Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI III-1

 

SONCE ZAHAJA NA VZHODU
 
I
“V Pantheonu Foucault z nihalom svojim,
ki spod stropa metrov skoraj sto visech,
dokaz neizpodbiten Koperniku je pridobil,
po dolgih treh stoletjih srditih bojev,
le Zemlja se vrti in ne Sonce okoli nje.”

 

ZMEHCHANO KAMENJE

Slishal je, ne pa videl, celo prevech okrepljen sluh je imel. Vse, kar je ta trenutek ostalo od njega, je bil le do norenja okrepljen hrup, hrushch, buchanje, donenje, grmenje, tuljenje, treskanje, zavijanje, potisocherjeno odmevanje zmeshnjave glasov, zvokov, klicev, cvilezha, shkripanj, potrkavanj, jadikovanja in ihtenja, ki se je zgnetalo v nekaj fizichnega, skoraj oprijemljivega, grozljivo stvarnega, kot se nevidni in neotipljivi zrak sprevrzhe v tulecho in unichujocho zver, ki preobracha hishe in ruva drevesa, chlovechkom pa zdrobi koshchice in zdrozga mehko tkivo. Tako se ni chutil, bil je angelsko nechuteche, breztelesno bitje, che je she bilo v njem za spoznanje zhivega, kar se je kazalo zgolj kot pasivno zaznavanje zvokov, to je tistega naravnega dogajanja, ko se skozi zrak shirijo zgoshchine in razredchine, ki prenashajo sporochila o premikih, gibih, spremembah oblike, lege in velikosti stvari. Ni je spremembe v okolju, ki je ne bi spremljal she tako shibek zvok, morda nezaznaven za chloveshko uho, vendar zadosten za pretanjeno uho zhivali; zrak zatrepeta tudi, ko se odpira cvet in se razpne mavrica chez nebo. Bo she kdaj ugledal tako lepoto, bo she kdaj s svojimi rokami podrzhal cvet? Od kod sploh prihajajo te njegove misli, koliko je she ostalo kaj od tistega, kar nam omogocha zavedanja samega sebe, je ta bolechi in nerazvozljivi zvochni plaz vse, kar ga povezuje s svetom, ki obstaja onkraj tega? Je to predsoba grobne tishine?

Ta pomisel je zaskelela kot odprasek vzhigalice, ki se zhgoche zarije v meso med nasladnim prichakovanjem prvega dima; che je she hip pred tem v globoki podzavesti slutil v zaznavanju zvokov znamenje she neugaslega zhivljenja, se je zdaj to v njem sesulo v kupchek pepela, ki ga bo prvi pish razsejal po okolici, da ne bo vech znamenja po njem. Se bo pretrgala she ta poslednja, zvochna vez s svetom? Mora jo ohraniti, to je bilo sprva nedolochno, a dokaj opredeljeno spoznanje, ki se mu je iz hipa v hip jasneje ochrtavalo v zmeshnjavi enostranskih, omejenih in izkrivljenih zaznav. In strastno si je zazhelel she vech tega hrupa, kot mazohist je zachel uzhivati v bolechinah, ki niso prihajale od preobremenjenega ushesnega bobnicha, temvech so nastajale v nekem nedolochnem predelchku she delujochih mozhganov, neodvisno od delovanja kladivc, nakovalc in stremenc, in so bile prav zaradi tega she izrazitejshe, zapichene v mozhgansko gmoto. Iz nekih neskonchnih daljav, ki pri ljudeh segajo zhe v prostorja izven njihovega vedenja in obstoja, se mu je privrtinchila nejasna spodbuda, da bi v ta tok bolechine vstavil she kakshno drugo misel; kot brezvoljni vodni tok zagrabi mlinsko kolo, ki ozhivi mrtve stroje, da meljejo, zhagajo, stopajo in pochno she mnozhico drugih koristnih stvari, bi vkljuchil svojo zavest.

Da, tudi nekaj spomina mu je she ostalo – koliko? Muchil se je najti neko smiselno povezavo med svojim sedanjim stanjem in preteklostjo, med vzrokom in posledico torej, med tistim, kar je bilo in ne bo nikdar vech, minilo je, izginilo, ter tistim, kar je, cheprav morda neopredeljeno, nespoznano, nezavedno, a bo v naslednjem hipu zhe mimo, preteklost, kot bo mogoche z njim, che potihnejo glasovi, ki ga ohranjajo pri zhivljenju.

Zares, od kod on tukaj in zakaj?

Tedaj je zagrmela salva iz tisocherih topov, ogenj je bruhal iz zemlje kot po tisochletjih prebujeni vulkan, apokaliptichni trushch mu je paral she poslednje zhivchne konchiche, prenezhne za takshno obremenitev chloveshkega telesa, ki je bilo ustvarjeno za treskanje strel, hrumenje viharjev in zemeljske potrese, toda to, kar je za unichevanje izumil chlovek, po svojih razsezhnostih in trajanju presega preizkushnje, ki jih chloveku namenja narava. Che chlovek nameni chloveku smrt, bo izumil na tisoche nachinov, da bo namero izpeljal; naj bo zhrtev she tako dalech, ga bo poiskal pravshnji izstrelek, naj si zgradi she tako trden zaklon, bo rushilna moch granate presegla njegovo drzhljivost, zakoplje se lahko she tako globoko, ne bo dovolj, da bi se ubranil pred smrtonosnimi hlapi.

V bobnechih brzicah in grmechih slapovih bolechine je potegnilo pod gladino krhko lupinico njegove shibke zavesti...

Kako globoko ga je vsesal grozljivi ponor?

Je chas v onostranstvu izmerljiv z nashim chasom?

In na lochnici dveh svetov obstajajo dvosmerni prehodi?

Toda prva smiselna misel, ki je nakazovala, da je she v tostranstvu, se je glasila: Batognica... Baaatooogniiicaaa... Zagrabil je nitko, ki ga je vodila k zavesti.

V jamnicah, v katere so vodili ozki vhodi iz jarkov, se je nagnetlo moshtvo. Le na redko postavljeni opazovalci so ostali zgoraj in zarivali glavo v zemljo, dokler jih ni zagrnil pljusk blizhnje eksplozije granate; na njihovo mesto so poslali drugega, dokler ni prishel na vrsto tretji... Ne tako redko je dobro ciljana granata zasula vhod v podzemlje in v predsmrtnem strahu ponoreli vojaki so si z lopatkami in golimi rokami skushali prigrebsti ozko rezho do svezhega zraka, she preden bi se spodaj zadushili. Che jih nista zhe pred tem zrachni udar in strupeni plin omamila in so nagneteni oblezhali ali obstali, kot jih je zhe v trenutku doletelo.

Tu pa tam so kakshna usta she grizljala koshchek prepechenca, che ga je komu sploh she kaj ostalo in je bil voljan premikati usta... Toda ne le pomanjkanje hrane, tudi iztrebljanje jim je bilo odvech, kam pa naj bi se podelali, kar v kaverni, v jarku pred njo, kamor bo treba morda zhe naslednji hip lechi? Kar dobro so shla skupaj prazna chreva in neonesnazhena okolica. Che seveda odmislimo razmesarjena trupla, ki so zhe zaudarjala in jih ni bilo mogoche zagrebsti; che jim je uspelo poriniti jih chez prsobran, so bili kar zadovoljni.

Najhujsha je bila zheja. Ko je v blizhini razgnalo granato in je razmetala naokoli prst ter kamenje, je nekaj tega padalo tudi v granatne lijake, ki so bili zhe toliko chasa posejani po bojnem polju, da se je v njih nabrala blatna, zastrupljena kaluzha in je zashkropotalo po tisti ogabni gladini, zvok je bil prav tak, kot bi slishali brzico najbistrejshega potoka s slastno vodo, da bi chlovek pil, piiil, piiiiiiiiiil...

Na to je sovrazhnik tudi rachunal med tem dolgotrajnim in neprenehnim obstreljevanjem, da bi zlomil voljo branilcev, she preden bi jih z nasajenimi bajoneti napadla pehota.

Toda kdaj bo to?

Naslednji trenutek? Zvecher? Ali morda shele chez nekaj dni?

Krtom pod zemljo je zhe presedalo, naj zhe napadejo, naj prihrumijo, naj se zgodi, kar se ima zgoditi, da bo le mimo to paranje neba in zemlje. Ne, ni jim bilo vseeno, niso dokonchno otopeli, prav zheleli so, da bi prishlo do napada, v tistih podganjih luknjah je postajalo nevzdrzhno.

Toda vulkan ni prenehal bruhati. Smrtonosna lava je pozhigala zhe pozhgano!

Nenadoma se je gmota nagnetenih teles razgibala, glasovi so prerashchali v vpitje, blodni pogledi so zachudeno begali po mrakobni zemljanki, nemir je narashchal, ne da bi kdo natanchneje vedel, chemu. Postopoma se je tam bolj proti izhodu izlushchilo nekaj postav, ki so se prerivale, opletale z rokami, se vzpenjale kot v naporu razpenjeni podivjani konj.

Kaj je, kaj se dogaja, se je prichel napad, nas je sovrazhnik presenetil, je zhe v jarkih...?! so se krizhem sprashevala sence podzemlja.

Potem pa je naenkrat vse obmirovalo.

»Shel je. Ni se ga dalo zadrzhati.«

»Kdo je shel? Zakaj bi ga zadrzhevali?«

»Zmeshalo se mu je. Ven v ogenj je stekel.«

»Kdo je ponorel, da je shel v ogenj?«

»Tisti z rdecho liso na sencih. Tisti, ki mu je doma zhena umrla med porodom...«

Zgoraj pa se ni nich spremenilo. Grmelo je z nezmanjshano silovitostjo in stresalo zemljo in drobovje shchurkom po luknjah. Nobenega znamenja ni bilo, ki bi nakazovalo usodo tistega, ki si je raje izbral planjave smrti kot pa podzemlje zhivotarjenja. Kdo je sploh zaznal pojav neznatne, begajoche postave med velichastnimi gejziri razdruzgane zemlje in slepechimi stolpi ognja? Zagotovo ne shtabni oficirji, ki imajo za fronto na varnem po mizah razgrnjene zemljevide, njihovi pribochniki pa tishchijo na ushesih telefonske slushalke in zvesto ponavljajo: kota 506, azimut nespremenjen, polnjenje sht. 4, modra obroba, salve brez prekinitev. Tudi ne poveljniki topnishkih baterij, ki chepe v svojih zaklonih, tishchijo z rameni slushalke k ushesom in si zapisujejo sporochila in vpijejo ukaze. She manj namerilci in polnilci, saj kot avtomati vrte rochice, grabijo granate in jih potiskajo v cevi ter potezajo sprozhilne vrvice. Kdo utegne gledati, che se obnorjeno chloveshko bitje med brezglavim in brezciljnim bezhanjem spotika med trupli od prejshnjih jurishev, izginja v granatnih lijakih in se spet iz njih kot prikazen pojavlja, ko bi zhe mislili, che bi ga opazovali, da je z njim konec. In ni treba, da ga granata zadene v polno, da le pade dovolj blizu in zhe izpuhti... Che pa zhe uspe priti chez chrto obstreljevanja, potem se mu lahko nasmehne srecha, da postane ujetnik.

Je ubezhnik ponorel ali je le izbral eno od mozhnosti, da prezhivi?!

Da, Batognica, tega se mora okleniti, ta je njegova sedanja vez z zhivljenjem. Prisluhil je, saj se mu je zazdelo, da med grmenjem in hrushchem slishi she neki drugi glas. Chloveshki glas? Zhenski glas!

Toda nich vech kakor to; le nerazumljiv zhenski glas.

Njegova pozornost se je za spoznanje izostrila. Che je bilo njegovo telo razbolelo, neobchutljivo in negibno, v ocheh je imel temo, je sluh nadomeshchal vse ostale chute. Toda ta ga je she izdajal, ni se mogel zanesti nanj, dajal mu je le obchutek obstoja, ni bil pa zadosten pogoj za zhivljenje. Zato je skushal preverjati posamezne zvoke, jih med seboj primerjati in razlochevati. To bi bil zhe napredek, toda s chim, kako vzporejati eno chutno zaznavo z drugo? Ali se mu zvok priblizhuje ali oddaljuje? Je mochnejshi ali shibkejshi, toda z istega mesta ob njem? Je to v resnici chloveshki glas enega ali vech ljudi? In vmesni zvoki, ti tudi pripadajo njegovemu stvarnemu okolju?

Naenkrat je imel obchutek, da je glas izgovarjan prav ob njegovem ushesu. Toda she vedno ga je malichil in preglasoval drugachen, kaotichen trushch, ki nastaja, ko pod neznanskim tlakom in v izredni vrochini zemljine notranjosti zmehchano kamenje gladko privre na dan, tu pa skrepeni in se lomech plazi vzdolzh pobochij, se prekopicuje, rushi in drobi vse pred seboj. Tako sta se njegovo zmalicheno telo in dusha izvijala iz ognjenega pekla, se na novo oblikovala, koshchek za koshchkom, ponovno razpadala, kot so sile narave pritiskale in iztiskale, v tveganem naporu znova sestaviti nekdanjo podobo.

Postal je lovilec zvokov in shumov. Enkrat je imel obchutek, da jih je razvozlal kot nekaj, kar naj bi pomenilo, da premikajo njegovo telo, ki tega ni zaznavalo, niso delovali chut za ravnotezhje, lego, premike, she manj mu je rabil tip, kot bi imel slecheno kozho in namesto nje neobchutljivo prevleko. Toda to, da ga premikajo, da se ukvarjajo z njim, da ga negujejo, mu je vlilo novih mochi in podzhgalo voljo. Che so ob njem, pomeni, da ni brezupen primer!

Toda nasledji hip ga je zhe spet potegnilo v globine temin.

Nekaj trepetajochih pobliskov, kakrshni se pojavljajo v tishini toplih poletnih nochi dalech na obzorju, ne da bi jim sledila prava strela, je predstavljajo neko njegovo notranjo zhivljenjsko uro, ki ni merila pravega zemeljskega chasa, sploh to ni bil chas v nashem vsakdanjem pomenu besede, temvech le neenakomeren, omahujoch takt nekakshnega napol-bivanja, ki se je zaganjalo in zastajalo kakor izviri-zaganjalke, ki pozhenejo le toliko vode iz sebe, kolikor se je nabere v zemeljskih nedrih in jo fizikalni zakoni skrivnostnih nateg izpuste iz svojega obvladujochega objema...

Spet poblisk, daljshi kot prejshnji, trajajoch, tak, da se pojemajocha svetloba zhe migetaje seseda za obzorjem, se nenadoma in vedno znova z novim sijem razpne nad sesedenimi obrisi hribovja v daljavi. Prav takshen je videti od dalech frontni topovski ogenj. Njegovi mozhgani so bili she vedno skupek neshtevilnih sivih celic, ki pa so med seboj izgubljale povezave, nujne, da se mozhgani uresnichujejo kot smiseln organ. In prav ta vmesna polzavestna stanja prehajanja iz nezavesti v zavest so bila najbolj muchna, zgnetena iz krchevitega in nagonskega upora bivanja nebivanju, ki je v nezavesti lahko le korak pred koncem. Ko se chlovek zaveda samega sebe, lahko z voljo vkljuchi mehanizme samoohranitve, ki so izredno pomembni za uspeshno zdravljenje, che ne kar odlochilni. Koliko primerov je znanih, da so zdravi ljudje ob hudih udarcih usode izgubili vsakrshno voljo do zhivljenja, da so kmalu popolnoma shirali; po drugi strani pa so drugi chudezhno premagali bolezen, saj so nashli v sebi izredno energijo in notranjo vero v ozdravitev. Zato je zavestno stanje tako pomembno; medtem ko je nezavest zgolj vegetiranje, ko so osnovne zhivljenjske funkcije skrchene samo na bitje srca in dihanje.

S tem se je pobliskavanje na obzorju njegove shibke zavesti po neugotovljivo dolgem chasu pridruzhilo sluhu pri zaznavanju tistega, kar je bilo znotraj in zunaj njega. Bila je novost, ki jo je zaznal, ki ga je na nerazlozhljiv nachin navdajala z novim upanjem. Toda, ali so to resnichne svetlobne zaznave iz njegove okolice ali so le notranji prividi, prasketanje razrahljanih mozhganov, kot se dogaja chloveku brez noge, da she dolgo chuti srbenje ali bolechine v njej?

Kaj vidi? Vzporejal je slushno zaznavo, na katero se jo je zhe prej navadil in jo poskushal razvozlavati, z novim stanjem najpreprostejshega videnja, razlochevanja svetlobe in teme. Napeto je prichakoval izid teh primerjav, ali se bodo slushne in vidne informacije med seboj dopolnjevale, preverjale in ustvarjale novo zaznavno kakovost. Zopet se je zdrznil ob glasu, ki je bil zhenski, in ko mu je zaplalo v zozhenem vidnem polju sivo-belkasto prelivanje, je vzpostavil vzrochno zvezo med enim in drugim. To ga je drazhilo! Skoraj se ga je polotila jeza, ker ni mogel napredovati pri tem svojem spoznavanju okolice; hotel je vzpostaviti zhiv stik s svetom izven njega, zhelel se ga je okleniti, zahrepenel je, da bi ostal njegov del, to bi mu dajalo gotovost, trajnost, obstoj – tako je mislil.

Toda stik s stvarnostjo ni bil enostranski niti enosmeren, vanj so ponovno vdrle poshastne sence razkrojenega in scefranega sveta, ki mu je sedaj pripadal, zaznamovan z negovostjo in betezhnostjo, ki se je zachela s takratno nestvarno tishino, ki je nenadoma zazevala kot velikanski prepad, na robu katerega so omotichni iskali ravnotezhje, da jih ne bi globochina potegnila vase. Utishani topovi so pognali moshtvo v jarke, razprshili so se po prsobranih, se zagrizli v blato in stiskali k ramenom dolgocevne pushke, ki so bile z nasajenimi nozhi videti she daljshe. Ob bok so si nalozhili rochne bombe. Mitraljezci so s pomochniki naravnavali dolge redenike nabojev in prilagajali zabojchke z dodatnim strelivom. Oficirji so shkilili chez okope s periskopi. Tishina je buchala v glavah zaradi svoje nenavadnosti po toliko dneh nenehnega bombardiranja, kot nam pred ochmi migotajo obrisi prejshnjih svetlih predmetov, potem ko zamizhimo. She preden so iz daljave priplavali prvi komaj slishni kriki napadajoche pehote, zhe se je iz ozadja oglasilo njihovo topnishtvo, ki naj bi z zapornim ognjem ustavilo sovrazhnika.

Sedel je na praznem zaboju streliva nedalech od izhoda iz zaklonishcha, mrzlichno vrtel rochico poljskega telefona in si na vse kriplje prizadeval, da bi se mu kdo oglasil na drugi strani. Tako je krichal v slushalko, da bi ga morali tam zadaj slishati tudi brez te elektrichne naprave. Korporal, ki je chepel v opazovalnici nad vhodom v to jazbino, je vpil:

»Herr Volarich, domet plus sto petdeset metrov, leva rumena cona nepokrita. Pehota napada v strelcih.«

Ludvik pa je vrtel telefonsko rochico, da bi priklical topnishke polozhaje, in bi mu skoraj ostala v rokah, na drugi strani pa gluha tishina; saj drugega ni bilo mogoche prichakovati po toliko dneh obstreljevanja, je pomislil, vso napeljavo je potrgalo. K sebi je potegnil she drugi poljski telefon in se poskushal povezati s sosednjo opazovalnico na prvi bojni chrti.

»Herr Volarich, domet plus sto metrov, leva rumena cona nepokrita. Pehota se v teku priblizhuje,« je bilo slishati razburjeno od zgoraj.

Sedaj je zhe tudi sam slishal divje vpitje napadajochih vrst. S te strani se strelci she niso oglasili; ochitno razdalja she ni bila primerna za dobro zadevanje. Njegov trud, da bi popravil topnishki ogenj, je bil zaman; zveze ni dobil na nobeno stran.

Tedaj pa se je ovedel, da njegovega pomochnika zgoraj ni vech slishati. Zlezel je proti izhodu, da bi pogledal, kaj je z njim, in ga nashel lezhechega vznak, z ochmi uprtimi v nebo. Tudi z njim je konec, je Ludviku shinilo skozi mozhgane, hotel je narediti she korak ali dva proti njemu, morda bi mu bilo she lahko pomagal, saj se ni ganil. Zhe je stegnil roko... Jurishniki so bili sedaj zhe dobro slishni in zdaj je iz jarkov zaropotalo z vso mochjo.

To je njegovega opazovalca zganilo, rahlo se je pridvignil in mu pokazal s prstom navzgor; nekaj sto metrov visoko, zadaj za skalnatim robom, se je dvigal balon. V koshari pod njim je bilo mogoche razlochiti postavi, ki sta z daljnogledom oprezali naokoli. Nekaj trenutkov je she pogledoval navzgor in pomishljal, ali sta uspela osredotochiti topovski ogenj, ko je zagrmelo tik pred njegovim jarkom. Po nas bodo tolkli, norci, ga je streslo. Prej so bili predolgi, sedaj pa so prekratki. Toda ko je slishal krike napadajoche pehote, kot bi zhe bili pod prsobranom, z izostrenimi chuti bi skorajda zhe zaznal njihovo sopenje, mu je postalo jasno, da so topnicharji zameshtrali najprimernejshi trenutek in skushajo nadomestiti zamujeno tako, da bi strnjene vrste jurishnikov poklestili na skrajnem robu svojih jarkov, cheprav za ceno kakshnega nenatanchnega strela po svojih. Teh svinjarij se je bil zhe privadil, vchasih je padlo prav toliko vojakov od lastnega orozhja kakor od sovrazhnikovega.

Dobro mu je she bilo v spominu, ko so jeseni spustili plin proti Lahom, a se je veter medtem obrnil, kot se rado zgodi v tem gorskem svetu, kjer se tudi doline, pobochja in vrhovi poigravajo z zrachnimi gmotami, jih zavrte kot plesalko na brjarju, ki potem omotichna opleta nekaj chasa naokoli, ne da bi prav vedela ne kod ne kam. Toda takrat je bil to smrtni ples, v njegpve unichujoche strupene valove je zajelo pol cesarskega regimenta, in mnogi so tedaj imeli le najpreprostejshe plinske maske, ki jih niso obvarovale, zato jih je doletel konec v groznih mukah. Tudi tokrat ni bil prav preprichan, da se ne bodo v sili spomnili kakshnega takega vraga. V vsem tem hrupu in zamotku dogajanja je tedaj uspel zaznati zvonjenje v notranjosti zemljanke, da se je v naglici kar zavalil vanjo in hlastno zgrabil slushalko ter jo prizhel k ushesu; sprva je slishal le shkrtanje in nerazlochne shume, o katerih ni vedel, ali so spachena govorica ali zvochni uchinki elektrichnih prekinjanj. Zachel je vpiti v slushalko, da bi preglasil chedalje hujshi zunanji trushch. Neznanski huuurrrraaa pred vhodom je naznanjal, da so se na njegovi strani odlochili za protinapad na nozh in se sedaj kobacajo iz jarkov, opletajo med prvimi skoki, se spotikajo na razritem zemljishchu in zapletajo v raztrgane ovire iz bodeche zhice, klecajo prestreljeni in so v napoto naslednjemu valu, ki se dviga, da bi butnil v plimo napadalcev in jo raztreshchil. Topovski ogenj je potihnil; she dobro, saj bi sedaj naredil vech shkode kot koristi. V zadnjih trenutkih, ko je prisluhnil zunanjemu dogajanju, je preslishal telefonske klice. Ochitno je tudi v tem ognjenem metezhu uspelo nekemu drznemu norcu povezati pretrgano napeljavo. Ni prvich pomislil, ko je drzhal v rokah slushalko, koliko napora in pozhrtvovalnosti je treba, da ta tehnika deluje. Ponavadi se prav v najslabshem vremenu in v trenutkuh najbolj razdivjane bitke pretrgajo zveze in morajo mozhje ven, da poishchejo in odpravijo napako; bolj ko je zunaj nemogoche, vechja je verjetnost, da bodo morali v dezh, blato in mraz ali v ogenj orozhja. Ko se je ob nemem telefonu kdaj zalotil pri kletvici: »Prekleti chukezhni, spet vam to ne dela...,« jo je potem pozhrl, kot kroto, saj se je zavedel, da jim dela krivico, celo hudo krivico! Tu so odvisni drug od drugega. Zhicharji, zato "chukezhni – zugeisen – valjano zhelezo", opravijo svoj del posla, on po njihovih zhicah svojega, topnicharji pa preostalo. Tako smo tudi sicer v zhivljenju odvisni drug od drugega, si je dejal.

V tem hudourniku spominov in misli je spet zazvenel prejshnji zhenski glas, ni she razlochil posameznih besed, ni razumel njihovega pomena, toda tokrat je zhe z gotovostjo zaznal blizhino chloveshkega bitja. Cheprav je bilo telo she neobchutljivo, otopelo, lebdeche v praznem prostoru, se je zhe trudil, da bi vkljuchil she kakshno chutilo, toda veke so bile neznansko tezhke, za neznaten pridvig je bil potreben izreden napor, ki ga je chutil kot neznosno skelenje vbadanja svetlobnih mechev po dolgi temi. Torej niso boleli gibi obochesnih mishic, temvech so trpela mozhganska sredishcha vida, tam se je kotila bolechina, v ozadju zavesti. S tem pa je kakor z muchenjem, v zachetku vsak krvnikov prijem zelo boli, bolechine postajajo neznosne, do nezavesti. Toda che trpinchenje traja dolgo, izgubi svoj smisel, telo otopi, mozhgani se trpljenja privadijo in konchno lahko nastopi paradoksalen preobrat, da se muchencheva dushevnost razoblichi do tiste mere, ko se pojavijo masohistichne zastranitve in se odnos med rabljem in zhrtvijo spremeni v neko sprevrzheno medsebojno naklonjenost. Ob vsakem poskusu, ko mu je svetlobna bolechina zarezala v mozhgane, je skoraj omedlel, toda obenem si je she bolj zazhelel, da bi spet pridvignil veke. Tokrat je bilo she nekoliko drugache, svoje bolestne poskuse je povezoval z zvochno zaznavo glasu ob sebi, hotel je vzpostaviti povezavo med slishnim in vidnim svetom, che se mu bo posrechilo. Zhe to, da je ujel svetlobo, ga je navdajalo z novim upanjem, da bo zmogel she vech kot le to. Vendar pa ga je obenem potrlo, saj mu tudi sluh ni popolnoma odpovedal, pa le ne more chez prag razlochevanja in smiselnega dojemanja. Toda tudi obchutka za chas ni imel, zato ni mogel oceniti, ali gre za zachasno ali trajno nesposobnost. Kolikshna pa so razdobja med enim in drugim zavestnim stanjem, ki si sledijo v nekem nerazlozhljivem zaporedju, se med seboj v negotovem spominu prekrivajo ali nestvarno prekinjajo prav tam, kjer je najmanj logichno? Je v tem razmrshenem zhivljenjskem taktu sploh kakshna rednost in pravilnost, ali preblisku zavesti sledijo tedni, morda meseci globoke nezavesti? Nikakrshne oporne tochke ni imel, da bi se nanjo oprl za primerjave. Che bi vsaj razpoznaval chloveshko govorico, morda bi na osnovi trajanja izgovarjave posamezne besede spet pridobil obchutek za chas, ob spremenjenih znachilnostih govorice bi mogoche presodil, da sta se zamenjali osebi ob njem, to bi morda pomenilo, da prihajajo in odhajajo po nekem dnevnem ritmu... Nekateri predeli njegovega uma so bili she v temi; v obnovljenem izseku zavesti je vedel, da je kot pokrajina v nevihtni nochi, ki jo tu pa tam za kratek hip in na omejenem podrochju razsvetli blisk. Schasoma, kaj je chasovno to v resnici pomenilo, ni mogel presoditi, pa je s krepitvijo zavesti postajalo moreche to stanje, v katerem so ga chuti pushchali na cedilu. Toda v nekem trenutku (ali nekega dne?) se je vprashal, odkod ta njegova nebogljenost, posledica chesa je?!

Brskal je po preostanku spomina, kopal po njem s frontno ihto, kot bi si moral v chim krajshem chasu izkopati z lopatko svoj zaklon, v katerega bo zaril glavo, da je ne pokosijo nenehno prezhechi kosci smrti. Je njegova nesrecha od tistega protinapada, ko je ostal sam v zemljanki ob telefonu? Ali so to poslednji spomini? Prebijal se je skozi zatrpane prehode nekdanje pomnilne strukture, ki jo je stres dodobra razmajal in zreshetal, tako da je sedaj moral ustvariti kakrshenkoli red, v katerem bi se lahko znashel. Ob posameznih drobcih dogodkov pa ni bil preprichan, da jih je v resnici dozhivel; to se dogaja tudi neprizadetemu chloveku, ko se mu ob chem zazdi, da je nekoch zhe videl isto stvar, da je nekoch zhe bil na istem kraju, da isto stvar zhe nekoch videl. Nekateri skushajo to razlozhiti na nevropsihichni podlagi, chesh da je v mehanizmu zapletenega delovanja mozhganov mozhna zamenjava chasovnega zaporedja spominjanja ali primishljena zaobrnjenost vzroka in posledice. Drugi pa iz tega izvajajo dokaze o podzavestnih slojih iz prejshnjih zhivljenj, od katerih se substanca ni izgubila, ampak se je spremenila zgolj pojavna oblika bitja. Vendar je bilo teh njegovih prispominov tokrat nenavadno veliko, kar je bilo mogoche pripisati prav prezhivelim preobremenitvam ali prizadetosti spricho slabe prekrvavljenosti mozhganov ob hudi izgubi krvi ali daljshem pomanjkanju kisika. Ena prvih igrach, ki se jih je spomnil iz svojega detinstva, so bile kocke, s katerimi je sestavljal podobe po prilozhenih predlogah. Ko se je naigral z njimi in jih zhe neshtetokrat sestavil, ga je zachelo zabavati, da je ustvarjal nove podobe po svojih zamislih, ki pa niso odrazhale stvarnega sveta. Ob nastalih spakastih likih je spoznaval, da je mogoche v mislih presechi stvarnost, umisliti si bitja, predmete in odnose med njimi, ki jih narava ne more ustvariti, s tem je spoznal moch uma, da ugleda nekaj, kar je nadstvarnega. Res, da vsega tega ni mogoche tudi materializirati, vsaj za zdaj ne, pa tega tudi ni treba, dovolj je zhe, da to nakazuje razsezhnost stvariteljskega duha onkraj neposredno zaznavnega. Se mu sedaj na tak spreobrnjen nachin vrtijo otroshki spomini? Jemal je spominske kocke eno za drugo, jih preobrachal, toda tokrat zato, da bi prishel do chim bolj stvarne, verodostojne slike, ki bi smiselno pripovedovala o nekem preteklem dogodku. Ta postopek je bil tezhji od onega iz otroshtva, saj je bilo tokrat manj mozhnosti oziroma je bila le ena, ki je ustrezala resnichnosti, medtem ko je bilo za otroshko igro dovoljeno uporabiti katerokoli od shestih ploskev kocke v poljubni kombinaciji z ostalimi kockami, fantazija je vse dopushchala. Sedaj pa je morala fantazija rabiti ponovno organizirajochemu se razumu, njena moch se je podrejala iskanju najverjetnejshe mozhne kombinacije, pri tem pa je imel she dodatne tezhave, saj so mu manjkala sodila za verjetnost in stvarnost, kot nakazuje na primer skrivljenost chasa.

Po dolgem (ali res?) trudu, je za zachetek izbral neki lik iz raztresenih kock spomina – jahal je po dolini Lepence, kjer se je meshal shum s Socho. V skalnih strmalih Rushja na levi se je zaplezalo bleshcheche sonce in iskalo oprimke med chermi, zajedami in policami; napredovalo je pochasi, previdno, toda z gotovostjo nezmotljive vechnosti. Tudi njemu se ni mudilo, she bolj je upochasnil korak, da bi chimdlje uzhival nenadejani mir, ki je vladal vse naokoli, kot bi prestopil v drugachne chase in v nov svet, tak, ki nima nikakrshne zveze s poldrugoletno morijo tod okoli. V svesti si je bil navideznosti in nestvarnosti tega zatishja; najvech, kar lahko pomeni, je, da se pripravlja nekaj hudega. Sneg je skopnel in pomlad je najprimernejsha za generalske nachrte, cheprav se je v tej vojni z vso jasnostjo nakazoval nov nachin vojevanja, ki ni uposhteval prejshnjih obrazcev, torej tudi ne letnih chasov; che je prishlo generalshtabom na um, da je mogoche nekje pridobiti strateshko prednost, jo je bilo treba izkoristiti, ne oziraje se na ceno v ljudeh in sredstvih, ki jo je bilo treba za to plachati. Po ozki poti, ki se je vila ob bistri in hitri rechici, se je konj prestopal tako zlozhno, da ga je redkost odmevov kopit spominjala na tiktakanje velike stenske ure v domachi gostilni, ki je s pochasnimi nihaji in z umirjeno neprizadetostjo odsotno ter navelichano merila chas drugim, nje se to ni tikalo. Konjska kopita so kopala v bel, prodnat pesek, s katerim je bila posuta cestica, ki pa je v teh okolishchinah predstavljala pomembno zaledno prometno zhilo, kar se ji ni poznalo, saj so inzhenirci skrbeli, da so kar s prirochnim gradivom iz struge posipali od mnozhice voz in konj razdrapano cestishche. Vrbje na bregu, ki je sililo na pot, je zhe imelo napete nastavke; kmalu bo brstelo. Le v zhlebovih na osojni strani doline se je she stiskal sneg, toda ta lahko ostane do poletja, in che bo to med hladnejshimi, bo dochakal prvo snezhenje prihodnje zime. Koliko je takih krnic po tem gorovju, kjer si lahko sredi najbolj vrochega poletja zajel zmrzli sneg, zhe napol led! Na vrhu si je moshtvo nalashch nakopichilo take zaloge v senchnatih zajedah, da bi imeli vodo pri rokah, saj jo je bilo sicer treba tovoriti z bosanskimi konjichki ali od jezer ali iz doline. Nekaj vodovodov so z velikim tezhavami, a inzhenirsko domiselno napeljali tudi po teh strminah, vendar to ni bilo dovolj, zlasti pa niso dosegli vseh tochk, temvech zgolj najpomembnejshe. Oziral se je po grebenih naokoli, nepoucheni bi mislil, da ni na njih zhive dushe, toda njegovemu izurjenemu ochesu, ki je poleg tega vedelo, kam mora usmeriti pozornost, niso ushla drobna znamenja vojashke navzochnosti. Svetlejshe kamenje je nakazavalo, da so tam kopali kaverne in jarke, kakshna neobichajna praznina v drevesnem vencu je izdajala krchevino za pot ali chistino za strelski polozhaj... Kljub pochasnemu konjskemu koraku je le prishel zhe do sredine doline, ki se tu razshiri in odpre nove razglede proti Veliki Babi, Debeljaku, Lemezhema in Voglu, za katerimi je lezhalo visoko zgoraj Krnsko jezero. Prav v zatrepu doline pa se je kovinsko zasvetlikalo, aha, to je zhichnica, s katero so noch in dan vlekli na gore vsakrshne rechi, najvechkrat je bilo strelivo vseh vrst in kalibrov, pa tudi dobrote so bile vmes, svezh kruh, meso, rum... Dol pa so vozili ranjence in mrtve.

Tedajci se je zaslishalo ropotanje motorja, to so bili prvi glasovi, ki so zmotili planinski mir popoldneva. Nikamor se mu ni mudilo in z ochmi je iskal primerno mesto ob poti, da bi naredil prostor vozilu. Po gorskem svetu se glasovi razlegajo dalech, pa tudi varljivo spreminjajo smer svojega razshirjanja, tovornjak je moral biti she razmeroma dalech, njegovo brnenje se je na trenutke skoraj izgubilo, ko je zavil za kakshno vzpetino in med drevje. Vzpodbodel je konja, da bi prishel do manjshe jasice med potjo in Lepenco kakshnih petdeset metrov pred njim, sredi katere je stala nenavadna skala, dokaj pravilne oblaste oblike, ki je dajala vtis, da se bo vsak hip prekopicnila, saj je pochivala na najbolj shilastem delu. Ko se ji je priblizheval, ni mogel odmakniti ochi od nje, prichakovaje, da se bo skotalila po nabrezhju v strugo. Kako se vchasih vzpostavi ravnotezhje, je pomislil, tako, da che bi se trudil, bi s tezhavo uspel, toda v naravi je marsikaj mogoche, tudi vsakrshne nenavadnosti in nakljuchja. Morda pa je vsidrana globlje v tla, je vrtalo v njem, in je vidni del navidez samostojen, pravo trdnost ji daje nevidna podzemna gmota? Tako kot pri hishi, che so temelji chvrsti in globoki, se tudi zidovje ne poseda in je brez razpok, sicer se res vse zvega in na koncu zgrmi vase. Kako trdna je ta Avstro-Ogrska? Ima dovolj vzdrzhljive temelje, da bo prestala tudi sedanjo krvavo preizkushnjo?

Ravno v pravem trenutku je prishel do izogibalishcha; konju je rahlo pritegnil vajeti, da je zastal, pridvignil postrani glavo in pokimal z njo, chesh saj zhe vem, da z avtomobili ni shale. Izza ovinka je prigrmela tezhka jeklena zverina in se mukoma premikala, cheprav je cesta shla nizdol in je verizhni prenos komaj zadrzheval kolesa iz polne gume, ki so rezala cestni posip; platnena ponjava za kabino se je majala, kot da bo vsak chas odpadla. Komaj je vozilo odpeljalo mimo, se je sunkovito ustavilo in voznik je skochil iz njega, ne da bi ugasnil motor. Ludvik je zvedavo pogledoval, chemu to, medtem ko se mu je oni priblizheval, mahaje z roko, na kateri je imel znak sanitejca. Shele ko je oni snel kapo, je ugledal znani obraz; v enem gibu je razjahal, da sta se objela:

»Janchi! Prav ti tu!« In odmev; »Ludvik, strela z jasnega! Kaj gresh na vrh? Chakaj, da umaknem to poshast s ceste. Ni vrag, da si ne bi vzela nekaj trenutkov zase!« In zhe je stekel proti tovornjaku, ga ritenski zapeljal k njemu na jaso ter ustavil. V tishini, ki je zavladala, sta si stala naproti, se ogledovala in smehljala, dokler ni Janchi pobral prodni kamen in ga zaluchal v vodo, da je brizgnila na vse strani, nakar je isto storil Ludvik, in podapadla ju je taka otroshka razposajenost, da sta z luchanjem uprizorila pravcato ofenzivo, ki ribam zagotovo ni bila po godu, che so bile kje v tisti okolici, v prshechih vodnih kapljicah pa so se mavrichasto razcveteli zharki vechernega sonca. Poskakovala sta, se odrivala in tekmovala, kdo bo zagnal vech kamnov in chigav bo vishji vodni brizg, obenem pa presherno nekaj vpila, nepovezano, brez pravega pomena, to je napolnilo ozrachje s tako preshernostjo in brezskrbnostjo, da sta pozabila na chas in okolishchine v kakrshnih sta se srechala. Konj ju je mirno gledal s svojimi velikimi in pametnimi ochmi...

Naenkrat je Janchi segel v notranjost kabine in izvlekel steklenico, jo odmashil in potisnil v roke Ludviku. Ta jo je v razprti dlani pobozhal s pogledom, jo z obredno pochasnostjo pridvignil, da se je vanjo ujelo sonce in se je zaiskrila krvavordecha chrnina, ki jo je s kratkim poznavalskim pozhirkom zadrzhal v ustih, da bi zaobjel njeno polnost; tudi tokrat ga Janchi ni razocharal. Prevzet od naslade, je she enkrat nagnil in steklenico z vso previdnostjo, da so se njuni prsti skoraj prepletli, predal v njegovo roko. V tishini sta she nekajkrat ponovila ta obred. Kdaj je bila zadnjich takshna prilozhnost, da sta zvecher, ko so bila dnevna opravila postorjena in se je svet umiril, she drugache zazhivela? Vojna je spremenila tudi vrednost chasa, njegovo trajanje sedaj ni bilo primerljivo z onim v miru, in tudi minuta prebita pod ognjem v okopih ni enako dolga kot ta tukaj, med zavetjem gora, med mladostnima prijateljema.

Tedaj ga je Janchi prijel chez rame in stopila sta do tovornjakovega kasona, tam je z nekaj gibi razvozlal usnjeno jermenje, ki je spenjalo platneno streho, ter z enim gibom odgrnil notranjost. Krste iz surovega lesa so bile nalozhene druga vrh druge... Cheprav je bil Ludvik zhe vajen she hujshih prizorov, je bil ta ravno prav izbran, da ga je iz sproshchenega vzdushja, kateremu sta se predala in se vrnila v prividni svet minulih chasov, z enim udarcem vrnil v kruto stvarnost. Spogledala sta se in med njima se je vzpostavila resonanca, ki je z vsakim nihajem okrepila amplitudo vprashanja, chemu vse to.

Sedla sta na rechni breg, na katerem sta malo prej razgrajala.

Janchi je bil sprva na Krasu, med vsemi ofenzivami. Pri Opatjem selu so rili nad in pod zemljo, da bi skrili glave in riti pred italijanskimi granatami; ni kaj rechi, Italijani so dobri topnicharji, vragi dobro merijo in tezhko jim je kaj prikriti. Toda che se je bilo kljub temu mogoche pred granatami she kam zavlechi, se to ni dalo pred plinom in ognjemetalci. Pred kakshnim mesecem je dobil sporochilo Rdechega krizha, da sta v begunskem taborishchu pri Padovi umrla starsha kmalu drug za drugim. To je bilo zhe oktobra, pismo je romalo nekaj mesecev chez Shvico, she dobro, da je sploh prishlo, po vseh cenzurah na eni in drugi strani. In bi ga tudi lahko nikoli ne doseglo, saj so le nekaj dni pred tem zamrli boji zadnje ofenzive, s katero so v italijanskem generalshtabu nachrtovali prodor v krashko zaledje Trsta. Nekajkrat so se pognali tudi sami v protinapad, dokler se nista obe strani izchrpali, ne da bi ena ali druga stran kaj pridobila ali izgubila; tako je bilo she vselej doslej in vse od zachetka. Le mrtve so oboji kopichili in polnili bolnishnice z ranjenci. Prav zadnji italijanski jurish bi bil zanj skoraj usoden. Kot je navajalo povelje, so se med italijansko topovsko pripravo zgnetli v zaklonishcha, toda ponochi so se mimo strazh priplazili diverzanti z jeklenkami utekochinjenega metana na hrbtu in proti jutru so z ognjenimi curki obrizgavali vse odprtine, o katerih so domnevali, da vodijo v podzemna skrivalishcha. Zavladala je nepopisna panika, opecheni in obnoreli mozhje so se drug chez drugega tlachili proti izhodom, ki so navidez obetali reshitev, toda tudi tam jih je chakal pekel plinskega ognja, da so se cvrli in umirali v strashnih mukah. Nekateri so prosili tovarishe, naj jih ustrele, drugi so se pokonchali sami, che so le mogli. She dolgo po tem je vse naokrog odurno smrdelo po osmojenem chloveshkem mesu, to je bil hujshi psihichni pritisk na enote kot pa topovski ali mitraljeski ogenj. Neposredno za tem je sledil napad italijanske pehote. Tokrat so napadali v strnjenih zaporednih valovih v vsej tishini, ni bilo bojnih krikov »Savoia, avanti Savoia«, ki so obichajno spremljali vsak napad. Namesto tega je bilo slishati donebesno javkanje, stokanje, preklinjanje, jadikovanje, jokanje in predsmrtno hropenje stotin ozhganih, osmojenih, oslepelih in brezglavo tavajochih spak, katerih razpadli udje, razcefrana obleka in potrgana vojashka oprava so viseli na nekakshnem ogrodju iz kosti. Napadalchevo napredovanje v zlokobni tihoti, ki so jo parali peklensko spacheni glasovi trpechih branilcev, je iz zmesi ranjenega neba in zemlje ustvarilo poshast, ki se je plazila med vojskujochima se trumama in enako razkrajala duha vojakom, ne oziraje se, kateri strani so pripadali. Vsega hudega navajeni mozhje so v tem apokaliptichnem okolju izgubili napadalni zagon; napad se je ustavil sam od sebe, krutost, s katero je bil zachet in zaznamovan, je delovala kot bumerang na dushevnost napadalcev, in namesto da bi jih vzpodbudil k osvajanju, jim je zagnusil vojno. Najsi so oficirji she tako priganjali in grozili z uperjenim orozhjem, da bi preprechili umik, se je zgodilo prav to, brzh ko so prishle branilcem iz ozadja na pomoch prve enote, ki morda niti ne bi mogle preprechiti italijanskega prodiranja. Njega je pred plameni reshilo to, da je bil nekje v sredini te chloveshke gmote in ga je kaotichno valovanje tam ohranjalo, dokler je morilska lava tekla v njihove luknje. Ognjeni zublji so razzharevali kamen do talishcha, zmehchani apnenec se je spreminjal v zhgano apno z belo barvo smrti, ki ga je gasila topla chloveshka kri, da so se iz razkrajajochih se kep sukljale belkaste pare, kot bi se v nebo dvigale dushe umrlih. Pod tem kupom cvrechega se mesa, napol zhivega zgnetka spakedranih bitij, bi se je skoraj zadushil zhe zaradi pomanjkanja zraka, kaj shele spricho dima, smoda in strupenih plinov. Ko se je na kdo ve kakshen nachin skobacal na plano, ne da bi pomishljal na druge smrtne nevarnosti, ki so tam grozile, se je vihra bitke zhe odmikala, prishli so zhe prvi sanitejci iz zaledja in ga po bezhnem pregledu napotili samega do poljske ambulante pri cerkvi; sami so si dali opravka z veliko hujshimi primeri. She isti dan so ga poslali do Senozhech, kjer je nekaj dni postopal okoli, ko so ga poklicali v barako k poveljniku bolnishnice in mu izrochili dovolilnico za dvotedenski dopust. Pri blagajni je dvignil pripadajochi denar in sedel pod blizhnji kostanj, ne da bi vedel, ne kod ne kam. Minila je ura, morda dve, ne da bi se mu kam hotelo, ne da bi si kam zachelel, ne da bi ga kaj zamikalo...

Domov, v Breginj ni mogel, tam so bili Italijani. Pa tudi che bi ne bilo tako, starshev ni imel vech in tudi nikogar drugega; no, morda bi bilo lepo srechati Anjo, kdo ve, kje je tudi ona, je ostala doma ali je begunka kje v Italiji, in s kom je? Ob vpoklicu njegovega letnika se je zbrala drushchina na Otalezhu v Masherovi gostilni, proti jutru sta se izmuznila do zore. Grozecha vojna ni obetala nich dobrega, cheprav so si tudi drugi dajali pogum, da iz vsega tega na tem koncu ne bo nich hujshega. Italija je vendar zaveznica Avstro-Ogrske, zato kljub razhajanjem in napetostim med njima ne bo prishlo do oborozhenega spopada shirshih razsezhnosti. Kakshna praska na meji tu pa tam, vendar to ne more biti povod za vojno armad. Tudi vpoklic lahko pomeni pozitivno znamenje, saj naj bi odvrnil nasprotnika od prenagljenih dejanj. Tako sta se tolazhila tudi onadva, stisnjena na gumnu, drhtech od jutranjega hladu, negotove prihodnosti in trpkosti lochitve. Zrla sta v svit na vzhodu in upala, da sonce she dolgo ne bo vzshlo...

Kam naj torej gre »na dopust«, se je tedaj vprasheval in ni nashel odgovora. Nekateri iz poveljnishke barake so shli zhe nekajkrat mimo in ga zvedavo pogledovali, kaj neki sedi tam kot kup nesreche; kljub temu, da mu to ni segalo do zhivega, se je premaknil. Chez nekaj chasa se je ovedel, da ga je zaneslo proti Sezhani, to pa mu je bilo vseeno; nekaj chasa bo hodil, potem pa se bo zhe kako odlochil. Pri Majcnih je ob cesti stala gostilna in zhe na dalech se ji je videlo, da je dobro obiskana: vojashki pratezh, konji, kamioni in celo osebna avtomobila sta bila vmes. Brezvoljno, z enim samim namenom, da bi se odzhejal po kakshni uri hoje, je stopil v vezho, iz katere so vodila vrata v vech sob, polnih cigaretnega dima, hrupa in meshanice vonjav po hrani, potnih telesih in pijachi vseh vrst. Prerinil se je do tochilne mize, za katero ni bilo nikogar, se ob njo ustopil, saj drugje ni bilo praznega prostorchka. Od zheje se mu niti sline niso vech nabirale v ustih, med chakanjem, da se bo kdo prikazal in postregel, cheprav je bilo vse na dosegu roke, si ni drznil postrechi sam. Prevech dobro mu je bila pred ochmi eksekucija vojaka, ki so ga po hitrem postopku obsodili, ko je prishla na komando kmetica, chesh da ji je utrgal nekaj grozdov z latnika. Nich ni pomagalo, da je pretresena zhenska potem, ko je spoznala, kako kruto bodo kaznovali mladenicha, na kolenih kleche prosila polkovnika, naj ga pomiloste; tej ustrelitvi je moral prisostvovati ves regiment, da bi veljal kot svarilo drugim. K njemu je pristopil visok praporshchak, ki je ochitno opazil njegovo stisko, cheprav se mu je poznalo, da je zhe kar nekaj chasa v tej drushchini, in mu ponudil kozarec vipavca. To ga ni kdo ve kako presenetilo, saj so razmere ustvarile med kameradi posebna kolektivna razmerja, ki jih morda ne bi prichakovali od posurovelih bojevnikov. Ta roka na primer, ki mu je sedaj gostoljubno ponudila kozarec pijache, je morda nedolgo tega z buzdovanom razdruzgala Italijanu lobanjo, chloveku, ki ga pred tem ni nikoli videl ne slishal zanj, a ga je poslala oblast proti njemu, da ga pokoncha, che bo hitrejshi in spretnejshi... Komaj je utegnil trchiti z onim, zhe je na dushek izpil. V drugachnih okolishchinah bi tej pijachi morda oporekali oznako "vino", toda tokrat mu je namochilo grlo in mu vrnilo govor ter po zhilah pognalo kri; nekaj je poleg vode le imelo v sebi. Medtem se je v tochilnici prikazal mezhikajochi mozhicelj, popolnoma pleshast in z nenavadno shirokim usnjenim pasom v hlachah. Bilo je videti, da je imel za pultom kakshen podstavek, da je lahko stregel. Pri prichi je Janchi narochil shtefana k mizi, kamor ga je povabil novi znanec, to je sprozhilo glasno odobravanje in mu odprlo pot v druzhbo, cheprav je bilo nadvse ochitno, da vsem naokoli zhe dolgo ni primanjkovalo pijache; njegova gesta je sodila med razpoznavna znamenja klape, kot pristanek na sprejem nepisanih pravil omizja. Mozhicelj izza pulta je prinesel hkrati s pijacho tudi peharchek dobro nasoljenih svinjskih ocvirkov, ki ne le da prijajo med popivanjem, ampak obenem podvajajo zhejo, to je oshtirjem dobro znano in jim ni odvech celo zastonj pitati z njimi goste. Med vsem tem direndajem, ki se mu je polagoma prepustil in dal v nemar ves svet, narejeno navijajoch za kvartache, je na ramenih zachutil toploto zhenskega telesa – nedvomno je zaznal zhensko, po mehkobi oblin in vonju, ki ni bil odishavljen, je pa izdajal znachilno zhensko skrb za telo. Okolica se ni kaj posebej zmenila zanjo; pochakal je, da bi se preprichal, ali gre le za nakljuchen dotik, potem se je ozrl. Ni se odmaknila, tako blizu je bila njegovemu obrazu, da bi se lahko obdrgnila nosova.

»Mi ponudish kozarec?« je dahnila z glasom, ki je izdajal preprichanje, da bo dobila pritrdilen odgovor. Bila je srednjih let, nekoliko debelushna temnolaska, gladko pochesana z gnezdecem na zatilju, kar je delalo njen obraz svetlejshi. Dolil je v svoj kozarec in ji ga ponudil, toliko se ga je dotaknila, da je odpila pozhirek. V sosednji sobi se je oglasila harmonika in potegnila ga je za seboj. Pogledal je po omizju, toda ochitno so bili ostali vajeni, da si sama izbira plesalce.

Konchalo se je tako, da je pri njej prezhivel ves dopust. Dokler je imel kaj cvenka, sta si privoshchila; kljub pomanjkanju se je za dober denar dalo dobiti jedache in pijache. Marjusha je poznala vse chrnoborzijance tam okoli in je prinashala domov polne cekarje dobrot; drugache ni shla iz hishe, niti enkrat ni bil vech v tisti hrupni in zakajeni krchmi. Tudi drugache je lepo skrbela zanj; bilo je kakor na medenih tednih. Nobeden od njiju ni prichakoval nichesar od tega srechanja, nikakrshni skupni nachrti jima niso nikoli prishli na misel. On se bo chez nekaj dni vrnil na fronto, ona pa bo poskushala na svoj nachin prezhiveti. Posebej ga je prevzelo, da ni bilo chutiti "profesionalnega" odnosa, bila je mehka in ljubezniva, toda ne zaupljiva. Kadarkoli sta nakljuchno ob kakshni besedi, predmetu v hishi ali dogodku trchila ob zasebnost, se je tudi zadnje dni njunega znanstva, po vseh prezhivetih intimnostih, izognila podrobnostim iz svojega zhivljenja, a tudi o njem je zvedela bore malo, cheprav mu je vselej prisluhnila, ko ji je zachel kaj pripovedovati. Toda njeno ravnanje je dajalo mero in postavljalo meje tudi njegovim besedam. Tako danes ne more rechi o njej nich drugega, kot da je prezhivel z njo dva chudovita tedna in je ohranil nanjo najlepshe spomine. Kako to, da je zhivela sama v hishi, je imela kje she koga in ali je prav iz teh krajev doma, ne, o tem ne ve nich. Je imela mozha; ali je to morda celo mozhic za pultom v gostilni? Zgodilo se mu je kakor v pravljici z zakleto princesko, ki na koncu izgine, ne da bi pustila sledove za seboj. Celo po govorici ne bi mogel presoditi, ali je domachinka ali iz shirshe okolice. Tudi prvi vecher, ko se mu je priblizhala v gostilni, je imel obchutek, da so se gostje obnashali do nje sposhtljivo. Bila je ena izmed njih, oni so se proti svoji volji valjali po blatu, rili po zemlji in poskushali chim uchinkoviteje pobijati nasprotnike, njo so okolishchine potisnile v to okolje. Ni bila ena tistih cander, ki se vlachijo po beznicah in se zanemarijo do take mere, da med obilico "posla" s strankami, ki se, bedne po razbrzdanih dnevih in nocheh, zavalijo she nanje, one pa si ne vzamejo chasa zase, da smrdijo kot dihurji. Marjusha je sama izbirala in dolochala pravila, po katerih se je moral ravnati izbranec, sicer ga je takoj postavila pred vrata.

Ludvik ga je poslushal vzporedno z obnavljanjem spominov na njuno prijateljevanje, ne bi smeli rechi, da je bil nepozoren, odsoten, cheprav ni bil prevzet od pripovedi. Toda preizkushenj so bili delezhni mnogi v tej vojni. Tudi njemu ni bilo prizanesheno. Zhe kmalu po mobilizaciji, na poti proti ruski fronti, so ga spotoma sneli z vlaka in ga poslali za teden dni domov – umrl mu je oche, Andrej Volarich. Takoj za tem je zhe bil v Volinsku pred Kijevom, kjer se je srechal s Podrekovim Jankom iz Shentlenarta v Benechiji, ki se je srechno izvlekel iz ruskega ujetnishtva po tistem, ko se je iz oblegane trdnjave Przemysl marca 1915 njen poveljnik Hermann von Burgneustallen Kusmanek vdal Rusom skupaj z drugimi devetimi generali, z 2.500 chastniki in 117.000 mozhmi, to je bil hud udarec za avstro-ogrsko armado in je opogumilo Italijane, da so se izneverili dotedanjemu zaveznishtvu ter ga nadomestili s paktom z Anglezhi in Francozi. Padec mogochne trdnjave iz XIII. stoletja, ki so jo le nekaj let prej (leta 1890) popolnoma prenovili, da je veljala za vzor sodobne obrambne tehnike, najvechje v tedanji Evropi, je obenem pomenil konec srednjeveshkih konceptov vojevanja in prehod na nove manevrske strategije, ki so se she zachele oblikovati v "blitz-krieg". Podreko so skupaj z drugimi odpeljali v Nizhnji Novgorod. Sprva so z ujetniki ravnali spodobno; vsak vojak je dnevno dobival po 300 gramov mesa, chaj in celo sladkor. Kaj kmalu pa so jim meso racionirali na 100 gramov in le pet dni na teden, ukinili so jim obroke sladkorja in takoj za tem she chaja. Konchno so se morali zadovoljiti zgolj s 100 grami mesa na teden, za zajtrk le "chipitok" – toplo vodo (kar je v polarnem mrazu predstavljalo pravcato razkoshje), za kosilo in vecherjo pa je morala zadostovati kasha ali zeljnata juha. V neogrevanih lesenih barakah se je namnozhil mrches. Na lesenih pogradih ni bilo dovolj odej; marsikatero so zamenjali s strazharji za kruh... Obleka in chevlji so se izrabili; izdelovali so si obuvala iz brezovega ali lipovega lubja... Poleg tega so morali na delo kljub prepovedi iz hashke konvencije; upirajoche se so kar postreljali. Nove mnozhice ujetnikov so she slabshale pogoje zhivljenja. Tudi taborishchni strazharji so postajali chedalje bolj surovi, brezobzirni in krvolochni. Podobne obravnave so bili delezhni tudi chastniki. Spochetka so se lahko prosto gibali po mestu celo v civilu; pritikal jim je sluga, dobivali so placho, s katero so na trgu kupovali hrano in si uredili kuhinjo po lastnih zheljah. Celo poveljnik von Kusmanek, ki so mu ob prihodu dali na razpolago manjshe sholsko poslopje, se je schasoma moral zadovoljiti le z eno sobo; omejili so mu gibanje, ga obdali s podvojeno strazho in nich niso pomagala njegova oporekanja. Podrekarja so poslali na blizhnjo dacho, kjer se je polagoma toliko zblizhal z domachimi, da si je lahko privoshchil tudi kakshen daljshi izlet v okolico. Ko je v njem dozorela misel na beg, si je nakopichil zalogo hrane in lepega dne izginil. Chez dober mesec je bil po mnogih peripetijah na tej strani fronte. V precep ga je vzela protivohunska sluzhba, moral je zapovrstjo napisati nekaj podrobnih porochil o svojem ujetnishtvu in begu. Konchno so ga dodelili k zalednim enotam; srechala sta se le she enkrat, potem so Ludvika poslali v sholo za zveze v okolico Bratislave.

Iz Bratislave je treba chez Donavo in po njenem desnem bregu po priblizhno 50 km prispemo na Dunaj. Toda vmes se pot odcepi proti jugu in le 15 km je do Mosta na Litavi ali Lajti, nemshko Bruck an der Leitha, mesteca na levem bregu donavskega pritoka, ki je usodno delil Avstro-Ogrsko na Cislajtanijo in Madzharsko. Avstro-ogrska monarhija je nastala z avstrijsko-ogrsko nagodbo leta 1867, s katero sta iz dotlej enotne poslej nastali dve drzhavi: Avstrija in Ogrska. Vsaka je imela svoj parlament in vlado, svojo zakonodajo in administracijo, vendar s skupnim vladarjem – v Avstriji se je imenoval cesar, na Ogrskem pa kralj, s skupno zunanjo politiko in diplomatskimi predstavnishtvi, skupno vojsko in mornarico. Delegaciji avstrijskega in madzharskega parlamenta sta se shajali, da bi reshevali vprashanja skupnega pomena, izmenoma enkrat letno na Dunaju in v Budimpeshti. Vojno je napovedoval in sklepal mir cesar, ki je bil vrhovni poveljnik vse vojske.

Prav v Mostu na Litavi so postavili veliko begunsko taborishche s 5.000 osebami, ki sicer ni bilo edino, saj je bilo tam naokrog chez 120.000 teh nesrechnikov; med vechjimi so bila Wagna pri Lipnici (Leibnitz), Steinklam zahodno od Dunaja, pa Gmünd, Pottendorf, Masterdorf in druga. V Mostu na Litavi so bili sami gorishki Slovenci, razen 250 Istranov in Dalmatincev.

Tja se je odpravil neke proste nedelje, da bi poiskal koga od znancev, che pa jih zhe ne bi nashel, bi bil vsaj nekaj ur med svojimi ljudmi. Do tja mu ni bilo tezhko priti, izvoshchkov je bilo sicer na pretek, she vech kot v mirnem chasu, vendar se je peljal z vlakom, ki je pogosto vozil z Dunaja proti Budimpeshti 250 km dalech; do Mosta pa je prishel v pol ure. Zhe z vlaka je videl obsezhen sklop dvaindvajsetih velikih lesenih barak, prekritih s chrno terasto lepenko, v katerih je bilo po dvajset sob za obichajno osem oseb, toda stiska je bila tolikshna, da otrok niso shteli mednje, chesh da spe kar s starshi, ali bolje z materami, saj so prevladovale zhenske. Tretjina barakarjev so bili sicer moshki, vendar starci, bolniki in invalidi. Zhe pri vhodu v zasilno naselje so ga napotili h kuratu Cirilu-Metodu Vugi iz Podgore pri Gorici, ki je bil z begunci zhe prej v Gmündu, dokler jih niso preselili sem. Od dalech je zhe videl krizh nad eno od stranskih barak in presodil, da bo najlazhje dobiti chastitega prav tam; vendar se je zmotil. Grucha otrok v blizhini ga je usmerila v drugo barako, kjer sta bila shola in vrtec. In res ga je tam nashel med vrtnaricama – "urshulinki Klun in Durjava", ju je predstavil in dodal, da sta preobremenjeni, saj imata na skrbi 250 otrochajev do shestih let starosti. Ostalih 700 sholoobveznih pa v shestrazrednici pouchujejo Ivanchich, Urshich, Benich, Andrejchich ter uchiteljice Gulinova, Srebrnicheva, Ivanchicheva, Urshicheva, Justinova in Komavlijeva. Gospod ni hotel nikogar izpustiti, vsakega posebej je imenoval, zanj ni bilo brezimnih sodelavcev! Tudi dekana Antona Berlota iz Kanala ob Sochi, zhupnika Matelicha iz Volch, kaplana Chernigoja iz Tolmina in kaplana Mulicha mu je predstavil. Tolikshna pozornost je naredila na Ludvika zelo lep vtis. Sicer pa je gospoda Vugo poznal she iz Gorice, kjer sta se spoznala na chitalnishkih vecherih. Bila sta vzhichena nad ponovnim srechanjem, cheprav so bile sedanje okolishchine klavrne. Zato mu je hitel razkazati, kaj vse so zhe postorili, da bi nesrechnim ljudem olajshali zhivljenje. Za deklice so prirejali gospodinjske, krojilske, shiviljske, klekljarske in chipkarske techaje, fantom pa so omogochili obrtni pouk. Ker pa so pri tem tudi kar precej naredili in prodali, so udelezhenci dobivali po dve kroni na dan. Pri tem se je posebej izkazala uchiteljica Ema Arko, ki je vodila tovrstne techaje, pomagale so ji uchiteljice Veharjeva, Podobnikova, Komavlijeva in Kunstlova. Kot poseben uspeh pa je gospod Vuga shtel, da so od mestnih oblasti dobili v uporabo dograjeno poslopje kmetijske shole, ki zaradi vojne ni prichela s poukom, in vanjo je taborishchna uprava, ki ji je nacheloval okrajni komisar Zupanchich, namestila gospodinjsko sholo, urejeno v obliki internata z vso oskrbo, ki jo je vodila Elza Premrov, pa tudi strokovni uchitelj Mercina ji je bil v veliko pomoch.

Velika srecha za begunce pa se je imenovala: Kiralyhida, velika tovarna konzerv na madzharski strani, kamor je odhajalo vsako jutro na stotine delavcev in delavk, s tem si niso le zagotovili zasluzhek, temvech je bilo mogoche nakupiti konzerve. Navadili so se zhe, da nekaj kilometrov stran, na avstrijski strani – v Cislajtaniji – ni bilo mogoche vselej kupiti hrane; v resnici sta obstajali dve drzhavi, to ni bila vech Avstro-Ogrska ampak Avstrija in-in-in Ogrska... To se je poznalo tako pri preskrbi z zhivili kakor z drugimi dobrinami. Begunci preprosto niso mogli verjeti, da je to posledica razhajanj na najvishji ravni, saj je propaganda she vedno chastila cesarja, "Indivisibilitatem-Inseparabilitatem" in "Viribus unitis", zato so sumnichili taborishchno upravo malverzacij. Prijave in ovadbe so romale vse do Dunaja in kar nekaj komisij je preiskovalo njihovo poslovanje. Med temi je bil tudi znani gorishki politik Andrej Gabrshchek, ki se je zlasti zaganjal v preiskovanje domnevnih zlorab, ki so se razshirile vse do Osrednjega begunskega odbora na Dunaju pod vodstvom Becka in Faiduttija, s slednjim pa je imel neporavnane rachune she iz predvojnih chasov, ko se je neusmiljeno spopadal za slovenske pravice na Primorskem.

Z Gabrshchekom sta obnavljala, kakshno je bilo vzdushje zadnje mesece pred izbruhom vojne, ko so za blizhnji spopad vedeli predvsem vojashki krogi; ti so v Gorici okrepili dejavnost obveshchevalne ter protiobveshchevalne sluzhbe, ki sta jo vodila podpolkovnik grof Woinovich in stotnik Scholtz. V razvejeni mrezhi sodelavcev je bil tudi policijski nadkomisar dr. Casapiccola, ki je pripravljal sezname "p.v." (politisch verdächtig – politichno osumljeni) in na piko vzel zlasti Slovence. Zhe julija 1914 je policija opravila hishno preiskavo v drushtvih Sokol in Adrija, v Gorishki chitalnici, Slovenski prosveti, Chitalnici na Blanchi, v Balkanu, na Trzhashki cesti, v Slovenskem bralnem in podpornem drushtvu ter pri mnogih posameznikih, she posebej so vzeli na piko dijake in shtudente, takrat so vdrli tudi h Gabrshchku, sicer kobarishkemu rojaku in sorodniku, kjer je bil Ludvik po nakljuchju na obisku. Nikjer niso nashli nichesar obremenjujochega. Med Slovenci je nastalo silno ogorchenje, ker je dr. Casapiccola to akcijo opravil na svojo pest. Delegacija prizadetih ustanov in drushtev, ki so jo sestavljali dr. Franko, dr. Podgornik, dr. Gradnik in dr. Voshnjak so na glavarstvu zapisnishko zahtevali disciplinsko preiskavo proti dr. Casapiccoliju. Vendar pa se je kaj hitro pokazalo, da delujejo tajne sluzhbe po svojih nachelih in imajo visoke pokrovitelje. Armada je kmalu zatem uvedla vojashko upravo in Casapiccola je dal pozapreti pomembnejshe Slovence, med njimi tudi vse chlane delegacije, ki niso bili klerikalno usmerjeni... Gabrshchek je v svojem chasopisu "Socha" udrihal chez to samovoljo, saj menda niti glavar, she manj pa njegov namestnik nista vedela za to pochetje. Stvari so shle tako dalech, da so bile zhe neznatnosti povod celo za fizichna obrachunavanja. Tako je nekega dne dr. Casapiccola peljal svoja psa na sprehod v Pevmo, kjer sta se zravsala s psom Vincenca Komavlija, ki je s sinom poskushal pse lochiti, pri tem sta seveda oplazila ne le svojega, ampak tudi druga dva ravsacha. To je Casapiccolo razbesnelo, da se je lotil obeh Komavlijev z rochem pasjega bicha in ju poshkodoval, zato sta vlozhila tozhbo na sodishchu. Vendar iz vsega ni bilo nich; nastale izredne razmere so policijskemu usluzhbencu dajale posebno imuniteto... Gabrshchek se je she vedno zgrazhal nad tem, kako so Italijani lazhno ovajali Slovence avstrijski oblasti, zaradi chesar je v "Sochi" objavil opozorilo: »Pozor pred agenti – provokatorji! Tezhki in resni chasi se nam obljubljajo na politishkem obzorju, zato je nasha dolzhnost, da pravochasno uravnamo svojo pot in da uredimo svoje razmere. Posebno nujno je to zdaj, ko nas ne shchiti nikak parlament in je v Avstriji gospodar – absolutizem!... Tu glave na pravo mesto in pokoncu! – A zviti bodimo v boju kakor lisica, bodimo hrabri kakor levi in vztrajni kakor mravlja – in uspeh bo nash! Prichenja se novo poglavje v zgodovini slovenskega naroda, ki bo imelo bleshchech naslov: Zgodovina zdruzhene Slovenije!« Ni minilo veliko chasa in zhe je spet potrkal policijski detektiv na Gabrshchkova vrata, chesh da ga vabijo na glavarstvo. Toda spotoma mu je na Travniku kar odkrito povedal, da so se po mestu razprshili policijski agentje, ki morajo privesti na gorishki grad vse slovenske voditelje. Z dr. Dinkom Pucom sta bila prva, za njima so prignali, na njuno veliko presenechenje, financhnega uradnika Milana Hochevarja, ki se je celo izdajal za Laha in nikoli ni pripadal nobeni slovenski organizaciji; ochitno oblast ni hotela niti najmanj tvegati. Zaprli so jih v kazemate srednjeveshkega gradu in nadzorovali vsake pol ure. Z dr. Pucom sta bila lochena, med njima je bil nad dva metra debel kamnit zid in sta se sporazumevala s trkanjem. Skozi majhno okence pod stropom je kukal na dvorishche in opazoval nove prishleke: dr. Gradnika, dr. Franka, Jozhefa Vugo – zhupana iz Solkana, in druge. Dr. Puc jim je zaklical:

»Nich ne bo hudega, saj nas je zhe velika in odlichna druzhba!«

Toda kljub tej navidezni brezskrbnosti jih le skrbelo, kaj bodo z njimi; grad so strazhili furlanski chrnovojniki. Tem je pod noch dal dezhurni chastnik takshno navodilo:

»Vojaki! Videli ste sem prihajati ljudi v gosposkih oblachilih. Veste, to so najhujshi zlochinci, to so veleizdajalci. Dobro pazite nanje, glejte, da bodo oknice in vrata dobro zaprta, in che zapazite kolichkaj sumljivega, kar svinca jim dajte, kar svinca! Feldvebel, raztolmachite to mozhem! In dodal v furlanshchini: »Dar piombo, dar piombo!«

»Dinko, ali si chul?« – On: »Da, bodimo na vse pripravljeni. Saj si videl tiste suhe vodnjake, ki so strashno globoki. Tja notri nas lahko pomechejo, nobena machka se ne bo brigala za nas!«

Tako je bilo tiste dni. Ko so jih nekaj dni vodili na sodishche pod mochno vojashko strazho, so naredili Lahi vzdolzh ulice shpalir in vpili:

»Morte ai traditori, alla forca Gabrscec, alla forca!« (Smrt izdajalcem, na vislice z Gabrshchkom, na vislice.)

Vendar je bila premestitev iz vojashkih v redne zapore v bistvu reshitev, sicer bi jih chakalo vojashko sodishche z bolj nepredvidljivimi izidi. Toda po nekem srechnem spletu dogodkov ni shlo vse po nachrtih vojashke obveshchevalne sluzhbe. Namestnik von Woinovicha je med njegovo odsotnostjo domneval, ko je videl med akti ovadbo o njihovi veleizdaji, da jo je treba kot resno grozhnjo varnosti drzhave, nujo poslati drzhavnemu pravdniku. Ta pa je bil na srecho dr. Andrazh Jeglich, ki je zaslutil umazano spletko in nemudoma predlagal svetovalski zbornici uvedbo kazenske preiskave proti imenovanim. Ta zbornica je she celo bolje kakor aretirani doumela, da je za obdolzhene veliko bolje, da jih prevzame civilno sodstvo v svoje varstvo, kakor pa, da jih ima v svojih krempljih soldateska. Za preiskovalnega sodnika so dolochili dezhelnega sodnega svetnika Antona Bonneta, ki je bil Slovencem zelo naklonjen, pred tem pa je sluzhboval v Ajdovshchini in v Bovcu, kjer se je vechkrat druzhil tudi z Gabrshchkom. Zato mu je med zaslishanjem zaupal ozadje zadeve; sumljivi so bili vsi, ki so simpatizirali z jugoslovansko idejo... Toda, brzh ko je von Woinovich zvedel, kam so stvari zashle v nasprotju z njegovimi namerami, je prilomastil k preiskovalnemu sodniku in pograbil ovadbo z osorno obrazlozhitvijo:

»Herr Landesgerichtsrat, das war nicht für das Gericht bestimmt!« (Gospod dezhelni sodni svetnik, to ni bilo namenjeno za sodnijo!) Nato je odshel iz pisarne. Sodnik tako ni imel vech podlage za preiskavo; sestavil je o tem zapisnik za nadrejene ter vse skupaj predal svetovalski zbornici, ki je primer prijavila vishji dezhelni sodniji v Trstu z zahtevo, da mora ovadba takoj zopet na okrozhno sodishche; enako zahtevo so poslali tudi pravosodnemu ministrstvu na Dunaj. Bonne je svetoval vsem aretiranim, naj se pritozhijo, in tako je nastala cela kolobocija, konchno so po nekaj mesecih skoraj vse izpustili. Nekaterim pa so pritaknili she druge ovadbe; med njimi je bil Alojz Luznik iz Dornberka, ki je kasneje opisal, kako so jih premeshchali v zapore na Ljubljanskem gradu in je na gorishkem kolodvoru lashka drhal vpila: porchi sciavi, maledetti traditori ipd., to je nadporochnika iz spremstva, ki jih je gonil v zhivinske vagone, vzpodbudilo, da je enega od zapornikov udaril z rochajem samokresa, da so revezhu padla ochala na tla in se razbila. V Ljubljani so za debelimi grajskimi zidovi zbrali 600 osumljencev, pretezhno razumnikov, vsekakor pa ljudi, ki so bili zavedni Slovenci in politichno dejavni. Med njimi je bil tudi pisatelj Ivan Cankar. Ko so zaprti zahtevali, naj se konchno izpelje preiskava in zachne postopek na sodishchu, da ne bi gnili po zaporih brez sodbe, niso dobili odgovora, dokler...

Politichne razmere so se zachele spreminjati; na obzorju so se kazali chrni oblaki italijanske izdaje. Von Woinovicha so poslali na fronto. Vojashka tajna sluzhba je sedaj oprezala za Italijani, saj so se zhe septembra zachele zbirati njihove chete onkraj meje in na avstrijski strani so vohunili "renjikoli" (to so privrzhenci "regno d'Italia", italijanskega kraljestva). Tajna pogajanja Italije s silami antante, da bi za primerno plachilo obrnila hrbet Avstro-Ogrski, niso bila tako tajna, da ne bi dolga ushesa chesa zvedela. Sicer pa je dovolj zgovoren zhe govor chashchenega in obozhevanega italijanskega pesnika D'Annunzia maja 1915 v Genovi, ko so proslavljali 55. obletnico odhoda Garibaldija s tisoch mozhmi na Sicilijo (zachetek pohoda za zdruzhitev Italije, knjizhevnik je shchuval:

»Tukaj se Italija rodi na novo in se vecha. Blagor mladim, zdravim, krepkim, chiste krvi, lachnim in zhejnim slave, ki se zhrtvujejo za vechjo domovino! Blagor z zmago ovenchanim, ki se vrachajo iz bojev, zakaj gledali bodo novi Rim...!«

In italijanski kralj mu je brzojavil nazaj: »V tej uri, ki je posvechena spominu preteklosti, chrpam vero v slavno prihodnost Italije!« S tem je jasno namignil, da misli posechi v vojno za novo razdelitev sveta v korist Italije. Po vsej Italiji so izbruhnile demonstracije v prid vojne z Avstrijo; ministrski predsednik je imel podporo vechine naroda za sodelovanje v vojni na strani Antante. Bethmann-Holweg je poskushal nemogoche in ponudil: Juzhno Tirolsko odstopi takoj Italiji; prav tako desni breg Soche, kolikor je tam lashko prebivalstvo; Trst postane svobodno mesto in dobi poleg lashke univerze she tako obchinsko upravo, ki bo zagotovila italijanski znachaj mesta; prizna se italijanska suverenost nad Valono in pripadajoche interesno ozemlje; Avstrija izjavi, da v Albaniji nima politichnih interesov; na narodne interese Italijanov se bo Avstrija posebej ozirala; Avstrija proglasi amnestijo za vojashke in politichne zlochince v teh krajih; na nadaljnje zhelje Italijanov se bo Avstrija dobrohotno odzivala v vseh vprashanjih; meshane komisije bodo uredile vse podrobnosti; po sklenitvi tega dogovora se vojaki iz teh krajev ne bodo vech udelezhevali bojev. Toda Antanta je ponujala veliko vech, nekaj, kar sicer ni bilo njeno, toda v mednarodnih odnosih velki pach barantajo z malimi! Italija naj bi dobila Tirolsko do Brenerja, Gorishko in Kranjsko do Postojne, poleg Reke celo Istro ter Dalmacijo vse do Neretve.

In nato:

»Dne 4. maja 1915 je Italija odpovedala trozvezo in s tem dosegla svojo popolno svobodo delovanja... Trdno odlochena, da z vsemi sredstvi, ki so ji na razpolago, skrbi za varstvo italijanskih pravic in koristi, se kraljeva vlada ne more odrechi svoji dolzhnosti, da prichne z odredbami proti vsakemu sedanjemu in prihodnjemu ogrozhanju z namenom izpolnitve narodnih tezhenj, ki jih nalagajo dogodki: Njegovo Velichanstvo kralj Italije izjavlja, da se od jutri naprej smatra v vojnem stanju z Avstro-Ogrsko.« To je pisalo v noti, ki jo je veleposlanik Avarna izrochil na Dunaju zunanjemu ministru. V italijanskem parlamentu je glasovalo za vojno 407 poslancev, 74 jih je bilo proti; navzochi pa so bili veleposlaniki ZDA, Anglije, Francije, Rusije in Japonske.

Na Primorskem je bila proglashena nagla sodba za vse, ki bi nagovarjali ali pomagali pri krshenju dolzhnosti vojashkih zaprisezhencev. Zhena gorishkega zhupana Argia Bombig je postala nachelnica na novo oblikovanega zhenskega oddelka Rdechega krizha; takoj za tem pa je bil ustanovljen "Slovenski odsek pomozhnega drushtva Rdechega krizha za rodbine vpoklicanih", ki ga je vodil dr. Josip Srebrnich. Poleg tega je dr. Fran Pavletich prevzel predsedstvo nove "Posredovalnice za poljska dela v gorishkem okraj", ki naj bi prerazporejala delavce za poljska dela na posestva, ki so po vpoklicih ostala brez moshkih rok. Tako so se takrat Slovenci posebej pripravljali na hude chase.

Pred tem so v Gorico prihajali prvi transporti ranjencev iz Galicije in z vzhodne fronte. Poshta je zhe raznashala chrne ovojnice: na ruski fronti je padel kadet Miha Gabrijelchich, sin dvornega svetnika; v Galiciji sta bila ubita profesor Dolinshek in edinec predsednika trzhashkega dezhelnega sodishcha Milovanovicha; znani igralec v Ljubljani in Gorici Bohuslav je bil zadet v glavo in je trajno oslepel...

Na gorishki realki so izpeljali "vojashko maturo", za dijake Volchicha, Trnovca, Cherneta, Skoka, Renchelja, Brishchka, Pitamica, Chancharja, ki so bili vpoklicani.

Iz ruskega ujetnishtva se je oglasil dr. Drago Marushich, z njim je bil tudi notar Tomo Shorli.

K svojim v Gorico pa se je severnega bojishcha brez noge vrnil s inzh. Fran Pazdera, zet dezhelnega poslanca Rutarja.

Tak je bil Gabrshchek, vselej poln novic in komentarjev, rojen chasnikar in prezhet s politiko.

V Gorici so po vojni napovedi prichakovali vkorakanje italijanske vojske v nekaj urah; Lahi so se zhe pripravljali na slavnostni sprejem, Slovenci in Nemci pa so to sprejemali z obeshenjashkim humorjem: »Zvecher bomo zhe igrali brishkolo z njimi...« Na meji ni bilo kaj prida avstrijske vojske, razen nekaj chrnovojnikov. V zaledju, od Nanosa chez Trnovski gozd, Banjshko planoto proti Krnu in Kaninu ter naprej na zahod, da, tam so hiteli z obrambnimi pripravami; Socha takrat v avstrijskih nachrtih ni bila zamishljena kot obrambna chrta. V okolici Gorice, na Oslavju, v Podsabotinu, nad Podgoro ni bilo strelskih jarkov, utrdb, nichesar ni bilo!

Toda Italijani so se ustavili pred Gorico in jih ni bilo v mesto! Lahko bi prikorakali v paradnih chetverostopih, z godbo na chelu, ki bi priredila na Travniku vecherni koncert. Pa nich. Ustavil jih je strah... Z njihovo neodlochnostjo opogumljena avstrijska vojska se je zachela utrjevati okoli Gorice. Eden od prvih ukrepov je bil, da so sedaj zacheli zapirati italijanske iredentiste, cheprav ne tako mnozhichno kakor pred tem Slovence. Odpeljali so gorishkega zhupana Giorgia Bombiga-Jurija Bombicha z zheno, dezhelnega odbornika dr. Pinausiga, dezhelnega poslanca Alfreda Lenassija, trzhashkega mestnega tajnika Marcovicha, gorishkega odvetnika dr. Parmeggiania in druge, tudi te najprej na Ljubljanski grad, nato pa bolj proti severu, da so konchno pristali v internacijskem taborishchu v Göllersdorfu na Nizhjem Avstrijskem; konchno so vsakega posamich konfinirali po raznih krajih Avstrije.

Razpushchena so bila mestna zastopstva in imenovani vladni komisarji, v Trstu conte Dandini de Silva, v Gorici pa dvorni svetnik Ivan Krekich-Strassoldo pl. Treuland, ki je razpustil vsa lashka nacionalistichna drushtva: Fascio giovanile friulano, Lega Nazionale, Unione ginnastica itd.

Po enem mesecu vojne so bili Italijani she vedno tam, kjer so bili prvega dne, avstrijska stran se je chedalje bolj utrjevala na vsem levem bregu Soche do Sv. Lucije in Tolmina, pri sami Gorici pa celo na desnem bregu nad Podgoro in Oslavjem, od koder so obvladovali in obstreljevali italijanske polozhaje vse do Krmina. Le v srednjem Posochju so Italijani brez bojev preshli Matajur in Mijo ter "zavzeli" Breginjski kot in Kobarid – vendar so ostali pod Krnom, na katerem se je utrdila avstrijska vojska, za kar so samo do sredine decembra porabili 400 vagonov lesa, 46 vagonov cementa, 22 vagonov opeke, 70 vagonov smolnate streshne lepenke...Neizmeren napor je bil potreben, da so vse to spravili na tiste skalnate vrhove, pri chemer jih je ovirala she sneg in poledica. V Kobaridu pa so Italijani videli za vsakim vogalom vohune. Tako so dekana Jurija Petrnela zaprli in ga lazhno obdolzhili, da je imel za oltarjem telefonsko zvezo z avtsrijsko stranjo. Osrednji italijanski chasopisi so o tem porochali kot o hudi vohunski aferi in velikem uspehu svoje protiobveshchevalne sluzhbe ter dodajali, da so Peternela na hitrem vojashkem sodishchu zhe obsodili in ustrelili. Chez nekaj dni se je dekan sam oglasil v javnosti, chesh da gre za propagandni konstrukt in da je na svobodi. Vendar bi se mu lahko kaj takega tudi v resnici pripetilo, kot se je mnogim drugim. Tako so v blizhnjem Idrskem po hitrem postopku postrelili nekaj mozh, chesh da so signalizirali na Krn italijanske vojashke polozhaje.

Toda italijansko topnishtvo je chedalje pogosteje in brezobzirneje obstreljevalo Gorico in okolico. Prebivalstvo se je v chedalje vechjem shtevilu umikalo, tudi zelo nachrtno. Iz Mirna so preselili v Nazarje pri Mozirju celotno chevljarsko zadrugo s 300 zaposlenimi in druzhinami, tam so ves chas vojne imeli na pretek vojashkih narochil.

Gorishko gluhonemnico so v celoti prestavili v zavod Notre Dame v Kandiji pri Novem mestu, deloma pa na Grm v kmetijsko sholo.

Gorishke Urshulinke pa so odshle v Shkofjo Loko, Ljubljano in Pozhun.

Pater Franchishek Ambrozh je s Svete Gore reshil znamenito sliko Matere Bozhje, ki so jo z vojashkim avtom odpeljali v Shishko pri Ljubljani, potem pa je njega zadel granatni drobec in so ga med grmenjem topov pokopali kar med rushevinami svetogorske bazilike.

Na Dunaju so spricho stotisochev beguncev ustanovili "Pomozhni odbor za begunce z juga" pod predsedstvom nekdanjega ministrskega predsednika barona Becka, ob navzochnosti same nadvojvodinje Marije Jozhefe, na zhalost pa so ga obvladovali Italijani, cheprav je bila pretezhna vechina beguncev Slovencev, ki so si skushali pomagati tako, da so povsod, kjer se jih je zbralo chez sto, izvolili svojega zhupana in svetovalce, da bi uchinkoviteje in odlochneje premagovali tegobe pregnanstva.

Tako se je leto prevesilo in leta 1916 so se tudi za Gorico zacheli novi chasi. V italijanski javnosti se je krepilo nezadovoljstvo spricho popolnega zastoja na fronti, kritizirali so vlado, vojnega ministra in generalshtab, da niso sposobni zmagati kljub ogromnim zhrtvam in vojnim stroshkom. Politika je potrebovala uspehe, hlastali so za she tako majhnim podvigom, da je bilo na trenutke komichno, che so zavzetje nekaj hish proglasili kot velik vojashki dosezhek, koz zmago v boju za mesto.

Ofenziva za ofenzivo, vsakokrat na desettisoche mrtvih in ranjenih, vendar se je vselej vse konchalo, kjer se je zachelo. Avstrijska stran je uspeshno uporabljala taktiko, da so se enote med topnishkim obstreljevanjem, ki je vselej uvajalo napade pehote, umaknile tik za prvo frontno chrto v varne zaklone, ko pa je obstreljevanje ponehalo, so z vso naglico poskakali v prednje jarke. Che je bil napad presilovit, so se spet umaknili za nekaj sto metrov, toda brzh ko se je italijanski vojak upehal in mu je zmanjkalo zagona, so avstrijske chete shle v protinapad in zavrnile napadalce.

Zhe 30. julija so zachele nabijati brezshtevilne topovske baterije in prve dni avgusta 1916 se je zachela shesta soshka ofenziva od Krmina do morja. Kot vselej dotlej je bilo avstrijsko poveljstvo preprichano, da italijanski vojak ne bo vstopil v Gorico drugache kakor ujetnik; tako je bila nastrojena tudi vsa javna propaganda. Celo poveljnik gorishkega sektorja general Zeidler se je brezskrbno odpravil na "zasluzheni" dopust v Karlove Vare. Toda tokrat so Italijani prodrli v Gorico – in zavzeli velik kup rushevin, pod katerimi je v napol zasutih kleteh chemelo 9000 preostalih prebivalcev. Po vseh italijanskih mestih so mnozhichno proslavljali, prirejali so ognjemete in ljudska rajanja; chasopisje je slavilo ta dan kot prelomnico v dolgotrajni vojni. Benito Mussolini, ki se je prelevil iz nasprotnika vojne v njenega gorechega zagovornika in zapustil urejevanje socialistichnega chasopisa "Avanti" ter zachel izdajati "Popolo d'Italia", je predlagal, da bi proslavljali atentat Gavrila Principa in sozarotnikov, chesh da bi brez njih vsi prishli v dveh desetletjih pod nemshki jarem. Zato: »Naj zhivi Principov samokres!« Vishek velichastnega ljudskega rajanja pa je bil obisk italijanskega kralja v komaj zasedeni Gorici. V spremstvu oshabnih visokih oficirjev se je sprehodil po Travniku – Piazza della Vittoria (Trg zmage) in shirokogrudno delil odlikovanja. To zmago sta vlada in vojska izkorishchali do skrajnih meja, da bi upravichevali dotedanje izgube, obenem pa navdushili ljudstvo in vojake za prihodnja zhrtvovanja, saj je zmaga nad Avstro-Ogrsko na vidiku.

Mnogi so se sprashevali, kako se je moglo to zgoditi? Kje so vzroki za zlom gorishke obrambe? Nedvomno je precej resnice v tem, da je v tem primeru shlo za drugachne oblike napada in obrambe, kot so se sicer odvijale zunaj mestnega okolja, na Krasu, v Brdih in v gorah. Avstrijska taktika umika na rezervne polozhaje v blizhnjem zaledju ob zachetku topovske priprave in takojshnja vrnitev v prvo chrto ob jurishu nasprotne pehote, je tokrat odpovedala. Italijani so za tokratni napad zbrali okoli Gorice 1.176 topov (nasproti 640 kosom na avstrijski strani), od tega 56 velikega kalibra, 417 srednje tezhkih in, kar je posebej pomembno za rushenje, 774 bombard z okoli milijon granatami, s chimer so hoteli mesto zravnati z zemljo, in prav rushevine so zasule avstrijske jarke ter dostope do prve frontne chrte, ki je bila okoli 1000 metrov pred mestom. To je preprechilo hiter premik in pravochasno organizacijo obrambe, tako da so Italijani zhe globoko prodrli v mesto, ko so se avstrijski vojaki shele z muko prebijali chez podrtije. Poleg tega je bilo videti, da je odpovedala obveshchevalna sluzhba, ki je dotlej praviloma presegala italijansko, in je nasedla italijanski ukani, da je pravi cilj tokratne ofenzive srednje Posochje okoli Plav in Globnega. Tisto, kar je italijansko stran posebej razveselilo, pa so slishali iz ust ujetnikov: da upada borbenost in narashchajo napetosti med razlichnimi nacionalnostmi. Tu so se proslavili Badoglio, Graziani, Capello in De Bono. Na drugi strani je stal Borojević, ki je sicer odredil umik iz mesta, ni pa dopustil zloma fronte, ki se je stabilizirala na vzhodnih obronkih Gorice pod Sv. Katarino, Shkabrijelom, chez Mark do reke Vipave.

Kljub temu, da je umik je potekal v popolnem redu (na obchini je kapetan Baum she popoldne obedoval z vechjo skupino chastnikov in usluzhbencev, shele pod vecher so se umaknili, in do poslednje ure so po mestu krozhili orozhniki ter bdeli, da ne bi preostali iredentisti prezgodaj uprizorili kakshne diverzije), so Italijani po zhepih zajeli okoli 13.000 avstrijskih borcev, ki jih ni pravochasno dosegel ukaz o umiku ali jim je napredojuchi nasprotnik zhe preprechil umik. A tudi tokrat se je pokazalo, da so bili Italijani bolestno oprezni, napredovali so po polzhje. In ne zaman; prejshnje krvave izkushnje so jim pravile, da najhujshe shele pride. In res; avstrijska vojska je imela poslej she boljshe polozhaje na okolishkih vishinah, cheprav je morala zapustiti mesto, pred katerimi je bilo dvoje ali celo troje pasov iz bodeche zhice, dobro zasidrane v tleh in zaminirane, ter troje ali celo chetvero vzporednih strelskih jarkov v globino nekaj sto metrov. Poskus, da bi Italijani prodrli na Grmado, Mark in Banjshice ni uspel!

Kljub velichastnim proslavam je bil uspeh sicer oprijemljiv, vendar pichel, she zlasti ob uposhtevanju ogromnih izgub – zgolj za zavzetje vrha Sv. Mihaela je padlo 5.000 mozh...

Ludvik in Janchi sta se zaklepetala, to ni bilo le srechanje po dolgem chasu, temvech neke vrste spoved, ki jima morda ne bo vech dana... Zmrachilo se je. Ne enemu ne drugemu ni bilo do slovesa. Ludviku se ni mudilo; noch bo svetla in zlagoma bo zhe prilezel na vrh. Tudi Janchiju je nochna vozhnja chez Vrshich bolj ustrezala; letala so vse pogosteje napadala, ponochi pa jih ni bilo. Medtem sta spraznila zhe drugo steklenico in zgrizljala sta tudi hlebchek kozjega sira, ki ga je Ludvik uspel kupiti v Kranjski gori. Tam je mrgolelo vojashtva in ruskih ujetnikov, ki so gradili utrdbe in cesto chez prelaz. To zimo jim ni bilo prav nich prihranjeno, na desetine so jih zasuli snezhni plazovi, ki so zgrmeli s Prisojnika in Robichja, veliko jih je pomrlo zaradi mraza in bolezni. Domachini so zmajevali z glavami, ko so videli, chesa se je lotila vojska; zhupan je celo stopil do polkovnika, ko so trasirali cesto, in mu dal nekaj ljudi, ki so dobro poznali tamkajshnje snezhne razmere, da bi se izognili vsaj najhujshim pastem, toda tesne alpske doline s strmimi pobochji ne dopushchajo kaj dosti izbire. S precejshnjimi odseki bi morali kar v predore, pa she to ne bi zadostovalo; ko zapihajo severni vetrovi, nanese take zamete, da je joj. V uteho so si revezhi stesali leseno kapelico, da bi se za trenutek prek molitve k Bogu vrnili k domachim tam dalech na vzhodu, kjer je zanje zhe dolgo pred tem zashlo sonce...

Njega so po zakljuchenem sholanju na Dunaju poslali sem na soshko fronto – Isonzofront, je Ludvik zaokrozhil oris svoje vojne poti. Medtem se je dodobra zvecherilo in she vedno je v dolini Lepene vladala nenavadna tishina tekoche vode. Konj se je zhe napasel in je chakal gospodarja. Mrtveci v tovornjaku so molche zhiveli svojo vechnost. Prijatelja sta obmolknila in se gledala, potem sta se tesno in za dolgo objela ter se razshla. Chez nekaj trenutkov je vsak po svoje vnesel nemir v vlazhno gorsko noch, Janchi je grmel s svojim jeklenim stvorom, Ludvikov konj pa je le tu pa tam zapeketal, ko je stopil s peska na skalnato podlago.

Prav ta meshanica raznorodnih zvokov se mu je pomeshala med spomin; ponovno ga je zajel vrtinec zamrachene zavesti; vrnil se je v stanje, iz katerega se je tu pa tam prebudil, ne vedoch, kdaj se bo zastranitev ponovila in s kolikshno mochjo.

Pred njim je bila medla zhenska podoba; Anica, ga je preshinilo... Ta elektrizirajochi sunek ga je ozavestil, da je napenjal ochi do bolechine. Tokrat se mu je posrechilo, da je vid postal ostrejshi, drugache kot sicer, ko je locheval le temo in mrak, schasoma tudi zabrisane sence, to ga je navdajalo z upanjem, da bo postopoma mogoche she bolje. Zdaj mu je zaplalo srce, saj pred seboj nima le privida, ampak stoji pred njim resnichna zhenska, v belem, bolnicharka. Toda ta vzhichenost ni bila odziv moshke narave, bila je veliko globlji in elementarnejshi nagon po zhivljenju. Vid ga je vrachal v zhivljenje, pritrjeval je njegovemu upanju, da je premagal smrt, da se vracha v njegovo telo energija, ki bo postopoma ozhivila vse zhivljenjske funkcije, da ne bo vech togo truplo, v katerem komaj she tli bitje z rahlimi utripi srca in obchasnimi trenutki zavesti.

 

LET NAD DOMACHIM GNEZDOM

»Gospod doktor, zdi se mi, da se pacinet tokrat odziva,« je po nemshko spregovoril tisti zhenski glas, ki ga je zaznaval zhe ves chas svoje podzavesti. Kljub temu, da ga telo ni ubogalo in je ostal negiben, je poskushal z utripanjem vek pokazati, da spremlja dogajanje okoli sebe. She nekrat ga je preplavil tisti grozoviti, panichni strah vselej, ko je prishel kolichkaj k zavesti, da ga bodo zhivega pokopali, che ne bo dal od sebe znamenja zhivljenja. V telesu se sprozhajo neobichajni fizioloshki procesi v trenutkih velike nevarnosti; znani so primeri, da je chlovek v skrajni sili preskochil ograjo, ki je kasneje v normalnih okolishchinah ni mogel nikoli vech. Ali pa, da je v hipu ozdravel nekdo, ki je imel gnojno angino z vrochino in je popolnoma ohripel. Toda pri sebi ni dozhivel chesa takega, kljub neznanskemu naprezanju duha in telesa ob mori, ki je vzpodbudila delovanje organov, da ga je v valovih oblivala vrochina kot znamenje skrajnega napora vsake posamezne celice. Morda pa je telo na ta nachin vkljuchilo vse nadomestne sile, ki so pripomogle, da je premagal krizo. Nerazlochno govorjenje, ki se je postopoma izkazalo kot zhenski glas, mu je vseskozi ogromno pomenilo, vsakokrat kot dodaten naboj, da je razvil nove energije.

»Veke so mu ponovno zatrepetale, gospod doktor, poglejte prosim,« je vztrajal glas, zdaj she blizhje njemu.

»Prav ste opazili, ostanite ob njem in me obvestite, ko bo bolj pri zavesti,« je slishal moshki odgovor, cheprav ni zaznal nikakrshnega drugega dogajanja ali posega.

»Naj mu she dajem analgetike?« je vprashala zhenska.

»Da, ko bo chas, bom zhe vpisal na karton, saj vidite njegovo stanje,« je bil jasen in odrezav odgovor.

Podoba sveta okoli njega se je skoraj nezaznavno oblikovala. Zaradi povojev in negibnosti zozheno zorno polje mu ni dovoljevali kaj vech kot pogled v strop ter videti tisto, kar se je z lastnim gibanjem pojavilo v tem skrchenem obzorju. Strop je bil visok, zdel se mu je celo veliko bolj visok, kot je bil v resnici. In she bolj oddaljen spricho motiva freske na njem, ki je upodabljala alegorichno idilo bitij, ki so kljub svojim poudarjem telesnim oblikom, lebdela v breztezhnostnem rajskem vrtu. Lepo razviti, mishichasti angeli, ki jim je slikar narisal krila, kot del plapolajochih ogrinjal, ali v pogledu, kjer je bila krilna ploskev zozhena na najmanjsho mozhno mero, tako da ne bi skazil skladnih teles, so v sproshcheni igrivosti zaplesali kolo z devicami, katerih neprikritim mikavnostim bi podlegel vsak moshki – razen angelcev... Toda zares, chemu moshki in zhenski angelci, che je spol odvech v nebeshki blazhenosti? Na mehkobnih lezhishchih oblakov telesa ne chutijo lastne tezhe, pogrezajo se v vdajajochi se puh, ki privablja umirjenost, zamaknjenost, telesnost se stali v sen, razprostirajoch se kot srebrno spenjena sinjina do daljnih globin stvarstva, v katerih so se poigravali plavajochi angelchki razpoznavno obeh spolov, v vseh podrobnostih taki, kot jih rojevajo zemeljske matere. Njegovo pozornost je pritegnila spokornishka postava sv. Franchishka Ksaverija, ki jo je razpoznal po znachilni zamaknjeni drzhi s pogledom, uperjenim she onkraj neskonchnega in vishje od nebes, podoba patrona misijonarjev v daljnih dezhelah. Svetnik, ki se je podal na daljno Kitajsko, da bi jo z mochjo vere v enega Boga prikljuchil vechnemu kraljestvu odreshenika Jezusa Kristusa, je izgorel v brezmejnem naporu. Ksaverij, v chigar imenu odmeva arabska kri Shpanije, ksaverij - svetel, vesel in bister, ali odtod rajajochi lepotci okoli njega? Je mogoche spreminjati svet z lepoto, veseljem in duhom ali je vse, kar iz raja izgnali chlovek na koncu zna, le vojna, morija in zlo?

Med temi skladnimi in mladimi obrazi je naenkrat ozhivelo lice mladenke, da je priprl veke in zastal z dihanjem – se mar spet pogreza v nestvarni svet prividov in senc? Toda ko je spet odprl ochi, je bil prejshnji privid she razlochnejshi in plastichnejshi od sicer prelepih likov na stropnem ometu. In tudi spregovoril je:

»Morda mi ne boste mogli odgovoriti, gospod Volarich, toda z vekami, ki vam sedaj delujejo, mi nakazhite, da me slishite in razumete,« je spregovorila sestra v belem in ga pozorno opazovala. Ludvik se je zalotil, da jo zhe predolgo nepremichno gleda, sklepala bo, da je she ne dojema, zato je dvakrat na kratko priprl veke, nato pa she enkrat za dolgo, kar naj bi pomenilo:

»Da, da, seveda vas slishim in razumem!«

»No, to je pa zhe lep napredek, odslej bova poskushala she kaj vech. Dobro ste se drzhali!« se je nasmehnila in dodala: »Po zdravnika stopim, da ga seznanim s tem, kmalu bom nazaj.«

Ludvik pa je zatrepetal z vekami: »Chim prej pridi!« To je bila odslej njegova vez s svetom, katere se je nedvomno oklenil zhe prej, ko se tega niti ni zavedal v globoki nezavesti ali vsaj v polzavesti, vsekakor pa v obdobjih prebujajoche se zavesti preteklih dni (tednov? mesecev?). Toda ali je nezavest popolna, ni nikakrshnega sprejemanja signalov iz okolice; morda na kak pasiven nachin, da to ne sprozha odziva v mozhganski gmoti, sprejeto zastane v enem od prvih predelov in tam obchepi kot neke vrste nenarocheno blago v skladishchu, za katerega nihche ne ve, komu naj bi bilo namenjeno ali komu bi ga vseeno lahko poslali.

Tokrat se je nadenj sklonil moshki, ki mu je izza zavihkov bele halje shtrlel trdi ovratnik oficirske uniforme. »Herr Volarich, verjetno me prvich vidite, sem vash zdravnik Kolchicky. Hudo smo si prizadevali okoli vas; chez kakshen dan bo zhe mesec dni, kar ste pri nas. Odslej bo shlo hitreje; verjemite mi. Sestra Marja vas ves chas zelo skrbno neguje, tudi poslej bo z vami.« To je Ludvika najbolj vzradostilo, bilo je tako, kot bi imel nekoga domachih ob sebi ali vsaj zhe dolgoletnega znanca, kljub temu, da je to bitje prvich z ochmi zagledal danes, toda v mislih je v dolgih, morastih obdobjih teme vanj prodiral ta glas, ki je danes dobil resnichno podobo, da jo je lahko primerjal z ono drugo, izoblikovano v labirintih zavesti. Kolikshna je razlika med njima? Cheprav je obraz zgolj del celovite chlovekove pojave, saj je nelochljivo povezan s sorazmerji drugih delov telesa, z gibi, obrazno mimiko, nachinom govorjenja, skratka obraz je le del celovite osebnosti, te pa pri svoji skrbnici ni poznal, so se obrazne poteze presenetljivo ujemale z njegovim prividom. Morda pa je med nezavestjo kljub vsemu kaj videl?

Sestra Marja je ochitno sedela ob njegovi postelji: »Gospod Volarich, nekaj pisem je medtem priromalo za vami na ta naslov.« Ludvik je pomislil: na kateri naslov neki? Saj mu she niso povedali, kje sploh je. Vprashati pa ne more!

Ona pa je nadaljevala, vedoch, da bo to enosmeren pogovor: »Prvo je od matere. Vam bom prebrala. Chehinja sem in ne bo prav po vashe, konchno pa sta si jezika zelo podobna,« se je odlochila in ga pogledala, ali ji sledi. Pozhmurkal je z vekami. Torej naprej, si je mislila, za bolnika niso pomembna le zdravila, najmanj toliko prispeva k ozdravitvi njegova volja, da bi ozdravel. In je brala:

»Dragi sin,

dolgo ni besede od tebe. Molim zate, da bi te spet videla in da bi bilo kmalu konec te nesreche. Tu nas je ostalo le malo, posebno iz Kreda je vojska vse spravila najprej v Breginj, potem pa kakor katere. Eni so v Benechiji, drugi onkraj Vidma, celo do Verone so shli. Tvojega ocheta ni vech, to tezhko prenasham. Od tvojih sester je po dolgem chasu prishlo le Fanichino pismo, da so vsi zhivi in da upa, da enako tudi mi na tej strani. Pri Jeronovih so she vsi ostali, iz Kobarida jih je le malo odshlo, sestra Malja me obishche, kadar le more. Z Anico sem govorila pri mashi, a je odvrnila, da tudi ona ni zhe dolgo dobila nichesar od tebe. To me skrbi. Bog te obvaruj in te vrni zdravega domov!

Tvoja mati Terezija!«

Kdaj je bilo odposlano to pismo, vsevprek prezhigosano od mnogih poshtnih uradov, cenzur in obveshchevalnih sluzhb, so sprashevale njegove veke, toda bolnishki sestri se ochitno to ni zdelo pomembno; morda pa res ni bilo... Tudi che bi bilo oddano danes zjutraj, bi se v naslednjih urah lahko zhe marsikaj spremenilo; zato, naj je bilo pisanje izpred enega ali dveh mesecev, je govorilo le o dogajanju do tistega hipa, pa niti sekunde vech. Uboga mati, kako si neki pomaga v stiski, moshkih za delo na poljih ni, z begunci so odshle tudi mnoge zhenske, ki so pomagale zhe v prejshnjih letih. Drv ji zagotovo primanjkuje, kdo pa seka tachas v gozdovih, razen granat, ki so spremenile v golichave cela pobochja. Pretezhni del lesa tako ali tako porabi vojska za bunkerje in svoje potrebe. Kako se prezhivlja? Kdo je v gostilni in na poshti?

Medtem se je zavedel, da mu zhenska ob njem bere zhe drugo pismo:

»Dragi Ludvik!

Od tvojega zadnjega pisma je minilo zhe nekaj chasa. Nisem ti takoj odgovorila, ker je bilo okoli hishe in na polju veliko dela; k srechi je porochnik tu v vasi dobrega srca in tu pa tam dovoli vojakom, da priskochijo na pomoch. Dovolj jim je kakshna steklenica vina in frika, pa so veseli, pozabijo na vojno in kdo tudi raztegne meh. Taki trenutki nas vse razvedrijo, che le ni slishati grmenja topov. Za zdaj tu ni bilo hujshega in Boga molimo, da bi bilo tako tudi v prihodnje. Tvojo mater vchasih vidim, precej je oslabela, rada bi ji kako pomagala, a se vsi in vsak po svoje muchimo z dnevnimi tegobami.

Pazi nase! Tvoja Anica«

»Za danes bo dovolj,« je sklenila sestra in nadaljevala: »To sta bili najpomembnejshi pismi. Ostalo so uradne, vojashke zadeve, ki lahko pochakajo.« Pri tem pa je zamolchala, da je med njimi tudi poslednje Janchijevo pismo, ki ga je tezhko ranjen narekoval med prevozom v zheleznishkem sanitetnem vagonu in je zapisovalec pripisal, da je ostalo nedokonchano... Izkushena zhenska ga s tem ni hotela potreti.

»Zdaj vas bomo prevezovali,« je rekla medtem ko je povlekla blizhe vozichek z medicinskim priborom. Pristopil je she bolnichar in dala sta si opravka z njim. To, kar se mu je doslej nejasno motalo po glavi, se mu je ob tem zbistrilo – telesa ni chutil, bil je kot ohromljen. Previdno sta ga obrachala kot dojenchka, ne da bi jima mogel kakorkoli pomagati ali nagajati. Pri tem sta se potihem nekaj menila in naenkrat se je prikazal she dr. Kolchicky, nekaj ogledoval, tipal, ne da bi Ludvik mogel videti ali chutiti, kaj pochne. Ko je opravil, se je nagnil nadenj, rekoch:

»Zelo dobro napredujete, herr Volarich, chez kakshen teden ali dva bomo zacheli z rehabilitacijo.« Dal je she navodila onima dvema, zapisal ugotovitve z vizite na karton in vsi trije so odshli.

Gledal je v neskonchnost stropovja, ki ga ni omejevala gradbena izvedba z loki, obrobami in slepimi okni, saj mu je dala slikarjeva izrazna moch she chetrto dimenzijo, gibanje. S poglabljanjem v kompozicijo freske in preuchevanjem njenih podrobnosti so se zachele pregibati gube na oblachilu svetnika in prej le nakazani angelski raj se je zavrtel okoli njega. Kljub temu, da niso uporabljali ne rok ne nog...

Zgrozil se je! Ne chuti ne rok ne nog niti telesa! Je mar hrom?! Polotila se ga je zvrtinchena zmeda v glavi, naenkrat ni vedel, ali je neko misel zachel ali konchal, sploh nobeni ni prishel do kraja... Obup ga je obvladal do take mere, da je obremenil organizem do skrajnih meja, primanjkovati mu je zachelo zraka, krvni obtok je zastal, pogoltnilo ga je podzemlje nepreiskanih blodnjakov klokotajochih ponikalnic, grmechih prepadnih slapov, izginjajochih v temo, slepih rovov in rushechih se sten. Nekaj chasa se je brezvoljno prepushchal stihiji, da ga je zvijalo, lomilo in premetavalo kakor crkovino z napihnjenim vampom v razdivjani reki. Potem se ga je polotil neizmeren gon po reshitvi, zachel je mahati z rokami in opletati z nogami... Zbudil se je z groznimi bolechinami, da bi skoraj spet padel v nezavest, obenem pa je z razsodnim delchkom zavesti presodil, da so bolechine nekaj novega, nekaj, chesar zhe dolgo ni obchutil. Obchutil? Chutil – chutila. Torej mu ne deluje le sluh, ni se mu povrnil tudi vid, zachenja chutiti svoje telo!!! To spoznanje je blazhilo tope in shiroke bolechine, s katerimi je bilo prezheto vse telo, vsaka celica posebej.

»Dober vecher, gospod Volarich,« je zaslishal znani zhenski glas tik postelje. »Boli vas, kajne!« je poznavalsko pridala. »Zmanjshujemo vam odmerke analgetikov. Poleg tega se telo postopoma chisti strupov,« je konchala.

Kakshni strupi neki, se je vprashal Ludvik in skushal v spominu izbrskati karkoli takega, kar bi mu to pojasnilo. Toda poleg zareze v spominu so ga zbegale she bolechine. Morda pa mi bo kaj olajshano, che se bom zbral in osredotochil na pretekle dogodke, to bo toliko bolj potrebno, ker jih prekriva tanchica pozabe. Morda pa bo uchinkovala iztochnica, da se mu telo razstruplja? Kje in kdaj bi se mogla zgoditi zastrupitev ter na kakshen nachin?

Naenkrat je nekaj zavohal, da, tudi voha spet! Zavohal je jedek, luzhnat vonj po klorovem razkuzhilu. Ali ni nechesa takega zhe nekoch vohal? Zachelo mu je obrachati zhelodec. To ni isto, ni razkuzhilo. Panika. Strupi.

Strrrruuupiii... je odmevalo med jarki, v zemljankah in za okopi iz vrech z zemljo, ki so jih zhe po prvih mesecih vojne zacheli uporabljati namesto kamnitih obzidij in prsobranov. Kamniti drobci so she postoterili ubijalsko moch granat, ko so se razletele med krashkimi skalami. Vreche so tudi veliko prikladnejshe, lazhje jih je zlagati v primerno skladovnico, pustiti strelne line in celo sestaviti v nadstreshek. Na stotisoche vrech je shlo v ta namen. Vojaki so grabili po torbicah, nestrpno trgali iz njih plinske maske in jih vlekli na obraze. Zlasti mlajshi in neizkusheni so kar otrpnili, kot da jih je strupeni oblak zhe zejel v svoja smrtonosna krila. Od italijanske strani sem se je pri tleh plazil rumenozeleni stvor, kacha velikanka, potisocherjena boa, neslishna, z gobcem, v katerega je hkrati spravila nekaj tisoch zhivih bitji in jih zadushila v svojem obilnem, ostudnem trebuhu. Tudi za tiste, ki so se skrivali globoko pod zemljo, ni bilo reshitve, kacha velikanka je sproti kotila mnozhico manjshih kach, ki so se plazile v podzemlje, skozi she tako ozke shpranje, in poiskale zbegane in od strahu omrtvichene posameznike ter vsakega posebej ovile s svojimi spolzkimi, lepljivimi telesi in jih neusmiljeno davile. Pliiiniii... Vse naokoli pljucha trgajoche krehanje, krvavo kashljanje in grozljivo hlastanje za svezhim zrakom, ki je ostal na italijanski strani, saj je nepredvideno zaobrnjeni veter gnal strupeni oblak proch od onih, ki so jim ga avstrijske kanonade namenile, ugonabljal je svoje, saj izpushcheni iz stvor ni vech poznal gospodarja.

Da, takrat se je moralo zgoditi, je postajal vedno bolj gotov Ludvik. Zhe dokaj chasa je posestavljal kocke razbitega spomina v kolikor toliko verjetno podobo takratnih dogodkov. Pochilo je tik zraven njega, odtgalo ga je od tal, izvrglo iz stranskega rova. Hipni obchutki so ga spominjali na zimski dogodek visoko v Matajurju, ko sta s pokojnim ochetom oznachevala drevesa za posek. Snega je bilo ravno toliko, da se je narejal led po strmalih, zato sta zhe od vznozhja napredovala v krapezhih. Bila sta zhe mimo Votle jame, se zhe dvignila onkraj Bele glave in se pomikala desno pod Visoko glavo, nad njo je bil samo she vrh Matajurja. Spustila sta se v grapo Rapida, okrasheno z ledenimi kapniki in s chipkami injastega vejevja. Globoko spodaj je bilo slishati shumenje Nadizhe; v hribih se razlegajo glasovi iz doline nenavadno visoko. Onkraj stisnjene doline se je prepadno dvigala senchna stran Mije, she svetlejsha od belih kristalov srena in ledu. V tej zamaknjenosti mu je popustila pozornost in naenkrat se je poletel, trdo pristal, se odbil od zemljaste bunke, da ga je prekopicnilo... Razshiri okonchine! lezi! ga je obshlo – to je navodilo za takshne primere, vsajeno globoko v podzavest... Poskusil je to izvesti, a mu je lomilo roke in noge, ki so se zapletale v korenine, skale in vejevje... In prav debela rogovila ga je reshila, ko se je pas zataknil zanjo. V hipu je bil oche pri njem, oba sta bila brez sape, eden, ker so mu jo sunki iztisnili iz pljuch, drugi od pretresenosti in priteka. Ne da bi ga premikal, je oche gledal s tesnobo vanj, dokler ni videl, da premika ude. K srechi se ni polomil, toda vse ga je bolelo takrat in she mesece potem.

Tako nekako je dozhivel tisto eksplozijo, zdelo se mu je, da ga raznasha na vse strani, she masko mu je zrachni udar strgal z obraza, da mu je obvisela nekje za ushesi. Ochitno je njegovo bedno stanje od tega; nacefralo ga je in nazhrl se je hudichevega plina, ki ga mora zdaj izganjati iz sebe.

Sestra Marja je skrbela zanj, vchasih ji je pomagal eden, drugich dva bolnicharja, obrachali so ga, previjali, zbadali, ga pitali s hrano in zdravili, in minevali so dnevi. Bolechine so postale del njegovega telesa, prek njih je vedel, da ga ima, in chutil jih je v vseh treh razsezhnostih – od glave do peta in po vsem obodu. Prav kot takrat na Matajurju, je tudi tokrat dolgo trajalo. Toda v najvechje veselje mu je bilo, da je zmogel prve besede in kmalu tudi stavke; sestra je takoj izkoristila te njegove povrnjene sposobnosti in ne da bi vlekla prevech na dolgo kakshen pogovor, je raje pogosteje in na kratko kaj rekla o vsakdanjih stvareh. Tudi roke je zachel premikati, sprva le s prsti, potem tudi dlani, dokler jih ni nekega dne dvignil tudi v komolcih. Le noge ga niso ubogale; postopoma bodo prishle na vrsto, se je tolazhil.

Neke nedelje je nestrpno chakal, kdaj pride sestra; po njej je meril chas in vzpostavljal stike s svetom; che je ni bilo ob prichakovanem ali obichajnem chasu, je postajal nemiren in potrt. Ko je prishla mimo nuna, ki jih je bilo kar nekaj v pomoch osebju, jo je pobaral za Marjo. Popoldne bo tu, ga je potolazhila. Na obeh straneh postelje so bili paravani iz debelega, belega platna, napetega na kovinske okvirje, tako da dotlej ni mogel videti sosedov, le slishal je kakshen njihov stok, govor, premike, a ochitno jih ni bilo veliko v tej sobani, pa she ti so bili razpostavljeni bolj na redko: bili so sami tezhki primeri!

Ko je popoldne prishla in mu prinesla neko knjigo, ker je presodila, da je nastopil chas, ko jo bo lahko podrzhal v rokah, obrachal liste in si z branjem krajshal chas, mu je zaplesalo srce; nekaj mu je manjkalo, che je ni bilo v blizhini. Toda tiste knjige mu ni prinesla po nakljuchju; ona je vnaprej vedela chemu, on pa je to spoznal kasneje, ko jo je zachel brati. Pogledala je na njegov bolnishki list in mu med rahljanjem vzglavja rekla:

»Gospod Volarich, telo si je zhe opomoglo, nekaj mochi ste si zhe nabrali, in kot vam je doktor obljubil, bomo v naslednjih dneh zacheli z rehabilitacijo.«

»Toda kakshno rehabilitacijo, to sem zhe slishal, ne vem pa, zakaj. So strupi pustili kakshne posledice?« je hotel vedeti in jo nepremichno gledal. Pred njim je stala zhenska, ki je bila she vedno toliko mlada, da bi bila zhe zaradi tega lepa, cheprav sta bili njena umirjenost in prijaznost tisto, kar je v svoji onemoglosti potreboval in ga je vezalo nanjo. Ni vedel, ali se mu zdi visoka zato, ker je on ves chas lezhal in jo zato spoznal iz te perspektive, ali je res takshna, vendar jo je primerjal z drugimi in konchno presodil, da ni kakshno krhko bitjece, ampak stasita zhenska, kar se je na trenutke odrazhalo iz ohlapnih gub sestrske halje.

Ochitno je to njegovo vprashanje zhe dolgo prichakovala, bila je pripravljena nanj in tudi nastopil je pravshnji chas, da nanj odgovori. Vsak se v zhivljenju mora neenkrat soochiti z nekim stanjem ali dogodkom, ki ga pretrese in mu spremeni tok nadaljnjega zhivljenja. Mogoch je beg pred tem trenutkom, odlashanje, zavlachevanje, tudi nachin, kako se to zgodi, je lahko surovo neposreden ali olajshujoche postopen, v enem zamahu ali po kapljicah. Toda konchni rezultat je spoznanje resnice, dejstva, dokonchnosti; smrt dragih, neozdravljiva bolezen, izguba premozhenja... Primaknila je stolico k njegovemu vzglavju in se tako pripravila, da bo obsedela dalj chasa.

»Gospod Volarich, hudo ste jo skupili in na trenutke skoraj ni bilo upanja, da se boste izvlekli. Po tistem navzkrizhnem topnishkem obstreljevanju so vas nashli brez znakov zhivljenja, izgubili ste obilo krvi in zastrupljeni ste bili s plinom. Takoj za prvimi jarki so vas na hitrico oskrbeli ter vas prepeljali v poljsko bolnishnico v Mojstrano, che sem si prav zapomnila. Tam so vas operirali in vas po treh tednih pripeljali sem, v Prago; ves chas ste bili v globoki nezavesti. Srechni ste lahko, da se je tako izteklo.« Pomolchala je, da bi mu dopustila razmisliti o tej njeni pripovedi. Prichakovani psiholoshki uchinek takega predaha je bil v tem, da bi se Ludvik zamislil nad tem, kako blizu smrti je pravzaprav bil, dihala mu je za vrat, a ji je le ushel, izvlekel se je, premagal jo je. Ta pozitivni naboj prvega dela njenega sporochila naj bi rabil za ublazhitev drugega dela, ko naj bi se pozitivna in negativna energija izenachili ali bi ob ugodnem izidu celo ostal presezhek pozitivne.

Toda v Ludviku so zhe dolgo tlele podzavestne slutnje, ki so s tem njenim uvodom dobile dodatnega podpiha, zakaj mu ne odgovori naravnost, chemu je zastala.

»Da, srecha, toda to z rehabilitacijo, kaj je s tem?« je bruhnilo iz njega.

Prijela ga je za roke, ki so na viden nachin she najbolj kazale njegov zdravstveni napredek, obenem pa so bile v ochitnem nasprotju z negibnostjo spodnjega dela telesa.

»Gospod Volarich, to boste tezhko sprejeli, toda chas je, da zveste – ostali ste brez leve noge,« ni odlashala vech, nevidni skalpel je zarezal, zaskelelo je v mozhganih, operacija dushe se je zachela.

Ludvik je iztrgal roke iz njenih in jih vil v obupnem spoznanju, da je okrnjen, kruljavec, berglar... Cheprav jo je she maloprej komaj dochakal, mu je bila sedaj odvech. Krchevito je zapiral ochi, da so mu veke drgetale. Najraje bi kam zbezhal... Bezhal, kam, kako? Odslej ne bo nikakrshnega tekanja, le pochasno krevsanje in prekladanje iz kota v kot. Vsem v napoto in v zobeh: »Ludvik, tisti brez noge!« bo odslej njegovo ime. Che je dotlej v njem narashchal optimizem, ker je iz dneva v dan opazhal izboljshanje, je bilo sedaj v hipu vsega konec; kaj mu pomaga vse zdravje, che pa bo prizadet vse zhivljenje, bolan na dushi! Nekaj grenkoslanega mu je spolzelo po grlu, solze niso mogle na ochi...

Sestra je she malo pochakala, potem pa ga je pustila samega, da preboli prvi udarec. Tako ali tako si nepokreten ne more nich slabega prizadejati, ubogi revezh. Jutri bomo pa zacheli, si je naredila delovni nachrt.

***

Kakshen mesec kasneje je, utrujen od vaj za razgibavanje, zadremal. Brzh ko je zachel z rehabilitacijo, so ga tudi premestili v manjsho sobo v pritlichju, da bi ga zvabilo na plano, ko bo to zmogel, pa tudi ambulante in telovadnica so bile blizhje. Tu se je srecheval z drugimi pacienti in so si krajshali chas s pripovedovanjem dozhivljajev, igranjem kart ali branjem.

Knjigo, ki mu jo je sestra Marja prinesla tisto nedeljo, je bral pochasi in zbrano: ni bila lahko branje: Rudolf Christoph Eucken – »Der Sinn und Wert des Lebens« (Smisel in vrednost zhivljenja); o avtorju je predsednik shvedske akademije Harald Hjärne pri podelitvi Nobelove nagrade leta 1908 rekel: »Zhe od mladih let mu je dejansko zhivljenje chloveka in druzhbe pomenilo veliko vech kakor analize zgolj abstraktnih misli...«

Zhe iz pisateljevih prvih misli je doumel, chemu mu je sestra Marja prinesla prav to chtivo: »Vprashanje o smislu in vrednosti chloveshkega zhivljenja povzrocha v mirnih chasih malo skrbi, saj imata stanje in delovanje druzhbe tedaj tako dolochene cilje in jih tako razlochno kazheta posamezniku, da sploh ne pride do dvomov in vprashanj; che nastanejo kakshna omahovanja in spori, se ne nanashajo toliko na cilje kakor samo na poti do njih in se ne dotikajo skupne podlage zhivljenja. Shele che v zhivljenju samem nastane zaplet in razcep, che se zhivljenje samo v sebi razkolje, dobi to vprashanje oblast nad nami, mochno pozhene v tek premishljevanje in tuhtanje ter povzrochi nedopovedljive spore. Che je danes res tako, che se oglasha toliko iskanja in sporov glede smisla zhivljenja in odtujuje duhove med seboj, potem to ochitno pricha, da se zhivljenje danes ne spaja v celoto, da v njem ni prevladujochega sredishcha, ni skupne narave. V resnici nam je treba samo malo natanchneje pogledati sedanje stanje, pa zhe vidimo, da v njem delujejo popolnoma razlichni tokovi in podijo tezhnje v razlichne, pogosto ravno nasprotujoche si smeri. Vchasih zagovarjajo nevidni, vchasih vidni svet kot zhivljenjsko izhodishche, vchasih se menda sklicujejo na prevlado razmerja do narave, vchasih do chloveshtva, vchasih je v chloveshtvu nekako v ospredju velika celota, vchasih pa posameznik. Kakor se pach odlochimo glede tega, tako se popolnoma razlichno oblikuje tudi zhivljenje, drugachno je videti njegovo jedro, drugache njegove dobrine, vse kaj drugega zahteva od nas, predpisuje nam drugachne poti; ne razpadajo torej samo slike, temvech tudi resnichnosti, boji se ne dotikajo razlag, temvech zhivljenja samega. Kdor se pri tem kot privrzhenec v celoti potopi v enem od tokov, temu so prihranjeni notranji zapleti in so mu odvzeti vsi dvomi. Vendar navidezno varnost vse predrago plachuje s togo ozkostjo in duhovno kratkovidnostjo. Kdor zna odkrito pogledati in sproshcheno oceniti celotni chas, kdor tako sodozhivlja usodo chloveshtva kot svojo, pride spricho takega razkola v zelo nesrechen polozhaj, ki ga ne more mirne dushe sprejeti. Najbrzh je v vsakterem od raznih gibanj nekaj resnic, ki se jim pach ni mogoche kratko in malo odpovedati, vendar si nasprotujejo in ne vidimo mozhnosti za mirno pobotanje. In tako nas nekaj chasa vleche sem, nekaj chasa tja, manjka nam obvladujochi skupni cilj, pa tudi normirno merilo. Nesporni posamezni uspehi se ne povezujejo v skupni uspeh in potemtakem ne posegajo zadosti nazaj v celotno dusho, pushchajo jo v negotovosti in praznini. Tako stanje ne samo, da hromi pogum in radozhivost ter jemlje obchutek varnega zhivljenja, temvech spravlja v nevarnost tudi veliko duhovno ustvarjalnost. Za to je namrech nujno potreben vzvishen in povzdigujoch cilj za celotno dusho, cilj, spricho katerega bi se otresli vsakrshne negotovosti in se lahko vzdignili nadse. In danes smo she prav posebej potrebni veselega zhivljenjskega poguma in podjetne ustvarjalnosti. Nad nas se namrech premochno zgrinjajo naloge za nalogami, zahtevajo veliko dela in zhrtev ter spodrivajo vsakrshno udobnost starejshega nachina zhivljenja; kaj bi mogli mirne dushe tvegati boj in delo, che iz vsega ne bi mogli spoznati smisla in bi bilo potemtakem nevarno, da se nam nazadnje vsi napori razgubijo v prazno?...«

Ludvika je zmrazila kirurshka natanchnost in racionalnost te razchlembe, she zlasti zato, ker se je sam znashel v dvojni stiskalnici obche in svetovne morije, pomnogoterjene z lastno nesrecho, tako da sta dvom in brezperspektivnost chloveshke norije dobila chisto osebno noto, bil je zdelan in brez noge...

Toda ali je vse to, o chemer Eucken pishe, res tako preroshko, da je zhe toliko let pred tokratno vojno slutil vsesploshni propad vrednot, ki ga povzrochi vsesploshni in vseobsezhni spopad? Mar ni zhe celo devetnajsto stoletje v znamenju nenehnih vojn zlasti na evropski celini? Che le pomisli na neznatno dezhelico pod Krnom, Matajurjem, Mijo in Stolom – od Napoleonovih vojn sem tod ni bilo miru, ki bi dalj trajal. Francozi, Avstrijci, Italijani in celo Rusi so se valili chez to ozemlje, zdaj v eno, potem v drugo smer. In prav pri Robichu je vsakdo lahko spoznaval brezumnost tega pochetja, meja, ki so si jo trgali iz rok v roke, je ostajala vselej tam, najvechkrat celo neoznachena in fizichno nevidna, rabila je le mogotcem, da so jo risali na konferencah po salonih in v generalshtabnih strategijah. Euckenu ni bilo treba kaj prida daljnovidnosti, da ne bi vedel tako kot tudi najbolj preprosti ljudje, da vojn ne bo nikoli zmanjkalo, vselej se bo nashel kdo, ki jih bo podzhgal in podpihoval. Po njih pa bodo obsezhna polja smrti, neskonchne vrste pohabljencev, vdov in sirot ter kupi rushevin, ko je treba vse zacheti znova.

Kje naj sam zachne, kako naj se pobere?!

»...kaj bi mogli mirne dushe dushe tvegati boj in delo, che iz vsega ne bi mogli spoznati smisla in bi bilo potemtakem nevarno, da se nam nazadnje vsi napori razgubijo v prazno? Ne in she enkrat ne! Ne moremo se vdati cepitvi, vse mochi moramo napeti, da ga premagamo. In tudi glede chasa ni potrebna malodushnost. Zhe samo iz njega se namrech zadosti jasno kazhe, da je zhe v teku gibanje k novemu in nadaljnjemu zhivljenju. Ne bi mogli tako mochno obchutiti protislovij, kakor jih chutimo, che jih ne bi zhe kako presegli, che se ne bi v nas zhe zganilo tako zhivljenje, ki si ga je treba samo do kraja prilastiti in ga mochno izoblikovati. Che torej ne gre za zhivljenjske nazore, temvech za izoblikovanje zhivljenja, potem more pomagati naprej samo pogumen prodor, odlochna samopoglobitev, zato mora biti nash pogled usmerjen naprej. Che hochemo varno hoditi, si moramo najprej razlochno postaviti pred ochi sedanje stanje z njegovo pisanostjo in protislovji.«

Na to je mislila sestra, s knjigo ga pripravlja na prihodnje okrnjeno zhivljenje, to je torej rehabilitacija, psiholoshka rehabilitacija je she skoraj pomembnejsha od fizichne. Najmanj pa to, da brez posameznikove volje, brez hotenja po iskanju predrugachenega polozhaja v okolici, kot ga je bil vajen dotlej, terapevtu ni mogoche dosechi chesa velikega.

»Oblike, ki jih poznamo, so vendar vech kot goli poskusi razlagalnega premishljevanja, saj gre za resnichne storitve, zhivljenjske koncentracije, ki so povezale shtevilne duhove in globoko posegle v polozhaj chloveshtva; le tezhko bi mogle kaj takega, ne da bi odprle kakrshno si zhe bodi resnichnost, zastopale kakrshno si zhe bodi resnico. Taka resnichnost in taka resnica tudi za nas ne smeta biti izgubljeni. Che potem vzporedimo razne oblike in jih spojimo v skupni pregled, se utegne iz tega s posebno jasnostjo pokazati smer, v kateri je treba iskati nadaljnje oblikovanje zhivljenja, novo koncentracijo celote. Ali ima tako iskanje mozhnost uspeha, o tem moreta odlochati samo lastna razgibanost in zhivljenjska izkushnja; prav gotovo pa ne moremo tukaj, kjer smo danes, mirno obstati in chakati, kaj bo z nami. Che namrech ni upiranja in tezhenja naprej, se morajo nasprotja, ki delujejo danes, chedalje bolj poglabljati in chedalje bolj drobiti vsebino zhivljenja; che se torej nochemo dushevno chedalje bolj pogrezati, moramo tezhiti naprej, in gnati nas mora preprichanje, da tu gospodarijo nujnosti, ki so mochnejshe od vsakega hotenja in mishljenja ne samo posameznega chloveka, temvech vsega chloveshtva. V zaupanju v take nujnosti naj se zachne nashe delo.«

Tako, si je mislil Ludvik, ona je svoje delo zhe zachela prav s to knjigo in prichakuje, da bo tudi on pritegnil zraven.

She enkrat je prebral pismo, da bi se preprichal, ali je res napisal tako, kot je hotel. V prvem pismu iz bolnice je svoji dragi po ovinkih namignil, kaj se mu je zgodilo. Toda ni bil preprichan, ali je razumela, da gre za tako hudo poshkodbo, kot je bila v resnici. Dolgo je tuhtal, kako naj ji napishe, da bo res doumela vso njegovo tragiko; po drugi plati pa ga je zadrzheval strah, da jo bo izgubil. Zavedal se je, da postavlja dekle pred hudo odlochitev, ali naj ga sprejme kot invalida za vse zhivljenje. Je mar poshteno od njega, da vztraja pri tem? Obenem pa je hotel, da bi razumela, da je ne zavracha, da jo je ljubil in jo she iskreno ljubi ter si je zheli, ne da bi ji karkoli ochital, che bi si premislila. Kako sestaviti besede, jih razporediti, da bo dosezhen ta njegov namen? Ali lahko besede she tako velikega besednega mojstra izrazijo vso globino in razsezhnost chustev ter kako nebogljenega se je pri tem pochetju pochutil on sam. Konchno se je le odlochil in sedel k pisanju, ki naj bi poromalo po dolgih ovinkih chez nevtralno drzhavo Shvico ali kako drugache na njen naslov v begunstvu v Italiji.

Anica je s svojimi morala v Campobasso, globlje v notranjost Italije, bodisi ker so hishe potrebovali za potrebe vojske, bodisi da so tako ravnali spricho nenehne italijanske sumnichavosti, da nekdanji podaniki avstro-ogrskega cesarja vohunijo. Kjer so postavili pomembnejsha poveljstva, telefonske centrale in podobno, tam domachini niso bili zazheleni.

Tako mu je Anica pisala, kako tezhko je tistimi, ki jim ni uspelo reshiti nichesar od premozhenja. Po drugi strani imajo oni srecho, ker skrbi zanje mamin sorodnik Fran Trpin iz Shteverjana v Brdih, kjer je bil pred vojno grofov oskrbnik. Njega so prvich internirali zhe Avstrijci ob mobilizaciji leta 1914 in je odsedel tri mesece v preiskovalnem zaporu. Avstrijski soldateski se je hudo zameril, ker so ob mobilizaciji vojni obvezniki med ljudmi peli: Hej Slovani, Naprej, Od Urala do Triglava, Shumi Marica, Iz bratskog zagrljaja in podobne; Trpina pa so obdolzhili veleizdaje, ker je vse to skuhal.

Drugich so ga odpeljali Italijani takoj po izbruhu vojne leta 1915. Ker so ga leto prej preganjali Avstrijci, je sklenil, da se ne bo umaknil v Avstrijo, marvech da pochaka Italijane, ki mu bodo to shteli v dobro. V Gorici zhivecha baronica Berta Tacco se je zbala za vrlega oskrbnika in je osebno prihitela v Shteverjan, da bi ga preprichala, naj zbezhi, preden pridejo Italijani, vendar je bila prepozna, zajeli so njo in Trpina ter oba odpeljali. Z njima pa she naduchitelja Likarja, zhupana Karla Princhicha, uchitelja Torosha in njegovega sina semenishchnika ter druge veljake z Gorishkega. Nekaj dni so bili zaprti v hlevih v okolici Vidma, kjer je bil tudi grof Dubski iz Medeje. Od tam so jih gnali v Cremono, kjer so grdo ravnali z njimi. Nekega dne je Anichina mama z baronico Berto govorila slovensko in jo je italijanski stotnik oklofutal, nakar ga je baronica ozmerjala: »Cavaliere – vigliaco!« (Odlichnik – nizkotnezh), da se je osramochen umaknil. Pritozhbe so dezhevale na poveljstvo, she zlasti, ko je umrl zhupnik Marinich zaradi zastrupitve krvi, potem ko mu je vojashki zdravnik izdrl bolechi zob. Konchno jih je vojashka oblast predala policiji in so postale razmere znosnejshe, dovoljena jim je bila svoboda gibanja v obmochju mesta in tudi dela so se lahko oprijeli, s tem so si lahko izboljshali zhivljenje. K njim je zahajal tudi neki italijanski duhovnik, ki se je na vsak nachin hotel nauchiti slovensko. Sprva so se ga izogibali, ker so mislili, da je policijski shpicelj. Toda mozh, Pelegrinetti, se je izkazal za resnichnega dobrotnika in zacheli so mu zaupati tako zelo, da so hodili k njemu k spovedi, ko se je nauchil dovolj slovensko. Kasneje ga je papezh postal za nuncija v Beograd; ochitno se je hotel nauchiti kakega slovanskega jezika.

Anica se tudi ni mogla nachuditi zaostalosti v tistih krajih okoli Campobassa: kuhinja, trgovina, spalnica in v ozadju oslova staja – vse skupaj v enem samem prostoru...

Toda vse te Anichine novice ga niso kaj prida zanimale, muchila ga je usoda njune ljubezni.

»Draga Anica! Praga, 16.5.1916

Prihajam zopet z listkom, a opozarjam Te zhe v naprej, da se ne bosh chudila, kakor pri mojem prvem.

Tvoje drugo pismo sem prejel, kakor tudi krasne razglednice, srchna Ti hvala!

Res chudna so zhivljenja pota. Bilo je she v onem dobrem chasu, ko sem si she zdrav, poln upov in nad, izbral krasno, komaj razcvetelo rozhico, negoval sem jo natihem in z veliko skrbjo, da bi je ja tuja noga ne pogazila.

Usoda je hotela, da sem moral zapustiti dom, krasne domache gore in vrt, kjer je rastel moj najljubshi ideal.

Oh grenko slovo, katerega nikdar ne pozabim, nisem jokal, in to je tem hujshe, zadushiti kar v grlu solze.

Med tisocherimi nesrechnezhi, kateri so do smrti pohabljeni, nahajam se zhalibog tudi jaz. Oh, Anica, postal sem nesrechen s tem do smrti. Nich vech nimam poguma, da bi Ti razodel moje mnenje, kar sem hotel zhe davno prej Ti odkriti.

Anica! Ljubil sem Te, imel sem Te za vzvisheno bitje in tega ne morem tako hitro pozabiti. Zakaj me ta kruta usoda tako preganja?

Po Tvoji razglednici nashel sem she iskrico upanja, po kateri me opominjash, da moja rozhica she vedno raste in je ni do sedaj she nobena druga roka utrgala. Anica, je to moje upanje opravicheno? Govori! Chakam nestrpno, pishi, da potolazhim svoje razburjeno srce.

Sprejmi srchkane pozdrave in gorech poljubchek v znak Ti vedno naklonjenega,

Ludvik Volarich-a.

Od doma pishejo pogosto, posebnih novic ni, ker veliko pisati ne smejo. Robich postaja vsak dan le vechji. V Jozelchevi hishi je bolnishnica, nashi bivajo nad salonom; najbrzhe je tam tudi zheleznica.

V Kobaridu se radi padanja granat nekateri zhe izseljujejo, nekaj hish je zhe podrtih, pishejo, da zhivijo v groznem strahu.

Malka Boshtjanova in Rozina Mihelova sta umrli.

Pozdrav g. mami in ostalim.«

Tisto o zheleznici skozi Robich je zvedel od rojaka iz Drezhnice, ki so ga zhe odpustili, saj je bil skoraj pol leta tu na rehabilitaciji; revezhu je mina odtrgalo desno dlan, na levi pa je ostal brez prstov; kljub temu si je pridobil presenetljivo spretnost, da si je s shtrcljema celo zavezoval vrvice na chevljih. Sam iz sebe se je norcheval, da che bi dovolj dolgo zhivel, bi se mu razvili roki, kot sta bili prvotno, toliko ju je namensko uporabljal, saj pravijo, da se je zhivim bitjem specializiral posamezen del organizma, pach glede na funkcijo, ki jo je opravljal v razvoju vrste. Zhe dolgo pred vojno so preuchevali razlichice zheleznishkih povezav s Koroshke proti morju in po eni od njih – t. im. predelska zheleznica – naj bi potekala proga iz Beljaka chez Trbizh, potem pa skozi predor pod Mangrtom v Bovec, od tam pa spet v predoru pod Stolom na kratko chez dolino pri Robichu, pa ponovno v predoru pod Matajurjem, da bi se nekje pri Kanalu obrnila v Gorico. Ob izbruhu vojne in italijanski okupaciji Kobarida je bilo potrebno prepeljavati ogromne kolichine vojashtva in gradiva na fronto pod Krnom, zato so pohiteli in v nekaj mesecih potegnili do tja ozkotirno progo iz Chedada – avgusta 1915 je bila nared. Podvig ni bil prav enostaven, saj je dolina Nadizhe komajda dovoljshnja za reko in cesto, kaj shele da bi dopushchala velike gradbene posege za shirokotirno zheleznico; za predore, viadukte in mostove pa ni bilo chasa. Ena od postaj je bila prav za Titovo hisho pod matajurskim bregom, v enem zamahu so zgradili postajno poslopje, skladishcha, deponijo premoga, vodnjak za oskrbo parnih lokomotiv, nemudoma so potem nadaljevali s podaljshkom do samega Kobarida, tako da so bile spochetka v Robichu nagrmadene gore vojashkega, gradbenega in drugega tovora. She najbolj je bilo ljudi strah, da bi avstrijska stran zachela z obstreljevanjem in bi zletelo v zrak na stotine ton streliva, razstreliva in granat. K srechi sprva Avstrijci niso imeli za Krnom primernega topnishtva, kasneje pa so osrednje skladishche prestavili v okolico Kobarida oziroma so dobave nemudoma razprshevali, kot so prihajale, da se ne bi na enem kraju nakopichilo prevech zalog.

Posebno nevarnost so predstavljala letala, ki so se kmalu zachela spreletavati po nebu obakraj fronte. V zachetku niso bila izdatneje oborozhena, rabila so bolj za opazovanje nasprotnikovih polozhajev, toda kaj kmalu je zhe priletela kakshna bomba, ki jo je rochno spustil pilot ali je celo streljal s pishtolo; ni minilo veliko chasa, ko so letala zhe imela vgrajene mitraljeze in so pod trupom nosila bombe vechje rushilnosti. To pa je zhe bilo tako nevarno, da so po Kobarishkem blatu razpostavili letalske opazovalnice in ob njih strojnichna gnezda ter postopoma tudi protiletalske topove. Nekega jutra je izza Krna prihrumel dvokrilec, motorji so bili tako hrupni, da jih je bilo mogoche slishati zhe, ko so vzletali za gorami. Italijanska protiletalska obramba je vzhgala po njem z vsem orozhjem, kar ga je imela na voljo, celo cheto na pohodu proti Breginju je poveljnik nagnal nad rob poti, da so pushkarili pod nebo. Letalec se je zvijal, prekopicaval, spushchal in dvigal, da bi onim spodaj otezhil merjenje, toda ochitno se je enemu le posrechil strel in nenadoma je zachelo letalo padati v vriju, za njim pa vlechka chrnega dima. Kakshnih tristo metrov nad tlemi je letalo zagorelo kot bakla, kaj ne bi, saj ga je bil sam les in platno, da je po nekaj sekundah treshchilo kot ognjena krogla le nekaj deset metrov od cerkve Sv. Nikolaja v Kredu. Nihche si ni upal blizu, taka vrochina je puhtela naokoli, in tudi pokati je zachelo strelivo, ki ga je imelo v oborozhitvi; bali so se, da mu kje visi tudi kakshna letalska bomba, ki bi se mogla vsak hip razleteti. Pa se ni zgodilo nich takega. Pilot se je ochitno ubil zhe pri padcu, che ga niso zadeli zhe v zraku, nobenega znamenja ni bilo, da se je skushal reshiti; zgorel je skupaj s svojim strojem. Ko se je plamen unesel, so se okoli zogljenin zgrnili domachini in vojaki. Karabinjerji so obstopili razbitine in vse zapodili; le fotograf, ki se je pripeljal iz Potokov, je lahko napravil nekaj posnetkov; to bo dobro gradivo za ilustracijo italijanskih zmag na avstro-ogrski fronti!

Pod vecher je naenkrat nastal nemir, ki si ga sprva mnogi niso znali razlozhiti, in shele ko so zagrmeli letalski motorji, so videli, da se je avstrijski avion, ki je dotlej jadral z ugaslim motorjem skoraj tik nad zemljo, zachel strmo vzpenjati ob pobochju Stola ter se kmalu izgubil onkraj njegovega slemena, ne da bi imeli presenecheni branilci dovolj chasa kaj prida streljati za njim. Medtem so ljudje zhe spet tekali proti razbitinam dopoldanskega letala, saj naj bi pravkarshnji drzni letalec tam nekaj odvrgel. Ko so se priblizhali, so videli velik venec, ovit s trakom, na katerem je v slovenshchini pisalo: »Slava padlemu junaku!« Karabinjerji tega niso razumeli in so povprashevali domachine, kaj neki tam pishe; ko so jim prevedli, so ukazali, naj venec nesejo v cerkev. Naslednji dan pa je venec od tam izginil; menda so nadrejeni ocenili, da bi lahko postal neke vrste trajno obelezhje in vzbujal njim sovrazhno propagando.

Nekega dne mu je sestra Marja prinesla dunajski chasopis, ki je povzel italijanske vesti, da so prebivalci podkrnskih vasi streljali na (tudi ranjene) vojake, vrachajoche se iz bojev na Krnu; zato je poveljujochi chastnik zajel v vaseh Ladra, Smast, Libushnje in Kamno 61 moshkih, jih v Idrskem zvrstil, odbral vsakega desetega in jih dal postreliti v opomin drugim. Urednik je to vest komentiral, da revezhi niso bili nich krivi in so sami Italijani v mraku streljali na svoje, ki so se vrachali z bojev na Krnu, mislech, da prodirajo Avstrijci. Zato je italijanski chastnik toliko hitreje in krvolochneje ukrepal, da bi s tem prikril sramoto.

»Kako se vam zdi knjiga?« ga je vprashala, ko je sedel v invalidskem vozichku.

Ludvik je zhe dolgo chakal to vprashanje. Toda kljub temu ni bil takoj pripravljen na odgovor. Pisatelj govori na osnovi svojih razmishljanj, tujih spoznanj in le redko ali malo iz lastnih izkushenj; razumljivo, saj bi moral imeti tisoch zhivljenj in bi moral zhiveli nadnaravno dolgo, da bi govoril iz lastne prakse. Zato lahko ustvari miselni, filozofski sestav, ga utemeljuje in posploshuje za mnozhico mozhnih somishljenikov ali vernikov, njega pa ona sedaj vprashuje, kaj on misli o tem, gre za vprashanje, ki meri na njega kot posameznika, pri chemer odgovora ne more posploshevati, mora biti dolochen in jasen. Poleg tega pa tak odgovor ne more biti brezoseben, torej neizogibno uposhteva posameznikovo, torej njegovo izkustvo, njegovo stanje; to pa je bedno... In che prebere: »...je namrech nujno potreben vzvishen in povzdigujoch cilj za celotno dusho, cilj, spricho katerega bi se otresli vsakrshne negotovosti in se lahko vzdignili nadse...« kako naj to uskladi s tem, da se she na lastne noge ne more vzdigniti!

»Lazhje jo je prebrati, kakor jo razumeti,« se je skushal izmuzniti, da bi se izognil razglabljanju o globljem pomenu visokega umovanja, medtem ko njega spravlja v obup, da je brez noge; tak odgovor pa je bil tak tudi zato, ker je ni hotel prizadeti, silno si je zhelel, da ne bi legla senca med njiju in bi nashla izgovor, da je ne bi bilo vech blizu, saj konchno, bolnishnichno osebje ni na noben nachin zavezano pacientom, najmanj pa she chustveno, razen da v skladu z zdravstveno etiko skrbi zanje.

Zato ga je presenetilo, ko mu je odgovorila: »Saj je tudi jaz ne, vsaj ne na enak nachin, kot je mislil sam pisec, in tudi na drugachen nachin kot vi ali nekdo tretji. Najvechja tezhava razumevanja filozofov je neizenachen jezik med njimi, izraze, ki jih uporabljajo, napolnijo s svojo vsebino, in najprej se je treba dokopati do nje, nato je shele mogoche razvozlavati pomen celote. Poleg tega je Eucken mislec posebne sorte, ki je hotel biti na vsak nachin izviren in je izhajal iz preprichanja, da so drugi pred njim marsikaj izpustili, kar mora sedaj on nadomestiti, in to naj bi bil spiritualizem. Preprichan je, da obstaja chlovekov vishji duhovni svet, ki pa ga ne dosegamo s pushchavnishkim in spokornishkim nachinom zhivljenja, marvech nas gmotne dobrine zmorejo dvigniti v duhovne vishave. Zato ga zavracha tako cerkev kakor socialisti...«

Ludvik jo je z zachudenjem gledal, kako se je razvnela, saj je doslej ni poznal take; rdechica ji je stopila na lica in njena zhivahnost je zajela tudi njega, pochutil se je kot sopotnik na vozu, s katerega presherni kochijazh priganja konje, da vse hitreje dirjajo, da bezhe drevesa in travniki mimo s tako naglico, da se prejshnje mirne pokrajinske slike stapljajo v nekoliko zamegljen, toda nov svet. Ampak kaj pa ve o njej, se je vprashal; kako lahko pomisli, da je ne pozna take, kakshno pa jo pozna? Umirjeno, pozhrtvovalno, pozorno, redoljubno... takshno pach, kot morajo biti medicinske sestre, saj je tak notranji bolnishnichni red, kjer ni mesta za lahkoten odnos do zadolzhitev.

Ochitno je opazila njegove razshirjene ochi, ker se je zachela opravichevati: »Eno leto shtudija na filozofski imam; zhe na liceju me je to pritegnilo. Iz vashih listin sem videla, da ste maturirali v Gorici. Pa sem mislila, da bo nekaj takega chtiva kot nalashch v vashem primeru. Kakshna pa je Gorica? Vi niste od tam?« je preusmerila pogovor.

Ludviku je malo odleglo, da se je odmaknila od tezhavne teme, cheprav je imel obchutek, da bi lazhje vzpostavil pristnejshi dvogovor z njo, che bi ostala pri zachetnem besedovanju. Ochitno je bila zhenska s shirshim pogledom na svet in dogajanje okoli sebe, osebek generacije, ki jo je zajelo druzhbeno in duhovno vrenje s preloma stoletja, ki je vzpodbujalo iskanja in praktichne poskuse predrugachenja sveta.

»Doma sem v krajih, kjer trenutno divjajo najhujshi boji v tej vojni, ob Sochi, v njenem zgornjem toku, pod Krnom. To bi bil lahko raj na zemlji, a danes:

Pa oh, siroti tebi zhuga
vihar grozan, vihar strashan;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal chez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga –
gorje, da dalech ni ta dan!
Nad tabo jasen bo oblok,
krog tebe pa svinchena tocha
in dezh krvav in solz potok
in blisk in grom – oh, bitva vrocha!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi bosh krvava tekla:
kri nasha te pojila bo,
sovrazhna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Socha,
kar gorko ti srce narocha:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tachas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strashan!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita chez bregove stopi
ter tujce, zemlje lachne, vtopi
na dno razpenjenih valov!«

Tako je preroshko pel poet na bregovih Soche...« Zastal je, v njenih ocheh so se lesketale solze in ji polzele po licih. Mislil je, da so jo tako prevzeli verzi, pretresljivo skladni s sedanjimi dogajanji. Zato je dodal: » Da, Gregorchich je bil resnichno videc in velik mojster besede. Gorica je kot pozhrtvovalna mati, ki se do smrti izchrpa za otroke, da jim omogochi prezhivetje; kot branik stoji na vhodu v Vipavsko in Soshko dolino, brani dostop na Trnovsko in Banjshko planoto ter shchiti z boka Brishko grichevje. Che ne bi Gorica na tem mestu kot trdnjava preprechevala napredovanja, bi se iz furlanske nizhine tujec razlezel dalech proti vzhodu in severu, tako pa zhe stoletja izkrvaveva v neenakem boju in ohranja slovenski zhivelj na teh najbolj zahodnih mejah slovanskega sveta!«

Presenechen in zmeden je videl, da je vstala in s kratkim: »Oprostite, gospod Volarich« hlipaje odshla iz sobe, z robchkom brishoch si solze.

Tistega dne je ni bilo vech nazaj; Ludvik je bil nejevoljen sam s seboj. Ni nashel prave razlage za njeno odzivanje, she najverjetneje se mu je zdelo, da je ranil neko njeno skrito chustvo. Toda kaj bi to bilo?! Ni si dal miru... Na vozichku se je zapeljal v park za bolnishnico, kjer so rasla stoletna drevesa; verjetno se ni v vsem tem chasu zgodilo tod nich takega, da bi jih posekalo, kot sekajo zdaj salve granat po gorah in dolinah njegove domovine. Spomil se je jezhe od Krnskega jezera proti Bogatinskemu sedlu. Tu, v zgornjem Posochju, je trenutno vladalo zatishje, o katerem nihche ni vedel, koliko chasa bo she trajalo, medtem ko je zhe od Kolovrata navzdol in zlasti pri Plavah, Sv. Gori, Shkabrijelu, Marku, Trstelju do Doberdoba grmelo kot na sodni dan, vse je bilo v dimu, kot bi gorela zemlja. Italijani so spet udarili. Vsakokrat je trajala topovska priprava nekaj dni, vchasih manj, toda raje dalj, da bi tako razcefrali ne le ovire iz bodeche zhice in s tem odprli prehode za pehotne jurishe, temvech da bi scvrli in sesekljali zhivce avstrijski obrambi. Igra se je do onemoglosti ponavljala s skoraj do pichice enakim zaporedjem: topovsko rushilno obstreljevanje, proti koncu plinske granate in ob zachetku napada pehote zaporni ogenj s shrapneli, ki so s svojim polnjenjem iz svinchenih kroglic unichevali "zhivo silo", to je vojake, ki so skushali stechi iz varnejshega zaledja v kavernah in chim prej zasesti prednje polozhaje v jarkih, da bi odbili napad, sprva z ognjem iz vsega orozhja, nato pa protinapad na nozh, z buzdovani, s kiji, z machetami, z okovanimi palicami, z zheleznimi drogovi... Poslushal je to kakofonijo pekla in misel mu je ushla na domache, na Robich, ki je lezhal globoko spodaj, le nekaj kilometrov proti zahodu. Sklenil je splezati na rob na desni, kjer se je nadejal ugledati v daljavi rojstno vasico. Ukazal je peterici spremljevalcev, naj razjahajo in si odpochijejo, sam da se bo razgledal po okolici; nich neobichajnega v teh okolishchinah, prej bi rekli, da je to nujno potrebno vselej, ko se je treba preprichati, ali je okolica varna. Res, da ni bilo prichakovati na tem mestu kakshnega presenechenja, saj so bili za tremi utrjenimi prednjimi chrtami in tudi na vseh tochkah od Krna sem, prek Batognice in Rdechega roba je bilo nich koliko postojank in zased, mimo katerih je bilo skoraj nemogoche priti. Italijanski alpini so pogosto poskushali vdirati na to stran, pretrgati kakshno telefonsko zvezo, ugotoviti polozhaje topnishkih baterij, she najraje pa bi ugrabili kakshnega oficirja... Toda takshni poskusi so se praviloma kaj klavrno konchali zhe pri prvih zhichnih ovirah ali na minskih poljih. S takimi mislimi je plezal navkreber in se grizel v kolena, kot se temu reche; grabil je za shope trave, ne da bi se menil za kache, saj je vse zhivo zhe zdavnaj pobegnilo iz tega pekla, razen vojakov. Na vrhu je, lezhe na trebuhu, pomolil nos chez rob, ne zaradi sovrazhnika, bolj zaradi neke otroshke igrivosti, ki se je ohranila v njem iz chasov, ko se je s pobichi podil po planinah, in medtem ko so starejshi po obedu pochivali v senci, da bi minila najhujsha opoldanska vrochina, se je otrochad shla skrivalnice. Pogledal je v dolino, kjer je lezhala rahla meglica, da je bilo nemogoche razpoznavati podrobnosti. Sicer pa je vedel, da jih je vsaka stran skrbno prikrivala. She on, ki je dobro poznal domache okolje, je tezhko dolochil potek ceste ali lego hish, nemogoche pa je bilo videti, ali so kje postavili kakshen vojashki objekt, izkopali jarke ali postavili bunker, saj je bilo vse prekrito in zakrito z vejami, mrezhami, lesenimi pregradami, trstichjem in drugim prirochnim gradivom. She celo vozishcha so polivali z vodo, da se ne bi prashilo, kar bi bil znak, da se tam odvija promet. Napenjal je ochi, da bi razlochil kaj, kar bi vsaj v fantazijah pricharalo nekaj podobnega domachi hishi ali ljudem okoli nje. Kdo ve, ali so she vedno tam, mati, kako je z njo? In Anica, she stoji njihova hisha? Veliko govoric je bilo o tem, kako so vse izgnali bolj ali manj v notranjost Italije, da streljajo talce, a tudi avstrijski topnicharji niso stali krizhem rok; informacije, ki so prihajale od vohunov z druge strani, so potrjevale, da se v izpraznjene hishe vseljuje vojska, zlasti chastniki, shtabi, tehnichne sluzhbe, telefonske centrale in temu podobno. Kobarida ni bilo mogoche videti, lezhal je varno skrit pod Krnom, le tu pa tam so z mozhnarji, ki v skoraj navpichnem loku izstrelijo granato chez gorski greben, bolj na slepo zadeli kakshno hisho; topnicharji so brez dobrih opazovalcev, ki usmerjajo ogenj, podobni slepi kuri, ki le po nakljuchju najde zrno. Seveda je tehnika napredovala, na pomoch so priskochili baloni, ki so z velike vishine nadzirali obstreljevanje, ali pa letala, ta so v chedalje vechjem shtevilu prevzemala najrazlichnejshe bojne naloge. Iz te opazovalne zamaknjenosti ga je predramilo regljanje strojnice za njim, da se je sunkovito prevrnil na hrbet in pogledal navzdol k svojim, a v istem hipu tudi v zrak, kajti od tam je prihajalo streljanje, iz letala, ki je v tihem letu prijadralo za grebenom Stola, chez Morizno na severno stran Krna. Dva konja sta zhe zadeta trzala na tleh in pod enim je lezhal eden njegovih, drugi so kleche in lezhe pushkarili v zrak. Tudi sam je nabil pushko in skushal pomeriti proti pilotovi kabini, saj ta s tega grebena niti ni bil kdo ve kako visoko nad njim, tako da je dobro razlochil dvojico v letalu, kako sta med letom opazovala skupinico pod seboj in jo obstreljevala, njega nista opazila ali se nista menila zanj. Porabil je zhe ves nabojnik in vstavil novega; kljub she tako velikemu trudu, da bi bil miren in uposhteval pravila za obstreljevanje letal, da pri dolocheni vishini namerimo toliko dolzhin letala pred njim, ni vedel, kam sploh strelja, saj vendar izstreljenega zrna ni mogoche spremljati med letom. Toda naenkrat je letalo poskochilo, se strmo spustilo in hrbtno obrnilo proti jugozahodu, da ga je preletelo tik nad glavo. Na pasovih je tik za pilotom ohlapno visel strelec, ki se je she vedno krchevito oklepal utishanega mitraljeza. Stekel je navzdol k svojim; enemu ni bilo vech pomochi, zadelo ga je naravnost v glavo, drugemu pa je strel prebil bedro in je hudo krvavel. Kaj vech kot prevezati ga niso mogli, zato so ga nalozhili na enega od preostalih konjev in se v teku vrnili h Krnskemu jezeru, kjer je stala ambulanta. Toda nesrechnik je spotoma izkrvavel; serec je bil tako krvav, da je spremenil barvo.

V parku mu je prishel naproti chastnishki par, zapleten v pogovor, bila sta kurat in njegov bolnishnichni zdravnik, pozdravili so se, toda po nekaj korakih se je dr. Koljchicky obrnil in se vrnil k njemu, rekoch:

»Gospod Volarich, to sicer ne bi bilo potrebno, da vam povem, sedaj ste zhe dobri, le privaditi se boste morali zhiveti tako; mislim celo, da ne le privaditi, presechi morate to stanje in poskushati narediti vse tisto, kar ste nekoch mislili pocheti. Nasha ekipa namrech odhaja, toda ostali boste v dobri oskrbi. Poshiljajo nas nekam na juzhno fronto; tam je chedalje vech dela. Potrudite se, pa srechno!«

Ludviku je slutja stisnila grlo, da je ostal brez besed in je shele chez chas zaklical za njima: »Hvala gospod doktor, za vse, kar ste storili zame!« Morda ga oni niti slishal ni vech, saj sta se zhe oddaljila pod drevesi. V mislih mu je glodalo: »...nasha ekipa namrech odhaja... Kdo je nasha ekipa? Je tudi Marja?! Je bila zaradi tega danes vsa objokana? Mu tega ni hotela povedati?«

Toda zhe naslednji hip se je streznil. Zakaj pa naj bi njo prizadel ta odhod? In prav pred njim naj bi to pokazala, tudi che ji ni bilo po volji, da jo poshiljajo v veliko nevarnost, v nekaj chisto drugega, kot pa je ta bolnishnica globoko v zaledju.

Sicer pa, zakaj je njega ta vest tako zgrabila za srce? Prvich se je jasno vprashal, ali mu ni do nje kaj vech kot pa le do dobrotnice, negovalke in pozorne dushe. Je bilo njeno dosedanje obnashanje, ki si ga je razlagal kot znamenje posebne naklonjenosti, le vzorna medicinska rutina, pomeshana z ukazanim sposhtovanjem do "junakov s fronte"? Meshanica chustev, ki so bila she posebej tezhko razlochljiva spricho tezhkih travm, zaradi katerih je izgubil primerljivost z normalnim chustvovanjem, ga je zbegala.

V naslednjih dneh je postajal chedalje bolj nemiren in brezvoljen. Zmanjkovalo mu je zraka, kot bi se pljucha ne mogla znebiti vseh strupenih plinov, ki so se jih nadihala v peklenshchkovem objemu. Jemal je v roko tisto knjigo, prelistaval neprebrano, in jo zaprto podrzhaval v rokah, kot drzhi morjeplovec v rokah kolo krmila tudi takrat, ko ga je zhe odtrgalo. Kot amulet ga je shchitila pred napastmi temnih slutenj, ki so viharila v njegovi podzavesti in razpenjala zavestno povrshino do take mere, da je to postalo ochitno tudi drugim bolnikom in osebju. Bil je odsoten, izgubil je tek in vsako zanimanje za rehabilitacijo, zanemarjal je vaje, preslishal navodila in chepel v svojem vozichku.

Domneva, da je to posledica pomanjkanja vesti od doma, saj pisem zhe dolgo ni dobil, se je izkazala za jalovo, ko je konchno le prishlo dokaj obsezhno pismo od tete v Ljubljani, prinesel ga je neki znanec z dopusta (po redni poshti si ga zaradi cenzure zagotovo ne bi upala poslati), ki mu je natanchneje sporochala, kaj vse se dogaja na tistem koncu. Treuga dei – bozhji mir je v srednjem veku veljala kot prepoved sovrazhnih dejanj od srede zvecher do ponedeljka zjutraj, toda sedanja vojna pozna nekaj podobnega v sprevrzheni obliki. To seveda niso predahi med ofenzivami, h katerim so prisiljeni vrhovni poveljniki zato, da prizhenejo novo topovsko hrano na fronto, saj po vsaki ofenzivi ostane le chetrtina do tretjina moshtva, in da napolnijo skladishcha z milijoni novih topovskih izstrelkov, s katerimi naj bi chimprej pobili novodoshle vojake... Novodobna treuga dei je veliko bolj prozaichna. Obe strani nenehno kopljeta jarke in kaverne in to tako, da bi se prikrito oziroma zavarovano chim bolj priblizhali druga drugi; nasledek tega pochetja je, da so si jarki sovrazhnih strani ponekod zhe tako blizu, da se vojaki skoraj zhe poznajo med seboj in lahko ugotavljajo, kdo je she prezhivel poslednji napad. V trenutkih med ofenzivami si izmenjujejo dobrine – Avstrijci imajo tobak in vrzhejo zavoj opojno dishechega "bosanca" na drugo stran, oni jim vrnejo hlebec kruha, ki ga sprejmejo lachnih ust. To je treuga dei, ki ne traja od srede zvecher do ponedeljka zjutraj, kot so to velevali nekdanji obichaji, marvech od ene do druge zapovedi za napad. Vmes je kakshen ostrostrelec prekrshil tudi to treugo dei in je pihnil prejemnika tobaka ali hlebca kruha, toda to pach sodi k sicershnjemu poklicnemu tveganju bojevnikov, zraven tega pa sedanji chasi niso srednji vek in v takem chasovnem razdobju se spremene tudi posamezna pravila in obichaji. Ostrostrelci pa so tako ali tako pod drugachno komando, delajo po nachelih svoje obrti in od dalech, spricho chesar jim ni zameriti, che niso na tekochem o trenutnio treuga dei na nekem odseku fronte, che pa na drugih grmi in poka... Tetino sporochilo pa mu je sporochalo nekaj vech – kruha zmanjkuje tudi na fronti. To se je dogajalo tudi prej, toda bolj kot posledica prevoznih tezhav, porushenih mostov, razdrtih cest, iztirjenih vlakov, prevrnjenih tovornjakov in podobnega. Tudi od drugih je zhe slishal, da se v Cislajtaniji otepajo z lakoto, medtem ko Madzhari skrivajo svoje zaloge. Pogostost takshnih vesti je bila zhe tolikshna, da ni shlo le za sovrazhno propagando, ki naj bi vnesla razdor med zhe tako ali tako obchutljive mednacionalne odnose v dvoglavi monarhiji z mnozhico narodov v svoji sestavi. Ko je bil she na fronti, so imeli dvakrat tedensko konferenco vojashkega kolektiva, na katerih so jih nenehno "pumpali" s propagando. Poleg tega so frontni chasopisi, letaki, gledalishcha in kino sluzhili istemu namenu. Celo kurati niso zamudili nobene prilozhnosti, da ne bi vzpodbujali v boj za "domovino in cesarja". Vsi ti pa nikoli niso pozabili na koncu pridati:

Ne nasedajte sovrazhni propagandi!

Vohuni in zastrupljevalci srchnosti so povsod prisotni – razkrinkajte jih!

Teta je tudi pisala, da je govorila z italijanskim porochnikom iz Verone, ki se je predal in so ga v Ljubljani uporabljali kot tolmacha v vojni bolnici, kjer so zdravili tudi italijanske vojake. Ta ji je pripovedoval, da je bilo v italijanskih mestih zhe vech mnozhichnih demonstraciji proti vojni, ki so se jih v glavnem udelezhile zhenske, vojska pa jih je krvavo razgnala. Za take namene ima izurjene posebne enote hladnokrvnih krvnikov, ki brez pomisleka streljajo na lastno mater, che jim tako ukazhejo. Sicer pa da ima generalshtab po vseh vechjih mestih lastne informacijske centre, ki so neodvisni od civilne oblasti, kar predstavlja nenehno grozhnjo za vojashki puch. Zlasti na okupiranih ozemljih so zhe junija 1915 s posebno odredbo "Ordinamento dei servizi civili nei territori occupati" – pripravljeno zhe nekaj chasa pred vojno – zacheli z represalijami. Na videz so sicer sposhtovali mednarodno pravo in ohranili avstrijsko upravno razdelitev in organe oblasti, vendar z dolochilom, da dobi vsak politichni okraj svojega komisarja z nalogami, ki jih je imel avstrijski okrajni glavar. V Posochju – ali Vzhodni Furlaniji, kot se je po novem imenovalo – so bili trije komisarji, eden tudi v Kobaridu. Zasedene obchine okraja Gorica-okolica: Anhovo, Lochnik, Shteverjan, Biljana, Kozhbana, Medana, Dolenje in Shmartno-Kojsko so bile prikljuchene k pretezhno italijanskemu obmochju okoli Gradishcha ob Sochi. S tem so zhe takoj na zachetku vzpostavili drugachna narodnostna sorazmerja. Toda najvechjo podlost si je vojska dovolila tako, da je razpustila prejshnja obchinska vodstva in druge krajevne javne ustanove, chesh da bo komisar imenoval nova, praznino med razpustom starih in imenovanjem novih pa naj bi zachasno izpolnila vojashka uprava, s chimer je bila dejansko vzpostavljeno vojno stanje, ki ga je she okrepila proglasitev posebnih razmer. Nekatere predele so si she izrecno podvrgli; tako so obchine Breginj, Sedlo in Kred proglasili za nezanesljive in jih je nadziral vojashki komisar za gornjo dolino Nadizhe. Vse slovenske obchine so morale poslovati v italijanskem jeziku in vsak akt je imel navedbo, da je izdan s polnomochjem Vrhovnega poveljstva (in forza dei poteri conferiti dal Comando Supremo del Real Esercito italiano). Poitalijanchili so tudi krajevna imena, za to je bil zadolzhena posebna toponomastichna komisija pri Generalnem sekretariatu.

Toda italijanski okupator je imel dolgorochne nachrte in poleg palice je poznal tudi korenchek, saj je bilo upravljanje zasedenih ozemelj do potankosti nachrtovano in dolocheno. Ne le obchine, ampak tudi sodstvo, cerkvene zadeve, sholstvo, skrb za umetnostne in zgodovinske spomenike, zdravstvo in socialno skrbstvo, zavarovalnishtvo, kmetijstvo, industrijo, trgovino, banchnishtvo, vse je obvladovala okupacijska oblast, da ne govorimo o davkih, financhni policiji in policiji nasploh.

Prebivalstvu pa so se hoteli prikupiti tudi s tem, da so vsem druzhinam, ki so imele vojashke obveznike v avstro-ogrski vojski, priznali podporo, kot da bi bili italijanski drzhavljani! Mochan propagandni uchinek je imela vzpostavitev mrezhe zdravstvenih postaj za civilno prebivalstvo z ambulantami, od katerih so bile nekatere celo v manjshih krajih, kot so Robich, Potoki, Stari selo.

Najdolgorochnejshi nachrti Italije pa so se pokazali pri organizaciji shol, za katere so trdili, da sposhtujejo avstrijsko zakonodajo, obenem pa so nadomestili slovenshchino z italijanshchino. Prilizovanje je bilo celo tolikshno, da so poslali nekaj deset otrok s Kobarishkega na letovanje k morju v Livorno, kjer so jih navdushevali za tisochletno italijansko kulturo. Razpisali so shtipendije za sholanje na italijanskih uchiteljishchih. Teta se je hudovala, obenem pa namignila, da se je v Ljubljani sestalo 27 slovenskih zhupanov in podzhupanov z Gorishkega, kjer so govorili o teh stvareh in kako se je treba pripraviti za povojno obnovo. Dr. Ribar se je zavezal, da bo na blizhnjem zasedanju Drzhavnega zbora na Dunaju sprozhil ta vprashanja, saj so ostali brez poslanca, potem ko se je dr. Gregorin pridruzhil Jugoslovanskemu odboru v Londonu in se ni smel vech vrniti.

Ludvik je vse to le napol dojemal; prevech je bilo vsega tega, nekaj spricho njegove nekajmesechne popolne dushevne odsotnosti, nekaj zato, ker se je znashel v blodnjaku iskanja svojega smisla.

Nekega dne se je pojavila Marja. Nekakshen izjemen chut za nefizichne zaznave, kar sicer so vid, sluh, voh, okus, pa notranje uho za ravnotezhje, za tip se shteje obchutljivost za bolechino, dotik, pritisk, toploto, nekaj posebnega je obchutljivost v globini telesa, mishicah, kitah in drugod in za notranjo chutilnost v notranjih organih. Kateri od teh chutov mu je signaliziral njeno blizhino? Vechkrat se slishi o shestem chutu, ki naj bi bil intuicija, nagon; toda s tem se samo izmikamo pravi opredlitvi te posebne chlovekove zmozhnosti ali vsaj zmozhnosti chloveka v posebnih okolishchinah. Intuicija, nagon... Intuicija naj bi bila nagonska, neposredna spoznava resnichnosti, to je neodvisno od izkushnje ali logichnega sklepanja, neke vrste navdih ali slutnja. Nagon ali instinkt pa naj bi bila prirojena ali dedna zmozhnost zhivih bitij, da nehote in nezavedno opravljajo razna smotrna dejanja, potrebna za ohranitev zhivljenja in vrste – na primer iskanje hrane, pletenje gnezda, parjenje... V duhovnem zhivljenju chloveka ima nagon podrejeno vlogo? To bi pomenilo, da je v duhovnem zhivljenju hranjenje, parjenje, pletenje gnezda nekaj postranskega, manjvrednega, nujno zlo. Saj je Eucken poudarjal materialno osnovo kot vzgonsko silo za duhovno zhivljenje...

Nenadoma je stala pred njim, kot da je ni bilo zhe celo vechnost. Ali se zaveda, koliko trpljenja mu je povzrochila, ji je na tihem ochital.

»Pozdravljeni, gospod Volarich. Slishim, da ste postali nagajivi, no, celo muhasti, tega ne bi mogla pripisati vashi naravi. Ali pa je to znamenje okrevanja, ko se vrachate v svoje naravno vedenje? Kazhe, da bo res tako; morda boste v mesecu dni zhe dovolj pripravljeni, da vas odpuste!« si je nekam gostobesedno vzela besedo.

Ali morda zato, da ji ne bi postavljal vprashanj, je preshinilo Ludvika. Na glas pa je poudarjeno vprashal, kar mu je najbolj zazvenelo v ushesu: »Chez mesec bom odshel?!«

Sestra je razumela, chesh da se to prevech vleche in da bi rad odshel chimprej, zato ga je hotela potolazhiti: »No, che boste vadili vztrajno in po navodilih, lahko celo kakshen dan prej.«

Kaj naj ji reche? Da mu ni do tega? Kdo pa si ne zheli iz bolnice?

Toda namesto tega je izrekel domnevo, ki je zvenela kot vprashanje, na katero je prichakoval odgovor: »Sem mislil, da so vas premestili. Nekateri so odshli na fronto; dr. Koljchicky se je poslovil.«

Ochitno ji je prijalo, da se zanima zanjo in je svoje opazhanje postavil kar na zachetek njunega pogovora; che pacinet pokazhe kolichkaj hvalezhnosti negovalcu, mu je to v zadoshchenje, cheprav je vse storil iz poklicne zavezanosti, ne da bi prichakoval she kakshno posebno nadomestilo ali nagrado za to. Tako je bil tudi njen odgovor naravnan na to struno: »Potrebe so velike tam in tu, zato poskushajo oblasti uskladiti zdravstveno oskrbo tudi s premeshchanjem. Poleg tega pa si morajo frontniki oddahniti, zaledniki pa povohati vonj smodnika.«

Ni mu ushlo, da ni pojasnila, zakaj ni odshla z ostalimi. Ni si upal she naprej vrtati vanjo, cheprav ga je she kako drazhilo izvedeti; da bi ohranil dialog, je nachel pred chasom prekinjeni pogovor, vendar s strahom, da se ne bi ponovila takratna scena, ko si ni znal razlozhiti njene solze. Morda pa je pobuda prihajala iz globin njegove dushe, ki je iskala uteho in smisel obstoja.

»Knjigo she prebiram. Ustavil sem se zlasti pri poglavju: Skupni tek zhivljenja.« Vzel je v roke knjigo, ki naj bi mu pomagala premostiti zadrego, ker pogovor ni prostodushno stekel, ter ji prebral: »Narava je vsakomur od nas dala na pot v zhivljenje glavnico, vendar je ta omejena in jo polagoma porabimo; chesa pa naj se zdaj she polotimo?... Zhivljenje ni prishlo na svoj rachun in se she ni zlilo v celoto; in tako nismo imeli nichesar, s chimer bi se lahko postavili proti reki chasa, temvech smo se brez brambe vlekli z njo naprej. Med upanjem in chakanjem na srecho, ki naj bi od nekod prishla, sta nam minila danashnjost in nazadnje vse zhivljenje, bilo je bolj iskanje in hlastanje, bolj sla po zhivljenju kakor pristno zhivljenje.« Zastal je in jo pogledal, na obrazu se ji je pojavil znani otozhni izraz, toda tokrat se je obvladala, ni bilo solza, ochitno je tudi sama zhelela nadaljevati, rekoch:

»Nekatera poglavja znam skoraj na pamet, tako zbrano sva jih prebirala z Vaclavom pred maturo.« Ludviku ni ushlo, da je tokrat izustila neko ime, to zagotovo ni bilo nenamerno, prav lahko bi rekla "prebirala z nekom" ali pa "smo prebirali", toda ne, "prebirala z Vaclavom", z natanchno dolocheno osebo, ki jo je bilo treba ochitno imenovati, saj je nedvomno imela neko vlogo v dogajanjih s to knjigo.

Tedajci so jo poklicali k primariju in z "nasvidenjem" se je poslovila; prishla je shele chez teden dni. To so bili za Ludvika neskonchno dolgi dnevi, jemal je v roke tisto njeno knjigo, manj z namenom, da bi jo prebiral,ampak bolj zato, ker mu je ustvarjala neko stvarno vez z njo. Predstavljal si je, kako je v svoji dlani podrzhavala platnice in kje so njeni prsti obrachali strani; vedno bolj je bil preprichan, da ima ta knjiga globlji namen. Ko se je pojavila, je bila zopet dobrega videza, prijazna in skrbna. Ludvik jo je komaj dochakal; zdaj si je bil zhe svest, da ga ta zhenska privlachi, da si zheli njene blizhine. Obenem pa ga je stiskalo okoli srca ob pomisli, da mu njegovo stanje ne omogocha veliko upanja, da bi mu tudi ona vrachala naklonjenost v enaki meri. V urah osame se je trpinchil, izzival s samoochitki, da tako dekle pach zhe ni vredno pohabljenca... Tokrat ga je presenetila:

»S primarijem sem govorila, ali bi zhe lahko shli tudi v mesto. Strinja se, saj bi vas to razvedrilo; po tolikem chasu se morate zacheti vrachati v vsakdanje zhivljenje,« je rekla.

In res je v nedeljo popoldne prishla z izvoshchkom. Tezhave so se zachele zhe pri vstopanju, ko je moral kochijazh priskochiti in sta mu oba pomagala, potem je bilo treba she nekam spraviti vozichek in naenkrat je bilo zelo tesno, cheprav je narochila shirshi voz. Poleg tega se je slabo oprijel drzhaja, ko se je povlekel na sedezh, tako da je prav nerodno omahnil na drugo stran. Lotila se ga je meshanica sramu in ponizhanosti, najraje bi se vrnil v varno okolje bolnishnice, kjer je bil med sebi enakimi in ni nihche vzbujal kakshne posebne pozornosti ali pomilovanja spricho svojega stanja. Marja je zaslutila, kaj se dogaja v njem, pravzaprav je bil njen namen ta, da ga soochi s svetom, v katerem bo moral najti novo eksistenco. Trenutek se ji je zdel primeren, da je preprosto ugotavljajoche rekla:

»Gospod Volarich, z vozichkom je res nekoliko nerodno, kasneje boste s protezo vseeno gibchnejshi.« To mu je vzelo sapo kljub temu, da je o tem zhe sam razmishljal in je chakal, da ga poklichejo, ko se amputacija stabilizira in okrepi mishichje. Vendar ji tega ni hotel pokazati, marvech se je ponorcheval:

»Seveda, kmalu bom tudi plesal.«

»To morda ravno ne, toda v druzhbo boste lahko zahajali tudi zaradi drugih rechi, saj tudi vsi ne pleshejo, nekateri sploh nikoli. Danes zachenjava s prvo lekcijo; na Hradchane!« je velela vozniku, ki je pognal.

Velikanski grad Hradchani nadvladuje okolico in je celo mesto zase. Vsenaokoli je bilo veliko ljudi kljub strahotam vojne, ki je divjala nekje dalech in se jo je tod chutilo posredno v tezhavah s preskrbo, pomanjkanjem kurjave, a najhuje s premnogimi chrnimi rutami ali trakovi na rokavih. Verjeno je v chlovekovi psihi, da se primerja ali ishche tiste, ki so she nesrechnejshi od njega, zato je toliko pozorneje opazoval in videl nenavadno veliko invalidov vseh vrst: slepce, brez ene ali obeh rok ali nog, iznakazhenih obrazov... Pogled je obrnil drugam, saj je z gradu chudovit pogled po Pragi, strehe vseh opechnatih odtenkov, od chrne in najrazlichnejshih rjavih barv, le tu pa tam je bila kakshna zaplata svetlih, novih streshnikov; v vojni se vzdrzhuje le najnujnejshe, gradi pa skoraj ne, che ni za neposredne vojne namene. Od zgoraj so tesne ulice in prehodi, senchna dvorishcha, strma stopnishcha in majhni trgi dajali vtis, da so v isti ravnini s strehami, skratka, da je spodaj nekakshen dvodimenzionalen, ploskast svet, ki se spricho starodavnosti chedalje bolj pogreza in bo nekoch ves v oblasti skrivnostnih podzemnih sil. Tu na gradu so v starih chasih v njegovih srh vzbujajochih kleteh delali alkimisti in iskali charobni obrazec za pretvorbo nichvrednih kovin v zlato ter se dushili v strupenih hlapih in izparinah iz retort in loncev, da bi prishli do kamna modrosti. Tod bi se v meglenih nocheh lahkovernemu celo prikazal Golem, kot ga opisuje legenda, chesh da je prashki rabin Levi naredil prvega umetnega chloveka, ko pa je kaj kmalu ugotovil, kako zelo nevaren je lahko robot, je Golema unichil. Da naj bi bilo to res, kazhejo Levijev grob v blizhini sinagoge Pinkas. Chemu ta nenehna prizadevanja, da bi ustvarili umetnega chloveka, robota, samodeja, homunkulusa, automa, Frankensteina? Je v ozadju chloveshka sla po tekmovanju z naravo, odkrivanju njenih skrivnosti, izzivanje Boga-stvaritelja ali le bedna zhelja po popolnem obvladovanju odvisnih stvorov, ki naj bi pocheli vse tisto, kar je chloveku odvech, naporno, nevarno, umazano in spotakljivo? Je izziv odkriti skrivnost zhivega in podaljshanje lastnega zhivljenja? Vsi takshni poskusi doslej so se izjalovili; bo morda nekoch v prihodnosti komu le uspelo? Iz enakih sestavin smo kot zemlja, a obenem imamo nekaj vech, um, dushevnost. Je ta le posebnost posebej urejene, sestavljene materije? Tudi Bog je zgnetel prvega chloveka iz gline, toda potem mu je vdihnil dusho, ki jo vsakokrat vzame nazaj, ko se telo utrudi. Ali kot pravijo indijski bramani, da se mora chlovek dvakrat roditi, enkrat naravno, drugich duhovno; po tem uchenju se drugich v bistvu porojevamo vse zhivljenje; ne glede na fizichno stanje telesa, nam je dana mozhnost celo vechnega pomlajevanja duha, che svoje zhivljenje vsak dan iz chasa prestavljamo v vechnost, iz duhovne mladosti se chlovek nenehno mladi... Na te Euckenove misli ga je pripeljalo in zapeljalo:

»Ne umetnega chloveka, vsaj dobro umetno nogo naj mi naredijo,« je pomislil in na glas izrekel Ludvik. Marja ni veliko pomishljala z odgovorom:

»Dovolj dobro jo zhe znajo narediti. Le pohabljenih dush ne morejo ozdraviti, ne mrtvih obuditi,« se ji je vrnila zhalost na obraz.

Ludvik je zaslutil neko povezanost v njenem pochutju in obnashanju. Navzven se je kazala mochno in trdno, toda navznoter je za nekom zhalovala, zato je s takim poudarkom izrekla »ne more mrtvih obuditi«.

»Povejte mi, vam se ne bi bilo treba ukvarjati z nami, nesrechniki. Kot ste omenjali, ste si izbirali drugachen poklic, sedanja sluzhba je le posledica velike nuje spricho mnozhice ranjencev. Ni veliko tako pozhrtvovalnih zhensk,« je vrtal v njeno skrivnost.

Skozi mesto spodaj se je zvijala shiroka in pochasna Vltava, vsa drugachna od njegove neukrochene, divje in smaragdno zelene Soche, in bolj ko se mu je pogled pomikal proti obzorju, bolj se je mesto dvigalo tudi v vishino, cerkveni zvoniki in palache so dobivali naravne tridimenzionalne oblike.

Da, Hradchani – ponos Prage. In Praga – najlepshe mesto Avstro-Ogrske; Goethe je rekel, da je biser v zemeljski kroni ta "stostolpna Praga" – shestdeset zvonikov in dvaindvajset mestnih stolpov, vsak od njih pripoveduje svojo zgodbo.

Katedrali sv. Vida, ki se vzpenja nad mestom na kapitolu nad Vltavo, je postavil vogalni kamen sv. Vaclav tam okoli leta 930, toda pretekla so stoletja, preden je bila dovrshena, njen zvonik je visok 99 m. Svetnishtvo sta si on in njegova stara mati sv. Ljudmila pridobila z gorechim in odlochnim shirjenjem krshchanstva v teh dezhelah, potem ko je Vaclav leta 923 zasedel prestol cheshkih kraljev. Toda to ni odvrnilo nemshkega kralja Henrika I., da ne bi v znamenju krizha z vojsko vdrl na Cheshko vse do Prage. Vaclav se mu je vdal in priznal njegovo nadoblast, to pa ni bilo povshechi cheshkim domoljubom, ki jih je vodil njegov brat Boleslav, hrepenech po samostojnosti. Ta ga je zvabil na svoj grad v Staro Boleslavo ob Labi, ga premamil, da je pri njem prenochil in ga naslednje jutro med cerkvenimi vrati prebodel z mechem ter prevzel oblast kot Boleslav Grozoviti, da bi se odlochneje spopadel z Nemci. Toda vse odtlej se kroni cheshkih kraljev vseeno pravi "krona sv. Vaclava" in Cheshki, Moravski, Shleziji in Luzhici – svetovaclavske dezhele; Vaclav je ostal utemeljitelj cheshke drzhavnosti.

V tej cerkvi je tudi nad tono in pol tezhka srebrna rakev z ostanki sv. Jana Nepomuka, ki ga je neki drugi kralj Vaclav IV. v shtirinajstem stoletju dal vrechi v Vltavo zato, ker ni hotel izdati, kaj se mu je spovedala kraljica... Ta Nepomuk je do danashnjih dni zashchitnik Cheshke!

Nedalech od Vaclavskega trga je na najvechjem prashkem trgu Karlova cerkev in mestna hisha s stolpom, s katerega je leta 1419 nekdo vrgel kamen na husitsko procesijo in zadel husitskega duhovna, to pa je tako razkachilo mnozhico, da je vdrla v dvorano in pometala mestne ochete, Nemce, skozi okna, spodaj pa so jih ujeli na sulice ter jih nabodene nosili po mestu, kar je razpihnilo plamen husitskih vojn. Jan Hus si je prisluzhil papezhevo prekletstvo in izobchenje, dal ga je skuriti na grmadi, toda pridobil si je tudi vechno slavo med cheshkim ljudstvom, cheprav so si skochili v lase: plemichi in bogatashi – zmerni utrakvisti ter kmetje in mestna revshchina – bojeviti taboriti z Janom Zhizhko na chelu, ki je gnal nemshke krizharje vse do Baltika, to je bogate zmernezhe prestrashilo, da so se povezali s sovrazhnikom proti Zhizhki. Tudi on je cheshki narodni heroj.

In chez Vltavo razpet mogochni Karlov most na shestnajstih obokih she iz shtirinajstega stoletja, ki ima na vsakem bregu stolp, na onega na desnem bregu je dal nemshki cesar Ferdinand II. leta 1621 obesiti sedemindvajset glav kolovodij uporne protestantske stranke, da so tam visele celih deset let v opomin vsem upornim duhovom.

Zraven stolnice je v kraljevskem gradu okno znamenite in velichastne Vladislavove dvorane, skozi katero je dal leta 1618 mladi grof Turn, vodja protestantov, vrechi cesarska namestnika Martinica in Slavato ter tajnika Fabricija, to je bil povod za tridesetletno vojno, ki je opustoshila evropsko celino. Toda na Cheshko se je vrnila rimsko-katolishka cerkev!

Toda so she drugachni spomini.

Takoj na drugi strani mestnega sveta je dvostolpna Tynska cerkev; Tycho Brahe, danski zvezdoslovec, ima v nje svoj nagrobnik. Cesar Rudolf II. je poklical tega mozha v Prago, kjer je ostal do svoje smrti leta 1601. V resnici ga je mogochni cesar povabil, da bi mu sestavljal horoskope, saj je vrli Tycho – po latinsko ali po dansko Tyge – popravil dotedanje napachne astroloshke karte. Toda Brahe je odkril prvo "novo", to je nenadoma zhazharelo in dotlej medlo zvezdo – odtlej "Tychovo zvezdo", enako se je posrechilo videti Grku Hiparhu tisochletja pred tem kitajskim in japonskim zvezdogledom leta 1054. Toda Brahe je pojav dobro popisal v "De nova stella" in prishel v zgodovino... To je pa obenem tudi dobro vnovchil, saj je "Novo", svetlejsho od Venere, vkljuchil v astroloshki sistem in to dobro zarachunaval; bogatashi so za kaj takega radodarneje odvezovali moshnjichke kot pa za znastvene raziskave. Toda to mu je obenem naprtilo nepredvidene tezhave in nasprotniki so se dvignili zoper njega; uveljavitev naziva "Nova" za vse zvezde, ki eksplodirajo, je prizadejala hud udarec tisochletja uveljavljenemu aristotelovskemu naziranju, da je nebes popoln in nespremenljiv. A Tycho je bil kljub vsemu starokopiten astronom, ki ni hotel zavrechi Ptolomejevega preprichanja, da je Zemlja sredishche vesolja, o chemer je prepricheval tudi Galileja. Tako se je hotel prikupiti svojim "pravovernim" nasprotnikom... Toda najvidnejshi in najimenitnejshi krater na Luni nosi Tychovo ime!

Tam okoli je tudi stolp iz petnajstega stoletja z znamenito uro, zhivim koledarjem, ki ne kazhe zgolj ur, temvech tudi chas sonchnega vzhoda in zahoda, lunine mene in drugo; ob tem pa she kipe apostolov, ki se premikajo, pa petelina, ki zapoje, ko bije ura... Na poslednjo uro pa opominja podoba smrti in skopuha; kadar zadoni zvon, smrt pokima z lobanjo ter razmakne cheljusti, skopuh pa, ki drzhi denarnico v roki, zmajuje z glavo, kakor bi hotel oporekati, da she noche s smrtjo na oni svet...

Toda onkraj Karlovega mostu je sedem stolpov, ki sodijo k vrsti poslopij, katerim se pozna, da sodijo skupaj, da tvorijo celoto s cerkvama in kapelama – "Collegium Clementinum", delo jezuitov. Kakrshne so novodobne vojashnice, take so jezuitske zgradbe. Postavljali so velikanske hishe, ker so rachunali na veliko moch Jezusove druzhbe, ki je presegala vse tedanje dogajanje. V vsakem vechjem mestu so jezuiti sezidali velike samostane, cerkve in shole, da se upravicheno vprashujemo, kje so za kaj takega dobili denar. Dandanes se lahko le drzhava in veliki kapital lotita takega podviga. V "Collegium Clementinum" so bile slavne shole, kjer so pouchevali jezuiti v vseh strokah znanosti, cheprav je prashko vseuchilishche slovelo zhe davno prej, vse od leta 1348, od cesarja Karla IV., ki ga je ustanovil; na njem je bilo chez deset tisoch slushateljev z vseh koncev Evrope. Ko pa je Karlov naslednik (spet) Vaclav vzel tujim shtudentom nekaj pravic, se jih je pet tisoch izselilo na Nemshko, a je Praga vseeno obdrzhala prvenstvo. Shele Ferdinand I. je okoli leta 1560 poklical jezuite na univerzo. Tam zraven so "Carolinum", pravna fakulteta, pa "Klementinum" za modroslovne in bogoslovne shtudije, bogata knjizhnica, zvezdarna, medicinska fakulteta na Karlovem trgu in she marsikaj.

Skozi Przhemislove ulice se pride nad Franc Jozhefov kolodvor, na osameli grich, od koder je mogoche videti cheshki muzej z mogochnimi kupolami, ki stoji povprek na gorenjem koncu Vaclavovega trga, ki je pred vojno sijal od bogatih izlozhb za debele denarnice, sedaj pa v njih vlada pushchoba, ki jo nekateri skushajo prikriti z mavchnimi ponaredki klasichnih kipov ali kopijami slikarskih mojstrov. Ob spodnjem koncu trga se krizhajo shtiri ulice, prav tam pa postaja tudi tramvaj, ki mahoma ustavi ves promet, ljudje brenchijo kot chebele pred panjem, ki so mu zamashili odprtino, ob strani pa prezhijo mestni redarji, che bi si kakshen nestrpnezh upal povzrochati nered. Ko tramvaj spelje, se mravljishche razgiba in promet steche. Majhna ovira povzrochi velike zastoje.

Na juzhni strani mesta, nedalech od Vltave, sta cerkev in samostan Emavs, z benediktinci v dotalnih chrnih haljah s kapucami – pretresljive podobe chloveshke odmaknjenosti od posvetnega zhivljenja, simbol odrekanja in zhivo opominjanje na smrt. Zdruzhba samotarjev, ki so zapustili svet, ki so odmrli pozemeljskemu, razen koralnemu petju, v katerem so izvrstni mojstri, in drugim umetnostim, ki jih goje s posebno vnemo. Gotska arhitektura shtirinajstega stoletja dviga njihovo petje v eterichne vishave treh obsezhnih cerkvenih ladij, poslikanih s temnimi barvami, kakrshen je njihov slog tostranskega bivanja, ki ga osvetljuje in uravnotezhuje notranji zhar prichakovanega nebeshkega odreshenja. Po visokih, ozkih in oshiljenih hodnikih so starinske poslikave "Biblia pauperum" – sveto pismo revnih. Kakor otrok lazhje razume podobo, tako je z neomikanim odraslim chlovekom; chesar ne zna brati iz knjige, bo razbral iz slike. V starih chasih je le malokdo znal brati; da bi si ljudje svetopisemske zgodbe zapomnili, so jim jih predochevali v podobah; torej je treba razumeti "sveto pismo revnih" ne v gmotnem pogledu, da je kdo brez premozhenja, marvech reven na duhu, brez izobrazbe. Emavska bilija je zgrajena na primerjavah: poleg kralja Melkizedeka iz Salema v Kanaanu, ki daruje Bogu kruh in vino, je zadnja vecherja, po kateri je ustanovljena daritev svete mashe; zraven kache na visokem jamboru, ki nas ozdravi kachjega pika, che se vanjo z zaupanjem zagledamo, visi Zvelichar na krizhu, ki nas odreshuje...

Ob enem od shtevilnih mostov chez Vltavo, ob Francevem mostu, je "Narodno divadlo", ki mu je bila namenjena nenavadna usoda. Leta 1881 je bilo gledalishche z velikimi napori in ob nemajhnih vlaganjih le dograjeno, toda she istega leta je pogorelo, kar je tako neizmerno prizadelo cheshki narodni ponos, da so v enem mesecu zbrali denar za njegovo obnovo. Gledalishche – feniks; Chehov ni mogoche potolchi.

Na levem bregu Vltave je v chetrti Mala stran zvonik "Marije zmagovalke", z 48 cm visoko, z zlatom in srebrom okinchano voshcheno soho "Prashkega Jezushchka", ki so jo bosonogi karmeliti prinesli iz Shpanije leta 1623; po tem izvirniku narejene male kipce prodajajo na vse konce sveta in kar precej tudi na fronto.

Na tistem koncu mesta je tudi, zhe ob vznozhju Hradchanov, obsezhna kupola cerkve sv. Miklavzha, njena notranjost se vsa leskeche v zlatu in marmorju, za kar imajo zasluge prav jezuiti, kakor tudi za blizhnja poslopja, v katera pa so se naselili drzhavni uradi. Prav pred cerkvijo je visok spomenik – slavnemu vojskvodji Radeckemu, ki ga she bolj poznamo po Straussovem marshu... Ta Cheh, rojen v vasici Trebnica juzhno od Prage, je bil poosebljeni zashchitnik Avstrije; kjer je postavil vojashki ostrog, tam je bila Avstrija.

Onkraj Vltave pa je na strmem obrezhju Vishegrad, kjer ima svoj zachetek zgodovina cheshkega kraljestva zhe v osmem stoletju. Bilo naj bi tako. Kneginja Libusha, ki je s svojo razumnostjo presegala vse svetovalce, je izbrala Przhemisla, kmechkega stanu, za mozha in poslala poslance ponj. Najdejo ga na polju, izprezhe vole, vzame iz malhe kruha in soli ter pogosti poslance. Ti mu ogrnejo knezhevski plashch, posadijo ga na konja in pospremijo na Vishegrad, kjer prevzame kraljestvo nad Chehi; njegov rod se je ohranil vse do leta 1306 – pol tisochletja, dragi moji, to pa ni kar tako! O tej slavi she danes prichajo utrdbe, cheprav ostalega ni kaj prida; vse premine, se osuje, zbledi...

V vecherni meglici je slutiti Karlov tyn – Karlstein, najznamenitejshega med vsemi cheshkimi gradovi, nad dolino reke Berounka, nezavzetna mogochna trdnjava proslavljenega Karla IV. iz 14. stoletja, z ogromnim shtirioglatim stolpom v petih nadstropjih in s petmetrskim zidovjem, ki ni le mochno zidan, ampak ima tudi prefinjeno notranjost, okrasheno z zlatom in dragim kamenjem, s slikarijami, s tapiserijami, z ornamenti in s kipi. Tukaj je veliki kralj hranil svojo krono in zhezlo za chetvernimi vrati z zapletenimi kljuchavnicami.

Tam zunaj, dalech se je svetlikala Sazava, ki se steka v Vltavo z vzhoda, priteche s cheshko-moravske meje, se vije med slikovitimi skalnimi soteskami in porashchenimi grichi, nad njo pa se dvigajo gradovi in razvaline slavne preteklosti, s she slavnejshim samostanom enakega imena Sazava, od koder je prvi opat sv. Prokop shiril slovansko besedo po cheshki zemlji.

Nagibalo se je h koncu dneva in Prago je pozlatilo vecherno sonce.

»Pochasi se bova odpravila nazaj,« je rekla in pomahala kochijazhu.

Bil ji je hvalezhen za ta ponovni stik s svetom, ki ga je izgubil, zhe zdavnaj izgubil – si je poudaril. To ji je tudi rekel ob slovesu. Potem je razmishljal, kako bi se ji oddolzhil za njeno dobroto, vendar ni prishel do prave zamisli. Tu, v bolnishnichnem krogu ni imel kaj kupiti, v mesto pa sam ni mogel, da bi med sprehodom po trgovinicah morda le kaj primernega nashel. Shinila mu je dobra misel: che bi jo poprosil, da ga spremlja v mesto, bi spet lahko prezhivela nekaj uric skupaj, obenem pa bi se razgledal za kakshnim darilcem.

Toda stvari so se zachele drugache sukati; pri jutranji viziti so mu sporochili, da ga bodo premestili v Bratislavo, kjer mu bodo izdelali protezo. Kar naprej ga je kaj presenechalo, cheprav so dogodki potekali po nekem naravnem redu; tudi to o protezi je bilo prichakovano, ni si pa mislil, da bo zaradi tega treba drugam, vsaj she ne tako hitro. Toda, kaj je hitro? Teden, dva? Mesec? Po eni strani bi moral biti vesel, da se tako hitro pobira in bo z leseno nogo manj shlampast, pa je bil drugje vzrok, da se mu je uprlo, ko je to slishal.

Ko je nekoliko kasneje Marja prishla mimo, mu je nejevoljo brala z obraza; nasmehnila se mu je in chakala, da bo kaj rekel. In to je storil kar naravnost:

»Povabim vas, che smem, na poslovilno vecherjo v mesto!« No, to sem pa dobro izpeljal, se je poslushal, in bil ali ni bil presenechen, sam si ni bil svest od zadovoljstva, ko je slishal odgovor:

»Kdaj pa? Pojutrishnjem greste na pot!«

»Potem pa kar danes,« je dejal brez posebnega pomishljanja. »Le s predstojnikom moram urediti,« je dodala.

In tako sta se pripeljala do "Ozhivle drevo" na Strahovske nadvori. Takoj je opazil nedalech stran nad komaj opaznimi vratci obledel napis "Juwelier"; sklenil je izpeljati odlochitev in ne da bi ji kaj rekel, je zakrmaril vozichek tja. Ni se takoj zavedela, kaj pochne, potem je pomislila, da se je zmotil, konchno se je sprijaznila s tem, da hoche prav tja. Toda takoj za vrati sta bili stopnichki, trgovinica je bila za kakshnega pol metra pod nivojem plochnika. Kako noter? Ob odpiranju je pozvonil nad vrati nameshchen zvonchek, v notranjosti pa nikogar; no, morda pa je le bil kdo za policami, tako se je vsaj zdelo, da od tam nekdo prezhi, kmalu pa se je pojavil Zhid srednjih let, che mu je bilo mogoche s tako brado dolochiti starost. Ochitno je bil mozhakar v teh chasih zhe pricha takim primerom, polozhil je hitro na stopnice desko, ki jo je imel za vrati, in pridrzheval vozichek, da je zdrknil v notranjost. V mraku sprva ni bilo kaj veliko videti, toda ochi so se privajale in tudi mozh je urno vlekel iz predalov svojo robo. Ni bil kdo ve kako zgovoren; ne oziraje se na sloves svoje rase, se je morda v tem primeru le s tezhavo zadrzhal vsakrshnega vsiljivega ponujanja.

»Rad bi se vam tudi na tak nachin zahvalil,« ji je rekel Ludvik, »kaj bi vam bilo vshech?« Nekaj denarja se mu je nabralo med tem chasom, ko je lezhal po bolnicah in ni pomishljal, da bi jo s chim razveselil. Gledala ga je presenecheno, saj takoj ni razumela, chemu se je ihtavo pognal sem notri; morda je pomislila ali pa tudi ne, da zhe ima koga, komur bi rad naredil veselje; nase ni pomislila. Ostala je brez besed; ne spodobi se sprejemati daril od pacientov, she zlasti pa ne v teh chasih in od vojakov, ki so zhe tako ali tako zhrtvovali veliko (celo prevech!, je primislila); che ga popolnoma zavrne, bo prizadet. Bolniki se chustveno navezhejo na osebje, zlasti pa na tiste, ki so pogosteje ob njihovi postelji, ki se jih dotikajo, previjajo, snazhijo, obrachajo... Pravzaprav je zhivljenje dobesedno v njihovih rokah; vsa raznobarvna zdravila v steklenichkah, tabletah, mazilih in injekcijah so strup, che niso uporabljena na predpisan nachin, pravochasno in v ustreznih odmerkih. Juvelir je zaslutil zadrego in pomislil je, da ne bo nich s kupchijo, che bo gospodichna neodlochna, zato je hitro razgrnil nekaj iz svojih zbirk, zvitih na trakovih iz chrnega zhameta, ter se premaknil na tisti del pulta, ki je bil blizhje majhnemu oknu, da bi bilo vsaj za trohico svetleje. Zasvetlikala se je srebrnina, broshke, zapestnice, uhani, verizhice in prstani. Zlata ni bilo vmes. To je zaradi vojne, je rekel; kdor ga ima, ga skrbno skriva do poslednjega trenutka, za najhujshe chase – to je zlata rezerva. S srebrom je nekoliko bolje, to pride najprej na vrsto. Na primer, na voljo ima lepo zapestnico iz masivnega srebra, za prst debelo, s shtirimi zhlebichi v vijachnicah, zakljucheno s ptichjima glavicama. Dovolite, je prijel njeno roko in ji pazljivo navlekel zapestnico chez zapestje. To se je zgodilo tako hitro, da se ni utegnila niti braniti, zlasti she, ker so dobri trgovci predvsem dobri psihologi. Che kdo pride v trgovino, se zhe chuti zavezan, da nekaj kupi, to pa zlasti takrat, ko se trgovec trudi z njim in mu skusha ugoditi. V tem primeru, je hitro ocenil trgovec, pa je bilo she potrebno posredovati med moshkim, ki bi rad obdaroval damo (v okviru svojih mozhnosti seveda, je pomislil juvelir), in njo, ki se ne sme pokazati pohlepna (kako grda beseda, je spet pomislil), cheprav ji je bila ochitno prijetna ta prijazna namera.

»Lepo vam pristoji,« je rekel juvelir. »Gospod bo pochashchen, che jo sprejmete!« se je obrnil k Ludviku, kot da je s tem zhe pripravil besedilo kupoprodajne pogodbe. Ludvik sploh ni poslushal, opazoval je njene gibe, ko si je ogledovala darilo pod razlichnimi zornimi koti, tako, je domneval, kazhe, da ji je vshech. Ni prichakoval, da bo prishla z besedo na dan, zato je rekel juvelirju: »Imate she kaj, kar bi pristajalo gospodichni?«

Ogovorjeni se je zhe zganil, da bi vrgel nov zavoj chrnega zhameta na pult, ko se je oglasila Marja:

»No, che ste zhe tako prijazni, gospod Volarich, cheprav, ne vem, ali lahko vzamem,« ji je bilo nerodno, ko je nihala med zadrzhki in zheljo. »Kar to bi,« je she dodala.

»No, poglejte she kaj,« jo je hrabril, ko je vztrajala pri svoji izbiri.

Konchno je tudi sam dejal: »Tudi meni je vshech!«

Kasneje, ko sta med mizami na violino igrala cigana in pridusheno otozhno prepevala, si je ne prav prikrito ogledovala zapestnico, hote, da ve, kako je vesela darila.

Po dolgem chasu, morda bo zhe kar leto, je bila spet enkrat na vecherji zunaj. Tudi v restavracijah je bila ponudba chedalje slabsha; gostilnicharji so si pomagali, kakor so vedeli in znali, chrna borza je cvetela, za dober denar se je she vedno kaj dobilo, toda ni jih bilo veliko, ki bi zmogli take cene. Ljudje so shli zvecher ven, da bi spremenili okolje. Ona pa je imela tehtnejshe razloge. Vaclava so poslali na fronto in zadnje pismo je dobila z Doberdoba. Potem pa dolgo nichesar. Dokler ni prek znancev izvedela, da lezhi hudo ranjen nekje za fronto. Hotela je tja, da ga poishche, a ji vojashka oblast ni dovolila. Nekdo ji je namignil, da bi morda uspela, che bi se priglasila za delo v vojashki bolnici, potem bi lahko zaprosila za delo na fronti in z nekaj sreche in poznanstev, bi prishla tja, kamor je zhelela. Tako se je tudi odlochila in obenem poizvedovala, kje lezhi Vaclav in kako je z njim. Vesti so postajale vedno bolj skope in zaskrbljujoche. Medtem je morala na techaj iz zdravstvene nege, ki se ji je zdel neskonchno dolg, kljub temu, da jo je zachela stvar tudi strokovno zanimati. Potem so jo premestili v bolnico v Karlove Vare. In ko je po dolgem chasu prishlo za njo na novi naslov znanchevo pismo, je bil Vaclav zhe nekaj tednov pod rusho. Tako je ostala v domachih krajih in se zagnala v delo. Ko so pripeljali Ludvika v zelo klavrnem stanju, potreben je bil posebne nege in skrbi, ker ga je bilo treba zdraviti tudi zaradi zastrupitve, prav s tistega konca, kjer je konchal Vaclav, je she opazila, da je tudi doma iz krajev tam v blizhini. Vaclav je bil sprva v Tolminu ob Sochi, od koder ji je poslal tudi razglednico; mestece, stisnjeno med gore, v nenehnem ognju zaporednih ofenziv.

Kako dalech je Kobarid od Tolmina, ga je vprashala, v miru je moralo biti tam lepo, je she dodala.

Za Ludvika je bila njena pripoved vechkratno trpka. Spominjala ga je domachih in domovine, kako je od tam shel s tezhkim srcem, a zdrav in cel, zdaj pa je tam razdejanje in umiranje, sam pa je invalid in zapushchen, le od doma poredko uspejo poslati kakshno sporochilo. Sam je kot Marja, ki je izgubila drago dusho, ki jo bo tezhko prebolela.

Od Tolmina do Kobarida je petnajst kilometrov, od tam do Robicha pa she pet, tam je bil pred to vojno mejni prehod. Sicer pa zhe stoletja meja poteka priblizhno po tistih krajih. Koliko vojska se je zgolj v zadnjih sto letih valilo chez tisto zemljo! Kljub temu, da je te zemlje le za prgishche in so vsa njena bogastva bele gore ter smaragdne vode, si jo zhele mnogi prilastiti. Toda ljudstvo zhivi po svoje; od zunaj pridejo za nesrecho in zlo, se nekaj chasa delajo gospodarje, dokler jih ne odrinejo drugi; kdaj si bodo lahko ljudje sami urejali zhivljenje, po svoji volji in potrebah, ne da bi bilo treba nenehno oprezati okoli sebe, da se ne zamerish z besedo ali gibom trenutnemu gospodarju? Pokojnega ocheta so vzeli za svojega k "Titovim" ali "Olivovim-Olibovim" (po zgornjem Posochju nekateri zamenjujejo "v" z "b"), ker je moshki rod prejshnje rodbine izumrl, zhenske pa so se pomozhile naokoli. Tit Olivo se je prizhenil iz Furlanije v slovensko hisho, ki po njem nosi ime, pognal je korenine. En sin, duhovnik, se je kasneje boril z Garibaldijem za svobodnjashko, republikansko drzhavo Italijo, v kateri bi vsi zhiveli svobodno, enakopravno in bratsko; ko ga niso vech potrebovali, so se ga znebili – nikoli vech nihche ni zvedel, ne kje je ne kako je konchal. Drugi sin je ostal brez otrok in je vzel k sebi mladega Ivana Volaricha, da hisha ne bi ostala zapushchena; sedaj je on, Ludvik, edini sin, sestre so se v glavnem zhe omozhile naokoli. Kako bo zmogel oskrbovati posestvo?

Kaj se zdaj tam dogaja?

Kdaj bo konec te vojne?

Tako sta besedovala, ne da bi marala za svet okoli sebe; ura je bila zhe dalech chez polnoch, le nekaj gostov je she vztrajalo in neutrudna godca, ki sta ustvarjala iluzijo dnevne zhivahnosti kljub temu, da je mesto spalo. Toda ni bilo povsod tako; ne le na frontah, kjer so morda pravkar, pred svitom, zacheli s topovskimi obstreljevanji za uvod v sploshni napad pehote, tudi na dunajskem dvoru se je odvijala drama... Tedajci ju je iz intimne osame zdramil nemir na ulici, kar je bilo she zlasti nenavaden za to zgodnjo jutranjo uro. Gostilnichar se je ustrashil policije, saj bi mu morda lahko naprtili kakshen prekrshek, stopil je do vrat in pokukal skozi shpranjo, ki je zevala med vratnim krilom in snemljivim polknom, ki ga je namestil zvecher, ko se je iztekel obratovalni chas. Toda zunaj so bili le raznashalci chasopisov in ljudje, ki so se zbirali v gruchah okoli njih. Ochitno se je zgodilo nekaj izrednega; morda pa je konec vojne, je na glas sporochil navzochim svojo pomisel. Stopil je na plano, da se pozanima in tudi sam kupi izvod.

Ludvik in Marja sta se spogledala, zasvetile so se jima ochi in njune roke so se sklenile same od sebe. Bo mar res konec vojne? Neskonchna zhelja, ki je tlela v milijonih src, se je v hipu razrasla v njunih srcih v mogochno hrepenenje po razbremenitvi, sprostitvi. Najraje bi zarajala... Ludvika je presunila ta misel, ob kateri je spoznal vso neusmiljeno resnichnost svojega stanja, ki mu onemogocha, da bi se zavrtel v vrtincu veselja skupaj z njo...

Na vratih se je pojavila shiroka ploskev razgrnjenega chasopisa, ki se je navzdol nadaljeval s predpasnikom, osharjenim z barvami vin in hrane, izpod katerega je shtrlelo dvoje na shiroko stopajochih razhlampanih chevljev. Nekaj parov ochi je bilo uprtih v to prikazen in chakalo v negotovosti – bo ali ne bo mir? Ne, ne bo... Oshtir bi zhe skakal pod strop od sreche...

»Nash cesar je umrl,« je konchno spregovoril chasopis.

Ludvika in Marjo je ta presunljiva novica zachela ovijati kot nitka zabubi sviloprejko. Od prejshnje odmaknjenosti, ki jo je ustvarilo vzdushje medsebojnega razgrinjanja preteklosti, ju je tokrat od stvarne okolice oddvojila negotova prihodnost. Kakshne bodo posledice te izgube? Kljub meshanici obchutkov, ki se pojavijo ob vsaki smrti, je tej pridana she razsezhnost smrti "ocheta naroda" – to je v podzavesti ohranjena pokornost zachetniku rodu in vodji plemena, s chimer je povezana izguba skrbnika, zashchitnika in vez z bogovi, ki jim poglavar daruje, prosi od njih milosti in od njih dobiva nasvete. Kakshna bo usoda vojne in miru brez njega? Kam bo vsakega posameznika pahnilo, pognalo odslej?

Novica sicer ni bila neprichakovana, je pa kljub temu vse presenetila. V zadnjih dveh letih vojne se je zdravje ostarelega cesarja slabshalo; tega ni nihche obeshal na veliki zvon, toda kljub temu se je med ljudmi vedelo, kako je s tem. Dovolj je bilo, da ga ni bilo pri redni mashi in zhe so se razshirile govorice, pogosto kar vznemirjajoche, tega uradna propaganda ni marala, zato so z dvora zacheli poshiljati primerno oblikovana sporochila tudi v takih primerih, da bi sicer nekaj povedali, toda na chim manj chrnogled nachin. Toda v zadnjem chasu ni bilo nikakrshnih vznemirljivih novic; le pred kakshnima dvema tednoma se ga je lotil prehlad z vrochino, kashljal je in hujshal – bila je pljuchnica, ki so se je izredno bali. Toda zdravniki so bolezen obvladovali in stanje se je cesarju celo izboljshalo, da je po vsej sili hodil v urad, to pa ni bilo v prid njegovemu zdravju. Na Dunaj so poklicali prestolonaslednika nadvojvodo Karla, ki je bil takrat na obhodu front.

She skoraj mladoletni cesar Franc Jozhef je sedel na tron leta 1848, ko so usodni revolucionarni trenutki grozili obstoju imperija; uspel ga je ohraniti vse do konca svojih dni – dolgih oseminshestdeset let. Ga bo uspelo ohraniti tudi njegovemu nasledniku?

Cesar je imel od mladih nog privzgojeno izredno delovno vnemo in natanchnost poslovanja. Svojo drzhavo je organiziral kot velikanski urad, v katerem je bil on sam prvi uradnik, vsi podaniki z njim na chelu pa so bili v sluzhbi monarhije, v kateri je imela vojska osrednjo in najpomembnejsho vlogo; armada je bila njegova ljubljenka in on je bil njen nepreklicni in nesporni poveljnik in vzor. Nobena spletka, vojashki porazi ali nesreche niso zrahljale te medsebojne najtesnejshe pripadnosti. Ostareli in oslabeli cesar je do poslednjega ohranil bistrost duha, she nekaj ur pred smrtjo delal od zgodnjega jutra v svoji pisarni. Njegova zhelezna navada je bila, da je brzh po vstajanju opravil jutranjo toaleto in skromno pozajtrkoval ter se lotil dela. General Bolfras, nachelnik njegove vojashke pisarne, s pomochjo katere je obvladoval velikanski armadni stroj, mu je kot vsako jutro porochal o poteku vojashkih operacij. Nato mu je najvishji dvorni mojster, knez Montenuovo, sporochil, da mu bo dvorni kaplan izrochil blagoslov svetega ocheta, to pa je bil le izgovor, da ne bi cesarja vznemirili, saj so zdravniki zhe prejshnji dan svetovali, da je glede na resno zdravstveno stanje priporochljivo njegovo velichanstvo obhajati. In res se mu je sredi dneva temperatura dvignila na 39,5 stopinj, tako da ni mogel niti vstati, ko je sprejel v avdienco prestolonaslednika Karla in njegovo zheno Cito; pri tem si je ochital krshenje spodobnosti, ki jo veleva tako olika kakor dvorni protokol.

Ko je zvecher ob pomochi lakajev kot obichajno zgodaj legel v posteljo, je na sobarjevo vprashanje odgovoril: »Jutri zjutraj me zbudite ob pol shtirih.« Toda zhe ob pol devetih mu je hchi Marija Valerija zatisnila ochi.

Gostilnichar je pomagal Ludviku v vozichek in odpravila sta se v jutranji mrak. Nekaj plinskih svetilk je she brlelo in na ulicah je bilo chedalje vech ljudi, zbirali so se v gruche in se poltiho pogovarjali, kot bi tudi sami stali ob mrtvashkem odru ter premlevali podrobnosti pretresljivega dogodka. Cheprav je bilo takrat vsak dan na tisoche mrtvih, pokonchanih na najgrozovitejshe nachine, je ta posamichna smrt zasenchila vse ostale. Na neki nachin se je v smrti cesarja simbolichno zdruzhilo na tisoche drugih smrti v krchevitem in obupnem naporu za Avstro-Ogrsko.

Bil je zhe dan, ko sta se Ludvik in Marja vrnila v bolnico, kjer je kljub obichajnemu profesionalnemu vzdushju vladala nenavadna napetost, ki ni obshla ne zdravstvenega osebja ne bolnikov. Ludvik je sedel v pleten naslonjach v kotu sobe, strmel v steno in poskushal ohranjati jasnost misli, ki so se med seboj prehitevale, prekrivale, meshale. Kljub neprespani nochi ni chutil utrujenosti.

Marja se je lotila dela in je vse dopoldne ni bilo na spregled. Ko se je konchno prikazala, mu je sporochila, da je njegov odhod odlozhen, dokler ne pridejo nova navodila.

V naslednjih dneh so vsi napeto spremljali chasopisje in dogajanje na Dunaju je zatemnilo vse druge vesti; vojna se je navidez umaknila iz dnevnega dogajanja. V blizhino cesarjevega prebivalishcha se je zhe od prvih ur zgrinjala mnozhica, ki je tiho, toda pozorno spremljala dogajanje. Nikomur ni ushlo, da je prestolonaslednik Karel pokazal velik obchutek za obzirnost in pozornost ter je k smrtni postelji povabil tudi Katharino Schratt, saj je vedel, kako globoko je bilo cesarjevo ljubezensko prijateljstvo z prashko gledalishko igralko. Novi vladar jo je osebno popeljal do pokojnika, kjer je med molitvijo v roke umrlega imperatorja potisnila beli vrtnici, ki ju je utrgala spotoma v rastlinjaku na Gloriettengasse; to je bila njena poslednja ljubezenska izjava.

Stoletni dvorni ceremonial je dolochal ritem nadaljnjih dogajanj; devet dni je minilo, preden so Franca Jozhefa pospremili na poslednje pochivalishche, v zhivljenju in smrti so se Habsburzhani ravnali po obichajih svojega visokega rodu. Pokojnika so oblekli v paradno feldmarshalsko uniformo, v rdeche hlache z zlatimi nashitki in belo bluzo z redom zlatega runa in s krizhci, ki jih je redno nosil kot vechno in posebno zavezo z vojsko, ki mu je bila zvesta do poslednjega. Vech dni je tako lezhal na poljski postelji – spet simbolno sporochilo vsem bojevnikom v jarkih, kavernah na bojnem polju, in podaniki so se v vrstah pomikali mimo. Potem so ga prenesli v Hoffburg, kjer je bil delezhen sijaja cesarskega pogreba; mimo katafalka v dvorni kapeli, okrasheni od vrha do tal s shopki in venci, so mu smeli Dunajchani she tri dni izkazovati poslednjo chast. Naposled je napochilo poznojesensko jutro, ko se je pod medlim soncem zachel veliki ceremonial. Pred mrtvashkim vozom, ki ga je vleklo osem vrancev, je shla mnozhica vozov, zvrhana z venci, in kochije z najvishjimi dvornimi dostojanstveniki. Nato so sledile kochije s cesarsko druzhino in tujimi vladarji, ki so za to prilozhnost prispeli na Dunaj. Konjenishka garda v slavnostnih uniformah je spremljala svojega cesarja na zadnji poti od starega mesta do stolnice svetega Shtefana. Do Kapucinske grobnice, ki je namenjena habsburzhanski dinastiji, je sprevod prepeshachil nekaj sto metrov po chrni mashi; na chelu je dostojanstveno stopal novi cesarski par, on v dolgem generalskem plashchu, njen obraz pa je izginjal pod neizmernim chrnim pajcholanom. Spremljal ju je najstarejshi sin Oton, novi prestolonaslednik. Mu bo kdaj dano sesti na vladarski prestol?

Konchno so se ustavili pred Kapucinsko cerkvijo, kjer se je med najvishjim dvornim mojstrom in opatom zachel obredni dvogovor, ki je obvezen pred vstopom vladarjev v poslednje prebivalishche in s katerim se posvetna moch ukloni pred bozhjo slavo:

»Kdo si? Kdo zheli noter?«

»Jaz sem njegovo velichanstvo cesar Avstrije, kralj Ogrske.«

»Tega ne poznam. Kdo zheli noter?«

»Jaz sem cesar Franc Jozhef, apostolski kralj Ogrske, kralj Cheshke, kralj Jeruzalema, veliki knez Transilvanije, veliki vojvoda Toskane in Krakova, vojvoda Lotaringije, Salzburga...«

»Tega ne poznam. Kdo zheli noter?«

Nato je knez Montenuovo pokleknil in rekel: »Jaz sem Franc Jozhef, ubogi greshnik, in prosim za bozhjo milost.«

In glas za vrati ni vech ugovarjal: »Lahko pridesh noter.«

Tezhka, velika vrata so se prav polagoma odprla, da so skoznje ponesli poslednje zemeljske ostanke velikega cesarja in kralja Avstro-Ogrske, jih polozhili med prednike, med Elizabeto in Rudolfa, ter jih prepustili v varstvo kapucinskih bratov – tako je bila tudi z njegovo smrtjo potrjena njegova trdna in globoka vera ter zveza med dinastijo in cerkvijo.

Tako je konchal poslednji monarh stare shole, kot se je Franc Jozhef sam oznachil v pogovoru z amerishkim predsednikom Theodorjem Rooseveltom leta 1910... Le nekaj let pred svojo smrtjo, toda s kakshnimi silovitimi spremembami v svetu, ki se je zapletel v velikanski in unichujochi medsebojni spopad, v katerem sta si stali nasproti tudi Avstro-Ogrska in ZDA...

Val upanja in nestvarnih prichakovanj ob smrti avstrijskega cesarja in ogrskega kralja je preplavil zlasti Italijo; upanje in prichakovanje, da bosta kmalu dva: avstrijski cesar in ogrski kralj, Franc Jozhef je bil le eden. Le nekaj tednov pred temi dogodki, ki so pretresli cesarstvo, je izzvenela deveta italijanska ofenziva na Sochi, ki je sledila le dobra dva tedna po koncu osme ofenzive, ki je zgolj na italijanski strani, po njenih podatkih, terjala 19.000 vojakov in 650 oficirjev. Dezhevje in burja sta bichala vojake prav tako kot topovi in strojnice; bolezni so neusmiljeno kosile, moshtvo je bilo zdesetkano in oslabelo. Obe strani sta bili na koncu z mochmi in moralo. Toda neskonchna sla po zmagi, ne glede na ceno, je gnala poveljstva v nove pustolovshchine. Avstrijska stran je v zadnjih dveh mesecih izgubila 100.000 mozh; kje dobiti nove sile? Kam z vsemi ranjenci in bolniki? Na fronto so poshiljali osemnajstletnike le z nekaj dnevi vadbe. To je italijansko vrhovno poveljstvo zvedelo od ujetnikov in sklepalo, da je potreben she poslednji sunek, pa se bo mogochna avstro-ogrska vechnacionalna armada sesula. Ker se je blizhala zima, so menili, da v Tirolah razmere ne bodo dovoljevale avstrijskega napada, zato pa je bilo mogoche premestiti na Socho dokajshen del vojashtva. Od Plavi do morja so zbrali 225 bataljonov, 1400 topov in 700 bombard – minometov velikega kalibra; s tem je bilo dosezheno razmerje sil 2:1 v korist Italije v ljudstvu in 3:1 v tezhkem orozhju, saj so imeli Avstrijci le 500 topov in 300 bombard. Italijanska artilerijska priprava je trajala pet dni, strahovit ogenj je zoral zemljo, kot bi bruhal vulkan. Kljub temu, da so Avstrijci izpraznili prednje polozhaje in pustili tam le opazovalce – mrtve strazhe, so imeli zgolj v teh prvih dneh 3000 mrtvih. Po tem peklenskem uvodu so Italijani okoli enajstih dopoldne napadli ob podpori rojev letal. Avstrijska stran se je pognala v obupen protinapad, v boj na nozh. Italijani so poskusili zabiti globok klin proti Kostanjevici, da bi se prebili na Komensko planoto in stisnili avstrijski bok ob reki Vipavi. Tu je bilo she posebej hudo, tu je bilo tezhishche ofenzive in najhujshi sovrazhni pritisk. Vendar so se razpolovljene, izzhete in sestradane avstrijske enote ne le branile, ampak so tudi prehajale v protinapade z norim junashtvom, zaradi katerega so Italijani odnehali in se sprashevali, kaj neki zhene te ljudi k takemu zhrtvovanju in junashtvom! Ljubezen do domovine in sovrashtvo do italijanskega pohlepa po tuji zemlji.

Henrik Tuma je popisal pretresljiv dogodek z zheleznishke postaje Sv. Lucija pri Tolminu: »Tistega novembrskega dne sem dozhivel nekaj, kar je bolj kot karkoli drugega prichalo o krutosti te morije, ko sem vzdolzh zheleznishkega perona videl sedeti na tleh dolgo vrsto vojakov. Lega njihovih teles in ugasli pogledi so izdajali neizrekljivo utrujenost. Njihovi obrazi in roke so bili pomazani s krvjo, tudi po trupu so bili poshkropljeni s krvjo, po nogah pa se jim je lepilo napol posusheno blato. Na kraju vrste, je oslonjen na pushko stal njihov desetnik, tudi sam ves okrvavljen. Nemshki chastnik se mu je priblizhal in ga vprashal s svojim raskavim glasom, vendar z najvechjo obzirnostjo, kar jo je zmogel, che je moshtvo zhe kaj toplega jedlo; preden so se odpravili v jarke, so jih dobro zalozhili s konzervami. Desetnik je pomolchal, potem si je segel z roko v dolge brke, s katerih je posnel koshchke strjene krvi in jih otresel na tla in otopelo rekel: »Gospod porochnik, jedli smo italijansko kri!« Ta peshchica mozh je ostala od celega bosanskega bataljona, ki je branil dostop v dolino Soche, v jarkih izkopanih na pobochjih Buchenice in Mengor. Celih petintrideset ur so se nepretrgano borili in uspeli preprechiti prodor dvem celim italijanskim brigadam, pretezhno v boju mozh na mozha, v prvih vrstah so napadali z nozhi in sabljami, v drugih vrstah z rochnimi bombami. Ni bilo chasa za odpiranje konzerv...«

Shele shtirinajst dni kasneje so Ludvika poklicali v pisarno in mu izrochili dokumente za premestitev v drugo rehabilitacijsko sredishche, kjer mu bodo izdelali protezo ter ga nauchili hoditi z njo. Mislil je, da ga klichejo zaradi kakshnega pisma, ki vchasih ni nashlo naslovnika in je spricho nenatanchnega, spremenjenega ali razmazanega naslova mesece dolgo blodilo naokoli (vchasih sploh nikoli ni prishlo v roke naslovniku ali je prishlo zanj prepozno); zhe dolgo, morda tri, shtiri mesece ni dobil od blizhnjih nobene poshte. Toda ne pismo, poshiljajo ga od tod. Lotevala se ga je rahla panika; kje je Marja? Zakaj je danes ni na spregled? Mar je vnaprej vedela za to, kar se mu pripravlja? Zakaj mu ni tega kar sama povedala kot prejshnjikrat? Te begajoche misli so se druga chez drugo prerivale skozi njegove utrujene mozhgane. Vozichkal je sem in tja po hodnikih, da ga je zachelo osebje zhe strogo gledati, saj jim je bil nenehno v napoto. Na koncu hodnika je bila soba za lazhje primere in tja je vechkrat zavozil, da bi s kom poklepetal; posebno pri nekom iz Ozeljana, ta je skoraj tik gorishke frontne chrte, se je rad zadrzhal, zato ker je bil s Primorskega, ker je bil zgovoren in vedno poln novic (vchasih je sam kaj pridal, da je pripoved lepshe tekla!) in ker se je pri njem vedno dobilo kaj za na zob. To je bilo sicer po hishnem redu strogo prepovedano; che so koga zasachili, so mu za kazen odtegnili od "plache". Toda to se ni dogajalo pogosto; che so bili pacienti pametni in niso povzrochali tezhav, se jih ni lotil nihche. Kako le? V jarkih so jih napajali z rumom, tu pa, ko so si tudi tako dajali poguma in s tem prebrodili kakshno dushevno stisko, naj bi abstinirali?

Zapeljal je k Shpacapanu; lezhal je na boku in rahlo smrchal. Krogla mu je zdrobila kolk, nogo so mu sicer uspeli ohraniti, toda ostala je trda in rahlo krajsha. Cheprav je Ludvika mikalo, da bi sam segel v njegovo omarico in naredil pozhirek ali dva, tako dobra sta si zhe bila, da mu ne bi zameril te samovolje, se je obrnil in zapeljal proti vratom. Ni mu bilo le do pijache, she bolj si je zhelel pogovora. Che se nazhlampash, morda res "utopish vse skrbi", toda le zachasno; z machkom se povrnejo v she hujshi obliki in od znotraj razjedajo chloveka. Che pa ga cuknesh v druzhbi, si dash dushka, odpresh srce, zarobantish, zakolnesh, se spovesh – in ti je za nekaj chasa lazhje.

»Ludvik,« je zaslishal za seboj. Shpacapan se je s tezhavo obrachal na postelji in ga s kratkim zamahom, ko je bila roka za hip prosta, poklical nazaj.

Vozichek je na mestu obrnil tako, da je z eno roko pognal desno kolo naprej, z drugo roko pa levo nazaj; kot bi bil na vrtiljaku na domachem semnju za praznik sv. Volarja. Ta svetnik naj bi bil nekaj posebnega! Kot neposredni naslednik sv. Hermagora sodi sv. Hilarij (med mnozhico drugih svetih mozh z enakim imenom) med tiste shkofe, ki so bili vmeshani v boje za shkofijski sedezh med Gradezhem in Oglejem. Razkol je trajal par stoletij, v devetem stoletju pa se je pojavila legenda, da so na koncilu v Mantovi leta 827 proglasili, da sta sv. Marko in sv. Hermagor ustanovila oglejsko cerkev, prvo pred vsemi drugimi v Italiji, po neposrednem narochilu sv. Petra, in ta je sv. Hermagora imenoval za prvega shkofa Italije. Zato morajo vsa mesta Italije in okolishkih dezhel priznavati nadvlado Ogleja. Toda za Gradezhane je ostal pravi Oglej, tudi po vdoru Langobardov, le njihov Gradezh. Sv. Hilarij pa je prodiral iz Ogleja proti severu in tudi v Nadishke doline ter trchil ob mogochne solnograshke shkofe. Njemu posvechena prastara cerkvica, ki chepi na odsekani skali nad Nadizho pri Robichu, spominja na tiste nemirne chase zgodnjega krshchanstva, ko so she ves srednji vek hodili iz Ogleja in Chedada nad poganske Kobaridce. Ali res ni mogoche prav nichesar dosechi brez bojev?

To je bila dobra iztochnica za razpravljanje, ki se je she zlasti razvnelo potem, ko sta s Shpacapanom nekajkrat potegnila iz steklenice; ni bila ravno najboljsha palinka, toda segrela je dusho in razvezala jezik.

»Odshel bom, dobil sem dekret,« je zachel Ludvik in she enkrat potegnil iz steklenice, ne da bi se vsaj ozrl, ali ga pri tem kdo vidi, nekam vseeno mu je postalo, kaj se bo odslej dogajalo z njim. »Kaj pa bom s tisto lesenjacho, tudi che mi jo steshejo, brez bergel tako ne bom mogel nikamor. Pred dnevi je zhe kazalo, da bo nastopil mir, a se spopadi she stopnjujejo. Che bi lahko shel domov, kakorkoli je zhe tam, bi bil med svojimi...«

Shpacapan pa je slutil, da mora biti vmes she kaj drugega, kar ga muchi, saj nikomur ni ushlo, da sta z Marjo pogosto tichala skupaj, se prehajala in she nekajkrat shla v mesto. Ni mu mogel pomagati, zato je se je lotil stvari po ovinkih, obenem pa je s tem poskushal speljati pogovor drugam, zato je poprijel pri vprashanju miru:

»Shushlja se marsikaj, tudi da je novi cesar Karl tajno poslal cesarichinega brata, princa Siksta Borbonskega na pogovore s Francozi za separatni mir. Danes je te rechi tezhko prikriti; to dobro vem. Pri "Evidenzbureau" smo prislushkovali radijskim sporochilom celo med Rusijo in Srbijo; italijanske shifre smo pa tudi imeli. Vse je bilo kot na dlani. To s shiframi je le vprashanje chasa, prej ali slej jih razvozlajo; ni ga tajnopisa, ki ga veshchaki ne bi prebrali. Da bi vnesli zmedo v nasprotnikovo obveshchevalno, je najbolje pomeshati resnichne in lazhne podatke.«

Toda Ludvika je bolj zanimal radio kot pa shpijonazha, zato je rekel: »Prav radio omogocha nov nachin poveljevanja, chas in hitrost sta chedalje bolj odlochilna tudi pri vojskovanju, hitro obveshchanje, neposredna povezava vishjih shtabov celo z oddaljenimi manjshimi enotami, to daje vechjo gibkost in prilagodljivost na bojishchu. Italijani hochejo imeti prvenstvo pri odkritju radija, zato toliko poudarjajo Marconija, pa je bil prvi Nikola Tesla, Srb iz Like, ki ustvarja v Ameriki. Pred Marconijem je brezzhichno krmaril ladjo na daljavo. Pishejo tudi, da je izumil zharke smrti. Che bodo Americhani to dvoje povezali, bo nastal mehanski vojni stroj, na daljavo krmiljen in z zharki smrti. Nihche se jim ne bo mogel postaviti po robu. Morda jih bodo zhe kmalu, v tej vojni preizkusili.«

Shpacapan, ki se je shtel za strokovnjaka na tem podrochju, saj je delal za "Evidenzbureau", ga je zavrnil: »Za vsako orozhje se najde protiorozhje! Krmiljenje na daljavo je mogoche motiti; tudi mi smo motili sovrazhnikove radijske prenose in oni nam. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi zmedeni stroj z zharki smrti unicheval lastne ljudi namesto nasprotnikov. Chloveka ni mogoche nadomestiti!« je pribil.

Tu ga je Ludvik prekinil: »To seveda ne, saj bo gumbe imel she vedno chlovek v rokah, toda na bojnem polju bodo nekoch samo stroji. Kdor jih bo imel vech, ta bo zmagal; svet bodo obvladovale industrijske velike sile, ne pa shtevilchnejshi narodi. Tudi majhni, che bodo svojo pamet osredotochili na razvoj vojne tehnike, bodo lahko premagali velike. Razvoj znanosti in tehnike iznichuje fizichno moch in daje prednost umu, a ne le v vojni, marvech tudi na drugih podrochjih vsakdanjega zhivljenja. Nikdar v zgodovini se ni uporabljalo toliko vojne tehnike kot v tej vojni, v zraku in pod vodo prav toliko kot na kopnem in na gladini. Che bi v vse to vgradili she radijsko krmiljenje, bi zhe danes imeli vojno strojev. Tako pa se koljemo med sabo.«

»To bi lahko reshili tudi drugache. Kot v srednjem veku bi poslali vladarje ali izbrane viteze, da se v dvoje spopadejo in zmaga enega bi prinesla zmago drzhavi. Toda vladajochim ni do tega; prevech ljudi je na svetu in z vojnami jih pokonchavajo, da ne bo zmanjkalo kruha. Ko se velikim zdi dovolj, sedejo lepo za skupno mizo in napishejo mirovno pogodbo, ki velja do prvega naslednjega spopada. Vmes pa se vabijo na bankete, lovske pogone in se zhenijo med seboj. Vojna strojev je bolj igrachkanje v velikem merilu, namesto svinchenih vojakov, ne rabi pa sprijenim ciljem vrhnjega sloja,« je zakljuchil Shpacapan.

Ludviku se je to govorjenje zazdelo nevarno, hujskalo je proti vladi, dishalo je po revoluciji. Da se ni njegov sogovornik nalezel prevratnishkih misli? To ga je malce streznilo, saj chasi niso bili taki, da bi chlovek lahkomiselno vrtel jezik; mimogrede te lahko spravijo pred vojashko sodishche in v keho ali pred zid. Zdaj se je njemu hotelo zamenjati temo pogovora, poleg tega pa se ga je spet lotila otozhnost spricho skorajshnjega slovesa od Marje.

»Kdaj bodo pa tebe odpustili?« ga je pobaral Ludvik in dodal: »Za fronto nisi, domov za zdaj nimash kam, pa tudi take, kot si ti, potrebujejo, saj za radijsko prislushkovanje imash lahko tudi nogo scela,« je dodal obeshenjashko, a obenem tudi cikal na njegove provokacije. Che je delal pri obveshchevalni, ne more biti kdorkoli, tja poshljejo preverjen kader, morda je she vedno tu, da vohlja naokoli, se je kar naenkrat v Ludviku krepilo sumnichenje. Tudi to, da je imel Shpacapan vedno zalogo pijache, ki jo je rade volje delil naokoli (menda ne le pacientom, tudi med osebjem bi se nashli prijatelji njegove dobre kapljice); mar je to pochel zato, da bi sogovornikom razvezal jezike? Takole, nekaj chashic, pa je informacij za poln zvezek...

»Najraje bi ostal kar tu,« je (tokrat prvich) slishal odgovor, »ne vem, ali ne bom moral na sodishche, ko me poshljejo od tod. Iz "Evidenzbureaua" so me zhe nagnali, ker sem se sprl z oficirjem, kazensko so me premestili v prvo bojno chrto, kjer sem polnil akumulatorje; odrinili so me dalech stran od radijskih prenosov in sploh od informacijskega dela. Na lesenih vozovih s konjsko vprego so bili nameshcheni bencinski motorji s sklopljenimi elektrichnimi generatorji, zvekli smo jih pod kakshen senik ali v goshcho, in ko so nam pritovorili tezhke svinchene akumulatorje, smo stvar pognali in jih napolnili. Dolgochasno delo, a tudi zoprno spricho hrupa tiste motorizacije. Da ne bosh mislil, da delo ni nevarno! Kar nekajkrat so akumulatorji eksplodirali in pobrizgali s kislino vse, ki so bili v blizhini. Enemu je razzhrlo obraz in je oslepel, ker je bil prav takrat sklonjen nad njimi; med polnjenjem se dela plin in ta eksplodira.«

To je Ludvika malo potolazhilo, cheprav she vedno ni bil preprichan, ali ni bolje izogibati se politichnih tem. Od kod pa Shpacapan ve o tistem – »govori se o tajnih pogajanjih s Francozi«? O tem vendar ne chivkajo vrabci, che je tajnost. In kako, da pripoveduje tako prostodushno njemu? Prvich po tolikem chasu, kar sta se tu spoznala, je pomislil na kaj takega. Po tistem, ko je pisatelj Friderik Adler ustrelil ministrskega predsednika grofa Stürgkha, se je mochno okrepil policijski nadzor, pod drobnogled so vzeli zlasti inteligenco in vsakogar, ki se je malce svobodomiselneje izrazhal; aretacije so se mnozhile, ne da bi bilo treba policiji kaj posebej pojasnjevati, chemu so koga prijeli. To sicer ni bilo ravno najbolj v skladu z geslom novega ministra grofa Clam-Martinica, ki ga je imenoval novi cesar Karl: »Vzpostaviti parlamentarno ustavno zhivljenje«, toda spremembe ne morejo nastopiti chez noch in morajo tudi nadzorovano potekati, sicer lahko pride do razsula drzhave...

»Ali kaj beresh "Slovenski narod", marsikaj zanimivega je notri,« ga je presenetil Shpacapan. »Jugoslovanski klub v parlamentu povzrocha Dunaju sive lase,« je pomenljivo dodal in pomolchal. Ludvik je bil sedaj she bolj previden, toda obenem nadvse pozoren. V vseh teh zadnjih mesecih, ko se je komaj izvlekel iz objema smrti in se postopoma privajal na zhivljenje invalida, ni imel niti prilozhnosti niti volje po chem drugem kot po dobri besedi, prijaznem pogledu in ponovnem stiku s svetom. Ob tem vprashanju se je zavedel, da se je medtem marsikaj dogajalo in zgodilo ter da pomeni ponovni vstop v svet tudi neizogibno trchenje ob politiko; tudi che se posameznik she tako izogiba politiki in bezhi, se skriva pred njo, se politika nenehno ukvarja z njim, saj so predmet politike prav ljudje, te je treba nenehno obdelovati, obravnavati in jih usmerjati. Noben posameznik ne more temu uiti, pa najsi bo na she tako odrochnem, samotnem kraju, Bogu za hrbtom. Uradnik, davkar, policaj, orozhnik, narna pisarna, sodishche ali duhovnik ga bodo nashli! Vsi ti so drzhava, drzhave pa ni brez politike!

»Sto petdeset cheshkih knjizhevnikov je poslalo "Cheshkemu svazu" spomenico za cheshko stvar; zahtevajo, naj se habsburshko-lotarinshka monarhija preoblikuje v zvezno drzhavo svobodnih in enakopravnih narodov. Dr. Rybař je imel na shodu v Trstu govor, v katerem je govoril o samoodlochbi Jugoslovanov. Jugoslovanski poslanci so na Dunaju sprozhili razpravo o jugoslovanskem vprashanju. Toda res je tudi, da je enajst poslancev izgubilo mandate zaradi obsodb: dr. Kramar, dr. Rashin, Fran Grafenauer... A nashi se ne dajo; za enega od sedmih podpredsednikov je bil izvoljen Josip Pogachnik, za zapisnikarja pa dr. Anton Koroshec.« Tako ga je Shpacapan zasipal s podatki.

Po hodnikih se je oglashal zvonec, ki je klical k vecherji. Ludvik je kljub poprejshnjim sumnichenjem o vlogi, ki jo ima Shpacapanova steklenka v politichnih in policijskih zadevah, she enkrat potegnil iz nje, se nasmehnil, s chimer si je vzel pravico, da odlozhi odgovor in razpravo na povecherje ali jutrijshnji dan, ter se z vozichkom potisnil proti jedilnici.

Jed mu ni shla v slast. Ni mogel odgnati misli na Marjo; zakaj je ni na spregled, kot bi se vdrla v zemljo. Pustil je hrano nedotaknjeno, pravzaprav jo je odstopil hrustu za sosednjo mizo, ki mu je tudi sicer po zdravnikovi odredbi pritikal dvojni obrok. Mozhak je bil visok malo manj kot dva metra in obenem she krepke postave, da bi gore obrachal, kot se reche med ljudmi. Toda nesrechnezh je s tezhavo drzhal she zhlico – bil je brez rok v zapestjih. Ko se je plazil pod zhichnimi ovirami, da bi zvlekel ranjenega soborca nazaj v jarek, je naletel na mino. Ludvik si je skushal predochiti tega herkulesa, ki je prej z lahkoto hkrati dvignil dvoje ali troje vrech zhita, premaknil sod vina ali potisnil voz sena, kako bo poslej s shtrcljema nerodno komaj hranil sebe, ne pa she koga drugega.

S trpkim obchutkom krivichnosti tega sveta, razocharan in brezvoljen, se je ustavil pred stenchasom in se ob vabilu na njem spomnil, da je za danes napovedana kinopredstava. Tako ali tako se nima kam dati, morda mu bo tako minila kakshna ura, se je odlochil.

Pred dvoranico, kjer naj bi zavrteli filme, so se zbrali skoraj vsi, ki so se v bolnici lahko premikali ali jim je to dopushchala sluzhba. Kinooperater je s pomochniki she urejal svoje naprave – to so bile neke chrne shkatle – ki so jih pred tem prinesli s tovornjachka na ulici. Gledalci so se nagnetli v prostor, veliko jih je stalo naokrog. Vladala je precejshnja napetost, le redki so zhe bili v kinu, zato je bilo prichakovanje ostalih toliko vechje. Tezhko si je namrech predstavljati, da se pojavi na platnu chlovek, ki se giblje, kot bi bil zhiv. Za vzdushje je poskrbel pianist, ki se je namestil za pianino v kotu, zaigral in na ta nachin nekoliko umiril obchinstvo. Nato je lastnik kina najavil prvo predstavo z resnobnim glasom: »Velesposhtovano obchinstvo! Chez nekaj trenutkov vam bo s pomochjo najsodobnejshe kinematografske tehnike, za katero se je morala druzhba "Stasny&Stasny" zelo potruditi, predstavljena poslednja pot nashega presvetlega cesarja Franca Jozhefa, ki smo ga z najvechjo zhalostjo, a neskonchno hvalezhnostjo za vse, kar je naredil za ljudstvo in domovino, polozhili k vechnemu pochitku.« Pianist je zaigral zhalno korachnico, kinooperater pa je zavrtel rochico na chrni shkatli in na belem platnu, napetem na steni, se je prikazal cesar na parah, nato v odrezavih sekvencah pogrebni sprevod; med zhensko publiko se je zaslishalo ihtenje. Medtem ko je filmar menjal kolut na projektorju, je pianist za intermezzo zaigral eno od Lisztovih dvajsetih ogrskih rapsodij, s chimer je pripravljal primerno vzdushje za naslednji posneti dogodek, obisk novega cesarja Karla na soshki fronti; toda ta je bil star nekaj mesecev, ko Italijani mesta she niso zasedli, in s politichnega stalishcha ni bilo najbolj primerno, da so ga sedaj vrteli, saj je spominjal na bolech poraz, pa cheprav so se tedaj avstro-ogrske enote umaknile le za kakshen kilometer na vzhodna obrobja mesta. Poleg tega novi cesar Karl ni imel karizme Franca Jozhefa in vsaj nekaterim v vojski ni bil najbolj pogodu; ta film mu vsekakor ni dvigal ugleda. Toda kaj, ko je filmar gledal na to le s poslovne plati, v blagajno je moralo kaniti chimvech, za to pa pride prav, vse kar je posneto. Na Travniku pred cerkvijo sv. Ignacija so bili z leve razvshcheni italijanski ujetniki, znamenje avstro-ogrske vojashke uspeshnosti, ki naj bi dopolnjevali pochastitveni prizor, pod cerkvenim stopnishchem pa so stali v shtiriredih strumni pripadniki K.u.K. Heeresgruppenkommando Boroević. Cesar, sedech na levi strani zadaj za adjutantom, in zhena Cita, sedecha za shoferjem, sta se pripeljala v Daimlerjevem kabrioletu z zlozheno streho, ki je imel med visoko nameshchenima zharometoma podolgovato tablico s sht. 9. Cesar je nosil preprosto, temno vojashko suknjo z ozkim krznenim ovratnikom in nizko chastnishko kapo s shchitkom; tudi cesarica se je napravila v gladek chrn plashch, na glavi je imela temnosivo chepico, ki ji je segala le malo nad obrvi in pokrivala ushesa, roki pa je tishchala v mufu. Rushevine so ochistili z ulic, ne pa povsod okoli trga, zlasti ne tam, kjer so granate zadele zgradbe v polno in so zevale obsezhne shkrbine v strnjenem nizu stavb. Mesto je nasploh dajalo kaj klavrno podobo; kljub temu, da je bila Gorica eno od mest, zaradi katerih je Italija prelomila zaveznishtvo z Avstro-Ogrsko in sklenila kupchijo na rachun slovenskega ozemlja, ji niso prizanashali s topovskim obstreljevanjem. Kako se je kljub dokajshnjemu ropotu avtomobilskih motorjev slishalo ukaze v pozdrav visochanstvoma, ni bilo mogoche vedeti spricho nemega filma, toda videti je bilo skladno gibanje enot. Nato so cesarja pokazali she na poveljnishkem polozhaju na Fajtovem hribu nad Renchami, od koder je z daljnogledom opazoval ravno potekajoche boje na Oslavju in Sabotinu, s chimer je bilo nedvomno pokazano, da se cesar ne izogiba nevarnosti, da se poda na fronto tudi med samimi boji; skratka, ne sedi lepo na varnem dvoru na Dunaju, to je pri gledalcih vzbudilo nemalo odobravanja in celo ploskanja.

Temu so sledili zabavnejshi, razvedrilnejshi filmchki s komichnimi vlozhki, plesalke in ljubezenska zgodbica o mornarju, ki se poda na nevarno plovbo, prezhivi brodolom, se chudezhno reshi in vrne k svoji dragi. To je Ludvika vrnilo iz filmske iluzije v stvarnost, zaradi katere se je tudi pomeshal med filmske gledalce, da bi vsaj za kratek chas ushel kljuvajochemu vprashanju – kje je Marja. Po predstavi je legel, toda dolgo ni mogel zaspati; bolj ko se je muchil in trudil, slabshe je bilo. Bilo je zhe proti jutru in od utrujenosti ni vech vedel, ali bedi ali sanja.

Stal je v Robichu pred hisho, njene stene so bile prozorne in notranjost je bila vsem na ocheh. Razlochno je bilo videti vso opremo, toda nikjer zhive dushe. Ob pechi so bila zlozhena polena, toda nikogar, da bi nalozhil na dogorevajochi ogenj. Vsenaokoli tishina zelo mrzlega zimskega dne, z varljivo lepoto jasnega sonca, ki prav zaradi navidezne obetavnosti bolj hladi kot greje. Tudi dolina proti Kobaridu in gor do Breginja je bila obsijana z ledenim soncem, slika grozljive krasote zaledenelega sveta. Pogledal je svoje roke in se zgrozil, ni jih videl, pogled mu je zdrknil k nogam – ni jih bilo, in trup – tudi ta stekleno prozoren. Ali obstajam, ga je prestrelilo. Imel je nekakshen nestvaren obchutek premikanja, ki je bilo podobno lebdenju v zraku, toda to mu ni omogochalo tudi priblizhevanja k hishi; razdalja je ostajala vselej enaka, kot bi se z vsakim njegovim gibom pomaknilo vse ostalo, torej on in vse okoli njega je bilo povezano med seboj, toda povezano na tog in nerazdvojljiv nachin. Morda nekako tako, kot bi ves svet zaledenel v prostoru, v katerem sicer chas teche, a na svojski nachin, ki dopushcha plamenchkom, da plapolajo, njemu, da opravlja neke gibe, ne da bi ti spremenili njegovo lego v prostoru in v odnosu do stvari okoli njega. Morda pa se je chas lochil od prostora in zhivi sedaj sam zase, samosvoje zhivljenje, samo iz sebe in za sebe, medtem ko sta materija in prostor obsojena na mirovanje, in to je led, led je voda, ki ne teche. Napenjal je ochi, ali bi kje v okolici ali v notranjosti doma zaznal she koga; s pogledom je drsel od sobe do sobe, od nadstropja do nadstropja. Zaman! Spushchal je pogled in se vrachal v pritlichje. Nenadoma se mu je zazdelo, da je njegovi spalnici izpod odeje videti drobceno, belo roko. Bila je tako neznatna oziroma tako dalech je bil ta prizor, da ni prav vedel, ali je res to, kar vidi. Priblizhati se ni mogel; cheprav se je z neznanskimi napori premikal naprej, ni prishel nich blizhje. Ochi so ga bolele od napenjanja; da, roka se premika in v njej drzhi jantarno ogrlico, ki prehaja iz roda v rod, toda saj to ni le roka, tudi obraz se je prikazal med rjuhami, bledi obraz matere. Zhiva je, toda ali ni morda bolna?! Zmrznila bo, che ugasne ogenj. Hisha brez ognja je mrtva, zapushchena. Dim nad streho pripoveduje vsem naokoli o zhivljenju v njej, da je ognjishche zhivo. Obchutil je nesnosno tezho bremena odgovornosti, da plamen v hishi ne bi potemnel, da bi jo ohranjal zhivo, da bi jo spet zdruzhil s chasom. Predvsem se mora osvoboditi sam, se reshiti togih spon, ki mu ne puste tja, do koder mora, in do tistega, kar ima rad; morda bi zhe prelom ene od vezi omogochil postopno odstranitev ostalih, tako kot se sesuje sod, che iztrgash eno dogo. Toda kje naj zachne? Edino pogled se lahko svobodno sprehaja po tem razchasenem svetu, to je edina prozhna zveza z vsem ostalim, pogled potuje tja in nazaj, ne da bi ga kaj oviralo, she celo vech, pogled prodira v notranjost zgradbe, je she predirnejshi kot sicer, kot bi dobil dodatno moch zaradi sicershnje nemochi, kot slepci bolje slishijo; utelesil se bo v pogledu in z njim potoval naokoli. Poskusil je zbrati ne le vso energijo, ampak tudi zgostiti svoje telo v tochko, da bi se, vlozheno v pogled, prebilo do ognjishcha in razplamtelo ugashajochi ogenj v hishi...

Odprl je ochi in ob postelji uzrl Marjo; zaskrbljeno ga je gledala in mu merila utrip na zapestju.

»Vrochino imash,« je rekla, »spal si razkrit, potish se.«

Ni mogel verjeti svojim ushesom in, po prestani mori, she manj ochem.

»Najbolje bo, da ostanesh v postelji, prinesla ti bom chaj in aspirin, takoj bom nazaj,« je rekla in se obrnila. Najraje bi zavpil, naj ne hodi nikamor vech, naj ga ne pushcha samega, naj ga ne zapusti! Toda kljub temu bolestnemu hrepenenju, se je premagal, da ne bi njegove zhelje razumela kot ukazovanje ali izsiljevanje. Pet ali deset minut, kolikor je ni bilo, so bile ure. Konchno je prishla, mu pomagala, da se je pridvignil in srebal chaj. Ni vedel, kako in kje bi zachel; morda bi s sanjami, iz katerih ga je zbudila ona?

»Zhe od tezhkih sanj bi se spotil, ne pa od vrochice,« je zavzdihnil. »Tako sem se naprezal, da bi se reshil iz muchnega polozhaja, da bi mi kmalu skochilo srce iz prsi,« je she pristavil.

»To se ti je videlo. Ko sem vstopila, si bil bled, da me je obshel strah, saj si lezhal kot soha negiben, koshchenega telesa.«

Che bi ji ponovil sanje, bi mu odleglo, se je prepricheval, in nadaljeval pripoved. Poslushala ga je sochutno in doumevala sporochilo podzavesti.

»Morda bi ti morala vnaprej povedati, kam grem,« je naposled rekla, »toda nisem bila preprichana, da mi bo uspelo. Hotela sem urediti, da bi te sama spremljala na poti v Gradec. Zavleklo se je, sprva so se izmikali odgovoru, pa so le pristali.«

Kaj je to res, je mogoche?! je v njem zavpilo od veselja. Ne bova se lochila! Od razburjenja mu je tokrat srce res tako razbijalo, da ga je morda zhe ona slishala in ni bilo potrebno dodatnih besed. Pa vendar je rekel:

»Chudovita si!«

Vlak je odpeljal kasno popoldne, toda na postajo sta prishla dokaj zgodaj. Ko sta prishla na peron, se je pred njiju ustopil starchek in se ponujal, da ju fotografira; slike bo med vozhnjo razvil, za to si je izposloval dovoljenje od zheleznice. In res ju je odvedel v bolj odmaknjen kot, kjer je zhe imel na stojalu svojo kamero in ni bil nikomur v napoto. V ozadju je bila stenska risba gorate pokrajine v Tatrah, ki ga je v marsichem spominjala na rojstno Tolminsko. Pred njo je on sedel v invalidskem vozichku, ona pa je stala ob strani za njim, z rokama na njegovih ramenih.

V vagon jima je pomagal zheleznichar; invalidov je bilo v teh chasih toliko, da bi moral biti tu kdo nameshchen zgolj za pomoch. Dobila sta kupe le zase, pot bo dolga in za njega she posebej utrujajocha. Pogledala je, ali so vse stvari na svojem mestu, veliko prtljage ni imel, kot pach vojaki, ki stlachijo vse v en nahrbtnik. Ona pa je imela s seboj kar dva res velika kovchka. Ludvik sicer ni imel kakshnih posebnih izkushenj s potovanj z zhenskami, poleg tega pa se mu doslej ni kazala tako nechimrna, da bi potrebovala toliko oblek, kot se mu je zdelo, da jih je nalozhila v tista ogromna kovchka. Toda kaj prida si s tem ni belil las. Kar mu je grenilo potovanje, je bilo to, da bosta z Marjo skupaj pravzaprav le teden ali dva.

»Ali si zaprosila za dopust?« jo je nenadoma vprashal.

Marja je opazila, da si zvedavo ogleduje njeno obilno prtljago in tudi vprashanje je ni presenetilo; namuznila se je; drobna skrivnost naj ostane do nadaljnjega njena. Toda ta odlochitev ni izvirala le iz deklishke nagajivosti, ki tudi pomaga ohranjati (pri nekaterih she dolgo v zrela) leta mladostno sproshchenost in preshernost. She ne objavljena vest, torej ne moremo govoriti o prikrivanju ali zamolchevanju, ji je dajala obchutek samozavesti in svobodnega odlochanja, ki ga pridobi zhenska s tem, ko se chuti ljubljena in zazhelena. Tista dva naphana kovchka sta izrazhala veliko vech, kot pa bi bila le njena nagnjenost do lepih oblek; pri nadrejenih je dosegla ne le spremljanje Ludvika, ampak premestitev v kraj njegove rehabilitacije.

»Dovolili so mi dva tedna in che bo treba, mi bodo dopust she podaljshali,« mu je odgovorila.

Vlak je zapiskal in pochasi odpeljal s postaje. Le malo naprej, skoraj na koncu postajnih tirov, so peljali mimo dolgega stojechega vlaka, okoli katerega so stali oborozheni strazharji z nasajenimi nozhi. Na zamrezhenih oknih visoko pod stropom zhivinskih vagonov so se krchevito oprijemali prsti in tu pa tam se je pokazal kosmat obraz... Ujetniki? Zaporniki?... Je kakshna razlika med njimi? Za oboje je bilo pred tem pravnim polozhajem najpomembneje prezhiveti; napadajochi se je le po chudezhu zhiv predal med peklom kanonad, tocho krogel in rochnih bomb, sunki z nozhi, udarci s pushkinimi kopiti, kiji in z ozhebljenimi bati; zapornik pa je vojak, ki ga lastni nadrejeni niso takoj ustrelili zaradi premedle napadalne vneme ali "Na vzhodu je sonce" ali kaj takega. Shtiri revezhe, ki so lezhali v blatu tam v blizhini, so zvlekli pred zid in jih po hitrem postopku postrelili... Major je zbranemu moshtvu zavpil: »V vojski lahko sonce tudi zahaja na vzhodu!«

Sivo nebo se je tezhko naslanjalo na valovito in temachno pokrajino brez obzorja. V nerazpoznavni daljavi, kjer ni bilo primerljivih stvari, so se drevesa skrchila do nicha; neposeljena (taka se je vsaj zdela) dezhela brez zgradb, stvaritev chloveshkih rok; tam sta brez lochnice prehajala nebo in zemlja drug v drugega. Tudi che bi se svet zaobrnil na glavo ali zgolj za poljuben kot, bi se slika ne spremenila, nobena orientacija ni bila mogocha, in kamorkoli bi se chlovek podal, bi shel v pravo ali nepravo smer. Sicer pa tudi pri belem dnevu in v najbolj jasni nochi dobro izbrana smer she ni dovolj, da chlovek pride na cilj; vmes je na poti veliko nepredvidljivih dogodkov in stvari, ki popolnoma spridijo prvotno namero. Tako sta sedela na toplem in s prijetnim obchutkom, da vse, kar je zunaj, njiju ne zadeva. Kamorkoli ju peljejo tiri, je sedaj, ko sta skupaj, v pravo smer. Vlak je svet zase; svet z lastnim gibanjem, z zavetjem, kot ga daje hisha.

Medtem so se odprla drsna vrata in prikazal se je njun fotograf ter jima pomolil she rahlo vlazhne slike; zagledala sta se vanje, v drobec sveta, ki je za njima, pozabi utrgan hipec neskonchnega chasa. Tudi che se chlovek ne nastavlja rad pred kamero, nekateri she celo ne, bojech se uroka, saj je res skrivnostno, kako je mogoche v trenutku prenesti na papir podobo chloveka, takega, kot je v resnici, se vsak rad pogleda, kako lep je videti. V vogalu je pisalo – Atelier Puhar, Pettau-Ptuj.

»A vi ste pa Slovenec?« se je zachudil Ludvik.

»Da, in Puhar je bil moj stric,« je z vidnim ponosom povedal mojster fotograf. »Bil je izumitelj fotografije na steklo in nosilec diplome parishke akademije. S stekla je mogoche narediti poljubno shtevilo enakih posnetkov, prej pa so lahko z daguerotipijo naredili le enega na kovinsko ploshcho. Njegov izum je bil revolucionaren za fotografijo. Toda bil je tudi teoretik in eksperimentator, pisal je o svojih odkritjih.«

»Kako pa, da ste prishli celo tako dalech?« je bil radoveden Ludvik.

»No, chasi niso ravno pravshnji za fotografa doma, najel sem si prostorchek na vlaku, spotoma fotografiram kraje, pokrajine in mesta za razglednice, che pa dobim she prijaznega chloveka, ki bi se rad slikal, mu rad ustrezhem. To je za zhivljenje sproti. Za fronto sem prestar.«

Pokazal jima je obsezhen album posnetkov s tega potovanja in jima razlagal podrobnosti. Ochitno je bil vesel druzhbe in iz pletene koshare, v kateri je hranil fotografije, je kot rokohitrec na odru potegnil steklenico vina ter tri chashice. Kmalu se je druzhbica ob Puharjevi shaljivosti she bolj razzhivela. Zmrachilo se je. Nenadoma je Marja vzkliknila:

»Joj, kako snezhi, saj je zhe vse belo!«

Vsi trije so tishchali nosove na shipo in strmeli v temo, ki jo je prediral le medel soj plinske razsvetljave iz vagonov.

»Che bi bili blizhje fronti, bi vlak vozil zatemnjen,« je ugotavljal Ludvik, »mimogrede bi od kod pritulil kakshen izstrelek. Chez dan pa se podajajo na lov letala, kar dalech v notranjost. Menda so se nashi odpravili celo nad Rim.«

Puhar je to takoj povezal s svojim konjichkom:

»Letalstvo in fotografija sta zelo napredovala in se odlichno dopolnjujeta. Sedaj zhe delajo stereoposnetke in ko jih shtabih gledajo skozi dvoje povechal, se oficirjem zdi, da lebde nad zemljo in vidijo hribe in doline pod seboj, tako si ustvarijo plastichno predstavo o zemljishchu, na katerem se vojskujejo. Baloni so zelo neokretni pa tudi ranljivi; letala pa nenadoma prilete in se hitro izvijejo iz ognja. V Zagrebu sem naredil nekaj posnetkov z Rusjanom; ta je bil z vashega konca,« se je obrnil k Ludviku, ki je obnovil spomine:

»Da, kot dijaki smo se s kolesi vozili na Rojce pod Gorico, ko je opravljal prve polete. To se je zbralo ljudi, ki so potem vpili: Hura, poletel je, hura! Nepopisno navdushenje je zavladalo, ko se je odlepil od tal.«

»Z Merchepom sem ga slikal, ta mu je pomagal z denarjem. Rusjan je bil prvi pilot cele avstro-ogrske monarhije. Toda ko je prishel v Beograd, so ga sprejeli kot heroja. Morda je tudi to pripomoglo, da tistega usodnega dne ni odnehal in je kljub mochni koshavi letel nad Kalemegdanom, kjer se je raztreshchil. Pokazati se je hotel neustrashnega, a tudi za njegovo letalo bi bil uspeshen polet kaj dobra reklama; morda bi srbska vojska narochila nekaj takih aparatov. Sam srbski kralj je bil na njegovem pogrebu.«

Puhar se je odpravil v svoj kupe, Marja in Ludvik pa sta zadremala.

Nenaden sunek ju je zdramil. Po vagonu je bilo slishati razburjeno chloveshko govorjenje. Zunaj so migetale rochne svetilke. Marja je potegnilo okno navzdol, da je zapihalo in nanashalo sneg v notranjost ter ga hitro spet zaprla, rekoch:

»Obtichali smo, zunaj je na debelo snega, verjetno smo se zabili v zamet.«

Stopila je na hodnik poizvedovat. Ni je bilo kar precej chasa in ko se je vrnila, ni bila nich kaj dobre volje:

»Dokler bo tako snezhilo, ni upati, da se bodo prebili do nas. Vlakovodja pravi, da se sami ne bomo izvlekli, premoga da so si nalozhili na eni od prejshnjih postaj in se ni bati, da bi zmrzovali.«

Ljudje so se pomirili, zavladal je tishina. Le tu pa tam se je od lokomotive sem zaslishalo piskanje pare. Posamezen glas je v spanju kje zamrmral. V presledkih se je slishal slaboten otroshki jok, ki ga je potolazhilo toplo materino narochje. Marja je sedla tesno k Ludviku in se naslonila nanj ter obema pokrila noge z odejo; zelo pomembno je imeti tople noge, je pridala.

Tako sta dremala, dokler se jima ni zachelo dozdevati, da se je naredil dan; v nenavadni zastrti svetlobi o tem ni bilo mogoche rechi nich dolochnega, saj je she vedno mochno snezhilo in snega je bilo zhe chez vagonske stopnice.

To je bil predbozhichni dan in ni kazalo, da bi se vreme uneslo in bi prispela pomoch. Prikazal se je Puhar:

»Nekje juzhneje od Jihlave smo,« je povedal, »v Cheshko-moravski vrhovini, kje drugje pa naj bi bilo vech snega! Che bi bili prishli le dvajset do trideset kilometrov naprej, bi bili zunaj tezhav, tako pa smo tu in bomo she najmanj dva dni...«

Marja in Ludvik sta se spogledala in hkrati nejeverno ponovila:

»Dva do tri dni, saj to je nemogoche!«

»Kako da ne,« je pojasnjeval Puhar, »pogovarjal sem se z vlakovodjem. She vedno snezhi, torej ga bo she precej zapadlo in bo tezhje prebijati zamete. Che bi ta hip ne snezhilo vech, bi prishli do nas shele jutri dopoldne. No, ali je rachun tochen?« ju je podrazhil. »Sicer pa imam predlog za vaju,« je takoj pristavil.

»Predlog za naju,« je rekel Ludvik. »Kakshen predlog neki?« je malo nasajeno rekel, ker si je bil ob odhodu naredil nachrt, po katerem bosta z Marjo na bozhichni vecher zhe v Gradcu...

»V neki hishi, tu ob progi je vasica, dalo bi se dobiti sobo. Do vlaka se je na saneh pripeljal kmet in z njim sem govoril; vzame nas na sani in v nekaj minutah smo tam. Kaj bi sicer pocheli v tej shkatli na sveti vecher?!« je Puhar dokonchal svoj predlog.

Vlakovodji je ustrezalo, da so se ljudje razkropili po blizhnjih kmetijah, saj ni bilo potrebno tako izdatno ogrevanje, nich se she ni vedelo, kako dolgo bodo tu stali in lahko bi zmanjkalo premoga, pod kotlom lokomotive bi ogenj ugasnil in nastalo bi kup tezhav zaradi zmrzovanja. Vse je opozoril, da bo uro pred odhodom na to opozorila lokomotiva s tremi dolgimi piski.

Svoje stvari so zlozhili na velike sani, ki sta jih vlekla belca, toda v tej popolni belini vse naokoli sta bila zhe siva. Kmet si je nalozhil Ludvika na hrbet in ga posadil na zadnji sedezh. Med metezhem so se prebijali le vozniku znano kod in kam; pokazala se je vrsta hish z ograjnimi zidovi, torej res ni bilo dalech, in voznik je zapeljal na dvorishche pod gospodarsko poslopje, ki se je drzhalo hishe, da so po hodniku prishli vanjo. V prostorni dnevni sobi, ki je bila za kmechko okolje nenavadno bogato opremljena in temeljito ochishchena, ni bilo nikogar, in medtem ko je gospodar shel po hishi, da bi poiskal zheno, so se gostje razgledovali. Vsem je padla v ochi velika fotografija mladenicha v ozaljshani uniformi, postavljena med svechi in okitena z zimzelenom. Tako so bili v to zaverovani, da so preslishali vstop hishnih dveh. Kot gospodar je bila tudi zhenska postavna, da sta skupaj stoje dajala vtis resnichne trdnosti hishe. Toda ko je spregovorila, je bil njen glas mehak, skoraj zhalosten:

»Na ruski fronti je in zhe dolgo ni glasu od njega, najin sin,« je odgovorila na njihove poglede; mozh pa je dodal: »To je moja zhena Bozhena.«

»Res sva vesela, da bova na danashnji sveti vecher v druzhbi, v tem vremenu ne bo nikogar na spregled. Pravkar sem nekaj pripravljala zadaj v kuhinji, toda vidim, da bom morala she kaj dodati,« se je obrnila, ko se je Marja ponudila: »Morda bi vam pri tem pomagala, saj se bodo moshki medtem zhe sami znashli,« in se je odpravila za njo.

Hinek je takoj postavil na mizo trebushasto zelenko, da sta lahko Ludvik in Puhar odobravajoche pokushala zelishchno zhganje.

»Nedalech od tod je mesto Trebich, mimo teche Jihlava, ki se z Dyje zliva v Moravo, ta pa pri Bratislavi v Donavo. Brno pa je kakshnih petdeset kilometrov proti vzhodu, in she malo dalj, morda osemdeset kilometrov, je Slavkov ali, kakor ga svet bolj pozna – Austerlitz,« je pojasnil gospodar na njuno vprashanje. Ob imenu Austerlitz sta se druga dva zganila, kar je vzpodbudilo nadaljevanje zachete razlage: »Bilo je skoraj ob tem chasu, 2. decembra 1805 – pred sto enajstimi leti torej, pomislite ena-ena-ena – je Napoleom Bonaparte premagal veliko shtevilnejsho vojsko ruskega carja Aleksandra I. in avstrijskega cesarja Franca II., skupaj je bilo 70.000 proti 160.000 mozh, takrat je bil Napoleon na vishku svoje mochi, preprichan, da je gospodar sveta. Toda kako je konchal? Zapushchen, zavrzhen in zanichevan! Na desetisoche mrtvih in pohabljenih je bilo v tisti bitki, v slavo bolestnemu samovelichju samodrzhca. In na koncu, vse zaman. Take so vse vojne; ljudje trpijo, spremeni pa se ne veliko. Kakshno mejo premaknejo za nekaj kilometrov, da se v naslednji vojni vrne na prejshnje mesto.«

Medtem ko je Ludvik pripovedoval, od kod je, opisoval kraje in dom, se je nemshchina spontano skoraj popolnoma umaknila iz pogovora in vsak od njih je govoril v svojem jeziku, pa so se vseeno razumeli; le tu pa tam je bilo potrebno she kakshno besedo razlozhiti po nemshko. K temu je pripomoglo sproshcheno vzdushje, saj je zavrtost najvechja ovira za uchenje.

Na mizo so zachele prihajati jedi, brez katerih ni bozhicha, gospodinja se je res izkazala. Med kramljanjem, ko so Ludviku postavljali najrazlichnejsha vprashanja, je chas hitro mineval. Gospodar je tu pa tam pogledoval skozi okno, she vedno je mochno snezhilo. Opolnochi so molili za vse trpeche in skorajshnji konec vojne; Bozhena je krchevito zaihtela, molila je za sina... Potem se je tiho odpravila v kuhinjo in se vrnila z bozhichnico v jerbasu, pokritem z rdechim vezanim prtichem, ga postavila na mizo in odgrnila. Bil je poln rumeno zapechenih, spletenih kolachev, ki jih je nekaj razdelila vsem okoli mize, ostali pa bodo pochakali na tiste, ki se bodo v teh praznichnih dneh oglasili pri hishi. Tudi Marja, ki se je zhe pripravila v predpraznichni Pragi, cheprav se ji niti sanjalo ni, da se bo tako izteklo, je imela lepo izrezljano chedro za Ludvika, novima znancema in gostiteljema pa je namenila: Bozheni ruto, ki jo je kupila kakshen dan pred potovanjem, Hineku pa zavoj tobaka, ki bi ga sicer moral dobiti Ludvik. Ludvik pa je Marjo obdaril s pisano izvezenim shirokim pasom.

Puhar je izzival svoje mojstrstvo in poskushal narediti nekaj fotografiji vsej skromni razsvetljavi navkljub. Prizhgali so she nekaj svech in vsi so se morali namestiti tako, da se nikakor ne bi premaknili med posnetkom, ki bo trajal nekaj sekund. Rezultate bo videl shele, ko se vrne na vlak, toda na vsak nachin jima bo poslal slike po poshti, che bodo le uspele.

Potem so she posedeli, po malem vsak zatopljen v svoje misli. Kaj jim prinasha prihajajoche leto? Tesnoba in negotovost sta s chedalje vechjo tezho legali na svet in to je vsak posameznik obchutil na svoj nachin tako, da se je navezal na dolocheno osebo ali zadevo. Bozhena je vse svoje razmishljanje povezovala s sinom; Hinek se temu tudi ni mogel ogniti, skrbelo pa ga je tudi vse tezhavnejshe gospodarjenje, obetala se je lakota v dezheli. Marja je premishljala o svoji odlochitvi, podala se je na pot, za katero she ni prav natanchno vedela, ne kje ne kako se bo konchala; navezala se je na tega chloveka, ki je ostal zhiv skoraj zanesljivo zaradi njene skrajne pozhrtvovalnosti. Ludvik pa ni mogel lochiti chustev do Marje, ki so se vsak dan bolj poglabljala, od trpljenja pred lochitvijo z njo in krivde, da jo kot invalid vezhe nase.

Morda je she utrujenost in zaspanost ranih ur prispevali k morechemu vzdushju, kljub temu, da so se vsi trudili ostati v tej sveti nochi chim bolj zaupljivi v bozhjo previdnost.

Gospodinja in Marja sta se spravili spat v kamro, moshka pa v manjsho vogalno sobo.

Vstali so kasneje, kot se sicer spodobi na dezheli. Vse je najprej mikalo videti, ali she snezhi; le she komaj zaznavno poplesavanje snezhink jim je naredilo veliko veselje. Zato je Bozhena predlagala, da bi zapregli in se s sanmi odpeljali k mashi. Puhar je bil takoj za to, saj je kanil spotoma she kaj posneti, toda Ludvik je pomishljal, kako ga bodo morali nositi v cerkev in iz nje, pri chemer bo kot neznanec she posebno vsem na ocheh. Marja se je odlochila ostati z njim. Tako jima je Bozhena nalozhila na mizo goro dobrot, da ne bosta v teh dveh ali treh urah trpela pomanjkanja, in so se odpeljali.

Le malo chasa sta gledala za njimi, v visokem snegu so jima kmalu izginili izpred ochi. Sledovi sani so se pomeshali med druge, saj so zhe pred tem vozili mimo sosedje, da so kraguljchki praznichno zvonchkljali namesto cerkvenega zvona, ki je moral biti nekje dalech in ga ni bilo slishati. Potem sta se ozrla na drugo stran, kjer se jima je zdelo, da bi utegnil stati vlak, in res sta ugledala rahel dim lokomotive, ki je ochitno delovala.

»Zdaj se bodo lotili prebijanja zametov, sodech po tem, koliko ga je nametlo, jim pred nochjo ne bo uspelo,« je rekel Ludvik. »Kar pri teh dobrih ljudeh bomo na toplem...« Pomolchal je, potem pa dodal: »Lahko bi shla z njimi!« Ni ji povedal, kako srechen je, da je tu ob njem. Vsakokrat, ko je zhe skoraj odprl usta, da bi ji izpovedal kaj takega, se je zadrzhal z vedno enakim pomislekom, da ne bi bil prevsiljiv, nadlezhen.

»Chesa posebnega tod okoli v tem chasu ni videti, saj mi je lepo posedati s teboj,« je Marja sproshcheno odgovorila. Ponochi ni takoj zaspala; spet je znova premlevala ena in ista vprashanja, okolishchine in odgovore. Ni se odlochila na osnovi trenutnih chustev, kljub mladosti je dozhivela marsikaj, chas gorja in vsesploshne nesreche prezgodaj zresni in izmodri mladino. Najvech zhrtev v vojni je prav med mladimi, te prve vpoklichejo, najbolj zdrave, najmochnejshe, cvet naroda, postopoma prihajajo na vrsto vse starejshi, in ko je vse tik pred razsulom, ko je polom na vidiku in v skrajni sili, poklichejo pod orozhje starce in kruljave. Vojna najprej pozhre mlade; in ne le tiste na fronti, ampak posredno in na razlichne nachine tudi one, ki ostanejo za fronto.

Ludvik je spoznal, da je prishel trenutek, ko mora prelomiti s svojo zadrzhanostjo. Tako kot je enkrat moral sprejeti dejstvo, da je brez noge, pa najsi je bilo to she tako presunljivo in boleche, mora prichakovati njen odgovor in ga sprejeti takega, kakrshen pach bo:

»Marja, tudi meni je lepo s teboj, presrechen sem, in tudi che to ne more trajati kot bi si zhelel, blagrujem vsak trenutek, ki si mi ga namenila. Bolj kot telo je bila prizadeta moja dusha, bil sem potolchen, in brez tebe se ne bi izvlekel, zlomilo bi me. Toda ne bi rad, da sprejmesh mojo hvalezhnost kot izsiljevanje, da zahtevam ali prichakujem to od tebe tudi v prihodnje. Vem, kako je z menoj. Srchno si zhelim, da bi ostala skupaj, toda prav tako mi bo prijetno v dushi vsakokrat, ko se bom spomnil nate, tudi che ne bo tako.«

Marja je prichakovala, da bo nekoch slishala njegovo izpoved; ni vedela, s kakshnimi besedami bo izrazhena, ni mogla poznati okolishchin, vsebino pa je poznala iz njegovega dosedanjega obnashanja, govorjenja in dejanj; vsega tega ni bilo mogoche spregledati. Njuno prijateljstvo se je chedalje bolj poglabljalo, bila sta zhe mochno navezana drug na drugega. Besede so zelo pomembne, morda prav toliko kot drugi najintimnejshi izrazi ljubezni. Prav zaradi tega se je znashla v zadregi, ne da bi omahovala glede vsebine svojega odgovora, marvech kako naj se izrazi. Spontanost je morda primerna za mladoletnike, pri njej pa so zhe delovali mehanizmi trajnejshih in globljih razmerij.

»V Pragi sem povedala, da me ne bo vech nazaj,« se je presenechena slishala odgovoriti. Ali sem res hotela to zhe sedaj povedati? Na tak nachin?

Ludviku je srce divje razbijalo. Zhe vse od vpoklica, in she zlasti med dolgimi meseci muchnega in pochasnega okrevanja, ni zachutil v sebi tolikshne zhivljenjske energije, ki je pozhivila sleherno celico njegovega telesa, da so se napele kot brstje spomladi, da jim je zmanjkovalo prostora, vzhajale so kot presno testo in telo jih je utesnjevalo, razpenjale so se chez njegov rob, kot se slap bujnih gorechk kobulnato razcveta iz koreninja, spredenega v lonchkih. Kot iz shtevilnih oken trdne zgradbe rdeche cvetje prevaja toplino in varnost hishe v okolico, jo ogreva in prijazni njeno prochelje, da vabi v svojo notranjost z obeti dobrodoshlosti in ljubeznivega posvechanja. Njuna notranja napetost se je stopnjevala z vsakim utripom srca in ju zajela v drgetav obstret, kakrshen se pokazhe kot nenavaden sij in zharenje na tochkah najvechje zgoshchenosti energije na potresnih prelomnicah kot znamenje razbremenitve dolgotrajnega kopichenja in prerazporejanja v globinah naslojenih gmot. Potegnilo ju je v izvotljeno podzemlje ponikalnice, ki si je skozi milijone let ustvarila svoj srhljivo charni svet, prepoln nenadejane pravljichnosti kapnichasto potrpezhljive ustvarjalnosti, a tudi neprizanesljive nepredvidljivosti, in skozi trenutna stanja neobvladljive podzavesti sta prepustila telesi razpletu domishlijskih iger iz dolgih mesecev tihega umishljevanja. Toplota razzharjene pechi ju je slachila, kot pomlad odgrinja zemljo in jo pripravlja za oplod. Potem se chas prevesi v poletje, chas zorenja, a tudi unichujochih neviht...

Pred hisho so pricingljale sani z gospodarjema in s Puharjem, pordelih obrazov od zime in pravkarshnjih srechanj po mashi v gostilni pred cerkvijo, kjer so se narokovali in namodrovali, pri chemer se ni spodobilo, da ne bi dobrih voshchil obenem tudi podkrepili s shilcem ali dvema.

»Z vlaka nam piskajo,« je butnil Puhar. »Sta zhe pripravljena?« je vprashal in ju zvedavo gledal, saj sta bila polikana in urejena, zadihana, kot bi se pravkar nanagloma odpravljala. Onadva pa sta se ognila odgovoru, saj ga nista vedela, ko pa je bil medtem zunanji svet zanju odcharan. Marja se je obrnila h gospodinji:

»Morala bi vam pomagati pri pospravljanju,« kar je zvenelo opravichujoche, da v shtirih urah, kolikor sta bila sama, ni postorila nich po hishi.

»Tudi che bi za vami pospravljala ves teden, bi rada, da she ostanete. Sedaj pa se vsi skupaj odpeljemo na postajo!« je sklenila Bozhena.

Hinek si je oprtal Ludvika in ga zanesel do sani. Od tod sta si z Marjo ogledala od zunaj pravljichni grad; pritlichno podolgovato zgradbo z ozhjo stranjo proti cesti, na katero je gledalo dvoje oken, nad njima pa she okenci, na visokem podstreshju. Chelna stena je bila umetelno zidana, s trikotnim zgornjim delom, zozhujochim se v zaobljenih stopnichastih prehodih. Vsakega od prelomov je poudarjal vodoraven friz, na vsaki strani zakljuchen z reliefnim okrasom; vrh trikotnika se je zakljuchil s kroglo na pladnjastem podstavku, pod njim pa na steni kolutasto sonce. Kot bi gledal pomanjshano cerkveno prochelje, je pomislil Ludvik. Dvorishche z visokim zidom, na vsake tri metre s stebrichkom in s polnimi, shirokimi vrati, se je konchevalo z mogochnim gospodarskim poslopjem, ki je bilo v nesorazmerju z bivalnim delom; v dvorishchnem kotu je stala she manjsha uta, morda sushilnica sadja ali kaj podobnega. Sosedje so bili razporejeni vzdolzh ulice, ne da bi se zgradbe dotikale. Morda je tod stalo ducat hish, ki so si bile na las podobne.

»Hi,« se je razlegel mochan voznikov glas in sani so mehko zdrsnile po zhe udelanem snegu. Nekaj pokov z bichem je privabilo na prag domachine, ki so bili medtem zhe dodobra seznanjeni z nenavadnimi gosti, in vsi so mahali v slovo.

Ob vlaku je bilo zhe vse polno vrachajochih se potnikov in vlakovodja je preverjal, ali she kdo manjka.

»Nenavadno hitro so shchistili progo, mislil sem, da jim ne bo uspelo pred jutrom, a se ochitno mudi zaradi vojashkih transportov,« jim je omenil, ko so se mu javili, in odvihral na drugi konec kompozicije.

Bozhena je ob slovesu komaj zadrzhevala solze, v teh nekaj urah so se tako zblizhali, kot bi bili dolgoletni zananci. Nenavadnost okolishchin in posebno vzdushje, ki ovija bozhichni chas, sta okrepila chustvene zaznave in odzive njihovih odnosov, kakor jih zaznamujejo le izjemne razmere spricho vojnih frustracij.

»Fotografije vam bom kmalu poslal, che so le uspele,« je she zavpil Puhar, ko je lokomotiva z dolgim, dolgim piskom pochasi in zdrsujoche potegnila. She nekaj chasa so si mahali, potem pa so bozhichne jaslice ostale za njimi...

HISHA NA MEJI III-2