Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI II-2

 

PRENOVA VELIKE HISHE

(V Garibaldijevem glavnem stanu)

II

 

DVORJENJE

Ob petindvajsetletnici Preshernove smrti so v Gorici pripravljali veliko proslavo; Ivanu je poslal vabilo Levec. Tonkli, sicer predsednik "Chitalnice", ki je tudi nameravala proslaviti ta jubilej, se je skujal, chesh da so zhe oni sklenili obelezhiti ta dan, in ni hotel dati na voljo chitalnishke dvorane. Posebej za to prilozhnost iz nekaterih strankarskih skupin oblikovani odbor za "Preshernovo besedo", v katerega so prishli Matej Vodushek kot predsednik, Franjo Ferfila kot blagajnik ter odborniki V. Dolenc, E. Klavzhar, Fr. Shuklje, Jul. Glovacki in Fr. Levec, je moral zato najeti dvorano filodramatskega drushtva.

Ivan si je po nekaj mesecih prav zhelel ponovno v Gorico, da bi srechal prijatelje, dozhivel nekaj tistega mestnega zhivljenja, ki mu je zlezlo pod kozho v sholskih letih. Toda v mislih je imel she pomembnejshi nachrt, ki bi lepo sovpadel s tem slavnostnim dogodkom. V Gorico bo shel z lastnim vozom zhe dopoldne, da bo imel na voljo dovolj chasa za kakshen obisk; skratka, vzel si bo prost dan brez posebnih drugih obveznosti. In ker je na vozu dovolj prostora, bi lahko vzel s seboj she koga! Pri Chefutnovih bo prosil, ali bi dovolili hcherkama z njim na pot.

To je bilo prvich, da je dolochneje pokazal svoje namere, cheprav se je zhe govorichilo tudi o teh njegovih nagnjenjih, zagotovo pa ni nihche vedel, za katero od sestra Ivan pogleduje; po pravici povedano, she sam ni bil trdno preprichan, katera mu je bolj vshech. Bili sta kot dvojchici, Ana in Rezka, in cheprav je bilo leto razlike med njima ter kljub nekaterim manjshim telesnim razlikam, sta se tako nosili, da ju na prvi pogled ni bilo lahko lochiti. Vendar mu je tudi spodobnost narekovala, da se je namenil prositi dovoljenje za obe, tako ne bo nepotrebnih besed, chesh da pushchajo dekle samo s fantom naokrog. Toda najprej bi morali privoliti dekleti, che je hotel potem do starshev, in tu se mu je zapletlo, kako in kje naj pride do njiju?

Sklenil je, da bo verjetno najlazhje po nedeljski mashi v Kobaridu.

Toda nedelja je bila neprijazna; zhe zarana se je nebo prekrilo s temnosivimi oblaki, ki skupaj s temperaturo okoli nichle niso obetali nich drugega kot sneg. Kot bi se vishje sile zarotile proti njegovemu daljnosezhnemu nachrtu, ki mu je sklenil postaviti prvi temeljni kamen prav z danashnjo namero, se je chedalje bolj temnilo in tudi ohlajalo. Nemirno je hodil zdaj na dvorishchno stran, da bi videl, kakshno je nebo nad Matajurjem, potem je stopil na cesto, ali se kaj svetlika nad Stolom ali v Kotu; da, vreme se je slabshalo. Katarina in Anton sta ga pritajeno opazovala, ne da bi kaj zinila; vedela sta, kaj ga muchi, saj jima je zhe med tednom zaupal svoj nedeljski namen. Med hojo tja in sem je razmishljal, ali bi poiskal drugachen nachin, da se priblizha dekletoma, toda po vsakem ponovnem preverjanju datumov je prihajal do sklepa, da bo tezhko nashel primerno posredno opravichilo za sestanek z njima, nobenega takega praznika ali dogodka ni bilo na vidiku. Kaj pa che bi stopil naravnost v hisho? Kar tako vendar ne more butniti tja in rechi: »Prishel sem si ogledovat dekleta!« Kot bi shlo za teleta. Kobarid je bil le toliko oddaljen, da pri vseh opravilih, ki jih je imel, doslej ni imel sreche, da bi se z Ano in Rezko, locheno ali skupaj, intimno pogovarjal; che se je zhe tako namerilo, je vselej she kdo "drzhal svecho" zraven.

Konchno se je le moral odlochiti, saj je ura nezadrzhno hitela. Toda ali je sploh pomishljal, da ne bi shel? Je res pretehtaval mozhnost, da bi se nachrtu odpovedal? Ko se je zavedel tega samosprashevanja, je moral ugotoviti, da si je res ogledoval neugodne vremenske razmere, toda ne, da bi ga odvrnile od namere, temvech zgolj zato, da bi se primerno pripravil za pot. Kakor se je odlochil, to je izvedel; spreminjal je le podrobnosti pri izpeljavi, osnovni cilji so po odlochitvi ostali neokrnjeni. Konchno je zapregel, se dobro oblekel, dal na voz she nekaj kocev za konje, sebi odejo chez noge, in s pozdravom, da se do kosila vrne, odpeljal. Ni se sprasheval, ali je storil prav, ampak samo, kako bo to izpeljal; che se chlovek zhe enkrat odlochi, mora le budno skrbeti za chim boljshi izid in nich drugega. Konj je ga je v rahlem drncu popeljal mimo Starega sela in zhe je bil na ostrem levem ovinku pri Golezhu, od koder je z desne strani videti Suzhid in nedalech za njim tudi Svino, da, to je njegova rojstna vas, je pomislil z meshanimi obchutki. Na neki nachin se mu je dozdevalo, da se pelje proti domu, toda kateremu domu? Njegov dom je sedaj pri Titovih, kjer bo nastal njegov rod, vezan na tradicijo napol patricijske "Hishe", zakoreninjene v vsakokratnih stanovalcih, da vsakemu, ki pride vanjo, prenikne v kri, od koder je ne more vech odstraniti, in ga drzhi ob sebi z nevidnimi, nepretrgljivimi vezmi medsebojne predanosti, zhivljenjske soodvisnosti in izmenjane varshchine. Toda krvni niz sega v Svinu, dalech v preteklost, do rodov, ki jih nihche vech ne pomni, a se oglashajo v nas ob najrazlichnejshih prilozhnostih; zhe ob najpreprostejshem dejanju, na primer, kako kdo sedi na vozu in brzda konja, bi se dalo razpoznati voznikovega ocheta; kolikokrat se mu je zgodilo, da je sam tako zamenjal mladega in starega iz neke hishe; che le ni bilo dovolj svetlo ali je oseba stala bolj dalech, sta se ujemala stasa in drzhi obeh. Sam je po ochetu podedoval chvrsto voljo in trden znachaj, a tudi vajeti je drzhal po njegovo, pri chemer se mu komolca nista tishchala telesa, ampak sta roki oblikovali naprej naravnana rahla loka. Pripeljal je do izliva Shjaka, ki priteka izpod Breznika, v Idrijco, ko se mu je na licu raztopila prva snezhinka, to ga je iztrgalo iz premishljevanja, da se je razgledal po vrhovih naokrog; nikjer ni bilo zaznati snezhenja, morda se je levo od Krna, tam okoli Srednjega vrha, nekaj dogajalo v rahli meglici, ki bi bila lahko tudi snezhni vrtinec, prignan izza grebena s Komne.

Na trgu pred kobarishko cerkvijo sta bili gruchi, ki sta se zhe korak za korakom pomikali proti vhodu, kamor so ostali, ki so sproti prihajali, naglo vstopali, saj v tem vremenu na prostem res ni bilo kaj postopati. Hitro je zapeljal h Kotlarju pod lopo, prekril konja s kocem, iz vezhe zaklical hlapcu, naj poskrbi za konja, ter odhitel za ostalimi k mashi. Ni bilo ravno veliko vernikov zbranih, vreme, ki je pretilo, je marsikoga odvrnilo od dobrih namer; prav zato je bil delezhen zvedavih pogledov, da se je v tem chasu pripeljal od Tita sem k svetemu obredu. Tudi sam je najprej hitro preletel z ochmi osrednjo ladjo, ne da bi opazil tisti osebi(ci), ki ju je zhelel videti; morda sta za kakshnim stebrom, je pomislil in se obzirno in komaj zaznavno premikal, da bi pod primernim kotom lahko uzrl vse prisotne. Njegovi naravi ne bi najbolj pristajalo, che bi rekli, da ga je stisnilo pri srcu, ko je spoznal, da je prishel zaman – dokonchno, ni ju bilo.

Gospod je pohitel z masho, zavedajoch se blizhnje ujme, toda Ivanu je bilo she to predolgo in je odshel iz cerkve, ko so she odmevali zadnji akordi s kora. Zunaj je tako snezhilo, da je obstal od presenechenja, kot bi imel pred nosom zaprta vrata, bela, mehka in gluha. Da se more vreme v dobre pol ure tako spremeniti, si prej ni mogel misliti. Nekaj trenutkov (morda pa jih je bilo tudi kaj vech) je bil tam, sam s seboj, z neizkristaliziranimi chustvi in zheljo po nekom, ki bi v takih trenutkih osamljenosti, ki jo je simboliziral snezhni metezh, stal ob njem, s toplo roko in blagim glasom, usklajenim z vesoljno tihoto prekrite snezhine. Mu bo kdaj naklonjena ta slast..?

Zdrznil se je, toda ne zato, ker se je od zadaj nekdo od odhajajochih zadel obenj, temvech ker je to bil telesni, fizichni odziv na pomislek; kot se zgodi, da vchasih zamahnemo z roko ob neki misli, tako se je sedaj napel, kot bi se postavil v borbeno prezho, ki je pomenila: Kdor nekaj hoche, tisto tudi dosezhe!

Po obchutku je shel na kratko pot chez trg proti gostilni, mislech, da ne bo zgreshil vhodnih vrat. Snega je bilo zhe za dve pedi in po nekaj korakih zhe ni vech vedel, kje sploh je in kam gre. Medtem so se zhe vsi porazgubili. Postal je in prisluhnil, da bi bilo kaj slishati, toda svet se je pogreznil v dno tishine, ki je bila tako popolna, da je slishal padati sneg; to mu je bilo vshech, prevzelo ga je romantichno navdushenje otroshkih iger, razigral bi se najraje, nakepal, se zapodil in povaljal po snegu, kakor je to pochel kot otrochaj. Sneg je drazhljiv pojav, njegovemu charu se je nemogoche upreti, cheprav nas spravlja celo v zhivljenjsko stisko, in je takrat morda prav ta njegova moch, da nas zasanja, skupaj z mrazom, tista, ki omogocha sladko smrt zmrznitve. Toda on je bil tokrat v prednostnem polozhaju, zavarovan je bil s toplimi domovi okoli in okoli, kjerkoli lahko v trenutku najde zavetje in topel kot, ne da bi bilo treba prositi. V takih okolishchinah je popolnoma naravno, da so vsakomur odprta vrata hish, da vstopi in ubezhi nevarnosti, da je postrezhen in preskrbljen. Zaradi tega obchutka popolne varnosti, se je she bolj pootrochil, naredil dve, tri kepe in jih vrgel nad seboj v zrak, da mu je ena padla za vrat, in cheprav jo je skushal hitro izbezati, je vechina zhe spolzela za srajco in po hrbtenichni vleknini navzdol vse do trtice, da je zachutil telo v vsej dolzhini, se ga zavedel, da je mochno, zdravo in lepo.

Ta samozavestni preblisk ga je premaknil z mesta in brez posebnega razmishljanja je hodil "za nosom", saj dalj kot do ene od blizhnjih hish ni mogel priti, paziti je moral le, da ne bi stopil v kakshen jarek ali se dobesedno zaletel v zid. Ko je naredil zhe shtirideset korakov, shtel jih je, she vedno ni naletel na oviro, steno ali kaj podobnega; po njegovih ocenah bi zhe moral biti na robu trga. Toda ne, spet je postal negotov. Kako se spreminja razpolozhenje v trenutkih negotovosti! In cheprav je bil malo pred tem sproshchen in preprichan, da je pravzaprav na varnem, je sedaj pomislil, "kam me vrag nosi". Ali je mogoche, da se chlovek v tako majhnem kraju izgubi, da ne razpozna vech niti en sam samcat meter okoli sebe? Kako malo je treba, da nas chrna noch ali beli metezh iztrgata iz stvarnega sveta in potisneta v slepoto nicha! Brez vida in sluha, kaj nam she ostane za gibanje? Tip rabi drugim, intimnejshim in statichnejshim stvarem, za premikanje pa je najnujnejshi vid in kot pomozhni chut je za to sluh, brez njiju je nashe obvladovanje prostora dokaj bedno, medtem ko tip in voh prideta do izraza v osebnih odnosih, tam sta odlochilna in predstavljata kljuch do simpatije in antipatije.

V trenutku, ko je zagledal pred seboj temnejsho snezhno zaveso, je vedel, da je pri eni od hish, ne pa, pri kateri, to pa se mu v tem trenutku ni zdelo prav nich pomembno. Tipajoch je hodil vzdolzh stene in ob enem ali drugem oknu je zhe mislil, da ve kje je, pa ni bilo tako. Nenavadno dolgo ni bilo nobenih vrat, le dvoje tovornih vhodov s shirokimi zapahnjenimi krili mu je omogochalo sklepati, da gre po ulici proti Tolminu. She nekaj korakov storim, si je mislil, da se prepricham, ali je res tako, in prechkam ulico ter se vrnem do gostilne, saj bi tako zares ne mogel vech zgreshiti. In ko je to naredil, je trchil nasproti v vrata, da je na hodniku zadonelo.

»Kdo je, naprej, kar noter!« se je slishalo iz notranjosti. Od presenechenja ni vedel kaj storiti. Kar pobegniti ni mogel, saj mu tudi razmere niso dopushchale hitrega umika, konchno pa se je zhe navelichal tipanja naokoli, da bi mu prijala topla in suha izba.

Znotraj se je spet oglasil moshki glas in slishali so se trdi koraki: »Kaj pa se obirash, krshchena dusha, vstopi, v tem vremenu ni, da bi ostal zunaj!«

In zhe so se od znotraj odprla vrata, med podboji pa je stal Chefutnov gospodar; dobro, da je somrak prikril Ivanov zaprepadeni obraz. Mar ga je usoda sama pripeljala v hisho?

»Od mashe grede, sem zablodil v metezhu, prav neverjetno, kako sem zashel do vas, namesto do gostilne,« se je opravicheval Ivan, cheprav je bil she kako srechen pred chudnim nakljuchjem.

»Postregli te bomo she bolje kot pri Kotlarju,« je rekel Chefut, ki je prepoznal mladenicha, »cheprav ne bi bilo prav, che bi chlovek rekel kaj slabega o tako slovechi gostilni,« je konchal in pod pazduho popeljal gosta v velik dnevni prostor, kjer je bila zbrana druzhina pri kosilu.

Dekleti sta sedeli na nasprotni strani mize druga ob drugi, in ker ju je obe hkrati zalila rdechica, ko st a ga uzrli, sta bili nerazlochljivi dvojchici, cheprav je ena imela v laseh moder trak, pretkan s srebrnimi nitkami, druga pa rdech trak z zlatimi nitkami; toda dokler ju ne bodo drugi oznachili z imeni, ju ne bo mogel imenovati. Posadili so ga desno h gospodarju, tako da ju je imel na svoji levi in bi se ju lahko dotaknil, in to skushnjavo je obchutil kot rahlo nelagodje, saj se je moral ves chas zavestno odrekati neustavljivi zhelji po njuni blizhini.

Ali obstaja v takih okolishchinah chas? Je to nekaj, kar je mogoche izmeriti z mehanskimi napravami, gibanjem nebesnih teles ali s kapljanjem vode? So v nashem zhivljenju trenutki chustvenega zhitja, ki jih pomnimo za vselej in ki v dolochenem smislu zaobjamejo veliko obdobje, ga oznachijo, zaznamujejo, si ga podrede, vse se odvija v senci tega prelomnega trenutka? Obstajajo pa tudi cela obdobja, ki jih prezhivimo, ne da bi prav vedeli, ne kako ne zakaj, zbrisana so iz spomina, nich ne pomenijo, niso vredna, da bi si jih mozhgani zapomnili, porabili zanje drobec bioloshke energije. Dajmo na tehtnico oba vidika istega chasa, kaj bo pokazala she tako povrshna meritev? Da je chlovekov chas sestavljen iz dogodkov in ne iz dnevov, ur ali sekund.

Ivanu je ta popoldnevni eon zaznamoval zhivljenje.

She za dne se je metezh unesel, cheprav ga je vrglo skoraj meter na debelo. Preden se je poslovil, je she pri mizi, vsem hkrati – starshema in dekletoma, ne da bi dal pri zaporedju prednost enemu ali drugemu paru, a da se je obenem vedelo, komu je namenjeno – izrekel uslishano zheljo v obliki vabila na Preshernovo proslavo v Gorici.

Pri Kotlarju so mu povedali, da je vojska zhe spluzhila drzhavno cesto do meje pri Robichu. Napregli so mu in she pred nochjo je bil pri Titu. Anton in Katarina sta bila zhe vsa iz sebe, toda ni ju razveselil toliko z dobrotami, ki so jima jih namenili pri Chefutu, kakor z zharechim obrazom, ki ni mogel skriti, da je dozhivel nekaj lepega.

 

POIZVEDOVANJE ZHANDARJEV

Nekega dne v drugi polovici aprila leta 1873 sta se pod vecher pojavila pri Titu zhandarja; Katarina jih je bila vajena, saj se tod ob meji nenehno premikajo vojaki, cariniki, drzhavni uradniki in seveda policaji. Mislila je, da sta prishla le spotoma na kozarec vina in se bosta takoj odpravila naprej. Toda ne! Hotela sta Antona, ki je bil zhe v postelji, cheprav je bil she dan, vendar je chedalje pogosteje polezhaval; mochi so mu peshale. Katarina ga za danes ni hotela vech vznemirjati in brez tehtnega razloga ni hotela ugoditi predstavnikoma oblasti. Ker sta spoznala, da sicer drugache ne bo shlo, sta pach povedala, da sta tu zaradi njegovega brata Alojza, duhovnika v Italiji. Katarino je stisnilo pri srcu; kako shele bo Antona, je pomislila, in to tudi rekla onima dvema, z opozorilom, da je mozh bolehen in ga ne bi smeli prevech obremenjevati. Toda nista se dala odpraviti; kakor vsi dosledni in zvesti uradniki, sta tudi onadva dobila nalogo, ki jo je bilo treba izpolniti, saj sicer ne bosta imela kaj napisati v porochilo nadrejenim; uradnik, ki ob koncu delavnika nima nobene prijave krshitve zakonov, ki ne more predlozhiti zapisnika o ugotovljenih nepravilnostih pri tem in onem, ki nima dvojnika izrechene kazni, je bodisi podkupljen ali nesposoben ali lenuh, ki se zavleche v prvo gostilno, kjer pochaka, da minejo predpisane ure sluzhbenega dne. Nobenega od teh odstopanj od dolochenega reda pa drzhava ne more in ne sme dopushchati, saj spodjeda njene temelje, ki sta red in disciplina. Najprimernejshe nadziranje delavoljnosti in zvestobe vladarju je prek urejene dokumentacije in natanchne statistike, neprenehoma je treba izpolnjevati obrazce, preglednice, porochila in zapisnike ter se s krizhanjem tako pridobljenih podatkov dokopati do matematichno natachne informacije o posamezni osebi, ustanovi ali dogodku. O osebi moramo vedeti po mozhnosti vse: vishino v centimetrih, telesno tezho v kilogramih, barvo ochi in las, velikost nosu, ust in ushes ter posebna znamenja, kjerkoli zhe jih ima na telesu; prstni odtis vsaj palca in kazalca, che je mogoche tudi vseh desetih prstov, pa shtevilko noge itd. V kartotekah ne smejo manjkati podatki o posameznikovih navadah, druzhbi, v katero zahaja, o gmotnem stanju itd. Zato pa so potrebni nenehni obhodi zhandarjev po terenu in zvesto porochanje o dognanjih in opazhanjih. Nich lazhjega ni, che nastopi potreba, kot hitro in uchinkovito ukrepati. Skratka – drzhavna uradnika sta hotela in (hochesh nochesh) morala govoriti z Antonom osebno. In je shla gor k njemu, da bi ga vprashala, ali je voljan za pogovor.

Che mu ne bi rekla, da sta tu zaradi brata, jima ne bi ustregel, cheprav se ne bi rad zameril oblasti, od katere je le imel nekaj koristi s poshto, pa tudi vsa mnozhica pripadnikov mejnih sluzhb, ki se je zgrinjala v gostilno, je na koncu koncev zhivela od drzhave. Toda prav danes se je pochutil she prav posebej nebogljenega, saj ni bilo le telo tisto, ki ga je izneverjalo, tudi dushevna potrtost se ga je spet lotila, chesar v prejshnjih letih ni poznal, v zadnjem chasu pa se je obchasno vrachala v valovih, ki si jih ni znal razlozhiti. Ustaljeno zaporedje dushevnega samomrcvarjenja se je zachelo z jutranjim nelagodjem, ki se je osredotochalo s chudno tesnobo v prsih, ta se je polagoma razlezla po vsem telesu in se na koncu zarila v mozhgane, jih od znotraj razkrajala, da je na koncu zhe pomisel na karkoli vzbudila v njem odpor, in vsak neznaten naporchek ga je zhe tako utrudil, da ni bil sposoben niti odpreti vek; niti se mu jih ni dalo odpreti. Sploh se mu ni nich vech dalo. Pogrezal se je v stanje otopelosti. Ko je vstopila Katarina, jo je zaznal bolj kot s chuti z nekim preostalim, ne do kraja zakrnelim posebnim chutom, ki je dejaven tudi med spanjem, ko chlovek na videz vse izkljuchi, in po mnenju nekaterih ta pa-chut (pol-chut, nad-chut) deluje tudi v stanju popolne nezavesti, ko je chlovek tudi za zdravnike zhe mrtev, pach po merilih, ki za obichajne mrlishke oglednike veljajo. Nekaj chasa ga je potresala in klicala, da se je vrnil k zavesti, in potem se ni takoj toliko zbistril, da bi sledil njenim besedam. Konchno se je pridvignil in jo poslal dol s sporochilom, da naj potrpe.

Zhandarjema je Katarina zhe drugich postregla na rachun hishe z bokalom belega, ko se je na vratih gostinske sobe prikazal Anton, dobesedno prikazal, saj sta celo zhandarja spoznala, da jima tega v tem hipu res ni bilo treba storiti. Upadel, koshchen in z voshcheno bledico, zgrbljen se je privlekel do mize; zhandarja sta bila iz stalne sestave, poznala sta svoj okolish in ljudje so ju poznali, Anton pa je bil njun stari znanec, ne le kot drzhavni poshtni uradnik, ampak tudi kot chlovek na meji. Ljudje v svojem okolju vedo za stvari in poznajo okolishchine dogodkov, do katerih ne more nihche drug, to je neke vrste "celovito zaznavanje". V mozhganih nakopicheni podatki iz preteklosti se z nekim mnozhichnim medsebojnim krizhanjem, po chloveku neznanem in nenadzorovanem postopku, spoje in primerjajo s sprotno zaznavo posameznega svezhega dogodka, iz tega nastane tako imenovani "obchutek za nekaj", ko rechemo: "Obchutek imam, da se bo zgodilo to in to" ali "obchutek imam, da je to tako in tako". Zato je she kako pomembno slishati mnenja ljudi o njihovih "obchutkih"; le nechesa ne smemo prezreti, da povprashamo prave ljudi, ne kogarkoli. To morajo biti taki, ki so vpeti v neko dogajanje, ki so vsak dan v nekem okolju, ki imajo redno opravka s posamezno stvarjo; kot v cirkusu, che ne bi akrobati vsak dan vadili, bi zlahka zdrknili z trapeza, tako pa se jim to le redko zgodi.

Stroga varuha zakona pa tokrat nista prishla zaradi kogarkoli tretjega, temvech spricho zelo osebnih zadev, ki so se tikale Titove druzhine. Po chinu vishjemu se je zdelo, da che so Antona zhe spravili v takem bednem stanju iz postelje, je najbolje chimprej opraviti, kar sta s kolegom imela nalozheno, in je obzirno zachel:

»Gospod Anton, zhal nam je, da vas ob tej uri nadlegujemo, toda edinole vi nam lahko daste verodostojne podatke. Po diplomatski poti je bil iz Rima zaproshen cesarski urad na Dunaju, ali je karkoli znano o osebi: don Luigi Olivo, to je vash brat Alojz, duhovnik, chesh da ga zhe nekaj chasa pogreshajo in preverjajo, ali se ni morda vrnil v domache kraje. Po policijskih podatkih o njem nich ne vemo, oziroma o tem, da bi bil kje tod okoli,« se je ob zadnjih besedah popravil strazhmojster, ki se je zavedel, da se le ne more toliko sprenevedati, ko pa je obche znano, da imajo don Luigija-Alojza na muhi.

Antona je zaskelelo okoli srca vsakokrat, ko se je sam spomnil na brata, o katerem zhe tri leta ni imel nikakrshnih vesti. Prej so prihajala od njega redka pisma, na katera je kolikor toliko redno odgovarjal, da sta vedela vsaj najnujnejshe drug o drugem, povprashevala sta po zdravju, svojcih in blizhnjih znancih, kaj vech pa sta oba vedela, da ni primerno, saj je policija na obeh straneh budno nadzirala vsak njegov najmanjshi korak. Zadnje pismo pa je po pol leta dobil vrnjeno z navedbo: "Naslovnik odpotoval"; ovojnica je bila poshkodovana tako, da ni bilo nikakrshnega dvoma, da je bilo pismo odprto. Tokratno policijsko poizvedovanje pa ga je she posebej prizadelo, saj so se na neki nachin potrjevale njegove slutnje, da se je moralo bratu zgoditi kaj hudega, che o njem nihche nich ne ve. V pismih mu je Alojz tu pa tam namignil, da je nezadovoljen z razmerami, ki nastajajo po zdruzhitvi Italije, razumeti je bilo mogoche, kot da celo cika na izdajo svetlih ciljev boja za zdruzhitev, pri chemer da prihajajo na povrshje in do mochi tisti, ki imajo najmanj zaslug za zedinjenje, in v nekaterih primerih bi lahko celo rekli, da gre za ljudi, ki so se prej vdinjali staremu rezhimu, zdaj pa vihte zastavo zmage. Ob branju njegovih pisem se tudi ni mogel znebiti "obchutka", da Alojzu pretijo, da so grozhnje dokaj nevarne. Zato je tudi tokrat najprej pomislil, da gre pri bratovem izginotju morda za zaroto in je to tudi povedal:

»Che vas kraljeve oblasti uradno sprashujejo o Alojzu, naj jih tudi nashe cesarske povprashajo, kaj vse so oni dognali, oziroma naj vam sporoche, kar bodo she odkrili. Saj nasha oblast predobro ve, kdo je don Olivo in da v Italiji taka osebnost ne more kar izpuhteti, se izgubiti kot igla v vozu sena. Po moji pameti skushajo na ta nachin le prikazati, da je bilo storjeno vse, kar je v njihovi mochi, da bi ga nashli, v resnici pa she predobro vedo, kaj se je z njim zgodilo, ali pa bi vsaj morali vedeti. Tako pa s tem diplomatskim cirkusom, oprostite, da tako rechem, le ustvarjajo meglo, da zadevi ne bi prishli do dna.« Zmanjkalo mu je sape; v prsih ga je tishchalo, obenem pa je v njih chutil praznino. Zhandarja sta zhe mislila poklicati Katarino, ki je slutila razplet dogodkov in je stojech v vezhi prisluhnila pogovoru, ko je Anton z velikim naporom povzel:

»Chudi me, da so uradi na Dunaju izgubili sled za njim. V enem od zadnjih pisem mi je Alojz omenil, da se okoli njega vrti neki gospod Schweiger, lesni trgovec, menda doma s Tirolskega, ki velikokrat potuje na Dunaj, cheprav mu je dal vedeti, da mu ni do njegove druzhbe. Preprichan sem, da ga cesarskim oblastem ne bo tezhko najti in povprashati, kdaj in v kakshnih okolishchinah je Alojza poslednjich srechal,« kashelj je Antonu preprechil nadaljnje govorjenje. To pa je bilo kar prav, je pomislil, saj je morda zhe prevech rekel; sicer pa, saj vishje oblasti vedo veliko vech kot tale dva cesarska podanika. Mogoche bo chez petdeset ali sto let dovoljeno pogledati v arhivih dosje z napisom: »Aloisius Olivo – der Umstuerzlerisch Priester; alias don Luigi Olivo – prete ribelle, alias Alojz Olivo – prekucushki duhovnik«.

Anton je z grenkobo in ogorchenjem doumel, da je v meddrzhavnih velikih igrah posameznik toliko vreden kot nich ali pa izredno veliko, che jim tako ustreza. Prepovelichujejo popolnoma nepomembne zadeve, da bi izsilili neko reshitev v svojo korist, celo izmislijo si ali ustvarijo incident, da bi sprozhili nevidne, prikrite mehanizme medsebojnega obrachunavanja. Ni se mogel znebiti obchutka, da je ubogega brata zagrabilo neusmiljeno kolesje diplomatske vojne, pri chemer verjetno nikoli ne bo prishla na dan resnica, kdo je v resnici kaj storil. In tako se sedaj Avstrija in Italija sprenevedavo sprashujeta, kje da je ta chlovek, cheprav je talijanskim oblastem in tajnim sluzhbam kristalno jasno, da njihovi avstrijski kolegi dlakocepsko slede vsakemu njegovemu koraku in dejanju. Pri vsem tem pa ni izkljuchena sprevrzhena in temachna nakana italijanskih tajnih sluzhb, da se znebi neprijetnega in kritichnega sodelavca Garibaldija, ki je tako ali tako navskrizh s kraljevo hisho, ki je postal she posebej nevaren potem, ko je pozdravil parishko komuno in so ga tam v odsotnosti izvolili za chlana Centralnega komiteja parishke nacionalne garde. Garibaldijeva zgodba je zelo znachilna za razumevanje izprijenosti politike. Rodil se je v Nici in shel med mornarje; toda zhe mlad je vstopil v Mazzinijevo tajno drushtvo "Mlada Italija", ki je pripravilo in izvedlo ponesrecheno vstajo na Savojskem leta 1834, kar ga je za vselej ochrnilo pri monarhistih, zato je pobegnil v Juzhno Ameriko in se tam boril za neodvisnost Brazilije in Urugvaja. Ob "pomladi narodov" leta 1848 se je vrnil v domovino, se udelezhil revolucije in boja proti tlachiteljski Avstriji – pri tem se mu je pridruzhil tudi Alojz Olivo in bil v njegovem shtabu, ko je s 4000 prostovoljci shel na pomoch Benetkam, toda monarhisti so ga ujeli in izgnali; v pregnanstvu je bil do leta 1854, ko je izbruhnila vojna Francije in Sardinije, ki je bila v rokah savojske dinastije, proti Avstriji in so bili monarhisti prisiljeni izkoristiti Garibaldijevo veliko popularnost, da je zbral prostovoljce in se udelezhil bojev, v katerih je spet sodeloval tudi Alojz Olivo in bil za to vechkrat odlikovan, ne nazadnje tudi od Francozov. Toda Garibaldija so monarhisti spet izigrali, razpustili so njegovo gardo in ga konfinirali na otochku Caprero. Vendar ni odnehal. Spet je na skrivaj zbral tisocherico rdechesrajchnikov, zbral v juzhni Italiji kmechke upornike, osvobodil Palermo in vso Sicilijo, se odpeljal na kopno in novembra leta 1860 vkorakal v Neapelj. Zachel je uvajati politichne reforme in deliti zemljo kmetom; toda namesto da bi razglasil republiko, je prostovoljno odstopil oblast monarhistom, ker je bil preprichan, da bo savojska dinastija zdruzhila Italijo in je verjel obljubam monarha, da bo vpeljal pravichen druzhbeni red in parlamentarno demokracijo. Ta pa je njegovo vojsko razpustil, njega pa dal odpeljati na zhe menjeni otok Caprero; vendar se she ni nehal boriti in letih 1862 in 1867 je vechkrat poskusil osvoboditi Rim izpod papeshke oblasti. Zhe v prvem boju je bil ranjen, ujeli so ga in onemogochali na vse nachine. Prav leta 1870 se je ponovno pojavil v Rimu; oblast si ga ni upala odstraniti, ker je bil prevech priljubljen, toda policija in tajne sluzhbe so mu bile nenehno za petami in spletkarile proti njemu. Zlasti so mu onemogochale stike s somishljeniki in che je bilo le mogoche, so jih ne le zapirali, ampak nekatere tudi fizichno likvidirali. Zato je bil tudi Alojz Olivo pod nadzorom, saj so bili obche znani njuni medsebojni stiki; zadnje akcije Garibaldija pa so oblasti nagnale strah v kosti in se je lotila obsezhnega "chishchenja", ki je zajelo tudi Alojza Olivo. Poskushali so ga s provokacijami ochrniti med ljudmi, shirili so lazhi o njegovem zhivljenju in namigovali, da je sumljiv zhe zato, ker prihaja iz krajev, ki so ostali pod Avstrijo, kjer zhivi njegov rod, s katerim ima redne in tesne stike itd. Psiholoshki pritisk je bil tako hud, da so se celo njegovi najzvestejshi prijatelji bali za njegovo zhivljenje...

Sedaj pa so tu ti zhandarji, ki naj bi od njega, Antona, zvedeli, kje je, kam je izginil njegov brat!

Njegov zamolk pa je izhajal she iz nekega drugega zhalostnega spoznanja – oblast chloveka she mrtvega ne pusti na miru, che le ima she kakshno odprto postavko v rachunih z njim ali jo potrebuje odprto za porachunavanja z dejanskimi ali namishljenimi nasprotniki.

 

DOLGA MAJSKA NOCH

Po tistem zhandarskem obisku je Anton legel in ni vech vstal.

Kot bi mu z dvema bokaloma vina izpila she zadnje zhivljenjske mochi.

Che ne bolezen, bi ga vzel stradezh.

In niti ne popoln post, marvech izvotljena dusha ga je vlekla k tlom.

Kako dolgo se lahko telo bori proti smrti brez hrane? Dokler toliko ne poje samo sebe, svojih zhivljenjskih notranjih organov, da pride konchno do srca in ga po koshchkih pouzhije. Vse drugo pride na vrsto prej; najprej kar se lahko izsrka iz mashchobnih podkozhnih zalog in zalog poskritih v kotichkih udov, med trebushnimi gubami in v naslagah drobovja; nato pridejo na jedilnik organi, ki so izgubili funkcijo spricho pomanjkanja hrane, celo mozhgane nachne lakota prej kot samo srce. In kdor ima mochno srce, tega jemlje izredno pochasi!

Antona pa je dajalo prav srce, ki ni moglo zdrzhati iztrebljajochega boja z ostalimi organi. Preden je prishlo do mozhganov, je zavest she vztrajala, vsaj v presledkih. Stanje chumenja, ki mu je sledilo stanje budnosti, ko se je odzival na zunanje drazhljaje, je trajalo vse bolj dolgo in je bilo chedalje globlje. Pogrezal se je vanj, kot v mochvaro na tistem delu Blata onkraj Molide, ki ga na noben nachin niso mogli izsushiti, kot bi bilo z globokimi vodozbirnimi koreninami povezano z vsemi vodami podzemlja in je nemogoche ustaviti pretok med posameznimi zhilami; ob sto zamashenih, ostaja she vedno najmanj tisoch zhivih. Poskushali so vse mogoche, kopali jarke tam okoli vzdolzh in povprek, jih poglabljali, da so nekateri zhe spominjati na vodnjake, voda je prenikala iz vseh zemeljskih por, mehchala prst v zdriz, in gorje, che si nepremishljeno stopil vanj. Chim bolj si vlekel eno nogo iz lepljive in pogoltne gmote, tem bolj se je druga noga pogrezala, edina reshitev je bil dober oprijem, ki ti ga je kdo ponudil, che je bil k srechi v blizhini.

Tak oprijem je bil zanj Ivan; ko se je pojavil ob postelji, mu je telo zazhivelo; kot se presusheno in togo platno zmehcha v vodi, tako je vrelec zhivljenja, ki je kipel iz mladenicha, blagodejno prshel chez njegovo izsusheno in izmozgano telo. To ga je nekoliko izvleklo iz greza, da ga je prevel obchutek trenutnega olajshanja, ki pa ni trajal dolgo; ob hudi zheji so prvi pozhirki najslastnejshi in najbolj okrepchilni. Uchinek naslednjih je chedalje shibkejshi, in ko se enkrat odzhejamo, se nam pitje upre. Ivan je opazil, da starchevo onemoglo telo ob njegovem prihodu sprejme energijo, da pa ga njegova daljsha navzochnost utruja, kot bi mu energijo izsesaval nazaj. Zato je raje chez dan vechkrat stopil v prvo nadstropje, se tam pomudil, spregovoril nekaj besed, najvechkrat o tem, kaj pochne, kako potekajo dela, kdo je v spodaj v gostilni ali na poshti, pri ten pa ni zanesljivo vedel, ali ga Anton slishi ali ne. Che spi, ga ni dobro buditi, che pa prisluhne, mu te besede veliko pomenijo.

Zato je Katarini zhe predlagal, da bi ga chez dan prinesli dol in je zhe razmishljal, kako bi mu uredili, da bi se pochutil udobno, obenem pa ne bi prevech motil strank. Ko je ob enem od svetlih trenutkov Katarina to omenila Antonu, se je uprl, kolikor je bilo to mogoche storiti ob skromnem preostanku energije. Zhelel si je intimnosti, to je pomenilo, da je prenaporna nenehna navzochnost ljudi v njegovi blizhini.

In tako je ostalo pri tem, da sta se zlasti Ivan in Katarina vzpenjala in sestopala, da je to postalo del dnevnih ali recimo kar urnih opravil; morda schasoma zhe kar samodejen odziv.

Drugo nedeljo v maju je prishla zhe dopoldne na obisk Lojzi, da je shla k mashi v Kred in se zadrzhala zvecher do shmarnic. Ivan je stopil k fantom na vas, da bi she kakshno rekli, Katarina pa je nekaj brkljala po hishi, ko je zaslishala zgoraj v sobi top udarec. Prisluhnila je. Tishina. Se ji je le zdelo? So zaloputnila vrata? She dvakrat je stopila tja in sem po kuhinji, ko se je odlochila, da pogleda na vrh. Zhe na prvi stopnici, se je hotela vrniti in poklicati Ivana, sama ni vedela, zakaj je na to pomislila, vendar je le sklenila nadaljevati sama. Ko je hotela odpreti vrata spalnice, so bila zadelana, ni jih mogla odriniti, nekaj je lezhalo za njimi. Kaj neki?

Ne, ne, ne... je zavpila in stekla navzod na cesto, da je pri koritu na koncu vasi lahko uzrla grucho mozh ter drobcene iskrice tlechega tobaka. Od dalech je zavpila:

»Ivan, ocheee!«

Ni ji bilo treba ponoviti. V nekaj skokih je bil Ivan mimo nje in pred vrati, ki jih tudi sam ni mogel, pravzaprav, ko je poskusil, ni hotel s silo odriniti, lahko bi poshkodoval chloveka. Medtem so zhe bili pred hisho tudi ostali, ki so mu pomagali na dvorishchu sneti lestev s stene in jo prisloniti k odprtemu oknu, saj je bil to leto nenavadno topel maj.

Ivan je splezal gor in skochil v sobo.

Anton je negibno lezhal za vrati; ochitno je vstal in hotel nekam.

Dvignil je mehko, toda ne mlahavo telo in ga polozhil na posteljo. Shele sedaj se je dodobra zavedel, kako izchrpavajoch je bil Antonov poslednji boj, z lahkoto ga je dvignil, prenesel in pazljivo polegel; ko ga je imel tako tesno privitega k sebi, se mu je zdelo, da she chuti shibek utrip srca. Medtem je vstopila tudi Katarina, skrushena, ihtecha, nesrechna; korak za njo sta stali mlada sosedova nevesta s tashcho, saj se je po vasi hitro razvedelo, da je Titov Anton pri koncu. Ivan je stopil do okna in narochil onim spodaj, naj gredo po gospoda v Kred ter po zdravnika v Kobarid. Zhenske so medtem zhe otipavale utrip, pripravile obkladke s kisom in jih polagale bolniku na senca. Njegovo dihanje je bilo plitvo in neenakomerno, krchevito.

Gospoda ni bilo v zhupnishchu, po shmarnicah se je odpeljal v Breginj, prishel je nekaj po polnochi. Anton se medtem ni vech zavedel, lezhal je, kot ga je bil Ivan polozhil; mozhganska kap. Tudi zdravnika ni bilo, moral je zhe prej v Krn k tezhkemu porodu.

Zhupnik je molil in umirajochega dal v sveto olje. Zadrzhal se je skoraj do svita, tolazhil Katarino in tudi sam opazoval nesrechnega chloveka, ne da bi mu mogel pomagati drugache kot s priproshnjami za njegovo dusho.

Svechi, ki sta goreli na obeh straneh ob Antonovem vzglavju, sta rahlo plapolali in vnashali s spreminjajochimi se sencami nekaj gibanja v prostor, v katerem je vse otrpnilo v prichakovanju srhljivega dogodka. Ivan je pomislil: Ali je smrt res dogodek, se vse zgodi v trenutku? Anton je umiral zhe dolgo, in tudi v tem trenutku se she ni predal, she je v njem iskra zhivljenja! Tudi v tistem hipu, ko je zdravniku mogoche ugotoviti prekinitev vseh zhivljenjskih funkcij, she ni vsega konec, posamezne celice in skupine celic zhive she nekaj chasa, dovolj imajo kisika in hrane za delovanje. Toda to ni vech telo kot celovita, skladno delujocha tvorba, so kot v vojnah posamezni zhepi odpora, medtem ko se je armada zhe vdala in je bila porazhena; en vojak ali ena desetina she ni vojska. In vendar, vsaj v simbolichnem pomenu je to znamenje zhivljenja, kakor bi lahko rekli o telesnih delih. Kot je mogoche slishati prichevanja o izvrshitvah smrtne kazni, ko rabelj odrobi kaznjencu glavo, lochena od telesa she obracha ochi in premika ustnice; grozljivo, ali se glava zaveda svojega stanja, je chlovek takrat she bitje, ki se zaveda samega sebe?! In kdaj shtejejo, da je nastopila smrt, od trenutka obglavljenja ali ko dejansko zamre telo? Kot da bi bilo tako pomembno tistih nekaj sekund... Toda ko gre za drago bitje, so nam dragoceni tudi ti trenutki, che bi jih mogli she podaljshevati...

S svitom so ugashale sveche, ne da bi dogorele, ne da bi ugasnil njihov plamen. Vse mochnejsha dnevna svetloba je presvetlila shibki soj voshchenk; in che ne bi bilo rdechkasto-rumenega odtenka, ki se je odrazhal od bele svetlobe dneva, bi res spregledali, da sveche she plamenijo. Tako je v nekakshni sousojenosti z njima medlel mozh, stari gospodar Titovine.

Komaj se je dobro zdanilo, je prihitela Lojzi, tudi do nje je hitro prishel glas o naglem poslabshanju Antonove bolezni, zhe ob obvestilu so jo pripravili na najhujshe. Ko je zvecher odhajala si ni mogla misliti, da bo tako hitro konec; ni se slepila, brat je bil slab, toda ne toliko, da bi karkoli kazalo na zlom. Preizkushena v tragedijah, ki so jo zhe zadele v zhivljenju, je sprejela tudi ta udarec kot sunek vetra v viharju, ki nas zajame, prisili k iskanju ravnotezhja, zachasnih zavetij, ki jih je treba prej ali slej zapustiti, che naj chlovek gre naprej in ne le zhdi, stisnjen v kotih ali za vogali. Lojzi ni bila zhenska, ki bi jo kar tako potrlo; to je prishlo s chasom, ni bila po naravi taka. Ko se je v otroshtvu igrala z bratoma, se je rada pocmerila, che sta ji nagajala, jo povlekla za kite ali se ji skrila po hishi, da ju ni mogla najti ter se je pochutila zapushcheno in osamljeno. Z leti je izgubila mozha in otroka, umrla sta starsha Nina in Tit, brata Alojza pogreshajo in morda ni vech med zhivimi, zdaj pa she Anton.

K srechi je tu Ivan, dobro so se odlochili in Bog je pomagal, da se je pravochasno dobro dovrshilo; pri Titu je mlad gospodar.

Z dnem je v Kredu zvonilo mrlichu.

 

ZAROKA

Po kosilu sta Ivan in Katarina posedela. Poznojesenski dan je zhe nakazoval daljsho spremembo vremena; dnevi so se zhe dokaj skrajshali in postajalo je hladno. Posamezni veliki oblaki, ki jih je veter gnal sorazmerno hitro po nebu, so z obsezhnimi sencami izmenoma spreminjali odtenke jesenskih barv gozda in koshenic. Nich ni lepshega kot obsezhen razpon odtenkov rumene, rdeche in rjave barve, ki se z nastopajocho jesenjo zachnejo kazati v vsem svojem bogastvu. To je nostalgichen chas slovesa od toplih, dolgih dni, v katerih narava vzcvete, njeni plodovi dozore in nam ponujajo uzhitke; pripravlja nas she z zadnjo razkoshno predstavo na strogo in asketsko lepoto zime ter preprosto umirjenost snezhne beline. Po strmali Stola so se schasoma zarasli tudi otoki srechja, ki so s svojim zelenilom izstopali v enostranski rdeche-rjavi spektralni simfoniji. Izmenjava osonchenosti z osenchenjem je she pridala k charobnosti trenutka, saj je v mirnost vnashala mehko, prelivajoche se gibanje, prav nich moteche v dolgem predahu opoldanskega pochitka.

Vsak zase sta bila zatopljena v misli, ki jih je narekovalo razpolozhenje letnega chasa in trenutka dneva. Tezhko ali sploh nemogoche je prodreti sochloveku v misli, vendar pa obstajajo okolishchine, ko je mogoche z dokajshnjo verjetnostjo domnevati, da sta dva enakih misli. To se je zhe vsem zgodilo, da sta sogovornika hkrati odprla usta in izustila isto misel; razlag je nedvomno vech, a je najverjetnejsha tista, ki pravi, da dolgotrajno skupno zhivljenje ustvari enake miselne vzorce, ki se sprozhijo pod vplivom zunanjih okolishchin. Tako se je zgodilo tudi njima, ko je Katarina zachela:

»Ivan, ocheta zhe pol leta ni vech...« in je Ivan obstal z odprtimi usti, dokler ni povzel: »Prav na to sem mislil.« Gledala sta se nekaj chasa, ne da bi eden ali drugi hotel nadaljevati; ob zhalosti, ki je spremljala to ugotovitev, je trepetal plamenchek medsebojne pripadnosti in spoznanja, da ju zhe vezhe nekaj vech kot zgolj zaobljuba ob prevzemu posestva, da bo skrbel do smrti zanjo in za Antona; za tega, na zhalost, ne bo vech treba. Toda kot je pravkarshnji dogodek potrdil, je chutil tudi Ivan nekaj vech kot le dolzhno sposhtovanje do pokojnika, to jo je ohrabrilo, da je nadaljevala:

»Ivan, pomisliti bosh moral na mlado gospodinjo, tudi meni se zhe poznajo leta in Antonova smrt je pustila svoje sledove ne le v moji dushi, ampak tudi na telesu.«

Ni ji bilo skrito, da Ivan rad zahaja k Chefutnovima dekletoma; ne nazadnje ji je tudi sam vselej povedal, kam gre, in che se je potem tam zadrzhal dalj chasa, je to bilo ochitno znamenje, da gre za nekaj resnejshega kot le bezhno prijateljevanje. Vendar tudi njej ni bilo jasno, h kateri od obeh ga bolj vleche. Zlasti so se govorice razbohotile po tisti nenavadni blodnji v snezhnem metezhu, ko ga je nenavadna moch usode pripeljala prav v hisho, kamor ga je vleklo. Prav taki dogodki kazhejo, da je v nakljuchjih skrito she kaj vech kot le matematichna verjetnost, da se neki dogodek zgodi ali ne zgodi, kljub temu, da se zhe stoletja matematiki trudijo zajeti v svoje verjetnostne rachune chim vech neodvisnih spremenljivk, ki vplivajo na konchni izid.

No, in po tisti snezhni ujmi se je z dekletoma she odpeljal v Gorico. Tam so ostali po prelepi Preshernovi proslavi she dolgo v noch na vecherji v prijateljski druzhbi, nakar ju je prepustil druzhini mamine sestre, ki se je sem porochila zhe pred dvajsetimi leti in je tudi sama imela hcherki enakih let, tistega vechera sta bili prav tako na svechanosti. Naslednjega dne so prezhiveli chudovit dan. Shli so na grad, z izvoshchkom do zheleznishke postaje, si malo odpochili v kavarni v drevoredu in se od tam s svojim kolesljem zapeljali mimo cerkve sv. Roka na kosilo v Rozhno dolino k zaledenelim ribnikom, na katerih se je drsala mladezh. Dekleti sta od sreche vznemirjeni, a utrujeni, da se ju je loteval dremezh zhe na vozu, po vrnitvi pripovedovali o prijetni dogodivshchini.

Toda sestri sta zhe vsaka zase (in na dolochen nachin tudi obe skupaj) ne le slutili, saj je bilo ochitnih znamenj dvorjenja dovolj, temvech zhe vedeli, da ne bo dolgo, ko bo izrechena “beseda”, ki bo spremenila njuno zhivljenje. Kaj je “beseda”? Koliko dogajanj je, ki nakazujejo dolochene namere, in ne tako redko se nam zdi, da celo dejanja sama zase dovolj zgovorno kazhejo na konchni namen, a se na koncu izkazhe, da sklepanje ni bilo pravilno, to nas silno preseneti. Le beseda je tista, ki jasno izrazi stanje; che je beseda lazhna, govorimo o prevari, izneverjanju, verolomnosti ali v posebnih primerih celo o lazhnosti in krivoprisezhnishtvu. Che si zaradi spleta okolishchin, dvoumnih dogodkov in nakljuchnih dejanj umishljamo njihov domet, ne moremo za zgresheno tolmachenje nikogar dolzhiti, prav nasprotno pa je, che je za vsem tem sledila “beseda”. Majhne ali zelo velike tezhave nastanejo, che je izrechena nepremishljeno ali je izsiljena ali izmamljena.

Morda bi se bil Ivan zhe odlochil, che bi v njem zhe dozorelo med sestrama jasno opredeljeno chustvo, ki je bilo pristno in tudi globoko, vendar je zhivelo v simbiozi, kot je lahko uravnotezheno razdeljena ljubezen med oba starsha ali med vse brate in sestre. Tako je do Ane in Terezije gojil enaka chustva, kar ni bila zavestna odlochitev, to je izhajalo iz globoko podzavestnih predstav o spolnem partnerju, ki se izoblikujejo iz meshanice podedovanih zasnov, temeljechih na naravnem izboru, pri chemer dolochen tip moshkega nagonsko stremi dopolniti, izpopolniti ali spremeniti podedovane lastnosti v korist prihodnjih rodov. Svoje prispevajo she tradicionalne predstave o druzhini, idealnem zhenskem in moshkem tipu ter podobno. Ne nazadnje pa je vmes she igra nakljuchij, ki zdruzhi dvoje ljudi in pogosto usodno zaznamuje njune medsebojne zakonske odnose; lahko jih oplemeniti ali zastrupi.

Prichakoval je, da se bo med druzhenjem z njima schasoma le prevesilo chustvo k eni ali drugi; obenem pa se je tega skoraj bal, ali ne bo temu botrovalo kaj takega, kar bi zameglilo izbiro. Skratka, stremel je po takem izboru, ki mu bo omogochil trdno obdrzhati zaobljubo, da ne bo le na pol dana in zaradi tega na shkodo zakona in v trpljenje obeh.

Ko je sedaj nachela Katarina to vprashanje, se je ponovno spopadel s svojo vestjo, obenem si je she ochital, da morda ni poshten do deklet, ko ju drzhi v negotovosti, se ne more odlochiti in s tem eni ali drugi onemogocha lastno nadaljnjo izbiro, saj ni malo fantov po dolini, ki si prizadevajo priti v njuno blizhino. Nobena mu doslej ni niti namignila o prilozhnostih, ki se jima ponujajo, she manj pa, da bi na kakrshenkoli nachin poskushali pospeshiti njegovo odlochitev. Bili sta zelo potrpezhljivi in, verjetno ni pretirano rechi, predani; njuno zaupanje ni temeljilo na nobenih praznih in hlinjenih obljubah ali na izigravanju druge proti drugi, druzhilo jih je vse tri iskreno prijateljstvo in ljubezen.

Ana je bila starejsha, cheprav le leto dni, kar ni odlochujoche, cheprav stari obichaji velevajo, da naj prva gre od hishe najstarejsha; toda o tem ni pri Chefutnovih nikoli slishal niti besedice, zato se Ivan s tem ni obremenjeval, po vsem dosedanjem obnashanju njunih domachih je bil preprichan, da mu ne bodo odrekli nobene, za katero bo zaprosil.

Ker je Katarina zhe nachela to temo, je bil preprichan, da mu zheli pomagati, saj ji ochitno niso neznane njegove nenavadne stiske, zato je kar naravnost vprashal, kot dober sin, ki si zheli starshevski blagoslov za svojo izbiro, a je tokrat pred odlochitvijo potrebno she tiho, notranje izprashevanje dushe in vesti:

»Vem, da bi vam bila mlada v pomoch, tudi meni manjka nekdo, ob katerem bi dobil zagon, usmeritev in smoter za vse, kar imam v prihodnje pocheti; ustvariti si moram druzhino. Nisem vam prikrival, da rad videvam Chefutnovi. Toda hotel sem si vzeti she nekaj chasa, da bi se v meni jasneje izrazilo pravo chustvo, doslej se she ni zgodilo nich takega, da bi lahko z gotovostjo izbral med njima...,« pomolchal je, hotech potem nadaljevati, toda ob tem se je zavedel, da je v bistvu zhe vse povedal, kar je imel namen povedati:

da je pred izbiro,

da pa ve, da se mora chimprej opredeliti.

Katarina je nekaj chasa molchala, morda je bil ta premor kar dolg; nobenemu ni bil odvech, nobenemu se ni mudilo in oba sta chutila, da sta pred tezhkim in zelo pomembnim vprashanjem, odgovor pa bo usodno posegel v njuno zhivljenje za vselej. Vsaka taka odlochitev je nepovratna, kakorkoli se izteche, v dobrem ali slabem, chloveka zaznamuje; je neizbrisna pred ljudmi in Bogom in, kar je she najpomembneje, pred samim seboj! Katarina ni hotela neposredno vplivati na njegovo odlochitev, cheprav bo vse, kar bo rekla ali chesar ne bo rekla, postavljeno na eno ali drugo stran tehtnice. Ko se je po tem dolgem premoru prva oglasila, saj je Ivan ochitno izrekel vse, kar je trenutek terjal, je bila kratka, toda zelo stvarna, kar je posebna zhenska lastnost, ko gre za zakonske in druzhinske zadeve. Zhenska je namrech od vekomaj tista, ki ji ostane telesni sad ljubezni, in po vsej romantiki in chustveni zanesenosti se mora po naravno dolochenem chasu spoprijeti z odgovornostjo in tezhavami materinstva, ko njenega moshkega morda zhe zdavnaj ni vech v blizhini ali na spregled. Zato mora zhenska tudi v trenutku najvechje strasti biti pri stvari s kotichkom razuma; kaj bo po tem?

Katarinin glas je bil blag, skoraj nezhen, kot bi hotela zhe z njegovo barvo poskrbeti, da ne bi Ivana prizadela:

»Dekleti sta mi vshech, vsako od obeh ali kar obe bi imela tukaj, kar pa ni po bozhjih in posvetnih postavah; nobeni ni kaj ochitati in iz trdne ter poshtene druzhine sta. Edino, kar je mogoche rechi o Terezi, da je prebolela hudi pljuchnici in je rahlejshega zdravja. Sicer pa imash prav; kljub vsemu ne hiti in naj te Bog blagoslovi.«

Ko je Ivan vse naslednje dni in tedne premishljeval o tem pogovoru, ga je obhajal nekakshen obchutek sramu in krivde pred Terezo, da je bila na tak nachin oznachena, zaznamovana in celo, da se mu je zaradi tega bolj priljubila, prav nasprotno, kot bi bilo prichakovati. V vsem tem chasu, kar se z dekletoma druzhi, ni opazil, da bi imela Tereza kakshne tezhave, njena rahlo svetlejsha polt je bila opazna bolj pozimi, poleti se je to med sestrama izenachilo. Res, da se v mladosti pritajene bolezni in shibke tochke v telesu pokazhejo shele z leti, toda za sedaj jih ni bilo videti. Tako si tudi s Katarininim namigom ni mogel kdo ve kako pomagati.

Nekaj tednov kasneje je kot zhe po obichaju shel v Kobarid in zhe pred chasom se je bil z dekletoma dogovoril, da se odpravijo pesh pod Krn. Toda na njegovo veliko razocharanje je nashel Ano v postelji, kazalo je na hujshi prehlad, cheprav je bilo she kaj drugega vmes, saj so jo boleli vsi udje. Tako je malo posedel z gospodarjem, nekaj sta popila, pomodrovala o gospodarstvu, nakar se je odpravil proti domu. Do voza je shla z njim Tereza in ko se je zhe povzpel nanj, mu je nekako mimogrede rekla:

»Prihodnji mesec grem v Celovec v gospodinjsko sholo. Oche so zhe vse uredili. Vrnem se chez eno leto.« Gledala ga je s tako preprosto odkritosrchnostjo, da mu je parala srce, in che je ne bi nikoli prej imel rad, bi jo vzljubil sedaj. Ochitno se je odlochila storiti nekaj odlochilnega, da bi se zachel razpletati ta zamotani klobchich njihovih najintimnejshih razmerij. Obrnila se je in odshla v hisho. Obsedel je na vozu, ne vedoch, kaj storiti, naj se vrne noter, se she kaj z njo pogovori? Kako, da mu oche ves popoldan ni nich omenil? So prepushchali hcherki tako tvegano odlochitev? Pochutil se je nenavadno nelagodno in za trezno presojo nepripravljenega; prav to ga je zadrzhalo in sklenil je doma premisliti novo stanje. Do njenega odhoda je she mesec dni.

Toda v resnici to ni bil mesec, ampak le teden dni, saj je Tereza she prej odpotovala v Ljubljano k urshulinkam, ki so bile povezane s celovshko sholo, da bi izpopolnila znanje nemshchine; cheprav je v Celovcu potekal pouk v slovenshchini, je bilo znanje uradnega drzhavnega jezika obvezno.

Ivanu je tak razplet pustil grenak obchutek v srcu, toda obenem je vedel, da bi tudi drugachno odlochitev spremljali enaki odzivi.

Nedolgo za tem so dolochili dan poroke – prvo nedeljo v maju.

 

POMLAD S PESNIKOM

S prvimi trobenticami je prishlo tudi sonce pod Matajur; Ivan je dal razpostaviti nove gostilnishke mize in stole pred hisho, da bi pridobil she vech gostov, ki jih je toplota zvabljala na plano. Prihajali so z vozovi in celo pesh iz Kobarida sem do Nadizhe, nazaj grede pa posedeli pri Titu, kjer sta ob nedeljah in praznikih Bine in Tine (menda naj bi bila brata) pogosto igrala na gosli; sama sta rekla, da prihajata iz Prosnida, to je iz Breginja chez globel Nadizhe proti Ahtnu nad Nemami, ki je zhe na robu Furlanske ravnine. Tako sta se priljubila ljudem, da so jima rade volje dajali za pijacho, Ivan je poskrbel, da sta imela kaj za pod zob, in ko sta zvecher odhajala, jima je Katarina she pripravila culico dobrot za domache. Igrala sta tiste znachilne beneshke vizhe, ki jih je mogoche zlahka razpoznati spricho neke posebne otozhne melodichnosti, znachilne za znachaj teh ljudi.

Ves april je bil nenavadno lep, vreme se je drzhalo in zdelo se je zhe kot poletje. Marsikdo je sicer tarnal, da to ne prinasha nich dobrega, da bo zato prav poleti ob nepravem chasu obilo moche, kar bo pokvarilo letino in shkodilo senu; toda temu se ni dalo odpomochi. Neke sobote popoldne je prav zlagoma prihajal sem od Starega sela par in zhe od dalech je bilo mogoche razlochiti, da gre za duhovnika in gosposko zhensko, tega Katarini ni bilo tezhko ugotoviti, saj je za svoja leta nenavadno dobro videla. Pravkar je odpravila poshtarja, ki je she trobil po dolini, in se namenila gor v Kred, da bi se z zhenskami dogovorila za pomoch pri svatbi, ki se je pripravljala pri Titu chez tri tedne, ko ju je ugledala. Malo iz radovednosti, nekaj pa tudi iz poslovnega zanimanja, ali se bosta hotela pri njih ustaviti, je pochakala. She preden sta se dodobra priblizhala, je zagotovo vedela, kdo sta, cheprav se ji je zhe prej svitalo, kdo bi lahko bila. No, to pa ni vsakdanji obisk, si je mislila, in zhe razmishljala s chim jima bo postregla. Toda onadva sta bila tako zatopljena v svoj pogovor, da je morda nista niti opazila; kdo ve, ali sta se sploh zavedala, da sta zhe v Robichu. Vsaj po njunem obnashanju, ki je tista znachilna odsotnost iz prostora in chasa, kjer zhivijo ostali ljudje, bi se dalo sklepati, da je tako. Chas in prostor opredeljujeta chlovekovo obnashanje; biti v cerkvi ni isto kot biti na semnju, to je vsakomur ochitno, kakor sta vse kaj drugega chas mladosti in chas zrelih let, che le omenimo najskrajnejeshe primere. Toda v vsakdanjem zhivljenju se nam dogaja, da izgubimo ta obchutek in se vedemo, kot da zhivimo izven chasa in prostora, kot da poleg nas ni nikogar in nichesar, obstajamo le mi kot posamezniki ali skupine. To je kot zamaknjenost, zacharanost ali urochenost, ki se je ne zavedamo, ne vemo, kako je do nje prishlo niti kdaj je nastopila; morda kasneje, ko se odcharamo, streznimo, zmoremo obnoviti okolishchine, v katere smo zapadli, vendar je takrat prepozno za vsakrshno odzivanje, ki bi spremenilo tok dogodkov, ki so se nam dogajali v drugem chasu in prostoru ali, che rechemo z drugimi besedami – v nechasu in neprostoru. Najbolj pogosto botruje takemu stanju posebna chustvena in miselna naravnanost, ki je tako mochna in obenem osredotochena na osebo ali predmet chustvovanja in osmishljanja, da spregleda ter odmisli vse ostalo; preprosto, za nich drugega ni vech prostora v srcih in umu.

Tako nekako sta bila videti prishleca, ko sta stala pred Titovo hisho in shele tedaj uzrla Katarino, ki ju je povabila v hisho. Bog ve, ali je to bila njuna izvirna namera, ko sta se odpravila iz Kobarida, toda sedaj sta ochitno spoznala, da ju je pot privedla do sem in sta bruhnila v smeh. Predstavljanje ni bilo potrebno, saj tudi nista bila tod prvich, poleg tega pa sta oba sodila med tiste osebe, ki ju dalech naokoli vsi poznajo – od fantalinov do gospodarjev, posestnikov.

Dragojila Milekova je prishla v Kobarid iz Ljubljane pred tremi leti in sta bili z domachinko Amalijo Jugovo v Tolminu edini uchiteljici na Gorishkem. To je ob njenem prihodu vzbudilo neprikrito zanimanje in nekaterim ni bilo prevech vshech, da se zhenske lotevajo tega poklica. Toda kaj hitro se je ljudem prikupila, da, celo obozhevali so jo. Bila je bistra, podjetna zhenska in se je lotila she marsichesa, kar ni bilo v neposredni povezavi s sholo, pripisovali so ji zasluge, da je Kobarid postal "najbolj naroden trg na Slovenskem". Kajpak so k temu pripomogli tudi drugi, med njimi Pagliaruzzijev Izidor, naduchitelj Fran Dominko, kaplan Andrej Zhnidarshich in she marsikdo, med njimi pa je imel posebno mesto kaplan Simon Gregorchich, rojen na blizhnjem Vrsnem, po volji bozhji: pesnik. Ta ji je nadel v svojih stihih alegorichno ime "planinska rozha", ki je postala simbol novoustanovljene "Narodne chitalnice", v katero so se takoj vkljuchili glasbeno nadarjeni naduchitelj Srechko Carli, uchitelji Korshich, Chok in Krajnik, pa Ivan Bandel in ugledni domachini Ignacij Gruntar, oba Hrasta, Andrej Volarich in tako dalje. Tudi Ivan Titov je bil med njimi, tako da se je narodna zavest organizirano shirila po vsem Kotu in she dalje chez mejo med Beneshke Slovence. Od tam se je k Pagliaruzzijem prizhenil Anton Klodich, ki se je krepko zavzel za delo v chitalnici. Toda njeno srce je bila Dragojila, ki je tako obenem orala ledino zhenskemu uchiteljskemu rodu, ki je prihajal mnozhichneje za njo. Kipela je od narodne zavesti in je imela posebno izostren chut za delo z ljudmi – rojena pedagoginja pach. Ker pa je obenem natanchno vedela, kaj hoche dosechi s svojim delovanjem, bi ji lahko pripisali politichne ambicije, to pa je bilo v tistih chasih brezupno stremljenje. Toda nekaj je le posebno vztrajno zagovarjala in ji je uspevalo uresnichevati: ustanovitev slovenskega zhenskega izobrazhevalishcha v Gorici.

Prav pogosto pa je drugovala z Gregorchichem, videvali so ju ob vseh urah skupaj, na sprehodih po okolici, v chitalnici ali kar na trgu pred cerkvijo po uro ali dve, da se je marsikdo zhe nasmehnil, nekaterim pa je to shlo v nos in so pisarili ogorchena pisma na gorishko shkofijo, cheprav jima niso imeli kaj ochitati, saj je bilo vsem na ocheh, kar sta pochela. Zato pa je bilo treba tisto "manjkajoche" dodati, izmisliti si, in pri tem so kazali nenavadno domishljijo, ki je mejila zhe na patoloshko iztirjenost.

Ko ju je sedaj Katarina gledala taka pred seboj, si je mislila, da zlim jeziko res ni treba veliko za oblikovanje "zgodb in zgodbic". Skupaj so sedli kar pred hisho na sonce, hishna pa je postregla z vipavcem in po Katarininem posebnem narochilu she s svezhim koruznim kruhom z orehi, ki ga je imel Ivan tako rad, zato mu ga je zhe dopoldne spekla, da ga bo imel ob vrnitvi na mizi. Shel je namrech k mizarju v Idrsko, ki mu je dokoncheval novo spalnico. Pa she nekaj drugih opravil je imel v zvezi s poroko.

»Kar precej zhivahno mora biti pri vas, che sodim po tem, kar se dogaja pri Chefutnu,« je rekel gospod Gregorchich. »Zjutraj se mi je zdelo, da je Ivan brzel skozi Kobarid in she pozdraviti ni utegnil,« je nadaljeval.

Gospodichna Dragojila je poprijela to temo, saj se ji je zdela primerna za oddaljitev od dolge (kaj res skoraj poldrugo uro trajajoche?) razprave o zadnjih pesnikovih stvaritvah, zato je nadaljevala ona:

»Ivana je sedaj bolj malo videti v chitalnici, che pa zhe pride, je to zato, da se opravichi. Ha, ha, ha! Saj jima vsi srchno privoshchimo; ko bosta enkrat skupaj, pa ju bomo videvali pogosteje med nami. Kajne, Simon?« ga je pokarala, saj se je zhe spet nekam zagledal in zatopil v svoje misli, medtem ko se je Sonce nagibalo chez Mijo proti zahodu v osredishchenih krogih, ki jih povzrocha ovlazheni zrak malo nad obzorjem... Tako se iz zachetnega zharishcha, polnega mochi, energije, ki se razdaja vsemu vesolju, po eni strani porazgublja zachetna zharkost, slepecha svetloba in celo unichujocha toplota, po drugi strani pa prav to upadanje zgoshchene silnosti omogocha blagodejne uchinke ogrevane Zemlje in vsega zhivega na njej, kar ne bi bilo mogoche v neposredni blizhini izvora. Tako se je pochutil tudi sam; razdajati se ljudem in svojemu narodu, pri tem pa ohranjati potreben razmak, da ne bi s svojo ognjevitostjo deloval unichujoche, predvsem na tisto, kar mu je najblizhje. Od tod zadrzhanost v odnosih z ljudmi, ki ni izhajala iz stanovske zaobljube in potrebne avtoritarnosti, temvech iz globoke predanosti svojemu dvojnemu poslanstvu pesnika in duhovnika, v katerem se nepomirljivo kresheta nasprotujochi si silnici, ki pa ju ne smemo poenostavljeno enachiti s pesnishko vihravostjo in bohemstvom na eni ter duhovnishkim odrekanjem in samozhrtvovanjem na drugi strani. Navskrizhje je veliko globlje; gre za sprejemanje in oddajanje chustvene in zhivljenjske energije, za pretehtano sorazmerje med njima in intenziteto prenosa. Pesnishki odnos do sveta je eruptiven, izrazito meri na chustva in prek njih na podzavestno podstat dushevnosti, pri tem nastane posebna resonanca tudi s fizichnim delom bitja, ki se izrazi celo v telesni napetosti, tonusu mishichja; pesem nas ne sme pustiti ravnodushne, neprizadete in nas sili, da se odzivamo, upiramo. Medtem pa nas vera pomirja, spravlja s samimi seboj, blizhnjimi in Bogom; duhovnik se nam priblizhuje skoraj nevidno, ne vdira v posameznika, ampak se ga posredno in nezaznavno dotika prav tako prek skrivnostnih spletov podzavesti, od koder se dviga na chustveno povrshje kot sprejemanje od nas neodvisne vishje volje ter pristajanje na danost, ki je nasha usoda.

Ochitno je zaslutil Dragojilino bodico in se je hotel odkupiti, saj je sodila med redke posameznike, ki jim je dopushchal dostop v vechjo blizhino, ker jim je priznaval osebnostno trdnost in zato vechjo odpornost pred njegovo vulkansko energijo; zrecitiral jima je:

»Ti meni svetlo sonce,
a jaz sem mesec tvoj,
od tebe luch dobivam,
od tebe ogenj svoj.
Ko tvoja luch mi sije,
svetal mi je obraz,
ko zhar mi tvoj zatone,
obda me mrak in mraz.
Za tabo vedno vije
se misli mojih pot,
zacharan duh spremljuje
te vedno in povsod!
Neznanska moch me vleche
do tebe, sladka stvar –
dosechi pa ne morem
nikdar te, oh, nikdar!«

Pri tem mu je obraz otrdel, kot bi se bal izraziti she neka svoja lastna, najgloblja chustva; morda bi se mu zgodilo, da bi zalesketala solza v kotichkih oches. Toda njegova trdna volja, ki jo je na podlago dushe gorskega chloveka naslojila dolgoletna vzgoja in poklicna izurjenost, je prevladala le toliko, da ni bilo zaznati na njegovem oblichju viharja dushe, marvech je bilo mogoche popolnoma zanesljivo o njem sklepati po njegovem nasprotju na oblichju. Vchasih povemo vech z zanikanjem kot pa s pritrditvijo. Solze niso vselej jokanje dushe, kakor tudi smeh ni zanesljivo znamenje sreche; negibnost in neizraznost obraza pa prej kazhe na notranje stiske in boje kot pa na spokojnost in blagost.

Zhenski sta vsaka po svoje dojemali poezijo, pravzaprav je namen lirike, da vzbudi asociacije, ko je dushevni vzgib odziv posameznikovih lastnih izkushenj, spominov in spoznanj. Pesnik se vchasih komaj dotakne, drugich pa neusmiljeno zgrabi del chlovekove preteklosti, jo potegne iz pozabe, namerne ali obledele od minljivosti, in prisili srce in duha, da se v sedanjosti soochita z njo. V njunem odzivu je bilo nekaj skupnega, a obenem med seboj zelo oddaljenega. Katarina je bila na kraju, Dragojila pa na zachetku neke izkushnje. Anton je bil she svezhe vtkan v Katarinin spomin, ki je, bolj ko so tekli meseci, dalj v preteklost izbiral njune skupne dozhivljaje, zato je pesnikovo sporochilo dozhivljala iz perspektive preteklosti, na temelju minulega in nepovratnega, dozhivetega in zamujenega, ohranjenega le v vijugah spreminjastega spomina; vsak verz in beseda v njem je na tak nachin dobil starostni pechat, in kljub temu, da so se spomini v glavnem napajali iz mladostnih dni, so utrpeli na dolgi poti iz davnine v sedanjost znatne spremembe. Dragojila pa je pesem obchutila in obenem razumela zazrta v prihodnost, nekako programsko, vse je bilo she pred njo in obarvano z njenimi hrepenenji, upi in nachrti, ne oziraje se na trpkost pesnikovega sporochila in njegov zakljuchni, obupni vzklik, ki je zvenel kot klic na pomoch. In temu klicu se je obilno odzivala, saj si ni delala utvar, da bo duhovnik vse postavil na kocko zaradi nje; prevech racionalna zhenska je bila, nachrtna in mochne volje, da bi tudi pred sabo opravichila kaj takega. Tudi ni bil njen sprejem naravnan na isto ubranost bioloshkih valov, ki bi dopushchal kakrshnokoli drugachno razlago, kot da je pesnikovo poslanstvo prodreti v najgloblje kotichke chlovekove dushe in uma ter izlushchiti najintimnejsha spoznanja v obliki, ki ima moch prenosa na druge ljudi, ne pa, da na tak nachin reshuje in zdravi svoje notranje tezhave. Prav zaradi tega je obchudovala Gregorchicha, ker je bil njen znachajski dvojnik, che zhe ne v resnici, pa vsaj tak, kakrshega je hotela videti ali ni mogla videti drugachnega. To je z njene strani krepilo vezi z njim; temu prijateljstvu se je prepushchala sproshcheno, v njem je bilo nekaj enodimenzionalnega, odnos brez zapletov, ki jih tudi v prihodnje ni bilo na vidiku. To je bilo chisto razmerje, ki bi se pretrgalo tisti hip, ko bi spremenilo svojo nrav; bilo bi proti njenim osebnostnim nachelom, prelomila bi sama s seboj, che ne bi bilo tako. Bila je premochna zhenska, da bi razumela shibkosti, cheprav so se njena chustva nezhno odzivala na she tako blage lirichne vzgibe. Kadar kdaj izrechemo besedo "morda", tvegamo, da se zapletemo v nerazvozljivo shtreno domnev in delnih sklepov; morda bi se med njo in Simonom zgodilo marsikaj, che ne bi bila tako strogih nachel. Toda po drugi plati lahko prav tako mislimo, da se tudi od Simonove strani ne bi razvili taki odnosi, che bi bila Dragojila drugachna... Sicer pa je to kot filozofova domneva, da je svet med seboj tako prezhet in spojen, da zhe rahel metuljev let na enem koncu vesolja zaniha zrak in sprozhi neznanske katastrofe na njegovem drugem koncu.

 

PRVA POMLADNA NEDELJA

Potrebno je bilo postoriti veliko stvari, zlasti ker je bilo vreme chemerno in tudi obetalo ni kaj prida; cheprav je bil ves april prelep, se je zadnje dni skazilo, to pa ni kvarilo veselega vzdushja, ki so ga utemeljevali s krilatico: »Che na poroko lije, bo zakon poln harmonije!«

Toda Ivan je v pripravah mislil tudi na to; iz Gorice je dal pripeljati veliko shotorsko krilo, s katerim je prekril lep del dvorishcha in tam so potlej vashki fantje uredili dolge mize s stoli. Pa naj lije, che hoche, so vzklikali med delom, ko so si vmes natakali iz petdesetlitrskega sodchka. Zhe v petek zvecher je bilo vse nared, tako da so v soboto le izrabili prilozhnost za fantovshchino in obchudovali lastno mojstrstvo ter si delili poklone in pohvale za posamezne reshitve pri ureditvi svatbenega prostora. Kot pa se pri takih dogodkih pogosto zgodi, je le malo manjkalo, da ni izbruhnil pretep. Do zadnjega kotichka te dezhelice so odmevali strankarski boji. Dr. Tonkli je pred dnevi na obchnem zboru "Gorice" udaril na spravljivo struno, chesh saj obe strani trdita, da sta vneti za napredek in svobodo naroda ali, z drugimi besedami, che bi "Socha" spremenila svoj odnos do "Gorice", bi se dala zazhelena sloga zlahka dosechi, pri tem ne bi bilo nikomur treba opustiti lastnih nachel. Povsod so se oglashali glasovi, ki so zahtevali omejitev medsebojnih spopadov ter celo zdruzhitev obeh drushtev in njunih glasil, trdech, da ni res, da so eni tako strashni liberaluhi, drugi pa mrachnjaki, saj vendar oboji, che je treba, trdno stoje za napredek slovenske stvari v dezheli. Dr. Lavrich se je sprijaznil s "Socho", postal njen predsednik, kmalu zatem pa prepustil mesto Matiji Doljaku iz Solkana. Fantje so sicer vsi podpirali potrebno slogo, saj bodo sicer Lahoni in Tajcharji zlahka opravili z maloshtevilnim slovenskim narodom, toda prepir je izbruhnil, ko so si zacheli dokazovati, kdo ima bolj prav pri taktiki za dosego narodnih ciljev, saj brez taktiziranja, sodelovanja z nasprotniki ne bo mogoche dosechi vechine pri glasovanju v dezhelnem svetu in she manj na Dunaju. Nekateri so bili proti vsakemu sodelovanju, trdech, da sprejeti odkrit boj pomeni utrjevanje naroda, pripravo na odlochilne spopade, ki se jim v prihodnosti ne bo mogoche izogniti, saj se nabirajo temni oblaki na obzorju avstro-ogrskega cesarstva in s tem, nepreklicno, tudi v vsej Evropi. Drugi pa so izhajali iz trdnosti in trajnosti evropske drzhavne organiziranosti, saj so propadli vsi dosedanji poskusi, vkljuchno z Napoleonovim, da bi preuredili Evropo, kljub temu, da so bile prelite reke krvi. Nekdo je patetichno vzkliknil:

»Narodu kakor chloveku je usojen boj, kdor ga sprejme, bo velik!«

To se je na prvi mah vsem zdelo lepo, toda zhe v naslednjem hipu je nastalo prerekanje, ali je res treba vse dosechi s krvavim bojem in ali ni lahko tudi politichni boj uspeshen? Nakar so jim drugi vrnili, mar naj bo uspeshen boj z glasovanjem, kjer smo Slovenci vselej preglasovani? In tako naprej, da se je temperatura dvigala in bi gmalu prishlo do "boja" med njimi, che ne bi nekaj po polnochi prishla she dekleta in jih je minilo politiziranje, da so se raje posvetili prijetnejshim rechem. Razlegla se je pesem, ki sicer mnogim na vasi ni dala spati, toda prav taka je na neki nachin bila namera, saj poroka, zlasti v Robichu, ni vsak dan.

Ivan je bil zdaj med fanti, potem v hishi, kjer so potekale she zadnje priprave. She enkrat je stopil na vrh, da bi preveril, che so novo spalnico, ki je bila postavljena shele prejshnjega dne, dobro pochistili in postlali. Pogledal je v omare, kjer je Katarina na eno stran zhe skrbno zlozhila njegove rechi, drugi del pa je prazen chakal na Anino balo. Danes je bil zhe tretjich v tem prostoru, kot da ga chaka presenechenje in bo enkrat le ugledal Ano v njem; ni mogel prikriti nestrpnosti. Spalnica je neustrezen izraz za prostor v hishi, ki ima prav poseben pomen in vlogo v zasebnem in druzhinskem zhivljenju; to ni oddeljen kraj za spanje, kot bi izhajalo iz neposredne etimologije, in kot takega ga tudi nihche ne jemlje. Zhe od otroshtva se prav s spalnico opredeljujejo odnosi znotraj druzhine; otroka navajamo na samostojnost in mu nakazhemo, da ne bo vselej v okrilju starshev, ko ga premestimo v lastno spalnico, lochen prostor ali vsaj oddeljen kot, che ne gre drugache. To je prva otroshka travma, ki si jo vsi otroci blazhijo s tem, da se vsaj ob dolochenih dnevih in urah, ob nedeljah zjutraj na primer, ko tudi starsha polezhita, zavlechejo k njima v toplo posteljo; to sodi med posebne otroshke naslade. Nekateri pa tudi kot odrasli ne prebolijo te lochitve in jim ostaja v podzavesti obchutek odrinjenosti, che ni bil kako drugache nadomeshchen ali preusmerjen. Toda prav ta lochenost omogocha intimnost, da pred snom premislimo zadnja dogajanja in jih spravimo v sklad s preteklostjo ter videnjem prihodnosti, to se neredko (morda je pa to redno, le da se tega ne zavemo) nadaljuje z viharjenjem mozhganov v sanjah kot njihova dopolnjujocha dejavnost za (po)misli, ki se jim sicer zavestno odpovedujemo. Za zakonski par pa je spalnica arena zhivljenja in smrti, tozhb in obtozhb, razsojanj in sodb, choln nenehnega iskanja ravnovesja na razburkanih vodah skupnega zhivljenja, postankov v sanjavih zalivih hrepenenja in grozechih brodolomov; mesto spochenjanja novega zhivljenja, krchev rojevanja in muk smrtnega boja. V spalnici se udushe kriki osamljenosti in bolechine ter odzvanjajo vzdihi in shepeti slasti in sreche. Spalnica je zhivljenje, zozheno na en prostor, skrcheno na ponotranjeni vidik bivanja. Zato je takega pomena njen videz, opremljenost in skrbnost njenega urejanja ter vzdrzhevanja; ne le zaradi delitve dela med spoloma se zhenska s poudarkom posvecha spalnici, toda moshkemu je nalozheno, da jo da izdelati in priskrbi. Spalnica je simbol gnezda.

Shele proti jutru se je drushchina razshla, cheprav ni mogoche zatrdno rechi, ali so tudi vsi prishli do svojih domov in jih ni spotoma zamikalo, da so se she kje zadrzhali, she kaj spili ali pospremili dekle...

Ivanu je ostalo le nekaj ur fantovske prostosti, o tem pa ni razmishljal oziroma mu je ni bilo zhal. Legel je v zadnjem nadstropju, na zachasno lezhishche, prirejeno med delom v novi spalnici, in bil kmalu v stanju, ki je sicer spanje, saj po tako utrujajochih dneh telo potrebuje pochitek, obenem pa sta dusha in um tako razgreta, da ju ni mogoche umiriti. Nastane posebna meshanica telesnega mirovanja, med katerim se chlovek niti ne obrne v postelji in se zbudi, kot je legel, medtem ko mozhgani viharno delujejo na razlichnih stopnjah zavesti, pach odvisno od prespanih ur in presnovne dejavnosti, zlasti she ob takih prilozhnostih, ko se popije kozarec vech in obilneje poje. Ivan pa je ostal prejshnjega dne skoraj teshch, od nenehne zaposlenosti je pozabil na to, in celo ponochi ni bil toliko med mladimi, da bi ga prepogosto dosegli z nazdravljanjem. In prav to ga je zgodaj zbudilo; v zhelodcu ga je pleshchalo. Vse je bilo she tiho; vsaj tako se mu je sprva dozdevalo, ko pa je pazljiveje prisluhnil, je slishal spodaj pridushene shume. Nekdo je zhe vstal. Tudi sam je potegnil hlache in srajco nase ter pritajeno shel v pritljichje. Zhe na stopnicah ga je zajel prijeten vonj po kavi, ta se je meshal z onimi od drugih jedi, ki se ob takih prilozhnostih v obilici pripravljajo in zhe sami ustvarjajo neponovljivo praznichno vzdushje, tudi che chlovek zapre ochi in si zamashi ushesa, da je prepushchen le enemu chutilu.

V kuhinji sta Katarina in Lojzi sedeli ob mizi s skodelicama pred seboj, zajeti v enega od tistih trenutkov, ki ga vsi tu pa tam dozhivimo, da smo pri njem soudelezheni, smo morda celo njegovi soustvarjalci, saj se nas na neki nachin tiche in posega v nashe zhivljenje, vendar bi moral v bistvu to biti dogodek nekoga drugega, njegova najvechja zasebnost, ki je ne bi smeli prekrshiti. Iz lastnih izkushenj sta se zavedali te dvojnosti in vsaka zase premlevali lastno preteklost ter jo povezovali s prihodnjimi urami. Toda usode so med seboj prepletene in ni mogoche nich spremeniti na enem delu, ne da bi to vplivalo na vse ostale sosledne dele.

Ivan ju je zmotil pri tej jutranji samospovedi; o njem sta razmishljali in govorili, zadovoljni nad takim razpletom in zavzeti za njegovo uspeshno prihodnost, obenem pa je to bil mejnik njunega zakljuchnega zhivljenjskega obdobja. Trenutno zadrego sta premostili s skodelico kave, ki jo je Katarina takoj postavila predenj. Ivan se je med tema zhenskama, ki sta mu tudi drugache dajali vedeti, morda celo prevech poudarjeno, da je gospodar, skrbnik "Hishe", vendarle pochutil kot varovanec, njuna poudarjena skrb zanj, ki je izvirala prav iz pranagona po zashchiti in vodenju, ga je spominjala na materino skrb za narashchaj, ki je resda bioloshko pogojen, a ima obenem v sebi tudi ekonomsko smotrnost krepitve druzhine, zagotavljanja delovnih rok in pridobivanje sredstev za zhivljenje. Zanju in za "Hisho" je bil izrednega pomena, predstavljal je nadaljevanje in ohranjanje truda mnogih prednikov, ki se je zachel zhe v davnini, ko je bilo treba zemljo izkrchiti, obdelovati, pobrati in chuvati pridelek ter vse braniti pred vsiljivci in roparji.

Nastopil je dan, ki bo tudi na simbolni in formalni ravni oznachil zveznost prihodnjega rodu.

 

ZHIVLJENJSKA ZAOBLJUBA

Medtem se je sonce zhe kar visoko dvignilo na nebu (v nasprotju s prejshnjimi dnevi, se je vreme izboljshalo) in okoli hishe ter v njej je vse vrvelo, svatje so se zbirali z vseh strani, hrup je postajal chedalje glasnejshi, slishali so se zhe prvi vriski. Ivan je pogledal skrbno urejeno bradico in brke, chrne lase si je gladko pochesal nazaj in Katarina mu je v gumbnico vtaknila velik, bel nagelj. Stopila sta v spodnje prostore, kjer so ga sprejeli z glasnim odobravanjem. Na cesti je zhe chakala dolga vrsta voz; konji so nemirno kopitali in komaj chakali, da jih vozniki pozhenejo, saj jih zhe od zgodnjega jutra chistijo, pripravljajo in krasijo – chemu sedaj ta zastoj? Iz Tolmina je Ivan narochil odprto kochijo s parom vrancev, ki je imela zadaj na meh zlozheno streho, ki bi she kako prav prishla v dezhju. Kochijazh je med napere zadnjih, vech kot meter visokih koles pretaknil pisane trakove, stranice so "vzcvetele" v shopkih poljskega cvetja, zlasti gizdava pa sta bila konja, grivo sta imela prepleteno z raznobarvnimi trakci, na glavi pa jima je visoko shtrlela rdecha perjanica, ki je poudarjala njuno chrnino. Tudi komat in druga oprava ter vajeti so bili poviti z mavrichastimi prameni in ovesheni z resicami. Znotraj pa so chakale na potnike blazine, prevlechene s pravo svilo; in na to je bil kochijazh she posebej ponosen, saj je predstavljalo njegovo posebno ponudbo za dobre narochnike.

Tudi drugi vozniki v vrsti niso veliko zaostajali z okrashevalsko domishljijo, zato je bilo videti sprevod prav imenitno. In che dodamo she moshke in zlasti zhenske udelezhence, ki so si za to prilozhnost nadeli najsvechanejsha oblachila z vsem okrasjem in nakitom, kar ga je bilo pri posamezni hishi, potem je bila povorka vredna obchudovanja, kar so glasno in razigrano izrazhali vashchani in okolichani, ki so se zbrali naokoli, da bi bili priche odhodu po nevesto. Zadovoljni so chakali nadaljevanje danashnje slavnosti, saj se jim je obetala she prava pasha za ochi.

Ivan je pomagal Katarini na voz, Lojzi pa je ostala pri hishi, da bi nadzorovala in vodila she zadnje priprave, toda preden so odpeljali, je dala Ivanu v narochje velik shop rozh, povit s slovensko trobojnico, za nevesto. Zaigrala je harmonika, ki se je tiste chase zachela pojavljati tudi v nashih krajih in je predstavljala "mali orkester v enem instrumentu", to je ljudi privlachevalo, goslarje pa jezilo, saj jim je odjedalo stoletni kruh, toda tokrat so ubrano nastopili, in ob vsesploshnem vzklikanju se je kolona odpravila proti vzhodu.

Pri suzhishkem mostu so jih chakali Mehelinovi; prishli so naproti, da bi se skupaj podali do nevestinega doma. Ivanovo tokratno srechanje s starshi in domachimi je vnashalo v njegovo zhivljenje dodatno razmerje, ko se je s Katarino znashel pred njimi, je v hipu zachutil, da so se spremenile tudi chustvene razmere med njimi, se na neki nachin premeshale, prerazporedile in pridobile nove tehtljive vrednosti. Usoda vchasih nameni posameznikom, da jih zhe kot novorojenchke ali v rani mladosti posvoje krushni starshi; odnos med takim otrokom in skrbniki z leti obichajno preraste v starshevstvo in, ne oziraje se na bioloshko naravo, to prevladuje, pa cheprav se kdaj kasneje vzpostavijo ali skushajo ozhiviti stiki med naravnimi roditelji in odsvojenim otrokom, neizbrisen pechat zapusti skupno zhivljenje z zakonitimi starshi. V Ivanovem primeru je bilo drugache, posvojili so ga odraslega, kot izoblikovano osebnost, lahko bi celo rekli, da po njegovi volji ali vsaj brez njegovega zavestnega pristanka se tisto ne bi moglo zgoditi. Toda ko je enkrat prishel v "Hisho" in zazhivel s chlovekoma, ki sta mu ne le prepustila vso svojo ekonomsko podlago za zhivljenje, vse, kar sta podedovala in sama pridobila, pach pa sta se mu s tem tudi predala (che grobo rechemo) na milost in nemilost, postal je njun gospodar, s premozhenjem je lahko pochel, kar je hotel, saj je postal njegov zakoniti lastnik. A v resnici ni bilo tako, v dushi je obchutil to njuno stisko, in po Antonovi smrti se je to she stopnjevalo v odnosu do Katarine; sposhtoval ju je, schasoma pa se je vzporedno rojevala she posebna chustvena skladnost, ki ji morda ne bi mogel rechi ljudezen otroka do starshev, ker ni bila mozhna ponovitev procesa odrashchanja, vendar ne bi smeli zanikati tople in zaupne naklonjenosti do zhenske, ki mu je posvechala toliko skrbne pozornosti, zato sta se chedalje bolj sooprijeto sposhtovanje in simpatija spojila v mochno chustvo navezanosti. To je izraziteje spoznal prav ob tokratnem srechanju, ko je ob sebi imel blizhnje z dvojno naravo nasledstva in nadaljevanja rodu – tisto, ki izhaja iz krvi, in ono, ki temelji na zhivljenjski skupnosti.

V tretji tak nov odnos bo stopil chez kakshno uro, kako se bo obnesel in razvijal? Streslo ga je! Je prav, da sploh pomishlja in razmishlja na tak nachin, mar ni preprichan, da je prav in dobro, kar pochne? Chlovek se vchasih znajde pred neko svojo mislijo, za katero ne ve, odkod je prishla in chemu je vzniknila; kar naenkrat je pred njim in je ne more vech izbrisati, ne more enostavno rechi, to ni moja misel, tuja mi je, od nekod se je priklatila... Ivanova narava je bila v osnovi dokaj premochrtna, ni dopustil, da ga taka miselna stranpot zasvoji, odkrito se je soochil s podzavestno reakcijo na vse, kar ga v prihodnjih urah in letih chaka, ter je imel na to pripravljen odgovor: Tako mora biti, tako sem se odlochil!

Dvignil je pogled proti vrhu Krna. Velik severni del mogochne gore se je v davnini zrushil in okrnil kamnito gmoto za njen znaten del, toda zato gora ni nich manj velichastna, celo pridobila je na divji lepoti, ki pricha o njeni stanovitnosti. Tako se dogaja chloveku v zhivljenju; stati mora chvrsto in obstati.

Pred Kobaridom se je povorka znashla pred zaporo; domachi fantje niso hoteli kar tako pustiti dekleta drugam, zachela so se pogajanja, ki jih je za Ivana vodil brat, na drugi strani pa so imeli zelo jezichnega pogajalca, ki mu je besedna umetnost narashchala z vsakim kozarcem pijache, ki ga je zvrnil vase, ko je hotel s tem podkrepiti svoje argumente. Obilica smeha je spremljala celotno dogajanje in seveda tudi konchni dogovor o odkupnini, ko so mladenichi, zadovoljni s pravkar pridobljeno jedacho in pijacho, odrinili povprek chez pot postavljen voz in spustili svate mimo.

Pri Chefutnovih je bilo vse mrzlichno, saj so od dalech slishali hrup in krohot ob "shrangi" ter tako vedeli, da bodo iz Robicha vsak hip pripeljali na dvorishche. Ana se je lepo napravila, to pa pri mladih ni tako tezhko, saj so lepi zhe sami po sebi, ne da bi se bilo treba she posebej kititi, vendar ni hotela izpustiti prilozhnosti, da ne bi enkratnega dogodka poudarila in njegovo izjemnost pochastila s skrbnostjo za svojo urejenost. Rezka je bila ves chas z njo, kot bi se pripravljala ona sama; obe sta chutili, da je usoda v tem primeru vrgla kocke za izbiro ene ali druge, cheprav je Rezka poleg tega she vedela za lastno dejanje, ki je pripomoglo, da usodna kocka ni padla popolnoma nakljuchno, ampak je bila rahlo obtezhena na eni strani z njeno odlochitvijo, da gre v shole.

Od Chefutnovih do cerkve so se odpravili pesh, saj ni bilo dalech, poleg tega pa je dogodek odmeval v okolici, da so si ljudje zheleli napasti zijala, in bi bila prava zhalitev zanje, che jim svatovalci ne bi ustregli s pochasnim sprevodom, med katerim si je bilo mogoche natanchno ogledati zlasti oba mlada, ne da bi zato izpustili izpred ochi tudi vse ostale; s tem se je nabralo novic in snovi za klepet ne le v naslednjem tednu, ampak kar za nekaj mesecev.

Pred oltar sta stopila s prichama, Rezka na Anini strani, ob Ivanu pa brat.

 

KATARININA PRICHAKOVANJA

Katarina je poklicala Ano v kamro, jo posadila na rob postelje ter vzela skrinjico iz omare, kjer je imela posebno skrivalishche v dvojnem dnu, ki ga ni bilo mogoche zaznati ob she tako skrbnem pregledu. Rezljana skrinjica, poloshchena do visokega leska, za knjigo velika, je v njenih rahlo se tresochih rokah napovedovala zavezujoch dogodek, ki se opredmeten she posebej ohrani in zato predstavlja del rodovnega sporochila. Segla je vanjo in med prsti se je zasvetlikala jantarna ogrlica, opustila jo je v vsej dolzhini, da so se rumeno-rjave jagode zasvetlikale v okenski svetlobi, in jo ovesila Ani okoli vratu:

»To je druzhinska relikvija, bolj natanchno: po zhenski strani prehaja iz roda v rod. Nihche ne ve natanchno, koliko je stara in kako je prishla k hishi, toda kar nese spomin ljudskega izrochila, se vse koncha v sivi davnini. Morda je preostala pricha "jantarske poti", ko so tod tovorili to dragoceno in predvsem lepo snov z obal daljnih severnih morji na topli Jadran in prek njega proti vzhodu,« je medtem pojasnjevala.

Ana je z desno roko pridvignila okrasje in si ga ogledovala s poveshenim pogledom, potem pa je rekla: »O tem sem zhe slishala od ljudi, da to imajo Titove zhenske, kar jih povezuje s "hishnim" izrochilom in ustvarja navezo s prihodnostjo. Menda so jo nashli v Molidi, med ostanki pokopanega mesta; kdo vse jo je nosil v tistih chasih?«

Katarina je nadaljevala: »Meni je dajala posebno dushevno moch v hudih trenutkih, ovila sem si jo okoli levega zapestja, od koder vodijo glavne zhile naravnost do srca, in skushala chim bolj zbrati misli nanjo. Che sem pri tem dovolj dolgo vztrajala, se mi je v nekem trenutku sprostila napetost v mishicah, ki otrdijo od trpljenja dushe, in toplota se mi je razlezla po telesu. Vedi, zelo pomembno je, kako sodelujeta telo in dusha, in pri tem to pomaga.«

Ana je pogledovala Katarino in skozi tak pogled je uzrla Ivanovo podobo, ki se je stari zhenski ochrtaval kot njeno drugo, podvojeno telo v vzporednih potezah z njenimi obrisi; kljub temu, da je bil precej vechji in krepkejshi od nje, sta sovpadala in se stapljala vedno bolj, dokler nekega dne, za katerega le Bog ve, ne bo reinkarnacija opravljena do poslednje popolnosti in takrat bo Ivan predstavljal oba. Ani se je celo zdelo, da si Katarina zheli uskladiti celo gibe in obnashanje z Ivanovimi; toda to se ji je zagotovo zgolj zdelo...

»Pridi, pokazala ti bom she nekatere druge stvari v hishi in tudi take, ki niso za vsako oko, temvech morata zanje vedeti le gospodar in gospodinja,« je rekla Katarina in jo za roko popeljala po stopnicah she vishje, tudi do skrivnega prostora s prikritim vhodom.

Le redko kje je hisha, ki ne bi imela kotichkov, do katerih nima vsakdo dostop; lahko je to zgolj slepo okence v zidu, zakrito s sliko ali z omaro, na podstreshju luknja za kakshnim tramom ali kaj podobnega; v zahtevnejshih primerih pa je bilo zhe zidanje zgradbe takshno, da je dopushchalo taka skrivalishcha, to je posebej mogoche pri obsezhnejshih stavbah, kjer se z notranjo razporeditvijo prostorov lahko prikrije izvzeto prostornino. Le natanchne meritve bi nas napeljale na sled, da je she neki vmesni nedostopni prostor. To je kot pri chloveku, ko odkrivamo pri njem podrobnosti shele takrat, ko ga lahko poblizhje in natanchneje spoznavamo, takrat pridejo iz skritih kamric na dan stvari, ki nas morda presenetijo, cheprav si ne bi smeli nikoli domishljati, da smo zhe prishli vsem stvarem do dna.

Tako je Ana spoznavala "Hisho" pri Titu in nezavedno prevzemala nase Katarinine poslednje funkcije gospodarice, kolikor jih she ni zhe prej prelozhila na ramena Ivanu, preostale pa so chakale na zhensko pri hishi, kateri dolochene stvari gredo po njihovi naravi. Katarina se je pochutila olajshano, kot bi odlozhila velikansko breme, ki je bilo pretezhko zanjo. Preveval jo je obchutek, da je kljub temu, da ji je telo odpovedalo, opravila svoje bioloshko poslanstvo in zagotovila nasledstvo ter nadaljevanje Titove "Hishe".

Zhelela si je le she eno, da bi v hishi chimprej zibali, to bi ji bilo v posebno zadoshchenje. Zlasti ko je zvecher legla in se pred spancem zatopila v spomine, je podozhivljala vse tiste trenutke stiske, samoobtozhevanja, iskanja opravichil in pretehtavanja mozhnih razpletov ob spoznanju, da ne bo imela lastnih otrok. Dokler je she upala, poslushala nasvete in iskala zdravila, se je borila in iz tega chrpala pogum, toda ko so leta minevala, je nekega dne zarezalo v mozhganih dokonchno spoznanje, da je vse zaman. Takrat se ji je svet zamajal, na trenutke ni videla nobenega smisla vech, zakaj sploh she karkoli pochne, chemu je sploh na svetu, nehala se je boriti, duha ji je zamrenila brezvoljnost in zasvojila bolestna otozhnost. Potem she Lojzina nesrecha, ko je tudi njeno gnezdo ostalo prazno, in tudi od drugih Antonovih sestra ni bilo nich, tako da je bil Ivan zanjo bozhji dar, za katerega je iskreno molila.

Pozorno je opazovala Ano, ali bo na njej kakshna sled sprememb, ki bi nakazovale posvecheno stanje. To ni sodilo med tiste vrste radovednosti, ki odganjajo dolgochasje tem bolj, chim bolj so novice vznemirljive, zato jim je treba vchasih kaj dodati iz svojega, da bi popestrili njihovo dramatichnost, kar v skrajnih primerih dovede do fantastichnih zgodb, ki se napihujejo in bohotijo z vsakim nadaljnjim pripovedovalcem. Katarini je shlo za veliko vech kot zgolj za dogodek; vedeti, kako klije zhito, ni nevtralna vest, je obenem napoved mozhnosti prezhivetja, zato s svojo usodnostjo sprozhi verigo vzrochno-posledichnih odlochitev.

Toda nich ni kazalo, da bi Ana kaj prichakovala.

Morda je prevech nestrpna, si je mislila Katarina, saj je minilo shele pol leta od poroke.

Toda na pomlad je opazila, da tudi Ana ni vech tako vedra kot dotlej, ochitno jo je navdajala neka skrb; tudi njen videz ni bil vech prav zdrav, in nekega jutra se je potozhila Katarini, da ima vchasih obchutek, kot bi jih zmanjkovalo zraka, to je bilo dovolj, da sta se z Ivanom odlochila, da se chimprej odpeljeta v Gorico k zdravniku.

***

Kmalu je pritisnila huda vrochina, ki she tu med hribi ni popushchala niti ponochi. Komaj zaznavno se je proti jutru ozrachje ohladilo, zhe je na nebu zharela velika ognjena krogla in zhgala svet pod seboj. Rastlinje je zhe zdavnaj ovenelo, se osushilo in porjavelo. Studenci so presahnili, le she pod Derom je izvirala voda, to naj bi bil tisti studenec, tako pravijo ljudje, ki ima zhile neposredno povezane z jezerom v Matajurju, kar je drugache kot pri drugih izvirkih, ki se napajajo iz bolj povrshinskih vodnih zalog, jezero pa je globlje v notranjosti, zato je tudi temperatura tega izvira vselej enaka. Zhivino so morali gnati na napajalishche k Nadizhi, ne pa na korito sredi vasi, ki je osusheno kazalo razpokano dno. Na polju ni bilo vech kaj pocheti, vse je pobrala susha; vendar tudi delati ni bilo mogoche, ljudi je grabila panika. Nekaterim se je zhe pomalem bledlo in so govorichili o koncu sveta. Sonce se bo chedalje bolj napihovalo, njegov neznosni zhar unichuje tudi njega samega, od lastne vrochine se bo razletelo. Pred tem pa bodo na Zemlji izparele reke, posushili se bodo oceani, zadnje kaplje vode se bodo spremenile v paro. Le vodne zaloge, tisochletja skrite v nedrjih hribov, bodo she nekaj chasa zashchitene pred ujmo in bodo gasile zhejo tistim, ki poznajo skrivnoste podzemne rove do blagodejnega in zhivljenje porajajochega elementa. To slepilo omedlevajochih bitji se je tako razshirilo, da je vanj verjelo chedalje vech ljudi. Kar naenkrat se je zachela mnozhica posameznikov zanimati za vse jame v okolici, najmanjsha shpranja se jim je zdela tista prava, ki vodi do zemeljskih globin. Nekateri so celo prisegali, da znane in obsezhne jame niso nich prida, saj je vsem znano, kaj je v njih in do kod segajo. Kmalu se je zachelo shushljati o tem ali onem, da se je zrinil med skalami v podzemlje. Nekateri od teh, da so se vrnili in nochejo nobenemu nich povedati, kaj so odkrili; drugi pa so preprosto izginili in jih ni bilo vech na spregled. Zachel se je neke vrste lov na charovnice ali pogon zhejnih in obupanih na sprijene in sebichne poznavalce vodnih skrivnosti.

Zlasti zanimiva se je mnogim zdela Pelerincheva jama tik nad desnim bregom Nadizhe pod sv. Volarjem. Skupina Robijcev se je z baklami odpravila zhe zgodaj zjutraj vanjo, plazech se skozi nizek in zablaten vhod, ki pa se je takoj razshiril in jih vodil globoko v notranjost. Na nekem mestu, morda so bili she nekaj sto metrov dalech, se je jama razcepila; en rov je vodil bolj proti jugo-zahodu, kot teche greben Mije, (morda je ta tisti skrivni dohod, ki pripelje v Landarsko jamo, so pomislili), drugi pa je drzhal na zahod. Razdelili so se in vsaka skupina zase je raziskala svoj del. Kot so kasneje pripovedovali, so se prvi ustavili pred podorom, ki jim je branil nadaljnjo pot, morda bi nashli kakshen ozek obhod, toda nihche si ni upal tvegati, saj je bilo mogoche prichakovati vse mogoche in kdo ve, ali bi nashel pot nazaj. Bolj zanimive novice so prinesli tisti, ki so napredovali navzgor, vzporedno z Nadizho; prishli so do prepada, ki ga ni bilo mogoche premostiti, spodaj v globini pa je shumela voda. Voda! Torej je v podzemlju she voda in kot kazhe, tako so se nadejali, da je tam obilo vode, saj je, po klokotanju in brbotanju sodech, res ni bilo malo, pravcata podzemna reka se je obetala. In to je vsem vlilo novo upanje, che bo potrebno se bodo vrnili z vrvmi in s kanglami ter pricheli vlechi vodo iz jamskih globin.

Oblasti niso vedele, kako pomagati, toda she bolj so se bale upora znorjenih ljudi, ki ne vedoch, kako se reshiti pred pogubo, prirede "poslednjo vecherjo" pogubljenih, saj so znani taki primeri iz preteklosti, ko se je razmahnila razbrzdanost, skrunjenje vseh vrst in odpoved pokorshchine. Cerkev je duhovnikom narochila, naj prirede procesije in chim pogosteje molijo za dezh. In krejski zhupnik je napovedal procesijo in masho pri sv. Volarju za prvo nedeljo v avgustu. Vchasih je bilo treba za procesije k tej cerkvi postaviti brvi chez Nadizho, toda tokrat je bila struga suha. Ribe so zhe pred mesecem pobrali in so konchale v ponvah; toda kljub temu je mochno zaudarjalo po gnijochem mesu, saj vsega ni bilo mogoche najti, zlasti ne tistih zhivali, ki so se v poslednjem obupu zavlekle v kakshno takrat she vlazhno zajedo, a jih je chas prehitel.

Tudi od Tita so shli vsi k sv. Volarju, le Ana je lezhala v spodnjih prostorih, ki so bili za spoznanje hladnejshi. Oslabela je in nemirno dihala. Tudi zanjo bodo molili in ne le za dezh; kmalu se bodo vrnili, ne bo dolgo sama. Od tistega hudega prehlada, ali kar je zhe bilo, ki je ni spustil kar dolgo ono zimo, je v sebi chutila nastajajocho praznino. Od chasa do chasa jo je napolnjevala pekocha bolechina, sprva ni trajala dolgo, toda schasoma se je razvila pravcata orkestracija simptomov, ki so si sledili v znanem zaporedju, s chedalje vechjo jakostjo. Prave diagnoze ji niso znali postaviti niti najboljshi zdravniki; sprva so sumili na sushico, potem na srce, dokler se niso kochno odlochili, da she malo pochakajo, da se bolezen razvije in bo mogoche zacheti z osredotochenim zdravljenjem. Medtem pa so predpisali vrsto preventivnih medikamentov, ki naj bi ji okrepili telesno moch in s tem odpornost organizma, pri tem pa niso imeli velikega uspeha. Naprotno, chedalje slabshe je bilo. Postajala je vse bolj bleda, kot bi izgubljala kri, posamezni notranji organi pa so zacheli kazati znake popushchanja. Teka sploh ni imela, vse, kar se je prisilila zauzhiti, je s skrajnim naporom obdrzhala v sebi, bolj drugim na ljubo kot sebi v prid, saj so se potem zachele prebavne tezhave. Z njimi pa she tezhko dihanje, slab srchni utrip in... neskonchna utrujenost.

Zjutraj se je pochutila nekoliko bolje, rekla je, kar dobro, in vrnilo se ji je nekaj prejshnje vesele narave. Poshalila se je, da bo shla skupaj z drugimi k procesiji, zato so se ostali z lazhjim srcem odpravili od hishe, potem ko je celo Ivana preprichala, da naj ne skrbi, che ga ne bo kakshno uro ob njej. Toda sedaj, ko je ostala sama, jo je obshel silen strah in ji je bilo zhal, da ni nobenega ob njej. V mislih je shla z njimi do brega reke, ki ni bil vech breg, ker tudi reke ni bilo vech – vse to je bila le preteklost, ki se bo morda vrnila (seveda se bo, si je rekla), kot se vracha v stvarstvu vse, kakor je razodel Zvelichar. Vrnili se bodo nashi dragi in mi se bomo vrnili njim, takrat bomo spet vsi skupaj, zdruzheni za vekomaj v vechni srechi. Prehodila je sushno strugo in se po kolovozu vzpenjala proti vrhu grichka, shla je pochasi in z naporom, tezhko je dihala in srce ji ni vech razbijalo, marvech se je umirjalo, she vech, ni se moglo zaustaviti, temvech je hotelo postati she bolj mirno, vedno bolj neslishno. Toda ni se ustavila; zhe je ugledala zadnje ljudi v procesiji, prvi so zhe vstopali v cerkev. Pohiteti mora, se je vznemirila, che naj ne zamudi obreda, in se je podvizala z zadnjimi trohicami mochi, ki pa so bile v primerjavi s tistim, kar zmore navaden chlovek, pravcati vulkan energije. Kar poletela je mimo vrste, da so jo vsi gledali, procesija je obstala in mnozhica se je razmaknila. Srecha jo je preplavila, neskonchna srecha, pred majhnim, rezljanim oltarjem jo je chakal Ivan in se ji smehljal, tudi on srechen, da je prishla za njimi, da jo je srechala moch in se ji povrnilo zdravje. Skoraj lebde se je pomikala k njemu nad kamnitimi cerkvenimi tlemi, ki so izdajala starost dolgih stoletji in v katerih so ostali sledovi tisocherih, upanja in tolazhbe zhejnih, tolikshne mnozhice, da se je trdi kamen vdal, se preoblikoval v valovje, kakrshno ob polni strugi ozhivlja Nadizho. Toda Ivana nikakor ni mogla dosechi, po vsakem premaganem delu razdalje med njima je she vedno ostal del, ki ju je locheval, in potem spet kot prej, cheprav skrajshana, ji razdalja ni dovoljevala, da bi ga dosegla. Stegnila je roke predse, saj je imela obchutek, da mu je tako blizu, da che se mu vrzhe v narochje, jo bo ujel...

Ko je Ivan takoj po procesiji prihitel domov, je Ana napol visela z lezhishcha, kot bi hotela poslednjich vstati, in v desni roki je krchevito stiskala jantarno ogrlico...

 

PRENOVA HISHE

Terezija je zhe tezhko hodila naokoli, che le ni bilo Ivana ali Katarine, ki sta jo nenehno opozarjala, naj pochiva, da ne bi shkodila sebi in otroku. Sicer pa je najraje shla pod breg k Bushenjaku, tam je bilo mirneje, in od tam opazovala vrvezh okoli hishe in na hishi, gradnja je bila v polnem teku in vsi so hiteli, da bi izkoristili lepe in suhe dneve, ki jih imajo gradbinci tako radi, saj jim takrat delo lepo teche.

Tako je tudi tokrat sedla v senco na trinozhnik pri chebelnjaku in se zagledala v chebelji direndaj; nenehno so priletale in odletale, zaokrozhile nad panji, si izbrale pravega in se zrinile v notranjost, kjer je shumelo in brenchalo. Ko je pogledala proti Titovim, streljaj dalech, se ji zdelo, da je tam enako kot v panju. Takega gradbenega posega ni bilo zhe skoraj sto let; kot so govorili po dolini in kolikor je vedela Katarina, je Tit Oliva she pred Napoleonovimi vojnami razshiril in preuredil zgradbo, od takrat pa se je marsikaj zgodilo. Pa res, kdo je she ostal iz njegovega rodu? Antona, Katarininega mozha, zhe shest let ni vech, duhovnik Alojz je izginil nekje v Italiji in do dandanes nihche nima vesti o njem, Lojzi je zhe priletna, Roza je umrla v Benechiji, Angela je she, bolehna pri sorodnikih v Furlaniji.

Z veliko nezhnostjo se je spomnila pokojne sestre Ane. Che smrt vzame starejshega chloveka, se kljub zhalosti to zdi, da je narava pach tako urejena, da techejo stvari po nekem verjetnem zaporedju in je smrt logichna posledica dolgega zhivljenja. Toda che nenadoma umre mladenka, komaj porochena, polna upov in nad, ob ljubechem mozhu, je to prava tragedija. She vedno ni mogla razumeti, zakaj se moralo to zgoditi, che se je pri teh recheh sploh mogoche sprashevati: Zakaj? Chemu? To pride kot huda ura, poplave in potres! Srechna je bila, da je pred prerano smrtjo dozhivela vsaj svojo ljubezen; pri sebi je predobro vedela, da je nekoliko prispevala tudi sama k temu, saj chuti tudi sedaj, ko zhivi z Ivanom, da jo ima rad, da je ni vzel v trenutku brezupa, ko je ostal sam.

V Gradcu ji je sholska ravnateljica sama prishla sporochit zhalostno vest, telegram so poslali na sholo in ne njej nesposredno, da bi jo predstojniki obzirno seznanili in pripravili na hudi udarec. Preprosto ni mogla verjeti, da se je kaj takega moglo zgoditi. In prav Ani, saj ni kazala nobenih znamenj bolezni, she celo bolj zdrava od nje je bila vselej! In ko je prishla na pogreb je nashla vse obupane, tako svoje domache kakor pri Titu. Zlasti Ivan je bil kakor iz uma. Priblizhala se mu je, vendar je imela obchutek, da je ne zaznava, da je odsoten; tisti tedni so bili muchni, razkrajali so jim dusho, razum ni mogel priti do izraza, kot bi ga tezhko breme vleklo navzdol, v temne globine pogubnih voda, kjer zmanjkuje zraka in hlastanje za njim pospeshuje utapljanje. To so trenutki, ko je treba s pred tem zajeto sapo zdrzhati chim dalj in se chimprej izvlechi na povrshje za nov vzdih, sicer ni reshitve; chim kasneje se to zgodi, tem vech posledic nastane na telesu in dushi, che se ne zgodi celo najhujshe...

Skrbelo jo je za vse, tudi sama je bila mochno prizadeta, toda najbolj je trepetala zaradi Ivana. Zhe prvo noch po pogrebu je ostala pri Katarini, da ji je pomagala pospraviti, pa tudi zato, ker je bila uboga zhenska vsa iz sebe in se je bilo bati, da bo tudi njo stisnilo; spala je v njeni sobi, kolikor sta sploh obe spali, toda tudi Ivana je slishala vstajati in hoditi po sobi, potem je she zaznala blagi vonj po dimu iz pipe, ki si jo je od chasa do chasa natlachil.

In res je Katarina zbolela, ochitno je po vsem prestanem v njej popustila naravna odpornost in telo ni vech zdrzhalo; oblezhala je. Tako je Terezija ostala pri hishi in skrbela zanjo ter za druge zadeve, da je dom ostal pokoncu. Ivan se je le polagoma zbral, medtem se ji je zdelo, kot da je ne zaznava, odmaknjen od vsega, je brezciljno hodil iz kota v kot, potem na Ledino, od tam na Blato, pa spet na Jezero, gor v Javornik, nikjer ni imel obstanka. Gostilno in poshto je oskrbovala sama, prepushchal ji je, kot da ji vse to pripada. Najvechje tezhave so bile z zhivino in s posledicami hude sushe; pridelka je bilo bore malo in dezheli se je obetala tezhka zima; tezhko bo s hrano, zato je bilo treba pripraviti zaloge zase in za gostilno. O tem pa ni mogla niti ni hotela sama odlochati, zdela se ji je primerna tema, da izvleche Ivana iz otrplosti, da mu vrne zhivljenjski smoter, bala se je zhe, da che bo mrtvica pri njem trajala she nekaj chasa, se bo spremenila v trajno stanje, iz katerega se bo tezhko izvil.

Kakshen mesec po pogrebu ga je zvecher pobarala:

»Ivan, nekaj stvari bo treba urediti v Tolminu in Gorici, pa tudi do Chedada se bo treba odpeljati.«

Zagledal se je vanjo, kot bi ga zbudila iz spanja, vendar she ni imela obchutka, da jo je razumel, slishal zhe morda, toda to je zgolj fizikalni proces, njegovega miselnega, razumskega nadaljevanja pa ni bilo zaznati. Njegove temne ochi so bile ugasle, pogled votel, obrazne mishice negibne, morda otrple od notranjih muk, ki jih je zadrzheval v sebi in do danashnjega dne prikrival okolici.

»Tudi za nagrobnik se bo treba domeniti, do kamnoseka bo treba,« je nadaljevala, premishljeno in morda celo grobo, prevech naravnost, neposredno merjeno v njegovo srce. Dolgo je ponochi razmishljala, kako naj se loti tega dejstva, da Ane ni vech, da pa mora on zhiveti in ne le vegetirati; odlagala je ta pogovor vse do dne, ko se ji je zdelo, da ne sme vech odlashati, najnujnejshi chas globoke zhalosti je moral biti mimo, preostali moramo zhiveti naprej, si je rekla. Kar je pravkar izrekla, je sicer zaskelelo v svezhi rani, toda prav to je bil znak, da se she odziva, da je dushevnost she sposobna zaznavanja. Zadrgetal je, kot se strese in zahreshchi spodrezan hrast, tik preden zachne padati, ko je videti she mogochen in nepremagljiv, vechen, od spodaj pa ga je nachela ostrina usode. Terezija se je zbala, da je ubrala napachen pristop ali da je vsaj prehitevala s terapijo vrachanja blodeche dushe, ni hotela, da se hrast zrushi, cheprav je bil krepko nachet, she vedno se je nadejala, verjela je, da se bo izvlekel. V ocheh so se mu zalesketale solze, prve solze, ki jih je pri njem videla ves ta chas, bil je tako vzgojen, da moshki ne jokajo, moshkim lahko pochi srce od zhalosti ali se jim zmrachi um, toda solza jim ne pristoji; res mu je hudo, si je rekla.

V tistih njegovih solzah pa je zatrepetala drobna iskrica, ki je ozhivljala njegov medel pogled, to je bilo prvo znamenje vrachanja v ta svet. Dolgo sta molchala. Ona je chakala, da zdravilni napoj, ki ga je z njenimi grenkimi besedami sprejel vase Ivan, zachne delovati, da se razshiri po njegovi osebnosti, kateri naj povrne napetost, potrebno za aktivno poseganje v zhivljenjske odlochitve, brez tega tonusa med miselnim bitjem in okolico osebnost izgine, se razblini, razpade. Ta napetost drzhi chloveka skupaj, ustvarja enovitost telesa in dushe ter ji daje individualnost. Segel je pochasi in zadrzhano z roko do njenega zapestja, ki se ga je komaj rahlo dotikal, ko je odgovoril:

»Jutri zachneva.«

Terezija je bila srechna. Odzval se je. Sprejel je njen izziv.

To srecho je potem pred spanjem vpletla v molitev za Ano, sporochala ji je, da skrbi za Ivana.

***

In sedaj gleda proti Robichu, kjer bodo zidarji in tesarji kmalu opravili svoje delo. Pod roko, ki ji je pochivala na trebuhu, je zachutila gibanje, zdelo se ji je, da se hoche rochica bitjeca, ki je v njej, poigravati z njeno roko, da ji hoche nekaj sporochiti. Iz otipa je zaznala tudi prstke in ko je svoje pomikala po napetem trebuhu, so ji od znotraj sledili njegovi; kdo si, se je sprashevala, kakshna je tvoja podoba, in je vztrepetala, che je vse v redu z njim. Glej, mu je govorila, od nedalech opazujem, kako nam obnavljajo dom, ki stoji tu zhe stoletja, marsikdo je zhe bival v njem, toda vse spaja globoka vez, ki ne izhaja le iz krvi, ampak iz globokega chuta pripadnosti tej "Hishi". Ni le velika po prostornini, v nej so se rodili in bivali ljudje, ki so chutili pripadnost tej zemlji, ki so skrbeli za njeno usodo, ki ni bila nikoli mila. To je prostor na meji! Vselej je ta koshchek zemeljske skorje delil cesarstva, kraljevine, dozhe, republike in osvajalce vseh vrst. Ustavljali so se, vchasih nachrtno le za krajshi chas, da bi to dezhelico kot drobizh zamenjali za kaj drugega, kar jim je med nenehnim barantanjem trenutno najbolj ustrezalo. Drugi so prihajali sem, da bi ostali za vedno, toda tudi oni so morali prej ali slej pobrati shila in kopita; neredko le za nekaj chasa, vrachali so se, pa spet odhajali. Nenehen direndaj je na tej meji, ki ni le meja med drzhavami in njihovimi gospodarji, je meja dveh svetov, gorskega in ravninskega, dveh zgodovinskih izkushenj in razlichnih porekel omike. Toda ta svet je tudi v nenehnem medsebojnem sovplivanju meshanja krvi in zhivljenjske energije, v iskanju sozhitja in ravnotezhja, ko obdobjem razplamtelih spopadov sledijo chasi miru in medsebojnega oplajanja. Bog ti daj dolg, dolg mir, mali, je zakljuchila.

Videla je, da so na streho nasadili smrechico, to je bilo znamenje, da so konchali s prekrivanjem, to jo je vzradostilo, da se je podvizala domov, da vsem postrezhe, pa najsi bodo delavci, vashchani ali nakljuchni mimoidochi, vsi so dobrodoshli, da se povesele skupaj s hishnimi in zazhele domu srecho.

Vashchani so vstopali in si ogledovali prenovljeno notranjost, saj na zunaj, z izjemo strehe, niso kaj prida spreminjali, znotraj pa je bilo vse stavbno pohishtvo na novo vgrajeno, stene na novo ometane in olichene. Sv. Anton na zunanji steni s cestne strani je zrl s spokojnim mirom na ves ta vrvezh pod seboj, kot ga je prvich uzrl pred sto leti, ko mu je furlanski "umetnik" odprl ochi. Nichemur se ni chudil, vse je teklo, kot je hotela bozhja previdnost, smrtim so sledila rojstva, nesrecham in ujmam chasi sreche in spokoja.

Le spodnji gostilnishki prostori she niso bili chisto nared, stari strop so sneli in potrebno ga je bilo na novo obiti s trstichjem, da bi nanj nanesli omet. Vendar so za tokratno proslavo hitro pochistili, razporedili mize in stole ter zacheli nositi jedi in pijacho. Od nekod se je vzel Smrekarjev Pepi z gosli, da so bili kmalu vsi rdechih lic in glasni, kolikor se je le dalo, tako je pach v vechji druzhbi, ko se vsi pogovorijo. Nekaj parov je zaplesalo in cheprav je bil prostor za kaj takega tesen, so to vsi sprejeli z razumevanjem. Sicer pa mozhakom, ki so bili v vechini, ni bilo odvech, che se je v vrvezhu vanje obregnilo brhko dekle, to je sodilo k vzdushju, saj se je v drugem kotu zbrala meshana skupina pevcev, vechina je bila takih, ki so peli tudi na koru, in ti so dali prve akorde, da so she drugi povzeli za njimi.

Terezija je zharechih lic skrbela za postrezhbo in budno opazovala, kje je zmanjkalo jedache, kam je treba postaviti nov bokal vina in da je bilo sproti tudi pospravljeno, che se je kaj prevrnilo ali polilo. Tako je v nekem trenutku videla, da bo treba zamenjati prt na mizi, kjer se je razlil vrch chrnega, poklicala je deklo in jo poslala v zgornje prostore po svezhe pregrinjalo. Ta je vzela svechnik in shla na vrh, kjer se ni prav znashla, saj so med gradnjo morali seliti opremo iz sobe v sobo in ni vech prav vedela, kje je kaj spravljeno. Tako je hodila iz sobe v sobo, odpirala predale, prtov pa ni nashla. Konchno se je domislila, da bi lako bili prav v prostoru nad gostilnishko sobo. Shla je tja in odprla vrata ter naredila dva ali tri korake, ko ji je zmanjkalo tal pod nogami. Vse se je rushilo pod njo, kot bi se podirala hisha, v paniki je zakrilila z rokami ter zavpila, toda tudi spodaj, kjer so sprva onemeli, je zaslishala krichanje, potem pa neskonchen krohot in smeh brez konca. Uboga mladenka je ostala ukleshchena, oprta na komolce, in bingljala skozi luknjo, ki se je odprla pod njo, ko se je vdrl strop, saj she niso bile polozhene pohodne deske, to je v naglici pozabila. Toda stvar je bila nerodna, ker se je med njenim zdrkom skozi odprtino krilo zataknilo in ji ostalo zgneteno okoli prsi, ves dolnji del pa je bil spodaj na ogled obchudovalcem tak, kot ga je ustvarila mati narava, njim pa se ni nikamor mudilo, da bi jo izvlekli iz zagate, saj je bila to enkratna prilozhnost, da iz tega narede prvovrstno predstavo. Z lepimi nogami je brcala in se poskushala chimprej izvlechi iz neprijetnega ter sramotnega polozhaja, toda to ji nikakor ni uspelo, zato je zachela bridko jokati. Tedaj pa sta se dva mozhaka odpravila gor in ji pomagala na varno. Dekle je priteklo dol, s solznim obrazom skritim v predpasnik in shlo naravnost iz hishe, medtem ko je hlipala: »Oh, mati, kakshna shkoda, oh, mati, kakshna sramota!«

 

TABOR V KOBARIDU

V sobi pri Pagliaruzzijevih so sedeli zhe od poznega popoldneva prejshnjega dne, da se je zhe napovedovala zora. Odprli so okna, saj se je kar precej kadilo, Ivan je vlekel svojo pipo s slonokoshchenim ustnikom in molchal skupaj z ostalimi. Vneta razprava je po dolgih urah zastala, nekaj zaradi utrujenosti, saj so zadevo pretehtali z vseh strani zhe vechkrat, she bolj pa zato, ker je nastopil trenutek dokonchne odlochitve in si je vsakdo hotel vzeti she hip za zakljuchni premislek. Kar bodo storili, bo moralo odmevati, ne smejo si dovoliti "luknje v vodo", ki bi nasprotnikom prishla she kako prav, na narodni strani pa bi morebitni spodrsljaj vzel ljudem pogum in zanos.

"Sloga" bo priredila tabor v Kojskem v Gorishkih Brdih in zdaj se tu odlochajo, da bi ga tudi v Kobaridu. Che bi povzeli glavne argumente in jih strnili, bi bila slika naslednja:

Chasopis "Socha" je zachel z zelo ostro polemiko proti lahonski objestnosti, ki shkili v mlado Italijo in hoche k njej prikljuchiti tudi nasho Gorishko. Posebej zanimiva sta chlanka "Italijani in Slovani" v odgovor lahonskim listom, ki jih je izzvala znamenita Vulićeva broshura "Gli Slavi e Italiani dal Judri al Quarnero". Resnic in statistike Lahi niso prenesli in zvijali so se strahovito z lazhmi in zavijanjem, pa s staro lashko neumnostjo o latinskih pradedih, ki so tod stanovali in je zato tudi zdaj vsa pravica na strani njihovih pravih naslednikov, ki so le Lahi sami. "Socha" je razmesarila vse lashke trditve. Najprej, kdo so sploh Italijani in kaj imajo skupnega z Latinci; koliko sploh Italijan razume latinshchino? Toliko kot vsak Francoz ali Shpanec! Saj se niti Sicilijanec in Benechan ne moreta sporazumeti, kot bi se pogovarjala Africhan in Azijec. In konchno, kdaj se je izoblikovala italijanshchina? Ta ni nastala iz klasichne latinshchine, ampak iz nekega vulgarnega, pogovornega jezika. Ko je Rim v stoletjih krvavo zasuzhnjil vse narode in plemena na Apeninskem polotoku, in med njimi je bilo prastaro kulturno ljudstvo Etrushchani, dalje vrsta neindoevropskih kulturnih ljudstev, pa Grki, Galci, Iliri in Veneti itd., si prilastil vso njihovo kulturo in jo razglasil za svojo ter to razbobnal na vse shtiri strani neba, obenem pa zatajil njihov pravi izvor in jim poskushal vsiliti svoj jezik. To je le delno uspelo; uradni jezik je bila sicer latinshchina, ki so jo vsiljevali z ognjem in mechem, toda med ljudmi se je ohranjala izvirna podstat, na katero se je seveda pochasi, skozi stoletja cepila latinshchina. Tako je nastajal nov jezik, italijanshchina, od katere pa shele po 6. stoletju najdemo tu pa tam kakshno besedo ali izraz v jezikovnih spomenikih. Prvi zapisi v vulgarnem italijanskem jeziku se pojavijo shele v drugi polovici 10. stoletja, v 13. stoletju pa najdemo prve knjizhne sestavke. Shele v 14. stoletju so Dante, Petrarka in Boccacio zacheli z uveljavljanjem toskanskega narechja kot knjizhnega jezika. Podobno imamo Slovenci stare jezikovne spomenike iz istega obdobja in tudi tiskane knjige v istem chasu kot Italijani.

Za tabor v Kobaridu se je zavzemala vsa Soshka dolina, Gorishka in Idrijsko; z neverjetno vnemo so se ljudje lotili priprav. Za osrednji dogodek je bil izbran Zhganov dvor, ki je imel prostrano dvorishche ter potrebne prostore za sprejem odlichnih gostov. Zhe od zgodnjih jutranjih ur so se valile mnozhice udelezhencev z narodnimi zastavami v Kobarid, da kmalu ni bilo prostega prostorchka. Prihajali so z godbami in s pesmijo, na vozovih in pesh, posamich in s celimi druzhinami.

Nastalo je nepopisno navdushenje, ko se je oglasil prvi govornik, predsednik "Sloge" Fran Povshe, za njim sta pozdravila udelezhence domachina Anton Belin in Klavzhar. Potem je nastopil sam okrajni glavar Schemerl, ki je zbrane nagovoril v izbrani slovenshchini, to je ljudi vzdignilo, da ovacije niso mogle ponehati. Tudi poslancema Faganelu, doma izpod Chavna, in Nabergoju so navdusheno vzklikali.

Vmes je kobarishki pevski zbor zapel izvirni skladbi domachega uchitelja Srechka Carlija "Jaz nisem Talijanka" in "Ptici".

Besedilo za prvo je zlozhil kaplan Peter Podreka iz Ronca v Benechiji (zaradi tega je imel obilo sitnosti z italijanskimi oblastmi):

»Jaz nisem Talijanka.
Pa tudi ne bom,
sem zvesta Slavjanka
in ljubim svoj dom.«
Tudi za tisto lepo je sestavil besedilo:
»Slovenske mladenke,
le pojte veselo,
slovensko dezhelo
budite naprej!«

Uglasbil pa jo je za zhenski dvospev kobarishki skladatelj Andrej Volarich.

Zvecher, po taboru, je bila v Zhganovi dvorani "velika beseda". Znameniti tochki sporeda sta bili igra "Uskok" in Zajcheva pesem "V boj", ko je nastopila Anica Gabrshchkova, odlichna Gregorchicheva uchenka, ki je redno prebirala "Zvon", kjer je nadebudni kaplan objavljal svoje pesmi.

Po taboru v Kobaridu je odmevalo na slovenski in na lashki strani, a tudi dunajska policija ni ostala krizhem rok.

Kakshen teden po tistem zboru se je pri Ivanu oglasil policaj v civilu, sprva je mislil, da gre za popotnika, ki jih ni bilo malo tu chez drzhavni mejni prehod, pa so se pred tem ali po tem okrepchali in spochili v gostilni. Ker gospod ni takoj prishel z besedo na dan, je Ivan posumil, da je morda kakshen uradnishki nadzornik, ki si je prishel inkognito ogledat delovanje obmejnih sluzhb, sedaj pa takole, na videz nezainteresirano sedi tu od svojem polichu in napenja ushesa. Toda kaj kmalu je pokazal prave barve. Ko je Ivan spet stopil do njega in ga vljudno pobaral, ali gospod zheli she kaj narochiti, mu je oni pokazal z roko na stolico zraven sebe, kot bi bil on gospodar pri hishi. Ivan zhe ni bil vech popolnoma nepripravljen, saj ga je spregledal, pa tudi nevljuden ni bil, she vedno pa ni poznal pravega prishlekovega namena. Morda bo spet sprasheval po donu Alojzu Olivu, cheprav zhe nekaj chasa niso vech prihajali s temi vprashanji, ali pa bo, si je mislil, vohljal o tem ali onem drzhavnem uradniku na meji. Toda ne!

Kar naravnost ga je zgrabil:

»Herr Volaritsch, ali mislite, da je vashe ravnanje v primeru organizacije politichne manifestacije ali, kot to vi imenujete, "tabora" v skladu z vasho funkcijo cesarsko-kraljevega poshtnega uradnika? Morali se boste resno zamisliti nad svojim pochetjem!« je zakljuchil uvod.

Bum, tresk! Nobenega leporechje in ovinkarjenja. Naravnost je zapretil.

Ivan se je zadrzhal. Najslabshe je, che prehitro odgovorish ali odgovorish na vprashanje, ki sploh ni bilo postavljeno.

Terezija je prishla kot nalashch po hodniku in pestovala.

»Moja zhena, pred mesecem dni je rodila hcher,« je Ivan preskochil agentov izziv ter pomignil zheni, naj se jima priblizha, da bi tako pridobil na chasu. Gospod je bil kljub vsemu galantna osebnost in je Tereziji poljubil roko:

»V chast mi je, gospa,« je bil kratek, iz tega se je dalo razumeti, da mu ni do njene navzochnosti, saj ga moti pri izvrshevanju poverjene mu naloge.

»Ali naj gospodu she kaj postrezhemo,« je za slovo vprashala Terezija, in ker je iz gostovih odsekanih gest razumela, da naj se chim prej umakne, je tudi tako storila ter ju spet pustila sama.

Ivanu je bilo popolnoma jasno, da che je policaj vprashal: »Ali mislite, da je prav..?«, ne bi bilo za njegovo enosmerno pamet nich bolj nerazumljivega in izzivalnega, che bi mu naravnost odgovoril, da res misli, da je ravnal prav. Odgovoril bi iz preprichanja! Toda agent je tudi vprashal, ali je to v skladu z njegovim stanom poshtnega uradnika, torej – drzhavnega uradnika.

Zvijachno je odgovoril:

»Sposhtovani gospod, nash presvetli cesar in kralj je objavil v umestitvenem pismu svojemu prvemu ministru, da, drzhech se ustave, ki jo je dal drzhavi, in kljub neuspehu prejshnjih poskusov, da bi svoje zveste narode povezal v skupni ustavni dejavnosti, ne more dvomiti, da se vladi, ki bi se postavila nad stranke, ne bi posrechilo izpeljati tega poslanstva, pri tem pa mora vlada budno paziti na razlichne interese, vse v prid utrditve mochi in blaginje cesarstva.« Pomolchal je in opazoval policaja, ki je le z rahlo dvignjenimi obrvmi nakazoval, da presenecheno prichakuje nadaljevanje tega nenavadnega Ivanovega uvoda. Nato pa je Ivan nadaljeval: »Vi, sposhtovani gospod, ki upravicheno in po sluzhbeni dolzhnosti skrbite, da se izpolnjuje cesarjeva volja, mi odgovorite, ali ni tudi moja dolzhnost, kot zvestega cesarjevega podanika, vendar pripadnika enega od njegovih narodov, slovenskega, da nakazhem nashe interese, da jih bo vlada lahko uposhtevala, to bo utrdilo njeno moch in bo v prid cesarstvu,« je skoraj dobesedno ponavljal uradni cesarjev komunike.

Policajska nezaupljivost se she ni otajala, poklicni dvom o vsem in v vsakomer, ga ni zapustil. Pozorno je poslushal, da mu ne bi ushla kakshna beseda in da bo njegovo porochilo vishjim inshtancam chim bolj obsezhno in popolno. Zato ni prekinjal Ivanovega izvajanja, cheprav ga sicer ni zanimalo, saj on vendar ni ne politik ne filozof, da bi premogel tako zapletene misli.

Zato je Ivan nadaljeval in pripeljal odgovor do konca:

»Te dni so Italijani v Gorici v mestnem svetu izsilili sklep (volilna geometrija jim je omogochila, da imajo v njem vechino), da preimenujejo osrednji trg, ki nosi stoletja slovensko ime "Travnik", v "Piazza grande". In tako nadaljujejo z brisanjem slovenskih imen v mestu: Studenec, Gorishchek, Pristava itd. Zgodovina bo lahko kasneje ugotovila, da se je s tem letom zachelo poitalijanchevanje Gorice. Nash, slovenski interes je, in zanj mora izvedeti chastitljiva vlada na Dunaju, ki izpolnjuje cesarjevo voljo, da se ohranijo stara slovenska imena in da se nemudoma preneha s poitalijanchevanje. S tem po svojih mocheh pomagam izpolnjevati cesarjevo voljo.«

Policaj je sedaj buljil vanj in ni mogel verjeti, da ga je vashki gostilnichar speljal na led. Sicer pa res ni rekel nich ne chez presvetlega cesarja Franca Jozhefa ne chez oblast. Che bo verno sporochil nadrejenim, kar je tu slishal, bodo zhe oni vedeli, ali je cesarju tako po volji. In zadovoljen, da bo lahko napisal dolgo porochilo, ki bo utemeljilo njegovo potovanje, podkrepljeno pa bo s kopico dejstev in izjav, je rade volje sprejel she eno rundo pijache, na rachun hishe...

 

CESAR FRANC JOZHEF V POSOCHJU

Ivan je bil v trenutku pokonci, se kljub naglici tiho oblekel in brez hrupa pohitel v pritlichje, kjer ni bilo she nikogar; v hishi je bilo she vse mirno. Pogledal je na plano in potrdilo se mu je, kar je prej v polsnu nejasno zaznaval (to je bil skoraj nagonski obchutek chloveka, ki je povezan z naravo, s katero mora biti v tesnem sozhitju, saj je od nje odvisno njegovo prezhivetje) – rosilo je. Svezh vonj po mokroti mu je shiril nosnice in globoki vdihi, ki so bili kot dolgi pozhirki studenchnice, so ga napolnili z mochjo, izvirajocho iz nochnega pochitka; po prvih trenutkih odrevenelosti se je stopnjevala v tako stanje telesa in duha, da je bila vsaka mishica povezana s svojo tochko v mozhganskem sredishchu ter pripravljena, da se nadzorovano sprozhi na miselni ukaz. Pochutil se je tako enovitega in prezhetega z zgoshcheno energijo, da je postal nemiren ob tem, da se she ni odlochil, kateremu od opravil iz dnevnega nachrta dela bo dal prednost.

Cheprav je prichakoval, da bodo vsak hip prishli za njim tudi posli, saj se je tako ali tako blizhala obichajna zgodnja ura, ko je bilo treba poprijeti za delo, in vsakega bo moral za nekaj zadolzhiti, je le postal med shirokimi vhodnimi vrati in si podaljshal uzhitek, ki ga je prevel ob zavesti gospodarja, ki obvlada svojo posest in na njej trdno stoji. She kot shtudent je vechkrat razmishljal ob pogledih na slikarske in kiparske stvaritve v cerkvah, kjer jih je najvech, po dvorcih in gradovih jih je manj, kakshen obchutek ima mojster ob dokonchanem delu, mar ga ne navdaja pomislek, ali je res dokonchano, je vse, kar je znal in zmogel vlozhiti vanj – popolno? Sam se je v tem trenutku popolnoma zavedal, da njegovo delo, delo na zemlji terja nenehno ponavljanje in obnavljanje, nich ni dokonchnega, vse je le trenuten uspeh, enkratna zmaga za letino. Po vsaki se zachne boj znova, v naslednji sezoni, z negotovim izidom, kakor bo pach naklonjeno vreme. Toda to ga ni begalo, mu ni jemalo samozavesti, prav nasprotno je uchinkovalo, ga izzivalo in mikalo, da se je preizkushal v tem boju in se v njem krepil. Prav v tej nedokonchanosti njegovega vsakoletnega dela je bila neka skrivnostna in dalech vnaprej usojena dokonchnost, da je treba vsakich zacheti nov boj, ki ne bo nich podoben s prejshnjimi, vselej se bodo pojavile razlichice, posebnosti, ki bodo terjale njegovo ustvarjalnost, premisleke in pretehtane odlochitve. In za to je bil tu on, da je vse to nadziral, obvladoval in usmerjal.

Nad grebenom Rdechega roba se je pojavila srebrna obroba, sprva prav tanka, a se je sproti shirila, kot se je zachela prebujati Hisha. To je posebna oblika gibanja, che je gibanje pochelo vsega v naravi; Hisha je kot nekaj zhivega, tudi ko je v njej popoln mir, je to le navidezen mir, hisha ni le skupek sten in tramovja, je tudi oprema v njej, in seveda ljudje. Brez ljudi je hisha nebogljena, zapushcheno zachne takoj najedati chrv razpadanja. Najprej se v njej naseli zatohel duh po mrtvobi, statichnosti, kjer se nich ne zgane, she veter, che zaide vanjo skozi kakshna sprhnela vrata ali razbito okno, se poskusha s prepihom chimprej izmotati iz nje. Chlovek in hisha zhivita v sozhitju, potrebujeta drug drugega, che lepo poskrbi zanjo, mu daje toplo in varno zavetje, che jo zanemarja, se mu mashchuje in sesede nad glavo. Zato so posebna znamenja medsebojnega izrazhanja pozornosti kot jutranja molitev, ko ob odpiranju vrata zashkripajo: "Dobro jutro, chlovek!" In ko se podpihne ogenj, zaplava po hishi sladkobni vonj po dimu, ki zhgechklja nos in obeta topel obed.

Kar naenkrat je zhe bilo vse zhivo tudi na dvorishchu in v hlevu. Med drugim so zapregali koleselj. Zhe zvecher jim je Ivan narochil, da bo to treba najprej narediti; odpeljal se bo do Kobarida, da pozdravi cesarja.

V Trstu so se zhe dolgo pripravljali na svetovno razstavo, Avstro-Ogrska se je hotela z njo she posebej postaviti pred mednarodno javnostjo, obenem pa utrditi pristanishche kot poglavitno izhodishche za mednarodno trgovino, ki jo je kot velika sila krepko podpirala. Mesto je bilo eno samo gradbishche, kamor so se odpravljali na delo tudi iz notranjosti dezhele, in seveda je bilo tam zhe vech kot dve leti nemalo Krashevcev, Vipavcev in Tolmincev. Tudi ogromno obdelanega kamna je bilo treba navoziti za nove palache, pa lesa na tisoche voz, zato so obilno sekali po pososhkih gozdovih. Tudi skozi Robich so drdrali vozovi noch in dan, ne zato, da bi vozili v Trst, saj je drzhavna meja zapletala postopke, marvech peljali naravnost po Soshki dolini v Gorico in naprej do morja. Toda iz Italije je tod chez mejo prihajalo drugo blago, ki je shlo obilneje v promet zlasti sedaj, ko se je malo bolje zhivelo, saj je bilo dela za vse in se je tudi zasluzhilo. Tudi ob tej drugi dejavnosti se je pri Titu poznalo, da se promet krepi, gostilna je bila polna, vozniki so se radi ustavljali ne le na pijacho, ampak so chedalje pogosteje narochali tudi jed. V prejshnjih chasih so kaj malega prigriznili, tezhko je bilo najti v njihovih zhepih kaj vech kot kak krajcar, sedaj pa so bahavo pocingljavali z moshnjichki, chesh, ni nam treba dvakrat obrniti vsakega kovanca. Zato je Ivan na nasprotni strani ceste odprl "kavarno", kjer naj bi posedali domachini in oni, ki se jim zahoche le kozarchek ali dva, za zahtevnejshe goste pa naj bi ostali prostori v gostilni; tako je bila tudi kuhinja pri rokah, to je za strezhbo vsekakor primerneje. Zlasti zaradi drugih uglednih gostov, ki jih ni manjkalo zhe od prej, to so cariniki, obmejni strazhniki in drugi drzhavni uradniki, tem so se pridruzhili trgovci, banchni uradniki, industrialci, ki so hoteli izrabiti boljshe odnose med Avstro-Ogrsko in Italijo, je bilo treba izboljshati postrezhbo in kakovost hrane.

Cesar Franc Jozhef ni mogel pozabiti, da ga je Nemchija v preteklosti pustila na cedilu, toda vseeno se je drzhal zaveznishtva z njo, to je imel za enega od stebrov svoje zunanje politike, saj mu je z druge strani pretila velika sila Rusija. In prav Nemci so vzpodbujali Dunaj, naj otopli odnose z Italijo; za to je dal pobudo sam Bismarck, nemshki zhelezni kancler, ki je zhelel pritegniti Italijo v svoj sistem, da bi izpopolnil osamitev Francije. Trenutek je bil dobro izbran, saj je Pariz izigral Italijane, ko jih je izrinil iz Tunizije. Zamera je bila tolikshna, da se je italijanski kralj odlochil za zvezo s centralnima silama – Nemchijo in Avstro-Ogrsko; nastala je "triplika" – trojna zveza, cheprav v dvoglavi monarhiji niso pozabili na prejshnje spore z juzhno sosedo. In kadar je shlo za Italijo, so bili v dunajskih krogih polni nezaupanja in prezira. Poglavitna korist "triplike" naj bi bila, da bi monarhijo zavarovala pred zahrbtim napadom; seveda pa samo zaradi tega she ni bilo mogoche upati, da bo konec italijanske iredentistichne gonnje. Avstrijski dvor je sicer upal, da bo italijanska vlada zaradi pogodbenih obveznosti z Avstro-Ogrsko nehala podpirati iredento in se posvetila svojim kolonialnim ambicijam v Afriki in v Egejskem morju. Italijanska politika je v zadoshchenje Avstrijcev zachasno nehala javno govoriti o "neodresheni zemlji" na severovzhodu... Toda meddrzhavni odnosi so bili kljub temu she polni pretresov!

Franc Jozhef je hotel izrabiti prilozhnost, ki se je ponudila ob petstoletnici pripadnosti Trsta k habsburshki monarhiji, da bi dal vedeti, kako se trdnost njegovega polozhaja ni spremenila. Toda ko je hotel septembra 1882 s cesarico Elizabeto, ki je izrecno zhelela z njim na pot, obiskati Trst, so se vsi bali atentata; to so bili dnevi nepopisne napetosti in vsakrshnih natolcevanj, toda v resnici ni shlo za policijsko izmishljotino, s katero naj bi si zagotovili vechja pooblastila, po kakrshnih nenehno hlepi vsa policija tega sveta, preprichana, da bi takoj vzpostavila popoln red in mir, che ji ne bi nenehno kratili mozhnosti za uchinkovito delovanje in ji gledali pod prste, ali je res vse pochela strogo po zakonu. Saj prav zato obstaja vlada, da zagotovi take zakone, ki bodo omogochali "pravici", da zaloti in kaznuje zlochince, ne pa, da te slednje shchiti pred roko pravice – v tem je nek nerazumljivo nasprotje, ki ga noben pravi policaj ni in nikoli ne bo razumel. Zakaj politiki nochejo reda in pokorshchine? Bi bilo to njim samim v napoto...

Pri Ivanu se je pred dnevi oglasil mladi sorodnik Andrej Gabrshchek, shtudent z velikimi politichnimi ambicijami, ki je dopisoval v gorishko "Edinost", izdajal jo je Viktor Dolenc, in mu pripovedoval o ozadju prijetja dveh atentatorjev v Trstu, od katerih je eden Viljem Oberdank s Krasa, ki je dezertiral iz avstro-ogrske vojske. Priprave na atentat so se zachele zelo tragichno; nekomu drugemu je bilo sprva usojeno, da izvede mashchevalno dejanje. Gabrshchek je dobro poznal tisto znano trzhashko rodbino, iz katere je izhajal mladi shtudent, ki se je v Rimu zhe zgodaj prikljuchil skrivni anarhistichno-iredentistichni skupini "Garibaldijev krozhek", v kateri so sklenili, da je treba pokonchati cesarski par, che pride v Trst. Neke nochi so se zarotniki na skrivaj zbrali, zaprisegli zvestobo in neomajnost skupnim ciljem ter zhrebali, kdo bo shel z bombami v Trst; prst usode je pokazal na onega nesrechnega shtudenta iz Trsta; vsi navzochi so mu pri tej zgodovinski prilozhnosti chestitali in se od njega poslednjich poslovili v imenu zarotnishkega tovarishtva, ki ga navdihujejo najvishji cilji in ljubezen do domovine. Toda mladenich, ki je prishel med zarotnike poln romantichnih zamisli, se je v trenutku krute stvarnosti, ko se je zavedel, kaj bo moral storiti, notranje zlomil. Ko so se zarotniki po tistem tajnem srechanju posamich razhajali, ni nihche opazil, da se je "bodochi atentator" podal v chetrto nadstropje iste zgradbe, namesto da bi se odpravil v svoje stanovanje. Tam je prezhdel she nekaj chasa, morda nekaj grozljivo dolgih ur, v katerih so se v njem spopadali strah pred krvavo nalogo, ki mu je bila nalozhena, pomisleki o moralnosti tega dejanja in negotov obchutek dvoma o smotrnosti in posledichni uchinkovitosti tega pochetja. Pred zoro se je nesrechnezh vrgel v globino in se raztreshchil na plochniku. Pretresena druzhina ga je pripeljala v Trst, pojasnjevala dogodek z neuslishano ljubeznijo, cheprav so bolj ali manj vedeli za njegovo skrivnostno chlanstvo, ki ga doma niti ni kdo ve kako skrival. In prav na dan pogreba sta se oglasila v hishi zhalosti "neznanca", ki sta she posebej opozorila, da naj na noben nachin ne izdajo pravega ozadja samomora. Shele pri ponovnem zhrebanju v "Garibaldijevem krozhku" je bil izbran Oberdank, ki se je lotil zadeve z vso resnostjo, toda z nezadostno izkushenostjo. Vedeti je tudi treba, da so meddrzhavni odnosi she kaj drugega kot le uradne note, vljudnostni sprejemi in srechanja delegacij. Veliko vech stvari se dogaja mimo ochi javnosti, tako rekoch profesionalno hladno in v skladu s politichno aritmetiko zunanje politike. Atentat na avstro-ogrskega cesarja bi bil v tem trenutku v popolnem nasprotju z interesi italijanske drzhave, zato ga je hotela preprechiti. Toda dolgorochni ekspanzionistichni nachrti Italije proti vzhodu in chez Jadran niso nikoli zamrli, skrbno so bdeli nad vsemi silami in gibanji, ki so imeli iredento vpisano v svoj program. Tudi "Garibaldijev krozhek" so nadzorovali in imeli v njem celo svojega zaupnika, ki je vse, kar se je v njem dogajalo, she svezhe prinesel na kvesturo. V vishjih rimskih krogih so se na te policijske informacije odzvali tako, da so menili, kako bi bilo dobro, che bi tudi avstrijski policiji namignili o resnih mozhnostih nesrechnih dogodkov. Pri tem so imeli tudi vkalkulirano ubiti dve muhi na en mah, da bodo po eni strani pridobili nekaj pozitivnih tochk pri oblasteh na nasprotni strani in ji nekako dali vedeti, kako kooperativni so pri izvajanju pogodbe o prijateljstvu, po drugi strani pa bi aretacija atentatorjev prilila olja na ogenj iredenti tako doma kakor v vsem avstrijskem Primorju in Dalmaciji. Toda Dunaj je pri tem storil veliko napako! Namesto da bi vrochekrvne mladeniche zaprl za nekaj mesecev, jih je dal obsoditi na smrt in kazen tudi izvrshil. S tem je ustvaril nesmrtne muchenike, ki jih je iredenta tako hlastno iskala in nujno potrebovala!

Ivan se je povzpel na koleselj, nadel si je debel plashch, cheprav se je z jutrom unesel tudi dezh, le tu pa tam je she priprshelo od nekod nekaj kapelj in je vse kazalo, da se bo morda naredil she lep dan. Priganjal je konja, da bi chimprej prispel, saj se je hotel she pred cesarjevim prihodom pogovoriti z ostalimi domachimi zhupani in veljaki, kaj bodo rekli cesarju na poti skozi Kobarid. Njegovo velichanstvo je pripotovalo s Koroshke chez Predel in prenochilo v Bovcu v Sorchevem hotelu. Kobaridci so bili spricho tega nejevoljni in ljubosumni, saj so prichakovali, da jih bo cesar tudi tokrat pochastil s svojo navzochnostjo, tako kot ob obisku leta 1854, ko je prebil noch v gostoljubni hishi Izidorja Pagliaruzzija.

Toda zhe na pol poti od Robicha so ga ustavili zhandarji, s katerimi je hitro opravil, saj so bili iz tega okrozhja in so dobro poznali vse pomembnejshe mozhe tod okoli. In zopet so ga streljaj od Kobarida zhe drugich ustavili; tokrat je pot zapirala vojska. To je bilo znachilno za Franca Jozhefa, vojski je najbolj zaupal, jo podpiral in krepil, z njo se je enachil, in vojaki so mu to obilno vrachali z neomajno zvestobo in s sposhtovanjem. Zato so v tokratnih zaostrenih razmerah sami prevzeli skrb za varnost ljubega cesarja, niti policiji niso zaupali, cheprav je bila ta tista, ki je izvohala zlikovce in jih zaprla. Vojska in policija delujeta po razlichnih nachelih, policija mora tako ali drugache plesati po volji politikov, in tudi v tem primeru je bila hote ali nehote del politichnih intrig, zato ji ni kazalo zaupati, da ni bila pripravljena italijanskim policajem storiti kakshno protiuslugo... Precejshnjo zaslugo za trd in krut odnos do mladih zarotnikov je imela prav chrno-zholta vojska; ta deluje po svojih zakonih, ki niso vsi zapisani... Ivana so temeljito preiskali, prebrskali so koleselj in oficir ga je strogo izprasheval od kod in kam, cheprav se mu je na koncu opravichil in ga sposhtljivo pozdravil, ko ga je spustil naprej.

Toda nadzora she ni bilo konec. Tolikshni varnostni ukrepi so bili potrebni she zlasti zategadelj, ker je bila meddrzhavna meja z Italijo pri Robichu, le pet kilometrov od Kobarida, in spricho goratega ter gozdnatega ozemlja ne bi bilo tezhko morebitnim atentatorjem prebiti se v blizhino samega cesarja. In prav zato so zhe tedne pred tem obiskom poostrili vse varnostne ukrepe na meji in nenavadno veliko zhandarmerije ter vojashtva se je sukalo na celotnem obmejnem obmochju.

Kobarishki trg so zhe obkrozhili vojaki v zlikanih uniformah, z zloshchenimi chevlji in zglajenimi nashitki – toda z nasajenimi bajoneti na pushkah ob nogah. Konje je prijel za povodec eden od vojakov in jih popeljal za zhupanstvo, njega pa je mlajshi chastnik pesh spremljal k zhupanu, kjer je zhe bila zbrana skoraj polovica odbora za sprejem cesarja. Mozhje so se v gruchah polglasno pogovarjali, kot bi cesar zhe stal med njimi; Ivan se je pridruzhil kobarishkemu zhupanu, ki je bil dolochen, da bo spregovoril v imenu vseh. Toda najbolj je bil vesel, da se je dobro izteklo glede izobeshanja slovenskih zastav. Zhe dolgo so Slovenci v Gorishki dezheli zahtevali, naj bo prav slovenska zastava tudi dezhelni prapor, kajti bela-modra-rdecha so temeljne barve gorishkega grba! Zunaj je videl po trgu razobeshene slovenske zastave na vseh oknih, kar jih je bilo. Zhupan je pravkar razlagal, da je tako po vsej dolini od Predela navzdol. Nemci so hoteli odpreti nemshko sholo na Strmcu pod Predelom in v Logu pod Mangrtom, toda mladi vikar v Logu, Simon Gregorchich mlajshi, je skupaj s tamkajshnjimi obchinskimi mozhmi poskrbel, da so Nemce prehiteli; sedaj pa so jim she podkurili s slovenskimi zastavami.

Chez nekaj chasa je nastal nemir, prigalopiral je ordonanc s sporochilom, da se je njegova cesarska visokost zhe odpravila iz Bovca. Ob mnogih prilozhnostih je bilo vsem podanikom po shirnem cesarstvu dano na znanje, da je presvetli cesar zelo delaven in vstaja zgodaj, she pred zoro, zato naj bi si ga jemali za zgled. Osebno pregleda vso prispelo poshto; tudi tisto, ki jo nanj naslovi najpreprostejshi podanik, mora dobiti na mizo, in po ves dan naporno dela, ne da bi se posvechal banketom in zabavi. Zato ni bil nihche presenechen, da je kljub rani uri cesar zhe na poti; sicer pa je do Trsta she dolga pot, in z vmesnimi obveznimi postanki, da se odzove na mnozhichne shode in sprejme predstavnike ljudstva, bo minil dan. Zhupanstvo je bilo v hipu prazno, vsi so se zgrnili na trg, kjer je bila zbrana zhe velika mnozhica, ki jo je sklenjeni obroch vojakov drzhal ob robu, da je bil prost dokaj shirok prehod.

Trshka godba je igrala korachnice; ta instrumentalni zbor je bil nekaj posebnega in ponos Kobarida, vodil ga je in zanj tudi komponiral domachin Volarich. She iz Napoleonovih chasov sta ostala bobna, ki so ju sprva uporabljali domachi fantje za pustne povorke in druge fantovske vragolije, potem pa se je s chitalnico pojavila tudi potreba po lastnem malem orkestru, ki se ga je dalo uporabljati she ob drugih prilozhnostih, kot je bila na primer ta danes. Glasbeniki so zadnjih shtirinajst dni vadili vse vechere, da bi le bili na ravni vredni cesarja.

Oblaki so se medtem razkropili in posijalo je sonce, to je she okrepilo obchutek svechanosti in izjemnosti dogodka. Nemir je narashchal in tudi zbranih chastnih obchanov se je lotevala vznemirjenost. Po vseh dogodkih prejshnjih dni bi she najraje videli, da bi bilo vse to zhe mimo, saj se nikoli ne ve, kaj se lahko she pripeti... Zlasti po soteski od Trnovega navzdol, nad prepadno soshko strugo, ni prav varno za nikogar, kaj shele za tako osebnost, ki vodi svetovno silo. Che se le kdo odlochno zaroti in dovolj skrbno ter smelo zasnuje nachrt, lahko sprozhi plaz kamenja izpod Tonecovega gradu...

Ta Tonecov grad skriva she veliko skrivnosti, od katerih so se drobci ohranili po ustnem izrochilu iz roda v rod, vendar je iz njih tezhko sestaviti dokonchno podobo, kaj se je v resnici tam dogajalo. Starinsko zidovje, ko ob nalivih spere zemljo in se pokazhe kot svetla rebra prazgodovinske zhivali, pricha o obsezhni pozidavi celotnega vrha, ki obvladuje tesen iz Kobarida navzgor proti gornjemu delu Soshke doline; takrat pot she ni kot sedaj vodila nizhje spodaj ob rechni strugi. Prav zaradi te strateshke pomembnosti je utrdba predstavljala kljuchno tochko, ki je omogochala tistemu, ki jo je zasedal, obvladovanje prometa po tej smeri. In ni manjkalo tistih, ki so zheleli utrdbo zavzeti. Boji in zarote, junashtva in izdaje so vezani na ta koshchek zemlje, vse v imenu bogov in Boga, kraljev in cesarjev, plemenitih in zavrzhenih – toda z enim samim namenom: obvladovati in vladati.

Ne da bi se zbrani prav zavedali, je z bovshke strani prijezdila na trg konjenica s prapori in shele tedaj so se oglasile njene trobente, tesno za njo pa so se zvrstile kochije, katera je prav cesarjeva, bi bilo tezhko rechi na prvi pogled. Morda je vsa ta nenadnost in slepilna enolichnost spremstva sodila v sklop varnostnih ukrepov... Med mnozhico se je sprozhil val navdushenja, ljudje so vzklikali, ploskali in valovili sem in tja kot veliko, enovito telo ogromnega bitja, kot bi se posamezniki spojili v en sam organizem, ki enotno chustvuje, se odziva in giblje. Pri tem ni individua z imenom in priimkom, s takshnimi ali drugachnimi znachajskimi posebnostmi, z nravjo, ki mu narekuje ognjevitost ali zadrzhanost nastopanja, vsi enako ploskajo, vpijejo, se vesele, mahajo...

Cesar je bil v chetrti kochiji z odgrnjenimi zavesami na levih vratih in rahlo nagnjem proti ljudem, z roko je odzdravljal in se skushal drzhati prijazno; cesar se ne smehlja! Pred zhupanstvom so kochijo obstopili mozhje iz sprejemnega odbora, adjutant je spustil stopnichke in odprl vratca kochije, toda cesar ni izstopil, le v tak polozhaj se je presedel, kot da namerava zdaj-zdaj to res storiti, in zbrane pozdravil z vojashkim pozdravom. Kobarishki zhupan mu je zazhelel dobrodoshlico, ko sta se priblizhali deklici v narodnih noshah in izrochili ljubemu cesarju shopek – butarico iz suhega cvetja, sadja in razlichnih zimzelenov, prepleteno s trakci slovenske in drzhavne zastave. Cesar se je shopka dotaknil, v hipu pa ga je prestregel adjutant. Cesar ochitno ni bil najboljshe volje, drzhal se je strogo in kljub priucheni pozornosti, ki jo je kazal do govornika, je bilo videti, da bi rad chimprej dalje. Ko mu je domachi zhupan hotel prebrati poslanico, ki so mu jo pripravili za to prilozhnost, je z roko nakazal, naj jo predajo adjutantu, rekoch, da jo bo kasneje v miru prebral. Potem je le izstopil iz kochije, se postavil dva ali tri korake od nje, da je prishel blizhje otrochajem, ki so tam stali odprtih ust, rdechi v lica in z rochicami, ki so oponashale ploskanje, a od zbeganosti niso ploskale, ter enega ali dva pogladil po laseh, to je vzbudilo viharno navdushenje z vzkliki:

»Bog zhivi nashega cesarja!«

Potem se je vrnil v notranjost vozila, se z vojashkim pozdravom pozorno, lahko bi rekli z ochetovsko naklonjenostjo poslovil in velel odpeljati.

Zbrani so nekaj trenutkov presenecheno obstali, kot da jim je ushel ptichek, ki so ga zhe imeli v rokah, ter se potem kar na hitro porazgubili.

O tem bo kasneje she veliko besed...

 

UTRJEVANJE MEJE

Terezijo je nekaj prebudilo. Slishala je zavijanje psov v vasi in tudi v Kredu. She napol v snu, se ni niti dobro zavedala, kaj se je v resnici zgodilo. Trepetala je, ne da bi prav vedela, zakaj. Poslushala je, ali bo slishala she kaj. Roko je stegnila proti Ivanu in se srechala z njegovo; tudi on je bil buden. V tistem dotiku rok je bilo nekaj pomirjujochega, kot sporochilo, da sta drug ob drugem, nobeden ni bil sam. Toplo ji je bilo pri srcu, da je ljubljeni ob njej. V trenutkih nevarnosti je najpomembneje, da chlovek ni sam, da ima koga ob sebi; kako nenavadno, da je podobno celo z zhivaljo, to kazhe, da gre za globoko nagonsko ravnanje. In celo sovrazhni si posamezniki v urah stiske potisnejo v ozadje razloge za spore in se podrede edini pomembni nalogi – reshitvi. Najhitrejshe prilagajanje je ob nesrechah, ko je samoohranitev edini preostanek vsega ostalega in zelo pestrega chlovekovega ravnanja. Gon po prezhivetju nadkriljuje vse ostalo, vchasih v najkrutejshi in najsamoljubnejshi obliki.

Tudi drugod po hishi so se slishali glasovi, otroci v drugi sobi so zaihteli. Ivan je prvi vstal, z enim potegom navlekel nase hlache in srajco ter shepnil:

»Potres je bil, obleci se!« in stopil k otrokom, da bi jih pomiril. Medtem so z vrha zhe prishli ostali in zavili otroke v deke in stopili na plano. Medtem je bila tudi Terezija zhe na hodniku in Ivan ji je pomagal navzdol; spet je bila v drugem stanju.
Na cesti so bili zhe drugi vashchani, napol oblecheni, vznemirjeni, otroci so cmihali in Ubogancha je begala sem in tja, vila roke in si mrmrala v brado: »Uboga Ancha, uboga Ancha...«

»Pochakati moramo, morda bo she enkrat streslo,« je dejal Ivan, »pogosto po prvem opozorilnem sunku pride she mochnejshi.«

In da bi pomiril ljudi, je dodal:

»Nashe hishe so trdno grajene, to ne bo shlo tako hitro na kup!«

Medtem so spravili na travnik tudi zhivino, ki pa za chudo ni bila kdo ve kako nemirna, to je bilo dobro znamenje.

K srechi je bila mlachna predpoletna noch in cheprav je bilo zhe proti jutru, je bilo mogoche prestati na prostem brez vechjih tezhav. Eden za drugim so mozhje stopali v hishe in prinashali ven obleke za druzhino, potem so ob jarku zakurili ogenj in nedolgo zatem tudi zhe pristavili lonec, da je v njem kmalu kipela voda. Nekaj so je porabili, da so oprali vimena kravam in jih pomolzli, iz druge pa so skuhali jechmenovo kavo in koruzne zhgance. Jed je vsem teknila in je vnesla nekaj vedrine v tesnobno vzdushje po nochnem dogodku.

Ko se je dodobra zdanilo in drugih sunkov ni bilo vech, so se ljudje polagoma vrachali k vsakdanjemu zhivljenju. Chutila so sicer imeli ves chas napeta in che je le kdo v hishi pretrdo stopil, da je mochneje zadonelo, zhe so bili vsi pripravljeni, da stechejo ven. Vendar pa so se pretezhno porazgubili po poljih, celo zanalashch so si poiskali taka dela, da so bili na odprtem. Otroke so matere prav silile, naj se igrajo zunaj in che se le da proch od hishe, na travnikih. Zhenske so na dvorishchih prale in chedile obleke, drgnile medene svechnike, kovinsko posodje ter pribor. Pri vashkem koritu so se srechevale in dopolnjevale svoje prejshnje pripovedi o nochni izkushnji z novimi razmisleki in podrobnostmi, ki se jih prej niso spomnile ali pa so jim prishle na um kasneje.

Tako so tudi obnavljale spomine na podobne prejshnje dogodke in na ustna izrochila prednikov, ki so pripovedovali o hudih in grozovitih potresih, ko so se rushili gradovi in cerkve ter izginile cele vasi. In spet je bila na vrsti Molida, pri tem so strahoma pogledovali strmo pobochje Matajurja, ki je skoraj viselo nad vas, tako se jim je v tem trenutku dozdevalo, ko so bili she pod vznemirljivim vtisom. Tudi che se takrat Molida ni utrgala zaradi potresa in pod seboj pokopala naselje, recimo, da se je ogromen del gore utrgal zaradi lastne tezhe, neustrezne sestave tal in stoletnega delovanja vremenskih pojavov ali pach zato, ker sta usoda in Bog tako hotela, mogoche tudi za kazen njihovi razvratnosti, je to moral biti gromozanski hrushch, grmenje in drhtenje tal, in ravno od tega je nastal potres. Kaj pa je potres drugega kot rushenje, sesedanje zemeljske skorje? Ponekod nastaja zaradi bruhanja ognjenikov, mi vsi zhivimo na ognju, ki tli pod nashimi nogami, ponekod globlje, drugod plitveje. Pa tudi vode, potoki in cele reke vrejo na dan iz zemlje, pod njo rijejo in kopljejo, saj je zhe tod okoli cela vrsta podzemnih jam, drugod pa so she vechje in daljshe, zlasti na Krasu, kjer je tudi chudovita Postojnska jama, v kateri se rushijo stropovi, udirajo tla in stene, vse to pa stresa povrshje.

Terezija je bila prejshnje poletje z Ivanom v Postojni, kjer sta shla v jamo, ki je med najvechjimi na svetu, toda kaj to, prechudovita je s kapniki vseh vrst in velikosti. In zlasti sedaj, ko so jo elektrificirali ter osvetlili, se v njeni notranjosti odpirajo pogledi kot v pravljichni dezheli. Elektrika sveti brez olja, voska ali plina, le zhice pripeljejo od mlina, kjer voda poganja stroj za njeno proizvodnjo. Vse je chisto, nich ni slishati ali videti, vendar pa je nevarna in neprevidnega chloveka ubije, zato povsod pishe: “Ne dotikajte se zhic, je smrtno nevarno.” Nekateri pravijo, da bo nekoch elektrika v vsaki hishi, toda to bo lahko tudi nevarno, vendar che bo potem svetlo kot podnevi, se tveganje splacha; konchno je to kot ogenj, brez katerega v hishi ne gre, ognjishche predstavlja simbol hishe, dom, topel dom, neprevidni se pa opechejo in si celo zazhgejo streho nad glavo.

K Tereziji je pridrobencljala najstarejsha Fanica in zhe od dalech s svojim zvonkim glaskom ponavljala:

»Pridi domov, so gospodje, pridi domov...«

Prijela je otroka za roko in se vrnila v hisho, kjer so v gostinski sobi za mizo zhe sedeli chastniki in se po nemshko zhivahno pomenkovali z Ivanom. Enega od njih, ki je tudi takoj opazil Terezijo, je Ivan predstavil:

»Major Andrej Komel plemeniti Sochebranski.«

Ta se je najprej priklonil, rekoch v izborni slovenshchini:

»V chast mi je, gospa, upam, da lahko rachunamo na gostoljubje vashe sloveche hishe.« Nato pa je v nemshchini predstavil she ostale chlane njegove skupine in narochil obed za kasnejsho popoldansko uro, chesh da bodo morali pred tem she na terenske oglede. In res so se kmalu zatem tudi odpravili proti Podbeli.

Ko so odshli, je Ivan ponovil, kar so mu prishleci povedali; da je bil na Koroshkem hud potres, ki je mochno poshkodoval naselja, tudi mrtvih je nekaj. To, kar so tod chutili, je bila le posledica veliko rushilnejshega gibanja tal sto kilometrov proti severu.

Terezija se je s pomochnicama lotila dela v kuhinji, nekoliko okorna je zhe bila, trebuh je bil zhe dodobra napet in ochitno so se ji blizhali zadnji tedni. Vsi so zhe pozabili na nochni preplah, po hishi je vrvelo, saj chasa ni bilo ravno na pretek, che naj bi dostojno, kot se tej hishi spodobi, postregli ugledne goste. Ivan je spotoma pripovedoval o napredovanju pl. Sochebrana, doma iz Solkana, ki je bil v vojashkih krogih znan po svoji nadarjenosti, saj ni bil le odlichen oficir, temvech je spisal vrsto uchbenikov, vojashkih knjig in celo slovensko slovnico za vojake, pri chemer je izoblikoval slovensko vojashko izrazoslovje, to je bilo tedaj izrednega pomena. Zavedal se je, da je to nujno za utemeljitev zahtev po oblikovanju slovenskih vojashkih enot, saj bodo najbolj goreche branili le svojo zemljo, torej Slovenci na Slovenskem in tem naj poveljujejo slovenski stareshine. To sicer vsem na Dunaju ni najbolj vshech, toda ochitno je odlichnost njegove osebnosti odtehtala pomisleke, ter so ga odlikovali in povishali. Ni izkljucheno, da so zvite visoke uradnike pri tem vodili tudi drugachni, manj strpni in bolj zahrbtni nameni, da bi ga na ta nachin podkupili in bi se odpovedal svojim odlochnim narodnostnim nachelom. Kaj bi se sprenevedali, ljudje se prilagajajo, tako rekoch racionalizirajo svoje obnashanje. Zlasti pri nekaterih kategorijah drzhavljanov, med te sodijo uradniki in vojaki (morda v sploshnem tudi vsi drzhavni usluzhbenci in sploh vsi, ki so na plachilnem spisku drzhave), ki se po naravi svojega poklica podrejajo navodilom ter ukazom od zgoraj, je tudi napredovanje znamenje, da jih nadrejeni opazujejo, nadzirajo, spremljajo njihovo delo(vanje), z drugimi besedami, popaziti je treba, da bo obnashanje dobro ocenjeno in sledile bodo nove nagrade in odlichja. Pri majorju Komelu to ni delovalo na tak nachin, le popestril in poglobil je svoja dotedanja prizadevanja.

Drugache je bilo s prvim gorishkim vitezom dr. Josipom Tonklijem, ki je bil odlikovan z redom zhelezne krone, s katerim je bilo vselej zdruzheno tudi viteshtvo; zhe prej nekoch mu je cesar podelil viteshki red. Mnogi so mu zamerili, da se je v svojem obnashanju mochno spremenil, nich vech ni tako goreche branil narodnostnih zadev in, to je bilo najhujshe, pri svojem politichnem delovanju je sklepal chudne, da, celo nenachelne ali, she bolj grdo recheno, gnile kompromise, ki so zhe mejili na narodno izdajstvo. To ni bil vech tisti samozavestni in odlochni Tonkli.

She huje je bilo z Beneshkim Slovencem Alojzijem Fajdutijem (tudi Luigi Faidutti), ki je postal znan italijanski politik v Furlaniji. Tudi sam se je priznaval za Slovenca in je bil sosholec pesnika monsignorja Ivana Trinka na videmski gimnaziji ter v nadshkofijskem semenishchu. Zaradi nekih sporov je zapustil Videm in dokonchal semenishche v Gorici. Potem je bil kaplan v gorishkem predmestju (proti Shempetru) pri sv. Roku (Pod Turnom), nadaljeval shtudij in bil promoviran na Dunaju za doktorja cerkvene zgodovine in cerkvenega prava. Kasneje ga je Vatikan imenoval za apostolskega nuncija v Letoniji. Toda ambicijam je zhrtvoval svojo narodnost, ko se mu je ponudila prilozhnost, da bo politichno napredoval, se je prelevil v Furlana, kjer je po slovenskih zgledih ustanavljal zadruge in druga drushtva, to mu je izredno dvignilo ugled in moch zlasti med furlanskimi kmeti, ki so ga volili v vsa zastopstva, v dezhelni in drzhavni zbor.

Ivan je tuhtal, kaj bi bil pravi razlog za oficirsko inshpekcijo v teh krajih. S chastniki prej ni bilo dovolj chasa, da bi ujel vsaj kakshen namig. Toda ko je razmishljal o dogodkih v zadnjih mesecih, se mu je svitalo, kaj se skriva v ozadju. Italija je zachela kazati vse vechjo zheljo po vechjem vplivu v balkanskih zadevah, to je morala Avstro-Ogrska uposhtevati spricho nevarnosti, ki ji je pretila z ruske strani. Ta italijanska tezhnja sama po sebi ni zahtevala kakshne posebne koncesije z dunajske strani, vendar pa bi v perspektivi utegnila ovirati avstro-ogrsko diplomacijo in bi s tem povzrochala trenja med "zaveznicama". Balkan je bil namrech privilegirano obmochje za njeno delovanje. Toda sedaj je v Bolgariji izbruhnila resna kriza. Tam so pred leti Rusi pripeljali na oblast nemshkega kneza Aleksandra Battenberga in ga oklicali za carja. Toda za to jim ni bil hvalezhen; kaj kmalu je zachel kazati veliko zheljo po samostojnosti in tako razjezil vlado v Sankt Petersburgu, da ga ni podprla, ko je anektiral Rumelijo. Nekateri krogi na dunajskem dvoru so pritiskali na cesarja Franca Jozhefa, naj se vkljuchi v igro in prevzame dotedanjo rusko vlogo bolgarskega pokrovitelja, pa ni podlegel in je izjavil, da sicer podpira bolgarsko neodvisno politiko, da pa ima pomisleke, ali ne bi to zanetilo balkanskega soda smodnika.

Toda dogodki so se zasukali prav v tej smeri, saj je srbski kralj Milan stopil v vojno, ker je menil, da ima pravico do nadomestila za povechano bolgarsko ozemlje. Bolgari so pri Slivnici silovito porazili srbsko vojsko, to je Dunaj hudo zaskrbelo, saj se je medtem razkrilo, da so hoteli Rusi spodnesti neposlushnega bolgarskega vladarja, ki ga je ugrabila skupina bolgarskih zarotnishkih oficirjev in ga celo predala Rusom. Vendar pa se na presenechenje mnogih vechina bolgarske vojske ni hotela pridruzhiti puchistom in javno mnenje se je postavilo proti Rusom, ki so sicer popustili, toda s tem krize she zdalech ni bilo konec, saj so bile vanjo vpletene poleg Rusije, Avstro-Ogrske in Bolgarije she Romunija in predvsem Srbija. Vrelo je kot v kotlu in le hladnokrvnosti Franca Jozhefa gre pripisati, da ni prishlo do shirshega vojashkega konflikta. Pri tem so Italijani igrali dokaj chudno in dvoumno vlogo, to je vzbudilo na Dunaju nova sumnichenja o njihovi verodostojnosti. Zato je bilo treba za vsak primer preveriti polozhaj tudi na meji z Italijo.

Medtem so se chastniki vrnili, prashni, nekam chemerni in nejevoljni. Ivan je to predvideval in jih je sprejel s shilcem odlezhanega sadjevca, ki je bil zhe porumenel od starosti, in utrujenost je na mah izginila, she zlasti zato, ker se jim je po prvem kozarchku prilegel she eden. In ker je bila jed pripravljena, da so jim jo brez odlashanja postavili na mizo, to je pri lachnem chloveku she najvech vredno, she vech kot sama kakovost, ki pa je tudi tokrat pri tej hishi zhe po tradiciji ni manjkalo, je bila v sobi kmalu tolikshna dobra volja, da je zhe prerashchala v hrupno razposajenost, med katero so se vnemale med oficirji vroche razprave in prerekanja dveh taborov: ZA vojno na Balkanu in PROTI njej. Toda pri tem ni shlo za nikakrshne pacifistichne nagibe, ampak za golo vojashko-politichno strategijo; od vojashke dushe chesa drugega tudi ni bilo prichakovati.

She dobro, da je bil v tem zapletu avstrijski cesar na strani Srbije, sicer bi zanetila prichkanje zbadljivka enega od oficirjev na rachun Slovanov, tako pa so vsi ostali pohiteli z mirjenjem razgrete glave, kljub temu, da so bili zhe krepko nadelani, se je poznalo, da je globoko v vojashki dushi zhivalski instinkt, ki opozarja na nevarno stanje, pa naj bo kjerkoli in kadarkoli...

Ivan, ki je bil ves chas z njimi, je tako dobil potrjene svoje domneve o smotrih njihovega potovanja. Tesnobno mu je postalo pri dushi. Tod teche meja, che se bo kaj zakuhalo, bodo tu prvi, po katerih bo padalo. Na mejah se najbolj chutijo napetosti med drzhavami, pri vsakem zaostrovanju demonstrirajo sile z obeh strani svojo vojashko moch prav druga drugi na ocheh.

 

PREZGODNJI POROD

Nochno potresno vznemirjenje in naporen dan ob oficirskem obisku je tako zdelal Terezijo, da je komaj chakala vechera, da bi lahko legla. Ni vech razmishljala o potresu in tesnobnih slutnjah ob grozechi vojni nevarnosti, le pochitka si je zhelela. Ivan je zaskrbljeno opazoval njene upochasnjene gibe in upadel obraz, obzirno ji je rekel, naj prepusti delo drugim, saj vendar vedo, kaj je treba postoriti. Toda ona ne, te pogostitve zhe ne bo prepustila nakljuchju, sama bo nadzorovala celoten potek priprave in postrezhbe, do zadnjega obroka bo prisotna, potem pa bo zhe shla.

Ko so se v drushchini zhe dobro najedli in she izdatneje napili, se je umaknila v zgornje prostore. Prav z muko se je razpravila in stopila do umivalnika. To je bil kos pohishtva v spalnici, na katerega je bila posebej navezana. Na rezljano omarico z dvojnimi vratci iz loshchene orehovine, na katero je bila polozhena ploshcha iz belega marmorja, ki jo je ob straneh in na zadnji strani obdajal za ped visok rob iz enake kamenine, je bilo pritrjeno shiroko in visoko zrcalo, v katerem se je lahko vsa videla s sobo v ozadju. Ta mrtvi predmet je njej pomenil delchek zhivljenja, predstavljal je njen intimni kotichek; cheprav je bil v sobi nezakrit, brez shpanskih sten, se je ob njem sprostila, in ko je v umivalnik nalila svezhe vode iz vrcha ter se slekla, je lahko opazovala svoje she vedno lepo telo. No, sedaj, v tem stanju ni bilo nich kaj privlachno, toda pred tem je kljub trem vsakoletnim porodom, ko je rojevala same deklice, ohranjala svezho in napeto polt, pa tudi salo se ji ni utegnilo nabirati pod kozho. Pri vsem drugem delu v hishi, gostilni in na poshti so jo tri kobacajke v polni meri zaposlovale, da je morala ves dan gibati in hiteti z enim ali drugim opravilom, najvechkrat pa z dvema ali tremi hkrati. Vshech si je bila, tega ni skrivala, in prijalo ji je, ko je tudi Ivan pogledoval k njej med takim vechernim obredom. Imela je jedre prsi, she vse napete od dojenja, kipele so ji pod bluzami, ki jih je najraje nosila, toda gole so le she stopnjevale njeno zhenskost, ki ji materinstvo ni jemalo drazhi.

Tudi ta vecher se je kljub utrujenosti zagledala vase, snela jantarno ogrlico, se zazrla vanjo in skoznjo v neznane svetove in davne chase prednikov, o katerih je tiho pripovedovala gladka rumenorjava povrshina njenih jagod, chudovito skladnih s hladno vodo, ki ji je polzela z obraza po vratu in v enem curku chez ramo na roko, v drugem pa na nedri, kjer se je v kapljicah razprshil po oblinah in z drobnimi odbleski svechnika v njih, kot bi v biserih odrazhal pravljichnost prihajajoche nochi. Z brisacho se je narahlo in dolgo otirala, vsak delchek kozhe posebej je pogladila in pognala pozhivljeno kri po tkivu pod njo. Vrachala se ji je izgubljena moch, ki jo bo she kako potrebovala, da mirno prespi noch.

Ko je legla, je bil Ivan she vedno pri hrupni druzhbi, ki nikakor ni mogla nehati; toda to sodi k tej dejavnosti, gosta ne moresh vrechi kar tako chez prag. V hipu jo je vzelo.

V sanjah se je vrnila v Gradec, ko se je s sosholkami odpravila na izlet v toplice. Vzele so si izvoshchka in zhe dopoldne s kosharo dobrot prispele v drevored s koshatimi drevesi, ki so prekrivala cesto, kot bi shla skozi predor, ki ga je osvetljevala nenavadna temnozelena svetloba, da je chutila rahel pritisk v ochesih. Na drugem koncu poti se je svetlikala pisana cvetlichna greda umetelnih oblik, ki se ji je poznala skrbna roka. In za vsem tem, prav na dnu tega parka je stala nizka, a shiroka bela stavba z visokimi, zasteklenimi okni, v katerih je polesketavalo sonce. Toda med hojo je nenadoma opazila, da je ostala sama, prijateljice so izginile, to pa je ni nich vznemirilo in je nadaljevala pot. Kar se je znashla pred ribnikom sredi steze do zgradbe, kjer so na vratih stali ljudje v belem, tako da ni mogla naprej, ne da bi ga prebrodila. Le sezula se je, noge so jo zhe bolele od hoje, in pustila chevlje na tej strani ter brez pomishljanja zabredla v modrikasto vodo. Bila je prijetno topla in dobro ji je delo, tudi che ji je kmalu segala do pasu. Toda ko je na drugi strani hotela izstopiti, ni mogla dvigniti nog, postale so tezhke, pretezhke, in vsak zhe rahel poskus stopiti na kopno ji je povzrochal hude bolechine, ki so iz trebuha zharchile celo v prsni kosh. Z vsakim trenutkom bolj se je muchila, da jo je popadel preplah. Tisti ljudje tam pa so kar stali in jo opazovali, kot da nichesar ne opazijo ali pa so brezchutni do brezbrizhnosti. Morala je nekaj storiti! Skrajni chas je bil za to! Zbrala je vse mochi, da bi se potegnila iz vode, ki je vrh vsega postajala chedalje bolj hladna, da jo je zhe rahlo stresalo.

Prebudila se je s popadki. Voda ji je zhe odtekla in imela je obchutek, da bo vsak trenutek rodila. Prezgodaj je, jo je spreletelo. Okoli nje je bila tema, le od spodaj so se she slishali glasovi; ochitno se oficirji she niso poslovili. Kljub pomislekom je zavpila, pochakala za hip in zavpila she nekrat. Spodaj so utihnili, potem pa je slishala hitre korake po stopnicah in hodniku; pritekel je Ivan in kmalu za njim z vrha she Marica, ki je najdalj sluzhila pri njih. Vsem je bilo ochitno, da bo porod zelo hiter; po treh otrocih je v petih letih prihajal na svet zhe chetrti, in take zhenske zlahka rojevajo, vchasih jih preseneti kar na polju med delom.

Med oficirji je bil tudi vojashki zdravnik, ki sicer pri svojem delu ni imel opravka s porodnicami, vendar pa se je zadeve lotil brez pomisleka. Resnici na ljubo je treba rechi, da skorajda ni imel dela, tako hitro in zlahka je vse potekalo in kljub prezgodnjemu porodu ni bilo zapletov.

Bil je dechek – Ludvik ga bodo imenovali.

To dejstvo in ker se je vse srechno izteklo, je bilo dovolj, da so proslavljali do belega dne, ko so prishle v hisho tudi vashke zhenske in seveda mozhje, ki so nazdravljali z Ivanom, da se je moral tam sredi dopoldneva izmuzniti v Molido, da bi zajel svezhega zraka in bi se mu zbistrila glava. Legel je na vrh Mulne pechi, obsezhne skalne gmote, ki je bila na vrhu ravna in porasla s travo, da se je lahko chlovek udobno zleknil. Podse je polozhil suknjich, da je s pridvignjeno glavo lahko zrl na zeleni Stol, ki je bil v kontrastu s chrnikasto modrino neba she bolj vabljiv. Zanimivo je, kako so nasprotja vchasih potrebna in primerna, da se med seboj poudarijo, da izstopijo njihove posebnosti, ki posamich ne pridejo do pravega izraza. Pri tem pa ko jih postavimo drugo poleg drugega, ko se med seboj bijejo, postanemo nanje pozornejshi, pritegnejo nash pogled in nam ustavijo korak.

Terezija mu je dala sina. Poleg deklic bo sedaj v hishi she moshki naslednik. Brez teh dveh polov ne bi bilo popolnosti, ne bi bilo potrebne in nujne celote. Zhelja po sinu je zasidrana v globinah narave kot ohranjanja vrste, ne gre zgolj za druzhbeno tradicijo, ki uveljavlja moshko nasledstvo kot nachelo druzhbene ureditve. Bioloshko ravnotezhje med spoloma je osnova nadaljevanja vrste, poleg tega pa je tisochletna vloga splov v druzhinskem zhivljenju vsidrala nekatere predsodke, ki ponekod hudo shtrlijo iz naravne skladnosti moshkega in zhenske.

Sam je she v najlepshih letih, pri najboljshi mochi, toda che pomisli naprej, kaj bo s sinom, bo prevzel "Hisho"?

S pogledom je shel chez polja in travnike na Ledini ob vznozhju Stola, potem chez Jezero proti Nadizhi in se ustavil na prvi in najvechji hishi, ki je stala pred njim v Robichu – pri Titu, pri Olivu. Koliko stoletji zhe vztrajajo tod, da bi posestvo ohranjali, ga shirili in izboljshevali. In niti ne gre za krvno nasledstvo ljudi, povezujochih svoje minljivo zhivljenje s "Hisho", ki obstaja in bo obstajala. Tudi sam je prishel sem po nakljuchju, se lochil od matere in ocheta, se odpovedal prvotnim mladostnim ciljem – shtudiju in zagnano prevzel shtafeto na Titovini, podzhigan od prve ljubezni, ki mu jo je usoda tako kmalu in kruto zdrobila. Ana je ostala vselej prisotna med njim in Terezijo, ne kot motech ali odvechen element, marvech kot dodaten povezovalec, vzpodbujevalec njune skupnosti. Terezija je imela sestro resnichno rada, kakor je tudi strastno ljubila Ivana, in ti dve ljubezni si nista shli navzkrizh, oplajali sta se in krepili, kot se v resonanchni shkatlici zvoki okrepe v novo harmonichno celoto in jih njihova razlichnost v vishini, barvi in trajanju, da, tudi trajanju, ne izkljuchuje, ampak spaja. Tudi otroke, ki jih je rojevala, je povezovala s sestro, saj je vedela, da si jih je zelo zhelela.

Da, "Hisha" bo ostala, naj se zgodi, karkoli hoche, obnavljali in shirili jo bodo, prihajali bodo novi ljudje vanjo, da bodo zanjo skrbeli in ona jim bo dajala zavetje. Kdo ve kaj se bo izcimilo iz vseh teh zagat, v katere se sedaj zapleta cesar. Da le ne bi bilo vojne, unichevanja in morije! Potem bo zhe kako, tudi rod bo ostal!

Dvignil se je, da bi se vrnil domov; dobro mu je del ta predah, kot bi se napil najchistejshe studenchnice in nadihal najbolj svezhega zraka. Ko je sestopil z Mulne pechi in naredil nekaj korakov, se mu je pod skalo v eni od shpranj, zapolnjeni z mehko chrnikasto zemljo, nekaj zasvetlikalo. Sklonil se je in pobrskal ter ostrmel – v rokah je drzhal zlatnik! Pomencal ga je med prsti in ga tako ochistil, da se je lepo videlo njegovo starinskost. Na eni strani je bil, po vsem sodech, lik cesarja v ogrinjalu z napisom:

»DV. PG. A. VALENTINIANVS P. F. AVG.«

Na nasprotni strani pa podoba ovenchanega mozha in napis:

»VICTORI A. AVGGG.« na zgornjem robu, na spodnjem robu pa »C. OMOB.« ter levo in desno od podobe she: »R« in »V«.

Pobrskal je she po okolici, che morda prst skriva she kaj drugega, vendar ni nichesar vech nashel.

Cheprav je bil vesel dragocene najdbe, ki je simbolno sovpadala s pomembnim dogodkov pri "Hishi", je bilo to obenem opozorilo na nasho minljivost. Mogochni cesarji in veliki imperiji so izginili, za njimi ostaja kakshen drobec, cheprav dragocen, kot je ta zlatnik.

 

ZLATA MASHA

Za 20. september 1891 je bila napovedana v Kobaridu zlata masha dekana Jaksheta, zelo priljubljenega po vsej dolini in hribih naokoli.

Ivan se je z vso druzhino odpeljal zhe navsezgodaj. Najmlajsho, dveletno Angelo-Alojzijo je drzhala Terezija pri sebi na prednjem sedezhu, zadaj pa je najstarejsha, desetletna Fanica mirila Marijo, Amalijo-Maljo, Ludvika in Olgo, ki so bili kot vsi otroci ob takih prilozhnostih she posebej razposajeni in jih le ponavljajocha se obljuba, da bodo v trgu na stojnicah dobili kolache, she zadrzhevala v znosnih mejah.

Ta masha pa ni bila zgolj cerkveni praznik, marvech so se ob tem zbrali v velikem shtevilu tudi pristashi dr. Gregorchicha, ki je predstavljal liberalno strujo v boju proti Mahnichevcem. Zhe na predvecher so priredili baklado, pri kateri je pel Volarichev zbor "Zlatomashniku" in "Vrlemu mozhu", kar je spesnil Simon Gregorchich, to pa ni ostalo brez posledic. Med drugim mu je napisal:

»Zlata ne ishchi v teh vodah,
zastonj ves trud!
Srebra ne koplji v teh gorah,
ne drugih dragih rud!
A vech od srebra in zlata
pri nas dobosh,
tu biser drag se lesketa
ta biser – blag je mozh!
On vreden, da visoko bi,
najvishje stal,
da svit njegov bi
po svetu krog sijal.«

Prijateljevanje med pesnikom Gregorchichem in dekanom Andrejem Jakshetom je izhajalo she iz chasov Gregorchichevega kaplanovanja v Kobaridu. Izobrazheni in blagi Jakshe je hitro spoznal nenavadne darove mladega kaplana in je prevzemal njegove cerkvene in duhovne dolzhnosti, da bi mu olajshal delo, to pa mu je vrachal z brezmejno vdanostjo in hvalezhnostjo; ljubil ga je kakor ocheta. In Jakshe je imel pogum stati na pesnikovi strani tudi potem, ko so ga napadali z vseh strani in mu ob pesmi "Chloveka nikar" ochitali celo spogledovanje z budizmom. Dr. Mahnich mu je naravnost zabrusil:

»Mi si za zdaj Gregorchicheve besede dobro zapomnimo... Njemu samemu pa bi svetovali bolje, da bi raje molchal kakor tako pisal; drugache tudi mi ne bomo molchali, in ako bo moral katero trdo slishati, vedi, da si je zakrivil sam. Mi ne poznamo nobenih ozirov, ko gre za chistost nazorov.«

Zbralo se je veliko uglednih gostov, med njimi tolminski glavar grof Marenzi, ki je tudi govoril po mashi na slavnostnem obedu v Devetakovem hotelu. To je nekdanja Pagliaruzzijeva hisha, ki jo je kupil bogati posestnik Ivan Kranjec iz Starega sela (potem ko je mladi Pagliaruzzi-Krilan prekmalu umrl) in jo prepustil edini sestri Mariji, ki se je porochila s sinom tolminskega zhupana. Kranjchev sin je bil ravnatelj "Kranjske hranilnice" v Ljubljani, njegov sorodnik Ivan Hrast pa tajnik "Mestne hranilnice" prav tam. Oglasili so se she dr. Anton Gregorchich, Simon Gregorchich v verzih, Volarich za uchiteljstvo, chasnikar in zalozhnik Andrej Gabrshchek ter potopisec Vatroslav Holz-Prostoslav Kretanov.

In prav Holz je med kosilom potegnil Ivana v stranski prostor. Ljubljanska zavarovalnica "Slovenija", ki je imela na Gorishkem morda najvechje shtevilo zavarovancev in je s svojimi lichnimi tablicami opozarjala nase na skoraj vsaki boljshi slovenski hishi, je propadla. Na njeno mesto je vskochila prashka banka "Slavija", katere glavno zastopstvo za Slovenijo je prevzel zavedni in sposobni Ivan Hribar, ki je uspeval preprichati ljudi, da ne bo shlo tudi to po zlu, kot je shlo s "Slovenijo". Zelo skrbno je zbiral sodelavce in eden od njih je bil tudi Holz, ki je neumorno hodil po slovenskih krajih na Primorskem, ostajal dalj chasa v eni ali drugi vasi ali trgu in se seznanil z vsakim kolichkaj veljavnim mozhem ter sklepal zavarovanja. Vendar ni shlo zgolj za poslovne zadeve, saj sta tako Hribar kakor Holz znala vnemati rojake za slovensko stvar. Ivan se je z druzhino zhe zavaroval pri njem, toda sedaj ga je Holz obvestil, da bo sam Hribar prishel naslednjega dne iz Ljubljane in bi se rad srechal z njim. Namrech, pred nekaj dnevi je pogorela vas Ravne pri Drezhnici, kjer so bile skoraj vse hishe zavarovane pri Slaviji.

Ko sta se vrnila k ostalim pri mizah, je dr. Gregorchich pripovedoval, da so iz ljubljanske shkofije pisali v Gorico semenishkemu vodji dr. Gabrijelchichu, da naj vendar poizvedo za kak pesnikov madezh in jim ga sporoche. Gabrijelchich pa je bil pesnikov obchudovalec in mu je izrochil pismo. Zato mu je osemnajst gorenjskih duhovnikov poslalo svojo zaupnico, ki se glasi:

»Velechastiti gospod vikarij!

Slavni pesnik!

"Radostni so bili Slovenci, slishavshi velichja bozhja v svojem jeziku", pishe Nestor o nashih pradedih. Veselo jim je zaigralo srce, ko se jim je oglasila vera Kristusova iz blazhenih ust blagovestnikov slovenskih sv. Cirila in Metoda... Minilo je tisoch let... Ali chujte glas s prijaznih juzhnih grichev, koder lovor rase, koder oljka zeleni, glas, svarech nas pred groznim zmajem. "Kvishku srca! kvishku k idealom, ki so tisochletja ogrevali chloveshtvo!" tako nam kliche pesnik, svechenik, blagovestnik. In zopet smo radostni, preradostni Sloveni, slishoch te divne glasove v svojem jeziku. Ta pesnik, ta svechenik, ta blagovestnik ste Vi, velechastni vikarij! Hvala bodi dobrotnim nebesom, ker so nam poslala takega poslanca! Srchna hvala Vam, slavni pesnik! ker ste kakor drugi Mojzes s chudotvorno palico odprli nam tako nenadoma bister studenec neumrljivih pesmi... V to ime pomozi Bog in sv. apostola Ciril in Metod!

Izrazhajoch Vam najiskrenejsho hvalezhnost in globoko sposhtovanje, se podpishemo svecheniki slovenski.«

Cheprav je to majhno shtevilo v primerjavi z ogromno mnozhico duhovshchine, je vseeno vzpodbudno. Toda dr. Mahnich je dobival veliko vech zaupnic, med drugim so jo poslali ljubljanski duhovniki, slavech ga: »S svetlim zharom svoje bogoslovske in modroslovske vednosti temeljito preiskujete...«

Med vsesploshno razpravo, ki se je ob tem vnela, je pesnik rekel:

»Ta prepir nam Slovencem mnogo shkoduje. Saj bi se lahko zdruzhili vsi dobromislechi pod narodno zastavo in pri skupnem delu v blagor naroda, kakor je nekdaj bilo. Poudarjalo pa naj bi se v politiki to, kar nas druzhi in vezhe, a ogibalo se onega, kar nas lochi. Ljudstvu se ne sme izpodkopavati vere, v ostalem naj pa vsakdo sam uredi svoje razmerje do Boga in naj bo za to odgovoren.«

In ko mu je vsa zbrana druzhba pritrdila, je rekel odhajajoch:

»Mi dobro mislimo, zhalibog, da danashnjega sveta ne spreobrnemo; nas nochejo poslushati.«

Gledali so zamishljeno za njim, ko je jubilant Jakshe, dobrodushen starchek, s preroshkim glasom rekel:

»Presneti Shime! Prebral sem vse njegove poezije. Ena je boljsha kot druga. Ko sem bral prve dve ali tri, se mi je zdelo vse nekoliko otozhno – svetozhalje, nezadovoljnost, ali sedaj vidim, kako sem se motil. Zhivel bo, dokler bodo Slovenci! Ko ga bodo ponatiskovali, kar bo pogosto, naj to store tudi v manjshem formatu, tako, da ga bo lahko vzel s seboj vsak, tudi ko gre na izlet. Te pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane!«

Navzochi so zhivo zaploskali in se zapovrstjo rokovali z zlatomashnikom, ki je tako lepo izoblikoval in izgovoril misli, kakrshne so vsem lezhale na srcu.

...

Naslednjega dne je Ivan res shel s Hribarjem v pozhgano vas Ravne. Zhe od dalech je bilo videti zhalostno pogorishche, kjer so ljudje utegnili komaj kaj pochistiti. Odvazhali so pooglenelo tramovje, vlekli izpod rushevin obzhgano opremo, kolikor jo je v takih skromnih hishah, in odstranjevali iz notranjosti sesuto zidovje. She najbolj pretresljiv pa je bil prizor, ko je bilo treba iz hleva spraviti poginulo govedo, ki je pri eni od hish niso uspeli odgnati, dokler se ogenj she ni razplamtel. Toda zhival ima neznanski strah pred ognjem in nikakor ne more razumeti, da se je treba za reshitev podati prav skozi manjshi ogenj, da nas velik pozhar ne unichi. Drugi so bili bolj iznajdljivi, morda so imeli kakshno izkushnjo od prej ali od drugod, zhivini so vrgli chez glavo mokre vreche, da zhivali niso nichesar videle, in tako so jih supeli izmamiti na plano. Nesrecha se je zachela tako, da je shla neprevidna zhenska v hlev, ker je chakala, da bo krava skotila; svecha se je prevrnila in ko je to opazila, je bilo zhe vse v ognju. Da bi bila smola she vechja, je tisto noch pihalo in pozhar se je razshiril z neznansko hitrostjo s hishe na hisho, da so se ljudje komaj reshili in izvlekli zhivino.

Hribar se je res izkazal. Zbral je svoje zavarovance in jim pri prichi na roko odshtel zavarovalnino. Vashchani so ostali odprtih ust in iztegnjenih rok, ne vedoch, ali je res to, kar vidijo, ali je zgolj privid. Dotlej so bili navajeni, da je trajalo precej chasa, preden so zavarovalnice odvezale moshnjichek. In tudi v tem primeru sobili zavarovanci pri drugih druzhbah delezhni le obiskov ocenjevalcev, o odshkodnini pa ni bilo she ne duha ne sluha.

Hribar pa je pokazal svoj smisel za odnose z ljudmi she tako, da je s seboj pripeljal nekaj vrech moke in sladkorja ter dve kanti olja, kar pa je namenil vsem prizadetim, ne oziraje se na to, ali so njegovi zavarovanci.

 

NA SODISHCHU

Konchno je prishel tisti dan, ko naj bi se izkazala pravica in bo tudi juridichno dokazana njegova poshtenost.

Z dr. Stanichem, gorishkim odvetnikom, sta se dobila "Pri Devetaku" zhe kakshni dve uri pred razpravo, da bi she enkrat temeljito pregledala celotno gradivo v tozhbi in se dogovorila za podrobnosti. Ta zadeva je potekala v dokaj nenavadnih okolishchinah, med katerimi je bila ne nazadnje ta, da se bo zakljuchila na sodishchu v Kobaridu.

Davna zhelja Kobaridcev in vseh Kotarjev se je pred meseci konchno uresnichila. Do zadnje vasi za Breginjem je pet ur hoda. Vsaj v zgornjem delu se ni dalo voziti, tako slaba je bila cesta kljub temu, da so si hodili traso ogledovat zdaj z dezhele, potem z Dunaja. Do Tolmina pa je tako dalech, da ljudje niso mogli tam v enem dnevu nich opraviti. Najbolj si je prizadeval za kobarishko sodnijo rojak Ignacij Gruntar, notar v Logatcu, sicer tudi zalozhnik prvega zvezka Gregorchichevih "Poezij", znan shirom Slovenije kot velik rodoljub in zlata dusha, to so nekateri shteli za naivnost in ga skushali izkorishchati. Pristojnost novo postavljene okrajne sodnije v Kobaridu se je razprostirala chez obchine: Kobarid, Breginj, Kred, Sedlo, Livek, Drezhnica, Libushnje in Trnovo. Za prvega sodnika je bil imenovan pravnik Matija Fabijan, dotlej zapisnikar in zaprisezheni tolmach na okrozhni sodniji v Gorici, gorech Slovenec, ki je zagotovil, da je bilo na sodniji od prve do zadnje pike vse slovensko.

Podpiral je tudi ostro interpelacijo drzhavnozborskih poslancev dr. Gregorchicha, Nabergoja in grofa Alfreda Coroninija zoper krajevni imenik po zadnjem ljudskem shtetju, v katerem so bila krajevna imena slovenskih krajev poitalijanchena:

Pardiciano za Padriche,
Trebiciano za Trebche,
Valdirosa za Rozhno dolino,
Vertozza za Vrtoche,
Recca za Reko,
Sottotolmino za Zatolmin,
Volzano za Volche,
Pechina za Pechine,
Selasotto za Podselo itd.

Poitalijanchenje so poslanci ocenili kot napad na drzhavno integriteto, saj vzpodbuja Italijo, da tako lepo italijansko zveneche kraje zahteva od Avstrije zase. To svojo interpelacijo so imenovani poslanci tudi podprli na politichnem shodu v Kobaridu, v nabito polni dvorani pri Zhganovih (Andrej Mashera), ko so obenem tudi postavili zahtevo po sodniji.

To, zaradi chesar bo Ivan danes stopil pred sodnika, se je zachelo zhe pred vech kot dvema letoma. Luka Trushnjak je javno govoril po dolini, da zhupan Ivan Volarich nepravilno posluje z obchinskim denarjem. Ko je prishlo Ivanu to prvich na uho, skoraj ni mogel verjeti, da si nekdo upa raznashati naokrog take lazhi. Toda ko je slishal isto tudi drugich in tretjich, mu je bilo dovolj. Sprva niti ni vedel, od kod ta obrekovanja, vendar ni bilo treba veliko poizvedovati, da je prishel do pravega. In cheprav se je mislil pogovoriti z obrekovalcem, ga je dokonchno odvrnilo od tega neprichakovano dejanje zhupnika v Kredu, ki je v neki pridigi izustil nekaj takega kakor: »Neposhtenost se shiri po nashih krajih in sega tudi do tistih, ki jim je zaupano chuvanje zakonitosti in premozhenje obchestva.« To mu je dalo misliti, dokler ni s pomochjo prijateljev dognal, da stoji za vsem sam dushni pastir, ki mu je zhe vechkrat na razlichne nachine pokazal svojo nejevoljo zaradi njegovega "liberalizma". Nekateri so celo vedeli povedati, da je zhupnik nechak dr. Mahnicha, to pa bi lahko pojasnilo marsikaj.

Zadeva je bila silno neprijetna. Kako naj zanika neresnichne govorice? Bolj ko bo trdil, da ni res, bolj se bo nasprotna stran trudila she bolj "argumentirati" svoje trditve. In potem se zachne tisto, da kjer je dim, je tudi ogenj, in che dovolj dolgo ponavljash neresnico, postane resnica... Posvetoval se je z mnogimi in vsi so mu svetovali, da naj sam sprozhi preiskavo, toda ta lahko traja precej dolgo in medtem govorice ne bodo ponehale, morda se bodo she razplamtevale.

In res je bilo tako. Kljub temu, da so prihajali inshpektorji na njegovo zahtevo, se je shuljalo le o tem, da preiskujejo. Meseci so tekli in nepravilnosti, ki naj bi jih nadzorniki odkrili, so se mnozhile. Chedalje vechja je bila tudi vsota denarja, ki naj bi si jo zhupan Volarich prisvojil ali jo na razlichne nachine poneveril. Za resne opazovalce je postajalo zhe kar smeshno, saj naj bi bilo izginulega denarja toliko, kolikor ga v prorachunu majhne obchine ni na voljo deset let, che bi vsega pobasal v lastni zhep. Po letu dni je prishlo z dezhelnega rachunskega urada porochilo, da niso odkrili nikakrshnih nepravilnosti, celo nekaj vishka je v blagajni, ker si zhupan vsa leta svojega zhupanovanja ni izplacheval nadomestil, ki mu pripadajo.

Toda to she ni bilo dovolj. Obrekovanja niso ponehala, le novo inachico so dobila, chesh da gre za prikrivanje iz politichnih razlogov ter celo, da gre za kriminalno zdruzhbo, ki sega v vishje kroge. In ni bilo druge mozhnosti, kot da je sprozhil she zasebno tozhbo proti tistemu, ki je bil pobudnik vsega tega. In tako je sedaj tu, da se srecha s svojim zoprnikom pred oblichjem pravice.

Ko sta se pojavila na sodishchu, nasprotne stranke ni bilo oziroma je bilo prek odvetnika sodishchu sporocheno, da je tega kriva bolezen. Tako je bila obravnava odlozhena za nedolochen chas.

Ivan je bil nejevoljen ne le zato, ker se s tem proces podaljshuje in narashchajo stroshki, marvech zlasti zato, ker ne bodo potihile zlobne govorice. A le kakshen mesec ali dva kasneje se je izkazalo, da Luka Trushnjak ni hlinil bolezni, resno je bolehal in vidno hiral.

Toda medtem so se nad Ivana zgrnile nove tezhave. Gorishki chasnikar in izdajatelj ter izredno bojevit liberalni politik, s katerim sta bila v sorodu, se je odlochil, da gre na daljshe potovanje na Balkan, predvsem na Cetinje, kjer ga bo sprejel sam vladika Nikola, ki je bil navdushen nad tem, da je Gabrshchek v svoji "Slovanski knjizhnici" izdal poezije Ivana Trinka-Zamejskega, posvechene kraljici Jeleni, hcherki chrnogorskega kralja, porocheni na italijanski dvor, s chimer se ji je hotel pesnik prikupiti v upanju, da se bo zavzela za Beneshke Slovence... Gabrshchkovo potovanje ni vzbudilo le velikega zanimanja v javnosti, ampak so tudi pri policiji budno sledili, kod se giblje in s kom se sestaja, saj je "Socha" redno objavljala podlistke o tem potovanju.

Toda ko se je Gabrshchek ustavil v Sarajevu, ga je chakalo veliko presenechenje, tako da je moral potovanje prekiniti in se nemudoma vrniti domov. Ko je obiskal odvetnika Jusufa bega Filipovića, izdajatelja mohamedanskega "Boshnjaka", s katerim je bil zhe prej v novinarskih stikih, ga je le-ta pobaral:

»A shto je, brate bilo tamo kod tebe, policija u kući, sve zatvoreno, premetachine, chitaj ovdje, nisam bash sve dobro razumio« in mu je pomolil najnovejsho shtevilko "Soche" (to so redno poshiljali v zameno za "Boshnjaka"), ki je z mastnimi chrkami tiskala porochilo o grdi spletki gorishke policije, da bi se dokopala do kdo ve kakshnih veleizdajalskih dokumentov.

Okrajni komisar Prinzig je tozhil "Socho" zaradi zhalitve chasti in drzhavno pravdnishtvo je odredilo takojshnjo hishno preiskavo v urednishtvu, v tiskarni, v Gabrshchkovem zasebne stanovanju in celo v stanovanju vodje tiskarne. Pobrali so cel kup rokopisov in drugega gradiva, pripravljenega za tisk, med tem je bil tudi dopis iz Kobarida, ki je na kratko sporochal, da gostilnicharji sedaj kupujejo vino pri domachem veletrgovcu Antonu Pechenku, pach v skladu z geslom "Svoji k svojim", ki ga je oznanjala "Socha".

Vse to je spremljala neverjetno besna italijanska gonja; njihovi chasopisi so objavljali, da so nashli v Gabrshchkovem stanovanju 24 bomb, da je ushel iz Gorice in odnesel veliko denarja, ki mu je bil zaupan, in je tako opeharil in okradel svoje ljudi, celo svoji zheni da je izmaknil 40.000 kron, da je ushla od njega (revica je medtem lezhala bolna pri svoji materi v Bovcu!), da se udelezhuje nekega ruskega shoda v Beogradu itd.

Zaradi tistega nabavljanja vina in ker sta bila z Gabrshchkom v sorodu, to policiji nikoli ne uide, se je lepega dne pri Titovih pojavila zhandarska patrulja v polni bojni opremi. Nich kaj prijazni niso bili; ko jim je ponudil kozarec vina, so se zmrdovali in odklonili, mislech, da jih hoche prav na ta nachin she izzivati s tistim vinom... Za kakshno preiskavo sicer niso imeli odredbe, toda ochitno so jih poslali, da bi njega in ostale prestrashili. Nekaj chasa so se motovilili pred hisho in po vasi, da je vsa otrochad zbezhala domov, pa tudi odrasli so se jim raje ognili.

Nekateri so kmalu zacheli shushljati, da so sedaj le prishli po korumpiranega zhupana, saj naj bi se konchno izkazalo, da tudi inshpekcija ni delala nepristransko...

Proti vecheru so zhandarji odshli in nastalo je neko chudno zatishje.

Bila je zhe trda tema, ko je pri Titovih potrkala Trushnjakova mladoletna hchi. Bila je vsa objokana, zabuhlih ochi, roke so se ji tresle. Komaj je izdavila:

»Gospod Ivan, oche vas hitro zhelijo, zelo slabi so, ne bodo uchakali jutra. Brez vas ne bodo mirno zatisnili ochi.«

Ivana je to presenetilo in pretreslo. Marsikaj se mu je tisti hip podilo po glavi. Terezija je pogledovala zdaj dekle, potem Ivana in molchala. Nato pa ga je prijela za roki in tiho rekla:

»Ivan, odpusti, za blagor dushe, pojdi z njo.«

Ko je vstopil v sobo, kjer je lezhal nesrechnezh, je komaj razlochil predmete od ljudi, ki so se gnetli okoli njega. Zhupnik ga je dajal v sveto olje. Umirajochi je komaj she dihal, tezhko in zelo na redko. Vsi ostali so molchali, dokler ni bil spreviden. Niti sence se niso premikala v soju komaj brleche sveche, ki ji je za gorenje primanjkovalo zraka, zhe to bi chloveka lahko umorilo. Z velikim naporom je bolnik pokazal z roko proti oknu in gib bi se lahko tudi razumelo, chesh, odprite ga...

Nekaj chasa so she vsi molili. Videti je, da umiranje ni nekaj zveznega kot pochasno ugashanje. Vsaj v tem primeru ni bilo tako. Nastopa v valovih, z vmesnimi rahlimi izboljshanji, kot da je kriza mimo, potem pa nastopi she globlja agonija.

In v naslednjem takem lazhno-obetavnem olajshanju se je obrnil k Ivanu, kot bi ga shele tedaj opazil. Morda pa ga niti ni videl, kdo ve koga je sploh prepoznal, vsaj slutil je, da ni sam, da jih je okoli njega vech. Edino, kar je bilo ochitno spoznati iz njegovega dejanja, je bila skrajna zhelja po zadnji izpovedi, po olajshanju vesti, tistega neoprijemljivega, nedolochljivega notranjega stanja, ki chloveka tezhi na srcu in na dushi, she tezhje diha, srce she pochasneje bije, kot bi sicer v takem bednem stanju.

Naenkrat se je slishal njegov glas, ki je bil onostransko jasen in mrlishko brezbarven:

»Jaz, Luka Trushnjakov, prosim odpushchanja Ivana Olivovega, ki sem mu storil veliko krivico, ga po krivem obdolzhil. Che more, naj se me usmili. Molite zame in tako mi Bog pomagaj.«

Ivan je stopil do smrtne postelje, poiskal v somraku in med odejami mrzlo roko, po hladnosti jo je nashel, in mu jo stisnil. Od sochloveka je preshel na njega drget, ki je bil morda od bolezni, morda pa tudi od notranjega ihtenja, ki se ni moglo izraziti v solzah. Tako sta se drzhala, ne da bi eden ali drugi vedela, kako dolgo je to trajalo. Le tisti okoli njiju so zastali med molitvijo in z velik sposhtovanjem prepustili Ivanu, da opravlja tihi, najtishji obred, ki so mu kdaj prej ali kdaj pozneje prisostvovali. Ko je drgetanje ponehalo, se je osvobodil rahlega oprijema, se pokrizhal in stopil iz hishe zhalosti.

Pochutil se je praznega, izchrpanega, votlega – da bi se z lahkoto tudi sam mogel dvigniti v vishave, che ne bil shel tako pochasi, skljuchen in z drsajochimi koraki. »Le chemu si moramo med seboj vse to pocheti?« je kljuvalo v njem...

Od tistega dne naprej ni nihche niti pisnil vech o natolcevanjih, ki so se vlekla zhe vech let. S she vechjim sposhtovanjem so ga pozdravljali in prisluhnili njegovim besedam.

Toda na naslednji seji obchinskih mozh se je odpovedal zhupanstvu in ni hotel slishati prigovarjanja, naj si premisli. Z Luko Trushnjakom sta dokonchala politichni boj.

 

PREDELSKA ALI BOHINJSKA ZHELEZNICA

Spet so se pojavili zemljemerci in vzdolzh ter povprek merili po dolini. Ko so sedeli v gostilni, je Ivan lahko zvedel marsikaj o tem, ali gre tokrat za resne priprave ali zgolj za she enega od slepilnih manevrov. Sprva inzhenirji niso bili nich kaj zgovorni in so se izogibali podrobnejshemu odgovoru, zanje je to bilo delo, ki so ga pach morali opraviti, ne pa, da komentirajo politichna ozadja posameznih odlochitev. Vendar pa so po tednu dni le postali bolj zaupljivi, she zlasti, ker so videli, da imajo opravka z resnim mozhem, ne nazadnje pa jim je zvecher redno primaknil she polich ali dva vina, ki se mu niso odrekali.

Na Gorishkem so si zhe dolgo prizadevali za vipavsko zheleznico; ta naj bi povezovala Gorico z Ljubljano, che pa to ne, vsaj celotno Vipavsko dolino z omrezhjem, ki je potekalo po vzhodnem robu Furlanije proti Trstu. Tako so pred nedavnim priredili celotedenski politichni shod, na katerem so Gorichani in Vipavci na najrazlichnejshe nachine pritiskali na oblasti na Dunaju, naj se odlochijo v prid tej trasi. Zato je vlada narochila, naj se ponovno preuchi celoten splet prog chez zahodno Slovenijo.

Na tem odseku tekmujeta "predilska" in "bohinjska" inachica. Po prvi bi speljali progo iz Trbizha pod Predelom mimo Bovca, skozi Stol in tod nekje pri Robichu skozi Matajur proti Soshki dolini, ki bi jo dosegla severno od Gorice. Bohinjska smer pa bi vodila pod Karavankami mimo Jesenic in pri Bohinju prebila Chrno prst do Podbrda ter nadaljevala pot po Bashki grapi vse do Mosta pri sv. Luciji, kjer bi vstopila v Soshko dolino.

Strokovnjaki so med vrsticami dali vedeti, da predelska smer nima veliko mozhnosti, saj je proti njej sam cesar in zlasti vojska, ki ji iz strateshkih razlogov bolj ustreza "bohinjka". Da je res tako, je videti zhe iz nachrta del, ki jih morajo sedaj opraviti. Gre za meritve, ki so bolj namenjene izdelavi vojashkih specialk kakor pa za preuchevanje razlichnih potez za progo. Tudi niso narochena nikakrshna geoloshka raziskovanja, ki so she kako potrebna za izbiro posameznih inachic in za podrobno dolochitev poteka proge.

Poleg tega pa slovenski prepir o tej zheleznici izrabljajo Chehi, ki so sploh proti vsaki gradnji zheleznic proti jugu cesarstva, saj predlagajo gradnjo plovnih prekopov, ki naj bi bolj ustrezali dolgorochnim prometnim potrebam Avstro-Ogrske. Cheshka je sredi celine in bi ji razvejena mrezha prekopov dala posebno mesto in strateshki pomen, ker so vsa preuchevanja potrjevala, da se Cheshki ne bo mogoche izogniti. V dunajskem parlamentu zhe deluje poseben odsek za te prekope, ki ga vodi prav Cheh Mashtalka.

Predelska proga bi tekla prevech tesno ob meji. Na primer tu pri Robichu bi bila vsega nekaj sto metrov stran, to je z vojashkega stalishcha popolnoma nesprejemljivo. Z najmanjshim sunkom bi sovrazhnik presekal pomembno prometnico, to pa bi lahko imelo usodne posledice za vojne operacije. Ivan si ni mogel kaj, da ne bi vprashal:

»Toda gospodje, saj imamo vendar z Italijo sklenjeno dolgorochno in sveto pogodbo o prijateljstvu, chemu ta strah pred njimi? Nich nam ne grozijo. Nashi cariniki si z njihovimi izmenjujejo tobak in pomaranche.«

Inzhenirji so se med seboj spogledali. Vsi so bili drzhavni uradniki in jim ni smelo biti vseeno, kaj govore. Zlasti pri takih obchutljivih stvareh, kot je drzhavna varnost, so morali biti presneto tenkochutni. Toda eden izmed njih se je le ojunachil, saj je vedel, kaj mislijo tudi drugi o tem, pa tudi Ivan zhivi tu na meji in "ni po juhi priplaval", dobro ve, kako diha nasprotna stran. Sicer pa bi nekaj povedalo zhe to, da je bil ochitno Madzhar, ti pa so vselej na kakshen nachin zoprvali Avstrijcem:

»Gospod Ivan ve, kaj se je vse zhe v preteklosti dogajalo na tej meji, kolikokrat se je zhe premikala malo sem in malo tja, Italijani so vselej shkilili na to stran. Che vesh, da te kacha lahko pichi, je bolje, da se drzhish stran od nje, che je zhe ne moresh pohoditi.«

Drugi, ki je hotel nevtralizirati to izjavo, ji odbiti politichno ost, saj se nikoli ne ve, ali ne bo kdo porochal na vishje inshtance, kdo je bil zraven, ko se je o chem takem govorilo, je pridal: »Gre pa tudi za chisto strokovne razloge, med katerimi je sestava tal, lega zemeljskih plasti, podvodni vodni tokovi, geoloshke prelomnice in tako naprej. Vi to razumete. Tega sedaj ne preiskujemo, ker je bilo vse zhe storjeno v preteklosti.«

Tretji je spomnil na druga razmishljanja:

»Ne pozabite, da je tudi pri "bohinjki" predviden odcep z Mosta mimo Tolmina in Kobarida proti Chedadu. To bi v marsichem izboljshalo prometno povezanost Tolminske, ki resnici na ljubo ostaja sedaj na robu.«

Vchasih se zdi, da imajo nadnaravne sile prste vmes, ko se zgode nenavadna nakljuchja. Medtem ko so razglabljali o vplivu meddrzhavnih odnosov na potek proge, je pozvonila telegrafska naprava, ki je opozarjala, da prihaja sporochilo. Ivan je stopil v sosednji prostor in se nedolgo za tem nekam vznemirjen vrnil h gostom, rekoch:

»Gospodje, to je prav za vas. Z Dunaja sporochajo, da prenehajte z delom in se vrnite. Proglashene so izredne razmere. V Shvici so umorili nasho presvetlo cesarico Elizabeto.«

Vsi so obnemeli.

V tistem hipu je prihitela iz obmejne karavle tudi okrepljena zhandarska patrulja z nasajenimi bajoneti, oficir, ki jih je vodil, je sporochil, da ima nalogo vse nemudoma in varno spraviti do Gorice na vlak. Ochitno ni bilo nikomur vech do shale, saj so se brez besed lochili od mize in zacheli pobirati svoje stvari.

O cesarici se je zhe dolgo govorilo marsikaj; toda to lahko razumemo kot slo javnosti po obiranju visokih glav in slovechih osebnosti. Zhe dolgo je bolehala, tega pa si je bila precej sama kriva, saj jo je obsedlo, da mora shujshati, pri tem pa ni poznala nobene mere in je na koncu tako oslabela, da je komaj she hodila, cheprav je pred tem bila znana po neskonchno dolgih in napornih sprehodih. Toda pretirana izguba tezhe ji je udarila na zhivce, to pa se je kazalo v nenehnem razmishljanju o smrti. Toda cesarici je ostala strast po potovanjih, to je cesarja hudo skrbelo, kajti v tistih letih je bila v Evropi cela vrsta anarhistichnih atentaov, katerih zhrtve so bile ugledne osebnosti. Elizabeta je imela navado odgovoriti na taka opozorila: »Kdo neki pa naj bi napadel takshno staro zhenico, kot sem jaz?« Seveda so oblasti dezhel, v katerih je prebivala, poskrbele za njeno varnost, vendar precej slabotno, ker niso hotele jeziti cesarice. Prvi meseci leta 1897 niso kazali na kakshne posebne dogodke, razen tega, da je monarhija praznovala petdesetletnico vladavine Franca Jozhefa, a se je Elizabeta kljub temu le sem ter tja prikazala na dvoru. Konec avgusta je prishla v Shvico, kjer naj bi ostala mesec dni. Devetega septembra se je namenila obiskati baronico Julie de Rothschild; kakor vedno ob takih prilozhnostih je potovala kot "grofica Hohenembs". Vse bi se srechno izteklo, che ne bi neki nadvse zvedav in klepetav novinar objavil, da je avstrijska cesarica v hotelu Beau Rivage. To ni ushlo shestindvajsetletnemu italijanskemu zidarju Lucianu Luccheniju, ki je zaradi nenehnih osebnih neuspehov in idejnega preprichanja sovrazhil vse mogochnike tega sveta. Tuhtal je, kako bi se za vse to mashcheval nad enim iz teh visokih krogov ter je najprej izbral parishkega grofa, pretendenta na francoski prestol, ki naj bi v kratkem prispel v Zhenevo, a si je premislil, to je nesrechnega Lucchenija ponovno preprichalo, da se je usoda dokonchno zarotila proti njemu. In to, kar je prebral v chasopisu, ga je navedlo na misel, da bi cesarica utegnila biti pravshnje nadomestilo za grofa. Ves dan je oprezal okoli hotela in ko se je Elizabeta popoldne napotila v jezerski pristan, jo je zabodel z ozko priostreno pilo v prsi. Prvi trenutek sploh ni zachutila bolechine; najprej je sicer padla, vendar se je spet pobrala in prehodila she sto metrov do ladje ter se shele na njenem krovu zgrudila. Shele ko ji je druzhabnica grofica Sztaray razpela obleko, je odkrila rano. Toda bilo je zhe prepozno, zdravniki so lahko ugotovili le smrt.

Da je Italijan umoril cesarico, je prishlo marsikomu v Avstriji prav za pripravo protilashkih demonstracij. Tudi na Slovenskem so bile – v Ljubljani, Gorici, Trstu... She najbolj so se ljudje znashali nad "renjikoli", kar prihaja od "regno" (izg. renjo), to je kraljestvo, pri tem je bilo mishljeno italijansko, "renjikoli" pa tisti, ki so prihajali v Avstrijo iskat delo, saj je bila v Italiji huda revshchina. Toda presenetljivo je dejstvo, da je avstrijska policija te demonstracije grobo razganjala, njene udelezhence zapirala ter jih predajala sodishchu, ki jih je obsojalo na vechmesechne zaporne kazni. Vse v skladu z navodilom z Dunaja: "Strenge Bestrafung"!

Italijanski konzul v Trstu si je dovolil celo tako predrznost, da je osebno prishel zaslishevati aretirane na Nabrezhino.

Slovenski chasniki so objavili opozorilo, naj Slovenci ostanejo lepo pri miru, kajti nihche jim ne bo hvalezhen za proteste, le kaznovani bodo; taka "lahonska politika" dunajske vlade pa se bo prej ali slej obrnila proti njej sami.

Po gozdovih na Tolminskem je delalo precej mozh z one strani, pretezhno so bili iz najrevnejshih predelov Karnije. Ubogi revezhi so trepetali ob teh novicah, ki so jih nekateri nalashch napihovali, da bi jih she bolj prestrashili. Kaj so bili ti gostachi krivi, zaradi norosti nekega Luciana v daljni Shvici? Sem so prishli, da bi zasluzhili kakshen belich, da bi prezhiveli shtevilne druzhine, ne pa, da bi se shli politiko. Sicer pa, kaj je politika? Vlachuga najslabshe sorte, ki ne izbira zhrtev po narodnosti, vsakega izrabi in ga potem zavrzhe, che ga ne potrebuje vech. Vsi skupaj, Avstrijci, Slovenci in Italijani ter vsi drugi so nenehno plen politike. Tako so ti bedniki hodili od enega do drugega, ki so ga srechali, in hiteli razlagati, ne da bi jih kdo po chem vprashal, v najskromnejshi slovenshchini, ki so jo za to prilozhnost she posebej obogatili:

»Mi nich krivi, mi proti Lucheni, on zlochinec. Evviva l'Austria!«

Ivanu so tudi sekali nad Pochivalnikom in chez teden dni bo moral odpremiti pet voz hlodovine. Bog ne daj, da mu sedaj prezhenejo delavce! In je po dvakrat na dan shel gor k njim, da bi videl, ali se ni zgodilo kaj nezazhelenega. Domachinom je strogo zabichal, da se morajo vzdrzhati vsakrshnega izzivanja, tako da je eden od njih zabrusil nazaj:

»Kaj pa se je pojala po svetu, pri mozhu bi bila doma, pa se ji ne bi nich zgodilo!«

"Renjikoli" pa so odtlej delali za dva, tlachil jih je neki chuden in neupravichen obchutek krivde zaradi zlochina nekoga drugega. Kako je ta narava res prerachunljiva, chlovek se kot posameznik tezhko prebije in prezhivi, zato se druzhi v skupine, s tem pa sprejme tudi omejitev lastne svobode, podrejati se mora skupini in se identificirati z njo. No, in v takih primerih je ta identifikacija usodna, chloveka zaznamuje in porazdeli skupinsko krivdo tudi nanj. Kako se temu izogniti? Prvi nagonski odziv je, da se skusha lochiti od skupine, se proglasiti za njenega ne-pripadnika, s tem naj bi bil tudi oproshchen krivde in soodgovornosti. Toda za tako oddvojitev so potrebni dokazi, ochitni prikazi, to pa sili ljudi, da pri tem pretiravajo in pochnejo stvari ter izjavljajo nekaj, chesar ni od njih terjal nihche. Toda vse to je kot varnostni ukrep, bolje je pretiravati, da vsi to opazijo, sicer se lahko zgodi, da bom she vedno zaznamovan...

 

SPOMENIK OB PRELOMU STOLETJA

Fanica se je silno veselila prihodnje nedelje in cheprav je mislila, da tega nihche ne opazi, so jo izdajali njen zharechi obraz, lahkotna, skoraj poplesavajocha hoja in dobra volja, s katero je pochela vse, kar ji je bilo nalozheno. Toda take skrivnosti, kot jo je skrivala v svojem srcu, ni mogla prikrivati zhe prej, zato jo je v sredo zvecher Malja podrazhila:
»Drejca sem videla, ko je vzel na voz Tinico...« in ni utegnila konchati, saj je Fanica zardela in se zapodila za njo ter na vratih skoraj trchila v gospoda, ki se je ochitno namenil k njim, saj je takoj vprashal, po obnashanju deklet ocenjujoch, da morata biti domachi:

»Dober dan, gospodichna, je gospod Volarich dosegljiv?«

Fanica je she bolj zardela, zelo ji je bilo nerodno, da jo je gosposki tujec zalotil pri tako razposajenem dejanju, ki se njeni zrelosti zhe ni vech podalo. Da bi se sedaj prenarejala, se togo zresnila, se ji je zdelo neresno in zhe kar komichno. Zato se je nasmehnila in mu odzdravila:

»Dobrodoshli, gospod, vstopite, ocheta bom takoj poiskala. Ne zamerite, s sestro sva se le poshalili.« In je stopila z vrat ter ga popeljala v sobo za goste. Ocheta je kmalu nashla za hisho, kjer se je s kovachem pogovarjal o predelavi koleslja, ki naj bi mu vgradili nove vzmeti in boljshe zavore ter preoblekli sedezhe.

Ko je vstopil v gostinsko sobo, ni utegnil niti dobro pozdraviti, zhe se je gost predstavil:

»Dober dan gospod Volarich, dobro so mi vas opisali, v chast mi je spoznati vas in menim, da bo to srechanje tudi zelo koristno. Sem dr. Moser, zgodovinar, delam za cesarsko-kraljevo osrednjo komisijo za ohranjanje kulturne in zgodovinske zapushchine. Z vashim dr. Simonom Rutarjem sva se pogovarjala o vas in mi je omenil, da ste mu pokazali najdbo, za katero ocenjujemo, da je nekaj izjemnega.«

Ivan se je o zlatniku res menil, in to celo dvakrat, z dr. Rutarjem, zato se sedaj ni zachudil, da je vest prodrla v kroge zgodovinarjev.

»Seveda sem vam na voljo in tudi pokazal vam bom, kaj sem nashel,« je odgovoril in stopil po kovanec, se kmalu vrnil z majhno shkatlico, v kateri ga je imel spravljenega, in jo podal profesorju. Ta je pazljivo in s pretehtanimi gibi vzel v roke zlatnik, kot bi rokoval s svetinjo, ga pochasi obrachal, potegnil iz zhepa na suknjichu povechevalo in dolgo opazoval vsako podrobnost.

»Nedvomno je najdba pristna in zelo redka. Zlatnik je dal kovati cesar Valentinjan III. med leti 425 - 455 po nashem shtetju. Tedaj je bil denarni obtok v nashih krajih zhe zelo shibak, saj je dognano, da je redni dotok denarja do sredine prve polovice 5. stoletja skoraj zamrl, najdbe zlatnikov pa so she posebej osamljene tako na prostoru Slovenije kot tudi sosednjih dezhel. Po drugi strani pa vemo, to velja za Norik, da so vojake vsaj she do srede 5. stoletja izplachevali v denarju in da je v bolj zahodnih provincah, med nje sodijo tudi ti kraji, denarni obtok pojenjal pozneje kot v vzhodnih, kjer se je rimski imperij zhe krepko rushil.«

To, kar je Ivan slishal, se je ujemalo z onim, kar mu je pripovedoval zhe Rutar. Nato sta se pogovarjala o podrobnostih najdbe, Moser hotel je tudi sam natanchno videti kraj, kjer se je zgodilo odkritje, zato ga je odpeljal v Molido. Ko sta se vrnila, se je lotil pisanja in ga potem tudi pokazal Ivanu.

»An die hohe K.K. Central-Commision fuer Kunst - und historische Denkmale in Wien.

HOHES PRAESIDIUM!

1.) Der ergebenst gefertigte Correspondent erlaubt sich ueber den Fund einer roemischen Goldmuenze in der Ortschaft Robich bei Karfreit im oberen Isonzothale zu referieren.

Anlaesslich einer Ende Juli d.J. vorgenommenen Reise in die oberste Natisone Thal gelangte ich in die Grenzortschaft Robich, wo mir der Wirth des hiesigen Gasthauses zur Post, uaf mein befragen, ob waren hier Alterthuemer gefunden, eine Goldmuenze verwies...«

Potem ga je she povprashal, ali bi zlatnik odstopil dunajskemu muzeju in pod kakshnimi pogoji, obljubil, da se bo she vrnil, saj gre v primeru Molide za pomembno arheoloshko tochko, ki bi jo bilo treba raziskati, ter se konchno poslovil.

Po vasi so potem shushljali, da je Ivan nashel zaklad in zraven napletali she o tem in onem. Nich ni pomagalo zanikanje in celo to, da je najdbo pokazal tudi sovashchanom. Prav to je she razpihnilo govorice, saj che je bil en primerek, jih je bilo zagotovo she vech, le priznati noche...

Toda Fanico je skrbelo vse kaj drugega; kako se bo v nedeljo napravila, kaj bo oblekla. V soboto si je skrbno umila lase in jih navila na lichkanje ter zavezala ruto, da bi se naredili kodri. Taka je hodila naokoli ves popoldan in tudi spat je shla s to opravo. Vmes se je izmuznila od ostalih opravil, ki so ji bila nalozhena, ter pomerjala obleko. Tkanina je bila potiskana z drobnim cvetlichnim vzorcem na svetlomodri podlagi, kar se je lepo podajalo njenim svetlim lasem. Toda z njo ni bila zadovoljna, premalo je poudarjala vitki pas. Spodnji del je bil nabran v ozke naborke, v pasu je bil ozek gladek vlozhek, zgornji del pa se je ohlapneje razshiril in zakljuchil z dolgimi rokavi. Na prsno stran si bo zataknila rdecho svileno vrtnico, ki ji jo je oche prinesel iz Trsta. In potem she zlato verizhico z obeskom z velikima chrkama "A", ki sta stali pokonci, zrcalno nasproti, v venchku lipovih listichev. To bi bilo v redu, che bi bil vlozhek v pasu shirshi; opazovala se je in razmishljala, kako bi to reshila. Za predelavo obleke ni bilo vech chasa. Kaj pa, che bi samo zgoraj nabrala tkanino kot v zhivotec? In jo je poskushala pridrzhevati kar s prsti... Spodaj se je oglasila mati, ki je opazila, da je zhe nekam dolgo ni in se je izgubila nekje po hishi; sama ni vech vedela, kako dolgo je zhe tu, izgubila je obchutek za chas. Stekla je v pritlichje in ves chas premishljevala le o tem, kako bi popravila obleko.

Zvecher, ko so se vsi odpravili spat, se je lotila dela in je trajalo chez polnoch, da je bila kolikor toliko zadovoljna.

***

Zadnji del poti so peshachili; pred tem so se pripeljali. Toplo je zhe bilo, sonce je neusmiljeno pripekalo kljub temu, da je bilo zhe sredi septembra. Zhe 29. julija 1901 je temeljni kamen za spomenik Odresheniku sveta prav na meji med Italijo in Avstrijo blagoslovil odposlanec videmskega shkofa msg. Dell'Oste. Potem je Beneshki Slovenec Ivan Shpehonja iz Podbonesca z devetinpetdesetimi delavci zgradil spomenik iz rezanega kamna v obliki dvajset metrov visoke shtirioglate piramide, ki se je prav lepo videlo iz Kobarishkega Kota, iz Nadishke doline, Chedada ter celo iz Vidma. Kasneje naj bi prizidali she kapelico.

Bolj ko se blizhali vrhu, lepshe je bilo videti spomenik in mogochnejshi se je zdel, saj je vrh Matajurja gol in je zgradba izrazito izstopala iz okolice. Z vseh strani so se zgrinjale mnozhice ljudi z vseh predelov Furlanije, Benechije in Tolminskega., tako da so jih na koncu nashteli chez shest tisoch.

Iz Chedada je zhe prejshnjega dne odrinila z vozovi dokajshnja skupina pod vodstvom kaplana Blazeticha, do Sovodenj so jo potem mahnili kar pesh. Spotoma so se ustavljali po vaseh, kjer so jih lepo sprejemali in se jim pridruzhevali, tako da se je procesija chedalje bolj mnozhila. Vzdolzh vse poti so domachini postavili celo slavoloke, okrashene z zelenjem in cvetjem, z napisi v slovenskem in italijanskem jeziku. V Azhli so se tem romarjem pridruzhili oni iz Shpetra Slovenov z zhupnikom Gujonom na chelu. Vsa dolina je odmevala od petja in vzklikov: Zhivijo in Evviva. Od Jeronov dalje je neslo osem krepkih mozh, ki so se spotoma menjavali, videmskega nadshkofa Zamburlinija v nalashch za to napravljeni nosilnici. V Strmici se je pridruzhila skupina zhensk, ki so potem shle za nosilnico in prepevale slovenske pesmi. Pod noch so se za Strmico ustavili, da bi prenochili, vendar so celo noch odmevale slovenske, furlanske in latinske pesmi. Zhe v tistem trenutku je bilo tam zbranih med dva in tri tisoch romarjev, kar ni bila shala za tako majhen kraj. S seboj so imeli tudi godbo, ki je sicer po polnochi utihnila, toda zhe ob svitu jo je uzhgala, da so bili v hipu vsi budni.

Zlasti mladina je nadvse razigrano in sproshcheno prezhivela noch, she dolgo potem so si pripovedovali o vseh zgodah in nezgodah s tistega romanja. In tudi kar nekaj parom so se tu vnela srca; ni lepshe prilozhnosti za srechanja in spoznavanja, kot so vashke veselice, semnji in romanja! Le enega nepridiprava so ljudje zalotili, ki je poskushal izkoristiti nepazljivost ljudi in je brskal po njihovi prtljagi; zgrabili so ga in predali zhandarjem, ki so obzirno spremljali mnozhico.

Po jutranji pripeki se je nebo pooblachilo in rositi je zachelo zhe med masho na prostem, ki jo je daroval sam nadshkof; obhajati se je dalo dvajset vernikov.

Fanica je bila razocharana, pa ne toliko zaradi slabega vremena, dezh jih je mochil in vmes je zapihalo, da se ni bilo mogoche ubraniti mokroti, marvech ker ni in ni ugledala Drejca. Nekaj chasa je she upala, da ga skriva velika mnozhica in je napenjala ochi, da se je spotikala ob rusho in kamne ter se zadevala ob ljudi, ki so jo zachudeno pogledovali. Proti poldnevu pa je izgubila vsako upanje, da bi se tu srechala z njim. Saj ji je vendar oni dan namignil, da bo tudi sam prishel na Matajur, zato ga je toliko nestrpneje prichakovala. Vsakrshne izgovore si je izmishljala, da se je lochevala od starshev in sestra, Ludvika so pustili tokrat doma, da bi se potikala po chim shirshi okolici, kjer bi utegnila srechati Drejca. Chedalje pogosteje so ji zachele rojiti po glavi vsakrshne temne misli; le shalil se je doslej z njo, morda jo celo danes skrivaj od kod opazuje in se smeji njenim iskalskim naporom...

Vreme se je medtem she poslabshalo in zachelo je liti, tako da so ljudje mnozhichno sestopali v dolino, cheprav jih ni minila dobra volja, petje ni ponehalo, vriskanja ni bilo konec in razposajeni smeh se je razlegal chez ves ta vrvechi zbor. Nenadoma je mochno zagrmelo, strela je udarila nekam na severno stran pobochja, k srechi tja, kjer ni bilo ljudi. To je vneslo mednje nemir in nastalo je za nekaj hipov muchno zatishje. Nekateri so zacheli v skupinah moliti, to naj bi od njih odvrnilo hudo uro. Fanica je s svojimi hitela navzdol, bili so zhe premocheni, toda shele v Strmcu so lahko prichakovali streho nad glavo, tam pa je bil zhe vsak kotichek nabit. Ljudje so se tishchali v hlevih, na senikih in celo pod stopnicami, ki so vodile na ganke, da je le prostor nudil kolichkaj zavetja. Ko so she begali sem in tja, da bi le she nashli kakshno zashchito, so zhe prishli na spodnji konec vasi, naprej pa kam? Po dezhju in vetru? Ivan je ocenil, da bi bilo najbolje hiteti naprej, tako bi jih sicer pralo, toda obenem bi z gibanjem ohranjali telesno toploto, to je bistveno v takih razmerah. Che bi ostali v vasi, zhe tako ali tako mokri, bi se podhladili, to je veliko bolj nevarno za zdravje in chlovek mimogrede stakne kakshno pljuchnico. In res so she hitreje zacheli stopati navzdol. To je bila ena od tistih izbir, pred katere je chlovek postavljen v zhivljenju, ko se mora med slabima izbirama odlochiti za manj slabo. Ob tem je treba ohraniti trezno glavo za razmislek, katera dejstva govore v prid ene ali druge opredelitve. Kot se je treba ob pozharu pognati skozi plamene na prosto, brez tega ni reshitve, cheprav ostanejo za tem opekline in ozhganine, vendar si ohranimo zhivljenje.

Nenadoma je gor po cesti pripeljal s platnom pokrit voz; voznik je sedel pod nadstreshkom, ogrnjen v debelo pelerino s kapuco, potisnjeno na ochi, da mu ne bi dezh lezel za vrat. Konj je bil premochen in z njega se je kadilo kot iz kotla za kuhanje zhivini. Voznik je ustavil prav ob Titovih; Fanici je poskochilo srce tako burno, da bi ji skoraj skochilo iz prsnega kosha, komaj se je obdrzhala na nogah, obshla jo je rahla slabost od premochenosti, hlada in utrujenosti, sedaj pa she od razburjenosti.

»Stecite hitro pod cerado!« je zaklical Drejc in mu ni bilo treba dvakrat ponoviti, v trenutku so bili vsi pod streho, kjer je bilo nekaj odej in kosh dobrot. Voznik je zapeljal she malo naprej, da je nashel primeren prostor za obrachanje, in se potem spustil v dolino. V Sovodnjah je pobral she svoje, ki jih je tam pustil, da so pochakali na njegovo vrnitev.

Zhe spotoma jim je povedal, kaj se je zgodilo. Gor grede je zhe pred Sovodnjami en konj zachel shepati in hitro je ugotovil, da se je zbosil, zato je moral zaviti h kovachu, to pa ni bila enostavna stvar, saj so bili vsi zdoma na Matajurju. Konchno je staknil ostarelega mojstra, ki ni mogel na romanje in je ostal doma, tega je preprosil, da se je poprijel dela, ki ga zhe dolgo ni bil vech vajen in je trajalo kar nekaj chasa, da je konja spet podkoval. Medtem se je ulilo in pomislil je, da jim bo lahko hudo, saj je vedel, tako mu je povedala Fanica, da bodo na Matajurju. Pa tudi, ko je peljal mimo Titovih, je videl, da voza ni vech in okoli hishe je bilo vse pusto. Zato je ostale spravil v sovodenjsko gostilno, sam pa je z enim konjem pohitel navzgor.

Ta zgodba je bila obenem zhe neke vrste snubitev, to je bilo vsem prisotnim takoj jasno, ne nazadnje se je le potrdilo tisto, kar so bolj ali manj vedeli, da se Fanica in Drejc zelo rada vidita.

 

OD VOJAKOV

Pismo, ki ga je Fanica dobila s Proseka pri Trstu, ji je dokonchno potrdilo, da bo Drejc kmalu doma. Pravzaprav jo je povabil dol, ogledala si bosta Miramar in se popeljala s tramvajem na Opchine v krashko gostilno na vecherjo. Ko se je zaupala materi, se ji je ta toplo zazrla v ochi, ki so bile bolj zgovorne kakor besede.

Fanica je zhe imela pripravljeno balo; izvezla je s svojimi monogrami goro posteljnega perila, prtov in prtichkov; bilo ji je dvaindvajset let, v cvetu mladosti. Preden so Drejca poklicali k vojakom, sta se zarochila, in ves ta chas ga je videla le trikrat, prvich, ko je bil na shtirinajstdnevnem dopustu, drugich je dobil teden dni nagradnega dopusta in tretjich se je ustavil le za en dan, ko so ga premestili iz Celovca na Prosek in je shel mimo.

Vchasih jo je obshla neprijetna misel, da leta teko, kar je bolj opaziti pri zhenskah kakor pri moshkih. In poleg tega vojashki stan omogocha bolj razgibano zhivljenje, selitve iz kraja v kraj in najrazlichnejsha znanstva. Zato je bila kakshen dan nataknjena, neizzvana se je zadirala, da ji je bilo potem zhal in se je skushala opravichiti ter prikupiti s tem, da je kaj spekla.

Na Prosek je poslala telegram in chez teden dni se je odpeljala s poshto do Gorice, od tam pa z vlakom proti Trstu. Prosek je krashka vasica, ki chepi nad Trzhashkim zalivom tik nad Miramarom kot orlovo gnezdo. Za njo je sicer obsezhna krashka planota, chez katero je speljana drzhavna cesta, ob njej se vrstijo slovenske vasi vse do Sesljana, naprej teche skozi Trzhich in se za njim razcepi na zahod proti Ogleju ter na sever skozi Gradishche proti Gorici. Pravzaprav sta Prosek in Kontovel tako tesno skupaj, da ju skoraj ni mogoche lochiti, le domachini vedo za vsako ped zemlje med vrtovi, brajdami in njivami ter krashko gmajno, kam kaj spada. Od vasi navzdol, s Kamenc, vodijo dolge in strme stopnice proti Barkovljam, kjer imajo zasidrane svoje barke, tako da so nekakshne dvozhivke. Po eni strani so trdi Krashevci, zasidrani v svoji skalnati zemlji, iz katere skushajo s trudom iztisniti chim vech, to pa je teran, bozhansko vino, ki si nachrpa rastlinskih sokov iz samih skal in zaplat po vrtachah rdeche zemlje ter iz toplote sredozemskega sonca, osushene od burje. In prav burja je tudi potreben pogoj za sushenje prshuta, ki ozdravi bolne in obudi mrtve... Po drugi plati pa so bili ribichi in morjeplovci, ki jim ni bil tuj shiroki svet, od koder so prinashali dobre in slabe izkushnje in jim je omogochal lajshati zhivljenje, a je tudi terjal zhrtve. To je poseben rod Krashevcev, ki jih je razvoj Trsta nashel pripravljene, izziv so sprejeli in se vkljuchili v njegovo burno zhivljenje.

Na proseshki postaji jo je zhe chakal Drejc, ves zlikan in svetlech, predvsem pa zhe nestrpen kljub temu, da je vlak pripeljal tochno po voznem redu, kakor se v urejeni drzhavi, kot je Avstrija, spodobi. Poljubil ji je roko, kar se ji je zdelo malce smeshno, saj tega ni bila pogosto delezhna, zlasti pa tega ni prichakovala od Drejca. Toda drzhal se je pokonchno, samozavestno, ji vzel kovchek iz rok ter ji ponudil, da se ga je oprijela pod pazduho. To ni vzbudilo pri ostalih ljudeh nikakrshne, niti najmanjshe pozornosti ali zvedavosti, bil je popolnoma obichajen nachin obnashanja. Kot bi preskochila neki chas in neko dezhelo, je pomislila, to je mestno okolje, veliki svet, kljub predmestnemu, skoraj vashkemu videzu naselja. Imel je dva prosta dneva; in odpeljala sta se z avtobusom, z najmodernejshim vozom brez konj, ki ga poganja mehanska sila. Ko sta sedla vanj in je zahrumel motor, da se je vse streslo, se je nagonsko stisnila k Drejcu, kot bitje ki se zaupa zashchitniku, obenem pa je to bil odraza hrepenenja, ki jo je obvladovalo dolge mesece in se je stopnjevalo iz ure v uro v prichakovanju tega snidenja. Chutila je toploto njegove blizhine in nanjo se je prenashala njegova zadrzhevana strast, ki spremlja vse globoke ljubezni. Mimo so drchale podobe vedno gosteje naseljenega mesta in med konjskimi vpregami se je tu pa tam pojavil hupajochi avtomobil ali grmechi tovornjak, ki so jih furmani pogledovali z jezo in obchudovanjem, saj so lahko hitreje in vech prepeljali kot oni s konji, zato so jim odjedali kruh. Shoferji na teh stvorih pa so se drzhali vzvisheno in so oholo hupali pri vsakem, ki je bil pochasnejshi od njih, to pa so bili vsi – peshci in konjske vprege, razen osebnih avtomobilov, s katerimi so se prevazhali gospodarji!

Fanico je morje ocharalo; bila je zhe v Benetkah, v Gradezhu in celo v Opatiji, toda vselej znova se ji je zdelo, da ga odkriva, ko se je iz utesnjenih alpskih dolin znashla ob obali, kjer pogleda nich ne omejuje. Prav sapo ji je vzelo, ko je malo ven iz Proseka cesta pripeljala na krashki rob, ki je z vishine odpiral pogled v neskonchnost, kjer ni bilo nichesar vech, razen neba in vode ter sanj...

Globoko spodaj so se stiskale hishe v strnjena naselja in vse to je prehajalo v veliko mesto Trst, ki se je priblizhevalo z vsako ostro vijugo, katero je avtobus previdno in s tezhavo speljal. Toda nizhje spodaj je zavil proti Miramaru, pravljici na vodi, zacharanemu svetu parkov, stezic in kipov, morskih zajed in enakomernega pljuskanja valov.

Bila je omamljena.

Stopala sta pod umetelno spletenimi kroshnjami dreves in sedla na klop v senchnici, ki je v polkrogu molela nad morjem. Slonela je na njegovi rami, napol je mizhala, da je svetloba komaj prodirala skozi njene trepalnice, in razbirala iz zrcaljenja svetlechih vijug na nemirni gladini tiha sporochila, ki so izpisovala hrepenenja njunih src.

Po dolgem najtishjem dvogovoru, katerega mochna sila zdruzhevanja ju je obvladovala, je spregovoril:

»Ljuba moja, bi ostala v teh krajih?«

To jo je zdramilo iz sanjarjenja in jo postavilo v stvarni svet, kjer je treba zhiveti v oprijemljivem okolju in v opredeljenih okolishchinah. Ni dobro razumela vprashanja oziroma je sprva pomislila na srecho, ki jo je obchutila, in na lepoto okolice. Toda iz njegovega pogleda, ki je prichakoval odgovor, je spoznala, da gre za veliko pomembnejshe vprashanje.

»Zelo lepo je tu, zlasti s teboj!« mu je odgovorila; in cheprav je bil odgovor iskren, ga ni zadovoljil kljub temu, da je vedel, da ni hotela nalashch zadrzhevati jasne odlochitve. Zato je bil natanchnejshi:

»Nadrejeni mi ponujajo, naj ostanem v vojashki sluzhbi. Tu, na Proseku, bi lahko ostal za strazhmojstra.«

To je bilo zanjo popolno presenechenje. O chem takem sploh ni razmishljala, nikoli doslej ji tega ni omenjal. Od doma bi morala, v tuj svet. Bila je zmedena. Kaj naj mu odgovori? Toda rekel je vendar, ali bi hotela biti tu, torej z njim. Prichakoval je njeno zadrego, saj je tudi sam obstal, ko so mu pred shtirinajstimi dnevi nadrejeni to ponudili, zato se je chutil dolzhnega pojasniti ji ozadje te poklicne mozhnosti.

»Stotnik Lapajne mi je zelo naklonjen, poleg tega je zaveden Slovenec. Pa mi pred dvema tednoma reche: "Gospod Skochir, dobro sluzhbo vam ponujam, ki ni namenjena vsakemu. Vrl mozh ste, discipliniran, redoljuben in zaupanja vreden. Bi hoteli ostati tu pri orozhnikih?" Kar tako, naravnost. Ni zahteval takojshnjega odgovora, toda odgovoriti moram v kratkem, zato sem te povabil semkaj, da bi te vprashal, ali bi hotela postati moja zhena?«

Od sreche je pozabila, kje sploh je, nich je ni skrbelo, ali je kdo v blizhini, stisnila se je k njemu in sta se poljubila. Nezhno jo je dvignil s klopi in ji zashepetal na uho:

»To najino srecho si prihraniva samo zase.«

Morje je sestavljalo gibanja in zvoke v sinji mozaik preshernih shkratov, ki so ju vse popoldne nagajivo zvabljali v drobne pregrehe, ki jih je mogoche okusiti v dobri krashki kuhinji, dokler ju niso z nochjo dokonchno zapeljali, jima chas spremenili v prislushkovanje bitju src, ki vse, kar je na tem svetu, strne v zamaknjenost strasti.

 

TEMNI OBLAKI

Lilo je zhe vech dni, kot bi se odprlo nebo, da je Nadizha prestopila bregove in se razlila chez polja in travnike. Vsi so s strahom opazovali narashchanje vodne gladine in poplavljanje vse blizhe vasi. Proti vecheru so bili vsi na nogah, saj se ochitno ne bo mogoche izogniti veliki poplavi. Vode so hrumele, polomljena drevesa so hreshchala, ko jih je podivjani vodni tok vrtinchil za seboj, jih kopichil na ozhinah, da so se ustvarjali jezovi, ki so she dodatno ustavljali vode, da se je razlivala chedalje bolj na shiroko. Nich ni kazalo, da bi se nebeshke zapornice zaprle, nasprotno, na trenutke se je naliv okrepil, da je bilo zhe kar tezhko dihati, saj je bil zrak nasichen z vodo do take mere, da je v njem primanjkovalo kisika. Nekdo se je obeshenjashko poshalil, da bi v njem lahko zhivele ribe. Zhe iz Kota, od izvira, je bila Nadizha prepolna, zhe tam je bruhalo na dan take kolichine vode, kot bi vanjo preusmerili vse reke tod naokoli, potem pa se je struga polnila she z dotoki z dolgega pobochja Stola in obsezhne gmote Mije, da je v tesni pri Robichu zaman butala in divjala ob skale, naprej ni odtekalo toliko, kolikor je pritekalo, zato se je tam vrtinchilo, penilo, treskalo v onemoglem besu podivjane narave.

Mozhje so sklenili, da je najbolje odpeljati zhivino na varno, dokler je she mogoche, predvsem pa zhenske in otroke nastaniti na vishjem, kamor voda ne bo segla, che to ni vesoljni potop; nekje se bo vendar morala ustaviti. Chez cesto proti Staremu selu je bilo zhe treba broditi do glezhnjev, ko so se zhenske umaknile z otroki in zhivino, pri chemer so jim pomagali vojaki iz obmejne enote, ki so se tudi sami umaknili, saj je njim med prvimi poplavilo vojashnico. Voda je zhe vdirala v hishe in mozhje so prenashali v zgornje prostore zhivezh in kar je bilo kaj vrednega ter lazhjega. Bil je to chuden pogled na spremenjeno pokrajino, iz katere so shtrlele stavbe in drevesa kot iz golichave. Verjetno je taka pushchava, kjer valovijo peshchena tla, iz katerih shtrli kak okostnjak ali zapushcheno obzidje. Izkoreninjena drevesa so nebogljeno plavala, po volji vodnih tokov jih je preobrachalo, da so se vchasih pokazale sprane korenine, takoj zatem pa na pol osmukane kroshnje. Obenem z njimi je plavala napihnjena krava, ki se ji ochitno ni uspelo izvlechi iz ujme in je s svojo neobichajno okroglostjo bolj spominjala na kopo sena.

Naenkrat je priplavalo mimo skoraj celo ostreshje, ki so se ga za chudo drzhale she zaplate streshnikov in prestrashena, cunjasta machka, ki je nebogljeno premikala glavo, da se je videlo she nekaj zhivljenja v njej. Nekje vishje je torej zhe spodneslo temelje hishi, da je klecnila in tok jo je odplavil, kdaj bodo sledile naslednje?

Ivan je z enim od obmejnih vojakov poskushal z vrechami zemlje zadelati vrata in kljub temu, da je po malem le curljalo v notranjost, je kazalo, da bodo zdrzhale, che se bo narashchanje vode le uneslo. Za chudo pa je telegraf she deloval, saj je v tistem trenutku pozvonilo in sprejemnik je zachel drdrati. Bilo je namenjeno obmejnemu poveljniku, s katerim niso vech mogli vzpostaviti stika, zato so poskushali po tej liniji. Bilo je navodilo za poostritev varnostnih ukrepov na meji, s posebnim shifriranim delom, ki ga ni bilo mogoche razumeti. Predal je to vojaku z narochilom, naj poishche poveljnika. Tako je ostal sam in s tesnobo v srcu ugotavljal, da je vse dosedanje prizadevanje zaman, voda je zunaj segala zhe chez kolena in nich ni kazalo, da bo to dovolj, zhe se je prelivala chez njegove vreche, dodatnih pa ni imel vech. Pa tudi brez pomena bi bilo, voda je zachela pod tlakom prodirati iz sten in tal, nich je ni vech zadrzhevalo, poiskala si je najmanjshe pore in shla skoznje. Kmalu bo tudi notranjost hishe polna vode, je pomislil. Pogledal je okoli sebe, ali je she kaj vrednega, da bi reshil. Odklopil je telegrafsko napravo, jo znosil na vrh, potem pa se je umaknil na prve stopnice in opazoval pochasno narashchanje vode. Sprva je bilo videti le posamezne potemnele lise na tleh, potem so se naredile luzhice, ki so se spajale med seboj, in naenkrat je nastala po vsej povrshini tanka plast vode. Po tem je spremljal njeno narashchanje ob stenah. In ko se je zunaj dvignila dovolj visoko, je kar vdrla. Pomaknil se je she za stopnico vishje. Stopnic je bilo sicer she precej, zanj, toda hisha se je chedalje bolj pogrezala v vodo. Kako bo to zdrzhala? Zunaj je bilo slishati mochno shumenje. Che je prej pritekala voda od zagate pod Derom zhe umirjena, so z narashchanjem njene vishine nastajali novi tokovi, ki so zacheli po svoje ustvarjati lastne struge med hishami, se vrtinchli okoli njih, jih oblivali, tako da je v nekem trenutku imel obchutek, da chuti rahlo drgetanje tal. Ni bilo nujno, da prihaja zhe od popushchanja temeljev ali krhanja zidov, verjetno se to prenasha od zunanjih tal, po katerih grmijo tisochi kubichnih metrov vodnih gmot.

Voda bi mu segala zhe do pasu, che bi she stal spodaj. Pohishtvo je plavalo, trkalo med seboj in se preobrachalo v iskanju novega tezhishcha.

Spomnil se je verouka in katehetovega razlaganja vesoljnega potopa, ki mu kot dechku nikakor ni bil razumljiv, saj je bil otrok visokih gora. Kako je mogoche preplaviti Krn, kje bi se vzela vsa potrebna voda? In che ga ni mogoche preplaviti, tudi niso potrebne ladje, saj bi se lahko le povzpeli nanj. Morda kje na ravnini, tam, kjer ni hribov, ampak so le nizke vzpetine, tam bi se komaj she lahko pripetilo kaj takega, na primer v Furlaniji; sedaj ko je imel potop v lastni hishi, mu je kljub zhalostnemu trenutku shlo na smeh.

S srednjega dela vasi se je zaslishalo hreshchanje, nekaj se je rushilo. In zelo shibko je bilo slishati med vsem kaosom nekaj klicev, da ni mogel dolochiti, od kod prihajajo in kaj pomenijo. Pomagati tako ali tako ni mogel, saj je bil kot v pasti ujet z vodnim prostranstvom. In oblil ga je pot. Kaj naj she stori, che bo to trajalo in se bodo razmere poslabshevale? Kje neki je popustilo zidovje, je razmishljal.

Blizhala se je polnoch in leshcherbi je skrajshal stenj, da je le brlela, toliko, da je mogel nadzorovati stanje vode. Od vsega napora je bil zbit; na trenutke ga je vzelo in morda so bili ti trenutki vchasih malo daljshi, kdo bi vedel. Ko se je spet stresel in zdramil, se mu je zdelo, da dezh pojenjuje. Kdo ve, ali ni to le predah pred novim nalivom, ga je preshinilo. Napeto je poslushal, mar so se mu zhe pojavili prisluhi? Pokril si je ushesa z dlanmi, da bi bil nekaj chasa v tishini, lochen od zunanjega hrupa, potem ko si jih bo spet odkril, bo morda lazhje lochil shume med seboj. Tako je poskusil nekajkrat zapored. Ali je to zgolj mochna zhelja, ki vpliva na njegove zaznave in si jih prilagaja, ali pa dezh res ponehuje? Voda je she vedno rahlo narashchala. Toda ta upochasnitev je tudi posledica tega, da se z dviganjem ravni razlite vode obenem povechuje shirina doline in je potrebna za enak dvig nivoja veliko vechja kolichina vode. Ne nazadnje se je voda morda prebila chez Molido in zalila Kobarishko blato, to bi olajshalo polozhaj tu pri Robichu.

Chez kakshno uro ali dve, ko se je zachelo svitati, je dezh res le she rosil. Oblaki so bili she vedno tezhki in nizko nad tlemi ter grozili s svojimi neizmernimi zalogami kapljevine. Bog daj, da bi se le nehalo! Tudi v hishi voda ni bila nich vishja kot pred jutrom. Proti poldnevu pa je dezh popolnoma ponehal, kljub popolni oblachnosti. In v hishi je shla voda navzdol zhe za celo ped.

Najhujshe je bilo mimo.

Zvecher je spet priklopil telegraf, ki je deloval, torej ni podrlo nobenega droga dol proti Tolminu. Sporochil je na glavni poshtni urad, kaj se je zgodilo, o tem naj obveste tudi oblasti.

Nastopila je druga noch, ki jo bo prebil sam v "Hishi", saj je zdrzhala tudi ta napad. Vode je bilo she za chevelj visoko. Le pochasi je shlo navzdol. Nekaj suhega je prigriznil in vzel v roke chasopise, ki so prishli z zadnjo poshto pred poplavo, medtem jih ni utegnil pogledati. Privil je stenj na petrolejki in bral.

Lashki kraljevski par je obiskal Videm in tja se je z avstrijskega ozemlja odpravilo veliko Italijanov, da se mu pokloni. Cvetlicharna "Gorian" je naredila lep shopek, ki ga je neka italijanska gospica poklonila kraljici, ko je bil kralju predstavljen gorishki podzhupan Girogio Bombig. Toda veselje so jim skalile Beneshke Slovenke iz Shpetra Slovenov, ki so kraljici Heleni, hcheri chrnogorskega vladike Njegosha (drobnega kralja je prerashchala za dve glavi, da si je v kochiji poleg nje podkladal debelo blazino in je bi videti vishji) podarile shopek s trakovi v slovenskih barvah, ki so jo spominjali na rodno Chrno goro.

Ta obisk je bil opravljen s posebnim namenom, ki ga je italijanska stran le slabo prikrivala. Italijanstvo je bilo nenehno na jeziku kralja in vseh, ki so se ob tej prilozhnosti oglasili. In ne le italijanstvo Benechije in Furlanije, ampak tudi tistih predelov, ki so bili she onkraj meje, vse do strateshko pomembnega razvodja chez Postojno, nad Idrijo in preko Triglava!

To je bilo v soglasju s prizadevanji, ki jih je mogoche najlepshe strniti z navedbo predloga poslanca Morpurga v rimskem parlamentu:

»Zhelim dokazati, kako vazhno narodno vprashanje je, da zachnemo delovati za uspeshnejsho kulturno povzdigo prebivalstva ob drzhavni meji z Avstrijo, ki je tudi vsled enakosti jezika s prebivalci na oni strani meje izpostavljeno zapeljevanju... Dogodki v Trstu, ki so nam she zhivo v spominu, potrjujejo potrebo in nujnost, da posvechamo budno pozornost ljudstvu, ki mora biti vedno zhiva strazha narodnega chustvovanja ob meji. Pomislite, da prihajajo temu ljudstvu dnevno v njegovem jeziku vesti, kako so Slovani na oni strani meje predmet privilegiranja in ljubezni polnega negovanja, in pomislite, kako jih zapeljujejo z razshiranjem tiska. Vlada je sicer v zadnjih osemnajstih letih storila marsikaj za izboljshanje prometnic, za napredek zhivinoreje in poljedelstva, na podrochju zadruzhnishtva in tehnichne izobrazbe ljudstva, – zdaj pa zhelim okrepitev sholstva z italijanskim uchnim jezikom.«

Pri tem pa je prishlo do incidenta, ki je neugodno vplival na odnose med drzhavama. Iz Avstrije je prishlo kakih trideset akademikov-iredenstistov, ki se niso zadovoljili le s shchuvanjem, sramotilnimi gesli in prepevanjem zbadljivk na rachun Avstrije, ampak so s seboj na vrvi vlekli osla, ki je imel napis: "Francesco Giuseppe I." Tega nesrechnega sivchka so pretepali s palicami in po taktu palic tulili: "Evviva Francesco Giuseppe!"

Navzochi so bili tudi avstrijski detektivi, ki so jih ljudje v Vidmu prepoznali, jih krepko pretepli in zvlekli do meje, kjer so jih z brcami nagnali chez. Toda kljub temu, da je avstrijska policija razpolagala s fotografijami te razgrajashke skupine in prepoznala njene udelezhence, se ni zgodilo nich. Zadevo so potlachili.

Noch je prespal slabo. Nenehno je prislushkoval, ali spet ne dezhuje. Tudi v pritlichje je enkrat stopil in videl, da ni vech vode. Tako se je zjutraj zbudil zbit. Na hitro je nekaj pojedel in se lotil odstranjevanja zapornih vrech, ki so bile tezhke, napite z vodo, in ochistil je blato iz sob. Zhe zgodaj so se vrnili iz Starega sela, Terezija je jokala, dekleta pa so se chemerno lotile chishchenja.

Naslednjega dne so dobili telegram, da bo od vojakov prishel sin Ludvik na izredni dopust, da bi bil v pomoch po tej nesrechi.

 

VNUK

Zapadlo je zhe poldrugi meter snega. Vse poti so bile zasnezhene in neprehodne. Strehe so se shibile pod dodatno tezho. Kako tezhak je lahko puhast sneg, saj radi rechemo – lahek kot snezhinka, che pa se ga nabere veliko, na milijone snezhink, je to gmota, ki rushi.

Ljudje so lajshali breme tako, da so chez streho vrgli dolgo vrv, ki jo je na vsaki strani poprijel po en mozh in so potem z vlechenjem zhagali sneg, da je zdrknil na tla, pri tem so morali biti zelo pazljivi, saj bi jih lahko spodaj zasulo. Zhe kepa, ki prileti v glavo, je dovolj za poshkodbo, kaj shele za voz snega.

Z izjemo teh najnujnejshih posegov, ki so vnashali nekaj zhivljenja, je enolichna zasnezhena pokrajina mirovala, vsak zvok in glas je dushila bela odeja. Le iz dimnikov se je sukljal dim in potrjeval, da so tod she ljudje, sicer bi na trenutke bilo viveti, kot da je svet izumrl.

Toda v resnici je bilo po svetu zelo burno.

V takih dneh, ko ni mogoche kaj veliko drugega pocheti po hishi in zunaj nje, se vsak posvecha kakshnemu drobnemu osebnemu opravilu, popravilu drobnega orodja, vezenju ali branju. Ivan in Ludvik sta jemala v roke chasopise iz preteklih dni, ki sta jih prej zgolj bezhno prelistala, sedaj pa sta si vzela chas za bolj poglobljeno branje. Zlasti je tudi njiju, kot vse ostale, zanimalo dogajanje na Dunaju v drzhavnem zboru, kjer je vrelo spricho napetosti, ki so se stopnjevale med posameznimi narodi monarhije. Dalmatinski in istrski poslanci so si prizadevali sestaviti "jugoslovanski klub", to je bil she eno znamenje narashchajoche samozavesti tudi slovenskega naroda.

Posebno razburjenje pa je povzrochil "vseslovanski kongres" v Pragi, saj se je z njim razmahnila panslavistichna zamisel, ki je bodla tako nemshki kakor italijanski svet. V resnici so temeljni poudarki posameznih nastopajochih nakazovali kaj temno prihodnost evropskemu miru. Primorski poslanec Andrej Gabrshchek je med drugim rekel:

»Dasi smo majhen narodich slovenski, ki ima opravka s svojimi lastnimi kulturnimi potrebami, vendar opravljamo poshteno svojo slovansko dolzhnost. Veliki pesnik, srbski knez Nikola Chrnogorski pravi v svoji pesnitvi "Pesnik in vila", da smo Slovenci mrtva strazha Slovanstva proti zahodu. Resnichne so te besede. Slovenci stojimo na strazhi proti germanstvu in italijanstvu za ves slovanski jug. Ako pademo mi, pridejo na vrsto za nami Hrvatje, Srbi in konchno tudi Bolgari. Ista naloga kakor Slovencem na zahodu, je usojena Bolgarom na vzhodu. Tu je bolgarski narod mrtva strazha proti azijatskemu barbarstvu... Naj na jugoslovanskem vzhodu shumi Marica, na zahodu pa "Naprej, moj rod, naprej zastava Slave!"«

To je bila priprava za vojno na Balkanu. Gorichan Janko Stibilj-Vukasović, ki je pobegnil iz avstrijske vojske v Srbijo in tam dosegel chin polkovnika, zato je bil v odsotnosti obsojen zaradi veleizdaje, je redno vzdrzheval in poglabljal stike z ljudmi v ozhji domovini. Avstrijska tajna policija je vse to budno spremljala. Tako je ob vsesokolskem zletu v Pragi na skrivaj zbral najbolj zaupne mozhe in jim napovedal razplet dogodkov na Balkanu: zveza shtirih balkanskih drzhav proti Turchiji se bo konchala z vojno, saj je trdno odlocheno, da se "bolnika z Bosporja" nazhene iz Evrope.

Nich kaj vzpodbudna prihodnost za ta del Evrope, sta premlevala Ivan in Ludvik, saj se je tudi tu, doma, v najblizhji okolici, chutila nacionalistichna mrzlica. Nemci so pripravili izzivalen pohod na Gorico, pri tem naj bi se zbrali demonstranti s Koroshke, Shtajerske in notranjosti Slovenije. "Deutscher Gesangverein der Staatsbahner Goertz" je bil za kritje temu podvigu. To "pevsko drushtvo" je bilo prikrita izpostava nemshkih zagrizencev, saj ni izpustilo prilozhnosti, da ne bi ped za pedjo udejanjalo stare germansko tezhnje priti chez Slovenijo to toplega Jadranskega morja in tako do Sredozemlja; Slovani so po njihovem pojmovanju le ponesrechen proizvod, izmechek zgodovinskega razvoja, in veliki, zgodovinski nemshki narod ima zhivljenjsko pravico ustvariti koridor chez Alpe do Trsta. Ta peshchica Slovencev, ki je sicer tisochletje kljubovala pritiskom, je v zadnjih zdihljajih, celo mnogi Rusi so te najzahodnejshe "brate" zhe odpisali. Tokratna prireditev je zajemala baklado na predvecher zbora, prav tako naj bi naslednjega dne sledil velichasten sprevod po mestu, kar naj bi pokazalo njihovo moch in odlochnost ter nagnalo strah v kosti Vindishem ali Shchavom. Ti pa so odgovorili: »Dokler je celo nam zabranjeno svobodno gibanje po gorishkem mestu, se ne smejo tudi Nemci in Italijani, zlasti prvi ne, ki so pri nas tujci in ostanejo tujci... Na Koroshkem in Shtajerskem Slovenec med Nemci she govoriti ne sme slovensko, da ga pri tem ne ozmerjajo in pobijejo na tla, kot je bil primer v Celovcu, ko so se zbrali na kulturni prireditvi, ali pa v Ptuju, kjer so se zbrali na skupshchino druzhbe sv. Cirila in Metoda, nemshkutarji pa so jih napadli s palicami, pljuvali nanje in celo zhenske grabili in trgali obleke z njih, v Ljubljani pa so po tem ubili Adamicha in Lundra – pri nas pa naj bi potekala takale tevtonske izzivalna prireditev? – V Slovencih vre! To naznanjamo poklicanim varuhom javnega miru in reda..., da ne bo Avstrija bogatejsha she za en pokol med svojimi drzhavljani, in to she ob meji. Mi zahtevamo mir, zato: Proch z nemshkimi izzivachi!« In so sklicali za isti dan kot Nemci she slovenske protidemonstracije. To je Nemce prestrashilo, tako da sta bila baklada in sprevod prepovedana. Na kolodvoru se jih je zbrala le peshcica, morda dvesto, toda ko so se podali po mestu proti Telovadnemu domu, kjer naj bi potekalo zborovanje, se je naenkrat iz hodnikov in stranskih ulic ususla mnozhica slovenskih protidemonstrantov in vpila: »Sramota, marsh, poberite se nazaj od koder ste prishli!« In so nagnali tevtonske junake z njihovimi uniformami in zastavami, da so se komaj izmaknili srdu razjarjenih Slovencev. Najbolj smeshen je bil odpadnik Dernouschegg iz kamnishke okolice, ki je med tekom opletal v visokih shkornjih in z zastavo ter se prekopicnil v ribnik, da je vse curljalo z njega, ko se je dvignil z "epoletami" iz vodnega rastlinja, klobuka pa ni utegnil izvlechi iz vode. Potem sta zadoneli "Hej Slovani" in "Lepa nasha domovina", nakar so pridrveli zhandarji in aretirali nekaj deset Slovencev, Nemce pa zashchitene odpeljali na kolodvor.

V Opatiji so se sestali diplomati Nemchije, Avstro-Ogrske in Italije, slednja pa je od Dunaja zahtevala nove koncesije na obmejnem ozemlju, chesh da so tam Italijani zatirani in v podrejenem polozhaju. To so tako zaostrili, da so postavili kar kot pogoj za ohranitev trojne zveze! Slovane je treba odriniti od Jadrana! Jugoslovanska ideja predstavlja veliko nevarnost za drzhave v trojni zvezi. Predstavnik italijanske vlade Barzilai je izjavil:

»Che so Jugoslovani v Avstriji po shtevilu tudi res mochnejshi od Italijanov, se ne sme pozabiti, da za Italijani v Avstriji stoji 36 milijonov Italijanov v kraljestvu, nelochljivo zdruzhenih z njimi po jeziku in chustvih. Vsaka demonstracija v Italiji proti Avstriji je le odgovor na dejanja avstrijskih oblasti proti Italijanom. Pravo sredstvo za dobro razmerje med Avstrijo in Italijo ni v sestankih ministrov, marvech v pravichnem uposhtevanju interesov kraljevine Italije v Avstriji... Che bo nemshko ljudstvo v notranjosti Nemchije in Avstrije znalo prav ceniti Italijanom naklonjeno obnashanje Nemcev v Trstu in Gorici, bo to utrjevalo prijateljstvo med tremi silami. Italijani prichakujejo, da ostanejo Nemci vselej na italijanski strani, Slovani so brez tradicije, opirajo se zgolj na grobo moch shtevila, medtem ko naj se Nemci in Italijani zavedajo skupne kulture in naravne skupne obrambe proti vsiljivcem.«

»Nich kaj dobro ne kazhe. Nenehne napetosti med zaveznishko trojico so se z vojnami na Balkanu she povechale. Ne bi se chudil, che bi se v kratkem razshli. Ko sem bil v vojski, smo na manevrih uposhtevali tudi udarec v hrbet z italijanske strani,« je rekel Ludvik in dodal: »Nas z meje so she posebej sprashevali o podrobnostih in nas pripravljali za chrnovojnike.«

Oche je molchal, si nabasal pipo in obema natochil sadjevca v kozarchka. Potem je rekel nekaj, kar je zvenelo kot vdanost v usodo in prerokba obenem:

»Nashi obmejnosti ne moremo uiti, che hochemo ostati na svoji zemlji. Vendar moramo rachunati na to, da se bodo tod nenehno spopadali interesi drzhav, kot so se tisochletja doslej. Tu so bili celo Huni, Turki, Francozi, ki so prishli od dalech; Avstrija in Italija pa sta na nashih vratih in nam dihata za vrat. Tudi mali ris napade velikega jelena.«

»Da, to zhe, toda nam daje moch tudi to, da je za nami morje slovanskih narodov. Samo od poguma si ne moremo obetati prezhivetja v tem spopadu orjakov. Morda bo celo bolje za nas, da se orjaki med seboj udarijo in medsebojno izchrpajo, ne da bi she nas pogoltnil smrtonosni vrtinec.« To je bila Ludvikova misel, ki pa ocheta ni zadovoljila, po njegovem ji je nekaj manjkalo – poduk zgodovine. Zato se je oglasil:

»Ludvik, ne pozabi, da so se veliki she vselej na koncu med seboj zmenili, ne oziraje se na to, kdo je v vsakokratni vojni zmagal, in ponavadi so se pobotali na rachun tretjega. Mislim, da je treba vselej igrati svojo igro, trezno, brez precenjevanja ali podcenjevanja, obenem pa tvegati neko izbiro. Brez tveganja, dragi moj, v zhivljenju ne gre. Pri vsaki odlochitvi, ki jo sprejmesh, tvegash, da si izbral napachno. Tudi gospodar mora tako ravnati. Che si pri tem preudaren in imash tudi malo sreche, imash veliko mozhnosti, da bos uspeshen.« S tem pa je izzval sina.

»Dobro si rekel, preudaren, to pomeni, da morash uposhtevati izkushnje in znanje, kolikor tega posameznik pach ima. Toda kaj je "srecha"? In koliko naj je bo, che rechemo "vsaj malo"? Srecha je po mojem tisti preostali del, ki manjka chlovekovemu znanju in vedenju. Vse, kar se dogaja na tem svetu, je tako prepleteno med seboj in nepregledno, da skoraj vselej delamo "po obchutku" ali "zdi se nam, da mora biti tako" ali "slutim, da bi bilo tako dobro", ker pach natanchneje ne dojamemo in ne znamo razlozhiti stvari,« je sin razpredal svoje misli. In she dodal: »Intuicija. Kot nam je rekel profesor: "in" – znotraj ter "tueri" – opazovati, ravnati se, izpolnjevati, tvoriti. Torej, ker nimamo informacije za odlochitev od zunaj, jo moramo dobiti od nekod iz svoje notranjosti, kjer so v podzavesti naslojeni in na neznan nachin med seboj povezani mnogi spomini, morda nekatere kar podedujemo.«

Ivanu je ta poglobljeni pogovor postajal vshech; v spominih ga je vrachal v mladenishka leta, ko je she bil na gimnaziji v Gorici in she ni bil postavljen pred odlochitev, ali naj nadaljuje s shtudijem ali pa naj prevzame Titovino. Polotil se ga je otozhen obchutek neizbezhnosti in minljivosti; ne bi smeli rechi, da je postal zagrenjen! Takrat se je zavestno odlochil, odlochitev je obchutil kot samopotrditev, kot trezno prevlado argumentov, ki so govorili "za" nad onimi, ki so bili s temi v opreki. In tudi tokrat ga je napolnilo toplo, pozhivljajoche zadovoljstvo, zhgechkljiv obchutek kot po shilcu sadjevca malo prej. Pogledal je z milino, nenavadno za moshkega, proti Tereziji, ki je sedela ob oknu s shivanjem v narochju, pomislil je na hcher Mici, porocheno pri Zhnajderjevih, na Fani na Proseku...

Kot bi shlo za enega od tistih prenosov misli, ki nas tolikokrat presenetijo in si jih ne znamo razlagati drugache, kot da to ni pravi naravni pojav, da je skoraj normalen ali le na pol normalen, je zachel brneti telegraf. Ivan je preudarno vstal in stopil do drdrajochega stroja na poshto. V dolgih letih upravljanja z njim mu ni bilo vech treba brati pik in chrtic s traku, zhe po zvokih je vedel za vsebino. Tako je v poshtni sobi zastal sredi koraka... Prisluhnil je. In videti je bilo, da ga kar dviga. Besede je zhe imel na koncu jezika, da bi nekaj zaklical ostalim v drugem prostoru, vendar si je premislil, stopil do traku, ga vzel v roke in vlekel skozi prste ter naglo razvozlaval morsejeve znake. Potem se je zasmejal in gromko oznanil:

»Terezija, Ludvik, vnuka imamo! Fanica je povila sina! Andrej sporocha, da sta oba zdrava in da sta ga imenovala Branko!«

Hitro je zakorachil na hodnik in skoraj trchil ob zheno, ki mu je s solzami sreche v ocheh prihitela naproti, in prijela sta se za roki.

 

POSKUS DVIGNITI SE K SONCU

Fanica je stala pri oknu kupeja, ob njej je kukal, sedech na oblazinjenem sedezhu, zhivahen shtiriletni dechek, izrazito plavolas in svetlo modrih ochi. Otrok ni mogel razumeti, zakaj se vlak zhe pol ure nikamor ne premakne s trzhishke zheleznishke postaje. Ona je vedela tudi, zakaj z vlaka ne puste nikogar, ampak le tiste, ki so pokazali vozovnico do sem, tem so pod nadzorstvom policije dovolili izhod z izrecnim narochilom, da se ne smejo zadrzhevati ne na postaji ne v njeni neposredni okolici. Tako sta ostala v kupeju sama. Gospod, ki je bil od Proseka do tod z njima, verjetno je vstopil v Trstu, prijazno je povprashal Fanico, kam potuje ter she o tem in onem, je odshel. Vendar je moral biti zheleznishki usluzhbenec ali nekaj podobnega, saj ga je uniformirano osebje na peronu pozorno pozdravljalo. Vsepovsod so bili vojaki, zhandarji in policaji, nobenega obichajnega potnika; vse je bilo na videz mirno in tiho.

Kako razlichni so lahko javni dogodki, je pomislila Fanica. Enkrat zbobnajo skupaj nepregledne mnozhice ljudi ob oglushujochem igranju orkestrov in vzklikanju, ovacijah in skandiranju razlichnih gesel. Drugich pa mora vse miniti neopazheno, kot da se nich ne dogaja; in dogodka, ki ni opazhen, zabelezhen, vtisnjen v spomin, takega dogodka ni, ga ni bilo. To so spoznali zhe ob svitu civilizacije, ko so izumili pisavo in se je vladarjem zdelo najpomembnejshe opisovati sebe in svoja dejanja na kamnitih in glinenih ploshchah, na papirusih in v knjigah.

Pred odhodom jo je Drejc opozoril, da bo morda med potjo kakshen zastoj, saj imajo izredni vlaki, mimo urnika, prednost, zlasti pa tisti vlaki, s katerimi se prevazhajo visoke glave. Tokrat prichakujejo srbskega kralja Petra I., ki je na poti v Rim, da obishche italijanskega kralja in svojo nechakinjo Jeleno, italijansko kraljico, vendar mora vse ostati chim manj opazheno do italijanske meje pri Chervinjanu. Naprej pa Bog z njim. V Zagrebu in v Ljubljani sta bila kolodvora tako zastrazhena, da nihche ni mogel blizu. Okna kraljevega voza so bila tesno zastrta, kot bi peljali jetnika, ne pa suverena, s tem je hotel Dunaj pokazati svoj sovrazhen odnos do Srbije. To se je zdelo Francu Jozhefu she posebej potrebno demonstrirati, ker mu je shlo v nos to srbsko druzhenje z "zaveznikom" – Italijo. Kaj neki spet napleta in spletkari Vittorio Emanuelle III. ?

Konchno je le pripeljal dvorni vlak. Kot da ne prevazha nikogar, vlak duhov. Zaveshena, oslepela okna. She strojevodje ni bilo nikjer oziroma je gradnja lokomotive za take posebne namene zahtevala zashchito pred vdorom morebitnih atentatorjev v njen upravljalni prostor, pa tudi samega strojevodjo je shchitil oklep na vratih in oknih, da ga ne bi ustrelili od zunaj. Po dolgem cviljenju se je zhelezna kacha ustavila. Strazhe na postaji so se le rahlo vznemirile, komaj opazno, sicer so vsi ostali na svojih mestih. Nobene nervoze, nobenega glasu. Sredi kompozicije so se na enem od vagonov odprla vrata in sestopil je v svechano zheleznicharsko uniformo oblechen gospod, naproti pa mu je prishel Fanichin znanec iz kupeja. Ker sta stala nedalech od nje, je uspela slediti njunemu pogovoru. Uniformiranec je dejal drugemu:

»Gospod ravnatelj, Juzhne zheleznice so od srbske meje do sem varno pripeljale visokega gosta. Na Dunaju so mi izrecno narochili, da morava osebno nadzorovati ta prevoz. S tem vam ga predajam v varstvo, sam pa se vracham na Dunaj.«

Drugi mu je protokolarno odgovoril:

»Cenjeni gospod ravnatelj, Trzhashkim drzhavnim zheleznicam je ostal krajshi in zato lazhji del poti, najtezhjo nalogo ste opravili vi. Osebno bom poskrbel, da bo njegovo velichanstvo prishlo varno chez drzhavno mejo pri Chervinjanu. Hvala vam in srechno vrnitev.«

S tem sta formalno opravila prevzem in predajo, se rokovala in razshla; uniformiranec proti postajnemu poslopju, oni drugi pa se je povzpel na vlak, pri chemer Fanici ni ushlo, da jo je s kotichkom ochesa she enkrat pogledal. Po njenem je moral biti Madzhar, chrnolas in znachilnih potez, kot jih je spoznala med mozhevimi kolegi. Kmalu potem, ko je kraljevi vlak potegnil, so se vsuli potniki na peron; le kje so jih zadrzhevali?
V njen kupe je s kratkim pozdravom prisedla mlada zhenska v chrnini.

Otrok pa je she kar slonel na oknu in zvedavo zijal za odhajajochim vlakom, ki je tudi njemu sedaj postalo ochitno, da je zakrivil njihovo zamujanje. Konchno so se zganili proti Gorici. Mati mu je rekla:

»Branko, okno bo treba zapreti, sicer se bosh prehladil, pa tudi dim in pepel ti bosta shla v ochi.«

Ko je sopotnica slishala, da se Fanica pogovarja z otrokom slovensko, se je sprostila. Vprashala je: »Oprostite, ali greste do Gorice?«

Fanica je prav chakala na to, da bi zhenska spregovorila, saj v takshnih okolishchinah, ko chlovek sedi s kom tesno skupaj, lahko bi rekli, da se skoraj dotikata, postaja molk muchen in che dolgo traja, morech, da chlovek komaj chaka konec potovanja ali pa da sopotnik chimprej izgine. Zato je hitro povzela:

»Ne, she naprej greva, do Sv. Lucije, potem pa naprej do Kobarida, k ochetu in materi sem namenjena v Robich.« Zhenski ochitno tudi ni bilo zgolj do navidezne prijaznosti, ko je zachela pogovor, zato je nadaljevala:

»Ste videli to sramoto? Kralj se pelje mimo, ljudje pa ga ne smejo pozdraviti, niti on njih. Sicer pa, che dovolite, jaz sem Sonja, iz Gorice.«

»Me veseli, Franchishka Skochir,« ji je dala Fanica roko, potem pa nadaljevala, »da, srbski kralj je v Avstriji najmanj zazhelen. Toda z Italijo si ne bo mogel veliko pomagati.«

»V "Sochi" sem prebrala, da bo shel kralj Peter chez Gorishko. Hotela sem mu izrochiti drobno darilo – idrijske chipke. Ve za nashe kraje, saj je pred mesecem dni osebno izrazil sozhalje ob smrti Edija, ko so ga pokopali v Beogradu,« zastala je in solze so ji prishle v ochi. »Rusjana,« je dodala. Ochitno je nekoga potrebovala, da bi se mu izjokala. »Njegovo dekle sem bila, zdaj pa ga ni vech.«

Fanica se je takoj spomnila velikanskega zanimanja in navdushenja, ki so ga sprozhili prvi poleti slovenskega graditelja letal. V chasopisih so bili ti dogodki vselej novice dneva. Zachel je zhe kot otrok, vse, kar je bilo v zvezi s tehniko, ga je zanimalo, ko pa je slishal za letalske polete, ga je to obsedlo. Z bratom sta zachela nachrtovati letalne naprave in tudi opravila prve polete na Malih Rojicah. Zatem sta izdelala she druge, bolj izpopolnjene razlichice, s katerimi je Edi nastopal na letalskih mitingih; zanj pa se je zanimala tudi vojska. Tako se je odpravil she v Beograd, kjer pa se je po nekaj uspeshnih poletih, ob odobravajochih vzklikih mnozhice, dvignil tudi potem, ko je koshava zhe pokazala svojo zahrbtno moch, to je bilo zanj usodno. Strmoglavil je in se ubil. Priredili so velichasten pogreb z vojashkimi chastmi, ki so se ga udelezhili chlani dvora, visoki chastniki generalshtaba in druge ugledne osebnosti. Z balkona palache Moskva se je v ganljivem govoru poslovil od njega pisatelj Branislav Nushić.

Mali Branko je poslushal pogovor med zhenskama z odprtimi usti in mu nikakor ni shlo v glavo, kako je mogoche, da chlovek lahko leta kot ptica. Kamen je zhe tudi sam vrgel, vendar je spet padel. Tudi veter dvigne listje, toda che pish poneha, pade na tla. Chlovek, ki to zmore, mora biti charovnik. Lahko naredi nemogoche stvari. Kako lepo bi bilo, che bi bil tudi sam tak charovnik, se je motalo po otroshki glavici.

Za Gorico sta spet ostala sama. Prava omotica je prijela oba, ko sta zrla s solkanskega mostu v strugo Soche globoko pod njima, to je najvechji most na svetu s kamnitim lokom, so pisali ob otvoriti "bohinjske zheleznice" pred shestimi leti. Vozhnja z vlakom po dolini Soche je ocharljiva, kljub mnogim predorom in mostovom je mogoche obchudovati smaragdno modro reko. Dolina je tako tesna, da je komaj za reko dovolj, toda vanjo je bilo treba vtkati she cesto in zheleznico, pravi mojstrovini chlovekovega uma in sposobnih rok. Skoraj prehitro sta se pripeljala do Sv. Lucije, kjer jih je chakal Ludvik s kolesljem. Brat in sestra sta se objela, za Branka pa je stric zhe v Tolminu kupil liziko, veliko kot dlan! In so se zapeljali proti domu.

 

SOMRAK SVETA

Vlak je enakomerno drdral proti Cheshkim Budjejovicam in kapljal na mozhgane, podobno kot v srednjem veku, ko so muchili jetnike v podzemnih jechah tako, da so na smrt zhejni morali poslushati, kako na hodniku kaplja voda. Dushevno muchenje je krutejshe od telesnega. Sedaj lezhijo v vagonih, spotoma jih nahranijo in napoje, opazujejo pokrajino – nich hudega jim ni. Z obeshenjashkim humorjem bi lahko rekel, da so na dolgem, prijetnem izletu.

V resnici pa jih vodijo v klavnico.

In ta enolichna vozhnja je kot hipnotiziranje, ki naj zhrtve pripravi, da bodo same in pohlevno shle na morishche. Tam-tam, tam-tam-ta-tam, tam-tam, tam-ta-tam... Po drilu, ki so ga bili delezhni, in po napornih vajah bi to pochivanje dobro delo, che bi bilo res to. Toda ni kljuvalo zgolj v mozhganih, telo samo se je upiralo temu, kar jih chaka in za kar so jih dresirali; izkazala se je psiho-somatska celovitost telesa, ko sovplivata zdaj dushevnost na telo, nato pa telo na dusho. Najbolj moreche pa je pri vsem tem, da ne ve, kako bi se izvlekel iz te zagate, ki si je ni sam kriv. To je shlo preprosto: vpoklicali so ga in pika. Javi se dne tega in tega, ob tej in tej uri, tam in tam. In ti ne ostane drugega, kot da se poslovish in odpravish. Ali pa beg, skrivanje in muke izkoreninjenosti. Kam?

Ko se je hotel avgusta udelezhiti vseslovenskega sokolskega zleta v Ljubljani, ga je vlada prepovedala, chesh da sta v nevarnosti javni red in mir. Zato so se fantje in dekleta domenili, da gredo na izlet h knezhjemu stolu na Gosposvetsko polje, kar so jim prav tako policijsko prepovedali; toda Nemci so smeli tja za svoj Volkstag...

Junija je shel telovadit s chlani Sokola k Sv. Jakobu v Trstu; sredi nastopa je eksplodirala bomba, polna nasekanega zheleza, ki je k srechi ranila le nekatere...

Kam potem, h komu? Le sami nase se smemo zanesti. Tako je govoril oche Ivan. Toda kaj naj stori v tem trenutku, ko je na vlaku, saj nikamor ne more. Ko je odhajal od doma, s pozivom v rokah, se je shel poslovit od ocheta in ga vprashujoche gledal, chakajoch nasveta, kaj naj stori. Toda oche je sposhtoval njegovo odraslost, svoje otroke je vzgajal v trdne, samostojne osebnosti. Vsak naj sam odgovarja za svojo prihodnost, in pri tem ni izvzemal niti deklet. Rekel mu je le naslednje:

»Imej dobro odprte ochi in napeta ushesa, potem pa vse dobro premisli. Prilozhnosti in odlochitve so lahko le v dejanskem okolju in chasu, ne pa v izmishljenem svetu.«

O tem ves chas premishljuje, kdaj bodo primerne okolishchine in ustrezen chas. In kaj bo tedaj storil?

Kako je bilo mogoche vse to predvideti, toda nihche ni hotel verjeti, da se bo zares zgodilo.

Nekega dne je v Sarajevu pochilo – bil je usodni 28. junij 1914.

"Eco del Litorale" je ujel chustvovanje in nakazal namere Italije, ki je menila, da je s tem dejanjem in z vsem, kar bo sledilo, napochil njen chas: »Nagibi za strashno dejanje v Sarajevu izhajajo iz vsesrbskega duha, ki preveva od leta 1905 vse juzhne Slovane. Ne le pri Jugoslovanih, ampak tudi pri Chehih se je ukoreninilo to vsesrbsko chustvovanje, – in znano je, da so bile tudi v Gorici izrechene obsodbe zaradi srbskega iredenstistichnega shchuvanja odraslih oseb, ki so povrh vsega she v drzhavni sluzhbi. V Gorici smo lahko poslushali slovenske dijake, ki so peli srbsko himno... Vemo celo, da so slovenski uchenci trgali iz uchnih knjig avstrijsko himno in jo nadomeshchali s srbsko.«

Zachel se je smrtonosni vojni ples. Dan je bil prelep, poln lepih obetov za prihajajoche poletje, da je vzbujal voljo po zhivljenju, kot bi se neka vishja sila sprevrzheno poigravala z ljudmi in jih sadistichno pahnila iz miru in veselja v najhujsho tragedijo, ki je kdajkoli dotlej prizadela svet. Zlasti temna usoda pa je prezhala na svet ob Sochi.

Ludvik je z Anico stopal ob Nadizhi navzgor, uzhivala sta toploto sonchnega dne in njune skupne prihodnosti, ko je zhalostno, kot za umrlim, zazvonilo pri Sv. Miklavzhu. Zazvonilo pa je tudi njima dvema in njunim sanjam. Tok Nadizhe bi obrnil, da se ne bi lochila. Z nohti bi se vpraskal v krnske skale, da bi obdrzhal sebe in njo nad prepadom. Toda to vse presega chlovekove mochi...

Tam-tam, tam-ta-tam, tam-tam... Nekje na vzhodu grmijo topovi, se bliskajo sablje in pokajo pushke, tja jih peljejo. Ljudje, ki se niso nikdar videli med seboj, ki nimajo nikakrshnih neporavnanih rachunov, ki bi se celo pozdravili, che bi se srechali na gorski stezi, in bi drug drugega povabili v hisho, che bi po nakljuchju popotoval mimo, ti ljudje se med seboj pobijajo, koljejo, sekajo...

Vlak je zachel zavirati, dolgo, shkripajoch, da je segalo do kosti, kot bi prevazhal tak tovor, zaradi katerega se ne sme nikoli ustaviti. Konchno je s povratnim sunkom zastal, tem je sledila vrsta zaporednih trkanj med vagoni, vse se je zlilo v nekaj, kar je bilo podobno mrtvashki korachnici. Nihche se ni kaj posebno zavzel za to, da bi pogledal, kje so in chemu so se ustavili. Drugi vedo zakaj, drugi dolochajo vozni red, drugi imajo nasha zhivljenja v svojih rokah – je bila prevladujocha misel.

Nato so se zaslishali klici. Loputala so vrata. Kratka vprashanja – she krajshi odgovori.

»Ludvik Skochir, javi se!« je zaklical od vrat porochnik in pogledoval po nakopichenih telesih, che kdo slishi na to ime.

Ludvik je sprva obmiroval; je zhe bil v takem stanju, ko je na vse reagiral po premisleku, brez naglice in z oceno posledic vsakrshne odlochitve. Kot mu je govoril oche! Porochnik se je zhe mislil obrniti. Nekdo, ki je lezhal ob Ludviku, ga je rahlo dregnil, da se je dvignil:

»Na uslugo, gospod porochnik.«

»Kaj se pa obirash, mar spish?« je nergal porochnik in konchal bolj spravljivo: »Pojdi z menoj!«

Ostali so se spogledovali in nastal je vrvezh, ko je chastnik dodal:

»Vzemi vse svoje stvari s seboj!«

Kaj pa je zdaj to, je pomislil Ludvig tako kakor ostali kameradi. Cheprav se v vojski ni treba chuditi najbolj nenavadnim in surovim ukazom, je vseeno v vsakem vojaku do poslednjega diha she nekaj pritajene samostojnosti, da si vsaj sam zase postavi vprashanje: Zakaj? Na glas vprashati je zelo nevarno, mimogrede si pred vojashkim sodishchem in potem te vtaknjeo v "boljshji hotel" ali pa kar pred pushke. Vsakrshne misli so mu rojile po glavi. Na trenutke tudi kakshna svetla; na primer: oche je dosegel, da ga vrnejo iz vojske, ker je sin edinec...

Tako sta s porochnikom korakala proti postajnemu poslopju. Medtem je vlak zhe speljal in z okna so mu mahali soborci in se dvoumno rezhali, da ni vedel, ali se smejejo od zadovoljstva, da je vsaj njemu uspelo izogniti se fronti, ali pa mu s tem vlivajo pogum, ker vidijo, da je zabredel v tezhave. Toda tudi v postajno poslopje nista zavila; pri stranskem izhodu je chakal avto, sedla sta vanj in shofer je speljal s ponosno drzho pravega violinskega mojstra. Toda zhe po nekaj sto metrih so se ustavili pred nizko stavbo, ki je stala ob vhodu v vojashnico. Porochnik je ves chas molchal in tudi tu mu je le z roko pokazal, kam naj sede v skoraj prazni sobi, kakrshni so pretezhno vojashki prostori.

Po nekaj minutah se je njegov spremljevalec vrnil, mu pomignil z dlanjo in vstopila sta v vechjo pisarno, kjer ga je za mizo stoje sprejel major, ki je po Ludvikovem salutiranju le rahlo dvignil roko:

»Sedite, gospod Skochir,« mu je rekel. »Bi cigareto?« mu je ponudil iz cigaretnice. Ludvik je vzel in sta prizhgala.

»Domov se boste vrnili,« je brez nadaljnjega uvoda nadaljeval. Ludvik je mislil, da so se mu odprla nebesa, torej je le res, ochetu je uspelo, za kar si je toliko prizadeval, da je obletel vse mogoche ljudi na vseh ravneh.

»Na zhalost pa vam moram sporochiti, da vam je umrl oche Ivan Volarich,« je konchal. Ludviku se je stemnilo pred ochmi. Ni slishal, da gre domov le za dva tedna, da uredi stvari, da so zhe uredili vse za pot in bo chez dve uri zhe na vlaku proti Ljubljani...

Zanj te poti nazaj ni bilo, ta pot se mu je izbrisala iz spomina, ni bilo nachina, da bi jo ponovno priklical nazaj. Tudi kasneje med pokanjem granat in drdranjem strojnic, med kriki jurishnikov in javkanjem ranjenih in umirajochih ni bilo mogoche postaviti mostu chez izgubljeni chas. Onkraj te chrne spominske luknje je kot chrn vran chepela in kljuvala misel:

Kdo bo odslej v sluzhbi “Hishe”?

HISHA NA MEJI III-1