Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI III-3

 

SONCE ZAHAJA NA VZHODU

III

ODMEVI VIHARJA

Spomladi, nekaj mesecev po tistem, ko sta se Marja in Ludvik vrnila od zdravnika v Vidmu, se je ona odpravila v Tolmin, da bi priskrbela nekaj zdravil. Obenem pa se je namenila she sama k zdravniku; zase je zhe vedela, pri chem je, toda ni shlo le zanjo in v takem primeru se je chutila she posebej odgovorno. Do Kobarida se je zapeljala z vlakom, od tam dol pa je prestopila na avtobus, ki je pripeljal iz Bovca. Na trgu je chakala gruchica, zato je ni skrbelo, da ne bi dobila prostora; to se je vchasih dogajalo ob tako skromnem javnem prevozu. Avtobus je bil pravzaprav odprt vojashki omnibus Panhard & Levassor, z dvajsetimi sedezhi, ki je ostal od italijanske zasedbe neuporaben, zato si ga avstro-ogrska vojska ni prisvojila, domachin s Srpenice je preprichal nekega majorja, ta pa je prek svojih zvez posredoval naprej, da so vojashke oblasti dovolile zachasno uporabo za civilne javne namene, che ga kdo uspe popraviti. Mozhakar pa ni bil od muh, saj je zhe pred vojno delal v rudniku svinca in cinka pri Rajblu kot strojnik, zato se je spoznal na stroje in je tudi sam imel prek rudnishkih inzhenirjev nekaj mozhnosti, da si priskrbi ta ali oni del ali ga da izdelati v rudnishkih delavnicah. In res, ni minilo kdo ve koliko chasa, zhe je zverina zahrumela po prashnih cestah. Tresljaje in sunke, ki so se prenashali s trdih gum, so sicer blazhile dolge listnate vzmeti, vendar ne v zadostni meri, da ne bi potnik tega chutil po vsem telesu she dolgo potem, ko je izstopil iz vozila. K udobnosti niso pripomogle niti debele galove verige za prenos mochi od motorja na zadnja kolesa, in seveda sam motor, ta je shele grmel s svojimi shtiriindvajsetimi konji. Vendar, roko na srce, kmechki vozovi so bili she okornejshi, pochasnejshi in predvsem jih ni bilo veliko, saj je vojna pobrala konje in vole. Avtobus je bil sodobno in imenitno prevozno sredstvo. Streho, oprto na nekaj navpichnih cevi, je bilo mogoche sneti, che je vozilo prevazhalo tovor namesto ljudi. Toda ta streshica je rabila zgolj za poletno senco, a she to ne kaj prida, dezh je lahko s strani mochil potnike, pozimi pa je pihalo skoz in skoz, saj je dosegala hitrost celo 40 km na uro. A tokrat omnibusa ni bilo od nikoder! Njegov ropot bi slishali zhe, ko bi odpeljal s Trnovega, vendar je tishino motilo le pogovarjanje med chakajochimi. Kaj neki se je pripetilo, so ugibali. Pa se menda ni prevrnil v Socho na Srpenishkih klancih, morda je spet pochila kakshna gred ali pa ni uspel dobiti bencina, ki ga vojska porabi, kolikor ga vidi... Chez kakshno uro so se chakajochi zacheli razhajati, za ta dan ni bilo videti, da jim bo uspelo priti do Tolmina in tam kaj postoriti, ali ujeti pri Sv. Luciji vlak proti Gorici ali Jesenicam. Nekateri so tuhtali, ali se ne bi dalo kje stakniti voza, da bi jih kdo potegnil naprej. Mladenich, ki se je ochitno namenil nekam dalj, che so ga prav razumeli, naj bi shel v Zagreb, pa se je odlochil, da jo mahne kar pesh.

Marja ni vedela, kaj bi ukrenila; opravke bi se dalo tudi prelozhiti, toda pri obilici drugega dela na posestvu ji je bilo shkoda izgubljenega dneva. No, da, tudi zaradi tiste rechi si je hotela priti chimprej na chisto. Pogledovala je proti Jeronovim in Kotlarjevim, ali se morda tam kdo odpravlja na pot, saj so za potrebe trgovine in gostilne morali vechkrat po nabavah.

Tedaj se je zaslishalo drdranje po ulici pod sv. Antonom, toda to je bilo razlochno slishati kot topotanje konjskih kopit in zvenchanje okovanih koles voza. Prihajal je z vso naglico, ochitno se mu je mudilo, in ko je zavil izza ogla ter ustavil konja, da sta se vzpela v silnem naporu, da bi zavrla voz na mestu, je voznik ves zaripel vpil:

»Strashna nesrecha ljudje, sodni dan, vse je shlo v zrak!« Naokoli stojechi so zijali vanj, ne da bi dojeli, o chem govori. Nenadoma se je zbrala na trgu tolikshna mnozhica, kot bi zvonovi zvonili k preplahu. Kaj, kje, kako? so padala vprashanja krizhem krazhem. Nad Zhago je vojska zbirala strelivo, raztreseno po vseh dolinah in bregovih, ogromne kolichine streliva, granate vseh kalibrov. Pripovedovalec je sedaj imel veliko poslushalcev in dramatichnost njegovega nastopa je dobivala teatralne znachilnosti; zanimivo, kako se ljudje obnashamo v izjemnih in nenadnih vlogah, prav nich treme ni v nas, besede prihajajo na ustnice spontano, celo prav odbrani izrazi, ki povechujejo napetost, in prav nich se nam ne mudi priti takoj na dan z osnovno novico ali jedrom vesti. Chim bolj bi radi raztegnili nash chas nastopanja, chisto drugache kot v primeru, da bi morali javno nastopiti na odru kot igralci ali govorci, ko se nam sekunde vlechejo v neskonchnost in se nam neskonchno mudi iztisniti iz sebe nekaj, kar ponavadi niti ni podobno besedam, kaj shele urejenim in smiselnim stavkom, to je vendar samo golchanje, pozhiranje zraka, jecljanje. Da, v posebnih primerih pa zaplavamo na valovih pozornosti mnozhice, ki ji imamo kaj povedati, vsi chakajo, da jim povemo tisto nenavadno, izjemno in izredno novico, nekaj, chesar she niso slishali ali bodo slishali prvi. Mozhakar je na vozu krilil z rokami, jih zvijal, da, celo telo se mu je krchilo, kot bi bil sam prizadet, in kot v zacharanem, neskonchnem, samem v sebi zakljuchenem krogu ponavljal pet besed v razlichnih zaporedjih:

»Ljudje, nesrecha, strahovita, nich ni ostalo, odpihilo jih je kot vzhigalice...«

Konchno je bilo le mogoche rekonstruirati zgodbo. Skladishche streliva je zgodaj davi eksplodiralo in je na desetine mrtvih, she vech pa ranjenih; pol hriba je porushilo, no, morda ne prav toliko, vendar hrib se je rushil. Med izstrelki so bili tudi taki, ki so polnjeni s plinom. Prebivalci okolishkih vasi v paniki bezhe na vse strani, sodni dan. Tudi sem dol bo prignalo plinski oblak, kaj se ve, veter ga lahko razshiri po vsej dolini.

Marja je zhe nekaj vedela o tej smrti, svestna si je bila, da sem dol plin ne bo priplaval, saj je tezhji od zraka in lega k tlom, porazgubi se po razpokah in shpranjah, poleg tega bi se med shirjenjem dovolj razredchil. Toda stisnilo jo pri dushi, ko je pomislila na Ludvika. Opazhala je upadanje njegovih zhivljenjskih mochi, tudi videz ni varal, in lotevala se ga je chudna zamorjenost. Pogledovala je okoli stojeche osebe, prepadene ob tej novici, zbegane, ki niso vedele, kaj naj sedaj store. Da, to je vselej tik preden izbruhne panika, to je kolektivna norost, ko posameznik, ne oziraje se na izobrazbo, starost in izkushnje, izgubi razsodnost in se pochredi, ne razmishlja, ne presoja, ne ocenjuje, ne primerja. Che se chreda zapodi v neko smer, bezhi znotraj njene gmote tudi vsak, ki ni vech posameznik, mnozhica postane kolektivno telo. Che se to telo ustavi, zgneteno, zbito, da znotraj njega ni ne zraka ne najmanjshega presledka za premik njegovih sestavnih delov – teles, ta gmota pritajeno diha – ne diha, prezhi, krozhno valovi kot meduza v nedoumljivem morju neznanega, nerazumnega in grozechega neskonchja. Panika prihaja iz zemeljskih globin kot lava, ki se cedi iz ranjene zemlje, brezoblichna, pochasna, klobasasta a zharecha, unichujocha in nevarna. Ko se enkrat sprozhi valovanje iracionalnega, da zatrese mozhgane z divjimi, neurejenimi, nakljuchnimi trzaji, tega ni vech mogoche umiriti, spraviti v prvotno usklajeno, smotrno delovanje drugache kakor s kruto silo. Kot se zanorelega chloveka ozavesti s krepko klofuto, je mogoche razdvojiti in razprshiti panichni chloveshki zgnetek le s surovim posegom.

Marja je slutila ta nevarni rob; k srechi tu she ni bilo zbrano tolikshno shtevilo, da bi predstavljalo kritichno maso, ki zachne delovati avtonomno po drugachnih zakonitostih, che za kaos smemo rechi, da je le drugachne vrste red, ki sledi nam nerazumljivim nachelom. Tudi delovanje mnozhice je verjetno tak atavizem, ko so prvotni predljudje mogli v dolochenih kritichnih okolishchinah prezhiveti le tako, da so ravnali "kot en mozh, da so strnili vrste", bi rekli danes, ko smo si nabrali tisochletne izkushnje zhivljenja v druzhbi, se znamo organizirati, imamo pisane in nepisane zakone, moralni red itd.; izbruhi davne spontanosti so nakljuchni, ob nepredvidenih dogodkih, ko ni chasa za smotrne priprave.

Zdelo se ji je najprimerneje, da nekaj stori. Glasno je spregovorila. Morda so jo takoj zacheli poslushati, ker to ni bil jezik domachina, govorila je tuj, vendar njihovemu podoben jezik. Zhe to ima v vseh prilozhnostih neki poseben uchinek – nemo profeta in patria sua, tujec prinasha drugachne, posebne in neznane izkushnje. Nekoga, ki prihaja od dalech, sprejemajo ljudje od nekdaj z dvojbo, z ene plati je nevaren in sumljiv, saj ne vedo, s kakshnimi nameni je prishel, ne poznajo njegove chudi, nich jim ni znano o njegovi preteklosti. Po drugi plati pa je zanimiv, saj med seboj vsi vse vedo, nichesar vech si nimajo povedati in le redko se komu utrne nakshna nova zamisel. Tujerodec pa prihaja iz drugachnega okolja, ki si je nabralo obilico lastnih izkushenj in spoznanj, in te velja izkoristiti.

Tako je Marja glasno spregovorila s svojim chudnim naglasom:

»Ljudje, che bi se strup tako hitro in na daljavo shiril, bi bili mrtvi zhe v chasu fronte tu nad vami!«

Nastala je grobna tishina. Le konja sta se nemirno prestapala in hrzala, saj se morda nista mogla nachuditi, chemu se je gospodarju do sem tako presneto mudilo, naenkrat pa – uooo! in nikamor naprej. Oni na vozu je ostal z odprtimi usti in ni mogel verjeti, da mu je ta zhenska kar naenkrat odrezala njegove trenutke zhivljenjske slave chloveka, ki nekaj ve vech kot drugi. Kako kratkotrajna je slast oblasti; razpolagati z informacijami pomeni imeti v rokah moch, obvladovati polozhaj in manipulirati z ljudmi. Na, pa se ti najde zhenshche in mu vse pokvari! Ravno ko je bila napetost na vishku, ko bi se nekaj zgodilo na osnovi njegovega sporochila, se vse podre, uplahne in kakor da nikogar vech ne zanima, kar jih le hipec prej pretresalo, zvijalo od negotovosti in krivenchilo njihovo voljo.

»Kaj pa ti vesh, za kakshen strup gre, saj so tudi med vojno morili lastne vojake, ker se jim je veter zaobrnil,« je oni s kozla poskushal vzeti verodostojnost Marjinim pomirjevalnim besedam. Potem se je spomnil she nechesa, kar bi ponovno vrnilo moch njegovim besedam:

»Vojaki so govorili, da je bil tam tudi strup, tajno orozhje, ki ga she niso preizkusili, ja, prav tako!«

Toda med ljudmi so se pojavili dvomi; iz ozadja se je oglasila starka v chrni ruti, globoko chez chelo:

»Ti, povej, od kod si pripeljal, che si tisto grozno nesrecho sam videl?« je povrtala vanj. Vsi, ki so se ozrli k njej, so sedaj zasrepeli v onega na vozu. Ta je presodil, da je vrag vzel njegovo vznemirljivo govorjenje, saj so se nekateri zacheli mrshchiti in neki hrust se mu je zachel priblizhevati.

»Poklichite zhandarja, ta je provokator, razshirja vznemirljive vesti, bega nas!« so zacheli vpiti naokoli.

K srechi je oni ostal na vozu in ko je sedaj pognal, so se mu hochesh nochesh morali razmakniti, pochil je z bichem in konji so sunkoma potegnili, saj so komaj chakali, da v diru nadaljujejo pot.

Res se je od nekod pokazal strazhmojster, ves tak kot policaji morajo biti, predvsem z velikimi brki, brez teh si noben zhandar ne more zamisliti avtoritete, ti brki veljajo toliko kakor bridka sablja, osebnost naredijo resno, uradno, nekako delno zakrijejo obraz, da postane uraden, anonimen in morebitni trzaj ustnic se prav v nobenem primeru ne more razumeti kot sled nasmeshka ali blagosti.

Z dostojanstvenimi koraki, zravnan in grozech, da bo v vsakem trenutku izpolnil tisto, in samo tisto v celoti, kar mu narekuje zakon in presvetli cesar, saj je cesarsko-kraljevi orozhnik.

Navzochi so se sposhtljivo razmaknili, da je Marja ostala pred njim kot na oltarju; spoznala sta se zhe takrat, ko je komaj prishla v Robich in je prishel naokrog s kolegom. Takoj mu je bilo jasno, kaj se je zgodilo, saj so iz Bovca telefonirali na orozhnishtvo, da se je v Logu pod Mangrtom res zgodila nesrecha in je moral omnibus prepeljati ranjence v Trbizh, zato danes ne bo nich s potovanjem v Tolmin, to jim je prishel povedat. Oni zmene pa jim bo zhe prishel v pest, da se trdo pomenijo z njim. Sedaj pa vsak po svojih poteh, se je ozrl po okoli stojechih, ki so negodovali spricho zamujenih opravkov, obenem pa zadovoljno brundali, da so iz prve roke, tako rekoch od uradne osebe zvedeli, kako je, zato se jim je sedaj mudilo, da bi pohiteli v gostilne, v vasi in na svoje domove s toplimi – in, ne pozabimo, cesarsko-kraljevimi sluzhbenimi informacijami!

Orozhnik se je zadrzhal z Marjo, povprashal je po Ludviku, kako gredo posli, ali ima kaj tezhav pri oskrbovanju ali chem druge, seveda ji je pripravljen, celo dolzhan priskochiti na pomoch. Javne storitve ne smejo trpeti, drzhava mora normalno delovati, no, poleg tega je tudi Ludvik dal svoje za cesarja in domovino, pa tudi gospa Marja, prostovoljka pri saniteti, je pokazala veliko stopnjo domovinske zavesti! Tega se ne sme pozabiti, to je treba ceniti in sposhtovati.

Kaj pa se je v resnici zgodilo in kako, je zanimalo Marjo, namrech, ono v Logu pod Mangrtom?

Ne da bi zagotovo vedel, toda pri teh recheh je skoraj vedno vmes "chloveshki faktor"! Ti, ki so cele dneve pobirali naokoli na desetine ton eksplozivnih sredstev ter jih vlachili na kup, so se tako privadili nevarnosti, da zanje ta sploh ni bila vech pretecha. In tako je prishlo obichajno, da med pochitkom lezhejo, naslonijo glavo na granato in zadremajo. Toda to ni najhujshe; pravila, predpisi, gospa, so za to, da jih sposhtujemo, pa ne zaradi birokracije, kot se rado zareche marsikomu. Pravila in predpisi so zato, da ohranjajo red, brez reda je kaos, in che je kaos, so tudi nesreche. Tile fantje pa kar mimo predpisov, on jih zhe pozna, cheprav tokrat ni bil blizu, Bog ne daj, saj bi ga sedaj ne bilo tu. Da, pozna jih do obisti. Zakaj bi dvakrat hodili do skladishcha in nazaj, da bi pobrali en samcat primerek ubojnega sredstva, ga odnesli na pripravno in zavarovano mesto ter ga tam razstavili? Ne, kar tam na kupu se lotijo odvijanja, tolchenja in razstavljanja, in che se kaj zgodi, gre v zrak cela skladovnica, da, celo skladishche. In namesto da bi odpihnilo enega samega, jih gre cela jata hkrati v nebesa. Potem she drugo, recimo, da nekaj chasa she gre, kot je predpisano, do neke stopnje – lochijo vzhigalnike od izstrelka in vse je v redu. Nalozhijo te rechi na kamion, in to vse skupaj! Gospa, strogo je predpisano, da se mora prevazhati vzhigalnike locheno od eksploziva. Chemu pa so pred tem lochili eno od drugega, sedaj pa oni, pametni, vse na kup in hajdi chimprej v kasarno, da se naklopajo in zasmrchijo, samo to jim gre po glavi, kako bi kaj dobrega pojedli in kako bi kam legli; oprostite, toda treba je dorechi, najraje v polno posteljo, he, he. Drugega dne pa so vsi zdelani, krmezhljavi in z meglo v glavi, in zato ne sposhtujejo predpisov, pozhvizhgajo se nanje. In tako imamo to nesrecho. Zdaj bodo hodili vsakrshni inshpektorji naokoli, zaslishevali, pisali neskonchne zapisnike in morda celo nashli kakshnega narednika, da bo kriv za vse skupaj. Ko pa je stvar jasna – niso sposhtovali predpisov! Ne vem, kaj je pri tem she treba preiskovati.

Enega med njimi pa morate poznati, saj je z vashega konca, pa tudi tam pri Robichu je chistil teren, tisti Jirzhi Podhorsky. Marja je zaslutila konec orozhnikovega stavka, she preden ga je dovrshil; tisti – enega med njimi pa morate poznati... Niti vprashala ga ni, kaj je bilo z njim, che je rekel – eden med njimi... V srcu jo je stisnilo, kot bi bil kdo od njenih blizhnjih. Nenavadno kako nas oddaljenost od rodnega kraja zblizhuje; chim dalj od doma srechamo rojaka tem bolj chutimo njegovo blizkost, v enalem sorazmerju s srechanjem v daljnih krajih je pojem – domachi kraji, chlovek iz domachih krajev. Tudi che je novi, nakljuchni znanec iz kraja nekaj sto kilometrov stran od nashega, bo to kot pred domachim pragom. Podobna psiholoshka relativnost se pojavi, ko se vrachamo domov z dolgega potovanja, brzh ko smo na meji svoje drzhave, se nam zdi, da smo zhe doma, pa cheprav je potem treba prepotovati she nekaj sto kilometrov, to je sicer v obichajnem zapechkarskem zhivljenju grozno dalech.

Jirzhi, sedaj, ko je zhe skoraj konec, ko se zhe javno govori, da potekajo tajna pogajanja o premirju, ko je delal v zaledju in mu ni bilo vech treba brezglavo napadati v valovih, jurishati chez trupla lastnih tovarishev, od katerih bi marsikoga she reshil, che bi ga smel zadegati na hrbet in odvlechi k zdravniku, prav v teh okolishchinah ga je pobralo.

Poslovila se je, cheprav mozhu postave ochitno ni bilo odvech postati z njo, bila je pozorna poslushalka in videti je bilo, da stvari hitro razume. No, pa pridite kaj naokrog, ga je povabila.

Shele chez dva ali tri tedne si je spet utrgala chas in shla v Tolmin. Pomlad je bila dokaj zgodnja, vendar so se kmetje tega bali; vse vzcveti, vzbrsti, potem pa mrzel pish, zmrzal, slana in vse gre rakom zhvizhgat, pa ti gre pridelek. Na nekaterih mestih je trava she prej ozelenela; od tam jih she niso utegnili prekopati. Saj so zhe med ofenzivami odvazhali trupla na odrejena mesta, na nova ali zasilna vojashka pokopalishcha. Pisarji so na cinkaste ploshchice izpisali ime in priimek ter po mozhnosti she kakshen podatek padlega s posebnim jedkim chrnilom, to se je zazhrlo v kovino, ki je sama dokaj obstojna na zraku, da se napisano ni zlepa izbrisalo. Kasneje bodo pach uredili redna pokopalishcha, prepeljali padle v domache kraje in jih pokopali z vojashkimi chastmi... Toda nemalokrat so bile okolishche tako neugodne, slabo vreme, vojashke operacije ali pa kar nakljuchje samo, da je padlega zasula zemlja zaradi eksplozije izstrelka v blizhini. Tudi cel jarek je hkrati zasulo, ali pa kaverno, in tisti v njej so ostali tam, kjer jih je zalotilo. Sedaj pa ima trava od kod chrpati sokove, da poganja visoko in bujno kot travnat spomenik neznancu, ki lezhi pod njo; namesto lesenega, betonskega ali zheleznega krizha travnishka kadulja, visoka in temnozelena, ki oznanja, tu pri meni je, ne pozabite nanj...

Tako je spotoma Marja shtela te temnozelene otochke, te travnate gomile, da jih na koncu ni doshtela. Preblizu so she bili hudi boji, prevech je bilo she vse osredotocheno na boje na Plavi, ko bo nastopil mir, bo chas tudi za mrtve. Kje se konchajo posamezne usode, kdaj pride tista ura, nihche ne ve, toda tile nesrechniki so skoraj zagotovo vedeli, ko so krenili v napad, da jim ostaja le malo upanja za vrnitev. Njihova obchutenja so bila podobna obsojencem na smrt, ki jih peljejo pred strelski vod, ko sicer v njih tli do poslednjega hipca upanje na pomilostitev, tako je z napadajochimi chetami, ki jih pred odlochilnim ukazom blagoslovi kurat in zmolijo priproshnjo k vsemogochnemu, da jih otme pogubi, oni pa, ki ne molijo, se prepuste spletu nakljuchij, ki mu pravimo usoda. Najbolj zadrti pa umro jezni na vse, prekljinjaje tiste, ki jih zhenejo v klavnico s samokresom v roki za njihovimi hrbti, da pokonchajo vsakega, ki bi mu zastal korak ali bi se obrnil. Jo je mar vleklo na ta konec sveta, na prizorishche apokaliptichnih spopadov, na polja smrti, da bi videla, kje je konchal tisti, ki so mu bile namenjene njene prve nezhnosti? Zdaj se je prvich zavestno vprashala o chem takem; toda to she ne pomeni, da to ni bilo njeno podzavestno gibalo, odraz njene notranje bolechine, brezupnih naprezanj ne verjeti, da se je zgodilo, iskanje razgledov njegovega poslednjega videnja tostranskosti, prislushkovanje zdavnaj zamrlim odmevom njegovih predsmrtnih krikov. Sedaj hodi po prsti, diha isti zrak, okusha vode, ki jih je on. Toda vse to she vedno je, vode odtekajo in se z dezhjem vrachajo, zrachni tokovi premeshajo svoje plasti in se ponujajo dihanju, zemlja se s travjem, cvetlico ali z jabolkom presnavlja in povezuje z zhivimi v neskonchnem, nezakljuchenem krogu. Vse se pojavlja znova, le v spremenjenih oblikah, z nekoliko drugachnim obrazom, in prenasha skrivnostno izkushnjo preteklih zhivljenj, nerazvozlivo skrivnost bivanja. Tudi sama je del tega procesa, ne le kot pasiven sprejemnik snovi, vibracij in energij iz okolja, marvech mu tudi dodaja, vracha in predaja, dokler se ne bo nekega dne prepustila v celoti in dokonchno v tej obliki. V takem nizu postopnega preoblikovanja, ki se ne zachne s smrtjo, ampak z rojstvom, so tudi dogodki chustvenega zhivljenja zasejani v meso in kri, in se prenashajo, namnozhujejo z ljubeznijo in s sovrashtvom kot podedovanost ali skupinsko nasledstvo v nenehnem in silovitem spodadu do iztrebitve. Satan je padli angel.

V Tolminu je stopila do Pershetov, Ludvik jo je zhe prej nekoch popeljal k njim. Nekatera sorodstvena razmerja ostajajo svezha ali se celo okrepe, druga, morda najozhja, pa ugasnejo, kot bi nikoli ne obstajala. Prepogosto se povelichuje krvno sorodstvo, ki samo po sebi ne zagotavlja nikakrshnih tesnejshih stikov ali naklonjenosti; ne tako redko prej nasprotno, hudo sovrashtvo. Le che se temu pridruzhijo she zaupnost, prijateljevanje in gojeni odnosi, je mogoche prichakovati, da bo sorodstvena linija delovala, sicer pa ne, potrgala se bo, vchasih do take mere, da je ni mogoche vech povozlati. S Pershetovimi so se Titovi dobro razumeli, nekaj zaradi poslovnih zadev, trgovine in podobnega, she bolj pa zaradi mladih, ki so se v rani mladosti nekajkrat skupno dobro imeli na veselicah in semnjih; to ostane, je dobra podlaga, na katero se lahko nacepi plemenitejshe poganjke. Tudi tokrat so jo lepo sprejeli, postregli s kavo in pecivom, tega pri tej hishi ni smelo nikoli manjkati, ker je bil gospodar sladkosneden, zhena pa je k srechi rada pekla, zato ji ni bilo odvech strechi mozhevi shibkosti, s tem si je pri njem vsakokrat, ko je dala dobrote na mizo, pridobila nekaj tochk in prisluzhila pozabo kakshne vnemarnosti. Poklepetali so o tem in onem, Marja je tudi povedala, chemu je zhe nekaj chasa namenjena sem dol. To je pooblachilo nebo; cheprav ni nichesar skrivala, obenem tudi ni na shiroko razlagala vseh podrobnosti, vendar so vsi vedeli za Ludvikove tezhave.

Toda Pershetki ni ushlo niti nekaj drugega, kar bi bilo lahko bolj razveseljivo. Marja je to prihranila za konec, saj je tudi sama shele nedavno dobila potrdilo za tisto, kar si je zhelela. Danes pa gre tudi zato k zdravniku. Na zunaj se ji she ni poznalo, toda v sebi je chutila velike spremembe, telo se ji je pripravljalo na svoje veliko poslanstvo.

Toda she preden je zaupnost v tem sorodstvenem okolju dosegla stopnjo, ki bi ji dovoljevala preiti na najzaupnejshe zadeve, so se na stezhaj odprla vezhna vrata in vstopil je Leon od Valichev iz Vipavske doline, h katerim se je primozhila Kristina od Pershetov. Ta je sicer bila s Shentvishke planote, a so jo vzeli v Tolmin za svojo, potem ko je privekal zhe deveti otrok na svet in je ocheta zasulo v shlezijskih rudnikih; ta Leon je bil Kristinin, ob izbruhu vojne ravno goden za prvi vpoklic, da je konchal na ruski fronti, kjer so ga kmalu ujeli ali pa se je sam vdal, kot se je shushljalo, sam pa se ni hotel prav jasno izraziti o tem, saj so she vedno vladale napolvojne razmere in ni bilo prav priporochljivo igrati takshnega ali drugachnega junaka. Poleg tega je imel zhe brez drugega dovolj sitnosti in onegavljenja s policijo ob vrnitvi iz ujetnishtva, ki se je po mnogih srechnih nakljuchjih zanj konchalo predchasno. Tako je njegovo pripovedovanje zapolnilo vechji del dneva.

Ujetnike so kar pogosto premeshchali po neizmernih prostranstvih ruskih step, ne da bi bilo za tem mogoche slutiti ali uganiti neko smotrnost. Nekateri so menili, da gre zgolj za shikaniranje ujetnikov, drugi, da je temu krivo napredovanje fronte in je treba zaradi tega odmikati tudi taborishcha; spet tretji so menili, da je vse skupaj posledica birokratske zmede ali prikazovanje navidezne aktivnosti za to pristojnih sluzhb, neke vrste potemkinove vasi v razmerah vojashkega spopada, ko si je zaledni general skushal pridobiti kakshen orden z dolgimi in podrobnimi raporti generalshtabu o zapletenih in zahtevnih operacijah z vojnimi ujetniki... Toda lepega dne so jih sklicali na taborishchno zborno mesto, kjer je zhe stala mizica, za katero se je usedel prekljast ruski podoficir z vzdevkom "slanik", mahajoch z nekakshnimi listinami in krichech:

»Italjanci, Italijanci, makaroni!«

Zvedavi, a oprezni, so se ujetniki zacheli zgrinjati okoli njega. Razumeti je bilo nekako takole: Italija je napovedala Avstro-Ogrski vojno na strani antante. Njegovo visochanstvo car vse Rusije je sklenil uradno priznati Italiji tista ozemlja na juzhni avstro-ogrski meji (vkljuchno s Trstom in Tridentinskim), na katerih prebivajo pripadniki italijanskega naroda. Zato imajo ti, ki so bili vpoklicani v avstro-ogrsko armado in so med ujetniki, mozhnost, da vstopijo v "druzhine" (bataljone), ki se bodo vkljuchile v carsko armado, kot se je zhe zgodilo s Srbi, Romuni, Bolgari, Armenci in drugimi.

No, tako so nas she Rusi prodali Italiji, je pomislil Leon.

Sprva ni bilo pravega odziva, ujetniki so se motali naokoli, se delali nevedne, a napeto poslushali – vrag si ga vedi, che se ne bi dalo na ta nachin izvlechi iz te godlje in se vrniti domov. Eden se je le oprezno pozanimal, kaj ta ponudba v resnici pomeni. Jih bodo poslali spet na fronto, tokrat s te strani, potem ko so se je komaj reshili z one strani. Ochitno je bilo to za "Slanika" prezahtevno vprashanje, zato mu je priskochil na pomoch podporochnik, ki je natanchneje pojasnil, da ne gre za to, marvech je italijanski kralj Vittorio sprejel ponudbo ruskega carja, da bi vrnil v Italijo vse avstrijske ujetnike italijanske narodnosti. To je pa zvenelo veliko bolj vabljivo in takoj se jih je javilo nad dvesto, da so "Slaniku"skoraj prevrnili mizico, ko ni mogel dovolj naglo vpisovati prostovoljcev za "italijansko legijo" Medtem so zacheli preostali, zlasti she Madzhari in Nemci, onim pretiti, si nastavljati kazalec in palec razprta na vrat, kar naj bi pomenilo, da bodo ob prvi prilozhnosti prishli na vislice kot prelomniki prisege. Drugi so jim zacheli vrachati milo za drago z vzkliki: »Avstrija, Germanija-kaput!«

Leonu ni bilo do "italijanske legije", cheprav je ta obetala, da se izvleche iz ujetnishtva, toda obenem ga je motil nezanesljiv izid, kaj pa, che jih sploh ne bodo poslali v Italijo, ampak na fronto v Ukrajini, ali pa tudi, che jih odpravijo na Lashko, mar jih ne bodo tam pognali v boje v Alpah in na Krasu? Ta sumnichenja so se okrepila ob govoricah, da Italija zavracha ujetnike "iredente", ki se neprostovoljno prijavijo v italijansko kraljevo armado. Tudi oholost chastnikov nastajajoche "italijanske legije" je odvrachala, tako se je pojavil gospod, nekdanji avstro-ogrski polkovnik, v chrnem krznenem plashchu, s kuchmo iz astrahana in v bleshchechih visokih shkornjih, ki je imel vnemajoche in vzvishene govore o italijanski domovini, dolzhnosti vsakega Italijana, da se poda v boj za osvoboditev italijanske zemlje izpod avstro-ogrskega jarma itd. itd. Ta je bolj odbijal, kakor pa privabljal privrzhence, tako da je prvotni naval kmalu uplahnil. Takle nekdanji oficir, ki preobracha plashch po vetru, in jih je prej gnal v ogenj za presvetlega cesarja Franca Jozhefa, grozech s pishtolo, zdaj jih bo pa s priliznjenimi besedami vlekel h kralju Vittoriu, ta jih zhe ne bo zlepa preprichal.

Toda s tem se je zachel proces lochevanja po narodnosti: Chehi k Chehom, Romuni k Romunom, Nemci k Nemcem in tako naprej, kolikor je le chloveshkih rodov na tej zemlji, ki so se znashli v avstro-ogrski vojski in so si bili med seboj kot psi in machke. Niso bili redki spopadi med njimi, vchasih je bilo celo nekaj mrtvih.

»Viva l'Austria! Abbasso l'Italia« je bilo slishati celo med posameznimi skupinami Italijanov, ki so drugim trgali iz rok in cefrali italijanske trobojnice ob navzochnosti ruskih strazharjev. Na neki nachin jim je celo uspelo tajno poslati seznam izdajalcev na avstrijsko stran, da so oblasti gnjavile domache in sorodnike. Neki porochnik iz Ronk pri Gorici, ki je bil pred vojno strazhmojster v Pulju in si je v tej vojni prisluzhil malo in veliko srebrno medaljo, sit morije in do odvratnosti navelichan prelivanja krvi, pravi anarhist, se je she prav posebej zaganjal v prostovoljce in jih skushal odvrniti od repatriacije v Italijo, tako da se je kaj kmalu osulo zhe tako ali tako pichlo shtevilo prijavljenih.

Leonu bi bilo ljubshe, che bi se zbrali Slovenci ali vsaj Jugoslovani... Toda tam okoli jih ni bilo kaj prida za "druzhino-bataljon" ali legijo, cheprav sta se pojavila dva srbska chastnika, ki sta hodila naokoli vabech v "srbski korpus". Toda tudi to mu ni bilo kaj prida pogodu, previden, po vsem, kar je zhe dozhivel, se je izmikal takshnim obveznostim in se je raje odlochil za delo v rudniku, to mu je omogochilo, da si je lahko nashel sobo pri neki druzhini, kjer so ga she prav prijazno sprejeli, ko so spoznali, da gre za pripadnika bratskega naroda, ki je prav tako navelichan vojne kakor oni, ki so izgubili sina na Poljskem. Tri domache hchere so zato kar tekmovale, kako bi ga razvajale, saj jih je spominjal na rajnkega brata; da, res se je zblizhal z njimi! Zhe doma je obvladal pletenje koshkov in koshar iz brezovega lubja, tako da se je domachim prikupil, ko jim jih je napletel. Dekletom pa se je she posebej oddolzhil z majcenimi zhbrinceljchki, v katere jim je nabral poljskih cvetlic; prav srchkana darilca. Tako, stran od zmeshnjav in muchnosti taborishcha, v skoraj domachem okolju, ne da bi ga kdo vlekel na to ali ono stran, je prezhivel vse do leta 1917. Tedaj, v marcu, so se tudi v Kirsanovu zacheli revolucionarni nemiri; socialisti so postali priljubljeni predvsem z zahtevo po koncu vojne. Za praznik prvega maja nihche ni delal! Po mestu so zhe od zgodnjega jutra krozhile godbe na pihala, mnozhice so se valile proti sredishchu, kjer se je kmalu po poldnevu zachela ogromna povorka s stotinami rdechih zastav in transparent. Ljudstvu so se pridruzhili vojaki in tudi iz okolishkih taborishch so v chetverostopih prikorakali avstro-ogrski ujetniki s chastniki na chelu, ki so pred tem na chastnishkem zboru sklenili podpreti revolucijo, dva izmed njih, Horn in Brunner, sta na zborovanju celo spregovorila v rushchini ob huronskem odobravanju mnozhice. Skupaj z ostalimi so peli internacionalo in marseljezo.

Toda na drugem koncu se je zbrala skupina "trikoloristov" ter vzklikala: »Viva Trieste nostra!«, Vodila jo je trojica: major Cosma Manera s podporo dveh iredentistichnih prostovoljcev, kapetanov Gaetana Bazzanija iz Trenta in Icilia Bacchicha z Reke. Ti so priredili mimohod dvanajstih odredov po dvesto mozh, z belo-rdeche-zelenimi prapori. Prishlo je do nemirov in spopadov, ki so se k srechi konchali brez smrtnih zhrtev; ruska policija – kolikor je she obstajala – ni posredovala.

Poleti je vlada Kerenskega odstavila staro rudnishko upravo in postavila tako, ki ji je bila lojalna, toda obenem tudi neprijaznejsha, da, celo sovrazhna do ujetnikov. Potem so prishli boljsheviki, ki so spet nagnali dotedanje direktorje; za njimi je pridrl Kolchak s cheshko legijo, z Britanci in Japonci iz Omska, ki je spet pometel s prejshnjim vodstvom. Rezultat vseh teh chistk, obsodb in eksekucij je bilo chedalje slabshe vodenje rudnikov, nesreche so se vrstile in zhivljenje je postalo negotovo.

Leon je nagonsko zachutil, da mora storiti nekaj odlochnega, tu ga bodo ubili ali pa bo postal invalid, brez noge, roke, che mu bo glava ostala na ramenih. Chedalje pogosteje je bil lachen, in she tisto malo krvi, ki jo je imel, so mu pile ushi; te so se neznansko razmnozhile vsepovsod, da se jih ni bilo mogoche znebiti. Eno od hchera njegovih stanodajalcev so neke nochi odvlekli razpushcheni vojaki, jo posiljevali do jutra, da je izkrvavela.

Presenechen je bil nad Sibirijo, drugachno, kot si jo je umishljal po tujem pripovedovanju ali iz romanov in pustolovskih knjig. Podezhelje je povsod po svetu enako, kmet zhivi svoje zhivljenje, toda mesta so urejena, in che ne bi bilo blata ob dezhevju, pozimi pa snega do vrh glave, bi chlovek mislil, da je kje ob Baltiku ali v Skandinaviji. Vechina hish je lesenih, kar izhaja od gozdnega bogastva kakor od toplotnih lastnosti lesa, ki je tod najprimernejshe gradivo za dolge zime. Toda vsa pomembnejsha drzhavna in javna poslopja so iz opeke. Zhe maja je lahko celo ponochi taka vrochina, da si je treba hladiti telo z vlazhnimi brisachami; toda nenadoma utegne pasti temperatura celo pod nichlo, che si polarni mraz utre pot na jug.

Prav tako spremenljive so bile tudi ondotne politichne razmere!

Nich vech ni bilo niti umishljenega zhrtvovanja za ideoloshke, religiozne, patriotske ali razredne ideale, med seboj so se klali mehanichno, vchasih celo pripadniki iste strani, che je drugih zmanjkalo. Hajkanje, iskanje in lovljenje nasprotnika, vonjanje smodnika in krvi je postal vrsta obsedenosti, zasvojenosti, brez katere mnogi niso vech mogli; ni je bilo vech sile, ki bi jih zadrzhevala, razen prevlade mochnejshega, da jih je pokonchal. Pokonchevanje je bil edini nachin discipliniranja, namrech s smrtjo, ki pa je chedalje manj veljala, tako da je grozilo popolno medsebojno iztrebljenje.

Zhe zdavnaj ni bilo vech pomembno, ali je kdo Madzhar, Cheh, Nemec ali Rus. Vsi so bili krvniki in zhrtve hkrati. To je po drugi strani sprozhalo tudi nenavadne odzive solidarnosti, ki je sicer ne bi bilo mogoche dozhiveti; ledeni polarni mraz so si delili med seboj, sibirsko poletno vrochino mochvar in komarjev so druzhno prestrezali na svojih plechih. Lakoto so si odmerjali v enakih grizhljajih.

V takih okolishchinah je Leon sklenil iztisniti kakshno reshitev. Vchasih so na kakshen tovorni vlak proti Daljnemu vzhodu priklopili tudi zhivinski vagon ali dva, namenjena ljudem. Vozili so proti Arhangelsku, Harbinu v Mandzhuriji, v Tiencin in naprej v Peking ter drugam, che se je dobro izteklo. Vmes so mnoge sneli za "bele bataljone" v Tiencinu ali "rdeche bataljone" v Vladivostoku; razlika je nastala tisti hip, ko so posamezniku dali bele ali rdeche nashitke. Odtlej dalje pa so beli sestavljali formacije antiboljshevikov Judenicha, Denikina in Kolchaka, za njimi so stale ZDA, Britanija, Italija, Francija in ostale drzhave, drugi pa so bili boljsheviki.

Leon se je podal na slepo srecho, tu ali tam, nekje bo konchal, che mu je usojeno pustiti kosti v teh neizmernih prostranstvih, bo pach tako.

Celo pot so se srechevale dolge vlakovne kompozicije; s sibirske strani so prihajale mnozhice vojashtva vseh ras na poti proti zahodu, kjer se niti ni vech vedelo, ali bodo poslani na fronto ali v revolucionarne-kontrarevolucionarne enote. Kako drugachna je bila tedaj ta transibirska zheleznica od one, po kateri so v razkoshnih pulmanih potovali aristokrati in bogatashi vseh dezhel proti azijskim eksotichnim krajem, ob spremljavi klavirja in postrzheni od livriranega strezhnika s kaviarjem in shampanjcem.

V Kurganu, kjer so obsezhni nasadi belega topola, je sonce zakril oblak velikih kachjih pastirjev, presenechenje za vse, ki so dotlej ali slishali zanje ali videli zgolj roje kobilic. Vrshanje krilc je preglasilo hropenje lokomotive, ki je zhe tako ali tako tezhko vlekla, sedaj pa so ji na tirih drsela kolesa zaradi zdrizaste zmechkanine letalcev z zelenimi, prozornimi krili.

Napol mrtev od napora, strahu in lakote se je Leon znashel v Arhangelsku, ne da bi she sam dobro vedel, kje in kako je potoval. Morda je njegovo bedno stanje pripomoglo, da se na njem ni ustavilo oko nobene vojske, kaj pa bi si pomagali s takshnim razcapancem, jetichnikom in zmedencem?! V pristanishchu si je oskrbel nekakshno potrdilo Rdechega krizha in se vkrcal na parnik avstijskega Loyda "Baron Körber", katerega so ga Anglezhi zaplenili v Kalkuti in ga prekrstili v "Huntspeal", ki ga je prepeljal do Genove, od koder se je nekaj z vlakom, najvech pa pesh in ponochi skushal prebiti chez Shvico v Avstrijo. Toda medtem je prishlo do poloma in znashel se je v v kaosu, ko so ga imeli kar ves mesec v "karanteni", policija ga je nenehno in podrobno izprashevala, nekatere stvari je moral tudi po desetkrat ponoviti ob vseh urah dneva; dvakrat je moral celo lastnorochno popisati svojo odisejado. Toda komu je bilo to sploh she potrebno?

Tudi Marja je skupaj z ostalimi pri Pershetu napeto poslushala njegove dogodivshchine; vmes je to nekajkrat primerjala s tistim, kar je sama dozhivela. Ni hotela biti Leonu krivichna, toda zdelo se ji je, da se chloveku vse to skoraj ne more zgoditi. Ali pa? Kaj ni tudi sama prishla tako dalech od doma po spletu nakljuchij? Najprej tista smrt, ki ji je skoraj omrachila um, ko je poiskala nekaj utehe v delu in skrbi za ranjence v vojni bolnici v Pragi. Potem tam Ludvikov smrtni boj, ko je bila iz trenutka v trenutek pripravljena, da zabelezhi v njegov karton ob vznozhju postelje datum in uro njegove smrti; obchudovala je nadchloveshko naprezanje organizma, da bi se ohranil, da bi izbljuval strup, izpotil zastalo sokrvico po zamirajochih celicah... In konchno nova svetloba v njej, povrnjen topli obchutek zhenskosti.

Ko se je vrnila iz Tolmina, je bila hisha zloveshche tiha. Vrata s ceste so bila zaprta, zato je vstopila z dvorishchne strani. Tako so hishni naredili vsakokrat, ko so se oddaljili le do sosedov, na njivo ali v okolico po tem ali onem opravku. Pogledala je chez dvorishche, toda nikjer nikogar; ochitno ni bilo gostov v gostilni in poshta je zhe zaprla okence. Na levo se je onkraj dvorishchnega zidu zhe zachel vzpon Matajurja – da, temu se res in po pravici reche podnozhje gore, prav tu se tla polagoma in neznatno dvignejo za nekaj centimetrov ob prvih korakih, ob naslednjih desetih korakih dosezhemo zhe nekaj metrov, potem pa pobochje nenadoma poleti kvishku, kot bi bilo eno z nebom, kar visoko nad glavo se pojavi rob, tam v sinjini se gozdno zelenje staplja v enobarvje, locheno le z odtenki. Kako, da so si predniki zgradili poslopje prav na tem mestu, kaj jih je privlachilo ali gnalo k temu, so to pocheli namerno po dolochenem smotru ali je vrsta nakljuchij botrovala stalnosti naselbine? Tako nekako bi smeli ugibati: popotnika zaloti mrak v nenaseljeni pokrajini in si postavi shotor ali zasilni nadstreshek, morda je dovolj le nekaj prekrizhanih vej, da zadrzhe vecherno roso; zjutraj pa prenochevalec odkrije, da bi bilo tod prijetno in primerno zhiveti ter ostane... Ne, ne! si je rekla Marja, tako zhe ne gredo te stvari. Zagotovo so obstajali pomembnejshi razlogi, da se je razvilo naselje ob poti, ki se tu razveji od Chedada proti Breginjskemu kotu in proti Kobaridu v Soshko dolino. Pravzaprav, kdo ve, che so sploh isti rodovi od vsega zachetka v teh zgradbah, ne, zagotovo niso, kri se je menjala, le zidovje je vez iz roda v rod! Tudi ta "Hisha" je zaznamovana s takshno usodo, zdaj je prishla ona vanjo, od dalech, z drugega konca celine, da bi ohranjala zveznost zhivega med zidovjem, s trudom postavljenim in ohranjanim. S pogledom je shla chez hishno prochelje in si ogledovala podrobnosti na njem, vrata, okna, gank, omet in trto, ki je plezala zhe kakshno stoletje kvishku; potrebno bo dobiti zidarje in tesarje, si je rekla na koncu, hishi je videti potrebo po obrtnishkih rokah.

Stopila je v vezho, kjer je v njeni tishini she gromkeje zadonel Ludvikov plucha trgajoch kashelj. Zmrazilo jo je po vsem telesu, v mozhganih se ji je naredil leden strdek, ki ji je za hip ohromil korak, da se je ohranila le prejshnja tishina velikih prostorov, po katerih je ujeto blodilo krchevito, pretrgano, dolgo hropenje. Potem jo je zajel val vrochine, ledeno zrno v mozhganih se je stalilo, da je spet postala sposobna delovanja; stekla je v prvo nadstropje, od koder je grozeche polzel plaz, ki je pretil spodnesti temelje njene prihodnosti. Pred vrati spalnice se je ustavila, zachel je delovati profesionalni refleks, v hipu se je zbrala in pochasi ter umirjeno vstopila. Ludvik je lezhal na boku obrnjen k steni; morda je niti ni slishal, izmuchen od napada kashlja; mogoche pa si je zhelel biti sam, kot se zavleche ranjena zhival v samoto goshchave; kdo ve, kako je chloveku v hudi uri, ko si celo sam ni tega docela svesten. Morda pa je Ludvik ta hip celo zaspal?

Po stopnicah so se priblizhevali Terezijini koraki; od soseda je poslala po zdravnika. Pristopila je k Marji, jo prijela za obe roki in jo odpeljala iz sobe. Obe zhenski sta vedeli, za kaj gre.

»Kaj so ti doli rekli?« je vprashala Terezija, »Je zdravo, in ti, kako se pochutish?«

Marji so privrele solze na ochi; uboga zhenska, ki si je tako zhelela vrnitve sina, ga dochakala, toda zdaj bolezen preti, da ji ga dokonchno vzame, nagonsko, kot rodovni prednik sprashuje po vnuku, ki je na poti. Iskanje luchi v temi, hrepenenje po svetlikanju na obzorju, upanje za opogumljanje.

»Pisala sem Fanici, naj poskusha priti z Andrejem domov, v pomoch ti bosta,« je pristavila Terezija. »Che bi dobil Andrej kakshno sluzhbo tu v blizhini, bi bil pri roki za primer potrebe.«

Marja je sprejela to Terezijno sporochilo zelo trezno, cheprav je izzvenelo kot molitev ob umirajochem in jo je povrnilo v dushevno stanje njenih bolnishnichnih izkushenj, ko je bilo treba med delom ohraniti mirne zhivce in nadzor nad chustvi. Za Ludvikovo sestro Fanico in njenega mozha Andreja je vedela iz pripovedovanja, v tem kratkem in preobratov polnem chasu se she niso utegnili srechati. Andrej je bil pred vojno pri orozhnikih na Proseku nad Trstom, med vojno pa so ga prestavljali po Istri, nazadnje je bil v Pazinu, kjer pa so ga nove oblasti dale "na razpolago" oziroma so mu pripravljale upokojitev. To pa bi se lahko zavleklo, saj postopki she niso potekali hitro, zlasti pa ne v primerih z uradniki nekdanje drzhave. Zato se je Andrej zhe pozanimal, ali bi bilo mogoche najti kakshno zaposlitev v domachih krajih; mogoche bi se dalo celo prevzeti poshto v Robichu. To se je Marji zdelo smotrno, saj je bilo prichakovati, da se bo v povojni obnovi tod okoli razmahnila gradbena dejavnost, povechal se bo promet z lesom in gradivi, tako da bo dela v gostilni na pretek, pa she trgovina zraven in posestvo; poshto bi res lahko prevzel kdo drug in zakaj ne Andrej s Fanico! Toda razmere so se hitro spreminjale in Terezija je ochitno hotela pospeshiti reshevanje; ko je po smrti mozha in med vojno ostala sama za vse, je kaj hitro spoznala, da jok in stok ne pomagata, treba je stisniti zobe in poprijeti za delo, tudi sochustvovanje in razumevanje ljudi za posameznikovo nesrecho ima svoj rok trajanja, nekaj chasa potrpijo, potem pa so prisiljeni poiskati drugega za svoja narochila in potrebe. Zhe takrat, ko sprva ni imela vesti o sinu Ludviku, se je zhenska, v prichakovanju najhujshega pripravljala na takshne reshitve, ki bodo pripomogle, da se bo "Hisha" ohranila, da bo imela gospodarja, ki bo skrbel zanjo.

Izmed svojih otrok bi lahko izbirala med petimi hcherami: Fani, Mici, Olga, Angela in Amalija, vse shtiri zhe porochene. Mici je vzel Ivan Gruntar, Zhnajderjev, trgovec iz Kobarida; Angela se je porochila z Bavdazhem, policijskim uradnikom, in zhivi v Ljubljani; Amalija je shla zamozh k Jeronovim, Anton Urshich je bil trgovec in zhupan v Kobaridu; Olga pa je vzela uchitelja Ferda Zhagarja, sina bovshkega zhupana, pred vojno sta zhivela v Gorici, med njo pa sta se zatekla v Ljubljano. She najprimernejshi se ji je videl Fanichin Andrej, ki je prihajal iz trdne posestnishke druzhine v Starem selu, zaradi narave sluzhbe ni bil trdno usidran na enem kraju, premeshchali so ga, tako da bi se she najlazhje odlochil za vrnitev v domache kraje. Pa she sam je na to mislil. Poleg tega ima kar tri sinove, Branka, rojenega 1907, Srechka, letnik 1909, in Vladimirja, she tri leta mlajshega, od katerih bi vsaj eden lahko krepkeje poprijel in kasneje prevzel posestvo; konchno je Branko zhe v dvanajstem letu, je bister in delaven, che bo le hotel, bo najprimernejshi dedich pri Titu. Da, Marja je nosecha, to ve, toda che pojde vse po srechi, bo otrok goden za prevzem posestva shele chez dvajset let, kaj pa do takrat? "Hisha" ne chaka!

***

Da, drzhavna meja je bila sedaj dalech od Robicha, v dolgih stoletjih se je kaj takega redko primerilo, che pa se je zhe, potem ni trajalo dolgo, da so jo drzhavniki spet premaknili na staro mesto; Robichu je bilo usojeno zhiveti obmejno zhivljenje, to je imelo svoje prednosti pa tudi slabosti.

Kako so mejo potegnili tokrat?

Italiji so antantne sile obljubile lep kos ozemlja na vzhodnih mejah, to je v slovenskem Primorju, Istri in v Dalmaciji, che prekliche zaveznishko pogodbo z Avstro-Ogrsko in stopi v vojno na njihovi strani. Italijani, stari machki pri izbiranju pravega zaveznika, so chakali, kaj se bo zgodilo po izbruhu vojne, in ko so ocenili, da antanti kazhe bolje, so se po tem dejstvu tudi opredelili – spomladi 1915 so napadli Avstro-Ogrsko. Potem so zanje shle stvari precej narobe; ob izbruhu sovrazhnosti so le za nekaj kilometrov prodrli v notranjost in obstali na Sochi, cheprav so (zlasti kasneje) nekateri bili mnenja, da bi takrat lahko prishli do Dunaja. Popoln polom pa so italijanske chete dozhivele jeseni 1917, po "prodoru pri Kobaridu" – kot se nasploh odtlej reche tisti operaciji. Vendar je bila Avstro-Ogrska notranje zhe tako razrahljana in nacheta od mednacionalnih napetosti, da ni zmogla izkoristiti vojashke zmage, ko so italijansko armado potisnili globoko v notranjost apeninskega shkornja. Avstro-Ogrska se je sesula in italijanska vojska je zmagovito zakorakala proti severu ter zasedla tista ozemlja, ki so ji bila obljubljena. Vendar se je politichni zemljevid Evrope bistveno spremenil, nastale so nove drzhave: Cheshkoslovashka, Poljska in druge, med njimi tudi Drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov, kot se je sprva imenovala, potem pa je srbski kralj Aleksander enostavno proglasil njeno zdruzhitev s Srbijo in dobili smo SHS – Drzhavo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Italija je neovirano gospodovala na zasedenih ozemljih, katerih prebivalci so izrazhali zheljo po prikljuchitvi k SHS, in se ji ni mudilo, saj je medtem utrjevala svojo oblast. Shele konec leta 1920 je bila v Rapallu, letovishkem mestecu na ligurski obali v Genovskem zalivu, podpisana pogodba z devetimi chleni, s katero je bila v prvih dveh chlenih dolochena tudi meja med drzhavama, kar poprej ni uspelo na mirovni konferenci v Parizu; Italija je dobila Gorishko z Gradishko, Trst z okolico, ozemlje onkraj Postojne do Planine, Istro in velik del Dalmacije z otoki. Tretji chlen pogodbe je dolochal ustanovitev neodvisne Reshke drzhave v mejah, ki jih je dolochal chetrti chlen, medtem ko je peti predvideval sklic dvostranske konference o ureditvi gospodarskih in financhnih vprashanj med drzhavama. Shesti chlen je dajal pripadnikom italijanske narodnosti na jugoslovanskem ozemlju poleg drugih pravic tudi pravico optiranja za Italijo. Pol milijona Slovencev in Hrvatov je tako prishlo pod Italijo. Poleg tega je SHS zhe januarja 1924 priznala Italiji suverenost nad Reshko drzhavo.

Nova meja je tekla od Triglava, nad Bohinjem, severno od Idrije in Postojne do Reke.

Skoraj shtiri leta po italijanski zasedbi jeseni 1918, to je bil tisti chas, ko je Italija diplomatsko, politichno, a tudi vojashko utrjevala svoje nove pridobitve, uradno in zakonodajno ni bilo hujshih pritiskov in posegov v slovensko narodnostno, kulturno in gospodarsko zhivljenje: prvi hip je ostalo sholstvo skoraj nedotaknjeno, z istim uchiteljstvom, toda brez odloga so se zachele spremembe v srednjih sholah. Uradovanje na sodnijah je sprva potekalo po predvojnem avstro-ogrskem nachelu enakopravnosti. Tudi v drugih uradih je ostalo staro osebje in na videz delalo brez ovir. Toda na vsako izpraznjeno mesto, che se je kdo odselil, se upokojil ali umrl, so na tihem vtaknili svojega zanesljivega chloveka; tudi javni razpisi so potekali na pogled korektno, toda spremembe so postopoma dobivale vse jasnejshe obrise.

Tudi slovenska kulturno-umetnishka, shportna, gospodarska in druga drushtva so skoraj vsa obnovila svojo predvojno dejavnost, ustanovljenih je bilo celo nekaj novih.

Gospodarstvo si je opomoglo od vojnega razdejanja in zachel se je nov razvojni krog.

Chasopisje je celo preseglo predvojne naklade: tednik "Gorishka strazha" je imel naklado 12.000 izvodov, podobno so bili uspeshni s humoristichnim chasopisom "Chuk na pal'ci", z revijo "Mladika", s "Prosveto", z "Obnovo Gorishke", z "Zbornikom svechenikov sv. Pavla", z dnevnikom "Edinost" in podobno.

Dezhelna avtonomija Gorishke se je ohranila do leta 1923, njen dezhelni odbor so sestavljali:

predsednik dr. Luigi vitez Petarin,

z odborniki – dr. Engelbert Besednjak, senator Giorgio Bombig, Giovanni vitez Bonavia, dr. Anton Gregorchich, Ignacij Krizhman, dr. Valentin Pascoli, Anton Pontoni, Karel Treven, dr. Henrik Tuma, Giorgio Zotig.

Torej pet Slovencev in pet Lahov, kakor pod Avstrijo. Tudi uradovanje je potekalo, kakor od leta 1861 dalje, s Slovenci slovensko, z Lahi lashko.

Toda zhe od prvega dne so se zacheli nabirati chrni oblaki hude ure, odkrito drzhavno nasilje pa se je zachelo leta 1922 s prihodom fashistov na oblast, cheprav so se teroristichna dejanja zachela zhe nekaj let prej.

Tako so novembra 1918 iredentisti napadli Narodni dom v Pazinu in decembra 1918 so razdejali urednishtvo in tiskarno "Edinosti" v Trstu.

Aprila 1919 so krshkega shkofa dr. Antona Mahnicha pregnali iz shkofije in deportirali.

Istega leta v avgustu so napadli Narodni dom, slovensko sholo v ulici Acquedotto in Trgovsko-obrtno zadrugo v Trstu.

Najhujshe pa se je shele pripravljalo: novembra 1919 so zazhgali Narodni dom pri sv. Ivanu v Trstu in nato she na Hrvatsko tiskarno v Pazinu.

Toda pravcata vojna napoved je bila zasedba Reke in otokov novembra 1919, ki jo je izpeljal najbolj proslavljeni italijanski pesnik (znan tudi po svojih drugachnih presezhnikih kot "grobar zhenskih src") D'Annunzio s svojimi "arditi" (drznezhi) – ob tajni podpori italijanske vlade.

Oktobra 1919 je bila unichena Hrvatska tiskarna v Pazinu.

Tik pred Rapallom, februarja 1920, pa italijanske oblasti niso vech dosti skrivale svojih namer: posebno rimsko sodishche je obsodilo trinajst vashchanov Marezig na 135 let jeche.

Julija 1920 so italijanski nacionalisti pozhgali Narodni dom v Trstu, tam so imeli svoje pisarne tudi odvetniki dr. Kimovec, dr. Pretnar, dr. J. Abram in dr. Vilfan; razbili so kavarno "Commercio", Lenchkovo gostilno, Ljubljansko kreditno banko, Hrvatsko shtedionico, ljudske shole, Srbsko cerkveno obchino in stanovanje jugoslovanskega delegata, trgovsko druzhbo "Balkan", v Pulju pa pozhgali Narodni dom, razdejali dr. Zuccona in v Pazinu tiskarno Tiskovnega drushtva. Torej ni shlo za posamichne izgrede, ampak za shiroko in nachrtovano akcijo.

Zloglasni Rapallo – 12. oktober 1920!

Decembra ponovni napad na tiskarno "Edinost" v Trstu in prvich tudi opustoshenje urednishtva "Edinosti" decembra 1920.

Februarja 1921 so fashisti zazhgali prostore "Ljudskega odra" pri Sv. Krizhu.

Naslednji mesec je bila tarcha napada chitalnica v Voloskem, kjer so zazhgali tudi ljudsko knjizhnico.

Aprila 1921 je oblast zaplenila knjizhnico Ljudskega odra v Trstu.

Le malo kasneje, 12. aprila, so fashisti z orozhjem napadli vas Krnica pri Vodnjanu, ki se je branila dva dni, pri tem so ubili Iva Rubiniæa in Jakoba Cveka. Pozhgali so 26 hish.

Sredi maja 1921 so pozhgali Andrashichevo hisho na Chrnem kalu; she huje pa je bilo v vasi Mashkovlje in okolishkih zaselkih, kjer so ne le pozhigali, ampak tudi ubili vech ljudi.

Jeseni, oktobra, so zazhgali Narodni dom v Rojanu pri Trstu.

Dva meseca kasneje je plamen pogoltnil Narodni dom v Barkovljah.

Nich bolje ni bilo naslednjega leta, ko so aprila v Opatiji razdejali prostore drushtva "Zora".

Zlasti hudo je bilo junija 1922, ko je strela poshkodovala spomenik padlim v pravkar minuli vojni, fashisti pa so to izrabili kot povod za gonjo proti vsemu slovenskemu, ki je dosegla svoj vishek s kazensko ekspedicijo v Kobarid, kjer so unichili spomenik skladatelju Volarichu, odbili so mu glavo, vlachili kip po trgu in ga konchno onechastili na najbolj ostuden nachin... V Drezhnici so pozhgali zhupnishche.

Poleti so se fashisti spravili nad hishi Katarine Zhizha in Marije Perkoviæ v Lindaru.

Konchno je prishel prichakovani udarec: ukinitev nashe stare obchinske avtonomije ter odlok, da se pisma s slovenskimi naslovi ne smejo dostavljati.

Chez slovensko skupnost je zavel smrtni veter 1. oktobra 1923, ko so bile z Gentilijevim zakonom ukinjene slovenske shole! To je bil poslednji dokaz, kaj hoche italijanska oblast – raznaroditi slovensko ljudstvo.

Tudi slovenski chasopisi so bili prisiljeni izhajati dvojezichno; trzhashko "Edinost" si je morala nadeti dodatni naslov "Concordia"...

Zachetek leta 1924 ni obetal nich dobrega, z Rimskim sporazumom je Jugoslavija priznala Reko Italiji; aneksija je bila z velikim pompom proglashena 16. marca!

Kot potrditev dokonchne prikljuchitve k Italiji je aprila zagorel Narodni dom "Zora" v Opatiji; to je bilo na predvecher volitev v rimski parlament, s tem dejanjem pa so hoteli prestrashiti volivce. Kljub Mussolinijevim obljubam, bil je predsednik vlade, da bodo volitve potekale mirno, so bile krvave tudi drugod po Italiji. Na slovenskih listah so bili izvoljeni dr. Besednjak, dr. Vilfan in komunist Jozhe Srebrnich.

Rezhim pa je chedalje huje kazal zobe, pravosodni minister je prepovedal uporabo slovenshchine na sodnijah.

Tudi slovensko uchiteljishche v Tolminu so ukinili in ga preoblikovali v gimnazijo.

Z zakonom so ustanovili in zapovedali obvezno vpisovanje v fashistichno mladinsko organizacijo "Ballil"«.

In konchno she zakon o poitalijanchenju osebnih in rodbinskih imen – ustanovljene so bile posebne komisije za spremembo priimkov.

V Gorici je prefekt zaplenil slovenski "Trgovski dom", to so kasneje pravno preoblikovali v prodajo za simbolichno vsoto.

Razpushchena je bila slovenska "Dijashka matica"...

***

Andrej Skochir, Andrea Scotti, je sedel za pisalno mizo na poshti in prebiral najnovejsha navodila Ministrstva za poshto in telegraf, objavljena v "Gazetta ufficiale". V dolgoletni drzhavni sluzhbi, she posebej takshni, kot jo je razvil pokojni cesar Franc Jozhef, mnoga desetletja "prvi uradnik monarhije", si je pridobil navade, ki niso dopushchale nemarnosti, neurejenosti in zanemarjenosti. Njegova zunanja podoba je zhe na pogled vzbujala sposhtovanje. Kljub vashkemu okolju neznatne vasice Robich ob Nadizhi je notranja urejenost hishe kazala gosposkost, ki je posestvo in obdelava zemlje ne krnita, marvech ji dajeta le pridih rustikalnosti, od katere se ne more, a tudi noche odmakniti. Kmetskost hishe ni bila nekaj, kar bi njeni prebivalci radi prikrili, da bi se pogospodili, temvech jih je to plemenitilo, s tem so se ponashali, predstavljalo jim je legitimacijo trdnosti, zasidranosti v okolje in veljavnosti v obchestvu. Kaj pa sploh pomeni ta beseda – kmet? Vse besede, che jim ishchemo izvor in daljni pomen, se izgubljajo v nedolochljivi davnini! V starem cerkvenoslovanskem jeziku je kmet pojmovan kot "magnatum", s tem se v latinshchini oznachuje mogochnika, mogotca, velikasha, veljaka, svobodnjaka, ki mu daje veljavo in moch posedovanje zemlje, kar je v preteklosti predstavljalo bogastvo, premozhenje. Kaj pa je danes zemlja, je razmishljal gospod Skochir-Scotti, celo v Furlaniji propadajo velike kmetije, pa so na ravnini, velikega obsega, a jim to ne omogocha prezhivetja; mnogi odhajajo v Ameriko, mnozhichno. Che ne plachash redno davkov, ti pridejo rubezhniki; che stopish na banko po kredit, si chez nekaj let prav tako ob premozhenje; razni zasebni posojilodajalci pa te she prej oderejo. Ljudje prodajajo zemljo, da se reshijo davshchin in pogube, pri tem niti ne dobe kaj prida, saj zemlja nima cene, le za nekaj mesecev kruha je tako v druzhini. Toda kaj potem?

Vzel je v roke "Il popolo d'Italia", ki je prihajal po poshti na zhupanstvo, in bral poslednje govorance fashistichnih hierarhov. Prihodnost je v industrializaciji, razvijati je treba veliko industrijo, s katero bo mogoche prodirati v svet in se spopadati z mochno konkurenco imperialnih drzhav Velike Britanije in Francije; Zdruzhene drzhave Amerike so samozadostne z lastnim velikanskim notranjim trgom, poleg tega so si pa ustvarile vpliv na drugachen nachin, z zhidovskim kapitalom obvladujejo svet. Tudi Italija mora osvojiti nova ozemlja za svoje proizvode, da si tako razshiri vpliv in moch in trg za svoje gospodarstvo. V industriji se bo zaposlila kmechka odvechna delovna sila; nastali bodo veliki kmetijski kompleksi, nekateri v obliki zadrug, drugi z drzhavnim upravljanjem; lotiti se je treba obsezhnih izsushevalnih del, bonifikacije zemlje, izgradnje namakalnih sistemov. Nastopilo je odlochilno obdobje delitve sveta na interesne sfere, kdor bo soudelezhen pri tej razdelitvi, si bo ohranil vpliv in mesto med velikimi nacijami v prihodnjih stoletjih. Prav sedaj se bije usodni in odlochilni boj, v katerem bodo zmagali najsposobnejshi in naodlochnejshi. Italija je dedich rimskega imperija, ki je ob svojem chasu vladal svetu. Po njem se je treba vzorovati, saj dokazuje zhivljenjsko silo italijanske nacije, ki se je sicer tekom chasa pomehkuzhila, zajela jo je dekadenca nekakshne svobodomiselnosti, razjeda jo virus parlamentarne demokracije, ki jo zhidovski in velekapitalistichni zarotniki ponujajo mnozhicam kot svobodo, v resnici pa je to le navidezna svoboda, je anarhija, razfrchkavanje narodove energije, ki bi se sicer usmerila k vishjim zgodovinskim ciljem, z enotnim programom in enim vodjem. Parlamentarna demokracija omogocha velekapitalu izkorishchanje delavstva in kmetstva. Medtem ko se ljudje prepushchajo igram z volitvami med seboj tekmujochih strank in stranchic, ki v predvolilnih bojih za oblast tekmujejo z lazhnimi obljubami, katerih tako ali tako ne morejo izpolniti ali jih potem izpolnjujejo na plechih volilcev, ko jim iz zhepov pulijo she poslednje stotine, se svetovni velekapital zajeda v narodovo tkivo in mu pije kri. Nacionalna drzhava mora uchinkovito zashchititi lastno drzhavo in svoje ljudstvo pred tujimi oderuhi in izkorishchevalci, zato pa mora postati mochna v vojashkem in nacionalnogospodarskem smislu, mora biti enotna, trdna in z osredotocheno voljo in avtoriteto, ki jo lahko ima le vrhovni voditelj – duce – DUX! Ta bo zagotavljal izvajanje skupne volje, brez omahovanja, cincanja in nepotrebnega parlamentiranja; vsako cepljenje sil, vzbujanje pomislekov, vnashanje malodushja med ljudstvo je treba v kali in najodlochneje zatreti. Povezani kot snop palic – fashijo bomo nezlomljivi, medtem ko je mogoche vsako posamich zlahka prelomiti! Nepreklicno je geslo: Kdor ni z nami – je proti nam!

Andrej bi najraje zaril obraz v dlani, imel je tezhko glavo in zhalostne misli. Navajen avstro-ogrske zhandarmerijske hierarhije, vojashkega izpolnjevanja povelj in omejevanja lastnega preprichanja, ni mogel dojeti zadrtosti tokratne oblasti, saj so mu policijske izkushnje omogochale sklepanje, da se potlachevanje druzhbenih napetosti, ustvarjanje miru s policijo in izvajanje politike z nasiljem ne more nadaljevati v nedogled. Prej ali slej se ob she tako neznatnem povodu lahko sprosti vulkan podtalnega ognja in zharecha gmota nagrmadenih trenj in nezadovoljstva izbruhne z vso silovitostjo ter s svojim ognjem in pepelom pokoplje she tako cvetocho okolico...

Chasopis je skrbno spet zganil, uredil delovno mizo, zhe tako ali tako lepo pospravljeno, zaklenil poshtne zhige v predalnik, obesil shop kljuchev za pas in stopil na hishni prag. Proti vrhu Stola so se vlekle jesenske megle; v spodnjih plasteh koprenasto lahke, komaj vidne, kot bi se chloveku zasolzilo oko, toda vishje so se njene lege gostile, dokler niso prav zgoraj nastali pravcati oblaki, tezhki in temni. Obetal se je dolgotrajen dezh; pushchobni jesenski meseci, ko se oblaki v stiskalnici ozkih alpskih dolin izdatno ozhmejo, toda nikoli do poslednje kaplje, vedno jim she ostane mokrote, da se iz njih cedi, che ne drugache, pa mokasto prshi, da se nabira vlaga po laseh in obleki kot rahel, srebrnkast oprh. Zjutraj bo vsak dan odprl poshtni urad, pochakal poshtno vozilo, da odda in prevzame vrecho s poshto, ki jo bo porazdelil po vaseh in zaselkih ter jo predal Mencinu. Ta jo bo pochasi in posamich zlozhil v veliko usnjeno torbo s chezramenskim, shirokim pasom; pogledal vsak naslov posebej ter si zhe ob tem v mislih izdelal nachrt poti za tisti dan. Da, ta je bil del njegove smotrne izrabe energije; chemu bi hodil krizhem krazhem po bregeh in grapah, che pa tako dobro pozna vsako ped tod okoli, da takoj ve, po kateri smeri mu je ubrati, da bi prishel po najlazhji poti do vseh naslovnikov. Potem bo pogledal nachelnika poshte, ali mu ima she kaj sporochiti, ali je medtem prispel kakshen telegram ali (ne)uradno obvestilo, da spotoma ljudem sporochi to ali ono novico (saj je vendar od poshte, mar ne, ki skrbi za prenashanje vesti shirom sveta), od poshtarja ljudje vedno prichakujejo kakshnih novic. Ko je vse urejeno in pripravljeno, bo Mencin sposhtljivo in iz navade pridvignil poshtarsko kapo in pozdravil shefa do svoje vrnitve, ko bo popoldne prinesel pobrano poshto in mu z obilno mero vrnil novice s terena. Gospod Andrej je ob taki priliki sedel za svojo pisalno mizo in urejal papirje, bral uradne akte in urejal poshtni dnevnik ali pisal porochila za nadrejene; navidez ni poslushal Mencina, toda ta je pochasi, kot sebi v brado, poltiho in razlochno pripovedoval, ne da bi se enkrat ozrl na predpostavljenega, ali ga ta poslusha ali ne, ter ne da bi ga oni kadarkoli poskushal prekiniti. To je bil ustaljen postopek, ki je sodil k poshtni sluzhbi.

Tako je v Podbeli slishal, da sta Ruchnova fanta ushla chez mejo v Jugoslavijo; noch ju je pobrala, potem ko sta se dva dneva prej karabinjerja motala po vasi in sprashevala po njiju. Poleti sta iskala delo po Furlaniji, prekrizharila sta jo po dolgem in pochez, toda le toliko sta bila na dninah, da sta imela za zhivljenje sproti. Dela ni! Dvakrat so ju spodili domachi brezposelni moshki, saj sta jima odjedala kruh ter zbijala dnevnice. To je zaznala tudi policija in kvesturine so poslali za njima, da so vohljali, ali pri vsem nimata she drugih, skritih namenov podpihovanja, shchuvanja proti oblasti ali agitiranja za rdecho revolucijo. No, resnici na ljubo je treba povedati, da jezika nista ravno drzhala za zobmi in sta zabavljala chez razmere, ko chlovek ne more dobiti dela, da bi se poshteno prezhivel; da, celo opsovala sta tako stanje, ko jima je bilo vsega vrh glave po vech dneh brezuspeshnega trkanja na vrata gospodarjev. Nekega vechera, ko sta si nekaj prisluzhila, jima je dal gospodar she kjantarco chrnega, kar zanj sicer ni bil velik izdatek, saj vino ni imelo prave cene, drugod je celo ostajalo v kleteh do naslednje trgatve. In izprosila sta si prenochitev na njegovem seniku. Vecherja je bila tokrat neobichajno obilna, ochitno je bil kmet eden redkih, ki jim je she kar shlo, morda pa se je ukvarjal she s chim drugim, s kakshno postransko dejavnostjo. Jedli so do sitega koruzno polento, zabeljeno z debelimi ocvirki. No, Ruchnova sta se pod noch zavlekla v seno in pochasi praznila trebushasto pletenko, da sta postajala chedalje bolj zhidane volje in od pijache ter utrujenosti sta zadremala. Prebudil ju je nenavaden shum, da sta se zdrznila, mislech, da se je semle zavlekla kakshna zhival, saj se nikoli ne ve, kaj vse se plazi med senom. Bilo je komaj slishno, mehko shushtenje, ki ga v drobechem senu ni mogoche preprechiti, cheprav se kdo she tako trudi. Dregala sta se s komolci v nekakshnem sporazumevanju, kaj jima je storiti, po drugi strani pa sta si s tem dajala pogum, chesh saj sva tu dva, pa naj bo, kar pach bo. Pritajeno in napeto sta poslushala, v katero smer se giblje neznani stvor in skushala dognati, za kaj gre, da bi si pripravila primerno samozashchitno, che bi drugache ne shlo, tudi s hitrim begom po lestvi navzdol, che le ne bi pri tem padla zverini naravnost v kremplje. Shushtelo je na drugem koncu in potem sta zaslishala shepetanje, da sta komaj razlochila, da gre za chloveshko govorico, kmalu za tem pa drastljivo zhensko hihitanje in pritajen moshki bariton. Dva sta, nekaj se gresta, sta se Ruchnova suvala s komolci chedalje bolj, kot sta druga dva pozabljala na previdnost in tihost svojega obnashanja. To se je stopnjevalo do take mere, da sta bila Ruchnova drugega dne vsa chrna pod rebri. Toda sredi vsega tega nenadzorovanega prevrachanja po senu, zadihanega vzdihovanja in sladostrastnega stokanja je nenadoma za hip vse potihnilo, potem pa se je razleglo huronsko krichanje, jadikovanje in panichno skakanje, iskanje reshitve z begom. Nato pa she bum in she enkrat buuuuum, da sta se Ruchnova v strahu zarila globoko v seno, kjer bi ju zhiv krst ne nashel, che ne bi previdno prilezla na plano chez kakshno uro ali dve, morda celo she kaj vech, kdo ve, ob takih prilozhnostih chlovek izgubi obchutek za chas, ko se je zhe svitalo. Pomolila sta nos na dvorishche, nikjer ni bilo nikogar; tishina, kot da se ponochi ni nich dogajalo. Toda ko sta postavila nogi na trdna tla, se jima je izza vogala priblizhal hishni gospodar; bil je urejen, obrit, s svezho belo srajco, ki je ob tej zgodnji uri, v polmraku, she posebej bodla v ochi.

Sta kaj videla, sta kaj slishala?

Ne, nichesar; dobro sta se naspala in sta se odlochila zgodaj na pot, da si najdeta kje kakshno delo.

A tako, no, morda bi jima prijalo she prej kaj pozajtrkovati.

Ne, saj ni treba, zhe tako ali tako je bil z njima dovolj prijazen. Cheprav bi she kako rada kaj za pod zob.

Pridita vendar, vstopita v kuhinjo, chloveka bozhja.

No, pa naj bo, in sta shla noter, kjer je bila miza takojci oblozhena.

Tudi gospodarjeva mlada zhena je bila zhe pokonci. Nekam poveshenih ochi je prihajala k mizi in odhajala k shtedilniku v stranski nishi, celo pravo kavo jim je skuhala; bozhansko je zadishalo po prostoru, kot bi se angelci spreletavali. Ko je nalivala opojno chrno tekochino v majhne skodelice, se ji je rahlo tresla roka in zhlichka ji je zdrknila na tla, med pobiranjem se ji je razkril vrat, in bilo je videti modrice, odtise krepkega stiskanja moshkih prstov. Bila je mlada in svezha ter za marsikoga vredna pregreshnega pozhelenja; mozh pa jo je krotil, kakor je mogel, manjsha razlika v letih bi zagotovo marsikaj uredila, tako pa, Bog pomagaj.

Najedla sta se, vzemita she kaj s seboj, se je dobrikal gospodar, kdo ve, kje bosta dobila odprta vrata. Rade volje bi vaju she zadrzhal, a chasi so trdi in postorili smo, kar je bilo treba, je she dodal.

Potem sta se she enkrat zahvalila in urno odshla; spotoma sta se ozirala okoli po dvorishchu, po kakshnih sumljivih znamenjih nochnega obrachuna, toda vse je bilo pochishcheno in na svojem mestu. She tako skrben preiskovalec ne bi nich posumil.

Po tistem sta she nekaj tednov kolovratila naokoli, celo do Pordenona sta k srechi prishla, tam sta ostala ves teden pri spravilu sladkorne pese, da sta lahko nakupila nekaj vrech koruzne moke in se z vlakom vrnila domov. Ostala bi she dlje, toda vmes so se ostali dninarji spuntali, stavkali so; nekega jutra so kar posedli pod murve in nihche jih ni mogel spraviti na polja, kjer je grozilo, da bo propadel pridelek. Poslali so nekakshno delegacijo na zhupanstvo, vendar se do poldneva ni vrnila. Razshirile so se govorice, da so vse pozaprli in da prihajajo karabinjerji. Ruchnovima niso zaupali, pa saj bi tudi veliko ne razumela ali bi napak slishala, saj je njuna italijanshchina omogochala le osnovno sporazumevanje. Toda toliko sta le razbrala iz njihovih zarotnishkih posvetov, da zna trda presti, che se prikazhejo policaji, stavkajochi so si priskrbeli krepelca, verige in podobne pripomochke, in che sta prav zaznala, je eden od onih celo kazal pishtolo, ki jo je skril med vojno. Zato sta si izprosila izplachilo, to ni bilo prav lahko, saj nadzornika ni bilo na spregled, poiskati sta ga morala v sosednji vasi, nakar sta jo odkurila.

Na, in po vseh teh kolobocijah so jima sedaj za petami karabinjerji she doma. Nista prav vedela, ali zaradi kakshne neprimerne besede, che so ju prav slishali, ali tistega nochnega streljanja, o katerem sta si she vedno belila glavo, ali pa zaradi "sodelovanja" v stavki med obiralci sladkorne pese, kjer v resnici niti nista bila soudelezhena, vendar policija je prav zagotovo izvohala, da sta bila tudi onadva zraven, morda sta celo kaj podkurila in jo potem pobrisala. V vsakem primeru pa sta bila sumljiva elementa, ki lahko razshirjata stavkovni virus po dezheli.

Tako kot vsakokrat, ko je konchal svoj raport, se je Mencin obrnil s gospodu Andreju, ali imajo gospod nachelnik she kakshno narochilo zame. In ko je slishal, da se mu za danes zahvaljuje za pomoch in se vidita jutri, se je Mencinu razigrala dusha; ne da bi odlashal, se je odpravil proti Kredu, kjer je zavil k Justi, Justici...

Danes pa gospod Andrej pogleduje s hishnega praga proti meglenemu Stolu, vmes pa oshine she cesto proti Kredu, kjer se je za Mencinom izgubila vsaka sled zhe pred dobro uro. Kdo je she z njim v hishi?

Jaka je zhe oskrbel zhivino in na dvorishchu pripravlja voz, da bi zarana zapeljal v gozd; nameshcha dodatne zavore na kolesa, tanjshi hlod obesha na verige pred zadnji kolesi in ga od zadaj napenja z vijakom na sori, da bo drsal po jeklenem kolesnem obrochu in zaviral. E, zvrhano nalozhen voz hlodov ti zdrvi po strmini in pred seboj pomendra vole, voznika in raztreshchi voz v treske, che zavore ne primejo. Narava je urejena tako, da ima sile, ki poganjajo naprej, in druge, ki zavirajo, med seboj morajo biti skladne, ravno prav zagona, che je treba, tudi zelo pospeshenega, drugekrati pa je treba zavreti do kraja, da, celo ustaviti, na primer, che voz vleche v prepad. Tej drzhavi manjkajo zavore za skrajnezhe, ki nasiljujejo, ustrahujejo ljudi in teptajo osnovno chloveshko dostojanstvo sodrzhavljanom zgolj zato, ker so drugachnega miselnega preprichanja, druge vere ali niso Italijani. To ne bo shlo dolgo, ta voz drvi v prepad, drzhavo bo prej ali slej raztreshchilo.

Zhena Fani je zhe od jutra v Starem selu pri Marji, ki je zbolela, pravzaprav so jo dajale nekakshne zhenske tezhave. Koliko chasa pa je zhe Marja pri Konavcu? Uboga zhenska je res rojena pod nesrechno zvezdo. Po tragichni smrti njenega fanta na soshki fronti se je nashla s svakom Ludvikom in prishla v nashe kraje, toda njega je pobralo zhe spomladi 1919, pljucha je imel razjedena od plina in to je shlo do konca. Le dober poldrugi mesec pred tem se jima je rodila hcherka Milada-Ljudmila, ki pa ni dochakala treh let. Otrok je spochetka lepo rastel; deklica je bila zhivahna in je vnesla zhivljenje v hisho, skakljala je po dvorishchu, se vrtela okoli Terezije med kuho in postavljala svoje posodice k njenim loncem. Jeseni pa se je prehladila, to je bil chuden prehlad, z visoko vrochino in bolechinami v glavi ter po vsem telesu, ochesne veznice so se ji vnele, imela je suh jezik, kashljala za prsnico jo je peklo. Potem se je pritaknila she pljuchnica in konchno ji je odpovedal srchek. To je bil res zhalosten pogreb; le kratek vek je prezhivela ocheta; vsa dolina je sochustvovala z Marjo; kljub temu, da so bili ljudje she pod vtisom komaj pretekle vojne navajeni vsakrshnih grozodejstev, se je v tem primeru sprozhil v njihovih dushah poseben chustveni naboj, ki nastane iz kombinacije lastnega izkustva in tuje nesreche, saj ni hujshega kot izgubiti zapored mozha in lastnega otroka. Kadar se pojavijo naravne ujme, ki terjajo mnozhico zhivljenj, ali pri mnozhichnih pokolih, v vojnah, je smrt nekaj brezosebnega, v taki mnozhini, ki je chloveku tezhko dojemljiva, dalech od mehanizmov, ki uravnavajo zaznavanje v mozhganih. Tako je z vsem, kar je pretirano, ko izgubi svoj smisel in ni vech stvarno. To velja za dobro in slabo. Gora zlata razvrednoti njegovo dragocenost, ki je v redkosti, bolj kot v njegovih snovnih lastnostih. Lepo zapechen zrezek je slasten, kupi mesa pa odvratni. Da se chlovek chustveno intenzivno odzove, mora biti vzgib dovolj oseben, dregniti mora v najintimnejshi kotichek srca, kjer so shranjeni najbolj osebni spomini in dozhivetja.

Po tistem je Marja Vanik zgubila tla pod nogami; ni vedela, kaj bi storila, ali bi se takoj vrnila v rodni Bilin na Cheshko ali bi ostala she nekaj chasa v Titovih, saj Andrej z druzhino she ni uredil vsega potrebnega, da bi se vrnil na zhenin dom, zlasti pa iz Rima ni bilo pristanka, da prevzame poshtni urad.

Njen Bilin, tako dalech, cheprav le dan vozhnje z vlakom. Ko je slishala za Bilje, vas pod Gorico, ali za Biljano v Gorishkih Brdih, se ji je she bolj utrjeval obchutek nekakshne davne povezanosti njene domovine s temi kraji na Slovenskem. Bilje je bil nekdaj pri Slovencih verski obred z molitvami za dushni mir rajnkega, biline pa starinske pripovedne pesmi, cheprav je bilje obenem tudi rastlinje, zelenje – kar gre v zhalostnih trenutkih skupaj. Vendar pa je mogocha tudi drugachna razlaga, ki je bolj optimistichna, da so nashi stari izhajali iz zhe pozabljene besede "bidlo" – to je dom, imetje in zhivina, pa se je skozi stoletja obrusilo do danashnje izgovarjave in rabe.

Tudi na Terezijo se je navezala, bila je zveste narave in obchutljiva za tujo nesrecho, zato je ni mogla kar zapustiti v tem zhalostnem trenutku. Tako so minili prvi tedni, nato meseci, dokler se ni nekega dne oglasila Fani s pismom, da so stvari dozorele za vrnitev domov. In vsem je odleglo.

Andrej in Fani sta se z otroki pripeljala z vlakom chez Gorico do Svete Lucije in od tam z avtobusom, ki je vozil trikrat dnevno do Kobarida. Stanovanjsko opravo pa so natovorili in je potovala pochasneje, tako da sta prve dneve imela s seboj le najnujnejshe; no, prishli so k svojim in jim to ni povzrochalo vechjih preglavic. Toda stvari, ki si jih chlovek v zhivljenju pridobi in se nanje navezhe, nerad zapusti, po drugi plati pa sta si zadnje stanovanje v Pazinu lepo opremila, saj je Andrej pod prejshnjo oblastjo rachunal, da je dosegel leta sluzhbe, ko ga ne bodo vech veliko selili, zato se je zhe ustalil. S selitvami je krizh, oprema se potolche in obdrgne pri she tako skrbnem prevozu, steklenina in porcelan se mimogrede potreta, vchasih pa she kaj pokradejo. Tako pa ju je doletela she ena selitev, tokrat je res kazalo, da bo poslednja.

Pa she nekaj je bilo vmes, hotela sta imeti svoje stvari, da se ne bi naokoli raznesel glas, da sta se vrnila z dvema kovchkoma. Konchno je imel Andrej ugledno in dobro drzhavno sluzhbo, od katere se je dalo lepo zhiveti, dokler je she bila Avstro-Ogrska; pod novo oblastjo je bil na razpolozhenju in je dobival le osnovno placho, kar je zadoshchalo za sproti, a od prej je vseeno nekaj ostalo, da nista bila ravno v stiski. Ko sta konchno pripeljala dva tovornjaka pohishtva in ostalega, je bilo treba v hishi izprazniti tri sobe v zgornjem nadstropju, od koder so znesli opremo she eno nadstropje vishje. Seveda je bila za to delo potrebna moshka pomoch, in so priskochili sosedje, zhenske z vasi pa so od strani oprezale in se ponujale, che bi bilo potrebno poprijeti kaj lazhjega; seveda jih je mikalo videti, kaj sta Andrej in Fani pripeljala. Tako ni ostalo ochem javnosti prav nich skrito in she nekaj dni so pri vodnjaku zhenske prerachunavale, nashtevale in vrednotile tiste omare, postelje, mize, stolice, psihe in komode; pa koliko shkatel in zavojev posodja, posteljnine, oblek in drugega je she bilo zraven!

Pazin je mesto she od srednjeveshkih chasov sem, saj so ostanki obzidja zagotovo iz trinajstega stoletja, cheprav nekateri trde, da so zgrajeni na staroveshkih temeljih. Nad prepadom Pazinske reke, ponikalnice, pa kraljuje nekdanji grad, kar nedvomno kazhe na pomembnost kraja v osrchju Istre, kjer se stekajo poti iz Pulja in Porecha, iz doline Mirne, od koder je iz Motovuna ugoden dostop do Buzeta in Kopra, iz Plomina na vzhodni istrski obali in iz Lupoglava pod Uchko. Mesto je bilo od nekdaj pomembno upravno sredishche, pa tudi gospodarstvo in trgovina sta mu dajala svoj pechat, ki ga je poosebljal poseben sloj meshchanstva, sestavljenega iz uradnikov, vojashkih in policijskih chastnikov, sodnikov, zdravnikov, odvetnikov, podjetnikov in posestnikov. Ti so se she naprej delili v skupine s posebni skupnimi interesi, med katerimi niso bili zanemarljivi nacionalni, ki so se razrashchali v pravcata nasprotja; sovrazhnosti so zlasti podpihovali in jih zaostrovali fashisti, v odgovor pa so nastopali hrvashki in slovenski narodnjaki. Posebno mesto so zavzemali stari aristokrati, ki pa se v razmerah sodobnega kapitalizma niso najbolje znashli in jim je ostal le stari sloves, brez gmotnega kritja, tako da so jih ostali imenitnezhi sprejemali medse, da bi si s tem dvignili ugled, onim pa je she vedno ostajal obchutek nekdanje slave s pridihom komichnega napuha. Kljub vsemu je bila Avstro-Ogrska cesarstvo in plemstvo je bilo priznan druzhbeni sloj. Kar pa je bilo she posebej pomembno: tu je obstajala vrsta srednjih shol, ki so dolga leta pred vojno krepile tudi slovensko razumnishtvo.

Najstarejshi Andrejev in Fanichin sin Branko, z drugim imenom Andrej po ochetu, je bil goden za srednjo sholo; morda bi bilo zanj primerno uchiteljishche, to je v Tolminu in dalo bi se urediti vpis. Toda po prvem letu se je obrnilo drugache; posestvo je terjalo kmetijsko izobrazhenega gospodarja in tudi Branko je kazal nagnjenje do narave. Bil je ravno she chas za vstop v srednjo kmetijsko sholo v Pazinu, zato sta ga starsha vzela s seboj tja in ga pustila pri druzhini svojih prijateljev, da ne bi prekinil sholanja. To je postavilo shtirinajstletnika v nov polozhaj, ki se mu je moral prilagoditi, za marsikaj je moral poskrbeti sam, pa cheprav je bil delezhen enake oskrbe kakor domachi sin, s katerim sta zhe prej prijateljevala. Toda biti sam – to je pomembna izkushnja, izziv in obremenitev za vsakogar, zlasti she za odrashchajochega fanta, iz katerega pogosto prav to naredi chez noch mladenicha. Na videz drobne vsakodnevne odlochitve je moral sprejemati samostojno, nikogar od domachih ni bilo, s katerim bi se posvetoval. Cheprav se je prej prav zanalashch kdaj postavil s svojimi zahtevami, ki hote niso bile le predlogi kot dotlej, to je pomenilo, da uveljavlja svojo samostojnost, se sedaj ni imel proti nikomur zoperstavljati, gostitelji so ga sprejeli kot gosta, cheprav odrashchajochega, in z gostom ni mogoche ravnati kakorsibodi, che ga zhe vzamesh pod streho, se s tem obvezhesh, da omejujesh lastno svobodo in domacho sproshchenost. Branko pa je bil iz takega testa in tudi odrashchal je v okolju strogega drzhavnega uradnika, ki je bil povrh vsega she orozhnishki chastnik, da si ni dovoljeval vsakrshnih muh, ki bi prijazne ljudi, ki so ga sprejeli medse, spravljale v polozhaj, ko bi ga morali za kaj prijeti ali ga okarati. Tako se je krepil njegov znachaj, postal je she samozavestnejshi, krepila se mu je odgovornost za lastna dejanja, saj se je sam odlochal zanje, in nauchil se je misliti na jutrishnji dan, pa cheprav so bile spochetka le drobne rechi, kaj bo oblekel, da je shel redno k frizerju na strizhenje las in poskrbel za lastno snazhnost. Tudi zhepnino, ki so mu jo skrbniki redno dajali iz sklada, ki sta mu ga starsha pustila pri njih, si je odmerjal le toliko in za tisto, kar je bilo resnichno potrebno; skratka, bil je skromen. Toda ne le to, v njegovem obnashanju je bilo mogoche zaznati globoko sposhtovanje do starshev, ki so kljub trenutni stiski poskrbeli zanj. Kar prevech dobrih lastnosti za fanta, ki se ga je shele dobro lotila puberteta, med katero bi se kaj lahko popolnoma drugache zavrtel. Mu je bilo mogoche tudi kaj oponashati? Njegova trdna volja je vchasih mejila zhe na trmo, ko se je enkrat za kaj odlochil, je na tistem vztrajal in ga ni bilo mogoche premakniti, to je za zhivljenje dokaj naporna in nevarna lastnost. Zlasti pa ta postane nevarna, che se prepleta z idealizmom: taki ljudje imajo vse lastnosti, da postanejo mucheniki, svetniki in heroji; trdno odlocheni, se zhrtvujejo za izbrane cilje, pa cheprav jih to vleche v pogubo in trpljenje. Seveda so ljudje s tako nravjo druzhbeno pozitivni in socialno koristni, toda kaj zlahka se zamerijo oblastnikom in prihajajo v nasprotje z "vishjimi cilji" politichnega kupchkanja. Tedaj jim je gorje, spricho svojega idealizma in vere v plemenite cilje ne morejo preklicati in zavrechi lastnega preprichanja, niti tega ne morejo razumeti, da lahko drugi to pochno. Pa tudi druga sestavina njihovega znachaja, neomajnost volje, jim ne dovoljuje obrachanja plashcha po vetru.

Tak je bil Branko-Andrej zhe v rosnih letih in v prvem razredu srednje shole, ki se je levila v italijansko rezhimsko (pre)vzgojno ustanovo za pregnetanje Slovencev – in nasploh tujerodcev, kot se je reklo v rezhimskem zhargonu – v "figli della lupa" (otroke rimske volkulje). Njegova stiska je bila chedalje hujsha in ni videl pravega izhoda iz nje. Po eni plati je hotel izpolniti zhelje starshev, da bi se sholal, tudi njega je shola mikala in mu ni povzrochala nikakrshnih tezhav, toda po drugi plati so na sholi nastajale takshne razmere, da se je kljub svoji disciplinirani naravi tezhko krotil, da ne bi zavrnil povelichevanja italijanstva in fashizma ali oporekal lazhnim navedbam o manjvrednosti drugih ras, med katerimi so bili tudi Slovani in Slovenci she posebej nashteti. Tako je trzhashki publicist Kandler, poitalijancheni Shkot, podcenjevalno pisal s stalishch vzvishenega patricija, prisegal na latinsko tradicijo, kot da se je svet zachel shele z Rimljani, zavrachal imena krajev, ki so jih uporabljali slovenski prebivalci Primorske in Istre, trdil, da so to le izmalichena stara rimska imena in pri tem dokazoval kulturno manjvrednost Slovencev. Tako so jim v sholi prebirali Kandlerjev spis "Dei nomi di luoghi nella Carsia e nella Piuca", v katerem je ponizhevalno zatrjeval, da so krajevna imena po Krasu in Pivki pohabili neumni drugorodni prishleki, najbolj surovi vashchani, ki govorijo o Terstu. Toda pri tem vznemirja, da v zgodovinopisju Kandler ne velja za ekstremista, marvech za umirjenega domoznanca in v odnosu do Slovanov za "umirjenega protislovana"! Pa cheprav je v svoji knjizhici "Discorso sul Timavo" zapisal: »Meni se gnusijo slovenska imena; jaz se ne morem nachuditi, kako je mogoche za zgodovinska imena namesto zhlahtnega italijanskega jezika uporabljati rajshe surov, neolikan in preprost slovenski jezik...«. Kaj je bilo prichakovati shele od drugih! Tako je Fabris v "Il confine orientale d'Italia", ki so ga dobili za obvezno chtivo, napisal: »...slovenski govor je surov, preprost, nekultiviran in vsa prizadevanja Avstrije mu niso omogochila, da bi prevladal nad harmonichno in klasichno Dantejevo govorico«.

Toda Dante, ki velja za ocheta italijanshchine, je zhivel med leti 1265 in 1321, so jih uchili v sholi. Cheprav velja, da izhaja iz latinshchine, danes le sholani Italijani razumejo latinsko. Prvi pisni dokumenti v starinski italijanshchini so iz desetega stoletja, tako kot slovenski brizhinski spomeniki, slovenshchina pa izhaja iz praslovanshchine. Vendar se je latinshchina she dolgo drzhala v literaturi, v obchudovaju antike so humanisti docela zanemarili italijanski narodni jezik tja do druge polovice 15. stoletja, ko je zlasti v Firencah znova ozhivela italijanshchina kot knjizhni jezik, od tod se je shiril v druge italijanske pokrajine. To je obdobje nashega Trubarja, ko smo dobili tiskano Sveto pismo v slovenshchini; to je tudi dokaz razvitosti in mochi nashega jezika. Zasluga Danteja, Petrarke in Boccaccia je, da so toskanski ljudski govor spachene latinshchine dvignili na raven knjizhnega jezika. In che povelichujejo Dantejev zhlahtni jezik, je prevod njegove "Bozhanske komedije" v slovenshchino dokaz, da sta izrazno enakovredna in enako bogata. Kako naj to dopove ideoloshko nestrpnim ali "za ljubi kruhek" prilagodljivim uchiteljem, ne da bi tvegal hudo kazen ali celo izkljuchitev iz shole? V njem se je bil boj med njegovimi nacheli, njemu lastnimi spoznanji in preprichanjem ter sposhtovanjem in obzirnostjo do starshev. Kljub svoji mladosti je slutil, da bo prej ali slej prishel v navskrizhje s sholskimi oblastmi, izid pa nikakor ne bo mogel biti ugoden zanj; potegnil bo kratko, zaznamovali ga bodo!

Hodil je na dolge sprehode tudi po dve in vech ur dalech, enkrat proti Grachishchu, kjer je bilo zhe chutiti vonj morja, drugich she globlje v notranjost rdeche Istre do Sv. Petra v Shumi, ali pa proti Motovunu. Povsod naokoli starinska poslopja, duh davnine; ilirski Ilistri so dali tej dezheli ime. Dokler je niso leta 117 pred nashim shtetjem osvojili Rimljani, so tod zhivela samostojna ljudstva, potem pa se je niso nikoli izognili viharji zgodovine. Prav tod, v osrednji Istri so si gorishki grofje uspeli pridobiti obsezhna posestva s sredishchem v Pazinu, ki so jih po njihovem izumrtju podedovali Habsburzhani in s tem uresnichili stoletni sen – prodreti na toplo juzhno morje. Sedaj pa se je zachelo obsezhno in temeljito preoblikovanje v italijansko pokrajino, to naj bi enkrat za vselej usidralo Rim na vzhodnih jadranskih obalah. To hochejo! Che nas ne morejo fizichno unichiti, so nas sklenili izbrisati kot narod.

Branko je peshachil do izchrpanosti, da bi odgnal muchne misli. Ponochi je slabo spal, premetaval se je, vstajal k oknu po svezh nochni zrak, ki mu ni pomagal razbistriti misli. Ljudje v hishi so ga s skrbjo opazovali, mislech, da ga tarejo mladostnishke tezhave; previdno so celo povprashali v sholi, ali je kaj narobe. O, kje pa, priden je, odlichen in hoche vedeti vech, kot pa predpisujejo programi. Le nekam preresen je za svoja leta, prehitro zrel, vchasih celo odsoten in zasanjan. To ne bo le zaradi pubertete, mora biti she kaj zadaj, morda ga je prizadela lochenost od svojcev. Popaziti bo treba nanj! In tako je bil delezhen she dodatne pozornosti, ki mu ni ushla in jo je sprejel z dvojnimi obchutki, z odvrachanjem, ker ni maral izjemnosti, in zvedavo, ker se je zavedel, da ni mogel skriti svojega nemira, pa je sedaj opazoval, kako se bo na to odzvalo okolje.

Toda prishel je tudi tisti dan, ki je moral priti – dan odlochitve. To pa je bilo nevarno, glede na njegovo nrav, ki potlej ni vech dovoljevala kolebanja, temvech le izvajanje, uresnichitev odlochitve. Sklenil se je prepisati na drugo sholo, toda ne v katerokoli in ne v Italiji! Ta je bila pa krepka! Vendar pa tega ne bo storil takoj, ampak bo pochakal konec tega sholskega leta, z naslednjim pa bo shel drugam; medtem se mora pozanimati, kje bi bila primerna shola zanj ter kaj je potrebno storiti, da ga bodo nanjo sprejeli. Kako naj to izpelje? Seveda, v Ljubljani ima sorodnike, pisal jim bo, ne da bi jim razlozhil svoj konchni namen, naj poizvedo o tem, kar ga zanima.

Minil je mesec ali zhe kar dva, ne da bi dobil kakshen odgovor.

Medtem pa mu je priskochila na pomoch usoda. Po sholi in v mestu se je zachelo shushljati o sholski reformi nasploh in o preobrazbi shol v Pazinu, med drugim, naj bi njegovo sholo ukinili oziroma jo zdruzhili s podobno v Porechu, in tja naj bi se prepisali dotedanji uchenci ali pa si izbrali eno od preostalih shol v mestu. To je prishlo kot narocheno in ob pravem chasu. Dobil je ochetovo pismo, v katerem ga zaskrbljeno vprashuje, kaj je z njim, da je svak iz Ljubljane pisal v Robich, ali kaj vedo, zakaj se njihov Branko zanima za take-in-take shole v Ljubljani ali okolici, in da bi bilo vendar prav, ko bi se o tem prej posvetoval z njim, saj mu doslej she nikoli ni odrekel nasveta, che pa mu je kdaj kaj ukazal, je to storil z najboljshimi roditeljskimi nameni. Slog ochetovega pisma ga je presenetil, saj bi prichakoval ostrejshi ukor, glede na njegove sicershnje vzgojiteljske metode, toda oche je ochitno presodil, da je treba mladega fanta zacheti uposhtevati kot zrelo osebnost, kakor se je na nedvoumen nachin prikazal s tem dejanjem.

Kako je Branku odleglo, da je lahko domov odpisal, navajajoch vse kolobocije, ki so se zgrnile nad sholo in kraj, ki s tem izgublja pomembno ustanovo, ter da je zhe na podlagi prejshnjih govoric za vsak primer povprashal tudi o nenavadni mozhnosti izbire, che bi drugache ne shlo. Prav nich pa ni bilo v pismu o vseh njegovih stiskah in dvomih, ki so ga muchili dolge mesece; chemu bi spravljal v nevarnost ocheta in domache, ko vendar vsi vedo, da ima OVRA povsod svoje lovke; pismo bi prebrali in hop, ga zhe imamo, prodrzhavni element. Tajna policija niti ni skrivala te svoje vsenavzochnosti, da, morda je celo sama poskrbela, da se je o tem chim vech govorilo, ljudem je treba vliti strah v kosti, pa bo mir v drzhavi. In tako so se zhe otroci igrali shpijone in tajne policiste...

In tako se je Branko naslednje sholsko leto znashel v sholi na Grmu na desnem bregu Krke, v predmestju Novega mesta, kamor so zhe leta 1886 prenesli prvotno sadjarsko-vinarsko sholo s Slapa na Vipavskem. O, Novo mesto pa je bilo spet nekaj drugega kot Pazin! Pokrajina je pravcato nasprotje istrskemu krasu in lenobna, shiroka Krka vnasha v zeleno, grichevnato pokrajino svojevrstno zasanjanost, ki tako prija dushi ljubitelja narave, kakrshen je bil Branko. Tu se je ponovno razzhivel, saj je kljub nenavadni resnobnosti njegovega oblichja, v njem plalo radozhivo srce, ki si je zhelelo druzhbe, prijateljev in skupnih podvigov.

***

Na koncu vasi je zapiskal vlak, ki je prisopihal iz Chedada; bil je vecher po lepem dnevu, tak, ko se nekako ne dá domov, she posebej, che je druzhba prijetna in si imajo vsi she marsikaj povedati. Iz vagonov se je vsula razigrana grucha moshkih in zhensk, ki se jim je takoj videlo, da bodo zavili v gostilno. Gospa Fani je osebno poskrbela zanje in zagotovila hitro postrezhbo; polna gostilna vesele drushchine je poslovni dogodek, ki ga ne gre vzeti zlahka. Mize so bile kmalu oblozhene z jedacho in pijacho, toda gostje so to prehiteli s pesmijo. Meshani pevski zbor "Jutro" iz Suzhida je v Chedad povabil gostilnichar Tomazetich, pri njem se je kar trlo ljudi, Slovencev in Italijanov, ki so hvalili: »Che voci, che voci! Tornate presto!« in plachevali pijacho. Toda v ozadju so se zhe smukali karabinjerji, to pa so ljudje kar prezrli. Ta samozavest, nekakshno kljubovanje se jih je drzhalo vso pot, med sopihanje vlaka ob Nadizhi navzgor se je ves chas prepletala slovenska pesem. To vzdushje se jim je zdelo imenitno, pochutili so se kot v rahlem transu, ki se mu niso hoteli odpovedati, kar zasvojilo jih je, in nikomur se ni dalo domov, zato so izstopili pri Robichu, da bi kasneje, kadar jih bo volja, druzhno odkorakali skozi noch.

Toda to je bil eden zadnjih javnih nastopov.

Nekajkrat so se she zbrali kar na vasi pri Zhlundru ali pred Blashchevo shtalo, celo sredi zime, v snegu in mrazu, poslushalcev to ni odgnalo, grela jih je domacha pesem. Kobaridci so jih hoteli na vsak nachin poslushati v svoji dvorani in so jih vabili. Toda ko so morali pri oblasti prositi za dovoljenje, jim je ta postavila pogoj, da zaigrajo tudi fashistichno himno "Giovinezza". Pevce so med nastopom pred Devetakovim hotelom spremljali tudi tamburashi, ki se jim je "zataknilo" prav pri "Giovinezzi", da je nastala nekakshna kakofonija Ta "Govinezza – Mladost"...

Toda to oblasti ni ostalo prikrito; kakshna pa je oblast, che ne zve vsega, karkoli hoche, mora ali se ji zdi, da bi morala vedeti, tega ji je vselej premalo in hoche zvedeti o svojih drzhavljanih ne le, kaj trenutno mislijo, ampak tudi, kaj bodo morda v naslednjem trenutku mislili. V ta namen so primerne najrazlichnejshe tehnike in metode, ne da bi takoj pomislili kar na (tajno) policijo, ne, tudi ankete, statistike in podobne ukane sodijo mednje. Najzanesljiveshi pristop, da bi oblast imela pod nadzorom bodoche razmishljanje in potem ravnanje svojih drzhavljanov, pa sta vzgoja in izobrazhevanje, ki vcepljata mishljenjske in vedenjske vzorce v glave mladih in starih, pri slednjih je sicer neprimerno tezhje, toda ne brezupno, le lotiti se je treba s pravega konca in ljudi je mogoche voditi kot bika za rinko v nosu!

Edmondo De Amicis, ki ga mora poznati vsak sholarchek vsaj po "Srcu", cheprav je pisal veliko bolj berljive potopise iz Shpanije, Nizozemske, Maroka, Carigrada in tako naprej, nam je zapustil tudi spis "Novo chloveshtvo in svet mladih", Paul Hazard je napisal "Giovinezza Italica", Villari pa "La millenaria civilta italiana", kaj bi nashtevali, branja chez vsako mero, torej dovolj za mlado in staro, vse se mora navzeti novega duha mlade Italije in mlade Evrope. Zlasti pa ni prostora za barbarsko zaostalo kulturo slovanskega vzhoda.

Povsod naj odmevajo besede Benita Mussolinija:

»Cheprav zavrachamo nesmiselnost trajnega miru, ki je tuj nashemu preprichanju in nashi naravi, zhelimo zhiveti chim dlje je mogoche v miru z vsemi ter smo odlocheni prilozhiti nash dolgotrajni in stvarni prispevek za trajni mir med ljudstvi. Toda spricho neobrzdane oborozhevalne tekme, ki je ni mogoche vech ustaviti, velja v fashistichnem veku za Italijane geslo: moramo biti mochni, moramo biti chedalje mochnejshi, moramo biti tako mochni, da se lahko spopademo z vsemi morebitnimi mozhnostmi in pogledamo odlochno v ochi kakrshnikoli usodi.«

Drzhava zhe razpolaga z dvema pomembnima mladinskima organizacijama, "Balilla" in "Avangurdisti"; v njunem okrilju se bodo vzgajali in kalili dobri drzhavljani velike Italije; Coppa je zapel hvalnico:

»Duce je v naskoku! V svetu novih obal,
novih ravnic, novih nebotichnih vrhov;
neizchrpna Italija she vedno ponuja
nove lepote svoje globoke dushe.
Silovitost voda, hrushch divjih plamenov
in zmrzali, pushchav morilska zheja,
nich nas ne ustavi, che ne kruta usoda,
na skrajnih mejah sreche.
Nad vsakim padlim prisega
iznichila bo vsak poskus sovraga;
svetih pomladi prijazen cvet
svezho radost drznosti bo vzpodbujal.
(...)
nad vsakim okopom, po vsaki oviri
razlegal se bo nash krik: Cezar vladaj!
kdo proti nam je, che on je z nami?«

Tudi tega se je bilo treba nauchiti na pamet.

Fashistichni rezhim ne bo prishel v zgodovino zaradi svojih uradnih porochil ter bolj ali manj izpiljenih govorov ljudstvu, temvech bodo njegova dela govorila o njegovih uspehih. Ceste, mostovi, prekopi, tovarne, letala, avtomobili, vse, kar je videti in je mogoche potipati z roko, je tisto pravo delo, le opredmeteni dosezhki shtejejo, vse drugo je golo nakladanje, ki ne prispeva k preobrazbi dezhele. In takshno delo se ne neha zlepa, sploh se ne neha, ker se narave ne dá pokoriti, ampak jo je treba nenehno pokoravati, v tistem hipu, ko zastane napor pokoravanja, se narava vrne v prvotno divje stanje. Vsa predhodna prizadevanja se iznichijo in to chloveka tudi dushevno stre, izgubi samozavest, prevzame ga obchutek brezupnosti njegovega pochetja, to je she veliko hujshe od samega fizichnega razsula njegovega preteklega dela, ker to vpliva na prihodnje obnashanje, upade dejavnost, volja izgine. Da, prav za voljo gre, ta dela chloveka drugachnega od zhivali, volja, ki je ozaveshchena smotrnost bivanja. Chlovek brez volje je mrtev, je le gmota mesa in kosti, ki vegetira, odjeda hrano drugim dejavnim in koristnim chlanom druzhbe, onesnazhuje okolje, ker prispeva k stopnjevanemu narashchanju svetovnega prebivalstva, zato zmanjkuje tudi vode, energije, in she druge ovira pri delu. Zato je Mussolini zhe ob svojem prvem nastopu, ko mu je kralj poveril mandat za sestavo vlade, pribil: »Dali vam bomo rezultate, ne besed!« To je mozh akcije! Za prenovo Evrope in sveta je potrebna akcija! Mlada, nova druzhba potrebuje akcijo! Parlamentarno blebetanje in kvazidemokracija sta zgolj ovira za akcijsko enotnost, treba je pochistiti z vsemi, ki bi radi nenehno ovirali one, ki bi radi kaj naredili, ki so ljudje akcije. Delo osvobaja! Parlametarno govorichenje in tako imenovana svoboda govora zgolj krhata odnose, vnasha med ljudi razprtije, jemljeta energijo, ki bi bila sicer porabljena za veliko koristnejshe stvari, s katerimi bi pokoravali naravo. Da stvari techejo po pravem tiru, pa je potrebna drzhava, mochna drzhava!

Zgodaj zjutraj, ko so pomolzli in na rochnem vozichku odpeljali mleko v zbiralnico, so ga dobili ob poti vsega skruljenega, she se je zvijal kot na pol presekana glista, ves vlazhen od nochne rose, povaljan v listju, brez klobuka in celo jopich je nekje ostal. Od njega je zaudarjalo. Prav to je opozorilo nanj, saj niti klical ni vech na pomoch, sploh ni premikal ustnic, le na pol odprta usta so izdajala, da so mu zastajale besede v grlu ali she globlje v drobovju, raztreshchenem drobovju, raztrganem chrevesju, zavozlanem chrevesju. Se ga je zborovodja Ciril napil? To ni bilo njemu podobno; sicer ga je zhe zvrnil kakshen kozarec, zlasti che so se v gostilni mozhje pogovorili ali vrgli partijo brishkole, toda poznal je mero. Morda enkrat ali dvakrat se mu je primerilo, da je kar poshteno vozil barko, toda obakrat iz upravichenih razlogov. Prvich, ko ga je pustila Zora in shla v Egipt iskat srecho. Drugich pa, ko se je z drezhnishkimi fanti napravil v pustne sheme in so nabrane dobrote zaveseljachili na pustno sredo, tedaj je malo iz gole preshernosti, malo zaradi nepazljivosti dvakrat zvrnil poln kozarec zhganja namesto vina, pa ga je vrglo. Toda tokrat je shel chez vse meje; zhe mora biti nekaj hudo narobe z njim ali doma, da se je tako spozabil, so si rekli. Pijacha je pach nekaj, kar se rado spregleda in odpusti, che le ne trpijo shkode njegovi blizhnji ali premozhenje. Ve se, da je vchasih chloveku vsega dovolj in she chez glavo, da gre iz sebe, preprosto izstopi, bi se reklo. Kako do tega pride, che ni povezano z dushevnimi motnjami, za katere je znano, da so pretezhno tudi neke vrste beg ali umik pred resnichnostjo, toda v tem primeru se chlovek povleche vase, zapre se in izklopi povezave z okolico. Pri pijachi je drugache; chlovek se chedalje bolj odpira, kot shkoljka, sprva le rahko, she vedno zadrzhano, celo nadzorovano. Sproshchenost govora in kretenj kazhe, da je nastopila prva faza. Kasnejshe stopnje so bolj zapletene, tako da je tezhko predvideti posameznikovo potovanje iz sebe. Nekateri zachnejo objemati ves svet, drugi pa si ga hochejo prisvojiti, podrediti, to kazhe na zavrtost znachaja, ki mu popushchanje zavor omogochi izrazhanje.

Toda pri Cirilu je manjkal neki znachilen vonj, ki bi potrjeval, da je shlo za takshen izlet dushe iz telesa. Alkohol? Vino? Zhganje? Nich takega! Kaj pa, che je kaj drugega?!

Ljudje bozhji, Ciril smrdi po motornem olju, tudi iz ust mu prihaja tak zadah! Kaj se je pomotoma napil tistega strupa? Je zgrabil v temi napachno steklenico in nagnil? Od tega ga bo ja konec, saj komajda she diha, ves je pokozlan, zhelodec je zhe izbljuval in jetra in zholch, chlovek ne ve, ali je shlo iz njega vech zgoraj ali spodaj...

Chedalje vech se jih je zgrinjalo okoli ubogega, trpinchenega telesa, saj je bilo v njem komaj she kaj zhivljenja. Podlozhili so mu koruznice in svitek, ki ga je imela zhenska za noshnjo kangle na glavi.

Zaprezhite voz! Takoj po zdravnika! Ali njegovi domachi vedo zanj? Stecite po zhupana, naj pride, da odlochi kako in kaj! Tudi karabinjerje bo trega obvestiti!

Plaz vprashanj in predlogov.

Ponochi so fashisti rogovilili po Kobaridu, se je slishal glas od zadaj.

Ljudje so za hip onemeli.

Nekdo je chepe z ruto brisal Cirilu obraz. Potem so ga dvignili na vozichek in ga peljali proti hisham.

Zhenske so zachele moliti.

Medtem se je sonce zhe dvignilo izza Krna; iz daljave se je zaslishalo brnenje tovornjaka. Pripeljali so se karabinjerji in razpodili ljudi.

Ali bodo naredili zapisnik? je vprashal zhupan.

Kakshen zapisnik, o chem pa? se je sprenevedal marescialo, kaj pa je zananega v tem trenutku? Res bo treba zdravnika, da potrdi, ali je umirajochi res pil motorno olje, toda kako je do tega prishlo? Morda je sam tako hotel? Zhivljenje je polno tegob in nesrech.

Pa se ja ne bi fental z motornim olje, che to mislite! je oporekal zhupan. Lovska pushka, vrv, to ja, to se je zhe kdaj zgodilo. Tudi izginil, kar shel je kdo, da se je za njim izgubila vsakrshna sled. Toda strupi, to pa ne, pa she motorno olje, to ni pravi strup, to je sredstvo za muchenje, chlovek trpi strahotne muke od tega; che se zhe hoche kdo pokonchati, potem to stori za hiter konec, le che se mu namera spridi, je hudo z njim, ko je napol obstreljen ali kaj takega. Ne, gospod marescialo, tega zagotovo ni storil namerno in she manj sam, predobro poznam svoje ljudi! je bil zhupan odlochen.

Kaj pa naj bi bilo drugega, a? Se mu je kdo v okolici mashcheval? Marescialo se ni vdal.

Nich takega. Pach pa so mu zhe grozili, v Kobaridu so ga enkrat fashisti zhe pretepli in mu obljubili, da bo drugich hujshe.

Pazite, gospod zhupan, kaj govorite. Nepreverjene in neutemeljene obtozhbe se kaznujejo, zlasti she, che se nanashajo na organe oblasti. Sicer pa, che boste kaj zvedeli, me obvestite, jaz bom medtem zhe poslal porochilo o primeru ter da zadevo raziskujemo. Rad bi vam she svetoval, da vzamejo vashi ljudje pamet v roke. Spopad z oblastjo se ne more dobro konchati; v drzhavi mora vladati red in mir. Bodite uverjeni, da mi shchitimo zakonitost, gospod zhupan, in nasvidenje!

Cel mesec je minil do Cirilove smrti; tako dolge muke so mu namenili. To je hujshe kakor ustrelitev, obglavitev, obeshenje. Tortura, namenjena zastrashevanju shirokih slojev prebivalstva. Ljudje si vsak dan shepetajo o muchnem in dolgotrajnem umiranju, o solzah njegove matere in skrushenosti zhene ter grozi otrok.

Oblast opravlja javno eksekucije takrat, kadar hoche ljudem vliti strah v kosti, na zhivem primeru prikazhe, kaj se bo zgodilo z vsakim, ki se bo pregreshil zoper njo in njene zapovedi, ne zoper zakone, ki naj bi bili soznachnice za pravico in red, zapovedi pa odraz samovolje samodrzhcev in tiranstva.

Javno muchenje pa skusha dosechi dolgorochne, stoletne uchinke. Kakor je pri tolminskih puntarjih she danes v ljudskem spominu njihovo razchetverjenje, posamezne kose telesa pa so razobesili na drogove po vsem mestu. Najprej so jih naskrivaj muchili v kleteh gorishkega gradu, to je bilo namenjeno izsiljevanju podatkov o drugih sozarotnikih in dejstvih v zvezi s pripravo in potekanjem punta; vchasih je nakana segala zhe onkraj resnice, ko je bilo treba razshiriti krivdo tudi na nedolzhne ali tiste, ki so bili napoti oblastniku, morda celo iz vishjih ali sorodstvenih krogov, v boju za oblast.

Temu puljenju nohtov, trenju chlenkov, izpahovanju sklepov, izzhiganju, nategovanju, zbadanju, shchipanju, namakanju, bichanju, shibanju, pretepanju, zvijanju, rezanju itd. so namenili javnosti zozhen spored, a she vedno grozljivo uchinkovite prizore, in se niso zadovoljili s kratkim obredom sekanja glave ali spodmikanja stolchka pod vislicami, marvech je bilo treba zaledeniti ljudem kri, zastati jim je moral dih, zaskeleti jih je moralo po kosteh, sekali so ud za udom in nazadnje glavo. Ali pa so obsojencem trli kosti na kolesu, da se je njihovo pokanje razlegalo po trgu ob grozljivih krikih trpechega bitja.

Toda poznani so she hujshi nachini usmrtitve. Na Kitajskem so v mandarinskih chasih za atentat na cesarja ali chlana njegove druzhine ukazali izurjenemu kirurgu, da je z najvechjo strokovnostjo na javnem mestu razrezal chloveka pri zhivem telesu, pod grozhnjo smrtne kazni tudi njemu samemu, che mu obsojenec prehitro umre. Zato je moral biti postopek tak, da obsojenec ni trajno izgubil zavesti (v ta namen so mu celo dali popiti zvarek, ki ga je ravno primerno anesteziral) in izkrvavel med eksekucijo. Ali pa v istih chasih in v isti dezheli, ko so posebej prirejeno kletko s sestradano podgano pritrdili na obsojenchevo zadnjico, od tam si je skozi lijak lahko utrla pot na prosto le tako, da se je prezhrla skozi chlovekovo chrevesje in notranje organe. Tudi na videz nedolzhnejshe obsodbe se lahko konchajo z grozovito smrtjo; na klopi lezhechemu in trdno povezanemu obsojencu koza lizhe posoljene podplate. Zhgechanje je tako silovito, da nesrechnezha od tega popadejo smrtni krchi in poblaznel umre.

Sodobnejshi postopki muchenja so bolj prefinjeni in merijo bolj na psiholoshki zlom osebnosti; vchasih celo z izrecnim namenom, da ga fizichno ohranijo, saj jim take chloveshke lupine, ki ostanejo po pranju mozhganov, lahko dobro rabijo pri manipuliranju z javnostjo.

Kaj so hoteli s Cirilom? Da umre pochasne smrti? Da ostane dolga leta pohabljen kot trajen opomin oporechnikom in nasprotnikom? Ali je njihovo divjanje zgolj izzhivljanje najnizhjih nagonov, ki ga dopushcha ali celo vzpodbuja rezhim, ne da bi kaj posebej podrobno opredeljeval zastrashevalne metode, le da dosegajo uchinek, to je pomembno.

Pokopalishche je bilo vse naokrog zastrazheno, nanj so spushchali po legitimiranju le sorodnike, pri tem so bili v zadregi kljub spisku, ki jim ga je moral izrochiti zhupan, saj se je potrudil, da je bil chim daljshi, na njem je bil skoraj celoten pevski zbor.

Duhovnik je zachel v latinshchini, toda ves preostali del obreda je opravil v slovenshchini. Nekje zunaj se je vnelo prerekanje in krichanje. Grucho fashistov je zadrzhal marescialo, ki je imel v tem primeru k srechi s seboj vech mozh, kot pa je bilo onih, in se mu je upiralo, da she mrtvemu ne dajo miru. Kljubovalnost pogrebcev je dosegla vishek, ko so pevci zapeli:

»Bodi zdrava, domovina,
mili moj slovenski kraj!
Ti prekrasna, ti edina
meni zemeljski si raj.
Tuje shege, tuje ljudstvo
so prijatelji, bratje ne.
Slava le, slovansko chustvo
srce moje veseli.«

Zhupana je zunaj marescialo potegnil na stran, rekoch, da bo moral o vsem napisati porochilo in da izzivanje ni bilo primerno, saj je komajda vzdrzheval red.

On pa bo dal prijavo zaradi motenja pogrebnega obreda, je odgovoril zhupan, cheprav je vedel, da bi bilo to popolnoma brez haska. Mogoche pa bi shkvadristom, gospod marescialo, svetovali, naj se tod okoli oprezneje vozijo s svojimi kamionchki, lahko se jim zgodi kakshna nesrecha, da se prevrnejo ali kaj podobnega, je she dodal.

Marescialo je prebledel, le nekaj je zatrzal z ustnicami, besede pa ni bilo iz njega.

No, pa pridite k meni kdaj na kozarec vina, gospod marescialo, je pomenljivo namignil zhupan.

Marescialu je odleglo. Prav pred nekaj meseci so doli pri Kalu nad Kanalom iz zasede pihnili karabinjerja; oblast je podivjala in pozaprli so pol vasi. Kaj prida dokazov niso mogli zbrati, zaslishevali so noch in dan, kar so zvedeli od enega, se ni ujemalo z izjavami drugega, toda na kraju so jih nekaj obsodili na dolge zaporne kazni; za zgled drugim. Kdo ve, kaj je bil pravi razlog za streljanje; je kakshen "latinski ljubimec" prevneto pihal na dusho slovenski deklici? Sta med seboj obrachunala karabinjerja, zapletena v sumljive posle? Ko je prishel carinski pripravnik prvich v sluzhbo na mejo in se je zagnano lotil preganjanja tihotapcev, to pa bi lahko bila vsaka zhenica ali pobich, ga je nekega dne starejshi kolega potegnil za rokav in mu shepnil chisto na uho: »Od tod se gre na konju ali v pogrebni kochiji!« Nadebudnezh je zabujlil vanj, nekaj chasa lovil sapo, ko onega zhe zdavnaj ni bilo ob njem, potem se je ves zamishljen vrnil k mejni zapornici, tu pa tam koga pogledal, potem pa si izprosil bolnishko; ta chudna bolezen se ga je drzhala dolga leta, kakor je bilo mogoche zvedeti.

Branko se je ustopil pred ocheta in mu pokazal sprichevalo; ponosen je bil nanj in prichakoval je odobravanje. Toda tisti pergamentni in lepo izpisani papir je oche spet skrbno zganil, ga polozhil predse na pisalno mizo v poshtnem uradu in molche gledal sina. Oche in sin sta se gledala, mar bosta tako okamenela? V Branku se je prvotno prichakovanje spremenilo v razocharanje, potem pa v jezo na ocheta, kaj si res ne zasluzhi besedice priznanja? Tako se je trudil in ko je o tem sedaj prinesel domov pisni izkaz, glej, kot da oche tega ne vidi ali ne zna ceniti. Je zhe res, da je zelo pomembno, kako cenimo sami sebe, od tega prihaja notranja trdnost znachaja, to daje osebnosti zunanjo podobo klenosti, ki izzhareva v okolico in jo obvladuje. Che je tega prevech, se pojavi narcisoidnost, ki pa jo je mogoche z nekoliko igralske spretnosti hliniti v znosnih mejah. Toda she psu je prijetna pohvala, na tem je zgrajena dresura, za vsako dobro opravljeno nalogo pritiche pohvala in nagrada, sicer pa nich ali celo kazen. To, da je za chloveka nadvse pomembno, kako ga drugi cenijo, pa ne sme zaiti v drugo skrajnost, da nas zasvoji hlepenje po pohvalah in nagradah in da moledujemo, prav klecheplazimo za naklonjenost drugih. Ta odvisnost lahko postane usodna za osebnost posameznika, ki se ponizhuje in prosi za prilozhnost, da bi se na kakrshenkoli nachin izkazal ter si prisluzhil pohvalo in priznanje. Taki odvisnezhi postanejo zlahka slepo orodje mochnih osebnosti in neredko slabo konchajo, che zaidejo na stranpota, lahko pa postanejo kolesce v sistemskem stroju drzhave, vojske, policije ali chesa podobnega. Ti posluzhneshi znajo opravichevati svoje ravnanje z lojalnostjo drzhavi, s sposhtovanjem zakonov, z disciplino skupinskega dela ali s chim podobnim, toda vse to pochno zaradi slasti pohvale, brez katere bi bilo njihovo zhivljenje prazno, saj lastna samopohvala sploh ne shteje. Kaj ni prijetno, ko si chlovek reche, pri moji veri, to sem pa dobro naredil? Ali, drugache recheno, kar je izzhebrano tisochkrat na dan: moja vest je zadovoljna, je chista, je blazhena; vest pa je izhodishche za samozavest, ki je sposhtovanje lastne osebnosti in lastnih dejanj, che so dobra, ali pa za neprikrito samokritiko, che gre za slabo dejanje. Chlovek je sam sebi najostrejshi sodnik, to ni le puhlica; che odshtejemo dushevno motene osebnosti, je normalna oblika samouravnavanja silno zapletenega psiho-fizichnega sistema, kar chlovek je. Brez te notranje sodbe, kontrole bi bil chlovek lahek plen naravnega okolja, prav postopno izoblikovanje samokontrole, samovrednotenja in samozavedanja je chloveka spravilo na danashnjo razvojno stopnjo. Tudi druge zhivali in celo rastline imajo dolochene odzivne sestavine v svojem organizmu, toda na nizhjih ravneh, medtem ko so pri chloveku razviti tudi v dushevni sferi in ne le v fizioloshki.

Oche je gledal svojega sina, ponosen je bil nanj, toda ne zato, ker mu je prinesel odlichno sprichevalo, marvech ker je sin svoje iskrice jeze in razocharanja obvladal kot mochna osebnost. Da, sin je mozh; ne le po zrelostnem sprichevalu. V tem je spoznaval nekaj sebe, prishlo je kot davni preblisk. Ko je bil she zhandarmerijski pripravnik na Proseku nad Trstom, je opravil pomembno nalogo, medaljo pa je dobil njegov shef... Zhe dolgo so po Trstu brezuspeshno iskali morilca prostitutk, ki se jih je vselej veliko zgrnilo iz Furlanije, Kranjske in Istre, ko je priplula vojashka eskadra v luko. In prav med zadnjimi tremi obiski se je vsakokrat zgodilo; punco so nashli zadavljeno v kakshnem grmovju v krashki okolici. Vselej je preteklo zhe nekaj dni, da je nakljuchni sprehajalec, pastir ali lovec nashel truplo; prepozno za uchinkovito preiskavo, zlasti ker ni bilo kakshnih ochitnih skupnih znachilnosti zlochinov, da bi jih smeli med seboj povezovati ali jih pripisovati isti osebi ali istim osebam. Nekomu je le padlo na pamet, da se to dogaja ob mnozhichnem izkrcanju mornarjev, poleg tega pa nobena od nesrechnih deklet ni bila iz stalne trzhashke zasedbe, vse so prishle iz notranjosti. Iz tega bi se dalo sklepati, da je morilec deloval premishljeno, prvich je rachunal na to, da ga bo spricho hkratnega velikega shtevila kameradov tezhko najti, ker je zavrzheno dejanje opravil na podezhelju, drugich, truplo bo odkrito z zakasnitvijo, ko bo on z ladjo zhe dalech na odprtem morju, tretjich pa je lahko prichakoval, da zachasne chlanice zabavishchne drushchine zlepa ne bo kdo pogreshal, kot bi se sicer zgodilo, che bi umanjkala katera od domachih deklin, ki so se vse med seboj dobro poznale in so imele razdeljene mestne rajone za svojo obrt. Potem ko so ladje odplule, so se je zachasna delovna sila morala umakniti iz mesta, saj so "zvezde stalnice" dopushchale konkurenco le ob takshnih izjemnih prilozhnostih, ko same niso mogle vsega postoriti, poleg tega pa so podezhelankam prepustile navadne mornarje, same pa so prek ustaljenih zvez osrechevale oficirje in vishje zhivine, ki so hoteli imeti preverjeno in zdravo "robo", ne pa chesarkoli pobranega na cesti. Tako je s tem, kot z vsakim drugim segmentom trga, ponudba in povprashevanje krojita ceno blagu ali storitvi, oboje mora biti v nekakshnem ravnotezhju, da se stvari ne izpridijo. Ob plimi mornarjev bi res lahko navile ceno, toda ne bi mogle zadostiti povprashevanju, mornarji bi ob vrnitvi na krov nergali, se puntali in povzrochali vsakrshne sitnosti oficirjem ter jim dali vedeti, da v tej luki ni treba vech pristajati, oficirji bi se z njimi strinjali, saj tudi sami ne bi bili dovolj kakovostno zadovoljeni zaradi prezasedenosti osebja v rdechih salonih. In tako bi imela admiraliteta kar naenkrat tezhave z nachrtovanjem pomorskih vaj, saj bi jim z brodovja z vsemi sredstvi dokazovali, kako iz tehtnih razlogov ni mogoche izpolniti nalog v tem in tem pristanishchu. Skratka, nastal bi kaos in gmotna shkoda, saj bi si dolgorochno zapravile ugled solidne postrezhbe, in domache candre so dojele dolgorochno korist kratkorochne zunanje pomochi ob potroshnishkih konicah. Toda takoj zatem, marsh nazaj, s prvim vlakom, in v mestu je zavladal obichajni trzhni red.

Na zhandarmerijah so bili vselej pravochasno obveshcheni o prihodu eskadre, da so primerno zavarovali dostope do izkrcevalishcha, ali, drugache povedano, niso ovirali prihoda pomozhnih zhenskih chet, kar je sicer bila ena od nalog policije, da je preprechevala nenadzorovano shirjenje prostitucije. Zhandarji so diskretno opazovali, tu pa tam legitimirali, kaj povprashali in vestno sestavljali porochila, tako da je osrednja policijska oblast imela sproten pregled nad polozhajem, koliko je okrepitve zhe prishlo in od kod. Seveda pri tem niso bila potrebna poimenska navajanja, saj so konchno te dame s svojo dejavnostjo prispevale k dvigu bojne morale moshtva, torej so na neki nachin sluzhile domovini, zakaj bi jih ovirali pri delu ali jih, Bog ne daj, shikanirali ter jim jemali voljo za delo! Toda neljubi dogodki v zadnjih chasih so terjali drugachen pristop, vechjo budnost, natanchnejshe nadzorovanje gibanja oseb in vechjo pronicljivost pri zbiranju vsakrshnih koristnih podakov, tako naj bi delovali preventivno oziroma imeli chim vech vnaprejshnjih podatkov, ki bi bili v prid preiskavi pri morebitnem naslednjem zlochinu.

Tako je strazhmojster Andrej Skochir dobil nalogo, da nadzoruje pri poshtni postaji v Proseku. V bistvu dolgochasna naloga; mimo je pripeljal kakshen Krashevec zaprego iz Dutovelj, Repentabra ali tam okoli, koleselj iz Nabrezhine ali Krizha, tudi iz Vipavske doline je pridrdral kakshen voz s sodom vina, ali pa od she bolj dalech iz Trnovskega gozda ali Tolminske parizar hlodov ali drv. Zhe od dalech je bilo ochitno, da nobeden od teh bradatih mozh ali golobradih mladcev ne sodi v tisto kategorijo, ki je bila trenutno delezhna najvechje pozornosti. Che je zraven sedela zhenica ali dekle, da bi v mestu prodala kakshno shtruchko masla, nekaj jajc ali kuro s povezanimi nogami, jo je zvecher ob vrachanju spet videl na vozu, utrujeno, a zadovoljno s kosom tkanine za obleko, s petrolejem za leshcherbo, s soljo ali she chim v koshari. O ja, te znajo biti tudi navihane in razbrzdane, a v taki druzhbi se pach ne morejo izpostavljati. Toda lepega dne je od Nabrezhine sem pridrdral vagrli, konja pa je drzhal na vajetih mozhak, zemljishki posestnik, ki se mu je iz drzhe in obnashanja videlo, da je vsaj imel, che zhe nima vech, kar precej pod palcem. Svoja leta je zhe kar tezhko prenashal, in tudi che bi si jih razdelil z mladenko ob sebi, bi jih imel dovolj. In prav ta sopotnica je padla strazhmojstru v ochi, imela je kar nekaj znachilnosti, ki jih je navajala policijska okrozhnica, da naj bodo nanje posebno pozorni. She dokaj mlada, prijetna na pogled in samozavestna. Da, taka bi si pa dovolila marsikaj! Da bi ju kar tako ustavil, ne, to ne bi shlo. V glavo mu je nekaj shinilo.

Bi se lahko popeljal do spodnjega konca Kontovela? je dvignil roko in voznik je zategnil vajeti, da je konja kar pridvignilo.

Kaj pa je narobe, da se postavljate na sredo ceste, se je naglushno nagnil k strazhmojstru in napeto chakal odgovor.

Z vami ni nich narobe, le tja dol mora chimprej, pri neki hishi se ravsajo, mu je glasno pojasnil, bi me zapeljali, saj prostora bi bilo she za enega, che le gospa dovolijo, si jo je poblizhe ogledal.

Oni na vozu pa je kar zijal vanj. Zhenska se je kar presedla in naredila prostor she za enega, se nagnila k starcu in mu na uho zavpila, da je treba strazhmojstra vzeti na voz za dva ali tri kilometre.

Saj bo priblizhno toliko, mar ne gospod strazhmojster? se mu je nasmehnila, da ji je odgovoril z rahlim priklonom.

O, vi pa poznate te kraje, je izrabil iztochnico, medtem ko je lezel na voz.

No, ne bi mogla rechi, le tu pa tam grem tod mimo, ko me zanesejo opravki v Trst.

A, opravki, ni hotel izpustiti pobude iz rok, za gospo se seveda vedno najde kakshen opravek v mestu, je nadaljeval, medtem ko je stari rahlo pochil z bichem in je voz sunkoma speljal.

Ona ga pogleda, saj ve, kam pes taco moli, toda zaradi tega she ni treba, da se pogovor zasuche okoli tega, si misli in reche, da je k srechi tu lepo vreme.

Lepo, da, lepo, mar pri vas ni lepo, je chvrsto drzhal nit, da mu ne bi ushla.

Zgodaj zjutraj je bilo megleno, med potjo sem pa se je zjasnilo, mu pravi.

O, potem pa ste zhe kar utrujeni, zlasti, che niste vseskozi s tem voznikom, je hotel vedeti strazhmojster, saj bi iz tega podatka lahko ocenil, kako dalech je prishla.

Starec zraven je bil tiho, pokonci ga je drzhal tiste vrste ponos, ki ga ne zlomi ne chas ne neugodne okolishchine; trdno ostane vsajen v chloveku, krepko povezuje kosti njegovega skeleta, ki bi se brez tega zhe zdavnaj sesule kot pri okostnjaku.

Iz okolice Krmina, je rekla, che ji je hotel verjeti, morda pa bi lahko rekla tudi iz Lochnika ali iz Koprive, saj to se njega ne tiche. Razdalja se je rachunsko ujemala z ostalimi podatki in Andrej je bil zadovoljen.

Da, ta kraj pa mi je kar znan, jo je preizkushal. Se bo mar ustrashila, da jo bo povprashal po kakshni podrobnosti ali znancu od tam?

Veste, bolj malo se zanimam za druge, sem bolj sama zase, se je izmaknila, tako da v tej smeri ni kazalo nadaljevati.

Pa imate tokrat obilo opravkov, je she uspel vprashati, ker so se zhe blizhali drugemu koncu naselja.

Ne vem zagotovo, dan ali dva vsekakor, za naprej pa je odvisno od tega, kako se bodo stvari odvijale, mu je she rekla, preden je prijel starega podezhelskega gospoda za roko, da je ustavil in mu omogochil, da je skochil z voza.

Shele takrat je pogledal tudi zadaj na voz, tam je, zavit v odejo, spal fantek kakshnih petih let.

Odprl je usta, da bi she kaj vprashal, morda je celo kaj rekel, toda konj je potegnil, zaropotalo je in dushilo druge glasove.

Presenechen je stal ob cesti, ko so oni trije izginili po strmini navzdol za prvim ovinkom.

Kaj naj si misli, kaj naj reche, je mar to za policijsko porochilo? Bo moral she kaj poizvedeti o tej "sveti trojici – materi, detetu in stracu – na begu v Egipt"?

Zamishljenost se mu je pretrgala, ko je Branko podrsal s stolico, pri tem pa ni bilo jasno, ali zato, da bi pritegnil ochetovo pozornost, ochitno se je nekam zamislil, ali pa ker se je odlochil vstati in oditi iz sobe, saj je pogovor morebiti zastal.

Na njegov stol za pisalno mizo poshtnega upravitelja naj sede, mu je pokazal, potem, ko je vstal, saj se je zhe bil doslej med pochitnicami marsikaj nauchil, ko mu je pomagal pri tem ali onem in ga lahko popolnoma nadomeshcha; do Podseljana v Kobarid mora in se shele pozno zvecher vrne, je dodal. In je odshel.

Branko je obsedel, kjer je bil. Gledal je izpraznjeno delovno mesto, kjer se mu je she vedno odslikavala ochetova podoba, tako, kot se nam vidi, ko zapremo ochi in ostane v njih obstret svetlega predmeta, ki smo ga tik pred tem opazovali. Postopoma ta zaostali vid izginja, vendar tem pochasneje, chim bolj bleshchech je bil objekt nashega opazovanja. To je neke vrste ponazoritev delovanja spomina, le da tu nastopa fizichna prispodoba, ki v mozhganih ustvarja vtis stvarnosti, ki ga popravljamo z izkustvom, da nas mehanizem zaznavanja lahko krepko vara, che se mu prepustimo brez ustreznih filtrov vzporejanja z resnichnostjo. Tako je z vsem, kar mineva, mineva pa vse, ostajajo prividi preteklosti, ki jim podaljshujemo trajanje s spominom, ko obnavljamo nekdaj zapomnjeno, tako da po dolochenem chasu vech ne vemo, ali smo si nekaj res zapomnili ali se le spominjamo, da smo se nekoch nechesa spominjali. To je kakor ponavljajoche se zrcaljenje med nasproti si stojechima zrcaloma, ko ugledash neskonchno zaporedje slik v njiju, da ne vesh vech, katera je prava. Tako je s spominom, le da zrcala niso ravna, marvech izkrivljena, in nastopajo spachenja in izmalichenja zhe spachenega in izmalichenega. Najvechkrat tako, kot nam je vshech ali bi radi videli, da je bilo.

S tem ochetovim odsevom se je she kar naprej soochal, cheprav ga zhe nekaj chasa ni bilo vech v sobi, gledala sta se kakor prej, kot da se bo s tem medsebojnim gledanjem vzpostavila za vselej in dokonchno tiha vez, ko ni vech besed in ni vech fizichne navzochnosti! Ali vech velja beseda ali da mu je prepustil poshtni urad, o tem ne more biti nobenega dvoma, tu je zdaj on, sam, v njegovih rokah je pravilno in pravochasno uradovanje, samo s sprichevalom v rokah si ne bi mogel kdo ve kako pomagati, oche ga je ves chas pripravljal za to delo, torej bi moral tudi on izrechi pohvalo ochetu in ne le, da jo je oche ob predlozhitvi sprichevala.

Za hrbtom je zaslishal korake, Julka iz Potokov je drzhala v rokah majhen omotek.

A, gospoda Andreja pa ni, kdaj pa se vrne, kako bo z njeno poshiljko, da, seveda, tudi mladi gospod ji lahko vzame.

Branko se je presedel, ji stehtal zavojchek (kaj neki je lahko tako majhnega?), saj ni pokvarljivo ali lomljivo, ne!, in v Bari je naslovljeno, k vojakom. Zapisal je v poshtni dnevnik, polepil znamke in odlozhil poshiljko med ostale, ki so chakale, da jih pod vecher odpelje poshtni avto.

Kmalu bo moral tudi sam k vojakom, je pomislil, v tej drzhavi dajo veliko na to, vojashka industrija dela s polno paro, proslavljajo z vsem pompom vsak pomembnejshi dosezhek. Najvechje umetno jezero na svetu, Sardinija, ki je doslej trpela susho, bo s tem jezerom vzcvetela. Simplonski predor, triumf – stoletni dosezhek svetovnih razsezhnosti. Plavajocha mesta, "Saturnia",""Vulcania", najvechje ladje na svetu. Vodovod brez primerjave v svetu, 240 km dolg, za pol milijona litrov vode dnevno v Pulji... Toda she vechji odmev so dozhivljale takshne vesti: »Torpedo, Italijana Elie, neprekosljivo pomorsko orozhje«; »Gigantski podvig italijanskega letalstva; prvich v zgodovini je jata 24 mornarishkih letal preletela Atlantik, konec je posamichnih podvigov, zachenja se era mnozhichnih preletov oceana« itd. Takole pishejo in govorijo:

Sodobna vojna je zelo razlichna od prejshnjih, tako od tistih v devetnajstem stoletju, she bolj pa od onih v antiki. Sredishche vseh je vselej vojshchak, toda orozhje, oprema, celotna podpora ter okolishchine spopadov so se bistveno spremenili. Prej so se vojaki bojevali tesno skupaj, z ramo ob ramenu, v strogo urejenih sestavih, posameznik ni shtel, le vechja ali manjsha enota se je udarila z nasprotnim zborom. Tisochletja je bilo tako, tak nachrt so shteli za najboljshega in edinega, ki lahko zagotovi zmago. Zlasti prva svetovna vojna je povzrochila pravo revolucijo. Sodobni vojak se bojuje samostojno, pri tem mora hochesh nochesh uporabljati vsakrshna ubojna sredstva v blizhnjem osebnem spopadu: nozh, kij, rochno bombo, samokres, sicer pa pushko, strojnico, rochni minomet in podobno, che se bojuje iz razdalje. V veshchinah in rokovanju s tem orozhjem se mora vojak vaditi neprenehoma dan za dnem, da so njegova dejanja samodejna, ne da bi razmishljal, se mora odzivati na polozhaj, saj bi ga kakrshnokoli odlashanje stalo zhivljenja. Stara slepa pokornost in izpolnjevanje povelj brez razmishljanja se je umaknilo vojshchaku, ki se nenehno uchi, gibko prilagaja dejanskim okolishchinam in ishche lastne, nove reshitve. Tehnologija, ki ga obdaja, ga mora pri tem podpirati in mu prav to omogochati, ne pa, da postane vojak njen suzhenj; vojak jo mora obvladovati, zato se mora izobrazhevati. Najboljshi vojak se bori s srcem za skupno stvar, za novo druzhbo, za mochno Italijo...

Bodo tudi njemu poshiljali take paketke kot jih Julka? In kdo mu jih bo poshiljal? Bo zraven kdaj tudi kakshno pisemce?

Ko se fantje odpravljajo k vojakom, si zhele imeti zunaj koga, ki bi jih spominjal na sladkosti fantovanja, na prostosti vecherov po celodnevnem delu, na slavnostne uzhitke nedelj in praznikov. Po drugi strani pa jih zhe od vsega zachetka nenehno in chedalje bolj stiska ljubosumje, dotolche jih vest o dokonchnem razhodu z dekletom, ki je najpogosteje "tista oseba zunaj". Tej razklanosti med hrepenenjem in negotovostjo skoraj ni mogoche uiti, saj je rezhim vojashkega zhivljenja osnovan na osamitvi od zunanjega sveta in podreditvi zhivljenju v natanchno omejenem krogu s ponavljajochimi se dnevnimi postopki urjenja in drugih opravil, ki jih zlepa ne zmoti niti najvechji praznik ali civilni dogodek. Zhivljenje je podobno onemu v zaporih; in zakaj je zapor tako huda kazen, che ne zato, ker chloveku preprechuje svobodno gibanje v odprtem prostoru? Chlovek je lahko zaprt v najlepshi sobi z vsem udobjem, pa bo vseeno obchutil tegobe takshne kazni. Vsaka zhivljenjska okolishchina, ki omejuje gibanje, spominja na zapor, pa najsi gre za sholski internat, sholo ali kaj podobnega. Tudi zhivljenjske situacije, ko se posameznik znajde vezan na nekoga ali na nekaj, kar mu preprechuje, da bi rekel: zdaj pa grem lovit ribe, ali zdaj grem na pivo, ali lepo bi bilo zdaj lezhati ob reki z rokami na zatilju in z nogami rahlo chofotati po vodi, pa ne morem, ne smem, ker sem v sluzhbi, ker moram pripraviti kosilo, ker moram nekoga chakati, so omejevanje svobode gibanja. Torej tega omejevanja ne predstavljajo le zidovi jetnishnice, ampak tudi drugachni zidovi in druzhbena pravila, obichaji ter navade. Tudi sami se lahko zapremo, osamimo, toda to ne sodi v isto kategorijo, marvech v obmochje psihiatrije ali psihologije.

Julka she vedno vztrajno in osebno nosi paketke in pisemca na poshto, da bi bila preprichana, da so res odposlana; che jih pobere poshtar iz vashkega nabiralnika, je vedno mogoche, da se mu kaj zgubi. Ali pa dobiva kaj odgovorov?

Gospod Andrej Skochir je sedel v veliki sprejemnici, v popoldanskem somraku in hladu mogochne stavbe je prijal kozarec hladnega brica; v takem okolju se preudarneje razmishlja in sklepa smotrnejshe dogovore. Nasproti njemu se je v soju zharka, ki je prodiral skozi priprta polkna, dvignil dolg, ozek kozarec s temnozelenega, zhametastega prta, potoval po zraku, dokler ni zastal, se previdno nagnil, gladina njegove zlatorumene vsebine je ustvarjala chedalje ostrejshi kot s steklenim obodom in v tankem curku sta se lesketajoche prelila pozhirka skozi komaj razprti ustnici gospoda Miklavicha. Ta njegov gib je odrazhal zhivljenjski nazor, da se v nichemer ne sme hiteti, hlastnost zmanjshuje kakovost in otopi uzhitek; pozhirek vina je polnejshi vonjav, dishav in okusov, kakor che bi ga na mah zvrnil kozarec; vech pozhirkov v pravem zaporedju ustvarja simfonijo napol izrazhenih vinskih sestavin. Mladim to praviloma manjka, ta obchutek za razporejenost chasa, za sekvence, to dodaja zhivljenju razpotegnjeno razsezhnost uzhitka, nash chas se krajsha, mladim pa tega she ni treba, saj ne vedo, kam s chasom, no, takshni smo bili tudi mi, so se ustnice obrnile k Andreju Skochirju, medtem ko je kozarec potoval nazaj na svoje mesto na temnozelenem zhametastem prtu.

Prav za to gre, nash chas se pochasi izteka, mladim je treba prepustiti nashe delo, da bodo svoj chas uskladili z metronomom obveznosti, zato je treba za Branka najti primerno zaposlitev, je Andrej nadaljeval zhe prej zacheti pogovor. Na poshti bi se tudi kaj nashlo, toda postopek bo zelo dolg; najprej vsedrzhavni javni razpis v uradnem listu, potem izbiranje, pa morebitne pritozhbe, ne nazadnje pa so chasi taki, da brez pozitivnega mnenja iz fashijev nisi primeren niti za cestnega pometacha, pri vsem sposhtovanju tudi tega poklica.

Morda pa bi se vmes, ali takole vzporedno, nashlo kakshno mesto na obchini, fant je priden in zanesljiv, je rekel ali je hotel rechi Franc, saj se mnogih stvari niti ne izreche, pa se vseeno ve, kaj je kdo hotel.

Se bo zhe nashel kdo, ki mu bo oponesel sholanje v Jugoslaviji, je iskal sinove shibke tochke, cheprav je boljshe kot tukaj.

Komisar je zadnjich tu, na prefekturi, rekel: Zhupan, vemo, da ne bo mogoche nikoli spremeniti sedanje miselnosti vashih ljudi v italijansko, che bomo dopushchali, da bodo imeli poglavitne in najvplivnejshe polozhaje v rokah nasprotni elementi, kot so duhovniki in uchitelji, ki so dvakrat usodno shkodljivi, ker imajo najvech stikov in vpliva med mladino. Potrudili se bomo pri razvoju organizacije Balilla in Picole Italiane, vendar che bodo nasprotniki tako nadaljevali, bomo sicer imeli dechke, oblechene v uniforme Balilla, toda s popolnoma slovanskimi dushami... Zhupan bi moral biti lojalen drzhavi in dajati zgled svojim obchanom. Tako pravi prefekt. Zato, vidish, Andrej, je ostalo v vsej gorishki pokrajini zgolj dvajset slovenskih uchiteljev, vse ostale so razprshili po notranjosti Italije ali so emigrirali v Jugoslavijo, da ne bi pristali v Kalabriji.

Verjetno si tudi ti slishal, kaj je govoril dr. Besednjak v rimskem parlamentu: Ko bodo nashe shole odpravljene in uchitelji odstavljeni, se bo vsaka slovenska druzhina spremenila v sholo in vsi starshi bodo postali uchitelji, ki bodo prenashali iz roda v rod nash jezik in nasho narodno zavest; zakoni drzhave so spremenljivi, narodi pa zhive vechno... Takoj je dobil grozilna pisma, nadlegovali so ga po telefonu in dvakrat so ga zhe napadli. Kako bi Branka spravili na obchino?

Najbolje, da zachne kot pripravnik v oddelku za gradnje; na Blatu so potrebna vzdrzhevalna dela, che se tega ne lotimo takoj, bo jarke zasulo in zarastlo, da bo spet tako kot pred sto leti. She ta teden bom opravil nekaj pogovorov, potem ga poklichem, da se dogovoriva.

Franc, hvalezhen ti bom, ne bi rad, da ga poshljejo v kakshno zakotje na Sicilijo ali da si izbere pot chez mejo. Rad bi ga zadrzhal pri "Hishi", toda z zunanjo redno zaposlitvijo. Pogoji za gospodarjenje se hitro in temeljito spreminjajo, svetovna kriza opleta z repom tudi v teh krajih. Obenem moram misliti she na Vlada in Srechka.

Bila je potrebna obnove; vsakokratnemu rodu je bilo nalozheno po nenapisanem pravilu, da obnovi in prenovi "Hisho". Od zunaj se ni videlo, kako se je zgradba spreminjala in shirila, saj so se vsakich skrbno lotili gradbenih posegov, da je prochelje ostalo skladno in je stavba ohranila sorazmerja. Toda od znotraj skrbnemu opazovalcu ni ushlo, do kod je prishel en rod in do kod drugi. Povezave med prostori so terjale nove reshitve in tudi njihova velikost se je prilagajala potrebam. V obdobju, ko je vechji del tovora shel na vozovih po cesti in se je poshtni promet odvijal s kochijami, je bilo potrebno veliko sob za voznike, ki so pochivali in prespali, pa she konje in zhivino je bilo treba spraviti pod streho, jih napojiti, nakrmiti in ochistiti. Zdaj je bilo tega veliko manj. Za hisho je tekla zheleznica, po cestah so grmela motorna vozila, poshtarski avtobus pa je skrbel za hitre prevoze oseb in poshiljk, le redko je kdo potreboval prenochishche. Le ob vechjih delih na cestah, ob gradnji in vzdrzhevanju osushevalnih jarkov na Blatu ali pozimi ob spravilu drv je bilo drugo nadstropje polno, to je bilo namenjeno gostom. V prvem nadstropju je bivala druzhina, pritlichje pa so si delile poshta, gostilna in trgovina, skoraj prevech za eno zgradbo.

Kmetovanje ni bilo vech donosno, v Evropo je prihajalo poceni argentinsko meso, nastajala je kmetijska industrija; kako bo nekaj deset hektarjev med Robichem in Kobaridom konkuriralo ravnini od Jadranskega morja do onkraj Milana, z vlakom se vozish ves dan med samimi polji, kjer rohnijo traktorji in kmetijski stroji vseh vrst, za oranje, brananje, rahljanje, sejanje, zhetev, mlachev in pobiranje. Chloveku ostaja pretezhno sezonsko delo, obiranje grozdja ali sadja in kaj podobnega, vse drugo pa so prevzeli stroji. Zato je toliko ljudi na cesti. K srechi rastejo tovarne, tudi drzhava skrbi za to, ustvarja drzhavne industrijske gigante, tudi iz Posochja odhajajo ljudje celo do Milana, Genove in Torina.

Toda tokrat se gradnja ni omejevala le na hisho, Andrej se je bil zhe prej odlochil, da preuredi na nasprotni strani ceste prostore za trgovino in "salon" – tako se je modno reklo lokalu, kjer se je le popilo in kaj malega prigriznilo. Zraven pa je vrt spremenil v balinishche, da bi tako pritegnil goste; dal je odpeljati nekaj voz rahle chrne prsti, ki so jo sto in vech let ustvarjale pridne roke, jo prekopavale in gnojile, da je bila prhka in rodovitna kot nikjer drugje; s prav tezhkim srcem se je odlochil za kaj takega. Tja so potem napeljali belega nadishkega peska, ki je ustvaril rezko nasprotje prejshnji chrnici. To je bila pridobitev za vashko druzhabno zhivljenje. Ni, da bi chlovek kar vabil v lokal k pitju; takole, kulturno, naj se ljudje zberejo, se pomerijo v shportu; da je treba zraven kaj popiti ter prigizniti, se samo po sebi razume. Ob nedeljah pa navije gramofon, da se lahko tudi kakshen par zavrti, a tudi, che ne, glasba prija tudi drugim in ustvarja ugodno vzdushje. Zdaj ko ni vech meje, okoli katere se je prej vselej kaj dogajalo in so drzhavni usluzhbenci ter potniki polnili gostilno, je postalo bolj mrtvo, zato je bilo treba poskrbeti, da zhivljenje dobi nove vzpodbude. V prejshnjih chasi so domachi ljubitelji pripravili kakshno veselico ali igrico na vashkem odru, zdaj se she tega ne sme, vsaj v slovenshchini ne, po lashko pa ljudje nochejo.

Mussolini je grmel na Piazza Venezia pred stotisochglavo mnozhico, radio je to zvesto v celoti prenashal: V odnosu do barbarske rase, kakrshna je slovanska, se ne bomo shli politike sladkorchkov, zanje je potrebna palica... Italijanske meje morajo biti na Brenerju, Snezhniku in na Dinari. Pri tem ne bomo pomishljali, che bo treba zhrtvovati pol milijona slovanskih barbarov, pa cheprav bo za to padlo petdeset tisoch nashih vojakov!

Tod okoli je bil she dobro v spominu dogodek, ko so v Kobaridu priredili proslavo ob obletnici smrti Simona Gregorchicha. Mnozhica je poromala v sprevodu na pesnikov grob pri sv. Lovrencu, kjer je dekan Korshich daroval masho in v pridigi vzpodbujal ljudi, naj ostanejo zvesti svojim prednikom; odgovorili so mu z mnozhichnim petjem narodnih pesmi. Zvecher se je proslava nadaljevala pri Zhganu v prostoru, okrashenem s trakovi v slovenskih barvah, ob pesnikovi sliki pa je visel slovenski prapor. Dekleta v narodnih noshah so zapela »Slovenske mladenke, le pojte veselo, domacho dezhelo budite naprej!« Kljub temu, da so oblasti dovolile prireditev do enajstih zvecher, so takrat v gostilno vdrli karabinjerji in nagnali ljudi iz nje; zadnji je odshel dekan Korshich. Toda zunaj je bil trg zhe osvetljen od pozhara; gorel je Zhganov skedenj. Karabinjerji so urno pozaprli nekaj mozh, chesh da so komunisti in da so oni zazhgali. Marescialo, ki je odganjal protestirajoche domachine, je siknil, da bi bilo treba politi z bencinom in zazhgati ne le Zhganovo hisho, ampak ves Kobarid.

Je res preostalo edinole balinanje?!

 

FANTJE IN DEKLETA SE ZBIRAJO...

Sporochilo je bilo skopo: Pridem za dan ali dva k Sochi in Nadizhi. Milosh.

Branko je vrtel razglednico z motivo dolenjske Krke.

Zdaj bo minilo zhe kakshno leto, kar sta se po maturi zadnjich videla; veselil se je ponovnega snidenja, cheprav je slutil, da ga je poleg naravnih lepot zvabilo sem she kaj drugega.

Zachelo se je zhe kmalu po njegovem prihodu v Novo mesto; nikogar ni poznal, govoril je z nenavadnim naglasom, ki ni bil chisto primorski, v odtenkih se mu je zhe poznala Istra, cheprav so v domachem krogu gojili "lepo slovenshchino", ki pa je bila pretezhno posredovana s knjigami. Zhiv jezik iz osrednje Slovenije se je pod Avstro-Ogrsko prenashal na Primorsko z uchitelji, ki so od tam prihajali, in z dijaki, ki so se tam sholali. Edina mnozhichna obchila so bili chasopisi, potem pa knjige, zato je bila izgovarjava sholanih Primorcev nekam toga, knjizhna, ko so se hoteli izogniti narechnim posebnostim in obarvanosti. Branko ni skrival svojega izvora in vchasih so se mu sosholci posmehovali, tega ni sprejemal z ihto in zavrachanjem, tako je drazhljivce razorozhil in so postopoma odnehali. To je zhe spoznal, da se dostojanstvenost obrestuje, che ima le dovolj chasa, da se izkazhe tudi njena stanovitnost; che je za vsem le poniglavost, proti zlobi pa je treba ubrati drugachne strune. Zlobnezh je prikriti fizichni nasilnezh, ki si ne upa ali ne more odkrito izzhivljati svojih nizkotnih nagnjenj, zato poskusha muchiti sochloveka (pa tudi zhivali in celo rastline) posredno in chim bolj prikrito. Nasilnezh pogosto pochne svoje grdobije nagonsko, ker je nevzgojen ali mu je prirojeno, da poskusha dosechi svoje cilje ali izpolniti svoje zhelje z grobo silo, neposredno in brez odlashanja, pri tem se ne naslaja nad trpljenem, ki ga s svojim obnashanjem povzrocha drugim, zanj so to le znamenja njegove uchinkovitosti, da dosega cilj, je nekako neprizadet, hladnokrven. Zlobnezh pa premishljeno stori vse, da bi bilo trpljenje drugih chim vechje in trajno, celo tako, da si ne zheli njihove smrti, da bi se le chim dalj muchili. Pri tem pa zlobnezh, che je le mogoche, vpleta she druge, da so oni povzrochitelji tujega trpljenja, muchitelji, in da se pri tem muchijo in trpijo she sami. Najgrozljivejsha pa je zveza nasilnezha in zlobnezha v eni osebi! To je stvor, ki podrobno razmisli in se pripravi ter izvede muchenje, da bi dozhivel najvechjo naslado.

Med skupinami, ki so se zbirale ob sholskih odmorih na dvorishchu, od zachetka ni mogel takoj dognati, kateri so interesi, ki povezujejo posameznike. Tako se je pridruzhil zdaj tej, potem drugi skupini, saj so minute odmora kaj hitro minile, da se niti niso razvile razprave, le posamezne izrechene besede ali misli so nakazovale miselno orientacijo posameznika. Toda zhe to, kako so ga v posamezni skupini sprejeli, je kazalo dokajshnje razlike; pri enih so le vprashali podrobneje, od kod prihaja in zakaj se je odlochil za vpis na to sholo, potem pa so radovedno poslushali, dopolnjevali svoja vprashanja in komentirali. Pri drugih se ga je kdo lotil z zbadanjem, ostali pa so se zraven hihitali in posmehovali, pritrjujoch svojemu vodji. Pri tretjih pa so mu kar hitro dali vedeti, da je bolje, che se oddalji.

Po nekaj dneh takega iskanja stikov, hoje od ene do druge skupine, se mu je priblizhal mladenich, ki je ochitno obiskoval enega od vishjih letnikov, vsi so ga dobro poznali, vnashal je neko posebno energijo v okolje, ki je ene pritegovala, krogi so se sami odpirali in ga sprejemali medse, druge pa je odbijala, grucha, ki se ji je priblizhal, je postala she bolj gosta, stisnjena in izkljuchujocha.

Milosh, mu je rekel.

Ni vedel, kaj drugega naj odgovori kot: Branko.

Zhe vem, nadaljuje, in ostalo tudi. Ti okoli nas so kot vsepovsod, dobish takshne in drugachne, saj je ochitno, da smo razdeljeni, pa to she ni vse, najhuje je s politiko. To morash vedeti. Vi z one strani prevech idealizirate »domovino, matico, ochetnjavo«, to ni mila in skrbna mati, vchasih pozhre lastne otroke. Bi prishel kdaj dol h Krki, tam pri jezu se dobimo in si kaj povemo.

Bil je zhe chas, da se mu je kdo priblizhal. Bil je odprte narave in doslej ni imel tezhav z vkljuchevanjem v druzhbo, toda tu se je dogajalo nekaj posebnega. Postajalo mu je muchno in zhe je zachel razmishljati, ali je storil prav, da je prishel v ta kraj.

Kako se skoti zloba? Je to le posebna, nenavadna, napachna krivuljavost, izkrivljenost neke vijuge v mozhganih, ali se to vijuganje sive gmote po rojstvu nadaljuje, se zaplete ena vijuga z drugo v nerazreshljivo shtreno samolastne iztirjenosti? Kaj che se velika zloba izvali iz majhnih zlobic, ki so vgrajene v vsakem od nas kot samohranitveni senzorji in se v ugodnih okolishchinah razbohotijo chez vsako mero, podivjajo, kakor se rakaste celice razrastejo v smrtonosni tumor, ki na koncu, ko unichi vse zdravo tkivo, odmre she sam, ker nima vech hrane za obstoj? Druzhbene okolishchine spodbujajo razrashchanje zlobe in jo napajajo; to chlovek chuti v tkivu, to obtezhuje zrak, ga tlachi k tlom, zato zloba hoche spraviti chloveka na kolena, ga stisniti na tla, da bi she malo dihal, ker she ni dotrpel.

Branko je prishel iz dezhele, v kateri je bila zloba postavljena na oltar vsakdanjih zaklinjanj, priseg in rezhimskih obredov; vedel je, kaj je to; ko se tisti, ki se utaplja enkrat reshi iz vode, mu vsak pozhirek stisne grlo. Torej tudi tu? je pomislil. Po Evropi se shiri zloba kot neviden, a povsod obchuten smrad, plazi se v vse kotichke kot plin v jarke in kaverne, kjer pokonchuje branilce.

Kakshne so maske, ki naj nas ubranijo pred tem zlom?!

Milosh pravi, da pozna obrambno sredstvo.

Tako se je spoznal z njim. In sedaj prihaja. Predobro poznata misli drug drugega.

Pochakal ga je na svetolucijskem kolodvoru. Objela sta se. Vlak je prisopihal s podbrshke strani z rahlo zamudo. Na meji so bili tokrat she posebej strogi, potni list so mu odnesli v postajno poslopje in jih ni bilo kar nekaj chasa na spregled. So ga prefotografirali? So ga she telefonsko preverjali? Ko mu ga je kvesturin konchno vrnil, si ga je she enkrat ogledal od nog do glave. In kam gre gospod? Saj sem vam zhe povedal, ob Sochi navzgor pa po Julijcih. Da, ali niste prejle rekli, da se ustavite v Kobaridu? Seveda, nekje bom moral prenochiti, odvisno je od tega, kakshne bodo zveze naprej. In koliko dni namerava gospod ostati v Italiji? Dva, tri dni, odvisno od vremena, kraji so chudoviti in ljudje prijazni, je she dvoumno dodal. Branku se ni le zdelo, da se je pod postajnim nadstreshkom motovilil neki tip, ki ga ni bilo mogoche zgreshiti, saj so si v tisti sluzhbi vsi podobni kot jajce jajcu. Nedvomno je preverjal, s kom se bo prishlek iz Jugoslavije sestal, kam se bosta podala in che mu bo kaj izrochil. Pogovarjala sta se glasno, da ju je bilo razlochno slishati; shepetanje vselej uchinkuje zarotnishko.

Pesh sta se podala po levem bregu Idrijce proti Sv. Luciji, ta pot je samotnejsha, uporabljajo jo domachini, dezhelna cesta gre po desnem bregu in tam je, tudi zaradi blizhnje zheleznishke postaje, bolj prometno, tudi v Bashko grapo ter proti Idriji pelje pot. Oboje pa je na strateshkih tochkah ob meji novega rimskega imperija, ki ga ustvarja Duce, z odobravanjem kralja, dokler bodo stvari shle dobro. V Idriji je poleg tega velik rudnik zhivega srebra, ki je neobhodno potrebno za vzhigalnike. Je treba vech razlogov, da je ves rezhimski varnostni aparat budno spremljal vse dogajanje v tem prostoru? Tale dva tichka pa kar po stranskih poteh, o tem bo treba porochati nadrejenim!

Tudi do Tolmina sta prishla pesh; to jima je vzelo skoraj dve uri, saj nista hitela, nalashch sta si vzela ta chas, da bi obnovila spomine in si povedala, kaj se jima je medtem dogajalo. Smejala sta se s smehom iz tistih prejshnjih chasov, shiroko, s celotnimi pljuchi, cheprav ne gromko, to ni bil krohot, temvech sprostitev dushe.

Kaj pa je smeh? Znajo to razlozhiti zdravniki, fiziologi? Psihologi? Psihiatri? Pedagogi?

Kako nam zveni definicija: smeh – kazati veselje, zlasti spontano in nepredvideno, s posebnimi krchenji in nabrekanji obraznih mishic in znachilnimi glasovi ? Ali pa: smeh – izraz radosti, veselja, zadovoljstva, a tudi posmeha, roganja ali razdrazhenosti, negotovosti, zmedenosti s slishnim, ustnim izdihom zraka iz pljuch, v razponu od glasnega izbruha rezhanja do zaporednega, umirjenega hihitanja, obichajno pospremljenega s posebnim izrazom na obrazu, zlasti ustnic, in z gibanjem telesa?

O, kako skromno za neizmerno veliko oblik smeha in nachinov ter vzrokov smejanja!

Smeh se ga loteva, ga grabi, ga lomi, ga popade, ga razganja; smeh izzvati, zadrzhevati, premagovati, krotiti; pritajen, glasen, krchevit, histerichen-jeznorit, hudomushen, porogljiv, narejen, prisiljen, razposajen, sproshchen smeh; smeh iz zadrege; napad smeha; ni mi do smeha; od smeha se je tolkel po kolenih; valjati, zvijati se, pokati od smeha; drzhati se na smeh; bruhniti, planiti, prasniti v smeh; spraviti koga v smeh; odshel je – ona pa v smeh; v smehu, med smehom; okrog ust mu je zaigral smeh; obraz se mu je raztegnil v vesel nasmeh; ima smeh in jok v enem mehu; dvorano je napolnil smeh; smeh se je polegel; iz hishe je prihajal smeh; po sobi se je razlegal buchen smeh; slishati smeh; kdor se zadnji smeje, se najslajshe smeje...

Smehec.
Smehljaj.
Smehljajchek.
Smehljav.
Smehoma.
Smejachica, grlica rumeno rjave barve s chrno liso na zadnjem delu vratu.
Smejalen; smejalne gubice v kotichkih ust; smejalni plin.
Smejav; smejavi gostje; smejavi otroci; gledati s smejavimi ochmi.
Smejavec – je zabaval vso druzhbo; smejavka – se rada smeje, velika smejavka.
Smejchkati se: zdaj jokca, zdaj se smejchka.
Angelski nasmeh.
Smeshek, nasmeshek, nasmeh: poreden, prizanesljiv, porogljiv, s prikrito bojaznijo,
brezskrben.
Usmev, hudomushen, prijazen, zanichljiv.
Smeshen.
Izsmejan.
Zasmehovan.
Satanski smeh.
S smehom na ustnicah je shel v smrt.
Blazheni smeh.
Nor, blazen smeh.
Odsoten smeh.
Rezhanje.
Rezgetanje.
Krohotanje in grohotanje.
Hihitanje.
Hahljanje.
Hushknil mu je smehljaj prek obraza.

Njun notranji smeh, ki se je skladal s svojimi zunanjimi, vidnimi izrazi, je ozhivljal spominski vonj polj in travnikov ob zasanjano pochasni Krki, ki se izvija iz meglic zgodnjih juter, z dramechim hladom, ki zdravo hladi le povrshino telesa, ne, she dalech ne sega do kosti, bistri glavo, ureja misli, vnasha red v naravo in zhivljenje ter chlovekove nachrte. Tako, shiroko v ovinek, kot da se misli reka dokonchno posloviti od teh krajev in odtechi nekam dalech, kdo ve, kam, kamor pach techejo reke, ki imajo svoje ustaljene poti, che si pa premislijo, nastanejo burni chasi. Potem pa si premisli, pochasi zavije in se vracha, brez naglice, dostojanstveno, preprichana o svoji trajnosti, ter se prismehlja spet tja, od koder se je malo pred tem poslovila. Ne ustavi se; njeno poigravanje se nadaljuje in teche v to smer, kot da ne zna ali noche najti prave poti, she malo, le she malo, in kot bi se ji povrnil spomin, se brez vsakrshne naglice vracha, toda spet skoraj na isto mesto kot prej. Tu ali tam pa se pozhene, kot se zahoche chloveku pretegniti ude po dolgem mirovanju, in zdirja chez kakshno brzico, naravno stopnico ali chlovekovo zajezitev, to dopushcha, ne pobesni, she prav ji pride, che ovire niso pretirane, da so skladne z njeno naravo, saj se vode navzamejo kisika, to prija tako vodnemu rastlinju kakor zhivalstvu, s katerima je to, kar ji daje ime: Krka! Da, to je ona!

Smejala sta spet tisti smeh tovarishije, ki je odtekal ob toplih vecherih po reki navzdol s tiho pesmijo mladega leta, ko postopoma izvabi razposajen vrisk in izzivalen klic v mrak, katerega se v druzhbi ni bati. Krka, druzhabnica in zaupnica zasnov zhivljenjskih nachrtov, napol domislic, umishljenih pustolovshchin in sproshchujochih vragolij.

Pod plashchem smeha pa so med njima poganjale tajnocvetke iz gomoljev, shranjenih iz nekdanjih dni. Je she pripravljen? Komaj minula svetovna vojna ni konchana, to sedaj je le premirje do novega spopada, ki bo hujshi kot prejshnji, bolj neusmiljen, saj bo treba poravnati stare in nove rachune. Na to se mrzlichno pripravljajo vse strani. Spopad bo sploshen, totalen, bojevan v imenu velikih ideologij, novega svetovnega reda. Blizha se konec tisochletja – ki ne bo prelomnica ob polnochi 31. decembra leta 2000, saj se svet zhe lomi. To ne bo vesoljni potop, ko se bo mogoche reshiti z "Noetovo barko", marvech bodo prezhivele le tiste skupine, ki bodo mochne, dobro organizirane in z zadostnim shtevilom neustrashenih posameznikov, ki se bodo zavestno zhrtvovali za skupnost. V prihodnjem spopadu bo pomembno razpolagati z velikim shtevilom posameznikov, sposobnih za samostojno bojevanje, ki pa bodo stremeli za istimi cilji in bodo delovali skladno. Tudi za Slovence bo to prelomni in usodni boj, ko bomo morali sprejeti morda poslednji poskus v zgodovini, da bi nas izbrisali s tega koshchka zemlje; che se bomo obdrzhali, imamo prihodnost, sicer pa bomo le mrtva chrkica na papirju preteklosti.

Da, she je za tisto stvar. Kot Krka smo od takrat naredili okljuk, sedaj pa smo spet skupaj.

Tako je prav!

Prihajali so burni chasi...

Konchno sta v Tolminu sedla na avtobus, ki je peljal do Chedada; o tem je Branko zhe prej poizvedel, tako da sta izstopila prav pred domacho hisho v Robichu.

***

Bilo je zhe dalech chez polnoch in nich ni kazalo, da se bodo kmalu razshli; kaj razshli, prav ob takih prilozhnostih se drzhi drushchina skupaj in velja krilatica, »da kdor ne shchije v druzhbi, je tat in vohljach«, skratka zavrzhenec, ki se ga morajo ostali izogibati. Zato si nihche ne upa stopiti iz kroga, to bi ga izobchilo, kar pa je za prave fante sramotno in nobeno dekle takega ne mara.

Branko je dobil vojashki poziv. Jeseni bo zhe kje v notranjosti Italije.

Vlado je dvignil kozarec, bratec, najraje bi shel s teboj. To se je skladalo z njegovim neskrivanim nagnjenjem do vojashkega poklica. Morda je bilo zhe nekaj v genih ali pa se je le poznal pri njem, bolj kot pri ostalih dveh, ochetov vzor. Zanj je vojska predstavljala osebno urejenost, sposhtovanje reda, smotrnost posameznih dejavnosti in jasnost ciljev; veliko je dal na osebno nego in skrbnost. Nachrtoval si je delo celo za mesece vnaprej, vsak vecher pa si je v belezhnico napisal, kaj bo pochel naslednjega dne; tega se je lotil, brzh ko je znal dobro pisati. Da, morda celo zhe prej, le da je takrat kar z nekakshnimi vijugami, s katerimi je oponashal pravo pisavo, po svoje pisal in verjetno tudi kasneje razbral ali pa si je kar zapomnil, kar je bil napisal. Ni bil eden tistih otrok, ki si naredijo leseno pushko in z njo posnemajo vojake, ne, nikoli si je ni omislil. Njegovo zamishljanje vojaka in vojske ni izhajalo iz pranagona samoohranitve, h kaeremu sodijo tudi fizichni spopadi med posamezniki in skupinami, zaradi tega se zhivalski mladich zhe v rosni mladosti z igro uri za kasnejshega vojshchaka. Njegovo razmishljanje je temeljilo na druzhbenih odnosih, na delovanju druzhbe, na uravnavanju njenega razvoja in ustvarjanju reda v njej. Vojno je pojmoval le kot skrajno obliko urejanja konfliktov, ki se ji na zhalost ni mogoche vselej izogniti, vendar ima svojo pomembno funkcijo v zgodovini, ki je v bistvu razvoj druzhbe.

Sveto pismo je bral z velikim zanimanjem, a ne z ochmi vernika, saj je zlasti stara zaveza prepolna opisov spopadov, bojev in vojn. Iz tega je lushchil razloge za spopade in spoznaval nachine njihovega razreshevanja.

V "Prvi knjigi Samuelovi", ki se imenuje tudi "Prva knjiga kraljev" (drzhave, kralji? – che ne bi bilo vojashkih spopadov, vse to ne bi obstajalo, ne bi bilo pomembno za zgodovino):

In Izrael je shel v boj zoper Filistejce; in so se utaborili pri Eben-ezerju, Filistejci pa so se utaborili pri Afeku. In Filistejci so se bojno razvrstili zoper Izraela; in ko se je vnela bitka, je bil Izrael porazhen pred Filistejci, in pobili so jih iz bojnih vrst na polju okoli shtiri tisoch mozh. In ko se ljudstvo zbere v taboru, reko stareshine Izraelove: Zakaj nas je Gospod danes udaril pred Filistejci? Vzemimo k sebi iz Sila Gospodovo skrinjo zaveze, da pride med nas in nas reshi reke sovrazhnikov nashih. In ljudstvo poshlje v Silo, in prineso odondot skrinjo zaveze Gospoda nad vojskami... In ko je prishla skrinja zaveze Gospodove v tabor, je zaukal ves Izrael z mochnim glasom, da je zemlja odmevala. Ko pa Filistejci slishijo glas takega mochnega ukanja, vprashajo: Kaj pomeni glas takega mochnega ukanja v taboru Hebrejcev? In zvedeli so, da je prishla skrinja Gospodova v tabor. In Filistejci se zboje, kajti pravijo: Bog je prishel v tabor. In reko: Gorje nam! zakaj tega ni bilo vcheraj in predvcherajshnjim. Gorje nam! Kdo nas otme iz roke teh velichastnih bogov? To so bogovi, ki so udarili Egipt v pushchavi z mnogoterimi shibami! Trdni bodite in moshki se drzhite, o Filistejci, da vam ne bo sluzhiti Hebrejcem, kakor so oni sluzhili vam; moshki se drzhite in bojujte! In bojevali so se Filistejci, in Izrael je bil premagan, in vsak je bezhal v shotor svoj; in poboj je bil silno velik, ker je padlo iz Izraela trideset tisoch peshcev. In skrinja Bozhja je bila vzeta, in sinova Elijeva, Ofni in Pinehas, sta poginila. Filistejci pa so vzeli skrinjo Bozhjo in jo donesli iz Eben-ezerja v Asdod. Roka Gospodova pa je bila tezhka in jih je trl ter jih udaril s tvori. In ko so videli mozhje, da se jim tako godi, reko: Naj ne ostane skrinja Boga Izraelovega pri nas, kajti roka njegova je pretrda nad nami in nad nashim bogom Dagonom. In skrinjo Gospodovo nalozhe na voz, tudi skrinjico z zlatimi mishmi in z zlatimi podobami svojih tvorov. Voz pa pride na njivo Jozueta Betsemeshchana in se tam ustavi. In bil je ondi velik kamen; in razsekajo les od voza in darujejo kravi v zhgalno daritev Gospodu. Leviti pa so vzdignili skrinjo Gospodovo in skrinjico, ki je bila pri njej in v kateri so bile tiste zlate dragotine, zlatih tvorov in pet zlatih mishi, in ju postavili na tisti veliki kamen; in ljudje iz Betsemesa so ta dan darovali zhgalshchine in klalshchine Gospodu.

In preminilo je od dne, ko je ostala skrinja v Kirjat-jearimu, dosti chasa, da je bilo dvajset let; in vsa hisha Izraelova je zhalovala za Gospodom. In Samuel ogovori vso druzhino Izraelovo, rekoch: Ako se hochete iz vsega srca izpreobrniti h Gospodu, odpravite izmed sebe tuje bogove in Astarte in obrnite srce svoje h Gospodu in sluzhite njemu samemu; in otme vas iz pesti Filistejcev. Tedaj so sinovi Izraelovi odpravili izmed sebe Baale in Astarte, in so sluzhili Gospodu samemu. In Samuel veli: Sklichite vsega Izraela v Micpo, in molil bom za vas Gospoda. Ko pa zaslishijo Filistejci, da so se zbrali sinovi Izraelovi v Micpi, odrinejo knezi Filistejcev gori proti Izraelu. Ko to slishijo sinovi Izraelovi, se zboje Filistejcev. In reko sinovi Izraelovi Samuelu: Ne nehaj za nas vpiti h Gospodu, Bogu nashemu, da nas reshi roke Filistejcev! In Gospod mu je odgovoril. Ko je namrech Samuel daroval zhgalno zhrtev, se priblizhajo Filistejci, da se vojskujejo z Izraelom, ali Gospod zagrmi tisti dan nad Filistejci z grmenjem velikim in jih zbega; in bili so porazheni pred Izraelom. In mozhje Izraelovi pridejo iz Micpe ter pode Filistejce in jih pobijejo do kraja. Tedaj vzame Samuel kamen in ga postavi med Micpo in Shenom ter mu da ime Eben-ezer, kamen pomochi, rekoch: Tako so bili Filistejci ponizhani, in niso prishli vech v Izraelovo pokrajino. In roka Gospodova je bila zoper Filistejce vse Samuelove dni. Tudi mesta, ki so jih vzeli Filistejci Izraelu, je dobil Izrael nazaj, od Ekrona do Gata; tudi njih pokrajine je otel Izrael iz roke Filistejcev. Bil pa je mir med Izraelom in Amorejci.

Tedaj pride gori Nahas, Amonec, in se utabori proti Jabesu v Gileadu in prebivalcem reche: Iztaknem vam vsem desno oko, in to sramoto spravim nad ves Izrael. Prebivalci Jabesa poshljejo sle po vseh Izraelovih krajih. In pridejo sli v Gibeo Savlovo, in glej, Savel pride gredoch za voli s polja in vprasha: Kaj je ljudstvu, da joche? In mu povedo besede mozh iz Jabesa. Ko slishi take besede, pride nadenj duh Bozhji z mochjo, in srd njegov se silno razvname. In vzame par volov in ju razseka in poshlje kosce po slih v vse Izraelove kraje in sporochi: Kdorkoli ne pojde za Savlom in za Samuelom, zh njegovo govedjo naredimo enako! In preshine strah Gospodov ljudstvo, in se vzdignejo kako en mozh. In preshtel jih je v Bezeku, in sinov Izraelovih je bilo tristokrat tisoch in mozh Judovih trideset tisoch. In reko slom, ki so bili prishli: Tako povejte mozhem v Gileadskem Jabesu: Jutri, ko bo sonce najbolj pripekalo, vam pride reshitev. Ko dospejo sli in oznanijo to mozhem v Jabesu, se razvesele. Zato reko meshchani v Jabesu sovrazhniku: Jutri pridemo k vam, in storite nam, kakor se vam zdi prav. Drugega jutra razpostavi torej Savel ljudstvo v tri krdela, in ob jutranji strazhi pridero v tabor Amoncev in jih pobijejo, dokler ni dan prevroch; in kar jih je preostalo, so bili razkropljeni, da nista dva ostala vkup.

Tedaj reche ljudstvo Samuelu: Kdo je ta, ki je rekel: Zakaj nam bo ta Savel gospodoval? Dajte nam tiste mozhe, da jih umorimo! A Savel veli: Danes ne sme nihche umreti, zakaj danes je dal Gospod reshitev Izraelu. Nato sledi vse ljudstvo Samuelu v Gilgal in ondi postavijo Savla za kralj. Sedaj pa glejte kralja, ki ste si ga izvolili in si ga izprosili, kajti Gospod je postavil kralja nad vami. Ako se boste bali Gospoda in njemu sluzhili in glas njegov poslushali in se ne boste upirali povelju Gospodovemu, a boste hodili vi in kralj vash za Gospodom, Bogom svojim, blagor vam. Ako pa ne boste poslushali glasu Gospodovega, temvech se boste upirali povelju Gospodovemu, bo roka njegova zoper vas, kakor je bila zoper ochete vashe. Tedaj pa postojte tu in glejte veliko dejanje Gospoda pred vashimi ochmi. Ali ni zdaj pshenica dozorela za zhetev? Jaz pa hochem priklicati Gospoda, naj spusti grmenje in dezh, da spoznate in vidite, kolikshno je zlo, ki ste ga storili pred ochmi Gospodovimi, prosech si kralja. Nato kliche Samuel h Gospodu, in Gospod poshlje grmenje in dezh tisti dan; in vse ljudstvo se je silno balo Gospoda in Samuela. In vse ljudstvo reche Samuelu: Prosi Gospoda, Boga svojega, za nas hlapce svoje, da ne umrjemo; zakaj vsem grehom svojim smo pridejali she to zlo, da smo si izprosili kralja. Samuel pa reche ljudstvu: Ne bojte se! Res ste vse to zlo storili, ali vendar ne odstopite, da ne bi shli za Gospodom, zakaj Gospod ne zapusti ljudstva svojega, bojte se le Gospoda in v resnici mu sluzhite, ako pa boste vendarle hudo delali, poginete vi in kralj vash.

Savel je bil trideset let star, ko je zakraljeval, in ko je kraljeval dve leti Izraelu, si je izbral tri tisoch mozh iz Izraela, drugo ljudstvo pa je razpustil, vsakega v shotor njegov. In Jonatan je pobil strazho Filistejcev, ki je bila v Gebi. Tedaj zbero Filistejci na boj zoper Izraela, trideset tisoch voz, shest tisoch konjenikov in ljudstva mnozhico, kolikor je peska na bregu morskem. In ljudstvo Izraela se je skrilo po votlinah in shumah, po skalnih razpokah, kleteh in jamah. Savel je bil she v Gilgalu, in vse ljudstvo je shlo trepetajoch za njim. In chakal je sedem dni, toliko, kolikor je bil dolochil Samuel; Samuel pa ni prishel v Gilgal, in ljudstvo se je raztegalo od njega. Tedaj veli Savel: Prinesite zhgalne in mirovne daritve sem k meni! Komaj pa koncha daritev, glej, pride Samuel in Savel mu stopi nasproti, Samuel pa reche: Kaj si storil? Savel odgovori: Ko sem videl, da se mi ljudstvo razteka in da nisi prishel ob dolochenih dnevih ter da so se Filistejci zbrali, sem dejal: Zdaj pridero Filistejci doli nadme, in naklonjenosti Gospodove she nisem izprosil, tedaj sem se osmelil in daroval sem zhgalno daritev. Samuel pa reche Savlu: Nespametno si ravnal, nisi ohranil zapovedi Gospoda, zakaj zdaj bi bil Gospod potrdil kraljestvo tvoje nad Izraelom za vekomaj. Sedaj pa kraljestvu tvojemu ni obstanka, poiskal si je Gospod mozha po srcu svojem, in njemu je zapovedal, naj bo vojvoda ljudstvu, ker ti nisi ohranil, kar ti je zapovedal Gospod. Savel pa preshteje ljudstvo okoli njega, okoli sheststo mozh.

In pobijali so ta dan Filistejce, cheprav je bilo ljudstvo silno trudno. Potem se ljudstvo loti ropa, in vzame ovce in goveda in teleta in jih koljejo na tleh, in jih jedo s krvjo vred. Savel veli: Spacheno ste delali, ker s te jedli s krvjo vred! Privalite zdaj k meni velik kamen, in tu koljite in jejte, in ne greshite zoper Gospoda, jedoch s krvjo vred. In Savel zgradi oltar Gospodu, ta je bil prvi oltar, ki ga je postavil Gospodu. In Savel reche: Spustimo se za Filistejci po nochi in jih plenimo do jutranjega svita, in nihche izmed njih naj ne preostane!

Ko je Savel prejel kraljevanje nad Izraelom, se je bojeval zoper vse sovrazhnike svoje na vseh straneh, zoper Moabce, zoper sinove Amonove, zoper Edomce, zoper kralje v Zobi in zoper Filistejce; in kamorkoli se je obrnil, se je mashcheval...

In tako dalje in tako naprej, si je rekel Vlado, Vladimir. Katerokoli stran obrnesh, mnozhichni spopadi, neusmiljeni poboji, kazni z iznakazhenjem, toda, to izstopa, tudi posamichni dvoboji ... Filistejci pa zbero vojske svoje na boj. Tudi Savel in mozhje Izraelovi se zbero in se utabore ob Hrastovi dolini. Iz tabora Filistejcev stopi dvobojevalec, po imenu Goljat iz Gata, visok shest komolcev in dlan (en komolec je 44 cm, dlan petina komolca, torej naj bi bil Goljat visok 272 cm!), z bronasto chelado in luskinastim oklepom, tezhkim pet tisoch seklov brona (en sekel chetrtina do polovica unche, ki je okoli 30 gramov, che bi vzeli, da je en sekel 10 gramov, bi znashala tezha Goljatovega oklepa 50 kg). In na nogah je imel bronaste shkornje in bronast shchit na plechih in njegovo sulishche je bilo kakor tkalsko vratilo z bodalom sulice iz sheststo seklov zheleza (ali okoli 6 kg). In se ustopi pred bojne vrste Izraelcev: Chemu ste se shli pripravljat za boj? Mar nisem jaz Filistejec, vi pa hlapci Savlovi? Izvolite izmed sebe mozha, naj pride sem k meni, ako se more boriti z menoj in me ubiti, bomo mi vam hlapci. Savel in vsi Izraelci se ustrashijo teh besed. David pa je bil sin tistega Efratejca iz Betlehema na Judovem, ki mu je bilo ime Jesej in je imel osem sinov, David najmlajshi. Filistejec Goljat je prihajal zjutraj in zvecher in se kazal shtirideset dni. Tedaj veli stari Jesej Davidu, sinu svojemu: Vzemi za brate svoje v Hrastovi dolini preprazhenega zrnja in hlebce in deset svezhih sirov. David zgodaj zjutraj vstane, izrochi svoje ovce varuhu, odrine in pride do vozne zagrade; vojska, ki je ravnokar shla ven v boj, je zagnala bojni krik. David pusti svoje stvari v rokah chuvaja prtljage in steche v bojne vrste, da je slishal Goljatove besede. Vsi mozhje Izraela so bezhali pred njim. Kralj obljublja hcher svojo, da ga silno obogati in da svobodno naredi hisho ochetovo, tistemu, ki ubije filistejskega izzivalca, neobrezanca Goljata. Eliab, brat Davidov, se razsrdi zopre njega: Zakaj si prishel sem? Komu si pustil tistih malo ovac v pushchavi? Dobro poznam tvojo prevzetnost in srca tvojega hudobnost! Kajti prishel si dol, da gledash bitko! To povedo Savlu, ki poshlje ponj, rekoch: Ne moresh iti proti temu Filistejcu, saj si mladec, a on je vojshchak od rane mladosti svoje. She reche David: Gospod, ki me je otel iz krempljev levu in medvedu, me otme iz tega Filistejca roke. In Savel odgovori: Pojdi, David, Gospod bodi s teboj! In Savel obleche Davida v svoje oblachilo ter posadi bronasto chelado na glavo njegovo in ga obda z oklepom. Potem si David pripashe njegov mech in poskusi iti, kajti ni bil vajen tezhke oprave. Pa reche David Savlu: Ne morem v boj s tem, in se sleche. Vzame svojo pastirsko palico, izbere pet gladkih kamnov iz potoka, jih dene v pastirsko torbo ter se s pracho v roki nameri proti Goljatu. Tudi Filistejec in pred njim mozh, ki mu je nosil shchit, se priblizhata in ko ugleda Davida, komaj odraslega, rozhnatih, deshkih lic, zanichljivo prhne: Sem mar pes, da gresh s palico nadme? ter ga preklinja pri bogovih svojih. Pridi k meni, in dam meso tvoje pticam pod nebom in zverem na polju, she grozeche doda. David pa: Ti gresh proti meni z mechem, s sulico in s kopjem, a jaz grem nadte v imenu Gospoda nad vojskami, Boga vojnih vrst Izraelovih, ki si jih sramotil. Danashnji dan te Gospod izda v roko mojo, in udarim te ter ti vzamem glavo, in dam danes trupla filistejska vojske pticam pod nebom in zverinam na zemlji; in vsa zemlja spozna, da je Bog v Izraelu. (To sodi k psiholoshki vojni.) In ko se je vzdignil Filistejec in prishel blizhe, mu David steche nasproti, sezhe v torbo po kamen, ga s pracho zalucha ter zadene neobrezanega Filistejca v chelo, mu ga predre, da pade na obraz. David priteche do njega, stopi nanj, potegne mech njegov iz nozhnice ter ga usmrti in odseka glavo. In ko Filistejci vidijo, da je njihov junak mrtev, zbezhe, za njimi pa s krikom mozhje Izraelovi in Judovi tja do doline in vrat v Ekron. Davida pripeljejo pred Savla, ko je she drzhal glavo Filistejchevo v roki. In David je hodil, kamorkoli ga je Savel poshiljal, in v vsem je ravnal razumno; in Savel ga je postavil nad vojshchake, in vse ljudstvo ga je vzljubilo pa tudi vsi sluzhabniki Savlovi. Toda pred Savla so priplesale s citrami in bobenchki zhene iz vseh Izraelovih mest, prepevaje: Savel je pobil svojih tisoch, a David svojih deset tisoch! Tedaj se je Savel silno razsrdil in je shtel za zlo te besede ter rekel: Davidu so dale deset tisoch, a meni le tisoch; samo she kraljestva mu je treba. In Savel je grdo gledal Davida od tega dne in poslej. David pa je igral na strune kakor vsak dan; in Savel je imel sulico v roki ter jo vrzhe, menech: Pribodem Davida k steni! David se mu izogne dvakrat. Zato se je Savel bal Davida, zakaj Gospod je bil z njim, Savla pa je bil zapustil, in poslal ga je od sebe, postavil za tisochnika, ljudstvo pa je hodilo za Davidom. In Savel reche Davidu: Glej, dam ti hcher svojo starejsho, Merabo, za zheno, samo bodi hraber proti Filistejcem Pri sebi pa je mislil: Naj ne bo roka moja zoper njega, ampak roka Filistejcev naj ga pokoncha. Toda ko pride chas, da bi se Meraba, hchi Savlova, dala Davidu, je bila dana Adrielu Meholachanu za zheno; a Mihala, hchi Savlova, je ljubila Davida, kar je bilo povshechi tudi Savlu: Dam mu jo, da mu bodi v zanko in da bo roka Filistejcev zoper njega. A David reche: Menite, da je lahko stopiti v svashtvo s kraljem? Jaz sem vendar ubog in nizek chlovek. Na to Savel Davidu: Kralj ne zheli nobene dote, ampak le sto sprednjih kozhic neobrezanih Filistejcev, da se izvrshi mashchevanje nad kraljevimi sovrazhniki. Pri tem pa je Savel mislil, da bo David poginil od roke filistejske. In David vstane z mozhmi svojimi, pobije dvesto Filistejcev in prinese Savlu njihove sprednje kozhice ter dobi Mihalo za zheno, ki ga je ljubila. In Savel se je she bolj bal Davida, in bil mu je sovrazhen vse dni.

Savel je govoril Jonatanu, sinu svojemu, in vsem sluzhabnikom svojim, da bi umorili Davida. In Jonatan sporochi to Davidu: Savel, oche moj, ti strezhe po zhivljenju, pazi ob jutru, ostani na skrivnem, jaz pa pojdem in bom stal zraven ocheta svojega na polju, kjer bodesh, in govoril bom z ochetom svojim zate, in kar bom videl, ti oznanim. In Savel je prisegel: Kakor res Gospod zhivi, David ne sme biti umorjen.

Toda bila je zopet vojna, David gre in se bojuje s Filistejci in jih premaga v velikem poboju in vse ljudstvo ga je chastilo, da je hudi duh od Gospoda prishel nad Savla, ko je sedel v hishi svoji in drzhal sulico v roki in je David igral na strune. Savel je hotel pribosti Davida s sulico k steni, a se mu je umaknil in je sulica obtichala v njej, David pa zbezhi in se reshi to noch. Potem poshlje Savel sle k hishi Davidovi, da nanj pazijo in ga zjutraj umore, a zhena njegova, Mihala, ga posvari in spusti skozi okno da pobegne. Mihala pa vzame domachega malika, ga polozhi v posteljo, mu na glavo povezne mrezhasto chepico iz kozje dlake ter ga pokrije z odejo. Bolan je, reche Mihala Savlovim slom. Potem Savel ukazhe, prinesite mi ga na postelji, da ga umorim, a ugotove le, da je to nashemljeni malik. Zakaj si me tako ukanila, je ochital Savel hcheri; zagrozil mi je z umorom, se mu je zlagala v odgovor. David pa po pobegu pride v Ramo k Samuelu in se mu potozhi. To vse prinesejo na uho Savlu, ki poshlje sle, da ga zgrabijo, a se pridruzhijo Davidu. Savel poshlje druge sle she drugich in tretjich, a se vsi pokore Davidu. Konchno gre she sam v Ramo k velikemu studencu, ki je v Seku, in vprasha: Kje sta Samuel in David? In pride pred Samuela, sleche se in ves dan in vso noch gol lezhi pred njim.

To je kratek kurz iz zgodovine!

In njeno nadaljevanje?

Vlado, Vladimir, se je ozrl po gostinski sobi in se ustavil na vsakem mladenishkem obrazu svojih prijateljev in znancev posebej. Ene je pijacha bolj razvnela, druge manj, toda vsem so sijale ochi, pordelih obrazov z rahlo vlazhno kozho od potu so zdaj eni, potem drugi prepevali, medtem ko so drugi v parih ali gruchicah stikali glave in si pripovedovali o dekletih; o zadnjem lovu na gamse, med katerim jo je Lenchkov komaj odnesel zhiv, ko se jih je kot tovorni vlak pripodila chreda navzdol po matajurskih strminah; o ulovu z golo roko shtiridesetcentimeterske postrvi v nadishkem tolmunu v Koritih; o nemirih v severni Afriki; cheprav je Libija vse od italijansko-turshke vojne leta 1912 ostala italijanska, ni bilo tam nikoli pravega miru, v Cirenajki je vrelo, z Etiopijo je imela Italija posebne nachrte, v njej je videla svojo imperijalno posest; v Grchiji so vrgli kralja in leta 1924 oklicali republiko, toda monarh nenehno rovari, da bi se vrnil; v Turchiji Mustafa Kemal pasha Atatürk vse od leta 1920, ko je Ankara postala prestolnica, s silo utrjuje republiko muslimanskim gorechnezhem navkljub, posledice vojne z Grchijo leta 1922 se she niso polegle, nekaj milijonov ljudi se je preselilo sem in tja, iz Anatolije na Grshko stran in obratno, tudi Armence in Kurde je doletela kruta usoda etnichnega chishchenja nacionalistichne mladoturshke drzhave; revolucionarni dogodki v Nemchiji leta 1924 s Thälmannom na chelu, odmevi tragichnih dogodkov z Rozo Luxemburg in Karlom Liebknechtom, so se prepletali s Hitlerjevim programom "24 tochk" iz leta 1920, njegovo NSDAP – Nacional-socialistichno delavsko partijo Nemchije so leta 1923 po ponesrechenem münchenskem puchu prepovedali, vendar jo je "führer" 1925 obnovil in je chedalje mnozhichnejsha, tako da ni dalech chas, ko se bo zavihtela na oblast; v Rusiji – po novem od 1922 ZSSR – Zveza Sovjetskih Socialistichnih Republik – se je po Leninovi smrti leta 1924 zachelo notranje obrachunavanje in boj za oblast, leta 1925 postanejo zhrtve chistk Trocki, Zinovjev in Kamenjev, leta 1928 je zachetek prve petletke in kolektivizacije, ki bo zajela 25 milijonov kmetij – pa ponovno chistke, tokrat sta zhrtvi Buharin in Rikov...

V mnogih drzhavah je postajalo chedalje tezhje tako za delavca kakor za kmeta, dela je primanjkovalo in che tega ni, ni cvenka, ter kmet nima komu prodati svojega pridelka, zato sta kmet in delavec zhivljenjsko povezana in se morata skupaj boriti za svoje pravice. Takoj po vojni so vsi razumeli, da se stvari ne morejo kmalu izboljshati oziroma je zhe vsak majchken premik vzbujal optimizem, da bo bolje, toda stvari gredo v resnici chedalje slabshe. Kdo bo tisti, ki bo sposoben narediti red, dati ljudem kruha, poskrbeti za prihodnost otrok? Nujno so potrebne mochne osebnosti, z jasnimi cilji, ki vedo, kaj hochejo, da prevzamejo odgovornost nase in popeljejo narod v lepsho prihodnost. To so prelomni trenutki, zgodovinski chas je za tektonske premike, ki jih lahko opravi le duche, firer ali generalni sekretar...

Branko, ali te bodo poslali v Afriko ali na otoke v Dodekanezu? je zaklical Vlado proti bratu in zhe razmishljal, kaj bo pa njega doletelo chez dve ali tri leta, ko ga bodo vpoklicali.

Toda Branko je bil ravno zatopljen v pripovedovanje o spominih na predavanja Klementa Juga, vnetega plezalca, ki se je leta 1924 smrtno ponesrechil v severni triglavski steni, po njem so imenuje Jugov steber. Iz Novega mesta se je sam odpeljal z vlakom v Ljubljano, da bi ga poslushal, saj ni bil le propagator in ideolog modernega alpinizma, ampak tudi filozof; she bolj ga je privlachil, ker je bil Primorec, iz Solkana, in je bil to zanj stik z domachimi kraji. Juga je vodila misel: Tako narodu kakor posamezniku je usojen zhivljenjski boj, kdor ga sprejme, je velik. Torej slovenski narod ni in ne bo majhen, che se bo le boril! Velichina ni v shtevilchnosti! V skladu s svojim zhivljenjskim nazorom je Jug ravnal tudi v zhivljenjskih navadah, asketsko, garashko in do potankosti nachrtovano delovanje, razdeljeno med shtudij, pisanje, politichno nastopanje in najzahtevnejshe gorsko plezanje; skoraj ni poznal predaha, che ne shtejemo, da je bilo vse navedeno njegova strast in uzhitek, tolikshen, da so ob njegovi smrtni nesrechi nekateri natolcevali, da je prignal nevarnost do skrajnosti, ker je pred tem zhe vse izkusil. Bratranec Rudi Urshich, Jeronov iz Kobarida, se je privzdignil s stolice, dovolj, da se je globoko priklonil in se skoraj dotaknil mize s chelom: Slava takemu srcu, chast njegovemu umu! je rekel; in da bi bilo chimvech takih Slovencev, je she dodal.

Branko je vedel, zakaj Rudi to poudarja. Pri Masherovih, po domache pri Zhganu, v Kobaridu so se skrivno sestali na ozhjem sestanku Andrej Manfreda, Slavko Grahli, Slavko Mashera, Franc Kurinchich, Alojz Volarich, Maks Rejec, Zmago Krashnja, Rudi Urshich, Franc Bones in Miroslav Velikonja, da bi izdelali podrobnejshi nachrt zhe pripravljanega, zelo pomembnega tajnega shoda pod Krnom. Zhe leto poprej so se na Nanosu skrivaj sestali Albert Rejec in Zorko Jelinchich z Gorishkega, dr. Jozhe Dekleva in dr. Dorche Sardoch s Trzhashkega ter Jozhe Vadnjal z Ilirsko-bistrishkega in Pivshkega, da bi ustanovili tajno narodno organizacijo "TIGR – Trst, Istra, Gorica, Reka", ki naj bi skrbela za politichno osveshchanje in organizacijo odlochnega boja na Primorskem, tudi z orozhjem, proti italijanskemu raznarodovanju, narodnemu odpadnishtvu in rastochi fashizaciji; izdajali naj bi lastno glasilo "Borba". Dolochili so stroga pravila za sposhtovanje tajnosti delovanja, za osebnostne in politichne lastnosti chlanov organizacije in ostale podrobnosti.

Na Kobarishko je prihajal uchitelj Zmago Krashnja. Pri Jeronovih v Kobaridu so se vechkrat sestajali pri Rudiju, v sobici za trgovino ali pa v stanovanju v prvem nadstropju, she uchitelj Anton Rutar iz Chadrga ter Andrej Manfreda. Decembra 1927 je prishel Zorko Jelinchich tochno ob napovedanem chasu k Manfredi, tam sta zhe chakala she Slavko Mashera in Slavko Grahli, in obrazlozhil jim je nachela, temeljne naloge in cilje tajne organizacije, ki se je delila na celice, trojke, srenje in obmochja. Osnovali so trojko in izbrali Manfredo za vodjo, cheprav she ni bil star dvajset let. Potem so se TIGR-u prikljuchili she: v Kobaridu Stanko Volarich – Jozhefinov, v Suzhidu Alojz Volarich – Loman, Franc Kenda – Uran, Anton Breshko in Franc Gorenshchek, v Trnovem Andrej Berginc, v Robichu Branko Skochir – Olivov, v Idrskem Franc Kurinchich – Lovrechkov.

Tako se je zachelo; tajna organizacija se je shirila. Treba je bilo pripraviti mnozhichnejshi shod, toda to je bilo povezano z velikimi nevarnostmi, da bi jih policija odkrila, saj je naokoli mrgolelo karabinjerjev in kvesturinov. Zato je Rudi izrabil ta vecher, da je Branku prenesel sklepe z zadnjega tajnega sestanka glede shoda na Krnu. Trojke bodo dobile navodila o tochnem kraju tik pred shodom in bodo po dolochenem razporedu ter poimenskem seznamu pripeljale ostale udelezhence tja, kamor bo treba. Prishli bodo najbolj zavedni in zanesljivi ljudje, chlani razpushchenih slovenskih drushtev in organizacij, ter zlasti mladina.

Prishla je dolochena nedelja; nekateri so morali na pot zhe v soboto popoldne, posamich ali najvech v parih, da ne bi vzbujali suma pri oblasteh. Ti so prenochili v planinskih stajah pod Krnom. Drugi so prishli v zgodnjem jutru, iz Suzhida dvaindvajset, iz Kobarida trideset ter desetina iz ostalih okolishkih vasi. Druga skupina se je prebila iz vasi Socha na severni, bovshki strani Krnskega pogorja. Karabinjerji in skvadristi so slutili, da se dogaja nekaj nenavadnega, vsem varnostnim ukrepom navkljub le ni bilo mogoche popolnoma prikriti gibanja ljudi po strmalih Krna. Patrulje policije in fashistichne milice so krozhile naokoli, vendar se jim ni posrechilo odkriti nich dolochnejshega.

Nekaj mladostne preshernosti in nepredvidljivosti je le bilo. Mladci so se zbrali pri Gregorchichevi rojstni hishi na Vrsnem in zapeli, to je privabilo vashchane in razvnelo se je zhivahno pogovarjanje, pravcato praznichno vzdushje. Slok fant je stopil pred Gregorchichevo hisho na bukov hlod, vse je utihnilo, in razlegla se je recitacija Gregorchicheve poezije, nenavadno mochno podkrepljena z izvirnim okoljem pesnikove rojstne hishe, da je chustvena vzburjenost zajela vse zbrane in je skupina vzvalovila od navdushenja za boj zoper raznarodovalce. Pol ure zatem jih je Andrej Manfreda popeljal v gosjem redu proti vasi Krn. Od vrochega sonca migetajoche belo cestishche je slepilo ochi, toda mlachen vetrc, ki se je dvigal po pobochju navzgor, jih je osvezheval. Tudi razgrete glave so se ohladile, prevladalo je spoznanje, da je poleg navdushenja potrebna velika mera trezne presoje in smotrne nachrtnosti, che naj bodo prizadevanja uchinkovita in cilji dosezheni. Med rovi, jarki, lijaki topovskih izstrelkov, opazovalnicami, vkopi topovskih baterij, golimi temelji vojashkih barak, stlachenimi zavoji bodeche zhice so se blizhali zborovalishchu.

Ali ta pot simbolichno sovpada s chasom, v katerem zhivijo, ali kazhe na razmere v povojni druzhbi? Ali ti ostanki velike vojne ne opominjajo tajnih snovalcev zarote proti rezhimu, ki je tak, kot je drzhavni sistem, predstavnik reda in zakonitosti, cheprav ne pravichnosti in poshtenosti? Mar se je mogoche zoperstaviti mochni redni vojski, trumam karabinjerjev, kvesture, tajne policije, fashistichne milice in celotne drzhavne mashinerije z neznatno peshchico narodnih osveshchencev, cheprav so se vsi po vrsti pripravljeni zhrtvovati za sveto stvar? In che bo to sprozhilo novo prelivanje krvi, novo svetovno vojno, saj se pri kaotichnih politichnih procesih nikoli ne more vnaprej vedeti, kakshne bodo konchne posledice she tako neznatne zachetne praske – kot na primer atentat v Sarajevu?

Branko je bil med prvimi na vrhu. S krnskimi pastirji so si za to noch delili hrano in skromno streho nad glavo. Kljub razpostavljenim strazham je le malokdo brezskrbno spal. Tudi Branko je dolgo v noch prislushkoval glasovom teme. Zhivljenje z naravo izostri chute in okrepi podzavestne zaznave, ki zakrnijo, che se zhivljenjsko okolje in vsakdanje potrebe omeje na otok, ki mu pravimo urbano okolje. Chlovek zavestno spreminja naravo? Kako je ta domishljava in napuha polna misel, ki precenjuje moch chlovekovega razuma in sposobnosti dolgorochnega dojemanja vzrochno-posledichnih verig posameznega posega, dalech od resnichnosti; zhivimo na umetnih otokih, ki jim pravimo naselja, mesta, da se chim bolj osamimo od narave, in moti nas zhe najmanjsha vrnitev naravne spontanosti, che zrase malo travice na plochniku, zhe jo je treba izpuliti, mravljo, ki zaide v stanovanje, je treba nemudoma pomendrati, muha je znamenje nesnage in pokonchajmo jo... Tudi med zhivalmi poteka boj za obstanek, toda po stotisochletja ustaljenem redu, ki v bistvu ohranja ravnotezhje, chlovek pa je tudi ta red preuredil po svoje, s tem vnasha v naravo verizhna neskladja, ki se okrepe potem, ko se chlovek panichno in neustrezno odzove na udarce narave. Zakaj pa je chloveku dan razum? Da bi razumel svoja dejanja? Toda che je narava tako zapletena, da ob nenehnih naporih le postopoma, korak za korakom odkrivamo njene skrivnosti in zakonitosti ter smo she dalech, da bi jo v celoti doumeli, kako naj razumemo, kaj se bo zgodilo po tem ali onem nashem dejanju? Torej je razum nekaj zelo relativnega, sega do plota nashega trenutnega spoznanja! Naj potemtakem nich ne ukrenemo, je najbolje, da kar pustimo, naj gre, kakor samo hoche, naj se prepustimo vishjemu naravnemu kaosu, ki je vishji red, nam she nedoumljiv? Ne! To pa spet ne! Torej se je treba odlochiti za nekaj vmes, in tu se zachenja chlovekova kalvarija, kdo in kako naj o tej vmesni poti odlocha ter kako to udejanjiti? Nikoli zakljuchena igra mochi in shibkosti, bistrosti in topoumnosti, spretnosti in okornosti, znachajnosti in poniglavosti, obchutljivosti in otopelosti, nezhnosti in surovosti, plemenitosti in sprevrzhenosti, tenkochutnosti in brezdushnosti, usmiljenja in krvolochnosti, pozhrtvovalnosti in samoljubnosti, vendar tega ne smemo vzporejati s chlovechnostjo in razchlovechenostjo, saj je eno in drugo lastno chloveku.

Od nekod je prhnila sova.

In nedolgo zatem se je oglasil prvi ptichji cvrket.

V nedeljo je bilo zhe zarana zhivahno; osem deklet je shlo kot tiha budnica skozi mladinski tabor za planino Kuhinja; che so one zhe vstale, potem je vsekakor chas tudi za vse ostale!

Med ostalimi, ki so to jutro postopoma prihajali, kot je veleval konspirativni pravilnik, je bil tudi pohodnishko opravljen postaven mozh, intelektualnega videza, z mladim spremljevalcem enako krepke postave, in med udelezhenci je zavrshalo: Stane Zhagar, uchitelj z Bovshkega, emigrant v Jugoslaviji, ki se je pomeshal med udelezhence. Chas je bil, da Manfreda zachne.

V nestvarni tishini mogochnega krnskega ostenja in shirnega obzorja hribov, ki je obkrozhalo ta majhen delchek kozmosa, je nenavadno jasno in razlochno zazvenel nagovor:

»Dragi mladinci in drushtveniki!

Zhivimo v chasu najhujshega fashistichnega nasilja: unichili so nam organizacije in drushtva, nam prepovedali slovensko besedo, preganjajo nashe ljudi, polnijo se zapori; v polnem razmahu je raznarodovanje nashega zhivlja. Fashizem nas hoche unichiti. Po jechah zapirajo napredne Slovence, brishejo slovenske napise v javnosti in celo na nagrobnih kamnih. Hochejo unichiti vsako sled za nami, da smo kdaj zhiveli na tej zemlji. Kmeta tarejo tezhka davchna bremena, delavci pa se potikajo okrog brez dela in kruha. Nashe razumnike so pregnali na tuje ali pa so morali umolkniti pred nasiljem.

Mar naj drzhimo prekrizhane roke, ko zmaguje brezpravje? Nikakor! Na nasilje moramo odgovoriti z nasiljem! Ali naj bi mirno gledali njihovo pochetje, da nas bodo teptali in nas spremenili v suzhnje? Tega ne bomo dopustili! Naj ne bo nikogar med nami, ki se ne bi uprl fashizmu! Napovedati mu moramo neizprosen boj, dokler ne bo unichen zatiralec nashega naroda. Na lastni kozhi mora obchutiti mashchevalno roko nashih borcev za vse gorje, ki ga je prizadejal Slovencem in naprednim ljudem nasploh.

Protifashistichni borci in zlasti mladina bodo nosili na svojih plechih vso tezho tezhkega boja, ki bo prej ali slej ob podpori nashega ljudstva kronan z zmago!«

Po teh Manfredovih besedah je vzbuhnilo nepopisno navdushenje, udelezhenci shoda so vzklikali protifashistichna gesla in prisegali zvestobo napovedanemu boju. Mladenke so se zgrnile okoli Manfrede in ga obsule z gorskim cvetjem.

Za njim sta ognjevito in preprichevalno spregovorila she Rudi Urshich in Zmago Krashnja.

Tako so zasejali seme odpora v mlada srca, to bo mnogo kasneje obrodilo tisocheren sad, vreden zgodovinskega spomina.

Nazaj grede je Rudi shepnil Branku: »Zhagar pravi, da morash chimprej k vojakom; imej odprte ochi in ushesa, vse, chesar se bosh nauchil in v chemer se bosh izuril, ti bo prishlo she kako in kmalu prav v boju za nash narod! In Milosh te prav lepo pozdravlja.«

To je Branka she posebej vzradostilo in ga utrdilo v preprichanju, da dolgo prijateljevanje z njim korenini v mnogih skupnih pogledih na sedanji chas ter kaj je mladim storiti za svoj narod; zaveza z Miloshem je bila za vselej potrjena.

In chez nekaj dni je bil Branko zhe v Veroni.

Bil je presenechen, da ga niso poslali globlje v notranjost, kam na peto apeninskega shkornja. Do Benetk skozi Padovo in Vicenzo je le za kakshno uro vozhnje z vlakom.

Novo okolje ga je prevzelo. Prevzel ga je zhe prvi vtis, ki ga je nanj naredilo mesto, ko se je s kolodvora odpravil v kasarno, pri tem je mimoidoche sicer sprasheval za pot do nje, toda nato je vselej ubral drugo smer, da bi si zhe prvi dan ogledal chim vech, saj je bilo sploshno znano, da mladim vojakom do prisege ne dajo prostega izhoda, to pa lahko traja nekaj tednov.

Shiroka in pochasna Adizha se vije skozi mesto kot velikanska kacha ter ustvarja polotoke, ki jih voda naravno varuje in so bili vselej kot nalashch primerni za utrjeno mesto; potreben je bil she kakshen prekop in nekaj obzidja. V objemu prvega okljuka s tokom reke, kjer se shirijo tudi bolnice in je arzenal, je novejsha pozidava; tudi tretji okljuk, ki obide polotok zunaj mesta, zgodovinsko ni pomemben in je redko pozidan. Najpomembnejshi je srednji jezik ravninske zemlje, ki ga oblizuje vodni tok; na njem je pretezhna vechina zgodovinskih spomenikov, cerkva in krasnih stavb.

Onkraj zheleznishke postaje se je podal chez trg Porta nuova in po drevoredu proti trgu Bra, ki pricha o davnih germanskih vdorih v Italijo, saj poimenovanje korenini v besedi "breit", ki pomeni "shirok, prostran", tak je videti prostor pred areno, ki so jo zgradili na juzhni strani rimskega mesta in je zhe zunaj mestnega obzidja. Velichastna zgradba je bila za rimskega cesarja Flavija v prvem stoletju nashega shtetja med najvechjimi svoje vrste, po tem naj bi se tudi vrednotili pomembnost Verone v tistem chasu, cheprav so njeni temelji veliko starejshi, vsekakor pa izvirajo pred chetrtim stoletjem pred nashim shtetjem in se izgubljajo v sivi davnini zgodnjih kultur mostishcharjev v Padski nizhini ter cvetoche venetske civilizacije. Branko je sedel na kamniti zidec ob robu trga in obchudoval to gradbeno mojstrovino, ki je na svoj stopnichasti amfiteater lahko sprejela dvajset tisoch gledalcev! To je kot pol Ljubljane, je pomislil. Pa so res dali veliko na razvedrilo in zabavo; toda so bila gledalishcha nekoch in so danes res namenjena samo umetnishkim uzhitkom? Je res kultura tako politichno nedolzhna, vzvishena nad vsakdanjimi zdrahami, odraz bozhanskosti v chloveku, zgoshchina chlovekovih umskih sposobnosti, ki ga razpoznavno lochuje od drugih zhivih bitji tega planeta?

Tedanje chasopisje je na veliko povzdigovalo pisatelja in dramatika Luigija Pirandella in mu celo obetalo Nobelovo nagrado za knjizhevnost. Branko je poznal njegova dela iz razpravljanj z bratrancem dr. Andrejem Slavkom Urshichem – Slavkom Hribovcem, kot se je rad podpisoval pod svoje chlanke. Pirandellove stvaritve so prezhete s posebno tragichnim, absurdnim humorjem, toda njegove vizije za reshitev iz zagat, v katere je zashel razvoj civilizacije, so se mu zdele mamljivo enostavne in zaradi tega grozeche nevarne; poleg tega pa se je slovechi mozh proslavil she s hlapchevskim udinjanjem rezhimu. Skvadristi so na rimskem bregu Tibere ugrabili pravnika in poslanca Giacoma Matteottija, bogatashkega sina, vendar vodilnega chlana socialistichne stranke Italije in vodjo njenega levega krila, ki je iz stranke izstopil zaradi njenega profashistichnega kurza in osnoval novo socialistichno stranko, ostro nasprotnico Mussolinijevega rezhima. Bil je noro pogumen pri vztrajnem dokazovanju, podprtem z listinami, da so fashisti z goljufijo dobili vechino glasov na zadnjih volitvah. Njegovo truplo so nashli iznakazheno shele dva meseca kasneje v grmovju ob znameniti Via Flamini, dvajset kilometrov iz mesta. To je povzrochilo silno nevarne razmere med delavstvom in prebivalstvom nasploh; svet se je zgrazhal nad fashistichnim krvavim pochetjem, ki ga je dopushchal in celo podpiral drzhavni aparat. Toda prav veliki umetnik Pirandello je menil, da mora ravno v tem kochljivem trenutku tudi sam podpreti fashistichno ureditev in ducheja osebno, in temu je napisal pismo:

»Ekscelenca,

chutim, da je sedaj najprikladnejshi trenutek izjaviti v tishini gojeno in negovano vero. Che me ima Vasha Ekscelenca za vrednega chlanstva v Fashistichni nacioanlni stranki, bom znal ceniti to najvechjo chast ter jo bom upravichil kot najponizhnejshi in najzvestejshi sluga.«

Od kod pa to, so ga k temu napeljali, ni bil dovolj seznanjen z dejansko naravo fashizma, je napachno ocenil dogajanje?

Nich od tega! Zelo dobro je vedel, kaj pochne. Njegovo preprichanje je napovedovalo fashizem in ga utemeljevalo dolga leta pred dejanskim pojavom na politichnem prizorishchu. Na odru diktature se je Pirandello dobro znashel, takshno je bilo njegovo preprichanje in zhivljenjsko nachelo. V enajstem poglavju njegovega prvega romana "Pokojni Matija Pascal" je stran, ki ji velja posvetiti posebno pozornost!

Pirandello pripoveduje, kako je Matija Pascal neke nochi v Rimu, po kratkem postanku na trgu svetega Petra med vrachanjem domov, srechal pijanca, ki ga je rahlo prijel za komolec in vsega zamishljenega ogovoril: »Veselo!«. Med ponavljanjem tega bodrila se je oddaljil. »Veselo! Da, ljubchek«, reche Matija Pascal, Pirandellov alter ego. »Vendar jaz ne morem v pivnico kakor ti, da najdem veselost, ki mi jo priporochash, na dnu kozarca. Tega jaz preprosto ne zmorem, na zhalost! Jo pa znam najti drugje! Stopim v kavarno, dragec, med spodobne ljudi, ki kade in se pomenkujejo o politiki. Veseli, celo srechni smo lahko vsi le pod enim pogojem, kot meni neki imperialistichni odvetnichek, ki zahaja v mojo kavarno: pod pogojem, da nam vlada dober absolutistichni kralj. Ti ne vesh teh stvari, ubogi pijani filozof: niti na konec pameti ti ne pridejo. Mar vesh, kateri je resnichni vzrok vseh nashih tegob, nashih zhalosti? Demokracija, dragi moj, demokracija, to vladanje vechine. Kajti ko je oblast v rokah enega samega, ta izbranec to ve, ter ve, da mora zadovoljiti mnoge; toda ko vladajo mnogi, mislijo le na zadovoljevanje samih sebe, tako pristanemo v najbolj butasti in najbolj osovrazheni tiraniji: tiraniji, ki je zakrinkana s svobodo...«

Branko je v mislih obnovil Slavkovo oporekanje: Tek enega samega konja ne more dati dokaza, da je najhitrejshi, chetudi bi bil morda v resnici najboljshi. Tudi demokracija ima svoje slabosti in nudi mozhnosti za zlorabe in zmote, vendar pa ima tudi "zavore in utezhi", da voz ne zdrvi po klancu. Diktature takih zavor nimajo, ker diktatorski "vozniki narodov" ne dovoljujejo, da bi jih med vozhnjo kdo opozarjal na nevarnost. Diktatorji se umaknejo le sili; skoraj praviloma padajo v zvezi s katastrofo, ki so jo povzrochili svojemu narodu. Obichajno se je Slavko ob tem razvnel: Demokracija ni lestev, katero bi smel tisti, ki je po njej prishel do oblasti, potegniti za seboj, da bi she kdo drug ne mogel splezati do nje, marvech je lestev, ki mora biti stalno prislonjena, da se vedno lahko gre po njej gor in dol.

Takrat ko je prishel na obisk Milosh, so se vsi trije seshli v Zarochishchu nad Socho. Nekdanja novomeshka druzhenja so v okolju pokroviteljskih sten Krna in buditeljskega shumenja Soche dobila nove potrditve. S Slavkom nista bila le bratranca. Leto mlajshi, je prishel za njim v mesto ob Krki, kjer sta se udelezhevala tamkajshnjega zhivahnega zhivljenja mladih, zlasti v "Prosveti". Vendar je bila marsikatera urica posvechena dolgim sprehodom med dolenjskimi grichi, ko so med neskonchnimi debatami na razlichne teme spotoma zavili tudi v kakshno zidanico. S kmetom in z njegovimi domachimi so se potem lotili tegob kmechkega stanu, kako po celoletnem delu ni kaj prida zasluzhka ali celo vino oblezhi v kleti. Zgodilo se jim je tudi, da so v chedalje bolj vrochem razpravljanju dochakali zoro ter se vrnili domov naokoli po rosnih kolovozih, da bi se ne srechevali z zgodnjimi delavci. Slavku se je ob takih prilozhnostih porodila marsikakshna vzpodbuda za chasopisni chlanek. Potem ko se je vpisal na pravo, je deloval v Klubu jugoslovanskih akademikov Trsta, Gorice in Istre, predsedoval Jugoslovanskemu naprednemu akademskemu drushtvu Jadran in urejal revijo Val. Izstopal je s svojo neizchrpno energijo in odlochnim delovanjem; tudi italijanska obveshchevalna sluzhba ga ni spregledala... Po Miloshevem obisku Slavka ni bilo vech v Kobarid, njega je imela italijanska policija na chrnem spisku, brata Rudija so zasledovali tajni agentje.

Branko je sedel na kamniti stopnici in gledal velichastno veronsko areno, v kateri je zadonel gromki ducejev glas:

Bisogna esser forti! Vinceremo! Moramo biti mochni, mooochni, moooooochni...

In njegov odmev se je v velikanskem gledalishchu ponavljal s stotisoch glasovi kot pirandellovska prisega:

Duce,

chutimo, da je sedaj najprikladnejshi trenutek izjaviti: Che nas imate vredne chlanstva v Fashistichni nacioanlni stranki, bomo znali ceniti to najvechjo chast ter vam bomo, Duce, to dokazali kot najponizhnejshi in najzvestejshi sluge!

Branko se je zmeden ozrl okoli sebe, nikjer ni videl nikogar, sam je sedel na kamnitem stopnishchu amfiteatra, toda zrak je bil nabit z neznansko negativno energijo, ki je prezhemala vsa bitja in stvari, hishe so dobivale novodobna prochelja, kipi so odrazhali grobo moch in robatost, v obchevanju med ljudmi se je kazala nagonska prasila, zhenske naj bi rodnost svojega telesa posvetile drzhavi... Iz tisochletnega Rima sem so odmevali oshabni govori vodje ozhivljenega rimskega imperija – zato je treba uvesti novo shtetje let, z rimskimi chrkami, zachenshi s fashistichnim pohodom na Rim!

S hitrimi koraki se je odpravil s tega kraja, ki je spominjal na krvave gladiatorske igre in lahkotno obsojanje na smrt z navelichano spushchenim palcem!

Treba bo v kasarno, je zakljuvalo v njem, toda she prej si bo ogledal Julijino hisho, zato se je napotil proti via Capello, da si spotoma razvedri temachne misli. Ulice so postajale bolj obljudene in pod slovechim balkonom iz zhalostne zgodbe je bila zbrana grucha radovednih turistov, ki jih je privabil char velike, a neizzhivete ljubezni, o kakrshni bajajo v vseh chasih in na vseh celinah. V bistvu vsake ljubezni je kal tveganja, ki se redko razvije in koncha tragichno za enega ali, she pretresljiveje, za oba ljubimca. Ne zaman velja med ljudstvom prva ljubezen za nekaj globoko dozhivetega in s trajnimi posledicami; mnogokrat nedokonchana, okrnjena, zamolchana, zatajevana ali zabranjena, ostaja kot izkushenjski vzorec za vse zhivljenje, cheprav tudi kasneje niso izkljuchene strastne ljubezni. Zhivljenjska sla, nagon po ohranitvi vrste, ki prezhema nashe meso in mozhgane, ob negativni izkushnji dozhivi pretres, v chlovekovo bit se vgnezdi strah pred podobnimi ponovitvami, to bi ogrozilo bioloshko naravo ljubezni.

Branko se je ustopil pod visok opechnat zid, obrashchen z brshljanom, ki je zapiral dvorishche skoraj tik kamnitega balkona z globokim reliefom, ki je v miniaturi posnemal obokano stebrichje. Preprosti, a zanesljivi podboji balkonskih vrat, v pravcatem nasprotju z bogatimi okenskimi marmornatimi obrobami s podvojemim lokom in poudarjenimi reliefi, so se bolj skladali z zgodovinskim izrochilom, da je bilo v Veroni trinajstega stoletja kar sedemsto utrjenih hish, to pricha o odnosih med njihovimi prebivalci, ki se zagotovo niso zaradi lepshega zavarovali z visokimi in debelimi zidovi. In ne bi se smeli chuditi, da so se znashli tudi mladi zaljubljenci v zankah mnogih medsebojnih spletk in obrachunov. Balkon je le simbol prepovedane ljubezni, s svojimi shtirimi metri od tal ponazarja nepremostljivo lochenost in neizpolnjeno hrepenenje po vechnosti.

Zaljubljenca krozhita v chedalje ozhjih krogih okoli tochke privlachnosti, kot se voda vrtinchi sprva v shirokih in pochasnih zavojih, potlej pa v vse bolj gostih in noro hitrih vijachnicah proti sredishchnici, kjer postanejo atraktivne sile tako neobvladljivo mochne, da ju posrkajo vase.

Je mar stal Romeo na tem istem mestu, kjer stoji sedaj on sam, in je chakal, da se mu prikazhe ljubljena?

Tudi sam je zhe stal pod oknom, ko sta hisha in vas spali, in ni bilo zhive dushe na tem svetu, razen njega in one na oknu. Okno lochuje, cheprav je na shiroko odprto, dopoveduje, da je hrepenenje izpolnljivo, srecha dosegljiva, vendar ne takrat in tam, temvech drugich in v drugachnih okolishchinah! Okno ni veronski balkon, ki prepoveduje in grozi s strogo kaznijo ter bicha dusho z odpovedjo za vselej, okno je prijazno vabilo, vzpodbuda za vztrajanje in skoraj zhe dana obljuba, za katero v tishini nochi vsi vedo, otroci si jo zapomnijo v sanjah in jo ob prvi prilozhnosti razkrichijo ob kresu ali pa kar tako izza vogala; stari si porahljajo vzglavnik in se obrnejo v postelji, da bi zanesljivo slishali she na drugo uho; tekmeci in tekmice pa naklepajo kot noch utishano mashchevanje, z obrekljivo besedo, zashepetano na uho.

Toda zdaj mora pa res v vojashnico!

She do via Arche stopim, do Romeove hishe, je sklenil, ostalo bom prepustil prihodnjim izletom po mestu, ko mu bodo nadrejeni to dovolili. Hisha, ki jo je ugledal na ulici, ne bi bila brez Romeovega slovesa nich posebnega, prej pusta, opechnata zgradba, che ne bi imela streshnega nadzidca s stebrichki v obliki lastovichjega repa, kar ji je ob pogledu navzgor dajalo videz gradicha. Ochitno je bila tudi ta hisha nekoch eno od tistih sedemstotih utrjenih domovanj, v katera so se zapirali sprti meshchani, in iz katere se je skrivaj, tako je mislil, iztihotapil Romeo k svoji ljubici. Saj dalech ni imel po najstarejshih in najtesnejshih ulichicah Corte Regia, kjer danes dve nosita navdihnjeni imeni Via Amanti – Ulica zaljubljencev in Vicolo Amanti – Prehod zaljubljencev.

Hishe so kot nasha notranjost, v katero vstopamo enkrat s prichakovanjem, drugich kot v zavetishche ali celo v utrdbo, ki nas bo varovala pred vsiljivci, tretjich je to samostan poglobljenega razmishljanja ali celo jecha dushe... Nikoli pa ne vemo zagotovo, kaj bo, ko enkrat odpremo vrata in zakorachimo v njen objem; chakajo nas vsakrshna presenechenja, ko nam nenadoma stopijo pred ochi zhe zdavnaj pozabljene ali zalozhene rechi, tudi take, ki jih ne bi radi nikoli vech videli, da, celo mislili smo, da so za vselej pozabljene. Zlasti kleti in podstreshja so nepredvidljiva, z mrachnimi kotichki, prepolnimi odlozhenih predmetov, za katere je bilo odlocheno, da niso she za odmet, da morda she pridejo kdaj prav, nato pa se nanje pozabi, na svetlo jih ponavadi privlechejo potomci, che so rechi medtem pridobile zbirateljsko vrednost in jih kot take prepoznajo, ali pa odlete na smetishche, ker se je nabralo prevech share, da zmanjkuje prostora za nanovo prihajajoche stvari, ki jih je treba zachasno odlozhiti na podstreshje ali v klet, seveda... in tako naprej. Tako odlaga chlovek zlasti svoje skrbi in turobne misli, neprijetne izkushnje in zhalostne dogodke tja nekam po kotichkih mozhgan, ali morda she kam, morda v srce, ker je po obichajih, veri ali morali nedopustno, da bi se tega kar znebili, da bi to pozabili. Spomin na drago osebo, smrt blizhnjega, zavrnjena ljubezen...

Hisho je treba ohranjati, skrbeti za njeno trdnost in oskrbovanost; ko je enkrat v posesti, se na njeni zunanjosti razgalja posestnikov znachaj in nrav, zanjo je treba skrbeti kakor za samega sebe.

Treba je biti v sluzhbi hishe!

Hitel je, kolikor je mogel, mimo bazilike sv. Zena s samostanom, cerkve sv. Jurija v Brajdi, spotoma je od strani opazoval gosto pozidan grich z monumentalnim gradom sv. Petra, ter ves zadihan med shirokimi vrati vojashnice stopil pred strazharja, ki je bil te dni navajen takih prishlecev, zato ga je pogledal prezirljivo od strani, kot se spodobi za starega vojaka, ki mu manjka do odpusta le she preshtevno shtevilo dni. Bezhno je oshinil njegovo napotnico in ga, ne da bi ves chas spregovoril eno samo besedico, z malomarno kretnjo roke poslal naprej. Branko je bil zhe vajen samostojnega vkljuchevanja v kolektive, saj je tudi shola ali internat nekaj podobnega, spoznati morash notranja pravila in (ne)red v skupini ter si izoblikovati lasten polozhaj v njej; nekaj chasa traja, saj ti tega nihche ne prinese na krozhniku, zlasti she, che hochesh pokazati in ohraniti samostojnost in osebni ugled. Bolj ko se obrachash za pomoch k drugim, bolj si od njih odvisen in manj si samostojen; drugi chlani skupine morajo zachutiti, da lahko dobe nekaj v zamenjavo za svoje usluge, fizichno moch, bistrost, neko veshchino ali spretnost, pa tudi strah, ki ga povzrochi komu lastna surovost, brezobzirnost, zahrbtnost, zvitost... Skupina je sestavljena iz bolj ali manj izrazitih nosilcev takih znachajev. Zlasti vojska poskusha s svojsko disciplino, drilom, nachinom kasarnishkega zhivljenja in celo s prehrano dosechi, da bi se kljub vsem razlichnostim posamezniki zlili v kolektiv, ki omogocha sozhitje in najvechje uchinke pri izpolnjevanju zastavljenih nalog. Pri tem so seveda posamezniki toliko bolj okrnjeni v svojem individualizmu, kolikor bolj so v njem izrazite dolochene lastnosti, ki se ne skladajo s takshnim pojmovanjem vojashkega kolektivizma.

Po vezhi, dolgi kot predor, je prishel do mesta, kjer ni vedel, kam. Temachnost je dishala po vlagi starih zidov in po razkuzhevalnem karbolu. Nekaj hipov je stal v mraku in pogledoval levo in desno tezhka, chrna vrata; tam na koncu proti dvorishchu se je v shchemechi svetlobi odrazhal obris drugega strazharja. In obrnil se je v tisto smer. Toda za svojim hrbtom je zaslishal glas, ki je bil med pozdravom in zachetkom uradnega sprejemnega postopka, da se je naglo obrnil in stal tik pred porochnikom italijanske kraljeve vojske:

Med zadnjimi ste prishli, signor Branislao! Stopite za menoj!

Branko se je zdrznil, kako, nagovoril me je kar z imenom?!

Toda medtem sta zhe stopila skozi ena od levih vrat.

Njihovo tezhko, od starosti temno krilo se je zaprlo za njim in ga lochilo od prijateljev, domachih, gora, vecherov pod oknom...

Stopil je v stavbo, v kateri naj bi sluzhil kraljevi hishi in hishi njegovega izzivalca – novega Duxa, toda sam ima svojo "Hisho", in da bi njej zvesto in koristno sluzhil, je zdaj tu! Pa najsi je to videti she tako protislovno, da, prav zato vstopa v osovrazheni vojashki sistem, da bi ga poblizhe spoznal, se izuril v vojashkih veshchinah in dognal mochne, predvsem pa shibke tochke te armade, ki naj bi osvojila in ohranila imperij, ustvarila novodobno rimsko cesarstvo, malega kralja ovenchala s chastmi imperatorja, Duxa pa trajno vpisala v zgodovino kot Uresnichevalca!

Shele veliko kasneje se je zavedel, da se je takrat zanj dokonchno zaprlo eno poglavje zhivljenja. Bil je eden od zaznamovalcev chasa, ki mu je po krvi plala zavest, da je v sluzhbi rodovne "Hishe"!

HISHA NA MEJI IV-1