Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI I-2

 

MOLIDA - POKOPANO MESTO

II

 

DOGRADITEV HISHE

Kmalu po tistem so prishli delavci. Tit se je z njimi dogovoril, kako bodo razshirili hisho; podaljshali jo bodo proti vzhodu in ji dodali she eno nadstropje.

Gradbeni postopek, ki je uveljavljen v predalpskem podrochju s furlansko ravnino vred, predvideva nosilne stene, ki so sestavljene iz zunanjega in notranjega zidu, vmes pa je napol prazna ali z drobirjem napolnjena zrachna plast, ki sluzhi kot toplotno osamilo. Che bi trichetrtmetrske ali celo metrske zidine gradili scela, kot grajske stolpe, bi bilo v notranjosti zgradbe pozimi dokaj neprijetno mraz, saj bi bilo zelo tezhko ogreti tako gmoto kamenja, cheprav bi bilo poleti notri prijetno svezhe, a zato vlazhno, ker bi se topel zunanji zrak v hladni notranjosti zgostil in bi se vlaga nabirala po stenah in tleh. S podvojenimi stenami pa dosezhemo primerno toplotno zashchito pred zimskim mrazom, ko ga ustavimo na zunanji steni, od znotraj pa zadrzhimo toploto z ognjishcha. Poleti zunanja stena prav tako zadrzhuje vdor toplote v notranjost, stene se ne pregrejejo, za suhost notranjega zraka pa poskrbi spet ognjishche, ki je vselej potrebno za kuho, pa vseeno ni prevroche ob njem.

Tako gradnjo so zastavili in potegnili temelje she za shest sezhnjev dalj od obstojechih zidov, v shirino pa so shli prav tako za shest sezhnjev. Pol sezhnja globoko so izkopali in navozili debelih skal, da so ustvarili chvrste temelje. Potem so polagoma rasli skupaj z zidovi tudi odri. Spodnja okna s kamnitimi podboji niso bila kdo ve kako razsezhna, tudi zamrezhili so jih debelimi zheleznimi palicami, da ne bi bilo mogoche kar tako vdreti. Zgornja okna pa so bila nekoliko shirsha in po novih vzorih, da je treba spustiti v hisho chim vech sonca in svezhega zraka, che naj bo zdravje pri hishi.

Tako so prishli do drugega nadstropja in se lotili strehe s korchno kritino.

Nad prvim nadstropjem so z zunanje strani vgradili po vsej dolzhini hishe lesene nosilce za gank, ki so ga z debelejshimi latami na vsak sezhenj in pol pritrdili na streshne tramove.

Konchno so znotraj in zunaj vse ometali, da se je obsezhna zgradba svetila in je padla v ochi zhe od dalech. Tisti iz Breginjskega kota so jo opazili, brzh ko so sprishli na rob pri Sedlu.

Kuhinji so prigradili spahnjenco, kjer so postavili novo krushno pech, da jo je bilo mogoche kuriti tudi od zunaj, kar je bilo zlasti dobrodoshlo v poletni vrochini.

V starem delu so podrli steno, da je gostilna dobila vechjo sobo, v kateri se bo tudi plesalo.

V zgornje prostore pa je bilo mogoche po novem priti skozi vech vrat, ki so branila pred prepihi, ki bi nastali, che bi pri taki prostornosti ostalo vse odprto.

Zamenjali so ves les pri oknih, da je bil enoten po vsej hishi, kakor tudi vsa vhodna in notranja vrata.

Obnovili so skedenj in hlev, zlasti tisti del ob zhivini, da se je lazhje kidalo, kar je v prid zdravju zhivine in snazhnejshe molzhe.

Razshirili so postiljonsko lopo, da so vanjo lahko spravili vech parov konj. Za postiljona pa so dodali prostor za pochitek in prenochitev, ki je imel lastno pech za ogrevanje.

Ogradili so dvorishche s kamnitim zidom in vanj je bilo mogoche priti le skozi dvorishchna dvokrilna vrata iz debelih desk.

Kar je bilo Nini najbolj vshech pa so bile poslikane notranje stene, ki jih je veshch Lah okrasil tako, da je izrezal iz papirja ptice in cvetlice ter jih s chopichem preslikal na podlago iz osnovne barve. Barve je izbirala sama! To se ji je zdelo tako pomembno, da je mojstru narochila, naj po vech sobah pobarva nekaj vechjih ploskev z razlichnimi barvami in odtenki. She naraje je imela modro; toda tudi ta ni ena sama in odtenke sta s slikarjem vechkrat poskushala, pri tem ji je razlagal pomen postopkov, ki jih je pri delu uporabljal, saj se mu je ochitno dobro zdelo, ko je kazala tolikshno zanimanje za njegovo delo, ki ga je predstavljal posebno sposhtljivo. Chlovek prezhivi najvechji del svojega chasa v zaprtih prostorih, zlasti she zhenske in otroci, zato imajo prav one poseben smisel za notranjo opremo, h kateri sodi tudi soboslikarstvo, ki se ne neha le s pobarvanjem stenskih ploskev, to je le ena od stopenj pri tem poklicnem delu. Che vzamemo npr. izbiro barv: uchiti se moramo pri najvechjih slikarskih mojstrih kot so Fra Angelico, Ucello, Lipi, Ghirlandaio, Botticelli, da o Rafaelu, Michelangelu, da Vinciju, nedosegljivih mojstrih z bozhanskim navdihom, niti ne govorimo. Ti so najgloblje prodrli v skrivnost barv, ki so jo zastavili zhe nashi davni predniki, ko so poslikavali in porisovali svoja jamska bivalishcha, to chloveka plemeniti in mu lepsha zhivljenje. Tudi tega ne sme pozabiti povedati, da je prepotoval lep del Italije, da bi se poglobil v stvaritve slikarskih genijev. Vzemimo zhe navadno in najpreprostejshe beljenje. Bela barva je najbolj zapletena barva sploh, to je bozhja barva, v njej so skrite vse barve vesolja; poglejmo nebeshko mavrico, ki je avreola Najvishjega. Da bi jo she bolj preprichal, je vzel brusheno kristalno vazo, ki jo je imela na komodi, jo podrzhal proti oknu, da je ujel sonchni zharek, in zhe je na steni dobil barvni char. Prameni vseh odtenkov so bili nanizani drug ob drugem, da je bilo celo nemogoche lochiti prehode; zdelo se je, da so med vidnimi barvami she druge, nevidne. No! je slikar vzhichen vzkliknil; to ji je hotel razlozhiti, nevidni deli vidnega, to je mojstrstvo vseh mojstrstev, za to se mora zahvaliti Rafaelu, Michelangelu in drugim. Beli barvi bo dodal kanec modrila, koliko, je skrivnost njegovega poklica, in bela barva bo bolj bela kot prej! Luigi je ponosno in z umetnishkim zamahom na shiroko potegnil s chopichem. Pochakati bo treba, da se belezh posushi, tedaj bo dokazana njegova veshchina. Tako sta z Nino hodila naokoli po hishi in medtem ko so se zidarji she ukvarjali z zunanjimi deli, je uzhivala pri tem finem notranjem dokonchevanju. To so bile njene najlepshe ure dneva, ko se je lahko lochila od drugega dela in se posvetila svojemu skritemu notranjemu nagnjenju, ki ga je izzhivljala zhe pri chipkah; imela je dar za oblikovanje.

Na cestni strani so na steni v vishini zgornjih oken postavili nisho s stensko slikarijo sv. Antona, katere se je lotil mojster Luigi. To je pochel s tako svechanostjo in slovesnostjo, kot bi oblachil zhivega sv. Antona. Podoba mu je dobro uspela in ljudje, ki so prihajali mimo, so si jo z odobravanjem ogledovali, to je Luigija she bolj vzpodbujalo k vztrajanju pri vseh podrobnostih na njej. Seveda, takole na cestni strani, je bil kot ustvarjalec, tudi sam neposredno delezhen pohval in se mu ni nikamor mudilo stopiti z odra. Tudi she potem, ko je bilo vech kot ochitno, da se s suhim chopichem v roki zgolj dotika posameznih potez, da je torej podoba konchana, se je od drugega dela she povzpenjal na oder, che je le kdo prishel mimo; she najraje pa je poziral, ko so shla dekleta s polj ali po opravkih... Na dvorishchni strani pa je Luigi pod gankom postavil sonchno uro, ki jo je Tit hotel imeti, pa se mu je podobar ponudil, da mu jo postavi. Nekaj dni je Luigi z letvicami meril sence ob jasnem soncu, potem prerachunaval in si risal ter konchno shel h kovachu. Chez kakshen dan se je spet napotil k njemu in prinesel kakshnega pol sezhnja dolgo zhelezno palichico, ki ji je bila v sredini pod kotom pritrjena krajsha shibica, kot bi imel rogovilo iz grma, in dva konca je vzidal v steno. Pri tem pa je tisto rogovilico tako premikal, da so nastale take sence, kot jih je bil izrachunal. Kasneje se je lotil she poslikave in shtevilchnega oznachevanja ur, to je trajalo nekaj dni. Sedaj je imel she eno prilozhnost za postavljanje, in che se je kdo ustavil pod podobo na cestni strani, ga je kaj hitro povabil she na dvorishchno stran, na ogled sonchne ure... To so bili njegovi dnevi!

 

VASHKE MARNJE

Hisha je bila zhe dolgo pod novo streho, ko je shla Nina nekega dne od Nadizhe in se pri vashkem studencu ustavila pri zhenskah. Videti je bilo, kot da so jo pravkar imele po zobeh. Niso mogle skriti, da si jo zvedavo ogledujejo. Kaj ima narobe obrnjeno krilo? Se ji je zapel repinec na blago?

Toda nikakor niso prishle s pravo besedo na dan. Vrtele so se in vrtele okoli otrok, o skrbi zanje in radostih, ki jih ima vsaka mati z njimi, in tako naprej. Tako se je zachelo Nini nekaj svitati, a se she ni vdala. Konchno jo je Bregarjeva Mici odlochno pogledala in se ni mogla vezh zadrzhevati, da ne bi vprashala: »No, kdaj pa mislita s Titom kaj narochiti? Saj bi se po tolikem chasu zhe moralo kaj videti! Mar kaj ni v redu z vama?!« V tem vprashanju je bilo chutiti nekaj zhenske zlobe, ne zgolj obichajno radovednost.

Nino je zaskelelo. Tudi sama je zhe pomislila na to in si srchno zhelela, da bi pod srcem zachutila nov utrip. Sprva sta s Titom odlashala, pochakati sta hotela, da se gradnja koncha, saj ne bi bilo zdravo ne zanjo ne za otroka, che je vse v neredu po hishi in okoli nje. Odkrita streha, ko se nikoli ne ve, ali ne bo zaradi tega kaj zamakalo ob prvem nalivu, prepihi spricho snetih vrat in oken, luknje v stenah zaradi novih prehodov med starim in novim delom. Ne nazadnje pa je bilo treba tudi skrbeti za kuho, da o zhivini in drugih opravilih ne bi govorili, saj se ni smelo nich ustaviti. Gostilne niso zaprli, gostje so kljub vsemu prihajali, zlasti ob vecherih, ko se ozrachje ohladi in je postorjeno dnevno delo. Poshta je prihajala in jo je bilo treba odpremljati. Dekla in hlapca so bili sicer v veliko pomoch, toda kljub temu je bilo treba biti ob njih, che naj bi bile rechi tako narejene, kot se spodobi. Brzh ko popusti nadzor, se hochesh nochesh vse zaplete in zonegavi, pa cheprav imajo vsi, ki delajo, she tako dobre namene. Prevech dobrih namenov je celo shkodljivo. Tako so preteklo zimo sekali na Miji. Tit je moral po opravkih v Chedad in je sekache pustil same, da opravijo odkazano delo. Ko so prishli do jarka, ki se vleche pochez z vrha in koncha sredi hriba, niso vedeli, kje naj konchajo. Zdelo se jim je zamudno stopiti v dolino po navodila. Po drugi strani pa bi radi chimprej konchali. Tako so se lotili po svoje in se je eden skoraj ubil, med zdrsom se je komaj ujel nad globokim in strmim jarkom. Tit ni imel namena tam sekati. She zanalashch bi tam pustil nekaj krepkih bukev.

Pozdravila je in shla proti Hishi: naenkrat je chutila obveznost, ki jo ima do nje. Do sklada kamna in lesa, ki zazhivi tisti trenutek, ko mu chlovek da namembnost, da bo v njem dom, okrilje druzhini in zavetishche otrokom. Ko kamen in les zazhivita, nachrtno sestavljena za tako poslanstvo, jima je treba posvetiti skrb in ju negovati kot zhivo bitje. Zato je pa znotraj Hishe potrebno zhivo ognjishche, ki ga lahko ohranjajo iz roda v rod le otroci.

Ko je vstopila, sta se srechala s Titom. Vrgla se mu je v objem in zahlipala, ne da bi vedela, zakaj mora v tem hipu prav jokati in kaj ji bo jok pomagal pri tem. Izjokala se je, ne da bi jo on kaj vprashal in ne da bi mu ona kaj rekla. Neka nevidna sporazumevalna vez se je spletla med njima, ko ni bilo potrebno pojasnjevati in razlagati, ko pravzaprav podrobnosti in natachne opredelitve niso bile potrebne, saj je vse to nadomeshchal celovit, cheprav neopredeljen obchutek nekega soprevzemanja osebnih stisk in tezhav. Izkushnja jima je celo potrdila, da je vsaj v trenutku zagate bolje ne vztrajati na podrobnem razchlenjevanju in razlaganju, ki she bolj razdene labilno chustveno stanje ali ga celo rani.

V tem hipu si je celo zhelela pozabiti pikro pripombo dol na vasi, kaj shele, da bi jo obnavljala Titu, ki je bil sploh nejevoljen na vsa chenchanja. A to bi ga prizadelo. Saj she sama nista prav vedela, zakaj se jima to dogaja. Zhe dokaj mesecev sta si zhelela, morda celo prevech zhelela, da bi zanosila, tako da ju je zhe zachela glodati skrb. Toda to je bilo zhe kar dolgo pred temi Francozi.

Sedaj je Tit stal na Ledini, ponosno gledal hisho, ki sta jo z Nino dokonchala zhe predlanskim, toda nemochno je pestoval ranjeno roko, medtem ko je pomlad pred durmi, da ga je obshla tesnoba, ki obide chloveka, ko se po truda polnem obdelovanju zemlje jeseni soochi s pichlim pridelkom, ne da bi bil sam za to kriv, saj je svoje naredila ali susha ali preobilna mocha ali kaj tretjega...

Tudi bratu Damjanu se je bil zadnjich potozhil. Namesto odgovora ga je dolgo gledal prav v ochi, kot bi mu hotel na tak nachin nekaj povedati, nekaj, kar je tezhko razlozhljivo, a globoko utemeljeno. Potem je stopil do knjizhne police in vzel v roke Sveto pismo stare zaveze in mu prebral kitico iz Salomonove Visoke pesmi:

»Kako si lepa, prijateljica moja, kako si sladka. Tvoje ochi, zakrite s tanchico, so ochi golobice; tvoji lasje so vihravi kot chredica kozlichev, povzpetih na pobochja Galaada. Tvoji zobje so kot vrsta postrizhenih jagnjet, ki se vrachajo od studenca v plodnih parih. Ustnice tvoje so shkrlatna prejica, usta mamljiva; za pajcholanom lica rde ti kot jabolka granatna. Vrat je tvoj vitki Davidov stolp obrambe, oveshen s tisochi shchitov in grbi junakov. Dvojica tvojih neder sta gazelja dvojchka, ki se paseta med lilijami. Pred svitom in preden poslednje sence izginejo, se povzpnem na goro mirte in na gorico kadila. Chudovita si, prijateljica moja, in popolna. Pojdi z menoj na Libanon, nevesta moja! Z vrha Amana, z vishine Senirja in Hermona, iz levjih zavetishch, z leopradnih hribov se razglej. Ugrabila si mi srce, sestra moja, nevesta, obvladala si mi srce z enim pogledom svojih ochi, z eno verizhico na vratu svojem. Kako je nezhna ljubezen tvoja, sestra moja, nevesta! Koliko slajsha je ljubezen tvoja kakor vino in mazil tvojih vonj omamnejshi od vseh dishav! Z ustnic tvojih sladkosti pijem, med in mleko sta pod jezikom tvojim in oblachil tvojih duh je kakor Libanona vonj. Zaklenjen vrt je sestra moja, nevesta, zaklenjen vrelec, zapechaten studenec. Mladike tvoje so granatnih jabolk gaj z zhlahtnim sadjem, s ciprovim cvetjem in z nardovim rastjem, z nardo in zhafranom, kolmezhem in sladkega cimeta skorjico, z vsakrshnim kadilnim lesom, miro in lopatiko z vsemi najomamnejshimi dishavami. Ti si studenec na vrtu, vodnjak zhive vode in potoki, ki teko z Libanona.

Vstani, severni veter, in pridi, jug, vej skozi moj vrt, da dishavni hlapi njegovi te vsega ovijejo! Pridi, ljubi moj, na vrt svoj in uzhivaj sadove, tebi slastne!«

Namenjena sta predvsem drug drugemu, Tit!

 

OKREVANJE

Nina mu je previjala ramo. Snela je obvezo in si ogledovala napredovanje celitve. Brazgotina je bila zhe suha in svetlo rozhnata. Ko ji je Tit rekel, da ga rana vchasih srbi, se je nasmejala od veselja, saj je to dobro znamenje za dokonchno pozdravitev. Minilo je vech kot pol leta in bil je zhe chas za to; jesen se je zhe nagibala proti zimi. Toda danes je imela she poseben razlog za dobro voljo, ki mu ga pa she ni hotela izdati. Zadrzhki, ki so jo vodili do takshne odlochitve, so izhajali iz nekaj grenkih razocharanj v zadnjih letih, ko se je prav tako radostila, a se je kasneje izkazalo, da zaman.

Obkladke je imela pripravljene; zeli, ki jih je takrat prinesel Tit od ocheta Skubina, so zhe poshle, vendar je vmes nekoch prishla mimo kramarica, postarana zhenica, ki je ni bilo vech kot za en kosh, kakrshnega je imela na hrbtu, in odlozhila na mizo platneno vrechko, ki jo je prinesla od Skubina. Dobri mozh je skrbel zanj she od dalech in zlahka je ocenil, kaj bo she potreboval, da dokonchno okreva; mimoidoche je povprasheval po Titu in veselil se je, da se je razmeroma hitro izlizal, saj rana ni bila nich kaj nedolzhna pa she prisadila bi se lahko. Pri takih recheh kljub vsej skrbnosti zhiv krst nikoli ne ve, kaj se lahko izcimi, kdo bi vedel, s chim vse so streljali nanj. Poleg pozdravov pa ji je narochil she, kako naj z zdravljenjem nadaljujejo, in dal ji je she vrsto drugih napotkov.

»Med mashami,« trdi ljudstvo, »ima vsaka zel najvechjo moch, takrat jo je treba spraviti.« A vsaka rozha ne cvete med mashami, nekatere je treba spraviti spomladi, druge jeseni. Tudi sushenje ni za vse enako: ta mora v senco, druga med papir, tretja na sonce ali celo na pech. Obichajno spravljamo korenine spomladi ali jeseni, listje, preden pozhene cvet, in cvet, kadar je najbolj poln. Korenine razrezhemo, stebelca zvezhemo v shopke in obesimo, cvetje se sushi na papirju ali med papirjem. Posushena zelishcha spravimo v suh in zrachen prostor, vendar brez prepiha, kjer ne zaudarja in brez drugih vonjav. Odcedke, mezge, mazhe in prekapljevine pa je najbolje imeti v hladni, a zrachni kleti. Posode morajo biti dobro oprane in skrbno zatesnjene. Bog ne daj, da bi se pokazale plesni, takojci je treba vse zavrechi in niti pomisliti ne smemo, da bi skushali kaj ohraniti in strgati s povrshja sprijeno tvarino, ostalo pa hraniti naprej; v tistem se skrivajo strupi in druge bolezni. Zlasti se je treba varovati nepoznanih zelishch, ki jih ni pokazal in izprichal veshchak, saj je med njimi veliko strupenic. Res je vsaka strupenica, prav uporabljena, uchinkovito zdravilo, vendar je nujno poznati pravo mero in nachin uporabe. Tudi najbolj zdrava ali nedolzhna rastlina chloveku unichi zdravje, che z njo pretiravamo pri jedi, pitju ali drugi rabi. Ni, da bi se nalival z vsakim chajem ali si vtiral vsakrshno mazho; praviloma pri vsem raje manj kot prevech.

Tudi nekatere snovi, ki niso rastlinskega izvora, imajo zdravilno moch. Beljak lechi rane, jih hitro zapre, le svezh mora biti, tako je tudi Tita oskrbel prvega dne. Pred leti si je neka deklica pri padcu odbila nos in nesrechna mati je pridrvela k njemu po pomoch, pa ji je prav z beljakovo kozhico zlepil nos skupaj, in se je dobro zacelil. Sedaj ko se je Titu rana zhe zarasla, pa naj mu pripravijo pragersko mazilo. V primerno vechji posodi zavri vodo in nanjo postavi manjsho posodico s pol kozarca olivnega olja; ko zavre, vmeshaj z lesenim klinchkom koshchke chistega chebeljega voska, dokler se ne zachne peniti. Potem to odlij v chisto stekleno ali glineno posodico, ki se jo lahko kasneje pokrije, da se ohladi. S tem naj si vsak dan rahlo mazhe zarastlino, ki se bo tako gladko zasushila, da ga ne bo kasneje prevech trgalo ob vsaki spremembi vremena.

Kramarica je opravila svoje pomembno poslanstvo. Nina jo je dobro postregla, da je bila videti po jedi kar bolj chila, chlovek si ne bi mislil, da tako neznatno bitje lahko je kot kakshen gozdar. She vechje veselje pa ji je naredila, koji ji je ponudila shilce sadjevca; ni se mogla upreti skushnjavi, da ne bi Nino povprashala she za enega. In pouzhivala ga je s tako sveto zbranostjo, da bi ji Nina najraje nalila she tretjega, pa si je premislila, chesh da se ji lahko kaj pripeti spotoma, potem pa bodo njo dolzhili, da ni poznala mere. Ko se je odpravila od hishe, je starka z dobrimi besedami blagoslovila Hisho in vse njene pretekle, sedanje in prihodnje prebivalce – Bog poplachaj.

Tako je Nina zajela s kazalcem in sredincem nekaj mazhe iz lonchka, jo nanesla na brazgotino ter z rahlimi krozhnimi gibi drsela chez ramo. Cheprav si je rano vsak dan ogledovala, jo je tokrat she globlje kot sicer zajel val strahu ob misli, kako zhalostno bi se lahko konchalo. Rana je bila za ped dolga in zarastlina kot svinchnik shiroka, na enem koncu pa zvezdasto razshirjena; tam je verjetno krogla vstopila in se ustavila tik ob kosti, katere k srechi ni zdrobila, ampak jo je le rahlo obdrgnila. Strel je bil sprozhen dovolj dalech, da zrno ni imelo vech prave prebojne mochi ali pa se je krogla od nechesa odbila in shele od tam prodrla v telo. Oche Skubin je moral zelo previdno izrezati svinchenko, preden se je lotil drugih zdravilnih posegov; nedvomno je bil izkushen in sposoben mozh, ki mu ni manjkalo ne bistrosti ne prisebnosti duha. V zdravilstvu sta dve obsezhni veji, lahko bi rekli kar zdravilnishki filozofiji, ki ju bolniki obichajno niti ne zaznajo ali pa jima ne posvechajo prevelike pozornosti tudi zaradi tega, ker sta med seboj tako prepleteni, se dopolnjujeta in druga brez druge tezhko shajata, da se nekako samo po sebi razume, che smo med boleznijo delezhni zdaj storitev ene in potem druge shole. Zdravniki se med seboj pri tem nenehno spopadajo, kateri pristop je pravi oziroma kje je meja, ko je treba opustiti ene posege in jih nadomestiti z drugimi. Jatrija ali zdravilstvo naj bi poskushalo zdraviti z razlichnimi postopki, ki ne vdirajo v chloveshko telo. Kirurgi, ki so dobili svoje ime iz "rochna spretnost", se lotijo telesa kot stroja, ki mu je treba nekaj odvzeti, che tisto shkoduje, ali mu dodati, che mu kaj manjka. Prvi skushajo ohraniti telo celo in neokrnjeno ter ga pri bolezni vrniti v naravno delujoche stanje, drugi pa posegajo, rezhejo v telo in ga spreminjajo, od tod tudi posebna psihologija zdravilstva pri enih in drugih. Jatriki se bolj poglobijo v chloveka in ishchejo povezave med dusho in telesom, ali ne izvira morda telesna bolezen iz dushevnih tezhav, ki so lahko prikrite. Kirurg pa bolno odrezhe, izrezhe, saj je zhe nacheto, nagnito, zastrupljeno... in brez tega posega grozi smrt celotnemu telesu, zato so trshi, bolj neposredni in odlochnejshi pri posegih, saj je po naravi stvari treba v trenutku pretehtati okolishchine in dolochiti poseg, rez!

Oche Skubin je bil ochitno usklajeno pripraven za obe vrsti zdravilstva, to naj bi bilo idealno za vsakega zdravnika, a je prepogosto prav redek dar.

S snezhno belim platnom mu je spet povila ramo, mu pomagala oblechi srajco in jopich, cheprav je sedaj to pochela, ker ji je preshlo v navado, saj je bil sam zhe dovolj okreten za kaj takega, pa tudi drugache je zhe veliko koristil hishi.

 

KROGLASTA STRELA

Pred hisho so se ustavile kochije z mochnim spremstvom konjenikov. Avstrijski oficir iz posadke v Robichu se jim je priblizhal s hitrimi koraki in salutiral. Izmenjali so si nekaj besed, nakar so ugledni potniki sestopili, se zadrzhano pretegovali in nato stopili v salon, kjer sta jih zhe prichakovala Nina in Tit, saj je zhe pred dvema urama prigalopiral sel in najavil grofa Kobencla, ki se po zaupnih in nujnih opravkih pelje z Dunaja dol pod Videm v Campoformido. Po tej poti se je odpravil, da bi si she enkrat ogledal celotno podrochje, she posebej pa ga je zanimala prav Kobarishka z dolino Nadizhe od Robicha navzdol, saj bo to predmet zelo napornih pogajanj o meji.

Posedli so za dolgo, pogrnjeno mizo, ki jo je Nina she posebej lepo okrasila s shopki poljskega cvetja. Tit je postregel gospodom z jabolchnim zhganjem, ki jih je vse razzhivelo, saj se jim je poznala na chemernih obrazih dolga in naporna pot. Medtem je Nina lastnorochno zhe postregla grofa, dekli pa sta si dali opravka v kuhinji. H kosharicam s svezhim koruznim kruhom je prilozhila pladnje z domachim ovchjim sirom in tanko narezanim tolminskim zhelodcem, kar je gospodom ochitno shlo v slast. Ta "notranja vzpodbuda" je sprozhila zhivahno pogovarjanje in medtem ko so prihajale na mizo druge dobrote, je grof zhelel od Tita zvedeti nekatere podrobnosti o tej okolici, zlasti o Miji, Stolu in gornjem toku Nadizhe, pa tudi glede krajev navzdol po Nadizhi je imel pripravljenih celo vrsto vprashanj.

Nina, ki si je dala opravka s kuho in strezhbo, je tu pa tam kaj ujela in najradostnejsha vest zanjo je bila, da bo kmalu podpisana mirovna pogodba. To je na njeno stanje delovalo blagodejno in jo she bolj osrechevalo.

Ko si je grof zazhelel she dodatka k "jerebici po opatovsko", to je sprejela kot poklon njeni kuhinji, je objela in vroche poljubila Tita, ko je iz salona stopil v klet po pijacho in ji je prilozhnost prishla kot nalashch ob pravem trenutku, da je stekla za njim tja in dala dushka svoji srechi. Tit, ki je zhe dlje chasa nekaj slutil, a je chakal, da se mu sama odpre, jo je stisnil k sebi s tisto obchutno nezhnostjo, ki jo omogocha krepko, mochno telo, a je pri tem voljno in pozorno. To je kot ob postavljanju velikega kipa v cerkvi, ko so potrebovali kar nekaj mozhakarjev, da so ga dvignili na oltar, toda obenem so morali to narediti na las natanchno in ravnati kot z jajcem. Ko jo je imel tako objeto, ji je toplo zashepetal na uho: »Iz ochi ti berem, da mi imash nekaj povedati!«, jo poljubil in se vrnil v salon.

Medtem se je grof odlochil, da se pesh povzpne do Potokov, vasi, ki se dviga kakshnih sto metrov nad dnom doline, streljaj dalech od Robicha proti Breginjskemu kotu. Od tam je kanil videti celotno sporno podrochje, to bi mu pomagalo pri kasnejshih odlochitvah. In so se odpravili, obkrozheni s strazho. Zhe pred pol ure so se naprej podali konjeniki, da bi temeljiteje pregledali okolico in po potrebi pravochasno sporochili, che bi se pokazalo karkoli nevarnega.

Po cesti chez Lepoch so shli po ravnem. Z leve je bilo slishati Nadizho in okoli vrhov so se delale bele kape oblakov, to she ni pretilo z nevihto, toda v Kotu se je temnilo in treba je bilo pohiteti, da jih res ne bi ujelo in premochilo. Zato je adjutant narochil kochijazhem, naj se v primerni razdalji od zadaj drzhe gruche uglednezhev, che bi jim bilo treba hitro v zavetje. Sicer pa je adjutant dobro poznal svojega radozhivega grofa in je upravicheno domneval, da se mu bo po obilnem kosilu nazaj grede, raje kot pesh zljubilo v kochiji. Ko so se pri cerkvi sv. Miklavzha zacheli rahlo vzpenjati in jim je zhe pohajala sapa, je Tit predlagal, da se ustavijo in razgledajo; to je vsem godilo. Od tam se je zhe zaznalo Predolino, to je globoko in ozko zajedo med Mijo in Voglom, po kateri je nekoch v davnini tekla Nadizha, preden si je izdolbla novo strugo mimo Robicha. Predolina je nekako odrezala Mijo od ostalih vzpetin tod okoli, saj je bila kot otok, che pomislimo, da jo z druge strani obliva rechni tok Nadizhe. S strateshkega stalishcha bi lahko delovala kot mogochna trdnjava, che bi speljali po njej ceste in jo utrdili, saj tu z Matajurjem dodobra stisneta Nadishko dolino. Na isti strani reke je vishje zadaj za Ljubijo Robidishche, od koder je sicer slaba pot do Chente in Humina na eno ter v Chedad na drugo plat; to prometno smer bi lahko obvladali, che bi pripadla nasprotni strani, ali jo razshirili in izboljshali, che bi ostala njim. Naslednja postaja na njihovi razgledovalni poti pa so zhe bili Potoki. Tit je vzel s seboj nekaj steklenic vina in je tu presenetil gospode s pozhirkom krepchilne kapljice, to je razigralo druzhbo, ki se je zhe navelichala tega "hribolazenja", saj bodo pristojni shtabni oficirji tako ali tako pri roki, ko bo treba odlochati o teh stvareh, ali ne? Iz Potokov je prelep razgled in pregledno se vidi chez vso dolino, zhe od tistega konca, ko se cesta prikazhe iz Tolmina. Za grofa pa je bila najpomembnejsha potrditev shtabne ocene, da je tochka pri Robichu strateshkega pomena, in niso pretiravali ovaduhi, ki so na Dunaj sporochili, da si je sam Bonaparte ogledoval to podrochje. Pri tem se je grof obrnil proti Titu in ga prebadal izpod obrvi, rekoch: »Smo slishali, da se je jakobinec prav prijetno pochutil pri vas...« Stavka ni prav dokonchal, bodisi da ga je pomenljivo pustil odprtega, bodisi da ga je prehitel Tit, ki si je dlan polozhil na ranjeno ramo, kar je grofa spomnilo (che ga je bilo treba?!), da Tita takrat ni bilo doma.

Res so se potem vrnili s kochijami in adjutant si je prisluzhil grofovo pohvalo zaradi svojega bistroumnega predvidevanja vsakrshnih nepredvidenih okolishchin, saj so zhe priletale prve kot leshniki debele kaplje. She preden so ponovno zasedli svoja mesta za mizo v salonu, se je razbesnela nevihta.

***

Kadar v hribih treska, lahko rechemo, da gre za pravo grmenje, saj se bobnenje ojachi v podeseterjenih odmevih, da nastane prava pretresljiva simfonija, ki ne pretresa le dusho, ampak v resnici trepetajo tudi notranji organi, kot bi se chlovek vozaril po razdrapanem kamnitem kolovozu. Nina se je stisnila v zadnjo sobico, ki je bila brez oken in je sluzhila za spravilo redkeje rabljene posode in gospodinjskih stvari; tu se ji je zdelo she najbolj varno, a tudi zunanje divjanje naravnih sil je bilo slishati bolj zamolklo. Tam je zhdela in prislushkovala bolj sebi kakor zunanjemu dogajanju ter premishljevala o teh razburkanih in usodnih chasih. Res bi bilo lepo, che bi ti gospodje sklenili mir, saj vojna prinasha le nesrecho in kaj sploh reshuje? Prav na tem koshchku zemlje je videti, kako se nenehno spreminjajo gospodarji, a se stvari spreminjajo le v podrobnostih. Bili so pod beneshko republiko, pa pod avstrijskim cesarjem, prishli so Francozi, zdaj so se vrnili cesarski...

Kdo ve, kaj bo jutri in pojutrishnjem? Che bodo potegnili mejo malo nizhje, ostanejo pod Avstrijo, che jo nekoliko bolj proti vzhodu, pa bo tu Italija, saj so Francozi zhe odpravili beneshko republiko. Le davki se spreminjajo, predvsem pa jih vsi kar naprej zvishujejo. Seveda, za vojsko je potrebno zlato, ne pa malovredna zlitina. Vsaj mir naj bo.

Mozhje so se v salonu kratkochasili in si pripovedovali neslanosti ter se nekam prisiljeno smejali, saj je besnenje vremena tudi njim vzbujalo nelagodje. Grof Kobencel, ki je bil dalj chasa cesarjev odposlanec na ruskem dvoru pri carici Katarini Veliki, je kar stresal iz rokava pikantne podrobnosti iz njenega zhivljenja, saj je bila stasita in lepa vladarica ne le gospodarica vseh Rusov, ampak tudi vseh moshkih src. Posebno sproshcheno in zhivahno je bilo njeno zhivljenje potem, ko je dala umoriti svojega drobcenega, kruljavega in cmeravega mozha. Tako ga je imela ovitega okoli prsta, da si ni upal niti dovoliti poveljniku vojske, da bi opravil s peshchico zheninih podrepnikov, ko je vechina vojske she vedno sposhtovala legalitetno carjevo oblast vrhovnega poveljnika in dano prisego. She ko so ga na njen ukaz zaprli v odrochno trdnjavo, je moledoval in klecheplazil za golo zhivljenje, cheprav je she takrat imel toliko privrzhencev, da bi jo lahko odstranil. Tako so she zadnji najbolj zvesti konchno doumeli, da si od takega shlevastega carja ne morejo kaj prida obetati in je zhe bolje, da prevzame oblast odlochna in brezobzirna carica. Ko je izbrana skupina plemichev carja na skrivaj zadushila, kar so kasneje prikazovali, da se je zgodilo zgolj po nesrechi, ker je car nekaj onegavil, so ljudstvu sporochili, da je smrti kriva carjeva bolehnost, sicer vsem znana zhe od njegovega otroshtva. Da bi bilo sporochilo svetu she bolj verodostojno, so zdravniki izdali potrdilo, da car nikakor ni bil zastrupljen; kar je popolnoma ustrezalo resnici.

Carica, ki se je odlikovala po velikopoteznih nachrtih, je dobrshen del svoje izredne zhivljenjske energije namenjala dvornim zabavam, plesom in druzhabnemu zhivljenju nasploh. Dala je zgraditi nedalech od dvorca umetne snezhne gore, da se je lako sankala po njih, ne da bi ji bilo treba na pot dalech stran.

Kljub temu, da je imela stalnega izbranega ljubimca, se ni izmikala uzhitkom z moshkimi iz nizhjega stanu, che je le kateri vzbudil strast v njej. Tako je krozhila zgodbica, da so imeli vojaki gardnega polka v dimeljskem delu hlach poseben notranji zhep, da so vanj lahko skrili vidne znake vzburjenosti. Toda to she ni zadostovalo. Ko je brhka carica nekoch pregledovala chastno cheto in se sprehodila vzdolzh razvshchenih gardistov, se je vsem leva noga rahlo pridvigovala, to pa je carico vzpodbudilo, da je poveljnika povprashala, za kakshen nov eksercir gre. Prestrasheni poveljnik se je postavil "mirno" in v zadregi zajecljal: »To je v znak izjemnega obchudovanja vashe visokosti...« Kobencel in vsi prisotni so bruhnili v smeh.

Tisti trenutek je zunaj strahovito treshchilo, kot bi v samo zgradbo; sunkovito so pogledali skozi okno in videli nenavaden prizor. Po cesti se je kotalila ognjena krogla, modrikasto-vijolichaste sijoche barve. Nikamor se ji ni mudilo, celo zaobrnila se je, se spet usmerila vzdolzh ceste in vstopila v kolnico pri sosedu, se zatem prikazala na zadnji strani in se povzpela po jamboru, ki so ga pred chasom postavili avstrijski vojaki, ko so se vrnili po odhodu Francozov. Vrh tega jambora je krogla brez poka nenadoma izginila, kot bi izpuhtela. Vsi so ostali brez besed. Kar naprej so she bujlili v vrh jambora, prichakujoch, da se bo spet kaj pokazalo. Potem so se spogledali in le zmajevali z glavami. Strel so vsi videli, kolikor hochete, a take she ne. Strela, ki ima tako neverjetno energijo, da lahko porushi hisho, izgine kot kafra brez najmanjshega hrupa in nich posledic ni za njo. Kam izgine njena neizmerna energija? In kaj sploh je ta kroglasta strela? Tako redka prav zaradi svoje nenavadnosti, da je malo she opisov, ki se med seboj dokaj razlikujejo. Ta ni bila razdiralna, toda prichevanja trde, da lahko tudi podira, kot bi kdo kamenchke potresal okoli sebe, ali da pozhiga in vse posmodi. Ko so po presenechenju prishli do besede, se je razvnel pogovor o tem, kaj vse kdo ve o strelah; in to je trajalo kar dolgo, saj se nevihta nikakor ni hotela unesti.

Ob silovitem tresku Nina ni zdrzhala vech v svojem skrivalishchu; stekla je ven in se skoraj zaletela v Tita, ki jo je zhe iskal. Trepetala je v njegovih rokah, a tudi sam pri vsem tem ni ostal ravnodushen.

Toda she bolj so se vsi vznemirili, ko je prihrumel oficir strazhe, ves premochen, da je kar lilo z njega in se je pod njim naredila v vezhi prava luzha, ter porochal, da je Nadizha prestopila bregove in se razlila chez travnike. To je bilo dovolj, da so se zagledali v Tita; kaj pa zdaj?

Tit je stopil do okna, ki je gledalo proti Kotu, od tam ponavadi prihaja najhujshe, in poskushal oceniti, kaj se bo lahko she zgodilo. Dolgo je gledal in ni kazalo nich dobrega. Toda chez chas se mu je zazdelo, da se najbolj dalech na obzorju, kolikor so ga gore pach dopushchale, komaj zaznavno svetlika. To je bilo dobro znamenje. Che bo shlo po srechi, je najhujshe mimo.

Nich vech se niso shalili kot malo prej. Kljub temu, da so bili tu zbrani sami vojaki, preizkusheni in trdi mozhje, ki jim nevarnosti niso bile tuje, jih je naravna ujma le zresnila. Zhe narava sama opozarja chloveka, kako neznaten je. Ni bilo veliko treba, da se je prej prijeten dan skoraj spremenil v katastrofo; kaj shele, che bi se naravne sile razdivjale v vsej svoji mogochnosti in unichevalnosti, kot nam jih opisuje vesoljni potop. Tu v malem vidimo, da nas lahko zbrishe z oblichja Zemlje, che le primerno sovpadejo vse okolishchine. Ni potrebno, da Zemlja pade s techajev ali da vanjo treshchi komet. Dovolj je, da se na stezhaj odpre nebo in izlije vesoljne vode na nebogljene stvarce, ki se gnetejo, vojskujejo in pobijajo med seboj!

 

PRIPRAVE NA MIR

Priprave so se zachele zhe pred meseci, ko je bil Bonaparte she na Koroshkem in je preucheval celovit strateshki polozhaj na vseh bojishchih in stanje v sami Franciji. Ustvaril si je dokaj jasno predstavo, kaj bi bilo tudi za njegovo prihodnost najbolje; ni bil strateg zgolj v vojashkem smislu, ampak je imel dobro razvito intuicijo tudi za lasten uspeh, temu bi se z drugimi besedami reklo, da je bil politik. Tako je dal odposlati naslednje pismo:

»Au Prince Charles, Commandant l'armée autrichienne!
Quartier général, Klagenfurt, 11 germinal an V (31 mars 1797).
Monsieur le Général en Chef... vrli vojaki ne marajo vojne in si zhele mir. Mar ta ne traja zhe vech kot shest let? Dovolj bi nam moralo biti ubijanja in povzrochanja gorja nesrechnemu chloveshtvu. To zahtevajo od nas z vseh strani. Evropa, ki je prva dvignila orozhje proti Francoski republiki, je odnehala. Vashe ljudstvo je osamljeno in bo zato krvavelo she izdatneje. Ta shesta ofenziva se je zachela z zloveshchimi slutnjami; kakrshenkoli bo izid, bo na eni in drugi strani nekaj tisoch mrtvih vech, in modro bi bilo rechi, saj je vsega nekoch konec, da prenehamo s sovrazhnostmi.
Izvrshni direktorij Francoske republike je zhe dal vedeti Njegovemu Cesarskemu Velichanstvu, da zheli konchati z vojno, zhalostno za obe ljudstvi: londonski dvor se je temu zoperstavil. Nekaj upanja je vendar, da bi se razumeli, ali pa se motim; chemu se zaradi interesov in strasti neke drzhave, ki ni prizadeta od zla vojne, mi nebsebojno unichujemo? Vi, Gospod Poveljujochi General, ki Vam po rojstvu pripada prestol in ste nad nichevimi strastmi, ki navdajajo ministre in uradnike, ali ne morete odlochiti kot dobrotnik chloveshtva in pravi odreshitelj Nemchije? Ne verjamemo, Gospod Poveljujochi General, da ste preprichani, da je to mogoche konchati z mochjo orozhja; vendar, ob domnevi, da imate mozhnost uspeshno konchati ta spopad, Nemchija ne bo nich manj opustoshena. Z moje strani, Gospod Poveljujochi General, si dopushcham odkritost, da vam pri tem razkrijem odlochitev, ki mi je kot chloveku prepushchena, da mi velja vech drzhavljansko odlikovanje, ki si ga bom morda prisluzhil, kakor pa zhalostna glorija vojashkega zmagovalca. Upam, Gospod Poveljujochi General, da sem Vas preprichal o svojih dobrih namerah, in vam izrazham najgloblje sposhtovanje.
Bonaparte.«

She isti dan, kot v podkrepitev svojih dobrih namenov (vendar, roko na srce, tudi iz dobro premishljenih namer, da bi dosegel dolochen cilj) je dal poslati (zakaj ga ni neposredno sam podpisal?) prestolonasledniku in vojskovodji Karlu naslednje (dokaj suho in odrezavo ter brez nachichkanih epitetov) pismo:

»Prestolonasledniku Karlu.
Generalshtab, Celovec, 11. germinala, 5. leto po republikanskem shtetju (31. marca 1797).
Francoska armada je ob vkorakanju v Celovec nashla mnozhico bolnih in ranjenih vojakov vashe vojske, zapushchenih po bolnicah in prepushchenih francoski velikodushnosti.
Njihovo trpljenje je she vechje, ker imamo tezhave z oskrbo s hrano, saj vas ne presenecha, che povemo, da so vashi vojaki pri umiku pozhgali skladishcha moke. Prva skrb poveljujochega generala Bonaparta je bila oskrba vashih bolnikov, tako da je z oskrbo bolnikov nalozhil dodatno breme meshchanom tega mesta. Vashe obnashanje je v nasprotju z vojnim pravom, saj che ste nam prepustili bolnike, bi jim morali zagotoviti tudi povprechne obroke prehrane.
Poveljujochi general Bonaparte, ki meni, da je bil pozhig opravljen brez Vashega ukaza, me je pooblastil, da Vas prepricham, da v prihodnje zagotovite ustrezne ukaze, in che nam zhe prepustite bolnike, hkrati ne pozhgete skladishch.
Po ukazu poveljujochega generala.«

Ochitno je Bonaparte ocenil, da bi bil dobrodoshel tak psiholoshki pritisk na nasprotnega poveljnika, ki so ga zagotovo potlachili nenehni porazi, da je bil prisiljen k tako hitrim, da ne rechemo brezglavim umikom, ko so ostajali zapushcheni bolni in ranjeni, prepushcheni na milost in nemilost nasprotniku. Taka dejanja so s psiholoshkega vidika hud udarec vojski, katere vojaki s strahom in odporom do nadrejenih uvidevajo, kaj jih onemogle chaka. Dober in sposoben poveljnik bo le v najvechji stiski tvegal tak ukrep, che pa zhe, ga bo poskushal reshiti s pogajanji ali ublazhiti z najrazlichnejshimi dejanji. Ochitno je poveljujochemu kadru v avstrijski vojski ushel nadzor iz rok. Polozhaj je bil skoraj brezupen, saj je Avstrijcem pretila velika obkolitev in s tem unichenje velikega dela njihove vojske, le tako je mogoche razumeti njihovo pochetje z ranjenci. Ni pa sprejemljivo, da se niso poskushali pogajati ali predlagati premirje za njihovo evakuacijo. She najmanj je opravichljivo, da so bolne in ranjence kot neke vrste talce prepustili nasprotniku, katerega so hoteli s tem she dodatno ekonomsko obremenjevati ter mu otezhevati oskrbo. Nobena skrivnost ni bila, da se Francozi bolj ali manj oskrbujejo v krajih, kamor pridejo. To jim povechuje mobilnost in hitrost prodiranja, cheprav to pogosto prizadene vojake, v vsakem primeru pa obremenjuje prebivalstvo na zasedenih ozemljih.

S tem drugim pismom pa je Bonaparte izpeljal neke vrste psiholoshko diverzijo proti nasprotnemu poveljniku, saj je po eni strani posredno obtozhil njegove oficirje nehumanega delovanja, zavrzhenega po vojnemu pravu, po drugi strani pa mu je dal vedeti, da mu poveljevanje uhaja iz rok, che ne ubogajo njegovih ukazov ali ravnajo svojeglavo.

Kakor vidimo, so se priprave za sklenitev mirovne pogodbe zachele veliko prej, kot pa je bila pogodba res podpisana.

 

MIROVNA POGODBA

Toda medtem je v Franciji vrelo ne le med prebivalstvom, ki je jechalo pod vojnimi bremeni, ki jim ni bilo videti konca, obenem pa so se razblinili predrevolucijski prazni upi, da bo po odstranitvi kralja naenkrat vse bolje, v resnici pa je bilo zaradi zunanje intervencije (pa tudi ker se chez noch ne da veliko narediti, razen z vnetljivimi besedami) she slabshe kot prej. To je vzpodbujalo razlichne struje znotraj revolucionarnega gibanja, da so iskale izhod iz zagat. Eni v radikalizaciji revolucije, ti so kazali s prstom na nasprotnike, izdajalce in saboterje, ki da nalashch ovirajo in rushijo ljudsko oblast, drugi pa so skushali poiskati nekakshen prehodni kompromis z nekaterimi naprednejshimi elementi iz prejshnjega rezhima, da bi tako ustvarili enotno fronto za reshitev Francije. Napetosti med strujama so se stopnjevale in zhe prerashchale v medsebojna krvava obrachunavanja. Zachasno je bil znotrajrevolucionarni spopad ob strani, spricho norega rojalistichnega poskusa drzhavnega udara. Filomonarhista Carnot in Barthelemy, ki sta v Direktoriju podpirala to pustolovshchino, so izkljuchili iz vodstva, aretirali so generala Pichegruja, ki so mu povrh vsega ochitali she anglofilstvo, to pa je bil she hujshi greh kot izdaja revolucionarnih ciljev. V tem je bil neposredni povod za chistke, ki so potiskale politichni polozhaj vedno bolj proti levi. Ti septembrski dogodki so tudi Bonaparta preprichali, da so na obzorju temni oblaki, ki lahko oslabijo udarno moch njegove vojske, saj bi se kaj lahko trenja iz Pariza vrinila tudi med vojsko, che drugache ne, kot je kazal Pichegrujev primer, skozi oficirske vrste.

Poleg tega je sam potreboval novih uspehov, s katerimi bi si povechal ugled v vojski, to je bilo v tistem chasu odlochilno za napredovanje tudi po politichni lestvici. Direktorij, da ne rechemo tudi vojska in ljudstvo, bi si oddahnila, che bi vojni spopadi prenehali ali pa se vsaj znatno omejili.

Pogajanja so se vlekla zhe vse poletje in jesen ter ni nich kazalo, da bodo kmalu uspeshno zakljuchena. She 6. septembra je Bonaparte pisal Direktoriju: »Napovedi glede pogajanj so dokaj slabe.« In celo she 6. oktobra sporocha zunanjemu ministru: »Na pogajanjih se zadeve chedalje bolj zapletajo.«

Kakshno je bilo razpolozhenje med prebivalstvom v Furlaniji, najlepshe slika primer iz Spilimberga nad Vidmom, ki ga je postiljon pripovedoval Titu. Mestece se je razdelilo na dva sovrazhna si tabora; francoskega je vodil zanesen bonapartist, drugega pa stolni kanonik, zagrizen avstrijakant. Trgovci, gostilnicharji in zmernezhi, ki so se drzhali ob strani, so imeli doma dve zastavi, da so lahko izobesili primerno trenutnim oblastem, ki so se nenehno menjavale. Nekateri pa so imeli zgolj tablo z dvoglavim avstrijskim orlom na eni strani in s francoskim orlom na drugi strani ter jo obrachali po potrebi, vchasih z zhe kar komichnim ritualom.

Kljub tako chrnogledim napovedim pa je 17. oktobra kot strela z jasnega privrshala vest, da so v Villi Manin v Passarianu podpisali mirovno pogodbo z vrsto tajnih protokolov, ki so she dolgo burili domishljijo diplomatov in navadnih ljudi. Kako je bil mogoch tak nenaden preobrat?

Med bolj ali manj resnimi razchlenjevanji se je med preprostim ljudstvom nemudoma sprostil shaljivi duh. Tako so nekateri izvajali razloge za tak preobrat kar iz imena kraja. "Passero" je vrabec in v Vrabchevju je bolje imeti vrabca v roki kot pa goloba na strehi. Drugim, bolj skeptichnim je ime kraja pomenil "passare", miniti, torej bi bil ta mirovni sporazum zgolj nekaj minljivega, brez dolgega veka trajanja, zato so ga kar mimogrede podpisali, saj se ga tako ali tako ne bo drzhal nihche. Tretji, ki jih je navdihovala poltena latinska nrav, so izhajali iz "passerina", vulva, to je sprozhilo val dovtipov, v katerih so zhenske imele poglavitno pogajalsko vlogo. Od tega, da je za vsak chlen v pogodbi, kjer so se mnenja razhajala (in taki so bili skoraj vsi), obveljalo mnenje tistega, ki je zmogel v eni nochi zadovoljiti vech zhensk, menda se jim zato ni prej tako mudilo zakljuchiti pogajanj; do onega najbolj prostashkega, da je politika tako ali tako ena sama p...

Bodi kakorkoli, podpisi pod pogodbami so se blesteli, okinchani z debelimi voshchenimi pechati. Sprejemi z obilico nazdravljanj so minili. Zhivljenje je teklo naprej. Za marsikaj je bilo treba chakati she dokaj dolgo, da se je videlo, kaj je mir she drugega prinesel, razen tega, da se vojske niso neposredno spopadale; vojna se je odslej bila na politichnem in diplomatskem podrochju bolj prikrito, nich manj zahrbtno in zelo umazano.

To je neredko prizadelo popolnoma nedolzhne ljudi, ki so se tudi nehote zapletli v kakshne intrige te ali one strani. Toda strah, ki jih je navdal zhe ob sami pomisli na vojno, jih je delal krotke in potrpezhljive, lahko bi celo rekli, vdane v usodo. Brigali so se bolj sami zase in za svoje zadeve.

 

NININO OZNANJENJE

Nina je pripravljala lonchnice za zimo, kot je to pochela redno vsako jesen. Kljub temu, da je vasica sredi travnikov in polj ter je neokrnjena narava vsenaokoli in tik pred vrati, so bile lonchnice njena velika ljubezen. Cvetlica, ki jo negujesh, ti z zadovoljstvom, ki ga obchutish ob njeni zdravi rasti, na neki nachin vracha vlozheni trud. Vsaka rastlina je svet zase, che ga le hochesh videti in poblizhe pogledati. Zachne se z izbiro semena, od kod je, kako je kalilo v preteklih letih, kje je bilo spravljeno... Potem lonci: snov, iz katere so, in velikost. Najpomembnejsha je prst. Ni primerno, da jo kar nagrabish po njivi ali vrtu, biti mora sestavina razlichnih zemljin, ki ni za vse rastline enako primerna, da jih ne zadushi, che je pretezhka, ali jim ne daje dovolj hraniv, che je prelahka. Shele po vsem tem se prepusti seme, gomolje ali cime zemlji. She najbolj pa se kazhe ljubezen do cvetja pri zalivanju; priprava vode, da odlezhi, saj je postana in topla voda izrednega pomena za zdravo rast. Vsakdanje skrbno ogledovanje, ali se niso vtihotapile mravlje, zajedalci ali drugi shkodljivci, in chimprej je treba opaziti morebitne plesni, susheche se liste in nagnita stebelca.

Rozhe so vnashale v njen dom neki smisel, urejenost, niso bile le okras. Tisto nekaj vech, da je po svoji zamisli in s svojimi rokami vzgajala te plemenite rastline, posebno prijeten obchutek so ji dajale ustvarjalne mochi, kakor je chutila pri klekljanju, kjer so se podobno pod njenimi prsti rojevale nitkaste rozhe.

Lonchnice je imela rasporejene po okenskih policah, po sobah, na hodniku in celo pred ter za hisho vzdolzh sten. Vsak, ki je shel mimo, jih je lahko obchudoval, in posebej ji je prijalo, che so jo pri tem povprashevali o tem, kako jih vzgaja, oskrbuje in razmnozhuje; da so to prav posebna znanja! Zhivo bitje se lochuje od mrtve narave prav po tem, da se razplojuje. Zhalostilo jo je, ko se je kdaj pa kdaj primerilo, da je nashla pred hisho potrgane in polomljene rastlinice, ki prav zares niso bile nikomur v napoto in jih je lahko le hudobna roka okrnila. Che si je kdo iz presherne nagajivosti utrgal kakshen cvet (ali ga je podaril svoji deklici), se je to precej poznalo, saj je bil utrg chist, z jasnim namenom prisvojiti si delchek lepote, to je Nina znala ceniti, cheprav ji plenjenje ni bilo po godu. Shkodozheljnezhi in hudobnezhi pa unichujejo, mendrajo, lomijo, mechkajo, zvijajo... in s tem izzhivljajo svojo unichevalsko strast. To morajo biti tudi drugache zli ljudje.

V zavetje spravljene lonchnice she bolj napolnijo hishne prostore, saj je treba najti kotichke tudi za vse tiste, ki so bile zunaj, in tako nastane cvetlichnjak. Chez zimo seveda ni potrebna kakshna posebna nega; rastline spijo in se jih ne sme vznemirjati. Pripravljajo se na pomladne dni, ko jim bujna rast chrpa najvech mochi, kar je nedvomno velik napor za krhke stvarchice.

Od nekod se je prikazal Tit in se sklonil k njenemu delu. Ko sta tako nekaj chasa molche chepela, so se zacheli razpletati okoli njiju posebni cvetovi in ju zagrnili z opojnim ogrinjalom, kot se v toplih poletnih vecherih zgrne zvezdnato nebo nad travnato lezhishche. Spominski vzorci so cveteli v odtenkih najlepshih barv in se prelivali iz oblike v obliko socvetij.

Dopolnil se je chas njunega hrepenenja. Tudi on je zhe nekaj chasa slutil, morda je bil celo preprichan o tem, kar je zhelel, a si ni upal dokonchno verjeti, da ga ne bi potolklo razocharanje, to mu je Nina potrdila s posebnostmi svojega drugachnega telesa, ki mu ni bilo navzven videti sprememb, a so bile v njej, v njenem vedenju in chustvovanju. Dolgo so jima spletne in nerazlozhljive skrivnosti teles zaklepale vrata k dopolnjenosti njune ljubezni. Chutila je novo zhivljenje v sebi, chisto rahle, samo njej razumljive gibe, kot da bi ji taka govorica lahko zachasno nadomestila pravo vekanje, zachetno zhlobudranje in prve besede. Ko mu je kot zvest sel prenashala ta sporochila, se je Tit pochutil vreden zaupanja njenih skrivnosti. Kot bi prelila vanj nove energije, se mu je po telesu razlezla samozavest, in ni je bilo stvari, ki je v tistem hipu ne bi zanjo naredil, da bi ji dokazal, kako je srechen. Pravzaprav bi moral rechi: naredil zanju, saj se bo moral odslej privaditi na njeno dvojino.

Ko sta konchno razmaknila trenutno cvetlichasto zamaknjenost in stopila iz nje, sta se she dolgo v noch pogovarjala, kaj vse bosta morala pripraviti za njegov chim lepshi sprejem; pomlad bo takrat in vzbrstelo bo novo zhivljenje.

 

BOZHICH

Snega she ni bilo, cheprav je mraz kar krepko pritiskal. Tit se je odpravil v Javornik, da bi usekal smrechico in jo mahnil dol ob Nadizhi. Zunaj vasi se je ustavil ob strazharnici, ki so jo na hitro postavili Avstrijci nedolgo po vrnitvi, tik ob cesti proti Chedadu. Zraven je bil pod potjo izvirek, o katerem so domachini pravili, da je dvojchek izvirka pod Derom, do katerega se pride naravnost chez travnik. Izvirka sta bila na nek nachin res povezana, saj je njuna izdatnost sovpadala in le najstarejshi so pomnili, da sta oba presahnila le enkrat med najhujsho susho. In she ena podrobnost ju je izenachevala: poleti je bila njuna voda prijetno hladna, pozimi pa topla, da se je kakshnega dne kar kadilo iz njiju. Vojaki so kar tam zajemali vodo za sprotne potrebe. Iznad strazharnice se je vil tanek in presojen dim. Okoli pechice, ki je bila v notranjosti, so postajali zhandarji in si pripravljali chaj, izboljshan z rumom. Brkati strazhmojster, ves opasan in zlikan, je korakal pred zgradbico in z obchasnim topotanjem skushal bolj ogreti noge. S Titom sta se dobro poznala, saj se je strazhmojster vechkrat ustavil pri njem v gostilni in tudi na poshto je prihajal; morda je praviloma prihajal le na poshto in se je obenem le mimogrede ustavil she na polich ali dva, pa tudi kakshen par klobas mu je pri tem teknil, she zlasti, ko ga je Tit povabil v posebno sobo. Dobre odnose je treba gojiti in vzdrzhevati, to pride prav tako mejni strazhi, saj so obmejni prebivalci njihovi zavezniki, kakor prebivalcem, ki so zhe tako ali tako prizadeti zaradi mejnih sluzhnosti in jim jih strazhniki lahko olajshajo. Kjer ni tako, je slabo za obe strani in vchasih prav tragichno. Che se po nesrechi znajde na meji ozkosrchen in tog uradnik, ki se drzhi zakonov in predpisov kot pijanec plota, verjetno ne bo zdrzhal dolgo. Tezhko se privadi okolju, ki je polno pasti in nepredvidljivih nakljuchji; gor pri Uchji se je pred leti eden takih ponesrechil, zdrknil je v prepad in ga ni bilo vech.

Tit je strazhmojstra povabil, da zvecher nadaljujeta zacheti pogovor, kar je slednji z veseljem sprejel, ter odhitel proti gozdu. Med drevesjem je zashumelo vsakokrat, ko je rahlo povlekel veter. Njegov visok svilnat zvok, ki nastaja s polzenjem zrachnih strujnic ob lubju, ko pozimi ogoli drevje, je drugachno od shelestenja in shumenja, ko je vse odeto z listjem in so toni nizhji, bolj polni in manj izraziti, nekako razvlecheni. Leden zimski zrak bolj odzvanja, vse je slishati veliko bolj dalech in jasneje. Tudi ko se veter pozimi okrepi, so njegovi globoki in zamolkli zvoki prav zaradi te tonske poudarjenosti in izrazitosti she bolj grozechi in pretresljivi; obchutek, da se vse lomi in podira, je najvechkrat sicer varljiv, to pa ne zmanjshuje tesnobnosti in ogrozhenosti, ki se chloveku zajeda do kosti, ko se razraste vihar, da zadrhti zemlja in se skale sprozhajo po pobochjih.

Gor do sredine Javornika, do Pochivalnika, se je nameril po nekoliko shirshi tovorni stezi. Njegov namen ni bil le usekati srechico, temvech tudi pogledati, kje bi sekali. Pochivalnik je bil pripraven prostor za razgled. Nad prepadno, gladko odsekano skalo, ki jo je bilo videti iz doline skoraj od vsepovsod, je bil zravnan svet, jasa, na katere juzhni strani je spod Bele glave tekel potok Zgorivec, ki je spodaj konchal v Nadizhi. Od tod se je zhe vech videlo proti Lashkemu, hribovje, ki z zahoda omejujejo Gorishka Brda in se spushcha v Benechijo ter furlansko ravnico, kjer je Rozhac in tudi kraj njegovega otroshtva in mladosti. Da, hitro teko leta, se je zalotil pri misli. To se mu je zavedno zgodilo prvich, da je pomislil na kaj takega, zato je presenechen zastal s hojo in z mislimi; kako to, da ga je obshel tak obchutek, je to prvo znamenje dokonchne zrelosti, je prishel do prevese zhivljenja v drugo polovico, obstaja kakshen poseben, she tako prikrit povod za to? Vrtal je po sebi in nikakor ni mogel najti nekega vzgiba za to prvo kapljico opominjajochega odtekanja chasa. Morda so vzrok le adventni dnevi; konec leta, ko se delajo obrachuni; po dolgem krajshanju svetlega dela dneva zachetek novega, mladega in obetajochega leta...

Iz doslej neznanega predalchka njegove zavesti se je izvil neslishen glasek, ki mu je, nevajenemu, sprva vzbudil obchutek skrbi in odgovornosti, nekoliko tudi samoobtozhevanja, da ga je spregledal, da ga ni takoj spoznal in uposhteval v svojih mislih in nachrtih. Kako da ne, se je branil, kolikokrat pomislim nanj! Privajanje na vechjo druzhino je potekalo postopoma in se dvigalo tako na vishje zavestne ravni, kakor se tudi vsidralo v podzavest, od koder je po nenavadnih okljukih vplivalo na njegove obchutke, chustva in novo razumevanje stvarnosti. Da, chas je vsakemu odmerjen, da lahko opravi svoje poslanstvo in morda postori nekaj od vsega tistega, za kar je bil delezhen stvarstva. Prihajajoche leto bo nekaj posebnega; usekal je v podnozhje smrechice, da bi lahko v dom chimprej prinesel svezhino, ki jo smolasto iglichevje izpuhteva v toplem okolju, in zelenilo poganjajochega in obetajochega podmladka.

Ovil je smrechico v vrechevino, da bi jo lazhje nesel in se mu pri hoji ne bi zapletala med grmovje, jo zadegal na ramo in se obrnil proti domu. Ko je sestopal po ovinkasti stezi, je bil enkrat obrnjen proti severu in sta mu pogled zapirala obsezhni ploskvi strmin Mije in Stola, drugich se mu je, proti jugu grede, zasvetil svetal svod neba proti morju. Tako je cik-cakal navzdol po svojem do cesarske ceste. Zdaj proti polnochni, zatem proti poldnevni strani sveta. Dan in noch. Dnevi in meseci. Kdaj bo Ninin chas?

Ko sta pozno zvecher postavljala jaslice in krasila dreveshchek, se je med njima ves chas kobacalo she neko bitje, ki mu she nista poznala oblichja, a je bilo zhe tu. Ta bozhich je zadnji, da sta sama, prihodnji bo drugachen. Morda bo deklica, podobna njej, je pomislil Tit; morda bo fantek, ki bo podoben njemu, je pomislila ona; toda oba sta pomisel precej nadomestila: da bo le zdravo.

Nina se je spomnila stare pesmi, ki so jo peli ob bozhichnih vecherih:

»Oj poslushajte vsi ljudje,
kaj vam jest povjedu bom:
Od 'dnega kralja Avgusta
zapuoved je parshla:
cjeu svjet muore popisan bit.
Tud' Marija z Jozhefom
gre v to mjesto Betlehem,
not' v to mjesto Betlehem,
k svojim ljudem.
Na rajzho se napravita,
med sabo se poguarjata:
»Midva sma le 'z dne hishe,
rodovine Davida«.
...
Jozhef nazaj pride
in milo se razjoche:
»Ki imam tako zhlahto,
k' mi jerprge ne da.
Jest vjem za 'dno shtal'co
pa zmislit' se je ne mo.
Ti chem dat' muoj plachich,
tu gvantac se zavila bosh.
Ti bosh Kralja rodila,
ki bo chez vse rechi«.
»Oj Jozhef muoj, potroshtan bod',
jest sem kralja rodila naco.«
O Marija, Marija dam'ga
naj ga bushnem, objemem.
O Marija, o Marija,
Jezus se trese ku' vejica:
podaj ga zhvinci v jasalca,
naj ga zhvin'ca ogrjeva.«
Ta neumna zhvinca ga spozna,
le chlovek mu chasti ne da,
ki je parshu zanj trpet
an za odrjeshit cjeli svjet.
»O muoja Marija:
kuo se m' lepuo zdi
chut' angelce na shtal'ci
kakuo lepuo puojejo.
O muoja Marija:
kuo se m' lepuo zdi,
videt' vse pastirce,
ki kupe sem gredo.
O muoja Marija:
vidim svete Tri kralje,
na kamelah jezdijo,
od jutarnje dazhele
mu ufar nesejo:
viruh, miro in chisto zlatuo
Jezusu pru lepuo ufrujejo.«
An so shli po drugi pot',
an so shli nazaj damu!
Sveti zhegan Buoh nam dej,
'dno dobro ljeto za naprej!«

Dala sta si toliko opraviti z dreveshchkom kot she nikoli, premikala in popravljala sta svetleche okraske, kot bi ju kdo posebej opazoval in ocenjeval njuno prizadevnost. Ko je pozvonilo k polnochnici, sta morala pohiteti, saj she nista bila gotova. Potem sta se toplo odela in stopila na plano.

 

PO MIRU NEMIR

Novo leto 1798 se je zachelo zelo nemirno tudi v Franciji, kjer je medsebojno obrachunavanje v vodstvu revolucije postajalo chedalje bolj brezobzirno. Poleg tega pa se nasprotne sile, ne le avstrijsko cesarstvo, ampak tudi britanska krona, niso dokonchno odpovedale ukrotiti jakobinstvo.

Zato je vrelo na vseh koncih. Francija si je hotela zagotoviti chim vech zaveznikov oziroma pritisniti povsod tam, kjer bi ji lahko kdo skochil v hrbet ali pa je ocenila, da bi lahko shkodila nasprotniku.

Zhe kmalu v januarju je francosko orozhje pomagalo k oklicu Republike Helvetije, to je sodilo v okvir shirshe strategije zashchite mehkega trebuha, saj bi prek Shvice lahko sovrazhniki vdrli v Francijo, zato je bilo bolje prehiteti jih in se raje spopasti ob morebitni intervenciji v tezhko prehodnih shvicarskih gorah kot pa na francoskih ravninah. Francoski revolucionarji so spretno izkoristili notranja nasprotja med razlichnimi politichnimi strujami in podprli tiste Shvicarje, ki so simpatizirali z reformami, saj je tradicija reformizma tod doma. Zwingli je prvi sprozhil reformatorsko gibanje, ki ga je nadaljeval Kalvin in ustvaril zibelko protestantizma, ki je zelo ustrezala razvijajochemu se meshchanstvu z liberalnimi idejami, to je dalo mochan zagon razvoju gospodarstva in je Shvica zachela bogateti, obenem pa je postajala tudi vojashko mochna. Toda tisti del Shvicarjev, ki ni bil delezhen gospodarskega razcveta, je ob francoskih revolucionarnih zgledih zaslutil prilozhnost za lastne pravice, kar je kanil uresnichiti prav s pomochjo Francije, ki je vse to vzpodbujala. In tako je prishlo do tragedije, ko je Shvica izgubila samostojnost; vojna se je vlekla she nekaj let, saj so se na njenem ozemlju spopadale armade vojskujochih se evropskih drzhav.

Drugo zharishche je bilo v Rimu, kjer so nagnali papezha, ki se je zatekel v Florenco, in proglasili Rimsko republiko, tako je Apeninski polotok poslej shtel tri republike, poleg prejshnje she Genovsko in Cisalpinsko republiko, ki so bile nekakshne trojchice – vse pod francosko nadvlado. Zlasti papezhev beg je v cerkvi povzrochil silovit preplah in ogorchenje. Po cerkvah so se vrstile pridige in prekletstva brezvercev, to pa ni bilo brez posledic za odnose med ljudmi, ki so se zhe od prej poznali in so vedeli, kdo je verski gorechnezh in kdo mlachnezh, slednjega so kaj hitro oznachili za brezverca, ki sodi med tiste, ki preganjajo Svetega ocheta in mu celo strezhejo po zhivljenju. Tudi avstrijska propaganda, ki je v tem primeru delovala uglasheno s cerkveno, je obilno in chez vsako mero zastrupljala ozrachje.

Bonaparte se je sedaj posvetil drugim bojishchem. Slavo neprekosljivega stratega, ki si jo je pridobil v zadnjih mesecih na bojishchih proti Avstriji, je znal s pridom izkoristiti in njegova veljava v Parizu je rasla iz dneva v dan. Vendar je bil dovolj daljnoviden z oceno, da je bolje ostati chim dlje od nenehnih spletk v Parizu, kjer so revolucionarni veljaki kar naprej in chedalje brezobzirneje obrachunavali med seboj, spletkarili in rovarili, tako da je bilo popolnoma vsakdanje, da je bil dotlej najbolj brezmadezhni in najsposobnejshi chez noch proglashen za popolno barabo in idiota. Bonaparte se je odlochil povechevati svoj politichni kapital z vlaganjem v vojashke pohode in nizanje zmag. Kot za kazen podpihovalski in zahrbtni Angliji naj bi jo gospodarsko osamili in zlomili, v to strategijo je sodila zasedba Egipta, s katero bi Britance izrinili iz Sredozemlja. In Bonaparte se je v najvechji naglici pripravljal na to ekspedicijo.

Toda k skoraj popolni zmedi je prispeval desnicharski puch 22. floreala (11. maja), ko so z izrednim zakonom vrgli iz parlamenta 104 na novo izvoljene levicharske poslance, ki se pa niso dali kar tako, in je prishlo do obrachunavanj ter eksekucij. Za Bonaparta je bilo to znamenje za takojshen odhod, ki bi ga spretno izvlekel iz vsesploshne godlje, v kateri se velikokrat niti ni vedelo, kdo je s kom in kaj pravzaprav v resnici hoche.

Novice, ki so prihajale iz velikega sveta, so se meshale z vsakdanjimi tezhavami, ki jih je izchrpano ljudstvo moralo premagovati, kakor je vedelo in znalo, in obenem she polnilo drzhavno blagajno, vedno prazno kot vrecha brez dna.

Tit je ravno odpremljal na Lashko tezhak voz lesa, ki bi ga voznika morala pripeljati celo do Padove, nazaj grede pa ga v Benetkah nalozhiti s sodi olja. Dajal je she zadnja navodila in opozarjal furmana na previdnost, ki je v teh razrvanih chasih hudo potrebna, da ju ne bi oropali ali celo ubili. Tedajci je pritekla dekla, chesh da je Nina legla...

 

MOCH VOLJE

Tit je voznikoma velel pognati konje in stekel v hisho, kar spotoma pa she narochil dekli, naj poshlje po zhenske.

Nina je lezhala zgoraj v spalnici. Vse je zhe imela lepo razporejeno in pripravljeno. Zhe zarana je chutila, kaj se pripravlja, cheprav Titu ni she nich omenila. Zamenjala je vso posteljnino in se uredila, tako da je Tita kar stisnilo pri srcu, ko jo je videl lezhati v vsej bleshchechi belini, tudi njo bo bledo, z nasmeshkom, ki naj bi hrabril bolj njega kakor njo, saj je bila dushevno in telesno pripravljena prestati vse bolechine, ki so ji bile namenjene zhe od pradavnih chasov, ko sta bila prva chloveka izgnana iz raja z bozhjim prekletstvom: »In rojevala bosh v mukah!«

Sedel je tik nje na rob postelje, z eno roko stiskal njeno, z drugo pa jo je gladil po laseh. Gledala sta se in molche obnavljala pogovore iz zadnjih mesecev o tem trenutku. Morda jim vsak od njiju ni sledil v istem zaporedju, toda prav tako je bil vsak od njiju uverjen, da je spominska obnova pri obeh celovita.

Popadki so se ponavljali she vedno v mili obliki, da jih je lahko potlachila in se zadrzhala. Toda schasoma je postajalo huje. Tako je vse vnaprej uredila, da mu sedaj ni bilo treba nich drugega, kot biti ob njej in chakati, da zhenske chim prej pridejo in se vse srechno izteche. In tudi zaradi tega, da bi bil ob njej chim dalj, ker si je tega zhelela, je vse skrbno pripravila.

Chez kakshne pol ure je prishla Jagrova iz Starega sela, ki je bila ob vechini porodnic tod okoli. Tudi sama je imela shest otrok, tako da ji ni manjkalo izkushenj. Pred leti je shla tudi v Trst k nekemu zdravniku, da jo je poduchil in ji svetoval nekaj pripomochkov za lajshanje poroda in za posege v zapletenejshih primerih. Tita je poslala ven, da bi se s porodnico na samem pogovorili. Po popadkih sodech in ker je bila prvesnica, je ocenila, da bo porod shele enkrat popoldne, medtem pa naj pododnica hrani mochi, se sprosti in pochiva.

Nina je spushchala skozi dlan jantarno ogrlico in ne da bi jo videla, je po drobnih posebnostih v obliki spoznavala posamezne jagode. Pri tem so se ji v spomin vrachale prebrane misli uchenjaka: "Chlovek je bitje znamenj". Zakaj o nekom rechemo, da je zaznamovan; da znamenja kazhejo dobro; da je rojen v dolochenem znamenju? Kaj pa je znamenje, simbol, od kod ta beseda, ki ima tako usoden pomen v chlovekovem zhivljenju? Izvira to iz "znati", to je vse tisto, kar se nam vtisne v zavest, spomin in smo po tem sposobni opraviti neko zgolj miselno dejavnost ali tudi kaj stvarnega postoriti; ali ni v znamenjih she nekaj globljega, kar se velikokrat dotika nashe najgloblje podzavesti, ne da bi se tega sploh zavedali? In ko rechemo "najgloblja podzavest", koliko je ravni teh podzavesti, od najplitvejeshe, ki je zhe v stiku z zavestjo, se postopoma nizajo druge, in do kod segajo?

Spet jo je zvil popadek, mochnejshi od vseh prejshnjih, da se ji je orosilo chelo in je zachutila suha usta, ki ni hitro popustil kot prejshnji, drzhal jo je v napetosti in ji srkal telesne mochi. V teh trenutkih je zaznavala, da ni naporno le zanjo, zasmililo se ji je bitjece, ki ga she ni videla, a sta se zhe dobro spoznala v teh mesecih, in se sedaj skupaj z njo trudi izbojevati prvo bitko v svojem zhivljenju, ki ni bilo spocheto neposredno po njegovi volji, toda v klicah, iz katerih se je razvilo, je zhe bilo ono in s tem posredno soudelezheno pri razvoju od samega zachetka. Bilo je skupaj z njima ves chas, le dosechi ju ni moglo, kot se v gozdu prav blizu ne najdemo. Popadki so popushchali.

V znamenju tega nemirnega chasa rojeni, cheprav vsi zhe zhivechi z njim zaznamovani. Che izvira znamenje iz znati, je vse, kar vemo, kar pomnimo, v obliki znamenj, zbranih, razporejenih in zgoshchenih v celoti nashega telesa, ne le v mozhganih. Nekatera od njih so si blizu, zelo tesno skupaj, druga izredno oddaljena in nikdar sovpadajocha, to nam v neugodnih okolishchinah omrachi um, ker ne najdemo povezav, razlogov in razlag za nekatere stvari, te ostajajo nedoumljive. Za vsako stvar imamo znak, za sonce krog, za luno srp, za nebesa zvezde. List je zhe znamenje celega drevesa in oko za Boga.

V kakshnem znamenju rojeva, je pomislila, ko jo je spet zagrabil popadek. V znamenju krchev, bolechin in stokov? Ne, ni hotela verjeti v taka znamenja! Njegovo znamenje je ljubezen, medsebojna predanost dveh bitji, ki sta znotraj zaznamovani v mozhganskih vijugah, v srchnem bitju in ritmu dihanja. Z znamenji tega praznanja, najgloblje pogzavesti, ki prehaja od pradavnine iz roditeljev na otroke, spochenja novo zhivljenje in usklajuje med nosechnostjo svoj bivanjski utrip z zunanjim svetom prek matere; od nje prihajajo dodatna znamenja, ki se pridruzhujejo podedovanim.

Popadki so postajali vse mochnejshi in chedalje daljshi. Misli so se ji chedalje bolj osredotochale na zadnje priprave, zbiranje in krepitev sil, da bi jih podvojila she zanj, ki je she shibek in prepushchen skrbnosti in ljubezni ljudi iz zunanjega sveta. Zhe vechkrat je spoznala pomen volje, hotenja izvrshitve. Dihala je enakomerno in globoko, da je popolnoma izpraznila pljucha in jih nato ponovno napolnila s svezhim zrakom, kar ji ni pospeshevalo krvnega obtoka, saj je s sochasnim usklajevanjem bitja srca, ki se je umirilo in upochasnilo, vseeno prihajalo dovolj svezhe krvi v ozhilje. To je bilo v tem trenutku she posebej pomembno zaradi deteta, ki je kot ona prestajalo preizkushnjo in ni smelo omagati.

Mizhala je in zbrano, kolikor je le mogla, dihala, diiihaaalaaa... Njegovo znamenje naj bo mir, umirjenost...

 

VOTLA JAMA

Tit ni vedel kam bi se dal, ko ga je babica poslala iz sobe; cheprav nerad, je ubogal, saj je tod veljal tak obichaj. Sklenil je ostati nekje v okolici. Sploh se ni dobro zavedal, da stopa po stezi za hisho, ki vodi na Matajur s te, severne strani, ki je najbolj strma in najdaljsha. Vendar ni shel v to smer, da bi se povzpel na vrh; neka druga notranja usmerjevalna sila ga je gnala po tej poti, ki se je na gosto vijugala, da bi bilo mogoche zlozhneje premagati strmec. Zhe je videl pod seboj strehe vseh hish v Robichu, ki so se s tega zornega kota drzhale druga druge kot nagubano posteljno pregrinjalo, in tudi na drugo stran doline je bil lep pogled.

Od spodaj so se slishali glasovi. Nenavadno dobro prodira zvok navzgor, v hrib, celo glasnejshi pogovori segajo skoraj razlochno do sem. To so zagotovo vedela tudi prastara ljudstva, ki so si gradila gledalishcha na prostem, amfiteatre v stopnichasto dvigajochih se polkrogih, in igralcu ni bilo treba prevech glasno govoriti, da so ga razumeli tudi najbolj oddaljeni. Tega se je spomnil iz Verone, kjer si je nekoch z ochetom ogledal tako zgradbo in se chudil graditeljskim sposobnostim takratnih mojstrov, saj niso imeli na voljo pripomochkov kot danes. Prav ta spomin ga je tokrat nesel sem gor, kjer sta ga pridvignjenost in okolje spominjala na tiste srechne dni. In na ocheta. V mislih so se mu prepletale slike iz preteklosti z nekakshnim njegovim videnjem prihodnosti. Kaj bo on zapustil v spominu otroka? Mu bo uspelo narediti kaj takega, da se bo malchku to trajno in neizbrisno vtisnilo v spomin?

Ni bil dalech njegov tokratni cilj. Le najnevarnejshega dela, ki je segal od steze do vhoda v jamo, se je zavedel shele tisti hip, ko je obstal in kolebal, ali bi shel prav do jame ali ne. Spodaj se je lepo videlo kamniti plaz Molide, ki je zgrmel prav s tega dela, kjer sedaj stoji, in dostop do jame je nevaren prav od takrat, ko je ostanek ozadja nekdaj daljshe jame obvisel v nastalem previsu, medtem ko se je prednji del sesul skupaj z ostalim skalovjem v dolino. Toda v dolgih stoletjih je marsikoga zamikalo videti, kaj se skriva v notranjosti, zato so obchasni obiskovalci izdolbli ozek dostop, ki pa ni bil zavarovan, in je bila potrebna najvechja previdnost pri napredovanju. Iz davnih chasov je ostala pripoved o zlatu v gori, ki je usodno za vsakogar, ki ga najde. Iskalec je pred pogubno izbiro; che zaklad najde in ga vzame s seboj, bo zagotovo zgrmel v prepad, le che zaklada ne vzame s seboj ali ga sploh ne najde, se srechno vrne.

Odlochil se je iti naprej.

Ped za pedjo se je premikal in iskal chim bolj zanesljive opore za noge ter oprijeme za roke. Pri tem je ves chas mislil na staro pravilo: tri in ena, to naj bi pomenilo, da je treba na nevarnih mestih vselej imeti tri zanesljive oporne tochke, medtem ko s tretjo ishchemo nadaljnjo oporo in si tako pomagamo naprej. Le v skrajni sili se sme krshiti ta zakon z napredovanjem: dva in dva. In le v smrtni nevarnosti je morda reshitev le v eni oporni tochki, medtem ko so ostale tri v zraku... Ko je tako prishel do polovice poti, je pomislil, da ravna neodgovorno. Kaj mu je prav danes treba tako samemu plezati sem gor? Kaj che se mu kaj zgodi, kako bo z Nino in malim? Sram ga je postalo in obenem vroche od temne slutnje. Toda drugi del poti je lazhji, je pomislil, in naredil she zadnjih deset metrov. Oddahnil si je, ne da bi razmishljal, da bo treba tudi nazaj.

Ko je vstopil skozi vhod, visok, da bi shel voz sena skozenj, so ga gladke stene kar same potegnile vase, da ga je zajel mrak. Obstal je in privajal vid na temo. Glasovi iz doline so utihnili, zadushila jih je jama, toda namesto njih se je pojavljal drugachen shum, komaj zaznaven, kot bi veter shushtel skozi kroshnje. Z ochmi je tipal naprej in uspeval prepoznavati okolje, v katerem se je znashel. Nekaj netopirjev se je spreletavalo pod stropom, njih tema prav nich ne ovira, she najbolj se znajdejo prav v najhujshi temini. Tako je narava porazdelila darove, ali pa so prav zaradi njih zakrnele druge sposobnosti, ker so postale manj pomembne in na koncu odvechne ob tolikshnih prednostih enega nenavadnega daru. Pri chloveku so spricho razvitega uma zakrneli chuti, vidimo slabo, che ni dovolj svetlobe, in ostrina vida z razdaljo precej upade; izdaja nas tudi sluh, pa voh... kaj vse zmorejo zhivali. Chloveku se zdi, da lahko z razumom vse predvidi, prerachuna, zagotovi, tako da mu ni treba biti nenehno na prezhi, vohati, napenjati ushesa... Toda to je varljivo, pretirano povelichujemo nasho sposobnost doumevanja stvarnosti in ob oslabelih chutih se lahko stvari hudo zapletejo.

Stopal je korak za korakom v temo. Ko je zhe mislil, da ne bo nich vech videl, se mu je chez chas le prikazalo nekaj obrisov skal in tal, da se je okorajzhil naprej. Shum, ki ga je zaznal na zachetku, je postajal chedalje razlochnejshi; kljub temu ga je presenetilo, da se je nenadoma od nekod vzelo pod njegovimi nogami svelikajoche se zhivo srebro. Ni mogel videti leska celotne povrshine, le tu pa tam se je od vhoda sem pririnil oslabeli soj svetlobe in zaplesal z zrcalovino, ki od nekod pritekla in se nekam stekala. Kje pa je zlati zaklad? Bi moral slediti vodi proti njenemu izviru v nedrjih gore ali proti njenemu iztoku, ki se izgubi tu v jamski dvorani in ponovno zagleda beli dan spodaj pri vznozhju v enem od izvirkov ali kar pri vseh po malem, saj je tako ali tako v notranjosti zemlje vse med seboj povezano. Tako povezano, kot je tudi na njenem povrshju.

Povezan je s spomini na kraje svojega detinstva in prvih bledih spominov, ko so pokopavali nono. Koliko je teh spominov; sta dva ali trije utrinki? In zakaj prav ti, kje so pa ostali?! Nona je umirala v zgornjem nadstropju, njen poslednji zhivljenjski boj je bil dolgotrajen; muchila se je, medtem ko jo je od znotraj razjedala bolezen, je mochno srce vztrajalo in ni hotelo popustiti, kot bi vzpodbujalo telo: »Ne popusti, bori se, she je mogoche, da se izvlechesh!« Toda telo je popushchalo, korak za korakom se je umikalo pred smrtnim sovrazhnikom. Um se je zavedal brezupnosti, cheprav je hrepenenje odganjalo slabe misli in se opajalo z nadejo v chudezh. Trpljenje je postajalo neznosno za vse, saj so se bolechine navzeli vsi, blizhnji so prevzemali del bremena smrtnega boja v nerazsodnem prichakovanju, da s tem pomagajo k ozdravitvi. Nekega poznega popoldneva je prishla v hisho gospa v svetlechi temni obleki in se po hishi premikala, kot bi shla skozi ljudi. Vsi so jo sprejemali, toda obenem so se vsi pred njo umikali, a nihche ni mogel mimo nje, kot urocheni od njene magnetichne osebnosti so otrpnili na svojih mestih. Konchno je z neverjetno umirjenostjo in pochasnostjo shepnila: »Dvignite jo na rokah in jo nesite na gank sedaj, ko sonce zahaja, njena dusha potrebuje sopotnika.« In tako je zaspala na rokah mozha in brata, ko se je zadnji zharek od zatona zablestel v njenih na shiroko odprtih ocheh.

Stresel je z glavo. Koliko chasa je zhe tukaj? Kaj se dogaja z Nino? Tam je zlato, tod ga ni!

Obrnil se je in hitreje prishel iz jame, saj je bilo treba nazaj le mochno zamezhati, da so se ochi privadile ostri dnevni svetlobi.

Tudi po nevarnem delu steze je bil mimo in stekel je navzdol. Tekel je chedalje hitreje, kot bi kaj zamudil. Zhe od dalech je slishal glasno govorjenje okoli hishe in srce mu je zachelo she mochneje biti, ne le zaradi teka, ampak she bolj spricho negotovega prichakovanja.

Zhenske z vasi so bile zhe napolnile hisho, v kateri je vladal nekakshen radosten nemir; ko so ga zagledale, so zachele nagajivo peti:

»Kam tuo puojde, kam tuo gre
nashe to lanskinje veseje?
– Lan' si po sejmah drinkala,
ljetos bosh zibjel'co zibala.
– Lan' si mi objechu bjeli grad,
ljetos me njemash she kam pejat.
– Lan' sem te klicu: 'pojdi pit',
ljetos te klichem: 'pojd dojit'.
– Muoji ti lanskinji trakchichi
so ratali pouojchichi.
– Lan' sem te klicu: 'o chechica',
ljetos te klichem: 'o zhenica'.«

Pri tem so se vmes hihitale in spogledovale.

Po stopnicah je z vrha prihajala Jagrova in mu namignila, naj gre gor.

Na prvi mah je stekel, toda she isti hip je umiril korak; tako vendar ne gre, da bi prihrumel na vrh in ju vznemiril. Nekajkrat je globoko zajel sapo in se povzpel po stopnicah; te so simbolizirale nevarni delchek poti do Votle jame, povzpeti se je bilo treba z varnega prizemlja v pridvignjen drugi svet drugega nadstropja Hishe. Izkushnja in razum sta omogochila varen prehod. Od stopnice do stopnice se je vse bolj poglabljal v spremembo, ki je nastala med njegovo odsotnostjo. She malo prej se je odpravil iz te sobe in kar se je v njej dogajalo, je sedaj le zgoshchen spomin na neko obdobje, ki sta ga z Nino prezhivela v dvoje ob nevidni navzochnosti tretjega. Sedaj se vracha v to sobo in z njima bo odslej tretji tudi v resnici. Pri vseh odlochitvah in dejanjih bo odslej tako, obstaja she tretji. Prishel je do sobnih vrat; vhod v jamo neznank narave, povezano s skrivnostmi osrchja Zemlje, od koder vodijo nenavadne in zapletene povezave na vse strani ter z vsem. Nich ni prepushcheno nakljuchju, vsaka posledica ima svoj vzrok v tem medsebojnem spletu. Nekje v globini tega je vir zhivljenja, ki se pretaka v ozhilju, voda, osnova vsega zhivega, najvechja dragotina.

Rahlo je odprl vrata in scela stopil skoznje, ponosen in obogaten – zazhelen in zheljan njiju. Soba je bila svetla kljub rahlemu mraku, ki so ga ustvarjale zavese. Nina ga je chutila zhe prej skozi stene in ga gledala s shiroko razprtimi ochmi, ki so zhivahno blestele kljub utrujenosti. V zraku je bil nov vonj, ki ga doslej ni bil vajen in ki mu je potrjeval, tega se je dokonchno zavedel tik pred vrati, da se je dopolnilo njuno hrepenenje. Sedel je na rob postelje, se rahlo nagnil nadnjo in jo pogladil po potnih laseh ter tam podrzhal roko, jo gledal in se s poljubom dotaknil njenih razpokanih ustnic. Okrenila je glavo na nasprotno stran, kjer je tedaj opazil obrazhchek, she ves pordel. Stopil je na drugo stran in vzel povito dete v roke; in s tem dejanjem je nagonsko opravil priznanje ochetovstva in zahvalo materi, kot so jo zhe od davnine uveljavljale sprva nenapisane postave in kasneje pisani zakoni. Dotlej nista she nich spregovorila. Zhe spodaj v hishi je iz razigranosti druzhbe dojel, da je vse shlo po srechi, to je bilo zanj najpomembnejshe. Ko je sedaj drzhal njunega otroka v rokah, ni razmishljal o nichimer drugem kot o hvalezhnosti do neba in ljudi, da sta mati in otrok zdrava.

Toda njej se je zdelo umestno, da je zashepetala: »Punchka je.« Nikoli prej se nista pogovarjala o tem, kakshnega spola naj bi bil otrok, saj mu ga tudi ne bi mogla spremeniti, vendar je od ljudskega glasu vedela, da so ochetje razpeti med zheljo po moshkem nasledniku in dvojnici ljubljene zhenske. In prav zato je bilo njemu vseeno, ali je dechek ali deklica, ter je ni povprasheval po tem.

Ob vzglavju med Nino in otrokom je lezhala jantarna ogrlica. Na zrcalasti povrshini jagod se je v drobcenih pomanjshavah odslikaval vechkratni svet te sobe, s svetlimi pikami oken in treh srechnih bitij med njima, da je ponovno ozhivela mrtva prasnov v notranjosti jagod, tisochletja ujeta v zlatorumeno pravljico okamenele smole.

Po vratih je komaj slishno potrkala babica in ne da bi vstopila, opomnila, da sta mati in otrok potrebna pochitka. Ko je polagal dete k materi, je z roko obchutil toploto, ki je prehajala od njenega telesa na njegovo; kljub izrednemu naporu, ki ga je terjal porod, je ostalo she vedno dovolj nezhnosti tudi zanj. Tako so bili prvich vsi trije skupaj, chesar si prej nikoli ni mogel predstavljati, kako bo v resnici; toda bilo je tako preprosto stvarno, da roke na noben nachin ni mogel odmakniti od njiju, kot bi bil v hipnozi, ki jo lahko odpravi le prava beseda: »Ljubim te,« sta si rekla in potem ju je lahko pustil sami.

 

SVETI KUZMA IN TORKE

Sedeli sta na dvorishchu za hisho, mala Lojzi na pruchki, Nina na stolici s spodrezanimi nogami, tako sta si bili med pogovorom blizu. In kaj je za onim robom pod vrhom Matajurja, je vprashal otrok. Nina je pogledala tja gor. Kako dalech je zhe tisti chas, ko je tudi sama tako sedela prav na tej pruchki in se ozirala proti skrivnostnemu gozdu in nihajochim drevesnim vrhovom, kolikor so nesle ochi. V otroshki glavici se ob pripovedih spletajo lastne zgodbe in nikoli nobena zgodba ne ostane za vselej enaka, ko se prenasha iz roda v rod. Chas jo obrusi, pripovedovalci ji odvzemajo in dodajajo. In tako nastane ljudska pripovedka, polna charne vsebine.

Na robu, gori nad nasho vasjo, je bil v starih chasih grad, podrle so ga Torke, ki so strashile tod okoli. She se vidi nekaj kamnov, ki so ostali od tedanje mogochne zgradbe. Kasneje so domachini zgradili novo utrdbo na Deru, da bi se jih ubranili. Torke so bile nenavadne, od zlodeja zavdane zhenske, ki niso zhivele po hostah in jamah kakor Krivopete, ampak med ljudmi; zato so bile zanje she bolj nevarne, saj niso nikoli vedeli, katera je Torka. Zhivele pa so od chloveshkega mesa: ko je izginil kakshen otrok, vchasih celo odrasel chlovek, ki ga ni bilo mogoche najti ne zhivega ne mrtvega, so bili vsi uverjeni, da ga je snedla kakshna Torka. Zato so matere svarile svoje otrochiche, naj ne hodijo vech iz hishe po avemariji pa tudi chez dan ne sami v gozd. Kadar je kakshna krava izgubila mleko ali je oblezhala, ko je svinjo zgrabil krch ali se je kdo zachel chudno vesti, ni ne jedel ne pil in se je drugih ogibal, so vsi rekli, da ga je oplazil srepi pogled Torke.

Proti uroku Tork ni bilo druge pomochi, kakor nesti k posvechenju otrobe, kruh in srajco; le posvetitev, che je bila bozhja volja, je mogla premagati hudi pogled Tork. Te so se tega zavedale in so budno pazile, ali se kdo odpravlja k posvechenju, da bi se vnaprej pripravile in zoprvale gospodu. Vendar so bili tudi ljudje prebrisani in so se na pot odpravljali naskrivaj ali s skritimi rechmi, pa tudi ne tja ne nazaj niso z nobenim spregovorili, da se ne bi izdali, kam so shli in s kakshnim namenom, saj bi sicer posvetitev izgubila svojo moch.

V hisho bogatega in pobozhnega kmeta je nekoch vstopila mlada in lepa berachica, ko so bili domachi ravno pri kosilu. Gospodar je ponudil jed tudi njej, ki se jim je s hvalezhnostjo pridruzhila, saj je bila vidno oslabela. Ko si je opomogla, so jo vprashali, chemu hodi tako zdravo in zalo dekle po vbogajme, saj bi se lahko oprijela kakshnega dela. To jo je vzpodbudilo, da se je ponudila le za jelo in kot, che bi jo le hoteli vzeti za deklo. In pogodila sta se; che pa se bo izkazala, ji bo gospodar primaknil she placho. Poprijela je za delo, vsem v zadovoljstvo, tako pridne ni bilo dalech naokoli.

Njeno obnashanje pa je postajalo vedno bolj chudno. Na noben nachin se ni izdala, kdo in od kod je. Pogosto je kar izginila za dve ali tri ure, ne da bi potem pojasnila, kam se je podala. Ko so she pozorneje oprezali za njo, so dognali, da je tudi ponochi vechkrat ni v postelji; naslednjega dne pa se v hishi ni dotaknila hrane. Sumiti si jo zacheli, da je Torka in mnogi so se je ogibali ter odganjali otroke od nje.

Gospodar je imel neubogljivega sina, ki ga ne oche ne mati nista mogla spametovati. V cerkev ni zahajal, niti k spovedi. Ko so doma zvecher molili rozhni venec, je vselej nashel izgovor, da se je umaknil k sosedom. Oche je celo shibo zlomil na njem, mati pa nosila kruh in srajce v cerkev k zhegnanju; vse zaman, menili so, da ga je obsedel hudich. Za delo pa je bil in postoril je za dva, zato so mu marsikaj spregledali. Z novo deklo sta se spogledovala in po vasi so shushljali, da se bosta vzela. Vendar je tudi njega vznemirjal njen skrivnostni nachin zhivljenja. Zaradi tega in seveda, ker mu je bila vshech, je dan in noch lazil za njo. Kaj, che je Torka?!

Iz okolishkih vasi so prihajale novice, da je tu in tam zmanjkal otrok ali so se pripetile druge nesreche. Tako kot druge je tudi gospodarjevega sina obhajala chedalje hujsha tesnoba in nekega dne se je podal k fajmoshtru ter mu razkril svoje pomisleke. Dogovorila sta se, da pride gospod k njim v hisho, ko bo dekla sama doma. Ko je prishel tisti dan, se je domachi sin skril za vintulo, ne da bi komu to povedal, in napenjal ushesa, kaj se bo zgodilo.

Nina je pogledala deklico, ki je strmela vanjo z velikimi, radovednimi ochmi in otrpla od napete zgodbe, nepremichno chepela na stolchku. Da, tako je tudi sama pozhirala te pripovedi. Pred seboj je imela svojo zrcalno, krepko pomlajeno podobo. Ali je prav, da ji pripoveduje te krvave zgodbe, je pomislila in poskushala she globlje pobrskati po svojem obledelem spominu, kakshne posledice so ji pustile. Res, vchasih jo je bilo potem ponochi strah in izogibala je temnim kotom, tudi v gozd si dolgo ni upala sama. Toda ali ni dolzhnost starshev, da pripravijo otroke za zhivljenje? In kaj je zhivljenje, prav gotovo ne ena sama lepa in posladkana pravljica, temvech je polno nevarnosti, krivic in hudega. Kako dolgo otroka ohranjati, zazibanega v nekakshen sanjski nestvaren svet, umetno ozaljshan in lahkoten, da ne bo klecnil ob prvi resnejshi tezhavi zhe ko nekoliko odraste? She huje se lahko zgodi, da ga zhivljenje pahne v nepredvidene zagate, kot se je njej zgodilo, da je v rani mladosti, ko je bila she skoraj otrok, osirotela in morala prevzeti na svoja shibka ramena vse breme gospodarjenja in odlochitev o svojem lastnem zhivljenju. Ji ni morda pomagala tudi zhalostna in kruta pravljica, da se zgodaj ovedela krutosti tega sveta, spoznala njegove dve plati, slabo in dobro, svetlo in chrno? Zagotovo so tudi te pravljicharske izkushnje postale del njene osebnosti, chustvovanja in razumskega delovanja. Morda je bolje s takimi prispodobami v pravljicah spregovoriti z odrashchajochim bitjem, kot da bi jih travmatichno dozhivel otrok sam.

In je nadaljevala.

Fajmoshter je vstopil, se razgledal, ali je she kdo v blizhini, vzel shtolo in posvecheno vodo, pomolil in pokropil deklo, ki je ostala odrevenela in brez mochi. Nakar ji je zapovedal: »Ukazujem ti, da se mi izpovesh, ali si ti res Torka in kaj pochnesh v tej hishi!« Dekle je zadrhtelo in zajecljalo: »Da, jaz sem Torka in pri tej hishi sem zavoljo gospodarjevega sina, ki ga kanim porochiti in pohrustati. Doslej tega she nisem uspela storiti, ker ga Bog she ni povsem zapustil. Devica Marija je prosila zanj, saj je kljub vsemu pred spanjem vselej zmolil cheshchenomarijo. Che bi le enkrat to zanemaril, bi bilo po njem, imela bi slastno vecherjo, po njej pa bi izginila iz te hishe.«

Gospodarjev sin, ki je skrit za vintulo vse to slishal, se je tresel kot shiba na vodi, se pognal skozi vrata in bezhal dalech proch. In tudi Torka je izginila, kot bi se v zemljo udrla, da jo je she fajmoshter ucvrl v farovzh in ves chas shkropil s sveto vodo okoli sebe, da ga le ne bi Torka zasledovala.

Sina ni bilo nazaj in she dolga leta po tem so ga zaman iskali shirom dezhele. Po dolgem, dolgem chasu je prishla od romarjev vest, da se je zatekel v tujino v samostan, sveto zhivel ter spokorjen umrl v visoki starosti, v oporoki pa zavezal rojake, da zgrade chez Nadizho cerkvico, ki jih bo varovala pred Torkami in Krivopetami. Tako so tudi storili.

Lojzi se je medtem tesno privila k materi in poizvedujoche dahnila: »Zdaj ni vech Tork, kajne?«

 

NAPOLEON SE VRACHA

Tit je pravkar izpregel, s poslom sta oskrbela konja in potem se je ochedil, stopil v hisho in polozhil na mizo darilo, za Nino shtiri vatle blaga, da za bozhich seshije novo obleko zase in za Lojzi, ki ji je kupil she majhne citre, vendar je slednje spravil v omaro v spalnici, da jo obdarita za Miklavzha. Ni ju bilo, shli sta v Staro selo po orehe, da bo za praznike dishalo pri hishi.

Iz Vidma je prinesel chasopis, sedaj ga je lahko razgrnil in se lotil branja. Najpomembnejsha je bila novica, da je papezh Pij VII. dne 2. decembra 1804 v cerkvi Notre Dame v Parizu okronal Bonaparta za cesarja Napoleona I.; tako se je generalu izpolnila dolgoletna namera, ki ji je podrejal vse svoje nachrte in delovanje. Kljub temu, da se je revolucionarni napad na Bastiljo rodil iz odpora proti izkorishchevalskemu kralju in plemenitashkemu razredu, ki je za svoje razkoshne zabave in razvratno zhivljenje ozhemal siromashno ljudstvo, je po hudih notranjih razhajanjih v vodstvu revolucije, katerega je zelo premetavalo s skrajne levice na skrajno desnico, Francija konchno postala cesarstvo; to je vechini nerazumljiv, a vendar logichen razvoj dogodkov.

Potem ko je bil slovesno sklenjen mir v Campoformidu in je Bonaparte odshel osvajat Egipt, je februarja 1799 Francija napovedala vojno Avstriji. To je pokazalo, kako malo veljajo she tako pompozne mirovne pogodbe, saj ni treba dolgo chakati, da jo prekrshi ena ali druga stran, che ji to le ustreza ali si obeta od tega koristi. Toda Francozi so si s tem ponovno nakopali hudo nevarnost, saj se je v Evropi nemudoma izoblikovala protifrancoska koalicija, v katero je vstopil tudi ruski car, in ta je poslal avstrijskemu na pomoch svojo vojsko z generalom Aleksandrom Vasiljevichem Suvorovom na chelu, ki je pridrla chez nashe kraje.

Tit se je spomnil, ko je regiment njihove vojske shel tod mimo in so si v gostilni dali postrechi, da se je polkovnik grof Zavecki chudil, kako je tukajshnji govor podoben rushchini, saj se je mogoche sporazumevati s preprostimi ljudmi, che se chlovek le malo potrudi in razlochneje govori. Tudi na drugi strani pogorja v Reziji in Kanalski dolini je enako, da so si vzeli njihove ljudi za tolmache po Italiji; njihova imena krajev so prav domacha: Osoje, Njiva, Korita, Slatina, Brda, Kot, planina Grublje pa Ravne in Predolina, Polog, Kal, Krnica in lahko bi nashtevali ves dan. Enako je s priimki, zhe Rus, to je nashe, je rekel grof, pa Beli, Prodar, Vogrich, Stanigoj, Ljubigoj, Jamec, Bregar, Godich, Cherne, Mali, Radosh, Siliboj, Kutin, Ivir, Lic, Danos in podobni.

Tit mu je razlozhil, da je v Rozhashkem samostanu pri bratu Damjanu videl knjige, ki so potrjevale, da je zhe slovenski knez Kocelj, gospodar Karantanije, v oporoki zapustil svojim naslednikom tudi te kraje v porechju Bele (ali kot ji pravijo na Lashkem: Fella) z glavnim gradom v Mozhnici (spet po lashko: Moggio). Na Gospodnici ob Beli pa so imeli Rezijani svoje davno stareshinstvo in od tod ime temu kraju, kjer so se zbirali na posvete in odlochanje. Kakor ostali Benechani so tudi Rezjani imeli svojo ustavo in se zbirali v sosednje: Njiva, Osoje, Stolvica in Sv. Jurij. Vse shtiri sosednje so se zbirale na travniku pred cerkvijo Materi Bozhji na Ravenci na Veliko sosednjo, ko je shlo za skupne zadeve. Tam stoji she danes lipa, kjer so volili stareshine, kljucharje in munihe (cerkovnike) tudi iz vsake sosednje po shest pevcev, da jih je bilo skupaj shtiriindvajset, ne eden vech ne eden manj, in vsako leto se jih na skupnem zboru na novo potrdi ali pa zamenja. Ta zbor ima posebno kulturno poslanstvo, zato tudi tak strog izbor in nenehno preverjanje njihove ustreznosti. Biti chlan tega pevskega zbora je velika chast, za katero si vsi prizadevajo. Pesem ima med Slovenci posebno chastitljivo mesto, saj je v neposredni povezavi z besedo, ki jo je Bog dal chloveku, in chlovek je s krvjo zavezan Bogu njegovo besedo ohranjati. Smrtni greh stori, kdor se nad tem pregreshi, saj ne izpolnjuje bozhje zaveze. Che chlovek ne bi imel daru govora, ne bi bilo besede in ne bi mogel chastiti Boga, ki je stvarnik Neba in Zemlje ter vsega zhivega. Chlovek brez besede bi bil kot zhival, ki je brez dushe, dusha pa je bozhja stvaritev in po njegovi volji. Zato je odpoved besedi, zanemarjanje besede in tajitev besede, zavrzheno in Bogu nevshechno dejanje. Cerkovnik mora skrbeti za besedo, s katero chastimo in povelichujemo Boga, in njemu je dana chast in dolzhnost skrbeti za pevski zbor, ki naj v cerkvi in zunaj nje v blagozvochni pesmi plemeniti besedo. Ko kateri od pevcev umre, poishchejo nemudoma drugega, ki ga morajo tudi ostali pevci sprejeti z volitvami medse na skupnem zboru, ki mu sledi obilen obed, na stroshke stareshine in duhovnika.

V Rozhashkem samostanu imajo tudi knjige Jakoba Shtelina. V Padovi je na ulici proti kapucinskemu samostanu prav blizu cerkve sv. Krizha na sosednji stavbi marmorna ploshcha z napisom:

»JACOPO STELLINI
SUPREMO FILOSOFO
QUI ALLA VITA
NON ALLA GLORIA
MORI IL 17. MARZO 1770.«

(Jakob Shtelin, najvechji filozof, tu zhivel ne za slavo, umrl 17. marca 1770.)

Stavba, na kateri je vzidana ta ploshcha, je nekdanji samostan ochetov somaskov, ki jim je Shtelin pripadal, in kjer je tudi umrl kot redovnik. Ustanovitelj tega reda, zelo razshirjenega po Benechiji, je bil sveti Hieronim Emilijan iz Benetk, ki je njegove temelje postavil v Somascu pri Bergamu, v Chedadu pa je tudi obstajal njegov samostan.

Jakobov oche je bil Kocjan, sin Petra Shtelina iz Shentlenarta, mati pa Marjeta Dugar, hchi Shtefana iz Duge. Jakob se je rodil v Gorenjem Trbilju in bil krshchen v cerkvi sv. Lenarta v Podutani dne 18. julija 1688; za botra sta mu bila Mohor Shtelin in Marina, zhena Gregorja Petrusha, oba iz Gorenjega Trbilja. V Liber baptizatorum so vpisali:

»Die 19 Julii 1688

Iacobus f. s leg. mus et nat.is Canciani Stelin et uxoris e.s Margarita e de Tribil superiori. Baptizat.s est per me And. Daurin. Patrinus fuit Hermagoros Stelin et Marina uxor Gregorii Petrosa ambo de Tribil sup.«

To je treba povedati, ker so ga nekateri hoteli narediti za Chedajca in so izbrskali v krstni knjigi Velike cerkve v Starem mestu (Chedadu) naslednji zapis:

»Adi 27. Aprile 1699 Giacomo et Marco figlio leg. et nat. do Mr. Mattia Rodaro et Adriana sua moglie fu battezzato da me Ascanio Polami Custode. Furono Patrini l' Illustrissimo sig. Galvano Maniaco et l' Illustrissima sig.ra Puppi.«

To so hoteli podtakniti z razlago, da se je hishi po domache reklo "pri Stelinu", to je izkrivljanje, saj se ne ujemajo ne datumi rojstva, razlika je celih enajst let, ne priimki, kar vse pa je skladno z zapisi v Gorenjem Trbilju. Pa she, da bi se podpisoval z vulgarnim imenom in nikoli ne s pravim priimkom, je popolna izmishljotina.

To je treba povedati, je pribil Tit, ker je resnica nadvse potrebna. Poleg tega je v anagrafichni knjigi cerkve v Sv. Lenartu pri imenu "Jacobus Stullin" pripisano: "somascus – sepultus Paduae – doctus in omni scientia".

Jakob Shtelin je bil shesti od dvanajstih bratov in sestra, pa so starshi kljub temu zmogli sholanje pri ochetih somashkih v Chedadu, saj je otrok zhe od detinstva kazal neverjetno nadarjenost; od tod so ga poslali v beneshke shole, kjer je she skoraj otrok postal uchitelj pesnishtva in govornishtva v zavodu za plemishke mladeniche. Njegovo najpomembnejshe delo "Specimen de ortu et progresu morum" je pridobilo tako slavo, da ga je beneshki senat imenoval za profesorja na univerzi v Padovi.

Rusi so potem vdrli v Italijo in pri Cassanu d'Adda nazhgali Francoze pod Moreaujevim poveljstvom, s tem pa se je Bonapartu spet ponudila prilozhnost, da se izkazhe. Brzh se je vrnil iz Egipta, kjer je sicer triumfiral z zasedbo Kaira in se je dal portetirati pri piramidah, toda ker je Nelson pri Aboukirku razbil francosko mornarico, je ostal Bonaparte odrezan na kopnem, oskrba je peshala in slabo se mu je pisalo. Tezhave v Italiji so mu prishle prav, da se je oktobra 1799, chastno izvlekel iz Nilove doline. Toda zhe v nochi z 9. na 10. november je bil v Parizu izvrshen nov drzhavni prevrat, ki je uvedel Konzulat in postavil Bonaparta za prvega konzula! Pot navzgor je bila na stezhaj odprta.

Bonaparte je spet spravil Avstrijo na kolena in jo prisilil, da je februarja 1801 potrdila mirovno pogodbo iz Campoformida, ki je pustila Avstriji ozemlje do Tilmenta, to pa je Francozom pushchalo proste roke, da so si ustvarili vazalsko drzhavo in leta 1802 so proglasili ustanovitev Republike Italije. Naslednji odlochilni korak je uspel Bonapartu 16. termidorja revolucionarnega leta X (3. avgusta) 1803, ko je senatna konzulta razpisala ljudski referendum, ki je potrdil Bonaparta za dosmrtnega konzula, in s tem zachrtala monarhichno zasnovo nove Francije. No, sedaj pa dokonchno she papezheva posvetitev novega cesarja!

 

NINA BOLEHA

Zima tega leta nikakor ni popushchala. Cheprav je bilo zhe januarja nenavadno toplo, se je ves februar in marec drzhal sneg vse do Drezhnice in do sredine vseh okolishkih gora. Ko je skoraj skopnel, zhe ga je spet vrglo, da so bile nochi svetle od beline vsenaokrog. Tita je skrbelo za Nino, saj ji je bilo z obraza videti, da se ne pochuti dobro. Nich vech ni bila tako sproshchena in hitra po hishi. Poznala sta se ji dva spontana splava, cheprav je bilo vsakokrat dovolj chasa, da si opomore, saj je shla Lojzi zhe v shesto leto. Toda bolj kot na telesnem zdravju se ji je poznalo na dushi. Vsakich, ko je ostala v posvechenem stanju, se je tega iskreno razveselila, saj je bil spochet otrok njune ljubezni kot zhiva potrditev njune prve mladostne zaobljube, ki sta si jo dala pri sv. Volarju nad Nadizho poznopoletnega vechera, ko se v prvem hladu, po razzharjenem dnevu, razdajajo zraku vonjave gorskih trav; rosa se nezhno vlezhe nanje, jih narahlo ovlazhi, posrka medene vonjave iz stebelc, listov in cvetov, topel zrak pa se do omame napaja iz te kapljevine.

Pod visokim Mijinim previsom na polici tik nad Nadizho so si zhe praljudje zgradili zavetishche – "ajdovski grad". Zlahka ga je bilo mogoche braniti, spodaj ob rechnem bregu pa je vhod v obsezhno podzemeljsko Kovachevo jamo, ki ji she niso prishli do konca, in che je bilo treba, so se vanjo zatekli. Tako do vode ni bilo dalech, cheprav je tod tudi studenec, in odprto pot so imeli na vech strani, che je bilo treba na lov ali po kakshnih drugih potrebah. Spodaj je bila rodovitna zemlja, kjer so nashli kakshno uzhitno koreninje ali pa so si zhe sami kaj posadili. Celo gor na Miji naj bi imeli svoje "ajdovske lehe" ali "ajdovske ledine", ti malikovalci ali "ajdovski velikani" in njihove "ajdovske deklice" ali vile, ki pa so rade pomagale ljudem spodaj v dolini, ko she niso bili veshchi kmetovanja. In ker niso znali narediti drenovega preglja in tudi ne zaviti drgovite trte, so jim vile s pechine zavpile: »Vij, vij trto drgovito pa bo drzhala stanovito.« In od takrat je tu vselej kakshna pozidava.

Sedanjo cerkvico so prezidali prav iz teh starih zgradb.

Sv. Hilarij – sv. Jelar, rojen v Ogleju, kjer je tudi umrl muchenishke smrti okoli leta 90 po Kr., je nasledil sv. Mohorja in je sam hodil v te kraje uchit sveto vero. Nekoch so ga prebivalci tega naselja vrgli v Nadizho; zato she danes ob sushah procesije prirejajo in za dezh molijo k njemu. Po tistem nesrechnem obrachunu jih je svetnik sklenil odgnati. Zvedel je za ajdovsko skrivnost, njihovo verovanje, da jih bo pregnal tisti, ki jim bo razbil zhelezno skledo. Sv. Jelar se je povzpel na vrh previsa in od tam vrgel konjsko golid na tisto skledo, da je pochila po dolgem in povprek. Preden so se razbezhali, pa so tam zakopali svoje zaklade, ki jih she do dandanashnjega ni nihche odkril.

Tam pri sv. Jelarju sta takrat potegnila za vrv, da je mali zvon trikrat zadonel po dolini, potem ko je odzvonilo avemarijo v Kredu. cheprav je od takrat minilo zhe veliko let, ji je tisti brnechi zvok she vedno odzvanjal v mislih vselej, ko ji je srce stisnila kakshna skrb. Ta zven je deloval kot hipnotichno geslo, s katerih sprozhimo in konchamo polzavestno stanje. Toliko pozitivne energije je bilo zgoshchene v tistih chudovitih mladostnih trenutkih, da je she vedno ni zmanjkalo vsakokrat, ko jo je potrebovala za ublazhitev razpolozhenjskega neravnovesja. Zavedajoch se teh blagodejnih posledic pozitivne energije, se je ob vsakem srechnem trenutku trudila zajeti in ohraniti za tezhke chase vsaj delchek, nekaj prgishch dobrega in vzpodbudnega duha. In prav te dni je tega kar precej potrebovala.

Poleg tezhav, ki so Nino pestile, je vse morila nova nevarnost vojne; cheprav je res, da zhe vsa zadnja leta po svetu ni bilo pravega miru, je bilo tu okoli le kolikor toliko mirno. Po tistem, ko so Rusi korakali dol na Lashko, so nazaj vozili ranjence in prav pod vasjo so se ustavili, da so se ochejali in kuhali; zdravniki pa so previjali, grobarji pokopavali. Zhalostno je bilo videti mladeniche brez udov, oslepele in umirajoche, prebodene in prestreljene, pobite in posekane... Tudi polkovnika grofa Zaveckega ni bilo nazaj, topovska krogla ga je bila zadela v polno, ko je na konju drvel v napad, in uboga zhival je ponorelo begala po bojishchu le s pol zhivota svojega gospodarja v sedlu, dokler ni izkrvavela in se ni zgrudila tudi sama.

In glej, po nekaj letih so se Avstrijci in Francozi spet spopadli pri Veroni, Masséna je nadvojvodo Karla spet prisilil k umiku in si vzel Passariano; Seras pa je vkorakal v Gorico in Francozi so bili spet v Trstu... Kot velika zgodovinska ura nihalka, zdaj sem, potem tja, spet sem, zatem tja... Che bi se otroci gugali, toda to je vojna, z nesrechniki, ki se koljejo in ubijajo, s pozhigi in rushenji!

Kdaj bo tega konec?! To je Nini glodalo v prsih, ko je stiskala Lojzi k sebi in ubogi otrok ni mogel razumeti, zakaj ima mati solzne ochi. Je mar ona kriva, je ni ubogala, ji je nagajala? Zakaj mami, zakaj jochesh, je sprasheval zbegani otrok. Nina she sama ni prav poznala pravega vzroka. Na trenutke se ji je zdelo, da ji zmanjkuje tiste pozitivne energije, na katero se je zanashala doslej in ji je pomagala skozi hude ure.

V vasi so avstrijski mejni strazhniki nenehno nekaj kopali, obzidavali in oprezali. Celo z domachini se niso vech hoteli druzhiti in v gostilno jih skoraj ni bilo vech. Ta napetost se je stopnjevala do take mere, da se je nekega dne zhe razvrstila vsa enota, da bi nanagloma odshla, ker se je nekega popotnika dalo razumeti, da Francozi zhe gredo po Nadizhi navzgor. To tokrat ni bilo res, toda kdo ve, ali ne bo zhe jutri, so se sprashevali vojaki in postrani pogledovali po oficirjih, ali kazhejo znamenja, da vedo kaj vech...

Prav posebno nesrechen je bil, ko se je razshirila novica, da je pri Slavkovu (Austerlitzu) blizu Brna na Cheshkem Napoleonova manj shtevilna armada 70.000 mozh strahovito porazila avstrijske in ruske zdruzhene sile, ki so shtele 160.000 vojakov. Vse je tako kazalo, da je ne le hudich (kot so natolcevali dotlej), ampak celo sam Bog poslej z njim, nihche ga ne more ustaviti. Vsak odpor postaja nesmiseln in chemu se je treba she bojevati, trpeti, umirati, che pa bo v kratkem ves svet njegov.

Ta zbeganost in stiska se je zajedala v vse pore chlovekovega telesa, v mozhganih je to kljuvalo noch in dan, telesa so postajala brezvoljna in mlahava. Nina je chedalje bolj trpela.

Z nezadrzhno naglico se je shirila Napoleonova krilatica pogubna za moralo vojske in ljudstva:

»JAZ ZMOREM VSE IN ZATO LAHKO PREOBLIKUJEM VSO EVROPSKO CELINO V FRANCOSKI IMPERIJ.«

 

ZLOVESHCHA ZNAMENJA

»Njegovi visokosti Evgenu, podkralju Italije.
8. marec 1806
Natanchno me seznanjajte z vsem; dela morajo napredovati brez predaha, dogodki si sledijo z vrtoglavo naglico in se ne smemo zadovoljiti zgolj z domnevami. Za leto 1807 sem odobril milijon in tristo tisoch lir za Palmanovo, da se dogradi polkrozhne utrdbe, sezida zanesljivo skladishche smodnika ter dobro vojashko bolnico – delajte noch in dan. Nadvse pa poskrbite za granate, osempalchnih potrebujejo v Palmanovi od osem do deset tisoch. Vedeti morate, da hochem imeti v Palmanovi 600.000 kilogramov smodnika in shestmesechno popolno opremo ter oskrbo za 3000 mozh, medtem ko mora biti moke in prepechenca za eno leto.
Kar se tiche Osoppa, mora utrdbeni nachrt ustrezati dvema pogojema: prvi je ta, da mora zadostovati 400, 500 ali 600 mozh za obrambo trdnjave ter da zashchiti topnishtvo in skladishcha, ne da bi bilo zaradi tega ovirano njegovo delovanje; zato ukazujem, da brez ugovora izvedete v polkrozhnih utrdbah in prilegajochih se chvrstih obzidjih take posege, ki bodo dopushchali razporeditev treh, shtirih ali petih baterij tako, da bodo obkoljene, z zmernimi mochmi, lahko she vedno med seboj povezane s pokritimi potmi in zemeljskimi deli. Drugi pogoj je, da se lahko vanjo zateche korpus 4000, 5000 ali 6000 mozh... Skratka, obnavljam ukaz, da zgradite tri polkrozhne utrdbe na trikotnikovih oglishchih v vishini okolishkega zemljishcha, s posebnim poudarkom, da ga dve, usmerjeni proti naselju, lahko tudi obvladujeta.
To, kar me navaja k temu utrjevanju, je edinstvena lega, ki sama za sebe zadovoljuje zgornjima pogojema; tako lahko da zashchito celi diviziji, vkljuchuje skladishcha, lahko pa jo tudi brani zgolj peshchica mozh.
Cesar Francije in kralj Italije.
Napoleon I.«

Na to in taka pisma, ukaze ni bilo ugovorov, sledilo je le izvrshevanje, saj so Napoleonu I. prihajale informacije z vech strani; ne nazadnje tudi od tajne policije, ki je shiroko razpredala svoje lovke zhe ves porevolucionarni chas, sedaj je le she okrepila dejavnost.

Zato si Evgen, podkralj Italije, ni prav nich pomishljal priviti svoje podrejene, da so tudi oni she natanchneje in hitreje, kot je bilo ukazano z najvishjega vrha, opravili nalozheno nalogo.

Tako je prishlo porochilo:

»Njegovi visokosti Evgenu, podkralju Italije.
17. oktober 1806
POROCHILO
Avstrijici so osem let nachrtovali in razpravljali o cestah, ki naj bi jih zgradili, a jih niso; general Marmont je zajahal konja, da bi osebno zagotovil njihovo izgradnjo, in ko je razjahal, so bile konchane.
INShPEKTOR
Drzhavni svetnik
Bargnani.«

Toda poleg vseh teh nadzornih ravni, informacijskih mrezh in nenadnih preverjanj tudi vrhovnemu poveljniku, cesarju in kralju, ni bilo zhal chasa, da ne bi tudi sam na mestu samem preveril, ali je vse tako, kot zapoveduje.

Videmski novinar je takole zabelezhil drugi prihod Bonaparta, tokrat kot cesarja in kralja, v te kraje:

»10. december 1807. Znosno vreme, srechno za cesarja Bonaparta, ki je prispel v Videm ob osmih zvecher; medtem ko ga je nestrpno prichakovalo vse mesto, razsvetljeno kot podnevi, se je pojavil v gledalishchu.

11. december. Jasno in mrzlo vreme. Imperator je je bil namrech pri vojashkih vajah v bojnem streljanju, ki so potekale na poljih pri Kozhniku (Cussignacu). Zvecher pa se je odzval vabilu na preimenitno zabavo s plesom, ki jo je priredilo nekdanje visoko plemstvo Vidma v najsvechanejshi opravi.

Njegova visokost je bila v uniformi inzhenirca, v visokih shkornjih, a z eno samo ostrogo.«

Cesar je zhe na vojashkih vajah, ki so potekale jugovzhodno od Vidma, pogledoval proti hribovju, ki je kot stena zapiralo sever in vzhod furlanske ravnice; Karnijske Alpe so se nadaljevale v Julijce, obilno zasnezhene. Ko se je 12. decembra odpravil iz mesta skozi Huminska vrata proti severu, se je na Rojanah ustavil in se zazrl proti jutranji strani, kjer se je v gorski verigi odrazhala znachilna piramidasta oblika Matajurja. Pod njim je tista vasica Robich, je pomislil, in brhka gospodinja, ki jim ni pripravila le izvrstne vecherje, temvech je razvedrila dan s svojo neposrednostjo in svezhino; gospodarica Hishe.

Cesar je namignil adjutantu, ki je odjahal na zachelje in pripeljal s seboj inzhenirskega polkovnika, strumnega v sedlu in odlochnih kretenj pri salutiranju.

»Kako je z izgradnjo ceste med Kobaridom in Nemami?«

»Vasha velichanstvo, kot ste ukazali, smo zhe prebili zadnji odsek med Platishchi in Breginjem, od tam pa do Robicha je zhe vozna, razshiriti jo bo treba na nekaterih mestih in nadomestiti nekaj manjshih lesenih mostov s kamnitimi. To bomo opravili, brzh ko bo dopushchal vojashki polozhaj,« je porochal polkovnik.

»Ne odlashajte, to mora biti postorjeno v nekaj dneh. Ne moremo biti odvisni le od ceste po Nadishki dolini, do Robicha moramo imeti odprto pot tudi s tezhkim orozhjem. Chez teden dni zahtevam vashe pisno porochilo o zakljuchku del, polkovnik!«

Oficir je razumel, da je pogovora konec, pozdravil je, zaobrnil konja in se vrnil na zachelje.

Cesar je se she kar ni premaknil, konj pod njim je nemirno rital, in tudi spremstvo bi rado nadaljevalo pot, saj je bilo skozi mesto San Daniele do Pordenona kar lep kos poti, zato jim ni bilo razumljivo, da se sedaj tu obirajo. Kot bi slutil, kaj imajo v mislih, je na glas ponovil svoje znano navodilo:

»Ko pridete v neznani kraj, se nikar ne dolgochasite, preuchujte ga: nikoli ne veste, ali ga ne boste lepega dne morali zasesti.«

Toda tisto, kar je zorelo v cesarjevi glavi, je segalo onkraj te gorske stene, zajemalo je obshirna ozemlja tik pred njim in ona daljnja, ki se izgubljajo v neskonchnih ruskih stepah. Tu se zachenja slovanski svet, ki zajema ogromna prostranstva. Doslej se ta svet she ni prav zbudil iz svoje tisochletne neagresivnosti, vechal se je pochasi kot ogromna reka, ki spodjeda bregove in shiri svojo strugo. Toda nekega dne bodo Slovani usodno prevzeli pobudo svetovnega razvoja; kot je z Grchije preshla na Rim in od njega na sever Evrope, se bo strateshko tezhishche premaknilo na Vzhod. Francija si mora tam zagotoviti dolgorochni vpliv in postaviti na chelo najmochnejshe slovanske drzhave Rusije tako dinastijo, ki bo ustrezala francoskim interesom.

In prav za temi gorami bo storjen prvi korak za izpeljavo tega nachrta; ustanovil bo Ilirijo. Z ochmi je she enkrat zaobjel pokrajino proti vzhodu, si jo dobro vtisnil v spomin ter pognal konja proti jugozahodu v zgornjo Furlanijo. Ob cesti so mahali in vzklikali domachini; nagnil se je k adjutantu in mu na glas rekel:

»Saj so to dobri ljudje, le chvekajo prevech.«

Za mestom je bilo slishati bobnenje topov, ki so vadili v ostrem streljanju.

 

DOMOBRANSTVO

V gostinski sobi pri Titu zadnje dni ni bilo vech prostora za popotnike, domachini pa so imeli pomemben razlog, da so se je izogibali. Po vaseh so hodile avstrijske vojashke komisije in zbirale mozhe za domobranstvo.

Po sporazumu v Campoformidu 17. septembra 1797 so avstrijske chete prevzele nadzor nad celotnim kopnim ozemljem nekdanje beneshke republike, ki je tako sramotno konchala svoje stoletno zhivljenje. To je zachasno prineslo nekaj miru v dezhelo, da je lazhje zadihala, trgovina se je sprostila, cheprav je vojno breme mochno pritiskalo predvsem na malega chloveka.

Toda kaj kmalu so razmere omogochile, da se je prvemu, ki mu je to ustrezalo, zdelo primerno prekrshiti mirovno pogodbo – in Francozi so se spet razlili proti severu. Ves svet na desnem bregu Soche je prishel pod Furlanijo, s tem je bilo Tolminsko razdeljeno na dva dela; zagospodarili so Francozi.

Toda tudi to ni trajalo dolgo. Diplomatski stroj je deloval s polno paro in sklenjena je bila spet ena od tolikih mirovnih pogodb – v Pozhunu 26. decembra 1805, ki je dolochala nove meje; v Benechiji so jo natanchneje dolochili shele 10. decembra 1807, s tem je tudi desni breg Soche pripadel Avstriji.

Avstrija je bila v velikih stiskah, zagotovo je bila to napoved postopnega hiranja velikega tisochletnega cesarstva, ki se je postopoma in nezadrzhno priblizhevalo propadu. Cesar Franc je leta 1804 sklenil okrepiti drzhavo in svojo oblast tako, da je vse svoje dedne dezhele spojil v enotno in nerazdeljivo tvorbo – avstrijsko cesarstvo, s tem je dokonchal nachrt, ki ga je zasnoval njegov predhodnik Jozhef: popolna in stroga centralizacija, ki je ukinila dezhele z dokajshnjo samoupravo in vpeljala pokrajine, v katerih so izvajali oblast od cesarja postavljeni uradniki.

Med ukrepe, ki naj bi okrepili drzhavno varnost, je sodila tudi nova vojashka organiziranost. Posebej she zato, ker so vojne s Francijo zelo oslabile drzhavo in oshibile njeno vojsko, je cesar zapovedal ustanoviti domobranstvo. Za brambovce so jemali starejshe mozhe, ki so bili she sposobni za boj. Vsaka polkovnija peshcev redne vojske je dobila enega ali dva bataljona brambovcev. Njihov glavni namen je bil braniti domache kraje pred sovrazhnim napadom; torej so bili neke vrste teritorialna obramba, ki naj bi chrpala bojno vnemo iz ljubezni do rodne grude, zato naj bi brambovce ne uporabljali izven rodne dezhele. Cesarjev nachrt je bil zelo shirokopotezen – nameravali so tako zbrati nad 800.000 mozh, to pa se nikoli ni izpolnilo. Domobranci se niso kdo ve kako izkazali v naslednjih bojih s Francozi, obenem pa je to povzrochilo tudi nemalo gorja, ker so se ljudje znashli v hudih stiskah spricho prekopicljivih sprememb in menjave vladavin. Tako se je v okviru ene rodbine, da, celo znotraj celotne vasi se je dogajalo, da se je kdo moral vdinjati enemu gospodarju, ker so ga razmere k temu prisilile ali se je krajevno znashel na eni strani mejne chrte, medtem ko je sorodnika ali sovashchana doletelo, da se je znashel na nasprotnikovi strani.

Leta 1809 je bil avstrijski cesar Franc tisti, ki je ocenil, da bo morda tokrat srecha na njegovi strani, in je napovedal vojno Napoleonu. Na chelo avstrijske vojske sta stopila cesarjeva brata, nadvojvodi Karel in Ivan. Prvi je napadel Bavarsko, drugi pa se je odpravil v Italijo, da bi od tam pregnal Francoze. Toda na Bavarskem so Karlu ushle vajeti iz rok in se je moral z vso naglico umikati. Na cesarskem dvoru so ocenili, da je v nevarnosti sam Dunaj ter da ga je zaradi tega treba zavarovati z vsemi razpolozhljivimi silami. Cheprav je Ivan v Italiji zmagoval, saj je prodrl v nekaj dneh 250 km globoko in nich ni kazalo, da bi se mu mogli Francozarji uspeshno upreti, ga je dosegel ukaz z najvishjega mesta, da se mora nemudoma umakniti za obrambo Dunaja. Napoleonov pastorek Evgen, podkralj Italije, je udaril za njim, zato je Ivan ukazal, da postavijo na poteh umikanja najrazlichnejshe ovire, zapore in zgradijo utrjene polozhaje. Po zhe znanih scenarijih so bile pomembnejshe obrambne tochke vzdolzh Nadizhe, na Predelu in v Trbizhu ter na dostopih do njega. Zato so okoli Trbizha zgradili shest zvezdastih trdnjavic, ki jih je branilo 4500 mozh pod vrhovnim poveljstvom Alberta grofa Giulaya. Kot predhodna in pomozhna zavarovanja so bile manjshe kladare v Chalabaju pri Naborjetu (Malborghetto) in na Predelu.

Zanimivo, da je na Predelskem sedlu inzhenirski stotnik Herman zhe jeseni leto poprej zachel postavljati prvo kladaro z nekaj baterijami topnishtva in dodatno zavarovano z nasipi in podkopi. Ko je nadvojvoda Ivan potolkel Francoze pri Sacilu onkraj Pordenona, je vse prevzelo zmagoslavje, in tudi stotnik Herman se je napotil tja dol na Lashko, da bi se pridruzhil svojim, saj je vse kazalo, da obramba ochitno tu ni vech potrebna. Vendar je po ukazanem umiku na vrat na nos privihral spet na Predel in brez sape nadaljeval z gradnjo utrdbe. Med gradnjo je stanoval na spodnjem Trbizhu pri Jozhefu Millerju pl. Schäferju, ki ga je ponavadi vozil s svojim kolesljem na Predel in nazaj. Med zadnjo vozhnjo, pred odlochilno bitko je bil Herman zamishljen in brez besed; ko sta se pripeljala skoraj do vrha, je pochasi in razlochno, z glasom, ki je bil poln nepreklicne usodnosti, rekel:

»To je bila najina poslednja skupna vozhnja. Tu bo moj grob.«

Na samem prelazu je stalo naselje in tik pod njim v smeri proti Bovcu je zemljishche tako izoblikovano, da je na eno stran strm in globok jarek, ki so ga v tisochletjih izdolbli ledeniki in deroche vode Predelice, na drugo pa strm, skoraj navpichen breg, ki se nadaljuje v prepadne strmine Mangarta. Chudovita gora z divjimi tisochmetrskimi prepadi, visokimi previsi, globokimi zajedami, shtrlechimi skalnatimi iglami, dolgimi melishchi in predvsem s chudovitim razgledom globoko na avstrijsko stran, do Velikega Kleka in chez vse Dolomite ter dalech na jug do morja.

In prav na tem, od narave tako bogato obdarjenem koshchku zemlje je bilo mogoche izrabiti njegove talne posebnosti za strateshko obrambo.

Kladara je stala obakraj drzhavne ceste, njen osrednji del pa je bil zgrajen nad cesto v obliki chetverokotnika s stranicami osem krat deset sezhnjev in s shest sezhnjev visokimi stenami, spodaj suho zidane iz debelega kamna, po zunanji strani so bili gosto zabiti 12 do 16 palcev debeli koli, po notranji strani prav tako koli, le nekoliko tanjshi, vmesni pet chevljev shirok prostor pa je bil nabit z zemljo. Kladara je bila razdeljena na vech nadstropji, njena streha se je stopnichasto dvigala od spodnjega proti gornjemu koncu. Nad streho so zbili zemljo in ob robu naokrog dvignili prsobrane. Vhodi so bili zaprti z dvizhnimi mostovi in mrezhastimi vrati. Da bi cesto popolnoma zaprli, so pod njo na robu prepada sezidali manjsho kladaro s shest sezhnjev dolgimi stranicami; pregrada iz kolov jo je zdruzhevala z vechjo kladaro.

Tiste dni in nochi je francoska vojska hrumela skozi Robich, da ni bilo varno stopiti chez cesto, saj so drveli tezhko natovorjeni vozovi, topnishke lafete, konjenishki eskadroni s takshno naglico in brezobzirnostjo, kot da se rushi svet za njimi. Ochitno so dobili najstrozhje ukaze za pospeshen premik in najhitrejshe vojashke akcije. She celo v gostilni ni bilo velike gneche; domachini so se raje drzhali za domachimi zidovi in oprezali izza oken, vojashki stareshine so imeli preobilo dela v tej ofenzivi, da she spodobno jesti niso utegnili, vojashtvo pa je tako ali tako tam, kjer ga doleti kje na prostem. Drugega dne teh premikov, tja pod vecher, je s Kobarishke strani pridrvela tezhka jetnishka kochija z zamrezhenimi okni in obkrozhena z eskadronom konjenikov ter se ustavila pred gostilno. Poveljujochi oficir je hotel nekaj hitre hrane, sebi je dal postrechi za mizo, ostalim pa je dal nesti ven, ker so strazhili z nabitimi pushkami okoli kochije, v kateri so imeli ujetega avstrijskega domobranskega oficirja, ki so ga peljali v Videm, in nikogar niso pustili v blizhino. Pri Srpenici je oddelek brambovcev pripravil zasedo, vendar so na njihovo nesrecho Francozi prodirali tudi po dolini Uchje in ne le iz smeri Kobarida; ko se je vnel spopad, so jih Francozi vkleshchili z dveh strani in jih kmalu vse posekali. Tudi ujeti oficir je tezhko ranjen, zato hitijo, da bi she zhivega prignali do poveljstva v Vidmu; le vodo si zheli in nich drugega, je rekel Francoz, da bi pojasnil, chemu vsem razdeliti hrano, razen Avstrijcu. Z njegovim zaslishevanjem so si obetali izvedeti, kaj se pripravlja vzdolzh smeri njihovega prodiranja ob Sochi in na Predelu.

Tako so bili Francozi zhe pod utrdbo na Predelu, she preden je bila dograjena. Branilo jo je deset topov, dva trifuntna poljska topicha za manjsho kladaro, dva trifuntna in dva shestfuntna kazamatska topa ter shtirje "doppelhacken" imanovani za vechjo kladaro. Streglo jim je deset topnicharjev in petindvajset pomochnikov.

Zhivezha, vode in streliva so imeli za shest tednov.

Sprva je bila posadka iz 62. peshpolka, toda hitro so jo nadomestili z enoto 218 mozh slunjskih granicharjev pod poveljstvom stotnika Vitkovicha, ki so prishli v pospeshenem marshu zadnji hip, preden so Francozi dospeli po cesti s Strmca, kjer se je chez noch utaborila njihova glavnina.

Navsezgodaj so trdnjavo napadli, vendar je bil napad odbit. Popoldne so napadalci poslali pod trdnjavo parlamentarca, s predlogom posadki, naj se preda, pa ni bilo sprejeto. Toda branilcem se je priblizhevala huda ura. Po Rankolanski dolini se je z zahoda do Rabeljskega jezera prebila druga francoska kolona, ki je pretrgala avstrijsko obrambno chrto med Chalavajem in Predelom. To je bil hud udarec za branilce, saj je to Francozom omogochilo, da so priblizhali svojo artilerijo trdnjavi na tako razdaljo, ki je omogochila natanchnejshe in rushilnejshe streljanje, to pa je prisililo Hermana, da je zbral vse svoje strelce v osrednji kladari, kjer jih je navdusheval za vztrajno obrambo, in soborci so si prisegli boj do zadnjega diha.

Spet so Francozi zaman pozvali branilce k predaji. To se je ponovilo dan kasneje, ko je francoski parlamentarec pripeljal s seboj ujetega chastnika ogulinskega polka, saj so malo prej zavzeli Chalabaj in prodrli do Trbizha, ki je v hrvashchini potrdil, da so Francozi zmagoviti, a to posadki ni vzelo poguma. Herman je pisno zavrnil predajo, cheprav se je zavedal, da to pomeni zanesljivo smrt. Presenecheni Francozi so sicer spet obstreljevali, toda mudilo se jim je chimprej napredovati proti Koroshki, saj je bil njihov strateshki cilj razbiti avstrijsko vojsko in prodreti do Dunaja, zato so she chetrtich predlagali vdajo, ki jo je Herman zavrnil kot vse prejshnje.

Shtiri stotnije francoskih lahkih peshcev (voltigeurjev) so medtem po grapah, rebrih, jarkih in stenah priplezale do same trdnjave in jo obkolile. Pod kladaro pa so podkopniki kopichili razstrelivo, da bi jo celo pognali v zrak. Toda za to ni bilo vech chasa; ukazan je bil napad z vsemi silami. S chelne strani je v valovih (saj drugache ni bilo mogoche zaradi strmine in zozhenja terena) napadalo 5000 do 6000 mozh, korakajoch v strnjenih vrstah, ki so jih kosile krogle branilcev in njihove karteche. Toda premoch je bila ochitna in zhrtve v trdnjavi vse vechje, to pa je omogochilo napadalcu prodreti do lesene ograde, kjer se je vnel boj na nozh, da so bili jarki polni ranjencev in mrtvih. Kladara pa se je she drzhala, vendar so francoski lahki peshci, ki so se priplazili neopazheni s hrbta, zacheli z vishine metati goreche nasmoljene vence vanjo in jo zazhgali. Dim in ogenj sta prisilila Hermana, da je ukazal preboj skozi goste sovrazhnikove vrste, kar pa je le komaj komu uspelo, njega samega pa so s sabljami posekali tako kot vechino posadke. Ujetih je bilo le nekaj ranjencev, med njimi stotnik Jankovich in narednik Golka, a she ta dva sta ushla med potjo; chetverica drugih pa je oblezhala neopazhena pod trupli in ji je ponochi uspelo prebiti se do svojih, kjer so oznanili junashko smrt svojih soborcev in njihovega poveljnika.

 

RUDOSLEDCI

Zhe zarana sta se pred hisho ustavila voza.

Z enega je sestopil mlad gospod in vstopil ter povprashal po gospodarju; ostalih shest mozh je molche chakalo na vozu. Tita so poklicali spod strehe, kjer si je dajal opravka s pregledovanjem kritine, saj so ob zadnjem dezhevju opazili, da je na dveh mestih kapljalo. In che vodi chimprej ne preprechish prenikanja, zachnejo tramovi trohneti; najprej popusti en tram, potem gre sleme, in che se to zgodi, se streha sesuje ter obenem razkrechi she zunanje stene, da gre vse na kup. No, to niso bile ravno njegove misli, saj je vedel, da to ne gre tako hitro, streha ne popusti kar naenkrat, mora zhe biti dalj chasa in bolj zanemarjeno, da se ji zmanjsha nosilnost. Nina je skrbno nadzorovala vse, kar je bilo v zvezi s hisho, she posebej natanchna je bila glede strehe; rada je poudarjala, da che drzhi streha, se za stavbo ni bati. Pravcata jeznoritost jo je popadla vsakokrat, ko je le kje zaznala kakshno kapljico, ki je preniknila in se zasvetlikala pod korci ali pa zhe kanila na leseni pod, kjer se je naredil vlazhen temnorjav madezh. Tudi tokrat ga je zhe nekaj dni opominjala na njegovo "sveto dolzhnost" – poskrbeti za streho – za Hisho!

Ko je stopil v salon, kjer je za mizo zhe sedel Lange – rudarski inzhenir, kot se mu je takoj predstavil, je precej pomislil, da ne gre za navadnega popotnika, ki bi rad pochil in se okrepchal. She posebej zato, ker ni ushlo njegovemu ostremu ochesu, ko je sestopal z vrha in poshkilil s hodnika na cesto, da so na vozeh she vedno sedeli mozhje v temnih pohodnih oblekah. To mu ni bilo nich kaj vshech. Che so zhe hoteli v gostilno, bi vendar stopili vsi, mar ne.

Tudi Langeju ni ushlo, da ga gospodar nezaupljivo ogleduje, zato je pohitel, ne da bi pochakal na vprashanje, kar bi lahko trajalo, che si Tit ne bi upal hitro z besedo na dan, in mu pomolil neke listine. Toda she preden je Tit lahko zachel brati, mu je Lange rekel:

»V Vidmu so mi na prefekturi priporochili, naj se najprej oglasim pri vas. Zapechateno pismo je za vas osebno, ostalo so moja pooblastila.«

Tit je zlomil pechat na pismu:

»Sposhtovani gospod Tit Olivo!
Gospod Jean Lange – rudarski inzhenir, ki Vam prinasha to pismo, je od nashe vlade preverjena in zaupna oseba, zato mu pomagajte, kjer le morete. Njegova dejavnost je pomembna za drzhavo, zato ima vsa pooblastila za rudokopne raziskave. Ker dobro poznate ljudi in okolico, mu lahko bistveno olajshate njegovo nadvse dragoceno delo.
Vasho pomoch bomo znali ceniti. Sprejmite nashe izraze sposhtovanja!
Po pooblastilu prefekta
Nachelnik pisarne
René Frausone«

Ko je prebral, je inzhenir hotel vedeti, ali lahko tu ostanejo na spanju in hrani; kot domneva, bo trajalo shtirinajst dni, in plachal bo vnaprej. Kosil ne bo treba, ker bodo chez dan po okolici in bi jim vzelo prevech chasa, che bi se za obed vrachali, zato naj jim pripravijo zajtrk in vecherjo, za kosilo pa bodo jemali s seboj suho hrano.

In, kar se mu zdi she bolj potrebno, da bi jim bil Tit za vodicha. Chas ni bil prav primeren, da bi bil dalj chasa od hishe, sredi maja je veliko dela na polju. Toda poleg teh pomislekov, ki jih je na glas omenjal prishleku, je v mislih pretresal she druge razloge, spricho katerih bi ne kazalo sodelovati. Ti kraji in tudi ta hisha so na prepihu nenehnih menjavanj vlad in vojska. Pred nekaj dnevi je nadvojvoda Ivan ukazal umik vseh avstrijskih chet iz teh krajev ter jih zgostil za obrambo Dunaja, potem ko je Napoleon pognal v beg njegovo armado na Donavi. In spet je tu nova vladavina, pri chemer ni gotovo, ali niso Avstrijci pustili tod okoli svoje zasede in prikrite opazovalce, da vohunov ne bi niti omenjal, ker je vsem znano, da jih je za obe strani vselej nekaj na voljo. In che bi ga zatozhili, da hodi naokrog s Francozi, ter bi zacheli napletati, da jim pomaga vohuniti ali izbirati polozhaj za kakshne utrdbe... Morda bodo Avstrijici v nekaj dneh nazaj, kaj se ve. Tolikokrat so zhe prishli in odshli!

Inzhenir je chakal, kaj mu bo Tit odgovoril. Ni se she mogel odlochiti in je poklical Nino, da bi pridobil na chasu. Dal je postrechi gostu, obenem pa naj bi se z njo dogovorila za bivanje. Medtem je vneto tehtal, kako naj mu odgovori, saj ne bi rad po nepotrebnem zaostroval, po drugi plati pa tudi shtirinajst dni oskrbe za toliko mozh ni, da bi chlovek zametaval.

Zato je hotel vedeti she kaj vech o tem, kaj bodo preiskovali in kako dalech kanijo hoditi. Inzhenir ni bil kdo ve kako zgovorenm, ko je nachel to vrashanje, chesh da gre za drzhavno skrivnost, ki je ne bi smel zaupati nikomur. Ker pa je Tit dal vedeti, da ga prav nich ne mika hoditi v tem chasu po hostah dalech od doma, che bi zhe bilo le tod okoli, po Matajurju, Miji in podobno, she, she, toda dalj pa ne, je inzhenir ocenil, da ga drugache ne bo preprichal, kako pomembno je njegovo poslanstvo, che mu vsaj ne namigne na prave cilje. Za vojashke potrebe gre ogromno zhivega srebra in njihovi geologi domnevajo, da je na shirshem obmochju idrijskega zhivosrebrnega rudnika she nekaj podrochji, kjer bi lahko kopali. Raziskave so namrech pokazale, da so tektonski premiki prekopicnili notranjost zemeljske skorje tako, da je polovica rudishcha ostala na lokaciji Idrije, polovice pa nikakor ne morejo najti; in v tem tichi tudi njegova naloga.

Tit je razmislil: che je tako, kdor koli bo tu vladal, bo poskusil priti tej stvari do dna. Francozi pa vseeno ne bodo mogli prikriti, chemu lazijo po teh strminah, in ne nazadnje bo dal zhe zvecher inzhenirjevim delavcem za kakshen polich vina, da se bodo pogovorili z domachini, tako bo sam drzhal besedo, vohuni pa bodo prishli do pravih informacij.

Ko je pristal, da jim bo svetoval, kod in kam, si je she izgovoril, da ne bo prav vsak dan z njimi, ali vsaj ne po ves dan; opraviti ima veliko na posestvu tudi sam. Potem sta se pogodila she za plachilo. In mozhje so poskakali z vozov ter se namestili v drugo nadstropje, kjer je bilo za posle, inzhenirju pa so dali kamro na dvorishchni strani v prvem nadstropju.

 

KAKO JE ZHEFA VOZILO

Vanc Toncu, Peter Polshjaku in Pepo Mohjalu s Topolovega so gnali vole na trg sv. Martina v Chedad in se ustavili v gostilni, da si poplaknejo grlo in podprejo dusho. S Cerkljanskega je bila dolga pot in tudi zhivino je bilo treba napojiti in nakrmiti; s Titom so se pogodili za oskrbo, postorili, kar je bilo, treba in sedli pred hisho za mizo ter se med jedjo glasno pogovarjali o kupchiji. Zhef Blashchev, ki mu je uspelo izmakniti se domobranstvu, je prisedel k sosednji mizi, jih nekaj chasa poslushal, potem pa se she sam vkljuchil v poslovni pogovor in jih opozarjal, da se v zadnjem chasu na semnjih dogajajo grde stvari. Lahi prihajajo iz notranjosti, celo iz Bologne, nastopajo dogovorjeno in so pretentali zhe marsikaterega prodajalca, da je dal pod ceno. Hudirjevo dobro jim teche jezik in druzhno poishchejo ter razpihnejo she tako majhno hibo, ki jo najdejo pri zhivini, ter o tem na glas govore, da se ubogi prodajalec zbega in ustrashi, ali bo svoje zhivinche sploh she komu prodal... Gonichi so ga skrbno poslushali, se nekaj spogledovali, potem pa je Pepo rekel:

»Ali bi ti shel z nami in meshetaril za nas? Videti je, da imash precej izkushenj.«
Zhef se je she bolj napihnil:
»Imam sicer druga opravila, toda che se dobro pogodimo, prevzamem to za vas.«

In so udarili v roke. Zhefu je zaigralo srce, saj take prilozhnosti zhe dolgo ni imel, da bi kaj zasluzhil.

Zhef je bil star kontrabantar. Pod beneshko republiko jih ni bilo malo, ki so si na ta nachin sluzhili kruh, cheprav so jih oblasti na vse nachine preganjale, oglobile in celo zapirale. Najhuje je bilo kontrabantarjem takrat, ko so jim zasegli blago, ki so ga s tako tezhavo pretihotapili, a to jih je udarilo tudi gmotno. Zlasti hudi so bili na chedajskega davkarja Kavalarja in njegove shtiri gvardie, ki so postavljali zasede, jih lovili in pri tem koga celo ubili. Zato so se nekoch vsi kontrabantarji zbrali in sklenili, da je treba temu narediti konec, sicer ne bo vech zasluzhka, revshchina bo prishla v hishe in lakota. Izmislili so si prebrisan nachrt ter nastavili Kavalarju in njegovim past. Poslali so k njemu lazhnega ovaduha Andreja Mulicha iz Dolenjega Brnasa z vestjo, da je v dolini nad Podbonescem skrito nich koliko tihotapskega blaga, ki ga bodo kmalu razpechali. Lahkoverni Kavalar je svojimi strazhniki brez odlashanja odhitel tja gor, da se mu plen ne bi izmuznil, saj si je od tega obetal lepo nagrado. Na Logu, kjer se Nadishka dolina silno zozhi, da je prostora zgolj za cesto in reko, na obe strani pa sta strmi cheli, jih je prichakala mnozhica ljudi s koli, z vilami in tudi s pushkami. To jih je tako prestrashilo, da so se hitro obrnili in zacheli bezhati proti Chedadu, vendar je medtem tudi pot za umik zhe zasedla druga grucha napadalcev. Kavalarjeve mozhe je obshla groza, saj so opazili, da so oborozhenci tudi na vrhu previsa nad njimi ter na drugi strani Nadizhe. Sprva so se hoteli reshiti tako, da so prosili za milost, celo pokleknili so in molili, vendar zaman; napadajochi so jim bili vse blizhe in kazali so tako srditost in sovrashtvo, da je Kavalar posegel po skrajnem sredstvu – ukazal je svojim naj streljajo, da bi razgnali mnozhico in se tako prebili iz obrocha. Tedaj pa so s strmin sprozhili nadnje plaz pripravljenih skal, ki je vse pokopal. Naslednjega dne se je razshiril glas, da je prishlo do naravne nesreche, kmetje so pet trupel nalozhili na voz in jih odpeljali v Shpeter na pokopalishche. Pogreba so je udelezhila ogromna mnozhica ljudi iz vseh Nadishkih dolin, celo iz Kobarida, Tolmina in Chedada jih je bilo veliko. Tako so se poklonili zhrtvam nesrechnega nakljuchja...

Zhef je urno skochil domov po nekaj brkljarij ter zaklical zheni, da gre na Lashko po opravkih, in je mislil smukniti skozi vrata, pa jih je zhe zadelala s svojim zajetnim zhivotom, da ni bilo she za machko prostora, kaj shele za Zhefa, ki ga je bilo le nekolikanj vech. Vedel je, da ni druge reshitve, kot da se ji poskusha odkupiti:

»Saj ti prinesem lepo, pisno ruto, obeta se mi, da dobim nekaj pod palec.«

No, to je bilo zhe nekaj, si je mislila uvidevna soproga, ki je sicer imela z njim ob takih obljubah slabe izkushnje, vendar – kdor ne poskusha in ne tvega, tudi nikoli nich ne dobi, si je mislila, in bolj ukazala, kot vprashala:

»Kdaj pa se vrnesh, aha, jutri, no, bomo videli, che bo kaj iz tvojih obljub.«
Zhef se je zhe zrinil mimo nje in kar poskakoval od veselja, da mu je zvijacha uspela; sicer pa bi zhe nashel she kakshen nachin, da bi se odkradel iz hishe. Obenem pa je tokrat tudi sam verjel, da ji bo izpolnil obljubo, saj se je tudi njemu za malo zdelo, da njegova Rozhica hodi ob svetkih k mashi v obledeli in zdrgnjeni ruti, zato bi mu prijalo, che bi se pokazala v novem lishpu.

Tako so se mozhje odpravili in pognali vole.

Na trgu v Chedadu se je trlo ljudi, vech jih je paslo zijala, kot pa je bilo resnih kupcev. Ljudi mikajo gneche, vik in krik mnozhice, prerivanje – skratka sodelovanje v nekem kaotichnem dogajanju, kjer le redki vedo, zakaj so prisotni in kaj pochnejo, vsi drugi pa imajo nasladen obchutek sodelovanja, ko se jim, cheprav le navidez, uresnichujejo potlacheni nagoni po samouveljavljanju, ki ji obichajno nimajo kje izzhivljati. Ta chlovekova potreba po soudelezhbi pri velikih ali pomembnih (cheprav je to zgolj navidezno) dogodkih, se kazhe na prav nenavadne nachine; che je le kje kakshna "svinjska procesija", se takoj nabere grucha udelezhencev, ki sprva bolj ali manj ob strani spremljajo dogajanje, toda che je le mogoche, se pridruzhijo. Tako lahko kasneje razlagajo vsakemu, ki jih je pripravljen poslushati, kako so to sami dozhiveli, videli in otipali. Tudi ob nesrechah, pozharih in podobnih napastih se jih chim vech zgrne na kup, da bi sami od blizu videli, ne pa, da bi pomagali. Na sejmih je nemalo takih, ki se vtikajo v kupchijska barantanja, ne da bi jim bilo treba ali bi jih kdo po chem vprashal. To je lahko povod za prepire in pretepe, saj pri takem onegavljenju gre lahko kupchija po zlu.

Zhef se je oprijel nekega kupca iz Verone in ga tolikanj obdeloval v jeziku, ki je bil pol slovenski, pol italijanski, da sta na koncu res udarila v dlan in voli so menjali lastnika. Njegovi klijenti Pepo, Vanc in Peter so bili z njim zadovoljni in so mu stisnili v roko nich manj kot pet goldinarjev; pa she povabili so ga v tochilnico na bokal brishkega, da so se po nekaj kozarcih trepljali po ramenih in hvalili drug drugega, kako spretno so posel opravili, ter se konchno dogovorili, da se dobe opoldne "Pri zlati luni" in se skupaj odpravijo nazaj. Medtem pa vsak nakupi she to in ono, kar jim je bilo narocheno ali so si sproti izmislili, da bi bilo lepo imeti; znachilno za chloveka je to, da ko ima nekaj malega bogastva (ali vsaj misli, da to je), takoj dela velike nachrte, kaj vse mu je dostopno, kot da bo to vechno trajalo. Zlasti denar je nekaj tezhko obvladljivega, kar zmuzne se chloveku iz rok, da niti ne ve, kdaj je ostal brez njega; che gre za pridelek, zhivino, les, je zhe bolj ochitno, kako je treba s tem ravnati, toda pri cvenku ni neposredno videti, kakshna vrednost tichi v njem, saj gre za neznaten koshchek kovine, cheprav she tako dragocene, ki se kar izgubi v tezhkih in shirokih dlaneh.

In Zhef se je res najpoprej spomnil na ruto za svojo Rozhico; kako bi ga bila vesela, che bi mu sedaj lahko na daljavo prebrala misli! Vstopil je v najboljsho trgovino, kjer se sicer ni trlo ljudi, toda bili so sami gosposki. Vljuden trgovec mu je takoj zlozhil po pultu celotno ponudbo rut in ga s preprichljivim glasom ogrel za tisto, ki bo "gospo najbolj osrechila". Zhef je zhe videl Rozhico na poti v cerkev in kako jo ves zhenski svet obchuduje ter ji je nevoshchljiv. Kupil bo, seveda! Toda ko je slishal za ceno, cele tri goldinarje, ga je stisnilo v grlu, najraje bi se obrnil in zbezhal iz trgovine. Toda prodajalec ga je z ochmi prikoval v tla in ostala klijentela je seveda prichakovala, ne, celo kar terjala, da izbrano blago tudi vzame... tako si je Zhef razlagal obnashanje in she tako bezhne poglede ostalih kupcev v trgovini.

»Naj bo, Rozhica je vredna tega denarja,« si je dejal, plachal in odshel.

Sedaj pa je z lahkim srcem pomislil nase in na svoje potrebe, pravico ima, ki mu je tudi Rozhica ne bi oporekala. In korak je kar sam zavil k "Chrnemu orlu", kjer je bil zhe vechkrat okusil z odlichno kapljico, ter narochil polich, ki je bil po vsej tej vrochini kaj kmalu prazen, da je bilo treba poklicati she enega... Kmalu so se mu svetile ochi kot lisici, ko se ponochi priplazi h kokoshnjaku, in je popolnoma pozabil na chas. Ko se je tega zavedel in odkolovratil do "Zlate lune", je le malo manjkalo, da bi tudi pravi mesec vzshel, che ne bi bil ravno mlaj; trg je bil zhe prazen in odmajal se je gor ob Nadizhi. Toda trudnost od popitega vina in prehojene poti se mu je zalezla v noge, da je moral v Shpetru Slovenov postrgati zadnje petice, che je hotel priti do sape in poplakniti suho grlo, in narochil je bucho pijache. To ga je tako okorajzhilo, da ga ni ustavila trda tema, ki se je medtem naredila. Che je zhe v Chedadu pozabil palico, je tu pustil klobuk. Kako se je privlekel do Lipe, she sam ni vedel, toda naprej ni mogel vech, zavlekel se je v najblizhjo gostilno in se zrushil na klop, rekoch:

»She eno bucho tistega najboljshega...«

Po prvih pozhirkih se mu je vrnilo nekaj mochi. Preostalo vince je moral hitro pognati po grlu, saj je gostilnichar zapiral in ga je potiskal na cesto; she prej pa je bilo treba plachati. Zhef se je zachel tipati po vseh zhepih, vse se mu je zhe pomeshalo v glavi in ni vech mogel presoditi, kako je z njim. Konchno se je dotipal do rute za cele tri goldinarje in jo z vnemarnim olajshanjem vrgel oshtirju na mizo: »To je vse kar imam.«

Izvlekel se je na plano, nekaj chasa kolovratil naokoli, bolj se je plazil kot hodil, in se konchno dotipal do kopice sena. Zachelo je rositi. Vlaga in hlad sta ga nekolikanj streznila, da se je zavedel svojega bednega stanja: blaten, povaljan, brez klobuka in palice, in ne le da nima niti belicha vech, celo ruto je zapravil svoji dragi Rozhici; kaj takega, nak, se mu she ni zgodilo, njemu zhe ne... Odmajal se je proti domu in napeto razmishljal, kako naj se izgovori. Ko je bil zhe nedalech od vasi, se je spomnil, da je she jopo pustil na senu... Razsvetlila ga je odreshilna misel. Vechkrat so ljudje pravili, da pri Logu ponochi spak vozi ljudi.

»Kaj, che bi se jaz nocoj pustil spaku voziti?«

In se je odlochil she nekaj chasa naokrog postopati, da se je naredil dan, nakar je pogumno odshel domov.

»Joj, kje si hodil, kje si bil, ves si zdelan in razcapan?« ga je sprejela Rozhica, ki vso noch ni zatisnila ochesa, in se spustila v jok.

»Zahvali boga, da sem prishel cel domov, ves sem zdelan kot sam Kristus, ko je bil bichan, ostalo mi je le golo zhivljenje, vse mi je pobralo: goldinarje, ruto zate – tako lepo in pisano, da je ne bi bilo lepshe v vsej dolini, v najbolj gosposki trgovini sem jo kupil, da so jo vse chedajske gospe obchudovale, pa klobuk, palico in jopo, prav ob vse sem... To je she huje, kot che bi me vtaknili med domobrance; huje bi bilo edinole, che bi me pripeljali domov v vojashki krsti, kot so Jako Prlinka iz Borjane.«

Rozhici so lile solze od sochutja in groza jo je obhajala ob pomisli, da je njen Zhef komaj ushel smrtni nevarnosti, roke je vila in vpila: »Oh, ubogi moj Zhefich, sirota, kaj te je doletelo! Kaj klobuk, palica in jopa pa goldinarji in prekrasna ruta, she hlache che bi shle, da si le ti prishel zhiv in cel domov. Nikoli vech te ne pustim samega po svetu!«

Vsa vas, kaj vas, vsa dolina gor do Kota she dolgo ni govorila nich drugega kot le o tem; Zhef je moral kar naprej pripovedovati, kako ga je tisto noch vozilo, sproti je she dodajal podrobnosti, da je zgodba postajala chedalje bolj napeta in grozljiva.

Pa she marsikatero bucho vina je pri tem spil na tuj rovash.

Morda se je o tem she vech govorilo kot o brambovcu Kofolu z Zhage pod Bovcem, ki se je najbolj odlikoval med vsemi, ko so se spopadli pri Kobaridu s Francozi, ne glede na to, da ni trajalo dolgo, in so se morali pred veliko mochnejshim sovrazhnikom umakniti na Gorenjsko, z domobranskim poveljnikom tolminskim grofom Koroninijem vred. Nadvojvoda Janez je vrlega Kofola imenoval p r i m o r s k e g a Hoferja in ga primerjal s tirolskim junakom, sam cesar pa ga je odlikoval z zlato medaljo za njegove zasluge za obrambo domovine. Toda ochitno je bila v teh zhalostnih chasih ljudem Zhefova zgodba bolj povshechi kakor pa junashtva za domovino, ko se nikoli ni zagotovo vedelo, za katero domovino pravzaprav gre, che so koga pripeljali domov belega in mrzlega.

 

TEHTNICA

V Vidmu je stala v ulici "Na planji" delavnica mojstra Mariniga, izdelovalca tehtnic. Pred njo je Tit ustavil koleselj in privezal vajeti za okenski krizh. Nina in Lojzi sta se odpravili po mestu, sam pa je vstopil, da si ogleda mojstrove izdelke in che bo shlo prav, tudi kupi tovorno tehtnico.

Delavnica je bila tik ob vodi, saj je mesto kot male Benetke, vse preprezheno z potoki, jarki in prekopi. Ko je v dolgih pogovorih z bratom Damjanom poslushal njegove razlage zgodovinskih dogajanj, sta se nekoch ustavila prav pri izvoru imena "Udine" oziroma "Videm" in ucheni mozh je potegnil s police staro kroniko oglejskih patriarhov Ludovica Antonia Muratoria, ki je vanjo vkljuchil staro listino – verjetno iz 9. stoletja – ter bral:

»Attila flagellum dei obsedit urbem Aquilegiam tribus annis et collem ubi nunc est castrum Utini pro sui tutione manualiter firi fecit. (Atila, bich bozhji, je oblegal Oglej tri leta. Za svojo obrambo je postavil grich, na katerem je sedaj videmski grad.)« V tem sporochilu nekateri spoznavajo nastanek legende o videmskem grichu, na katerem danes stoji grad in s katerega je krvolochni Hun nasladno gledal velichastni pozhar, ki je pozhiral premagani Oglej. Toda legendi oporekajo najdbe prastare glinene posode, bronastih predmetov in chloveshkih kosti na vrhu gricha, kar pricha, da je kraj starejshi od datuma 11. junij 983 po Kr., ko je nedvoumno prvich zapisano njegovo ime v darilni listini cesarja Otona II., ob navzochnosti njegovega sina, bodochega cesarja Otona III., in oglejskega patriarha Rodoalda, s katero prepushcha Oglejski cerkvi gradove: "Buga, Phagagna, Groang, Raitan et Udene", kar nekateri hochejo brati kot "Buia, Fagagna, Gruagno, Braitan – Brazzacco in Udine", lahko pa bi bilo tudi: "Vuga, Poganje, Gornje, Rute in Vodeno"...

Brat Damjan je opozoril, da je zapis "Udene" v obliki, kot ga je ljudstvo tod govorilo, in ne v uradnem jeziku, ki je bila tedaj latinshchina, in bi se morda glasilo "Utini", kot se pojavi leta 1171, ko je omenjena "villa Utini", kar naj bi predstavljalo prvo res pravo naselbinsko jedro. Zelo slikovito je to obmochje opisal Boccaccio, ko ga je obiskal v shtirinajstem stoletju: »paese, quantunque freddo, lieto di belle montagne, di piu fiumi e di chiare fontane«, s tem je hotel posebej poudariti obilje voda kot njegovo znachilnost, ki se ohranja she dandanes, da je "voden".

Mojster Marinig je stal za delovno mizo in se ni pustil motiti, ko je vstopil Tit, zbrano se je posvechal svojemu delu in ochitno je bilo videti, da zheli dokonchati neko zelo pomembno podrobnost, preden se posveti stranki. Potem se je ozrl proti vratom, kjer je potrpezhljivo chakal Tit, nekaj chasa ga je pozorno gledal, kot bi privajal ochi od prejshnjega napetega motrenja svojega predmeta dela od blizu na obichajno gledanje okolja. Toda za to je bil she drug razlog.

»Ali nisi ti Olivov?« ga je konchno vprashal in nadaljeval, »zadnjich si bil tu she z ochetom, she skoraj pobich.«

Oba sta se razveselila snidenja in zato je bilo treba najprej spregovoriti o najpomembnejshih dogodkih iz zadnjih let. Mojster Marinig je marsikaj zhe zvedel od strank, ki so prihajale k njemu od blizu in dalech, saj jih ni bilo veliko, ki so obvladali tehtnicharsko mehaniko. In to je bila tudi njegova najljubsha pogovorna snov.

»Torej tudi ti prihajash zaradi novega merskega sistema, zamenjati morash utezhi in mere!« je bil naraven prehod z ene teme na drugo. »Leto 1810 bo za nas ostalo zapisano v zgodovini, francoski desetishki metrski sistem, che se bo uveljavil, bo zelo olajshal meritve in bo vnesel red v trgovino, gradnjo in odnose med ljudmi. Kdor se razume na mere, mora pritegniti tej novotariji,« je she dopolnil misel in jo podkrepil v francoshchini, kar se mu je zdelo prav imenitno: »La mesure est le guidecertain sur de toute action humaine reflechie.« (Meritev je zanesljiv vodnik vsakemu premishljenemu chloveshkemu dejanju.) Opazovanje in zapisovanje dogajanj v naravi ni mogoche brez meritev in ustreznega jezika, katerega slovnica je matematichna; matematika je kraljica vseh znanosti in ima najbolj izpopolnjen jezik za izrazhanje naravnih zakonitosti. Che hochemo spoznavati naravo in to tudi sporochiti drugim, ne bo shlo brez ustreznega in popolno razvitega izrazhanja, kar je v bistvu jezik, ki tudi lochuje chloveka od zhivali; chlovek umeva, razmishlja in spoznava ter to tudi sporocha drugim. Najbistrejshi umi vseh chasov so si prizadevali izpopolniti in razviti jezik, matematichni jezik pa je vrh teh prizadevanj. Stremljenje uchenjakov, da bi odpravili babilonsko jezikovno zmeshnjavo, je v bistvu uspelo le na matematichnem podrochju, saj je matematichni jezik vsem razumljiv, ne glede na narodnost in materni jezik, ki ga kdo govori. Vezni chlen med matematiko in fiziko pa so meritve, s katerimi stanje in dogajanje v naravi zapishemo v matematichnem jeziku. S tem pride do charobne pretvorbe, snovni svet pretvorimo v miselni svet idej, da zazhivi svoje posebno zhivljenje, vchasih navidez mimo spoznanih naravnih zakonitosti, cheprav je narava veliko bogatejsha in pestrejsha od najbolj drzne chlovekove domishljije.

»Tako, dragi mladenich, je s to stvarjo. In kaj je meritev, kaj merimo, ha?!« se je obrnil k Titu, ki je, presenechen nad tolikshnim globokoumjem mehanika, obenem to poslushal z zanimanjem, saj je she predobro sam doumel pomen jezika kot sredstva za sporazumevanje. To je bilo pri Olivovih druzhinska tradicija, ko so se morali zhe zaradi svoje sluzhbe v Slovenski Benechiji zhe otroci uchiti slovenskega jezika. Kako bi se sedaj pogovarjal z Nino, che ne bi govorila jezika, ki ga oba razumeta?

Toda ima stvar she svoj zelo praktichen pomen. Pri kupchijah se je zlasti v teh viharnih chasih pokazalo, da che nisi v pogodbi vsakokrat natanchno opredelil za katere palce, chevlje, sezhnje in milje gre, zhe je bila tozhba pred vrati, saj je bilo blago mimogrede drugachne cene od tiste, ki sta si jo ali prodajalec ali kupec mislila, in spor je bil tu. Zato pa je tudi prishel k mojstru tehtnicharju, da bi kupil novo tehtnico, z novimi merami, oziroma da bi ga povprashal, che je mogoche sedanjo umeriti na novo, da bi ustrezala decimalnemu francoskemu sistemu, ki mu pravijo tudi internacionalni merski sistem; na vozu jo je pripeljal s seboj in mu jo pokazhe, che mojster meni, da bi to bilo mogoche.

Mojster se je pohvalil, da ima patent za to delo, kot je po novih odredbah potreben patent za vse vrste industrije in obrti, banke, posojilnice, prekupchevalce, prevoznike po kopnem in po morju, lesne, konjske in zhivinske meshetarje, trgovce, lastnike gledalishch in cirkusov, plesne mojstre itd., za kar mora vsak plachati ustrezno pristojbino, sicer ga doleti stroga kazen 500 frankov in celo zapor. S tem pa je vzpostavljen v druzhbi red, da ne more vsakdo po mili volji in nenadzorovano pocheti, kar se mu zljubi. Sicer pa, che eden redno plachuje, zakaj ne bi she drugi? Nekaterim to ni po godu, ker bi jim bolj ustrezalo drago prodajati svoje shushmarske izdelke in zakotne storitve naivnim strankam, medtem ko jim drzhavni nadzor to preprechuje. Na primer zdravila; poslej je to pod drzhavnim nadzorstvom, ki zahteva znanstven pristop, zelo pomembne pa so pri tem meritve in tehtanje, da tehtanje, dragi moji (si je brundal v brado mojster mehanike), ne pa kot doslej, ko je lahko kdajkoli varil po mili volji iz parkljev, rogov in vsakrshnih tvarin chudne zvarke, od katerih je bilo ljudem pogosto she slabshe kot pred zachetkom "zdravljenja"... Tu mu je hotel Tit oporekati, saj se je s hvalezhnostjo spominjal starca Skubina, ki mu je reshil zhivljenje; toda mojster Marinig ga je zavrnil, chesh da so svetle izjeme vedno mozhne, a le potrjujejo pravilo, in nadaljeval:

»Poglej Tit, vakcinacija proti chrnim kozam reshuje chloveshtvo pred morilskimi epidemijami, ki sodijo med jezdece apokalipse. Kako bi bilo mogoche cepljenje opraviti brez znanstvenih metod?!«

V hujshih epidemijah chrnih koz je vsak tretji bolnik umrl; prezhiveli so bili zaznamovani, brazgotine so jim kazile telo in obraz. V najhujshi obliki so brazgotine izmalichile obraz, da ni bil vech podoben chloveshkemu; mnogi so se znakazhenosti bali bolj kot smrti, zato so zlasti zheneske ne tako redko dvignile roko nadse, da ne bi trpele sramote vse zhivljenje, druge so se skrivale za gostimi pajcholani in le ponochi shle iz hishe. Cheprav so zhe Kitajci spoznali, da kdor je bolezen prebolel, cheprav le v mili obliki, ta ni ponovno zbolel, postal je imun. Tudi v Turchiji so poskushali s cepljenjem tako, da so vzeli tekochino iz mehurchkov na kozhi obolelih in z njo okuzhili zdravega, pri tem naj bi prishlo do blage okuzhbe in do imunosti, to se pa ni vedno srechno konchalo, in pogosto je chlovek resno zbolel ter celo umrl. V Gloucestershiru na Angleshkem so stare zhenice govorichile, da tisti, ki preboli goveje koze (milejsha oblika obolenja pri govedu, imenovana tudi kravje oshpice), postane odporen za goveje in za prave koze. Hja, to je bilo vse na neznanstveni nachin, shlo je zgolj za nakljuchna opazhanja, je opozarjal mojster Marinig, in shele angleshki zdravnik in kirurg Jenner je nachrtno zachel z raziskovanji, le sistematichno delo rodi sadove. Jenner je opazoval bolezen konj, po tem se spet vidi, kako pomembno je razumno povezovati med seboj na videz razlichna dejstva, je s posebnim poudarkom rekel Marinig; videl je, da so zboleli ljudje, ki so delali pri konjih z zatechenimi in mehurjastimi nogami, ter tudi sami dobili nekaj mehurjev, vendar so le redko zboleli za chrnimi kozami. Zato je Jenner poizkushal cepiti ljudi s tekochino iz mehurchkov bolnikov z govejimi kozami in teh ni prijelo kuzhilo pravih chrnih koz. In ker je latinski izraz za kravo "vacca", so kravje koze "vaccinia", zato je Jenner sestavil novo besedo "vakcinacija" – za znanost je zelo pomembno natanchno sporazumevanje, smo rekli – da bi opisal uspeshnost in uporabnost cepljenja s kravjimi kozami proti chrnim kozam. Modrost francoske drzhave se kazhe tudi v tem, da je letos uvedla obvezno cepljenje tudi v Benechiji. Napoleon je pokazal svoje veliko sposhtovanje do velikega zdravnika, ko je kljub vojnemu stanju izpustil ujetnike, za katere mu je pisal in se podpisal Jenner!

Titu se je zhe nekoliko mudilo, stopil je ven do voza in prinesel od tam svojo rimsko tehtnico ter jo polozhil na mizo pred mojstra, ki si jo je zachel ogledovati. Bila je lep izdelek! Kakshen poldrugi meter dolga bronasta palica kvadratnega preseka z merami shtiri krat shtiri centimetre na debelejshem koncu se je postopoma tanjshala do preseka dveh in pol centimetrov, pri tem je bil en rob na zgornji strani in po njem je merilec pomikal umerjeno utezh, ko je vzpostavljal ravnotezhje med tehtanjem, saj je na nasprotnem, krajshem koncu palice viselo na kavlju tehtano breme, in od tega le malo zamaknjeno proti utezhi je bilo pritrjeno obeshalo, s katerim se je tehtnico zapelo na stropni tram, mochnejsho drevesno vejo ali drugo primerno drzhalo. Vzdolzh palice pa so bile zareze z usekanimi vrednostmi v librah. Mojster je obchudoval lepo obdelan in z gravurami ozaljshan izdelek, potem pa se je poglobil v merilni namen naprave in se odlochil, da bo na vzporedni stranici vzdolzh palice vsekal she novo lestvico v kilogramih.

Tit je bil zadovoljen, sprejel je mojstrov predlog in tudi to, da bo delo dovrsheno shele popoldne, mu je kar prav prishlo, saj bo lahko v mestu z Nino in otrokom.

Ko je prishel do trga, se je potopil v mnozhico, ki je vrvela med zlozhljivimi mizami z razpostavljenim blagom, in hrup je bil tolikshen, da je bil obichajen pogovor skoraj nemogoch, ne da bi pri tem sogovorniki vpili na ves glas, toda s tem so she okrepili hrup v okolju, ki je prisilil druge v blizhini, da so ga poskushali prevpiti... in tako je hrushch narashchal do neznosnosti. Ochitno pa je mnozhici to prijalo, saj ni bilo videti nikogar, ki bi bil zaradi tega slabe volje, nasprotno, vsi so bili v nekakshnem vznesenem stanju, zadovoljni, da sodelujejo pri velikem dogodku, o katerem bodo lahko she dolgo pripovedovali domachim in sosedom. Pretezhni vechini bo ostala ta izkushnja v tako drazhljivem spominu, da bodo komaj chakali, da se kaj takega ponovi. Chlovek se v mnozhici navzame posebne energije, ki se prenasha s posameznika na posameznika in se s tem pomnozhuje, postoterja, potisocherja, da deluje z vsemi ostalimi kot eno enovito telo, poseben stvor, ki misli s kolektivno pametjo, odziva se kolektivno in deluje kolektivno, in to she posebno takrat, ko se pojavi veshch govorec, ki brenka na najbolj obchutljive strune chlovekove podzavesti, da od tam izvabi najskrivnejsha nagnjenja in pozhelenja.

Drenjal se je v tej gnechi in z ochmi begal naokrog, da bi le opazil Nino z Lojzo, vendar je na koncu obupal, se izvil iz objema tisochglave "poshasti" in shel vzdolzh ulice pod oboki, ki so se vrstili od zgradbe do zgradbe, izpod njih pa je bilo mogoche vstopati v trgovine, ki jih je bilo na desetine za vse, kar ti je srce pozhelelo. Ti obokani ulichni hodniki so dobra zamisel. Ob slabem vremenu se lahko vse dopoldne selish iz trgovine v trgovino, od enega obrtnika k drugemu, od odvetnika k zdravniku, ne da bi ti bilo treba stopiti na plano. Ob vrochih poletnih dneh pa se tod v prijetni senci izmaknesh zhgochemu soncu.

Skoraj zaletel se je vanju, ko sta pravkar stopili iz trgovine s tekstilom. Kot da bi jih vodila nevidna zdruzhevalna sila podzavesti, se je ravno ob pravem trenutku on odlochil oditi s trga, ona pa stopiti iz trgovine. In to imenujemo nakljuchje? Morda! Vendar pa obstaja med ljudmi, ki so si v posebnem medsebojnem dushevnem in chustvenem odnosu, neka neodkrita, nerazlozhljiva oblika obchevanja na daljavo, ki se kdaj pa kdaj kazhe na prav srhljiv nachin, ko je draga oseba v hudi nevarnosti, kot sporochilo izjemnega potekajochega ali preteklega dogodka, oziroma se pojavi mistichno znamenje napovedi prihodnosti. Ali so to res zgolj nakljuchja? Ali ne gre za prepletenost miselnega in dushevnega zhivljenja dveh teles, ki nista vech popolnoma locheni bitji, temvech v enem netelesnem delu zrasla siamska dvojchka, ki se samozavedata te spojenosti, ne oziraje se na fizichno lochenost teles?

Ko jo je dvignil k sebi, je Lojzi vzkliknila:

»Ravno prav, ochi, balon bomo shli gledat!«

Nina se ga je prijela pod pazduho in odpravili so se na Borzni trg, ki je bil dovolj razsezhen za aerostat, velik svilen balon, pod katerim so kurili, da se je chedalje bolj napihoval in dvigal vedno vishe, pod seboj pa vlekel pleteno kosharo, v katero je lahko stopilo vech ljudi, pa she kaj tovora bi lahko pridali zraven. Cela cheta vojakov je na vech vrveh pridrzhevala balon, da jim ni ushel v vishave. Lojzi je sprva skoraj prestrasheno zrla v to prikazen, ki je rasla pred njenimi ochmi, saj si pri poprejshnjem navdushenju za ogled ni niti najmanj predstavljala, kaj balon sploh je, le po navdushenih govoricah v trgovini je sklepala, da gre za nekaj imenitnega in enkratnega, kar je vredno ogleda. In pri tolikih chudovitih dozhivetjih danashnjega dne se ji je zdelo prav za malo, che bi zaradi ochkove odsotnosti z mamo zamudili edinstveno predstavo. Toda ko so dano znamenje zrakoplovcev v koshari popustili zadrzhevalne vrvi in se je balon zachel zlagoma dvigati ob navdushenem vzklikanju mnozhice, je tudi Lojzi zaploskala in poskakovala med njima, ki sta se drzhala za roke in ju je tudi rahlo pretresel nenavadni prizor, ko se je chlovek odlepil od tal in osvajal zrachne vishave, ki so dotlej pripadale le pticam.

»Kaj takega pa si she do nedavna chlovek ne bi mogel zamisliti. Kaj omogochata znanost in tehnika!«

 

TAKSIGRAF

Za mizo sta sedela Tit in poshtni inzhenir, ki je s celo kopico nachrtov pred seboj razlagal namen svojega obiska. Nina je pred tem obzirno pospravila mizo, za katero je postregla uglednemu gostu, da mu je bila vsa prepushchena za delo.

Tudi poshta se modernizira, je razlagal inzhenir. Potreba po hitrem prenosu vesti je chedalje vechja, in to ne le spricho vojashkih potreb, cheprav ne gre zanikati, da prihaja najmochnejsha vzpodbuda prav iz vojashkih vrst. Tudi trgovina, denarnishtvo in druge chlovekove dejavnosti terjajo vech in hitrejshih informacij. In kako naj bi pospeshili njihov prenos, se je retorichno vprashal inzhenir? Mnogo velikih umov si zhe stoletja, lahko rechemo celo tisochletja, prizadeva odkriti zanesljivo in hitro sporochanje. Nekoch so to pocheli s pomochjo ognja in dima; na primer vdor Turkov so naznanjali strazhni ognji. Toda to je okorno in ne omogocha sporochanja besedil, to pa je za popolno informacijo bistvenega pomena, saj smo sicer odvisni zgolj od nekaterih vnaprej dogovorjenih gesel.

Francoz, to je izgovoril s poudarkom, Claude Chappe je sedaj iznashel optichni prenos posameznih chrk in s tem besedil – taksigraf ga je imenoval, ter ga izpopolnil do take mere, da so zgradili doslej po Evropi zhe gosto mrezho taksigrafov. Na vzvishenih krajih, od koder je mogoche videti z daljnogledom, so postavljeni stolpi z gibljivimi drogovi, ki jih je mogoche postavljati v zadostno shtevilno razvrstitev, da zajamejo celotno abecedo. Zadostuje, da je na sprejemni strani izurjen mozh ves chas pozoren na dogajanje na oddajni strani, in zhe lahko zapisuje sporochilo chrko za chrko. Da, slaba vidljivost lahko moti prenos, toda izkushnje so pokazale, da je tudi v dezhevnih dneh pretezhni del chasa dobra vidljivost. Kar se pa megle tiche, se je treba ravnati po krajevnih razmerah in dognati, kako visoko se ta dviga, da bi motila prenos. Ustroj je zagotovo uspeshen, saj bi sicer ne vlagali toliko denarja v njegov razvoj.

Pred Tita je potisnil izvod "Télégraphe officiel des provinces Illyriennes", ki so ga tiskali v Ljubljani, da bi si lahko natanchneje prebral she ostalo, kar ga bo zanimalo.

Inzhenirjeva naloga je bila, da bi poiskal najprimernejsho smer za povezavo Vidma z Idrijo in od tam morda v Ljubljano, che se bo pokazalo, da je to mogoche, sicer pa le do Idrije, naprej pa bo trasa potekala drugod; Idrija je zelo pomembna za Francijo.

S Titom sta razglabljala, ali bi bilo bolje priti s signalom do pod vrh Matajurja in od tam proti vasi Krn, od koder se vidi vse do Tolmina in she naprej, ali pa sprejeti signal neposredno na Stolu in ga poslati proti Tolminu, s tem bi prihranili eno vmesno postajo. Toda Tit ga je opozoril, da je pozimi Stol dokaj tezhaven in morda celo nedostopen ter nevaren zaradi plazov, ki zlasti s te juzhne strani grme navzdol, cheprav tu hitreje skopni sneg, s severne strani pa se sneg kopichi, ker je na osojnem, zato je tezhje prehoden. Juzhna stran Matajurja je hitreje kopna, vasi so visoko pod vrhom, in zato vzdrzhujejo poti, chesar na Stolu ni. In tudi na naslednji postaji v vasi Krn je podoben polozhaj, je na prisojnem in pot do naselja je vzdrzhevana.

Poleg tega bo treba izbrati in izuriti posadke, zanesljive mozhe bistre glave, nikakrshne chenche, ki bi raztrobile prenashane vesti, che bi pa shlo za vojashke zadeve, je to toliko pomembneje, verjetno bodo za zachetek poslali kar vojashke skupine, vsaj dokler bodo razmere napete, potem se bo pa videlo.

Nekaj kasneje sta se podala pod Stol in she naprej, da bi inzhenir preveril v naravi, kar je bilo nachrtovano na zemljevidih, saj nikoli ni mogoche v celoti zaupati le papirnatim reshitvam. Praktichni preizkus je nadvse pomemben in konchen razsodnik vseh nachrtov. Inzhenirstvo je posebna razumnishka dejavnost prav zaradi nuje, da so njene reshitve in izdelki uporabni, da delujejo. Teoretiki si lahko privoshchijo snovanje fizikalnih, kemijskih, matematichnih in drugih podmen, ki niso nujno dokonchne, popolne, saj narave tako ali tako ne bomo nikoli dokonchno spoznali, nenehno se le priblizhujemo njenim skrivnostim, zato eno teorijo prej ali slej zamenja druga, popolnejsha, ki ji sledi she popolnejsha in tako v neskonchnost. Inzhenirstvo pa je postavljeno pred nalogo, da izdela stroj, sestavi aparat, zgradi most in podobno, kljub nashemu nepopolnemu poznavanju naravnih zakonitosti, in vse izdelano ter narejeno mora tudi zadovoljivo delovati, ne sme se zrushiti. V tem je zahtevnost inzhenirstva, da z objektivno nepopolnim znanjem, gradi chim popolneje.

V akademskih krogih se zhe nekaj chasa uchenjaki prepirajo o elektriki, ki ji je dal prav ob zachetku francoske revolucije pomemben vzgon bolonjski anatom oziroma njegova zhena, kdo ve natanchno, z opazovanjem drgetanja zhabjih krakov, che se jih je dotaknil s kovinami, to je imenoval "zhivalski magnetizem", in s tem si je nakopal hudo jezo Aleksandra Volte, ki je to pojasnjeval z lastnostjo nezhive snovi brez zveze z bioloshkimi procesi. Ta dvoboj med galvansko in voltovsko naravo elektrike je zelo razshiril nashe znanje o njej, saj ne obstaja le statichna in shibka torna elektrika, ki so jo poznali zhe stari Grki, ampak tudi izdatna in trajna, ki jo lazhje proizvajamo in krotimo, kot je s svojimi napravami praktichno dokazal Volta, hkrati pa tudi zhe neki stvaren pomen. Tudi Francozi imajo pri tem pomemben delezh, ta je Ampere, slavni profesor na parishki Politehniki, kjer se shola cvet francoske tehnishke inteligence – in kjer se je sholal tudi sam, je s ponosom dodal inzhenir. Profesor Ampere trdi, da je elektrika v najtesnejshi povezavi z magnetizmom, da elektrika in magnetizem med seboj uchinkujeta in se med seboj pretvarjata. In che je tako, potem bo imelo chloveshtvo kmalu na voljo ogromno elektrike, saj je Zemlja polna magnetizma, ki bi se ga dalo izkoristiti.

In che pomislimo na Galvanijev poskus z zhabjimi kraki, bi bilo teoretichno mogoche potegniti tanke kovinske zhice zelo, zelo dalech, morda deset in vech kilometrov, na eni strani priklopiti voltov elektrichni chlen, na drugi strani pa imeti zhabje krake in iz njihovih trzajev razbrati odposlano sporochilo.

Tit ga je nejeverno gledal in razmishljal, kako bi bilo mogoche razumeti zhabje krake; no ja, kadar se priblizhuje nevihta, regljajo zhabe na vse pretege, verjetno na neki nachin sprejemajo elektriko, ki je tudi v oblakih, kot je videti Elijev ogenj na cerkvenih zvonikih, in se odzivajo nanjo. Torej gre tudi v tem primeru za vpliv elektrike, ki verjetno prihaja po zemlji, ko kje dalech treskajo strele.

Toda sedaj sta morala opraviti veliko bolj stvarno delo, dolochiti tochko taksigrafske postaje na Stolovem pobochju, s katere bi bilo neovirano videti tako podvrh Matajurja kakor vasico Krn.

 

»LJUBLJANSKE NOVICE«

Nina je na pol lezhala, na pol sedela v postelji in podrzhavala v rokah chasopis; ni se mogla zbrati, slabo se je pochutila in je kljub obilici dela shla popoldne h pochitku. Kako je pred leti lazhje prenashala bolezni; tudi che je kaj zbolela, je kmalu okrevala in prishla k mochi, ki jo je prej imela. Toda zadnja leta, po vseh tezhavah z nosechnostmi, jo je zhe vsak vechji napor spravil v posteljo, che pa se je pridruzhil she kakshen prehlad, je bilo kar hudo. Velikokrat sploh ni vedela za pravi vzrok slabemu pochutju in neki sploshni utrujenosti.

Chlovek se zaveda svojih tegob, predvsem ko ga kaj boli, saj je prav bolechina prvo znamenje bolezni; so sicer she druga znamenja, na primer potenje, vrtoglavice, tresenje in podobno. Toda prav bolechina je tista, ki nas najbolj vznemiri in najpogosteje prav zaradi nje pomislimo na bolezen in zdravljenje. Vendar pa je od nekdaj znano, da se bolechina ne pojavi vselej na istem mestu, kjer je zharishche bolezni, pogosto zaboli popolnoma drugje. Skubin je ob neki priliki razlagal, da v vojnah ranjeni vojaki na nekaterih organih niso nich chutili, ko so jih kirurgi v vsej naglici operirali, neobchutljiva so jetra, ledvice, zhelodec, chrevesje, in celo srce, ki ga imamo za sedezh chustev in najobchutljivejshi organ, je brez chutnic. Toda mochne bolechine povzrochi nateg trebushne mrene in nam sporocha bolechine v trebuhu; zato je treba dobro lochiti med bolechino na pravi tochki zharishcha bolezni in prenesheno bolechino na bolj ali manj od zharishcha oddaljenem delu telesa.

Glavobol je najpogostejsha bolechina, ki muchi chloveshki rod in predstavlja tudi osrednje znamenje za mnoge bolezni in tegobe, saj je vzrokov zanj "neshteto"; najnedolzhnejshe so preutrujenost od delovnega napora, dushevne tezhave in stiske, cheprav se te kaj lahko sprevrzhejo v bolezni telesa.

Srce je najvechkrat zhrtev prevelikih telesnih in dushevnih naporov, vendar se bolno srce samo ne oglasha, ne opozarja, ne boli; bolechino zaradi bolnega srca chutimo v gornjem, srednjem ali dolnjem delu grudnice ter pogosto zharchi bolj proti levi kot pa desni strani. Prav tako se neredko shiri srchna bolechina od leve bradavice do komolca leve roke; vendar je pri tem potrebna previdnost, ta znamenja lahko zharchijo proti desni strani in celo v dlan, a so prav tako nevarna.

Prislushkovala je svojemu telesu, ali se kje pojavljajo bolechine, ki bi bile lahko znamenje za kakshno hujsho bolezen, toda ne, she celo glavoboli je niso muchili. Pritiskala se je na razlichne predele trebuha, nikjer kakshne tope ali ostre bolechine. Odkod potem to njeno nerazpolozhenje, mlahavost in v najneprijetnejshih trenutkih se je loteva celo nekakshna dushevna odsotnost. Velikokrat se je zalotila ob mislih na bitjeca, ki jim ni bilo usojeno priti na ta svet, in ob tem je zachutila nekakshno nedolocheno bolechino, ki je ni mogla opredeliti, kakshna je niti od kod izvira. Ta bolechina ni bila osredotochena na noben predel telesa, ni je bolela glava, grudi ali notranjost, bila je neizrazita, na vso notranjost razshirjena bol, tesnoba, stiska. Che je to preneshena bolechina, od kod izvira? Morda od posteljice njenih nedonoshenih otrok? Ali bolechina zharchi iz sedezha dushe, ki je nekje v telesu, v glavi, v prekatu srca...?

Morda ji bo pomagala moch volje, da prebrodi tezhavna obdobja, kot jih je zhe premagovala nekoch, cheprav danes nima vech presezhkov energije. Poglobila se je v chasopis in poskushala zbrano slediti novicam v – "LJUBLJANSKIH NOVICAH":

»KRANJSKI JEZIK JE BOGAT«

Te dni je eden rekel, de kranjskemu jeziku besedi manka, de je vbog; inu je nekatere besede za skushino postavil, od katerih meni, de ih ne moremo po kranjsko rechi. Besede so te: augenscheinliche Klarheit, ich meine, ich wähne, ich halte dafür.

Ta prva beseda ima en kosh bogastva v kranjskem, inu se pravi: ochitnost, razlochnost, zapopadljivost, razglednost, vidnost; ochitni razlochek, vidiocha ochitnost, razgledno pokazanje, vidno razodenje, s prstam pokazanje; iz teh besedi se lahko z rokami prime inu vidi, kako bogat je kranjski jezik. Druge tri, katere po nemshko zgoraj stoje, se tako prestavio: menim, sumim, za tako chislam, domishlam, meni se zdi, se dozdeva, natolkujem, imam za resnici podobno, za prav shtejem, moj sum na to leti. – Kranjski jezik je sam na sebi bogat, le ludje so revni na besedah; zato, ker premalo spomina imajo na to, kar ih je mati uchila.«

Nina je razmishljala o teh besedah modrega Valentina Vodnika. Saj res, kako je mogoche trditi, da je nash jezik nebogljen in okoren; che je bozhja beseda v Svetem pismu zapisana tudi v domachem jeziku, potem je nash jezik prav tako popoln, kot so veliki jeziki, saj izrazhajo vse in popolno tisto, kar Bog sporocha ljudem. Che ne bi bila verno povzeta bozhja beseda tudi v nashem jeziku, je cerkev prav zagotovo ne bi pustila med ljudi. In ima gospod chasnikar prav, ko trdi, da je nash jezik bogat, najmanj toliko kot ostali svetovni jeziki.

Natisnjena je bila tudi:

»ILIRIA OZHIVLENA
Napoleon reche:
Iliria, vstan!
Vstaja, izdiha:
Kdo kliche na dan?
O vitez dobrotni,
kaj ti me budish!
Dash roko mogochno,
me gori drzhish!
Kaj bodem ti dala? –
Pogledam okrog,
izlochit ne morem
skor svojih otrok.«

Pri besedi "otrok" jo je spet zaneslo, izgubila je nit branja in se zamaknila v prejshnja razmishljanja, ki jim je hotela uiti prav z branjem. Toda le hip ali dva, in zhe je nadaljevala; posebno znachilne so se ji zdele kitice, kjer je omenjan Napoleon:

»Duh vstopa v Slovence
Napoleonov,
en zarod poganja
prerojen, ves nov.«

Spomnila se je tiste nochi, v tej hishi. Koliko chasa je zhe minilo od takrat in kaj vse se je zhe zgodilo! Tudi zanj so bili to najburnejshi chasi, trenutki slave in velichastja, vendar tudi tezhav, tegob in porazov;

»V sluzhbi hishe,« je tedaj rekel!

 

24. OKTOBER 1813 – ODHOD FRANCOZOV

V gostilni so se zbrali mozhje. Postajalo je chedalje bolj napeto in nevarno. Najbolj pa so bili ogorcheni spricho chedalje vechjih bremen, ki jim so se povechevala vsakich, ko je prishlo do zamenjave oblasti; in to je bilo zelo pogosto. Chedalje tezhje se je zhivelo!

Zhe poleti, natanchneje 18. avgusta 1813, je Avstrija ponovno napovedala vojno Franciji, s chimer se je nesrechno dvanajsto leto nadaljevalo v she bolj zloveshche trinajsto leto devetnajstega stoletja v znamenju chedalje vechje zmede. Zhe v oktobru 1812 je moral Napoleon I. zapustiti pozhgano Moskvo ter se je zachel s svojo armado umikati v hudem mrazu, pomanjkanju in pod nenehnim ruskim obstreljevanjem; nakazoval se je KONEC napoleonovske imperialne velichine, saj se je chez Berezino prebil le beden ostanek nekdanje mogochne armade, ki je bila tishchala v pesti celo Evropo.

V Parizu je general Malet poskushal izvesti republikanski drzhavni prevrat, vendar je bil po eni plati dokaj nespreten in she manj odlochen, kot je v takih primerih prepotrebno, che naj kochljivo podjetje uspe, po drugi plati pa polozhaj she ni bil dozorel za tako radikalno potezo.

Ko je treba izvesti spremembe, je paradoksalno to, da nikoli ni pravi trenutek.

Tudi che se zhe nakazuje potreba po spremembah, se vselej postavlja vprashanje, ali je za to primeren trenutek! Namrech, che gredo stvari she dobro, a je na obzorju zhe videti temne oblake, ki napovedujejo nevihto, se vprashujemo, zakaj bi sedaj kaj spreminjali, saj stvari gredo dobro, in che gredo dobro, zakaj bi spreminjali, she posebej, che se napovedujejo hudi chasi, ki bodo terjali vech enotnosti in vso nasho energijo; vselej ko kaj spreminjamo, namrech pride do negotovosti, neuigranosti, zamer, razhajanj in tako naprej. Torej je bolje, da sprememb ni. Che pa se zhe enkrat razbesni huda ura, pach ni pravi trenutek sredi najbolj kritichne situacije izvajati spremembe, ki so lahko she usodnejshe kot tiste, ki jih izvajamo s trezno glavo v bolj ugodnih okolishchinah. In tako smo tam, kjer ne bi smeli biti, da regularne spremembe dolgo niso zazhelene, vsaj ne tako dolgo, dokler (skoraj) ne pochi samo od sebe. In general Malet ni izbral pravega trenutka, nekoliko je prehiteval, saj za vechino Francozov tezhave (na videz) she niso bile tolikshne, da bi moralo kaj pochiti; in tako je udar spodletel. Napoleon je na vrat na nos besen pridivjal v Pariz in se znesel nad izdajalci, kar je razdvojilo armado. Toda najhujshe je shele prishlo s hkratno prusko vojno napovedjo in avstrijsko odpovedjo zaveznishtva Franciji in proglasitvijo svojega "oborozhenega posrednishtva". Vojna vihra je sprva kazala, da bojna srecha she ni popolnoma zapustila Napoleona, saj je ta pri Lützenu in Bautzenu potolkel Pruse, kar je privedlo obe strani do sklepa, da je najbolje skleniti premirje. Prusi so si tako lahko zlizali rane, Napoleon pa je lahko urejal stvari v lastni hishi. Toda ochitno je bil to le predah pred blizhajochim se orkanom; Prusija in Avstrija sta sklenili zaveznishtvo, Anglija jima je obljubila gmotno podporo in vneto podpihovala sovrazhnosti, do katerih je kaj kmalu prishlo, in Napoleon je izbral ofenzivno taktiko, vendar mu je uspelo prekorachiti Ren le z veliko tazhavo. Toda odtlej je shlo le she navzdol; poraz na Bavarskem, pri Lipskem, Hanauu... To je prisililo tudi francosko-italijanske sile, da so se odmaknile od Soche onkraj Tilmenta, le trdnjavi Palmanova in Osoppo sta jim ostali, v vsej naglici pa so pripravljali naslednjo obrambno chrto na Adizhi.

In v nashe kraje so se vrnili Avstrijci.

Nekaj chasa so se obirali, da bi preuredili upravo, in so pustili kar zatecheno stanje, kantonu Tolminske so prikljuchili nekaj ozemlja proti Benechiji, to je bilo vse. Toda leta 1814 je Dunaj opravil velike posege: Gorishko je zdruzhil z Istro in Trstom ter to poimenoval "Primorska" in nato "Ilirsko kraljestvo" (ki se je ohranilo do leta 1848).

Toda vse to Benechanov ni zadovoljevalo, krshene so bile njihove stoletne pravice, ki jim jih je vzel Napoleon in jih tudi Avstrijci niso hoteli vrniti.

Pod beneshko republiko je bilo ozemlje od Chedada proti goram imenovano "Slavia veneta" – "Beneshka Slovenija"; zaradi njenega velikega pomena kot mejne pokrajine so si skushali pridobiti naklonjenost tod zhivechih Slovencev tudi tako, da so jim pustili njihovo stoletno samoupravo z vsemi pravicami in privilegiji. Oproshcheni so bili raznih davkov od lesa, sena, slame in vsake mitnine od zhivali, ki so jih gonili na zhivinske sejme. Mednje so poshiljali slovenske in hrvashke duhovnike.

Vse to z namenom, da bi jim Slovenci branili mejo in zato so smeli nositi orozhje. Chuvali so mejne prehode, ki so bili: Podbonesec, Livek, Klinac, Klobucharji in sv. Nikolaj nad Jajnikom.

Vsaka vas si je izbrala "dekana", ki je predsedoval "sosednji", to je skupshchini vseh hishnih gospodarjev, kjer se je razpravljalo o skupnih zadevah. Vse vasi so bile podrejene dvema glavnima dekanatoma: landerskemu za nadishko in sovodenjsko dolino ter merskemu za shentlenartsko dolino. Imenovali sta se "miza ali banka" landarska in merska. Obchasno so se zbirale velike sosednje, ki jim je predsedoval veliki dekan. Pri starodavni cerkvici sv. Kvirina je pod koshato lipo stala kamnita miza za razprave in sojenja. Celo prizivi se niso vlagali na chedadsko sodishche, ampak so se prizivali od ene "mize" k drugi.

Najstarejshi ohranjeni zapisnik "Landarske mize" je z dne 10. oktobra 1401, ko so se zbrali "pod lipo" okoli kamnite mize v Bijachah priche: »Rudolf de Portis iz Chedada, Jernej, sin rajnkega Antona Folcija iz Chedada, Nikolja iz Tolmina, ki je stanoval v Chelah pri Chedadu; Bertold iz Spilimberga, oshtir Miha, sin rajnkega Ivana iz Iplisa, Jurij, chevljar pri brochanskih vratih v Chedadu, in she veliko poslushalcev iz landarskih vasi. Prishel je she zastopnik oglejskega patriarha Henrik, sin rajnkega Folkerina iz Chedada, in sodnik Lenart Peter, zhupan iz Slatine, Champa, zhupan iz Chrnega vrha, Matija, zhupan iz Bijach, Matevzh v Lazah in Gregor, zhupan v Ofijanu.

Ti sodniki naj bi sodili patriarhovemu kmetu Aleshu, sinu rajnkega Tomazha iz Tarcheta, ki je skupaj z bratom Ivanom ubil Markuca, kmeta Adama Formentina iz Chedada. Tozhila sta ga Mihaela, Markucheva zhena, in njen sin Vogrich.

Alesh uboja ni tajil, toda to se je zgodilo v osveti, saj je pred tem pokojnik ubil njegovega brata Cherina, potem pa se ni hotel spraviti z njim in bratom Ivanom in dati cerkvi za dusho rajnkega; she celo izzival ju je in grozil, da bo she Ivana ubil. Zgodilo pa se je takole:

Na opasilo sv. Jakopa v Bijachah dne 25. zhetnjaka (julija) 1401, ravno ko sta z Ivanom jedla, se je priblizhal Markuc ter zachel zmerjati in pretiti Ivanu, zato sta zgrabila za nozh in sulico ter ga prebodla.

Po tem zaslishanju so sodniki pomolili in prosili Boga za razsvetljenje, nakar so se po starih predpisih trikrat posvetovali z zbranimi mozhmi in shele potem so razsodili; brata sta bila oproshchena in sta lahko odshla domov. Odlochilna za tako razsodbo je bila senca poprejshnjega umora, ki ga je rajnki zagreshil, pa she nenehno je grozil obtozhenima.

Kancelir ali zapisnikar, ki je vse to vestno popisal, je to prisotnim na glas prebral v latinskem in slovenskem jeziku ter na koncu she razlozhil v domachem narechju, da so ja razumeli.

Che bi bila brata obsojena, bi bila lahko tudi plachala s krvjo ali pa bi ju vtaknili v jecho, saj je imela "Landarska miza" lastno temnico v stolpu Bijashkega gradu, pri cerkvi sv. Jakopa. Toda najpogosteje so bili obtozhenci obsojeni na denarne kazni, odvisno od storjenega zlochina, kar je bila za revezhe she tezhja obsodba kot zapor. Za manjshe prekrshke so ljudi dajali v klado sredi vasi, da je bil hudodelec vsem na ogled in sebi v sramoto, tako je ostal 5, 10 ali 24 ur. Le redko, pa vendarle, so tudi zhenske vtaknili v klado od koder so celo uspele pobegniti, saj so bile klade prirejene za moshke, zhenski udje pa so tanjshi in so jih vchasih lahko izvlekle iz klade ter se je tako reshile.

Najbolj pogoste so bile gmotne pravde zaradi neporavnanih rachunov ali zaradi zemlje. Tako so sodili she pred francoskimi vojnami, potem pa so Avstrijci to odpravili, in to so potrdili Francozi ter spet vrnivshi se Avstrijci, ko so se vrnili.

»V imenu Bozhijem, dne 24. junija 1771.
P. Karlo Chernoja, veliki zaprisezheni mozh (Giurato Grande) chastivrjedne Landarske Banke je povjedu, de kakuo na dan 22. letega mjesca, so se zbrali chastitljovi Sodniki pet Landarskih zhupanstvi, po stari navadi na navadnem mestu na Veliko Sosednjo, pri Lashtri v Tarchetu, kakor je navada, za stuort' pravico.
Je povjedu, da jim je bila predlozhena prauda (causa) med Valentinom in njega zheno Marino, rojeno Dorbolo iz Shpanjuta, pruot' njih ochi intastu Mihu Dorbolo. Mozh in zhena sta tirjala, de njim naspruotni Dorbolo, naj bo obsojen in parsiljen od Pravice plachat' njega hcheri Marini v denarju... za doto, ki ji je biu objubu in tudi interese (obresti) od dote, in kier te Miha je dau na kont (na rachun) dote adan kos travnika le gor na besjedo, naj bp parsiljen tudi z dokumentom po postavi pustit gospodarstvo tega travnika Shpanjutovim. To je ta prvo.
Ta drugo pa je: de za denar, ki ga je duzhan chez vrjednost traunika, ki ga je dau na kont dote, naj bo obsojen za plachat sedam od stuo interesa.
In takuo chastitljovi Sodniki, potle, ki so poslushali omenjena mozha in zheno Shpanjut, prosili Kristusovo ime za razsvetljenje in, kier omenjenega Miha nje bilo prichujochega, so ga obsodili takuo, kakor sta tirjala zakonca Shpanjut.
P. Karlo Chernoja je povjedu, de je dne 27. junija tega ljeta srechu Miha Dorbolo v vasi Tarchet in mu je ukvazu stuort' takuo k' je biu obsojen z gor omenjeno sodbo.
Podpisani kancelar (nechitljivo)«

Tako so mozhje pripovedovali in mrko pogledovali drug drugega. Tit je she enkrat napolnil bokale na mizi. Da, tako so v Beneshki Sloveniji ostali ne le brez samouprave, ampak so jih vse bolj pestili davki, dajatve, pristojbine in rabote ter vojashke sluzhnosti. V domove se je naselilo pomanjkanje in njihova najvechja skrb je bila, kako nasititi lachna usta.

 

LANDARSKA CERKEV

Poznopoletna nevihta je prejshnjega dne ohladila ozrachje; star ljudski rek pravi: »Prvi avgustovski dezh – gozd bolj svezh«. Vozovi z druzhinami in sorodstvom so vozili mimo zhe od zgodnjega jutra; tisti bolj od dalech so se ustavljali pred gostilno, da si pretegnejo ude, otrple od dolgega sedenja. Mozhje so si privoshchili kozarec vina, si prizhgali chedro tobaka in zraven modrovali o tem in onem, zhenske pa so si dajale opravka z razposajenimi otroci, ki so si potovanje kot redko dozhivetje popestrili she z vreshchanjem, tekanjem naokrog kar tako ali pa pod pretvezo iger, skrivalnic, ravbarjev in zhandarjev ali kar jim je zhe prishlo na misel. Trenutno so jih lahko umirile le rezine sladkega kruha, ki so jim ga narezale skrbne matere, potem pa so se spet pognali naokrog, dokler jih ni priklical na voz oster glas hishnega gospodarja, da so oddrdrali naprej; do Landarja je ostala she kakshna ura zlozhne vozhnje, ne da bi priganjali zhivali, ki naj tudi obchutijo praznichnost tega dne.

Landarska jama s cerkvico sv. Ivana Krstnika je kar visoko v prepadni steni nad desnim bregom Nadizhe. Iz Robicha grede, kakshnih deset kilometrov proti Chedadu, se pri vasi Lipa odcepi cesta chez Nadizho proti Tarchetu (kjer je sredi vasi, pod lipo, razbita kamnita miza na shtirih stebrih, ob kateri se je stoletja pred prihodom Avstrije zbirala "Landarska banka" in njeno sodishche, znak samouprave Beneshkih Slovencev), skozenj pa se dospe do Landarja, ki mu domachini pravijo tudi Spase. Vasica je na vzvishenem in strmem robu hriba, od koder je edinstven razgled po vsej Nadishki dolini in po okolishkih gorah – od Matajurja do Stare gore in celo dol proti Staremu mestu, Chedadu. V Landarju je zelo lepa zhupna cerkev sv. Silvestra, pod katero sodijo stare podruzhnichne cerkve sv. Ivana "v Chele", sv. Jakoba v Bijachah, sv. Miklavzha v Ofijanu in sv. Duha na Vrhu z vasmi Kras, Vrh, Tarchet, Bijacha (kjer so ostanki gradu Ahremberga, tu je bila jecha Landarskega sodishcha), Spanjt in grucha zaselkov, raztresenih po hribovju, ki jih skupaj imenujejo Ofijan. Iz Landarja je treba le deset minut do stopnic, prilepljenih na navpichno steno, po katerih se je mogoche povzpeti v jamo, katere vhod je vsaj od leta 1007 obdan z mogochnim obzidjem – pravo skalnato gnezdo, ki je naseljeno zhe v pradavnini tudi zato, ker iz jame vre studenec. Tik ob vhodu je nadstreshek in od tod vodita naprej v podzemlje zgornji in spodnji rov, vse do razshirjenega prostora z jamsko cerkvico sv. Ivana Krstnika. Pod nadstreshkom je starinska krushna pech in v notranjosti jame je v skalo vklesana vdolbina, v kateri so tolkli pshenichna zrna za moko, kar kazhe, da so tod bivali; to je "Fortezza degli Slavi", je nezavzetna ter je branila prodor iz Furlanije navzgor po dolini Nadizhe! Legenda pripoveduje, da so tu imeli zaprtega langobardskega vojvodo Pemma, ko so ga njegovi pregnali s prestola in se je zatekel k "sovrazhnikom" – Slovencem. Jama vodi globoko v notranjost in she nihche ji ni prishel na kraj. Od tod tudi stara legenda, da je kraljica Vida opeharila Atilo, ki je dolgo oblegal jamo, v katero se je bila zatekla s svojimi vojshchaki, tako da jim je z vrha metala svezho hrano v dokaz, da ima skrivne dohode vanjo in je ne bo mogel z obleganjem nikoli izstradati; konchno je Atila obupal.

In k tej jami so od nekdaj romali iz cele Benechije in s Tolminskega.

Tit se je she posebej zapletel v pogovor z Gregorchichem z Vrsnega, s katerim sta se zhe srechala pri poslih, saj je pri njem kupoval dober sir iz planin pod Krnom, njemu pa je dobavljal petrolej, sol in drugo shpecerijsko blago, ki ga je v vechjih kolichinah vozil iz Vidma in Gorice. Zlasti zanimive so bile zachimbe, ki so mu jih dostavljali naravnost iz Trsta, kjer so bila v pristanishchu prostocarinska skladishcha in je preko njih potekala zhivahna in donosna trgovina z Blizhnjim vzhodom, to je dajalo pomemben zagon razvoju mesta in chedalje bolj uvrshchalo luko med najpomembnejsha trgovska sredishcha za srednjo Evropo; vanj so prihajali v vse vechjem shtevilu delavci in podjetnezhi, delavoljni in shpekulanti, garachi in lopovi, preprosti in plemenitniki iz notranje Avstrije, Cheshke, Madzharske pa tudi iz Dalmacije in njenega goratega ter revnega krashkega zaledja v Dinarskem gorstvu. Tudi s Krasa, Notranjske in Kranjske jih je bilo chedalje vech in seveda niso manjkali Furlani, ki pa od nekdaj niso prav marali Trsta, za njih je bil vselej neke vrste tujek, ki ni Furlanija in je celo bolje, da je tako! Tit je tam imel bratranca, uradnika v pristanishki upravi, upokojenega morskega volka, ki je bil dolga leta vkrcan kot prvi oficir krova, dokler ga ni bolezen prisilila, da se je izkrcal; nikoli mu zdravniki niso postavili natanchne diagnoze, ali vsaj tako je sam trdil, che ga je zhe kdo vprashal, kaj mu je, saj se mu je z obraza bralo, da ni pri najboljshem zdravju. Nekateri so sicer shushljali, da se je chudne bolezni nalezel pri neki zhenski v Neaplju, h kateri je vechkrat zavil, ko so se tam zasidrali, je pach mislil, da je chista, dokler ni nekega lepega dne odkril, da se ga je lotila napast, ki ni mogla prihajati od drugod kot le od nje. Ladijski zdravnik ga je sicer zalozhil z nekimi mazhami iz zhivega srebra, zhvepla in kdo ve she chesa, stezhka je goltal odvratne zvarke in se komajda obdrzhal na nogah, vendar na ladjo ni mogel vech in se je za trajno izkrcal. No, z njim se je dalo kaj dogovoriti, saj je poznal ne le blago, da je hitro ocenil, ali je razglashene kakovosti in ni pod vrhnjimi dobrimi vrechami vse ostalo plesnivo ali tretjerazredni ostanki, pach pa je tudi vedel za pravi trenutek nakupa, ko so bile cene najugodnejshe. In zveze je imel! Do teh pa se ne pride kar tako; potrebno je potrpezhljivo in dolgotrajno delovanje, saj "zveza" pomeni pridobivanje zaupnih in najzaupnejshih informacij. Kdo pa se komu toliko zaupa in zakaj? Do tega pride postopoma. Sprva gre za rahlo otipavanje pri kozarcu vina, potem se nadaljuje s kakshno vecherjo v separeju in konchno nastopi trenutek "preizkusnega kamna", prvi nedolzhen posel, ki pa zhe nakazuje, kako bodo stvari potekale vnaprej...

Toda prosto cono v Trstu so francoske oblasti ukinile, kar je vzbudilo nemalo nasprotovanj in tudi obrachunavanj med oblastmi in trgovci, cheprav je bila pri tem "oblast" razdvojena med vladne uradnike in obchinske veljake, saj njihovi interesi niso sovpadali. Toda posledice so bile zhe tu; trgovina je zachela peshati, vsaj nekateri njeni deli, blago se je podrazhilo ali ga celo ni bilo mogoche dobiti. In tako sta se Tit in Gregochich pridushala nad uradnishtvom in drzhavo, ki onemogocha gospodarski razvoj z nenehnimi spremembami; komaj se vzpostavi neka prodajna mrezha, zhe se sesuje, ker se spremene cene, dobavni roki, dobavitelji in ne nazadnje celo kakovost blaga. Tako se ne bo dalo naprej. K srechi je imel Tit v hishi skrivalishche, v katero je za hude chase spravljal najnujnejshe zaloge, da mu ni precej poshlo blago, che je prishlo do motenj pri dobavah.

Nina je medtem z zhenskami mirila otroke in se pogovarjala, da se je Napoleonu 26. marca 1811 rodil sin, ki so ga oklicali za kralja Rima, vechnega mesta in po vsej dezheli so zvonili zvonovi, v Vidmu pa so s streli iz sto in enega topa dodatno podkrepili vesoljni pomen tega dogodka. Nina, ki je pestovala svojega Tonchka, rojenega shestnajst dni pred Napoleonovim sinom, je zhenskam pripovedovala, kako se je vladar, takrat vojashki poveljnik v Italiji, zadrzhal pri njih na vecherji; zhenske so zavidajoche strmele vanjo, cheprav se je vsaka posebej trudila to prikriti in ustvariti vtis, kot da gre za bezhen dogodek, ki je zhe tako vsem znan. Toda vsakokrat, ko je kje le nanesel pogovor na to, se je razvnemala domishljija tudi najbolj nepouchenim, in morda tem she najbolj, kaj vse se je tedaj moralo pri Titovih dogajati... Tonchek je zavekal in treba ga je bilo spraviti k pochitku, zato so ostale zhenske brez najpomembnejshe sogovornice, ko se je Nina vrnila z otrokom v hisho. V rokah je nosila tistega, ki bo za to “Hisho” skrbel, ko nje in Tita ne bo vech, bodochi hishni gospodar.

Promet po cesti proti Chedadu se je umiril, saj so vsi, ki so zaostali, pohiteli, da pridejo she pred enajsto masho v Landar. To romanje je bilo tokrat she posebej zaznamovano, saj je bila cerkev pod pritiskom oblasti.

Francoskih novotarij je bilo na pretek, tako je minister za javno vzgojo naslovil na ljudstvo proglas:

»Pod vodstvom Heroja bodo shli prebivalci Zemlje po novi poti, na nov nachin bodo razmishljali in zhiveli, tako da bodo stoletja zaostalosti in predsodkov za vselej pozabljena... Tudi Zhidje se zato zahvalite vashemu Vsemogochnemu, ki vas je ohranil do danashnjega dne, in bodite srechni, da vas nova, pravichna in mochna oblast lahko izenachi z vsemi ostalimi ljudmi, enake pravice boste imeli in ne nazadnje boste delezhni drzhavne vzgoje ... Nova oblast gradi na sposhtovanju obichajev in ne na mochi zakonov, izhaja iz zdravega razuma in ne uveljavlja prisile, zato zhelimo sposhtovati vse stare obichaje, ne oziraje se, kateri nacionalnosti pripadajo, glede navad pri rojstvu, porokah in pogrebih, sposhtovali bomo narodne praznike, kakrshnikoli so zhe, v vseh letnih chasih in za vse prilozhnosti, vashe pesmi lahko pojete po mili volji v vashi jezikih in narechjih...«

Toda najvechjo nejevoljo so v cerkvi vzbudila dolochila, da je popolnoma svobodna vsaka veroizpoved, kakrshna si zhe bodi, in da je treba prav v imenu te enakosti odpraviti prevlado rimskokatolishke cerkve, ki se je vsidrala vsepovsod in se vrinila v vse pore druzhbenega, gospodarskega in politichnega zhivljenja. Zaradi tega je vlada razpustila vse cerkvene bratovshchine in verske kongregacije. Nova galska (francoska) cerkev je takole opredelila to politiko:

»Sv. Peter in njegovi nasledniki, vikarji Jezusa Kristusa na Zemlji, in celotna Cerkev, niso dobili nikakrshne oblasti od Boga, razen tiste nad verskimi zadevami, ki se tichejo odreshenja, nikakor pa ne nad drugimi rechmi, ki so stvar trenutnega zhivljenja na Zemlji. Sam Jezus Kristus nas uchi, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta, in na drugem mestu, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je bozhjega; ta zapoved sv. Pavla ne more biti spremenjena, zato je treba sposhtovati to, da je vsaka oseba podlozhna oblasti, saj ni nobene oblasti, ki ne bi bila dana od Boga, saj on dolocha vse, kar se dogaja na Zemlji. Torej, kdor se upira oblasti, se upira Bogu.«

Tako so morali samostanski bratje zapustiti svoje samostane, njihovo imetje pa so javno razprodali. Nune so morale v dveh mesecih slechi svoje samostanske obleke in se vrniti v zasebno zhivljenje. To je prizadelo kapucine, bernardinke, klarentinke, dominikance, kolegialce plemenitega konvikta, menihe armenskih mehitaristov, misionarje filipince itd.

Seveda so bili ljudje ogorcheni, v cerkvah so jim nenehno pridigali, da se blizha konec sveta, antikrist je prishel in jezdeci apokalipse bodo pokonchali vse zhivo in nezhivo na tem svetu; molili so, da jih Bog ohrani pred strashno poslednjo sodbo sodnega dne!

In so poromali tudi v Landar k mashi za reshitev tega sveta pred pohujshanjem in vechnim pogubljenjem.

 

LAKOTA PRETI

Vse tezhave vojnih let so se she stopnjevale s hudimi zimami in slabimi letinami. Tit je zhe prej sadil nekaj krompirja, cheprav bolj za lastno rabo, saj na trgu niso kdo ve kako povprashevali po njem in bi mu oblezhal v kleti, che bi kaj vech pridelal. In zdelo se mu je primerno vashke mozhe pridobiti za njegovo gojenje, saj so se zhe marsikje po Evropi reshili lakote prav s pomochjo krompirja, kot je bral v chasopisih. Toda stoletni obichaji so izredno trdozhivi in odvaditi ljudi od ustaljenih prehrambenih navad je najtezhja naloga, za mozhe, ki jim je razlagal prednosti pridelave in uzhivanja krompirja, ni bilo okusnejshe hrane kot sir in polenta, she slajshe pa meso in hlebec kruha.

Ko se je Tit pogovarjal o tem z Nino, sta uvidela, da bi bilo najuchinkoviteje navdushiti zhenske za uvedbo krompirja med dnevne obroke hrane, saj zhenske sestavljajo jedilnik in tudi skuhajo, cheprav na videz po zheljah in okusu mozh, ki so ga postopoma sposobne tudi spremeniti in ga prilagoditi gmotnim mozhnostim, preskrbi in trzhni ponudbi ter ne nazadnje zheljam in okusu ostalih chlanov druzhine. To ni lahka stvar, sestaviti jedilnik tako, da bodo vsi zadovoljni, to se ne zgodi she pri lastnih otrocih, cheprav so sad iste matere in ocheta, se naravne potrebe telesa ne podeduje in na nek skrivnosten nachin pridobljen okus se le delno privzgoji, kakshnega kdo ima, je posledica najrazlichnejshih dejavnikov. Toda s spretnimi kuharskimi prijemi in veshchino kombiniranja jedi je mogoche zadovoljiti vechino. Zato sta se dogovorila, da bo Nina nekaj vecherov zapored, ko ne bo veliko dela na polju in po domovih, zbrala vashke zhenske in jih pouchila o krompirju; che ji bo uspelo navdushiti jih, potem bodo zhe one pripravile mozhe, da ga bodo sadili.

In tako je tudi storila.

Najprej jih je seznanila s tem, kaj sploh je krompir ali chompe in od kod prihaja. Njegova prava domovina je na severu drzhave Chile v daljni Juzhni Ameriki, kjer je she danes veliko divjega in drobnega, vodenega in neokusnega krompirja, njegovi cvetovi pa lepo dishe. Vendar so ga zhe Idijanci kultivirali, da so postali gomolji vechji in okusnejshi. Po odkritju Amerike so ga prinesli v Shpanijo, od koder se je pochasi shiril po Evropi, toda predvsem kot okrasna rastlina. Nemci so ga dobili od Lahov, ki so ga zaradi podobnosti z gomoljiko, njim dobro znano gobo "tartuffolo", imenovali "cartoffolo", to so privzeli tudi Nemci, kasneje pa uvedli she "grundbirn". Tudi Slovenci smo ga dobili prek Lahov in ga poimenovali "lashka repa". Shele leta 1616 so ga prvich servirali na mizo francoskemu kralju kot jed. Toda zelo dolgo je bil le po vrtovih bolj za okras in le redko je prishel na mizo premozhnejshih sladokuscev. She do sredine 18. stoletja ga vechina kmetskega prebivalstva ni poznala, cheprav je zelo redilen za ljudi in zhivino ter predvsem zdrav. Le pripraviti ga je treba znati, saj je nezrel, slabo shranjen in nepravilno pripravljen celo strupen. Zato so se ga mnogi izogibali.

Nina jim je nato prebrala iz nedavno izshle knjige ocheta Marka Pohlina: »Kmetam za potrebo inu pomoch«, ki jo je prinesla iz Gorice, ko je shla dol k zdravniku.

»Od krozhichov.
Krozhichi jen turshka repa,
lepa bela jen rdecha:
oboje se brzh reztepa
v zhelodcu. Jej njo, che nis trepa.
Zhvini jen ludem ta lepa
repa zdrava je jen vshechna.

Krozhichi, lih toku tudi turshka repa, so en cel poseben sad te zemle, za katirega volo be mi imeli Boga inu tega holendarskega barkadorja Franceta Draketa, katir je narpoprej v lejtu 1586 iz unega kraja svejta na nashe kraje chez morje pripelal, hvaliti. Krozhichi se puste suhi iz soljo poshtupani jesti: se puste med kislu zele, korenje, repo, grah, opresnu zele, ohrovt inu skorej med vso zakuho mejshati: ti manjshi se znajo v zhupo dijati koker knedelni. Iz njeh se zna sok narediti, krofi inu kruh pechi.

Kruh iz krozhichev se zna na tako vizho narejati. Ta srov sad se olupe, se v drobne kosce rezrezhe ter se chez noch v frishni vodi puste. Drug dan se ti kosci von vzamejo, se v en kotel ali lonc denejo, se s tokajni vode, de se teh zgorneh datika, k ognju pristavejo ter se puste k enemu soku skuhati. Je tu ferteg inu tokajni rezhladenu, kar roka trpi, tedaj se skuz enu vozku reshetu stlachejo v ene neshke. Na vecher se drozhje vmejs pripravejo ter se tolkanj rzhene moke prignede, kolkajn scer testu za kruh potrebuje, brez tega de be se kapla vode prilila. Letu dobru omejsenu testu more chez noch ki 9 ali 10 ur toku stati; zajtru se spet nekar kaple vode na privzame ter se testu premejse ter se tolkajn moke prignede, doklej zadosti trdu rata. Na tu more testu 3 ali 4 ure precej na gorkem stati, preden se popolnema zmejse inu v pech vsadi. Pech se more bel koker scer za zgol rzhen kruh zakuriti. Na tako vizho se pusti iz krozhichov en dobru dushech inu zdrav kruh pechi, katir she bulshi rata, kader se en malu soli inu kimelna privzame.«

Nina jim je tudi dala pokusiti krompirjev kruh, ki je sprva deloval vsem nenavadno, saj so si pod pojmom "kruh" ustvarile bogat sloj spomina na videz (ta sicer ni veliko odstopal od obichajnega), okus (ta je bil chisto nekaj drugega od koruznega, rzhenega ali ajdovega, pshenichnega pa tako skoraj niso poznali) in vonj (ta je bil prijeten, celo bolj aromatichen) po navadnem kruhu. Toda ko so nekaj chasa zhvechile in ga dovolj prepojile s slino, da se je razlezel po vseh ustih ter tako dosegel predele obchutljive za razlichne okuse: slano, sladko, kislo, grenko, trpko, pekoche... so lahko ocenile njegov polni okus. To je Nina dobro vedela iz kuharskih veshchin, namrech, da je hrano treba uzhivati pochasi, dobro prezhvecheno in jo okushati s celotno ustno votlino; to je zdravo za zhelodec in daje vech uzhitka pri jedi. Enako je pri pokushanju vina, ki se mora razlesti po ustih, che hochemo zaznati njegovo polnost.

Ker je poznala trdovratnost starih navad, je zhenskam priporochila, naj za zachetek uporabijo malo ukano, s katero si bodo odprle vrata za uvajanje krompirja na jedilnik v razlichnih drugih oblikah; sprva naj krompir skuhajo in ga dajo k mesu ali zabelijo s svinjskimi ocvirki, che je le tega she kaj pri hishi. Tudi v oblicah, pod vrochim pepelom spechen, je zelo okusen, che masti ni pri hishi.

Nina je vsaki dala pol predpasnika krompirja, da bi ga poskusile pripraviti doma.

Zhenske so sprejele njeno pobudo. Vsaj lakote ne bo v hishi.

 

SESTRIN PRIHOD

Bil je izredno vroch dan. Zunaj je zhgalo Sonce, kot da bodo vsak hip zajeli plameni vso Zemljo. Dolgotrajna susha je izsushila studence; trava je bila revna in zakrnela. Po poljih so uvele rastline le rahlo nakazovale, kje se je chlovek celo leto zaman trudil, da bi bilo kaj pridelka. Skozi zrah je shel nekakshen vrochinski shum, ki je meshanica vrelega zraka, zatajene brezvetrne tishine, zablodelih in pridushenih posameznih glasov, za katere se nikoli ne more ugotoviti, ali se kje oglasha v stiski chlovek, zbegana zhival ali se sproshchajo napetosti v zemeljskih nedrih.

Tudi v hishi je vladala napeta tishina. Razgret zrak, ki je prodiral v vezho, na hodnike in v prostore, se je vlazhil na hladnih stenah mogochne kamnite zgradbe. Predvsem na kamnitih vezhnih tleh je bilo videti, kako se je vroch zrak napil hlapov, ki so mu v hladnem okolju postali odvechni, pretezhki in se jih je skushal chimprej znebiti, jih odlozhiti na zidovje, opremo, obleke in telesa.

Toda ta zrak je prinashal v notranjost tudi meshanico travnatih vonjav, dishav po smolastih izcedkih iglavcev, hlapov eterichnih olj najrazlichnejshih listavcev, grmichja in steblichja ter duha po prsti, ki se dela z drobljenjem kamnin in prhnenjem zhive snovi. To je tezhak in gost zrak, ki se olajsha in zredchi shele pod vecher, ko se ohladi. Tedaj tudi zachne odtekati iz hishe zrak, ki se je chez dan skril v njeni senci, z njim pa gre tudi vlaga; toda trajno ostaja vonj po poljih, travnikih in gozdovih, ostaja chez vso zimo in se spomladi spaja s svezhimi, novimi vonjavnimi meshanicami v harmonijo starega in novega, ki daje vsaki hishi njeno znachilnost, zaznavno zhe takoj pri vhodu.

V to mirnost, polno komaj zaznavnih, nenavadnih in najrazlichnejshih trepetanj in nihanj, je vdrlo glasno drdranje kochije s parom konj, ki se je ustavila pred hisho, ki je v hipu ozhivela. Od nekod se je vzel Tit in pohitel ter pomagal zhenski, da je izstopila, in jo objel. Sestro.

Vstopila sta v hisho, kochijazh pa je za njo prinesel she njene stvari, ki so prichale, da bo tu ostala dalj chasa. Shla sta naravnost v prvo nadstropje k Nini, ki je lezhala v spalnici in se ji je poznalo, da ni vech dalech do poroda. Obe sta se razveselili snidenja in Liza se je sklonila, da sta se poljubili.

Po dolgih letih in dveh splavih je Nina s tezhavo donosila; ni bila vech trdnega zdravja, ki se ji je med nosechnostjo she poslabshalo, zato je Tit poslal Lojzi na sestrin dom s proshnjo, naj sedaj kar pride gor, kot so se zhe pred chasom dogovorili, da bi bila Nini v pomoch in oporo. V sosednji sobi so ji zhe pripravili posteljo, zato je shla tja, se hitro umila in preoblekla ter se vrnila k njima. Sedla je na rob postelje in drzhala Nino za roko.

Razmerje med tema zhenskama je bilo nenavadno; nista bili sestri, vendar ju je prevevalo podobno chustvo; nista se niti dobro poznali, saj sta se le preredko videvali, toda med njima je bilo takshno zaupanje kot med najboljshima prijateljicama; bili sta skoraj istih let, toda druga drugo sta prosili za svet, kot da jima svetuje izkushenejsha. Tezhko bi bilo poiskati korenine tega odnosa; morda je Ninina naklonjenost izhajala iz skoraj podzavestne hvalezhnosti, da je prevzela posestvo, ko se je Tit lochil od rojstne hishe in se prizhenil v te kraje. Taki podzavestni vzgibi, ki vplivajo na chlovekovo obnashanje in dejanja, so velikokrat odlochilnejshi, mochnejshi in trajnejshi od zavestne vzpostavitve odnosa z drugo osebo, ki praviloma temelji na razumskem pretehtavanju in opredeljevanju, kar se vchasih sprevrzhe v prerachunljivost ali v skrajnem primeru v izrabljanje chustev za ozkosrchne ter sebichne namene. Liza je razumela bratovo veliko ljubezen kot neke vrste dopolnitev svoje lastne zakonske izkushnje, ki se ni obnesla najbolje in je bilo vchasih videti, da je bilo njenemu mozhu vech do premozhenja in rodbinskih zvez kot pa do nje same. Med Nino in Titom, ki ga je imela iskreno rada, pa je bila ljubezen vzrok vsem ostalim odlochitvam in delovanju, k srechi se to ni razvilo v zavidanje ali celo ljubosumje, temvech v intimno naklonjenost.

Medtem ko sta se zhenski zgoraj pogovarjali, je Tit spodaj v lokalu prebiral chasopis, ki ga je Liza prinesla s seboj, polnega razburljivih vesti:

Bitka pri Waterlooju, 18. junija 1815, poslednji udarec tiranu.

Napoleon se je odpovedal prestolu 22. junija.

Pri kraju Waterloo blizu Bruslja v Belgiji so zdruzhene sile Anglije, Nemchije in Nizozemske pod vrhovnim poveljstvom slavnega feldmarshala vojvode Wellingtona in Prusije pod poveljstvom marshala Blücherja porazile frnacoske sile pod poveljstvom Napoleona I., ki je pred tem pobegnil s pregnanstva na Elbi, da bi potolkel po njegovem neslozhne zaveznike, pri chemer se je bridko ushtel.

Kljub zachetnim uspehom v boju, sta njegova marshala Ney in Grouchy storila take taktichne napake, da je bil poraz neizogiben. Zdruzhene sile so prodrle do Pariza, ki ga bodo zavzele v nekaj dneh.

V Parizu zaseda Drzhavni zbor, v katerem je Lafayette izrekel ostro obtozhnico: »Za enega edinega mozha so se zhe zhrtvovali trije milijoni Francozov. Dovolj smo storili za Napoleona, zdaj je treba reshiti domovino.« Ko je Lucijan Bonaparte zaman skushal zagovarjati svojega brata, omenjajoch Napoleonu dano prisego, ga je Lafayette zavrnil: »Kaj? Prisega? Shli smo z vashim bratom v afrishke pushchave in na snezhne ruske planjave; frnacoske kosti so raztresene po vseh delih sveta in prichajo o zvestobi Francozov do svojega cesarja!«

»Od vzvishenosti do osmeshenosti je le korak,« je rekel Napoleon I. in se odpovedal prestolu v korist svojemu sinu, sam pa je nameraval v Ameriko. Pred napredujocho vojsko zdruzhenih sil je komajda she uspel izmuzniti se iz Pariza in priti do morja. Toda chez morje ni mogel, ker so ga zasachile ladje slavne mornarice angleshkega velichanstva. Vdati se je moral angleshkemu kraljevemu kapitanu ter se izrochiti milostni velikodushnosti angleshke krone.

Napoleonov sin, vojvoda Reichstadtski, je na Dunaju, pri svojem dedu cesarju Francu I.

V Parizu je zhe Louis XVIII., brat nesrechnega kralja Ludvika XVI., ki bo zasedel prestol svojih prednikov.

»Vivent le souverains allies!
Vive la paix!
Vivent nos liberateurs!
Vivent les Bourbons!
Vive le Roi!
Vive Louis XVIII!«

S temi klici so Francozi sprejeli sklepe vladarskega shoda na Dunaju, ki je bil na vse svete leta 1814, ko so se zbrali zastopniki vseh evropskih drzhav, da Evropo na novo urede. Prvi med njimi so bili trije zavezniki, ruski car Aleksander I., avstrijski cesar Franc I. in pruski kralj Friderik Vilijem III. Poleg teh pa vrsta drugih kraljev, knezov in odlichnikov, izvedencev v drzhavnih zadevah. Celoten potek zbora je orkestriral mogochni avstrijski minister knez Metternich.

Sklepi so bili zelo jasni; vse prekucushke in brezbozhne spremembe, ki jih je uvedel Napoleon se ukinejo in vzpostavi se prvotno stanje, prejshnji vladarji se vrnejo na svoje prestole; edino beneshka republika ne bo obnovljena in bo v sklopu avstrijskega cesarstva, ter genovska republika, ki bo pripadala sardinskemu kraljestvu, in odpravi se kraljevino Italijo!

Na tem dunajskem shodu evropskih suverenov so ruski car, avstrijski cesar in pruski kralj sklenili sveto zvezo in si s prisego obljubili, da se bodo pri vseh svojih vladarskih dejanjih ravnali po naukih svete krshchanske vere in ob vsaki prilozhnosti podpirali drug drugega.

Tit je odlozhil chasopis in se zastrmel skozi okno. Pogled mu je drsel chez cesto na polja in travnike, preskochil nekaj redkih dreves na njih in se zachel vzpenjati po rebreh Stola, dokler mu zgornji rob okna ni ustavil nadaljnjega dviganja. Tako se nekoch vse neha, je pomislil: »S pogledom sem segel pod vrh hriba in nanj se nisem povzpel; pa cheprav bi se, je tam konec zemeljskega in se zachne nebesje, neoprijemljivo, daljno, cheprav ocharljivo sinje in vabljivo za hipni sanjarski izlet v brezmejna prostranstva, ki daje zachasen obchutek svobode, sprostitve in olajshanja. Toda potem se je treba vrniti v trdo tuzemsko stvarnost, morda trpko in celo zhalostno, a vendar oprijemljivo in zhivo. Kdor se ne more ali ne mara odlochiti za sestop na ta svet, ostane v nestvarnih vishavah, se oddaljuje chedalje bolj in konchno ga neskonchnost posrka do neznatnosti, do nicha, do izginotja.« Potem se je s pogledom vrachal skoraj po isti poti nazaj k sebi; toda vseeno to ni bila ista pot, bila je v marsichem drugachna. Dogajalo se mu je kot na poti v Chedad in nazaj, ko so se mu isti ovinki, isti cestni odseki, ista naselja, skozi katera je potoval, zdela spremenjena iz ene v drugo smer. Spreletela ga je misel, ali ni tudi nashe popotovanje od rojstva k smrti le ena smer in da nas na neki nachin chaka she druga smer, tista, ki nas bo vodila nazaj, spet k rojstvu. Toda tudi che bi bilo tako, bi bilo to dvoje razlichnih zhivljenj, dvoje neenakih izkushenj in dvoje popolnoma nasprotujochih si zachetkov in koncev. Kljub temu, da si je tezhko predstavljati takshno sprevrzheno zaporedje dogodkov, ga je obhajal dvom, ali bi to chloveku olajshalo strah pred smrtjo, che bi se tega zavedal seveda. Ali bi sprejel ponovitev svoje zhivljenjske usode v obratnem zaporedju? Bi ga res osrechevalo? Bi mu olajshevalo prebolevanje nekega nesrechnega dogodka, bolezni od ozdravitve nazaj skozi vse bolechine in groze do zachetnega predbolezenskega, srechnega stanja; tudi che bi vnaprej vedel za takshno spreobrnjeno usodo, bi bil sposoben in voljan pretrpeti vse to? Kaj pa je na primer bolezen v chasovni verigi? Sedanje zaporedje je: zdravo stanje – bolezen – ozdravitev (ali smrt); che bi to zaobrnili, bi bilo: (smrt) ali ozdravitev – bolezen – zdravo stanje. V enem in drugem primeru je vmes trpljenje telesa in duha. Che pa ne bi vedel za zaobrnjeno zaporedje vzroka in posledice, bi mi kaj pomagalo to, da bi bila konchna vsota srechnih in nesrechnih trenutkov v vsakem primeru popolnoma enaka, na koncu po bi se vrnil v embrionalno in predembrionalno stanje, to je kljub vsemu smrt, le drugachne vrste?

Le vstajenje od mrtvih in vechno zhivljenje v blazhenosti nam lahko lajsha smrtno grozo, toda kaj pa je blazhenost? Vechna srecha, neskonchno-trajno in mrtvichno-enolichno stanje vseh izbranih in zvelichanih, brez lakote in zheje, vechno sit in napojen, brez bolechin in tesnobe, ko telesa ne chutish, ko te nobena beseda, nobeno dejanje dushevno ne prizadene, ko je dan enakovreden nochi, je mraz isto kot vrochina in vlaga ni prav nich razlichna od sushe, kot se mir ne razlikuje od vojne...

»Le chemu je bilo treba toliko let gorja, milijone mrtvih in pohabljenih, desetine milijonov lachnih in trpechih, che je sedaj vse tako kot prej?!« se je vprashal Tit. In si ni znal odgovoriti.

Morda pa bo njegovim otrokom srecha bolj naklonjena in bo odslej vladal na svetu mir!

 

ROJSTVO DRUGEGA SINA

Nina je sprejemala te vesti iz velikega sveta z nekim osebnim odnosom; konchno je tega chloveka spoznala od blizu in vchasih je s samoljubnostjo pomislila, da je bil veliki cesar v tej "Hishi" in je jedel iz njene kuhinje. Kaj vse je medtem dozhivel, kakshen silovit vzpon in potem unichujoch padec! She vedno je hranila enega od njegovih zlatnikov!

Tako je prishel njen dan.

Zarana, ob prvem svitu, se je pri njej nenadoma zachelo; voda ji je odtekla in pochutila se je nekoliko olajshano, kljub temu, da so se zacheli shibki popadki. Toda Lizo je zaskrbelo; ker je bila plodovnica zelenkasta, je poslala sosedo po babico, Tita pa s kolesljem v Tolmin po zdravnika. Medtem je polagala Nini tople rjuhe na krizh in na trebuh, da bi ji lajshala boleche popadke.

V tem trenutku je zhe pridrdral voz z babico, saj je k srechi prav tedaj Breberjev Tine napravljal v Chedad in je precej pognal, saj mu ni bilo treba niti zaprechi. Ker je zhe vedela, kaj se je zgodilo, je babica zachela prislushkovati plodovemu srchnemu utripu. Med popadki so znashali 90 utripov na minuto, to je bilo v redu, toda takoj po popadkih se niso popravili na 120 do 140, kot bi bilo prichakovati, in tudi ves odmor so ostajali dokaj nizko, okoli 110. To se ni popravilo niti v odmoru po naslednjem popadku, kar jo je zachelo resno skrbeti, saj je to kazalo na resne zaplete. Redno so Nino obkladali s toplimi rjuhami in nestrpno chakali zdravnika, saj se pravi popadki she niso zacheli.

Toda chez kakshno uro se je popadkom pridruzhila nova porodna sila: trebushni pritisk, Nina je skrchila spodnje ude v kolkih in kolenih, ki jih je razprla, babica ji je pri tem pomagala in ji bila v oporo. Nino je potilo, da je bila vsa mokra, toda tudi babica ni zaostajala, delno zaradi vrochega dneva in njene obilnejshe postave, delno zaradi skrbi. Vendar se je delala vedro in zbrano, vzpodbujala je Nino in se tu pa tam s chim poshalila. To je Nini precej pomagalo, da se je med popadki sprostila, in to ji je lajshalo bolechine.

Pri ponovnem prislushkovanju je babica opazila, da se je plod premaknil, a obenem so se she zmanjshali njegovi srchni utripi. Zdaj bi bil zhe chas, da pride zdravnik, je na tihem molila. Toda stvari so tekle svojo pot. Nina se je zachela odpirati, vendar nepopolno in izredno pochasi. Tudi Nina se je zavedala tezhav, saj je to bilo njeno telo, njen otrok, trudila se je, da bi bila mirna in da bi prihranila mochi, toda postopoma so jo le zachele obhajati temachne misli.

V levici je drzhala jantarno ogrlico, ki je v sebi hranila zhivljenje.

Babica se je odlochila in splaknila Nino, ji podlozhila trdo blazino in cheznjo chisto platno ter si she enkrat temeljito oprala roke. Toda ker pravih, mochnih popadkov she ni hotelo biti, je stopila na hodnik in shepnila Lizi, naj stopi po gospoda. Uboga zhenska jo je pogledala s shiroko odprtimi ochmi in zalile so jo solze brez glasu, saj ji je babica polozhila dlan na usta, potem pa se je hitro vrnila v sobo.

K srechi je bil naslednji popadek nekoliko mochnejshi in vzpodbujala je porodnico, naj pritiska. Levo roko ji je polozhila med stegna, da bi zadrzhala glavico, che bi zdrknila chez presredek, z desno roko pa je pokrila presredek in chakala, da bi pomagala, ko bi se pokazalo otrokovo zatilje. Toda tudi tokrat ni bilo nich.

Minute so se vlekle kot leta, od nikoder ni bilo slishati kakshnega voza ali peketa konj v diru. »Saj dirjajo, mar ne?« se je potihoma sprashevala babica.

Spet mochnejshi popadek. »Da bi le bil dovolj mochan!« je prosila babica.

»Pritisni, Nina, pritisni!« jo je vzpodbujala.

In uboga zhenska je zbrala vse svoje mochi in pritiskala. Za glavico se je pojavilo zatilje, babica je z levo roko potiskala glavico nalahko proti presredku.

»Sedaj pa ne pritiskaj vech,« je narochila babica, »in odpri usta ter mirno dihaj!« Zlagoma se je pojavljalo teme s chelom, babica je z desno roko z zmerno silo potiskala glavico naprej in varovala hkrati presredek, da se ne pretrga.

Kdaj pride zdravnik, kdaj pride zdravnik, si je ponavljala babica. In z grozo opazila, da ima dete vechkrat tesno ovito popkovnico okoli vratu. Kljub temu, da je imela zhe veliko porodnih posegov za sabo, se ni mogla spomniti takega primera. Nikakor je ni bilo mogoche previdno in za otroka varno sneti, preden se ves plod ne porodi.

Ni ji ostalo drugega, kot da se odlochi in dokoncha svoj posel, kolikor ga bo mogla vestno in po svojem znanju, nihche ne more pomagati ne njej ne porodnici, ki je zhe bila videti oslabela.

Vzela je nit, prevezala popkovnico ter jo prerezala! Obe z Nino sta si globoko oddahnili.

Toda tezhav s tem she ni bilo konec; ramena se she niso rodila, popadki pa so si komaj she zasluzhili to ime. Babica je prijela detetovo glavico z obema rokama plosko na obeh straneh in jo previdno zasukala proti levemu stegnu matere. Nakar je potiskala glavico pochasi in previdno navzdol za eno ramo in naposled dvignila glavico navzgor, da bi se rodila she druga rama, toda ni shlo. Babico je za trenutek zajela panika, da ni vedela, kaj bi storila. Toda zhe naslednji hip se je odlochila, da stori she zadnje, kar ji je preostalo. Che bi poskushala z vechjo silo izvlechi otroka, bi tezhko prezhivel ali pa bi ga pohabila. Pri tem bi she obstajala nevarnost, da se pretrga presredek in bi porodnica izkrvavela. Che pochaka na zdravnika, kdo ve kdaj bo prishel, che ga je Tit sploh dobil doma, saj je morda pri drugem hudem bolniku kje po vaseh, otrok pa bo medtem zhe umrl.

Prerezala je presredek, rana je bila z gladkimi robovi, dala se bo lepo shivati, in potegnila je otroka na svet. Bil je sivobled, skoraj voshchene barve, kozha hladna, poshchegetala ga je, vendar se ni odzival, drobceni, skoraj neznatni udje so ohlapno viseli ob telesu. Dihanja ni bilo zaznati; srchece pa je komajda utripalo. Tedaj sta skoraj hkrati pridrdrala voz z zdravnikom in duhovnik z vsemi pripomochki za sveto olje.

Nina je hlipala, ochi so ji zalile solze in onemoglo je lezhala ter krvavela. Zdravnik je pridivjal na vrh, si zlil razkuzhila na roke, kolikor je le mogel hitro, ter medtem poslushal babico in pogledoval novorojenchka ter mater. Prikimal je babici in se hitro lotil shivanja Nine, za kar si ni vzel vech kot nekaj minut, morda je opravil nekam brezchutno hitro, ne da bi se oziral na Ninino stokanje in vpitje.

Nina nikoli ni mogla prav doumeti, ali je v tistih trenutkih na glas govorila ali je njen samogovor potekal le v njeni najbolj intimni in tihi povezavi s sadom njenega telesa. To ni bil govor niti ne pogovor, bila je molitev, ki je klila v nebo in se nekje dalech v prostranstvu spojila z vechnim zhivljenjem stvarnika neba in zemlje, ki je gospodar vsega zhivega in mrtvega, vrhovni razsodnik med dobrim in zlim, delilec milosti in poslednje sodbe. Njene nevezane, utrujene in z bolechino zaznamovane molilne besede so prosile usmiljenja za neboljeno bitje, komaj rojeno in zhe preizkushano s trpljenjem in smrtno nevarnostjo. O gospod, tvoj je, usmili se ga, po tvoji podobi je, tebi v slavo in chast je bil spochet, v mukah rojen, o gospod, tvoj je...

Medtem je babica otrochichku obrisala kri in sluz z ochk, noska in ustec, ga nagnila navzdol, da mu je izteklo she nekaj malega plodovnice iz ust, ga polozhila v tople rjuhe ter mu pod tilnik polozhila zlozheno plenico. Rahlo mu je vzrochila rochici, da bi vdahnil, nato jih je prirochila in z obchutkom nalahko pritisnila na prsni koshek, da bi izdihnil. Medtem je zhe tudi zdravnik prishel od porodnice in nadaljeval z umetnim dihanjem, saj je bila uboga babica ochitno zdelana.

Chez nekaj minut je detece komaj slishno zastokalo.

Pristopil je duhovnik in ga krstil.

»Libro Baptizatorum a parochiae S. Nicolaj Ep. in Creda.

Die 10. Augustij 1815

Laurentius Aloysius, filius legitimus et naturalis Dni. Joanis Baptae Ulivo–Tito et legitimae ejus uxoris Luciae-Nina gm. Blasij Jugalium de Robig, sub nr, 48, degentium natus hodie circa horam decimam, et statim a me P. Mihaeli Paulin ob iminens mortis pariculum domi aqua baptismali ablutus.«

Tako se je okoli desete ure rodil slaboten otrok, sin Nine in Tita, ki ga je zhupnik Miha Pavlin, ob pretechi smrtni nevarnosti, na domu ochistil s krstno vodo.

Dva tedna po tem chudezhnem rojstvu je bil pravi krst v cerkvi.

Veselo in na gosto so pokali mozhnarji.

Gostija je bila za vso vas.

Zhupnik Miha Pavlin pa je v krstno knjigo pripisal:

»Et die praedicti Augustij ad Ecclesia S. Nicolaj Creda delatus, ibique sunt cerimonie ad Ecclesia praescriptae per me Mihaelum Pulini, Capelanum loci, presentibus et infantem Dno. Paulo Artisani et Dno. Joanne Bapta Galiussi, ambo de Foro Juli.«

***

Tako je mali Lovrenc Alojz vstopil v zhivljenje prav v trenutku, ko se je konchalo neko revolucionarno obdobje hudih nasprotij in krvavih bojev, ki obelezhuje konec nadvlade plemstva in zachetek meshchanskega svobodnjashtva.

Napoleonu je bilo dovoljeno le to, da je z nekaj zvestimi prijatelji in generali njegove nekdaj mogochne armade, ki je pokorila pol sveta, kramljal o preteklosti, obujal in narekoval spomine na sv. Heleni. Zmagoviti evropski vladarji so zachasno vrnili Evropo v prejshnji red in to uveljavljali zelo strogo in pretirano, kar ne bo brez posledic, saj je francoska revolucija zasejala seme svobodnjashtva in gospodarskega liberalizma.

Vendar tudi njemu, Lovrencu Alojzu, ne bo usojeno dolgo uzhivati sladkosti miru. Tudi njega bo v zrelih letih zajel vrtinec novih, usodnih dogajanj, v katerih bo tudi sam dejavno sodeloval; vendar ne le zaradi zgodovinskega nakljuchja, ampak tudi zaradi lastne viharne narave.

 

HISHA NA MEJI II-1