Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI II-1

 

PRENOVA VELIKE HISHE

(V Garibaldijevem glavnem stanu)

I
“Ko wun na werh mi pridowa,
ki powsorod mi widuva,
tje an san polednowa,
je makoj skala ano rob.
Tje nutau na dno mi widuva,
je makoj woda ano prod.”
(Rezjanska narodna)

 

ZATON

Rosa Celotta je sedela na majhni verandi, od koder je bilo lepo videti po dolini. Sonce je bilo le malo nad hribi in kmalu se bo spustil mrak.

V rokah je držala na pol odprto beležnico nenavadne podolgovate oblike: 10 x 29,5 cm iz ročno izdelanega papirja, popisano z lepim rokopisom, ki pa je bil marsikje zabrisan ali je celo manjkal in je ostal nedokončan. Razmišljala je o pravkar prebranem in o njem, ki je to napisal. Kje je sedaj? Saj ni napisal samo tega, saj obstaja še neko obsežnejše delo in so to le sprotni zapiski, ki so mu rabili za snovanje? Prav gotovo je imel veliko in zanimivega povedati; tudi kaj takega, kar mnogim ne bi bilo všeč! Je mar to razlog, da spomini niso dokončani ali pa so pravi zapiski pri zanesljivem človeku, ki ima dobro zaklenjeno blagajno; če že niso končali v ognju..?

Gospa, ki so se ji leta že dobro poznala, čeprav je bila videti še čila, je s pogledom prav polagoma drsela po slemenih okoliških gora in ob tem sestopala v nekdanje burne čase. Kot se je Sonce nagibalo k zatonu in so sence zajemale pokrajino, je tudi njen spomin bledel s časovno oddaljenostjo; le posamezni dogodki so se ji bili nekoč tako zelo ostro zarezali v možgane, da jih tudi pol stoletja še ni otopilo. Toda marsikaj je ostalo shranjeno celo v podzavesti, v tistih spominskih plasteh, ki jim z razumom ne moremo zlepa do živega, in se pretežno odražajo skozi čustveno življenje.

Ponovno je pazljivo razprla knjižico, kot bi se bala, da bi ranila njenega pisca, če bi jo z neprevidno kretjo poškodovala. Nežno, da se je komaj dotikala, je šla s prsti čez prvo stran, ki ji je ni bilo več treba brati, in v mešanici očesnega in spominskega vida je ponovno šla skozi besedilo.

»Zadnje dni avgusta leta 1847 sem odšel iz župnije v Cadola, na lastno željo so me premestili v Zoldo Alto za oskrbnika cerkve sv. Valentina v Maresanu, saj je tam živela moja sestra, ki je ostala vdova s tremi otroki in sem ji hotel biti v pomoč. V svoje novo bivališče sem prispel 5. septembra; ljudje so me sprejeli prijazno in me kmalu vzljubili; iz tega obojestranskega dobrohotnega in zaupnega odnosa sem zaznal tudi občutek pripadnosti domovini, saj se je krivično avstrijsko gospostvo čezmerno in pohlepno šopirilo in izmozgavalo ubogo ljudstvo z vsak dan čedalje večjimi davki ter trpinčilo krotki narod, ne oziraje se na svete mirovne pogodbe, ki so bile sklenjene in s prisego potrjene leta 1815. Z radovednostjo sem opazoval, kako so ljudje prisluškovali mamljivim glasovom iz Italije, že naveličani trpljenja pod tiransko avstrijsko vlado, in dotlej mirni hribovci so postajali čedalje bolj nemirni, pridušali so se, in najpogumnejši so se zarotili, da bodo enkrat za vselej izgnali zavojevalca iz teh lepih italijanskih krajev.

Ljudje so na ustnicah imeli ime papeža Pija IX., filozofa Giobertija in princa Karla Alberta; zlasti pozorno so poslušali, kaj o Avstrijcih sodi sam papež, in v upanju, da se bo kaj obrnilo na bolje, so pomen njegovih besed pretiravali na najbolj nenavadne načine, kar je le podžigalo ljudsko mržnjo do skupnega tlačitelja. Tiskali in razširjali so sramotilne spise, ki so si jih podajali iz roke v roko po vseh pokrajinah. Združevali so se v tajna društva na univerzah, zlasti v Padovi, Paviji, Bologni, Neaplju in Rimu, to je prišlo na uho policiji, ki je opravljala hišne preiskave in zapirala mlade študente ter druge vrle ljudi vseh stanov, ki so se goreče lotevali najrazličnejših podvigov.

Vse leto 1848 je Avstrija pošiljala vojaštvo v Italijo in govorilo se je, da prav zato papež oborožuje močno armado, to pa podpirajo Piemont, Francija, Anglija in celo Združene države Amerike, ki so celo ponujale svojo armado, da bi pokorili Avstrijce. Te vesti so ljudi radostile in jim vlivale upanje v lepšo prihodnost; toda vse tuji obeti in obljubljene armade so se pokazali kot slepila, prividi, nepreračunljivi upi, lažnive pravljice in votle prevare.

Končno je prišel 14. marec, ko je vzplamtela dunajska vstaja in je osovraženi knez Metternich pobegnil v Anglijo, cesar Ferdinand I. pa je vsiljeval svojo ustavo in pred valom ljudskih množic so cesarsko družino reševale italijanske elitne enote grenadirjev. Milančani so se drugače odzvali, takoj so se dvignili in pregnali avstrijsko vojsko okraj Adde. Benečani so se nasprotnika zvito lotili s prepričevanjem in pretnjami ter končno s podkupovanjem, saj so avstrijskim vojakom obljubili plačo za tri mesece vnaprej; sramotna zaveza, pogodba, ki je končno povzročila propad Benetk. Plovila so s tem zaupali sumljivim tipom, ki so med prevozom regimenta Kinschi v Trst aretirali beneške oficirje in si prisvojili ladje, s katerimi so potem zaprli in ogrožali beneško pristanišče. Tudi Treviso, Padova, Belluno in Videm so se uspeli osvoboditi, imenovati začasne odbore in ustanoviti mestne straže povsod, ne le v mestih, ampak tudi na podeželju.

(To je bilo v skladu z okrožnico škofa Gave, ki je odredil, da se v vseh cerkvah poje “Te deum” in moli za Republiko. Vendar same molitve k Bogu ne bodo zadoščale, je dodajal škof, saj bo nadaljnji tok dogodkov od vseh terjal pogumno neposredno sodelovanje, ki naj izhaja iz enotnosti duha, bratstva, reda in soglasnosti. S tem bodo v ljudeh vzniknila čustva plemenitosti in požrtvovalnosti, da se bodo odzvali na vsak poziv, ko bo potrebno in kjer bo potrebno; saj ko je domovina v nevarnosti, postane vsakdo tudi vojak. Duhovniki morajo prepričati ljudi, da gre za sveto stvar, kot nas uči Sveti oče Pij IX.!

Zraven je bilo še pismo, ki so ga vsi duhovniki prejeli od ministra za vero in vzgojo beneške republike:

“Častiti,

od msg. škofa ste že dobili priporočilo, da pri sveti maši opravite zahvalno daritev in molite k Najvišjemu za našo Republiko in Italijo v celoti. Začasna vlada se prav tako pridružuje s svojimi priporočili, da bi najjasneje poudarila pomembnost, da Vera posveti dejanja, ki jih cerkvena in posvetna oblast enodušno izvajata za skupno odrešitev. Gorečnost beneške republike naj dvigne vse ljudstvo k odporu, ohranjajte živo požrtvovalnost, pomagajte pri vojaškem urjenju in sodelujte ali naročite drugim duhovnikom, naj sodelujejo, vnemajte strasti, zavračajte pomisleke za boj. Če se komu porodi misel, da ne ravna prav, se sklicujte na visoke avtoritete, na domovinsko ljubezen in osebno čast. Od duhovništva poudarjeno pričakujemo pokornost in spoštovanje Nacije, saj verjamemo, da je dostojanstvo Nacije neločljivo povezano z dostojanstvom njenih duhovnikov.

Benetke, 1. aprila, 1848.”)

Belluno je za prvega predsednika izvolil odvetnika dr. Pallatina, vendar ne za dolgo, saj je bil že v letih pa tudi drugim je dišal ta položaj, zato so soglasno izvolili meščana Angela Doglionija, ki je bil svojčas osrednji poslanec v Benetkah in je pokazal nemalo domoljubja in neustrašnosti s svojimi peticijami podkralju Renieriju. Zato se ga je spričo tolikšne stanovitnosti oprijel nadimek: Skala. Brž ko je bil umeščen, se je lotil reorganiziranja pokrajine, kljub hudim težavam. Zbral je 500 vojaških prostovoljcev, med katerimi je bilo veliko italijanskih dezerterjev iz avstrijske vojske, poleg teh pa je še ustanovil nacionalno gardo za vzdrževanje javnega reda v pokrajini. V pohvalo mu lahko štejemo, da v vsem času njegovega kratkega vladanja ni bilo primera kraje ali prestopka niti zasebne osvete (to se kaj rado zgodi pri takem vrenju); nasprotno, ljudje so bili med seboj strpni in so svoje moči posvetili domovini, čeprav so nekateri znani posamezniki prežali v mraku, se vrinjali in po skrivnih poteh obveščali sovražnika o dogajanjih v pokrajini. Njihova imena bi moral zamolčati, kar terja bratovsko usmiljenje, vendar je za izdajalce domovine vsakršna kazen premila, zato naj bodo vsi, ki jih kakor koli poznam, če govorim o Bellunu, sramotno ter neizbrisno zaznamovani v zgodovini in v večen opomin prihodnjim rodovom, zato jih z zaničevanjem poimensko navajam: Capellari – komendnik in "častni bratranec papeža Gregorja", Giacomo Migliorini, Marin Biavat (?), Vezza, Ercole Rudi (?), Mage (?), Soclever (?) – delikatesar, Antonio Lante, Scopici itd. Sicer pa je pretežni del plemstva v avstrijakantskem taboru, med njimi pa prednjači grof Giuseppe Agosti s sinom in sorodstvom.

Vsi so bili poklicani pod orožje, da bi šli nad Verono, kjer si je sovražnik našel svoj brlog. In res se je podalo na pot 400 prostovoljcev, deloma Belunčanov, deloma Agordincev, ki pa niso prišli dalj kot do Trevisa, kjer jih je dohitel ukaz, naj se odpravijo na mejo z Ilirijo, točneje v Jamnik (Jalmicco) pri Palmanovi v Furlaniji, češ da Avstrijci v Gorici pripravljajo udarno skupino za ponovno zavzetje Veneta. In res so v drugi polovici aprila ti možje zavzeli na nož vas Višek (Visco), pri tem, pravijo, da je imel sovražnik 150 mrtvih, pa še nekaj so jih zajeli. Nasprotnikov poraz bi bil še hujši in zmaga popolnejša, če se Furlani in Karnijci ne bi sredi boja lotili ropanja po okoliških hišah in potem s plenom pobegnili, na bojišču pa pustili same 400 Belunčanov, da so se morali tudi ti umikati in jim je bil sovražnik za petami vse od Rezije, mimo Vidma do Cenedeseja, kjer je na meji z Venetom iz maščevanja požgal nekaj vasi.

Tako je sovražnik prodrl v Cenedese, Belluno in se utrdil v Fadaltu, na vrhovih Saresera in na drugih točkah v Cansigliju; zatem je poskušal z oddelkom Hrvatov priti čez prelaz Frascon, kjer so jih naši s puškarjenjem zavrnili, čeprav jih očitno ni minila volja vrniti se v večjem številu in se spustiti v Tirichiano in okrepljeni prodreti do vrat Belluna s podporo meščanov iz Ponte di Piave. Naše moštvo, zbrano v Fadaltu, se je ob teh novicah umaknilo za zidove Belluna in za seboj požgalo most na Capo di Ponte, potem pa se z Odborom in ostalimi prostovoljci premaknilo v Feltre, s tem so mesto na milost in nemilost prepustili prihodnjim dogodkom. Toda nekateri najbolj zagrizeni so bili že pripravljeni, da store nekaj nasprotnega... sovražnika so o vsem obveščali, predajali orožje, strelivo, kopja in vse, kar jim je prišlo pod roke, pa najsi je bilo javna ali zasebna last. Kar pa je bilo najhujše, nekatere požrtvovalne meščane so ti slikali v najslabši luči, čeprav so si prizadevali za izmučeno domovino, pri tem jih je doletelo najhujše gorje, saj so morali prestati mučenja surovih Hrvatov in zločinske, satanske avstrijske policije.

Avstrijske čete so ponovno zavzele prokrajine Veneta in pridobivali uradnike, ne oziraje se na to, ali so bili s Tirolskega ali so bili Italijani, ki jih je poprejšnja italijanska oblast izgnala iz služb zaradi nepatriotskega obnašanja, sedanjemu režimu pa so se vdinjali kot ovaduhi in biriči nad lastnim ljudstvom. Tako so se v Belluno vrnili neki Tirolec Cumini, poslanec Marzari, nekdanji policijski komisar d'Agordo, doma iz Lombardije, in vsi so vneto služili osvajalčevim ciljem.

Če pogledamo še področje zgornjega Belluna oziroma Cadore, Zoldo in Agordo, so tod izkazovali svoje domoljubje kot drugod po Venetu. Zlasti o Zoldu, kjer sem se pretežno udeleževal bojev kot poveljnik tamkajšnje neustrašne mladine, lahko o podrobnostih pričam kot neposredni očividec ali iz pripovedovanja tovarišev v orožju.

Zoldo leži severno od mesta Belluno, utesnjen v grapi alpskih gora med Oltre Chiusa del Cadore in Agordinom. Do kraja je več dostopov, vendar je najpriročnejši po dolini Canale, ki se začenja v Longaronu in je po njej speljana dokaj težavna tovorna cesta po levem bregu reke Mae. Njena izvira sta v Staulanzu na pobočju gore Pelmo in pod goro Zuitta, od koder teče skozi vas Goima. Dolina Canale je od Longarona do Pieve di Zoldo dolga okoli 12 milj, z edino, ozko in nevarno cesto, kjer je vselej bilo obilo nesreč. Drugi dostop je iz kraja Agordo čez goro Duran, delno prehodno le peš in z mulami skozi Goimo, nato Dont in Zoldo Basso; vselej prilegajoča se pot pelje skozi tako imenovane Grave do podnožja Zuitta, nakar se približa gori "dei Colendei" pri Forcella della Casa Riviera in se spusti v S. Nicolo di Zoldo Alto. Četrti dostop v Zoldo je iz Caprile in Alleghe, čez travnike pri Cerceni, ob vznožju Zuitta, kjer sredi poti pridemo do jezera Coldai. To je pusta in skalnata pokrajina, z ledeniki in večnim snegom. Obstaja sicer še peti dostop s Tirolske: ta pot pelje skozi Colle di S. Lucia, Selvo, Pescul, nato čez goro Crot in se za tem spusti v Staulanzo. Prav tako nas s Tirolske pripeljeta v Zoldo poti iz d'Ampezza čez gore Monte Val, Forada in Crot, ter iz S. Vita, Chiapuzza in Borca, če se le držimo smeri za Forado, pod Pelmom in Ciampiom in nato navzdol v naselje Brusadaz del Zoldo Alto. Še dvoje drugih dostopov poznamo iz Cadora, prvi začne pri Oltre Chiusa, se nadaljuje do Cibiane in gre potem navzdol v Fornesighe, drugi vodi iz Zoppe navzdol do Bragarezza, ki je že zaselek v Pive di Zoldo.

Ta podroben opis dostopov v Zoldano se mi je zdel potreben, da bi pokazal, kako neumno strategijo je izbral avstrijski general Welden, komandant 2. rezervne armade, ki je bil sedeminštirideset dni prikljenjen v teh tesnih dolinah, ko bi lahko v štiriindvajsetih urah zavzel celotno področje Belluna; vendar bom o tem govoril kasneje.

Zoldo sestoji iz dveh občin, Zgornjega in Spodnjega Zolda, v obeh pa je 5388 duš. Pokrajina je gorata, vendar pa so travniki po celotni dolini Canale in jih na gosto poraščajo macesni in jelke. Kljub tej revščini so prav v letih od 1849 do 1851 pod pretvezo "prostovoljnega posojila", če ga smemo tako imenovati, saj je bil izterjan s silo in lažnimi obljubami, izželi velike vsote denarja tako, da so posekali večino tega drevja in s tem za vselej uničili naravno bogastvo. Ljudje so krepke postave in lepega videza, dokaj podjetni in delavni. Ko je enkrat konec poljskih del, se večina za delo sposobnih poda v mesta po Venetu, iščoč zaposlitve kot težaki in v drugih poklicih. Vendar pa žive v Forni di Sotto tudi drugačni Zoldanci, pokvečenega stasa in smešnega jezika, štiristo jih je, ki se ne ukvarjajo z ničimer drugim kot le s kovanjem vseh vrst žebljev, in drugi jih zaničljivo imenujejo "Frognacoi – Loleki", spričo njihove bebavosti in skaženosti.

Iz opisanega si lahko ustvarimo podobo zoldanskega okolja, v katerem smo hitro našli dokaj močno osnovo za gverilski način boja s sovražnikom, ki smo ga preizkušali v našem kratkem obdobju dveh mesecev, aprila in maja, do vključno 7. junija.

Ustanovitev Odbora, izvolitev poveljnikov, Nacionalna garda in njena prizadevnost, oborožitev.

Prvega aprila nas je dosegel ukaz iz Benetk, naj v vsakem okrožju oblikujemo svet ali odbor, to smo dočakali že pripravljeni. Na lastno pobudo smo se sestali z družinskimi poglavarji že prej, 28. marca, v cerkvi sv. Florijana v Pievu, ter izvolili odbor, ki mu je predsedoval nadžupnik Angelo Marzari v imenu obeh občin v dolini, za posamično občino so mu bili v pomoč tajnika G. De Pra za Zoldo Basso in Don G.B. Pampanini za Zoldo Alto, poveljnika milice P. Pellegrini za Zoldo Basso in opat Don L. Olivo za Zoldo Alto, oskrbnika L. Cercena za Zoldo Basso in A. Fanti za Zoldo Alto, vsi podrejeni predsedniku. Ljudske volitve so bile poimenske in tajne; če je komu od predlaganih oporekal zgolj le en sam volivec, ki je sumil na kakšna njegova avstrijakantska nagnjenja, tak ni mogel biti izvoljen; torej je bila potrebna soglasnost. O primernosti moje izvolitve je izrazil dvom neki Teodoro Cercena, ki se je v tistih razmerah potuhnil, čeprav kot nemški špicelj ni bil na dobrem glasu, češ da prihajam od drugod in zato ne morejo vedeti, ali sem res zanesljiv, tem pa so takoj odločno oporekali sam predsednik in drugi prisotni, ki so poznali moja občutja in načela; nikdar več ni bilo niti omenjeno karkoli, kar bi lahko omadeževalo mojo čast.

Takoj smo se vneto lotili dela in začasno uredili stvari enako, kot so to storili v Bellunu, ki je bil sedež okrožja, in v drugih krajih. Zlasti smo se posvetili poveljujočemu osebju, ki je imelo v tistih dneh težko nalogo v notranji organizaciji, to je vključevalo javni red in mir zlasti v nočnem času, zbiranje orožja po hišah in tudi izdelavo kopij, ki so sicer nekoristno orožje za te gorske kraje, kjer potekajo boji posamič zaradi pomanjkanja vojakov. Vsi godni za boj so bili deležni urjenja z orožjem in seznanjeni z drugimi bojnimi veščinami ter z vojaškim redom, vse so rade volje in uspešno opravljali. To se je pokazalo v nedeljo po Veliki noči, ko je po naključju izbruhnil požar v dvorcu plemenitih de Pra, in je bilo pravo zadoščenje videti Nacionalno gardo, neustrašno sredi ognja, ki ga je kmalu obvladala, s tem ni le obvarovala imetja pred pogoltnimi plameni, ampak tudi pred neusmiljenimi nepridipravi. Pri tem podvigu se je zlasti izkazal Pol iz Fornesigha, ki je bil tudi sicer prizadeven in neutruden pri obrambi doline. Prav tako ne smemo zamolčati drugega dogodka dne 18. aprila, ko so v Goimu gozdni čuvaji zaplenili 150 macesnovih drevesc in oglobili prestopnike. V teh krajih se številni ljudje preživljajo tako, da v občinskih gozdovih kradejo drevesca, ki jih potem prodajajo preprodajalcem. Zaradi te zaplembe so nekateri tatovi vzkipeli in se lotili čuvajev in celo župnika, ki so se morali zateči po pomoč k predsedniku v Zoldo Basso. Ta me je 19. aprila zjutraj pooblastil in odredil, da se s sto možmi pridružim sto štiridesetim drugim, ki so v Goimi že od sinoči, ter vzpostavim red. Zvedel sem, kdo je bil na čelu nemirov, zato sem obkolil njihove hiše, in čeprav so pred tem že pobegnili, sem jih imel v pesti še prej kot v treh urah. Šestindvajset zvezanih v pare je odgnala Nacionalna garda pri belem dnevu v bellunske zapore, množici ob cesti v opomin, prestopnikom v sramoto.

Ljudstvo je bilo zadovoljno spričo učinkovitosti oblasti pri vzpostavljanju javnega reda, nikoli dotlej niso bili občinski gozdovi tako zaščiteni, kot tedaj, ko je imelo ljudstvo oblast v svojih rokah. Prav nasprotno pa je bilo kasneje; ko so se Avstrijci komaj vrnili v Cadore in Zoldo, že je prišlo do bratomora, do golega so posekali gozd, kraje so bile na dnevnem redu celo v cerkvah, vsak dan so se zviševali davki, osebne osvete so se množile in podobno; to je bil zgolj blag uvod v čedalje hujše krutosti, ki si jih je privoščila avstrijska oblast nad nebogljenim Venetom.

No, če se vrnem v tiste dni, ko smo se pripravljali na obrambo, lahko rečem, da smo bili skoraj brez orožja. Če izvzamem nekaj karabink-risanic za lov na gamse, redke lovske arkebuze in celo par starinskih pušk na kresilo, zmaknjenih še za časa napoleonovih vojn, ki sta jih usposobila iznajdljiva zoldanska puškarja, drugega nismo imeli na voljo; tudi smodnika in streliva ne. Zato sem se odpravil v Belluno k tistemu Odboru, ki mi je s težavo dodelil 30 metričnih liber smodnika in 50 liber svinca, kar je, predelano v naboje, dalo po šest kosov na vsakega borca. Tudi za orožje sem prosil, pa so mi odgovorili, da nam hribovcem tega niti ni treba, saj se lahko branimo s srpi, vilami in sekirami. Potožil sem celo predsedniku Doglioni Angelu, res izkušenemu možu, ki se je ves žrtvoval za domovino, le poslušal me je in vzdihnil: "Ne vem, kje se me drži glava, tu je babilonska zmešnjava, imam zvezane noge in roke. Vzemite si to karabinko-risanico, dajem vam jo kot Doglioni in ne kot predsednik, saj če zvedo, da sem vam dal to orožje, bodo dvignili vstajo proti meni. " Z grenkim občutkom sem se vračal in se na lastne oči prepričal, kako slabo je bilo vse pripravljeno. Toda upali smo in se nadejali bratske pomoči iz Piemonta, ki bi nam omogočila, da ne osramotimo in onečastimo hrabre alpske mladine.

Ponovno moram omeniti, kako ugodno je bila doumljena nacionalnost tu v hribih. Ob prvem splošnem pozivu iz Benetk vsemu Venetu, da se je treba zbrati pod Verono, je odkorakal "Bellunski korpus"; Zoldanci so se priključili s sto dobro oboroženimi mladeniči. Toda že v Longaronu so dobili od Odbora nasprotni ukaz, da v Zoldu ne smejo pustiti nebranjene meje proti Tirolski, nezadovoljni in nergajoč so hoteli po vsej sili naprej ter so ubogali in se vrnili šele potem, ko jih je uspel prepričati sam predsednik Marzari. Vztrajali smo, da nas je treba oskrbeti z orožjem, saj smo vedeli, da v mestu delijo orožje brez posebne strogosti in zapravljajo strelivo. Po hudih mukah je uspelo Vincenzu Colussiju dobiti dvajset starih pušk in en sam zavoj smodnika.

Ko se je ljudstvo zavedalo te zapuščenosti, je začelo negodovati proti Bellunu, zato smo spet napeli vse sile, da bi le dobili od kod kakšno pomoč. Ljudje so tudi sami iskali in kupovali naokrog smodnik, saj se je zlasti pri lovcih vselej kaj dobilo v skrivnih zalogah. Lekarnar De Fanti se je sam lotil mešanja smodnika v svojem laboratoriju. Celo s prižnice smo pozivali ljudi naj pobrskajo za svincem; ljudi se je lotila tekmovalnost, pretapljali so svinčene urne uteži, kositrne krožnike, uteži za ražnje in potrgali so celo svinčeno mrežo z vitražnih oken; toda vse to bi zadostovalo le za prve spopade. Zoldo lahko mirne duše reče, da je vse postoril sam, brez podpore iz Belluna ali iz Longarona; še celo to se je zgodilo, da so v Longaronu prejeli 5000 avstrijskih lir za vojaške priprave, vendar so ga nekaj zafrčkali za nekakšno ničevo obrambo, preostanek pa porabili za zabavo; medtem pa je Avstrijec prodiral na Bellunsko, ne da bi naletel na resnejši odpor, saj smo bili brez vsega in ne da bi vedeli, na koga se opreti.

Tekli so prvi dnevi maja, Hrvatje so se razlili po vsem Bellunskem in naši so ob umiku iz Fadalta požgali most pri Capo di Ponte, to je sovražnika zamudilo pri prehodu reke Piave. Cadore, Zoldano in Agordino so pridobili nekaj časa, da so se lahko malo bolje pripravili na obrambo. Posamezniki so grajali požig mostu, toda tak je bil ukaz generala Marmore, ki ga je bil poslal sardinski kralj v Benetke, da bi organiziral in vodil beneške prostovoljce. Sicer pa je splošno znano, da je ob takih priložnostih prvi ukrep miniranje ali požig mostu, da bi sovražnika zadrževali pri napredovanju. In res je moralo 32.000 mož avstrijske vojske pod vodstvom generala Nusana dva dni čakati, da so lahko nadaljevali prodiranje proti Veroni.

Obveščeni smo bili, kako se odvijajo boji. In čeprav je medtem mirno vkorakala v Longarone hrvaška enota 1800 mož, ne da bi komurkoli karkoli storila, smo ostali nezaupljivi. Pozno zvečer istega dne so nas iz Cadora pozvali, naj se za naslednji dan pripravimo na boj. Bila je nedelja; o polnoči smo prešli dolino pri Mezzo Canale in zavzeli najprimernejše obrambne položaje. Ob zori sovražnika še ni bilo na spregled, toda od zaselka Termen, kjer so se utrdili možje iz Cadora, je bilo slišato topovski strel, ki je označil začetek spopada s Hrvati, ta je trajal do štirih popoldne, ko so se morali naši umakniti pred premočnim nasprotnikom. Pri tem so izgubili top, ki je bil postavljen preblizu naselja, in ko je sovražnik napadel, je pobil tudi sedemčlansko posadko...«

S temi besedami se končajo njegovi spomini, zapisani v tej beležnici.

Sonce je že zatonilo; okoli nje je bil že mrak.

Bila je sama.

Kje je on ?!

In spomin ji je oživil nekdanje razburljive dni, ki so zaznamovali njeno življenje in odzvanjajo v proglasu, polnem vzvišenih besed, ki je obenem razkrival nemoč in bližajoči se konec:

»VLADA BENEŠKE REPUBLIKE

Ljudstvu v Cadoru!

Vi, ki ste tujcu velikokrat dali čutiti, da je vaša roka dovolj močna, da potolče sovražnika, da je vaše srce odprto za ljubezen do prijatelja; vi, ki v vaših cerkvah ohranjate živ spomin na domovinske zmage; vi, ki vas je stoletna Republika imenovala najbolj zveste in ki ste se med prvimi s srcem pridružili novi; vidite, kako vam krnijo prastare privilegije in obče pravice. Vi, ki v sinjem nebu vaših gora dihate svobodo kot zrak, se boste počutili svobodnejši in srečnejši, vedoč, da so deležni te dragocene dediščine tudi vaši bratje. Ohranite nedotaknjene in pristne stare običaje, iz katerih izhajata stanovitnost in dostojanstvo. Bogastvo običajev in navad je med vsem najbolj sveto.

Ljudje v Cadoru, verjemite v naša čustva, mi v vaša verjamemo, saj dobro vemo, da so iskrene duše najbolj velikodušne in pristne.

Tommaseo Tajnik: Predsednik:
  F. Zennari Manin

5. aprila 1848.«

Ta goreči poziv na odpor proti osovraženi avstrijski oblasti je vžgal mnoga srca in sprožil plaz ljudskega gibanja, ki je bilo sicer spontano in silovito, ne pa dovolj organizirano in oboroženo. Posledice so bile porazne in so še dolgo hromile vsakršno pobudo, čeprav se je obenem nabirala nova energija kot le voda za jezom, ki potem naenkrat popusti silovitemu nalivu.

Nesrečne in razočarane duše so se iskale in pričakovale preporod.

Na pamet je znala njegova pisma.

»Moja draga Rozina!

Ne vem, ali ste prejeli moje pismo izpred nekaj dni, kjer sem omenjal tolažilne novice iz Agorda. Ampak kakšna nesreča se zgrinja nad nas! Gluha tišina se plazi naokrog, strah se druži z nezaupanjem in tlači najbolj velikodušne in najsrčnejše, in medtem ko domovina ječi v okovih, ošabni in oholi Hrvat tepta našo zemljo, pričo naše veljave, in tako onečašča pepel mnogih junakov, ki so iz ljubezni do domovine žrtvovali najdražje – svoja življenja. Oh, bojim se, moja Rozina, da je vse izgubljeno! Množično izdajstvo in nesposobnost sta uničila našo stvar, in minila bodo leta, preden bomo lahko spet dvignili glave. Oh, če bi vedeli, kako strta je moja duša. Če le zatisnem oči, vidim zlobo in sedanje pokole, neskončna bedenja mi slikajo prihodnost, polno osvete in večne sužnosti! Oh, kolikokrat si prikličem pred oči tiste junake, ki so dali svoja življenja za domovino, in si skorajda želim končati to obupno življenje, če bi bil prepričan, da bi bilo drugo življenje koristnejše in če Najvišji ne bi obsojal mojega dejanja. Oh, Rozina, prosite nebo za nas; saj boste zagotovo uslišani.

Veste, da bi me v teh dveh mesecih le lov lahko rešil iz pobitosti, vendar mi je z bednim odlokom, da mi zaplenijo puško, onemogočeno tudi to; lahko si sami mislite, v kakšnem stanju sem, po kakšnem morju plujejo moje misli, ko sem v popolnem brezdelju. Zbogom Rozina, spominjajte se me nesrečnika in mi pogosto pišite, saj si bova le z dopisovanjem lahko lajšala obup v najinih dušah.

Zoldo Alto, 10. oktobra (ob 10 zvečer) 1848
Vaš ponižni služabnik in prijatelj,
Don Alojz Olivo«

Takrat je imela osemnajst let. In pod žensko obleko je utripalo moško srce, s pogumom in silami, ki so jo gnale v viharno življenje tistih revolucionarnih dni, polno nevarnosti, napetosti in krvavih dogodkov. Ni prenašala ponižujočih verig, v katere so bile uklenjene ženske, obsojene le na rojevanje in kuhinjo.

Ko je 5000 hrvaških vojakov zasedle Zoldo in so se moški, vključeni v prostovoljsko milico, umaknili v gore, je ostala v hiši sama z materjo in petimi mlajšimi sestricami. Ozračje je bilo nasičeno z napetostjo.

Proglas poveljnika avstrijskih čet je bil zelo jasen:

»ZOLDANCI, AGORDINCI IN KADORINCI!

Pripravljen sem vas napasti z vseh strani z izredno velikimi silami in vam s tem povzročiti gorje, ki ga prinaša vojna. Vendar bi vam to rad prihranil. Odložite orožje. Vrnite se k svojemu delu.
Ponujam vam v imenu Njegove Visokosti Cesarja in vašega Kralja ustavni mir in pomilostitev.
Belluno, 25. maja 1848.
Maršal-poročnik:
Baron De Stürmer«

Toda to je ni odvrnilo, da ne bi oprezala za okupatorjem in svojim redno pošiljala pisna sporočila. Nekega dne je zahtevala od hrvaškega poveljnika prepustnico zase in služkinji pod pretvezo, da mora v gore po hrano, saj ni bilo nikogar, ki bi prenesel pomembno sporočilo. Tako so se ženske odpravile v popoldanski avgustovski vročini v hrib, pokrite z rutami, ki naj bi jih zavarovale pred pripeko. Ko so se bližale zoldanskim položajem, so jih stražarji, skriti za obronki in med skalovjem, imeli za sovražne ogleduhe in so že namerili puške nanje, ko ji je šinilo v glavo, da se je bolje približevati razoglave, to jim je rešilo življenja. Tam je videla tudi njega, hodil je pokončno in hitro ter nadzoroval vkopavanje borcev; občudovala ga je, visokega in tršatega triintridesetletnika, zagorelega od sonca, ki je izžareval odločnost in pogum, le kolar ga je izdajal, sicer bi to bil strumen oficir. Spregovoril je z njo, jo pozorno poslušal in si zvedavo ogledoval s svojimi sinjimi očmi to pogumno dekle ter jo na kraju, pred odhodom, pohvalil, opozarjajoč jo, naj se med povratkom nikar ne obotavljajo, ker se lahko ponoči zgodi marsikaj. In naj raje vihte bel robec, da s tem opozore Hrvatarje, naj nikar ne streljajo. Srce ji je plalo od vzhičenosti in dotlej neznanega čustva, da je bila med junaki, ki se bodo zapisali v zgodovino, to se je še stopnjevalo ob pomisli nanj, da je med njimi in jih vodi.

Ko so hitele nazaj, sta ji navdušenje in sreča sijali z obraza, pred očmi so se prehitevale slike s pravkaršnjega srečanja in hodila je skoraj plesaje, to deklama ni ušlo; nenehno so ji uhajale misli gor med skalovje in njegovo postavo je njena domišljija že oblikovala v romantično podobo heroja. Kar trznila je od presenečenja, ko so jih zaskočili avstrijski vojaki ter odgnali za bližnji senik, kjer je oficir še vedno z daljnogledom opazoval bližnje vzpetine, od koder so tu pa tam prižvižgale krogle, ki so dopoldne že ubile dva stražarja na prednjih položajih. Jasno ji je bilo, da so jih ves čas opazovali, zato se ji je zdelo najprimerneje, da nastopi samozavestno, s čimer bi odvrnila vsak sum, ki se je morda porodil oficirju. Pomolila je "svežo" prepustnico, čeprav je bil častnik še vedno zatopljen v opazovanje, in začela glasno pripovedovati, kako so jih zgoraj skoraj postrelili in jih nagnali nazaj, češ da vohljajo. Vseeno so jo vprašali, koliko mož je zgoraj, in brez oklevanja se je zlagala, da vsaj dva tisoč, čeprav jih je bilo le nekj desetin. Bila je tako prepričljiva, da so jih brez natezanja spustili domov. Ponoči pa so v vrha izstrelili zažigalne rakete prav na tiste zgradbe, kjer so Avstrijci imeli skladišča municije, da so se eksplozije vrstile do jutra, saj si nihče ni upal gasiti. Trepetala je, čakajoč novic; kaj se je zgodilo? Kako je z njenimi junaki? In kako je z njim?

Kasneje je pisala svojemu bratrancu:

»Vitezu, tajnemu komorniku Njegove svetosti, kanoniku in škofijskemu inšpektorju v Šibeniku!

Po dolgih letih so naši ljudje prestrašeni in osupli gledali korakanje hrvaških enot proti Cadoru, toda njihov zagon so kmalu ustavili pogumni možje iz Cadora, Zolda in Erta, ki so se jim z vso odločnostjo zoperstavili na vseh koncih in krajih. Čeprav so se sovražnikove vrste nenehno množile, le niso mogli prodreti, saj so jih naši fantje napadali z najvišjih vrhov... Žalosten je pogled na bojno polje in zapuščena naselja, kjer se šopiri Hrvat. Le me, osamljene ženske, ki nismo hotele zbežati, smo hotele deliti isto žalostno usodo z našo deželo. Le nekaj mož je ostalo, da so sodelovali pri rekviziciji živeža za vojaške enote, saj so jim zagrozili s požigom vasi. Tako so bila čudežno rešena naša bivališča. Pet tisoč Hrvatov je zaman napadalo vse dohode v Cadore, vsi poskusi so bili odločno zavrnjeni...

Oh, dragi bratranec! Kako mi hitro utripa srce ob spominih na tiste slavne trenutke! V tistih dneh sem tudi sama, čeprav ženska in neizkušena deklica, v prsih občutila duh moškega; vendar sem bila pripravljena na vsako žrtev za domovino... Le šeststo skromno oboroženih hribovcev, ki so jih varovale le pečine rojstnega kraja, se je uspešno upiralo armadi pet tisoč sovražnikov. Obupen odpor, ki bi ga lahko primerjali z Leonidasom in njegovimi tristo Špartanci v tesni pri Termopilah, ko so zaprli prehod perzijskemu monarhu, s to razliko, da je bil oni prehod dolg le nekaj korakov, tu pa je bilo treba braniti osem milj dolgo verigo vrhov. Od vse tiste slave je do danes ostal le spomin. Morda bo Bog kaznoval Italijane, kot je kaznoval judovsko ljudstvo z egipčansko sužnostjo, in ko se bo to ljudstvo kot ono judovsko z žrtvami odkupilo za svoje napake, ko se bo obnovila krepost, tedaj bo Bog Izraelcev, z Mojzesovim posredovanjem, osvobodil svoje ljudstvo sramotne sužnosti, ki ga tlači. Toda sedaj, tako kot oni iz Niniv, se potresimo s pepelom, odenimo se v raševino, prosimo goreče Jakobovega Boga, in on, milostljiv in spravljiv, bo uslišal rotenje svojega grešnega ljudstva. Morda ni več daleč dan vstajenja – risorgimenta? ... morda ... vendar nič več! ... naj bo zaenkrat odloženo razmišljanje o nejasnih obetih prihodnosti!

Tvoja draga sestrična,
Rosa Celotta.«

In potem tisto pismo njenemu bratu, ki ji ga je najzaupneje pokazal, ter jo je pretreslo spričo spoznanja, da bo v kratkem izgubila dvoje blizkih ji duš, čeprav jo je navdajal ponos, da sta ji to najdražja človeka, udeležena pri pomembnih zgodovinskih dogodkih, ki bodo spremenili podobo tega predela sveta. Kako rada bi šla z njima... Morda še raje, če bi bila ona na bratovem mestu, se je zalotila v preblisku misli, ki jih je takoj zavrnila, zavedajoč se njihove neprimernosti in neuresničljivosti, čeprav ji je to spoznanje povzročilo bolečino, pravo telesno bolečino.

»Najdražji prijatelj!
17. oktobra 1849.

V zvezi z najinim odhodom ti sporočam, da sem se odločil oditi februarja, tako lahko tudi ti pravočasno spraviš v red svoje zadeve, ne da bi čakal na zadnji trenutek. Če pa že imaš priložnost odpotovati prej, kar pojdi, jaz ti bom zanesljivo sledil. Piši mi, prosim, ali je res, da je dobil Barozzi ukaz za odhod tako kakor Betta, o tem se tačas govori. V petek obiščem prof. Talaminija; vedi, da gre tudi on v Piemont, vendar o tem molči. Če karkoli od tam izveš, rotim te, piši mi. Lepo pozdravi gospo mamo in družino. Zbogom. Spominjaj se nesrečnika.

Tvoj zvesti prijatelj,
Don Alojz Olivo.«

In nista se več srečala. Včasih je imela občutek, kot da je pobegnil, če ni to pretrda beseda, je opravičevala samo sebe. Vsekakor ju je oba družilo navdušenje, celo nekakšna strast do sodelovanja v bojih tiste dni. Nista se vključevala v priprave in kasneje doživela ognjeni krst zgolj iz občutka dolžnosti ali zato, ker so tako terjale okoliščine, temveč je v njiju tlela sla po akciji, neposrednem in dejavnem nastopanju v javnih zadevah, hotenje po spreminjanju obstoječega in morda celo romantična zasanjanost v junaškost dejanj in zgodovinsko zaznamovanost. Njuni sorodni duši sta trpeli brez dejavnosti za doseganje določenega cilja, hotelo se jima je boja in vsakršnega sovražniku škodljivega dejanja kot notranje izpolnitve in zadovoljitve; da je bilo odeto s plemenitostjo, ki je posvečevala sredstva, ju je še posebej vzpodbujalo. V njegovi bližini se je počutila še posebej srečno in obenem spokojno, to je izhajalo iz njegovega posebnega in posvečenega stanu, ki je upravičeval in obenem dajal odvezo za dejanja storjena v obče dobro.

Ko sta nekoč šla na lov in ga je opazovala, kako je sledil plenu, se je z lahkoto vživela v njegova občutja in stremljenja. Bila sta v gozdni tišini, ki nikoli ni popolna gluhota, ampak je napolnjena z množico najrazličnejših poltihih, pritajenih ali celo za človeka neslišnih, toda vseeno na neki nerazložljiv način skozi kožo občutenih glasov ali, bolje rečeno, nihljajev zraka od plesnečih panjev, sušečih se vej, odpadajočih listov. V tej netihi tišini se premika lovec in svojske zvoke svoje navzočnosti skuša zamešati med ostale ter jih prikriti. Videz in način hoje, držo in prežo prilagaja lovec okolju, da bi se čim bolj izenačil z njim in ostal neopažen, neodkrit. Vonj, ki je najmočnejši zaveznik živali v boju za samoohranitev in jim izostren voh rešuje življenja, lovec odganja proč od plena, izkorišča za to smer vetra in druge ukane, da bi ohranil prednost neopaženega opazovalca, nezalezovanega zasledovalca. To ustvarja čudovit občutek obvladovanja položaja, gospodovanja in nadvlade, še posebej, če sta pri tem lovec in plen v enakopravnem položaju, vsak s svojimi naravnimi in priučenimi sposobnostmi in primerjalnimi prednostmi. Človeška vrsta je pretežno in skoraj v celoti izgubila živalske zmožnosti občutljivega voha, tankega sluha in ostrega vida, toda zato je razvila razum, ki nadomešča izgubljene naravne sposobnosti, in z njim uveljavlja svoj položaj krone stvarstva. Luigi, da – Don Luigi, je bil po duši lovec, zasledovalec in obvladovalec položaja, njegovo trpljenje se je začelo v tistem hipu, ko to ni bil več.

Zaslutila sta srnino sled in se pritajila, zlila z naravo in enim samim ciljem, ki je uskladil njuno dihanje, njune poglede in njune gibe, ki jih je zmotilo, ko ji je podal svojo puško in se je zazrla vanj s široko razprtimi in žarečimi očmi. Doma je večkrat poslušala moška modrovanja o orožju, kar jo je vselej drastilo in mikalo; nekoč je že imela očetovo puško v rokah, ko ji je na Veliko noč celo dovolil, da je sprožila v zrak. Toda sedaj je imela ognjeno orožje tesno prislonjeno ob telo, da je čutila njegovo hladno trdoto in jekleno nevarnost, ki jo je vznemirila in je vzdrgetala po vsem telesu. Svoj laket je prislonil ob njenega in ji s prstom pokazal, ne da bi se odmaknil od nje, od kod naj pričakuje plen. Njegova topla in živa roka je bila v pretresljivem nasprotju z ubijalsko napravo, ki jo je stiskala k svojemu mlademu telesu, nevajenemu grobosti nekaterih vsakdanjih opravil, ki so porazdeljena med posameznike v obliki poklicev ali delitve dela doma in v družbi.

Ko sama še ni nič slišala, ji je eno roko položil čez pleča in ji z dlanjo stisnil desno ramo, z drugo roko pa jo je prijel za levo ramo in jo s celim telesom usmeril proti cilju, ki ga še ni videla. Ob tem njegovem stisku jo je napolnila neka posebna odločnost, da, celo hladnost, ki jo je pomirila. Kot je že enkrat poskusila, je skoraj krčevito pritisnila risanico tesno ob ramo in, kot je vedela iz moških pripovedovanj, namerila čez merek in muho. Sekunde so postajale neskončno dolge. Naenkrat se ji je v strelnem polju pojavila rumenkastorjava lisa, prikazala se je tako počasi in spokojno, kot bi bila del nežive narave: podrastja, grmovja in drevesja. Prst je otrplo slonel na petelinu, ko je oko že zadevalo cilj. Ves svet je bil ena sama in dolga tišina... Začutila je stisk njegovih dlani na ramenih in v tistem trenutku je sprožila. Zavedela se je, da ne miži, in pomislila je, da bi morda morala mižati; nepremično je še držala karabinko v strelnem položaju in gledala, kaj se bo po vsem tem zgodilo. Razen široko odmevnega poka, je vse bilo kot prej. On jo je še vedno držal čez ramena in rumenkastorjava lisa je bila tam kot prej! Ni zadela... Oster vonj po smodniku jo je rezal v nosnice in se ji vpijal v dolge lase ter ustvaril megličasto vez med njima, eno tistih vezi, ki nam kot prelomi zaznamujejo življenjska obdobja. Odrasla je.

Na drugi strani jase je sloka žival klecnila na prednje noge, kot so jo počasi zapuščale moči, je sklanjala glavo k tlom, tako mučno dolgo je to trajalo, da je Don Luigi iz njenih rok vzel puško, jo napolnil in pomeril, da bi poslal še en strel v ginevajočo žival. Toda ni bilo treba; medtem se je smrtni boj končal. In povezala ju je še kri.

Ostali so le spomini, že megleni in polni vrzeli, ustvarjali so jih burni časi in neizprosna usoda, ki se poigrava z ljudmi; tudi z njima.

Ko so se slike preteklosti tako poigravale z njo, se jim je skušala zoperstaviti z razumom, življenje je treba poskušati razumeti in ga ne le preživeti; vsakomur je dana po božji volji moč, da se bori, da se odloča, da izbira – med dobrim in zlim, med krepostjo in grehom, med prizadevnostjo in zanikrnostjo. Če so nekoč prevladale smotrne odločitve, ki so utišale lahkomiselne glasove srca, še ni potrebno zanikati takratnega doživljanja, sprejeti in priznati ga je treba kot sestavni del neke celote in ohraniti vezi s preteklostjo, takšno, kakršna pač je bila.

Da, vezi s preteklostjo... Kakršnekoli najsi že bodo povezave, samo v mislih ne morejo biti zaprte, uklenjene v lobanjsko kost, ki bo nekoč izpraznjena, zroč z votlimi očmi, pozabila na vse na vekov veke, nekaj se vendar razširja v prostor kot duh, ki osmišlja človeka in je nekaj večnega ter onostranskega, je tudi na tem svetu vez med ljudmi, zlasti še med sorodnimi dušami mora obstajati nedoumljivo in skrivnostno sporazumevanje. Zakaj bi bilo vse prihranjeno le za posmrtno življenje, saj nas vse druži tudi Sv. Duh, ki je mistična univerzalna povezava vsega živega, in njegov odraz je ljubezen do bližnjega, ki je še posebej poudarjena v trenutkih preizkušnje in skušnjave.

Nevidna nitka, ki prešije vesolje, nas povezuje...

 

NA KONCU DOLGE POTI

Dolgo je že hodil in še ni vedel, kdaj se bo ustavil. Kam pa je pravzaprav namenjen? Ima še kakšen cilj v svojem življenju?

Kako se je vse zasukalo! Kdaj se je začelo?

Morda takrat v Zoldu, v tistih prevratnih in krvavih dneh, ko so kot gamsi skakali po previsnih stenah Cadora in se spopadali s stokrat močnejšimi Avstrijci ali že prej, ko je na lovu z njegovo puško prvič ubila žival? Ali ni bil tisti skupni lov zgolj posledica nečesa, kar je dolgo tlelo?

Kje je sedaj ona – Rosa Celotta?

Morebiti pa segajo korenine njegove kalvarije vse do rojstva, ko je mamina molitev izprosila milosti pri Najvišjem in ga otela smrti. Ljuba mati, ki v skupnem grobu z očetom počiva pri sv. Nikolaju že šestnajst let, s kolikšnimi mukami in preizkušana z obupom ga je rodila.

Toda pri vseh odločitvah je imel prosto voljo, nič se ni zgodilo na silo, in pri vsem, česar se je lotil, si je bil svest posledic. Prav gotovo ne v vseh podrobnostih; niti ni mogel predvideti vseh posameznih posledic, vendar se je zavedal temeljnih značilnosti svoje prihodnosti vselej, ko se je za kaj opredelil. In v tej svoji opredelitvi je ostal stanoviten in dosleden.

Kako daleč je že, ko sta ga mati Nina in oče Tit naložila na koleselj in so se odpeljali prvi dan v kobariško šolo. Po travnikih so nekateri še pospravljali otavček, tam kjer je bilo prisojno in so bolj pognojili. Zdelo se mu je lepo, da se skupaj peljejo kot na semenj. In ko so se otročaji skupaj s starši zbrali na šolskem dvorišču, je nadučitelj govoril verjetno nekaj tako imenitnega, da so mu odrasli navdušeno ploskali; po njihovem zgledu pa je ročice ogreval tudi sam, obenem z drugim drobižem okoli njega.

Četrti goriški škof Jožef Walland je kmalu po svojem nastopu leta 1819 vpeljal pomembne spremembe pri božji službi. Po zgledu ljubljanske škofije je zapovedal, da morajo litanije in molitve pri večernicah opravljati v slovenščini in ne več v latinščini, kot je bila navada od nekdaj pa vse dotlej. Poskrbel je tudi za ljudsko vzgojo ter ustanovil šolo v vsakem večjem kraju; tako je bilo v Tolminu, Kobaridu, Bovcu in Cerknem; celo v Volčah so dobili zasebno deško šolo. Tako se je razširjalo izobraževanje tudi na deželo in po vaseh so odpirali posamezne učilnice, tudi v Kredu je delovala dvorazrednica, ki jo je vodil katehet; od 41 dečkov in 38 deklic je šolo obiskovalo le 25 dečkov in 34 deklic, in še ti ne vsi prav redno, kot je bilo kaj dela na polju ali pri hiši. Sam je rad hodil v šolo, in čeprav je bil živahen in včasih nadležen, je katehet blage duše marsikaj spregledal in pomagal k razvoju njegove bistrosti, tako da je že prav kmalu prišel k Titovim in predlagal, da bi dečka šolali.

Ko je prisluhnil tem pogovorom, ni razumel, kaj naj bi pomenilo "šolanje", toda po resnosti, s katero sta se starša posvečala razmišljanju o tem, je slutil, da gre za nekaj bolj imenitnega in zanj odločilnega.

Zatopljen v te spomine, se niti ni zavedal, da stoji ob poti, da se morda že nekaj časa ni nikamor premaknil; cesta je bila pusta in naokrog nobene hiše, kaj šele naselja. Hladno mu je postajalo. Vedno hladneje!

Beži? Kam? Zakaj?

V njem se je prebudil ponos, ki se prebudi v trenutkih potlačenosti in preizkušnje v človeku, ki še ni popolnoma dotolčen, v katerem še tli življenjska sila, ki se upira obupu; ne, nikamor ne beži, le od tod hoče, v svoje kraje, domov...

Dom?! Ali ima dom, kje je njegov dom? Kje je hiša, ki ji lahko reče, tu sem doma?

Ko se je ozrl okoli sebe, je videl enako pokrajino, ozke doline z bistrimi potoki in rečicami, poraščene hribe in skalnate prepadne gore, še gradnja stavb, da, tudi ta, vse je kot ob Nadiži pod Matajurjem. Tam je njegov dom. Kam vse ga je medtem zanašalo po svetu. Utrujen je in vrnil se bo k svojim. Kako malo jih je ostalo, njegovih! Toda tudi tisti, ki so sedaj pri Titovih, mu ne bodo zaprli vrat.

Ponovno je sprožil korak, da bi se približal končnemu cilju, toda s tem se je obenem v mislih vračal čedalje bolj v preteklost, čas svoje mladosti...

 

V BOŽJI SLUŽBI

Stal je na bregu Soče pri Pevmskem mostu in se oziral gor proti Sveti gori, ki se je dvigala nad umirjeno vodno gladino, tu se reka po solkanskih brzicah umiri in se le počasi približuje morju, kot bi slutila, da se ji sedaj, ko je tik pred ciljem, nikamor več ne mudi in je lahko še nekaj časa sama svoja, samostojna in gospodarica lastnih postopkov. Če bi tekla po nekdanji kraški strugi doberdobskega dola, bi ji manjkalo do Timava na morski obali pri Tržiču le petnajst kilometrov, tako pa se je po muhavosti naravnih katastrof nekoč preoblikoval del površja in jo pognal okoli Krasa v furlansko ravan mimo Zagrada, pod Gradiščem, ob Turjaku do izliva na Zdobu, po še enkrat daljši strugi. In zakaj bi se ji zdaj mudilo? Tu je Soča drugačna kot pri njih na Tolminskem, kjer je divje lepa, nemirna kot iskro žrebe in očarljiva kot poletna zarja.

Ko se ga je lotilo domotožje, se je najraje zatekel sem na bregove Soče, gledal v njene tolmune in globoko strugo med bregovoma iz gruščastega sprimka; ogromni ledeniški nanosi grušča so se nabirali tisočletja, da jih spet tisočletja spirajo vode. Dolgovečna geološka ura tiktaka zelo počasi, vendar neprenehoma, in je niti ne opazimo v razdobju enega človeškega življenja, kaj je njegovih osemindvajset let, če še celo v času enega rodu ni zaznati sprememb. Posameznikov delež je pri tem dogajanju ničev, njegov pomen je v tistih podrobnostih, ki služijo ljubezni do bližnjega.

Bliža se njegova posvetitev. Ko je materi prvič omenil, da je poklican, ga je pogledala z otožnimi očmi, v katerih je ostalo nekaj motnih odsevov trpljenja in obupa, ko ga je rojevala ter trepetala, da ji ga bo Bog vzel že na porodni postelji. Če ji ga jemlje sedaj, je to njegova najvišja volja. Njen sin je in po božji volji tudi njegov. V tem je bila spokojna vdanost v usodnost življenja, ki mu ne moremo uravnavati toka ne spreminjati smisla, kot je tisti, ki ga prinašamo na svet kot božji otroci. Blagoslovila ga je tedaj in mu dala mistično popotnico tako, da je vzela njegove dlani v svoje in jih dolgo, dolgo držala, dokler ju ni ob avemariji izpustila in pokleknila k večerni molitvi.

Neke sobote zjutraj je oče vzel puške in ga povabil na Matajur na lov. Bilo je pred zoro, ko se je mrak že umikal z vrhov v dolino, kjer se je meglica dvigala iz rosnih trav, ki jo je prav polagoma pilo po pobočjih sestopajoče sonce. Tu pa tam je kanilo z vejevja in ena od kapelj mu je spolzela po vratu, kjer je še čutil njeno hladno pot, že nekaj hipov zatem jo je telo segrelo in posvojilo, da ni ostala sled za njo; telo in kapljica. Druga mu je kanila nad obrv in oškropila tudi trepalnice, se sprijela nanje v še drobnejših kapljicah, mu zaiskrila pogled ter razdrobila vidno polje v množico drobcenih, a popačenih sličic. Stvarnost ni taka, kot je videti, čeprav se lahko ravnamo po slednjem, saj največkrat ne dvomimo o čutnih zaznavah in še manj v njihovih možganskih predstavah, da zlahka postanemo žrtve lastne nepopolnosti dojemanja, če se ne zatečemo k zdravorazumskim popravkom. Zamižal je na drugo oko in gledal na svet okoli sebe skozi nenavadno optiko, drevesa so postala grmički, grmički pa gore, cvet je bil jelen na jasi, ptica na nebu pa oblak. Nekajkrat je trepnil z veko in si očistil pogled. Bila sta že dokaj visoko pod Belo glavo, sonce pa se je že spustilo v dno doline ter od strani obsijalo hiše, da so se kazale v izrazitih svetlih in temnih ploskvah brez blagih senčenih prelivov; svetlo – temno, kot je le v izjemnih trenutkih in za kratek čas, kakor se nam včasih dozdeva življenje, a je pretežno prežeto tudi z vsemi vmesnimi sivimi odtenki.

Oba sta čutila, da danes ne bosta lovila.

Oče je načel pogovor o njegovi odločitvi, dolg pogovor, zelo dolgo medsebojno izpoved. Ni ga skušal pregovoriti ali kakorkoli vplivati nanj. To je bila priložnost, ko sta se odrasla moža, oče in sin, izpovedala drug drugemu. Tak pogovor staršev z otroki ni dan vsakemu, za to morajo obstajati posebni razlogi in okoliščine. Najpogosteje je to mogoče ob najprelomnejših ali najtežjih trenutkih, ko je stiska največja in duševno breme hudo. Oba sta občutila, da ju to zbližuje, morda je bilo to le delček celotnega scenarija, ki ga imenujemo usoda, saj kasneje nista nikdar več imela take priložnosti. Da, celo ko je njega služba vodila vedno dalj od doma, sta vse najintimneješe spomine drug na drugega imela iz tistih izpovednih ur.

Takrat je očeta spoznal s čisto drugačne plati, ki mu je bila dotlej neznana; čeprav si v hiši niso nikoli ničesar skrivali drug pred drugim, ostajajo otrokom pretekli časi, dogodki pred njihovim rojstvom, zaviti v tančice skrivnosti, ker jim jih je težko podoživljati in še težje doumeti, zakaj se je nekaj prav tako zgodilo, kot se je. Posebno spoštovanje si je oče pridobil, ko mu je razgrnil svoje stiske in dvome ob odločitvi, da zapusti rojstno hišo v Furlaniji in se preseli v Robič za zeta. Odločitev, ki je bila polna tveganja, saj se je s tem odrekel posestvu in ni bilo več vrnitve, pa tudi odhod med druge ljudi, z drugačnimi običaji, tujega jezika, ga je močno težilo, čeprav je pogosto hodil v te kraje, kot so prihajali tja že njegovi predniki. Odločil se je po glasu srca in sprejel vse posledice take odločitve. Zagotovo so tudi ljudje, med katere je prišel, vsaj podzavestno slutili, kaj vse je v njem vrelo in se lomilo, preden se je odločil, in v tem so spoznavali odločnega moža čvrste volje, ki se je s pametjo odzval na izziv srca. Nikoli mu ni bilo žal za to, čeprav sta šla z Nino skozi mnoge preizkušnje; in ena od teh je tudi ta, da jima sin odhaja od "Hiše" in ga nikoli več ne bo nazaj, čeprav bo še tako pogosto pod to streho.

Alojza je ob tem stisnilo v grlu. Moral je očetu navesti tudi svoje razloge, saj je končno v štiriindvajsetem letu, ko bi bilo mogoče od odraslega mladeniča že pričakovati tudi drugačne odločitve o lastni prihodnosti. Njegovo notranje spraševanje je res trajalo dolgo in med tem je doživel že marsikaj ter tudi skušnjavi ni ušel.

Oče je to dobro vedel, tudi njemu ni ušla sinova stiska, in spremljal je njegove fantovske prigode.

S tistim dekličem iz Drežnice sta se dolgo videvala, in čeprav je za mnoge to bilo znamenje resnega razmerja, se je tistim, ki so ju bolje poznali ali so po vsej sili hoteli več vedeti, vedno bolj utrjevala domneva, da je vmes nekaj drugega in ne čakanje na "zrelejša leta". Za njun odnos je bilo značilno, da sta si bila nenavadno zaupljiva, to je ustvarjalo neko posebno skrb pri obeh, da ne bi to prijateljstvo s čim prizadela. In kar je še posebej nenavadno, se je te vrste medsebojna navezanost še poglabljala in se širila na nova področja njune intime. Skorajda ni bilo stvari, o kateri se ne bi lahko prostodušno pogovarjala; kot bi bila drug pri drugem na spovedi... Toda medtem ko je to poglabljanje v lastno in njeno dušo njemu predstavljalo sprostitev in ga je navezanost nanjo osvobajala, je v Manci nekoč zakljuvalo, da bo kmalu vsaka celica njenega telesa pod njegovim vplivom, nič več se ne bo mogla samostojno odločati, povsem bo odvisna od njegove volje. Ali ji ni tega načrtno storil, da jo je kot pajek zapredel nezavedno v svoje komaj slutene mreže? Niti se ni dobro zavedala, kdaj in kako se ji je to zgodilo, čeprav ji je bil všeč in tudi prijetno ji je bilo v njegovi bližini. Očaral jo je s pripovedovanjem, kaj vse je prebral in kaj je po svetu že videl. Da, tudi to jo je skrbelo, kdaj se bo postavil na svoje noge; šolanje bi se vendar že moralo enkrat končati. In kako bo potem? Titovo posestvo bo dobil najstarejši sin Anton, zato pa Alojza šolajo, da bo preskrbljen na drugačen način, v državni službi ali v samostojnem poklicu, kot sodnik ali odvetnik...

Toda v njem je medtem tlela iskrica, ki ga je čedalje bolj opozarjala, da je poklican. In ko je večkrat dolgo v noč, neredko tudi do jutra, razmišljal o sebi in Manci, je čedalje pogosteje spoznaval, da ni pošten do nje: tega, kar najgloblje v sebi sluti in je tako sveto in nežno, da se ga še s svojimi mislimi boji dotakniti, ji še ni razkril, tudi zato ne, ker se še ni izoblikovalo v jasno misel ali namen. Ko je nekega dne dobil od Mance listek, da naj ne hodi več k njej, ga je oplazila strela, čeprav je blisk ob tem razsvetlil njegov najbolj skriti zapredek podzavesti, iz katere se je izvil metulj dokončnega spoznanja, da je poklican. Toda za vselej jo je ohranil na oltarju svojega občudovanja, pravljično bitje, okoli katerega so se mu vse življenje spletale prispodobe nedosanjanosti.

In odločil se je, da pusti pravo ter gre v semenišče; s tem je dokončno in nepovratno preusmeril svoje življenje!

Od Soče se je vrnil v mesto. Drevored, ki je vodil od soškega mostu proti vzhodu, se je po kakšnem kilometru končal na Travniku, obsežnem trgu pod gradom, srednjeveško kamnito gmoto z zaobljenim zidovjem, nesorazmerno z majhno gorico pod njim, kot bi jo hotel stlačiti z okoliško ravnino. Kot zaključek parom dreves v drevoredu se dvigata zvonika jezuitske cerkve sv. Ignacija, katere začetek gradnje sega v sedemnajsto soletje, posvetil pa jo je prvi goriški škof Karel Mihael d'Attems, v mislih jo lahko podaljšamo do cerkvice sv. Duha iz štirinajstega stoletja znotraj grajskega obzidja. In v medprostorju je njegov drugi dom. Še nekaj mesecev in odšel bo tudi od tod. Kam ga bo poslal škof, kje bo služil cerkvi?

Po drevoredu grede, se je spotoma ustavil v gostilni pri Pavlinu; tu se ni ustavljal le zato, da bi si naročil kozarec vina. Okolje ga je spominjalo na dom, saj je od mladih nog živel v živahnem gostilniškem poslopju. Ko je prišel stari Pavlin in sedel za mizo k njemu, sta načela staro temo, ki ji nekajdnevna prekinitev med enim in drugim obiskom ni prav nič zmanjšala mikavnosti in žara. Hišna hči je prinesla na mizo polič vina, kar je bil dober uvod v razgreto razpravo z mladeničem, ki bo kmalu posvečen, in je Pavlin nikakor ni hotel zamuditi.

 

PAVLINOVA ZGODBA

Valentin Pavlin je bil zelo zanimiv mož, ki je videl in izkusil veliko sveta; ko je bil v vojski, je služil v Ljubljani, ravno takrat, ko je tam potekal kongres "svete alianse" leta 1821. Po Napoleonovem padcu so se zmagoviti zavezniki zbrali na dunajskem kongresu 1814 - 1815, ki je imel dvojno nalogo: obnoviti v Evropi ravnotežje sil, ki so ga podrla Napoleonova osvajanja, in ustaviti širjenje revolucionarnih idej, ki so po uspeli revoluciji v Franciji na široko okužile Evropo. Vendar Evrope niso popolnoma obnovili, kot je bila prej. V Nemčiji je poslej obstajalo le še 38 držav, prej jih je bilo 360 (!) – brez svobodnih državnih vitezov. In tudi na beneško republiko se niso spomnili.

Najvidnejšo vlogo v ponapoleonovski Evropi je potlej imel avstrijski kancler Metternich, ki je dodobra izkoristil svojo moč v prid Avstriji, to je stari lisjak storil zelo prevejano. Avstrija se je sicer odrekla Belgiji in nekaterim manj zanimivim deželam, toda zato si je prigrabila Tirolsko in Ilirske province, beneško republiko in Solnograško (tega "sramotnega dejanja" Solnogračani ne bodo nikdar pozabili in odpustili!), Lombardijo ter državice Parmo, Toskano in Modeno. Avstrija je tako izpustila iz rok ozemlja ob zahodni nemški meji, ki jih je že dolgo težko branila, zato pa je zaokrožila svojo posest v Italiji in po slovanskem svetu; tako je postala za Rusijo druga največja država v Evropi. Poleg tega si je avstrijski cesar zagotovil dedno predsedstvo v Nemški zvezi, s čimer si je prilaščala prvenstvo tudi v nemškem krogu, kljub prijateljski zvezi s Prusijo. Vse to pa ni niti malo povečalo notranje trdnosti tega državnega nestvora (v katerega so bile zajete med drugim tudi vse slovenske dežele, razen ozemlja ogrskih Slovencev v Prekmurju ter Beneške Slovenije in slovenskega dela Istre na ozemlju nekdanje beneške republike), ki je nekoč pripadal nemškemu cesarstvu. Zunaj Nemške zveze so ostale italijanske pokrajine, ki jih je Avstrija neposredno priključila in so se počutile v "ječi", ker se niso mogle združiti v enotno državo Italijo, zato je tod neprenehoma tlelo in gorelo.

Toda prava vsebina dunajskega kongresa se je skrivala v skrivnostni in pobožni besedi "Sveta aliansa", ki so jo sklenili leta 1815 v Parizu trije veliki vladarji Rusije, Avstrije in Prusije in h kateri so kasneje pristopile skoraj vse evropske države:

»V imenu svete Trojice, vzvišene resnice, ki nas jo uči vera božjega odrešenika, si bomo med seboj vedno in povsod pomagali, in kot pooblaščenci Previdnosti imamo pravico zahtevati od svojih podložnikov pokorščino kakor oče od članov družine, na srečo tako dolgo vznemirjenih narodov, katerih glavni nasprotnik je revolucija, ki je podprla hudodelsko uzurpacijo v Franciji in bi se mogla ponoviti, zato bodo armade vseh držav na voljo proti vsakršnim revolucionarnim gibanjem.«

V državah "svete alianse" so postala najpomembnejša policijska ministrstva.

Pavlin je takrat v Ljubljani večkrat obiskal strica profesorja, ki je bil tja premeščen iz Vipave in si je v Trnovem dobil ženo. Tam je zvedel, da je njegovo veličanstvo cesar Franc I. sklicalo konferenco z vsemi profesorji ter jim zabičalo:

»Držite se starega, kajti to je dobro. Ne potrebujem učenjakov, temveč dobre, poštene meščane. Kdor mi služi, mora učiti, kakor jaz ukazujem, kdor pa tega ne more storiti ali prihaja z novimi idejami, lahko gre ali pa ga bom jaz odstranil.« Tu ni nobenega naroda, tu je le moja država!

Toda ta politika, oprta na absolutistični sistem in policijo, je lahko za nekaj časa zatrla vsakršen svobodoljuben poskus v Evropi, toda ni mogla preprečiti revolucij v južnoameriških španskih kolonijah, kjer se je kalil tudi marsikateri evropski revolucionar. Kmetje pa so ostali v prepričanju, »de feudalske pravice so overžene, de kmet gosposki ni dolžen nič dajati ne v blagu, ne v dnarju«, in jim nikakor ni šla v glavo obnovljena postava, »de v francoski dobi ni bila feudalska pravica ovržena, ampak še li vselej per vsaki perložnosti terjana, zato nej vsak kmet svoji gosposki dolžne urbarske kakoršne kol davke naj bodo v dnarju al naturi, brez besedvanja opravi! Če bo kdo vnaprej ljudi podpihoval glede tega, bo prijet in kakor puntar pokorjen! Kmetje morajo urbarialne dajatve plačevati ino tlako opravljati. Pa tudi vse zaostale dajatve, ki se jih je za francoskega gospostva precej nabralo, morajo poravnati, vendar jih gospodje ne smejo izterjati hkrati. Eksekucijski red se ima spoštovati in z vojaštvom davke izterjevati. Kdor se je le civilno poročil, mora nemudoma tudi cerkveni obred opraviti, sicer zakonska zveza ne bo priznana.«

Ljudi so preganjali in zapirali, če so bili osumljeni frankofilskega svobodoumja, tajna policija je nadzorovala zlasti razumnike. Valentinu Vodniku so odvzeli profesuro; Kuralt, Linhartov sošolec, redovnik, kaplan in pridigar, knjižničar vseučiliške knjižnice v Lvovu in član Akademije operozov, je bil najprej zaprt v samostane, ko pa je tudi tu še vedno odkrito in z uspehom širil svoje ideje in udrihal po avstrijskih razmerah, so ga zaprli v poboljševalnico Mürau na Moravskem.

Pavlina so potem poslali z vojsko v Milano, kjer je prišlo do nemirov, ki so jih zakuhali karbonarji – oglarji, ki so se zbirali po gozdovih v oglarskih bajtah in so zahtevali obnovitev ustave ter zedinjenje Italije. Tam je vojska trdo vzpostavljala red. Ob neki priliki bi bil tudi Pavlin skoraj ob glavo, ko se je njegov regiment odpravil na lov za oglarji, ki naj bi se skrivali v neki vasici nad Comskim jezerom, kot je sporočil med njimi delujoči vohun. V resnici pa je bila to le dobro nastavljena past, saj so jih na ta način zvabili v sotesko, ki so jo oglarji z ognjem zaprli tisti hip, ko se je vojaška kolona znašla v njej. Vragi so bili tako številni, da so pokosili vse, kar se je premikalo pod njimi. Pavlina je rešilo to, da je bil v zaščitnici, ki je šla za kolono in še ni vstopila v past, ko se je ta že zaprla. Tudi iz predhodnice so se skoraj vsi rešili, ker so jo oglarji spustili naprej, da bi zasačili glavnino, in ko se je začelo streljanje, so se razbežali ter se po velikih ovinkih čez okoliške vrhove vračali še ves teden v vojašnico, vsi razcapani, onemogli in strti; kar jih je manjkalo, se ni vedelo, ali so jih ujeli, jih postrelili ali pa so izrabili priložnost in dezertirali.

Spet ob neki drugi priložnosti se je v milanski predmestni gostilni zapletel v pogovor z mlado natakarico, ki sprva ni hotela govoriti z Avstrijcem, hitro pa se je omehčala, ko je slišala, da je Kranjec, skratka Slovan. In je nato prisluhnil pogovoru pri sosednji mizi (ni vedel, ali nalašč prav takrat in slišno govorijo o tem), kjer so poveličevali Mazzinija, levega oglarja, ustanovitelja "Mlade Italije", ki se sklicuje na republiko in proti kralju, ki ji je ideal federativna republikanska Evropa enakopravnih narodov, v katero bi bila vključena združena demokratska republika Italija. Zato je treba uničiti Avstrijo, pri tem pa morajo imeti odločilno vlogo Slovani, ki imajo večino v avstrijskem cesarstvu in so sveža zgodovinska sila, s še neizživeto ogromno energijo – po njegovem je rešitev v "slovanski federaciji".

Pavlin je pri tem opazoval Alojza, ali imajo njegove besede kakšen učinek nanj, toda mladenič je zamišljeno, skoraj odsotno zrl v kozarec, ki ga je počasi vrtel s prsti obeh rok. Kot da je to zanj popolnoma tuja snov za pogovor. Pavlin je zastal in čakal, ali se bo nesojeni sogovornik oglasil. Dolgo je vladal molk, tako da je Pavlin že mislil vstati, misleč, da je odveč in da se je na nek način zameril. Toda saj to ni prvič, da se o tem pogovarjata, morda z drugačnimi besedami, bolj posredno...

Alojz pa je v mislih ponovil svoja dosedanja razmišljanja, ko so se mu med študijem med obvezno tvarino vrinjale tudi drugačne misli. Morda se to dogaja zato, da si možgani odpočijejo od tematsko enolične snovi, je pomislil ob takih priložnostih. Toda preveč pogosto se je to ponavljalo in vselej z isto vsebino, da bi bilo le golo naključje, in končno je dognal, da je to v resnici nekaj, kar ga vznemirja, ga ne pušča hladnega, ga privlači. Kako se njegovi doma mučijo z delom na kmetiji, v gostilni, na pošti, davki, pristojbine in najrazličnejše dajatve pa so vedno višje; če le kdo kaj reče, mu je oblast za petami. In to nenehno spreminjanje meja, najboljše bi bilo brez njih – Evropa brez meja. In ne nazadnje, njegov oče je Furlan, mati pa Slovenka, živeti je treba složno.

»Da, bratstvo med narodi, brez tiranije, ki jo udejanjata Avstrija in njen cesar, za to se splača boriti,« je končno odgovoril Pavlinu.

 

PRI FOTOGRAFU

Razširil se je glas, da v mesto prihaja umetnik, slikar, ki pa ne dela z barvo in čopičem, ampak ujame sliko v črno škatlo, izid pa je osupljivo naraven in stvaren posnetek. O postopku je bilo pred tem že nekajkrat slišati, saj je nemški zdravnik Schultze že pred sto leti pisal, da so nekatere srebrove soli občutljive na svetlobo in je mogoče z njimi kopirati črke. Vendar se je posrečilo šele pred leti razviti sliko na srebrnih ploščicah, to pa je bilo drago, zamudno in neprikladno. Sedaj pa je pariška akademija podelila priznanje Janezu Puharju s Kranjskega za odkritje fotografije na steklu, ki je veliko cenejša, hitrejša in dopušča poljubno število preslikavanj.

Alojza je novost pritegnila: kako resničnost ujeti na ploščo. V Židovski ulici je zlahka našel atelje, ne le, da je imel umetnik na pločniku postavljeno veliko samostoječo tablo z oznanilom svojih storitev, ampak je pred vhodom tudi stala živahna gruča ljudi. Večina je že čakala izid razvijanja in jim za to ni bilo žal popoldneva med ogledovanjem in ocenjevanjem posnetkov že osrečenih, ki se jim je zdelo imenitno držati v rokah lastno podobo, samega sebe – tako rekoč – v pomanjšani izdaji. Njihova podoba bo ostala poznim rodovom kot snovna priča njihovega obstoja, ki ne zbledi in ne izgine kot varljiv in negotov spomin. Dotlej si je lahko le imovitež privoščil oljno sliko, risbo ali grafiko, toda za to je bilo treba umetniku odšteti kupček denarcev, če naj bi delo opravil pravi mojster in ne poulični mazač. Poslej pa lahko skoraj vsak sede nekaj sekund togo pred kamero, počaka nekaj ur in že se vidi takšenega, kakršnega ga je ustvarila narava. In tak bo ostal ovekovečen.

Toda čemu je človeku toliko do ovekovečenja?!

Slikarije na vse mogoče, na stene, kamen, keramiko, les, kovino, platno in papir, oblikovanje v glini, kamnu, bronu in zlatu, vse čim trpežnejše in trajnejše, za dolga prihodnja stoletja; nekaterim je to bilo premalo in so hlepeli po tisočletnem spominu kot faraoni v podobi sfing.

Toda ne gre vselej le za ohranjanje lastne tuzemske sledi; enako je človeku dragocen in nujen tvaren, oprijemljiv dokaz o obstoju drugih. Zakaj tolikšno čaščenje relikvij svetnikov, mučencev in mogočnih prednikov, kraljev, knezov in narodnih junakov, če ne zato, ker dokazujejo resničnost tistega, kar je človeku pri srcu, v kar veruje in kar izpričuje.

Kako drugačen je ta način izmikanja dokončnemu izginotju, ponikanju v temo večnosti, od onega, ki izhaja iz vere v onostransko večno življenje, ki mu tostranskost ni pomembna, ker je le nujen in potreben pogoj za prehod v višjo in trajnejšo obliko bivanja. Ne nazadnje je minljiva tudi ta materialna prispodoba, ohranjena na sliki, ki bo obledela, razpadla in sprhnela. Le skrb za večno življenje je vredno truda in odrekanja. In zato, zakaj bi se slikal?

Po drugi strani pa, ali ni lepo imeti tudi v cerkvi podobo Odrešenika in Matere božje? Ali gledati podobo svoje matere in očeta še dolgo potem, ko ju je vzel Bog k sebi? Morda pa bi staršema storil veselje, če bi jima poslal svojo sliko, ki bi jima bila v uteho ob njegovi odsotnosti.

Stopil je v delavnico k mojstru, ki si ga je ogledal z veščim očesom in izbral pogled na njegov obraz s prave strani, nakar ga je posadil na stol s posebnim naslonjalom, da je portretiranec lahko dovolj dolgo miroval v izbrani drži, mu potrpežljivo premikal glavo v vse smeri in stopal za kamero, kjer je preverjal sliko, dokler ni, zadovoljen s pripravami, stranki zapovedal popolnega mirovanja. Potem si je čez glavo poveznil črno ogrinjalo, opozoril ter sprožil. Med vsem tem postopkom se je Alojz zastrmel v stekleni objektiv z majcenim odsevom sobe in sebe v sredi; tako majhni in še manjši smo lahko...

Ni čakal, da mu posnetek razvijejo, potrpežljivo lahko odloži soočenje s samim seboj do naslednjega dne.

Nahodil bi se rad in se je odpravil kar po ulicah Gorice, ki je s svojimi 10.500 prebivalci sodila med največja mesta v Iliriji; Ljubljana jih je štela 18.000, Maribor 8.000 in Celovec 12.000. Najraje je zahajal v naravo, s katero je bil povezan od mladih nog, in le stežka se je z leti privajal mestnemu življenju, tako da je pomišljal, ali se bo sploh kdaj "pomeščanil". Kam pa po posvetitvi? Najraje bi kam na podeželje.

Namenil se je na Kostanjevico, v samostanski cerkvi je v grobnici pokopan Karel X. – poslednji Burbonec. Po Napoleonovi dobi in restavraciji starih režimov so v Franciji posadili na prestol Ludvika XVIII., brata obglavljenega Ludvika XVI., nasledil ga je Karel X., ki se iz preteklosti ni prav ničesar naučil in je dobesedno vzel načela restavracije: "Kralj je od Boga!" To je moglo trajati le nekaj časa. Novembra 1830 so se Parižani uprli in ga nagnali ter oklicali za kralja njegovega bratranca Filipa Orleanskega, ki pa ni sodil med Burbonce. Ta pariška prekucija je imela velik odmev po drugih deželah Evrope, saj je nagnala drugim vladarjem strah v kosti in so ponovno sklenili uvesti red s silo. Kralj Karel X. je pobegnil k avstrijskim sorodnikom, ki so mu odstopili dvorec v Gorici, kjer je slednjič leta 1836 tudi umrl in so ga pokopali z vsemi kraljevskimi častmi na Kostanjevici. Marmorni sarkofag s pravo krono na pokrovu so položili na zemljo, ki so jo rojalisti prinesli iz Francije kot simbol, da počiva na francoski zemlji, ki mu pripada. Alojz ves ta čas, kar je bil v Gorici, ni še obiskal grobnice, čeprav je pogosto hodil v tisto cerkev k maši. Sedaj pa se mu je zdelo, da je skrajni čas, da to stori, preden odide od tod.

Zamišljen je stopal proti Kostanjevici, ko je za seboj zaslišal klice moža, ki ga je takoj spoznal – postiljona, ki je vozil pošto tudi njim, počival je pri bližnjem "Belem orlu", mimo hitečega mladega gospoda je opazil in pohitel za njim. Zavila sta na hotelski vrt in si naročila vrčka piva ter se pomenkovala, saj je narava postiljonove službe taka, da je nenehno na poti, deležen dobrega in slabega, predvsem pa ima vselej na voljo obilo novic. Pred tednom dni je vozil pošto iz Trsta v Ljubljano in ko je že hotel speljati, so pridrveli policaji ter mu preprečili odhod. Sprva se je pošteno prestrašil, saj se pri policiji nikoli ne ve, zakaj lahko človeka primejo. Kdo pa pozna vse zakone? Še sodnik jih ne, zato pa imamo advokate, da jim gledajo pod prste in jih opozarjajo na napake. Vsak dan objavljajo nove predpise in odredbe, človek bi ne smel početi nič drugega, kot prebirati uradne liste, da bi bil na tekočem. Tako pa pravijo: »Zakon ne priznava nepoučenosti« in hop – te že imajo. Potem pa je videl, da so le pobrali vreče s pošto in jih odnesli v urad. Presneto ga je imelo, da bi zvedel, kaj pa je tako zelo hudodelskega med to pošto, da so si skoraj polomili ude, da bi prišli do nje. Tako je oprezal, prisluškoval in se pri vhodu sprenevedal okoli mladega policaja, ki se mu je razvezal jezik, saj je poštarja prav tako imel za državnega uradnika, čeprav, jasno, na nižji ravni. Plenijo knjige, je rekel. Neki Andrej Smolnikar, ki je imel pred leti profesuro na celovškem bogoslovju, se je takrat upiral, da bi predložil vsa bogoslovna predavanja v cenzuro, kot zahteva presvetli cesar. Ko so ga sprva privili, nato pa nagnali, se je umaknil v Ameriko. Tam pa se je dokončno spridil in sklenil zavezo s hudičem; začel je pridigati reformirano krščanstvo in njegova predrznost je postala brezmejna – izobčil je vse škofe, samega papeža in celo njegovo veličanstvo cesarja. Začel je ustanavljati naselbine po načelih neke utopije bratstva, enakosti, svobode in prepovedi izkoriščanja človeka po človeku. Svoje knjige je začel pošiljati tudi v Ljubljano in druga slovenska mesta, zato je ljubljanski škof od cesarja zahteval, da te knjige policija pleni, kjer je le mogoče. Policijski ovaduhi so malo kasno, a ne prepozno, zavohali, da je z ladjo prišla iz Amerike v Trst pošiljka knjig, in policaj, hajd, po nje. Potem mu je postiljon pomežiknil in šepnil na uho, da mu je eno knjigo uspelo dobiti od postrežčka, ki jo je zmaknil, ko so jih potem vozili sem in tja po poslopju. Lahko mu jo posodi? Čez tri dni bo spet tu... Spogledala sta se in obrnila pogovor na vreme.

Pri sosednji mizi je sedel eden tistih sivih gospodov, za katere nikoli ni mogoče prav dognati, ali so prisotni ali odsotni, so gluhi ali dobro slišijo, so brezbrižni ali nadvse zvedavi...

 

POMLAD V CADOLA

V Cadola je prišel leta 1844 konec maja, v istem času, kot je sedaj, le šestindvajset let kasneje, je pomislil Alojz, ki si je spet odpočival, sedeč na obcestnem kamnu, medtem ko se je mrak čedalje bolj zgoščal. Nazaj ne more, ne v času ne v prostoru, le naprej in naprej, dokler more!

Takrat je prosil škofa, da bi ga poslal iz Ilirije čez mejo v Lombardijo. Vendar bi do tega prišlo, ne oziraje se na njegovo prošnjo, saj so gospoda škofa policijske oblasti opozorile, da je Alojz Olivo pod nadzorstvom; druži se s sumljivimi osebami in prebira prepovedane knjige. Zaenkrat mu sicer ni mogoče ničesar dokazati, toda to se bo morda zgodilo kaj kmalu. Škofova očetovska previdnost je že sklenila, da bi bilo mogoče mladega klerika obvarovati hudega, tako da bi ga poslali v službo nekam dalj iz teh krajev. Poleg tega pa bo mladenič lahko zelo koristen tam, kamor ga namenjajo, s svojo odločno in razborito naravo; vse v skladu s papeževimi javnimi proglasi in tajnimi navodili.

Navdušila ga je lega vasi v široki dolini na levem bregu Piave, uro in pol hoda po široki in utrjeni cesti do Belluna, torej do mesta, in prav toliko do dve milji dolgega jezera Sv. Križa, kamor se je lahko zatekel v samoto. Sicer pa je naokoli veliko jezer, rek in potokov, kot bi od vsepovsod vrela voda iz prepolnega podzemlja. Obsežna farna cerkev, ki obvladuje okolico, z lepimi freskami, je očitno kazala na imovite prebivalce. Počutil se je kot v domačem goratem okolju in se je v kraj z lahkoto vživel, da je bil sproščen in pozoren do faranov, to je prispevalo, da so ga brez zadržkov sprejeli medse kljub temu, da je bil tujec.

Kakšnega pol leta po prihodu je stari župnik dobil vabilo kolega iz Pieve di Cadore in je vzel Alojza s seboj, saj je bilo prostora dovolj in še rad je bil v njegovi družbi. To mu je prišlo prav čez kakšno leto, ko je prosil za premestitev na odročnejše, a bolj donosno mesto župnega oskrbnika v Zoldu, in je od njega dobil odlično priporočilo. Odrinila sta zgodaj zjutraj, kmalu prečkala most, vozila ves čas po desnem bregu reke Piave ter okoli poldne dospela pred župnišče v Pieve. Stara prijatelja sta se prisrčno pozdravila, potem pa je bil deležen pozornosti tudi Don Luigi:

»A ta je tisti mladenič iz Ilirije, iz Caporetta, o katerem si mi pravil?« je z lastnim vprašanjem odgovoril domačin in nadaljeval: »zaenkrat je tu navidez mirno, vendar se nikoli ne ve, kdaj se stvari prekopicnejo na glavo, lastno pa je treba ohraniti hladno in celo!« je s podukom končal modri mož, namigujoč na razloge, zaradi katerih je bil Alojz poslan tako daleč od domačih krajev. Potem so sedli h kosilu, ki je bilo vredno svojega imena.

Ta pot je bila Alojzu še posebej pogodu; v veličastni cerkvi je čudovito Tizianovo delo "Devica s svetniki". In veliki mojster je bil rojen prav tod. Njegova umetniška pot je bila nenavadna, le postopno je dozoreval in šele v poznih letih svojega življenja ustvaril najpomembnejša dela; ni bil eden tistih kometov, ki vzbleste in ugasnejo, dvigal se je počasi, skoraj z muko, toda prav to je dajalo globok smisel temu, kar je počel. V potezah njegovega čopiča so stotine ur razmišljanj, poskusov, razočaranj in sreče ob uspešni rešitvi, ki pa je bila vselej le ena v nizu naslednjih iskanj. Učitelja Girgioneja je sprva imel v krvi, tako da njegova zgodnja dela pripisujejo zdaj njemu, nato učitelju, ni ju mogoče razlikovati, vendar pa prav učenčeva izrazita barvna ustvarjalnost in dognanost v tonih nima nič skupnega z učiteljem ter ga v zrelih letih dokončno potrdi kot samosvojega mojstra. Anekdota pripoveduje, da je sliko papeža Pavla III. postavil na ogled javnosti in so se mimoidoči pred njo priklanjali, misleč, da gre za živo osebo. Imel je izrazit smisel za čutno lepoto človeškega telesa ter za toplino barv, prav v tem je nenadkriljiv, saj že stoletja vpliva na vse kasnejše mojstre barv do dandanašnjega. Čutnost in golota v cerkvi ima eno najlepših razlag v njegovem slovečem delu "Sveta in posvetna ljubezen", kjer je sveta ljubezen gola devica, kot je nepotvorjena in neprikrita resnična in globoka vera in kakor mora biti duša razodeta pred Bogom; posvetna, čutna ljubezen pa je gospica, odeta v razkošna oblačila, ki so prhka, raztrgljiva in minljiva kakor moda in čas. Na starost pa je Tizian zavestno raztapljal poteze svojega čopiča v brezoblično barvno snov, ki na neki način že napoveduje Rembrandta, in tudi sporočila so se prevesila od mitoloških zgodb v razočaranost in celo obup nad družbo, ki so jo spori razklali in ji odvzeli vse vrednote, na katere je prisegala. Med najbolj pretresljiva dela ostarelega in skoraj slepega mojstra, ki je s prsti nanašal barvo na platno, sodi krvava in kruta zgodba "Odiranje Marsija", ki govori o koncu vseh utopij: o bogu-umetniku, ki je bil nespametno izzvan, in ošabnem smrtniku, ki je bil strašno kaznovan. Satir Marsij je našel piščal, ki jo je zavrgla Atena, in se naučil nanjo tako lepo igrati, da si ni pomišljal izzvati niti samega boga Apolona z liro, ki je zmagal in satira živega odrl. Izziv prinaša veliko tveganje in kdor si drzne veliko tvegati, izzove tudi boga...

Po kosilu je pustil stara župnika pri njunem kramljanju in si izgovoril prosto popoldne, da je stopil do Tizianove rojstne hiše, ki ga je nekoliko spominjala na njegovo v Robiču, le da je tu gank obrnjen na cesto, tam pa na dvorišče. S cestne strani sta obokana vhoda, manjši in večji, od slednjega po zunanji strani vodijo stopnice v prvo nadstropje na gank, od spodaj podprt z vrsto pokončnih tramov, navzgor pa z močnejšimi latami obešen na ostrešje, ki prekriva visoko podstrešje. Z leve strani je prizidana spahnjenca z oknom v pritličju in dvema v nadstropju ter z lastnimi vrati, do katerih se pride čez osem kamnitih stopnic; nad njo pa čokat dimnik. Za hišo je nasutje do soseda. Predhišje je poploščeno s kamnitimi skriljami.

Če ne bi bilo ganka in stopnic nanj, bi bila hiša zelo pusta, to pa ji daje posebno mikavnost in poudarja posameznost; prijetna hiša, rojstna hiša velikega moža. Tu se je spet srečal z nenavadno človekovo potrebo po stvarnih, snovnih pričah o tem, da se je nekaj zgodilo, da je nekdo živel. Kaj ima hiša, skladovnica kamnitega gradiva, obdelanih tramov in strešnikov, pri mojstrovih stvaritvah, da jo ohranjamo na ogled sodobnikom in prihodnjim rodovom? Je življenje pod njeno streho, so ljudje, ki so živeli v njej, vplivali nanj, ga oplajali? Ali so le ljubezen, toplo domače ognjišče in razumevanje pozitivne vzpodbude za ustvarjalnost? Niso morda skrajna stiska, nesreča in obup prav tako močan pritisk, ki vpliva na izpovedovanje? Odvisno je od posameznikove nravi, prirojene nadarjenosti in privzgojene ali pridobljene delavoljnosti. Rojstna hiša ostaja notranji vzgib, intimen motiv in čustven odsev najnežnejših detinskih spominov.

Za hišo je šumel smrekov gozd v svežem pomladnem vetru, kot morda pravkar veje z Julijcev v podkrnsko deželico in se privija k robijskim hišam. Po cesti so se prismejala dekleta, zvedavo pogledovala proti mlademu duhovniku, se za hip malce zresnile in ga spoštljivo pozdravile; da, sedaj je Don Luigi. Ni več Alojz, ki je zahajal v Drežnico in na vaške veselice, vasoval z domačimi fanti in delal hrup na semnjih...

Ni bil pri volji, da bi se vrnil v župnišče, in jo je ubral v smeri proti Cortini d'Ampezzo; po zložni, a ovinkasti cesti, skozi nekaj zaselkov in vasi, ki so skoraj zvezno nanizane vzdolž rečice, je dospel v Vodo, vasico med travniki in pašniki, prepredenimi z izviri in potoki. Okrog njega sami tritisočaki. Globoko je zadihal, to je bil njegov svet! Stežka se je obrnil, postajalo je že pozno in treba se je bilo vrniti.

 

PRVI KRST V ZOLDU

Tri leta je prebil v Cadola, v trenutku so minila, in bližal se je gospodovim letom. Toliko je bilo novega in zanimivega okoli njega, v neznanem kraju, med ljudmi s svojskimi navadami in običaji, čeprav je obenem odkrival nenavadno podobnost z domovino, uvajal se je v poklic, kjer je bilo obilo dela, da je zaznaval zgolj mesece, dnevov in tednov, kot da ni bilo. Pogosto so ga ljudje povabili na kosilo ali večerjo in je prebil tudi čudovite urice v družinskem okolju. Obenem pa je spoznaval njihovo stisko, težave in strahove; še vedno so poodmevale napoleonovske vojne in posledice so se čutile na vsakem koraku, rane še niso bile zaceljene, a že so se na obzorju kazale nove napetosti med državami.

V ta ustaljeni in hitri ritem njegovega življenja in delovanja je vsekala žalostna novica; Lojzi je umrl mož in je reva ostala sama s štirimi otroki. Nina in Tit sta že opešala, posebno Nina je bila šibkega zdravja, in z vsakim pismom, ki je prišlo, se je Alojz bal, da mu sporočajo žalostno novico o materi. Toda ta je prišla, vendar o mlajšem človeku. Res, da je Anton prevzel posestvo in sta tudi Roza in Ana lahko pomagali, toda vsakdo od njih je imel tudi svoje skrbi in bremena. Lojzi mu je bila vselej posebno pri srcu. Ne, da bi hotel ustvarjati razliko med bratom in sestrami, vendar sta si bila zelo blizu, kot je to po nekem naključju izdajalo že ime. Vest ga je zelo pretresla, bila je to prva smrt, ki jo je doživel med svojimi najbližjimi. Nesrečnež je v Miji napravljal drva. Mija pa je nevarna in včasih prav zahrbtna. Če so iz doline njeni sklanati previsi očarljivi, globoki brazdasti useki divje lepi in skalnati pomoli s svojimi čeli izzivajo nebo, je delo v tej prvotni naravi skrajno nevarno. In če k temu dodamo še spolzka mahovnata tla po dežju ali pozimi poledico, se zgodi, da kljub krapežem usoda izterja svoje. Gozdarji se najbolj bojijo neravnih tal, še posebej, če so zakrasela in tanko prekrita s prstjo, saj lahko padajoče drevo oplazi sosednje in ga brez globokih korenin potegne za seboj. Potem pa se ne ve, kam se bo kaj zrušilo. In tako ga je pokopalo. Kaj lahko pismo še pove?

Alojz se je odločil, da piše škofu monsignorju Gavi in ga prosi za premestitev na kakšno mesto, kjer bi bil dohodek višji, da bi vzdrževal sestrine otroke. Odgovor je bil dokaj hiter in ugoden. Njegov župnik ga je pohvalil, škof je že ob njegovem prihodu dobil od goriškega škofa pojasnilo, koga ter zakaj ga pošilja, tako da so mu bile okoliščine naklonjene. Zlasti ga je razveselilo, da so mu odredili kraj v podolju Ampezza, le trideset kilometrov od Cadola, nedaleč torej. In čeprav je predel odmaknjen in stisnjem med gore, je bil hvaležen za tako odločitev.

Tretjega septembra leta 1847 je že bil v Zoldu. Vas Mareson je raztresena med pašniki in gozdovi kar 1300 m visoko (skoraj pod vrhom Matajurja, je pomislil), s hišami zgrajenimi v značilnem slogu, s širokimi lesenimi ganki, širokimi alpskimi skednji, z znamenji in s kapelicami ob poteh ter s cerkvico z oltarjem tod rojenega velikega kiparja Andrea Brustolona iz osemnajstega stoletja. Niti še ni prav odložil prtljage, ko so že potrkali starši z detetom in prosili za krst, ki so ga odlagali, ker ni bilo gospoda v vasi. Skratka, kar padel je mednje, čeprav je običajno že tako, da so novice (celo) hitrejše od dogodkov, saj so očitno že vse vedeli o njem. Po obredu so ga povabili na domačijo, ki je stala na spodnjem koncu naselja, v ozadju se je vzpenjala v nebo skoraj kot Triglav visoka gora Tamar. Ko so sedeli okoli mize, ob jedi in pijači, ki ob takih priložnostih ne sme manjkati, se je ljudem razvezal jezik, in tako sproščeni so se prepustili narečju, ki ga je Alojz nekolikanj spoznal že spodaj v dolini, vendar je bil še pristnejši in starinski, čisto drugačen od knjižne italijanščine. Že samo poimenovanje pokrajine "Cadore" se izgublja v sivi davnini; nekateri ga zaznavajo že v latinskem "Cantubriu(m)", ki naj bi nastal iz spoja galskih izrazov "catu" – bitka in "bri(g)a" – breg, gora, in naj bi zato ime pomenilo "bojni breg" ali "gorska trdnjava, utrdba". Toda na to kopito navlečeno pojasnilo je zelo nasilno; kako naj človek pride od "catubriga" ali "catubria" čez "cantubriu(m)" do "cadore"? Alojz je za hip pomislil na svoje "kotarje", v domačem Breginjskem kotu, saj so tudi tu v "kotu". Vendar se je spomnil tudi na jezikoslovca Vogelnamena, ki je iskal izvor imena za Kadurce, ki so sloveli po svojem tkalstvu, in ga primerjal praslovanskima "koder" in "kodel", ki sta istega korena, pomenita pa "zavihan šop (las, lanu)", ostanek prediva, kodelja (konoplja; preslica) in "kedra" – vreteno; Kadurci naj bi bili torej tkalci. Kaj pa Cadorci? Zato je Ladincem bližja drugačna razlaga, ki sega do severnoetrurske mostiščarske naselitve v Alpah, in se to pozna tudi v jeziku od švicarskega Graubündna preko Tirolske do Furlanije, kjer govore ladinsko ali retoromansko, in (oni so skoraj prepričani) temelji na združitvi severnoetrurskega jezika in latinščine. Posamezni jezikovni otoki pa imajo še svoje posebnosti, ki so jih naplavila tisočletja. Zato je med njimi, tu v Cadoru, in drugimi, tam v Furlaniji, precej razlik, Don Luigi bo že vedel, saj prihaja od tam in je celo njegov oče Furlan. Prav s furlanščino so največje težave, saj ima govorica nenavadno veliko posebnosti. To si je mogoče razlagati tako, da je bil tam med praetrurščino in novolatinščino še neki vmesen jezik, in sicer mešanica ilirščine in venetščine. Zato jih Don Luigi ne more hitro razumeti, vendar pa se bo kmalu privadil, saj je pravi poliglot; zna ilirsko, furlansko, italijansko in nemško, sedaj bo temu dodal še njihovo ladinščino.

Toda kaj kmalu se je razprava osredotočila na politiko, ženske so uvidele, da je tisti trenutek najbolje umakniti se skupaj z otroki, saj je bilo pričakovati, da bodo padale trede in hude besede. Nekdo je vedel povedati, da so se v piemontsko vojsko pod poveljstvom kralja Karla Alberta, ki se pripravlja osvoboditi Italijo, vključile poljske enote pod poveljstvom Hrzanovskega, ki so se umaknile iz domovine po propadu poljskega kraljestva in so pripravljene na boj proti Avstriji, ječi narodov.

Prav primer Poljske je dovolj zgovoren, kako se lahko tudi velikemu narodu godi krivica, niso le majhni in slabotni žrtev velikih sil, pri tem pa je pogosto vzrok notranja neenotnost in razdor. Ko so leta 1830 Rusi prodrli čez zamrzle litovske močvare, so se Poljaki dobro držali in jih v krvavih bitkah pri Grohovu ter Vavru ustavili. Bilo pa je več kot očitno, da se "medved" pripravlja na končni obračun. Zato so nekateri daljnovidneži v poljskem sejmu predlagali, da se okliče kmečka svoboda, kar bi mobiliziralo kmečke množice doma in v sosednjih avstrijskih ter pruskih deželah s poljskim prebivalstvom, a so bili preglasovani. Zato se ni treba čuditi, če je ruska mnogo številnejša vojska maja 1831 do tal porazila Poljake in za dolgo zapečatila njihovo usodo. Avstrijcem in Prusom je to še kako prijalo in so storili vse, da bi se tako tudi končalo – razdelili so si z Rusi plen. Po Evropi so pretakali krokodilje solze, zganil pa se ni nihče. Le kolera, ki se je tedaj prvič pokazala na Ruskem, je ustavila maščevalne pohode, saj se je raznesla po vsej Evropi in terjala na tisoče življenj. Nič ni pomagalo, da so okužene kraje zaprli z vojaštvom, kolera je preskočila vse meje in straže. Praznoverno ljudstvo pa hitro našlo krivce; Židje naj bi zastrupljali vodo, zato so se začeli pogromi. Tako so se Poljaki raztepli po svetu in se od zunaj, v okviru drugih vojska, bojujejo za svojo svobodo, precej jih je tudi v Piemontu.

Podobna usoda tepe tudi Italijo; zdaj z ene, potem z druge strani jo cefrajo – zediniti se mora! Vendar je nesreča hotela, da je prav v teh težkih časih hudo zbolel in umrl papež Gregor XVI., kar je oslabilo enotno protiavstrijsko fronto. Saj je v tem trenutku najpomembneje, da se znebijo avstrijske tiranije in izkoriščanja, potem ko bodo enkrat na svojem, v združeni Italiji in federalni Evropi, kot pravi Mazzini, bo kmalu bolje, davki in dajatve ne bodo več tako pritiskali na ubogega siromaka, in če bo človek kaj nepremišljenega zinil v gostilni ali na cesti, ga ne bodo nemudoma zgrabili za vrat tajni policisti.

Tako je kot v Iliriji, je primerjal Alojz, ki je nekaj dni prej dobil pismo od brata Antona, v katerem je bil izvod tržaškega časopisa "Iskra/ La favilla", ki ga je cenzura zaplenila, vendar ga je nekaj le ušlo med ljudi. Krožek okoli tega glasila je bil odločno protiavstrijski in je razmišljal celo o uporu proti cesarski oblasti. In čeprav je po njegovi zaslugi italijanstvo v Trstu močno napredovalo, pa "Iskraši" niso bili za pridružitev Trsta k Italiji, marveč so izražali velike simpatije do južnih Slovanov, za katerih združitev so si prizadevali. V listu sta sodelovala tudi dubrovniška študenta v Padovi Medo Pucić in Ivan Avgust Kaznačić, ki sta zagovarjala ideje ilirizma, od koder je vzniknila napoved, da bo nekoč Trst pristanišče "bodoče Slavije", kot se je izrazil Cesare Cantu. Brat mu je poslal tudi pesem nekega advokata iz Ljubljane, Franceta Prešerna, o katerem tudi pravijo, da se shaja s poljskimi pregnanci, zaradi česar ima opravka s policijo, saj niti v eni pesmi ne časti ne cesarja ne dinastije. V duhu Mlade Evrope išče prihodnost Slovenije v družbi s slovanskimi in drugimi osvobojenimi narodi. V ušesih so mu odmevale kitice iz "Zdravljice":

»...
Mladenči! zdaj se pije
zdravljica vaša, vi naš up;
ljubezni domačije
noben naj vam ne vsmrti strup;
ker zdaj vas
kakor nas
jo srčno branit' kliče čas!
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat' dan,
ko, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!
...«

Dvignil je čašo, v kateri se je zahajajoče sonce zaiskrilo, kot biser, ki oplaja svetlobo in jo kot večen spomin ohranja v svoji čisti in oblikovno preprosti lepoti; sonce, ki se bo čez noč prerodilo v krasno zoro prihodnjega dne, ki ga ne more ustaviti ne zamračiti nihče, kot ne more nihče preprečiti človeškega hrepenenja po svobodi. Dvignil je čašo in počasi, z globokim, preroškim glasom pesem prevedel možem v njihov jezik. Otrpnili so ob liku tega mladeniča, ki je pričal o njihovih najglobljih čustvovanjih in težnjah; mrazilo jih je po telesu, saj so v teh besedah slutili napovedujoče se dogodke. Ko je končal, je zavladala grobna tišina; tudi v sosednjem prostoru, kjer se je glasen ženski klepet vsevprek mešal z otroškim vriščem in živžavom, so začudeni in celo prestrašeni obmolknili, ne vedoč, čemu ta preobrat pri moških. Ustrašile so se celo, da je prišlo do kakšne zamere in bo nastal ravs. Potem pa je izbruhnilo iz dna srca vseh dolgo zatajevano črtenje starega sveta, ki ni bil več njihov, da se je sčasoma nabrala ogromna energija sle po spremembah; zadonelo je v en glas:

»Eviva, Eviva, Eviva!«

In so spili do dna, kot znamenje svete zaobljube.

 

REVOLUCIONARNO LETO 1848

Ko je umrl papež Gregor XVI., so bili kardinali pred težko izbiro, zato so veliko časa posvetili molitvam, da bi jih razsvetlil Sveti duh in bi bile njihove odločitve pravšnje. Časi so bili zelo negotovi. Metternichova Evropa se je majala v temeljih, policijsko nasilje je lahko le nekaj časa zadrževalo naraščajočo ljudsko nejevoljo, zato je bila tudi cerkev pred zgodovinskim izzivom. Temu naj bi bil kos Pij IX., in ta se je nemudoma lotil prenove uprave v svoji "Cerkveni državi", ki je zajemala precej osrednjega dela "škornja" okoli Rima, od Tirenskega morja čez Apenine do Jadranskega morja. Dopuščena je bila svoboda tiska, ki so jo domoljubi obširno izkoristili in oznanjali, da je prišel čas italijanske enotnosti in svobode. Velikansko navdušenje je zajelo ljudi, ko je Pij IX. ustanovil narodno stražo, to so brez odlašanja posnemali po vseh ostalih drugih italijanskih državicah: v Toskanskem nadvojvodstvu, v vojvodstvih Parmi, Modeni, Luki, Massi in Carrari ter v Sardinski-savojski kraljevini, ki je imela protektorat nad Monakovsko kneževino, med katerimi je bila cela vrsta nerazrešenih vprašanj, ozemeljskih nedorečenosti in starih zamer. (Le Republika San Marino je ostala že pod Napoleonom nedotaknjena in to je spoštovala tudi Sveta aliansa po njem.) Papež je 14. februarja 1848 razglasil dokaj svobodomiselno ustavo, to je pritegnilo italijanske rodoljube, saj so v tem videli popolnoma drugačno prihodnost, in polni nade so zrli proti Rimu; morda pa bo papež združil Italijo.

In potem je prišel marec leta 1848 – pomlad narodov in politični potres. Na Dunaju popolna zmeda; spopadi in demonstracije; dvor s cesarjem na čelu zbeži na Tirolsko. Po vsem avstrijskem cesarstvu je vrelo, narodi so hlepeli po svobodi.

Tudi v Benetkah so se ljudje množično zbrali in dosegli, da so avstrijske oblasti izpustile zaprta rodoljuba Manina in Tommasea. V Milanu so se prebivalci silovito spopadli s četami maršala Radetzkega, ki se je bil prisiljen umakniti proti Mantovi in Veroni, to je sprožilo verižni odziv po vsej Lombardiji in Benečiji. V Benetkah je komaj izpuščeni Manin nemudoma zbral oborožene somišljenike, oklical "Republiko sv. Marka", ustanovil začasno vlado, ki ji je predsedoval, in prisilil vojaškega guvernerja Zichyja, da se ukazal umik avstrijskih čet. Zavladalo je splošno veselje, ljudje so rajali po cestah, se poljubljali, vzklikali "beneškemu levu" – kot bi bil karneval. Vodstvo se je sicer zavedalo, da je še daleč do končne zmage, in je zaradi tega pospešeno pripravljalo obrambo, toda kaj več se v tistem kratkem času ni dalo storiti. Še največ so upali na pomoč iz Piemonta in od papeža, ki jih je pred tem goreče vzpodbujal.

Kmalu pa je nastopila reakcija. Ustoličili so mladoletnega cesarja Franca Jožefa; Metternich je moral v izgnanstvo in novi ljudje so prevzeli krmilo cesarstva v svoje čvrste roke. Sprožila se je vojaška in policijska pokoritev upornikov.

Tudi Don Luigi se je hrabro boril v Zoldu, skupaj z drugimi rodoljubi, proti zoprnemu cesarstvu, upajoč na papeževo in piemontsko pomoč. Toda papež Pij IX. ni prihitel na pomoč; Piemont pa je odigral kaj temačno vlogo. Da je bila rešena habsburška dinastija, so veliko pripomogle prav hrvaške čete, ki so pokorile tudi Zoldo, odkoder se je Alojz zatekel v Benetke. Med tistimi posameznimi tujci, ki so tedaj še nekaj časa ostali v Benetkah, je bil komaj promovirani zgodovinar s padovanske univerze dr. Vincenc Ferreri Klun, Slovenec iz Ljubljane, dopisnik augsburškega lista "Allgemeine Zeitung", ki je bil v stiku s predsednikom začasne vlade Maninom in s poveljnikom generalnega štaba narodne straže Giurattijem ter z drugimi voditelji nove beneške republike. Ni bil le novinar, ampak tudi navdušen privrženec prevrata. V "Gazzetta di Venezia" je objavil proglasa: "Dunajskemu ljudstvu" in "Dunajskim prostovoljcem v avstrijski armadi v Italiji", s katerima kliče Dunajčanom, naj se upro aristokratski kamarili, ki z Windischgrätzom, ta je zamenjal Metternicha, na čelu spletkari proti njihovi svobodi. Treba se je zgledovati po pravičnih dejanjih svobodnih ljudi, kot je linčanje vojnega ministra Latoura na dunajskih množičnih demonstracijah, ker je hotel poslati dunajske čete kot okrepitev hrvaškim kazenskim ekspedicijam bana Jelačiča proti Dunaju. Prav tako je vsaka Radetzkega zmaga v Italiji poraz za svobodo vseh.

Tudi se ne smemo čuditi, da je Maninu poslal v začetku julija tehtno pismo, ki sta ga podpisala še tujca Stieglitz in Tempel, v katerem svarijo pred oblastniškimi apetiti Sardincev, ki jim je za oblast, ne pa za osvoboditev ljudi.

Piemontski kralj Karel Albert je vkorakal v Lombardijo; ocenil je, da je prišel njegov čas za združitev Italije pod njegovim žezlom. Videti je bilo, da ga nič več ne more ustaviti; njegovi privrženci so odločno nastopili tudi v Benetkah, kjer so se na nož spopadli z republikanci Manina in Tommasea, ki so bili proti piemontski monarhistični politiki "artičoke", to je priključevanja pokrajin druge za drugo. Njihovi tajni agenti in odkriti pristaši so delovali z roko v roki proti dogovoru, da bo politična ureditev severne Italije odločena šele po koncu vojne, in na vsak način so delovali za takojšnjo priključitev Lombardije in Benečije k Piemontu. Ker so Avstrijci že konec aprila zasedli celotno Furlanijo in z vso naglico hiteli na pomoč Radetzkemu pod Verono, ni Benečanom in Lombardcem preostalo nič drugega, kot da so se postopoma odločali za priključitev k sardinskemu kraljestvu. Karl Albert je žarel od sreče in je naročil, naj se v Torinu nemudoma skliče parlament, ki naj tudi formalno potrdi te priključitve. Toda Benečani še niso klonili pod sardinskim pritiskom. Začasna vlada je razpisala skupščinske volitve, da bi s tem pridobila ljudi in obenem legitimiteto, in ta naj bi odločala o priključitvi, pri tem je Manin računal, da bo prevladal spomin ljudi na staro "serenissimo" in bo odločitev v prid obnovitvi republike. Skupščina se je sestala 3. julija 1848. Tommaseova zahteva, naj poslanci odlože razpravo o priključitvi do konca vojne, ni bila sprejeta. Sam Manin je sprevidel, da bodo Avstrijci ob tolikšni premoči kmalu v mestu, in je pozval republikance, naj žrtvujejo ideale, obenem pa je hotel pridobiti čas oziroma omiliti težko odločitev, rekoč:

»Vse, kar je bilo storjeno in kar delamo, je začasno. Odločila bo vseitalijanska skupščina v Rimu.«

To je prevesilo število glasov v prid priključitvi k Piemontu. Tisto pismo Kluna in tovarišev je bilo odposlano pred usodnim glasovanjem v skupščini; z njim so hoteli Manina opozoriti, da bodo zamenjali avstrijskega gospodarja s piemontskim, ki ne deluje v prid združitve vse Italije. Toda na splošno presenečenje se je nenadoma hitro spremenilo tudi javno mnenje. Če je bilo pred tem nevarno govoriti o Karlu Albertu, je bilo po glasovanju gorje tistemu, ki je javno še govoril o republiki. Sardinske čete, ki so kmalu za tem prikorakale v Benetke, pa niso doživele navdušenih ovacij, nasprotno, meščani so jih sprejeli zelo hladno, to pa je kazalo, na to, da je bila večina še vedno za Republiko sv. Marka, le iz strahu pred Avstrijci se je vdala napadalni monarhistični manjšini.

To se je izkazalo kmalu po avstrijski zmagi pri Custozzi ob Gardskem jezeru, kjer je Radetzki krvavo potolkel piemontske polke in sta državi sklenili premirje. Tedaj je bilo konec beneške zveze s Piemontom; Manin je s tovarišema prevzel vso oblast, postal je nekakšen diktator. To pa ni bilo po volji večini tistih, ki so si prizadevali za združeno Italijo, saj so v tem videli nevarnost za zgledovanje ostalih pokrajin na polotoku, ki bi morda tudi hotele ohraniti samostojnost. Zato se je zlasti del skrajnih mazzinijevcev potrudil, da bi z notranjim rovarjenjem spodnesel Manina, pri čemer so zaradi notranjih italijanskih potreb pozabili na širši evropski okvir njihovega gibanja.

Alojz je bil ob vsem tem razdvojen in razočaran. Če je prej mislil, kako enotno se bodo vsi uprli avstrijskim silam, združili moči in kot en mož nastopili ter končno izpeljali zamisli iz proglasov, se je pred njegovimi očmi odvijala državljanska vojna med njimi samimi, kar je bilo le v korist Avstrijcem. Globoko v sebi je čutil, da je prevelik idealist v teh zgodovinskih in prelomnih trenutkih. Za kaj naj se odloči? Vsekakor Avstrije ne bo mogla premagati vsaka državica posebej, le z združenimi močmi obstajajo možnosti, da uspejo. In pri tem je od vseh izbir še najrealnejša tista, ki prihaja iz Piemonta, pa čeprav ni brez napak. Čas terja realizem!

Zgodaj spomladi leta 1849 je bila zapečatena usoda Maninove beneške republike. Karel Albert je preklical premirje in vdrl v Lombardijo, misleč, da je Avstrija spričo notranjih nasprotji preveč šibka, da bi se lahko upirala. Toda Radetzki je bil spet na svojem mestu in je pri Novari tako potolkel Sardince, da se mu niso mogli več zoperstaviti niti tedaj, ko je prekoračil Tessin in vkorakal na piemontsko ozemlje. Italijanska revolucija je ugašala. V začetku poletja je bila poražena tudi Rimska republika, ki jo je ustanovil Mazzini skupaj z Garibaldijem po uporu proti papežu Piju IX. ki je moral pobegniti, saj se je hudo zameril ljudem, ker ni priskočil na pomoč Lombardiji in Benečiji. Španci in Francozi so napadli rimske upornike ter jih premagali, vrnili na oblast prejšnjega papeža, ki je odpravil lastno liberalno ustavo in vse svoboščine ter zavladal kot samodržec. Najdlje so vztrajale Benetke, ki jih je bilo lažje braniti, in sta jih šele lakota in kolera spravili na kolena. Čeprav so se nekateri predajali slepilom, da bo prišla pomoč od zunaj. Eden od vodij, Tommaseo, je bil zagovornik odpora za vsako ceno, ker je računal, da bo še mogoče prepričati Južne Slovane, naj se povežejo z Madžari in skupno udarijo po Avstriji. Novica o porazu pri Novari je še podžgala njegova prizadevanja pri iskanju zvez z Južnimi Slovani in je celo novačil med avstrijskimi ujetniki slovanskega rodu, da jim vlije kakšno resničnejše čustvo o italijanskih razmerah in o skupnih koristih dveh ljudstev proti avstrijskemu ječarju. Posebej opogumljajoča je bila vest, da se je piemontski kralj Karel Albert odpovedal prestolu v korist sina Viktorja Emanuela II. Toda kmalu je bilo tudi tega upa konec, Piemont je sklenil mir z Avstrijo.

A mladi Viktor Emanuel II. je premogel veliko državniške modrosti, ni sledil drugim državam in državicam, ni zatrl državljanske svobode, ohranil je liberalno ustavo svojega očeta. Ob strani sta mu stala zviti grof Cavour in globokoumni Massimo d'Azeglio, to je pripomoglo, da si je Piemont razmeroma kmalu zacelil rane po hudih porazih. Ljudje so pozabili na napake in videli edino rešitev še v Piemontu...

Alojz je sklenil, da se bo čimprej pridružil piemontskim silam, edini realni sili v tem prostoru, da bi se lahko boril proti Avstriji. S seboj je nosil izvod "Novic", ki so dne 29. marca 1848 objavile članek Matije Majarja iz Celovca, v katerem je zapisal:

»Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po vogersko. Mi Slaveni pa tudi terdno, z vso močjo od vsih terjamo, da tudi nas puste doma po našim živeti: Slovenec po slovensko.

Mi nismo čez Nemce, Italijane ali Vogre – pa tudi oni niso čez nas.«

 

ZADNJIČ DOMA

Kadar je iz Benetk gledal proti severu, je ob jasnem vremenu lepo videl Julijske Alpe. Stožilo se mu je po domu in domačih, ki jih ni že tako dolgo videl. Toda kako naj potuje po deželi, prepolni vojaštva, cestnih zapor in nenehnih nadzorovanj; kdo ve, ali bo sploh dospel do tja in ga ne bodo prej vtaknili v ječo, še posebej, če bodo le zaslutili, da je bil v Zoldu in vmes še v Benetkah. K sreči je imel še vedno pri sebi stare papirje, ko je študiral v Gradcu in ga niso mogli kompromitirati, da so pa stari in zastareli, se da razložiti s temi negotovimi razmerami. Ko je iskal način, kako bi potoval z najmanj zapletov, je srečal v pristanišču znanca, ki mu je svetoval naj gre z ladjo, češ, da manjših trabakul Avstrijci ne nadzorujejo preveč natančno, saj nimajo dovolj mornarice, pozorni so le na tiste, ki lahko prepeljejo velike tovore ali večje število ljudi. Sprva ni kazalo, da bo imel kaj sreče in bo kdo pripravljen sprejeti ga na krov, saj je vladalo splošno nezaupanje ne le zaradi politične policije, ampak tudi zaradi ropov, ki so se končali celo z uboji. Tako je po nekaj dneh spet poiskal tistega znanca, ali mu lahko pomaga, saj je bil domačin, ki je zagotovo poznal tamkajšnje razmere in tudi njega so kapitani poznali. In res mu je našel nekega Marina, ki se je odpravljal v Gradež, od koder bo lažje našel pot proti Kobaridu. Smola je hotela, da se je vreme skazilo in je zopet minilo nekaj dni, da se je morje uneslo. Dneve je prebil z nekaj redkimi znanci, ki jim je zaupal, saj si ni bil več svest, kdo je s kom in kdo je proti komu. Najraje je zahajal v taverno "Al leone", nedaleč od trga sv. Marka, do katere se pride po ozekem prehodu skozi zgradbe, za katere ni mogel dognati, čemu služijo, bivališčem, delavnicam ali so zapuščene, saj je bilo nekaj vhodov levo in desno, a nikoli ni srečal žive duše, ki bi se jih uporabljala. Morda pa so bili to le stranski ali zadnji vhodi, ki so prišli prav le v sili ali ob posebnih priložnostih. Po tem temačnem predoru pa je človeku zaigralo srce, ko je na drugi strani prišel na svetlo. Odprl se je prijazen tržič, za tesne beneške razmere še vedno pravcato razkošje, z mogočno platano v sredi, ki je ves trg imela v svojem okrilju. Od stoletij zglajene kamnite plošče pravilnih, a neenakih oblik so se svetile od svetlobnih pramenov, ki so prodirali z vrha. In tu v kotu je imel odprtega svojega "leva" (v katerega se je za silo lahko stlačilo deset ljudi) upokojeni lastnik ladje (če je bila tisto ladja, petnajstmeterska barkača), s katero je pretežno dovažal hlodovino iz Trsta, kamor so jo z vozovi tovorili največ iz Trnovskega gozda in s snežniškega pogorja; če pa je plul iz Gradeža, so bila drva s Tolminskega. Ne, tam še ni bil nikoli. Kakšne vere ljudje pa tam živijo? Alojz se mu je nasmejal. Ni bilo prvič, da je naletel na tolikšno nepoznavanje sosednjih dežel. Kljub temu, da smo v Evropi nasploh vsi na kupu in si, tako rekoč, lahko gledamo v lonec, pogosto pa se nam zdi, da si stopamo drug drugemu po prstih, se ne poznamo kdo ve kaj. Sem so prihajali njegovi prejšnji in novi znanci, s katerimi je premleval najnovejši razvoj dogodkov. Ko je nekega dne eden od njih umanjkal in se je potem razširil glas, da se je zapletel v politični prepir, ki se je sprevrgel v obračun z noži, je Alojz sklenil, da mora na vsak način odpotovati; če ne bo mogoče z ladjo, pa po kopnem. Vendar je njegov prevoznik Marin le sklenil odpluti; vkrcal se je in po še vedno valovitem morju so obrnili proti severu.

Pluli so čim bližje obali, le toliko odmaknjeni, da ne bi nasedli, saj je tod morje plitvo, polno lagun in močvirij. Pad je poglavitni krivec, da je mešanice blata in peska čedalje več in z vsakim letom bolj zasipa Jadran. Na drugi strani je na vzhodu komaj slutil obrise Istre, v katero se je s severa polagoma spuščala veriga alpskih gora. Vso pot ni bilo videti nič zanimivega; nekaj manjših in nekoliko večjih ribiških naselij, tu pa tam cerkveni zvonik. Videti je, da so ostala vsa stara mesta v notranjosti kopnega, medtem ko se je obala odmikala. Na novem, zdrizastem in nezdravem zemljišču pa je nastajalo nekaj novega le zaradi nuje, bega pred sovražniki, ohranjanja lastnega življenja; taki mesti sta Benetke in Gradež, slednji je na sipinastem otoku, ki se ga da razmeroma lahko utrditi in ubraniti. Kdo ve, kako daleč nazaj segajo prvi temelji, zagotovo še v čase mostiščarjev, le da so prebivalci izrabljali mirnejša obdobja za vrnitev na kopno; ko so se pojavile sovražne trume, pa so se umaknili sem. Sčasoma pa se je naselbinski sklop zgradb, prekopov, cest, mostov in drugega toliko razširil in utrdil, da je nastalo stalno mestno jedro, iz katerega se poseljenost širila, da je na koncu prišla tudi po tej poti spet do kopnega.

Benečani so že leta 697 prvikrat sami izvolili svojega vojvodo ali doža, kakor so imeli že prej lastnega patriarha. Odtlej so nenehno širili svojo oblast po Jadranu in tudi izven njega. Zlasti so se okrepili med križarskimi vojnami, ko so za zlate denarce prevažali ljudi in blago za osvoboditev Svete dežele. V Jeruzalemu so imeli cele ulice v svoji lasti, s svojim glavarjem in sodnikom. Vmes pa so si ustvarili oporišča ob vsej dalmatinski obali, v Grčiji, na Malti, Cipru, Kreti... Najbolj znan je dož Dandolo, slep in neznaten starček, ki je pregovoril svoje podanike, da so se udeležili četrtega križarskega pohoda. Ker pa križarji niso imeli s čim plačati, si je izgovoril, naj zasedejo Carigrad. Leta 1204 jim je to uspelo, ustanovili so Latinsko cesarstvo, a Benečani so dobili levji delež, velik del mesta, vse otoke in imenitna grška obmorska mesta. V zgodovini pa ne gre venomer le navzgor; nastopil je čas, ko se je začel zaton in slavna beneška republika jemlje konec v teh dneh.

Spotoma so opazovali avstrijski korveti, ki sta pluli po odprtem morju, drugače pa ni bilo žive duše, kot da je morje izumrlo.

Zanimiv opis Gradeža je dal arabski popotnik Ibn Edris okoli leta 1150, ki ga imenuje med prvimi trgovskimi mesti. Omenja, da je v njem številno in pisano prebivalstvo, z gostim prometom v pristanišču. Le pet milj proti severu je Štivan-Sv. Ivan, tudi cvetoče mesto velikega obsega, naseljeno s plemiči, vojaki, obrtniki, trgovci in rokodelci, močno utrjeno, ob neki reki, ki kljub kratkemu toku obilno preskrbuje mesto z vodo.

V Gradežu se je izkrcal in mimo starinskih zidovij stopil do stolnice, kjer je upal najti nasveta in pomoči za nadaljnje potovanje. Vendar se je spotoma spomnil, da bo morda hitreje našel rešitev, če se ustavi pri meser Corbatu (ali Crobatu, ni natančno vedel, kako se prav piše), ki se je s svojimi vozovi ustavljal pri njih v Robiču, da je v gostilni počival in se okrepčal. Gospodarja ni dobil doma, vendar ga je hlapec potolažil, češ da pripravljajo pošiljko do Krmina in bo šla na pot zarana naslednjega dne. Pri njih je prespal. Gospodinja je bila ženska zrelih let, toda mladostnega videza in lepe postave, takoj je bilo videti, da je njena vloga pri hiši pomembnejša, kot je zgolj gospodinjenje; gospodar je že pred leti ovdovel in si je dobil gospodinjo v Trstu, jedro Kraševko. Tako sta si z Alojzem imela kaj povedati, in ker sta imela na mizi lepega brancina in furlansko črnino, je bila ura krepko čez polnoč, preden je legel k počitku.

Zjutraj, še ob mraku, ga je hlapec spravil pokonci. Iz Gradeža je peljala slaba cesta nekaj časa po nasipu ob zamočvirjeni obali proti severu, in po dvajsetih kilometrih sta bila v Ogleju, neznatni vasi z mogočno prastaro cerkvijo na ostankih predrimskih in rimskih naselbin slavne preteklosti. Že zdavnaj pred Rimljani je tod obstajala naselbina, ki jo nekateri povezujejo celo s trojanskim junakom Antenorjem in njegovimi Veneti, so pa že oni tu naleteli na prvotne prebivalce, Okla poimenovana. Rimljani so kasneje spletli zgodbo o orlu, aquili, ki naj bi zaokrožil nad tem krajem in tako dal božansko znamenje, kje naj se postavi mesto, ki je v največjem obsegu imelo skoraj pol milijona prebivalcev. In danes le nekaj sto ljudi; skoraj ne vem, nad kako slavnimi temelji in iz kakšnih ruševin so zgrajena njihova bivališča.

V Ogleju sta zavila proti vzhodu, skozi Rudo in mimo Zagraja sta dospela po štiridesetih kilometrih do Krmina pod Briškim gričevjem. Kljub temu, da se spotoma nista nič obirala, je bila ura že krepko čez poldan. Zakoračil je po cesti proti Rožacu, ki je bil nedaleč za gričevjem na njegovi levi. Spomnil se je očetovih pripovedovanj o preteklosti tega slavnega samostana in povezanosti hiše ter njega osebno z njim. Veliko časa je že minilo od takrat – celih petdeset let, ko je bil skoraj ob življenje in ga je le zvesti konj privlekel, po srečnem naključju, do zdravilarja Skubina. Po isti poti, po kateri je tedaj jezdil oče, sedaj pešači tudi sam. V prav tako negotovih časih, polnih krvi, nasilja in gorja. Kdaj bo tega konec?! Redkim obdobjem miru, ki so trajala le nekaj let, so sledile dolgotrajne vojne. Koliko gorja so že doživeli ti ljudje! Človeštvo je resnično nastalo iz izvirnega greha, ki bremeni vse potomstvo, in to bo trajalo do sodnega dne. Kako grozljivo in onesrečujoče videnje!

Že v Krminu so ga pri vstopu v mesto in izstopu iz njega vojaki premerili od nog do glave, le izpraševali so ga, kam je namenjen; morda je bil duhovniški kolar dovolj prepričljiv, da ga niso spraševali po papirjih. Med redkimi ljudmi, ki jih je srečeval, ni bilo znanega obraza, čeprav se mu je zdelo, da je že tako blizu doma, da so mu vsi znani. Je nekaj na tem, da so si v nekem okolju podobni obrazi, telesna rast in celo hoja ali gibi prebivalcev. To so podedovane lastnosti, a prihaja tudi od podnebja, opravil, ki vplivajo na držo telesa, in od oblikovanosti tal, po katerih hodijo.

Čez štiri ure je bil v Čedadu; ravno dovolj zgodaj, si je mislil, da še dobi koga iz domačih krajev, ki se bodo vračali in ga vzamejo s seboj. Toda pri vhodnih mestnih vratih pri Hudičevem mostu se je zapletlo, straža ga ni pustila v mesto, češ da nima urejenih papirjev; pravzaprav so ga kar zadržali.

»Ali sem aretiran?« je vprašal dežurnega oficirja, ki ni odgovoril, temveč je kar šel iz stražarnice z njegovimi nenavadnimi papirji v rokah. Le pred vrati je stal vojak s puško ob sebi; v zanikrnem prostoru, z zatohlim uležanim zrakom, je ostal sam na edini široki klopi, celo mize ni bilo, le nekakšna polica, na kateri se je valjalo nekaj zvitih papirjev, ki so morda bolj rabili zvijanju smotk kot pa čemu drugemu. Ta navada, zvijanja tobaka v papirnate tulce, se je v zadnjih letih razširila z Orienta tudi v naše kraje in prav vojaki so bili tisti, ki so k temu največ prispevali, saj so bili nenehno na hitrih in dolgih pohodil križem po Evropi. Tako je nekaj časa stopal po sobi, sedel in spet vstal.

»Kaj pa, če bi kar meni nič, tebi nič odšel? Nobenega ukaza nisem slišal, da ne smem oditi, čeprav sem celo vprašal...,« je pomislil. Že se je odločil stopiti proti stražarju, da bi preizkusil, kako bi se obnesla njegova zamisel, ko je prevladal hladen razmislek; če je že odnesel papirje, jih bo oficir tudi prinesel nazaj. Sicer pa je sedaj tako ali tako v njihovih rokah. Tudi če bi jim ušel, bi se pognali za njim, saj imajo vse njegove podatke na zaseženih papirjih. Nagibalo se je k večeru, ko se je spet prikazal poveljnik straže, z njim pa je bil še nek civilist, ki ga v mraku ni takoj spoznal, toda po nekaj trenutkih je videl, da pred njim stoji pater Simon, ki ga je poznal s Stare gore. Stisnila sta si roke, nakar mu je častnik vrnil papirje in salutiral, ne da bi ves čas sploh spregovoril besedo; očitno je odšel v župnišče preverjat njegovo identiteto.

S patrom sta stopila čez most v mesto – v Staro mesto, kot je v navadi reči med Slovenci. Medtem se je že stemnilo in ni bilo mogoče misliti, da bi nadaljeval pot. V jedilnici se je pridružil ostalim pri večerji, po kateri se je razvil resen pogovor o sedanjem dogajanju. Zelo jih je zanimalo, kaj se dogaja v Benetkah in drugod po Italiji, njega pa, kako je v teh krajih. Slabe izkušnje iz zadnjih mesecev, ki so jih podkrepile žalostne izkušnje iz Benetk, so ga naredile previdnega in manj zaupljivega, kot je bil pred tem. Imel je občutek, da si celo v krogu sobratov ne sme popolnoma odpreti srca; kdo ve, kako bi si kdo tolmačil njegove besede in kako bi se iz tega (čeprav verjetno zanesljivega okolja) prenesle do nepoklicanih ušes. O dogodkih v Zoldu je sicer z navdušenjem pripovedoval, vendar je zamolčal svojo vlogo pri njih. Prav tako je razlagal, kaj vse se je dogajalo in se še dogaja v Benetkah, pri tem pa ni omenil nobnega imena ali česar koli, kar bi lahko pripeljalo do določenih oseb. Ko so mu nevezano vskakovali v besedo in dodatno spraševali, so obenem omenili marsikaj o dogodkih tod, zato mu skoraj ni bilo treba več spraševati. Ponavljale so se slike iz drugih dežel; ogromno vojaštva; letine so slabe; bolezni je čedalje več; ljudje obupujejo, da se še sveti cerkvi ne posvečajo kot včasih.

Ostali so se razšli in ostala sta s patrom Simonom sama. Bil je iz Pušje vasi (Vencona) nad Huminom, starinskega mesteca s črnim obzidjem. Poleg cerkve sv. Andreja je majhen trg z okroglo kapelico z grobnicami, v katerih so mumije. Trupla so se posušila v dvanajstih od dvajsetih grobnic; zakaj ne v vseh, nihče ne ve – morda je vzrok sestava tal ali kaj drugega. V eni je pokopan tudi poljski vojvoda Boleslav, ki je tu umrl leta 1149 med vračanjem iz križarske vojne. Vseh mumij je 34, ki so razvrščene ob zidu popolnoma gole, le prepasane okoli ledji, koža je pergamenasto rumena. Ohranjeni so celo lasje in nohti. Obrazne črte so skoraj nespremenjene, kakor bi bile pri poslednjem vzdihu, tako da je vsaka ohranila lastno identiteto. Mnogo kronanih glav je prišlo sem na ogled, med njimi tudi Napoleon, ko se je zadrževal v Vidmu. Tam mimo teče Tilment, v katerega se steka Bela iz Rezijanske doline, v sovodnju pa je stara benediktinska opatija Možnica, ki jo je ustanovil koroški grof Kocelj. Tilment pa nabira vodo vse od izvira v Karnijskih Alpah – tako daleč sega povodje, da je treba le čez razvodje, pa se pride v dolino Piave in do Zolda...

Še enkrat je prebedel polnoč v olajšujočem pogovoru s sorodno dušo in ko se je spravil v trdo posteljo, je truden od preteklih dni in sproščen od toplega ponovnega stika z domačimi kraji, v trenutku zaspal.

 

POSLEDNJIČ Z DOMAČIMI

Naslednjega jutra je prisedel k poštarju in se odpeljal proti domu. Postiljon je priganjal konje, saj je moral biti do poldneva že nazaj, da bi odpeljal proti Palmanovi. Po Nadiški dolini je bilo polno vojaštva, oficirji so se namestili po vaških hišah, prostaki pa so si postavili šotore. Ob cesti so stale dolge vrste težkih voz, pretežno naloženih s strelivom, saj je tudi težko topništvo očitno izdatno podpiralo pehoto. Če je tako, je sklepal Alojz, namen tokratne ofenzive ni hitro prodirati le s konjenico in pešci, ampak strateško zasedati in obdržati nove položaje.

Na njuni levi je bilo slišati, med drdranjem poštnega voza, šumenje Nadiže, ki se je živahno vijugala po bleščeče belem produ, ki ji je iz osnovne turkizno modre izvabljal pahljačo barvnih odtenkov.

Končno sta se ustavila pri Titovih. Voza z drvmi sta mirovala ob cesti, konja pa sta iz vreč na gobcih zobala oves. Postiljon je počil z bičem, da je odmevalo po vasi, še bolj pa se je oster zvok razlegal po hiši, kar je bilo za hišne jasno znamenje, da so pred hišo novodošli. Ob oknu se prikazala glava enega od voznikov, ki se je na stolici nagnil toliko nazaj, ne da bi vstal od mize, da bi videl, če je kaj narobe pri njihovih vozovih, in očitno pomirjen, da je vse v redu, spet potegnil glavo od okna, kot jo potegne želva v svoj oklep.

Med vrata je stopil oče. Z Alojzom sta se nekaj trenutkov gledala, oba presenečena in malce zbegana; Tit, ker sina ni pričakoval, včasih se je celo že bal, da ga ne bo nikdar več videl; Alojz pa se je privajal na drugačno podobo očeta od tiste, ki jo je nosil v spominu – vidno se je postaral. Po premoru, ki ga naključno prisotni običajno sploh ne opazijo, prizadete pa takrat v hipu spreleti cel plaz spominov, spoznanj in razmišljanj s tako silovitostjo in v tolikšnem obsegu, da to predstavlja ne le za možgane, ampak za celo telo silovit napor, kot nenadni sunek viharja, ki človeka lahko zamaje in podre, – sta si segla v roke, že naslednji trenutek se tudi objela, ker sta morala dati duška dolgemu hrepenenju po snidenju. Stopila sta v hišo, kjer drugih ni bilo, razen dveh gostov v gostinski sobi. Družina je bila na polju, Nina pa je šla v Kred na pokopališče; seveda, se je spomnil Alojz, saj je že sobota; zadnje dni je bil tako zavzet s potovanjem, da je izgubil občutek za čas.

Na štedilniku je bila pristavljena posoda, v katerih se je kuhalo kosilo.

Stala sta sredi kuhinje in se prehitevala z vprašanji; tedaj je vstopila Nina, ki jo je očitno že dohitela razburljiva novica, saj po vaseh deluje poseben način obveščanja, ki je hitrejši od zvoka... Zadihana je objela sina, sedla na klop, šibka od napornega hitenja in nenadne sreče, posadila Alojza k sebi ter ga, držeč ga za roke, samo gledala. Tit se je smehljal, se nekaj prestopal, potem pa potegnil steklenko sadjevca iz omare. Spomnil se je na pošto.

Postiljon je medtem sam razložil pošto in razumevajoče čakal, da se stara dva pomirita, stopil je do onih dveh v pivnici in se z njima zapletel v pogovor. Tit je prišel s sadjevcem do njih, vsem nalil – to plača hiša – in družno so izpraznili. Kmalu za tem so vsi odpeljali.

Kosilo je bilo posebno svečano, Nina se je še posebej potrudila, čeprav ji je bilo videti, da ji tokrat radost lajša delo. Brat Anton in njegova žena Katarina Uršičeva, ki jo je Alojz tokrat prvič videl, sta nosila glavno breme pri hiši. Težki časi so jima dovoljevali le enega hlapca in deklo, drugače ni šlo, letine so bile skope, davki vedno večji, trgovina je pešala in tudi v gostilni ni bilo več tako živahno kot nekoč; poznalo se je, da morajo ljudje stiskati pas in vsak cvenk trikrat obrniti, preden ga porabijo. Neprenehoma maršira vojaštvo, zdaj sem, potem tja, kdo bi vedel, kam, če sploh tudi oni vedo; spotoma kdo kaj zmakne, če pozabi plačati zapitek, je bolje, da ga ne opomniš, sicer se ti lahko zgodi kot gostilničarju na Kamnem, ki so ga prebodli z bajonetom, ker jih je ustavil na vratih gostilne in terjal plačilo.

Lojzi se tudi muči s kmetijo v Ladrah in je pri njej Rozi. Ana pa je šla že pred mesecem na Laško, Titovi sestri na pomoč, ki že dolgo boleha in se vprašujejo, če bo sploh še kaj z njo.

Nekaj vprašanj pa je ostalo zamolčanih. Čeprav je to že iz pisem razbral, se mu je sedaj potrdilo: pri hiši ni otrok! Težko mu je bilo karkoli vprašati; kaj pa naj vpraša? Sama sta dovolj nesrečna, da je zakon jalov. Kako težka je ta beseda! Še posebno težo ima na vasi, kjer je treba posestvu zagotoviti naslednika, nekoga, ki bo vse držal skupaj, da se ne bo sesulo, razgrabilo, razpadlo. Verjetno res temelji ta slabšalni (včasih celo zaničljiv) izraz na lastnini, ohranjaju rodu, prenašanju imena s pokolenja na pokolenje in če kdo ni sposoben tega spomina skozi veke, ni dober, ni vsidran v zemljo in posest – ni plemenit! Kaj pa pomeni "kmet", odkod ta beseda, njen praizvor? Kmet je sam svoj gospod, na svoji zemlji gospodar, le zemlji zavezan in od nje odvisen, njej predan in njen služabnik in oskrbnik, negovalec; odvisna sta drug od drugega, kmet brez zemlje propade, shira, umre in izgine, zemlja brez kmeta podivja, preraste jo goščava ter izgubi urejenost in lepoto. Kot je rekel znameniti jezikoslovec Otrebsky, sta besedi "knez" in "kmet" soznačnici.

Alojzu je bilo težko zaradi brata; nalašč ni uporabil pojmov: "pomilovati, sočustvovati, smiliti", ker bi to še podkrepilo njegov zaničljiv položaj, da ni zmožen imeti otrok, saj je taka božja volja in ne po lastni krivdi. Morda pa se jima sreča še nasmehne...

Tit in Nina sta že v lepi starosti in Bog daj, da bi še dolgo živela, čeprav zlasti mater tare bolezen, toda resnica je, da delati ne moreta več, le okoli hiše kaj postorita, v gostilni postrežeta in na pošti odpravita tisto malo, kar je treba. Ampak, če ne bo otrok, kdo bo ostal na "Hiši"?!

Naslednjega dne, v nedeljo, je vzel mater pod roko in družina se je skupaj odpravila v cerkev. Vikar Jurij Mercina, ki je nastopil službo v Kredu prav pred kratkim, se je razveselil stanovskega tovariša in mu predlagal, da bi maševala v dvoje; to je bil za faro poseben dogodek in cerkev je bila polna kot že dolgo ne. Vikar mu je prepustil tudi pridigo, za katero se ni utegnil vnaprej pripraviti; nedvomno si je pridobil že nekaj izkušenj, tudi je imel pripravljene ustaljene govorne vzorce za take priložnosti, vendar mu je nekaj ležalo na duši in to je najprimernejša iztočnica za dober govor. Razgledal se je po cerkvi, molčal, da je napetost naraščala, in počasi šel od vernika do vernika, kot bi hotel vsakemu posebej pogledati v oči, ki so odsev duše. Spomin na komaj minule dni in vse gorje, ki ga je doživel skupaj s farani v Zoldu, mu je položil na ustnice Cegnarjeve stihe, ki naj bi vzpodbudili njegove rojake, da odločneje vzamejo lastno usodo v svoje roke:

»ROJAKI!

Rojaki moji! Opasujmo uma svetle meče,
plemenita kri po naših krepkih žilah teče,
Bog nam dal je dobro srce, um in pamet zdravo;
povzdignimo krepke glase domovini v slavo!
Iz pšenice, vrli bratje, ljuljko populimo,
zdravo seme v brazde rojstne njive zaplodimo,
da se krepi ona od zaroda do zaroda,
da na zemlji diči se od vzhoda do zahoda.
Dovršujmo nam od zgoraj dano naročilo,
da ne bo nam sonce za gorami zatonilo,
da sijalo vedno lepše bo pred naša vrata;
vi, rojaki, kvišku, da nam pride doba zlata!
Populimo trnje, lemež naj ledino reže,
dokler temna noč na naše grobe se ne uleže;
vreme se zjasnjuje, ne bučijo več vetrovi,
taja se ledina, vzeli so slovo mrazovi.
Drami se prebela vila na zeleni gori,
sveti se ji lice in oko v rumeni zori;
hej, rojaki, kako poje, poje in prepeva,
da se gora stresa, da nebeški strop odmeva.«

Ljudje so obnemeli; v marsikaterem očesu se je zalesketala solza in možem se je stisnila dlan v pest. Po maši so ga pred cerkvijo obstopili možje in se rokovali z njim. Čeprav ni nikomur govoril, kje je bil in kaj je medtem počel, so mu pomenljivo prikimavali in ga vabili k sebi na dom, češ, si bodo že še kaj povedali. Alojz jih je opomnil, da je v prihodnje marsikaj odvisno od tega, kako se bodo množice odzivale na ustavne določbe, ki lahko ostanejo le lepa načela, če za njimi ne bo nenehno čutiti pritiska ljudi, saj je, končno, tudi zadnje spremembe povzročil širok upor. Že prejšnji cesar Ferdinand je v svoji različici ustave obljubljal:

»Vsakemu narodu je čisto ohranjenje njegove narodnosti in njegovega jezika zagotovljeno.«

Sedanji mladi cesar Franc Jožef I. pa je stvar takole opredelil:

»Vsi narodi imajo enake pravice in vsak narod nerazžaljivo pravico, svojo narodnost in jezik varovati in omikovati.«

Vikar Mercina ga je poklical k sebi v župnišče, kjer sta zaupneje spregovorila o nekaterih stvareh. Potem ko mu je Alojz povedal o dogodkih, ki jim je bil priča in sam v njih soudeležen, mu je Mercina pokazal v "Sloveniji", ki je v Ljubljani začela izhajati po dvakrat na teden, skoraj stran dolg članek goriškega poslanca J. Doljaka, v katerem pravi:

»... samostalno narodno življenje na podlagi tiste enakopravnosti, ki se ne le kot mrtva črka na papirju prikaže, temveč v svobodni, nemoteni razsnovi slovanskega jezika in pismenstva v šoli in uradu, pri sodnih oblasteh in opravništvu, v umetnosti in pismenstvu oznani..., to je mogoče doseči le v nevtralni, samostalni in neodvisni Avstriji in nikoli ne v nemškem nemštvu ali madžarskem Ogerskem...«

Ilirija je skupaj ostala in bi bila to lahko prva stopnja pri združevanju vseh Slovencev, če se ne bi že čutilo skrivnega oviranja iz ozadja, ki hoče s spletkami izigrati novo ustavo, saj na Dunaju razmišljajo le o tem, na koliko kronskih dežel naj Ilirijo razdelijo, da bi bili Slovenci čim bolj razcepljeni. Z Dunaja so prihajale sladke besede le toliko časa, da so se vladarji čutili spet varne, potem so spet zajahali centralistično kljuse. Čehi so se že oglasili, njihovi poslanci so izjavili:

»Mi hočemo ustavno ljudovladno monarhijo, kajti moramo zahtevati popolno priznanje ljudskih pravic... smo za federativno ali zvezno osnovo Avstrije, saj sicer ne bo dosegla miru, ki je potreben za prihodnjo blaginjo, dokler se ne odreče nesrečnim nakanam centralizma.« Toda po drugi strani so se že začele notranje razprtije, ki jih je vzpodbujala centralna oblast. Čedalje bolj se je čutilo, da je namen Franca Jožefa preprečiti zborovanje parlamenta, ukiniti ustavo in zamašiti usta tisku.

Mercina mu je tudi povedal, da so v Gorici, Trstu, Kanalu in Bovcu ustanovili "Slavjansko bravno društvo" ter da se nekaj takega pripravlja tudi v Kobaridu. V goriškem semenišču pa se je kar osemdeset bogoslovcev odločilo za izpite v slovenščini!

***

V sredo po tisti pridigi se je s kolesljem pripeljal notar Gruntar iz Kobarida, ki je imel veliko opravka na sodišču v Tolminu. Potegnil je Tita in Alojza na stran ter jima zaupno povedal, da policija poizveduje za Alojzom in bi bilo najbolje, če se čimprej umakne. Menda čakajo le še nekaj informacij iz Benetk, saj je zaporni nalog že prišel z Dunaja, le datum in ura nista vnešeni.

Tako se je končal njegov kratkotrajni obisk doma. Z grenkobo in jezo v srcu se je nanagloma poslovil, ne vedoč, kdaj bo spet videl rodni dom, ljube starše, brata in sestre, ki jih tokrat vseh ni utegnil srečati.

Mater je pozdravil že pozno zvečer, saj se nikakor niso mogli ločiti. Preostanek noči je, leže v postelji, nagonsko čutil, da uboga ženska ne spi, kot tudi ni spal on sam. Premišljal je njeno in svojo življenjsko usodo, ki ju je vezalo več kot le kri, čeprav je prav iz nje mogoče izvajati človekov značaj, vendar se naravi ne posreči vselej prenesti na potomce tudi starševske nravi. Z materjo sta bila zavezana vsak svojemu poslanstvu in temu sta ostala zvesta do poslednjih dni; ona je oskrbovala in ohranjala rodno “Hišo”, on pa Božji hram!

V četrtek navsezgodaj ga je Tit zapeljal do Vidma. In preden se je izgubil v mestnem vrvežu, sta si segla solznih oči še enkrat – in poslednjič – z očetom v roke.

 

DVOJNA SMRT

Izbrance med seboj povezujejo skrivnostne in močne sile, ki jih ni mogoče prekiniti in si z njimi povezani dogodki slede v usodnem ter nezadržnem zaporedju. Ni malo primerov, ko sta dvojčka, skupaj rojena, tudi skupaj umrla naravne smrti. Taki osebnosti, ki živita vse življenje tesno druga ob drugi, se enako oblačita, ljube so jima iste jedi, radostita in žalostita se ob istih priložnostih, celo njuni gibi so popolnoma nerazločljivi, se tako poistovetita z dušo in telesom, da ju tudi ob zadnji uri povleče v skupni grob, kot da ne bi vedeli ne onidve ne nedoumljivo sosledje vzrokov in posledic, ki ga pogosto poenostavljeno ozančimo z "usodo", kdo je tisti posameznik, na katerega naj bi smrt pokazala s prstom, zato pokaže kar na oba. Morda pa je v nas neka biološka ura, ki se pri dvojčkih izteče obenem.

Toda Nina in Tit govorita v prid domnevi, da dolgoletna čustvena navezanost in telesna bližina postopoma ustvari sobivanjska dvojčka, ki si postajata celo navzven podobna, spremenita obrazne poteze in uskladita gibe. Ta podvojenost seže tako daleč, da sta jima namenjena časovno zelo tesno sledeča si konca. Zima 1853 je pobrala Tita, čez nekaj mesecev pa Nino pomlad.

Čeprav je njo že leta stiskalo in je preležala tudi po mesec dni, da so ob zvonjenju za smrt nekateri pomislili kar nanjo, je nepričakovano vzelo najprej njega.

Popoldne je prišla Lojzi na obisk in se nameravala zadržati do mraka, ko naj bi jo, nazaj grede iz Breginja, vzel na voz sosed, s katerim se je tudi pripeljala. Anton se je z ženo odpeljal na Livek, kjer se je bil že poleti dogovoril za žrebička. Bil je to eden tistih lepih zimskih dni, brez snega, ko je iz večmesečne Matajurjeve sence tako mamljivo lepo gledati severno stran doline v soncu. Pobočje Stola je že bilo zlato od suhljate trave, ki je polegla med jesenskim deževjem, na njegovem slemenu pa je slonela čista modrina in gledala navzdol po vasicah in njihovih ljudeh, ki so bili kot v kadunji z vseh strani obdani z gorami. Tu pa tam se je spreletela kakšna kavka in spet sedla na travnik, da bi kaj kljunila. Spokojnost je vlekla z rahlim vetrcem od krnske strani.

Lojzi je zgoraj pospravljala in urejala sobe, z materjo sta si izmenjevali novice.

Ko sta se vrnili v kuhinjo, je oče sedel na nizki pručki za pridvignjenim ozadjem štedilnika, ki ga je ogreval izstopajoči dim in kjer je pozimi tako prijetno toplo. V rokah je držal zadnje Alojzovo pismo, rahlo sklonjen naprej, s komolcema oprt na koleni.

»Nam boste še enkrat prebrali, oče,« je od pričakovanja veselo rekla Lojzi. Toda odgovora ni dočakala. Hotela je še enkrat, tokrat malo glasneje, ponoviti vprašanje, misleč, da je oče zadremal. Zdrznila se je in strah jo je stisnil pri srcu; pozorneje je pogledala proti očetu in videla, da mu je polzela kot las tenka krvava sled iz ustnega kotička ter z drobno rdečo pegico na pismu vzpostavila poslednjo snovno vez s sinom...

Lojzi je vzela mater pod roko in jo hotela odpeljati iz prostora, toda ženica je prav tako v hipu doumela kot hči, kaj se je zgodilo. Njen odziv je bil boleče pretresljiv, ni planila v jok, ni vila rok, ni izgubljala pameti, z drobnimi, neslišnimi koraki je stopila do dragega, pokleknila k njemu, in ne da bi mu vzela pismo iz rok, sklenila vse štiri roke v molitev, kot bi hotela za vselej ostati tako združena in povezana. Lojzi je stopila naokrog do očeta, držeč ga čez rame pridrževala. Tako so vsi trije ostali nepregibni kot skupinska soha s svetopisemsko legendo ob oltarju.

Kdaj je vstopil voznik, da vzame Lojzi s seboj, nobena od njiju ni zaznala. Možu je na vratih zastal korak, a se je takoj zavedel svoje dolžnosti, stopil je na vas po sosede.

Pogreb je bil čez dva dni. Lepo, a mrzlo vreme je kar trajalo. Mladi vikar Jurij Lapanja, ki je nadomestil Mercino, je šele dobro prevzel službo v Kredu, septembra so ga bili poslali sem, ker so njegovega predhodnika premestili, kot je zahtevala sumničava oblast. Ljudi je šele spoznaval; za Titove pa je že vedel, da imajo duhovnika v upornih vrstah. Med mašo ni mogel niti ni smel zamolčati pokojnikovega sina, a je pred tem dolgo tehtal, kako naj to stori, da ne bo posledic in protestov z vrha. Zdelo se mu je najprimerneje, da izbere iz Svetega pisma poglavje iz "Pavlovega pisma Titu":

»Pavel, hlapec Božji, apostol Jezusa Kristusa, po veri izvoljencev Božjih in spoznanju resnice, ki vodi k pobožnosti, na podlagi upanja večnega življenja, ki ga je obljubil pred večnimi časi Bog, ki nikoli ne laže, a ob svojem času je razodel besedo svojo v oznanilu, ki mi je bilo poverjeno po povelju Rešitelja našega, Boga, Titu, pravemu otroku svojemu po naši skupni veri: Milost in mir od Boga Očeta in Kristusa Jezusa, Zveličarja našega!

...

Kajti mnogo jih je upornih, blebetačev in sleparjev, zlasti iz obreze, ki jim je treba usta zamašiti; kateri cele hiše narobe obračajo, učeč, česar ne bi smeli, za grd dobiček. Rekel je nekdo izmed njih, njih lastni prerok: Krečani so vedno lažniki, grde zveri, leni trebuhi. To izpričevalo je resnično. Zato jih ostro svari, da bodo zdravi v veri, ne poslušajoč basni judovskih in ukazov ljudi, ki se obračajo od resnice. Vse je čisto čistim; oskrunjenim pa in nevernim ni nič čisto, temuč oskrunjena sta njih um in njih vest. Proglašajo, da poznajo Boga, v delih pa ga zatajujejo, ker so ostudni in nepokorni in za vsako dobro delo nesposobni.

...

Spominjaj jih, da naj se pokoravajo poglavarstvom in oblastem, naj bodo poslušni, pripravljeni za vsako dobro delo; o nikomer naj grdo ne govore, naj ne bodo prepirljivi, ampak odjenljivi, kažejo naj sleherno krotkost proti vsem ljudem. Bili smo namreč tudi mi nekdaj nespametni, neposlušni, služeči mnogoteremu poželenju in razveseljevanju, živeči v hudobnosti in zavisti, sovraštva vredni, sovražeč se med seboj. Ko se je pa prikazala dobrota in ljudoljubnost Rešitelja našega Boga, nas je rešil ne iz del v pravičnosti, ki smo jih mi storili, ampak po usmiljenju svojem, po kopeli preporoda in obnovitve svetega Duha, ki ga je obilo razlil nad nas po Jezusu Kristusu, Zveličarju našem, da bi, opravičeni po milosti njegovi, postali dediči po upanju večnega življenja.

Resnična je ta beseda; in hočem, da o tem krepko pričaš, zato da bode verujoče v Boga skrb, delati dobra dela. To je dobro in koristno ljudem. A nespametnih preiskav in rodopisov in prepirov in bojev o postavi se ogiblji; brez koristi so namreč in brez veljave. Krivovernega človeka zavrni, posvarivši ga enkrat ali dvakrat, vedoč, da je tak človek popačen in greši, z lastno sodbo obsojen.«

Ljudem se gospod s tako pridigo ni prikupil, nejasno so doumeli, da jih napeljuje h pokorščini oblasti, proti kateri so že tako dolgo; ki ničesar ne stori, da bi bilo bolje, ki požira dane obljube in celo ukinja že uveljavljene pravice.

Nina, ki je v cerkvi ždela ob krsti (kakor da obenem tudi ob svoji), je ves čas globoko zatopljena molila in je preslišala gospodove besede. In tudi če bi jih zaznala ter bi jih razumela, ne bi mogla spremeniti ničesar; njen čas se je iztekel obenem s Titovim, in kar sta na tem svetu mogla storiti, je že moralo biti postorjeno, ničesar ni mogla več dodati ne odvzeti! Kar sta delala, sta delala skupaj, z najboljšimi nameni in predana zaobljubi. Poslej brez njega, sama, ne more in ni sposobna ničesar več.

Ko so malo pred Veliko nočjo kapljale njene poslednje moči iz njenega vrča življenja v veliko posodo večnega in neizmernega, in so ji vlažili vročične ustnice z baldrijanovim čajem, so se ji misli nizale v ubranosti molitve in nikakor ni mogla več razdvojiti tistega, kar je bilo del njenega zavestnega sveta, in onega, kar je že predstavljalo hrepenenje po ponovnem snidenju z dragim. Na trenutke, v prebliskih, ki so zarezali še vedno obstoječo mejo, si je želela videti otroke okoli sebe, vendar se življenje razpleta drugače od naših želja; morda najde največ sreče na tem svetu tisti, ki v ob vsakem dogodku odkrije drobec tistega, po čemer je vse življenje hrepenel; vsega naenkrat in na enem mestu ni mogoče doživeti, ali pa bi bilo tako neznansko in veličastno, da tega človeško srce ne bi preneslo.

V rokah je držala jantarno ogrlico, v njenimi jagodami zlito življenje jo je opominjalo, da tudi sama prepušča sledi svojega obstoja v jagodah, ki jih je rodila.

In zajel jo je občutek, da je bilo njeno življenje srečno.

 

ZATIŠNO OBDOBJE

Prav malo pred očetovo smrtjo je bil Alojz premeščen v Paderno di San Gregorio, tako da domači niso še imeli njegovega novega naslova. In tudi če bi ga imeli, je lahko trajalo mesec dni, da je prišlo pismo na pravi naslov. Paderno je na desnem bregu reke Piave, kakšnih 35 kilometrov nižje od Belluna; iz Zolda južno čez goro Tamar, kjer so v bližini še naselja Pojan, Roe, Vas, Tremea, Sedieo, Fara, Pasa, Mel, Pagogna, Salce, Salzan, Bes, rečica Gresal, jezero Vedana, gora Cesen in Staol, to mu je zvenelo tako domače, da bi se kar počutil kot kje v v Kotu, ko ga ne bi opominjala pisma od doma, da ni tako. Posebno ga je razžalostila očetova smrt, za katero je zvedel zelo pozno, veliko prepozno, da bi karkoli ukrenil. Vmes pa so bile še druge reči, zaradi katerih ni mogel domov; ne nazadnje še vedno ni vedel, kako bi se ga lotile oblasti v domačem kraju. Tam so bile razmere ponovno zaostrene.

Tudi Madžari so bili s nezadovoljni cesarjem. Toda kljub strogemu policijskemu režimu je bil 18. februarja izvršen atentat nanj, storilec je bil Oger, Koshutov privrženec. Cesar se je odločil pregledati okope okoli Dunaja in se je dokaj nepremišljeno odpravil na to pot zgolj s svojim pribočnikom O'Donellom. Morda je hotel posnemati romantične primere iz preteklosti, ko naj bi vladarji inkognito osebno preverjali stanje po deželi. Medtem ko je vrhovni poveljnik opazoval vojake pri ekserciranju pod okopi, se mu je od zadaj približal mlad moški (kasneje so ugotovili njegovo identiteto: Janos Libeny, krojač) in zamahnil z ozkim nožem proti njegovemu hrbtu. K sreči je to opazila neka naključna sprehajalka in zakričala, da se je cesar v hipu obrnil, kar ga je rešilo, saj ga je ubod zadel v tilnik, kjer pa je sunek ublažil debel ovratnik in pletena vrvica na čepici. Vendar je bila rana vseeno za pol palca dolga in dokaj globoka, in cesar kar nekaj tednov ni mogel nikamor. Posledice pa je bilo čutiti v javnem življenju, policija je krepko poostrila režim svojega delovanja!

Brat Anton mu je pisal, da se je lotil svilogojstva, ki ga je začel že leta 1833 uvajati bovški rojak Ferdinand Huber, ki je bil svetnik deželne sodnije v Gorici; najprej je bilo treba zasaditi murve (samo v Bovcu so jih zasadili 7000) in počakati nekaj let, sedaj pa je že čas za gojenje sviloprejk. Tega se loteva le kot postranske dejavnosti, ker ve, da je tveganje precejšnje; v preteklih letih je bilo močno razvito, potem je zaradi odprave carinskih meja hiralo, sedaj pa bi to radi nekateri spet dvignili na nekdanjo raven. Zaslužek je treba iskati vsepovsod.

K sreči sadjarstvo dobro napreduje. "Novice" so objavile pohvalno vest nekega Oreščana z naslovom "Iz tolminskih gora", kjer piše: »Takoj preko kranjske meje kakor hitro od Loke čez planine na tolminsko mejo prekoračimo, ali pa čez Sorico na Podbrdo pridemo, koj tu kakor tam obilo sadnega drevja nejdemo, s katerim so se že naši predstarši za svoje naslednike trudili, in tako jim velik zaklad zapustili. Od kranjske meje do Gorice se vrt vrta drži, da imamo sadja na kupe. Pridi Gorenc, pridi Dolenc v naše planine!« Tudi sam je na Ledini posadil za oral sortnih jabolk, ki jih priporoča "Kmetijska družba goriška", katere predsednik je postal prošt baron Avguštin Codelli, in to je cesar takoj potrdil.

Tudi cesto od Gorice proti Predilu temeljito prenavljajo in dela je za veliko ljudi, ne le za delavce, ampak tudi za prevoznike, kolarje, kovače, tesarje, gozdarje in druge obrtnike, seveda, poskrbeti je treba za hrano, tobak in pijačo vsej tej množici ljudi, tako da, hvala Bogu, je mogoče kaj iztržiti s trgovino in gostilno.

Iz Ljubljane so podaljšali železnico proti Trstu, ki so jo začeli graditi hkrati na sedemnajstih krajih, da bi jo čimprej dokončali. To ne bo dobro za te kraje, saj poslej ne bodo več vozili toliko blaga čez Predel. Cesta pa bo prišla prav za hitrejši dostop iz teh krajev do železnice. Zato si župani in poslanci s Tolminske prizadevajo pri oblasteh izposlovati obljubo, da bo tudi tod potegnjena železnica. Inženirji so že bili tod okoli in merili, menda bi jo bilo še najbolje speljati od Trbiža skozi predor do Bovca in naprej pod Stolom mimo Robiča, od tod dalje pa obstajata različici, po eni bi bilo najbolje usmeriti jo proti Čedadu, po drugi pa skozi predor pod Matajurjem proti Kanalu ob Soči in naprej v Gorico. To bi povzdignilo Robič v pomembno prometno križišče, saj bi se nanj usmerjali še bolj kot doslej iz Nadiških dolin, Breginjskega kota in iz celotne Tolminske. Marsikakšnega reveža bi to rešilo pomanjkanja.

Nekateri tudi predlagajo, da bi osušili Kobariško blato, tako kot so osušili Ljubljansko barje, s tem bi pridobili kakovostno obdelovalno zemljo, a tudi mrzlice bi se rešili. Toda denarja ni na vidiku, kljub temu, da so že na deželi in celo na Dunaju nekaj obljubili; toda od obljube do uresničenja je dolga pot. Če bi gradili železnico, bi morda vključili tudi ta izdatek.

Med žalostnimi novicami je ta, da je umrl goriški knezoškof Lušin, zaveden koroški Slovenec in dobričina, odlikovan z velikim križem Leopoldovega reda. Namesto njega pa je prišel dr. Andrej Gollmayer iz Radovljice, ki je že bil cesarsko-kraljevi svetovalec v ministrstvu za bogoslužje na Dunaju, Štefan Kocjančič pa mu je spesnil pozdravno pesem v hebrejščini, škoda, da ne tudi v slovenščini... Je pa novi knezoškof razposlal pastirski list, da je čedalje večje pomanjkanje slovenskih bogoslovcev, zato prosi darov za nakup zemljišča in izgradnjo malega semenišča. To naj bi bila obsežna zgradba na vzpetini, streljaj od gradu proti Šempetru.

Strašno je razsajala kolera tudi po naših krajih; samo v Gorici je v kratkem zbolelo 300 ljudi, od teh jih je umrlo 125. V vsem goriškem okrožju pa je zbolelo skoraj šest tisoč prebivalcev in čez tisoč jih je umrlo. Strašljive številke. Molili so po vseh cerkvah, da bi jih Bog obvaroval strašne bolezni, in res je bilo jeseni nenadoma vsega konec, tako da si je dežela končno oddahnila.

Kakšno je politično razpoloženje med ljudstvom, pa najbolje kaže to, da ni bilo nikakršnega posebnega navdušenja ne proslavljanja ob cesarjevi poroki z Elizabeto; in to je prišlo na uho samemu presvetlemu cesarju ter ga je užalostilo, kot pišejo tukajšnji časopisi. Sicer pa, Bog si ga vedi, ali ima cesar čas za vse te podrobnosti. Le na goriški gimnaziji so proslavljali in je šestošolec Jožef Tonkli iz Breginja deklamiral Tomanovo »Tiho je morje, pokojni valovi...«, ki Slovencem trpeče presune srce, da si skoraj dihati ne upajo. Vendar pa so nekateri zavihali nosove...

Alojz je v pismu pogrešal oziroma v bratovem pismu tega ni našel: od smrti staršev je minilo že nekaj let in bližal se je petdesetim letom, otrok nima, kako bo z njim na starost? Kdo bo prevzel posestvo?

Spomnil se je na ubogo mater, ki je imela skrb za "Hišo" v krvi, in kaže, da je nekaj tega prešlo tudi nanj. Bog daj, da bi brat še dolgo živel, toda nekega dne se bo le zgodilo, da bo hiša ostala brez gospodarja, nezaščitena, kdorkoli bo lahko vdrl vanjo, jo izrabljal, dokler bo imel od nje koristi, odnašal iz nje, kar mu bo ustrezalo, vse do trenutka, ko ne bo imela nič vrednega v sebi ali na sebi in bo kup ruševin. Kajti "Hiša" je kot občutljivo bitje, ki ga moraš negovati, skrbeti zanj in mu sproti streči. Če na strehi veter dvigne strešnik, ki jih je vseh morda dvajset tisoč, se je treba pomujati in ga spet postaviti na svoje mesto, sicer naslednji sunek vetra zlahka pridvigne deset sosednjih strešnikov, in potem gre zlahka naprej cela streha po zlu. Pa čeprav ostane le en samcat strešnik zunaj svojega ležišča, tam bo zamakalo, tram bo kmalu segnil in popustil, če pa se sesuje okoli enega trama, to zlahka povleče še velik del ostrešja za seboj. Zapuščena hiša je kot sirota, ki jo lahko vsi izkoriščajo, ker je brez zaščite, nad njo se znašajo, kadar jim le pride prav.

Brata bo moral obzirno povprašati, kako kani rešiti to zagato. Kako rad bi pri tem pomagal, toda pred njim so pomembne odločitve in velike naloge; zelo je verjetno, da bo spet premeščen; tokrat zares daleč in za dalj časa!

 

BLIŽA SE KONEC ZATIŠJA

Kmalu po novem letu 1857 so ga poklicali v škofijo. Gospod škof je bil Rimu, toda med tistimi, ki so tedaj sedeli v avdienci, je bila vrsta političnih osebnosti, nekaterih niti ni poznal, in po naglasu sodeč, so prihajali iz Piemonta. O tem, da so pretresali pomembne in zapletene zadeve, priča že to, da jih je našel dan še vedno sedeče v stranskem salonu, ki je bil obrnjen proti parku in zato se ni videlo luči s ceste. Odločeno je bilo, da odpotuje in se pridruži Regimentu alpskih lovcev v Piemontu. Dobil je škofovo odpustnico iz dotedanje pastirske službe v Padernu, s priporočili za novi položaj; spet so se bližali težki časi in na vseh straneh so tekle priprave na nove spopade. Avstrijski cesar Franc Jožef je skoraj po desetletju vladanja dozorel; če so spočetka res vladali v njegovem imenu, se je postopoma osamosvojil in sam izbiral svoje svetovalce, ki sicer niso bili brez vpliva (včasih so ga imeli celo preveč), toda lahko jih je odslovil, kadar je hotel; postal je vladar. Cesar je posebej čislal vojsko, ker se je bojevala proti revoluciji in mu pomagala ohraniti oblast, saj so vse druge državne ustanove odpovedale. Takrat je Radetzky naslovil na vojake naslednji proglas.

»Medtem ko se je vse naokoli presvetle krone sesuvalo, ste vi trdno obstali. Kot se razbesnjeni valovi zaman zaganjajo ob čeri, so se na vaših hrabrih prsih razbijali izdajstvo, krivoprisežništvo in nepokorščina.«

Spričo tega se je v vojski utrdilo prepričanje, da je prav ona tista, ki mora ohranjati ne le cesarstvo, ampak tudi notranji red v njem. Obsedno stanje je obveljalo na Dunaju, v Gradcu in Pragi do leta 1853, v Lombardiji in Benečiji celo do sredine 1854. Dunaj so prepredli z omrežjem vojašnic in podobno je bilo v vseh pomembnejših mestih; ljudi je bilo treba ustrahovati.

Tako je v tistih dneh cesar pisal materi:

»Naslednjo nedeljo bo v okolici mesta veličastna parada, saj je treba našim dragim Dunajčanom očitno prikazati našo moč z vojaki in topovi.«

Cesar je sklenil prevzeti vrhovno poveljstvo vojske, to je bil edinstven primer v habsburški monarhiji, kaj takega se je zgodilo le pod oblastjo Jožefa II.; vojsko je upravljal prek svoje vojaške pisarne, kjer je bil grof Grünne njegova desna roka.

Vojno ministrstvo, ki je bilo po revoluciji leta 1848 središče dogajanja in moči, vsaj na videz oprto na ustavo iz tistih dni, je cesar ukinil že leta 1853. Tesni sodelavec Radetzkega, ki je bil cesarjev ljubljenec, in načelnik njegovega štaba general Hess je sicer na začetku dobil obsežna pooblastila in zadolžitve, da preosnuje generalštab, toda Grünne ga je čedalje bolj odrival. Cesar pa je gradil svoj koncept vojske na načelu, da je vrednost vojske merjena z zvestobo svojemu vladarju, in je zato ponavljal:

»Vrednost moje vojske ne temelji na izobraženih, temveč na pogumnih in viteških častnikih.«

Toda čeprav je bil osebno pogumen, to ni zadoščalo za oblikovanje moderne armade in poveljevanje le-tej; dajal je prednost redu na paradah in urejenosti vojaških uniform, še zdaleč pa ni bil strateg. In medtem ko se je oborožitev resda izboljševala, so bile strateške študije popolnoma zanemarjene. Od let zdelani Radetzky, štel jih je enaindevetdeset, je kmalu umrl in ni dobil enakovrednega namestnika. Dokler je bilo treba deset let po revoluciji krotiti le lastno ljudstvo, je vojska še ustrezala, ko pa se je pojavil zunanji sovražnik, ji je trda predla.

Zato se je cesar tudi obotavljal izpolniti zavezniške obveznosti, ko se je Rusija bojevala s Turki, in je celo odkrito podprl intervencijo Francije in Anglije na Krimu, s tem je preprečil, da bi ga izrinili iz Italije, toda s četami ni sodeloval. To je Napoleona III. vznejevoljilo, da je zaigral na karto Sardinije in Piemonta.

In tako je bila Avstrija obkrožena z nasprotniki, ki so zaslutili priložnost.

Napoleon III. in najpomembnejši piemontski politik, zviti lisjak Cavour sta se srečala junija leta 1858 v zdravilišču Plombiers in pod pretvezo zdravilnih sprehodov po okoliških parkih na štiri oči prerešetala strategijo skupnega nastopa proti Avstriji, za nagrado bi Piemont dobil Benečijo in Lombardijo. Hčer Viktorja Emanuela II., Klotildo Savojsko, bi omožili s princem Napoleonom Joromom in ju posadili na prestol kraljestva v srednji Italiji. Na jugu pa bi pregnali Burbonce in tja pripeljali francoskega princa Murata. Končno bi iz vseh teh držav ustanovili italijansko konfederacijo, katere predsednik bi bil – papež. To je bila zvita Cavourjeva ponudba, ki naj bi začasno prikrila piemontske nakane; Avstrijci so Piemont poimenovali "sramotna štacuna". Toda Cavourjeve spletke so merile na to, da Avstrija sama napade in ne, da jo napadejo. In res je Franc Jožef izgubil živce, aprila leta 1859 je poslal v Piemont ultimat, naj se razoroži, poslušal je slabe nasvete zunanjega ministra, ki mu je zagotavljal, da bodo Savojci popustili; generalštab je cesarja sicer zaman svaril, naj ne počne tega, saj ni bilo dovolj vojakov pod orožjem in bi bilo treba prej izpeljati splošno mobilizacijo; če pa že gre v napad, naj to naredi bliskovito, preden se vmešajo Francozi.

In to je bila cesarjeva usodna napaka, ki se je dokončno razkrila v vsej svoji tragični luči šele precej let kasneje. Cavour je skakal od veselja, ko slišal za ultimat, končno je uspel sprožiti verigo usodnih dogodkov, v katerih bo Piemont na pravi strani, to je tam, kjer se bo delil vojni plen. Avstrija se je pokazala kot napadalka, to jo je še bolj osamilo v krogu evropskih držav.

 

SPOPAD

Avstrijska vojska je prečkala Ticino 29. aprila 1859, vendar je bil njen vrhovni poveljnik grof Gyulai slab naslednik slavnega Radetzkega, obiral se je in zavlačeval z napadom kljub temu, da je dobil okrepitve. Medtem sta se pod Aleksandrijo združili sardinska in francoska vojska, ki so se jima pridružile tudi sile iz drugih italijanskih pokrajin. Med temi je bila tudi korpus "Alpskih lovcev", ki mu je poveljeval eden najslavnejših italijanskih mož – generalmajor Giuseppe Garibaldi, ki je sestavil svoj glavni štab:

Načelnik glavnega štaba: major Carrano Francesco
Podnačelnik GŠ: kraljevi stotnik Corte Clemente
Glavnoštabni častnik: Cenni Guglielmo
Glavnoštabna namestnika: Trencchi markiz Gaspare in Montanari Antonio
Glavnoštabni podporočnik: Orrigoni Felice
Ordonančna častnika: podporočnik Gianfelice Carlo in podporočnik Merrywaether Giorgio
Namestnik: Tezza
Podporočnika: Cadolini Giovanni in Rossi Domenico
Preskrba in prevozi: Nainoni
Kaplan: Don Luigi Oliva
Davčni pravnik: major Pollini Giuseppe
Tajnik: Zucca Francesco.

Tu je opaziti improvizacijo v tistih dramatičnih dneh; Olivo so spremenili v Oliva, rojstni datum so zameštrali in napisali 10. april 1816 (iz Caporetta v Iliriji), namesto 10. avgust 1815, rojstni priimek matere pa iz Cencig v Conciglio. Pisar pri obilici drugega dela, v mrzlici vojnih priprav in nenehnega direndaja okoli njegove improvizirane pisarne v veži podeželskega dvorca, ni bil kdo ve kako natančen ali pa je posloval utrujen in brljav pri komaj tleči leščerbi, daleč čez polnoč. Bilo je resnično napeto.

Združene sile so prešle v napad; grof Gyulai je ukazal umik nazaj čez Ticino, toda ni se mogel izogniti spopadu pri Magenti, že na desni strani reke, kjer je bil potolčen, to je odprlo združenim silam pot v Milan. Sam cesar je prišel v glavni štab v Verono, da bi na mestu samem prevzel poveljevanje, saj je postalo stanje v Italiji s tem porazom nadvse pereče, razpadati je začel ustroj avstrijske nadvlade. Njegova osebna zavzetost se je odražala v nizu najodločnejših ukrepov; odstavil je Gyulaia in s tem hotel vojski pokazati, da je odločen in z njio na fronti, hotel ji je dvigniti pogum, toda zavedal se je velikih težav, v katere je zabredel, to je izrazil v pismu materi:

»Naš položaj je nedvomno hud. Sovražnik nas presega po številu in je pogumen, ne pomišlja pa si tudi uporabiti vsa, tudi najbolj umazana sredstva, in pri tem izrablja ljudsko revolucijo, iz katere črpa moč.«

Madžarski revolucionar Kossuth je ustanovil Ogrsko legijo, ki se je pridružila enotam združenih sil, Napoleon III. jo je opremil in nameraval poslati Avstriji za hrbet, da bi ogrsko ljudstvo dvignilo zoper osovražene Habsburžane. Alojz se je srečal z Madžari, ko so se premikali proti Veroni in so nekaj ur počivali v njihovem taboru. Kossutha sicer ni bilo med njimi, ker je šel na vrhovno komando, toda iz pogovora z oficirji, med katerimi je bil tudi mlad poročnik iz Prekmurja, je spoznal, kako neprizanesljivi so do Avstrije in kolikšne hrabrosti so sposobni, da bi le osvobodili svojo deželo izpod habsburške krone. Slišal je za namere, da bi za svoje načrte pridobili celo avstrijsko cesarico, ki se v teh pogledih ne ujema najbolje z možem in zato prihaja do zakonskih težav. Nekateri Ogri bi ji bili pripravljeni celo ponuditi kraljevski prestol, če bi to le prispevalo k osamosvojitvi. To ga je prepričalo, da je na pravi strani, ki si prizadeva zrušiti avstrijsko cesarstvo, tlačiteljico narodov.

Tudi Prusi so pustili Avstrijo na cedilu, čeprav je Franc Jožef do zadnjega upal na njihovo pomoč, to je izrazil z besedami:

»Upam, da nas bodo Nemčija in pruski bastardi morda podprli v zadnjem trenutku.«

Preobrat je nastopil pri Solferinu, to štejejo za eno največjih bitk 19. stoletja. Čeprav je bilo o tisti strahotni bitki veliko razprav, nikoli ni bilo prav razjasnjeno, kdo je v resnici zmagal, če sploh je kdo; na bojišču je obležalo 30.000 mrtvih in ranjenih. Kaj se je kasneje dogajalo in kakšne so bile posledice tega spopada, je nekaj drugega od samega vojnega stanja na bojišču, kljub temu, da se je sam cesar čutil premaganega. Nasprotni armadi sta se spopadli brez jasne strateške zamisli kot gigantski gmoti ljudi in orožja; izgube so bile ogromne na obeh straneh in čeprav se je Franc Jožef umaknil, kar bi se lahko razlagalo kot poraz, so bile tudi združene sile zdesetkane in niso niti mogle niti hotele zasledovati krvavečega sovražnika.

Alojz je bil pretresen od vsega hudega, kar je tudi videl in doživel; tolikšnega apokaliptičnega uničevanja, klanja in trpljenja si niti v domišljiji ni mogel predstavljati. Njegova pomembna naloga je bila lajšati duševno in telesno trpljenje ranjenim in umirajočim. S skromnim številom pomočnikov je skušal čim bolje opraviti to svojo nalogo, vendar je bil obseg spopada tolikšen, da so zmogli zajeti le skromen delček bojišča, naprezajoč se do skrajnih meja človeške zmogljivosti in obenem med reševanjem tvegajoč svoja lastna življenja. Za ta prizadevanja je bil odlikovan od samega cesarja Napoleona III., kar pa mu ni bilo v posebno uteho, če je pomislil, da je bilo marsikaj zaman.

Prav med bitko pri Solferinu je Švicar Henri Dunant zbral Ženevčane za prostovoljno pomoč pod zastavo rdečega križa. To je kasneje pripeljalo do Ženevske konvencije, ki je priznala nepristranost zdravstva in ranjencev ne glede na pripadnost stranem v vojni.

Kljub vsem izgubam cesarja ni zapustilo upanje, da bo le nastopil preobrat; bil je neuničljiv optimist, zavlekel se je do Quadrilatera in čakal na čudež, ki bi se lahko pokazal v podobi Prusov; teh pa ni bilo na spregled. Franc Jožef se je toliko uklonil, da je sklenil poslati k njim enega od svojih odkritih političnih oponentov, maršala Winidschgrätza, ki je bil pri njem dolgo v nemilosti. To posredovanje naj bi potrdilo, ali bodo Prusi res stopili na bojno polje le, če bi v zameno dobili zagotovilo, da se bo končala avstrijska nadvlada nad Nemčijo; to pa Habsburžan ne bi mogel nikoli sprejeti, saj bi to pomenilo odpovedati se stoletnemu gospodovanju nad velikim delom Evrope in pokroviteljstvu nad nemštvom. Zato je bilo sprejemljivejše pristati na trde pogoje z Napoleonom III. kot pa popustiti Prusom; premirje je bilo sklenjeno v Villafranchi 11. junija 1859, saj tudi Napoleon III. ni bil več zadovoljen s svojimi piemontskimi zavezniki. Cavour je namreč prehitro ocenil, da je nastopil njegov trenutek; po vrsti udarov, prekucij in lokalnih vojn v italijanskih državicah je vse vzel v svoje "okrilje" sardinski kralj, to pa Napoleonu ni bilo po volji, zato se je skušal čimprej otresti Cavourja. Poleg tega je možni poseg Prusije še vedno visel v zraku, saj so zbrali na Renu dva armadna zbora.

Vse te vojne nesreče so močno omajale ugled Franca Jožefa, tako da so mu celo odsvetovali takojšnjo vrnitev v prestolnico, saj ni bilo mogoče izključiti ponovne revolucije, ki bi dobila še dodatne razsežnosti z uporom na Ogrskem.

Avstrija se je odpovedala delu Lombardije, da bi na nek način zadovoljila laške apetite, vendar je obdržala Benečijo in ozemlje do Mantove. Da bi prikrili kravjo kupčijo, je Avstrija odstopljeni del predala Franciji, šele ta pa sardinskemu kralju... Na čelu Zveze italijanskih dežel pa naj bi bil papež. To ni pomirilo nikogar, nasprotno, val nasprotovanj je bil tudi v italijanskih državicah in samem Torinu tolikšen, da je nameraval Napoleon III. poslati 50.000 mož nadnje. V Avstriji pa je cesar obljubil odpravo absolutizma in demokratično ustavo.

Alojz je bil razočaran; če je še pred temi dogodki verjel, da je nastopila smrtna ura za Avstrijo, je sedaj spoznal, da je izredno trdoživa tvorba, ki prenese tudi hude poraze, ne da bi jo to uničilo. Toda bolj kot to ga je ponovno pretresel politični cinizem, ki preračunljivo izdaja zavezništvo in dovoljuje sklepanje sramotnih kompromisov z dotedanjim sovražnikom.

Prizadel ga je tudi, da je moral Garibaldi zapustiti poveljniški položaj (nekaj mesecev kasneje se je s svojimi prostovoljci izkrcal na Siciliji in začel pohod po Italiji) in Alpski lovci so bili vključeni v redno vojsko; to so bile posledice političnega spletkarjenja, ki so nenehno burile njihove vrste.

Zato je pozorno spremljal prizadevanja Mazzinija, ki je predlagal ustanovitev "Alpske federacije", v katero naj bi se vključile Švica, Tirolska, Koroška in Kranjska. Njegova nova Stranka akcije (Partito d'azzione) se je zavzemala za bratstvo med narodi, za povezavo s Slovani, in je napadala Cavourja, češ da ga zanimajo le dinastična vprašanja, prav tako je nasprotovala zvezi med Piemontom in Napoleonom III. Napovedovala je nove boje. Stvari pa je Mazzini tako zaostril, da je pripravljal z nekim Grecom iz Neaplja celo atentat na Napoleona III., pri tem naj bi bila posredno vključena tudi določena skupina iz Srbije, to pa je sprožilo mednarodni škandal.

Alojza je vse to do neke mere še zadrževalo v teh krogih, čeprav se pomislekov ni mogel znebiti. Prav tako se je počutil izigranega tudi Kossuth, saj ga je Napoleon III. pustil na cedilu takoj, ko se je pobotal s Francem Jožefom.

In končno je sledilo še leto 1866, ko se je ponovno vnel spopad med Italijo in Avstrijo, ki je bila na drugi strani v vojni s Prusijo. Iz avstrijskih obmejnih pokrajin je pobegnilo precej mladih fantov k italijanskim enotam, še vedno misleč, da se bodo lahko borili proti Avstriji. Toda bolj ko se je Italija združevala in krepila, bolj so se začele kazati iredentistične težnje. Tudi Mazzini ni bil več tisti izpred nekaj let. To ga je začelo begati in se je z vsakim dnem bolj zapletal v lastna miselna protislovja; gre še vedno za skupen boj, za osvoboditev in enakopravnost narodov, sožitje, federalizem?!

Po drugi strani pa so samo v kobariškem okolišu hitro zbrali 145 mož za občinsko stražo, kot se je zgodilo vzdolž vse meje, kjer se je prijavilo 5000 prostovoljcev, da bi se uprli Lahom, če bi hoteli prodreti čez. Takšne napetosti vladajo med ljudstvoma? Saj je še nedavno kaplan Andrej Žnidaršič iz Kobarida pisal:

»Nemške hegemonije se bojimo vsi Slovenci in tudi v svojo narodnost zaljubljeni Benečani. Ta nemška prevlada ima svoj brlog v severozahodnih delih Avstrije, in gorje njej, če je čim prej ne pozabi. Avstrijski narodi niso več v povojih in zibkah. Toda nemški hegemonizem išče pomočnika – Madžare, da bi mogla v tej družbi še huje stiskati druge narode. Kar ni mogla prej izpeljati po centralistični poti, misli zdaj po dualistični končati. Zato se boje avstro-ogrskega dualizma vsi nenemški narodi tokraj Litave. Federalistični veter iz prejšnjih časov je začel topiti led nezaupljivosti, ki je oblegal rodoljubna srca Beneških in drugih naših Italijanov. Federalizem ugaja torej tudi Italijanom in zahtevajo, da se jim nemščina nikjer ne vsiljuje in da dobivajo službe le domači sinovi.

Slovencem na Beneškem je treba želeti zadostno število takih oznanjevalcev besede božje, ki bodo mogli v slovenskem jeziku razlagati evangelijske resnice. Voščiti jim je treba šole v domačem jeziku. In da se ločijo od Vidma, ki jim noče dati slovenskih šol, ter da se združijo z goriškimi Slovenci.«

"Novice" so v avgustovski številki objavile značilno razmišljanje:

»Tilment ali Soča?

Dopisnik je proti meji na Tilmentu, ker bi potem vse ozemlje med Tilmentom in Sočo ostalo Avstriji, kjer bi imeli Lahi večino. Ni pa bolj zagrizenih Lahov, kakor so Videmci. Naše geslo mora biti: Naj se z Benečijo odda Italiji če mogoče čim več tistih elementov, ki so bili vzrok dosedanjih homatij. Dopisnik je odločno za mejo ob Soči, pa po narodnosti: od morja do železniške postaje pri Ločniku, potem ob podnožju slovenskih Brd od Ločnika čez Krmin do Nadiže pri Čedadu, potem po Nadiži, tako da bi dobili večino beneških Slovencev. Meja od Gorice ob Soči proti severu je nemogoča, ker potem niti ceste na Koroško ne bi imeli. Ako pa drugače ne gre, naj bo meja ob Idriji pod Brdi ali vsaj od Čedada dalje ob Nadiži. Avstrijska vlada meni združiti vse tri primorske dežele s Kranjsko vred v eno samo skupino, z enim samim namestništvom in enim samim deželnim zborom v Trstu. Res je, da Ljubljana, Gorica in Poreč ne bi imeli več deželnega zbora, zato pa bi imeli v skupnem zboru v Trstu večino. Lahi bi radi Kranjsko izločili iz te kombinacije, da bi na preostalem ozemlju prevladovali. Okrepitev slovenske skupnosti je najboljši izid med Avstrijo in Italijo.«

Iz Čedada je prišel 14. avgusta v Kobarid feldmaršal nadvojvoda Albrecht in se namestil pri poslancu Pagliarizziju. Župan Anton Uršič – Jeron je z vsemi starešinami pristopil k nadvojvodi in prosil, naj bodoča meja nikakor ne bo ob Soči, ker tod stoletja bivajo Slovenci, ki za nobeno ceno nočejo priti pod Lahe. Nadvojvoda jim je odgovoril:

»Srečen sem, da vas morem potolažiti. Le povejte ljudstvu, da se kaj takega ne bo nikdar zgodilo.«

Mir podpisan v Florenci 3. oktobra 1866 je potrdil staro avstrijsko administrativno mejo, ki je potem dolga leta tekla zahodno od Soče od Gradeža, mimo Červinjana, Čedada proti Trbižu.

 

V POKOJU

Januarja leta 1867, natančneje, šestega dne v mesecu, je bila podpisana odločba o njegovi upokojitvi; vendar že nekaj časa ni bil več v vojaški službi. Birokracija melje počasi in je trajalo skoraj dve leti, da so bili opravljeni vsi postopki. Poleg tega je odgovorne motilo njegovo zavzemanje za Mazzinijeve zamisli o federalni Evropi in Alpski federaciji, kar ni bilo v skladu z zamislimi drugih o Veliki Italiji, ki je kvečjemu pomenila zamenjati enega gospodarja z drugim. Kljub petim vojaškim odlikovanjem, ki si jih je prislužil na bojnem polju, in med njimi je bila zelo prestižna tista od Napoleona III., se ga je držala senca nezanesljiveža.

Kam po odpustu iz vojaške službe?

Domov ni mogel, ker je bil preveč izpostavljen v aktivnem nastopanju na Avstriji sovražni strani. Iz pisem od domačih je vedel, da se policija in vsakršni neznanci nenehno zanimajo zanj, kje je in ali imajo kaj novic (čeprav je cenzura nenehno in natančno delovala, saj so bili pri vsakem pismu, ki jim ga je on pisal, zaznavni sledovi odpiranja ovojnice, in je oblast vedela vsaj to, odkod piše in kaj piše). Tudi njega je lastna vojska na neki način nadzorovala, saj je bil nadrejenim znan njegov ilirski in (napol)slovanski izvor, kar naj bi sicer načeloma ne povzročalo sumov, toda po drugi plati jim je bilo jasno, da njegovo gibanje in delovanje spremlja nasprotnik. Včasih je prihajalo do prav komičnih dogodkov, kot je bil tisti, ko je dobil v pismu od doma še eno ljubezensko pisemce neznanega dekleta. Sprva ni mogel razumeti, kdo je to dekle, ki mu piše v nemščini, in zakaj prihaja skupaj s pismom od doma. V bratovem pisanju ni bilo najmanjšega namiga, da prilaga karkoli ali da bi si katerakoli oseba ženskega spola rada dopisovala z njim. Ko si je natančneje ogledal oba pisemska lista, je opazil drobceno mastno pego tako na enem kot na drugem listu, ki sta se po velikosti in obliki ujemali, celo njuni legi sta sovpadali. Sklepal je, da je imel vojaški cenzor pred seboj več odprtih pisem, obsežnost posla in malomarnost, ki jo prinaša rutina, ter prozaična človekova potreba po jedi, so bile krive, da je drobcen košček slanine, salame ali česa takega padel na en list, na katerega se je sprijel drugi list, in oba sta romala v eno zalepko. In tako je on dobil dvoje pisem, drugi nesojeni naslovnik pa nobenega. Dekle je izvoljencu napisalo romantično ljubezensko izpoved, njena smola je bila le v tem, da je pisala nemško, to je takoj vzbudilo pozornost pristojnih služb.

Še najbolje se je počutil v krajih, kjer je pred petindvajsetimi leti prvič nastopil duhovniško službo, v okolici Belluna torej; pokrajina in kraji so zelo podobni domačim, kjer je preživel otroštvo in mladost. Bližje bo domu, če se bo pokazala možnost, da bo lahko tja potoval. Toda Belluno ni bil več tisti kot pred toliko leti, razraščal se je nacionalizem, ni bilo več strpnosti pri razpravah, in če je prej prevladovala skupna želja po svobodi in enakopravnosti, je bila zdaj na vrsti pripadnost Veliki Italiji pod enim vladarjem; kdor je omenjal federalizem, je postal sovražnik in nezaželen.

Tako je nekega večera v točilnici piva tik glavnega trga v Bellunu sedel pri svoji mizi ob vrčku; držal se je bolj zase, ni bil pri volji, da bi se s kom zapletel v razprave o političnih vprašanjih in o tem če je prav, da je Italija unitaristično urejena. Kot se mu je že pripetilo in se je vselej zanj slabo končalo, zato je raje izbiral mizo, kjer je sedel sam in si tako krajšal dolge zimske večere. Toda očitno mu nekateri niso pozabili starih zamer. Mešetar je najprej nekaj onegavil okoli njegove mize in ker mu ni dal štime, je odkolovratil do orkestra, kjer je nekaj namigoval v njegovi smeri. Kasneje je priča na sodišču dala na zapisnik naslednjo izjavo:

»10. januarja 1870 je ob osmih zvečer živinski mešetar Nicolo Marchetti stopil v točilnico, kjer so si ga vsi, eni bolj, drugi manj, privoščili, kot je bilo že v navadi, z njim brili norce ter na ta način kazali bellunsko omiko in srčno kulturo. Med eno od teh nedolžnih šal je hotel mojster orkestra gospod Giovanni Bucchi s kozarcem vode politi imenovanega Marchettija, a je zgrešil in zadel duhovnika Olivo, kraljevega armadnega kaplana, ki je na razpoloženju ali v pokoju in tod prebiva.

Olivo se je sunkvito obrnil in s svojo palico treščil po glavi Bucchija. Med mnogimi prisotnimi je bil tudi plemeniti Giovanni de Pagani, ki je vzel v zaščito Bucchija, in z Olivom sta se spričkala. De Pagani se je potem umaknil z izjavo, da se tu ne bo več prepiral ter se bosta srečala na drugem mestu, saj naj bi ga Olivo žalil in poniževal. Toda čeprav je to tožbo pred tem spoštovanim sodiščem sprožil Bucchi, sta se ob ponovnem srečanju začela zmerjati de Pagani in Olivo, to bi se lahko slabo končalo, če ne bi prisotni posegli med njiju.«

Tožniki so na sodišču celo zahtevali, da mu odvzamejo vojaške medalje, s tem so seveda razkrili pravi namen te spletke, saj je ugled Don Oliva temeljil tudi na teh priznanjih, ki si jih je pridobil v bojih za Italijo, zato ima neko moralno pravico, da kritizira sedanje stanje, če meni, da kaj ni prav. Toda sodišče ni sprejelo predloga, da bi zaradi izzvanega prepira odvzelo zaslužnemu borcu pripadajoče časti. Toda ker so priče tako složno govorile v prid Bucchiju in de Paganiju, je naložilo Don Olivu plačilo 60 lir globe, to je bila njegova enomesečna pokojnina, kar ga ne bi preveč hudo gmotno prizadelo.

Hujše je bilo moralno breme te obsodbe, še posebej, ker je bil prepričan, da je obsojen po krivici, na osnovi spletke in z lažnim pričanjem. Izvor teh nakan je treba iskati še v času zoldanskih dogodkov pred dvaindvajsetimi leti, ko je Olivo javno obtoževal avstrijakantstva večino bellunskega plemstva, pri čemer je nekatere tudi poimensko navajal. In tega mu niso mogli oprostiti, še posebno jih je motil s svojo navzočnostjo sedaj, ovenčan s priznanji, ko so se začeli sami izdajati za velike italijanske patriote in so želeli na vsak način pozabiti in prikriti svojo preteklost. Nedvomno je njegova ponosna in nekoliko robata narava, ki so jo vojna leta le še poudarila, prispevala k čedalje slabšim odnosom z okoljem, toda k temu ga je vzpodbujalo razočaranje nad moralno sprenevedavostjo, pritlehnim spletkarjenjem in bojem za stolčke, ki ga je obdajalo. Prepad med povzpetniki in njim se je poglabljal.

Prijatelji, ki jih je še imel iz časa nekdanjih bojev in ki so se čutili odrinjene kot on, saj niso imeli zavrženih značajskih potez, potrebnih za komolčarsko uveljavljanje, so mu svetovali, naj se umakne iz teh krajev. To ga je dokončno potrlo, saj je pričakoval vse kaj drugega. Čeprav so stari borci v manjšini, to ne bi bilo prvič, tudi v bojih proti velikokrat močnejšemu sovražniku je bilo tako, pa se niso vdali, pogumno so sprejeli boj. Kje je sedaj ta njihov pogum?! So se utrudili v dolgem boju? So spoznali brezupnost spopadanja z neizmerno nravno revščino in brezbrižnostjo množice? Se boje neizprosnosti in celo krutosti "novih sil", ki so čakale na varnem zapečku, dokler niso bile prepričane, kam se preveša zmaga, da si tam zagotove privilegije in (nezaslužene) časti, in si ne pomišljajo obračunati z vsakim, ki se jim le malo postavi po robu?

***

In zato sedaj beži?

Trda tema ga je že ovijala, toda od hoje ni odnehal.

Kam pa gre?

Če ne beži, čemu odhaja iz kraja, ki si ga je nostalgično izbral kot nadomestilo za svoj pravi dom?

Da kako bi se lahko boril, če bi ostal? S temi zavrženci, krivoprisežniki in podleži, bi se moral postaviti na isto raven. Če je vsa leta doslej vedel, kdo je njegov sovražnik in poznal načine za viteški boj z njim, tokrat nasprotnik ni bil natančno označen, to je bila povezana klika, ki je delovala zahrbtno in prikrito, celo pod zaščito in v imenu zakona tiste države, ki jo je pomagal soustvarjati. Ni se bal tudi podleči v boju, toda bolj kot da bi ga ubili, se mu je upirala misel, da bi ga postopoma oblatili, mu razcapali osebnost in pokvečili dostojanstvo ter s tem osramotili ne le njega, ampak tudi sveti boj, v katerem je dobil priznanja, ki mu jih hočejo vzeti.

In tudi če bi v tej lokalni bitki zmagal, koliko takih bitk bi bilo še potrebnih, da bi uspel v vojni proti pokvarjenosti in podkupljivosti? Je sploh mogoče uspeti proti temu tisočglavemu zmaju, kaj tisočglavemu, glav niti nima, glava je v vsakem njegovem delčku, v vsaki celici je že ena od glav nestvora, kot je vsak pokvarjen posameznik v družbenem telesu samostojna zasnova zla, obenem pa neločljiv člen grešnega občestva. Taki posamezniki se privlačujejo kot magnet, na daleč se že zaznavajo, niti iskati se jim ni treba, takoj vedo, da sodijo skupaj, da se povežejo in združeni še uspešneje uresničujejo svoje umazane nakane. Taki so po krivem obdolžili in dali križati Jezusa, samega Boga, kako naj šibek človek ustavi poplavo greha, ne da bi za pregrado nastajala močvara, zaudarjajoča, gnijoča in polna bolezni? Le vesoljni potop lahko odplavi in prečisti kalne zatoke in kužno blato greha, ki stremi umazati in utohniti še tako zaščiten in oddaljen kotiček zemlje.

Če vojne, revolucije, lakote, nalezljive bolezni in gorje devetnajstega stoletja niso zadosten poduk človeštvu, potem morajo slediti še hujše ujme, še gorozovitejše, svetovne vojne, množični pokoli, mučenja, izničenja celih narodov in nazadnje izginotje sveta in človeštva v apokaliptičnem ognju. Da, temu se ne bo mogoče izogniti. Bog je milosten. Opozarja že zelo dolgo in včasih z nerazumljivo krutostjo, ki v človeku vzbuja pregrešne dvome o njegovi sveti pravičnosti in usmiljenju. Toda to mora početi spričo trmoglave grešnosti in kršenja njegovih zapovedi, da bi človeštvo usmeril na pravo pot. Vendar je videti vse zaman!

Ni daleč dan največjih preizkušenj, muk in smrti, vrtinec gorja bo zajel svet. Čedalje množičnejše vojske se spopadajo, v vsaki vojni je več mrtvih in pohabljenih, da se bodo na kraju spopadli vsi z vsemi, človek bo človeku sovražnik, brat bo moril brata, sosed bo požigal sosedu hišo. Dokler končno ne bo nastopil sodni dan, ko bo pred zadnjim in najvišjim sodnikom vsakdo dobil pravično plačilo za svoja dobra in zla dejanja. Sam se je z vsemi svojimi močmi trudil, da bi ljudem odprl oči za resnico in pravico, in ni si pomišljal sodelovati tudi v bojih za svobodo, ki jih je blagoslovil sam sveti oče. Toda ti boji niso obrodili pričakovanih sadov; povzročili so celo nove krivice, razočaranja in razdore. In kar je najhujše, naplavili so nove brezdušneže, ki se polaščajo duš, kramarje s pogrošnimi resnicami in rokohitrce vladanja.

Izčrpalo ga je.

Pot, po kateri se je komaj še vlekel, ki ji še ne vidi konca, ga je že zelo utrudila, skoraj zdelala na smrt.

Vendar je nadaljeval s hojo, delno zaradi prirojene vztrajnosti ali morda trme, delno zaradi privzgojene doslednosti in žilavosti, v dolgo in gluho noč, po poteh, ki so se križale, se stikale in razhajale, se včasih vrnile na začetek ali se nenadoma nekje končale, ko ne popotnik ne nihče drug nikoli ne bi mogel zanesljivo vedeti, ne kdaj ne kako se je kaj zgodilo... ; morda bi bilo edino umestno, a neodgovorljivo vprašanje: Zakaj in čemu?

Vendar za kaj takega vselej zmanjka časa; bodisi takrat, ko ga imamo obilo na voljo in razkošno razmetavamo z njim, bodisi v tistih poslednjih delčkih sekunde, ki nam preostanejo na koncu in v katerih se strne celotna življenjska zgodba v eno samo celovito večplastno in večdimenzionalno, a že brezčasno podobo, ki jo prepuščamo večnosti...

 

DRUŽINSKA ODLOČITEV

Lojzi je ponoči slabo spala; pravzaprav ni spala, le čumela je, in tu pa tam je za hipec nastopilo stanje nekašne nezavesti, ki ni sproščujoči spanec, ampak utrujenostni zlom, osebnostna razdvojenost ali neka vrsta zgolj telesnega bivanja, brez navzočnosti osnovnih razumskih dejavnosti, ko delujejo le najnujnejše telesne funkcije, ki ohranjajo življenjski utrip. Morda je to stanje še najbližje stanju v trenutku ob rojstvu, ko dete prvič zajame zrak, ki ga dotlej ni bilo vajeno, ne vedoč, zakaj to dela in čemu rabi, preprosto to nagonsko naredi, ker ima telo skozi vekovni razvoj vrojen ključek za preklop od sožitja z materjo na samostojno življenje. Taki trenutki črnih senc se nam vsedajo v pomnenje, razcepljajo v zavest in podzavest ter se v izjemnih ali prelomnih okoliščinah vpletajo v duševnost kot samostojne enote, neodvisno od naše volje, kar nam povzroča privide, prisluhe in celo pritipe. Skratka, brata je čutila v sobi; na trenutke se je lahko pogovarjala z njim, čeprav si ni mogla zapomniti besed, in za roki sta se držala, ne da bi zaznavala njegovotelesno toploto ali hladnost, ne vlažnosti ali suhosti dlani, niti čvrstosti stiska ali njegove (ne)mirnosti; Alojz je bil obenem navzoč in neobstojen, sogovoren in ezoteričen.

Kaj je z njim? Že dolgo ni ne pisma ne drugih vesti o njem; to jo je žalostilo. Ko ji je zaupal (o, koliko let je že minilo od takrat!), da se odpravlja v semenišče, jo je prizadelo, ni si mogla misliti, da se je odločil po lastni volji ali presoji, nekaj močnejšega je prišlo vmes, nekaj, čemur se ni mogel upreti. Bila sta si zelo blizu, med njima je vladala neka posebna zaupnost, naklonjenost, ki je ni mogoče preprosto razložiti z bratovsko in sestrsko ljubeznijo, razumela sta se, ne da bi veliko govorila, razlagala in pojasnjevala; to je sorodnost duš, ki je odločilnejša za odnos med ljudmi, kot pa je krvno sorodstvo. Zato je sprejela njegovo sporočilo kot neke vrste sporočilo od onkraj, iz nekega drugega sveta, kot da je on zgolj glasnik višje volje. Dotlej ga je spremljala in sprejemala kot radoživega mladeniča, študenta z jasnimi življenjskimi načrti; nenadoma pa preusmeritev, ki je ni bilo mogoče razložiti le s težavami v odnosih z dekletom. Kam vse ga je med tem zaneslo, da mu ni bilo mogoče niti slediti. Tesnobni občutki in nedoločene zle slutnje so jo navdajale. Izgubila je stik z njim, tisti stik, ki nam na daljavo z neznano energijo naznanja splošno stanje bitja, ne da bi natančno poznali kraj njegovega bivanja, slutimo le preteče okoliščine, v katerih se nahaja. V delu duše se je počutila gluho, prazno.

Vmešavale so se polmisli, nedognane slike v nečasovnem razporedu, brez smiselnega zaporedja in logične povezave, iz otroštva, kasnejšega življenja, o materi in očetu, p pokojnem možu in prezgodaj umrlih otrocih...

Še pred svitom se je odločila vstati in z lastnim gibanjem in namernim ropotom napolniti tišino, ki je vladala v hiši in vsenaokoli. Kaj je čas? Pri popolni tišini in v temi, ko vse obmiruje, tudi telo, da še srčnega utripa ni zaznati, je dihanje edino dokazovanje obstoja, tako edinstveno in osamljeno, s tolikšno odgovornostjo do življenja, da predstavlja že neznosno breme, in končno opeša še to. Če človek v takem trenutku ne najde moči, da se odlepi, odtrga in izskoči iz začaranega kroga, preprosto ugasne, kot ugasne sveča pod kozarcem, ker ji poide zrak.

Šla je v hlev k živini, ki jo je nejeverno pogledovala od strani, kaj neki jo je ob tej zgodnji uri že prineslo mednje. Toda danes je imela še poseben razlog, da se je prej lotila tega dela: Anton jo kliče v Robič. Ko se je dodobra zdanilo, je zapregla in se na široko razgledala po hiši in okolici, kot v pozdrav ter z obljubo, da se kmalu vrne. Odpeljala je brez naglice, konj je stopal zložno in njegov enakomerni peket jo je pomirjal, ta ritem ji je vračal ponoči izgubljeni občutek za čas, ki je življenje samo, zvedeno na ta najosnovnejši gradnik narave. Od daleč je od ovinka do ovinka že uzirala tisto značilno tesen med Matajurjem in Mijo, v katero vstopa in se skoznjo prebija Nadiža. Na prvi pogled se zdi, da tam ni nikakršnega prehoda, da se dolina konča in je neprepustno zadelana z gorskima gmotama, toda izkušnja ji je podzavestno popravljala podobo, ki jo je sicer videla, a ni ustrezala resnici. Tako si v življenju praviloma ustvarjamo miselni svet, ki je prepoln lastnih zavestnih in podzavestnih popravkov in prenarejanj stvarnosti, izhajajočih iz prirojenih, privzgojenih in pridobljenih sestavkov duševnosti. Če je tega preveč, se človek izgubi v gozdu lastnih slepil; prav tako ni mogoče preživeti brez usklajevanja tistega, kar človek vidi, sliši in otipa kot nekaj stvarnega, ki pa dejansko skriva ali prikriva resnico. Kot je pozimi za premrle roke že sneg topel, če bi se prepustili zgolj čutom, tako je občutek (ne)sreče odvisen od upoštevanja vsega prejšnjega in pričakovanja prihodnjega.

Skozi Kobarid je peljala, ko so prihajali iz cerkve redki udeleženci prve maše in se hitro porazgubljali med hišami. Le pri Pagliaruzziju je bilo na dvorišču vse živo, naprežena so že imeli voza. Pagliaruzziji so bili plemenita rodbina, tako da leta 1855 ni naključno pri njih prenočil sam cesar Franc Jožef, ko je iz Italije potoval tod mimo na Dunaj. Prav pred kratkim je postal Izidor Pagliaruzzi član Deželne komisije za uravnavo zemljiškega davka, po zakonu iz prejšnjega leta je trajalo kar nekaj časa, da se je konstituirala, predseduje pa ji Feliks baron Pino, namestniški svetnik in okrajni glavar goriški, njegov namestnik je cesarsko-kraljevi predstojnik Jožef Fabiani s Krasa, člani pa še Vilijem grof Pace, Anton Fabiani in od vlade imenovani Karel Pollay ter Dominik Bernardelli; sodeluje tudi predsednik Kmetijske družbe grof Franc Coronini. Sama ugledna imena, ki so potrebna, da se pravično izvede davčna reforma, tako potrebna in dolgo z Dunaja obljubljana. Dobro, da je med vplivneži tudi človek iz teh krajev, je pomislila Lojzi, in pognala po novi poti čez Kobariško blato.

Prav izsuševanje Blata je predstavljalo pomemben uspeh Izidorja plemenitega Pagliaruzzija, deželnega poslanca in dolgoletnega kobariškega župana, očeta mladega pesnika "Krilana"; za življenjsko nalogo si je zastavil urediti odvodnjavanje zamočvirjene doline med Kobaridom in Robičem, to je do nove italijanske meje. Rečica Idrija je bila tod vijugasta in lenobna, voda je zastajala in ob deževju poplavljala dolino čez in čez, s tem pa tudi državno cesto, ki je do oseke ostala neprevozna. Pa tudi nezdravo je bilo to močvirje, saj so niso bili redki primeri, da so komarji prenašali močvirsko mrzlico. Pagliaruzzi je pošiljal utemeljene spomenice deželnemu zboru, cesarskemu namestništvu in ministrstvom. In vsakega dostojanstvenika, bodisi okrajnega glavarja, namestnika, ministra ali celo samega cesarja Franca Jožefa je znal spraviti čez svoje posestvo do prvega ovinka Idrije, kjer je bilo videti, kako voda neskončno leno in skoraj nevidno teče, struga pa je polna trstičja in ščavja. Končno mu je uspelo pridobiti sredstva za gradnjo; meandrasti Idriji so izkopali novo ravno strugo, staro zasuli, in prečno nanjo skopali dovolj globoke jarke, s primernim padcem proti Soči, da pred tem pod Kobaridom žene še mline.

Bolj kot se je bližala Titovim, bolj nemirna je postajala. To se ji je dogajalo vselej, ko se je bližala rojstni hiši, na katero jo je vezalo toliko lepih in bridkih spominov; najtežje ji je bilo ob pomisli na starše; čeprav je od njune smrti minilo že več kot petnajst let, ju je še vedno pogrešala. S kolikšno vnemo in predanostjo sta se posvečala hiši in družini! Popolnoma izkrivljeno bi bilo reči, da ju je hiša trdno povezovala, toda nadvse res je, da sta ustvarila dom! Hiša ni le tvarna lupina doma, je kot prepotrebna mrena, v kateri se razvije zarodek, ki tudi potem, ko se iz nje izvije, ohrani življenjsko navezanost na embrionalno stanje. Hiša je kraj, kamor se vračaš v radosti in v žalosti, vanjo vstopaš proslavljat uspehe in se vanjo zatečeš, da si tešiš poraze. Ali se ji približaš kar tako, brez posebnega razloga, da se navzameš njenega vonja in pustiš lastna znamenja v njej.

Toda tokrat se ji je približevala z mešanim občutkom nemoči in poudarjene odgovornosti, kot k osebi, ki je potrebna pomoči, a še ne vemo, kako pomagati. Brat Anton je stal pred hišo, kot da jo čaka, kar je bilo le na pol res. Čakal jo je že, toda ni bil zaradi tega tam. Bil je bledikav, skoraj rahlo rumen v obraz, obenem pa so rdečica na ličnicah in pordeli uhlji izdajali, da ni najboljšega zdravja; in res je prišel ven na svež zrak. Dovolj zgodaj je še bilo, da se meglica še ni dvignila; proti Kredu že, toda v senci Matajurja je bilo še vedno dovolj sveže, da se ji ni nikamor mudilo. Ko se je ponekod že zdelo, da jo jemlje, se je takoj izkazalo, da je le povlekla od zgoraj struja zraka, kar ni bilo dovolj, da ne bi brž v vedrino vdrl nov vlažen val, ki se je izenačil z okolico. To igrico zračnih tokov, ki je tako lepo vidna prav v jutranjih meglicah, sta z Lojzi opazovala že kot otroka in si pridobila tak občutek, kje se morebiti lahko pokaže jasnina in če bo spet izginila, da sta že tekmovala, komu se bo večkrat posrečila napoved. Včasih sta stavila za kakšno hišno opravilo, ki je pritikalo enemu ali drugemu, da se mu je lahko zmagovalec izognil; tega pa Tit ni dovoljeval in sta zato počela le v izjemnih primerih.

Stopila sta noter, kjer je že prihajala naproti Antonova žena Katarina, ki je bila očitno nekod blizu, zaskrbljena zaradi moža. Ženski sta se prijazno pozdravili, morda bi lahko rekli kot dobri znanki, toda očitno ju ni povezovalo kaj več kot naključno svaštvo. Ne da bi zvenelo kot opravičilo, toda nikoli nista imeli priložnosti, da bi bili dalj časa skupaj ali, kar je še pomembneje, da bi ju zbližal kak dogodek, ki ni nujno dramatičen ali izjemen po svojih zunanjih učinkih, mora pa biti tak, da se dotakne srca ali duše. Nenavadno je, kako drobna doživetja ustvarijo vzgibe za globoke čustvene odnose in trajna nagnjenja, ki na žalost niso vselej dobra, lahko so celo izrazito sovražna. Med tema ženskama pa ni bilo nič takega, nobenega izrazitejšega razmerja, le toplo sprejemanje druga druge, s tem sta se, kot je bilo videti, obe sprijaznili. In ko je čas utrdil in potrdil take odnose, se nista več niti trudili kaj spremeniti.

»Spet me je proti jutru tiščalo v prsih,« je potožil Anton in pogledal obe, »res je skrajni čas, da se dogovorimo, kako poskrbeti za hišo, če ne bova mogla več sama s Katarino. Zato sem te poklical, da bi v miru, brez naglice pretehtali možnosti.« Zastal je in počakal, da Lojzi dojame to, kar ji pripoveduje, čeprav je domneval, da sestra upravičeno razmišlja tudi o tem. Ko je ovdovela in sta ji potem umrla otroka, ji je ostalo v breme posestvo, ki ga komaj zmore obdelovati in vzdrževati. Nekoč ji je namignil, naj se še enkrat poroči, toda bolj kot je razmišljala, da bi že koga vzela, kdo bi to lahko bil, zlepa ji ni prišel pravi na misel. Nekateri so se sami oglasili, toda ne taki, ki bi ji bili v oporo in pomoč, vsaj za nekatere je zagotovo vedela, da jim je do vsega drugega prej kot do dela na gruntu; malo so se šli mešetarje, pomalem črnoborzjanili, tu pa tam kaj posekali v gozdu, da so imeli cvenk pod palcem... Tudi za one druge, ki so bili spodobni možje, je temeljito pretehtavala, ali je pametno stopiti z njimi v zakon. Ne, zase ni pričakovala kaj posebnega; sicer je lepo imeti živo bitje ob sebi v dolgih zimskih večerih, ali koga, ki ti v slabosti poda vsaj kozarec vode, o kakšni ljubezni ni sanjarila, čeprav ji je bilo toplo pri srcu, če se je kdo s pogledom pomudil na njej ali jo s prijazno besedo skušal zadržati. Pomembneje je bilo drugo; za otroke je bila ne le prestara, temveč so ji od poslednjega poroda ostale posledice, zaradi katerih bi še v mlajših letih ne bilo veliko upanja. Če pa ne bo otrok in naj bi se z nekom vzela ter pri tem tvegala, da bo storila napačen korak, je že bolje, da tega ne stori. Pomagala si bo s posli, ob večjih delih pa z dninarji, ko ne bo več mogla, pa bo predala posestvo moževim sorodnikom in si izgovorila kot. Zato je sedaj še predobro razumela bratovo zadrego, ki je bila skoraj enaka njeni, le da tu ni bilo nobenega pravega sorodstva.

Ko ji je brat Alojz v pismih omenjal skrb za "Hišo", ji je bilo dvakrat hudo. Prvič zaradi Antona samega, ki ga ne bi rada prizadela z neumestnimi vprašanji, ki bi lahko ranila njega in njegovo družico, saj je večkrat iz njegovih besed zaznala, da ga to teži. Drugič zaradi nje same, ker ne le, da ni mogla pomagati, ampak jo je zaskelelo spričo lastne nesreče. Vsakokrat je potem še bolj napeto premišljevala in pretehtavala, koga bi vzeli v "Hišo", saj očitno ne bo šlo drugače. In vsakokrat znova se je ustavila pri isti osebi, ki je ustrezala vsem pogojem, ki si jih je postavila pri izboru. Naj bi bil mlad, toda že zrel, da bi lahko prenašal nelahko breme in obenem umno gospodaril, torej naj bi imel domače izkušnje. Družina iz katere izhaja bodoči gospodar Titovine, naj bo zdravega in plodnega rodu. Ne nazadnje bi moral kandidat in njegovi domači sprejeti tako ponudbo. Po vsem tem ni bila nepripravljena na bratov izziv, imela je že v mislih podobo in ime Titovega naslednika. Vendar pa ni neposredno odgovorila, sklenila je počakati, da vidi, ali ima brat z ženo kakšen predlog. Zato je šla naproti in vprašala:

»Imaš že koga v mislih? Ali si se že kje pozanimal?« pri čemer je še enkrat preletela vse možne kandidate, o katerih je ves pretekli čas razmišljala, in se vprašala, ali ni koga spregledala, ki ga bo Anton upošteval na prvem mestu. Prevzela jo je tudi zaskrbljenost, ki je nekje skrita v njej ves čas kljuvala, da se ja ne bi brat prenaglil ali izhajal iz napačnih domnev, ko je začel:

»Bil sem tudi na Laškem pri Titovih sorodnikih, in takole mimogrede vrgel mednje tudi ta izziv. Nihče ni bil presenečen, saj vsi že dolgo vedo, kako je z nama in z družino; zdelo se mi je celo, da so pričakovali kaj takega in da bi bili celo užaljeni, če jih ne bi prav nič ne vprašali ali se z njimi posvetovali. Toda od njihovih bližnjih ni nobenega, ki bi se odločil za te kraje. Vrsta stvari je vmes; gospodari se čedalje težje, in mislijo, da je v hribih še slabše; pa ta meja, tu pod Robičem, ki nas ločuje, marsikoga odvrača, čeprav zaenkrat ni kakšnih napetosti. Mislim pa, da je v ozadju tudi nekaj z italijanizmom in panslavizmom...«

Lojzi je malo odleglo, saj se je že bala zapletov s te strani. Bolj ko je stvari obračala, bolj je bila prepričana, da mora biti izbranec iz teh krajev, da pozna kraj in ljudi in oni njega, lažje se bo znašel in takoj poprijel. Kot ženska pa je intuitivno upoštevala še neko izredno pomembno podrobnost, novi gospodar si bo moral čimprej ustvariti družino, če naj bo že zrel mož. Morda že ima izbranko; če bi prihajal iz Furlanije, bi si jo morda pripeljal od tam ali pa bi mu jo morali poiskati tod okoli, to pa ni brez težav in dodatnega tveganja.

Anton se je obrnil k njej in jo vprašal:

»Imaš ti kaj v mislih?« ter pri tem s kretjo nakazal, da to vprašanje postavljata skupaj z ženo. Vendar se Lojzi še vedno ni zdel pravi trenutek, da bi nastopila s svojim predlogom, prvi mora le spregovoriti dosedanji gospodar, njegova volja je najpomembnejša in odločilna; zato je pomolčala. Ta molk ni bil mučen za nobenega, saj so se bili pripravili na daljši in preudarnejši posvet. Čez čas je le počasi in brez posebnega naglasa rekla:

»Od tod nekod, iz bližine bi bilo morda najbolje.« In s tem se je krog možnih izbrancev močno zožil, da ne rečemo, da je bil s tem kandidat že skoraj določen. Pravzaprav se je ta posvet začel že veliko prej, morda že po očetovi smrti, ne pri notarju, ko so urejali zapuščino, saj je pritikalo posestvo njemu, obdeloval ga je in upravljal, tako da je bil prehod zgolj formalen. Ko so z Nino med pogovorom srečali očeta, so se ji orosile oči, obenem pa je iz njih sijala milina materinskega nagona, če je zavzdihnila in pogledala po "Hiši", kar je bilo razumeti kot: »Kdo bo skrbel v prihodnosti za vse to, kar sva postavila s Titom?« In če je bila še Lojzi poleg, je to delovalo toliko bolj obvezujoče za vse. Zato niso bile redke priložnosti, ko je bila izražena kakšna misel, ki je merila na rešitev, ki jo iščejo danes, in v takih trenutkih je na neki način že prihajalo do usklajevanja pogojev in izbiranja kandidatov. Saj na koncu koncev, nihče ne bo imel nič od tega izbora. Čutili pa so, da mora to biti skupna skrb.

Medtem si je Katarina dajala opravka s pripravljanjem kosila, ne da bi jo to kakor koli odrinjalo od pogovora. Vmes sta se pred gostilno ustavila parizarja s težkim tovorom hlodovine. Anton je voznike postregel, z njimi malo poklepetal, da je dobil kakšno svežo novico ali preveril katero od prejšnjih, saj pripovedovalcem ni verjel kar tako na vsako besedo, to mu je ustvarilo sloves preudarnega in razumnega moža.

Ko se je vrnil k ženskama, se mu je zdelo primerno, da pride s predlogom na dan, in je izrabil priložnost:

»Tu zraven, Pepi iz Svina, pravi, da je te dni doma Ivan Mehelinov; njega sem imel v mislih!«

Za Katarino to ni bilo nič novega. In tudi za Lojzi ne; tudi sama je prišla do njega. Drugače tudi ni moglo biti, če so se vsi trije držali istih izbirnih meril.

Ostalo je le še to, da vprašajo Mehelinove in njihovega Ivana!

 

NOVI GOSPODAR

Kmalu po tistem posvetu pri Titovih ali, bolje rečeno, sklepu večletnega (napol) molčečega ali le simbolno opravljanega dogovarjanja, sestoječega iz namigov, zamolkov, pritrjevanj in prispodob, se je Anton, posestnik in gospodar pri Titu, nekega nedeljskega popoldneva z ženo odpeljal v Svino. Že pred tem je poslal hlapca povedat, da bo prišel po opravkih; ta se je vrnil s steklenico (iz lepega, skoraj črnega stekla, kakršne so pihali v Trebuši za španska vina) jabolčnega žganja in z zavitkom odličnega bosanskega tobaka za gospodarja, z odgovorom, da ga bodo Mehelinovi pričakali.

Pravzaprav je bilo mogoče slutiti ta obisk že nekaj časa, tudi hlapčeva napoved pri Mehelinovih ni udarila kot strela z jasnega. Vse od smrti starega Tita so daleč po dolini razpravljali, kakšna bo usoda posestva, pri tem so se spletale najbolj nenavadne zgodbe. Nekateri so namigovali, da ima Anton v Furlaniji nezakonskega otroka, ki ga bo sedaj priznal in pripeljal v hišo; to zgodbo so nekateri pograbili in jo še obogatili, češ da ima nezakonskega otroka duhovnik Alojz (ta je že dolga leta po svetu, v vojskah in velikih mestih, kjer je prilik nešteto), ki ga ne sme priznati, da pa bo to zanj storil brat. Zlasti ob poliču vina se je v gostilnah razplamtevala domišljija, ko so zdaj tega, potem onega pretehtavali, ali je ali ni primeren k Titu. In pri količkaj resnejšem razpravljanju, če so izključili lastna umišljanja, ni ostalo na rešetu kaj dosti imen; med njimi se je pogosto pojavljal prav Mehelinov, tako da je to dogajanje v bistvu predstavljalo nekakšno javno preverjanje, glasovanje za posamezne kandidate. Titova "Hiša" je sodila med tiste lokalne ustanove, ki tvorijo del občestva in sodijo med javna vprašanja ne le v tistem smislu, da ni mogoče nič skriti očem in zato nenehno krožijo po vaseh čenče o tem in onem, temveč da to zagotavlja vsidranost neke ljudske skupnosti v pokrajino, v njeno zemljo, iz tega izhajajo stoletne pravice do bivanja, posedovanja, samoupravljanja, do lastnih običajev, navad in izročil. Od tod neka nenapisana pravica javnosti, da se je čutila upravičeno in poklicano prispevati tudi k razrešitvi nasledstva in k iskanju bodočega gospodarja pri Titu.

Anton je počasi pripeljal v vas, ki je bila po nedeljskem kosilu še tiha in mirna; gospodinje so verjetno že vse pospravile in družine so počivale. Prav zato je drdranje voza moralo vzbuditi njihovo pozornost, in ne da bi se to kazalo navzven, se jim je v hipu potrdilo tisto, kar so vsi vedeli, da, celo prepričani so bili, da se bo prej ali slej zgodilo – od Tita so prišli k Mehelinu po fanta.

Ko je zapeljal na dvorišče, je prišel sam hišni gospodar naproti, pomagal Katarini z voza, in mu pokazal, kam naj zapelje voz. Preden so stopili v hišo, so se razgledali po posestvu in okolici kljub temu, da so se dobro poznali in bili že večkrat tukaj; pohvalili so dobro gospodarjenje, vzdrževanost poslopij in pokramljali o letini. Še med pogovorom so vstopili in posedli okoli velike mize. Miza je poleg ognjišča najpomembnejše mesto v hiši, saj se edino okoli teh dveh zbirajo vsi hišni prebivalci, in morda je glede tega miza še izrazitejši združevalec od ognjišča, kjer ima glavno besedo gospodinja, ki ji pri njenem delu ni treba biti v napoto. Če ni prave potrebe, da bi kaj poprijeli in smo k temu izrecno povabljeni, ali da se zaradi mraza tu ogrejemo, je ena od starih zapovedi, da se je treba držati proč od ognja. Z mizo pa je drugače, k mizi smo povabljeni in ob njej zaželeni; ni lepšega izraza naklonjenosti kot koga povabiti k mizi, kakor je odraz skrajnega prezira nekoga odstraniti od nje. Sprti ne sedejo za isto mizo; če pa že, je to znamenje možne sprave. Huda napaka je za mizo približati sovražnika, saj se stvari lahko le poslabšajo, če ni bilo to namerno, a temeljito premišljeno in pripravljeno. Miza je pomembna spričo njene namembe, nanjo se razloži hrano in pijačo, da je vsem pregledno na očeh, in tako že po videzu ocenimo skrbnost in veščost, s katero je bila pripravljena, poleg tega jo lažje povonjamo, to nam potrdi ali zavrže prejšnja vidna dognanja, in če je vse po našem okusu, se nam vzbudi tek, ki ga prav na mizi lahko priročno zadovoljimo. Miza je oltar za daritve (kot se božanstvom polaga na njim namenjeno mizo dragocene dišave in okusna jedila) in je skrajno grdo, če ne ravnamo z njo kot s posvečenim mestom; snažna, neobložena z drugimi stvarmi, namensko rabljena – poleg obedovanja lahko rabi le za izbrane in čiste dejavnosti: pisanje, branje in morda šivanje.

Toda okoli mize se tudi zbira družina ob pomembnih priložnostih, usodnih odločitvah in širših posvetih, ko mora biti primerno urejena. Pri Mehelinu je gospodinja prekrila mizo z debelim in s svilo vezenim prtom v pisanih a zamolklih barvah, ki jih je poživljal svilasti lesk. Terjal je zelo veliko potrpežljivega in natančnega dela, morda pol življenja njegove ustvarjalke; da ga je šivala ženska, skoraj ni bilo dvomiti, ne le zaradi tradicije te vrste dela, ampak spričo nežne kompozicije cvetnega motiva in potrebne neskončne potrpežljivosti ter vztrajnosti; nedvomno je bilo treba zanj nekaj milijonov vbodov. Zanimivo je, kako pogosto se pojavlja cvetlični vzorec med okrasji; cvet je zametek življenja, znamenje zametka, ki obeta plod, kljub svoji nežnosti in kratkoživosti; od tod njegova lepota, saj v njej slutimo življenje tudi zase, obeta nam naslado sadu in energijo za delo. Ta prt je pričal o dolgoživosti rodbine, saj je prehajal s pokolenja na pokolenje kot rodovna zaveza in je prekrival mizo le ob najsvečanejših dogodkih, da bi lahko potrjeval kroniko družine. Marta Mehelinova je postavila na sredo pladenj narezane gubance, Rok pa vrč vina, nakar so vsi štirje posedli okoli v posebno svečanem vzdušju, ki je že ustvarjalo svojevrstno napetost tudi teles in ne le duš.

Anton je že doma razmišljal, kako bo začel, in s Katarino sta zato že dalj časa stvari tako napeljevala in z največjo pozornostjo prisluškovala odmevom na svoje poteze, da ne bi šla kar na slepo v ta podvig, ki bi moral, ko bo prišel čas, zanesljivo uspeti. Preveč življenjskih usod je bilo zajetih v njuno početje, da bi se neodgovorno poigravali z njimi, in vložek je bil izredno velik, celotna Titova posest. Zato sta pričakovala, da bo odločilnega dne njiva že pripravljena in voljna sprejeti posevek. Očitno se nista uštela, vse do tega trenutka sta Mehelinova z obnašanjem in dejanji potrjevala, da jima je znan prelomni pomen tega obiska, in sta hotela prispevati, da bi se čim bolje iztekel. Nekaj negotovosti pa je še vedno ostalo, to jih je delalo živčne; to je tista nezanesljivost človeške nravi, ki je v vsakem posamezniku in se kaže tudi ob poroki, sklenjeni šele tisti hip, ko mlada izrečeta: DA. Vse dotlej si lahko še premislita, če ju tako piči ali si niso upali prej na dan s pomisleki. Mehelinova sta se s sinom pogovorila, sedaj bi moral še pred Titovimi potrditi svojo odločitev.

Toda Anton je le moral na neki način začeti, da bi se tako začel urejeno odvijati ta klopčič dosedanjega spletanja, pri tem ni mislil hiteti, da se ne bi kaj po nepotrebnem zavozlalo.

»V Premariaccu pod Čedadom mi ponujajo polje za dober kup; od lesa so mi ostali dolžni in bi poravnali z zemljo, lepo, rodovitno zemljo. Toda zame je to daleč, leta so se mi nabrala in tudi nisem pravega zdravja, to je za mlade. Do tja je dve uri vožnje; ob oranju in spravilu bi lahko ostal čez noč pri dosedanjih lastnikih, za to bi se obvezali; celo bi k zemlji dali še gospodarsko poslopje, ki je tam v bližini, če bi jim poslal še nekaj lesa. Za koruzo je kot nalašč; če bi pa posejal zgodnjo pšenico, bi lahko zraven pospravil še letino činkvantina,« je dejal za uvod, z očitnim namigom, kaj mu preprečuje uspešno poslovanje.

Mehelin je bil močne postave, dajal je vtis nedostopnega in strogega človeka, morda bi lahko rekli, da je celo grčavega značaja, toda v tem posebnem primeru se je zavedal, da mora postopati taktno, če naj ne bi razdrl dobro napeljane stvari. Če Titova nimata otrok, jima jih Bog pač ni dal, zato ju ne bi smeli še prizadeti, toda on bo dal svojega otroka, res da na dobro, toda to je njegova kri. In je povzel Antonovo iztočnico:

»Eh, dragi moj, vsem se nam že pomalem poznajo križi in težave, vsak si to poskuša olajšati, če le ima koga, na katerega se lahko obrne in zanese, to pa ni vselej lahko. Ni tako preprosto najti poštenega in pripravnega moža, ki bi se resno spoprijel z zahtevnejšim delom; če gre dati roko v pomoč, še – še, za kaj več pa je res treba temeljito premisliti, na koga se opreti. Tudi sam sem že razmišljal, kako bi moral ravnati, če bi se znašel v takšnih okoliščinah.« S tem je dal očitno vedeti, da je razmišljal o pravih razlogih za Antonov obisk in da razume smotrnost njegove odločitve, ki je popolnoma v skladu z načeli skrbnega posestnika.

Tu se je hotela oglasiti Marta, vendar je na sebi začutila možev težki pogled (ki je odražal skrb, da ne bi na kakršen koli način udarilo na plano njeno materinstvo, to bi Katarina utegnila sprejeti kot zajedljiv namig) in si je premislila ter sklenila počakati, da pride na vrsto po nekem logičnem zaporedju dogodkov. Zato pa se je oglasila Katarina, v dolgih letih preizkušana s samoočitki, dobronamernimi nasveti in zlobnimi jeziki; ta del njene duše je bil že zglajen kot od vodnega toka sklana ploskev, tako da je spolzelo mimo vse, kar bi se utegnilo kam zapeti in raniti odnose. Zato se ni nič sprenevedala, ko je rekla: »Kar nam je dano, moramo tudi sprejeti; hvala Bogu, ne bi se smela nad ničimer pritoževati, če bi le imela še koga ob sebi. Vsi nimajo tega blagra; eni zato, ker so poklicani, kot naš Alojz, druge pa usoda še huje udari, kot je našo Lojzi.« S tem je potrdila soglasnost z možem in tudi jasno izrazila željo, zaradi katere sta prišla, obenem pa namignila, da je tudi v družini taka odločitev nujna.

S tem je bilo Roku dano znamenje, da se lahko začnejo neposredni dogovori, vendar se ni dalo brez Ivana; Marta je doumela, da je to njena naloga, in se je ponudila:
»Ko sta tu, bi bilo lepo, če bi vaju pozdravili še otroci, ali ne? Do drevesnice so stopili, gor pod gozdom.« In ne da bi počakala dalj, kot je iz spoštljivosti potrebno, je stopila na plano.

Medtem je Rok pripovedoval, kar je Ivan prinesel iz Gorice, da so tam odprli kmetijsko šolo z italijanskim in slovenskim oddelkom, vsaka s svojim poslopjem in dijaškim domom. Ravnatelj je postal Italijan dr. Ohlsen, podravnatelj in glavni učitelj pa Fran Povše, tudi zagnan slovenski politik. Snov je zahtevna, saj zajema kar šestnajst predmetov. Ta Povše bo v kratkem predaval tu v Kobaridu o mlekarstvu in sirarstvu; Ivan se je že dogovoril z županom in obljubljena je največja udeležba, da se bo videlo, kakšna razvojna vnema vlada med Slovenci.

Vtem so za Marto vstopili najstarejši Marjan, Ivan in najmlajša Zalka, dekletce, ki so se ji že začeli kazati znaki dozorevanja. Pozdravili so in se malo odmaknili na klop ob steni. Ivan je bil najbolj podoben očetu, visokorasel, stasit, črnih las in oči, tudi brke si je že pustil, nekoliko daljše in spuščene ob krajeh; kot oče je dajal strog videz kljub mladosti. Marjan je bil srednje rasti in koščene postave, po materi; živahnejši, svetlega pogleda in polti; s sestro sta si bila podobna.

»Titove poznate,« je začel Rok in nadaljeval, »pravkar se menimo o gospodarjenju, zanj je poleg glave potrebna tudi moč, in potem, če tako nanese, tudi pomoč. Prej ali slej jo potrebujemo vsi!« je pribil. Ob teh besedah je sestrica zvedavo pogledovala Ivana, da bi videla, ali se bo na kakšen način odzval; saj ji dotlej ni ostalo nič skrito. In nadaljeval je, kot da gre za samoumeven razvoj sklepanja, obenem pa naredil precejšen korak do usodnega odločanja:

»Anton, če tako želiš, bi združili sile, olajšali bi ti breme. Tu pa tam, ko je beseda nanesla na vas, smo prav tako rekli, kako zmoreta sama vse to. Občudovanja sta vredna! In ne bom zanikal, da nismo razmišljali tudi o tem, kako bi vama pomagali. Ali ne, Ivan?« To je pa bilo že tako določno in naravnost izrečeno, da bolj ni moglo biti. Čeprav Ivan še ni odgovoril na očetov izziv, je k prejšnjemu dodal Anton, in sicer z namenom, da bi bil pričakovani odgovor čim odločnejši:

»Kot je rekel Rok, treba bo kar krepko poprijeti, pravzaprav bo dela kar za celega gospodarja!« S tem je bila Ivanu izrečena ponudba gospodarja pri Titu in očetov poziv. So trenutki, ko se moramo odločati nepripravljeni, okoliščine nas prisilijo k temu; v drugih primerih se na odločitev pripravljamo, morda celo dalj časa, pričakujemo okoliščine, ko bomo morali izbirati med več možnostmi, od katerih bo odvisno naše ali bližnjih nadaljnje življenje, pri tem se ne moremo izogniti negotovostim, ki nam v enem ali drugem primeru pretijo v prihodnosti. Se je lažje odločati pripravljen ali nepripravljen?! Tako je razmišljal Ivan, ko naj bi izgovoril svoj usodni: DA.

Sedaj so že vsi govorili kar naravnost, brez nepotrebnega olepševanja, namigovanja in bojazni, da bi se napačno razumeli; naenkrat je odpadla zavesa, ki je delno prikrivala celotno sceno in jo delila na tisto, kar naj bo vsem očito, in ono, ki naj ostane še nekaj časa v ozadju za preureditev odra.

Oče Rok je segel v vitrino po eno izmed knjig, ki jo je Ivan tačas prebiral, (ali jo je imel vselej tam ali jo je nalašč pripravil za današjo priložnost?) z okenske police pa snel krapeže, vse položil na mizo in zaklical sinu, naj se simbolično odloči:

»Ivan, moj sin Volaričev, izberi pot gospoda v širnem svetu ali kmeta v gorah naših dedov!«

In Ivan je zakasnil le toliko, da je bilo mogoče opaziti, a je obenem učinkovalo kot pretehtana, premišljena odločitev, ter z nekaj umerjenimi koraki, ki so pristajali njegovi po naravi ponosni drži, pristopil k mizi. Morda so vsi pričakovali njegov izbor, toda ti poslednji trenutki, ko se je roka še dvigala in ji še ni bilo mogoče določiti smeri, ali bo morda zastala v zraku ali se preusmerila tik pred dokončno odločitvijo od enega predmeta na drugega, ti odlomki sekunde so bili najbolj vznemirljivi.

Tudi Ivan sam je pri vsej svoji povnanjeni mirnosti zadrhtel za trenutek. Ali v resnici tako obvlada svojo roko, da bo ta izpolnila naročilo, ki se je izoblikovalo v možganih, ali ni mogoče, da roka kar sama od sebe, nenadzorovana ali po ukazu nekega neznanega notranjega vzgiba seže po napačni stvari in skazi premišljeno namero? Mislimo eno, naredimo drugo..., ga je spreletelo, saj nas včasih bolj zamede pretirano osredotočenje na neko posameznost, ko vidimo le osamelec usodne poenostavitve, izločen iz celote, da spregledamo celovitost vseh okoliščin.

Segel je po krapežih!

Ko jih je enkrat imel v rokah, ni vedel, ali jih potem sme spustiti, koliko dolga naj bo ta zaobljuba, bi bilo dovolj, da se jih le dotakne, jih privzdigne? Toda potem, ko je začutil očetovo dlav v svoji in materino znamenje križa na čelu, je dokončno spoznal svetost izbora. Zalkica je pritekla k njemu, ga objela in vznemirjena dahnila:

»Saj boš še moj brat?«

Anton je segel v roko Ivanu kot možu, s katerim sta sklenila pomemben dogovor; toda obenem je skozi ta telesni stik stekla prva toplota iz enega v drugo telo, to je bilo Antonovo prvo komaj zaznavno znamenje Ivanu, da ne gre zgolj za posestvo, ampak da se prepuščata tudi on sam in njegova žena njegovi skrbi. To je v njem povzročilo dvojen odziv: grenko spoznanje umika in lastne končnosti ter blag občutek bližnjega skrbništva.

Od tega trenutka naprej so pri Titu imeli novega gospodarja; čeprav bodo zadevo kasneje dokončali pred sodnikom.

 

TABOR V TOLMINU

Po vsem Tolminskem, gor mimo Kobarida do Bovca, se je širil klic na zbor v Tolminu. V ta namen je izšla v goriški "Soči" pesem Petra Podreke (ki pa ni bil podpisan, saj se je bal italijanskega maščevanja, a se je med ljudmi le razvedelo, da je njen pisec beneški kaplan v vasi Ronec pod Matajurjem – na italijanski strani), ki je obžaloval referendumsko odločitev Benečanov leta 1866 za pridružitev k italijanski kraljevini.

»"SLOVENIJA" INO NJENA HČERKA NA BENEŠKEM

Kaj jočeš se ti krasotica?
Kaj v klavernih mislih živiš?
Si tudi ti moja hčerica,
mi vedno pri srcu stojiš.
Glej! Tvoje sestrice na Dravi,
na Soči, na Savi si že
pripravljajo lovor, da v slavi
veselo ovenčajo me.
'Ah! mamica draga in mila!
okove in žulje poglej,
ki nosim in bom jih nosila
jaz v svojem domovji vselej.
Jaz nisem ne v uradu ne v šoli,
da ravno tu od vekov živim,
ko tujka beračim okoli,
le v Cerkvi zavetje dobim.
Ne poznam veselja, radosti,
le solza mi solzo podi,
po bledem obličju do kosti,
me laška pijalka mori.
K'dar dajo lovorska vezila,
ti hčerke v preslavni spomin,
jaz bom milotinke glasila
pod verbo, potem pa? – Pogin!
In, mamka, na mojo gomilo,
te prosim, položi na njo
cipresovo tužno vezilo
in kani iz očesa, – solzo!'
Ne misli tak hčerka slovenska,
ne obupaj na lastni prihod:
naj pride še sila peklenska,
ne uniči slovenski zarod.«
Širila se je celo njena italijanska inačica, v kateri se je zadnja kitica glasila:
»Non parlar cosi, o figlia slovena!
non disperare del tuo proprio avvenir:
Si scateni anche la violenza infernale,
non anientera il germe sloveno!«

To je povzročalo hudo razburjenje med nacionalističnimi prenapeteži po Benečiji, ki so vse prijavljali policiji ter zahtevali, da izsledi pisca in ga postavi pred sodišče. Še prav posebno jih je togotilo, da so čez mejo tihotapili slovenske knjige ter jih razširjali med ljudmi. "Slovenski narod" je objavil prošnjo za prostovoljno zbiranje knjig za Benečijo, mnogi so se odzvali. Knjige so šle čez mejo po treh poteh: po glavni cesti iz Kobarida do Podbonesca, skrite med pridelki, ki so jih kmetje vozili na čedajski trg; že v Podbonescu so jih prevzeli zaupniki, med katerimi je bil najbolj prizadeven kaplan Trušnjak iz Brišč, ki so jih raznašali po vaseh. Po drugi poti so šle knjige čez Livek v vse vasi prek meje do Št. Lenarta; skrbnik te poti je bil kaplan Peter Černuta. Tretja pot pa je vodila čez Breginj v beneški Prosnidm kjer jih je sprejemal in delil kaplan Pavša. Toda policija je to izvohala in plenila pošiljke, tako da ni bilo več mogoče spravljati čez večjih pošiljk, temveč le posamezne izvode, kar je znatno otežilo in omejilo oskrbo s slovensko pisano besedo, čeprav so jo Beneški Slovenci radi in velikem številu sprejemali in brali.

To je bila zahvala italijanskih oblasti za referendumsko odločitev Slovencev – pravzaprav italijanska prevara!

Beneški Slovenci so bili zelo zvesti svojemu jeziku, ki je bil spoštovan, saj Pavel Diakon priča, da ga je govoril tudi langobardski knez Rodoald. Zgodovinar Nicoletti je napisal: »il linguaggio slavo era assai piu usato nei villaggi di quello che la favella forlana, allora incolta e di un ingrato suono«. (Slovenščina je bila po naseljih veliko bolj uporabljana kot pa furlanska govorica, groba in neblagoglasna.) Oglejski patriarh sv. Paulinus si je zaman prizadeval pokristjaniti jih vse dotlej, dokler jim ni poslal slovenskih duhovnikov.

Čeprav so bili Beneški Slovenci v upravnem pogledu vezani na Čedad, Videm, Benetke, jim je bila vselej priznana obširna samouprava. Beneški doži so jim prepuščali v varstvo mejo ter jim za to dovoljevali najrazličnejše privilegije, oprostitve davkov in prispevkov v stvareh ter pridelkih. Še 2. aprila 1788 – nekaj let pred Napoleonovo okupacijo – je beneški senat sklenil:

»La Schiavonia, come una nazione diversa e separata dal Friuli si governa da se.« (Slovenija kot različen in od Furlanije ločen narod se samoupravlja.) Po napoleonskih vojnah, ki so odpravile beneško republiko in tudi samoupravo v njenem okviru živečih Slovencev, se je v te kraje vrinila Avstrija, ki ni hotela slišati o obnovi prejšnjih pravic in privilegijev. Avstrija je postala zanje simbol zatiranja in želeli so si čim dalj od nje. To je bila zanje sovražna in osovražena država. Zato so od prevratnega leta 1848 naprej videli svojo rešitev v osamosvojitvi v okviru nove Italije. Ko je Avstrija po hudih porazih z združenimi silami Francije in Piemonta, spomnimo se strahovitega pokola v bitki pri Solferinu, kjer je padlo 30.000 vojakov, izgubila severovzhodno Italijo, je bil (formalno zelo demokratičen, čeprav je bilo vse že vnaprej določeno v meddržavni pogodbi med Napoleonom III. in Francem Jožefom) tudi v Benečiji razpisan plebiscit z naslednjim besedilom:

»Dichiariamo la nostra unione al Regno d'Italia sotto il Governo monarchico – costituzionale del Re Vittorio Emanuele II. e dei suoi successori.« (Izjavljamo našo združitev s kraljevino Italijo pod ustavno-monarhično vladavino kralja Vittorio Emanuela II. in njegovih naslednikov.)

To naj bi bilo v duhu pisma, ki ga je Napoleon III. poslal italijanskemu kralju 11.8.1866:

»Vselej je bil moj namen tak, da Benečija postane samosvoja. Ko postane gospodarica lastne usode, ji bo omogočeno z občim glasovanjem izraziti svojo voljo.«

Predhodnih seznamov glasovalnih upravičencev ni bilo kljub temu, da so kar vsi postali italijanski državljani z administrativno odločbo mesec dni pred plebiscitom, torej so prišli pod sodno in policijsko italijansko oblast!

Propaganda "ZA" je bila peklenska, "PROTI" pa se ni smelo niti omenjati.

Poleg tega so Italijani dobro vedeli, na katero struno morajo zabrenkati med Beneškimi Slovenci! Obljubljali so jim tisto, kar so že imeli pod beneško republiko.

Toda že kaj kmalu so začeli preimenovati kraje: Šempeter Slovenov je postal San Pietro al Natisone... In okrajni komisar v Čedadu je razposlal vsem župnikom naslednje tajno navodilo:

»Znani so vam vladni odloki o rabi narodnega jezika in v ta namen je pred kratkim okrajni šolski nadzornik obšel celoten okraj... Marsikak nasprotnik naše neodvisnosti – budeč krive misli panslavizma – išče načine, da bi se v tem okraju še nadalje ohranila raba slovanskega jezika, ki spominja na sramotno tujčevo bivanje v Italiji. Med ljudi razširjajo tiskovine in tajne katekizme, in ker mora biti vladi mar, da se tako njej sovražno rovarjenje prepreči ter da se krivci kaznujejo, vas opozarjam, pazite, obiskujte šole, kjer je ostro zapovedano poučevanje izključno v italijanskem jeziku. In če opazite, da bi se kak učitelj predrznil uporabljati slovanski jezik, sporočite mi to, da ga takoj odstavim.«

Na avstrijski strani ni bilo skoraj nič bolje, zato je politično društvo "Soča" sklicalo majniški tabor v Tolminu, na katerem naj bi pretresali vprašanja:

– Združena Slovenija z enim deželnim zborom;
– železnica čez Predel do Trsta;
– o davkih;
– naj se začne izvrševati 19. člen ustavnega zakona o demokratičnih svoboščinah;
– v Tolminu naj se ustanovi meščanska šola.

Geslo zbora: BOG ŽIVI SLOVENIJO!

Ivan Mehelinov, odslej Titov ali, kot so nekateri tudi rekli, Olivov, se je v Kobaridu domenil, da bodo šli do Tolmina v dolgi povorki okrašenih voz, s seboj pa peljali tudi svojce. Katarina je že prisedla na voz, Anton pa se je nekaj obiral, stopil v hišo in se spet pokazal. Očitno nemiren, ni kazal pravega veselja za potovanje, kar ji ni ušlo, pa ga je naravnost pobarala:

»Te je od jutra še kaj zbadalo?«

Pozorno ga je opazovala, ni ji ušla značilna rdečica na njegovih ličnicah, in ker ni dobila takojci odgovora, je nadaljevala:

»Naj ostaneva doma? Saj ne bomo dolgo, kmalu po poldnevu se vrnemo...«

Anton je mencal, očitno bi najraje ostal doma, toda vedel je, da bo potem tudi Katarina sestopila, in ne bi ji rad kratil redke sprostitve in poveselitve v družbi. V hiši ni nikoli manjkalo ljudi, tako v gostilni kakor na pošti, toda ti stiki so bili preveč hipni in poslovni, da bi pomenili kaj več kot zgolj izvršitev določenih storitev, ki so ljudem potrebne v čedalje večji delitvi dela. Nekoč so v eni družini pridelali skoraj vse, kar so potrebovali, celo napletli in natkali so si, izrezljali cokle; danes pa je že za vsako delo ali izdelek potreben mojster, nič več nam ni vse po godu. In tako se potrebujemo drug drugega, izmenjujemo ali prodajamo si stvari ne le med bližnjimi v okolici, ampak na velike razdalje. Parniki so vse hitrejši, v Trstu kmalu ne bo več jadrnic, in tudi železnica sega vse bolj na široko, prejšnjega maja sta se z njo peljala iz Vidma v Trst; to je bil krasen dogodek. Zdaj govore, da jo bodo v kratkem podaljšali od Vidma do Trbiža, namesto čez Predil tod mimo, kar bi dalo novega zagona tem krajem, ki z novimi prometnicami postajajo vedno bolj odročni. Če gre v Tolmin, bo lahko prispeval k drugačni odločitvi, kot jo pripravljajo na Dunaju, morda pa se bo le prevesilo v prid tej smeri. To ga je uverilo, da naj kljub vsemu gre tudi sam na tabor.

Kaj naj reče? Nič ni prikrival, da je čedalje bolj oslabel, a zaradi tega mu ni zmanjkovalo dobre volje, še zanalašč je kdaj kakšno razdrl, da ne bi bližnjih zamoril. In je brez besed prisedel na voz k Ivanu, ki je medtem brez posebne pozornosti čakal ter pridrževal z vajetmi konja, zamišljen v bogsigavedi kaj. Zato tudi ni takoj pognal, zagledal se je v Antona, potem pa še v Katarino, saj je nastala zadrega terjala, da še enkrat premislijo, ali je prav, da gredo dol. Oba stara pa sta imela še razlog več, da ga ne bi na kakršen koli način zadrževala; nekaj jima je že prišlo na uho, da Ivana ne vleče v Tolmin le politika, prizadevanje za slovensko stvar, ampak tudi nežnejša čustva. Toda Katarina le ni hotela odločiti, prepuščala je možu, da se opredli, saj le sam najbolje ve, kako je z njim. Anton je s širokim pogledom zaobjel ves Kot, od Breginja čez Stol do Krna, le ob vrhovih gora so se delale meglice, toda dan je bil svetal in obetal se je lep dan, ki bo toplejši od ostalih v preteklem tednu; navdalo ga je olajšanje, kot ga človek občuti, ko se za nekaj dobrega odloči, čeprav je to bil predobčutek take odločitve, saj mu še ni prodrla v zavest, a je že dozorela v njem, ker se je prav osončenost dneva pridružila k ostalim pritrdilnicam in nadvladala nikalnice; s poudarjeno veselostjo je izustil:

»Daj, poženi Ivan, da nas ne bodo pogrešali in čakali v Kobaridu!«

Hijjj, je zadonelo. Konja, ki sta komaj dočakala, da ju gospodar sprosti po nerazumljivem postajanju, sta sunkovito potegnila in se spustila v dir, da ju je moral umiriti, saj bi se sicer spotila in se na poti vzdolž Soče morebiti še prehladila.

V Kobaridu so se z zastavami okrašeni vozovi že razporejali in prvi odpravljali, ko so pridrdrali še Titovi; Ivan se je živahno oziral, kot bi nekoga iskal, vendar ga v taki gneči ni bilo lahko najti, če je bilo treba koga poiskati, čeprav je to počel tako željno, da bi se mu od tega skoraj ustvaril privid. Sestopil je in nezbrano pozdravljal in odzdravljal, ko je obšel trg; celo gimnazijskega sošolca, s katerim se nista videla že skoraj dve leti, je po sicer prisrčnem pozdravu, odpravil z obetom, da se bosta kasneje še videla v Tolminu. Zaman je obletel trg; razočaranje je skušal prikriti z narejeno prešernostjo, ki je obvladovala vse prisotne, da so si vsevprek klicali ter tu in tam v skupinah tudi zapeli. Otroci so vreščali in se podili naokrog, ne da bi jih kdorkoli opominjal. Ko se je vrnil do svojih, se je Katarina kar čez dva voza pogovarjala z Andrejčkovo s Trnovega; Anton pa je stal med možmi nedaleč stran z ugaslo pipo v eni in v drugi roki s šilcem slivovke, ki jo je ponujal bovški župan. Še sam je stopil mednje, da bi slišal, kaj so se med tem dogovorili, kar je zamudil spričo lastne nestrpnosti, ki ga je vlekla na oglede po trgu. Antonu, ki je slutil, kaj ga bega, se je celo malce zasmilil, po drugi strani pa so se mu vzbudili spomini na lastno mladost, ko je prav tako duševno trpel ob vsakem neuspešnem iskanju, zato pa je bilo toliko slajše kasnejše snidenje in že bežen, naklonjen pogled izbranega dekleta. Kot da je rekel takole mimogrede, čeprav je dobro vedel, da bo to za Ivana kot hladen obkladek na buški:

»Čefutnovi pa zamujajo, kaj; prej smo tisti, ki prihajamo od daleč kot pa oni, ki so tod doma!«

Bovški župan pa je brez vsake skrite misli, saj ni vedel vsega tistega, kar je imel Anton za bregom, odgovoril:

»No, ja, vsaj nekaterim bi se dalo to opravičiti. Ko sem prejle privozil mimo, je še nekaj popravljal okoli voza, dekleta so nestrpna postopala v bližini, in mi zaklical, da če ne bo šlo drugače, pripelje sam za nami.«

Ivanu je zaigralo srce, torej bo tudi "ona" med njimi... Toda to je le srčno upal, saj izrecno ni bila imenovana nobena. Z nekoliko lažjim srcem je pognal voz v dolgi, razigrani vrsti z ostalimi.
HISHA NA MEJI II-2