in zopet si bomo uredili nasho domachijo v vechji srechi in zadovoljstvu.

Najprisrchnejshe pozdrave od vashega

Rudija.«

Major ni imel potrpljenja, prekinil je njegov molk: »Kdo pa ste vi, Slovani? Ko je bil rimski imperij na vishku in je razshiril civilizacijo na vse strani sveta, vas ni bilo nikjer, da bi bili zhe takrat delezhni svetlobe rimske omike, nekje v azijskih stepah ste se potikali s Huni in Mongoli. Zdaj, prav zdaj, ko imate mozhnost, da se v novem rimskem imperiju civilizirate, ko vam velikodushno ponujamo mozhnost, da se povezhete z nasho usodo in postanete del novega, najnaprednejshega reda, ki je opravil z gnilo parlamentarno demokracijo, ko uvajamo pravichen druzhbeni red, ne boj med razredi, temvech korporativnost, red in blaginjo za vse, glej jih, te Slovane, upirajo se, prekucuhi.«

»Gospod major, ali imate kakshno dolochnejsho pripombo na moje delo, sem kaj storil narobe, se je kdo pritozhil chezme?« je Lado krotil svoja chustva.

To je bilo za majorja neprichakovan odziv, vse si je tako zamislil, da bi ga dobil v pest, toda ta nesramno zahteva opredelitev napak in prekrshkov. Ostal je brez sape, globoko uzhaljen, osramochen; mu bom zhe podkuril, je pomislil, in trdo rekel: »Tu imate bratovo pismo. Toda zapomnite si, iz vas ne bo nikoli nich, vechno boste ostali narednik, che boste seveda vztrajali v vojski, kolikor vas bo ta sploh she hotela ali che se boste sploh zhivi vrnili iz Afrike.« Ta zadnja zloveshcha pretnja je Vlada hudo zabolela, tiho je vzel bratovo pismo, ki mu ga je major konchno izrochil; cenzura je pred tem zhe opravila svoje. Bilo je res iz Jugoslavije, s sporochilom, da se je dne 4. julija 1936 Branko Skochir, 29 let, rojen na Proseku pri Trstu 18.12.1907, s stalnim bivalishchem v Ljubljani, v Kraljevini Jugoslaviji, porochil pred civilnimi oblastmi v Kobaridu – prek svojega pravnega zastopnika – s Cvetko Benko, 24 let, 9.6.1912 iz Starega sela pri Kobaridu, v Kraljevini Italiji. Cerkveni obred bo chez kakshen mesec v domachem kraju, dotlej bo poskusil urediti stvari tako, da ga italijanske oblasti ne bodo zadrzhale in da bo tudi mlada zhena dobila dovoljenje za izselitev v Jugoslavijo. Vlada je to vzradostilo, na brata je bil navezan in Cvetko Joshchevo je tudi dobro poznal. To je bilo zhivahno in ponosno dekle, gracilne postave, katere se je zavedala; nekaj naravno gosposkega je bilo v njenem samozavestnem obnashanju, kar je prihajalo tudi od njenega starega kmechkega rodu, ukoreninjenega dolga stoletja na lastni zemlji. Na posestvu Joshchevih je gospodarila mati Marija Rob, ki se je – zgodaj osirotela – z osemnajstimi leti primozhila iz Robicha s svojim posestvom, rodila enega za drugim troje otrok, in bilo bi jih she vech, che ne bi cesar vpoklical mladega mozha na fronto v Galicijo, kjer je za vedno izginil. S petindvajsetimi vdova, v letih, ko bi se obichajno dekle shele porochilo, je morala ob majhnih otrocih prevzeti breme vodenja dveh posestev, prebroditi vojna in povojna leta velike svetovne gospodarske krize, ko je na kmetijah naokoli dnevno ropotal drazhbeni boben. Hlapci in dekle so res lahko v pomoch, toda velikokrat je z njimi tudi krizh, ko je treba obvladati njihove muhe, medsebojne razprtije, neupravichene pa tudi upravichene zahteve. Okoli mlade vdove so brenchali snubci, nekateri resni, saj je bila tisti chas she mlada in svezha, druge pa je mikal grunt. Toda mati Marija, od katere je trdo zhivljenje zahtevalo trezno preudarjanje, se je po tem in onem pripetljaju odlochila ostati sama. Shele z leti – cheprav zelo mladi – so lahko priskochili na pomoch otroci, fanta in Cvetka. Ta si je dala opravka po hishi, fanta pa sta shla na njive, travnike, senozheti in v gozd ter skrbela za zhivino. Mati pa je imela v rokah prodajo in nakupe, opravke z oblastmi in tisoch drugih drobnarij, ki jih pri kateremkoli podjetju ne manjka. Zemljo je imela tudi v Furlaniji, vse tja dol do Premarjaka pred Vidmom, na pobochju Stola je kosila na vrhu pa poleti imela zhivino na planini. Cheprav je vedela, da ji bo hchi manjkala, se je veselila, da sta z Brankom Olivovim ali Titovim hodila zhe leta, preden se je umaknil v Jugoslavijo; stanovitna in vedre narave, je svoji hcheri privoshchila drugachno mladost, kot jo je prezhivela sama. Zaskrbljena je postala z odhodom mladenicha v drugo drzhavo, cheprav je bilo tako zanj bolje; v okolishchinah, ki so s fashizmom postajale chedalje bolj nevzdrzhne, res ni bilo mogoche zahtevati, da ostane. Toda z lochenostjo dveh zaljubljencev se zveza ni skrhala, kot je v navadi rechi – dalech od ochi, dalech od srca – marvech se je njuna navezanost she utrjevala, kot bi zoprvala usodi.

In tako je prishel tudi ta dan poroke. Medtem si je Branko zagotovil stalno sluzhbo, da ne bi zvabil neveste v negotovo zhivljenje. Nashel je stanovanje v Rozhni dolini in s prihranki ter z zagotovilom predpostavljenih (ki jih je seznanil s svojo namero), da lahko rachuna na dogledno stalno delovno mesto, zaprosil za Cvetkino roko. Toda vmes se je pojavilo she nekaj ovir. Pred leti res ni ilegalno pobegnil v Jugoslavijo, toda tudi hitrica in druge okolishchine so bile takshne, da se je upravicheno bal, da mu ob vrnitvi v domache kraje ne bi oblasti delale tezhav, che ga ne bi celo aretirali. Vchlanil se je v TIGR zhe v dvajsetih letih, skupaj z bratrancem Rudijem Urshichem, ki ga zhe ves chas preganja fashistichna policija, ga zapira in konfinira. Te stvari zagotovo niso ushle kvesturi; kdo ve, za koliko se je medtem zredil njegov dosje. Zato se je po posvetu z odvetniki, ki so diskretno potipali na italijanskem konzulatu v Ljubljani ter na kvesturi v Gorici in Vidmu, odlochil, da se civilno porochi prek svojega pravnega zastopnika v Kobaridu. V Italiji so se takoj po nastopu fashizma mochno ohladili odnosi med drzhavo in cerkvijo, Mussolini je bil kot nekdanji socialist antiklerikalno nastrojen. Zato je novi rezhim zahteval najprej poroko pred drzhavnimi organi, civilno poroko, shele za tem se je lahko vsakdo porochil po svoji veri in vesti. Nekaj let kasneje pa je fashistichna oblast sklenila konkordat z Vatikanom, ki je zahteval poleg civilne tudi cerkveno poroko. S tem, da se je Cvetka na tak nachin civilno porochila, je v formalnem smislu zhe lahko zaprosila za spremembo osebnih listin in tudi uredila odhod v tujino. Obenem je bil celotni postopek neke vrste preizkus odnosa italijanskih oblasti do Branka, med najrazlichnejshimi procedurami bi bilo mogoche zaznati, ali je njegov prihod domov kakorkoli tvegan. Shele potem, ko so bile te priprave konchane, so se dogovorili za cerkveno poroko v Starem selu.

***

Bratovo pismo, a she bolj pogovor, kot bi se tistemu zaslishevanju lahko reklo, pri obveshchevalnem oficirju, sta mu dala veliko iztochnic za razmishljanje. Mlad novak si je predstavljal vojashko zhivljenje kot nekakshno pustolovshchino, saj je poleg tegob, o katerih pa vsakdo ve, da ga v vojashki suknji chakajo v vechji ali manjshi meri, vpoklic tudi prilozhnost za potovanje po dezheli do namembnega kraja, ki je pogosto vechje mesto, che je srecha mila, je to lahko celo Rim ali pa Milan, Firenze, Bologna, Turin... Tam je ob nedeljeh mogoche z druzhbo prijateljev na ogled znamenitosti kraja, njegove krasne arhitekture, shirokih ulic. Razvedrila je vselej na pretek, kino, zabavishchni parki, veliko dobrih gostiln, neredko z glasbo, dovolj je zhe harmonika in violina ter zlasti michna pevka, pa se pozabi na dril chez teden. Schasoma pa je spoznaval, da se tistega razvedrila ob koncu tedna navelichash, prevladovati zachnejo dogodki in odnosi med tednom, ko mehanichno ponavljanje skoraj enakih postopkov dopushcha mislim, da uhajajo drugam. V zachetku je veliko novega in teche chas zelo hitro, toda chim bolj je vojashki vsakdan enak kot naboj naboju, tem bolj dolgochasno postaja in tem pogosteje se misli zaposlujejo z drugimi mikavnostmi, ki so spet plod razburkane domishljije o prijetnostih prostega civilnega zhivljenja.

Poleg tega pa postaja vse pomembnejshe, to she posebej velja za take, kot je on, ki se je zavezal poklicni vojashki sluzhbi, ali so odnosi med pripadniki enote dobri, kako nadrejeni obchujejo s podrejenimi. Zlasti v vojnih razmerah se lahko te razmere izkrivijo, bodisi zaradi tezhavnih okolishchin bodisi zaradi nravi poveljnika in njegovih pomochnikov. Toda tu je she politichni vidik, ki povsem prevladuje in se ga otepajo tudi visoki chastniki, ki niso naredili kariere kot chrnosrajchniki. Tudi navadni vojaki so chutili to tleche nasprotje med kraljevo vojsko in fashistichno milico, cheprav so se eni in drugi trudili to prikriti. Tisto zaslishanje je imelo prav tako politichno obelezhje, saj je bil obveshchevalni chastnik chrnosrajchnik, on pa je kraljevi vojak. Tudi che je pismo res prishlo iz tujine, je bila Kraljevina Jugoslavija v prijateljskih odnosih z Italijo. Celo stasita italijanska kraljica Helena je bila chrnogorska princesa, ki si jo je pritlikavi kralj Viktor Emanuel III. vzel, da bi izboljshal raso. (Natolcevali so, da mu na tronu, v avtu ali za mizo vselej podlozhijo visoko blazino, da bi bila vishinska razlika med njima chim manjsha.) Vso pikrost in zajedljivost, ki jo je zaslishevalec med sprashevanjem usmerjal nanj, je bilo mogoche pripisati ideloloshki nestrpnosti.

Toda dogodki v svetu so si sledili z vrtoglavo naglico. Vchasih so bili razveseljivi in so obetali skorajshnje izboljshanje razmer, drugikrat pa so se nabirali oblaki neurja.

Tako je 15. julija 1936 Drushtvo narodov odpravilo gospodarske sankcije proti Italiji iz oktobra 1935, kar je propaganda izkoristila v obilni meri, saj niso vzdrzhale veliko dalj kot pol leta in znameniti gromovnishki Ducejev govor z balkona Palazzo Venezia v Rimu so prikazovali kot preroshko dejanje. Italija je dobila potuho velikih sil, saj je she vedno prevladovala imperialna miselnost razdelitve sveta.

Mnogo bolj moreche je odjeknila vest, da je 17. julija general Franco dvignil vstajo v Maroku, shpanski afrishki koloniji, proti legalni republikanski vladi v Madridu; vnela se je shpanska drzhavljanska vojna. Francija in Velika Britanija sta pozvali druge velike sile, naj ostanejo nevtralne do dogajanj v Shpaniji. To ni bilo tako nerazlozhljivo, na razlichnih koncih Evrope so se komunisti, socialisti in druge leve sile zdruzhevali v "ljudske fronte", s programi, ki so bili zelo blizu sovjetskim vzorom v ZSSR, che niso bile kar neposredno zasnovani v Kominterni. Temu so se odlochno upirali meshchanski politiki v drzhavah velesilah. Vendar pa ti niso bili nich kaj zadovoljni, ko sta se zacheli v shpanske zadeve meshati nacistichna Nemchija in fashistichna Italija, upornishki general Franco pa je prispeval svojo inachico – falangizem.

Prav spricho takega razdvojenega obnashanja parlamentarnih demokracij sta 21. oktobra Ciano in von Neurath podpisala v Berlinu pogodbo "Os Berlin-Rim", ki je bila podlaga, da sta zhe 18. novembra Italija in Nemchija priznali upornishko vlado generala Franca, cheprav je legalno izvoljena shpanska vlada imela nadzor nad pretezhnim delom ozemlja Shpanije, ter sta mu odtlej kar odkrito poshljali v pomoch svoje enote; italijanskim je poveljeval general Gambara.

Toda to she ni bilo dovolj. 25. novembra 1936 sta Nemchija in Japonska podpisali "Pakt proti kominterni". Nastajal je svetovni blok sil, ki so zahtevale novo kolonialno razporeditev sveta in preureditev vpliva in mochi. Nemchija, ki je bila v prvi svetovni vojni porazhena, Italija, ki je takrat sicer prishla med zmagovalce po kupchiji z ozemlji Slovenije, Istre in Dalmacije, a se je chutila opeharjeno, ker ni dobila dovolj kolonij, ter novo nastajajocha gospodarska sila na Daljnem vzhodu – Japonska, ki je prav tako zahtevala svoj kos sveta – te tri so se znashle na isti strani, povezane proti starima kolonialnima silama Angliji in Franciji, proti gospodarsko chedalje mochnejshim ZDA in ideoloshko konkurenchni ZSSR.

S tem se je politichno in vojashko polariziral svet, cheprav so gospodarsko dobro sodelovali, celo narobe je hodilo vsem, che je kakorkoli prishlo do ekonomskih motenj; znachilen primer so bile propadle gospodarske sankcije proti Italiji med njenim zasedanjem Etiopije.

Cheprav je ideoloshko poglabljanje nasprotij omrachilo svetovni mir, je to omogochilo Italiji, da je dokonchno zasedla in si podredila Etiopijo. To je bil za mnoge srechen trenutek, vojna je bila konchana; 8. decembra se je Vlado vkrcal v Masaui na ladjo ter se vrnil v Italijo, se 18. decembra izkrcal v Neaplju in prispel v Videm na daljshi dopust...

 

HISHA NA MEJI IV-2