Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI III-2

 

SONCE ZAHAJA NA VZHODU

II

VULKAN PRED IZBRUHOM

Ludvik je prestavil nogo s protezo, ki ga je drazhila; tezhko se je privajal kljub temu, da je minilo zhe vech kot pol leta, kar so mu jo namestili in je zachel z vajami za hojo in krepitev mishic; che ne bi bilo blagodejnega vpliva Marje, ki se je potrpezhljivo ukvarjala z njim, se mu zdi, da bi zhe odpel in vrgel stran to leseno pritiklino. Zaprl je chasopis; noga ga je bolela, kot bi jo she vedno imel, ochitno v mozhganih she vedno obstaja celoten spominski aparat v zvezi z nogo in che se razcefrano zhivchevje na shtrclju na kakrshenkoli nachin razdrazhi, stechejo v mozhganska sredishcha informacije, od tam nazaj pa opozorila in ukazi. Tako nekako kakor na fronti, ko se iz nekega osamljenega in po srechi ohranjenega zaklonishcha oglase prezhiveli, v shtabu pa odposhljejo ukaze, kot da je tam she cela brigada. Podobno mora biti po vechletni vojni, je razmishljal o dogodkih, ki so se prehitevali zadnje leto.

Zhe januarja 1917 so se osrednje sile, Avstro-Ogrska, Nemchija, Bolgarija in Turchija, v shvicarskem Luzernu dogovorile, da bi kazalo iz tedanje Srbije, Chrne gore in dela Bosne in Hercegovine osnovati skupno drzhavo, ki bi ji kraljeval chrnogorski princ Mirko. S tem so hoteli izigrati tiste, ki so si prizadevali ustanoviti veliko drzhavo juzhnih Slovanov, od Triglava do Kajmakchalana. Zlasti Avstro-Ogrska si je obetala na ta nachin zmanjshati sredobezhne in razdiralne sile znotraj chrno-zholte monarhije in njene armade, ki se je dotlej z izredno zagrizenostjo upirala italijanski agresiji.

Toda zhe februarja so Zdruzhene drzhave Amerike pretrgale diplomatske odnose z Nemchijo, s chimer so nakazale, da se je politichno ravnovesje premaknilo v korist amerishkega posega v svetovni spopad na strani antantnih sil. Za dvoglavo monarhijo in njene zaveznice to ni pomenilo nich dobrega.

Potem je sledilo delno olajshanje ali vsaj zharek upanja, da se bodo stvari zachele reshevati s pogajanji; v Petrogradu je izbruhnila marchna revolucija in carja Nikolaja so prisilili, da se je odpovedal prestolu; ruske enote so se osipale, zapushchale polozhaje in se mnozhichno vdajale, prichakovati je bilo, da se bo sesula celotna vzhodna fronta in Nemci ter Avstrijci so premestili nekaj divizij na kritichne odseke soshke fronte in v Tirole. Da bi pospeshili notranji razkroj v Rusiji, so Nemci dovolili voditelju ruskih boljshevikov Leninu in njegovim dvaintridesetim najtesnejshim sodelavcem prehod iz Shvice chez Nemchijo na Shvedsko, od koder so se chez zaledenela severna jezera prebili v Petrograd. To ni le okrepilo revolucionarnih dogajanj, marvech so se zacheli vse hujshi spori in obrachuni tudi znotraj revolucionarnih sil.

Toda Nemci so se ushteli. Vplivi ruske revolucije so se pokazali tudi v marchnih krvavih demonstracijah v Hamburgu in Kielu. In ne nazadnje, revolucionarni val se je shiril po vsej Evropi. Tudi v Milanu in Torinu se je delavstvo uprlo, saj je bilo najbolj prizadeto, breme vojne je bilo na delavskih plechih in plachevali so ga s potoki potu in rekami krvi.

Hud udarec pa sta dobili Nemchija in Avstro-Ogrska, ko je Rusija proglasila neodvisnost Poljske, ki je bila dotlej razdeljena med Rusijo, Nemchijo in Avstro-Ogrsko, in njihovi vojaki poljske narodnosti, so mnozhichno dezertirali ter se pridruzhevali snujochi se poljski vojski.

Aprila se je konchno izkazalo, da ZDA s prekinitvijo diplomatskih odnosov mislijo presneto resno, napovedale so vojno Nemchiji in proglasile zakon o obvezni vojashki sluzhnosti. To je mochno okrepilo antantne drzhave in tudi tiste sile v Avstro-Ogrski, ki so si zhe dolgo prizadevale reshiti se njenega jeklenega objema.

Aprila se je na Krfu sestal "Jugoslovanski odbor", ki so ga v Londonu sestavljali slovenski, hrvashki in srbski politichni emigranti iz Avstro-Ogrske, s predstavniki srbske vlade, in kasneje so objavili deklaracijo o zedinjenju juzhnih Slovanov v skupno drzhavo SHS, locheno od habsburshke monarhije.

Prav sredi aprila se je Ludvik udelezhil v Feldhofu pri Gradcu pogreba komaj shtiridesetletnega zhupana Antona Lavrenchicha iz Doberdoba. Kot begunec se je zatekel v Domzhale, kjer si je skushal pomagati z gostilno, ki jo je vzel v najem. Vendar ni minilo veliko chasa, da so ga vpoklicali in poslali na fronto, kjer je dobil strel v trebuh. Z vlakom so ga prepeljali v grashko bolnico, kjer so se zdravniki trudili skoraj dva meseca, da bi ga ohranili pri zhivljenju, toda prishlo je do sepse in mozh je izdihnil. Na pokopalishchu se je Ludvik srechal z Benkovim Jernejem iz Starega sela, dobrim znancem, ter she z nekaterimi s Tolminskega in Benechije. Zavili so k "Tomshetu" v Friedhofgasse in tam jih je nashlo jutro. Tam sta bila tudi Josip Lavrenchich iz Postojne in njegov zet dr. Zherjav, ki sta bila tod konfinirana, saj sta bila kot znana politika zhe takoj na zachetku vojne zaprta na Ljubljanskem gradu. Ta dva sta bila na tekochem o prelomnih dogajanjih, ki se pripravljajo, saj je cesar spricho chedalje slabshega polozhaja na vseh shtirih frontah in ob spodletelih poskusih sklenitve separatnega miru sklenil sklicati drzhavni zbor, ki bo odlochal o prihodnjem ustroju monarhije. Dr. Koroshec je pripravil deklaracijo za maja sklicani zbor z naslednjo vsebino:

»Podpisani, v Jugoslovanskem klubu zbrani poslanci, izjavljajo, da zahtevajo na podlagi narodnostnega nachela in hrvatskega drzhavnega prava zdruzhenje vseh pokrajin monarhije, kjer zhive Slovenci, Hrvati in Srbi, v samostojni od vsake tuje vlade prosti, na demokratichnem temelju slonechi drzhavi pod zhezlom Habsburshko-lotarinshke monarhije, in naznanjajo, da za uresnichenje te zahteve po enotnosti naroda zastavijo vse sile. S tem pridrzhkom se bodo podpisani udelezhili dela parlamenta.«

Cheprav je videti deklaracija kot kompromis, saj omenja le hrvashko drzhavno pravo, je Lavrenchich razlozhil, da jo pravzaprav pesek v ochi nekaterim krogom okoli dvora, saj niso hoteli takoj nastopiti s pravimi in skrajnimi zahtevami, ki so: Zedinjena, velika in neodvisna Jugoslavija pod vlado Karadjordjevića! Te vesti so vse navzoche mochno prevzele in mnogi so zhe nazdravljali prihodnji samostojnosti. Ludvik je opozoril Lavrenchicha, kako bo s Primorsko, saj je zhe sploshno znano, kljub temu, da gre za tajni pakt, da so jo Anglija, Francija in ZDA obljubile Italiji. To je vneslo streznitev med goreche zdravicharje. Ludvik je menil, da bi bilo dobro, da Avsto-Ogrska zmaga, takrat pa dosechi odcepitev. Seveda so njegovo mnenje pobijali, kajti, che Avstrija zmaga, se bo chutila mochno in ne bo popushchala. Po vrochem kresanju mnenj so dosegli kompromis z ugotovitvijo, da bi bilo najbolje, che bi prishlo do premirja, ko nobena stran ne bi zmagala in bi bila Avstrija prisiljena popushchati notranjim silam, Italija pa ne bi bila upravichena do izpolnitve dolochil iz tajne pogodbe. Dr. Zherjav je namignil, pri chemer se je trikrat ozrl okoli sebe, ali kje kdo ne prezhi za njimi in nastavlja ushesa, da je v teku zbiranje ljudi, ki bodo v primernem trenutku s pooblastili osrednjega Narodnega sveta v njegovem imenu prevzeli lokalno oblast v svoje roke tako nasproti Italiji kakor Dunaju. To je omizju dvignilo moralo, saj so dobili obchutek, da se po dolgih stoletjih tuje nadvlade resnichno odpirajo mozhnosti za samostojnost, da se pripravlja nekaj stvarnega za izpeljavo in ohranitev te zamisli.

Nekaj tednov kasneje, v juniju, je Ludvik prebral v "Slovenskem narodu" chlanek dr. Kramerja, da sta dr. Koroshec in dr. Krek na avdienci pri cesarju Karlu opozorila: Che se te ideje ne izponijo v tej drzhavi, se bodo vseeno izpolnile, vendar bodo posledice nevarne za zhivljenje drzhave, za Evropo in njen prihodnji mir. To naj bi cesarja napotilo, da je dal nemudoma telefonirati ministrskemu predsedniku Clam-Martinicu, da sprejema njegovo odstavko. Toda tudi z novim predsednikom dr. Ernestom pl. Seidlerjem ni bilo veliko bolje; z zamenjavo le posameznih, cheprav kljuchnih oseb je nemogoche spremeniti zakoreninjeno stoletno obnashanje.

Da bi cesar le nekoliko umiril politichne strasti in nacionalna chustva, je she pred poletjem proglasil amnestijo za vse obsojene zaradi veleizdaje, zhaljenja velichanstva ali cesarske hishe, motenja javnega miru, vstaje, upora itd. Razveljavljena je bila tudi zaplemba premozhenja. Izvzeti so bili le tisti, ki so zbezhali v tujino.

Od julija naprej je za "Slovenski narod" redno dopisoval z Dunaja Ludvikov sorodnik Gabrshchek, tudi amnestiran, ki se je podpisoval "g. Dunaj". V zachetku avgusta sta se srechala v Gradcu, ko je potoval v Ljubljano. Zjutraj je dobil brzojav: »Pridem z vlakom ob osemnajstih. Pochakaj na postaji. Pojdemo k "Krug zum grünen Kranze".« Vlak je prispel tochno po urniku. Z Marjo sta sedela v chakalnici pri oknu na peron in opazovala, kje se bo na vratih vagonov pokazal Gabrshchek; vlak je bil natrpan, precej ljudi je izstopilo in najmanj toliko tudi vstopilo, v gnechi so se drenjali tudi zhandarji, ki so gnali trojico uklenjenih, med katerimi je bila tudi zhenska. Morda je to odvrnilo njuno pozornost, saj sta se zdrznila ob pozdravu za njunima hrbtoma:

»To je pa res presenechenje, gospodichna Marja!« se je Gabrshchek kavalirsko priklonil Marji, ji poljubil roko, zatem pa jo krepko stisnil she Ludviku. »Ta zheleznica pa kljub vsemu natanchno deluje,« je pripomnil. »Kruha sicer zmanjkuje, vlaki pa vozijo tochno po voznem redu,« je dodal z zanj znachilno zajedljivostjo.

Z Ludvikom sta si dopisovala, ne prevech pogosto, takole enkrat do dvakrat na mesec, zato mu ni ostalo prikrito Ludvikovo razmerje z Marjo, saj ni bilo pisma, da je ne bi omenjal s tolikshno nezhnostjo, da je bilo nemogoche spregledati resnost te zveze. Cheprav je bil Ludvik she vedno v bolnishnichni oskrbi, ker je to terjal red s pogostostjo rehabilitacijskih vaj, je Marja zhe kmalu po prihodu najela garsonjero v mirnem predelu mesta, kjer je bil zlasti ob nedeljah delezhen njenih drobnih razvajanj, ko mu je pripravila kakshno ljubo jed, kupila steklenico dobrega shtajerskega vina ali pa sta poslushala gramofon, ki ga je kupila v zastavljalnici. Ploshch ni bilo lahko dobiti, ker proizvodnja v vojnih razmerah ni potekala najbolj redno, manjkalo je surovin zanje, toda tu pa tam se je pod pultom le dalo kaj najti.

»Che utegnete, se lahko odpeljemo k meni, pripravila sem hladni narezek,« ga je povabila Marja.

Toda Gabrshchek jo je ljubeznivo zavrnil: »Nalashch sem zapisal, da gremo v gostilno, kamor sem telefoniral za mizo, rad bi, da lepo v miru posedite z nama! Sedaj pa pojdimo, ob pol dvanajstih imam naslednji vlak.«

Ludvik se je she kar hitro dvignil, ochitno so vaje uspeshne, poprijel za bergle in prvi zakorachil proti izhodu. Z izvoshchkom so bili v nekaj minutah na mestu in za rezervirano mizo. Zhe spotoma je hotel Gabrshchek vedeti, kako poteka rehabilitacija. Sedaj se je obrnil k Marji:

»Tu ste nekako na sredi med Prago in Kobaridom,« se je sicer slishalo kot nekakshno poizvedovanje, zato je dodal: »Kako ste se znashli v Gradcu?« To je vprashanje nekoliko zaobrnilo.

Marji ni bilo odvech ne prvo ne drugo vprashanje, zato mu je sproshcheno odgovorila: »Upam, da bo kmalu prilozhnost, da se srechava tudi v Kobaridu. Tu pa komaj chakam, da se Ludviku koncha najintenzivnejshi del rehabilitacije, potem se bo lahko preselil k meni. Zdravniki so mu zhe omenili, da bo lahko she ta mesec. Komaj chakam,« je samozavestno dokonchala.

Gabrshchku je bilo dekle simpatichno, spominjala ga je na rajnko zheno Rozino iz znane Jozove rodbine v Bovcu, ki mu je bila pozhrtvovalna sodelavka in politichna zaveznica vse do prezgodnje smrti leta 1898, ko so jo dali v grobnico na solkanskem pokopalishchu. Zato se je tudi takoj lotil svoje priljubljene snovi – politike.

Tokrat se je spravil nad Italijane, chesh da ves svet pishe o beguncih v tej vojni, kot da gre za nekakshno avstrijsko posebnost, v kateri so zhrtve Italijani, ki so morali v notranjost Avstrije, ker so se hoteli izogniti grozovitim bojem na: Isonzo, Monte Santo, Monte San Valentino, Monte San Gabriele, Caporetto, Luico, Santa Lucia, Auzza, Ronzina itd. Nihche ne pove, da je to slovenska zemlja, in tako svet napachno misli, da se Italija bori le za osvoboditev neodreshenih bratov ob Sochi. Zato imajo italijanski voditelji lahke posle pri kravjih kupchijah s slovensko zemljo. Poleg tega pa je Avstrija storila neprimerno vech za italijanske begunce kakor za slovenske. Tudi "Osrednji pomozhni odbor za begunce z juga", ki mu nacheljuje baron Beck, je povechini posvecha Italijanom. Na Dunaju je cela vrsta drzhavnih uradov za begunske potrebe, vojashke podpore, begunsko sholstvo in tako naprej. Nashi begunci so popolnoma izgubili vero v pravichnost vseh teh ustanov in se jih celo izogibajo, saj trpijo njihova narodna chustva. Celo nash arhitekt dr. Maks Fabiani, ki vodi "Sektion Wien", pogosto pove, da ga Slovenci zelo malo nadlegujejo, ker so se sploh odvadili podpor. Nekateri so z nakano hoteli prikriti pravo stanje in so pritegnili dekana in poslanca k temu delu. Toda ta je z zhalostjo moral ugotoviti, da je zaman vsak boj proti korupciji v taborishchih in proti zapostavljanju slovenskih beguncev. Konchno se je moral umakniti in je raje shel nazaj v Tolmin.

Potem se je lotil vohunstva in obsedenosti avstrijske policije s tem vprashanjem. Notranji minister princ Hohenlohe mu je povedal, da je zapleten v preiskavo proti srbskemu oficirju Vukasoviću, ki jo vodi mornarishko sodishche v Pulju, zaradi stikov z vojashkim beguncem Jakobom Shtibiljem iz Vrtovina v Vipavski dolini, s katerim je bil v nedovoljenih zvezah. Neki davchni uradnik v Vipavi in poshtni uradnik v Gorici sta izpovedala o tem neverjetne stvari: da je Shtibilj pogosto prejemal od Vukasovića vechje vsote denarja, zagotovo v propagandne namene in podobno. Ta obdolzhitev je romala ves chas za njim, iz Gorice v Ptuj, od tam v Lipnico, pa v Oberhollabrun in konchno na Dunaj, kjer ga je pred kratkim pozval predse preiskovalni sodnik, star Cheh, ki je sprva dejal, da se hoche na osnovi njegovih prvih izpovedi odlochiti, ali naj ga zaslishi kot obdolzhenca, ki bo smel govoriti po svoji volji, ali kot pricho, ki bo morala govoriti chisto in golo resnico. Kaj hitro sta opravila – v nekaj urah je bila preiskava ustavljena. Debelemu dosjeju je bila prilozhena tudi fotografija iz puljske vojne luke, ki naj bi jo posnel Vukasović, datum posnetka je bil starejshi od datuma Shtibiljevega domnevnega pobega. V resnici je ushel z gorishke realke leta 1876 k vstajnikom pod Ljubibratićem na pomoch v boj proti Turkom. S tem je bila izpodbita trditev o dezerterju Johannu Stibielu iz Vrtovina. Gabrshchek je she dal na zapisnik, da je je cesar Franc Jozhef pomilostil Vukasovića glede vsake krivde, tako da je zhe pred vojno prihajal v Gorico celo v uniformi srbskega chastnika. Kar se pa denarja tiche, je res poshiljal majhne zneske na Shtibiljev naslov kot plachilo narochnine za razlichne chasopise, za podporo slovenskim zasebnim sholam in za njegove starshe v Vrtovinu. Tisti poshtni uradnik je hud italijanski iredentist, ki je tudi zhe drugache poskushal shkodovati Slovencem.

V takem kramljanju, ko je imel Gabrshchek glavno besedo, se je priblizhala ura slovesa in njegove zadnje besede so bile namenjene Marji, ko se je spomnil njenih prvih besed:

»Chimprej nasvidenje v Kobaridu, gospodichna,« ji je pomahal v slovo iz kochije.

***

Marja je vsa zadihana privihrala domov in zhe na vratih klicala:

»Ludvik, Ludvik, pri Kobaridu so nashi prebili fronto; Italijani se panichno umikajo!«

Odkar se je Ludvik iz okrevalishcha preselil k njej, je popoldne, ko se je vrnil z dela, najraje sedel pri oknu s pogledom na Muro, na levi pa je bilo mogoche videti stari srednjeveshki grad, ki je obvladoval okolico, medtem ko se je na desni razpenjal chez reko zheleznishki most. Tu, na svetlem, si je na majhni mizici uredil popravljalnico ur; ta chudoviti splet neznatnih sestavnih delchkov, skladno delujoch v zapletenem ustroju, ga je vselej ocharal, kadarkoli je lahko pogledal vanj. Chas je chloveku odmerjen z dolzhino zhivljenja in obvladuje njegov vsakdan, zato ga je od nekdaj privlachevalo njegovo merjenje. Che je v davnini zadostovala le groba delitev na dan in noch, na jutro, poldan in vecher, na pomlad, poletje, jesen in zimo, se je schasoma natanchnost povechevala tako, kot so kazale potrebe.

Zhe dolge mesece je razmishljal, kaj neki bo kot invalid pochel po vojni; nekega dne je na rehabilitaciji spoznal she vechjega nesrechnika, kot je bil sam, oni je bil brez obeh nog. Med klepetom je zvedel, da se je oprijel urarstva in da bo tudi za Ludvika povprashal, ali bi ga vzeli zraven; tako se je ponudil, ko je slishal, da ga to izredno zanima. Zhe naslednji dan mu je prinesel knjizhico osnov, v kateri je na dushek prebral, da so menda Babilonci prvi zhe sedem stoletij pred nashim shtetjem izpopolnili sonchno uro, vodno klepsidro pa so poznali v Aleksandriji petsto let kasneje. Toda moralo je miniti zelo dolgo, da je okoli leta tisoch Gerbert iz Aurillaca, kasnejshi papezh Silvester II., sestavil prvo okorno mehansko uro; in spet je preteklo petsto let, da je Peter Henlein iz Nürnberga izdelal "nürnbershko jajce", prvo prenosno, pogojno recheno, zhepno uro. To pomanjshevanje mehanizmov je zhe prav fantastichno. Poleg tega se pojavljajo zhe elektrichne ure in tudi take, ki jih uravnavajo z radijskimi signali. Torej nastopa obdobje plodnega spoja mehanike s hitro razvijajocho se elektrotehniko, to bo nekaj zanj – elektromehanika.

Zhe kot otrok je obchudoval ocheta, ki je na domachi poshti upravljal telegraf. Po zhicah je bil povezan s celim svetom, prihajali so znaki – chrtice in pike – se zapisali na dolg trak in oche je potem iz tistega razbral, komu je sporochilo namenjeno in kaj mu sporochajo; za mnoge skrivnosti je vedel, toda nikomur drugemu ni nichesar razkril, pa ne le zaradi prisege, ki jo je dal kot drzhavni uradnik, marvech ker je bil klenega znachaja. Ko je poslushal ochetove razlage o delovanju telegrafa in kaj ga poganja, so se mu v domishljiji vzbujale najrazlichnejshe zamisli, na primer, da bi izumil pravo pisanje na daljavo, to pa danes vojska zhe uporablja – pisalni stroj na daljavo. Prav to mladostno hlepenje po znanju je odlochilno vplivalo na vpis v gimnazijo, saj je potem mislil shtudirati tehniko prav tu, v Gradcu, kamor se je zhe pred njim odpravilo nekaj njegovih prijateljev, s katerimi se je ob pochitnicah srecheval in razpravljal o novih dognanjih znanosti in tehnike, ki se jima je obetal sijajen razcvet. Da bo to stoletje v znamenju tehnishkega razvoja, nakazuje tudi ta vojna, ki je ne le spopad velikih mnozhic vojakov, marvech obenem uporabljajo najsodobnejsha tehnishka sredstva za unichevanje: topove, letala, podmornice vseh vrst, strupe in metalce plamenov, telefonske in radijske zveze, avtomobile in vlake za hitre premike enot... Tako kot je v davnini prachlovek s pridom obvladal ogenj v koristne namene, je z njim tudi pozhigal; z lokom je lahko uplenil divjad ali ubil chloveka na daljavo; z nozhem je lahko rezal kruh ali drugemu prerezal vrat... Taka je usoda izumov. Izumitelj se strastno poglablja v naravne zakonitosti, da bi na osnovi spoznanj razvil nekaj novega, pri tem obichajno ne razmishlja o chlovekovih moralnih slabostih in hudobnosti, razen che sam nalashch ne pochne tega iz zlih namenov; razvijalci orozhij presneto dobro vedo, chemu bo kaj rabilo in celo preuchujejo uchinke svojih izumov s stalishcha najvechje unichevalnosti. Kaj je shrapnel drugega kot peklenska pogruntavshchina, kako z enim topovskim izstrelkom pobiti chim vech ljudi; che se nad glavami ljudi razleti granata in razprshi okoli sebe na stotine ali tisoche svinchenih ali jeklenih kroglic, jim ne moresh ubezhati, tudi che lezhish na tleh in zarijesh glavo v zemljo, te bo doletelo. Le globoko pod zemljo morash chepeti, da si varen pred shrapnelom, toda za take so potuhtali granate s plinom, ta ti prileze v vse najmanjshe pore, saj je celo tezhji od zraka in zato kot nalashch, da se kot gad zvije v podzemska zaklonishcha.

No, che s shtudijem sedaj ne bo nich, se bo ukvarjal vsaj z urarstvom, morda bo kaj celo z radiotehniko... Sprasheval je zhe, ali bi smel na grashki politehniki poslushati vsaj posamezna predavanja, pri rednem shtudiju bi ga oviralo prevech nedorechenih stvari, med drugim niti ni vedel, kako dolgo bo sploh ostal v Gradcu.

»Tu sem, imam zanimiv mehanizem koledarske ure,« se je oglasil na Marjine klice, ne da bi jo dobro slishal, chemu je tako razburjena.

»Slishish, Italijani se umikajo s Soche, ljudje so vsi iz sebe, vsi upajo na skorajshnji mir,« mu je ponovila in pomolila zadnjo izdajo chasopisa, kjer je z velikimi chrkami pisalo: Brezglavi beg verolomnega sovrazhnika.

V tej mestni chetrti je nasploh vladal mir in njuno stanovanje je bilo she posebej mirno, saj je bilo obrnjeno stran od ulice. Toda che bi bil blizhje sredishchu, se ne bi mogel ogniti charu proslavljajoche mnozhice, ki je valovila po trgih in ulicah.

»Kaj pa sedaj?« je sebe in njo na glas povprashal. »Vojne bo konec in kam se bova dala? Ostaneva tu?« je nadaljeval z vprashanji. Nenadna sprememba okolishchin ga je nashla nepripravljenega, ni she razmishljal v neki dolochni obliki o neposrednih korakih ob kakem dogodku, kot je tokratni. No, da, takole na sploshno, je nekakshen cilj predstavljala vrnitev v domache kraje, zato se je tudi skushal lotiti nechesa praktichnega, kar bi mu omogochalo dostojno zhivljenje, kot ga pach lahko zhivi chlovek z eno nogo.

Marja je zaslutila, da se ga je polotila melanholija, ki ji je she vedno zapadel ob prilozhnostih, ko se je izrecno soochil z alternativo, a je ena od izbir zhe kar samodejno odpadla spricho njegove handikapiranosti. Tezhko je psihichno preboleval svojo invalidnost in zagotovo je ne bo nikoli povsem prebolel; che se bo trudil, bo zmanjshal neugodne posledice na najmanjsho mozhno mero; najslabshe bo, che bo tezhave zgolj potlachil, jih prikril sebi in drugim, s tem se bo zachel proces notranje razgradnje dushevnosti. Dobro se je zavedala nachela, da je naravno in odkrito pogovarjanje temeljno za psihichno ravnotezhje. Zato je rekla: »Komaj chakam, da bi videla Kobarid, Krn in Socho. Prihaja chas, ko bo to mogoche, razmere so zhe takshne. Me bosh peljal tja?« Pri tem se je smehljala, kot da imata zhe vozne karte v rokah, le vlak mora she pripiskati na postajo, da ju odpelje na jug.

Ludvik v preteklih mesecih morda res ni veliko razmishljal o tem potovanju, je pa o nechem drugem. Ko je pred tednom dni potrkal poshtar na vrata in prinesel priporocheno pismo zanjo, je rekel, ker je ni bilo doma: »No, saj za gospo zheno pach lahko podpishete.« Ludvik je sicer molche podpisal, toda sklenil je, da se ob prvi primerni prilozhnosti o tem pomeni z njo. Taka prilozhnost je nastopila:

»Marja, bi se porochila z mano?« jo je vprashujoche gledal s shiroko razprtimi ochmi in prichakoval pritrdilen odgovor, saj po vsem, kar se je med njima spletlo v zadnjem letu, je tako vprashanje moralo prej ali slej priti iz njegovih ust. Dolgo je odlashal s tako dobesedno proshnjo, prizadevajoch si, da chas utrdi njuno zvezo.

»Prishla sem do sem s teboj po lastni volji, in tako bodi tudi poslej!« mu je odgovorila.

Chez teden dni se je zbrala druzhbica, v kateri je bil tudi Andrej Gabrshchek, ki je prishel z Dunaja za pricho Ludviku, v kapeli sv. Nikolaja, ki je simbolichno povezoval ta oddaljeni kraj s cerkvijo, posvecheno istemu patronu v Kredu, kjer je bil tudi krshchen. Ko so pred vhodom pochakali, da so znotraj vse pripravili, mu je pogled pritegnil zhe mochno zglajen napis na ploshchi levo od vrat: »Preterevndo cave ne taceatvr ave« (mimoidochi, ne pozabi pozdraviti); kaj neki je v resnici hotel pisec povedati, saj so vsi prevodi le priblizhek izvirniku, che pa je zhe izvirnik nalashch enigmatichno sestavljen, potem je prevod res popolna interpretacija prevajalca oziroma je le tolmachenje izvirnika na osnovi arbitrarno izbranih miselnih in idejnih izhodishch. Ta ploshcha prvotno morda niti ni bila na zidu svetishcha in bi v prvotnem okolju chisto drugache uchinkovala kakor na tem posvechenem kraju. Ali je res mishljen le pozdrav, ki je tako pogosto le vsakdanja fraza, namenjena zgolj temu, da se izognemo postanku in pravemu srechanju, pach opravimo dolzhnost, ki jo okolica prichakuje od slehernika in nich vech. Che pa je s pozdravom mishljena resnichno dobra zhelja in skrb za blizhnjikovo zdravje in pochutje, potem to terja she kakshno prijazno bededo zraven golega pozdrava. Na prochelju cerkve uchinkuje napis kot poziv, da se poklonimo Bogu, da ga pochastimo, toda to lahko storimo, tako lahko razumemo, tudi zunaj in ne le v cerkvi. Lahko pa je to opozorilo tudi grozhnja, kaj ti neki preti, che pozabish pozdraviti, bo to ostalo brez posledic..? Duhovnik, ki je bil v teh letih zhe vajen hitrih vojashkih porok, je bil tudi tokrat jedrnat, cheprav je obenem znal ustvariti vzdushje topline in intimnosti. Morda se je tokrat she posebej posvetil mladoporochencema spricho Ludvikovih ochitnih posledic vojne, ki so kljub pogostosti, lahko rechemo kar mnozhichnosti, pri soochanju s konkretnim primerom vzbudile globlji odziv, sochutje in morda celo obsodbo vojne. Pravzaprav, ali vojni kurati ob blagoslavljanju orozhja in chet, ki gredo v boj, pochno to v resnichni veri, da Bog to dopushcha? Che se dushni pastir posvecha vojakom, teshi njihovo trpljenje, jih spravlja s tem svetom, da se pred bojem, katerega izid je negotov, pripravijo za onostranstvo, je upravicheno in globoko razumljivo. Toda blagoslavljanje topov, minometov, topnjach in bombnikov, ki so sredstva za mnozhichno unichevanje, ne more soditi med duhovnishka opravila; che jih zhe ne prekolne, bi jih she manj smel blagoslavljati...

Kapelica je s svojo tihoto, v kateri se je izgubil duhovnikov shepet, na poseben nachin oznanjala njuno prihodnost; za Ludvika se je vojna zhe konchala, cheprav s hudimi posledicami; Marji je tudi skeleche oplazila dusho. Ta blazheni mir in spokoj sta hkrati intermezzo in sklep nekega zhivljenjskega obdobja, ki ju je zaznamovalo s preizkushnjami kot popotnico za drugo obdobje, ki ga obichajni smrtniki v manj tragichnih okolishchinah zachnejo zhiveti, ko se njihov chas prevesi v starost. Toda onadva sta bila she mlada; Marja je bila prav ljubka s shopkom krizantem, ki jih je v tem chasu kdo ve kje uspela dobiti, pod svetlomodro svileno ruto je bil njen obraz nekako droban in bled, in ko jo je malce dolgo gledal od strani, se je zazrla vanj, se mu nasmehnila z dolgim in vlazhnim pogledom, ki je bil njen, posebej zanj opravljen obred, potekajoch vzporedno z onim, ki ga je duhovnik opravljal pred Bogom.

Marja je duhovnika povabila z druzhbo v blizhnjo gostilno, na robu loga, ki je obkrozhal cerkvico. Njen lastnik je bil Cheh in z njim se je Marja domenila, da pripravi chimbolj tako, kot bi pripravili pri njih doma. Mozhakar se je kot vsi birti dobro znashel tudi v vojnih razmerah, tako da je pripravil skoraj pravo gostijo s plzenskim pivom in tudi dve steklenici madzharskega tokaja je na koncu postavil na mizo kot hishno darilo mladima.

Marja je rade volje pojasnjevala druzhbici, kako je pripravljena kakshna jed. Najprej je prishla na mizo cheshka enolonchnica iz telechjega srca in zelenjave. Vse lepo narezano na rezine in nalozheno v posodo, odishavljeno in posoljeno ter zalito z juho, v kateri se je prej kuhalo srce, se mora pochasi dokuhati do mehkega. Na koncu je treba dodati na kocke narezano in ocvrto slanino, tik preden se postavi na mizo, pa se doda she malo kislega mleka in kanec belega vina.

Potem so jedli pljuchka in grah po cheshko. Grahu, dushenemu na maslu, sesekljanem zelenem petershilju in sladkorju, se prilije malo juhe, pred serviranjem pa se zamesha vanj rumenjak, razzhvrkljan v kisli smetani, in hitro povre. K temu gredo pljuchka; skuhana v slani vodi s korenichjem in zachimbami, narezana na rezance, damo v gladko omako iz sesekljane chebule preprazhene na maslu in moki, zalite z vodo in dobro prekuhane. Dodati je treba she kislo smetano in narezano slanino, po potrebi in okusu pa sol in kis. Na koncu se v jed vmesha she rumenjak.

Na vrsti so bile svinjske zarebrnice z gorchico in s krompirjevimi vdolbki. Nekoliko potolchene zarebrnice, na obeh straneh posoljene in pomokane, na hitro obojestransko popechene, nalozhimo v kozico s prej svetlorumeno oprazheno chebulo; zalite z vrocho juho, se dushe kakshno uro, oziroma ko se zachne meso mehchati, tedaj je treba dodati gorchico in vino, da povre. Krompirjeve vdolbke pa se naredi takole: krompir se skuha, olupi in pretlachi, shlajenega pa doda v penasto umeshano maslo, z rumenjaki, soljo in nazadnje primeshanim snegom, to pa z zhlico nanesemo v ponev za posajena jajca, ki ima vdolbine namazane z mastjo, ter popechemo na obeh straneh.

In seveda cheshki cmoki. Za cmoke je treba na kocke narezati zhemlje, jih poprazhiti na maslu, na to se nalije razzhvrkljano mleko z jajci in soljo. Ko se napojijo, se primesha she moko, oblikuje cmoke, nadene z vishnjami ali cheshnjami in skuha v slanem kropu, zabeli s preprazhenimi drobtinami in potrese s sladkorjem.

Skupaj z gostilnicharjem in gospodinjo so nazdravili s tokajem in kuharska mojstra sta zharela od zadovoljstva, ko sta pozhela pohvale. Marja pa je na svojski nachin pokazala, da obvlada tudi kuharsko umetnost, ne le s tem, da je pomagala sestaviti jedilnik, ampak tudi z razlago veshchin, ki so omogochile ta uzhitek.

»Zhe jutri bova na policiji vlozhila proshnjo za vrnitev v Kobarid,« je Ludvik presenetil navzoche.

To je bila dobra iztochnica za Andreja Gabrshchka, ki je povzel besedo: »Zhupani iz evakuiranih krajev zhe zbirajo tiste, ki se zhele prvi vrniti, da bi pripravili pogoje za ostale. Treba si bo ogledati in oceniti shkodo, predvsem pa poskrbeti, da se vrnejo tisti, ki lahko kaj postore pri jesenskih delih na poljih, pri vsaj zasilnem popravilu hish. Otroci in zhenske naj bi she pochakali, saj je zima pred vrati in bi bilo nespametno spraviti jih med rushevine. Opozarjajo na nevarnost vsakrshnega orozhja, streliva, min in strupov, za odstranitev bo treba veliko chasa.«

S tem se je razvnelo razpravljanje o "chudezhu pri Kobaridu", saj so tam v treh dneh potisnili Italijane 30 kilometrov chez matajurske grebene onkraj Vidma in potem she chez Piavo ali kot je zapisal furlanski jezikoslovec Pirona: Plava. Cheprav so pri tem preboju sodelovali tudi Nemci, ne gre zamolchati herojstva slovenskega in slovanskega vojashtva, ki se ni borilo za Avstrijo, ampak za osvoboditev slovenske zemlje. Omizje so navdajali meshani obchutki, po eni strani navdushenje, da na slovenski zemlji ni vech Italijanov, po drugi strani pa se je s tem okrepila Avstrija, ki je prav tako predstavljala oviro za samostojnost.

Toda v tem trenutku je bilo potrebno posvetiti najvech skrbi obnovi.

Begunski odsek parlamenta je sklenil, da mora vlada popraviti porushene kraje tako, da prebivalci ob vrnitvi zhe dobe primerna bivalishcha. Begunce so razdelili na tri razrede:

razred A – tisti iz neposhkodovanih krajev, tem bodo chez shtiri mesece odtegnili begunske podpore, vendar se lahko takoj vrnejo;

razred B – tisti iz bolj ali manj poshkodovanih krajev, ti se lahko vrnejo po presoji od primera do primera in jim ostane begunska podpora do nadaljnjega;

razred C – tisti iz povsem porushenih ali hudo poshkodovanih krajev, se za zdaj nikakor ne morejo vrachati; s postopno obnovo jim bo omogochena posamichna vrnitev.

Vodja begunskega oddelka v notranjem ministrstvu dr. Montel je zhe zachel objavljati seznam prvih krajev, ki niso toliko trpeli, da se vanje ne bi mogli vrniti prvi begunci. "Slovenski narod" se je she posebej potrudil, saj je njegov dopisnik Cezaro iz Bovca prehodil vso dezhelo in podrobno porochal o dejanskem stanju. V Gorico se je zhe vrnilo 1500 oseb iz najbljizhjih begunskih taborishch, to pa je bilo prehudo, saj je preskrba shepala, vodovod je bil poshkodovan, rushevine so zatrpale ulice...

Ustanovljen je zhe osrednji odbor za vrnitev beguncev in obnovo Primorske, njegovi chastni predsedniki so gorishki nadshkof dr. Sedej, trzhashki shkof dr. Karlin in na Dunaju senatni predsednik upravnega sodishcha dr. Miroslav Ploj. Za izvrshnega predsednika so izvolili generalnega prokuratorja Ivana Okreticha, za tajnika odvetnika dr. Friderika Babnika, za blagajnika pa tajnika najvishjega sodishcha Frana Posego, med chlani pa najdemo poslance Josipa Fona, Vekoslava Spinchicha, dr. Antona Gregorchicha, dr. Antona Koroshca, dr. Matka Laginjo; zraven je tudi dr. Fran Vodopivec z ministrstva za kmetijstvo. Vodstvo vsega dela je bilo poverjeno prav njemu, Andreju Gabrshchku, ki se je zhe v parlamentu ukvarjal s temi vprashanji. Sredi Dunaja so si na Bankgasse, tik "Zhivnostenske banke" in kavarne "Central", uredili pisarne. Evidentiranih so imeli 62.000 beguncev, med katerimi je bilo na tisoche takih, ki iz nichevih razlogov niso bili delezhni ne begunskih ne vojashkih podpor. Zavrachali so jih, chesh da nimajo potrebnih dokumentov, ki so revezhem ostali v porushenih domovih ali pa so jih med begom izgubili. Ugotavljanje istovetnosti pa je v neurejenih vojnih chasih kaj zamudno opravilo, in cheprav so kasneje morda dobili to povrnjeno z zamudo, kazhe na brezsrchnost birokracije.

Gabrshchek je bil pred nekaj dnevi v Trstu, od koder je dobil vabilo namestnishtva na prvo sejo "Dezhelne komisije za obnovo", ki je bila pod vrhovnim predsedstvom ministra za javna dela Homanna, vodila pa sta jo njegova namestnika baron Fries-Skenet in dezhelni glavar dr. Faidutti, od Slovencev so v njej sodelovali dr. Franko, dr. Gregorchich, drzhavni poslanec Josip Fon, nekaj zhupnikov in vishjih uradnikov. In cheprav je Gabrshchek zastopal osrednjo komisijo na Dunaju, mu dunajska policija ni hotela izdati potnega lista, chesh da je she vedno na seznamu "p.v." – politichno sumljiv in konfiniran na Dunaju... Shele na osebno intervencijo trzhashkega namestnika, ki je bila prav v zvezi s pripravami na to sejo na Dunaju, je zadnji hip dobil potni list.

Na poti v Trst se je ustavil tudi v Gorici, ki je ni videl vse od tedaj, ko so ga policisti odgnali na gorishki grad in od tam na Ljubljanski grad. Posledice vojne so strahotne. Stavba Slovenske posojilnice, kjer je imel svojo tiskarno in stanovanje, je do polovice popolnoma porushena, granata jo je zadela v polno, tako da je stanovanje unicheno. Zaloga knjig je zgorela. Iz tiskarne pa so Italijani odnesli dva tiskarska stroja, nekaj manjshih knjigoveshkih strojev, demontirali in odnesli so elektrichne naprave z akumulatorji vred. Kar je she ostalo papirja in tiskovin, je bilo vse pohojeno in poteptano. Kar obrnil se je in zbezhal iz svojega nekdanjega raja koristne dejavnosti. Toda vishek je bil prihod policijskega agenta med obedom, ki mu je v imenu policijskega komisarja Winklerja zapovedal, na zahtevo vojashkih oblasti, da mora nemudoma zapustiti Gorico. Torej so ga tajne sluzhbe nenehno nadzorovale in kljub amnestiji ter uradnemu dovoljenju za potovanje trmoglavile po svoje.

Seveda mu ni preostalo drugega, kot da se je takoj podal v Trst; v dokaj samotni in zapushcheni Gorici ni mogel nikamor in se ni z nikomer srechal.

Trst je nudil drugachno podobo, saj ga vojna vihra ni kdo ve kako prizadela. V dokaj ohranjeni palachi Drzhavne nacionalne banke je deloval obnovitveni urad z zhe obsezhnim administrativnim aparatom. Tam je bil tudi okrajni glavar Anton Rebek; oddelek za nachrtovanje in gradnjo pa je imel v rokah krashki rojak prof. dr. Maks Fabiani.

Ker je tako postal chlan dezhelne komisije za obnovo in je vodil she dunajski Osrednji odbor, ni imel ne malo ne lahkega dela.

Ena od nujnih nalog je bila priskrbeti delavce za obnovo, toda kaj ko so bili pretezhno na frontah, che so ostali zhivi. Zato je sklical sestanek z vojnim in domobranskim ministrom, da bi nekaj vojakov odpustili in bi se posvetili delu. V ta namen so izdelali smernice za odpushchanje in kaj kmalu je prispelo na stotine proshenj, ki sta jih prevzemala neki major in Gabrshchkov sin Metod, gradbeni inzhenir. Nad polovico proshenj so ugodno reshili. Vendar so nekateri to izkorishchali. Tako je gorishki meshchan, vzdrzhevalec v dunajski bolnishnici v Kremsu, prosil, da bi shel domov s pretvezo, da kupi in ponovno pozhene solkansko apnenico, saj bo med obnovo potrebno veliko tega gradiva; ko se je vrnil, je pozabil na obljubo.

Med upravichenimi primeri je bil tudi edini brat krshkega shkofa dr. Josipa Srebrnicha iz Solkana, ki so ga odpustili kot edinega druzhinskega rednika.

Na zhalost pa je treba ugotoviti, da vlada glede obnove ne izpolnjuje svojih obljub in zahtev parlamenta, to pa dodatno slabsha politichno vzdushje med prebivalstvom.

Za naslednje dni sklicuje zhupan Ivan Stepanchich iz Rench v gorishkem hotelu "Pri jelenu" sestanek vseh slovenskih zhupanstev o problemu, kako se najuspeshneje lotiti obnove, saj od osrednjih oblasti ochitno ni mogoche prevech prichakovati. Med tochkami dnevnega reda pa je tudi izjava gorishke dezhele o soglasju z majsko deklaracijo o samoopredelitvi Slovencev in zaupnica Jugoslovanskemu klubu.

Zelo dejaven je tudi dr. Tuma, ki obshirno razlaga naokoli svoje nazore o obnovi po nachelih socialne demokracije, govori o namakanju polj iz Soche in Vipave ter podobno. Skupna volja pa je, naj pobudo za obnovo prevzame domache ljudstvo, saj je bilo tod zhe pred vojno mochno razvito gradbenishtvo, opekarnishtvo, mizarstvo, tesarstvo in podobno. Pridnih in sposobnih inzhenirjev in mojstrov imamo obilo, le ljudi naj spuste domov in vlada naj izpolni obljubljeno denarno pomoch.

Ko se je vrachal je v vlaku srechal visokega zheleznishkega uradnika Bohumila Krejchija iz Kralupeha, kjer je tudi precej nashih beguncev

Ludviku je Gabrshchek povedal, da je mati ostala med vojno doma, ni se hotela odseliti, to ji je uspelo tudi zaradi gostilne, saj so si tam uredili oficirsko menzo, v drugem delu hishe pa je bila frontna telefonska centrala. Kaj vech za zdaj ni uspel zvedeti. Zamolchal pa mu je, da se je njegova Anica porochila v Chedadu. To je bilo sedaj tako ali tako brezpredmetno – kot temu rechejo pravniki – a bi bilo tudi popolnoma skregano z dobrim okusom.

Vlak se je chedalje bolj praznil, od Jesenic navzdol so ostali le she tisti, ki se jim je videlo, da so bili dolgo odsotni, da sodijo v posebno zvrst vojnih zhrtev, ki se jim reche: begunci. Kako nenavaden pomen je dobil ta pojem! Po tej odisejadi se priblizhujejo domachim krajem, kot bi prihajali na prepovedano obmochje, saj takshno je tudi bilo zanje vse do nedavna in tudi tokrat so si morali pridobiti posebno dovoljenje za vrnitev. Mar to ni vech njihov dom, pa cheprav v rushevinah, ni vech to njihova zemlja, nimajo tod svojih mrtvih prednikov in zhivih sorodnikov, prijateljev in znancev – koliko med njimi je she zhivih? Dolgo skrbno negovana zhelja po vrnitvi, neskochno dolge nochi trpkega premishljevanja in ure grenkega jokanja – vse je nenadoma izginjalo v megli preteklosti, umikalo se je negotovosti in strahu, prichakovanju neprijetnih spoznanj. Kar naenkrat so se pochutili kot v-drugo-begunci, morda tokrat celo zares begunci v duhu, to pred leti niso bili, sedaj jih notranja tesnoba odvracha, jim vsiljuje misel na umik, beg od tod, iz te s krvjo zaznamovane, od ognja in mecha oskrunjene in s plugom apokalipse razorane zemlje...

Toda kako jo zapustiti v tej hudi uri, samo, zapushcheno, zanemarjeno in onesrecheno, zemljo, ki so jo rodovi stoletja dolgo negovali, trebili skale in divje grmichevje, da bi ustvarili pashnike, trate in njive, ob katerih chepe domovi njenih davnih skrbnikov, mar naj jo sedanji izdajo, naj ji odtegnejo skrbne roke prihodnjih rodov?

Na zheleznishki postaji pri Sveti Luciji sta izstopila in s svojimi kovchki obchepela ob tirih. K srechi je bil veder, cheprav mrzel dan, in kopno vse naokrog, le najvishjih tolminskih vrhov se je drzhalo nekaj snega.

Da, Marja prvich v teh krajih, je pomislil; tako je bil zatopljen in pretresen od tega, kar je videl okoli sebe, da se mu ni zdelo kot rodna dezhela. Marja je stala ob njem prav tako skrushena, saj si pri vsem, kar je slishala in brala o vojni, ni mogla predstavljati resnichnosti; razumela ga je, ni silila vanj z vprashanji. Tedaj se nagnil k njej, jo stisnil k sebi in oblile so ga solze. Tako sta stala objeta, kako dolgo ne bi mogel nihche rechi, saj che bi merili z uro, bi dobili chas vesolja, njuna ura je merila drugachen chas z utripi srca, nakljuchni opazovalec pa verjetno ne bi imel chasa za invalida in utrujeno dekle ob njem med neurejeno grmado vsakrshnega vojashkega, gradbenega materiala, premoga, lesa in vagonov...

Pristopil je zhandar, ves stuljen v svojem ohlapnem plashchu, oveshen s hladnim in ognjenim orozhjem, z znamenji drzhavne sluzhbe in obveznimi brki, a tudi brez teh bi bil dovolj star, shtel jih je chez shestdeset, take so sedaj imeli ne le v zaledju, ampak celo zhe na fronti, ki se je premaknila dalech na jug, onkraj Plave.

»Gospod in gospa prihajata iz notranjosti, kam pa sta namenjena?« je dokaj vljudno opravljal svojo dolzhnost; morda ga je k temu navajala Ludvikova pojava. Pochasi je pregledoval njune papirje, medtem se je zhe odtajal in jima svetoval:

»Najbolje bo, da se za zdaj zatecheta v gostilno tu pred postajo, na levo pri mostu chez Idrijco. Morda bosta imela srecho, da se oglasi kakshen furman in vaju vzame s seboj.«

Tako sta sedla v slabo ogrevano gostilnishko sobo, v katero je hushknil mraz vsakokrat, ko so se odprla vrata neposredno na plano; k srechi je bilo malo gostov. Po drugi strani pa ju je to skrbelo: kako bosta shla naprej, che ni nikogar mimo?

Mlado dekle, ki je streglo, je bilo v chrnini, in nikogar drugega ni bilo na spregled. Kaj jo je doletelo, o tem ni bilo treba veliko ugibanja. Dosti ponudbe ni imela; videti je bilo, da je po premisleku postregla s skodelico mleka; potem ko jima je pripravila le grenak planinski chaj in sta si ga posladkala iz lastne zaloge, se ji je zdelo, da bi lahko z zamenjavo dobila kaj sladkorja. Marija je slutila njeno stisko, toda she bolj se ji je dekle zasmililo, ko je slishala njeno pripoved; ima otrochichka, mozh je padel na Krasu, oche je zhe takoj na zachetku vojne izginil v mochvirjih na Poljskem, mater pa je kap od vsega hudega in lezhi zgoraj zhe nekaj mesecev. Iz tesni, po kateri je shumela Idrijca z le nekaj sto metrov prej priteklo Bacho, je pod hisho vel vlazhen hlad, ki bi ga lahko pregnalo le izdatno ogrevanje, toda tudi kurjave ochitno ni bilo na voljo. Marja ji je stisnila v roke zavojchek sladkorja v kockah, da so se mladi zheni zaiskrile ochi od sreche.

Tedajci je vstopil mozhak, zavit v plashch podlozhen s krznom in s toplo vojashko kapo potisnjeno na ochi. Ochito je bil tod domach, pa najsi je bil domachin ali se je v letih vojne udomachil, saj se je zhe na vratih razpenjal in zaklical:

»Liza, daj tisto, ki segreje!« ter zavil k pultu. »Kar stoje bom, saj sedim zhe tri ure kot kura na jajcih.«

Liza mu je natochila shilce, nedvomno je poznala njegove navade, nato pa mu je na glas rekla, da Ludvik in Marja nista mogla preslishati:

»Shtefc, bi peljal tale dva do Kobarida, saj bi se stisnila zraven tebe,« in je z glavo namignila proti njima.

Shofer ju je premeril od nog do glave, pogledal spet Lizo in povprashal:

»Sta od tam doma?«

»Od Titovih sem, Ludvik,« se je oglasil, »ta je moja zhena, Chehinja. Dve leti me ni bilo doma.«

Shtefca je to zadovoljilo, a ne le zaradi morebitne vozhnje. Iz velikega notranjega zhepa svojega ogromnega plashcha je privlekel zavoj in ga pomolil gostilnicharki, ki je, po vsem sodech, kaj takega prichakovala; le pogledala je proti njima in skomignila z rameni, chesh drugache pach ne gre kot tako, da si drug drugemu pomagamo.

»Spotoma sem ustavil na Zhelinu, klali so in sem jim priskrbel nekaj popra,« se je Shtefcu zdelo primerno rechi. »Kaj boste mogli zlesti na tovornjak?« je Ludvika nich kaj po ovinkih pobaral.

Ta se je zhe privadil pogledov in opazk, njegovo vprashanje je sprejel v chisto tehnichnem smislu, kot bi se chevljar pozanimal, kakshno shtevilko chevljev nosi, zato je pokimal.

»Pa pejmo,« ju je z zamahom roke povabil s seboj, »Liza, zvecher, pod mrak se bom vrachal,« se je napovedal, tega morda niti ne bi bilo treba, saj je le she bolj razvedrilo njen obraz, da sta se Ludvik in Marja poslovila od chisto drugachne osebe, kot sta jo spoznala ob prihodu.

Kabina tovornjaka je bila tesna in za Ludvika muchna, toda rad je potrpel, da sta se le premaknila proti domu; tako blizu sta, niti trideset kilometrov, toda she vedno ne na cilju.

»Zdaj nas bole ushesa od tishine,« se je oglasil voznik, »toda she pred kratkim bi tu vsak hip lahko prichakoval, da ti treshchi granata na glavo.« Zapeljal je med prve svetolucijske hishe oziroma njihove ostanke. Pred njimi se je dvigal Mrzli vrh, desno pa Buchenica z Mengorami, zadaj Kolovrat; okleshcheno drevje, razrito zemljishche, zaprecheno s kolobarji bodeche zhice, s shpanskimi jezdeci in z napisi: »Achtung – Gefahr / Pozor – Nevarnost«... Pod cerkvijo so se morali ustaviti, da je shel mimo chrni pogrebni sprevod z belo krsto; otroci so stikali po bregu in eden od njih je stopil na mino, she srecha, da niso bili v gruchi in je tri druge le ranilo, sicer bi bila tragedija she vechja. Koliko nesreche bo she po vseh dosedanjih grozotah? In she vedno ni konec morije, nizhje doli v furlanski ravnici grmi in bobni, kot je tukaj she pred nekaj tedni...

Nebo in zemlja sta zajechala 24. oktobra ob dveh zjutraj; kot vselej ob takih prilozhnostih doslej, se je zachelo dveurno topovsko obstreljevanje: dva tisoch topov in tisoch minometov je obenem bruhalo ogenj in smrtonosni plin od Banjshchic do Bovca. Dezh, megla in tema so dopolnjevali grozotno vzdushje konca sveta, toda niso zmanjshevali natanchnosti avstro-nemshkega obstreljevanja, saj so imeli zhe dneve vnaprej pripravljene natanchne koordinate nasprotnikovih polozhajev. Cheprav so bile italijanske plinske maske med najboljshimi, je mnoge presenetil strup med spanjem – alarmiranje je odpovedalo. Nastalo je kratko, zloveshche zatishje, ki je paralo zhivce vojakom, poskritim po globokih kavernah. Niso se she prikazali iz lukenj, izkushnje so jih izuchile, da vse do sovrazhnikovega pehotnega napada ni dobro pomoliti nosu na plano; le sanitejci so tekali naokoli in prenashali ranjene. Za mrtve bo poskrbljeno kasneje. Instinkt jih ni izdal, ob shestih je ponovno zagrmel mogochni kakofonichni orkester topov vseh mogochih kalibrov; zemljino telo je drhtelo in jechalo, mehko chloveshko meso pa sta cefrala strah in obup, she bolj kakor granate. In tochno ob osmih je bilo negotovosti konec, avstrijsko-nemshka pehota se pognala v napad od Loma na Banjshchicah do Krna; le uro zatem so valovi napadalcev zalili italijanske polozhaje pri Bovcu, toda she prej so jeziki zelenomodrega fosgena iz stotin jeklenk izsikali svoj strup.

Tokrat so zdruzhene avstrijske in nemshke sile, v poslednjem obupnem poskusu odlochiti izid izchrpavajoche vojne, sklenile iti do konca in prekorachiti predvojno drzhavno mejo. Mnozhice napadalcev so se vsule z vrhov, se zlile chez doline in pljusknile chez nasprotni breg. Eni so drli od Bovca in Zhage na Skutnik in Stol, chez Vrshich in Vrata skozi Drezhnico v Kobarid, od tam pa proti Chenti in Tilmentu. V dveh letih vojne se tod ni veliko spremenilo, sedaj pa se je nenadoma zachela rushiti italijanska obrambna pregrada, umikajochi, zbegani vojaki so morali izbirati najneugodnejshe strmali in skalne stene in v hudem mrazu jih je samo na Kaninu zmrznilo nad tisoch. Tisti, ki so so umikali po soteski Uchje ali chez Hum proti vrhu Stola, so porivali svoje topove in vozove v prepade.

V Kredu je bil sedezh shtaba IV. italijanskega korpusa, ki mu je poveljeval general Cavaciocchi, ki she pred kosilom v Robichu ni jasno vedel, kaj se dogaja na fronti. Ko je stopil v dvorishchno zgradbo s frontno telefonsko centralo, so mu porochali, da je vechina zvez prekinjenih. Potem se je mirno odpravil k obedu, cheprav so zhe prihajala vznemirljiva kurirska sporochila. Generala je she najbolj podzhgala presenetljiva vest, da je v vasi italijanski kralj Vittorio Emanuele III., torej njegov vrhovni komandant, ki se je hotel na mestu samem preprichati o dejanskem polozhaju. V vsej naglici je pohitel k njemu, da mu porocha:

»Obvladujemo polozhaj, vashe visochanstvo; nekaj manjshih taktichnih premikov je bilo potrebnih, da bi okrepili obrambo. Treh zaporednih krepko utrjenih obrambnih chrt sovrazhnik ne bo mogel prebiti.«

Toda kralja ni mogel preslepiti; razocharan se je obrnil in se vrnil proti Chedadu, spotoma se je ustavil v shtabu VII. korpusa v Kravarju pri generalu Buongiovanniju, ki je imel dokaj megleno predstavo in povrshne podatke o stanju na Kolovratu in Matajurju. Od tod sta s kraljem poskushala telefonirati she poveljniku XXVII. korpusa na Jezhi, generalu Badogliu, ki je zapustil svoj poveljnishki polozhaj v vasici Kozica in taval proti Srednjemu in Kambreshkemu ter celo proti Ligu. Podrejeni poveljniki divizij, topnishtva in samostojnih brigad ga niso mogli najti, niso imeli povezave z njim. Nekaj dni prej ga je obveshchevalna sluzhba seznanila s tochnim datumom in nachinom avstrijsko-nemshkega napada, vendar je bil tako zaverovan v svoj obrambni sistem, da je celo izdal povelje, da topnishtvo ne sme odpreti ognja brez njegovega ukaza. Zato je bila na Jezhi razbita cela divizija, da je ostal le poveljnik brez vojske; samo tu so bili Italijani ob sedemsto topov. Tako se je ujel v past, ki jo je nastavil nasprotniku, menech, da bo tega spustil v globino in ga zatem stisnil v obroch ter pokonchal. In ko sta se kralj in general Buongiovanni le uspela povezati z njim, seveda Badoglio ni znal dosti vech povedati o stanju v svojih divizijah, cheprav so nemshke in avstrijske enote prav takrat zhe osvajale prvo chrto utrjenih polozhajev na Kolovratu in Jezhi. Italijanskemu kralju je bilo kaj lahko spoznati prave krivce za polom, vse je imel pred seboj in se z njimi pogovarjal.

Za kraljem je istega dne popoldne prishel v Kred tudi general Montuori, ki ga je general Capello, poveljnik II. armade v vsej naglici imenoval za poveljnika levega krila, na odseku od Bovca do Tolmina. To je tisti Capello, ki je pred bitko izjavil: »Videti je, da nas bodo napadli, in to si tudi zhelim. To pomeni, da bodo tudi nemshki ujetniki med mojimi trofejami, in to mnogi.« Ko je Montuori na poti iz Chedada v Kred sam dozhivel obupno razsulo na cestah, v samem shtabu v Kredu pa zmedo, je zachel izdajati povelja, s katerimi naj bi zagotovil zapolnjevanje vrzeli v frontni chrti, toda njegova povelja niso nikoli prishla do naslovnikov ali pa enote niso vech obstajale, ker so jih napadalci zhe poteptali; v posameznih zhepih so se sicer alpinci she upirali, toda zmanjkovalo jim je streliva in hrane. Pripadniki 12. nemshke divizije so takrat zhe marshirali pri Kobaridu proti Nadizhi. Pred njimi so se v nepopisni gnechi, neredu in paniki umikali ostanki lashkih enot, pomeshani med seboj. Med njimi so bili pomeshani tudi italijanski uradniki s svojimi druzhinami, kar je she povechevalo kaos.

Domachini so se skrivali po kleteh ali pa so zapustili domove in se raztepli po okolici. Nekateri pa preprosto niso mogli nikamor: starchki, bolni, porodnice...

Prav ta 12. divizija je izvedla najbolj tvegan, nadvse drzen in duhovit podvig, ki je v bistvu dal ime celotni bitki, za vselej zapisani v zgodovini. V kritju megle se je kar po cestah iz vasi Dolje pri Tolminu premikala navzgor po dolini Soche po levem bregu skozi vasi Gabrje, Selishche in Kamno ter po desnem bregu proti Idrskemu. Vmes sta se odcepili dve cheti, ki jima je poveljeval porochnik Rommel, ki se je chez noch ustavil pred Livkom, ker so v Golobih she vztrajali bersaljerji. Manjsha enota pa se je vzpela po gozdnatem pobochju Senice proti vasici Foni, se pod Hlevnikom spopadla z utrjenimi Italijani, jih razbila in zhe zgodaj dopoldne prishla na greben Kolovrata. Obe dolinski koloni sta se pri Kobaridu zdruzhili in do vechera prodrli do Robicha, kjer sta prenochili.

Shtefc je bil zgovoren chlovek, shoferji, ki so nenehno na poti in prihajajo v stik z mnozhico ljudi vseh poklicev in stanov, so bogat vir informacij. Kdo lahko nemoteno poslusha oficirske pogovore, ne da bi bil zaradi tega osumljen prislushkovanja? In kdo more tako neposredno preverjati in primerjati velike shtabne nachrte z dejanskim stanjem, ki ga poznajo vojaki iz jarkov?

Shtefc je zavil v Kobarid, motor tovornjaka je grmel med hishami in grozil, da bodo njegovi tresljaji dokonchno razmajali v zrak shtrleche zidove, ki so ostali od topovskega obstreljevanja. Trg je bil kot izumrl, iz italijanskega begunstva se she niso mogli vrniti, vojashtvo se je pomaknilo dol k Plavi, preostali so se tishchali po hladnih domovih.

Ko so peljali mimo neposhkodovane hishe, je Shtefc rekel:

»Tu je imel general Boccacci, nachelnik generalnega shtaba IV. korpusa, shtiri stalne ljubice, tudi mladi sestri iz Benechije, in v prostem chasu vabil she druge ter posnel mnozhico pornografskih fotografij, po tem je bil znan v visokih chastnishkih krogih, ki so se z naslado udelezhevali njegovih orgij. Monsignor Pelizzo je celo potozhil preiskovalni komisiji, da je imel razvratnezh v svojem stanovanju hkrati celo dvanajst she ne shestnajstletnih deklet, vendar pa se tej ni zdelo potrebno ukrepati. To je tako razkurilo nekega vojnega kurata, da si je drznil obsoditi visoke chastnike, da jim roje po glavi le dobra in obilna kosila ter lahkozhive zhenske, namesto da bi skrbeli za stanje svoje vojske in tezhave vojakov v blatnih rovih. General Boccacci pa si je dovolil celo to, da je svoji najljubshi ljubici priskrbel lahek koleselj in posebno dovolilnico, da se je prosto vozarila naokoli, kar je bilo tisti chas strogo prepovedano, in ga obiskovala ob vseh urah, kjerkoli je zhe bil na inshpekcijah. Znan je bil tudi po svoji brezsrchnosti; po kratkem postopku je dal postreliti shtiri svoje vojake, ker so bentili chez nadrejene.«

Na trgu se je Marja ozirala naokoli, a ne le ona, tudi Ludvik se po dolgem chasu ni vech pochutil kakor doma:

»Spremenilo se je,« je zamrmral, »che bi le eno hisho porushili, bi se spremenilo lice celote, kaj pa shele po tolikshnem razdejanju.«

Toda ni si bil svest, ali je dojemanje domachega okolja res pod tolikshnim vplivom stavbnih sprememb ali je vmes tudi slepilna slika, ki se mu je izoblikovala v dolgih mesecih odsotnosti in bolezenskih blodenj. Podoba sveta se ustvarja v nashih glavah in ni neposreden odraz optichne slike na mrezhnici nashega ochesa, ki se na poti do vidnega sredishcha pretvarja in prilagaja zapletenemu sestavu mozhganov. Zhe barve so nekaj posebej zapletenega; daltonisti imajo sploh spremenjeno dojemanje barv, toda tudi ljudje z "normalnim" vidom se ne morejo uskladiti, ali je modrozeleno bolj modro ali bolj zeleno... Kaj shele oni, ki imajo drugachne okvare vida, kratko - in daljnovidni, z valjastim razoblichenjem predmetov, brez globinske zaznave in podobno. She posebej zagatni so umishljeni prividi, spregledovanje nezazhelenega, meshanje trenutnih dogajanj s preteklimi...

»Prichakovala sem she kaj hujshega po vsem, kar se je slishalo in bralo med tolikerimi ofenzivami,« je bila stvarna Marja. »Bolj kot o mestu sem sanjarila o hribih, o Krnu, Matajurju, Stolu, kot si mi pripovedoval o njih.«

Ludvik jo je zachuden pogledal in ni vedel, ali tega ni rekla kar tako. Zanj sta narava in naselja nekaj celovitega, kar se med seboj dopolnjuje in ne izkljuchuje ter se razvija skladno. Ni si mogel zamisliti dolinske ravnine Kobarishkega blata brez vasi na njegovem robu, z Robichem na vstopu s chedajske strani in s Kobaridom na nasprotnem koncu.

Saj res, kaj se tu mudita, chimprej proti domu, she teh pet kilometrov, potem ko jih je bilo za njima zhe nekaj sto.

»Najbolje bo, da vas zapeljem kar do doma, veliko ste zhrtvovali v tej vojni, pa vam drzhava na svoje stroshke lahko privoshchi vsaj to,« je rekel Shtefc Ludviku in zapeljal na levo proti Robichu. Nekam revolucionaren je tale tu, si je mislil Ludvik, kaj je v teh besedah vpliv revolucije v Rusiji? Zhe v Gradcu je srechal nekega Mrzheka, Krashevca, ki je pobegnil iz ruskega ujetnishtva, tu pa mu je bila avstro-ogrska policija nenehno za petami, vsako njegovo besedo so zapisali in jo raportirali nadrejenim. Pred dobrim tednom pa so ga celo zaprli; Ludvik je imel nenehno obchutek, da tudi njega zalezujejo tajni agentje, chesh, che se je druzhil s prekucuhom, ni vech zanesljiv.

In res je Shtefc zavil proti zahodu. Idrijca se je leno zvijala chez napol poplavljene travnike, onkraj pa se je pod Matajurjem svetlikalo zidovje Suzhida in Svina. Ropot tovornjakov je odmeval v tem tihem svetu, kot bi se vrachal slaboten odmev nedavne vojne vihre, odmet strele, ki je zhe udarila in zanjo vemo, da nas ni oplazila, da ni vech nevarna, a vseeno zadrhtimo od pretnje onih, ki bodo usekale v naslednjem hipu. Tu pa tam se je nashel kdo, ki je prisluhnil, a se je naslednji hip zhe vrnil k prejshnjim mislim in se posvetil tekochim opravilom, med vsakrshnimi nevarnimi zvoki so se ljudje iz izkushnje nauchili razpoznavati hrushch letalskih od kamionskih motorjev.

Zapeljali so mimo Starega sela, polozhenega na Stolovo podnozhje. Lesene vojashke barake so samevale. Med njimi in za cesto je bilo nekaj prevrnjenih topov, zgorela tovornjaka, vozovi s strtimi kolesi, polomljenimi ojesi... Pod skednji skladovnice zabojev z granatami, toliko je tega, da nihche ni utegnil niti zavarovati, kaj shele odpeljati... Potrgane telefonske zhice so visele z drogov in dreves... Celo psov ni, je trpko spreletelo Ludvika.

Na prvi rahli vzpetini se je odprl pogled na poseben kotichek doline, ki se tod zozhi in naprej spushcha le strugo Nadizhe in cesto; za ozkotirno zheleznico, ki je prihajala navzgor od Chedada in se konchala v Kobaridu, je morala chloveshka roka sekati strme bregove. Ludvik jo je videl prvich; zgradili so jo Italijani nekaj mesecev po zavzetju teh krajev in prav za hisho se je razprostirala obshirna postaja, ki je zasedla celotno polje od vasi do Molide. Pritlichno postajno poslopje, pokrita skladishcha na prostem, vodno chrpalishche z vodnjakom in ranzhirni tiri, vse je samevalo, vsevprek pa vsakrshni zaboji, kupi zvitkov bodeche zhice in jeklenih palic zanjo, iztirjeni vagoni, razchesnjena lokomotiva... Kjer so nekdaj ob tem chasu na njivah shtrleli koreninasti obrezki koruze, so se sedaj chrnili prashni ostanki premoga.

Od radovednega ogledovanja je pozabil narochiti vozniku, naj ustavi, zato je ta na njegov klic sunkovito zavrl, da ju je z Marjo vrglo s trdega sedezha, in z vzvratno vozhnjo je zapeljal na ploshchad pred postajno poslopje. Marja je prva sestopila in Ludviku pomagala na tla. Tam je stal, na svoji zemlji, ohromel she na zdravo nogo, od sedenja so mu shli mravljinci po njej, toda negiben tudi od negotovosti, trpkosti in presunljivosti skorajshnjega srechanja z materjo. Gledal je rojstno hisho, iz katere je odshel pred dvema letoma in pol se v vsej naglici vrnil s poti na vzhodno fronto na ochetov pogreb in se po tednu dni spet odpravil, ne vedoch, ali se bo she kdaj vrnil. Ta dan je prishel, toda vracha se pohabljen, she vedno ni izkashljal in izpljuval vsega strupa. Hisha pa potrpezhljivo chaka nanj, potrebna je skrbne roke in premishljenega gospodarja. Na nekaterih mestih stavba kazhe svojo stoletno preteklost; to je kakor pri zhenski, dokler je mlada, ji ni potrebno rdechilo, z leti pa jo to pozhivi, osvezhi, cheprav let ni mogoche skriti.

Prav zachudil se je, da v vojnem metezhu, med dolgotrajnim topnishkim obstreljevanjem v mnogih ofenzivah in tudi v sedanjem preboju fronte, hisha ni bila poshkodovana kljub temu, da so bili tu in v Kredu razporejeni armadni shtab in njegove shtevilne sluzhbe. Res je bilo avstrijsko topnishtvo onkraj Krna, toda mozhnarji in havbice so prav zato tako zasnovani, da omogochajo streljanje v strmem loku chez gore. S hisho je tako kot z vojakom, enega zadene, she preden se boj prav zachne, morda celo v zaledju, medtem ko delijo menazho, drugi pa prezhivi shtevilne ofenzive brez praske. Nakljuchje, verjetnost in mozhnost, zanesljivost in gotovost, ter neshteto vmesnih mozhnosti med posameznimi izidi. Zato ljudje verjamejo v chudezhe, nadnaravne sile, ki urejajo nashe zhivljenje in vse dogajanje v naravi, ker se nekatere rechi zagotovo zdijo nemogoche, a se v resnici le zgodijo. Kaj je tisti skrajni, neskonchno nepomembni migljaj z glavo, da odfrchi krogla mimo? Kolikshna sapica je dovolj, da granati spremeni let za nekaj metrov in zgreshi hisho?

Iz novejshega prizidka se na vse strani razpletajo chrne telefonske zhice, ponekod porezane in potrgane, nekatere pa she napete vodijo nekam v daljavo, morebiti tudi te ne prav dalech, zgolj do prvega ovinka, od tam naprej so jih pobrali vojaki ali domachini, saj v tej stiski vse pride prav. Na dvorishchu sta stali vojashki koreti z velikanskima kolesoma, vanje obichajno vpregajo mule za gorsko vozhnjo.

Iz enega od dimnikov se je rahlo kadilo. Doma so, ga je preshinilo. Marjo je stiskal za roko; gledala je njega, hisho, vas in mogochno pobochje Matajurja tik za hrbtom, ki se ji je zdelo, da bo vsak trenutek zgrmelo nanjo, z druge strani doline se je dvigal dolg, raven hrbet Stola, ki sta mu stala ob straneh z ene pobeljeni Krn, z druge previsna Mija. Izpod vasi je do njih rahlo doshumevala Nadizha. Kot dezhela iz pravljice, che ne bi bilo prevech ochitnih dokazov nedavnega pekla.

Ludvik se je zagledal v ptichnico, ki je visela na oknu tostran hishe. Prav tam je she bila, kot jo je bil pustil ob odhodu. Na okno mu je priletala sinichka, tja ji je potresal picho. Potem se je nekega dne odlochil, da ji naredi domek, da bo brezskrbneje postajala. Razdrl je zabojchek za kdo ve kaj in z drobnozobo zhago pochasi izrezljal pod, streshico in stranice, v njih pa srchasta okenca. Vzel je vrechici vodotopne luzhne barve, rdecho in zeleno, ter jo pobarval. Svoj izdelek je obesil tik okna, da ga je s postelje ves chas videl. Zhivalica je priletela na okno in ni nashla semenja; zachudeno se je ozirala naokoli, ni mogla razumeti, da se ji je hranitelj izneveril, in je odletela. Chez nekaj chasa se je sinichka vrnila in ponovila se je prejshnja podoba, vrtela je glavico, shkilila postrani tudi v sobo, hrane ni nashla in je odshla, da bi nashla drugje kaj za v kljun. Ludviku se je zhe zdelo, da je ne bo vech nazaj, toda dolgotrajna navada ne popusti zlepa. Tokrat je zvedavost zvabila ptichko tudi v ptichnico, toda le za neznaten hip, nezaupljivo je spet odfrfotala. Nekajkrat se je potem she vrnila; dovolj, da je kljunila seme in previdno pobegnila. Vendar je schasoma le dognala, da se ji ni chesa bati, da to ni past in je to njen novi prostorchek. In odtlej se je tam ustalila.

Marja je naslonila glavo na njegovo ramo.

Voznik je postal malce nestrpen, a je ostal uvideven:

»Dolgo vas ni bilo, mar ne, kam naj vam zanesem rechi?«

Toda Ludvik se ni zganil, v okvirju okna, ki je gledalo na dvorishche, je zaznal komaj opazno premikanje, napel je pogled, ga osredotochil na tisto mesto, saj se je, od strani gledano, okno zozhilo na komaj kolikshno lino. Da, dvoje ochi je zrlo tostran in le malo obraza je bilo videti, le dvoje velikih, zbeganih, skoraj prestrashenih ochi. Njuna pogleda sta gladko drsela drug mimo drugega, vsak je hitel k svojemu cilju in ni oviral drugega; nasprotno, bozhala sta se, se ovijala med seboj in prepletala, obnavljala predporodni spomin, ki se oblikuje iz najzgodnejeshe krvne zveze med materjo in zarodkom. Ta pogleda nista bila premochrtno potovanje svetlobe od izvora k ochesni mrezhnici, sploh to ni bil optichni pojav, rodovna kri je vzpostavila neposredni stik, pri tem razdalja sploh ni shtela.

Ne da bi se dobro zavedal gibanja, se je zachel pomikati proti dvorishchni lesi in ochi na drugi strani so postajale chedalje bolj velike, tople in vlazhne; nenadoma so izginile, kot bi jih prekril zastor, vsrkal mrak hishne notranjosti. To mu je vzelo zagon; oprl se je na Marjo, da se spricho hipne ustavitve ne bi zamajal, in pogledal po drugih oknih, ali se ne bi iste ochi pojavile kje drugje, toda okna so bila brezbrizhno slepa. Marja ga je poprijela pod pazduho in ga povedla proti hishnim vratom na dvorishche, ki so se prav pochasi odpirala, dokler ni na pragu stala skljuchena postava v chrnini. Mati!

V njenih vlazhnih ocheh ni bilo solza, ki jih je izjokala v letih pogube, v njenem objemu ni bilo mochi stiska, bil je breztelesen sprejem hostije, sadu njenega telesa, v katerem se je vrnil in se zlil z njim, bil je trenutek zaobrnjenega vesoljskega chasa, ki se je odvil do prvih dni njenega blagoslovljenega stanja, ko je zachutila njegovo gibanje v sebi in ga sladko-trudno prichakovala.

»Sin moj, kaj so ti storili,« je shepetala, »zavrzheni naj bodo, ki so zacheli vojno, bozhja kazen naj se zgrne nadnje.«

Ludvik jo je stiskal k sebi; v teh letih je postala neznatna, krhka in minljiva; ni bila vech nekdanja mati zashchitnica, skrbnica... Izvila se mu je in prijela Marjo za obe roki, jo z nekoliko v levo povesheno glavo nekaj hipov gledala v obraz, potem pa jo prizhela na prsi in jo poljubila na chelo.

»V kakshnem chasu si prishla med nas, ubozhica,« je rekla tako, da je bilo namenjeno vsem. »Pridite, vstopite,« ni izpustila ne Marjine ne Ludvikove roke, kot bi se bala, da ju spet kdo odpelje ali kot da ne more verjeti, da se ji je izpolnila zhelja, ki jo je vpletala med jutranje in vecherne molitve.

Voznik Shtefc je na hitro zvrnil shilci sadjevca ter se poslovil, z obljubo, da se she kaj oglasi; ochitno je presodil, da je tu popolnoma odvech, a tudi noch se je blizhala in do Bovca je bilo she vsaj uro vozhnje, che bo z vozilom vse, kot mora biti.

S pobozhno polglasnostjo so si pripovedovali o pomembnih in nepomembnih recheh, sede okoli pechi, kjer je komaj tlelo, s kurjavo hisha ni bila na tesnem, saj so zhe pred zimo vojaki navozili dovolj drv za chastnishki zbor, le da sedaj ni bilo moshke roke, ki bi cepance nazhagala in nasekala. Ludvik se je dvignil, kot bi bilo v prejshnjem chasu in stanju ter, opiraje se na palico, odkrevsal po drva. Zhenski sta zaskrbljeno gledali za njim – to je bilo njegovo prvo gospodarsko opravilo za "Hisho" po vrnitvi. Nista ga mogle ne hotele motiti, karkoli bi rekle bi ga uzhalilo, on je gospodar pri "Hishi"!

Ludvik je stopil na plano; zavil je desno proti hlevu tik skladovnice drv, toda she preden se jih je lotil, je stopil k zhivini. Ob jaslih je samevala ena sama krava, ki je pochasi zhvechila in se brez naglice ozrla proti njemu, kot bi povprashevala – ali bo ta she mene zadnjo odpeljal? Vojna je hlev izpraznila; v vsaki vojni je tako, chesar ne pogoltne ogenj, pokradejo, rekvirirajo, "kupijo za en chrn in en bel" ali pa je treba zaklati, ker ni krme ali zgolj zaradi prezhivetja. Vzel je vile in vrgel she malo sena v jasli, to bolj zaradi podkrepitve obchutka, da je spet doma, kot da bi bilo treba. Od nekod bo moral dobiti kakshno tele ali junico, pa za seno bo moral pogledati.

Potem je vzel sekiro izza vrat in poskusil razchesniti nekaj polen. Ko je nastavil sekiro, jo dvignil in hotel zamahniti, se je zamajal, s protezo ni imel prave stojnosti, tudi to opravilo ga je opozorilo, da se bo moral sprijazniti z omejitvami. Mar res sprijazniti?! Eden najslovitejshih govorcev antike, Ciceron, naj bi v mladosti jecljal, pod jezik si je polozhil kamenchek in z vztrajnostjo obvladal svojo napako. Potrebna je mochna volja, nikoli kloniti, vselej je mogocha kakshna reshitev. Spet je dvignil sekiro in se osredotochil na polozhaj telesa ter nog, iskal je najprimernejsho lego, da bi telo ohranil v dinamichnem ravnotezhju. Ko je zamahnil, je chutil, da gre skozi najnevarnejsho fazo; che rezilo ne zaseka v poleno, che zgreshi in zdrkne ob njem, mu bo ne le odbilo sekiro v stran, ampak se bo del neizrabljene energije zamaha prenesel tudi nanj, telo bo moralo sunek vsrkati in iznichiti z novim razporedom udov in telesnih gmot, s svojo notranjo protisilo. Medtem je sekira shvisté zasekala, les se je hreshchech napenjal, ko se je klinasto rezilo prodiralo vanj, in se preklal, da sta sekanca odletela vsaksebi, vendar sekira she ni porabila vse vanjo vlozhene energije, zamah je bil mochan, in se zarila globoko v tnalo. Obstal je v konchni sekalni legi, toporishche je v rokah chvrsto stiskal, da se je lahko naslanjal nanj. Prevech je tvegal s prvim zamahom, na vsak nachin se je hotel preizkusiti. S tezhavo je izpulil sekiro iz tnala in se pripravil za naslednji sek. S prvim se mu je povrnil obchutek za pravshnje sorazmerje med mochjo zamaha in debelino ter obliko polena. Navdala ga je veselost, pochutil se je koristnega, dosegel je majceno zmago. Ob tnalu se je nakopichilo drv, dovolj bo za danes, je she zadnjich nastavil poleno, zamahnil in zgreshil; spodneslo ga je in je telebnil, ne da bi se sploh zavedal, kdaj in kako. Ko se je kobacal na noge, ga je zabolelo v kolku, da je zashkrtal z zobmi. Polglasno je zarobantil; seveda, na koncu mu je popustila zbranost, pochutil se je zhe kot virtuoz, to naj bi bilo opozorilo, da ne bo smel nikoli, prav nikoli pozabiti, da je invalid.

Tachas ko sta bili zhenski v prvem nadstropju in pripravljali postelje, sta prislushkovali njegovemu pochetju in se spoznavali.

»Na kateri strani bosh spala?« je vprashala Terezija, ko sta poravnali prestrala, da bi dala na Ludvikovo stran prav tisto blazino, ki jo je prinesla iz njegove samske sobe.

Marja se je prisrchno zasmejala: »Tako sva se prvich vprashala z Ludvikom in se nama je zdelo prav zabavno, da je to lahko pomembno, pa je. Schasoma se chlovek privadi drugim legam, v zachetku pa je spanec nemiren.«

Po vech letih je to prvi smeh v hishi, je pomislila Terezija, z blagodejnim uchinkom, ki ji je vrnil nekaj krvi v zhile. »Zhena mora biti pokorna mozhu, pravijo gospod, ampak moje izkushnje kazhejo, da morata oba potrpeti,« je navrgla kot mimogrede, toda to vprashanje je obenem izzivalo odgovor, v njej je glodalo, kako se bo mlada mestna tujka znashla v drugachnem kmechkem okolju, ki je povrh vsega she razdejano od vojne, chesar kraji v notranjosti drzhave niso dozhiveli. A najbolj jo je grizla Ludvikova invalidnost; je njuna mlada zveza dovolj trdna, da bo prenesla vse te prezkushnje? Hkrati ko je bila hvalezhna tej zhenski, da je vzela Ludvika, sta v njeni podzavesti tlela previdnost in nezaupanje. Res, da sta oba mlada in mladost prinasha tudi velike ljubezni in mochne strasti, toda obenem sta prezhivela chas hudih preizkushenj, ki ju je zresnil, jima vzel vihravost. Njuna odlochitev je torej bila bolj pretehtana in razsodna. Stara zhenska je, ki ve za stranpoti in zaplete zakoncev, ko po dolochenem chasu ni mogoche verjeti, ali gre res za ista chloveka, ki smo ju spoznali na poroki.

Marja je zaslutila, da je ta trenutek odlochilen, eden od tistih, ki soustvarja prve in usodne vtise, nekakshno predpodobo spoznane osebe, podzavestno ogrodje, na katero se kasneje oveshajo drugi vtisi in mnenja, in jih obarva kljub naporu za zavesten nadzor ter po svoje uokvirja vsakrshen nadaljnji odnos.

»Z Ludvikom se poznava poldrugo leto, srechna sem, da sem prishla k vam.« V teh besedah so bili zajeti vsi odgovori na Terezijina vprashanja in tudi sposhtovanje, ki ga izkazuje mlada gospodarica, che je modra in zheli ohraniti dobre odnose v zapletenem trikotniku med seboj, mozhem in njegovo materjo.

Ko sta zaslishali nenavaden shum na dvorishchu in naglo pogledali skozi okno, se je Ludvik zhe dvignil in otresal iveri z obleke. Marja je prijela mater za roko in rekla:

»Tudi vas je bolelo, ko je kot otrok padel, toda nauchil se je hoditi; Ludvik se je zhe zdavnaj pobral, to ga ne bo vrglo s tira.« Kakorkoli je to zvenelo hladno, kot slishimo zdravnishka mnenja, je obe stisnilo pri dushi. »Ludvik je nenehno govoril o vas in o domu, tu bo ostal,« je she dodala.

Slishali sta, da je nosil drva v hisho.

»Jutri si ogledava hisho,« je rekla Terezija.

Marja je stopila k vitrini ob steni, kjer so bile zlozhene knjige, obsezhen Meyersov leksikon, vezan v polusnje, ki ga je dobro poznala, njeno pozornost pa so pritegnili slovenski avtorji, med njimi je zhe vedela za Presherna, Gregorchicha pa je Ludvik posebno rad navajal. V roke je vzela drobno knjizhico narodnih pesmi, polistala je po njej in obstala pri "Mladi Bredi" :

»Tak je Breda svojmu mozhu djala:
"Kaj ti pravim zdaj, moj zhenin mladi!
Kje je moja hramba v tvojem gradi?
Kje je meni spalnica odbrana,
kje je meni postelja postlana?"
Huda tashcha pravi ino reche:
"To pa meni v glavo iti neche,
da bi imeli pri nas to navado,
ko nevesto pripeljejo mlado,
da b po spalni hrambi poprashvali,
posteljo da bi ogledovali;
ampak taka je navada nasha,
da nevesta za ognjishche vprasha."
V spalnico jo mladi zhenin pelje,
ji pokazhe postelje dve bele.
V posteljo se mlada Breda ulezhe,
urno srchne rane si odvezhe,
v zadnjich she spregovori in pravi:
"Teci, teci, srca vir krvavi!
Materi te mili bom poslala,
materi te dragi v spomin dala.
Nich vech vidla me ne bo na sveti,
slishala da b vsaj o meni peti.«

Nasmehnila se je nakljuchju, da je prav v tem trenutku naletela na ljudsko pesem o "vechni tashchi", ki se kot zakleto prenasha z zhenskega roda na rod. Pogojeno s krvno povezanostjo, je posledica in ne vzrok, nekakshna nezakljuchena skrb samice za nebogljenega mladicha, ki mu izven gnezda grozijo vsakrshne nesreche, pred katerimi ga je treba ubraniti. Skrb, ki ne pozna chasovnih omejitev, roka in obsega trajanja, in si nenehno ter nestvarno slika chrno prihodnost najvechkrat tudi zase; morda pa celo le sebi in je vse ostalo le odsev te notranje stiske.

Bolj hudomushna se ji je zdela naslednja:

»Dobro jutro, stari ochka,
dobro jutro, Bog ga daj!
Boste dali svojo hcherko,
boste dali al pa ne?«
»Moja volja bi zhe bila,
pa za mamco jaz ne vem!«
»Dobro jutro, stara mamca,
dobro jutro, Bog ga daj!
Boste dali svojo hcherko,
boste dali al pa ne?«
»Moja volja bi zhe bila,
pa za hcherko jaz ne vem!«
Hcherka je pa v izbi stala,
je vse dobro slishala,
dol je pokleknila,
zahvalila je Boga:
»Bod ga vechni Bog zahvaljen,
da dobila sem mozha!«

Kljub temu, da ni natanchno poznala pomena vsake besede, je razumela, kar je pisalo; tako podobne so si vsebine ljudskih pesmi, kot bi narodi prevzemali drug od drugega. Sicer pa, koliko smo si sploh razlichni?

Z Ludvikom sta se vzela chasu primerno, nekdanji obichaji so v jeku vojne izgubili svoj smisel, obredje je skrcheno na najnujnejshe, da zadovolji zapovedim, zakonom. Par se sam odlochi na temelju lastnih chustev, nagnjenj in preprichanj, zlasti pa so odlochilne okolishchine.

Toda saj smo tik pred Bozhichem!

To je presenetilo tako Terezijo kakor ostala dva; Terezija je zadnje chase potiskala iz spomina tudi ta praznik, spet bo sama, zapushchena, s skrbmi in chrnimi mislimi, naj gre mimo she ta zima, naj zhe pride pomlad, naj bo zhe konec vojne, naj se vrne njen Ludvik in drugi domachi; onadva pa sta bila tako zavzeta s potovanjem in z vsem dogajanjem okoli tega, z dokumenti, z razmishljanji o prihodnosti na domu, pretresena od razdejanja, ki sta ga na poti videvala...

Je res zhe leto mimo od tistega zameta na progi in Bozhicha med prijaznimi ljudmi v zasnezheni vasici sredi poti iz Prage v Gradec? Eno celo leto! Kaj vse se je medtem zgodilo – predvsem pa, domov sta prishla, na "Hisho", je rekel Ludvik; Marja pa se je zamislila. Dalech je od Cheshke, od Prage, ni dan vozhnje z vlakom, je veliko vech, je drugachen svet. Te gore so drugachne gore, te reke niso cheshke reke, in Robich ni Praga...

Se je mar shele ob tem zavedela, za kakshen korak se je odlochila? Seveda je bilo zhivljenje z Ludvikom v Pragi mestno, tudi v Gradcu ni obchutila velike spremembe, saj so prihajali znanci pogosto na obiske, tako Chehi kakor Slovenci, pa Istrani in tudi Furlani, Benechani so bili vmes. Tudi sama sta se odpravila nekajkrat na Dunaj, pa v Beljak, Celovec in enkrat celo v Solnograd, Salzburg. Toda tu je zhe v prvih urah zadihala drugachen zrak, zmedel jo je in celo malo prestrashil kljub njeni samozavestni naravi. Ni ni znala razlozhiti, v chem je ta sprememba; ali pa si celo ni hotela postaviti vprashanj o tem? Je res v njej podzavestna zavora, dotlej potlacheni del, neprijetni del odlochitve, da zazhivi z Ludvikom in mu sledi? Tisto, kar obichajno duhovnik ali drzhavni uradnik ob porochnem obredu ubesedita: »In zhivela bosta skupaj v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni, skupaj se bosta radostila in si delila tegobe, ki jih bo nalagalo zhivljenje!«

Ni si mogla kaj, da ne bi iskala samotnega kotichka, kjer bi bila sama s seboj, da bi si odkrito zastavljala ta in druga she nezastavljena, a pekocha vprashanja in odgovare, saj le samota omogocha intimnost, sicer je mogoche na obrazu, v drzhi telesa, legi rok, razmestitvi nog, lezhanju telesa, velikosti zenic, vonju kozhe, medlosti las... izdati dusho, njen boj, negotovosti.

Toda tu je bila toliko nova, da niti samotnega kotichka ni mogla najti, ni vedela zanj, za tako preprosto rech, ki si jo zhe kot otrok pridobimo, najdemo, ustvarimo.

Sicer pa, zakaj naj bi se skrivala, se mar ne more o vsem odkrito pogovoriti z Ludvikom? S Terezijo? Kaj jo pri tem ovira? Ja, to bi bilo dobro, da skrije svoje tezhave, skrbi in dvome pred njima, pa cheprav le za nekaj chasa, morda za kakshen dan, teden, potem se bo privadila novemu okolju. Toda bo potem zmogla drugachnost, se bodo res okolishchine toliko preuredile, da bo njen odnos do njiju, njena odzivnost na dogajanja bolj sproshchena, neobremenjena?

Koliko naj se chlovek odkrije tudi najblizhjemu, naj bo kot odprta knjiga, iz katere si lahko v vsakem trenutku prebere najmanjsho podrobnost, in to vechkrat, s preudarkom, s tehtanjem vsake posamezne besede, vsakega stavka, odstavka in z njihovim krizhnim preverjanjem? Ali nima vsak individuum pravice do skritega kotichka v srcu, kamor se zateche, ko hoche biti sam s seboj?

Po drugi plati pa je tudi krivichno ob vsaki prilozhnosti razgaljati lastne tezhave, saj to pomeni prenashati skrbi, dvome in napetosti na blizhnjega, namesto da bi mu jih odvzemali, che naj bomo drugim v oporo. Narobe pa je spet res, da naj bi nam bili tudi drugi v pomoch v stiski; in kako naj to poslanstvo opravljajo, che niso posvecheni v zaplet in stisko; shele to jim omogochi zavzeti stalishche do stvari, se posvetiti osebi in njeni dushevnosti.

Od kod naenkrat ti zadrzhki do Ludvika, chesa takega doslej ni poznala, ali pa se ni zavedala? Je krivo to, da je sedaj med njima (ali ob njiju dveh) njegova mati? Jo ta zhenska moti? Chemu jo moti? Jo res moti? Kaj pa ona njo?

Tako malo chasa je tukaj, pa zhe gora dvomov in pomislekov. Od vsega tega jo je zachelo stiskati v prsih, v glavi ji je shumelo.

Za seboj je slishala tihe Terezijne korake. Prishla je z umetelno izrezljano shkatlico v rokah, jo pred njo odprla in v njej se je zalesketala jantarna ogrlica.

»To je star druzhinski obred; kadar pride mlada k "Hishi", dobi to ogrlico, ki zhe sto in vech let prehaja iz roda v rod, sedaj si ti na vrsti,« je rekla Terezija in ji jo ovesila okoli vratu ter jo objela. »To je tudi za Bozhich,« je she pridala.

Marja si je ogledala to zhensko, ki je, preizkushena od zhivljenjskih tegob, stala tik nje, v telesnem stiku z njo; je mar slutila, kaj ji je oblezhalo na dushi, ji tezhilo srce in begalo razum? Morda pa se je ob tem dejanju vrachala v svoje mlade chase, v chas prihoda v to "Hisho", kot se je sedaj primerilo njej. Nekatere stvari je vedela zhe od Ludvika; rodbinske zadeve in razmere se nepoznavalcu obichajno odkrivajo v drobcih, prebliskih, posameznih stavkih in celo zamolkih, le redko se loti kdo pripovedi v celoti, v pravem chasovnem zaporedju dogajanj in z vsemi podrobnostmi, ki jih morda niti ne pozna ali jih pozna iz tretje roke, zhe predelane, prekvashene, predrugachene, precejene. Zhivljenjska zgodba, ki se o nekom splete, je vselej mit, ki je toliko trdovratnejshi in napolnjen s skrivnostmi, z romantiko in mistiko, kolikor starejsha je osrednja oseba ali kolikor bolj je dogodek odmaknjen v chasu. To ogrlico je pred Terezijo nosila njena sestra, prva zhena Ludvikovega ocheta Ivana, ki ji ni bilo usojeno vech kot kakshno leto zhivljenja s svojim ljubim; da je bila sestra strastno zaljubljena, to je Terezija zhe vedela, saj sta si zaupali... No, Terezija je takrat sestri zamolchala, ali le namignila, da tudi sama ljubi istega moshkega, ki po obichajih, veri in pravu lahko pripada zgolj eni zhenski – en moshki in ena zhenska. Vse drugo je sprevrzheno, sprijeno in celo kaznivo tako na zemlji kakor v nebesih. Da, edino takrat je Terezija izneverila sestrino zaupanje, prikrila ji je srchne bolechine, ki so grozile ustaviti srce, trepetajoche v zmedenem ritmu presihajochih utripov, zaganjajoche se v norih poskusih ohranjanja normalnega krvnega obtoka, ki je v skrajnem obupu zastajal, kot so mislili delovale le v presledkih, v zmedenem zaporedju in s pomeshanimi vzroki in posledicami. Terezija je imela sestro tako rada, da se je hotela odpovedati posvetnemu zhivljenju in se podati v samostan; prednica, s katero se je dolgo in izchrpno pogovarjala, ji je svetovala, naj se pred konchno odlochitvijo umiri, da bo razsodnejsha in s tem bo njena odlochitev tudi ljubsha Bogu; podala se je v deklishke shole dalech od doma, dokler je ni Ivan, premladi vdovec, poprosil za roko. Je svojemu mozhu kdaj omenila svoje prejshnje neskonchne stiske? Ludvik se je iz otroshkih let spominjal, da je Terezija govorila o sestri, torej njegovi teti, kot da je she vedno v hishi; za Ludvika je bila “druga mati”, s pravo materjo torej nekakshna “dvojna mati”, kot bi se rodil iz dvoedinega telesa.

Je Terezijo kdaj obshel obchutek greha zavoljo nesrechne sestre, ali ji ni kdaj zavidala (morda celo kaj hujshega v prebliskih nravne shibkosti ali zamegljenega uma) ljubezenske sreche, da bi se to pretvorilo v zarotitev, kot bi ji zavdala? In ko je prishla v "Hisho" na sestrin polozhaj, kako se je lotila obveznosti, hishnih opravil, upravljanja njenega dela dolzhnosti na posestvu, che ne tako, da je sprva ohranjala neprekinjenost, nato se je shele prichel postopen zvezni prehod na drugachne prijeme, kar jo je she bolj povezovalo s pokojno sestro, saj je nenehno mislila na to, kako je bilo kaj postorjeno s sestrino roko, po njenih odlochitvah in njenem okusu. Zavese na oknih? Kdaj naj jih zamenja z drugachnimi, njej so bile vendar vshech bolj nabrane, s cvetlichnimi vzorci, sestra pa je obesila gladke in nepotiskane? In kako naj se ujame z mozhem..? Prav to je bil preizkusni kamen celotnega in zapletenega razmerja med zakoncema ter ozrachja v hishi, saj si ni mogoche zamisliti, da bi potekala vsakdanja opravila v njej, na polju in pri ostalih delih v gostilni, na poshti in v trgovini drugache kakor z delitvijo dela in s prepushchanjem samostojnega izvajanja vsakemu, kot mu je pripadalo. Kako naj sicer teche zhivljenje ob kopici nalog, che bi se morala nenehno in o vsem posvetovati in usklajevati, mrtvila bi si podjetnost, hromila veselje do dela. Tako je treba urediti organizacijo pri hishi, da naj vsak opravlja svoje, ob neki sploshni usklajenosti, pripombe in s tem potrebni popravki pa naj bodo opravljeni dobrohotno in ob pravem chasu, za nazaj nima smisla oponashati, kvechjemu lahko rabi kot primer za naprej. A she to naj bo kakor sol v hrani; che je soli prevech, postane hrana neuzhitna in celo strupena. Terezija je prav v najintimnejshih odnoshajih z mozhem izostrila svoj odgovor na to, kakshna naj bo in kako naj se obnasha; morda je bilo kar veliko zhenske intuicije pri tem samorazchishchevanju – sestre mu ne bo mogla nikoli nadomestiti, pa najsi bo pri tem she tako prizadevna in pronicljiva, tega preprosto zhe narava ne omogocha, da, bilo bi celo protinaravno! Taka mora biti, kot je, bitje zase, v vsej svoji enkratnosti; si mar mozh zheli zhive kopije pokojne zhene, ki se ji to niti ne posrechi in je konec koncev le zgnetek ponesrechenih poskusov posnemanja? Ali ni celo sprememba tista, ki mu bo pomagala prebroditi krizo, ne da bi pozabil pokojnico, ampak jo bo dal v okvir dragih spominov? Sprememba pa je del moshke narave, ki jo mora vsaka zhenska uposhtevati in se odzivati nanjo, se ji prilagajati z iskanjem oblik njenega zadovoljevanja in poteshenja.

Terezija je bila samostojna in samosvoja zhenska, odlochna in mochna – v mladih letih, toda schasoma so se je lotile tegobe, energije ji je zmanjkovalo in potrebovala je pomoch. Pri tem jo je vojna in smrt zakonca she dodatno zbila. Bila je praktichna in razsodna osebnost, ki se je zavedala, da che prihaja mlada v "Hisho", to ne more biti fizichna pomoch, temvech gre za novo delitev dela znotraj druzhine, za prerazporeditev mochi, za spremembo nachina odlochanja in celo za prevrednotenje dotedanjih usmeritev.To spoznanje je bilo racionalno in se je znotraj nje teplo z njeno samozavestno, ponosno naravo, pa tudi z dolgoletno privajenostjo in ustaljenim dnevnim ritmom ter zaporedjem odvijanja letnih chasov.

Kako pa je Terezija prevzela to jantarno ogrlico, sestra je dokaj nenadno umrla, ji jo je utegnila izrochiti sama ali prek nekoga drugega, morda je celo mozha poprosila, naj to stori, in s tem izrazila svojo voljo, kako naj si uredi zhivljenje po njeni smrti. Gre za izvajanje volje, ki jo zhivi izpolnjujejo mrtvim, cheprav niso vech telesno navzochi, da bi to lahko nadzorovali. Koliko je takih, ki se pozhvizhgajo na poslednje zhelje umirajochih in preslishijo besede zadnjih zdihljajev, ne da bi jih za to pekla vest, da se bodo kdaj kasneje, ob lastnih poslednjih trenutkih ali vsaj malo pred tem, skushali za tako pregreho odkupiti, se skesati in si priskrbeti odpustke? Morda so le neprishtevni, ubogi na umu, brez sposobnosti presoje, in jim je zhe za zhivljenja prihranjen pekel dushevnih muk, che se izneverijo mrtvemu.

Marja se je pochutila na nek nachin, v globini nekega usodnega dogodka, povezana s Terezijo, prav smrti so tiste, ki nas najpogosteje tesno zblizhajo. Tudi sama je izpolnjevala obljubo nekomu na smrtni postelji – naj ne zhaluje, naj si najde prijatelja, naj bo srechna in naj v njej ne zamre ljubezen... Njuna ljubezen? Ali je lahko ljubezen osamelec, odrejena eni osebi ali enemu predmetu? Ko rechemo, da nam je vshech bela barva, s tem ne mislimo na belo barvo pravkar prepleskanega stola ali belino marjetice ali belost snega, marvech ne vse to skupaj in she vech, vse, kar je belo. Pach, ljubimo dolocheno osebo, dekle, zhensko, toda ta ljubezen mora biti del neke ljubeche chlovekove narave v onosu do lepega, do skladnosti, miline, saj shele to povzrochi ustrezen fizioloshki in chustveni odziv. Marja se je v spominih vrnila ne tako davno v preteklost, kaj so zhe tri leta, kar ga ni vech, da, prav tako, tri leta so zhe minila, si je pritrdila. Ko je odhajal na fronto, ji je izrekel tiste besede, kot bi slutil, da ga ne bo vech nazaj. Mar se jih zdaj spominja, ker si hoche dati odpustek, da je tako kmalu zhe na chisto drugem koncu celine, med tujimi ljudmi...

Med prsti so ji polzele gladke jantarjeve jagode, druga za drugo kot rozhni venec, in njena misel je bila neke vrste molitev, vrachanje v spominih na dragega, ki ji ga je vzela vojna. Vsa ta vojashka krama, ki je she vedno nakopichena okoli hishe in pri vseh hishah dalech naokoli, ogromne kolichine ubijalskih sredstev, vse to bi zadostovalo za pomor polovice sveta, ne le stotisochev, ki so raztrgani izkrvaveli po jarkih in na poljih med neshtetimi napadi.

Od kod je prishel ta jantar, za katerega pravijo, da prehaja zhe dolgo iz roda v rod? Je videl tudi njeno rojstno dezhelo? Znano je, da prihaja velika vechina jantarja iz baltskega obmorja, da so ga zhe v pradavnini tovorili po jantarski poti navzdol ob rekah chez Poljsko, Cheshko, Koroshko in tod chez do severnega Jadrana, ga v Ogleju in pri izlivu Timava natovarjali na ladje, da je potem razveseljeval bogatine na Orientu. She danes tu pa tam odkrijejo ob jantarski poti skladishcha s po nekaj sto kilogrami jantarja, v podzemnih jamah, celo dva do tri metre globokih, kjer so karavane skrile dragoceni tovor pred roparji ali pa so to bili preprosti trezorji, ki jih je varovala zanesljiva strazha z bridkimi sabljami v rokah, obdana z okoljem iz debelih hrastov. Koliko prstov pred njo je obchutilo drazhilno gladkost te dragocene smole, koliko ochi se je naslajalo nad zlato-rumeno-rjavo prozornino okamnine? Je veliko srchnih zhelja opredmetil in kot urok mamil srce in um zhenskih src ta jagodni niz? Se ga ne drzhi morda tudi kaj krvi; ni bil z njim plachan tudi kakshen zlochin, kriva prisega, zahrbtno dejanje? Voda spere vso umazanijo, reke techejo skozi dezhele in odnashajo odpad v neskonchna morja, vse, chesar bi se chlovek rad znebil, naj pokrije zemlja ali odnese voda. Doklej bo Zemlja to prenesla, doklej bo pozhirala? Kdaj bodo iz njenih nederij in iz mogochnih valov razdivjanih oceanov izbruhnili vsi odlozheni grehi, skriti zlochini, umazana dela? Gorje takrat, ne bo se mogoche ubraniti, kot se Pompeji niso mogli lavi in pepelu Vezuva.

Stresla se je od teh hudih misli; prihajajo ji iz srca, vzpodbuja jih onemogli bes in zatrta zhalost nad izgubljenimi mladostnimi sanjami. Kako jo je tako zaneslo? Jantarna ogrlica je bila zhe oprana vsega hudega, odreshena zlovestnosti ob mnogih dobrih zheljah pogostih izrochitev. Stisnila jo je chvrsto med dlani, da bi tako iztisnila she poslednje morebitne ostanke neke mistichne zadrzhanosti pred preteklostjo.

In se podala po "Hishi" – nova gospodinja!

Spremljala jo je neslishna glasba v miselnih odmevih mogochnih in eterichnih zvokov monodije Jakoba Gallusa - Petelina Carniolusa –pri njih na Cheshkem vedo vsi, da je iz teh krajev – Ludvik celo omenja, da je od tu, s Ponikev na Shentvishki planoti med Bashko grapo in Idrijco, kjer imajo v prastarih krstnih bukvah zapisanega Jakoba Petelina... S tem je ostajala povezana z domachijo, s cerkvijo sv. Ljudmile in z njeno skrivnostno tihoto, ki je nujna sestavina Gallusovih stvaritev, kamor je odhajala na izvrstna izvajanja del starih mojstrov. Zlasti so jo navdushevali Gallusovi madrigali "Harmoniae morales", ki so jo spominjali na ljudsko pesem z ljubezenskim pridihom. Tako je dozhivela v Gradcu, na zachasnem domu druzhine iz Solkana, ki ju je povabila neke nedelje k sebi na obed, da so tri domacha dekleta tiho zapela:

»Kaj ti je deklica.

da si tak zhalostna?

Kaj mi je, nich mi ni,

srce me boli.

(Fantich na vojsk lezhi,

fantich, oj, vstani mi! –

Kak chem jaz vstati,

K'me krogla tezhi.)

Oblekla bom chrn gvant,

saj to je bil moj fant,

saj to je bil moj fant,

zdaj mrtev lezhi«

Takrat jo je to povrnilo, po nerazlozhljivih blodnjakih podzavesti, v travmatichno stanje izpred mesecev, let, morda kar v sivo davnino, v neko brezchasno obdobje, ko se je zdelo tako davno, kot da se nikoli ni zares dogajalo. Prav ta obchutek brezchasnosti ali chasovne neopredeljenosti ali zaobrnitve smeri odtekanja chasa, da ni mogoche vech dognati ali techejo stvari she vedno naprej ali teche chas nazaj, omogocha zhivemu, da se skoraj fizichno prestavlja v razlichna chasovna obdobja, ne da bi tvegal tisti usodni, klinichno nepovratni preobrat dushevnosti, ki mu napachno rechemo – pomracheni um. Saj se um sploh ne pomrachi, slike, prispodobe, besedje, vse ostaja v pravilni obliki, nich ni izkrivljeno, pomeshamo, in vendar je odmaknjeno temu svetu, ki mu teche chas she vedno tako enakomerno, kot tiktaka ura in se ji kazalci venomer vrte v svoji smeri; umu pa techejo ure drugache, se ustavljajo, pa prehite, se vrachajo nazaj in preskochijo nekaj sekund ali celo let, da se nikoli ne ve zagotovo, v kakshnem chasu je, drugache pa bi se reklo, da je kar v redu. Che kdo reche: zebe me, to ne more biti nich posebnega, seveda, sredi zime, nenavadno pa to zveni v poletnem opoldnevu. Che ga zhe ne trese mrzlica, je vsakomur jasno, da je vmes kakshen stres. Ali pa izpoved kot sploshno spoznanje: umrljivi smo, to je sicer trpko, toda izkustveno neoporechno, toda vse kaj drugega je: grem umret, to pach povzrochi preplah pri poslushalcih, saj napoveduje dogodek, ki ni napovedljiv niti pri bolnikih, zapisanih smrti, zato nakazuje stremljenje ali hotenje, ki mu ne botrujejo zdravorazumski razlogi. Vendar pa je she neko dushevno stanje, ki ga ne moremo shteti za nenormalnega, pa je vendar v najtesnejshi povezavi s prej opisanimi dushevnimi procesi, govorimo o pozabljanju, odsotnosti in obledelosti spomina, o delnem izpushchanju neprijetnih sekvenc, o poudarjanju posameznih dogodkov in o celi vrsti drobcenih miselnih ukan, ki jih ne zapovedujemo zavestno, marvech se nam kar dogajajo. Kaj pa je normalno, che ne tisto, kar se dogaja v povprechju vechini ljudi; kar je onkraj tega, pa je nenormalno? Torej gre zgolj za vprashanje, kako chuti, kako se obnasha in odziva vechina ljudi, che se spremene okolishchine, se tudi obnashanje vechine prilagodi tem novim razmeram in takrat dobimo nove norme in definicija nenormalnosti se premakne tako glede na intenzitetio kakor na polje, v katerem se to kazhe. Med bombardiranjem je ochitno, da so vsi pretreseni, zbegani, zhivchni, otopeli, tako da med vsemi tezhko prepoznamo koga, ki je bil zhe prej depresiven, stresen ali fobichen.

Marja se je ujela pri tem samoocenjevanju, koliko je tudi njo spremenila vojna; zlasti ti poslednji pogledi na vojno razdejanje, ko se je znashla na bojishchu, cheprav na njem ni vech divjala vojna, so jo mochno spremenili in ji ranili dusho ali odprli stare rane. Cheprav bi lahko rekla, da je normalna, saj se v teh apokaliptichnih razmerah nihche ni mogel pochutiti ne odzivati drugache, kot se je ona, morda le v razlichnih stopnjah obchutljivosti, se je vendar sprashevala, kdaj bo nastopila sprostitev, da bo uplahnilo obchutje nemochi, zapushchenosti in brezupa, ki valovi kot mogochen in razdivjan ocena chez chloveshtvo.

Hladne in debele stene "Hishe", njenega novega doma, za katerega mora prevzeti skrb, stopiti v sluzhbo njemu, je ogrevalo valovanje, ki mu pravimo zvok, melodichno trepetanje zraka, novega, svezhega zraka, prepojenega z nemimi madrigali in s slishnim pripevanjem Marije – vse v mejah normalnega tudi v teh obupno chrnih, morechih in neusmiljenih mesecih, ko je postajalo ochitno, da se vojna nagiba h koncu, pa najsi bo ta kakrshenkoli zhe.

Narocheno jima je bilo, naj pogledata, kdo se mota okoli Titovih, saj razmere she zdalech niso ustaljene in brez nepotrebne panike je treba le budno paziti, ali se ne potikajo naokoli sumljivi elementi, dezerterji, povratniki iz Rusije – kakshni prekucuhi... To je bilo morda drugi ali tretji dan po njunem prihodu, ko se je na vratih pojavila dvojica zhandarjev. Pogledala sta, ali bi se dalo dobiti v gostilni kaj za pod zob, vse od Tolmina gor sta prihodila. No, ja, narocheno jima je bilo, naj pogledata, kdo se mota okoli Titovine, saj razmere she zdalech niso ustaljene, kje pa, in brez nepotrebne panike je treba budno paziti, che se ne potikajo po dezheli sumljivi elementi, dezerterji, ujetniki-povratniki iz Rusije, ki so se nalezli prekucushkih idej... Toda tu sta naletela na vojnega invalida, ki je imel vse papirje v redu, z mlado in lepo Chehinjo, kar ju je she posebej presenetilo, ne ker je vzela invalida, to je bilo normalno po vsem, kar se je zhe zgodilo in se she dogaja na frontah. Zbegalo ju je, da je po uradni poti prishel nalog za nadzor, kaj so tudi taki sumljivi, ki so zhrtvovali nogo za domovino in cesarja? Seveda, policajska previdnost je dopushchala tudi to mozhnost, saj je le za tistega, ki je zhrtvoval zhivljenje za K.u.K., zanesljivo, kako je opredeljen, za vse zhive je vse mogoche, ampak vendarle, kar omehchala sta se. Sedla sta za mizo, odlozhila dolge pushke v kot, si razrahljala opasache, kape pa polozhila na klop zraven sebe; kaj vech kot shilce zhganja jima niso mogli postrechi, no, kos koruznega kruha (iz Furlanije se je she dalo kaj dobiti!) in nekaj sira se je za njiju tudi nashlo. Marja je hitro zaznala, da je prilozhnost za vzpostavljanje nove normalnosti ali starih norm. Che naj gostilna dela, mora s chim postrechi, gostilnichar pa se mora znajti, kakor ve in zna; poprijela bo tudi za to delo, se ji je zdelo malce imenitno. Pa tudi z oblastjo si ni dobro iti navzkrizh, zakaj bi si po nepotrebnem nakopali vohljache za hrbet, ki morajo o nechem redno porochati nadrejenim in tako nastajajo dosjeji, v katerih se nabirajo res lahko le chenche, toda che je teh veliko, se dosje napihne in postane policijski primer za preiskavo in tako gre potem ta rech naprej, kopljejo chedalje globlje, razpredajo niti vse bolj na shiroko, da bi ja ujeli vsaj kakshno ribico, ki ji smrdi glava...

»Kaj je mogoche dobiti dovolilnico za Furlanijo, pa v Gorico?« je podjetno pobarala mozha postave in se pri tem izkazala za izredno dobro uchenko, kako je poprijela za posle pri "Hishi".

»Kako, da ne, le na zhandarmerijo je treba stopiti in utemeljiti potovanje,« je bil njun odgovor. »Za potrebe vashega obrata ne bo tezhko dokazati upravichenosti,« sta nadaljevala. Eden pa se je kar ponudil:

»Che je zhe tako, in tako je, vam jo prineseva kar midva zhe chez kakshen dan,« se jima je zhe zdelo koristno rechi; tako bosta morda zanesljiveje dobila gratis to za pod zob in za na zob.

»Kaj bi se dalo to urediti kar za druzhino, saj je zdaj eden, potem drugi pripravljen za na pot, vchasi pa bomo morali kar vsi trije hkrati? Che se zhe odpravimo, bomo tako v enem dnevu postorili vsak svoje in tako skupaj veliko vech kot en sam.«

O, to pa je dobra organizatorka, ta pa zna, sta si mislila stara orozhnika, saj take so zdaj proti koncu vojne imeli v zaledju; no, lahko bi se reklo, da nosi hlache pri hishi, sta domislila.

Vendar se je Ludviku dobro zdelo in prav tako Tereziji, da se je Marja lotila stvari tako odlochno. Za mater je bil tak odobravajoch obchutek razumljiv; enako bi se smelo rechi za Ludvika, a ne le zgolj zaradi njegove invalidnosti, saj ga proteza ne bi pretirano ovirala pri nabavljanju za gostilno in trgovino, med opravki po uradih in podobno. Ne to!

Ludvik se ni pochutil najbolje, nekaj strupenega plina je ostalo v njegovih pljuchih.

Zhe pred zimo se ga je tu pa tam poloteval nekakshen suh kashelj, spochetka je mislil, da to drazhenje prihaja od presuhega zraka v stanovanju, ko so zacheli kuriti; da, skoraj zagotovo je od tega, je odganjal zoprno misel. Toda iz tistega se takrat ni izcimilo nich posebnega, tako da se je zhe navadil na obchasno pokashljevanje, ne da bi se spricho tega kaj vznemirjal. Toda na vlaku domov se ga je v chez shest kilometrov dolgem predoru med Bohinjsko Bistrico in Podbrdom, kjer postopoma zmanjkuje svezhega zraku in ga nadomeshcha sajasti izpuh lokomotive, nasichen z zhveplom, polotil tak krchevit kashelj, da je mislil izkashljati pljucha. Marja je bila vseskozi pozorna na to, zhe v Gradcu se je posvetovala z zdravnikom, ki jo je potolazhil, da gre pach za obichajno trdovratno posledico zastrupitve, to bo mogoche trajalo she leta, s tem se bo morala sprijazniti. Toda od Podbrda naprej ni vech imela miru, trdno je sklenila, da se odpravita chimprej k zdravniku; predvsem zaradi tega je nagovorila zhandarje za potne dovolilnice kar za vse tri, mati bo morda tudi sama kdaj shla kam na pot, cheprav ji ni bilo razbrati take zhelje, a tudi zaradi pozornosti do nje jo je shtela med zainteresirane. Toda za njo in Ludvika je postajalo nujno, da gresta ali do Gorice ali v Videm.

Kashelj se je oglashal chedalje pogosteje.

Tudi materi ni ushla ta ochitna nadloga, pogledovala je zdaj Ludvika, zdaj Marjo, ji kaj prikrivata? Kar naravnost si ni upala z besedo na dan; je zhe tako, da po starih vrazhah ni dobro povprashevati o bolezni in tezhavah, saj se s tem lahko prikliche nesrecho. Imenovati s pravo in dolocheno besedo shkodljivost je tabu, je kakor pokazati tarcho strelcu ali nastaviti muhi med, takoj se zgrne napast na chloveka. Peklilo pa jo je, saj je prek pisem postopoma le izvedela, kako hudo jo je njen sin skupil.

Dva dni pred Bozhichem, na nedeljo zjutraj, se je pred hisho ustavil avtomobil, prihajal je iz Chedajske smeri, in iz njega kar nekaj chasa ni izstopil nihche. Ludvik si je zhe v Pragi, na Dunaju in v Gradcu rad ogledoval te hitre stroje, ki jih kljub vojnim razmeram ni bilo malo na cestah. Prav vojna pa je vzpodbudila nove podjetnike, ki so se hoteli vkljuchiti med armadne dobavitelje z razlichnimi izvedenkami mirnodobnih osebnih in tovornih vozil. Toda ta voz je bil zanj neznan, na stranskem pokrovu motorja je lahko prebral napis z zlatimi chrkami: N.A.G.-Neue Automobil Gesellschaft, Berlin. Shtirised s shiroko pomichno platneno streho, ki se je spravljala zadaj in je sedaj nadkrivala tudi prednja sedezha, da ni videl voznika; kaj neki se obira, je tuhtal Ludvik. Potem se je le skobacal z voznikovega sedezha mozhak, zavit v debel kozhuh, s kuchmo in z debelimi rokavicami na rokah; takega she rodnega brata ne bi spoznal, je pomislil, ko se je nameril k njim. Ludvik se je odmaknil od okna in pochakal, da so se odprla vezhna vrata, nakar je kolikor le mogoche hitro stopil pred gosta:

»Dober dan,« je ta pozdravil. »Pred vojno je bila tu gostilna pa she kaj,« je dodal in se hitel odkrivati. Shele takrat ga je Ludvik prepoznal:

»Pa ne, da ste to vi, gospod Franko?« je bil presenechen. »To bo res dober dan,« ni pozabil prisrchno odzdraviti. Da, dezhelni poslanec dr. Alojzij Franko je bil tu v svojstvu chlana dezhelne komisije za obnovo Primorja in si je ogledoval razmere na terenu, saj se je na sejah komisije zavzemal, da se najprej opravi tista dela, ki so nujna in se dajo takoj opraviti, velike probleme bi zacheli reshevati potem, ko bi se mogli chimprej vrniti ljudje na svoje domove, kjer bi lahko tudi sami poprijeli za delo. Prav veseli ga, da je zhe nashel doma Ludvika, z njim bi se rad dogovoril, da prevzame kakshno dolzhnost. Che seveda more, ni mogel spregledati njegove invalidnosti. Medtem se jima je pridruzhila tudi Marja, ki ji je bilo neposredno jasno, kako dobro bi bilo tudi za njih vse in za hisho, che bi bili pri vsem tem chimbolj zraven. Ludvik vsekakor zmore marsikaj, zlasti taka opravila so kot nalashch, toda tudi sama lahko kako poprime.

V tem je bila she primes nechesa, kar se obichajno lahko razlozhi z zheljo priseljenca, da se hitro in v celoti integrira z okoljem, v katerem po novem zhivi. Torej ni bila vmes nujna gmotna potreba v vojni izchrpanega gospodarstva, nuja po takojshnji obnovitvi zhivljenja, ampak je njena ponudba vsebovala tudi njeno osebno razsezhnost, psiholoshko pogojeno odzivnost za prilagajanje. Vendar tu ni dopustna taka premochrtnost, saj je bila kar dolgo prostovoljka pri Rdechem krizhu in ji je zato druzhbena, zlasti she socialna angazhiranost preshla nekako v kri. Kaj pa razlogi za takshno njeno ravnanje, mar to ni izhajalo iz iskanja dushevnega ravnotezhja spricho chustvenega pretresa po tisti smrti, ali ni bila celodnevna in celotedenska sluzhba v bolnici neke vrste beg pred samo seboj, pred zhalostnimi mislimi, umikanje dushevnemu zlomu? Morda bi morali uposhtevati tudi take pomisleke, nedvomno je bila Marja v tistem chasu podvrzhena hudim osebnostnim preizkushnjam, po drugi plati pa je ravno njen nachin iskanja izhoda iz krize znamenje mochne volje in pozitivne osebnosti. Ni se vdala zhalovanju, ni se predala obupu in ni svoje eksistence podredila enemu, cheprav krutemu udarcu usode! Njen odziv na unichujoche okolishchine je bil izrazito dejaven, nepolegajoch in uporen, kar je bila Marjina osnovna znachajska poteza. Morda je tudi v tej njeni neposredni vkljuchitvi v pogovor mogoche zaznati chvrstost njene osebnosti, kakor je tudi opazen v njeni odlochitvi, da se porochi z Ludvikom in se poda na njegov rojstni dom. To niso dejanja shibkih, cheprav je bila tudi Marja iz mesa in kosti, v posameznostih obchutljiva in krhka, na trenutke s chloveshkimi dvomi in pomisleki, kar se sklada z osebnostjo, ki je pripravljena soochiti se s svojimi odlochitvami in zanje prevzeti tudi odgovornost ter vse posledice, vkljuchno z odkritim priznanjem storjene napake, che je do nje prishlo. Ni bezhala pred samo seboj, ni iskala krivcev za svoje zagate zunaj sebe, pri drugih; cheprav z grenkobo in vchasih z malo ihte, si je naprtila samoobsodbo.

Dr. Franko je bil prevzet od njene ponudbe; stari politichni lisjak, ki je vedel, da politikla "hodi po dveh nogah", kar pomeni, da brez posameznikov, dejavnih nosilcev, razshirjevalcev in bojevnikov za neko politichno idejo ni uspeha, je zaslutil v tej zhenski celovito osebnost, ki bi lahko prishla she kako prav v zapletenih in tezhkih chasih, ki prihajajo.

Namrech, na sestanku "Zveze slovenskih zhupanstev" v Gorici, ki se ga je udelezhil tudi predsednik "Obnovitvenega urada" dvorni svetnik pl. Schullern, so sprejeli obshirno resolucijo, ki naj bi jo poslanec Fon predlozhil Jugoslovanskemu klubu. Ena od tochk se je glasila:

»Nemshki Volksrat je sprejel na zborovanju v Gradcu resolucijo, ki med drugim pravi: Die Strasse zum Meer muss offen stehen. Der freie Weg nach Triest muss durch Grenzberichtigung und Sidlungstätigkeit, namentlich bei der Patenschaft Berlins der Stadt Görz, gesichert werden. (Cesta do morja mora ostati prosta. Prosta pot do Trsta mora ostati zagotovljena s popravki meja in z naselitveno dejavnostjo, posebno s skrbnishtvom Berlina nad Gorico.) Zhupanska zveza izjavlja na to drzno izzivanje, da se bo nashe ljudstvo kakor en sam mozh upiralo vsakemu takemu vsiljevanju nemshtva v nashe kraje, protestira proti vsaki spremembi meja v podobne namene in obzhaluje, da hoche Volksrat zlorabljati botrstvo Berlina nad nasho Gorico. Ne verujemo, da bi se Berlin tako dalech spozabil in ponizhal ter postal v nashi dezheli protektor Volksratovih izzivajochih naklepov. Che pa bi se to vendarle zgodilo, potem bi Zhupanska zveza svechano in pred svetom odklonila tako botrstvo, ki bi hotelo izkorishchati nasho nesrecho, nastalo spricho svetovne vojne, v vsenemshke velepolitichne spletkarije. Pozdravljamo botrstvo Berlina nad Gorico, che je to samo izraz chlovekoljubja, odkloniti pa bi ga morali, che bi se za njim skrivala kovarstva po zheljah nemshkega Volksrata. Sicer pa je dolzhnost drzhave in vsega kulturnega sveta, da nam povrnej vsaj gmotno shkodo, ki nam jih je prinesla svetovna vojna, v kateri je nasha obmejna dezhela Primorska najstrashnejsha zhrtev za tako imenovane sploshne interese; tega nashega trpljenja, zhrtev in bridkosti ne bo mogel nihche in nikoli ublazhiti in odshkodovati.«

To je bila odlochna beseda na nemshko pohlepnost, saj je bilo ochitno, da so se Germani resno lotili izvedbe prastare zamisli, da imajo naravno pravico do neposrednega dostopa do toplega Jadranskega in s tem Sredozemskega morja, pri chemer jim nezgodovinski Slovenci ne smejo biti niti najmanjsha ovira; prav chez Primorsko pa poteka ta strateshka smer, po kateri zhe tisochletja streme Germani in si jo prizadevajo za vsako ceno prisvojiti. V Gorico se je prav v tem zadnjem obdobju vojne nateplo nich koliko dobro znanih germanofilov, zato gorishki Slovenci prihajajo chedalje bolj do preprichanja, da so vsa govorichenja in polovichna dejanja avstrijskih oblasti glede obnove, bolj pesek v ochi, in chim dalj se bo vojna vlekla, toliko manj bo resnosti. Zato so v Gorici pohiteli z ustanovitvijo she Okrajnega odbora za begunce, ki bo deloval po nachelu samopomochi; njegova naloga je: priskrbeti zavetishcha in zachasna bivalishcha vrachajochim se beguncem, zagotoviti preskrbo in prehrano, najnujnejshe pohishtvo in obleko, priskrbeti orodje, zhivino in vozove ter gradiva. Ne nazadnje naj bi chimprej ponovno odprli shole in vrtce; cheprav bodo v najbolj zasilnih prostorih in ob pomanjkanju uchil in uchiteljev, naj bi povabili k sodelovanju vse zhe upokojeno uchno osebje, pa tudi she shtudente, pri zasebnikih pa naj se zbere knjig, kar jih je med rushenjem she ostalo.

»Kaj ne bi vi, gospa Marja, pomagali na zdravstvenem podrochju?« jo je takoj pobaral dr. Franko.« Pa tudi za stare in otroke bo treba pogledati, saj so ti she posebej izpostavljeni boleznim in pomanjkanju. Kajne, da boste?« je bolj zaradi vljudnosti dokonchal svojo ponudbo, kot bi vedel, da Marja ne bo odklonila.

»Poleg tega je vasha hisha zhe od nekdaj nekakshno sredishche shirshe okolice, v gostilno in trgovino zahajo ljudje, pa she poshta je tu,« se mu je zdelo primerno podkrepiti svojo zamisel.

To je bilo torej dogovorjeno, toda Marjo je skrbelo she nekaj bolj resnega, to srechno nakljuchje, ta obisk, je hotela izrabiti, da uredi perecho zadevo. Pogledala je Ludvika in iz ochi mu je razbrala, da se razumeta, za kaj gre, zato se je oglasil:

»Kaj bi mi lahko v Gorici svetovali kakshnega dobrega zdravnika? Od poshkodbe me she zmerja daje, na nekakshno pokashljavanje me sili, pa bi si prishel rad na jasno, kaj je s tem, che se da kaj pomagati.«

Dr. Franku ta njegova nadloga ni ushla, ali ji vsaj ni dajal posebnega pomena, letni chas in vojne razmere, to je kar primerno za prehlade in podobne tezhave, toda ob njegovi proshnji se je zamislil:

»Seveda, kako da ne, vse bom uredil, da vas chimprej sprejmejo na preglede, da le poizvem, kdo od zdravnikov je zhe v mestu,« je pohitel z odgovorom, za katerim je tezhko skril zaskrbljenost, ki je temeljila na premnogih izkushnjah zadnjih let, kako enkrat zaznamovanega smrt tezhko izpusti iz svojih krempljev. S tem je bil dotlej sproshchen pogovor nekako zatrt; da bi ga ponovno razvil, je zachel dr. Franko razlagati o trenutnem vojashkem stanju na frontah in o politichnem polozhaju v Avstro-Ogrski in v svetu; v teh recheh se je pochutil kot riba v vodi, to je bil njegov zhivljenjski poklic. Poklic je nekaj drugega kot sluzhba; poklicanost pomeni slediti nekemu notranjemu gonu, naravnim lastnostim in prirojenim nagnjenjem. Che v sluzhbo hodimo zato, da sluzhimo kruh zase in za svoje blizhnje, je poklicanost stvar prerokov, muchenikov, svechenikov, in med te je sam prishteval tudi poklicne politike, cheprav je rad, ali sploh zelo rad, uporabljal izraz "poklicni" s poudarkom, ker ta ni bil v opreki z njegovim pojmovanjem politika oziroma je politiko na ta nachin povzdigoval.

Kaj pa sploh je politika, se je rad vprasheval pred zbrano druzhbo ali tudi na shirshih shodih. In tako prilozhnost zaznamoval z glasnim ponavljanjem svojega izchrpnega razglabljanja v tihoti, ko je bil na redke chase sam s seboj. To pa ni bilo pogosto, bil je chlovek akcije, med mnozhico je uzhival in jo je iskal; che ni bilo drugache, mu je zadostoval zhe en sam poslushalec. Tokrat pa sta bila dva, le tu pa tam se je prikazala Terezija, prisluhnila in se spet oddaljila; povrshen opazovalec bi podvomil, ali sploh kaj in koliko razume od vse te visoke politike, zato ji tudi ni do zhdenja v tej druzhbi. Vendar pa je bila zhenica taka iz povsem razumljivih razlogov – navelichana je bila te vojne, politika pa je sploh le priprava drzhave in ljudi na vojno. Po njenem politiki ne pochno drugega, kakor hujskajo ljudstvo, ga strashijo s sovrazhnikom, da bi ga na ta nachin drzhali v shahu, pokornega in voljnega za vse neumnosti, nezmernosti, ki se jih lahko domislijo, in med temi so na prvem mestu davki, dajatve in vsakrshne mitnine, koncesije – pa za gostilno, pa za trgovino, pa za poshto... Ne ozirajo se ne na vojno in ne na nesreche, tudi v mirnem chasu udarjajo kar povprek, enako ali she huje, tistega, ki se mora res pomuchiti, da nekaj prigara in mu nich ne ostane, kakor onega, ki shpekulira in se po stricih in tetah okorishcha s polozhajem... Kdo pa naj vse to dokazuje – Bog ne daj – pred sodishchi, ta skupaj z advokati ljudem ne le spijejo kri, ampak podrobijo tudi vse kosti, da si she nekaj rodov za tem ne opomore. Spomila se je rajnkega mozha, ki ga je politichni nasprotnik iz sosednje vasi chrnil naokrog, chesh da spravlja v lastni zhep javni, to je obchinski denar. Koliko chasa, denarja in zhivcev je bilo treba, da se je pred sodishchem stvar dokazala kot golo obrekovanje; nekdo takole za hrbtom trosi naokoli lazhi in klevete, ti pa dokazuj, da to ni res, oziroma dokazhi, da je prav on to pochel, da je pri njem izvir izmishljotin in zhalitev. Kaj sodishchu mar, che za take podlosti nihche ne izstavlja potrdil ali ne pochne vsega pred prichami, Bog ne daj, prav to ne, vse poteka takole – na uho ti povem nekaj zaupnega, pa tega ne raznashaj naprej...

Politika pa je predvsem to in tak nachin dela, zahrbtnosti je nich koliko, izdaj, zamenjav taborov, preobrachanja plashchev po vetru. Terezija se je dobro spomnila tudi tegale gospoda, ki sedaj sedi za mizo v gostinski sobi. Ko so sedmega leta zachela prihajati iz Ljubljane tudi na Primorsko gesla "kmet za kmeta, agrarci vkup za slogo naroda proti liberalcem" ipd., kar je pripeljalo do ustanovitve kmechke stranke, ki so se je oprijeli nekateri posestniki, med katerimi je bil she posebej glasen Ivan Mermolja iz Vrtojbe, ki je dobro razumel tezhave kmechkega stanu in je znal zbrati okoli sebe kar lepo shtevilo somishljenikov, tudi kmetijskega potujochega uchitelja Antona Shtreklja in tega dr. Alojzija Franka, ta pa je pred tem zhe vlekel za oje dr. Gregorchichevega voza, ki je vozil po chudnih kompromisarskih italijanskih kolesnicah, zato se mu je zachel odmikati in ga je celo napadal. Tistega leta se Franko ob agitacijah ni kaj posebej izpostavljal, v ospredju je bil kar Mermolja, ki mu je bilo treba priznati namazan jezik – predvsem pa je bil kmet! Toda zhe naslednje leto je bil dr. Franko med glavnimi v agrarni stranki, ki je zachela celo izdajati listich "Nash glas" (Terezija se je spominjala, da je velikokrat ostajal kar na poshti, saj so ga ljudje zavrachali), in on je poskushal ustvariti nekakshno koalicijo ali pomiriti duhove, kot se je izrazhal; narodni naprednjaki so mu odgovorili, da che so zraven klerikalci, se ne morejo povezovati iz nachelnih razlogov. Agrarci se sicer ne postavljajo diametralno nasproti klerikalcem, chesh da jim je treba pustiti krshchansko preprichanje, dokler ni mogoche dati ljudstvu drugachnega svetovnega naziranja, vsekakor pa so proti zlorabljanju verskih chustev v politichne namene. To je zblizhevalo agrarce in klerikalce, saj nachelnih razlik ni bilo, in koalicija bi bila sklenjena oziroma naj bi tako nastala agrarna frakcija znotraj klerikalcev, che se ne bi vse skupaj spridilo zaradi pritlehnega rovarjenja med posameznimi voditelji; to je bil poraz za dr. Franka, ki se je zavzemal za povezovanje. Potem se je za volitve v dezhelni zbor povezal z naprednjaki in kandidiral na njihovi listi. Nekaj kasneje je celo postal predsednik kmechke stranke in si je she vedno jeguljasto prizadeval za povezovanje s klerikalci, toda v ozadju je bil zelo mochni Ivan Mermolja, ki je zagovarjal samostojno pot. Tako dalech je to shlo, da je na naslednjem obchnem zboru stranke ponovno prevzel krmilo Mermolja, Franko pa jo je zapustil in se spet pridruzhil narodnim naprednjakom. Sem gor na Kobarishko sta zahajala z Gabrshchkom, ki ni nikoli pozabil zaviti she k Titovim, toda prav zaradi poprejshnjih Frankovih izletov po politichnem svetu se je med ljudmi razdrla marsikakshna zhaltava na njegov rachun.

Morda je tudi tokrat chutil, da veje s Terezijne strani nekakshen hlad ali da se vsaj izmika njegovi druzhbi. Toda s tem si ni kdo ve kako belil glave, take stvari je odpravil z razmislekom, da pach sodijo tudi antipatije v politikovo bisago. Sedaj gre vendar za reshevanje zhivljenjskih vprashanj nashega naroda, je vechkrat ponovil, zato moramo strniti vrste in pozabiti na stare zamere; vojne she ni konec in morda letos she ne bo miru. Za ta prvi obisk bo dovolj, je konchno ocenil.

Potem, ko se je odpravljal, je zachel pohvalno opisovati svoje vozilo, kot bi bilo zhivo bitje, pri tem ga je bozhal z neorokavicheno dlanjo, da bi le bil v neposrednem dotiku s strojem, saj se je med pripovedovanjem hotel posebej dotakniti vsakega dela, ki ga je opisoval; morda je celo izrabljal vsako tako prilozhnost, da se je objemal z ljubljencem. Ta "Neue Automobil Gesellschaft" so ustanovili s kar sto milijoni mark kapitala, za tak denar se pa zhe lahko najame najboljshe mojstre in nakupi najnovejshe stroje, in rezultat je tak cukrchek, je potrkal s prsti po pokrovu motorja – s shtirimi, shtirimi, je ponovil s poudarkom, valji in celo s 24 konji mochi pri neverjetnih 1200 vrtljajih na minuto, da se ti zavrti v glavi. In od mozhnih novosti ima vgrajen samodejni uplinjach, nastavljive ventile, elektromagnetni vzhigalnik z nastavljivim vzhigom. Kar daje temu motorju eleganco delovanja, izvira od vodnega hlajenja, zato je tih in miren, ne pa kot drugi, ki opletajo kot mlini na veter in jih je slishati po vsej dolini. Ha, in kolesa z zrachnicami, to je shele uzhitek, da se na teh luknjastih cestah ublazhi neznosno tresenje in premetavanje, saj pri vrtoglavi hitrosti 67 km na uro sicer ne bi bilo mogoche obvladati vozila, zato pa ima kar shtiri prestave z eno samo prestavno rochico, to je pesem, vam pravim, se ni mogel zadrzhati dr. Franko. Tudi odlichne zavore sodijo k taki "zverinici", je ljubkovalno nadaljeval, saj ima zavorne bobne, ki dobro prijemljejo tudi pri vzvratni vozhnji, in se ne more zgoditi, da bi v bregu zdrknil nazaj pod cesto, kot ni bilo redko pri konkurenci... Verjetno se she ne bi ustavil, che ne bi stopila na prag Terezija, ki je bila medtem kdo ve kje, le da je ni bilo v sobi, in to je bilo nekakshen povod za slovo.

»Pa za zdravnishki pregled poglejte!« se je she oglasila Marja, preden je odpeljal. In v ropotu motorja je bilo slishati odgovor:

»Saj smo vendar za to tu, da pomagamo povratnikom!« To je bilo razumeti, da rachuna tudi na njeno ali njuno pomoch.

Toda stvari se niso dobro zasukale.

Bozhich je minil dokaj zhalostno, ljudje so po tolikem chasu, in zlasti po prodoru pri Kobaridu, prichakovali nagel konec vojne, kazalo je, da se bo Italija vdala oziroma da bo sklenjeno vsaj premirje. Toda ta prichakovanja so bila jalova; Italijani so se utrdili na reki Plavi, a tudi zdruzhenim avstro-ogrskim in nemshkim silam ni bilo do tega, da prodrle globlje v Italijo. Se jim ni zdelo potrebno, ni bilo v strateshkih nachrtih ali niso mogle?! To odlochilno in moreche vprashanje je obviselo v zraku, saj bi se lahko nadaljnji potek dogodkov spet zaobrnil in bi sledila italijanska protiofenziva, tokrat ob odlochnejshi podpori njihovih zaveznikov; tudi ZDA so se krepkeje pojavile na tem bojishchu, zlasti je bila pomembna njihova tehnichna pomoch, ne nazadnje pa tudi moralna vzpodbuda. Po hudem shoku in skoraj kapitulantskem vzdushju po kobarishkih dogodkih v zadnji jeseni je bila Italija najbolj potrebna prenove v dushah drzhavljanov in vojakov, visokih vrhov se polom skoraj ni dotaknil – vsaj na videz. Nikoli ni bilo natanchno dognano ne objavljeno, koliko generalov in visokih oficirjev italijanske kraljeve armade je bilo kazensko ustreljenih ali so naredili "samomor" ali so "chastno padli za domovino" ravno med brezglavim umikom s Soche ali takoj po njem. Da so vojake mnozhichno streljali, celo brez sodb naglih vojashkih sodishch, je bilo znano dalech naokoli, to so vojashke oblasti tudi zhelele, da bi eksekucije rabile kot opomin, od Kobarida navzdol ob Nadizhi in chez Furlanijo so se vlekli grobovi nesrechnih obupancev, ki jih je zajel vrtinec zmede, nasprotujochih si ukazov, dvoumnih povelj, pobeglih oficirjev in pobesnelih generalov. Dovolj je bilo, che je ubogi prostak po vech dneh brez spanja in hrane omagal in stoje zadremal za kakshno uro, naslonjen ob drevo ali steno hleva, zhe je bil gnan pred eksekucijski vod, chesh da je dezerter. General Andrea Graziani je generalshtab imenoval za Glavnega inshpektorja izpraznitev, kot so imenovali umik, beg, in mu dali kot poglavitno nalogo, da obnovi red in pokorshchino v razsutih vojashkih enotah, da se to ne bi razpaslo she na preostalo armado. To svojo zadolzhitev je general izvajal dobesedno in neusmiljeno. Pri tem ni le ohranjal organizacije vojske na najsurovejshi in krvav nachin, ki ji je grozil razpad, temvech je tudi preventivno deloval proti revoluciji, glede katere so se bali, da bo izbruhnila po vzoru na oktobrsko vstajo v Rusiji. Njegovo vodilo je bilo: »Nastopiti z izrednimi sredstvi, z vsemi sredstvi, prednost ima takojshnje ukrepanje, o upravichenosti se bo razmishljalo kasneje«. V ta namen je sestavil mobilno skupino iz zvestih in hladnokrvnih chastnikov, karabinjerjev in konjenice, ki je z naglimi posegi po dezheli odprla novo, tokrat notranjo fronto proti lastnim vojakom, ki so jih oznachili za malodushne, chrnoglede in razkrajalne. Enostavno so jih spravili pod zemljo, chasa za preprichevanje si niso vzeli, vsaka proshnja, jadikovanje, molitev je bila zaman. Edina sila, ki naj bi ustavila gnitje, prisad armadnega telesa, ki bi se lahko kaj hitro razshiril na celotno drzhavo in na vse ljudstvo, je bila groba, surova sila, nasilje, teror; s tem naj bi zagotovili ubogljivost in voljnost za sprejemanje in izvajanje ukazov. Nihche ni smel vprashati, zakaj in kako je prishlo do katastrofe, ali niso prav na vrhu krivi za to, ne, to bi bila veleizdaja in najmanj primerno vprashanje, she pomisliti ni smel nihche na kaj podobnega, misli bi mu prebrali iz srca in iz glave je shtrlel tak pomislek kot rog volu, ki ga eksekutorji niso spregledali, raje so celo domnevali da ga ne vidijo in v resnici je, zato – pred zid! Toda strahovlada se ni omejevala zgolj na vojashko osebje, zajeti so bili tudi drugi drzhavljani, ki so jih z najvechjo lahkoto obtozhili sabotiranja, vohunjenja, defetizma, vnashanja razdora, oviranja vojashkih premikov in nastopanja ter chesarkoli temu podobnega. In pojemajocha ofenziva avstro-ogrsko-nemshkih sil je dajala italijanskim oblastem moralno opravichilo, da so ravnale v svoji strogi krutosti prav, chesh, saj je to obrodilo sadove, ustavili smo sovrazhnika, sedaj se lahko pripravimo na odlochilni protiudarec.

Resnica je bila nekoliko drugachna tudi spricho chisto strateshkega dejstva, da se je prejshnja dolga fronta po tem umiku skrajshala za celih 250 km, kar je Italijanom omogochilo koncentracijo preostalih enot in s tem povechanje njihove uchinkovitosti. A tudi propagandni dejavnik je postal oprijemljivejshi; che se je prej italijanski vojak bojeval na ozemlju, kjer so ljudje govorili njemu nerazumljiv jezik, kjer so ga nasploh imeli za okupatorja, ko so ga njegovi nadrejeni nenehno opozarjali na mozhnost, da so okoli njih vohuni, saboterji, skratka sovrazhniki v civilu, je po tem umiku propagandni stroj vcepljal v preproste vojashke mozhgane poziv: Branimo nasho sveto zemljo! Sovrazhnik je vdrl v nash dom in nam bo oskrunil matere, sestre in zhene!

Na Plavi se je Italija ob pomochi Francije, Velike Britanije in ZDA pripravljala na ponovni sunek proti severu; bilo je le vprashanje chasa, kdaj se bo to zgodilo, saj tokrat niso smeli tvegati, da se ponove napake dotlej vodene vojne. A vmes je bilo she nekaj drugega: Avstro-Ogrska je od znotraj razpadala!

To je svincheno viselo v zraku za Bozhich leta 1917. Nobenega veselega sporochila ni bilo, tudi molitve so se plazile med stenami, niso se vzpenjale kvishku, godilo se jim je kakor Kajnovi daritvi... Vsesploshna krivda se je kot izvirni greh vpila v vse pore vsakdana, v vsako chlovekovo dejanje, v tkivo teles; in ni se ga dalo odplakniti, izbrisati, odstraniti – potrebna bodo dolga leta pokore.

Shele po novem letu sta se Ludvik in Marja podala v Videm k zdravniku; dr. Franko je sporochil, da v Gorici trenutno nimajo specialista pulmologa, dr. Brecelj je zhe nekaj chasa v Ljubljani in ni znano, kdaj se bo vrnil. Precej italijanskih zdravnikov se je umaknilo v notranjost Italije. Priporochil mu je nekoga v Vidmu, s katerim se zhe dolgo poznata. Tako sta pochakala na vlak, ki je komaj enkrat na dan vozil iz Kobarida v Furlanijo. Ob umiku so Italijani progo na vech mestih razdejali, zato je bila popravljena in odprta za redni promet shele tiste dni. Na zheleznishki postaji za hisho so se ushotorile zaledne enote, ki so zachele odvazhati skladovnice granat in ostalega vojashkega materiala.

To je pozhivilo vas in tudi v gostilna je bila spet polna, bodisi da so kuhali oficirjem ali pa so se tam oglashali tudi vojaki v prostem chasu, da bi posedeli in zvrnili kakshno shilce zhganega.

Preskrba – da, v mirnem chasu, toda sedaj, kako naj kje kaj dobijo? Vojska je zase she kar skrbela, cheprav to ni bilo vselej redno, tu pa tam je izostalo, toda v sploshnem je shlo. Tako je Terezija, ki je skrbela za kuho, imela kaj dati v lonec. In je ostalo she kaj tudi zanje. Posebno zaradi Ludvika niso delali nikakrshnih tezhav, shteli so ga kot za svojega. She posebej koristno se je izkazala navzochnost moravskega porochnika, ki je bil ves iz sebe, ko je spoznal Marjo, zato je izrabil vsako prilozhnost, da se zadrzheval v hishi – in nikoli ni prishel praznih rok. Kot je bilo to za vse v hishi blagodejno, je Ludviku zachel mozhak presedati; pa ne, da si ljubosumen, si je oponesel. V zaledju so bili skoraj izkljuchno stari ali omejeno sposobni, mladeniche so poshiljali na fronto, kolikor jih je she kaj bilo, veliko jih je zhe pustilo svoje kosti po tej zemlji. Jirzhi Podhorsky je bil sicer brez druzhine, ostala mu je le sestra s hcherko, o kateri je nenehno pripovedoval. Uchiteljeval je po najrazlichnejshih krajih in ker se je nenehno selil, si tudi ni nashel prave zhenske, morda pa je bil prav zaradi tega za sholske oblasti primeren za vskakovanje, kjer se je pokazala potreba, ker je bil samec. Nekaj poskusov resnejshih zvez je prestal brez trajnejshih posledic, in tako je prishel v petdeseta leta in v vojno. No, morda pa se le she katera zanima zanj; sestra mu tu pa tam omenja to in ono o Fridi, ta mu poshilja prek nje pozdrave, prisrchne pozdrave in upa, da mu ne gre slabo, da le ni na fronti. Kaj zhenske vedo o vojni; tu je toliko streliva ali she vech kot ob vsaki topnishki bateriji, tu je za pol fronte granat. In she vse ostalo; mimogrede nas lahko odpihne, che le ne bomo pazljivi. Chimprej moramo spraviti te rechi stran od hish, razporediti na vech lochenih krajev; sicer pa, kar se le da, naj gre na fronto, med vojnim plenom je precej italijanskih topov in havbic; kar so onesposobili, odnesli merilne naprave, poshkodovali zapirala in podobno, so orozharji zhe popravili ali to she delajo. Da, vechino tega gre z vlakom na jug, zato so tako hiteli z remontom proge. Le skladishch s hrano ni ostalo kaj prida oziroma so to prve zasegle in odpeljale avstro-ogrske oblasti, tudi na Tirolsko in she naprej; v Avstriji je tezhko s hrano, ne bi se smelo rechi, da je lakota, toda pomanjkanje pa je...

Vlak je pochasi speljeval, k srechi ni bilo novega snega, prejshnji se je zhe unesel in proga je bila chista, toda tiri so bili shele pred kratkim ponovno pod bremenom polnih vagonov in potreba je bila pazljivost. Vechji del kompozicije so bili tovorni vozovi, nalozheni z vojashkimi rechmi; tem so priklopili osebni vagon. Med hishami v Robichu je mala lokomotiva sopihala tik oken, da je puhala dim v kuhinje in spalnice, che so bila le odprta, sedaj pozimi sicer le kakshno uro, za prezrachitev, a she takrat je smrdelo. Toda zheleznica je obenem velika pridobitev, saj hitro in za zmerno ceno prepelje ljudi in blago v oddaljene kraje, Chedad in Videm sta z njo tako blizu. Kmalu pod vasjo je tir zhe srechal breg Nadizhe, do vode je le nekaj korakov.

Nadizha je v tem chasu nizka, sneg se she ne topi, bistra je, zhivahna in njena smaragdna barva dobi poseben odtenek na posteljici belega proda. Marja je vznemirjena opazovala okolico, prvikrat se je peljala proti jugu, na Lashko, z leve je bil le strmi breg Matajurja, tako navpichen, da je brzel mimo okna kot stena, z desne pa so se onkraj Nadizhe dvigali previsi Mije z odkrhnjenimi pobochji, kot bi velikan zasekal vanje. Kmalu pa se je proga zachela spushchati, vlak se je lahkotneje pomikal, dolina se je postopoma shirila, cheprav je bilo she vedno prostora komaj za reko, cesta in proga sta si morali utirati smer na pobochjih, le tu pa tam se je pojavila kakshna poljana, razshirjen predel za naselje, vasico, toda vechina jih je bila pripeta vishje gori, vse do vrhov okolishkih gora.

Tudi Ludvik je radovedno opazoval mimo hitecho pokrajino; se je v njegovi odsotnosti kaj spremenilo? Ne le, da proge tedaj she ni bilo, vojna je medtem storila svoje; she vedno so bile tudi tod zapushchene barake, polomljeni vozovi, topovi pod cesto in v reki. Mimo je bila Stupica, prishel je Log in prvi vechji kraj Podbonesec; no, che rechemo vechji kraj, je to treba razumeti relativno, za to okolje je petnajst, dvajset hish zhe veliko. Pa Brishcha, Lipa, Petjag, Bijerche in konchno Shpeter Slovenov – to pa je zhe nekaj, bi lahko rekel popotnik, sto hish na kupu je zhe urbana tvorba, toda Shpeter je bolj kot s shtevilom zgradb pomemben zaradi svoje davne zgodovine, potem se je ravan chedalje bolj shirila, nastajalo je drugachno ozrachje, pogled je lahko poletel, prostrane njive niso imele konca, od tod dalje se je slovenski svet zachel preveshati v furlanskega. Od Langobardov sem poteka tod meja, ki ni ostro zachrtana, toda dovolj ochitna, da ljudje zelo natanchno vedo za enega ali drugega, odkod in kaj je, ne da bi se zaradi tega zavrachali, a vseeno so ostajali pretezhno vsak na svojem kraju. Saj so se vchasih mladi med seboj pomeshali, se vzeli, a so to bile prej redkosti kot pravila. Stoletja je zhe tako. Tudi k Titu se je davno prizhenil Tito Olivo, vzel je brhko domachinko, ki mu je padla v ochi med njegovimi poslovnimi krozhenji v Posochju, kot skrbnik cerkvenih posesti. Toda njegov rod se je zgubil, v "Hisho" je prishla druga kri in stoletno stanje se je ohranilo: vsak na svojem koncu zemlje. Kompozicija se je sopihaje ustavila za kakshno minuto v Pri Mostu, da je vstopilo nekaj kmetov z jerbasi, in nato po Shenchurju sam Chedad - Staro mesto po slovensko, tega ne pozabijo omenjati tudi Lahi, saj jim godi pridevnik "staro", sicer pa prestolnica langobardskega vojvodstva. Sledovi slovanskega sveta se vlechejo she naprej, globoko v Furlanijo, zlasti do Vidma je chutiti ta severni svet.

Marja je na obshirni furlanski ravnini dobila asociacijo na svojo rodno Cheshko. Imena so ji zvenela tako domache, ko jih je primerjala z Lipka, Lipna, Brezova, Krnov, Vir, Lomnice, Blata, Hradishte, Suhdol. Polom, Kamenka, Javornik, Brdo, Koberice, Komna, Bistrica, Lazi... Je sploh kakshno ime kraja, reke ali gore, ki mu ne bi nashli vzporednice, se je sprashevala.

Videm z gradom na vzpetini: Attila flagellum dei obsedit urbem Aquilegiam tribus annis et collem ubi nunc est castrum Utini pro sui tutione manualiter firi fecit. (Atila, bich bozhji, je oblegal Oglej tri leta. Za svojo obrambo je postavil grich, na katerem je sedaj videmski grad.) Je to legendarni odsev davnih dogodkov ali udejanjena zamisel mogochnega Huna, ki si je za opazovanje in naslajanje nad pozharom, ko je pozhiral premagani Oglej v daljavi, od svojih podanikov in suzhnjev dal postaviti pravcati grich? Kdo ve, kaj vse je v zgodovinskih zgodbah resnica in kaj fantazija; mnogo rechi, ki zvene neresnichno, kot privid, izmishljija in sanjarija sodobnikov in kasnejshih zapisovalcev ter prepisovalcev, se je v resnici zgodilo, druge, na pogled she tako obichajne in mozhne, pa so chisti konstrukti. Na vrhu gricha, prav ob gradu, so nashli nekaj stotin drobnih predmetov iz bronaste dobe, fragmente keramike, kar naj bi dokazovalo, da so tod zhe pred vsaj tri tisoch leti zhiveli ljudje v praskupnosti. Vsem ta najdba ni povshechi, radi bi, da she naprej zhivi Atilova legenda, ki je veliko bolj romantichna, velichastna in mikavnejsha kakor pa neki jamski ljudje, ki so napol nagi skakali naokoli in se prebijali skozi zhivljenje z nekaj skromne opreme in s primitivnim orodjem... Velichastnost Atilovega osvajanja, njegovega imperija, ki je segal od sonchnega vzhoda do zahoda, pa cheprav le zachasno in je potem razpadel v prah in pepel, to je nekaj! Mar vodijo tudi danashnje vojne taki zanesenjaki, ki jih blodnje velichja zhenejo v osvajalne vojne, svetovne vojne, iz ofenzive v ofenzivo, ko vsakich pade na desettisoche ljudi, she vech pa je ranjenih in pohabljenih za vselej; da, prav taki nas vodijo, je rekel Ludvik Marji in obstal na plochniku pred zheleznishko postajo, pomahal izvoshchku in chakal, da pripelje do njega. Zdravnik je bil onkraj grajskega gricha, v starem delu mesta.

Zhivljenje je za posameznika veliko bolj prozaichno, kot pa so velike vojne, osvajanja in triumfi. Vsak dan je treba prezhiveti, poskrbeti za hrano, obleko, obdelati je treba polje, nasekati drv, pomolsti in popraviti shkrbaste grablje... Tu zraven v Samardenchi so izkopali neolitske kashche, ilovnate posode, kameno orodje, konice pushchic, kar vse uvrshcha najdishche med najpomembnejsha v severni Italiji, a obenem dokazuje, da so morali prebivalci krepko poprijeti, posekati gozdove, da so si izkrchili plodno zemljo, izdelati so si morali mlinske kamne, da so prishli do moke... Potem je lahko prishel kakshen Atila, da je pokradel vse to. Morda pa gre za enake namere tudi tokrat, da sploh niso posamezni napol nori vojskovodje krivi za klanje in unichevanje, temvech le pohlep po tujem bogastvu, zemlji in pridelkih, le da v veliko vechjih razsezhnostih kot v davnini.

Kochija je drdrala po kockastem tlaku mestnih ulic, mimo hish z umetelno okrashenimi prochelji in z obokastimi vzdolzhnimi hodniki, pod katerimi so se vrstile trgovinice in obrtne delavnice. In chez mostichke. Pred sheststo leti je Boccacio zapisal "paese, quantunque freddo, lieto di belle montagne, di piu fiumi e di chiare fontane" – torej, podalpska dezhela z obiljem bistrih voda, kar je znachilnost mesta, z mnogimi izvirki, s prekopi, zvrhanimi vode iz Tera, ki izvira kakshnih petnajst kilometrov severneje in se pred mestom razveji v videmsko ter palmsko rechje (roggia – reka, rechica, rechje, rezha, rega, raza, rasha, raka - leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo, do zhage).

Lionellova lozha iz petnajstega stoletja; potem ko so Benetke osvojile Furlanijo, so si dozhi tu postavili svoj sedezh, simbol oblasti in nadvlade, ki je Furlani do dandanashnjega niso priznali ter so si vselej poskushali najti zaveznike, da se otresejo "mochvirnikov". Toda ti so bili izredno trdozhivi in njihova navzochnost je vidna na vsakem koraku. Na drugi strani osrednjega trga je na nasipu Lozha in cerkev sv. Ivana, zasnovana po predlogah Bernardina da Morcota, vendar ob nemajhnih nasprotovanjih takratnih arhitektov in mestnih veljakov, ker je spremenila urbanistnichno zasnovo pozidave, zapirala je trg proti grajski vzpetini, kar bi moralo biti v skladu z Urnim stolpom na drugi strani. Beneshkost trga je poudarjena z zamorci, ki bijejo uro na vrhu Stolpa treh levov sv. Marka. Stebrishche in razlichni spomeniki, med njimi tudi tisti, ki spominja na podpis mirovne pogodbe leta 1797 v Campoformidu, shest kilometrov iz Vidma, med Napoleonom in Avstrijo, pa fontana iz shestnajstega stoletja, ter ne nazadnje priljubljeni sohi Herkula in Kaka, ki ju Videmchani ljubkovalno imenujejo Florean in Venturin, okoli katerih se je spletlo nich koliko zgodbic in anekdot.

Kochijazh je ustavil, da sta izstopila in zavila v zdravnikovo ordinacijo.

Ko ju je vlak ponovno vrachal proti domu, sta sedela Ludvik in Marja tesno drug ob drugem, ne zaradi gneche, saj sta bila sama, niti spricho hladu, ki je vel iz vseh vagonskih kotichkov. Zdravnikova dognanja niso bila vzpodbudna za Ludvika, moral se bo resno zdraviti. Pljucha so veliko prestala, pravi chudezh, da je ostal pri zhivljenju, to je pravcati medicinski fenomen, je mrmral zdravnik med pregledom. Predvsem nikakrshnega napora, gibanje na svezhem zraku, toda pri tem mora paziti, da se ne prehladi, in techna hrana, to je vse, kar more priporochiti. Sicer pa ima ljubecho zheno, ki se obenem she spozna na zdravilstvo. Pravzaprav nista zvedela nichesar novega, le potrdilo se jima je, da bo Ludvikovo okrevanje dolgotrajno. Marja se je naslanjala nanj, mu ovila roke okoli telesa in ga sprashevala o pokrajini, ki se je prikazovala pred okni, njenih ljudeh in preteklosti. Zhe res, da je bila prvich tod naokoli in sploh na tem koncu sveta, toda poleg razumljive radovednosti ji je ta prishla prav tudi za krajshanje chasa in razblinjanje morechega vzdushja; zdravnik morda le ni povedal vsega, nekako olepshal je dejansko stanje.

Poletje se je zhe nagibalo h kraju; Ludviku je poletni chas dobro del, topli in svetli dnevi, ozhivljajocha okolica, saj so se begunci vrachali, in vsaj malo ustaljene razmere, so pripomogle, da je lazhje prenashal svoje tegobe oziroma da se je to vsaj za silo uravnotezhevalo s chedalje tezhjim in brezupnejshim stanjem na fronti Avstro-Ogrski so bili shteti dnevi.

Marja se je vechkrat odpravila v Kobarid, vchasih sta shla z Ludvikom, toda on se je ogibal voza, kjer bi ga lahko prepihalo. Tudi v Gorico se je dvakrat odpravila in mesto ji je bilo vshech, ni veliko, toda prijazno in z izrazito mestnim utripom, kljub neposredni kmechki okolici in hudi porushenosti. Tam se je srechala z Gabrshchkom, ki si je dajal veliko opravka prav s povojno obnovo Primorske, toda she vech ga je bilo povsod, kjer se je pripravljala povojna politichna ureditev, ki je chedalje bolj mrzlichno obvladovala javno in zasebno zhivljenje.

Pripovedoval ji je o svojem obisku v Kralupu na Cheshkem, od koder je dobil vabilo, saj je v shtirinajstih okolishkih vaseh bivalo skoraj tristo beguncev iz Opatjega sela in blizhnjih krajev na Krasu; naletel je na dokaj neurejene razmere, ljudje so bili prepushcheni lastni iznajdljivosti, oblast se zanje ni kaj veliko zmenila, she srecha, da so jih prebivalci lepo sprejeli. Od tam je odpotoval she v Prago, da je pri oblasteh reshil zaostale vojashke in begunske podpore, v celoti je shlo za celih 130.000 kron. Toda v Pragi se je zgodilo she nekaj drugega: "Slovanski dnevi", ki so odjeknili v dushah Slovencev in zlasti na Gorishkem. Zhe ko je bil predsednik Jugoslovanskega kluba dr. Anton Koroshec marca v Ljubljani, je bil ustanovljen Narodni svet, ki je imel v svojem tajnem delu programa neodvisno Jugoslavijo, javno se je she vedno pojavljala Avstro-Ogrska kot neke vrste drzhavni okvir, v resnici pa so bili cilji postavljeni veliko vishje in daljnosezhneje. Na prashkih dnevih, tako ji je razlagal, so od nashih sodelovali: Ivan Hribar, dr. Tavchar, dr. Ileshich, Kozelj, Fran Govekar, Dragotin Hribar, Adolf Ribnikar, Matej Hubad, dr. Pavel Groshelj, dr. Izidor Cankar, dr. Albin Kramer, dr. Novak, Fran Finzhgar in drugi ugledni Slovenci, poleg teh pa she poslanci: Ribar, Spinchich, Laginja, dr. Pogachnik, dr. Vukotich... Kot povod za to srechanje naj bi bil jubilej Narodnega gledalishcha, ki je bilo ustanovljeno leta 1868, toda resnichno ozadje je bilo drugachno – jadrno se je blizhal konec vojne in s tem mozhnost za uresnichitev starih nacionalnih zhelja po samostojnosti. To je simbolizirala zasaditev slovenske lipe, ki jo je spremljala svechana prisega: »Vse, kar imamo in kar znamo, vse nashe zmozhnosti zhrtvujemo bodochi usodi nashih narodov in za dosego drzhavne enotnosti cheshko-slovashkega naroda, drzhavne enotnosti jugoslovanskega naroda, drzhave enotnega poljskega naroda!« Seveda so sledile takojshnje posledice, jugoslovanske goste so izgnali iz Prage, uprava Narodnega gledalishcha je dobila strogo svarilo, "Narodny listy" so bili ustavljeni, nashe narodne barve prepovedane. Vendar, che vse skupaj mirno preudarimo, je razpletal Gabrshchek, so bile sankcije mile, celo nenavadno mile. She kakshno leto prej bi marsikdo konchal v jechi in ni izkljucheno, da bi koga celo postavili pred strelski vod. Tako, videti je, da dvoglavi orel nima vech mochi.

Ko se je vrachala iz Gorice, se je ustavila pri sorodnikih Jeronovih v Kobaridu, pri nekdanjem zhupanu Antonu Urshichu, ki se je pravkar vrnil s pogreba dekana Jurija Petrnela, ki ga je italijanski propagandni stroj v zachetku vojne proglasil za avstrijskega vohuna, chasopisi pa so se zhe razpisali, da so za oltarjem odkrili tajno telefonsko povezavo z avstrijskimi polozhaji in da je od tod usmerjal topovski ogenj na italijansko stran, zaradi chesar da so ga zhe obsodili pred vojashkim sodishchem in ustrelili. Kar se je izkazalo za chisto izmishljotino. No, zdaj pa ga je v 74. letu le stisnilo; na pogrebu je bila velika mnozhica in ni manjkalo govorov za slovensko stvar, za osamosvojitev in zdruzhitev juzhnoslovanskih narodov.

To je bilo she posebej aktualno, ker je amerishki predsednik Wilson objavil svojih shtirinajst tochk, od katerih je deveta govorila o popravku meja Italije v jasnih nacionalnih okvirih, deseta pa: »Avstrijskim narodom, ki se jim zagotavlja mesto med narodi, naj se omogochi samostojen razvoj.« Z Dunaja pa so prihajali zaporedni nachrti o mirni reshitvi sporov s slovanskimi narodi, kar je bilo sprejeto dokaj hladno, saj je bilo za tem chutiti politiko odlashanja, da se ne bi nich spremenilo, a tudi dotedanje izkushnje so potrjevale, da Dunaju ne gre zaupati.

Tudi vesti o ponudbah za separatni mir je bilo vedno vech, temu se je pridruzhila she osupljivejsha novica o blizhnji kapitulaciji Nemchije, ki je prav v zadnjem letu bistveno pripomogla, da se Avstro-Ogrska ni sesula in da je uspel prodor pri Kobaridu. Zdruzhene drzhave Amerike so odlochneje posegle v evropske zadeve, Wilson je obelodanil poziv narodom v Avstro-Ogrski, da se zheli neposredno pogajati z njimi. Zastopniki Jugoslovanov, Poljakov in Chehov (Hinković, Paderewsky in Masaryk) so se sestali z njim. Tudi Madzhari so spoznali, da gre njihov projekt z Avstrijo h koncu in so prav tako pripravljali na proglasitev neodvisnosti. Cesar Karel se je zhivchno, a obenem neodlochno odzval, povabil je k sebi Koroshca, Stanjeka, Klofacha, Tusarja in Tertila, eminentne osebnosti slovanskih narodov, toda prepozno, poziv je padel v prazno. Dogodki so si sledili z vrtoglavo naglico: Turchija se je izneverila in sklenila locheni mir in Nemci so bili prisiljeni sprejeti Wilsonovih shtirinajst tochk. Domine so padale druga za drugo: Karel je priznal samoodlochbo narodov; Poljakom je bila zagotovljena svobodna republika in na Cheshkem so lepaki razglashali Cheshkoslovashko republiko. Na Dunaju se je odvijalo she eno od poslednjih fantazmatichnih dejanj, kronski svet je odklonil federacijo, na katero pa zhe lep chas nihche od zainteresiranih ni vech rachunal, v igri so bile velike vloge – samostojnost. V Mariboru so ustanovili Narodni svet za Shtajersko, ki je zahteval, kot sestavni del drzhave SHS, vse shtajersko ozemlje, kjer prebivajo Slovenci.

Sledil je poslednji, brezupni poskus, cesar Karel je v posebni proklamaciji pozval svoje narode, da se zdruzhijo v samostojne drzhave: Nemshko-avstrijsko, Cheshko-slovashko, Ilirsko in Rusinsko. Pri tem ga je vodila misel, da postane Avstrija po volji svojih narodov – zvezna drzhava, v kateri bo vsak konstitutivni chlen uveljavljal svojo drzhavnost. Za nash konec je bila zanimiva zamisel dati Trstu poseben status. Tudi ta poskus se je izpridil, s tem pa je bila zapechatena usoda Avstro-Ogrske. V Zagrebu so oktobra ustanovili zastopniki Slovencev, Hrvatov in Srbov "Narodni svet" z nalogo, da iz vseh jugoslovanskih pokrajin, v znamenju nezlomljive volje, stori vse, da se uresnichijo tezhnje in zahteve teh narodov po enotnosti, neodvisnosti in samostojnosti. Predsednik je postal dr. Anton Koroshec, podpredsednika pa dr. Pavelić in Svetozar Pribichević. Objavili so izjavo:

»Zahtevamo zedinjenje celotnega nashega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov na vsem njegovem etnografskem ozemlju, kjer nash narod danes zhivi, brez ozira na pokrajinske in drzhavne meje, v eno samo edinstveno, popolnoma suvereno drzhavo, urejeno po nachelih politichne in ekonomske demokracije, ki vsebuje vselej odpravo vseh socialnih in gospodarskih neenakosti.

Zahtevamo, da bo na bodochi mednarodni mirovni konferenci zastopan nash narod po svojih posebnih odposlancih.

Odklanjamo cesarski manifest in vsak bodochi predlog, ki bi hotel odvzeti nashemu vprashanju mednarodni znachaj.«

S to proklamacijo je bil proglashen izstop iz avstro-ogrske monarhije.

Sledil je oklic Narodnega sveta, naj se povsod osnujejo narodni odbori za varstvo miru in reda.

Na Reki je 79. hrvashki peshpolk odstavil vse drugorodne chastnike in jih zaprl, shest celo ustrelil, nato pa so zavzeli v mestu vse pomembne ustanove, policijo so razpustili, gubernijsko palacho obkolili. Madzhari in Nemci so bezhali z Reke, izginili so nemshki in madzharski napisi na javnih zgradbah in trgovinah.

Odstopil je ministrski predsednik Hussarek, nadomestil ga je Lammasch, ki je nemudoma povabil k sebi dr. Koroshca in dr. Kramarja. Prepozno!

V Ljubljani je bil v Mestnem domu sestanek zastopnikov vseh strank, ki so sklenili proglasiti 29. oktober za narodni praznik.

Dunaj je priznal suvereno drzhavo Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Monarhija je zaprosila za separatni mir.

Nemchija predlaga zaveznikom nova pogajanja, toda Wilson je bil neusmiljen, terjal je popolno ponizhanje Nemchije, cesar Viljem mora odstopiti.

V Zagrebu so vsi polki zhe prisegli Narodnemu svetu, s chepic so sneli avstro-ogrske rozete in jih nadomestili s trobojnico.

Na Kongresnem trgu v Ljubljani se je 29. oktobra zbralo 30.000 ljudi. Z balkona, kjer se je nagnetla kopica zastopnikov strank, drushtev in korporacij, je spregovoril Ivan Hribar, ki je navdushujochi govor zakljuchil z besedami:

»Prejmi torej nashe poklonstvo Ti, nasha krasna, ob neizmernih mukah rojena in zato vechno neporushljiva Jugoslavija!«

Po viharnem odobravanju in klicih "zhivio" so spregovorili v imenu SLS dr. Lovro Pogachnik, v imenu dezhele dr. Triller, v imenu socialnih demokratov Josip Kovach in konchno zhupan dr. Ivan Tavchar.

Zvecher je ljubljansko mestno zastopstvo imelo slavnostno sejo, na kateri so priznali Narodni svet.

V Zagrebu je Sabor na slavnostni seji proglasil odpoved nagodbe z Ogrsko in priznal kot najvishjo instanco Narodni svet. Ustanovili so hrvatsko vlado z banom Antonom Mihalovićem na chelu.

Dogodki so se vrstili z vrtoglavo naglico.

Na Dunaju je izbruhnila revolucija! Prav 29. oktober je bil viharen, demontracija za demonstracijo, mnozhica 5000 vojakov je hotela razrushiti vojno ministrstvo, to so preprechili poslanci socialnih demokratov. Nemshki nacionalni poslanci so ves dan sejali. Zhe dopoldne so shtudentje in mladina pred parlamentov krichali: Zhivela republika, proch z vojno! Po delavskih okrajih so se vile hrupne povorke z rdechimi zastavami. Spopadali so se pred chastnishkim kazinom na Schwarzenbergovem trgu. Proti vecheru pa so se zbrali na balkonu dezhelne palache v Herrengasse zastopniki vseh strank, ki so v plamtechih govorih proglasili neodvisno nemshko-avstrijsko republiko. Zhupanu Weiskirchnerju mnozhica ni pustila do besede. Tistega popoldneva ustanovljeni zachasni izvrshilni odbor "Nemshko-avstrijskega narodnega zbora" je brzojavil Wilsonu, da je ustanovljena Nemshko-avstrijska drzhava, ki zheli neposredna mirovna pogajanja in priznava neodvisni drzhavi Cheshkoslovashko in Jugoslavijo. Sporna vprashanja naj razreshi razsodishche v smislu dolochb haashke konference. Toda Nemshko-avstrijska drzhava zahteva vse nemshko ozemlje na Cheshkem, Moravskem in v Shleziji; saj si ni mogoche misliti trajnega miru, che bo ostalo tri in pol milijona Nemcev v mejah Cheshkoslovashke republike, taka mochna iredenta bi bila pogubna za mlado slovansko drzhavo, so lisjashko utemeljevali svojo zahtevo.

Temu je sledil takojshen odgovor. Jugoslovani, vechinoma Slovenci, so na Dunaju naglo sklicali shod v veliki dvorani Cheshkega doma (hotel Poshta), na katerega so prishli zastopniki Chehov in Poljakov. Navdusheni govori so v nabito polni dvorani naznanili, da je bila v Ljubljani in Zagrebu proglashena neodvisna drzhava Slovencev, Hrvatov in Srbov. Izvolili so "Jugoslovanski odbor" s predsednikom dr. Sardelićem, podpredsednikom Andrejem Gabrshchkom, tajnikoma dr. Tartaglio in Dabinovićem ter z blagajnikom Buritovićem pa s shestnajstimi zastopniki iz vseh drzhavnih uradov na Dunaju, tako da so se na ministrstvih in celo na dvoru pojavili na pisarnah napisi: Delegacija drzhave SHS, to je priznavala tudi zachasna nemshko-avstrijska vlada.

Ta Jugoslovanski odbor je sestavil spomenico za likvidacijo avstro-ogrske monarhije; Gabrshchek jo je odnesel Narodni vladi v Ljubljano, nadporochnik Emil Shtefanović pa Narodnemu vijeću v Zagreb.

Ljubljanska Narodna vlada je brzojavno imenovala za predstavnika nove drzhave na Dunaju dr. Josipa Shveglja, nekdanjega diplomata v ZDA, ki se je prav tedaj mudil na Dunaju. Ta se je predstavil v prostorih Jugoslovanskega kluba dr. Vukotiću, ki je edini ostal tam, skupaj s tajnikom Ivanom Majcnom. Chez deset dni se je vrnil Shtefanović z dekretoma Narodnega vijeća: na Dunaju ga zastopa dr. Peter Defranceschi, Shtefanović pa je vojashki poveljnik jugoslovanskih formacij z nalogo, da vse nashe vojake in vojne ujetnike spravi v domovino.

Gabrshchek se je z dr. Faiduttijem dogovoril, da v Ljubljani izposluje odobritev, da se veliko vojashko taborishche Strnishche pri Ptuju preuredi za vrnitev 20.000 beguncev iz osrednjih taborishch po Avstriji, od tam pa naj bi se postopoma napotili na Gorishko in v Istro. Za zdaj pa se sem niso vrachali tisti begunci, ki so zhiveli razkropljeni po avstrijskih vaseh in so tam imeli v najemu zemljishcha, jih obdelovali in od tega zhiveli; ti naj bi se vrnili domov potem, ko bi pospravili pridelke in bi lahko zazhiveli doma.

Toda med sabo prehitevajochi se dogodki niso bili brez posledic za dobre notranjepolitichne odnose v mladi drzhavi, ki je izvedla kolkovanje nekdanjih avstrijskih bankovcev in zato hermetichno zaprla mejo z Avstrijo. Denarne transakcije so bile otezhene ali onemogochene in marsikdo je izgubil premozhenje ali skromne prihranke na ta rachun; to je povzrochalo negodovanje in odpore.

Toda za Gorico in Trst so bila ta dogajanja she usodnejsha.

Zhe septembra je prishel v Trst dr. Anton Koroshec, zbral tamkajshnje prvake in jim povedal resnico o blizhajochi se katastrofi monarhije ter razlozhil namere odlochilnih slovenskih politikov. Ustanovil je krajevna odbora Narodnega sveta v Trstu in Gorici. Dr. Ribar je v navzochnosti rezervnega stotnika dr. Evgena Stareta v veliki trzhashki vojashnici zaprisegel vojashtvo za Jugoslavijo; toda drugi dan je bila vojashnica prazna, vsak jo je popihal na svoj dom – toda to niso bili Primorci!

Vsa mornarica je preshla v roke Narodnega vijeća in 31. oktobra se je zbrala na admiralski ladji "Viribus unitis" komisija: dr. Ante Tresić-Pavichić, dr. Ivan Marija Chok, Ivan Buksheg za Narodno vijeće, za krajevni odbor v Pulju pa: Lacko Karizh, dr. Lovro Skalier, dr. Mirko Vratović, dr. Krmpotić in fregatni kapitan Metod Koch, ter sestavila protokol: »Vse brodovje nekdanje avstro-ogrske mornarice je izrocheno Narodnemu vijeću z materialom in zalogami vred.«

Vse stranke so v Trstu osnovale "Comitato di salute pubblica – Odbor za javni blagor", ki je brezzhichno brzojavil v Benetke antatni mornarici, da poshlje Narodno vijeće tja torpedovko na dogovore, kar je bilo naslednjega dne sprejeto. Torpedovka je odplula s hrvashko zastavo. Toda v Benetkah je prishlo do provokacije. Zgodilo se je naslednje:

Torpedovki iz Trsta sta prishli naproti dve torpedovki in dva hidroplana, sprejel jih je admiral, tu so se odposlanci legitimirali. Prvi je spregovoril Marco Samaja, predstavnik italijanskih nacionalistov, naslikal zmedene razmere v Trstu, ki utegnejo postati nevarne, zato prosi svoje brate za pomoch, rekoch: »Ne govorim vech kot zastopnik Odbora za javni blagor, marvech kot zastopnik italijanske narodne zveze in prosim – okupacijo s strani matere Italije, da bomo konchno zhiveli zdruzheni...« Ta samovolja, ki je bila dobro nachrtovana in skrita nakana, je povzrochila med odposlanci razburjenje in negodovanje. Drugi odposlanec, predstavnik socialnih demokratov Callini, je nasprotoval Samaji in zahteval intervencijo antantnega brodovja, ne pa italijanskega, slednje bi lahko nastopilo zgolj in le v imenu antante. Dr. Ferfolja, prav tako socialni demokrat, je osvetlil razmere v Trstu v drugachni luchi ter zavrnil Samajo, da se ne drzhi dogovora in pooblastila Odbora za javni blagor, saj smejo odposlanci prositi zgolj za pomoch antantnega ladjevja. Narodni svet v Trstu ima Trst in jadransko obalo za sporno ozemlje, o katerem bo odlochala mirovna konferenca. Admiral je odgovoril, da jim poshlje odgovor na torpedovko, na katero so se morali vrniti. Naslednjega dne je prinesel admiralov adjutant odgovor: »Vashe zahteve so sporochene prizadetim vladam.« Proti poldnevu se je adjutant vrnil s pisnim odgovorom: »Inviero pronti soccorsi a Trieste. Armando Diaz« (Poslal bom takojshnjo pomoch v Trst. Armando Diaz.) To je bil torej odgovor – nikogar drugega kakor italijanskega generalshtaba!

Po posvetovanju v Narodnem svetu so dolochili dr. Ribarja, da pozdravi prihajajoche ladje, nihche pa ni vedel natanchno, ali bo to antantno ali italijansko ladjevje... Na pomolu so chakali za slavnostni sprejem jugoslovanski mornarji z narodno zastavo, srbski ujetniki s srbsko trobojnico, italijanski vojaki s trikoloro, pa tudi mesna garda z lashko zastavo. Viharni pozdrav je sprejel italijanske ladje; v velikem salonu namestnishke palache je pozdravil poveljujochega generala zhupan dr. Valerio, ki mu je general odgovoril, da mu je v veliko veselje, da sme reshiti Trst. Dr. Ribar se je zahvalil v imenu Narodnega sveta za hitro pomoch ter da smo tudi Jugoslovani hvalezhni, ker nam je ohranil red in mir. General se je spet oglasil, chesh da je zadovoljen, ker je nashel prebivalstvo v Trstu tako zdruzheno in upa, da ostane tako tudi v prihodnje.

Toda na magistratu je prishel general na dan s pravo barvo: »Zasedel sem Trst v imenu italijanskega kralja in tak bo ostal kot nelochljivi del velike Italije!«

Zvecher so priplule she druge ladje. Vso javno oblast so prevzeli karabinjerji in dr. Valerio je zhe zvecher razpustil Odbor za javni blagor.

Narodni svet je spoznal, da se je ujel v past, Italijani so spochetka le toliko sodelovali, da so dobili shirsho legitimiteto za povabilo italijanskih oborozhenih sil v Trst; brzh ko se je to zgodilo, jim ni bilo vech potrebno sodelovanje s Slovenci oziroma z Narodnim svetom, ki je izdal resignirani razglas:

»Uposhtevaje, da je Odbor za javni blagor odposlal delegate najblizhjemu antantnemu brodovju z nalogo, da zaprosi okupacijo s strani antante,

uposhtevaje, da je prihod italijanskih vojnih ladij potekal brez ovir, da, celo s pomochjo jugoslovanske torpedovke,

uposhtevaje, da je italijanski poveljnik razglasil okupacijo v imenu kraljeve italijanske vojske,

uposhtevaje, da se v pogojih za premirje, sprejetih tudi od Italije, odreja okupacija ozemlja potom zaveznishkih sil,

uposhtevaje noto Narodnega sveta antantnim drzhavam z dne 3. novembra,

ugotavljajo podpisani:

da je z zgornjimi dejstvi ustvarjen popolnoma nejasen polozhaj, zaradi chesar je nujno potrebno, da se takoj vsestransko pojasni in uredi itd.«

V bistvu je to bilo zvonjenje po tochi.

Narodno vijeće je poslalo iz Zagreba prek relejne radijske postaje na Eifflovem stolpu v Parizu predsedniku Wilsonu v Washington brzojavko: da Italija greshi proti nachelu samoodlochbe, ko s svojimi chetami zaseda nashe ozemlje, zato Narodno vijeće prosi Zdruzhene drzhave Amerike, naj vzame v zashchito neodvisno Srbijo in Chrno goro, zdruzheni z Drzhavo SHS – Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Kot v odgovor na to je imel guverner Carlo Petiti pri sv. Justu v Trstu velik govor, kjer je razglasil, da je Trst zhe italijanska posest, izdal je tudi proglas, da z istim dnem prevzema italijanska politichna in upravna oblast celotno Julijsko Benechijo, kakor je bila nasha zemlja tu prvich imenovana!

Dne 4. novembra 1918 ob 15. uri je stopilo v veljavo premirje z Avstro-Ogrsko.

Naslednjega dne sta porochala ljubljanskemu Narodnemu svetu dr. Ribar in dr. Vilfan iz Trsta: Italijani so zasedli Trst kot del vojashke operacije, saj so to storili, she preden je stopilo premirje v veljavo. Takoj so uvedli izkljuchno italijanski uradni jezik z vso upravo; prvi proglas so zhe izdali pod naslovom: REGNO D'ITALIA – GOVERNAMENTO DI TRIESTE. Italijanski guverner je zahteval od Narodnega sveta, da izrochi nekdanjo avstrijsko mornarico; v teku so pogajanja, che jo bodo izrochili, jo bodo obenem s protestom... Promet na zheleznici je ustavljen. Italijanska armada koraka proti Trstu in je zhe v Trzhichu.

Istega dne so italijanske torpedovke zasedle she Koper, Milje, Piran ter napredovale proti jugu v Dalmacijo, ki je bila po Londonskem paktu zagotovljena Italiji.

In tako se je zgodilo, da so bili Lahi 7. novembra zhe v Postojni, kamor so prishli pod zashchito belih zastav, kakor so prihajali v vse nashe kraje, in shele potem, ko so bili povsem varni, so junashko razvili italijanske trikolore z geslom: Tu smo in tu ostanemo!

Kako pa je bilo na Gorishkem? Nich drugache!

Gorishki pokrajinski odsek Narodnega sveta, ustanovljen ob navzochnosti dr. Koroshca v septembru 1918, se je kot organ Narodnega vijeća v Zagrebu sestavil takole: dr. Karel Podgornik – predsednik, Ivan Berbuch – podpredsednik, Peter Medveshchek – tajnik, Svitoslav Premru – blagajnik, ter chlani dezhelni odbornik Fran Dominko, dezhelni poglavar dr. Alojz Franko, dr. Fran Gabrshchek, Krizhman Ignacij, dr. Ivo Novak, Matija Rutar, Anton Shtrekelj, Shtolfa, vikar Ciril Vuga, Anton Vuk.

Ta Narodni svet je v Gorici zasedel vsa javna oblastva: glavarstvo, dezhelni odbor, sodnijo, poshto, kolodvor in policijo, kjer je potrdil dotedanjega nachelnika dr. Josipa Mlekuzha. Pomembna je bila tudi zasedba obnovitvenega urada, kjer je Narodni svet zasegel 300.000 kron in ga vlozhil v Ljubljansko kreditno banko, tam pa so ga kasneje zasegli Italijani, ki so povrh vsega she obtozhili dr. Frana Gabrshchka in ravnatelja banke Kachicha neupravichenega ravnanja, vendar sta bila v kasnejshem sodnem postopku oproshchena, saj sta s to potezo v banchnih trezorjih zavarovala premozhenje pred morebitno odtujitvijo. Iz Ljubljane pa je prishel za vojnega referenta dr. Dinko Puc, ki je takoj prevzel garnizijsko poveljstvo in si ga uredil na glavarstvu, kjer je visela slovenska trobojnica. Ta je plapolala tudi na gorishkem gradu in na drugih javnih zgradbah.

Eden prvih ukrepov dr. Puca kot vojashkega poveljnika je bila zaprisega 1800 vojakov 17. peshpolka na Rojicah.

Toda veselje gorishkih narodnjakov je bilo kratkotrajno; zhe 6. novembra je v Gorico pridrvelo dvanajst tovornjakov z italijanskimi chastniki in moshtvom pod okriljem belih zastav. Italijanski general je povabil k sebi poveljnika 2. slovenskega strelskega polka, mu pokazal pogoje premirja in zahteval, naj se nash polk umakne chez dolochene chrte. Nash polkovnik je odgovoril: »Zdaj tu ni vech Avstro-Ogrska, marvech svobodna drzhava SHS, polk je torej na tleh lastne drzhave in se bo umaknil le na povelje Narodnega sveta.« O vsem tem je bila takoj obveshchena Ljubljana. V Gorici so she nekaj dni visele slovenske trobojnice poleg lashkih, a so kmalu izginile in se niso vech vrnile. Italijani so ustavili ves promet na zheleznici, poshti, brzojavu in telefonu. General markiz Faneda je ostro zagrozil Narodnemu svetu, da bo uporabil vse razpolozhljive vojashke sile, che ne bo odpoklical svojih strazh po mestu, ki jih morajo nadomestiti italijanske enote.

Narodni svet v Ljubljani je bil dne 12. novembra o tem obveshchen z naslednjo brzojavko:

»V Gorici je "Governo provisorio" z nachelnikom dr. Pierom Pinausigom izrinil vse predstavnike Narodne vlade. Italijanski poveljnik se sicer vede korektno, vendar ochitno pomaga lashkim liberalcem, ki so odstavili dezhelnega glavarja dr. Faiduttija in imenovali dr. Luigija Pettarina. Narodni svet je brezuspeshno protestiral proti tej uzurpaciji oblasti. Istega dne so Italijani razorozhili slovenski strelski polk.«

Lashki poslanec beneshkih Slovencev Podrecca, izdajatelj trzhashkega lista "Asino", je izjavil: Italija bo na temelju “prava narodne obrambe” (diritto di diffesa nazionale), ki ima prednost pred samoodlochbo, zahtevala bodocho drzhavno mejo – na razvodju med Triglavom in Nanosom, v bistvu ozemlje, ki so ga takrat Italijani zhe zasedli.

To so gorishki voditelji nemudoma sporochili v Ljubljano Narodnemu svetu in ta v Zagreb Narodnemu vijeću s proshnjo, naj se italijanske okupacijske chete zamenjajo z angleshkimi, amerishkimi ali francoskimi.

Istega dne so amerishke vojne ladje priplule v puljsko vojno luko in njihov poveljnik je tolazhil nashe prvake, naj zaupajo v antanto.

Med Narodnim vijećem v Zagrebu in srbsko vlado v Beogradu je bila tega dne vzpostavljena telefonska zveza in Srbija je obljubila, da bodo chim prej obnovljene normalne razmere...

Skratka, italijanska vojska je pod okriljem belih zastav in pretezhno she preden je stopilo v veljavo premirje, zasedla slovensko in hrvashko ozemlje. Seveda je to pochela na temelju Londonskega pakta, ki je bil tajen in ga slovenski voditelji niso poznali v podrobnostih. Italija se je sklicevala na svoje mrtve heroje, ki naj bi jih bilo pol milijona, cheprav se je svetovna vojna konchala na Plavi, torej globoko v sami Italiji. Shele ko so Madzhari odpoklicali svoje vojashtvo od Plave, ko so oslabele, razpushchene in obupane zachele popushchati tudi druge enote – shele tedaj so se Italijani opogumili in shli z belimi zastavami chez Plavo pri Vittorio Veneto, kar so razkrichali za odlochilno in zmagovito bitko v svetovnem spopadu. V to slepilo trdno verjujejo!

Italijanski kralj je postavil za prvega guvernerja osvojenih ozemelj na vzhodu generala Petitija di Roreto, ki je izdal oklic in ga ukazal polepiti po vsej Julijski krajini – celo v slovenshchini!:

»Slovani (»Slavi«)! Italija, ta mogochna drzhava s svojo veliko svobodo, Vam bo dajala iste pravice, kakor svojim drzhavljanom. Da Vam sholstvo v Vashem jeziku in to v veliko vechjem shtevilu nego je bilo v Avstriji. Varovali Vam bomo Vasho vero, saj je to katolishka vera, vera vse Italije. – Slovani, bodite preprichani, da bo Italija skrbela za svoje drzhavljane, pa naj bodo ti katerekoli narodnosti!«

Kot je govoril grof Sforza, zunanji minister, v italijanskem parlamentu: »Mi dajemo Slovanom v uporabi njihovega jezika in v razvoju njihove kulture polno svobodo. Novi drzhavljani se bodo mogli shteti srechne, da pripadajo drzhavi, ki bo v zavesti svoje civilizacije, ki na svetu nima vrstnika, skrbno chuvala nad njimi.« To je ponovil tudi italijanski kralj je v svojem prestolnem govoru.

Toda v resnici so shle stvari chisto drugache. Sprva neopazno, vendar vztrajno in sistematichno se je spreminjal odnos do Slovencev.

 

HISHA NA MEJI III-3