Pogum Revija SRP 2002/1

Lucijan Vuga

IZ VSEBINE HISHE NA MEJI
HISHA NA MEJI I-1

 

MOLIDA - POKOPANO MESTO

I

Le brazde, ki jih skrb srca zarezhe,
kar plodna prst in hishni kamen zvezhe,
izbrishe in razvezhe shele smrt.
( Alojz Gradnik, Svatba v Brdih)

 

UMIK

Avstrijska vojska se je umikala. Iz Gorice skozi Ljubljano v Kranj je potoval njen glavni poveljnik, cesarjev brat nadvojvoda Karel, ki je skushal v Beljaku zbrati ostanke potolchene vojske, da bi se znova zoperstavil Francozom. Avstrijski generali Gontreuil, Koebloes in Graffen so vodili en del teh brigad po Soshki dolini navzgor, z njimi so bili she manjshi oddelki razbitih enot, ki so jim poveljevali generali Fadak, Paumgarten in Mier. Skupaj je to predstavljalo deset bataljonov ali okoli shest tisoch petsto peshcev in shtiristo konjenikov v treh eskadronih, che po vseh teh nesrechah, ki so jih doletele, sploh lahko govorimo o urejenih enotah. Izchrpani vojaki so se s preostalimi mochmi vlekli po vijugasti in prashni cesti, da bi chimprej chez Predel prishli do Beljaka. Toda po vzporedni poti onkraj Kaninskega pogorja se je zhe prej pognal iz Vidma proti Pontablju francoski general Masséna, pregnal od tam generala Ocskaya ter zasedel Trbizh, s tem pa tudi na severu zaprl pot umikajochi se soshki koloni. Ochitno se je izpolnjeval stari rek, da nesreche prihajajo v jatah in che stvari gredo slabo, gredo v najslabshem mogochem zaporedju. Za beljashki nachrt je nadvojvoda zhe tako imel kaj malo preostale vojske, da bi si lahko privoshchil she izgubo soshkih enot. Zato mu ni preostalo drugega, kot da je ukazal Ocskayu, ki se je medtem umaknil zhe do Korena na Kranjskem, naj ponovno napade in zavzame Trbizh ter naj ga drzhi vsaj toliko chasa, da se izvlechejo iz obrocha soshke enote, vendar s pristavkom,“che le ni preochitna nevarnost, da izgubi vso vojsko”.

Toda kako je do vsega tega prishlo?

Osem let pred tem je v Parizu pochilo, kralju so odrobili glavo, plemenitashem pa se je imenitno izteklo, che so si reshili golo zhivljenje z begom; vse kar je sledilo v imenu svobode, bratstva in enakosti, je zajelo v krvavi in ognjeni ples celotno Evropo. Ni ga bilo kotichka, kamor ni pljusnil prekucushki val, ki je odplavljal stari red in v imenu novega razvnemal z obljubami srca, a obenem meglil razsodnost mnozhicam. Kako ne bi ponorel kmet, ki so mu obljubili namesto tlachanstva svobodno posest obdelovalne zemlje? Toda za vsem tem je vstajal nov svet, ki mu zemlja ni bila vech osnovno bogastvo. Nastajala je industrija, ki je potrebovala chedalje vech delavcev, te pa je zemljishka gospoda sama potrebovala za obdelovanje zemlje in jih ni prepushchala nobenemu. Za te kmete-delavce se je vnel spopad. Toda ne le v eni dezheli, saj je vsaka zase pretesna za velike nachrte novega sveta, zato je bilo potrebno preustrojiti Evropo. In kot pravi mozh za ta velichastni nachrt se je chedalje jasneje kazal Napoleon Bonaparte.

Nek angleshki zgodovinar bo kasneje zanj rekel, da je edini in obenem najvechji italijanski vojskovodja, saj se je rodil italijanskim starshem v Ajacciu na Korziki, nesrechnem goratem otoku, ki razen sredozemskega podnebja nima nikakrshnih naravnih bogastev, je pa zaradi svoje strateshke lege vselej mikal napadalce. Prvi so prishli Rimljani, nato Vandali, za njimi Arabci, vmes sta si ga zazheleli srednjeveshki mestni drzhavici Pisa in Genova, od katere so se Korzichani odcepili po uporu pod vodstvom rodoljuba Pasquala Paolija, toda diplomacija je naredila svoje in prishli so Francozi pod pretvezo, da jim je Genova otok prepustila s pogodbo; tako se Korzika nenehno otepa nadvlade, samostojnosti pa ne dosezhe. Mlademu Napoleonu se je mudilo chimprej na celino in v Pariz, doma si ni obetal kaj prida, v vojski pa je v okviru takratnih druzhbenih razmer videl mozhnost uveljavitve. Opravil je vojashko sholo v Briennu in v Parizu ter se nemudoma podal na bojno polje, kjer se je 1793. izkazal v bitki proti Anglezhem pri Toulonu, star komaj shtiriindvajset let in bil precej povishan v generala, kar mu je vlilo neizmerno samozaupanje in ni ga bilo vech cilja po katerem ne bi stremel. Zhe naslednje leto poveljuje v Italiji, leto zatem pa krvavo zatre protirevolucionarno monarhistichno vstajo v Parizu; odtlej je pot vodila le she navzgor. Ko je zlasti v Italiji nizal zmago za zmago in se lotil starodavne Beneshke republike, se je avstrijski cesar Franc II. odlochil, da je treba temu mozhu stopiti na pot ter poslal tja svojo vojsko. Toda stvari se je lotil prepozno, podcenjeval je nasprotnikovo moch, predvsem pa ni izbral pravih poveljnikov, ochitki so leteli zlasti na nadvojvodo Karla.

In tako smo pri tem, da se je moral Avstrijec v vsej naglici umikati iz Furlanije in upati na srecho v poslednjem spopadu, ki naj bi se zachel pri Beljaku, iz Chedada so se z vso hitrico vile vrste vojakov in konjenikov proti Kobaridu, za njimi pa Francoz Guieux tako tesno, da sta se vojski udarili zhe pri Podbonescu. Toda Avstrijcem ni preostalo kaj drugega, kot da se chimprej izvlechejo z najmanjshimi zhrtvami in reshijo tudi topnishtvo; dopoldne 21.marca se je zachel umik she s teh polozhajev.

Iz Furlanije se prebija starodavna cesta po tesni dolini Nadizhe proti Kobaridu, kjer se razcepi proti vzhodu in pelje proti Ljubljanski kotlini ter proti severu mimo Bovca chez Predel v Trbizh na Koroshko, predstavlja pa odsek“jantarske ceste” iz pradavnine, ki je vodila od Baltika proti jugu chez nashe ozemlje do morja in od tam pretezhno po morski poti vse do Anatolije in Mezopotamije. Jantar je imel vselej za ljudi neko urochno moch in ni bil zgolj okras, cheprav so nashli iz njega izdelan tisochletja star nakit.

 

JANTARNA OGRLICA

Nina je nekoliko stran od okna podrzhala v rokah ogrlico iz jantarjevih jagod, potem pa si jo je ovila, dolgo kakor je bila, vechkrat okoli zapestja, kjer so utripale zhile, kot bi tod potekalo vse ozhilje, ki vodi do srca, cheprav sluzhijo le roki. Toda prav roke so tiste, ki lahko udejanjajo, kar je le v mislih in srcu, zato tolikshna medsebojna povezanost. In te roke so se ji sedaj rahlo tresle od negotovosti in strahu; zunaj so drdrali vozovi, topotali vojashki shkornji in peketala konjska kopita. Vselej, ko ji je bilo tesnobno, je vzela v roke prosojnorumeno jantarjevino, se zagledala skoznjo v nekakshen pravljichno meglen svet nekam onkraj in poiskala v drobcenem notranjem svetu vsake jagode sledi davnine. Vsaka jagoda je pripovedovala svojo zgodbo. V eni je bil drobcen svetel mehurchek; morda zraka ali pa kar prazen? Koliko vekov je ujetih v ta charobni rumenorjavi svet? In kakshen je vonj tu ujetega zraka, na kakshnih cvetovih se je opajal? Se je drobcena mushica (kaj pa naj bi bilo drugega?) balzamirana v drugi jagodi, naslajala z medeno roso teh cvetov, preden jo je oblila kapljica borove smole, ki se je za dolga tisochletja skrila v peshchena tla, nad katerimi je valovilo morje, da je okamenela od spokojnosti, ki seva z medenorumeno energijo? Koliko jih je zhe bilo v tej Hishi pred njo, ki so jih bozhale mochi teh barv, jim krepile samozavest, sproshchale napetosti in jih opogumljale; kdo ve? Nekatere je osebno poznala, druge je she pomnila, za tretje so ji pripovedovali, globje v preteklost pa se je zgubila razlochna sled. Tu pa tam se je pojavil drobec kot legenda, skoraj kot del svetopisemske zgodbe, ko se prepletajo mitichne pripovedi z rodovnim praspominom. Mater je chutila v teh prostorih, v tem okolju, vselej je she bila tod nekje, vchasih je celo prisluhnila ali je ne kliche, ko je za shtedilnikom pripravljala jed, jo je tu pa tam nevidno prijela za kuhalnico, ali ji je she malo posolila, ji dodala malo te ali one zachimbe... Babico je imela toplo odeto in v varnem kotichku, kjer se ni bilo bati, da bi jo prehladil prepih vsakdanjosti ali bi se vanjo obregali zamishljeni v hishna opravila; posebno ob Bozhichu ali za Veliko noch jo je zavestno posadila med ljube goste svojega spomina, ko jim je namenila besede tihega pogovora, o tem in onem iz tistega njihovega chasa. In prav babica je bila njena vez z zhensko, ki je bila na pragu iz sedanjosti v pravljichni svet Nekdaja; Nina ni nikoli bila prav preprichana, ali je prababico sploh kdaj res videla, ali si jo je umislila po pripovedih, kot bitje ki ozhivi le v posameznih trenutkih, ki so bili na nek nachin pomembni, da so se ohranili v rodovnem spominu in ki je pricha, da je pred njo bil she nekdo, brez katerega bi ne bi bilo tega celovitega (jantarnega) niza. Pod blazinicami prstov je chutila neverjetno gladkost povrshine, ki je izhajala iz prav take notranjosti te sonchne snovi, zglajene od stika z zhenskim telesom, ki je zhivi jantar. Kot je v bleshchavo jagodo ujeto neznatno seme, iz katerega bi morda lahko she vzklila nezhna bilka ali mogochno drevo, tako v zhenski chakajo drobcena bitjeca, da jih ljubezen prikliche iz sna. Koliko narave, davne preteklosti je shranjenih za sedanjost in prihodnost v enem samem nizu skrepenelih solza borovih orjakov, jechechih v severnih viharjih Baltishkega morja. Kako bi lahko chlovek ohranil svoje ljubljene, dom in zemljo v jantarnini, tisoche let, ali le za nekaj hipov, ko je najhuje, ko preti nevarnost in unichenje, da bi shlo tisto mimo... S ceste so v hisho prodrli ostri poveljujochi glasovi, da se je Nina zdrznila, se dotaknila she z drugim zapestjem jantarne (sedaj) zapestnice, da bi skozi tako povezano dvojno ozhilje zaplala kri hitreje, ji ohrabrila duha in umirila telo.

In je shla po Hishi!

 

HISHA

Shiroka vezha tlakovana z zglajenimi za pol klopi velikimi kamnitimi ploshchami je privajeno sprejela njene korake, jo vodila proti izhodu na dvorishche za hisho in ji spotoma ponujala, da zavije v enega od velikih prostorov levo ali desno, toda shla je naravnost proti stopnicam, ki so vodile navzgor. Ko je prishla do njih, je postala in pochasi zastavila korak na prvo kamnito ter se nato brez naglice vzpenjala po ostalih lesenih stopnicah, do prvega podesta, se obrnila desno she chez dve stopnici na drugi podest, od tam zaobrnila, da je bila spet v prejshnji smeri vezhe in po poslednjih shtirih stopnicah prishla do zgornjega hodnika, ki je bil enakih mer nad vezho. Razmislila je, stopila po njem do konca, pravzaprav se je ustavila nekolikanj od okna in previdno pokukala na cesto, kjer se je gnetla mnozhica vojakov, voz, konj, topov... Hrumelo je kot ob povodnjih, ko Nadizha prestopi bregove in poplavi polja in cesto vse do hishe, vchasih tako na visoko, da je treba izprazniti spodnje prostore; bo tudi ta povodenj vdrla vanjo? Obrnila se je, pogledala zaporedoma po vseh vratih, ki so vodila v shtevilne sobe, se odlochila, prehodila hodnik in ponovila prejshnjo hojo po stopnicah she eno nastropje vishe. Do sem je prodiralo manj hrupa, saj jo je od vojashkega drenjanja locheval niz kamr z okni na cesto z vrati pa na prechen hodnik, s katerega so se na obe strani odpirala vrata. Po tem nekoliko mrachnem hodniku se je odpravila do njegovega levega konca in odprla chelna vrata; stopila je v drugachen svet. Zadishalo je po senu, po toplih poletnih dneh, ko lenobnost od vrochine nenehno vznemirja prezhanje, kdaj se bodo okoli Matajurja, Stola ali Mije nagrmadili oblaki in bo treba v naglici s travnika pograbiti pokosheno. Ta zrak ni brez vonja, okusa in ni neviden, polna pljucha ga ima, nekoliko trpek je kot travnata bilka in viden je kot mlachna zvezdna noch, nikoli prav tiha, nikoli prav mirna. Te trave zdravijo! Vendar ni prishla zato v gospodarsko krilo poslopja; premaknila je in nalozhila eno na vrh druge s senom naphani zhbrinci ter tako prekrila nekaj desk v podu, nich drugachnih od vseh ostalih. Toda ona je zhe vedela, kam se pod njimi pride. Po isti poti kot je prishla se je vrnila v pritlichje, ravno prav, po vezhnih vratih je nekdo krepko pobutal.

Ni precej odprla, ker bi bila presenechena, iznenadena, she manj zato,ker bi jo bilo strah. Prichakovala je, da bodo prej ali slej tisti s ceste vstopili tudi v hisho. Vrata, po katerih so udarjali, so bila krepka, hrastova in izdelal jih je mojster, vzbujala so pomisel na grajska vrata, ki shchitijo in varujejo. Toda Nina je vedela, da ni vrat, ki se jih ne bi dalo odpreti in che ne gre drugache tudi predreti. She v najmogochnejshi grad so si odprli pot, che je le bilo tako treba. Tudi che bi bila iz zheleza, zapahnjena sedemkrat in zaprechena vzdolzh in povprek, bi se nashel nachin, da bi vdrli. In kaj vrata, saj so she okna in tu pa tam shibke tochke v stenah. Potrebno je vedeti, kdaj so vrata potrebna in kje. Lahko so steklena pa prav tako lochujejo, preprechujejo, zapirajo. In konchno tudi brez vrat je mogoche vzpostaviti pregrade, o da, med ljudmi je tako, to je dobro vedela. Gre za sposhtovanje nachela osebne svobode, pravice drugega da se lochi, oddvoji, zapre, che tako hoche, da se obrani pred tujo vsiljivostjo. Che tega ni, je zaman vsako obzidje, preshibka so vsakrshna vrata. Sodniki pravijo, che so she tako trhla vrata le malo zapahnjena, a vseeno kdo vdre skoznje, je to vlom, ki se tezhje kaznuje, che vrat ni ali so odprta, je to olajshevalna okolishchina, in gre za tatvino...

Odlochno je potegnila zapah in odprla vrata, pred njo je stal postaven oficir. She vedno napet in strog, toda v ocheh so se mu zalesketala odprta vrata in drobna zhenska postava med podboji, kot rahel plamenchek na ozadju mrachne vezhe. Za trenutek sta se gledala brez besed. Roka, s katero je podrzhaval sabljin rochaj, se je kot osramochena umaknila in v nekakshnem nerodnem loku jo je z oficirsko galantnostjo dvignil v napol vojashki napol prijateljski pozdrav. Rahlo mu je pokimala in ustnici sta se prijazno izoblikovali v nekaj kar ni bil nasmeshek, vsekakor pa izraz dobrega namena. Umaknila se je z vrat in mu brez posebnih znamenj ali besed odprla vhod v hisho, saj si kaj drugega ob tej pozni popoldanski uri ni bilo misliti. Razgledal se je na vse strani; sicer pa je to poshtna postaja, kljub temu, da je trenutno zaprta.

Prenochili bomo, ji je samoumevno rekel, pravzaprav bo prenochil general, je she dodal.

 

OGLED

Nekaj trenutkov sta oba stala. Nina ne vedoch, kam bi oficir rad, koliko prostora rabi, bo dovolj ena soba ali misli napolniti celo Hisho; on pa iz rahle zadrege pred zhensko, ko je nihal med vojashko odrezavostjo in dvorljivostjo, ki je opominjala v njem, kljub surovosti trenutnih okolishchin. Stopila je proti najvechjemu prostoru v pritlichju in s kotichkom ochesa spremljala njegov odziv; gre za njo! V teh krajih je navada, da je osrednji prostor hishe kuhinja; pogosto ga imenujejo kar “hisha”, cheprav se isti pojem uporablja za celotno zgradbo, ki sluzhi chlovekovemu bivanju, z vezho, hodniki, sobami in sobicami, kamrami, podstreshjem, shrambo, kletjo in vsemi drugimi posebnimi prostorchki ter skrivnimi kotichki, ki hishnim omogochajo zasebnost, tujim pa vzbujajo obchutem skrivnostnosti. Vendar je kuhinja vech kot le prostor za pripravo jedi, kot bi se iz besedne osnove lahko sklepalo, tu se zbira druzhina in zgodijo najpomembnejshe stvari.

Oficir je preletel s pogledom hisho v kateri je stal in pri tem dvakrat zajel v svoje zorno polje zhensko, ki je sedaj obstala nekaj korakov za njim, s chimer se mu je ponudila prilika, da jo vidi v celoti, saj je maloprej bila ves chas tik ob njem in si ni dovolil, da bi jo po vojashko premerjal od nog do glave. Njeni jantarno rjavi dolgi lasje so bili od chela gladko zajeti do zatilja v chop, povezan z belo rutico, ki je zafrfotala ob vsakem njenem zhivahnem gibu, kar je poudarjalo vtis mladostnosti njene pojave, kakrshno opazhamo pri osebah gracilnega telesa, ki vse zhivljenje ohranijo prirodno vitkost, k chemur she prispeva nenehna, skoraj nemirna dejavnost. Oblechena v scela pleteno obleko iz mehke debele volne, take barve kot je debelozrnat pesek po dolgi sonchni pripeki poletnih dni, je zaman skushala prikriti svojo mikavnost, kar je opozarjalo na njeno namerno ravnanje v teh hudem chasu. Preden je dodobra zaznal njen skladen obraz s potezami matriarhalne gospodovalnosti, je opazil, da ima predrte ushesne mechice, vendar brez uhanov (jih je skrila pred grabezhljivci?, je hotela zmanjshati svojo mikavnost?, jih je prodala zaradi vojne stiske?). Rahlo je prekrizhala roki, toda ne visoko in chez prsi, kar daje vtis zaprtosti in kljubovalnosti, ampak spushchene nizko nad trebuh kot podzavesten zashchitni odziv na preiskujoch moshki pogled; edini njen okras je bila jantarna ogrlica vechkrat ovita okoli tankega zapestja, ki pa je v tistem hipu delovala kot ujetnikova vez.

Kje so moshki?! In drugi druzhinski chlani...

Govoril je italijansko (morda je od nekod z meje v Piemontu? ali pa kar s Korzike?), to ji je otezhilo polozhaj, saj se ga ni mogla na kratko otresti z izgovorom, da ga ne razume. Sicer pa ne bi bilo po njeni naravi, che ne bi v trenutku to sprejela kot prednost, saj tekoch pogovor lahko odtaja nezaupljivost in bo preprichljivejsha zato je izbrala napreprostejshe izgovore. Hishnih zhensk da zhe dolgo ni, ker so se vse pomozhile, oche je pa na Lashkem (to se ji je zdelo primerneje, saj je to ozemlje v njihovih rokah) zhe nekaj dni in verjetno zaradi bojev ni mogel nazaj. Hlapci in dekle pa so se iz strahu razbezhali po svojih domovih. Pri tem ga je kot mimogrede gledala, kako bo to sprejel; ni srepela vanj, ni izmikala pogleda, poskushala je dati ochem tak pogled kot ga imamo ob vsakdanjem srechanju z ljudmi iz okolice. Ni spregovoril (kaj nima mozha?) in sam se je odpravil v druge prostore. Ognil se je veliki podolgovati hrastovi mizi, ki je stala pomaknjena v kot in je s stolicami razporejenimi okoli ustvarjala nekakshen lochen podprostor, obmochje namenjeno posebnim trenutkom zbranosti, kamor naj ne bi segalo delovno okolje ostalih dnevnih opravil. Izrezljan mizni okvir z ornamentiranimi nogami je she poudarjal to izdvojenost, ki so jo razshirjale tezhke stolice z visokimi nasloni. Skupaj z enako obdelano omaro, spodaj s trokrilnimi vratci, zgoraj odprta in s policami na katerih je bila razlozhena porcelanasta in steklena posoda, nekako ni sodilo v to vasico. Morda pa le, saj je ob glavni drzhavni cesti, na pomembnem krizhishchu poti.

Nina je stopila za njim v vezho, ki so jo medtem zhe napolnili vojaki; dva sta stala ob vhodu, po eden pa pred vrati v gostinski salon, poshtni urad in ob vznozhju stopnic, ki so vodile navrh obenem pa so bila zraven she vrata na dvorishche. Kot senca pa se je oficirju pridruzhil she adjutant, ki mu je narekoval svoje odlochitve; salon bo za shtabne seje, poshtni urad delovi prostor za generala. Stopili so she v zgornja nadstropja, kjer je dolochil spalnico za generala, razporedil strazho in zadnje nadstropje prepustil hishnim, torej Nini sami. Tja je poslal adjutanta, da pregleda (in preishche?), sam pa se je vrnil z njo v pritlichje. Medtem se je (ochitno kuhar) zhe lotil priprav za vecherjo generalu in njej ni preostalo drugega kot da mu bo ustregla, che jo bo povprashal po tem in onem, saj je imel s seboj meso (ochitno so spotoma nekje podrli srno).

Tam pri vhodnih vratih je nastal nemir, vstopil je sel, izrochil oficirju pismo in mu nekaj zashepetal na uho, kar je bilo dovolj, da je skupaj z adjutantom brzh stopil iz hishe in kmalu za tem so odpeketali konji. Morda gre nasproti generalu?

 

GENERAL

Nina se je spomnila pogovora dveh gospodov z Dunaja, ki sta pred meseci potovala tod mimo in prenochila po obilni vecherji (fazan po shkofovo z ajdovo polento, zalila sta ga z refoshkom).

“- Slishalo se je, da bo nek povsem mlad general Napoleon Bonaparte vodil francosko vojsko tostran Alp v Italiji.

- Napoleon...kakshno ime, od kod ta spakedranka, ochitno spet nek razkolnik. Kar sili na primerjavo z ‘napello-napellus aconitum’ - strupeno preobjedo.Taka imena so sedaj parishka moda, nadevajo si jih revolucionarji in bodo zagotovo v pogubo vsem, ki jih nosijo. Zraven pa she hinavski priimek Bonaparte (dobri...), saj to zveni italijansko. Se morda za temi nadimki grdobe prikrivajo, da jih ne bi doletela zasluzhena bozhja kazen za vse grdobije, ki jih pochenjajo?

- No, ta“petit drole de Corse” je eno uro po poroki z Giuseppino, s chimer je izpolnil zheljo vplivnemu Barrasu, ki se jo je s tem navelichan odkrizhal, zhe bil v generalshtabu in prevzel komando francoske armade iz rok generala Kellermana, saj je zavrnil kampanijo v Italiji, chesh da“ni mogoche uspeti s tropom drhali, ki ga sestavljajo razbojniki iz Savoje ter galjoti iz Tuluza, in bodo oropali vse po vrsti, tako sovrazhnike kakor svoje. No, prva proklamacija novopechenega poveljnika se je glasila: ‘Izvrstni vojaki Svobode, za onimi gorami je Lombardija, dezhela plemenitashev, polna neverjetnih bogastev; vi pa ste dobesedno goli: korakajmo, in imeli bomo kruha, zlata in oblachil v izobilju’.

- A, zato so mu iz Italije prestrasheni laskali: ‘O, ti ki si najvechji genij nashega chasa, sprejmi nashe rotenje, ne le zato, ker si italijanske krvi in je tudi revolucija v Italiji tvoje delo, ampak da ne bi strahote zasenchile tvojo zgodovinsko slavo’.”

Medtem so minevali meseci najbolj nasprotujochih si vesti, ki so jih prinashali poshtni sli in popotniki. Vchasih pa se je vsulo skozi vas vojashtvo s Kranjske strani dol na Lashko, nazaj pa so prihajali ranjenci in zaprti chrni vozovi. Z vsemi zagotovili, da so to na lastne ochi videli, so pripovedovali o strahotnih novih orozhjih Francozov: ‘Na sovrzhanika izstreljujejo ognjene krogle, da ponochi razsvetljujejo celo pokrajinov kot bi bil dan, nato se razpochijo in razletijo na vse strani, kjer najmanj pet minut vsaka zase gori z nezmanjshano silovitostjo ter pozhiga vse okoli sebe. Ljudje se scvrejo in od njih ostane le kupchek pepela, she celo topovi iz debele bronaste litine se topijo, kar je lesenega pa zagori kot suha slama. Nihche se jim ne more ubraniti, saj so zavezani samemu peklenshchku.’ Nekaj dni zatem povsem nasprotna novica: Napoleon premagan, poshast ujeta... Pa spet: Bonaparte zmagovalec... Avstrijci zmagujejo - Avstrijci bezhijo...

Toda v tej zmedeni poplavi shepetanj, glasov tudi zhe vzkliki: svoboda, enakost, bratstvo! Zhandarji so zaradi tega zhe pred tedni gnali proti Gradcu uklenjeno skupino mladenichev. In pri nedeljski mashi je gospod pridigal o pravichni kazni, ki bo doletela vse, ki se upirajo bogu in cesarju. Toda strah in negotovost se je zajedala ljudem v kosti; vojna je tu... Lesni trgovec iz Furlanije je zhe pred dnevi vedel, da so Francozi v Gorichici in Palmi pod Vidmom v tako velikem shtevilu, da so skozi mestna vrata Porta Marittima na vzhodu in izhodna vrata proti Chedadu ob udarjanju bobnov marshirali sedem ur; general Bonaparte pa je s shtabom ostal v trdnjavi dva dni, ko se je odpravil proti Gorici, da jo zasede.

“Bulletin de guerre” (skrivaj, ga je prinesel zhe pred dnevi poshtni sel iz Gorice) je “v imenu svobode in enakosti” za dan 29. ventose (19. marec) 1797. sporochal: ‘Divizije generalov Bernardota in Serruriera so preshle Socho in se usmerile proti utrdbi v Gradishchu (Gradisca)’, to pa je branila kar shtevilna posadka osem tisoch mozh, podprta s sedmimi topovi, toda od Francozov obkoljena, saj se je cesarska vojska zhe prej umaknila na Kranjsko in Koroshko. Ob treh popoldne je zachel napad in po poltretji uri je zhe zavihrala bela zastava na branilchevem obzidju. Napoleon je brez predaha napredoval proti Gorici, ki so jo v begu zapustili njeni prvi mozhje, prebivalce pa prepustili njihovi usodi. Prav nenavadno nakljuchje je poudarjalo usodnost tega trenutka, silovit leden vihar je zajel mesto, ga zavil v zvrtinchen prah in dezh pomeshan s snegom je bichal samotne ulice, saj so se prebivalci chim bolj neprodushno zaprli pred dvojno ujmo. Celo Francozi so obtichali pod mestom in shele pred mrakom ob petih popoldne je eskadron tridesetih konjenikov z zadnjimi zharki dneva (ki so komaj prebili oblachno fronto) v pobliskavajochih shlemih, s katerih jim je na obraz padal dolg in v vetru razmrshen chop iz konjskega repa ter jih delal she grozljivejshe, z golimi sabljami v rokah, v rahlem drncu prekrizharil mestne ulice. Ker ni bilo ne duha ne sluha o kakshnem avstrijskem vojaku so se obrnili in s spushchenimi vajeti pognali konje skozi Koroshka vrata proti svojim, ki so chakali v Shtandrezhu in na Rojcah ter jih vodili v nedotaknjeno mesto.

Tu, nekoliko severneje od sotochja Soche in Vipave se dviga nad spodnjevipavsko ravnino gorica, na kateri so si konec devetega stoletja postavili na ostankih antichnih zgradb svoj grad plemenitashi iz Puste doline (Pustertala) ob izviru Drave, po cesarjevi milosti grofje in po tej gorici imenovani -‘Gorishki’. Pot nas iz tega gradu navzdol skozi naselbino Kochevje pripelje na Travnik, obsezhen semanji prostor s cerkvijo, sodnijo in drugimi palachami. Na njegovem zahodnem robu je stala ne prav velika, vendar gosposka hisha Palazzina de grazia, kjer si je Napoleon za nekaj dni uredil glavni stan. Tu se je v rokokojskem salonu 21.marca 1797. zbrala generaliteta k vecherji in vrhovni poveljnik jih je seznanil s pritozhbo beneshkega namestnika Moceniga (Mochnika?), da je vojashtvo razbrzdano in povzrocha shkodo prebivalstvu, pri chemer mu je general Aleksander Berthier, nachelnik glavnega shtaba, pritrdil, da je bilo zhe dovolj nasilja in objestnosti, saj se sprva naklonjeno prebivalstvo zhe zachenja puntati in nam zna udariti v hrbet, ko nam bo tega najmanj treba v najkochljivejshem trenutku prihodnjih bojev. Nemudoma so dobili Napoleonovo navodilo, ljudstvu se je treba prikupiti, se mu prilizovati, vse dokler bo za Francoze to nujno in che bodo mnozhice to sprejele kot znamenje dobrohotnosti ne pa slabosti, sicer pa naj se vojska nikar ne boji vzeti sabljo iz nozhnic...

 

PROGLAS

“A peuple de la province de Goritz!
Quartier general, Goritz, 1-er germinal an V (21 mars 1797).
Une frayeur injuste a devance l’ arme francaise...”

Tako se zachenja proglas prebivalcem Gorice, ki ga je po zasedbi podpisal Bonaparte.

“Neupravichen je strah pred francosko armado; nismo prishli da bi vas zavojevali, niti da bi spreminjali vashe obichaje in vero. Francoska republika je prijateljica vseh narodov. Nesrecha prihaja od kralja, ki se ni znal ogniti norosti vojne.

Duhovniki, plemstvo, meshchani, ljudje, ki prebivale v Gorishki pokrajini, otresite se zaskrbljenosti; mi smo dobronamerni in chlovechanski. Uvideli boste razliko med ravnanjem na eni osvobojenega ljudstva in na drugi strani kraljevih slug.

Ne bomo se meshali v vashe zadeve in zagotavljamo vam osebno varnost, kakor tudi zashchito premozhenja in veroizpovedi; povechali bomo vashe svoboshchine in povrnili pravice. Francoskemu narodu je vech do zmage nad krivicami, ki jih hoche odpraviti, kot pa do lastne prazne slave.

1. chlen - Verski obredi se bodo odvijali brez kakrshnih koli omejitev, tako kot so potekali doslej. Z jutrijshnjim dnem bodo redne mashe po vseh cerkvah.
2. chlen - Pokrajini Gorica in Gradishche bo zachasno upravljalo telo petnajstih oseb, ki se bo imenovalo Osrednja vlada. v tem telesu bo zdruzhena vsa civilna, politichna in administrativna oblast.
3. chlen - Osrednja vlada mi bo v shtiriindvajsetih urah predlozhila nachrt civilne in sodne organizacije ter nachrt mestnih sluzhb za obe pokrajini.
4. chlen - Osrednja vlada bo imenovala svojega predsednika, tajnika in blagajnika. Oblikovala bo urade za vojashke zadeve, finance, policijo in preskrbo. Ti uradi pa ne smejo podvzeti nobenega pomembnejshega ukrepa, che za to nimajo naloga osrednje vlade in so posebej zavezani izvajati naloge, ki jim jih ta nalozhi.
5. chlen - Vse posredne in neposredne davshchine, ki jih je prej predpisal cesar ali pokrajina, pripadajo osrednji vladi, ki jih bo uporabljala za financiranje javnih zadev.
6. chlen - Vsi dosedanji civilni in kazenski zakoni ostajajo v veljavi.
7. chlen - Vsi organi, razen tega, ki je naveden tu v nadaljevanju, so odpravljeni.
8. chlen - Sestav centralne vlade:

Gospodje:

Franchishek de Simon Jakob Jehp
Franchishek Savio Karel Catinelli
Guisgyre Morelli Franchishek Bassa
Ivan meser Visini Franchishek Zanaria
Alfonz grof Gortia Alojz de Castellini
Franchishek grof della Torre Marvio grof Strasoldo
Guisgyre Cattarini Nikolaj grof Altonis,

ki se bodo na tej osnovi zbrali ob petih v drzhavnem dvorcu. Nachelnik generashtaba jih bo ustolichil in o tem sestavil zapisnik.

Bonaparte.”

Obenem je objavil she naslednji ukaz, ki je izhajal iz zaostrenih razmer pri preskrbi:

“Dispositions reglementaires,

relatives aux contributions sur le pays conquis.

Quartier general, Goritz, 1-er germinal an V (21 mars 1797).”

1. chlen - Vojnim komisarjem je strogo prepovedana vsakrshna rekvizicija, ne oziraje se na obliko, ki bi jo lahko imela, che je ni izrecno odredil nachelnik glavnega komisariata.

2. chlen - Vsak vojni komisar, ki je dodeljen eni od divizij, mora dnevno porochati nachelniku glavnega komisariata, zachenshi s 25. tega meseca, o celovitem stanju v vsaki enoti in v administraciji, vkljuchno s shtevilchnostjo moshtva in konj; na tej osnovi bo nachelnik glavnega komisariata odredil vsaki diviziji ustrezno preskrbo, ki ji pripada na osnovi poslanega mnenja.

3. chlen - Porochilo, ki ga zahteva 2. chlen, mora potrditi in podpisati vojni komisar v zgoraj predpisani obliki.

4. chlen - Po prejemu zahtevanih porochil, bo vsaki diviziji dodeljeni vojni komisar dnevno obveshchen iz oskrbnega odseka, o stanju v korpusu, ki mu divizija pripada.

Omenjenm vojnim komisarjem je na voljo obstojecha administracija in na njihovo zahtevo ter po odredbi nadrejenega osebje, delavci, peki, kolarji, bolnicharji in drugi, kakor tudi konji, voli, mule, ki so tem dodeljeni.

5. - Vojni komisarji so zadolzheni za preskrbo, ki jo dolochi in zahteva generalshtab, in jo mora izpeljati divizijski vojni komisar.

Bonaparte.”

Le nekoliko je preskrbovalne tezhave resheval vojni plen, ki jim je tu pa tam uspel, saj tudi Avstrijci niso imeli na pretek ne blaga ne opreme. Ko so se umikali, so pred tem spravili na varno kar so imeli po skladishchih. Le v primerih kot je bilo v Gorici, ko so se morali umakniti na hitro, je kaj ostalo po vojashkih hramih.

“Au Directoire executif - Paris.

Quartier general, Goritz, 4 germinal an V (24 mars 1797).

Tu vam navajamo stanje ob nashem prihodu v Gorico. Z naslednjim kurirjem pa vam bomo sporochili, kako je s tem v Trstu.

Prevzeli smo nadzor nad slovitim rudnikom v Idriji, kjer smo nashli za dva milijona zhivega srebra; ki ga je treba odpeljati, che nam bo to bret tezhav uspelo, bo to pomembno izboljshalo nashe finance.

General Guieux je s svojo divizijo prebil 22. marca iz Chedada v Kobarid, pri chemer je moral v Podbonescu streti sovrazhnikov odpor, pregnal sovrazhnika, zasegel dva topa in zajel nad sto vojakov. Nato je napredoval skozi sotesko pri Kobaridu do avstrijskih Kluzh, kjer bojno polje prekril s padlimi Avstrijci.

Medtem je prishel v Trbizh general Masséna s svojo divizijo, ki jo bo okrepil z dva tisoch mozhmi Guieux.

Prilagam vam she kopijo pisma, ki sem ga poslal magistraturi v Trstu ter njihov odgovor. General Dugua je sinochi prodrl v mesto in jim je nalozhil za tri milijone kontribucij.

Bonaparte

Seznam blaga in stvari, ki so bile zasezhene v vojashkih skladishchih v Gorici:

moke, 680 sodov po 3 stote, ne uposhtevaje tistih, ki so bili zhe odposlani generalu Bernadottu, kar znese 2,040 stotov;
rjuh, 5,300 vojashkih klobukov, 200
zhimnic, 1,440 chepic sive barve, 100
navadnih odej, 1,360 rokavic, 100
platna za zhimnice, 725 konjenishkih nabojnih torb, 60
platna za vzglavnike, 625 novih chevljev, 108 parov
slamnjach, 2,000 nizkih shkornjev, 45
lesenih postelj, 500.  

Ochitno je bilo potrebno poudariti poleg vojashkih uspehov tudi njihove gmotne koristi, saj je Francija trpela od dolgoletnih vojn in je primanjkovalo vsega, lakota pa je ponekod zhe dvigala ljudi k uporu. Kljub zmagam je bil Franciji potreben chimprejshnji mir.

 

KUHARSKE MOJSTROVINE

Nina ni vedela ali naj se umakne iz kuhinje ali naj kaj pripomore, saj je obenem ostala na prezhi, kaj se bo med tem dogajalo okoli shtedilnika, istochasno pa jo je skrbelo, kaj se dogaja drugod po hishi in odtod je lahko videla kdo vanjo prihaja in iz nje odhaja pa tudi po glasovih korakov je mogla sklepati, kje vse vojaki hodijo in kaj morda pochnejo. Kdo bi jim mogel ubraniti, che bi stikali po predalih? S kretnjo, ki naj bi pomenila ‘ali smem’, cheprav je ochitno zhe prevzel nadzor nad dogajanjem, se je mojster kuhinje lotil ocenjevanja domachega kuharskega pribora. Nadel si je visoko kuharsko kapo, kar je k njegovi uniformi delovalo smeshno, a chim se je she ovil z belim predpasnikom pa se je lepo skladal z okoljem, ki je postajalo zhivahnejshe. Zdelo se ji je, da che vzpostavi dobre odnose z njim, ji bo lazhje tudi z ostalimi, saj bo tako vkljuchena v priprave jedi za njihovega poveljnika in si morda ne bodo upali povzrochiti nepotrebnih zapletov, da kuha zakasnila ali se ne bi prav posrechila. Zato se mu je ponudila, da sama pripravi jed; ni se branil, umaknil se ji je k zidu.

Na mesarsko desko je z vajeno kretjo navrgla srnin hrbet (sedaj si je lahko bolje ogledala meso mlade zhivali), vzela dolg nozh, nekajkrat z ostrilom potegnila po njem in narezala za palec debele zrezke. ‘S shopkom’ je izviren recept za jagnje, toda ker ima divjachina bolj pusto meso, je primeren tudi za srnino, z nekaterimi mojstrskimi prijemchki, seveda. Zrezke je posolila, izdatno namazala z maslom, ga dala v pekach in porinila v vrocho pechico; meso bo treba vechkrat obrniti in preliti z lastnim sokom! Nato se je lotila priprave omake. Prinesla si je poln koshek chebule, ki jo je na drobno sesekljala in preprazhila do svetlorumenega na maslu, dodala tri kozarce chrnega vina posolila, popoprala, dodala ‘shopek’: vejico rozhmarina, shchepec suhih gob, s konicami prstov zajela brinovih jagod, nekaj shetraja in lovorova lista; pokuhala je she kakshnih deset minut in pobrala chebulo na krozhnik. V omako je na belo preprazhila malo moke, dolila smetano in chez chas z vsem prelila meso v pechici ter ga pustila na toplem. V lonchku je zavrela vodo, ga odstavila in vanjo vsula za pest rozin ter pustila, da se namochijo. Njena mala skrivnost pa je sledila; za skodelico leshnikov in orehov je zmlela in jih spravila. Za tem je she popekla nekaj rezin kruha.

Mojster jo je opazoval, prikimaval in si tu pa tam natochil kozarec brishke chrnine. Vendar se od nje ni premaknil, che zhe ni sam kuhal, je moral zagotovo vedeti, kaj bo skuhano. In preden bodo postregli, bo sam osebno vse pokusil! Tako je zhelezno pravilo mojstra kuhinje in she posebej, che gre za generalovega kuharja.

Nina je stopila v shrambo, pridvignila pokrov ‘vintule’, zadishalo je po svezhem testu, odgrnila prtichek in pogledala v vzornem redu razporejene zhepke kobarishkih shtrukljev. Vrnila se je v kuhinjo in dala na ogenj velik lonec vode in jo rahlo posolila.

Voda. Od dalech je prisluhnila shumenju Nadizhe, ki je tod pod vasjo ostro zavijala iz smeri, ki jo je ubirala od sonchnega zatona pri izvira v Kotu po dolini proti jutru, zavijala tako iznenada proti jugu, da je njenim vodam ob obilnejshem dezhevju prekipevalo in se je razlivala po poljih in travnikih. Odtod tista znachilna imena Na jezeru, Blato, Lepoch... Ista bistra in pohlevna Nadizha, ki ji je v vrochih poletjih pod vecher predrzno objela telo in s prsti vrtinchkov masirala vsak delchek utrujenega telesa, vsrkavala po vrbju dishech zrak in svezhino srebrnih mehurchkov, jih v prgishchih nalagala na ponovno vzbrstelo polt, ki je svetlikala v legajochem mraku in se v njej samoobchutila. Valovanje vesolja se je pretakalo skoznjo in poustvarjalo notranji red dushe in telesa, ki ga je napor dneva vznemiril in zavozlal. S tokom so prihajale vedno nove strujnice energije vanjo, se zlili z drhtechimi lasnicami tkiva in kot bil shli skozenj z najnezhnejshim, bozhajochim potegom nevidnega gladila, odplakovali iz nje tezhnost. Kakshen posebnezh med valovi se je vchasih igrivo dolgo zapletal med obline njenega telesa, zaljubljenec, ki je z izgubo drushchine iskal uteho pri njen. In potem od vrochine trepetajochi zrak, ki poljublja kapljice vode s telesa z vznemirljivo pochasnim pozhelenjem...

Nad ognjem je ozhivljala voda, v gostih osredishchenih kolobarjih je nihljala povrshina kot veliko oko iz temnega ozadja, zagledala se je vanj s svojimi modrimi ochmi; in ochesa so se motrila. Kaj bo sledilo?

 

PRED SOLKANOM

Ponedeljek 26.marca 1797, Palazzina de Grazia, Gorica.

Pred vrati salona se je slishalo glasno govorjenje in zhvenket kovine, kar ni moglo biti drugega kot orozhje. Za veliko, bogato izrezljano mizo iz orehovine je pisar zastal in se pozorno zagledal v mozha, ki mu je pred tem ves chas korakajoch po sobi narekoval pismo, sedaj pa je obstal pri oknu, s pogledom na ulico in je omogochala pogled na Sabotin, Sveto goro s pobochji Skalnice in Shkabrijela. Videlo se je zvonik v solkanski fari, nad njim pa prelaz Preval, pot na Banjshko planoto. Toda tja ga ne bo zaneslo! Chimprej mora spodaj zaviti v tesno Soshko dolino, kar si je dobro vtisnil v svoj izjemni zemljepisni spomin. Na vzhodnem vrhu Sabotina je chepela cerkvica Sv.Valentina, juzhno, malo pod njo pa na Solinah dominikanski samostan; na Sveti gori cerkev s samostanom; pod Shkabrijelom na grbini cerkev Sv Katerine; v Solkanu kloshter...kakor se ozresh cerkve in samostani. Tudi sem bo potrebno zanesti duha enakosti, svobode in bratstva!

Toda kaj je ta hrup pred vrati? Pisar je razumel njegov namig z glavo. Stopil je tja in preteche pogledal skoznje. Tam je stal gospod de Grazia in mimo strazh hotel h generalu in poveljniku. Kdo pa je ta“de Grazia”?! In koliko chasa bo she treba trpeti ta njegov“de” ?! Medtem je“de-ju” zhe uspelo potisniti glavo (morda pa bi ga bilo najbolje kar skrajshati zanjo, je pomislil pisar) toliko naprej (kot bi bil v giljotini), da ga je poveljnik opazil in ga z izrazom na obrazu, ki bi ga nekdo rad videl kot nasmeshek, drugi pa kot zavrachajoch posmeshek, zvabil v sobano.

“Dobro jutro vasha ekselenca general, oprostite, toda dovolite mi, da se vam pritozhim nad ravnanjem vashih vojakov, saj ne najdem nikogar, ki bi me sploh poslushal, she manj pa, da bi kaj ukrenil. Najboljsho mojo kochijo zapregajo, chesh, da jo rabijo za vasho ekselenco. Nich nimam proti temu in spodobi se, da vam je na voljo, celo sam sem jo mislil ponuditi, toda rad bi vedel, koliko chasa jo boste rabili.”

General in poveljnik je razumel, da vprashanje meri na to, ali bodo Francozi razkoshno kochijo gospodu de Grazi kar zaplenili ali pa mislijo kaj plachati zanjo, ne pa, che se bo z izposojeno malo popeljal naokoli.“Gospod Grazia, tudi vi prihajate kot jaz z juga in veste koliko damo tam na chast. Zato vam zagotavljam, da bom odredil preiskavo, kako je do tega primera prishlo in se z vasho kochijo ne bom odpeljal iz mesta.” In se je spet obrnil k oknu ter pogledal proti Brdam, kjer so se na grichevju zhe videvali prvi razcveteli mandlji.

Gospod de Grazia je presenechen obstal z odprtimi usti neizrechene zahvale, tako hitro se je konchala ta avdienca ter se ritenski umaknil, kar se gospodu ne spodobi.

Pisar je ponovno sedel za mizo in hitro koncheval pismo za generala Bernadotta. Napoleon mu je z njim prepushchal poveljevanje nad Gorishko in Gradishchansko, podrobneje dolochil obseg pooblastil, mu dal smernice za nadaljnje delo in nakazal svoje namere. Nato je vstal in hitro odkorakal, pisar je ovitek precej izrochil chakajochemu kurirju in odhitel. Zunaj se je ob tej uri - v zvoniku je pravkar odbilo sedem - zhe kazal lep sonchen dan. Shestdeset postrojenih konjenikov v bleshchechi opravi je zhe chakalo. Razpolovili so se tako, da je sredi kolone shla kochija (gospoda de) Grazie. Napoleon se je vzravnan in z brado nekoliko potisnjeno naprej, shiroko ozrl po svetlomodrem nebu in se sposhtujoch obljubo, ki jo je dal lastniku kochije, pesh odpravil iz mesta proti Solkanu. Nich ni lepshega in bolj zdravega, kakor je jutranji sprehod po svezhem zraku. Hoji so se pridruzhili she shtabniki, za njimi pa je v vzornem vojashkem redu shla kochija s spremstvom.

Napoleon je nekaj chasa med hojo molchal, potem pa glavnemu geografu spotoma narekoval svoja opazhanja ozemlja, poselitve in krajevnih znachilnostih, obenem s pripombami o njihovem vojashkem pomenu. Obsezhno solkansko polje je segalo vse od vhoda v Vipavsko dolino na vzhodu, do podnozhja Sabotina na zahodu, kjer je bilo zhe od dalech mochi zaznati globoko strugo Soche, ki si je izdolbla dolgo pot od izvira pod Triglavom in se tu spogleda z nepregledno Padsko nizhino, ki se nadaljuje skoraj vse do Mont Blanca. Vhod v Soshko dolino zapira Solkan... Nenavadna imena... Sabotin, Grgar, Banjshice... Geografska zhilica mu ni dala miru!

“Dober dan bog daj,” so pozdravljali domachini.

Tod so pred tisochletji prebivali Iliri, slavno ljudstvo, ki je pustilo globoke sledi v zgodovini. Toda ne le v zgodovini; nemogoche je, da se duh in kri takega naroda kar izgubi! Che so ljudje stoletja in tisochletja ukoreninjeni v svojo zemljo, jih nobena ujma je odplavi, noben napadalec ne unichi in nobena tiranija ne zatre. Zhe od predzgodovine naprej sta se tu stikala in stapljala svetova Venetov in Ilirov, zagotovo zhivijo njihovi davni predniki she dandanes v teh ljudeh, ki jih spotoma srechuje. S svojo pojavo in drzho izrazhajo samozavest trajnih gospodarjev te zemlje; to niso nekakshni preseljevanci, ki jih burja prinese in odnese, te she vsakrshen vihar ne odnese, saj jih nima kam. Od tod so in tu jim daje zemlja neskonchno moch samoohranitve. Ilircem Ilirijo. Meja naj gre zahodno od Soche.

“Dober dan bog daj,” so pozdravljali domachini.

 

V SOSHKO DOLINO

Strateshka zhilica mu ni dala miru, kje neki je stal solkanski grad? Ni si mogoche zamishljati, da vhod v tako pomembno Soshko dolino in vzpon na prelaz Preval ne bi bil zavarovan in che je treba zaprt s trdnjavo. Kam bi jo sam postavil? Zaustavil se je na Gorishcheku pred mogochnim in utrjenim palacijem (s podzemnimi zapori in skrivnimi rovi, ki naj bi menda vodili do nekdanje trdnjave na Chahlnah ali na Zhenchah) - z obsezhnim parkom. Generalu Bernadottu naj bo ukazano, da prouchi ta kraj in zgradi utrdbo.

V kratkih razmakih sta odbili zvonishki uri osmo v sosednjih cerkvah. Treba se bo podvizati.In sedel je v razkoshno kochijo gospoda de Grazie, sedaj je bil zhe dalech od Gorice in s tem je izpolnjeval dano mu obljubo. Pognali so konje, da je od tolikih kopit kar zabobnelo, toda pot ni bila kaj prida; to bo she ena naloga za generala Bernadotta - cesto naj razshiri in utrdi mostove. Brez dobrih cestnih povezav, ki omogochajo hitre premike vojske, dobro in zanesljivo poshto za prenashanje ukazov in tovorjenje blaga, ni trdne in uchinkovite drzhave!

Na vrhu klanca pri Mrzleku se je kolona ustavila ob mochnem studencu zdrave in bistre vode. Napoleon si ni dal prinesti vode, sam je izstopil in zajel korec biserne tekochine v kateri se zvezdasto polesketavalo sonce. Pod njim so shumele in se penile valovne brzice, to so torej tretje od mlinov in zhag pod Dragami pri Solkanu, kakor bi Socha hotela izkoristiti she svoje zadnje mochi planinskih vishin, se tu razdivja, premetava splavarje in cholnarje, da jim nemalokrat od vsega ostane le golo zhivljenje, che se ne zgodi she tisto zadnje in najhujshe, ko je moral po zhalostnemu opravilu s kavlji in drogovi k vodi ta, ki je zdaj stal na drugem bregu, Sabotinar, ter zrl na to stran, in morda se mu je kar dobro zdelo, da je na onkraj prepadne struge.

Zabobnalo je vojski, ki se je pognala na konje in na dobrih cestnih odsekih v drncu preshla Dolgo njivo, Bavshki krizh in se pod Zagomilo pojavila prvich po Solkanu v razshirjeni dolini s polji pri Plavah. Toda do Kanala ni bilo vech predaha. Tam so si pred kamnitim mostom chez rechno ozhino, v katero je trd, scelen kamen stisnil Socho, oddahnili v obrambnem stolpu, ki so ga mushketirji zhe pred dnevi zasedli (ne zavzeli, saj so branitelji dovolj zgodaj odpeketali). Globoko spodaj je plivkala voda v shirokih, plitvih vrtincih, prav nich nevarnih v sushnem chasu in prav nenavadno pohlevno se mochni tok pokoril utesnjujochemu stisku navpichnih sten, a obenem je narasla globina, da se je naredilo chrno dno. Bonaparte se je s pogledom sprehodil do obsezhnih peshchin ob navzgornih bregovih, ki so se belili kot odprta riba; kdo ve kolikokrat se je reka uklonila rechnim tesnim, poshumela, pobrbotala, zaklokotala in v valovno peno skrito odkrhnila tu in tam zrnce od mogochnih skla. Meter za metrom, kilometer za kilometrom. Spotoma si je nabrala toliko tega drobirja, peska in mivke, da je na primernem mestu naredila sipino in cheznjo planila na travnike, njive in med hishe. To je del strategije; pravochasno se je treba pripravljati na odlochilen trenutek. In reka tu pod njim, navidez ujeta, zgnetena in pokorjena; toda onkraj ozhine se spet razlije v vsej shirini in mogochnosti, da je nich ne ustavi.

Za seboj je zaslishal glasove kot vabilo, obrnil se je skoraj v obraz z dekletoma, ki sta mu v jerbaschku ponujali svezh rzhen kruh z vmeshanimi suhimi smokvami, ki je vonjal po dobrodoshlici, in rdeche vino, mlado kot sta bili onidve. Smehljali sta se in v zadregi pogledovali tja nazaj proti trgu, kjer je stala skupinica trzhanov in ju s svojo nekoliko odmaknjeno podporo hrabrila. Generalu je v mozhganskem ozadju ochi she lebdela slika modrozelene nakodrane gladine Soche in kot se nam v posebnih primerih zgodi, se je ta prelivala z zaznavo mladenk, drazhljivo vznemirjenih spricho nenavadnega srechanja, do katerega ju je zvabila zaskrbljenost in pritajen strah domachinov pred nepredvidljivim.

Nekateri chasovni drobci se kljub svoji neznatnosti le zaradi hipnega pomena ohranijo v trajnem spominu! Vselej, ko se je kasneje ukvarjal z vzhodno mejo Italije z Avstrijo, kako jo potegniti, da bi zadovoljevala strateshkim interesom in vojashkim nachelom, se mu je med podobe Soshke doline vpletal obris deklet, ki ju je iz prosojne sinjine kanalskega neba in modrozelenih odbleskov kanalske Soche vselej znova pooblikoval spomin.

V diru je prijahal sel, kljub vidni utrujenosti salutiral generalu in mu izrochil pismo, v naglici ga je prebral in nanagloma je kochija s spremstvom krenila proti Tolminu.

 

VOLCHANSKI KLANEC

Zhe 25. marca je Napoleon iz generalshtaba v Gorici poslal odlok:

»Bonaparte, general in poveljnik, odlocham:

1. chlen – V oseminshtiridesetih urah od objave tega odloka morajo vsi prebivalci Gorishko-Gradishchanske grofije predati v roke okrozhnega sodnika ognjeno orozhje, ki ga posedujejo.
2. chlen – Kdor ne bo izpolnil tega odloka, bo obsojen na plachilo globe v vishini polovice njegovih dohodkov.
3. chlen – Sodniki morajo prenesti tako zbrano orozhje na Gorishki grad, najkasneje v petih dneh po objavi tega odloka.
4. chlen – Che bo po desetih dneh od objave tega odloka pri kom najdeno orozhje, bo aretiran in sojen pred vojashkim sodishchem.
5. chlen – Pristojni general in osrednja vlada sta zadolzhena, da se javno razglasi ta odlok.«

Zato je bil nejevoljen spricho tega, kar se je v tem trenutku zgodilo.

Kmalu za Kanalom pri Chiginju so se nenadoma ustavili pri cestni zapori; od nekod so zjutraj francoski strazharji, ki so zavarovali pot, dobili obvestilo, da se tod potika neka zaostala ali zablodela avstrijska enota. Poveljujochi oficir je poslal naokrog izvidnice, vendar so se vse razen ene zhe vrnile, ne da bi naletele na sovrazhnika. Pred kakshno uro so zgoraj nad Volchanskim klancem na Mengorah slishali posamichne strele in to jih je sedaj zadrzhevalo, saj niso vedeli, chemu pokanje. Vendar pa se je prav kmalu zaslishal zvok trobente in v rahlem galopu se je priblizhevala she zadnja izvidnica. Od dalech se je zdelo, da imajo na enem sedlu ujetnika ali ranjenca. Toda ko so se priblizhali, so vsi bruhnili v zadovoljen krohot, "ujetnik" je bil uplenjeni merjasec; neprevidna zverina jim je prishla pred pushkine cevi in ne da bi trenili, so mu nasuli svinca med plecha. Naenkrat pa so se vsi zresnili, ko so se zavedali, da je med njimi sam general in poveljnik. Toda ta se je jim je priblizhal in jim s svojo znachilno kretnjo nakazal, naj se postavijo okoli njega, z ochitnim namenom, da jih nagovori.

Tako je treba! je bila njegova prva in poglavitna beseda. Bratstvo svobodnih in enakopravnih vojakov francoske republike je omogochilo velikanske uspehe na bojnem polju. Avstrijska armada se umika in je na kolenih. Kmalu bo prisiljena podpisati mirovno pogodbo, s katero bo vzpostavljen novi red v Evropi. Zhe v nekaj dneh bo njegova noga pred Dunajem in che se cesar ne bo uklonil, bo s svojimi shkornji zakorakal tudi po dunajskem dvoru. Poleg junashtva slehernega francoskega vojaka je k takemu uspehu prispevala tudi nova strategija vojskovanja. Enote morajo biti hitre in gibljive, zato naj bo vojak chim manj otovorjen in v sproshcheno ukrojenih oblekah, hrano in chim vech vojashkega materiala naj si priskrbi v dezheli in kraju, ki ga osvoji. Tudi uplenjeni merjasec je primer oskrbe na terenu in predstavlja izpolnjevanje ukaza vodstva revolucije.

»Hura, hura, hura!« so vojaki zavpili od navdushenja. »Vive le France! Vive le general!«

Tako je bila pot proti Tolminu odprta.

Nad Volchanskim klancem se je odprl pogled na Tolmin z amfiteatrom zasnezhenih Julijskih Alp za njim. Na skrajni levi se je dvigal Krn in lok gora se vlekel neprekinjeno do Bogatina, Vogla in Chrne prsti, od tam je z desne dotekala Idrijca z Bacho, saj se je lepo videlo, kako se proti vzhodu v relief zajeda dolina. Tam nekje na njenem koncu pa je slovecha Idrija. Kako so mu komisarji napisali v porochilu: Zaplenili smo velike kolichine dragocene tekoche kovine, pomembne za nasho vojsko in vredne nekaj milijonov frankov. Z veseljem je to sporochil Direktoriju v Pariz in preprichan je bil, da so to njegovo osvojitev znali ceniti! Zato pa sedaj tako hiti, da chez Predel proti Trbizhu in Celovcu dospe chim blizhje Dunaju in da bi chim hitreje stisnil Avstrijca na pogajanjih; Pariz je dalech, on pa je tu in najbolje ve, kako se tej rechi strezhe, prehitel bo Bernadotta...

Pravzaprav, kaj imata skupnega voda in zhivo srebro, da sta v tekochem stanju? Zhivost? Neustavljivost? Nemir iskanja od izvira h konchnemu cilju? Voda, che je chista, je prav tako srebrna, le prozorna nista oba elementa. In kot pravi legenda iz teh krajev, je kmet v studencu natochil v shkaf tako vodo, kakor zhivo srebro. V zemeljskih nedrih se porajata in si izsilita pot na povrshje, skozi razpoke in shpranje zemeljskih gmot. Kljub temu, da je en element tezhji od drugega, ju zdruzhuje in povezuje skupnja tezhnja k vrhu. Nich ju ne more ustaviti, najsi bo she tako zakrchena pot in she bolj zagatno, vedno je mogoche prenikniti in se zmuzniti navzgor. Sprotna kalnost in onechejenost se hitro porazgubi. Voda chez tri kamne je spet chista. In zhivo srebro se she prej otrebi nechistoch. Na vrhu pa je bister studenec, pretkan z zhivosrebrnim biserjem. Neustavljivi napor skozi temine, skrivencheno zgnetenost podzemlja in zdrizasto prstje se, opran v svetlobi povrshja, opredmeti in zalesketa kot najvishja vrlina.

Starodavna ljudstva so bivala tod, ko je obvladovanje prehodnih dolin pomenilo strateshko prednost in dajalo zashchito prebivalcem, zato si je kar mogoche predstavljati, da so se ohranjali in jim napadalci niso mogli do zhivega. Tudi che si je kdo drznil sem, je izginil kot v labirintu. To je ena sama gorska utrdba in nich chudnega, che je zaznati nepretrgano prehajanje izrochila iz roda v rod, o chemer iz davnine prichajo shtevilna grobishcha, ki tu niso polja smrti, ampak polja zhivljenja tega trdozhivega naroda.

Proti zahodu se je odpirala nekoliko shirsha dolina, v kateri si je reka nekoch prebirala struge, enkrat pod Kolovratom in drugich pod Krnsko verigo, ter tako dolbla in ravnala korito, da se je zaenkrat navelichano ustalila, tam si poglablja matico, preostali del tal pa prepushcha njivam, pashnikom ali kar shchavju, sama pa teche v svoji smeri in gorje, che ji kaj zastavi pot. Zachasno morda odneha, vendar prej ko slej naraste, se prelije chez oviro in pomendra vse pred seboj!

Zato se je nebogljena vasica Volche sposhtljivo odmaknila od reke in od polj na rob ravnice, kjer je prichakala pot iz Gorice in jo spustila naprej proti Tolminu in Kobaridu. Po njej je bila odprta pot v shirni svet, toda prav tako je lahko prihrumela nesrecha ali se priplazila kuga. (Bog ne daj, da tokrat ne s Francozi!) Nema pricha takih nadlog je kamniti steber pri studenchnem koritu, da so bili krajani po srechnem nakljuchju nekoch obvarovani pred chrno smrtjo.

General je presedlal na konja, ker si je zhelel ta del poti she natanchneje ogledati in ga chim bolj plastichno dojeti, saj zhe ne ve, kolikokrat si je danes rekel, kako strateshko pomembne so te obmejne pokrajine tudi za prihodnost Francije, ko bo Italija s tod ustvarjenimi mejami francoski vzhodni branik pred Avstrijo. Da, che ne gre drugache, si je treba Italijo izmisliti, da bo Franciji lazhje!

 

POD KRNOM

Cesta se je tishchala podgorja Kolovrata, ki je zgoraj kazal gole travnishke zaplate, tu spodaj pa se je gozd na koshenicah in pashnikih izmenoma umikal chloveku. Visoko v bregovih so se stiskale gruche hish in vmes na posameznih vzpetinah so se belile cerkvice s pokopalishchi okoli njih. Hrumenje soshkih valov je polnilo dolino in spotoma so vreli studenci z obeh strani ter dopolnjevali mogochnost osnovne vodne polifonije s tisto chudovito meshanico shkrobotanj, zvokov, zvenchanj, klokotanj, grgranj, tleskanj in vsakrshnih drgetanj vode, zemlje in zraka, ki se zlije v simfonijo blagodejnega belega shuma vodnega toka. Takshno je tudi zhivljenje, polno kaotichne vsebine prehitevajochih se dogodkov, ko se srecha prekopicne v nesrecho, tik rojstva je nenadna smrt. Tudi reki nenehno prenika voda skozi prodnato korito in peshchene bregove, izpareva v zrak ter jo odnasha veter, bilo bi je vedno manj, che je ne bi krepili shibki in mochni pritoki.

Izpod holmca se je vila meglica, kar je bilo nenavadno za tak dan in tisto uro; toda ochitno je bil tam izvir, saj se je nekaj domachink, zbranih ob potoku, ki se je od tam kazal, dvignilo od svojih shkafov in se oziralo proti vojski. Tudi ta je upochasnila korak, potem ko je general pouzdal svojega konja; pomignil je adjutantu, ta je stopil nekaj korakov na travnik in pomochil roko v potok. Toplica. In to kar vrocha voda, cheprav je bil konec marca zrak she hladen ter telo zaznava toplost kot razliko med hladnjeshim in toplejshim, ne pa kot absolutno raven naravnega stanja. Ljudje so se pognali na Bastiljo, da bi se otresli lakote, revshchine in zatiranja, in to jih she vedno zhene v boj tudi na tuje. Hlepenje po boljshem zhivljenju (che zhe ne zanje pa vsaj za potomce), cheprav je zhe vstop v vojsko pomenil reshitev iz gluhih zakotij razdrapanih vasi in iz lukenj chrnih predmestij, je nastajalo iz napetosti med dotedanjo bednostjo in prichakovanjem izboljshanja. Toda ta gonilna napetost se z vsakim dnem neopazno zmanjshuje. Revolucionarna drzhava, cheprav po malem, pa vendarle, mnozhicam omogocha nekaj novega, tudi che to ni vselej kruh, ni nekaj gmotnega; obenem pa je to dalech od vzhichenih prichakovanj prvih prekucushkih dni. Ta toplica bo poleti po obchutku manj vrocha, kot je danes na koncu zime.

Po tem spoznanju se je treba ravnati pri chloveku.

Od zahodne strani, torej od Kobarida sem, se je v galopu priblizheval konjenishki eskadron, spricho chesar je chelo generalove kolone izoblikovalo obrambno razvrstitev, vendar se je od prihajajochih lochil oficir in pustil za seboj ustavljajoche se spremljevalce ter sam prijahal blizhe in pokazal shtabne insignije. Razmaknili so se mu za dostop in po strumnem pozdravu je predal generalu strogo zaupno poshto iz Pariza. In medtem ko jo je ta odprl in prebiral, sta se enoti med seboj pomeshali ter zhivahno pomenkovali.

Pismo je bilo ochitno izrednega pomena, saj se le izjemoma poshto poshilja s tako shtevilnim spremstvom, ki naj zavaruje tajnost sporochila, odvrne morebitnega napadalca in v skrajnem primeru omogochi unichenje pisma, obenem pa povecha verjetnost, da se le kdo od zavarovanja izmuzne zasedi in o usodi poshiljke sporochi poshiljatelju. Tokrat je shlo za usodo Avstrije, ki jo je bilo treba chimprej pritisniti k tlom. Kljub za Francijo srechnemu razpletanju vojne, so se zachela kazati nevarna znamenja odpora tudi med prebivalstvom okoli Benetk, Padove, Verone in Vicenze, to pa so skushali Avstrijci, ki so si prizadevali zmanjshati pritisk napredujochega nasprotnika, vzpodbujati s svojimi agenti in razpihniti do mnozhichne vstaje, s katero bi od znotraj razjedali francoski okupacijski sistem. Moral bo v zaledju pochistiti vso reakcionarno nesnago, ki se je prikrila po zakotjih, ko je hotel ljudstvu pokazati prijazni obraz revolucije! Nad Avstrijo pa z vso odlochnostjo in brez predaha!

Odjahali so. Pred njimi se je dolina zachela shiriti v kobarishko polje, ki se je levo nadaljevalo chez Blato proti Kotu, desno pa je konchalo v soshki tesni med Stolom in Morizno. Nad vsem pa je kraljeval mogochni Krn. Adjutant je izpolnjeval povelje, ko je poslal oficirja s skupino konjenikov, naj pregledajo in zavarujejo pot proti Robichu, spotoma pa v Kobaridu sporoche, da je general spremenil prvotni nachrt potovanja; osebno si je hotel ogledati zahodni dostop do Kobarida iz chedajske smeri.

Iz Furlanije je bilo mogoche priti na Koroshko chez Videm in Trbizh ali pa po dolini Nadizhe do Kobarida in naprej mimo Bovca chez Predel v Trbizh. V vsakem primeru se je bilo treba prebijati po tesnih dolinah, kjer je bilo veliko mozhnosti za vsakrshna presenechenja. Vendar pa so te ozke in zavite doline omogochale odlichno obrambo in dajale odlochilno strateshko prednost tistemu, ki jih je vojashko obvladoval; zato jih je treba posejati z utrdbami in zaprechnicami. Eno od takih obrambnih postojank bo potrebno zgraditi nekje ob Nadizhi; prilozhnost je primerna za ogled tega strateshko pomembnega prostora, da bodo kasnejshe odlochitve chim boljshe in jih bo general lahko osebno preverjal.

Pod Kobaridom se je cesta v loku izognila trgu in po pobochju Stola vodila proti zahodu in Benechiji. Zunaj zidu, ki je obdajal vrtove in je morda kdaj sluzhil tudi varovanju naselja, si je vojska uredila shotorishche. Med mnoshtvom voz, topov in drugega vojashkega pribora je vrvela mnozhica vojakov in konj, ob strani je stalo nekaj domachinov in grucha otrochadi se je podila z enega konca taborishcha na drugega. Ko se je priblizhal general in poveljnik, so zadonele trobente, to je bilo znamenje za pozornost in pozdrav; v hipu se je vse umirilo, nato pa je zadonel gromki "hura", na katerega se je poveljnik odzval s she bolj poudarjeno vzravnano drzho in roko, dvignjeno do vishine pokrivala, ter ne da bi se ustavil, pognal konja.

 

MOLIDA

Sonce se je she drzhalo slemena Matajurja, ki je pozimi za nekaj mesecev (sv. Luka sonce odkuka, za sv. Valentina spet pokuka) drzhal v senci svoje podnozhje, in tudi che zima ni bila mrzla, se je tod ivje nabralo na drevju, grmichevju in travju ter ustvarilo chudovit pravljichen oledenel svet, ki je v sonchnih dneh, ko se je obilica svetlobe odbijala z zlatorumenih senozheti na bregovih nasprotne strani doline, iskril v bleshchicah kristalaste beline. V oblachnem vremenu je ta belina dodajala svetlobo mrachnemu dnevu, kot bi jo shranila in zgostila iz prejshnjih svetlejshih dni, ter je iz ene same velikanske rokokojske svetilke sevala po vsej naravi, da je bilo svetlo vse nebo. V megli, ki vse izenachi, zabrishe in zaobli, so injaste chipke ustvarjale nov opredmeten svet, dajale so mu prostornost in globino ter ga oznachevale vsaj v neposredni okolici, v mlechnem morju izgubljenega bivanja, s tem pa tudi nakazovale, da je onkraj tega she drug resnichni svet vsakdanjosti. A ponochi se v odrazu srenaste biserovine od chrnine odpirajo poti stvarstva, ki jim ni treba med zvezde, tu na trdnih zemeljskih tleh se rojevajo in prerojevajo vesolja v nadchutnem zaznavanju sveta. Strmo pobochje gorske gmote ostro zamejuje juzhno stran doline in videti je zhe skoraj zaceljene ali svezhe rane v gozdnati prevleki, ki nastajajo z dolgimi grushchastimi plazovi ob nalivih, zdrsi obsezhnih zaplat, ki so jih stoletja spodjedale prenikajoche vode in zimske zmrzali, dokler jim nekega dne ni popustila vez s hribino ter ob potresih odlomljeni previsi, ki so zgrmeli v podnozhje.

She prav posebej vidna je Molida, obsezhen podor skoraj na koncu doline pred Nadizho, ki je nedavno zgrmel chez polja in cesto tako na visoko, da je nastala skalovnata vzpetina, povezana temachnimi zgodbami, ki se prenashajo po ustnem izrochilu iz roda v rod. Pod Molido je pokopano mesto, ki ga je doletela kazen zaradi nespodobnega zhivljenja njegovih bogatih prebivalcev. Ni jim bilo mar revshchine sosedov in lakote mimoidochih, sami so se obmetavali s kruhom, drugim ga niso privoshchili. Prekletstvo jih je doletelo tistega dne, ko se je zatresla zemlja in se je gora podrla nanje, previs nad naseljem so ajdovske sile dobesedno zdrobile in ga nagrmadile v velikanski kup skalovja. Od vsega je ostalo le toliko, da vchasih tu pa tam kdo najde kakshen zlatnik, zagleda delchek obdelanega kamna. In spomin na to, neljub, vrtajoch spomin.

Kakshen streljaj za tem podorom je pred rechnim bregom she eden manjshi – Der, ki je stisnil Nadizho pod previse Mije, tako da ji ostaja prav malo prostora, obenem pa je zatrpal she tisti najozhji del prehoda, ki je vodil iz Furlanije v Posochje. Napoleon je slutil, da bi bilo tu najprimernejshe mesto za cestno zaporo, saj je Der prava naravna trdnjava. In to je sklenil osebno pregledati ter preuchiti, zato se je odpravil tja, kjer zhe od davnine stoji vasica Zader ali Pri robu ali, kot jo danes poznamo, Robich, ki ji je bila namenjena milejsha usoda od Molide, saj sta se ji izognili skalni ujmi z ene in druge strani. Izkopanine potrjujejo, da je tod tekla cesta zhe v predrimskih chasih, druge najdbe uvrshchajo kraj med neolitske postaje.

Izurjeno generalovo oko je zhe miljo dalech ocenilo, da je Robich res tako postavljen, da bi ga z dodatnimi vojashkimi zgradbami na Deru zlahka preoblikovali v prvovrstno trdnjavo. Z ene strani navpichne matajurske strmali, na drugi strani reka Nadizha, na njenem drugem bregu previsi Mije, sredi preostalega ozkega pasu doline pa skalnat grichek z velikimi kamnitimi hishami in obsezhnimi gospodarskimi poslopji. Naravnost chudovito! Ta slika se mu je tako vtisnila v spomin, da jo je imel zhivo pred ochmi she mnogokrat kasneje, ob preuchevanju razlichnih vojashkih nachrtov.

Prvi trdnjavski stolp bi postavili na zahodni strani Dera tik nad rechnim bregom, v sushnih dneh bi ozko korito hitro in z lahkoto zaprechili, ob poplavah pa tako ni mogoche mimo. Chez Der in okoli vasi bi zgradili obzidje, ob cesti na obeh vhodih pa dodali stolpa. Morda bi na pobochjih Mije in Matajurja postavili she kakshno manjsho strazharnico in ovire. Toda vse skupaj ne bi terjalo veliko sredstev, pa tudi hitro bi opravili.

Robich je pomembna tochka na tej poti. Mimo blizhnjega Kreda je mogoche priti navzgor ob Nadizhi v Breginj in naprej po Terski dolini v Chento, Neme in Humin ter tako spet v Furlanijo ali navzgor proti Trbizhu, prav tako pa desno po dolini Uchje v Bovec in na Predel. Skratka, obvladovali bi tudi to obhodno pot, che bi jo sami potrebovali, ustavili pa bi morebitni prodor sovrazhnika, che bi hotel priti s hrbta.

Prav tam, kjer naj bi stal trdnjavski stolp ob Nadizhi, je na drugem bregu na skalni polici kakshnih sto metrov visoko stala na temeljih nekdanjih gradishch prastara cerkvica sv. Volarja (sv. Hilarij), nad njo pa visoka prepadna stena Mije. Ochitno so zhe staroselci spoznali strateshki pomen tega okolja, in takih stvari se ne sme spregledati, je preudarjal vojashki razum generala. Vsepovsod, kjer so stare cerkve, je mogoche skoraj zagotovo najti temelje she starejshih zgradb, ki so bile chvrsto zgrajene in ochitno niso rabile zgolj bivanju. Njihov pomen je presegal ozke osebne potrebe posameznika ali njegovih najblizhjih po toplem zavetju, saj posameznik v veliki reki zgodovine utone, se zgubi, izgine. Le v skupini, druzhbi, kjer so postavljena pravila in zakoni, vlada red, ki omogocha ne le prezhivetje, ampak tudi kulturni razvoj in civilizacijo. Pomembna stopnica v razvoju chloveshke druzhbe je vojashka organizacija, skupna obramba in obvladovanje nasprotnika. In prav utrjena skupna bivalishcha, ki jih je bilo treba smotrno braniti, predstavljajo zachetek in temelj druzhbene organizacije. Kaj bi sicer bolj zdruzhevalo ljudi, che ne kolektivni gon po ohranitvi! Morda so se prvotni ljudje zdruzhevali v krdela, da bi druzhno ujeli in pokonchali kakshno veliko divjad. Toda to je bilo trenutno in obchasno skupinsko delo. Shele vnaprejshnje in dolgorochno predvidevanje vdorov tujcev in pravochasna priprava na obrambo ali celo samoobrambni napad nanje je ustvarilo trajnejsho obliko druzhinskih in plemenskih zvez z medsebojnimi pravicami in dolzhnostmi. Med slednjimi je na prvem mestu obveznost posameznika, da vse svoje sile podreja vishjim skupnim ciljem druzhbe. In da vse to dobro deluje, da so cilji dosezheni v najvechji mozhni meri ob najmanjshih izgubah, je potrebno vodstvo, ki je sposobno strateshkega razmishljanja. Vsak, ki je tega sposoben in to dokazhe na bojnem polju, ima generalsko palico v tornistru!

Sence so se iz doline zhe zdavnaj dvignile visoko v gore, le vrh Krna je she plamenel v soncu, in to tisti okrnjeni del, ki se je v obrisu prilegal krivini Napoleonovega nosu, ko je ta nagnil glavo, saj se mu je naenkrat utrnila smeshna misel, chemu je ta krnina podobna...

Od vasi sem je prijahal adjutant; malo so she postali, nato pa so se obrnili proti vasi.

 

VECHERJA

Veliko poslopje, v katerem je bila poshtna postaja z nadstreshki za preprego konj in gostilna s prenochishchi, je z dolgimi vrstami oken v dveh nadstropjih gledalo na cesto, s katere so se v notranjost odpirala shiroka, tezhka vrata s polkrozhnim obokom in rozeto iz debelega, kovanega zheleza. Nad vrati je v shirokem kamnitem okvirju na gladkem ometu naslikan in spricho starosti freske she komaj razpoznaven svetnik, hishni zashchitnik, bdel nad vsemi, ki so vstopali in se zaupali hishi. Vse, ki pa so prihajali z zlimi nameni, je opozarjal, da bo treba polozhiti rachune za hudo, ki ga povzrochijo. Vishje zgoraj pod napushchem so bila prilepljena she opustela gnezda lastovic, ki jih narava zhene k selitvi, temu se ne morejo in ne smejo upreti, saj bi prekrshitev naravnega zakona plachale z zhivljenjem, pri tem pa ne gre za lastno prezhivetje, ampak za ohranitev vrste. Ko se odpravijo na dolgo pot, polno nevarnosti, zagotovo mnoge lastovke ne dospejo do cilja; podobno jih tudi, ko se vrachajo v svoja gnezda iz daljnih krajev, spotoma obnemore. Vendar pa se kot vrsta tako ohranjajo, kljub zhrtvam mnogih posameznikov. Tako je to v naravi urejeno.

Generala je strumno pozdravila ob vhodu postavljena strazha in z ozhjo skupino iz spremstva je vstopil. Nina ga je brez zadrege pozdravila z prikupnim priklonom, saj so v tej hishi gostili zhe mnoge gospode in visoke glave, bila pa je tudi v Gorici in Trstu pri sorodnikih, kjer je bila delezhna posebne vzgoje; v italijanshchini jih je povabila k mizi. General se je galantno priklonil, ne da bi jo izpustil izpred ochi, in z ochitnim zanimanjem opazoval to krhko zhensko bitje, ki je bila med grobo vojashko druzhbo kot trobentica, rastocha na stezi, na kateri bi jo je mnozhica hodcev lahko vsak trenutek pomendrala. Ta zhenska je bila "gospa" po svojem znachaju, s katerim je obvladovala prostor in ljudi okoli sebe; take ljudi je cenil in obchudoval, saj se uveljavijo s svojo osebnostjo. Zanicheval je slabotne kreature, ki jih je nakljuchje visokega rojstva postavilo v vrh druzhbene piramide, ne da bi imeli trohico sposobnosti.

Zhe zaradi Nine se je kar naenkrat pochutil prijetno v tej hishi in nich se mu ni mudilo sesti za mizo, saj je tako lahko stoje ohranil polnejshi stik z njo in ozrachjem, ki ga je ustvarjala. To je bila neke vrste naklonjenost ali morda kar privlachnost na prvi pogled, in v tem prijetnem obchutku je hotel uzhivati chim dlje. Stopila je k mizi, na kateri je imela pripravljeno medico, in jo ponudila visokemu gostu. No, pravzaprav je bil bolj nizke rasti, toda nenavadnega obraza z izrazitimi potezami, ki so ga lochevale od ostalih, tudi che bi spregledali njegov polozhaj. Nazdravili so in si ob pokushini pohvalno prikimavali, medtem ko je Nina zhe poprosila "kuharskega mojstra – chef de cuisine", naj zachne s strezhbo, sama je she potresla po mesu zhe prej zmlete orehe in zraven prilozhila namochene rozine, meso pa nab redko pokapljala s sadjevcem, ki so mu plemenito grenchino dajala namochena zelishcha. Komaj uplenjeno divjachino je tezhko dobro pripraviti, che ni ulezhana, zato se je bila lotila kuhe posebno skrbno in uposhtevaje dolgotrajne izkushnje; mednje pa so sodile drobne kuharske ukane.

General tako kot spremstvo zhe ves dan ni prav jedel, che odmislimo nekaj grizhljajev suhega sadja v Kanalu, toda to je sodilo k njegovemu slogu dela, da je treba chas chim bolj izkoristiti, zato je tudi pisarju narekoval vech pisem hkrati, se vmes she s kom pogovarjal ali bral poshto. Vso pot po soshki dolini je pozorno opazoval okolico, sproti preverjal svoja razmishljanja in razchlembe v pogovoru z oficirji ter jih dopolnjeval, hkrati pa dognanja narekoval pisarju. Toda kljub temu se hrane ni lotil pogoltno. Pozorno in pochasi je rezal prvi koshchek mesa, si ogledoval njegov videz in oblogo ter skushal zhe iz vonja zaznati nachin pripravljanja. Kot bi medtem na tihem molil, je minilo nekaj dolgih trenutkov, ki so bili potrebni, da se je telo pripravilo na zauzhivanje. Usta so postala zheljna in sprejemljiva, sokovi so omehchali in zgladili pot, po kateri se bo jed postopoma preoblikovala, da jo bo telo vsrkalo in bo postala njegov del. Prepogosto chlovek pozablja, da je vse, kar vdiha in zauzhije, zhe vnaprej dolocheno za spojitev s telesom, prekrshke s hrano plachuje telo samo. Kljub temu, da se je tega zavedal, mu vselej ni uspelo ravnati se po teh spoznanjih, in zlasti, ko so se mu kasneje chedalje pogosteje oglashale tezhave z jetri, se je she bolj potrudil z obredjem pri mizi. Dvignil je za prvi grizhljaj k ustom in obichajno stisnjeni, ozki, a lepo oblikovani ustnici sta se pochasi razprli in sprejeli daritev, pri tem pa je gledal Nino, ki je stala nekaj korakov stran, da jo je opazoval v celoti in ne kot prej, ob vstopu, ko sta si stala blizhje in jo je videl le v obraz. Okus se je sedaj lahko zdruzhil z vonjem in vabljivim izgledom hrane ter voljnostjo celotnega bitja, v katerem se je dushevna sprostitev stopnjevala s telesnim ugodjem, in dala hrani harmonichnost in enkratnost. Nasmehnila sta se drug drugem.

To je njej vselej pomenilo nekakshno samopotrditev, ko ji je uspelo pricharati iz obichajnih surovin, ki so vsakomur dostopne, nekaj vech kot le obrok za prebavo. Kuhanje ni umetnost, je charovnija, s katero se prikliche iz zraka, zemlje in vode v plodovih zemlje ujete elemente ter z njimi nahrani domishljijo chlovekovih potreb. Le od lakote ponoreli chlovek samo golta, v obupnem in skrajnem naporu za prezhivetje potlachi vse druge zaznave in chute. Vendar so to le izjemne okolishchine, ki chloveka pozhivalijo. Zhe nachin priprave hrane in njeno zauzhivanje lochujeta chloveka od zhivali. In tisti, ki hrano pripravlja, ima zaradi tega prav posebno poslanstvo daritve; je kot svechenik, ki opravlja z vso predanostjo in posvechenostjo daritev bogu, zakaj tudi bog se s sprejemanjem njemu ljube daritve povezuje z nami in s to zvezo potrjuje neskonchno skupnost.

Omizje se je razzhivelo in zhe so prvo napitnico posvetili izvrstni kuharici. Potem pa je tekla beseda o marsichem, Nina niti ni razumela francoshchine, che zhe ni bila kakshna beseda podobna italijanshchini, a je tudi ni zanimalo, za goste je pripravljala she eno presenechenje.

Iz vintule je prinesla pehar z belim prtichkom pokritih kobarishkih shtrukljev in jih posamich previdno polagala v zhe prej pripravljeni krop, ki je zhe nekaj chasa brbotal, chakajoch, da izpolni svojo nalogo. Ko jih je vse vlozhila, je posodo odmaknila z ognja toliko, da voda ni vrela. Le tu pa tam je na rahlo, a sunkovito zavrtela posodo, da se shtruklji ne bi sprijeli na dno. Ko se bodo dvignili na vrh, bodo pripravljeni. Kobarishki shtrukelj je z orehovim nadevom zavito za pol dlani tanko zvaljano testo, ki ga na spoju s prsti stisnemo in zapremo. Vsak, ki jih pripravlja, ima svoje skrbno varovane skrivnosti, ki jih zaupa le tistemu, ki mu je najbolj drag. Spricho te skrivnostnosti obstaja vrsta razlichic, ki so nastale, ko so se trudili na razlichnih koncih poustvariti to dobroto; in seveda so zato tudi nove stvaritve poimenovali po svoje. Ne smemo se chuditi, che nam podobno poslastico ponujajo tu pa tam pod drugachnim imenom, toda ne smemo pozabiti, da so kobarishki shtruklji edinstveni.

Medtem so "cholnichki" zhe zaplavali po kropu in Nina jih je enega za drugim pobirala s cedilasto zajemalko ter jih nalagala na krozhnike. Od mize sem so jo pozorno opazovali in she malo prej zhivahno razpravljanje je zamrlo; po zraku je zaplaval prijeten vonj po topljenem planinskem maslu, ki ima v sebi she arome rozh s pashnikov, kar je delovalo kot mochan opoj. Po "cholnichkih" je potresla drobtine, polila maslo in dodala rahel oprh sladkorja.

»Bozhansko!« je bil enodushen vzdih.

Spet se je razvnel pogovor. Zunaj se je tu pa tam slishalo govorjenje in konjsko kopitanje, toda noch je bila mirna in se je nagnila zhe proti jutru. Kljub celodnevnemu jahanju drushchini ni bilo do spanja. V tej mali vasici, dalech od prestolnic in kot da niso v strogem sredishchu velikih dogajanj, je toplota hishe prezhela mozhe in jih za kakshno urico odmaknila od krvi in gorja vojne, ki je divjala nedalech stran, kjer se je z ognjem in mechem bil boj za novi evropski red.

Nenadoma je zahrumelo visoko nad hisho. Kot bi vihar upogibal in lomil drevje. Vmes pa ostri, hreshchechi treski. Slishalo se je chedalje jasneje in mochneje. Che bi bilo poletje, bi to spominjalo na nevihtno grmenje v hribih, s tisocherimi odmevi in ojachitvami. Ob obilici snega drvi tako plaz v dolino, ko se ogromne gmote zemlje, vejevja, kamenja in ledu valijo navzdol in meljejo vse pod seboj. Ko se utrga oblak, po drchah tako rohni derocha voda. Vsi so se spogledali in se ozrli k Nini. Nasmejala se je, rahlo pridvignila roki z dlanmi, obrnjenimi proti njim, kot bi jih hotela obdrzhati tam, kjer so za mizo. She malo in vse je potihnilo. Mraz ali zhival sta sprozhila skalo, morda pa se je drobcen kamenchek pod skalo navelichal ohranjati ravnotezhje... Vchasih delujejo vsi taki dejavniki povezano; mraz in odjuga zrahljata zagozdeno kamnito skriljo, ki jo bezhecha zhival komaj dregne in zhe se vse zrushi. Kakshne posledice imajo lahko drobni povodi! Morda je zgrmela Molida v dolino na podoben nachin. V previsno skalno gmoto je nekaj stoletij prenikala voda in jo po svoje razila od znotraj, pozimi je ta voda zmrznila, pri tem razshirjala razpoke ter razganjala skalino, in ko je nekega dne morda niti ne prav mochan potres, ki drugod ni pustil nikakrshnih posledic, le rahlo podrgetal zemeljska nedra, se je vse skupaj sesulo. Kako neki bo z Avstrijo, dolgo zhe jo najedajo notranja nasprotja, kako dolgo bo treba she pochakati, da bo zgrmela sama vase? Morda je sedaj tak primeren trenutek, da bi on, Bonaparte, z rahlim sunkom spodnesel tla cesarstvu!

Zunaj se je zaslishalo govorjenje, nato je vstopil dezhurni oficir in povedal, da se je tik pod Derom privalila z Matajurja chez cesto v Nadizho ogromna skala ter oshkrbnila del cestishcha; druge shkode pa ni bilo.

Da, ko se kaj rushi, ne smesh biti prevech blizu!

 

ZAVZETJE KLUZH

Eden od oficirjev za mizo je pripovedoval, kako je potekala bitka za Predel. Avstrijski general Bajalich se je s svojimi enotami umikal iz Podbonesca proti Kobaridu, tesno za petami mu je sledil francoski general Guieux. V Kobaridu sta se zdruzhili Bajalicheva kolona, ki je prishla po Nadizhki dolini in ona, ki je krenila iz Gorice po Soshki dolini in jo je vodil general Gontreuil. V pospeshenem marshu sta poslala del topnishtva naprej proti Bovcu, kjer naj bi okrepilo obrambo v trdnjavi Kluzhe. Toda kmalu sta zvedela, da je Francoz Masséna zhe uspel po drugi poti chez Videm in Humin zasesti Trbizh in od tam pregnati Ocskaya, ki se je umaknil mimo Belopeshkih jezer do Korena. To ju je she bolj vzpodbodlo, da bi prishla chimprej chez Predel in se spopadla z njim. Na voljo sta imela shtiri bataljone peshcev in dva eskadrona Erdödijevih huzarjev, ki jih je vodil oberlajtnant Fedak; pot po dolini Uchje so vse do Zhage drzhale tri stotnije Hrvatov, da bi tudi po tej smeri ustavile Francoze. General Gontreuil je osebno pohitel celo na Predil, da bi zagotovil varen prehod chez prelaz, medtem ko sta shla Bajalich in Köblös v zashchitni koloni, da bi preprechila morebitna presenechenja. S Predela je Gontreuil poslal Ocskayu sporochilo naj izsili zdruzhitev njunih sil, toda medtem je zhe dobil ukaz, naj napade Trbizh. Dvaindvajsetega marca zarana je Gontreuil pustil tri stotnije na Strmcu za zvezo z Bajalichem, sam pa vdrl v Rabelj, pobil posadko generala Masséne in pustil svoje za zvezo z Ocskayem ter napadel Trbizh, kjer so se prebivalci pridruzhili Avstrijcem in skupaj so prisilili Francoze k umiku. Kazalo je zhe, da so se Avstrijci otresli zheleznega objema, in ko je she prispel sam nadvojvoda Karel, se je bojna morala dvignila. Bajalicha pa ni bilo od nikoder, in ko so Francozi spet napadli, se je moral Karel hitro umakniti, da ne bi izgubil vse vojske.

Zakaj Bajalicha ni bilo v Trbizh? Dvaindvajsetega marca so Köblösovo brigado pri Stupici, med Chedadom in Kobaridom, napadli Francozi, zajeli sto mozh in zaplenili dva topova, ostale pa podili proti Kobaridu in Bovcu, kjer se je Köblös zaprl she s 5oo grenadirji v trdnjavo Kluzhe, ki je zgrajena nad prepadnim, sto metrov globokim vintgarjem, kjer ni prostora za nich drugega, zato je ozka cesta vklesana v zhivo skalo. Trdnjava je bila v tistem chasu zhe prizadeta zaradi vechkratnih bojev tod okoli in so jo morali branilci na hitro dodatno utrditi. Ko so se priblizhali Francozi, so kaj hitro spoznali, da bo njeno zavzetje trd oreh, in so nachrtovali daljshe obleganje v upanju, da bo mogoche schasoma in z manjshimi silami le priti naokrog. Branilci pa so tudi po svoje sklepali, da ne bodo mogli kaj prida dolgo vzdrzhati, in so se domislili ukane. Manjshi del posadke je neopazno dvignil deske z mostu do trdnjave in jo nato zapustil, medtem ko je vechina posadke ostala v njej. Francoska vojska je mislila, da je trdnjava zapushchena, in v trdi temi so pohiteli vanjo, pri tem pa spregledali past, in mnozhica jih je popadala v kanjon Koritnice, ki je s svojim glasnim shumenjem preglasila krike groze. Shele ko so do mostu prishli s konji, ti nagonsko niso marali naprej, ritali so in se vzpenjali na zadnje noge, se je kolona ustavila. To je she bolj razjarilo napadalce in sklenili so chimprej napasti grad tudi z druge strani. Zato so preiskali vse steze po okolishkih grebenih, pri tem so sledili kozjim pastirjem, in odkrili so strm in nevaren gorski prehod, chez katerega so se preplazile skupine posebej izbranih in sposobnih vojakov triinshtiridesete in chetrte polbrigade, ki sta ju vodila generala Bon in Verdier. Ti so se na drugi strani uredili in po vnaprej pripravljenem nachrtu vdrli v trdnjavo, ki s tiste strani ni bila ne dovolj utrjena ne branjena. Tako so zajeli celotno posadko z generalom Köblösom vred. Po vojnem pravu bi morali vsi ti izgubiti glave pod mechem, vendar se je francoski poveljnik odpovedal tej barbarski pravici, in je francoska vojska ni nikoli uporabljala!

Medtem je Bajalich korakal proti Predelu s l700 mozhmi. Pot je bila slaba in vozove s pratezhem ter topove so konji komajda vlekli ob izdatni pomochi topnicharjev, ki so se she bolj naprezali kakor uboge zhivali. To pochasno napredovanje je bilo krivo, da so medtem Francozi uspeli priti mimo Kluzh in ga napasti s hrbta, s tem je bil obkoljen, saj je s trbishke strani zhe prodrl Masséna vse do Rablja. Po kratkem boju se je Bajalich vdal s celotno divizijo, od katere je po srechnem nakljuchju uspelo pobegniti po stranskih gorskih stezah le 800 mozhem, ki so se prikljuchili Ocskayu na Korenu. Avstrijci so tako v dveh dneh izgubili chez 3000 mozh, 25 topov in 400 voz, polnih vojashke opreme in hrane.

Ob tem pripovedovanju je Bonaparte kar zharel, vmes so si nazdravili, in ko je oficir konchal pripovedovanje o bojih, ki so tod divjali pred shtirimi dnevi, tako da je bil v zraku she vedno duh po smodniku in je poodmeval bojni hrup, si ni mogel kaj, da ne bi vzneseno dvignil chasho na chast francoskemu vojaku in francoski revoluciji.

Nina, ki je od strani poslushala, se je komaj vidno grizla v ustnice in v njej je trepetalo; tudi ona je imela svoje spomine.

 

BRAZGOTINA

Zhe kakshni dve uri se je vlekla vojska skozi vas. Tezhke vozove so vlekli utrujeni konji in tudi vojakom se je poznal hud napor, ki se je videl na telesih, a je bolj prihajal iz notranjosti in se meshal s telesno izchrpanostjo v smrtonosen spoj brezvoljnosti in obupa. Spet so se tolkli s temi prekletimi Francozi, ki so se vzeli bog si ga vedi od kod, le kdo jih je tako dalech sem klical, da bi jih ustavili ter zapodili nazaj chez Alpe, kjer naj srebajo svojo chebuljo juho. Toda teh vragov ni mogoche zavrniti, bijejo se odlochno in silovito... a ne le to, tudi dobre generale imajo, zlasti tisti Bonaparte je ves vrazhji; na tej strani pa... hm, ja... Sedaj jih potiskajo v te tesne doline in grape s previsnimi stenami, kjer ne moresh nikamor vstran, le po ozkih cestah in kozjih stezah, che so she proste, se lahko umikajo. In gor na koncu, chez Predil, bo mogoche na Koroshko?! Jih ne bodo zhe prej pomendrali Francozarji? To je glodalo moshtvu po glavah in jim krotovichilo drobovje od stiske. Vmes med eskadroni so krevsali lazhji ranjenci, na vozovih pa omrtvicheni hudo ranjeni ali umirajochi; mrtve so pripeljali med zadnjimi, ko so se ostali zhe odvalili naprej ter pri Trnovem in Srpenici malo pochili. (Morda to ni bilo nalashch, saj so vojaki vajeni vsega hudega in tudi smrti, tako je naneslo, ker so najprej triazhirali ranjene, in kar je ostalo, so bili mrtvi, ki so jih nalozhili na vozove. Na kobarishkem pokopalishchu so jih razlozhili v vrsto in cheta je nemudoma zachela kopati plitke grobove, saj ni bilo dovolj chasa za kaj temeljitejshega. Poklicali so dekana, ki pa ga niso mogli stakniti, ker je bil shel v Tolmin po opravkih in poizvedbah ter da bi se z ondotnimi oblastmi posvetoval, kako ravnati v novih razmerah. Potem so se domislili in s konji poslali po kaplana v Drezhnico, da so lahko opravili pokop.)

Zadnja konjenishka enota, ki je opravljala nalogo zashchitnice pri umiku, je prijahala zhe ob mraku in pri koritu so napajali, eden je pridrzheval konje, drugi pa so se razkropili po hishah.

Nina je pregledovala prispelo poshto, jo razvrshchala po vaseh, da bi jo lahko chimprej oddala naslovnikom, cheprav je zhe teden dni vse zastalo in ni vedela, ne kdaj ne kako bo to delo lahko opravila. Obichajno so se ljudje sami oglashali in sprashevali po poshti zase in za sosede, ko so prihajali po drugih opravkih in nakupih. Toda v teh negotovih in nevarnih vojnih chasih so se raje drzhali doma, da bo najhuje mimo; tega so se she zlasti drzhali vsi, ki so bili od drzhavne ceste odmaknjeni in so zhiveli v odrochnejshih vaseh in zaselkih. Zakaj bi silili v nesrecho, che jim ni treba, so si mislili. Le ko je bila nuja ali je bilo tako izrecno narocheno, so s poshte poslali hlapca do naslovnika. Sedaj pa she hlapcev ni, skoraj ni moshkega v vasi. Tudi odposhiljanje poshte je bilo neredno spricho cestnih zapor, gneche med vojashkimi premiki in ne nazadnje zaradi nevarnosti roparskih napadov, saj se je po gozdovih in samotah klatilo nich koliko vojashkih ubezhnikov pa tudi ljudi iz domachih krajev, ki so izkorishchali nemirne in zmedene chase za rokovnjachenje.

Po vezhnih vratih je zabutalo, kot bi kdo s shkornji pobrcal vanje. Nina se je zdrznila. Bila je preprichana, da po vsej mnozhici vojashtva, ki se je vila chez dan tod mimo, ne bo tako kmalu za njimi tistih, ki so jih podili. Potuhnila se je, saj ni vedela, ali je tu zhe francoska predhodnica ali je kakshen nepridiprav. Potem jo je preshinilo: kaj pa che se je vrnil Tit ? Da, morda je prav on, si je srchno zazhelela in srce ji je mochneje zaplalo. Toda kako naj ugotovi, kdo je pred vrati? Bum, bum, bum, bum... je grmelo po prostorni in tihi hishi. Na oknih so bili vzidani debeli krizhi iz kovanega zheleza, zlepa jih ne bi mogel kdo izriti. She kot deklica je opazovala furmane, ki so se tu ustavljali, da bi se v gostilni okrepchali, in so vchasih privezali povodce prav za te krizhe, cheprav jim je oche dopovedoval, da tega ne mara. Bum, bum, bum... so jechala vrata pod brcami in kazalo je, da se vsiljivec zaganja v vrata she z rameni, kot bi hotel vdreti. Ne! To zagotovo ni Tit, tudi che je sprva spregledala nasilnost neznanca, ker si je tako zhelela, da bi se reshila osame, da bi ja bil spet on ob njej. Kaj naj stori? Che bodo hoteli vlomiti, bodo poprijeli za kakshno orodje in poskushali z njim. Tudi jeza pred vrati bo narashchala, che ne bo odprla, in ta ni nikoli v prid shibkejshemu, prej nasprotno. Nagonsko je slutila, da se je v takih trenutkih treba poskushati izviti brez izzivanja. Ne nazadnje pa so morda res tu zhe Francozi in ti bodo verjetno ostali kar nekaj chasa po teh krajih, saj so Avstrijca dodobra potolkli, in che je tako, bo treba s to novo stvarnostjo zhiveti in prezhiveti, ohraniti hisho.

Odlochila se je in odprla. Pred njo je ves zaripel stal hrvashki konjenik, ki toliko da ni padel v vezho, ko se je pripravljal na nov napad na vrata, a so se ta nenadoma odprla. Sprva je obstal ves presenechen in negotov, kaj naj sedaj stori, kot da ne bi vech vedel, chemu je sploh hotel vstopiti.

Nina se je oprijela preizkushene taktike, pomiriti ga je hotela; bila da je zadaj za hisho, ko je slishala, da hoche nekdo noter... Ochitno ji ni uspevalo. Odrinil jo je z vrat in kar skochil v notranjost. Se nemirno razgledal, hitro stopil najprej do enih, potem do drugih vrat. Morda se je hotel preprichati, ali je she kdo v blizhini. Ne da bi karkoli rekel, se je podal v kuhinjo, odlomil rezhenj od hlebca kruha in se ishchoche oziral po kuhinjski opravi. Precej je razumela, da bi rad poleg kruha she kaj, in to se ji je zdela dobra misel, da mu takojci nekaj da, s chimer se ga bo morda na hitro reshila; segla je v zidno slepo okno, ki je bilo v tej hishi prirochna shramba, saj bilo v njem svezhe tudi v najbolj vrochem poletju. Hishne stene, tako zunanje kakor notranje, so bile kot za pravcato trdnjavo skoraj meter debele, kar je zagotavljalo veliko toplotno vztrajnost; poleti je bilo treba zakuriti, saj je chloveka kar streslo, che je nenadoma vstopil iz zunanjega razzharjenega zraka v notranji hlad, da so se kamnita tla v kapljah potila. Potegnila je na plano in mu pomolila za moshko dlan velik kos dimljene slanine. Toda to mu ni bilo dovolj. Surovo je segel she sam na polico in pobiral vse, kar mu je prishlo pod roko ter metal v telechnjak, ki ga je imel s seboj. Vznemirjena je opazovala to bitje, iz katerega je vel nedolochljiv vonj po zanemarjenosti in ji ni privoshchilo niti bezhnega pogleda niti ko bi jo lahko oshvrknilo (tako se ji je vsaj zdelo); ki je zasvojilo to hisho, pa cheprav le za zelo kratek chas – s samopashnim obnashanjem je dajalo vedeti, da je sedaj vse to njegovo. Zbala se ga je!

Ko je stopil na hodnik, grozeche molchech, oglat v obraz, je spustil telechnjak v vezhi na tla in zgrabil Nino za roko, da je zastokala, ter jo zvlekel k stopnicam, od tam v zgornje nadstropje, pomel s palcem ter kazalcem – znamenje denarja, in vprashujoche pridvignil brado. Ochitno ji je hotel pobrati dragocenosti in denar. Mrzlichno ji je begala misel, kot mishka, ki zaide ob mlachvi med cepce, kako naj se ga reshi. Kar je imela vrednega, je zhe zdavnaj poskrila, in tja ga ne bo vodila. Drugega pri roki pa ni imela, razen jantarne ogrlice, morda bi se odkupila z njo, cheprav jo je zbodlo v prsih, da bi ostala brez stoletnega talismana... Medtem jo je zhe zvlekel v eno od spalnic. Zagotovo zhe dolgo ni spal na postelji, che sploh je kdaj, kdo ve od kod in chigav je, morda celo spal ni zhe nekaj dni, in to ga je ochitno prevzelo in vzburilo, da je pozabil na denar in hrano, zdaj je imel zhensko, ki ga je spomnila, da so tudi drugachne slasti na svetu. Vrgel jo je na posteljo in zachel trgati obleko z nje. Grabil jo je za nedra, bedra in, kar jo je zgrozilo, za vrat. Izvijala se mu je s takshno mochjo, da je chutila pokanje v mishicah svojih drobnih rok. Le s skrajnim naporom je uspela ohraniti toliko prisebnosti, da je v paniki, ki jo je zajela, lahko she razmishljala, cheprav v presledkih, vmes pa so jo prebliskavale najrazlichnejshe pomisli in nesmisli – ki jih chlovek ne bi prichakoval v tako brezupnem trenutku, a se na neki nachin vsilijo v vrveche misli in she povechujejo zmedenost oziroma jo prav one povzrochajo, saj che bi si misli sledile v obichajnem logichnem zaporedju vzroka in posledic, bi morda le dognal, kaj mu je najbolje storiti. Temu pravimo ohraniti hladno glavo. Toda po drugi strani je v najbolj zapletenih okolishchinah, ko gre za trenutke in ni dovolj chasa za trezen premislek, morda prav tako nagonsko in na videz kaotichno razmishljanje edino smotrno, saj je treba hipno najti reshitev, ko gre za zhivljenje ali smrt. Chlovek se v skrajnem naporu v boju za prezhivetje oprime tudi najbolj nenavadnih domislic, ki lahko pomenijo reshitev, mnogokrat pa tudi ne. Che reshitev uspe, modro ugotovimo, da smo pametno ravnali, nasprotno pa sklenemo, da je chloveka pach zajela panika, sicer bi se reshil. Kazhe, da je narava vgradila v nasho podzavest nekakshen hitri postopek reagiranja, ki seveda mora izpustiti celo vrsto vmesnih preverjanj in dopolnilnih sklepanj, che naj se na tak nachin pridobi zadnje trenutke, ki so chloveku v stiski ostali, da prezhivi., kar vse daje vtis kaotichnosti, ki pa ima kljub vsemu v sebi vgrajen neki najprimitivnejshi red, recimo mu – prared. In v tej meshanici razumskih prebliskov in kaotichnega prareda je Nina segla pod vzglavnik, pod katerim je vsako noch vechkrat potipala, ob vsakem sumljivem shumu, che je she pri roki – tezhak bronast terilnik, s katerim je v terilu v obliki z vencem okrashenega kotlichka iz debelega brona, drobila zdravilna zelishcha. Zamahnila je s tako silo po nasilnikovi glavi, da je omahnil z nje. Ubila sem ga... jo je spreletelo! Toda she isti hip je skochila s postelje, zbezhala iz sobe navzdol po stopnicah na dvorishche in v breg za hisho gor pod Matajur. Ni vedela, koliko chasa je tekla, ker je od vsega hudega in napora omedlela.

Ni se zavedala, kaj si domishlja in kaj je res. Zdelo se ji je, da slishi spodaj v vasi zvok vojashke trobente. Potem krichanje, vpitje in na koncu divji galop konjev. Konchno: t-i-sh-i-n-a... Bila je trda tema, ko se je prav ovedela. Kljub mrazu ni bila otrpla, bila je v nekakshni vrochici. Glava jo je bolela tako, da bi jo razneslo. Napol je klechala, se odlochila vstati in prisluhnila v noch. Kot da je svet izumrl, nobenega glasu. Korak za korakom se je vrachala v vas. Shele sedaj je videla, kako dalech je bezhala. Spricho teme se je spotikala, veje so jo praskale. Le sova je medtem zaprhutala od nekod v blizhini. Hisha je bila v temi kot vsa vas. Che bi bili she vojaki tu, bi si kaj kurili, slishala bi konje, korakanje strazh. Toda nich. Okorajzhila se je in pri zadnjih dvorishchnih vratih nastavila uho v vezho, potem pogledala in na drugi strani ugledala rahlo svetlikanje – oboja vrata, tudi ona s ceste, so ostala odprta. Veter je rahlo zavel skozi vezho.

Toda shele sedaj jo je prevzel nov strah. Kaj bo z mrtvecem? Kako ga bo sama kam spravila? Kam naj ga spravi? Bog ne daj, da se zjutraj vrnejo njegovi kompanjoni. Kaj pa, che bi vse prepustila novi oblasti, ki bo chez kakshen dan tu? Kaj pa, che ne pridejo precej, bo mrtvec kar tam lezhal? Ji bodo verjeli, kako se je zgodilo. Kakshni pa so sploh ti Francozi?

She vedno negotova, se je pritajeno splazila v vezho, zaprla vrata, vzela v kuhinji leshcherbo, jo prizhgala, zastrla in se s trepetajochimi koleni zachela vzpenjati proti spalnici z nozhem, ki ga je spotoma vzela iz predala, cheprav si ni bila svestna, ali bi ga v sili res uporabila. Tudi ta vrata so bila odprta... strahoma je stegnila roko z luchjo dalech predse in ji sledila s kotichkom ochesa, na postelji ni bilo trupla. Morda se je skotalil na drugo stran, je pomislila, se zavlekel v kakshen kot. Shla je po sobi. Nikjer ga ni bilo. Na postelji pa je ugledala krvavo posteljnino, krepko ga je zadela. Je ostal zhiv? So ga njegovi odnesli?

Vsak najmanjshi shum v hishi ji je bil sumljiv in nenavaden.

Nekje so cvilili techaji oken ali vrat, verjetno so v naglici she stikali za njo po hishi.

Odpravila se je po vsej hishi in se preprichala, da ni nikjer nikogar. Potem se je vrnila v sobo, pobrala krvave stvari, jih zvila v culo in shla iz hishe z odejo chez hrbet do kleti pod gozdom. Che se jutri Hrvatje vrnejo, je ne bodo nashli.

Preostanek nochi je prechumela, obhajale so jo chudnje sanje. Toda do jutra tako ali tako ni bilo vech dalech. Ko je za trenutek (kot se ji je zdelo) trdno zaspala, jo je zbudilo zvonjenje. Pogledala je previdno na plano. Bil je prelep sonchen dan, s tako modrim nebom, kot je lahko le spomladi v gorskem svetu.

Na nadlahti jo je zaskelela rana, dotlej je sploh ni chutila, rokav bluze se je zalepil nanjo kot povoj, ki je ustavil krvavenje. Ni bila le praska. Brazgotina ji bo ostala za vselej.

 

DARILI

Spomin jo je tako prevzel, da je bila popolnoma odsotna, ko jo je priklicalo v sedanjost dogajanje okoli mize, in zaznala je, da jo vsi gledajo; kaj ne bi, morda so jo zhe kaj ogovarjali, pa se ni odzvala, morebiti je celo kaj nevede izustila. Zachutila je le rahlo nelagodje, saj jo je prevzemala samozavest, da bi taka izkushnja spravila she moshkega s tira. V tem trenutku je najbolje, da se obnasha kot doslej umirjeno, preudarno kot upravljalec posestva, hishe, gostilne in poshte. S tem profesionalnim odnosom je dala vedeti, da izhaja njena prijaznost in gostoljubnost iz polozhaja, ki ga ima v tej Hishi, in da bo tak, in samo tak, ostal, ne oziraje se na posledice, che bodo gostje sposhtovali ta posebni notranji red sveta Hishe.

Toda ta njena trenutno poudarjena drzha, ki se jo je polotila iz podozhivljanja prezhivete dramatichne izkushnje, ni bila z nichimer izzvana, prej bi celo lahko rekli, da ji je prisotni moshki zbor kazal sposhtovanje in obchudovanje. Ujela se je pri misli, da ji to prija in da ji je lahko celo to sprozhilo poprejshnji val ponosa.

Kar je naredila, ni bilo opravichilo, cheprav bi lahko pomislili tudi na to, bilo je odraz obchutljivosti v obchevanju z ljudmi in visoka stopnja obvladovanja okolishchin. Domislila se je chipk. Pri vsem drugem delu in opravkih res ni imela veliko prostega chasa, toda zlasti pozimi je rada vzela v roke knjigo ali pa se lotila klekljanja, ki zanjo ni bilo rochno delo, ampak izostrovanje misli. Vzorci za podlago se prehajali iz roda v rod, a tudi sama jih je snovala. Dela se je lotevala v trenutkih zbranosti in se mu vsa posvetila, kar jo je sproshchalo, obenem pa ji dajalo navdiha. Premetavanje klekljev nad vzorcem ni mehanichno delo, skrbno je treba slediti prepletanju, vozlanju in pravi napetosti niti. Ni dovolj imeti lep vzorec, che ni spretnih prstov in natachnih gibov; vzorec je kot notni zapis pesmi, ki potrebuje dober in izurjen glas, da zazhivi skladateljeva stvaritev. Ni dovolj lep glas, she manj trde in dolgotrajne vaje, che ni nadarjenosti. Chipka je zapeta pesem, ki je, ko je odpeta, ne moresh vech ponoviti, in vsakokratna izvedba je stvaritev zase, ki jo lahko zastavish zelo dobro, a sta nadaljevanje in zakljuchek slaba. V tem je del skrivnosti in zahtevnosti klekljanja, nenehno morash biti zbran in voljan tega dela, saj je ustvarjalnost pogojena s posebnim stanjem duha, ki ga vzpodbuja in vznemirja poklic. Poklic ni sluzhba. Poklicani so umetniki, izumitelji, duhovniki in uchitelji, ostalo delo je namenjeno sluzhenju kruha, prezhivetju in samoohranitvi. To je bolj ali manj naporno garanje, ki ga opravljamo zlovoljno ali dobrovoljno, a bi se mu izognili, che bi le shlo drugache; tisto, za kar smo poklicani, pa opravljamo iz preprichanja kot samopotrjevanje.

Chipka je iz praznin, izoblikovanih z vozlanjem nitk, kjer je praznina prav tako pomembna kot nitka sama. Oblika, velikost, zaporedje in gostota praznin tvorijo chipko, nitke, ki te praznine omejujejo, so le sredstvo za izrazhanje in ustvarjanje praznin. Nitka pride do izraza samo zato, ker so vmes praznine, sicer bi dobili enolichno, gladko tkanino ali pa razmrsheno shtreno. Ta navidezni nich je v kompoziciji chipke izrednega pomena, v bistvu chipko ustvarja in je njena osnovna sestavina. Kolikokrat se lahko chlovek vprasha, kaj pa je nich? Praznina? Praznina kot v chipki? Che je tako, ima svoj globoki pomen; brez nicha bi bilo vse enolichno ali pomeshano. Praznine med zvezdami so kot neizmeren del vesoljskih chipk. In zhivljenje samo je chipka nichevosti, ki mu dajejo lepoto in smisel zvozlane tanke nitke lepih trenutkov.

Za trenutek je zapustila oficirsko druzhbo in se iz zgornjih prostorov vrnila s chipkastim robchkom, ga izoblikovala v nagelj in potisnila generalu v razporek na srchni strani prsi, kar je delovalo kot odlikovanje. Morda se je komu zdelo, da je celo vech kot to, ali je vsaj tako hotel razumeti. Na vojashkih uniformah so odlikovanja sicer njihov razumljivi del, saj kakshen pa je vojak, ki ni hraber, ki se ne odlikuje, po drugi strani pa delujejo kichasto, ker si je tezhko zamisliti, kako se vojak spopada, naskakuje, vihti sabljo, preriva med mnozhico s temi pisanimi in krhkimi okrasji. Tako tudi Ninino odlikovanje ni bilo prav nich neubrano z drugimi; celo poudarilo je sicershnjo dvojnost simbolov.

Izzvala je pravo presenechenje med odlichniki, ki ga je reshil sam Bonaparte z nenavadno gesto, ki je bila na meji hladnega trgovskega odnosa, ko ji je dal tri velike zlatnike, tako je, bi lahko rekli, poplachal njen trud in gostoljubnost. Toda plachilo je bilo dalech prevech bogato, da ga ne bi razumeli kot znamenje posebne naklonjenosti oziroma kot izmenjavo daril.

V italijanshchini se ji je zahvalil in ji podrzhal ter poljubil roko. Nini se je kaj takega sicer zhe zgodilo na redke chase, tako da je ta izraz galantnosti ni presenetil, toda sprejela ga je v teh zmedenih chasih in surovih okolishchinah kot preblisk nechesa sproshchujochega, da, celo osrechujochega.

Nato so se naglo odpravili. General je ukazal postaviti chez noch strazho pred hisho, pisarju pa, naj naslednji dan poshlje sem she pisno zahvalo.

Na vzhodu ni bilo vech dalech jutro, ko se je celotno spremstvo z dokajshnjim trushchem odpravilo proti Kobaridu.

Nina je zaklenila vezhna vrata in se odpravila spat; she dolgo je bedela in razmishljala o nenavadnih in vznemirljivih dogodkih zadnjih dni. Nocojshnji gost pa se ji je she posebej vtisnil v spomin.

 

PRI SVETEM STUDENCU

V mraku se je general s spremstvom premikal previdno, toda v Kobaridu so ga zhe od prejshnjega vechera chakali ostali shtabni oficirji, da jim razdeli ukaze, saj se je bilo treba pripraviti na nove spopade. Kmalu niso vech slishali shumenja Nadizhe in priblizhali so se Staremu selu. Zabevskalo je nekaj psov, ki so kmalu obmolknili, saj je bilo zadnje chase, in tudi nocoj, zhe toliko prometa tod mimo, da so sami spoznali nesmiselnost svojega pochetja, le iz neke dolzhnostne navade so se na kratko oglasili. Sicer pa razen strazh ob poti ni bilo zhive dushe na spregled, ali se je tako vsaj zdelo. Tudi che je kdo previdno pokukal chim bolj tesno ob robu okna, kaj prida ni mogel videti, le slabo razlochno mnozhico konjenikov. Tega vojashtva pa je na nesrecho v zadnjem chasu kar obilo.

To je prometna vas, skozi katero vodi drzhavna cesta, zato je bilo vselej mogoche srechati na njej tovorne vozove, ki so jih, nalozhene s hlodovino, drvmi, senom ali drugimi pridelki, vlekli voli ali konji dol proti Lashkemu, nazaj pa koruzo, zhelezo in tkanine. Tudi zhivino so gonili tja dol, zlasti namenjeno za zakol, saj je bilo meso planinske govedi vselej chislano dol do Benetk. Cheprav ni bilo obichajno potovati ponochi, pa je vchasih le bilo potrebno po kakshnem nujnem opravku ali prenesti zaupno sporochilo tudi od takem neprimernem chasu. Naslednjega dne so po vasi govorili le o tem in ugibali, kdo in zakaj je tako hitel, in spletale so se neverjetne govorice. Domishljija je dobila veter v krila; posebej she ob zimskih vecherih, ko so od soseda do soseda lichkali ali buzhgali koruzo, so kar tekmovali med seboj s spomini na nenavadne dogodke in prikazni.

Nekdo je videl vihrati konjenika v chrnem plashchu, za hrbtom mu je sedela bela prikazen, ki je drzhala konjenikovo glavo pod pazduho, za konjem pa je migljala dolga, svetlikajocha se in polagoma bledecha vlechka modrikasto zelene barve, kot jo je mogoche vchasih videti pred nevihto nad vrhom, kamor potem treshchi strela. In celo zadishalo je tako po vasi, che je kdo zbral toliko poguma, da je pomolil nos skozi okno. Zarana drugega dne, preden je sonce vzshlo, je bilo mogoche videti zlate sledove konjskih kopit, ki jih je zabrisal prvi sonchni zharek. Toda gorje, che si je kdo drznil dotakniti se jih, roka mu je postala chrna, kot bi jo z ogljem zamazal, zaznamovanost, ki se je zlepa nisi mogel znebiti. To naj bi bilo povezano s kostmi, ki jih tu pa tam izorjejo nad vasjo, cheprav so se zhe oblasti lotile preiskav, ali ne gre za kakshne prikrite zlochine; aradi tega so poslali uradnike celo s cesarskega dvora, ki so dognali, da so to prastari ajdovski grobovi. Kopali so kakshno leto na povrshini enega orala in odnesli s seboj nekaj zabojev lobanj, kosti in razlichnih bronastih predmetov. Od takrat se she pogosteje dogajajo nenavadne stvari, bodisi da so duhovi nezadovoljni, ker so jim pomeshali ali razdvojili kosti, bodisi da so lochili med seboj tiste, ki jih je v davnini zdruzhila usoda in jim je bila namenjena vechna skupnost.

Tako so se pochasi priblizhali Kobaridu. Predhodnica je zhe sporochila strazham, da gre general, in sprejeli so ga s strumnim pozdravom, razvshcheni z dezhurnim oficirjem na chelu, ki je salutiral in raportiral. Vendar se general tam ni obiral, takoj se je odpravil na delo.

Za Kobarid je znachilen obsezhen trg s cerkvijo, okrog katerega so krozhno nanizane zgradbe, ki tvorijo neke vrste mestno obzidje. Njegova strateshka pomembnost je ochitna zhe iz lege pod grichem oziroma zhe kar na njegovem pobochju, za katerim se strmo dviga grapasto pogorje Stola. Poti, ki pripeljejo iz tolminske in chedajske strani, se tod nadaljujejo mimo Starega gradu proti Bovcu nad prepadnimi bregovi Soche, ki je tu ukleshchena med globoke zajede v zhivi skali. Naselje od nekdaj brani ta prehod, o tem prichajo bogate najdbe vse od neolitika naprej. Mnogokrat branjen in ne vselej ubranjen; razrushen in na novo postavljen. Pod mogochnim vrhom skalnatega Krna, nad kanjoni modrozelene Soche, obdan z vencem travnatega gorovja, je pravi naselbinski biser.

Izpod gricha Sv. Antona izvirajo mochni studenci, ki so obilno dovajali prebivalcem svezho in zdravo vodo tudi sredi najbolj sushnega poletja, to je bilo izrednega pomena v primeru sile, che je bil kraj oblegan. Voda teche pod hishami in ob njih, zidovje raste iz vode, mostichki povezujejo bregove, in na manjshem stranskem trzhichu je postavljen vodnjak iz klesanega kamna. Ob izvirkih so nekoch rastle lipe, sveta drevesa, ki so jih Slovani chastili she dolgo v srednji vek, ko so prihrumeli shkofovi vojaki iz Chedada, ustrahovali prebivalce in zasuli studence. Vendar vode ni mogoche ustaviti, kakor tudi ne chlovekove volje in hotenja. Vrelci so sveti v svoji svobodi in zhivljenju, ki ga simbolizirajo, kot je sveta svoboda misli.

V eno od teh gosposkih "hish na vodi", pri Jeronu, prav na robu trga pri vzponu poti na grich, je vstopil Bonaparte med svoje shtabnike, ki so ga zhe nestrpno prichakovali.

 

NACHRTOVANJE ODLOCHILNEGA SPOPADA

V eni od prostranih sob v prvem nadstropju, ki je sicer rabila druzhini za zbiranja, ko se je treba v rodbini shirshe pogovoriti ali ob posebnih prilozhnostih, kot so rojstva, poroke in smrti, sprejemi pomembnih gostov, redno pa ob vseh velikih praznikih v letu in rojstnih dnevih druzhinskih chlanov, je chastnishki zbor sprejel medse svojega komandanta, generala Bonaparta. Razgrnjeni zemljevidi so potrjevali, da so se zhe pred tem lotili preuchevanja vojashkega polozhaja. Po drugi strani pa so steklenice in pladnji s hrano dokazovali, da niso zanemarjali tudi bolj banalnih opravil, kar je she posebej razumljivo, saj je bila pretekla zima izredno huda, da je pomrlo to precej ljudi od mraza in pomanjkanja ter je bilo zelo tezhko priti do hrane; to je pri francoski taktiki hitrega napredovanja brez pratezha povzrochalo vojski hude tezhave z oskrbo; vchasih je zmanjkovalo hrane tudi generalom. Tu je hishni gospodar poskrbel, da so se spodobno podprli in so bili vidno dobre volje. Drugache, kot pa se je godilo generalu Serrasu, ki je dopoldne v svojem zachasnem bivalishchu pri Podseljanu ravno preucheval pisna porochila in pripravljal ukaze, ko je kljub vsem adjutantovim poskusom, da bi ga zadrzhal, k njemu skoraj vdrl tovarnar za svilo Janez Moshich iz Zhabnice pod Trbizhem v Kanalski dolini, ki so ga na povratku iz Trsta zadrzhali vojni dogodki (in Francozi, se razume, niso hoteli tvegati, da bi morda mozh prenesel kakshno vest, ki bi lahko shkodovala operacijam), kar shtiri dni pa ni mogel nikjer dobiti nichesar za pod zob. Zato je od generala zahteval, naj ga spuste nazaj v Gorico, sicer bo umrl od lakote. General Serras mu je pokazal kos chrnega kruha na svoji mizi in mu rekel, naj si ga polovico vzame, polovico pa naj pusti njemu. Nato mu je napisal prepustnico, da ga do Gorice ne bi nadlegovali vojaki.

Tudi tezhavne oskrbe in skromnih mozhnosti v tej izchrpani dezheli je bilo treba chimprej prodreti v dolino Drave, kjer so bile drugachne razmere in boljshe komunikacije. Bonaparte ni sedel na ponujeno stolico iz rezljane luzhene hrastovine, ki je bila del celotne sobne opreme, z mizo in vitrinami v enakem slogu. Stojé se je tudi sam zatopil v karte, nato pa pogledal navzoche in poslushal njihova porochila, pospremljena s predlogi za ukrepe. Njegove odlochitve so bile hitre in odlochne, kot so bile ukazane akcije. Brez najmanjshega zastoja morajo enote in korpusi prodirati proti osrednji Avstriji. Naglica in trd, udaren nastop bosta zagotovila zmago in prisilila nasprotnika, da se ukloni. Odlochilno strateshko prednost je treba ohraniti in jo v polni meri izkoristiti. Vsak poveljnik posebej je osebno odgovoren, da se ta ukaz v popolnosti izvrshi. Zato naj se vsi brez odlashanja napotijo k svojim enotam in osebno vodijo operacije. Tudi sam gre she ta hip na pot in se ne bo vech zadrzheval. S sli ga morajo redno in sproti obveshchati o stanju na bojishchu, saj se bo pomikal z njimi, kot bodo napredovali, in bo v njihovi neposredni blizhini.

Dvignili so she zadnji kozarec belega brishkega, v katerem so se pobliskavali plamechki svech kot zvezdice, ki jih bodo po tej kampanji delezhni za svoje zasluge. In zvezdic je bilo obilo, toliko, da so najhrabrejshim in najsposobnejshim obetale celo marshalsko palico. Vive la France! Salutirali so si ter se razshli.

V sobi je zavladala tishina. Celo adjutant in pisar sta shla iz sobe, da bi storila vse potrebno za razposhiljanje ukazov. Bonaparte je prvich sedel. Rahlo je naslonil brado na prsi in zaprl ochi. Vstopil je v eno tistih stanj, o katerem nikoli niti sam ni vedel, ali spi ali bedi, med katerim se mu je stvarnost dozhivetega meshala z zhivimi slikami prihodnjih dogodkov o katerih je premishljeval chez dan ali pa so se mu utrinjali med sprostivenim viharjenjem mozhganov. O sanjah nekateri trde, da predstavljajo sprostitev od vseh dushevnih in zhivchnih napetosti; da bi chlovek, ki ne sanja, schasoma znorel. Toda njegovo polspanje ali polbedenje, kakor se vzame, ni sodilo k tisti izgubi zavesti, ki jo med spanjem zapolnijo sanje, ampak je bilo dushevna aktivnost, ki je s svojimi obeti prihodnjih uspehov popolnoma sprostila telo in ochistila dusho.

Z enim od podozhivljanj se je vrnila Nina, zhenska, ki jo je spoznal pred nekaj urami in ki je ne bo videl nikdar vech. Zhenske so se nenehno pojavljale v njegovem zhivljenju, a ni bil romantichna dusha, da bi se veliko ukvarjal z njimi. Sodile so bolj v nachin vojashkega razmishljanja, koliko sil kam usmeriti, da bo dosezhen cilj. In morda ga je pri tem krhkem bitju prevzelo prav to, da je med bezhnim obiskom opazil v njenem obnashanju, da sta si podobna v razlichnosti. Bila je v sluzhbi Hishe, kot je bil on v sluzhbi Francije. Toda njena volja in smiselno ravnanje sta ustvarjala enake rezultate, kot so bili njegovi: obvladovati polozhaj in iz njega iziti neporazhen, vendar z drugachnim pristopom in drugachnimi sredstvi. Z neposrednostjo, pobudo, ki jo je imela ves vecher, in zv nevsiljivostjo je gospodovala. V tem napolsnu se je zavedel, da se bo, po izkushnjah sodech, za vselej pojavljala njena slika v podobah miselnega burjenja.

Kako dolgo trajajo sanje? Morda sekundo, morda minuto? Vsekakor ne dolgo. Tudi njegov polsen ni bil veliko daljshi. Tisti, ki so ga dolgo poznali, so za to njegovo posebnost vedeli, vendar zelo pogosto sploh niso zaznali, da se je njegova energija iznihala iz enega valovnega stanja v drugo, pri tem pa se je zgodil preklop iz enega polnilca na drugega.

Zdramil se je. Shel je s prsti ene roke med prste druge in jih krepko stisnil, da so chlenki zapokali, ob tem so se mu napele vse mishice telesa. Obstal je tako, nekaj trenutkov tog, se nato popolnoma sprostil, kar je zadostovalo, da je vstal chil in pripravljen za nov vojashki dan.

Spodaj je hishni gospodar bedel med skupino oficirjev, ki so poskochili in sledili poveljniku skozi vrata v hladen mrak. She v vezhi ga je pozdravil, se mu zahvalil v imenu Francije, ki ne bo pozabila gostoljubnosti, zato pa bo sposhtovala jezik, narodne in verske obichaje ljudi teh krajev ter zagotovila enakost in svobodo.

Zadaj za Krnom je zarja srebrila nebo, ki je bilo proti zahodu she chrnomodro na vzhodu pa sinje. Iznad nekaterih streh se je zhe sukljal rahel bel dim. Nad kobarishkim blatom so se spreletavali galebi, ki se v zimskih mesecih tod pojavijo, spomladi pa se vrnejo v svoja gnezda.

 

DEKAN BONESH

Medtem ko se je Bonaparte posvetoval s svojim shtabom, je nedalech stran, v farovzhu tik ob cerkvi, sedel za mizo krepak dvainshtiridesetletnik in pisal v zhupnijsko kroniko. Pred tem je dobro zapahnil vrata in pregledal, ali so vsa okna dobro zaprta. Skrbno je zastiral svetilko, okna je imel zakrita s tezhkimi zavesami, sploh je njegovo pochetje dajalo vtis zarotnishtva. Tolminski zhupnik in dekan Janez Bonesh se je rodil prav tu, v Kobaridu, ochetu Ivanu in materi Mariji Belin. Bil je zelo nadarjen in zhe kot otrok delaven, kar je odlichno zagotovilo za uspeshno kariero. V ljubljanskem lemenatu je prvi dve leti shtudiral moralno teologijo, zgodovino cerkve, hermenevtiko in patrologijo, zadnja tri leta pa v nadshkofijskem bogoslovju (Domus presbyteralis) v Gorici dogmatiko, kanonsko pravo in pastoralo. Obvladal je slovenshchino, latinshchino, nemshchino in italijanshchino. Ker je bil premlad, je prejel posebno apostolsko odvezo in bil posvechen januarja l778 ter kot obetajoch mozh nekaj mesecev prezhivel pri gorishkem nadshkofu grofu Rudolfu Edlingu kot aktuar. Nato je nastopil sluzhbo duhovnishkega pomochnika v Volchah, kjer je tudi postal kaplan. Tu je tudi napisal in dal l783 pri Kleinmayerju v Ljubljani natisniti knjizhico, v kateri se kot pristash reform cesarja Jozhefa II. zavzema za zdruzhitev cerkvenih bratovshchin, saj je mnoge imel za shkodljive veri, med njimi tudi bratovshchino Marije Tolazhnice (ali mistichno Bratovshchino chrnega usnjenega pasu sv. Monike), ki je imela na Slovenskem veliko pristashev. Pohvalil je cesarja, ki je ustanovil Bratovshchino dejanske ljubezni do blizhnjega, ki pa ni zazhivela.

Cesar ga je z odlochbo dne 3. septembra 1784 imenoval za "cesarskega" zhupnika v Tolminu, ravno v chasu, ko sta po jozhefinskih reformah nastali gorishka in videmska nadshkofija in se je postopoma ukinjala stoletna oblast chedajskega kapitlja. Kasneje je postal tolminski dekan in leta 1793 pochashchen z uglednim mestom v konsistoriju gorishko-gradishchanskega ordinariata, ko je bil shkof Franc Filip Inzaghi, prvi shkof v duhu prej omenjenih reform, saj je cesar Jozhef II. najprej postavil sedezh shkofije v Gradishche ob Sochi in jo kmalu spet prestavil v Gorico.

To so bila burna leta na evropski celini, vrelo je na vseh koncih in krajih, dotedanji fevdalni druzhbeni red je pokal po vseh shivih. Veliki umi so utirali pot razsvetljenstvu, kateremu so se pri nas pridruzhili Valentin Vodnik, Anton Tomazh Linhart, Zhiga Zois in drugi, ki so si prizadevali izobraziti ljudstvo, za to pa ga je bilo treba nauchiti pisati in brati v slovenskem jeziku. Linhart je prav na Zoisovo pobudo napisal prvo kritichno zgodovino Slovencev, po Japlju in Kumerdeju smo dobili Kopitarjevo znanstveno slovnico slovenskega jezika, pesnilo se je v slovenshchini in tako naprej. Znanost in tehnika sta napredovali, industrija je potrebovala delavce, ki pa so she bili last fevdalcev in odvisni od njihove volje. Tudi znotraj cerkve je vrelo, prv tako je bila veleposestnik in je podpirala stari fevdalni red. Tako so nekateri razsvetljeni vladarji spoznali, da morajo sami nekaj storiti, da prehitijo tudi zanje neugoden razvoj dogodkov, in so zacheli izvajati reforme. To naj bi moderniziralo druzhbo in jo brez pretresov popeljalo v novo stoletje. Toda stvari niso shle gladko in zlasti ne dovolj hitro in odlochno. Mnogo je bilo odporov in vodilni sloji visoke duhovshchine in plemstva niso razumeli izziva chasa. Tako je dokonchno pochilo v Franciji leta l789, ko je tekla kri v potokih. Prav to pa je prestrashilo reformatorje, ki so se sedaj zbali, da jih bo zgodovina odplavila.

Nash dekan Bonesh, ki je tako podpiral reformatorskega cesarja Jozhefa II., jo je po prvem presenechenju ubral po poti nasprotnikov francoske revolucije, ki so prednostno nalogo videli v njeni zadushitvi, da bi zajezili prevratnishko poplavo po Evropi. V Tolminu je dekan Bonesh tri dni molil za srechen izid tretje evropske koalicijske vojne zoper vojski revolucionarne Francije in pri tem v pridigi 30. marca l794 upravicheval ta bojni pohod s proticerkvenim delovanjem revolucionarjev in da je vojna v obrambo vere. Ni se zadovoljil zgolj s pridigo, temvech jo je dal takoj tudi natisniti v Gorici. A vojna se je iztekla v korist jakobincev, ko se je odlochila v bitki z Avstrijci pri belgijskem kraju Fleursu.

Odtlej so minila skoraj natanchno tri leta in dekan Bonesh je imel Francoze okoli sebe. Ni se spremenil, she vedno jih je sovrazhil in si srchno zhelel, da bi se zgodil kakshen chudezh, ki bi odgnal to sodrgo, ki prinasha le nesrecho. Pripravljal se je na tisti srechni dan, ko bo lahko spet pred svojimi ovchicami grmel chez brezbozhce. Zgodovini pa bo zapustil chrno na belem vse zlo in grdobije njihovega vladanja. Zato je tudi v tem trenutku tako vneto zapisoval dnevne dogodke in svoje komentarje k njim. Pri vsem tem pa je deloval zelo previdno, saj je bil zhe obveshchen, da so Francozarji sprashevali po njem v Tolminu, in nalashch se je umaknil sem v Kobarid, da bi jim shel izpred ochi. Toda nakljuchje je tako naneslo, da ima tik pred nosom samega zhivega antikrista Bonaparta, katerega bi se mogel celo dotakniti, bog ne daj. Zato je vse popoldne molil, da bi Bog tako storil in odgnal nesrecho iz dezhele.

Spet se je sklonil nad pisanje in marljivo polnil list za listom. Prav kmalu bo prishel dan, ko bodo njegove knjige izshle in vsemu svetu ter prihodnjim rodovom sporochale o kruti in surovi francoski okupaciji.

O tem bo tudi pridigal na slovesni mashi v tolminski cerkvi, brzh ko jakobinci odnesejo pete; prekrizhal se je in odlozhil pero. Ochi so ga bolele od dolgega pisanja pri slabi razsvetljavi, toda to ga ni motilo, da ne bi potem, ko je utrnil plamen svetilke, rahlo odgrnil zaveso in se zagledal na drugo stran ceste, kjer so bila pri Jeronu razsvetljena vsa okna, in napenjal je vid, da bi morda zagledal onega nebodigatreba, ni si upal izrechi "poshast"... Toda tako na trgu kot v hishi onkraj je vladal mir. Le strazhe so cepetale od mraza, se otepale krizhno z rokami, da bi se ogrele, in pri tem so se pobliskavali bajoneti na pushkah v medlem soju nekaj bakel, ki so bile razpostavljene tu in tam na vogalih.

Pokleknil je in zbrano ter predano molil za zdravje in srecho najboljshega vladarja, avstrijskega cesarja, ki ga chakajo she hude preizkushnje. Bog naj okoli njega zdruzhi plemstvo, ki se umika pred revolucijo. Ljudstvu pa naj dá spoznanje, da jim Francoz prinasha vechno pogubo s svojimi idejami o enakosti, saj sta cesar in ta red na zemlji od Boga dana in je vsak odpor proti temu smrtni greh. Vse tiste zaslepljence, ki so se razveselili prihoda jakobincev, pa naj pozhre vechni ogenj. Amen!

Kot chlanu konsistorija so bile Boneshu znane zaupne zadeve, ki so she krepile njegov srd do okupatorjev. Poznal je vsebino zadnjega Bonapartovega pisma svetemu ochetu, ki je bilo poslano pred kratkim iz Gorice kot odgovor na papezhevo poslanico, katero je prinesel njegov legat Massimi.

»Njegovi Svetosti papezhu Piju VI.

Najsvetejshi oche,
ekscelenca markiz Massimi mi je izrochil pismo, ki mi ga je Vasha Svetost blagovolila poslati. Zhelim zadovoljiti ekscelenci markizu Massimu v vsem tistem, kar je odvisno od mene. Kar se tiche chlena o civilni vladi v Anconi, je treba uposhtevati Izvrshni direktorij v Parizu, ki odobrava mirovni sporazum iz Tolentina, in ni vech v moji mochi karkoli spreminjati; vendar poznavajoch zhelje Izvrshnega direktorija, da bi kaj storil kot znamenje prijaznosti do Vashe Svetosti, vam lahko zagotovim, da bo to vprashanje preuchil z najvechjo skrbnostjo.
Prosim Vasho Svetost, da sprejme mojo zahvalo za ljubeznivo pismo in da bi blagovolila nakloniti prilozhnost oficirjem francoske armade, ki je pred vrati Rima, da Vas pochaste, in da verjamete v obchutke sposhtovanja in chashchenja, ki me navdajajo.
Bonaparte.«

Toda v diplomaciji se vse ne koncha tako preprosto. Zato je markiz Massimi dobil obenem s pismom za svetega ocheta she eno zase, ki je bilo bolj neposredno in ni pushchalo dvomov, kdo je sedaj gospodar na Apeninskem polotoku.

Bonesh se je she enkrat obrnil v smeri proti nevidnemu in osovrazhenemu luciferjevemu podaniku, ki je bil za hishnimi stenami onkraj ceste, in osredotochil dushevno energijo v nekakshno nevidno zharchenje, ki je prihajalo iz njegovega pogleda in bi lahko tudi pokonchevalo...

 

SAMA

Po koshenicah na pobochju Stola so se zhe delale tiste znachilne senchne chrte, ki jih nizko vecherno sonce oblikuje z bochnim osvetljevanjem grmichaste meje med loti (pasovi zemljishch, ki so jih dobili kmetje iz doline ob reformi Marije Terezije), kot bi gora valovila s spokojno pochasnostjo vse do trde teme. Nina je shla s pogledom od Krna proti Kotu in spotoma zaobjela nanizanko vasic, zachenshi s Kredom she v dolini, potem Potoke, Borjano in na vrhu Sedlo, za katerim se je pod vrhom Stola skrival Breginj. Koliko dush je tod okoli, nocoj pa bo spet sama. Strazha, ki jo je general in poveljnik ukazal postaviti sinochi, se je zhe kmalu potem, ko se je dodobra zdanilo, umaknila proti Kobaridu. Pred tem so se vojaki oglasili v hishi, da ji sporoche svoj odhod, toda prav toliko jim je to rabilo kot dober izgovor za skodelico toplega mleka in kos kruha. Ko jim je Nina nalozhila na pladenj she nekaj mesa od sinochi, so se jim zasvetile ochi in zhivahno so se med seboj pogovarjali ter odobravajoche pogledovali h gospodinji.

Ob obilici opravkov po hishi ji je dan hitro minil. V vasi je ostalo malo ljudi. Nekateri so se umaknili kam k svojim v vasi stran od drzhavne ceste, druge pa so zatekli boji zadnjih dni kje dol na Lashkem ali po drugih opravkih v Gorici in celo na Kranjskem. Pozimi je tudi chas za drvarjenje po gozdovih matajurskega pogorja in Mije. Saj je to eno od tistih moshkih del, ki se ponavljajo v monotonem krogu letnih chasov, poleti na poljih in senozhetih, pozimi pri lesu. Prav o Robichu je s tem v zvezi uganka, ki obenem oznachuje njegove krajinske znachilnosti: »Kateri je kraj, kjer se drva sama krojijo, seno se na vodi sushi, poleti ni Meseca, kot pozimi ni Sonca?« Drva naj bi se sama krojila, ko jih drvarji spushchajo po strmih skalnatih drchah; seno se na vodi sushi na ostrgachih, to so vejnate rogovile, zapichene v tla po travnikih, ki jih ob dezhju kaj hitro zalije; da pa pozimi ni Sonca in poleti ne Meseca, je kriv visoki in od vzhoda proti zahodu raztezajochi se Matajur. Che se je kdo hotel umakniti iz vasi, mu ni bilo tezhko najti jame ali pechine, kjer je lahko prebil tudi noch, ne da bi prevech trpel zaradi mraza, saj je v nedrjih gore poleti hladno, pozimi pa toplo. Koliko se jih je kam poskrilo, ni vedel nihche, saj je pri tem vsakdo ravnal nagonsko, ne da bi kaj veliko razmishljal in nachrtoval. Ko ga je navdal obchutek nevarnosti, je pograbil nekaj stvari. zapahnil vrata in izginil; shle so druzhine ali le posameznik, za vojsko goden sin...

Poleg tega pa so se ljudje pretezhno drzhali doma. Chepeli so ob ognjishchih, brkljali kaj po hishi ali hlevu, kvechjemu stopili do soseda iz vrat v vrata. Tudi k Nini je malo pred poldnevom prishla Ana vprashat, ali je kaj poshte, cheprav bi raje zvedela, kaj se je ponochi dogajalo pri Titu. Nikomur v vasi ni ushlo, da je hisha gostila visokega gosta, ki je ostal skoraj do jutra. Zhe mnozhica oficirjev, she bolj pa mochne strazhe na vseh koncih vasi so poudarjale pomembnost prisotnih osebnosti in utrjevale preprichanje, da gre morda za samega poveljnika. Nina je poznala take vrste obiskov, ki so sledili vsakokrat, ko se je na poshti in v gostilni ustavila boljsha kochija, she zlasti, che je bila s spremstvom. Vselej so si potem sosede podajale kljuko in povprashevale po shchepcu soli, katere je pravkar zmanjkalo, ali po chem drugem, domishljija ni nikoli odpovedala. Prav zato, ker je vedela, kakshen je pravi namen obiska, se je sprenevedala in chakala, da bo prishla Ana sama s pravo barvo na dan. Tako ji je potem poteshila radovednost, saj bi si nakopala "smrtno sovrashtvo", che tega ne bi storila, izpostavila pa bi se she nevarnosti, da si Ana iz mashchevanja sama kaj izmisli. Da bi se na neki nachin odkupila, ji je Ana potem zaupala she svojo skrivnost. Ponochi z Matajurja utrgana skala se ni mogla kar sama sprozhiti; nad robom je zhe teden dni skrit Martin. Ker je izvedela, kar je hotela, se je Ani mudilo oditi, chesh da ima po hishi she veliko dela; vendar je do tja vodila pot mimo sosed.

Odzvonilo je avemarijo in Nina si je pripravljala vecherjo. Ta njen odnos do zhivljenjske vztrajnosti se je kazal v podrobnostih in med temi je bila rednost pri prehrani. Tudi ko je bila sama, ni zanemarila skrbne priprave kosila in vecherje; cheprav je vchasih slishala zhenske rechi, da se jim ne ljubi pripravljati hrane samo zase, je menila, da sodi tudi ta rednost k sposhtovanju samega sebe, ki se sicer kazhe v skrbi za telo, da je snazhno in negovano, skrbno oblecheno in seveda primerno prehranjevano, kar prispeva k zdravju, che pa do bolezni zhe pride, je telo krepkejshe in pripravljeno, da se z njo spopada. Telesno zdravje pa je pogoj za dushevno trdnost in bistrost misli, ki dajejo notranji zhar in plemenitijo chloveka, saj in le celovitost zunanje in notranje zgradbe ustvarja osebnost. Samosposhtovanje je osnova, na katero se nadgrajuje sposhtovanje drugih, in se kazhe navzven v skrbi za dostojnost ter urejenost, ki ne odvracha ljudi in so radi v blizhini. Cheprav je lahko dolgo zdrzhala v osami, ki so jo tu pa tam prinesli chas in okolishchine, in jo je stanovitno prenashala, se ni izogibala druzhbi. Tako da ni mogoche rechi, da je tako njeno ravnanje izhajalo iz zhelje po ugajanju ali obchudovanju; za kaj takega je bila prevech samozavestna.

Stala je pri ognju in pogledovala, kako se kuhajo chompe, krompir v oblicah; s skuto so zdrava in okusna hrana. Sploh je mleko dar narave, ki ga lahko pijemo presnega ali ga predelamo na vrsto drugachnih nachinov, ki so gospodinji na voljo za pripravo pestrih in izdatnih obrokov, obenem pa ji omogochajo sproshchanje kuharske domishljije za cel obed; sirova juha z rezanci, frika – topljen sir z jajci, sirova solata in skutni shtruklji... Koliko takih jedilnikov zna sestaviti! V shrambi je imela pripravljene latvice kislega mleka, ki se bo prileglo...

She pred vecherjo mora k zhivini; tudi to jo je chakalo, sedaj, ko je bila sama. Preoblekla se je, si tesno zavezala ruto okoli glave, vzela svetilko in shla skozi zadnja vrata chez dvorishche v hlev. Zhivina jo je sprejela s komaj zaznavnim nemirom, ki bi si ga lahko razlozhili tudi kot znamenje pozornosti, da so gospodinjo spoznali in jo pozdravljajo. Pogledala je vsako zhival posebej in nalozhila v jasli, tezhje delo bo jutranje chishchenje. Lotila se je molzhe. Za njene tanke roke je to bilo tezhashko delo, ki se ga je najraje ognila, che se je le dalo. Pa ne zato, ker bi ji bil zoprn stik s krepkimi in tezhkimi telesi govedi, preprosto, to jo je vselej telesno izchrpalo. Podstavila je trinozhnik k prvi kravi, oprala vime s toplo vodo in prijela za seske. To je vzpostavilo notranjo povezanost z zhivaljo, ki jo je prijazno motrila z velikimi ochmi in potrpezhljivo poskushala ostati chim mirnejsha. Z vsakim potegom seska je brizgnil tanek curek mleka v kanglo, da se je delala na povrshini rahla pena, ki je sproti kopnela, obenem je zadishalo po travju kot po koshenicah ob vechernem grabljenju v kopice, ko se chloveku shirijo prsi od globokega dihanja.

V rokah je chutila seske kot velike prste druge roke, ki je zhival nima, a se zaupljivo prepushcha mlekarici na tak nachin, da sta zblizhani zhivi bitji. Komu pa podamo roko? In zakaj si podajamo roke? Komu nochemo podati roke? Da, roke so pomemben telesni stik med ljudmi, ki pomeni naklonjenost in obet pristnosti, cheprav kasneje ni vselej tako. Tudi pri tem so mozhne prevare in zaslepitve. Vendar je prav zaradi tega stisk roke she pomembnejshi, saj omogocha s tem neposrednim telesnim dotikom prodreti v notranjost sochloveka. Iz stiska roke lahko zaslutish, vchasih te prav preshine, kakshne namere se skrivajo pri blizhnjem. Nikoli se ne bi smeli izogniti temu stiku, tudi takrat ne, ko domnevamo, da nam preti nevarnost, prav zato, da se preprichamo o tem in se pripravimo ter ubranimo. Roke nam pomagajo na svet, roke nas uvedejo v zhivljenje, so prvi namig ljubezni in nas polozhijo k poslednjemu pochitku.

Pogledala je svoje drobne prste in zahrepenela po njegovih shirokih dlaneh...

V shrambi je polozhila kanglo z mlekom na mizo, da bi ga kasneje precedila. Nato je shla in se umila ter preoblekla. Zdrznila se je, obleke she ni niti dobro zapela, ko je potrkalo na vezhna vrata. Kdo bi le bil ob tej uri? Vsakrshni ljudje se potikajo v teh chasih tod okoli in pripovedi o nasiljih in ropih je obilo. Kaj naj stori? Naj se sploh oglasi, naj se raje pritaji? Danes ni niti vojakov v vasi, da bi odganjali raztepence in hudobe. Spet je potrkalo. Toda to ni bilo nasilno, hrupno tolchenje po vratih, bilo je jasno in glasno, vendar narejeno z neko pozornostjo, morda celo zaskrbljenostjo, da ne bi koga prestrashilo, kar jo je opogumilo. Zaplalo ji je srce od prichakovanja, morda pa je Tit?

Ta hipna strastna zhelja po njem jo je premagala, da se je oglasila: »Kdo je?« In she isti hip se je pripravila na morebitno razocharanje ter nabirala mochi za obrambo. She preden je do konca slishala kratki »Jaz sem,« je zhe odpahnila vrata in mu planila v objem, se ga oklenila ter ga potegnila v hisho; ni bila vech sama.

Hisha se je obzirno zavila v molk in ju sprejela v svoje zavetje. Ko se v tihih nocheh oglashajo stene, tramovje, okna in koti z govorico, ki je razumljiva le domachim, sestavljena iz pridushenih shkrtanj, rahlih pokov, razvlechenih cvilezhev in odsekanih hushkanj, daje to uram brez spanca neki smisel in omogocha molcheche dvogovore s hishnimi predniki. V tem trenutku pa je bila preteklost pozabljena, obstajala je najneposrednejsha sedanjost, ko se chas ustavi v nekem ozko zamejenem prostoru in se s tem pretvori v vechno prihodnost, ki jo ustvarja obchutek neskonchne sreche in sopripadnosti dveh bitij, ki uteleshata posameznikovo udelezhenost v nepretrganem nizu rodovnega nasledstva. Ko je prizhemala svoj obraz na njegove shiroke prsi, da ga je z rokama komaj objela, je chutila utripanje njegovega srca tako razlochno kot svojega, ki je kipelo od predanosti in slasti; in v tem soutripanju je zaznavala chedalje vechjo usklajenost. Che sta srci spochetka bili neusklajeno in z razlichnima utripoma, se je iz hipa v hip krepila resonanca, ki je sprva delovala blagodejno in pomirjujoche, toda kmalu je kot od mogochnih orgel trepetala vsa telesna notranjost, v kateri so posamezni delchki telesa odpovedali dotedanjo obichajno funkcijo in se strnili do take neznatnosti in prilagodljivosti, da je omogochala nadchutno sovpadanje in prezhetost teles. To ni bil poljub strasti, ko se v dotiku razcvetelih chutnic na ustnicah obujajo spomini iz davnine, medli od prahu chasa, ki jih le izjemni trenutki vzkipelega nagona razjasne v pretresljivem stiku z vechnostjo, temvech je bila vesoljna hipnost vsega tistega, za kar je priroda potrebovala milijone let. Ta njun hip je bil brez chasovne dimenzije, neizmerjen in nedolochen z nashimi zemeljskimi merili; in morda je tudi res trajal milijone let ter je segel do samega prapoka in samega zachetka vesolja...

Po kapljicah je prihajala kri v njuno ozhilje, ki ju je polagoma, komaj zaznavno ozhivljalo in jima ponovno dajalo obchutek telesne tezhe. Gladil ji je lase in zastal na zatilju, kjer se blagodejna energija iz rok najuchinkoviteje pretaka v drugo telo ter iz njega izchishchuje usedline napetosti in tesnob. Na njuni rahlo rosni kozhi so se svetlikali kristalchki potu in olajshevali prevodnost obchutij ter stopnjevali privlachnost skladnih nasprotij, ki omogochajo stvarstvo.

 

PRIORJEVO VABILO

Ko se je vrachala v svet tukajshnjosti in sedanjosti, sta jo spreletela strah in skrb; zavedela se je povojev na njegovem levem ramenu; morda jih je zhe prej zaznala, vendar jo je srecha njegove navzochnosti, da je on tu, da je pri njej, da ga chuti in ni privid, da se mu lahko preda, tako prevzela, da je to bila zanjo manj pomembna podrobnost. Toda sedaj se je res prestrashila, kaj se mu je zgodilo? Mu je v navalu chustev in strasti prizadejala bolechino, poslabshala stanje?

Shele v tem trenutku sta res prishla do besede, da sta se prekrivala z vprashanji, ko je vsakdo od njiju hotel izvedeti, kaj se je drugemu medtem dogajalo. Zanjo je bila njegova rana najpomembnejsha; in tako je zvedela, kaj se je zgodilo.

Pred tednom dni se je bil odpravil v Rozhashki samostan k priorju, da uredita nekaj zadev, ki so se nabrale chez zimo, she bolj pa zato, da se dogovorita zaradi preteche francoske nevarnosti, kot mu je prior sporochal v vabilu. Do Chedada je shlo srechno, ko je obrnil konja proti Krminu, je kmalu za mestom naletel na avstrijsko cestno zaporo in strazharji ga niso pustili naprej. Sprva so bili kar strpni, toda ko jim je hotel dopovedati, da mora naprej, so ga sumnichavo obstopili, uperili vanj pushke z nasajenimi nozhi, mu ukazali, naj razjaha, in ga odgnali v eno od blizhnjih hish ter ga zaprli v klet. Sprva ni mogel doumeti, kaj se mu je zgodilo, tako nenadoma se je vse odvilo; nato se ga je polotil strah. Chasi res niso taki, da bi chlovek prichakoval kaj prevech natanchnosti in potrpezhljivosti od mrkih, zhivchnih in razpushchenih vojakov. Kdo ve, kaj sploh kanijo storiti in kakshne postopke bodo ubrali. V tisti luknji so ga imeli do vechera, ne da bi se zhiva dusha zmenila zanj. Shele takrat so prirozhljali s kljuchi in ga odvlekli do dvorca v mestu, kjer je bilo ochitno nastanjeno poveljstvo in so v vechji sobi zhe imeli trojico civilistov, dva moshka in zhensko, dostojne noshe in obnashanja. S strazharji se ves chas sploh ni dalo pogovarjati, molchali so po vsakem njegovem vprashanju. Zato je hotel vprashati sotrpine, chesa jih dolzhe. A so se strazharji pognali nadenj in mu zagrozili s kopiti. To ga je she bolj zbegalo in che je she malo pred tem pomishljal, da gre pri vsem skupaj za nesporazum, potem se sedaj ni vech slepil, da se bo hitro in gladko konchalo. Chez kakshne pol ure so se odprla vechja vrata in pogled se mu je odprl v vechjo dvorano, tja so odpeljali trojico, ki se je tishchala tesno skupaj, kot da jim bo v nesrechi s tem lazhje. Napenjal je ushesa, toda ni slishal kaj prida. Skoraj bi lahko chlovek rekel, da v dvorani ni nikogar, che ne bi tu pa tam prodrla do njega kakshna zamolkla beseda. Toda chez kakshne chetrt ure je zaslishal zhenski krik in jok ter vojashke shkornje, ki so topotali ter ochitno odganjali obsojence skozi neka druga vrata. Kmalu za tem je bil na vrsti sam. Dvorec je bil zhe nekaj chasa slabo vzdrzhevan in ko je stopil v dvorano, je najprej opazil po stenskih in stropnih shtukaturah temne maroge, pramenaste lise od zamakanja s strehe; tudi umetnishko figuriran hrastov pod se je tu pa tam grbanchil od vlage. Tako nemogoche se mu je zdelo to dogajanje, da je sprva kar spregledal chastnike za dolgo mizo, ki so ochitno chakali nanj. Toda zakaj prav nanj?

Pisar je skrbno popisal njegove osebne podatke in nato je eden izza mize zachel: »Od kod prihajate? Kam ste namenjeni? H komu? Zakaj prav zdaj? itd. itd. Che je bil v zachetku nemiren, ga je resnost polozhaja zbistrila do te mere, da ga je od zbranosti tishchalo v sencih. Zavedal se je, da mora odgovarjati chim preprosteje, preprichljivo in natanchno. Nenadoma mu je shinilo v glavo, da bi bilo morda odreshilno, che bi se skliceval na don Paulina iz chedajskega kapitlja, ki bi potrdil njegovo identiteto. Zato je bil she toliko bolj razocharan, ko se mu je ta odreshilna bilka izmuznila, saj je dobil odgovor, da so ga priprli prav zato, ker poznajo njegovo identiteto, to je potrdila zaupna oseba v policijski sluzhbi, ki je bila skrita v vozu ob cestni zapori in je skozi razporek pozorno opazovala mimoidoche, tako tiste, ki so prihajali na to kakor one, ki so odhajali na drugo stran. Trojico so zhe poslali pred pushke zaradi vohunstva. Oblila ga je zona. Nemogoche... Kako neki si kdo upa drugega po nedolzhnem obdolzhiti? She vedno je upal, da ga lahko reshi le don Paulin. Toda oficirjem se je ochitno izredno mudilo in niso bili pripravljeni kaj dosti poslushati, zanje je bila po vojnem pravu agentova prijava zadosten in potreben pogoj za obsodbo. V tistem hipu, ko je kazalo, da je zhe vse konchano in se je v njem zhe rushilo poslednje upanje, je pomislil nanjo in edina njegova zhelja je bila, da bi mu she dovolili, da ji napishe poslovilno pismo, v domishljiji je zhe drzhal pero med prsti in skrbno oblikoval besede, ki jih ne bo veliko, saj mu ne bodo dali chasa. Che mu bodo sploh dali pero in papir. Vseeno je stavke domislil do konca, jih zapechatil s tisoch poljubi in jih odposlal k njej skozi vechni eter, ki je prasnovnost stvarstva od prvega zachetka do vechnosti.

Oblile so jo solze. In zgrozila se je ob pomisli, kako blizu sta bila poguba njenemu ljubemu in unichenje njene sreche. Ihtela je krchevito, kot bi se bila obsodba res izvrshila. Ni je vech zanimal konec mrachne pripovedi, pravi zakljuchek je tu pri njej. Zhiv! Zhiv! Zhiv!

Ko je zhe prichakoval izrek obsodbe, je skozi nizka in slabo opazna stranska vrata, ki so ochitno vodila v neke druge prostore, vstopil general, prisotni so se postavili v strumno drzho in chakali na njegov ukaz. Sprva ni niti pogledal obtozhenca, toda she preden je karkoli spregovoril, se je le obrnil tudi k njemu in oba hkrati sta se spoznala. Bil je von Braunitzer, ki je pred kakshnim mesecem vecherjal in prespal pri njih v Robichu, ko sta se dolgo v noch pogovarjala, saj je bil ljubiteljski arheolog in je o teh krajih zhe veliko vedel, hotel pa je ob tisti prilozhnosti zvedeti she kaj od domachega chloveka, ker je nakljuchje zhe tako naneslo, da ga je vojna prignala v te kraje. Tako sta si dobro zapomnila drug drugega. Zaplet, ki bi se skoraj konchal s tragedijo, s sodnim umorom nedolzhnega chloveka, je bil v hipu reshen. Generalu se je zdelo primerno opravichiti se, ker sta se pach spoznala v prijetnih okolishchinah, sicer pa tudi ni imel pripomb chez postopke svojih ljudi, saj je vendar vojna in vohunov kar mrgoli povsod naokoli. Vech je Titu veljala prepustnica, ki mu jo je general dal napisati pri navzochem sodnem pisarju, ki je najprej spokojno in vestno zakljuchil zapisnik pravkar konchanega sodnega postopka z ugotovitvijo, da je po korektno opravljenem procesu obtozhenec oproshchen vpricho samega generala. General ga je zatem she povabil na vecherjo, cheprav mu po vsem prestanem ni prav nich teknila, saj je imel zhelodec she vedno skrchen od stiske, v kateri se je bil znashel. Tudi spal je v dvorcu, saj mu je general odkazal sobo tik njegove, potem ko sta konchala zhe med vecherjo zacheto in iz Robicha nadaljevano arheoloshko temo.

Toda ob treh zjutraj ga je zbudil ordonanc in mu sporochil, da se avstrijska vojska odpravlja na nove polozhaje, general je zhe odshel, sam pa naj stori, kakor zheli, svetuje pa mu, da jim sledi, ter tako pride do doma.

Toda od kod potem rana, je vprashala Nina in se ga je komaj rahlo dotaknila, cheprav ga je malo pred tem ognjevito objemala in se privijala k njemu. Toda sedaj je bila v skrbeh, kako bi mu pomagala.

Od kod rana?

Namesto z Avstrijci nazaj proti domu je sklenil le skochiti proti Krminu do Rozhaca, saj ni bil vech dalech; mislil je, da bo hitro opravil, s konjem bo tam v pol ure, nato pa se bo chimprej vrnil domov. Toda stvari so se zasukale drugache, saj ni vedel, da so Francozi tako blizu, kljub temu, da ga je zhe ponochi osupnil nenaden odhod Avstrijcev in je bilo mogoche domnevati, da je prav hiter prodor Francozov povod za to.

 

ROZHASHKI SAMOSTAN

Grichevje Gorishkih Brd se zlozhno spushcha v furlansko nizhino in ko se z njo izravna, kot bi si premislilo, se tu pa tam spet dvigne in oblikuje grichke osamelce in gruche holmcev; tako se polagoma izniha v obsezhno ravan, ki se razprostira po vsej Padski nizhini onkraj Milana vse do podnozhja Alp na meji s Francijo. Med prastarima mestoma Chedadom (za Rimljane Forum Julii in po slovensko Staro mesto, to radi poudarjajo tudi Furlani) in Krminom se med goricami skriva staroveshki samostan Rozhac, ki je imel pomembno vlogo v shirshem prostoru in je tudi za Slovence velikega pomena, saj je imel obsezhna posestva tudi v Posochju. Njegova lega je prav nenavadna. Kljub temu, da je to obsezhen sklop zgradb s cerkvijo, samostanom in z gospodarskimi poslopji na vrhu vzpetine, jih je tezhko opaziti skoraj vse, dokler nisi pod njihovimi zidovji.

Venetsko Oklo, po ogljenochrni reki, ki kachasto komaj teche chez zablateno barje, so Rimljani preoblikovali v vojashko postojanko na vzhodnih mejah razshirjajochega se imperija in jo prekrstili v Aquileio, chesh da je orel kot bozhje znamenje oznachil ta kraj, sicer pa kraju veliko bolj pristaja ime Oglej, ki se je v antiki razvil v velemesto s stotisochi prebivalcev in tudi s shirjenjem krshchanstva pridobival moch, saj je predstavljal osrednje oporishche za pokristjanjevanje vzhodnih ljudstev. Oglejski patriarhi so kot cerkveni knezi vladali v lastni drzhavi. Obsezhna zemljishka posestva je patriarh podeljeval cerkvam in samostanom v upravljanje in uzhitek, toda obdelovati so jih najemni kmetje, od katerih je vsak dobil po dva do shtiri orale, nekateri celo osemnajst do dvajset oralov, che so si pridobili posebne zasluge in so kazali izjemno zvestobo. Kmetje so morali plachevati najemnino v naravi, z denarjem in z raboto. Tako je patriarh podelil najvech posestev na Tolminskem chedajskemu kapitlju in rozhashkemu samostanu, ki ga je patriarh Ulrik v enajstem stoletju povzdignil v opatijo in ji she povechal posest s celotno Bovshko in z vasmi v kobarishkem Kotu, vkljuchno z Robichem. Kljub postopnemu upadanju mochi fevdalne cerkve se je vse do jozhefinskih reform v sedemnajstem stoletju bolj ali manj ohranjal cerkvenoposestnishki najemni polozhaj kmetov, s katerimi pa je neposredno obcheval oskrbnik. Ko je cesar Jozhef II. leta 1782 popolnoma odpravil duhovno oblast chedajskega kapitlja, mu je zaplenil tudi vse dohodke, chesh da ne sme noben tujec izvrshevati kakrshnekoli oblasti na avstrijski zemlji. To je povzrochilo viharna nasprotovanja v cerkvenih krogih in spletale so se vsakrshne zarote. Leta 1785 je cesar s patentom nalozhil spremembo katastrov, to je bilo nadaljevanje zhe od Marije Terezije leta 1751 zachetih reform pa je po nenadni smrti Jozhefa II. 1790 leta njegov naslednik Leopold II. spricho hudih pritiskov obnovil v prvotno stanje. Toda vse to dogajanje je postopoma omogochalo kmetom, da so se osvobajali. V teh zapletenih chasih ni manjkalo sporov, prerekanj in tudi tragichnih dogodkov, saj so se razmerja med oblastjo in njenimi uradniki na eni strani ter dotedanjimi fevdalnimi lastniki zemlje na drugi pogosto hudo zapletala, kmet pa je bil med tema mlinskima kamnoma. Kako tezhko je shele bilo oskrbnikom, ki so morali biti med ljudstvom, ohranjati znosne odnose, da nista trpela delo in pridelek in je bilo mogoche zbrati najemnino od kmetov. Nekateri oskrbniki so seveda izbirali ostre postopke, grozhnje, izterjave, skratka nasilje tudi ob pomochi oborozhenih hlapcev, pri tem oskrbniki niso vselej odnesli cele kozhe. Drugi pa so se lotili stvari z razumevanjem, pomagali so kmetom tudi z nasveti in jim olajshali tezhave ob slabih letinah in vremenskih ujmah; toda tak oskrbnik je lahko odletel zaradi nezadovoljstva fevdalnega lastnika, che je bil prevech popustljiv in so kmetje zacheli izkorishchati njegov blazhji pristop. Tako da je na koncu vselej gospoda dobila, kar ji je pritikalo, le nachina za pobiranje dajatev sta bila razlichna, to pa je mochno vplivalo na odnose ne le med oskrbnikom in kmeti, ampak v sploshnem vzdushju, ki je prevladovalo med ljudmi samimi in v stikih z gospodo.

Titov oche iz Furlanije je bil oskrbnik rozhashkih posestev na Tolminskem in kolikor je spomin segal v preteklost, so bili oskrbniki tudi njegovi predniki. Sodili so med tiste, ki so svoj del oblasti jemali strogo in zvesto, vendar so se pri tem zanashali bolj na svojo glavo kot na mech. S kmeti so iz roda v rod ohranjali sposhtljiv odnos, saj so se zavedali, da od kmetove pridnosti in delavnosti dobijo poleg gospode tudi sami svoj del. In postopoma se je v rodu to gmotno poznalo, kar jih je she bolj utrjevalo v preprichanju, da ravnajo prav. Zlasti moshki chlani druzhine so se morali nauchiti tudi slovensko, saj je pogovor nujen, che naj ne pride do zapletov in nesporazumov, she bolj pa, che do njih vseeno pride. Tudi mladi Tit je pogosto prihajal na Tolminsko, v doline Nadizhe in v Robich, kjer je pomagal ochetu pri oskrbnishkih opravilih, she raje pa ostajal na vashkih semnjih ob praznikih patrona.

Junija je ob svetem Ivanu v Robichu semenj, po mashi se zachne veselica s plesom, kolachi in pechenim teletom. Zvecher je kres. In ko se dodobra razgori, da je zhe veliko zharechega oglja na njem, otroci z lapuhovimi listi pobirajo bleshcheche ogorke in jih mechejo v zrak, pri tem pa vzklikajo: »Visoko, visoko shibica, svetega Ivana iskrica, ta je za ...« In neke tople junijske nochi so otroshke glavice, ki marsikaj vidijo in vedo, potuhtale, da je chas oznanjenja: »... ta je za Tita in Nino!«

Tit se je shele s tem prav ovedel, kakshna mehka prejica se je spletla med njima.

Dodobra je zhe razumel, kam vse spremembe v cesarstvu peljejo, saj jih cesar ni skrival, in vedel je, da bo prej ali slej kmet postal sam svoj gospod. Zakaj ne bi s svojim zakonitim druzhinskim delezhem kupil zemlje od gosposke prav tu? Lepo mu je bilo v razgibanem gorskem svetu, pochutil se je bolj sproshchenega kot v furlanski ravnici, zrak mu je prijal, bolj svezh je, in zlasti nochi so polne skrivnosti in chara. Moral se bo pogovoriti z ochetom in potem bosta shla v rozhashki samostan na pogajanja. Tako je takrat ob kresu sklenil. A nista bili le prelestna pokrajina in zvezdnata noch tisti, ki sta ga napeljevali k tem mislim.

»Visoko, visoko shibica, svetega Ivana iskrica, ta je za Tita in Nino,« mu je odzvanjalo v ushesih.

Od takrat je minilo zhe nekaj let. Od njegovih hitrih sklepov v tisti chudoviti nochi so se nekateri kaj hitro in zhalostno zacheli uresnichevati. Ocheta je nanagloma pobralo. Niti zavedali se niso, ko je zatisnil ochi, ne da bi prav vedeli, kaj se ga je lotilo. Spomladi je zachel kashljati, hujshal je, in jeseni ga ni bilo vech. Tako se ni imel vech kaj veliko odlochati. Mati je zhe mlademu umrla. S sestro sta se dogovorila, da on vzame svoj delezh, ona pa naj si ustvari na domu druzhino; zelo rad je imel sestro in zhelel ji je srechen zakon na svojem, ne da bi shla kam zamozh.

V rozhashki opatiji so tudi vedeli, koliko je zgodovinska ura, celo zadovoljni so bili, da se je tako odlochil, saj so prichakovali, da bo ostal she naprej oskrbnik, in che bo she sam zhivel v tistih krajih, bo she bolj skrbno gospodaril s tem, kar jim bo ostalo. Odtod tudi navezanost Tita na rozhashki samostan in usodno povabilo njenega opata, naj se mu chimprej oglasi, saj ga je resno skrbelo, kako se bodo rechi odvijale po francoski zasedbi, ker so se shirile vznemirjajoche vesti o tem, kaj vse jakobinci pochno s klerom in njegovim imetjem.

Do Rozhaca je prishel brez tezhav. Opata sicer ni bilo v samostanu, ker se je dan pred tem odpravil v Oglej in ga she ni bilo nazaj, to je vznemirjalo samostanske brate, ki so prichakovali njegovo vrnitev she istega dne, kot je bil obljubil. Tit je stopil do fra Damjana, s katerim sta se zhe dolgo dobro razumela in vselej nashla chas, ko je le naneslo, da sta se umaknila na samo in si marsikaj zaupala. Kar je Tita posebej privlachilo, je bila pristnost v obchevanju, s katero mu je vrachal odprtost za njegovo odkritost. Shla sta v klet, za katero je fra Damjan skrbel, in med ogromnimi sodi sta si nashla prostor na deski, ki je bila polozhena prechno med tramovi, s katerimi naredijo nosilce in lezhishcha za sode.

 

VINSKI CVET

Brat Damjan je polozhil kazalec na usta in pogovor jima je zastal. Vzel je chashi iz prozornega belega stekla, brez vsakrshnih brushenih ali jedkanih okraskov. Pravo pomilovanje, che ne kar zanichevanje je chutil do vsakega, ki je za uzhivanje vina vzel v roke kozarce iz barvane, debele, motne, z nalitim steklom ornamentirane steklovine. Ni mogoche uzhivati zhlahtne kapljice, che ji ne vidish barve, odtenka, bistrosti, usedlin, drobcenih bisernatih mehurchkov, njihovo gostoto in trepetajoche dviganje. Ko se ochi zaiskre od te prve vidne radosti, pride na vrsto voh, ki je skupaj z okusom veliko bolj zapleten chut kot vid. Vid deluje veliko natanchneje, saj je zanj osnova svetloba, ki jasneje opredeljuje barvno lestvico kljub mnozhici prehodov tudi med odtenki in ne le med osnovnimi barvami, to je mogoche oznachevati z ustaljenimi izrazi. Vonj in okus pa sta izpostavljena veliko vechjim skushnjavam subjektivnosti, saj je v vinu na desetine, che ne celo na stotine razlichnih snovi, in tudi skupen vonj in okus sta kompozicija mnozhice osnovnih vonjav in okusov, ki se v srechnih okolishchinah zlijejo v simfonijo. To je kot pri dragocenem parfumu, ki ga ustvarjalec sestavi iz mnogih dishav, od katerih vsaka zase deluje morda celo ogabno, zlasti she, che je v mochnejshi koncentraciji. Chim vechje je shtevilo dishavnih sestavin v razlichnih neznatnih odmerkih, ki se med seboj podpirajo ali dopushchajo malenkostno prevlado enega, a v celoti delujejo skladno, tem finejshi je parfum. Parfum z eno ali dvema sestavinama deluje prostashko in vsiljivo. Tako je z vinom, che vse ostale okuse in vonje prekrije en sam, bodisi zhe zaradi bolezni grozdja, napake pri kletarjenju ali napachne hrambe in postrezhbe, saj je vino zhiva snov, ki se stara kot chlovek. V vsakem svojem zhivljenjskem obdobju ima svoje drazhi; premlado ni dozorelo, a dozorelo ohranja ob pravilni negi zelo dolgo svoje vrline, toda tudi dolgo starano, ko mu chas posrka moch in uplahnejo sokovi, pokushevalcu sporocha izkushnje in trpkost minulih dni, s pridihom iztopajochih spominov na nekdanje arome.

Brat Damjan je podrzhal kozarca proti svechniku, ki je dajal vech svetlobe, kot bi bilo sicer potrebno v kleti, toda za pokushnjo vin mora biti zhivahnejsha svetloba. Kozarca je she enkrat obrisal v prtichek, ki ga je imel chez ramo (tudi zaradi snage morajo biti kozarci kristalno prozorni), in stopil do vrste sodchkov, posebej razvrshchenih stran od velikih sodov, in iz prvega natochil obema za prst belega. Povohala sta, rebula, bistra, zlatorumena z zelenkastimi odsevi. Vechina vinogradnikov je slabo kletarila in zlasti rebulo so pili kar sladko in motno, s tem so potratili eno od najboljshih vin. Brat Damjan je vabil kmete od blizu in dalech k sebi in jih poducheval; vino se rodi v vinogradu, tam je treba skrbeti za okopavanje, gnojenje, obtrgovanje, redchenje in sploh zdravje grozdja, brez tega ni dobrega moshta. Nato pa je potrebna she visoka shola kletarjenja. Vendar pa je bil pogosto razocharan, ko se njegov trud pri vzgoji ni hitro obrestoval; she prepogosto so zanemarjali njegove nauke in ubirali blizhnjice, potem so pa stokali in javkali, da ne morejo prodati svoje brozge. Njegova rebula je brez izjeme bistra in ni sladka. V ustih sta chutila svezhino in prijetno skladnost kislin z rahlim obchutkom rezkosti, to ji daje mladostno zhivost in vabljivost.

Potem sta odrezala rezini rzhenega kruha in ga pouzhila z nekaj koshchki tolminskega sira, ki ga je Tit prinesel s seboj, tako da sta pripravila usta in nos na naslednjo pokushino. Zelenec, suh, izrazit, da vzbuja ostrejshe obchutke z mochno osebnostjo in blagim prijetnim priokusom po taninu. Pri pozornem vonjanju je zaznati breskev in marelico, kot bi se ne hotel znebiti spomina na to zhlahtno sosedstvo na grichih.

Tokaj, ki se je iz madzharskih ravnic udomachil v teh krajih in pridobil drugachne znachilnosti, ki ga od prvotnega lochujejo, da predstavlja zhe kar posebno sorto. Izstopa z vonjem po manjdljih in poljskih cvetlicah. V ustih je ustrezhljiv in zhameten. Ne dishi vsiljivo. In zlasti mlad tokaj je nekaj posebnega, v njem je chutiti gladkost rastlinskih olj.

In tako sta prishla she do pikolita, tega obchutljivega in krhkega otroka sonca, ki ima polno cvetlico in izredno eleganco, polno neverjetnih aromatichnih odtenkov, a uravnovesheno, da spominja na slashchicharska mojstrstva. Sladkega in plemenitega okusa, ki dolgo traja. Chloveka celega prevzame in je sijajen ob kramljanju in razmishljanju. Do tega je brat Damjan tudi zhelel priti; imela sta si marsikaj povedati.

Najbolj ju je skrbelo, kako se bo razvijala ta vojna, ki ni kazala nich dobrega za avstrijsko stran, pa tudi beneshki republiki se je slabo pisalo. Blizhal se je konec stoletja in najrazlichnejshi jasnovidci, prerokovalci, sharlatani vseh vrst so napovedovali antikrista, konec sveta in shtiri jezdece apokalipse. Vse je tako kazalo, da se prerokbe uresnichujejo. Vendar je bil brat Damjan mozh globoke vere, a tudi prenikavega duha. Drugache od mnogih sobratov, ki so se le toliko poglabljali v skrivnosti vere, kolikor jim je bilo nalozheno med pripravo za stan, potem pa se razen molitvenika niso vech dotaknili knjige, je sam veliko bral in razmishljal. Bog nenehno preizkusha chloveka in k temu sodijo tudi vojne in druge napasti. V svetem pismu so skoraj na vsaki strani opisani prizori nasilja, pobojev, nezvestobe, vojn in podobnih nesrech, a tudi plemenitosti, zvestobe, stanovitnosti in pozhrtvovalnosti. Tako je treba gledati tudi sedanji chas, ki je le hipec v neskonchnem toku bozhje vechnosti. Ta vojna je prishla in bo minila, povzrochila bo veliko gorja, a bo obenem prilozhnost za plemenita in vzvishena dejanja, ki bodo prevladala nad slabimi, in v celoti bo razvoj chloveku v prid. Ne nazadnje so spremembe potrebne, razvrat se je razpasel, plemenitniki kot cvet chloveshtva so se oddaljili od narave in Boga. Vrnitev k naravi je tudi vrnitev k Bogu. Najblizhje naravi pa je kmet, zato ga je treba sposhtovati in mu dati zemljo, da jo obdeluje z ljubeznijo, in kljub temu, da mu pije zhivljenjske mochi, mu obenem vracha, sozhitje med kmetom in zemljo je vechno in potrjeno z rojstvom in smrtjo. Bog je chlovega ustvaril iz zemlje in ga vracha zemlji. Zato ni pred Bogom nich slabega, da se kmeta osvobodi aristokratske samopashnosti. Zastranitve pri teh prizadevanjih bo chas popravil, tudi krivice, storjene veri, gredo na oltar muchenishtva, ki bo prispevalo k boljshi prihodnosti. Zaupati moramo v bozhjo previdnost in po svojih mocheh prispevati, da bo prihodnji svet lepshi in pravichnejshi.

Tita ni presenetil, poznal ga je in takega sposhtoval ter imel rad. Lazhje mu je bilo po vsem, kar je dozhivel v zadnjih urah, cheprav ga ni zapustila skrb, kako je doma, kako je z Nino. In spet si je zhivo ochital, chemu se je sploh odpravil na pot. To je zaupal prijatelju, obenem s poslednjimi zgodami in nezgodami. Ta ga je razumel, saj mu je stal ob strani od prvega dne, ko se je bil odlochil za odhod izpod rodnega krova in preselitev v Robich; toplo mu je bilo pri dushi, ko je obchutil toliko ljubezni, ki preveva tega mozha in mu jo izvoljenka tudi vracha. Njegovo srce je v takih trenutkih zajel zhe zdavnaj spokojen nemir ob spominih, ki se jih ni branil in jih ni potlachil, temvech jih je ohranjal v sposhtljivem in prav nich greshnem ter zdravem soodnosu do nekdanjih mladostnih odlochitev, ki so dolochile njegovo zhivljenjsko pot.

Kar mu je nato rekel, ni bil zgolj nasvet, temvech zhe kar odlochitev. Chimprej, she danes naj se vrne domov; opata she ni in nihche ne ve, kdaj se vrne, uposhtevaje te zmedene chase. To je bila za Tita odveza, ki je ni hotel preslishati. Domenila sta se she, kaj je treba opatu sporochiti, nakar je osedlal in odjahal.

 

ZASEDA

Ni se vrachal po isti poti, po kateri je bil prishel. Nameril se je izogniti Chedadu po stari cesti, ki pelje proti Stari gori, preden se pri Preshnjem zachenja vzpenjati, pa zaviti z nje do Mosta in naprej v Shpeter Slovenov. Od veselja si je spotoma zhvizhgal; she pred mrakom bo doma. Tu pa tam je srechal kmeta, ki se je na vozu ali pesh vrachal s polj. Drugega prometa ni bilo; kdo bi lazil naokoli, che ni ravno nuja. Vzpodbodel je konja, da jo je v rahlem drncu ubral po beli cesti, ki je skoraj v ravni chrti vodila proti severu, kjer se je v ozadju odrazhala rtina Kanina. Po nekaj miljah je zavil po krajshenci desno po obronkih Subita, da je levo pod seboj zhe zaznal strugo Nadizhe. Tudi skozi Preshnje mu ni bilo treba, saj se pot izogne vasici, in zhe je bil v rechni tesni pod Karkoshem. Zhe kakshne pol ure ni srechal zhive dushe, tudi hishe so se mu maloprej zdele nenavadno zgodaj zaprte s polkni. Mudilo se mu je in ni hotel izgubljati chasa, da bi she sprasheval, kako je na poti pred njim. Po tistem, ko so prejshnjo noch Avstrijci nanagloma odshli in ni bilo she nikjer zaznati Francozov, si je mislil, da je na nikogarshnji zemlji.

Nadizha je v globoki strugi glasno shumela in tu pa tam je povleklo dol z Matajurja. Konj je enkrat zastal in postal nemiren, toda zhe naslednji hip, se je umiril. Ko je prijahal izza ovinka, je streljaj dalech ugledal prve hishe v Azhli. Tedaj ga je zadelo v ramo in skoraj vrglo s konja; strela sploh ni slishal, le mochan sunek in nato krichanje. Niti ni vedel, od kod prihaja. So pred njim ali za njim? Konj se je vzpel in nato pognal z nenavadno mochjo in odlochnostjo, sam ga niti ni mogel vech usmerjati, saj mu je bolechina zameglila misli in mochan krch omrtvil roko. Za njim so she streljali, ne da bi ga zadeli, le v sedlu je kasneje nashel svinchenko, ki je tudi konju oprasnila hrbet. Konj pa je dirjal in ga ni bilo moch ustaviti; morda ga niti ni poskushal vech, polagoma je izgubljal zavest. Kot da se ne dogaja njemu, je nekaj zaznaval, v presledkih in brezchasju, ko ni vech vedel, kaj je bilo prej in kaj kasneje, kaj je vzrok in kaj posledica. Je njegova rana izzvala in sprozhila pushko; je petelin pritegnil prst; in je prst sporochil v strelcheve mozhgane, kaj je bilo storjeno? Ko ima strelec v rokah orozhje, se to neredko sprozhi brez posebnega hotenja, samodejno, ker je pach pri roki in ker je v podzavesti vsidrana informacija, da je orozhje za to, da se z njim strelja. Konj je galopiral vkreber, v nebo, saj ni chutil vech sunkov njegovega tezhkega telesa, plavala sta, lebdela v zraku, med oblaki, ki so postajali chedalje gostejshi in beli, beli...

Bila je trda tema po prej neskonchni belini, ko je spet nelagodno obchutil, da ima telo, tezhko, v breme mu je bilo, she brez bolechin, in niti ni prav vedel ali je tema, ker je ob vid, ali ne more odpreti ochi ali je res noch. V dolgih valovih se je izgubljal in vrachal, vselej na isto tochko, zanj ni bilo vech poti, bila je le hoja v krogu, zavitem v osmico, ko je radosti odkritja nove poti po drugi osmishki pentlji sledilo razocharanje vrnitve v krizhishchno sechishche pentelj, ki jih je bilo chedalje vech in vse bolj nenavadnih, takih, ki so spet tvorile svoje posebne osmice, in drugih, ki so bile zgolj navidezne osmice, v resnici pa le vibasto dvigajochi se in padajochi vechkratni krogi.

Ko je na enem od potovanj po osmicah polzavesti zachutil ostro bolechino, se je zavedel, da je she zhiv. Bolechina je znamenje zhivljenja, bolechina je del zhivljenja. Beg pred bolechino se koncha s smrtjo. Bolechina ga je pozhivila in mu naznanila, da se vracha v ta svet. Bila je opogumljajocha in ozaveshchujocha. Razmishljal je o njej, od kod izvira, zakaj ga boli. Mislil je! Spet ga je zaskelelo in potem she nekajkrat v enakomernih presledkih, kot bi tiktakala ura, kot bi s tem na neki sprevrzhen nachin merili chas. Toda ta chas je she njegov, tudi njegov. Je chas tukajshnjosti.

Toda ali je bila prej bolechina ali dotik roke, ki jo je zachutil na svojem chelu? Nekdo je ob njem! Nina?! Kje je ona? Vrvenje misli je nakazovalo, da se prichenjajo obnavljati mozhganske funkcije, saj je prva dejavnost mozhganov zbiranje neskonchne mnozhice kaotichnih vtisov in podatkov o okolici in telesu. Nekateri ostanejo zakrnjeni na tej stopnji vse zhivljenje, ko se je razum zachel oblikovati in ni nikoli dosegel naslednjih stopenj. Potem se zachenja izlochanje nepotrebnih in odvechnih informacij ter njihovo urejanje. Toda to je she zelo dalech od razuma, ki ga sestavljajo najvishje stopnje odbelave zaznav, njihovo kombiniranje in ustvarjanje novih sestavov – misli. Kako visoko se bo dvignil pri vrachanju v zavest?

Ob sebi je v megli zagledal nejasen obris starca.

 

ZDRAVILAR

Spochetka ni prav doumel njegovih pravih namer, to je she vedno sodilo k stanju nepopolne zavesti, na svojih ustnicah je chutil nekaj gladkega in toplega in se ni mogel spomniti, ali je kdaj prej zhe zaznaval kaj podobnega. Shele ko mu je tuja starcheva roka na zatilju rahlo pridvignila glavo in so chutila povezala dishaven vonj s toploto tekochine, se mu je zasvitalo, da ima k ustnicam prilozheno skodelico; naredil je nekaj kratkih pozhirkov in obenem z njimi se je jasnila podoba mozha nad njim. Bil je Skubinov oche, h kateremu je vsako jesen prihajal po debel, sladek kostanj, ki je tod obilno rodil. Chez leto pa je kot drugi od blizu in dalech prihajal po nasvete in zdravila, ki jih je Skubinov oche sam pripravljal. Velikokrat zdravil niti ni bilo treba; Skubinov oche se je drzhal osnovnega nachela, da je najprej treba bolnika spoznati, se pogovoriti z njim in dognati, ali je sploh bolan ali pa gre zgolj za umishljeno bolezen, chesar se chlovek pogosto niti ne zaveda. Obiskovalca (ni jim rekel bolniki) je mirno posadil za mizo in ga povprasheval po vsakdanjostih, obenem je pristavil lonchek in skuhal zelishchni napitek, pri tem se mu ni nikamor mudilo, njegove mirnosti se je skoraj vedno navzel tudi obiskovalec, che pa je, nasprotno, postajal nemiren, je bilo za ocheta Skubina to znamenje, da mora oprezno poizvedeti she kaj o osebi, njegovi druzhini in o okolju, v katerem zhivi. Pri tem kramljanju ni kazal neke posebne pozornosti do tistega, kar je slishal, kot da so to stvari, ki jih je zhe zdavnaj vedel. In v resnici je vedel marsikaj. Tako dolgo so zhe prihajali k njemu ljudje iz vseh beneshkih dolin, da je poznal obiskovalchevega ocheta ali celo deda, mater ali babico, da o drugih ozhjih in daljnjih sorodnikih niti ne govorimo, in vedel za dedne hibe in shibke tochke v rodbini, ki so ob ustreznih neugodnih okolishchinah lahko povzrochile izbruh bolezni. Che drugega ne, je bil pri nekaterih trdno preprichan, da bolezni ni ter so tezhave, nelagodja in celo bolechine zaradi odnosov z blizhnjimi ali da je umishljanje bolezni zhe v rodu. Ko je bil she mlad in se je od babice zhe nauchil marsichesa, da se je zanj zhe vedelo po okolici, so prihajala tudi dekleta, za katera je precej dognal, da so pri njem z drugachnimi tezhavami, kot pa so bolezenske. Tudi kasneje, v zrelejshih letih se mu je vchasih to zgodilo. Shele ko je chloveka dodobra izprashal o vsem drugem, se je lotil bolezenskih znakov, pri chemer je bil prav tako temeljit kot prej. V hujshih primerih je chloveka napotil v Chedad ali celo v Videm k zdravnikom ali celo v bolnico, tega so se ljudje izogibali, saj denarja ni bilo pri hishi in je bolezen lahko spravila hisho na boben. Zato so bili ochetu Skubinu zelo hvalezhni in so ga sposhtovali, saj zanje ni bil le zdravilar, ampak tudi dobrotnik.

Kako da se je Tit znashel pri njem? Napitek mu je zbistril misli. Sedaj je tudi chutil krepko bolechino v povitem ramenu in vse okoli njega je dishalo po zelishchih. Starec se mu je nasmehnil in ga pustil samega. Tita je preshinila skrb, da se ne bi ponovno onesvestil; trudil se je o nechem razmishljati, tako je mislil ohranjati budnost, saj se je chutil shibkega, utrujenega in zaspanega; misel na Nino ga je navdajala z upanjem, da se bo izlizal, da bo kmalu pri njej, in dopovedoval si je, da tudi z njo ni nich narobe.

Medtem se je oche Skubin vrnil v kamro z krozhnichkom v roki, z zhlichko je zajel in mu ponudil, ne da bi ga posebej sprasheval, ali hoche ali noche zauzhiti. Tit je to sprejel s slepim zaupanjem. Kako ne bi, che pa ga je vsega onemoglega in nezavestnega negoval, bil je popolnoma v njegovih rokah ves chas nezavesti, da je lahko z njim pochel, kar je hotel, ochitno v prid njegovemu zdravju in zhivljenju. V ustih je chutil sladkost medu in mnogih drugih dodatkov, ki jih ni mogel opredeliti, che jih je sploh poznal in vedel zanje, kot je vedel modri starec. Chez nekaj hipov mu je dal she eno zhlichko in ga pital kot dete. Spotoma mu je tudi povedal, kako je prishel njemu v roke, cheprav she ni vedel, kdo in kje ga je obstrelil.

Konj je pridirjal naravnost pred hisho, na njem je viselo truplo, vsaj tako se je zdelo na prvi pogled, bilo je mlahavo in je skoraj zhe zdrknilo iz sedla; konju so visele vajeti, ne da bi jih jezdec drzhal. Zhival je poznala pot do sem, saj jo je z gospodarjem vechkrat opravila; chemu ni oddirjala proti domu, to bi bilo za ranjenca smrtno nevarno, saj je obilno krvavel, do doma je bilo vsaj she uro jezhe, do ocheta Skubina pa zgolj deset minut, je pripisati ali bozhji previdnosti ali bistrosti konja, ki se je na neki nachin zavedal usodnosti tega, kar se je zgodilo. Snel ga je s konja in ga s tezhavo prenesel v hisho, saj v njegovi starosti chlovek nima vech mochi. Tit je z nejevero pogledal starca, ki so se mu leta nedvomno poznala, toda kljub temu, da je bil she zhivahen in chil, mu ne bi prisodil tolikshne zhilavosti, da bi odnesel v hisho njega, ki ga je bilo kar nekaj... Ko je oche Skubin slishal za njegovo pripoved in to povezal z boji, ki so se v preteklih dneh odvijali spodaj v dolini, je bil mnenja, da je mogoche prav vse. Obstrelila ga je lahko avstrijska zaseda, francoska predhodnica ali rokovnjashka tolpa, ki je hotela izkoristiti brezvladje za svoje roparske nakane.

Pred dnevi so pod Landarsko jamo nashli mrtva trgovca iz Benetk in njegovega hlapca, ki so ju oropali in ubili dezerterji iz avstrijske vojske, vendar so jih domachini izsledili, obvestili zhandarje, ki so jih v gozdu nad Trchetom obkolili, eden je padel zhe med streljanjem, ki se je vnelo, saj se zlikovci niso hoteli predati, dva pa so obsodili pred naglim sodishchem in ju she isti dan obesili. Ljudje iz teh krajev so se bali tako rokovnjachev kakor vojske in zhandarjev, saj bi lahko nje obdolzhili gnusnih dejanj, in kdo ve, ali se ne bi znesli nad nedolzhnimi, drugim za zgled.

Tako je ostal pri ochetu Skubinu, dokler si ni toliko opomogel, da je prijezdil do doma.

 

NININA RADOST IN BOLECHINA

Pogledala mu je debelo povito ramo. Oche Skubin mu je s seboj dal vrechko zelishch, da se bo lahko zdravil doma; za danes ga je pred odhodom zhe oskrbel sam, za Nino pa mu je narochil, kaj in kako naj ochisti rano in pripravi obkladke; to bosta naredila jutri.

Vecherjo, ki jo je pripravila zase zhe pred njegovim nenadnim prihodom, je sklenila obogatiti in se je urno zasukala po hishi, da bi ne trajalo predolgo in bi ga razveselila. Iz shrambe je prinesla zhe nachet prshut in odrezala nekaj kot list tankih in dolgih rezin. V ponvi je raztopila za oreh masla, pri tem pa je pazila, da ne bi porjavelo, polozhila nanj prshut in na blagem ognju nekajkrat obrnila rezine tako, da se niso prevech zapekle in otrdele, ostale so voljne in sochne, potem je povrhu z nekaj kanci chrnega vinskega kisa in zhlicama smetane ustvarila preliv, s katerim je oplemenitila olupljene krompirjeve oblice.

Ves chas je hodil okoli nje in cheprav ji je bil tu pa tam v napoto, jo je oblila prijetna toplota vsakokrat, ko sta se obregnila drug ob drugega. Ko sta konchno sedla in sta se bolj gledala kakor jedla, je shele zaznala, kako ga je rana zdelala. Njegova bledica je na licih in po vratu dobivala modrikaste odtenke, in tudi zhile po rokah so bile nekam chudno nabrekle. Srce ji je trepetalo zanj...

Spomnila se je nenavadnih sanj neke nochi, preden se je Tit odpravil v Rozhac. Z zaprego para konj sta bila na poti, ki je ni poznala, ki je ni niti spominjala na katerikoli znani kraj, in tudi se ni mogla spomniti, da bi karkoli kazalo na letni chas, sicer je bilo chez dan, svetlo, vendar brez sonca, brez oblakov, brez vetra, brez senc. Bilo je tako, kot se dogodi chloveku vchasih pri polni zavesti, da se zamakne, vse okoli njega izgubi stvaren pomen in obliko, in ko se chez chas (koliko chasa je med tem minilo, sekunda, ura?) vrne v ta svet, je z okolico izgubljeni stik ustvaril chasovno luknjo, ki je nikdar vech ni mogoche zapolniti z nikakrshnimi naknadnimi povprashevanji, pojasnjevanji in razlagami prichujochih. Tako se je na vozu ovedela shele, ko se ga je oklenila in ji je stik z njegovim telesom odgrnil zaveso chasovne in prostorske neopredeljenosti. Che ji pred tem ni bila dovolj le njegova navzochnost, ji je chutenje njegove telesnosti povrnilo naravo in svet, ki se je izkazal tak, kot je bil tistega dne. Poslednji obchutek, preden se je predramila, ji je ostal v mislih zhe budni, da mora tako biti po smrti ljubljenega, ko vsepovsod chutish njegovo navzochnost, she vedno se sprehaja po hishi in lega zvecher v posteljo, celo jed mu pripravljash (da potem ostaja v posodah), toda brez dotika telesnosti ni vech, izgubljena je v brezprostorju in brezchasju neopredeljene preteklosti ter prihodnosti.

Takrat mu je te sanje zamolchala, saj je vedela, da ni vrazheveren in je ob takih prilozhnostih odgovoril z zavrachajochim posmehljajem. Ko mu je sedaj razgrnila te sanje, njegov odziv ni bil obichajen, obraz mu je spreletela senca prezhivetih nevarnosti in zadrzhevana bolechina celeche se rane. Kar najbolj stvarna potrditev nekih sanj, golo nakljuchje v nizu nezavednega, ki se preureja v chasu nochnega izklapljanja telesnih in umskih dejavnosti, ko se telo ne zaveda samega sebe in potekajo le najnujneshi samodejni telesni procesi ter so mozhgani prepushcheni samim sebi, nekam odvech telesu, potisnjeni na raven katerega koli drugega vegetativnega organa, tako je chlovek le gmota tkiva, kot velikanska ameba...

To je bil trenutek, ko sta se poslavljala od mladosti. Mladost je chas, ko so odprte vse poti, dane vse mozhnosti, ko je chasa na pretek in nima prave vrednosti. Mladost ima toliko chasa, da je videti neizchrpen, vechen. In mladost je mimo s spoznanjem minljivosti, zachasnosti in konca. Kdaj pride do takega spoznanja, ni mogoche rechi nich dolochenega; nekateri ga dozhivijo zhe v rosni mladosti, she kot otroci, ko jih zadenejo tezhke nesreche, zgodaj izgubijo najblizhje... Drugim usoda nakloni, da ostanejo vse zhivljenje mladi, morda celo otroci, saj jih vse preizkushnje doletijo na tako posreden in mehak nachin, da jih ne prizadene. Tit in Nina sta v teh dneh vsak zase, lochena in obenem neprekinljivo dushevno povezana, prestopila prag, ki je delil dvoje obdobij njunega zhivljenja. Doslej sta delala in se trudila za Hisho, se veselila dosezhenega, ne da bi kaj podrobneje razmishljala, chemu sploh vse to sluzhi; srechna sta bila, da sta skupaj, in se radostila vsega, kar sta pochela.

Sedaj ju je obshlo jasno spoznanje, ki je morda kar nekaj chasa tlelo v podzavesti, da njuno zhivljenje, njuni telesi ne pripadata le njima, da izhajata iz korenin, ki segajo v davnino prednikov, in da sluzhita Hishi.

Besede, ki sta jih ta vecher she izgovorila, so bile iz mesa in krvi, zhive, obchutljive in ranljive. Z neskonchno skrbnostjo in nezhnostjo sta jih oblikovala in si jih izrochala drug drugemu v varstvo spomina, ki bo v drobcih in izjedkan od chasa prehajal iz roda v prihodnje rodove.

Pouzhivala sta vecherjo brez hlastnosti in s spodobno slastjo, pochasi in z neko svetostjo, kot s hostijo ob obhajilu sta s tem skrbela za telesi, v katerih utripanju si vechnost chasa umerja hipnost in sedanjost.

Bila sta spet skupaj in ta dan je ostal v tej Hishi brez nochi.

 

BELA NOCH

Za hisho je bilo slishati v bregu izvirajochi studenec. Njegovo neustavljivo shumecho stalnost je sestavljala mnozhica zvokov in prekinitev, kot je stalen krvni obtok v telesu, ko zaporedno polje srce s stiski in uplahovanji, pozhene kri in obmiruje, po utripu napora za hip pochije; dragocen je ta trenutek mirovanja, ko srce zastane in zajame mochi za nov potisk, vselej znova: zastane in pozhene, zastane in pozhene... Tako prihaja iz notranjosti gore dragocena tekochina, slastna, a brez okusa, osvezhujocha, a brez vonja, zmuzljiva, a sestavina vsega zhivega – voda. Zhila, ki izvir povezuje z globoko notranjostjo, skozi razpoke in chez raze, do skritih podzemnih bajerjev in jezerc, z bledokozhnimi chloveshkimi ribicami.

Tako je razigran tok od izvira dosegal tudi njiju, preoblikovan v valovanje zrachnih delcev, se je vpijal vanju, skozi kozho so se nihljaji trepetaje dotikali vsakega mishichnega vlakenca posebej in zhivchni konchichi so nabrekali od razdrazhenosti. Lasnice so se okrepile v zhilice in zhile, da so se premori srca chedalje bolj krajshali. Shum, ki ju je vezal z izvirom, je postajal vse glasnejshi in je prinashal sporochilo o mochi vode, ki so jo skale zhe zdavnaj spoznale ter se z njo sprijaznile, njima pa je igral omamno porochno korachnico v chedalje hitrejshem taktu, z vse manj zaznavnimi srchnimi predahi, dokler ju ni zdruzhil en sam dolg srchni utrip, ki se je iztekel iz enega v drugi svet, kot ga morejo ustvariti le krvni zapisi. Potem ko se chasovni razmaki urede in tok prevesi, studenec ublazhi zhejo zhgoche vrochine, ki jo telo vsako poletje zheljno zbira za mrzle dni.

Zaznala sta nezhni trzaj novega sveta, ki se je izvijal iz bele nochi in ju povezoval z najglobljimi skrivnostmi studenca, ki je svoje zhivljenje chrpal iz voda preteklosti, zadrzhevanih med neskonchnimi labirinti podzemnih gmot in kapljaje polzechih med nevidnimi prehodi.

Morda, a ne zagotovo, je skelecha rana polozhila Tita na hrbet, da se ga je Nina oklepala z boka in v podzavesti ves chas ohranjala njegovo ramo neobremenjeno. Zdrznila se je; ga ni prevech izchrpalo, mu ne bo shkodilo? Kako drugache se je tokrat pochutila, ko je skushala z zhensko silo dopolniti njegovo manjkajocho moch, ki jo je vseeno dobila povrnjeno s slastjo, kot da prihaja od njega. Zbrano in nezhno ga je pogladila in ga s poljubom vprashala, ali hudo trpi.

Toda brezchasje te nochi je umirilo tudi bolechine. Bolechina je lahko neprekinjena in trajajocha ali s prekinitvami ter kratkotrajna ko preshine in mine. Chas ima pomembno vlogo pri opredeljevanju bolechine; che chasa ni, tudi bolechine ni. Zato tudi med spanjem ne chutimo bolechine, ker med spanjem ni chasa. Kakor ga ni v nezavesti. Tit ni chutil bolechin. Ni bil v snu. Bil je pri polni zavesti. Toda preteklost se je v tem trenutku tako sprepletla s prihodnostjo, se z njo zlepila, zedinila, da ju ni bilo mogoche lochiti v opredeljen sedanji chas. Bila sta zunaj chasa in opredeljenega prostora. Le njeno telo je dopolnjevalo njegovega tako popolno, kot da ni v nichimer prizadeti ranjenec. Bil je to obchutek popolne bioloshke zdruzhitve, ki ustvari iz lochenih teles nerazdruzhljiva siamska dvojchka.

Skozi okna so se videle bledeche zvezde; vse manj jih je bilo, toda preostale so svetile toliko mochneje, dokler ni preostala ena sama velika in zharecha kraljica neba – Danica. Tako se kazhejo na mladostnem nebu mnoge zvezde, mikavne in vabljive, da s svojo mnogoterostjo zbegajo. Shiroko razprte ochi jih vpijajo in se naslajajo nad iskrechim se bogastvom neba. Ko se noch prevesi v jutro in dobiva narava chedalje bolj svojo pravo podobo, ki jo je noch skrchila na najmanjsho mozhno mero predvsem tistega, kar je najblizhje in otipljivo ali izrazheno le v zvokih, se od vseh daljnih svetov, ki burijo domishljijo in izzivajo razum, najbolj priblizha nashemu dojemanju zvezdnih neskonchnosti tista, ki nas zvesto spremlja najdalj v dan – Danica.

Prav svetlo je zhe postalo. Lezhala sta v toplem objemu. Nino je obshel obchutek sreche, ki ga je razbohotila s poljubom na njegove prsi, ki se je zachel rahlo, skoraj brez dotika, a se potem prisesal in konchno prigrizljal skozi povrhnjico do najglobljih kotichkov njegovega telesa. Zachutila se je tako majhno in hotela je postati she neznatnejsha, da bi lahko sledila svoji globoki zhelji prodreti v celoti vanj, se spojiti z njim in se nikoli vech ne vrniti iz dvoedinega telesa.

Pred hisho je zatrobental poshtar.

 

NEMIRNI CHASI

Tit jo je blago potisnil spet v posteljo, ko je hotela vstati, da bi shla odpret hishna vrata, in je nanagloma vstal. Stemnilo se mu je pred ochmi, da se je komaj ujel za rob postelje. Izgube krvi she ni nadomestil in slabokrvnost se mu je poznala tudi pod vdrtimi ochmi. Tudi prechuta noch, polna slasti in medsebojne predanosti, mu je vzela nekaj mochi. Nina se je ustrashila in se hitro oblekla, zavezala ruto, ker se ni utegnila pochesati, na njen poseben nachin, da ji je zakrila chim manj obraza in pustila, da ji je cel shop las padal na hrbet, in stopila dol v vezho ter odpahnila zapah. Pred njo se je shiroko rezhal plechati poshtar Ninch in namigovaje mezhikal, radoveden, kot je vselej bil; zato pa je lahko poleg poshte raznashal po svetu she vrsto drugih novic, pripovedovanj in chench. Tako je zhe vedel, da se je Tit vrnil, saj je kljub rani uri srechal Jaklja s spodnjega konca vasi, ki je peshachil proti Kobaridu, in ta mu je zaupal to dobro vest. V vasi se kljub zaprtim vratom in zadelanim oknom vse ve in vidi, nich ni tako skrito, da ne bi bilo ochito. Cheprav je bila sinochi ob Titovem prihodu zhe vecherna ura, ko so zhe skoraj vsi za hishnimi stenami, je nekdo le prisluhnil pogovoru moshkega in zhenske v Titovi hishi... Da, bil je Tit!

Povabila ga je v izbo in se lotila netenja ognja. Pozno zvecher je she mochno nalozhila in je sedaj pod pepelom she tlelo, tako da je pridala nekaj trskic in suhih vejic ter razpihala zherjavico in je hitro povleklo, da se je ogenj razplamtel. Pristavila je lonec za toplo vodo. Medtem je poshtar spet stopil ven, da bi oskrbel she konja in ko se je vrnil z vrechami, sta se pri vratih srechala s Titom.

Ninch je prenochil na Trnovem in se she ob mraku odpravil naprej proti Vidmu. Vcheraj je odpeljal iz Trbizha zhe zarana, pa je prishel le do Rabeljskega jezera, kjer ga je ustavila vojashka izvidnica, ki je she vedno lovila razkropljene avstrijske vojake, ki so se tu pa tam celo postavljali v bran, in je neredko tudi zapokalo. V takih praskah je bilo na eni in drugi strani vech ranjenih in mrtvih, kar je Francoze hudo jezilo, tako da so se razdrazheni znashali nad ljudmi tudi tako, da so jih po nepotrebnem ustavljali ter preiskovali hishe in potnike. Prebrskali so mu vso poshto in zlasti jih je mikalo izvedeti, ali ima s seboj tudi kakshno denarno poshiljko. K srechi je prav tedaj pridrvel eskadron konjenikov, ki so spremljali zaupno poshto iz Beljaka, kjer je Bonaparte ostal nekaj dni; je zhe moralo biti kaj prav posebno pomembnega, da je bilo za varnost potrebno toliko orozhja. Tako so se njegovi dotedanji preiskovalci potuhnili in Ninch se je sprenevedavo prikljuchil temu dirjajochemu vlaku, ki ga je srechno spravil mimo trdnjave na Predelu, skozi Strmec do Loga, tam si je oddahnil pri Strgulcu in jo potem sam zlozhno mahnil naprej proti Bovcu, kjer je she enkrat poplaknil grlo ter se potem ustavil na Trnovem.

Vojashka poshta je nosila naslednji ukaz:

»Au Général Masséna.
Quartier général, Villach, 9 germinal an V (29 mars 1797).
Le général en chef ayant juge a propos, Général, de déterminer la maniere dont serait formée et commandée l'avant-garde de chaque division, ordonne ce qui suit...
Poveljujochi general meni da je potrebno dolochiti nachin, kako bodo oblikovane in vodene enote prve bojne chrte v vsaki diviziji, zato ukazuje, kot sledi:
Divizija generala Masséne bo sestavljena iz treh brigad.
PRVA BRIGADA, ki jo bo vodil brigadni general Motte.
Vanjo sodita:
– druga polbrigada lahkih peshcev in
– dvajseta polbrigada lahkih peshcev.
DRUGA BRIGADA, ki jo bo vodil brigadni general Rampon.

Vanjo sodita:

– osemnajsta izborna polbrigada in
– dvaintrideseta izborna polbrigada.
TRETJA BRIGADA, ki jo bo vodil brigadni general Menard.
Vanjo sodita:
– petindvajseta izborna polbrigada in
– petinsedemdeseta izborna polbrigada.
Enota prve bojne chrte bo sestavljena iz ene izborne polbrigade ter enega do dveh bataljonov lahkih peshcev, skupaj okoli 2.500 mozh, ki bodo izmenichno izbrani iz vsake od treh brigad.
Enoto prve bojne chrte bo vodil general, ki ga bo vselej dolochil sam poveljujochi general.
V tem trenutku je dolochen za komandanta enote prve bojne chrte general Brune.
Nobena polbrigada ali bataljon ne sme biti razporejen v enoto prve bojne chrte vech kot petnajst dni zapored.
Hkrati ukazujem generalu Guieu. Enoto prve bojne chrte bo vodil brigadni general Bon.
Hkrati ukazujem generalu Chabotu. Enoto prve bojne chrte bo vodil brigadni general Meyer.
Obenem ukazujem generalu Bernadottu. Enoto prve bojne chrte bo vodil brigadni general Murat.
Po ukazu poveljujochega generala.
Bonaparte.«

Prav nich manj pomemben ni bil tudi drugi ukaz:

»Au Général Dugua.
Quartier général, Villach, 9 germinal an V (29 mars 1779).
Prosil sem vas, drzhavljan general, da ukazhete, naj se 100.000 nabojev in 500 pushk, ki so dospele v Trst, poshlje v Palmanovo. Kot veste, je mogoche po vodni poti priti na vsega pol milje od mesta.
Ker prihajajo novice, da so Anglezhi vpluli v Jadran, sem preprichan, da bi bilo nujno, da se vi dogovorite z drzhavljanom Sibillom, da ne bi fregata La Bune ostala na privezu v Trstu, saj bi v primeru slabega razvoja stvari, ko bi morda evakuirali Trst, fregata ostala ujeta.
Sporochite drzhavljanu Sibillu, da bo potrebno, ko bo na odprtem morju, izkoristiti vsak trenutek in vsako prilozhnost za onemogochanje sovrazhnika. Sporochili ste mi, da imate na razpolago shtirideset topovskih cevi; prosim vas, da jih shtirinajst premestite v Palmanovo, kjer so skrajno potrebne. Vojno opremo iz Trsta je treba v glavnem dostaviti Shpancem, ki se prvenstveno zanimajo zanjo.
Bonaparte.«

Stvari so se na frontah she vedno zapletale in kljub zmagam v posameznih bitkah tudi glavni poveljujochi general ni bil preprichan, da je vojna zhe dobljena, zato je hitel pripravljat svojo vojsko za odlochilno bitko. Po drugi strani pa je prav tako zhivahno deloval po diplomatskih zvezah, da bi utrdil dosezhene osvojitve.

Tit je medtem z Ninchem pozajtrkoval. Pomodrovala sta she o tem in onem in opravila s poshto. Tit je dodal she svoji pismi opatu v Rozhacu in bratu Damjanu.

 

PISMI

»Sposhtovani Oche!
Nesrecha, ki je pridrla nad nashe kraje, je preprechila, da se kljub nevarnostim, ki sem se jim izpostavljal, nisva mogla pogovoriti, kot ste mi sporochili vasho zheljo. Upam, da ste se tudi vi medtem bolj srechno vrnili, kot sem se jaz. Verjetno so vam v samostanu, posebej she brat Damjan, povedali, da sem bil tam in o chem smo se pogovarjali ter kako sem dol grede komaj ushel smrtni nevarnosti. Niso pa mogli vedeti, kaj vse sem pretrpel in da sem she vedno dokaj slab zaradi strelne rane, ki sem jo dobil ob napadu iz zasede nedalech od doma, ko sem se vrachal. Srecha in Bog sta mi bila naklonjena, da me je zvesta zhival spravila do blagega mozha, ki se spozna na zdravilstvo, to me je reshilo gotove smrti zaradi izkrvavitve. Sedaj sem doma v skrbnih rokah svoje ljubljene zhene, ki me neguje po zdravilchevih napotkih.
Hitim s pisanjem, ker bo poshtarski voz kmalu odpeljal. Brzh ko si opomorem in ko bodo razmere dopushchale, se bom oglasil pri vas. Medtem pa bom kot doslej skrbel za vasha posestva in se z najemniki dogovoril, kako ravnati v novih razmerah v prihodnje.
Vash sposhtljivi in ljubechi sin!
Tit«

Drugo pismo je namenil bratu Damjanu in je bilo veliko bolj intimno, cheprav je vedel, da ga bo bral tudi sam opat, saj je notranje samostansko zhivljenje stvar bratovshchine in ne posameznika. Posamezniku je omogochena le globoka osebna vera in notranji pogovor z bogom, ko se minljivo chloveshko bitje transcendentno skusha chim bolj priblizhati najvishjemu in vechnemu, vendar je ta napor tostran vselej obsojen le na chedalje vechje priblizhevanje, nikdar pa mu ni omogocheno dosechi konchnega cilja, to se uresnichi le takrat, ko se prestopi usodno v onostranstvo. Samostanski bratje so v srechi in nesrechi, skushnjavah in stanovitnostih, chloveshkih slabostih in plemenitostih, drobnih vsakdanjostih in prelomnih odlochitvah povezani chvrsteje in vseobsegajoche kot pa s krvnim sorodstvom ali dano besedo, cheprav je to prisega, ki vselej sloni na chloveshki shibkosti. Njihova zaobljuba je utemeljena na vechnem zhivljenju, ki ga v tostranski zachasnosti ne smemo zapraviti. Pri tem se trudijo pomagati drug drugemu, saj je tudi njih Bog ustvaril po enaki podobi kot vse ostale ljudi, z vsemi njihovimi vrlinami in slabostmi.

»Ljubljeni brat Damjan,
kako sem srechen, ko se med tem pisanjem zavedam, kako malo je manjkalo, da ti danes ne bi mogel vech pisati in se tudi ne vech srechati s teboj; zahrbtno so me napadli na poti domov, da bom she dolgo chutil posledice. Ramo imam prestreljeno in nisem sposoben za pravo delo. Dobra starchevska dusha mi je posvetila svojo skrb in znanje, ko sem po srechnem nakljuchju obvisel na konju in me je bistra zhival izvlekla iz ognja pushk.
Kaj vse sem v teh nekaj dneh prestal, sam Bog ve. Nikoli si nisem mislil, da je gorje tako blizu in smrt vselej na prezhi. V vrochichni omotici, ko sem se na trenutke dramil iz nezavesti, sem se spominjal svoje drage Nine, toda tudi ti si se mi vrachal v spomin. Dolgujem ti veliko, kar mi je naklonila tvoja blaga dusha in preizkushena modrost. Ko sem ostal brez ocheta, sem se zatekal k tebi in nikoli ti ni manjkalo chasa zame. Nisi me preizkushal z verskimi resnicami, toda vse tvoje ravnanje in govorjenje je prevevala globoka in prvinska vera, ki se je prenashala tudi name. Morda greshim, ker nisem gorech vernik, k bozhji sluzhbi hodim le ob nedeljah in zapovedanih praznikih, toda ta zunanji odraz vernosti naj me ne oznachuje kot mlachnega ali, Bog varuj, celo malovernega. Oproshcham se ti, che ti rechem in ti to ne bo pogodu, da sem skushal odnos do vechnih resnic uravnavati po tvojih nachelih. Ponotranjenost in osebna iskrenost ter poshtenost naj bodo merilo za bozhje plachilo, ne pa golo povnanjeno razkazovanje.
Che prav pomislim, kako se je vse izteklo v teh nesrechnih dneh, potem si ne morem kaj, da se ne bi zahvalil Bogu, da je sprejel mojo vero tako, kot jo gojim, ter me reshil pogube.
Z Nino vechkrat misliva nate in se pogovarjava o tebi. Sam she lep chas ne bom sposoben za daljsho pot. Che bi ti okolishchine dopushchale, pa te bova srchno rada sprejela pod svojo streho in te gostila kolikor te bo volja, saj veva, da si ocharan od nashih gora, zelenih dolin in bistrih voda; a tudi ljudje tod so ti pri srcu, kar kazhesh tudi s skrbjo za njihovo govorico. Morda bom takrat zhe toliko pri mocheh, da se povzpneva vsaj do Bele glave nad Robichem, che zhe do vrha Matajurja ne bova prishla.
Sprejmi hvalezhne pozdrave od tvojih vdanih
Tita in Nine.
P.S.: Zagotovo bi ti she kaj vech napisal tudi o napadu in okrevanju, vendar me postiljon zhe priganja, saj ima she lep del poti pred seboj in ne bi rad zvecher ostal kje na nezanesljivem kraju.«

Ko je pismi dal Ninchu, je zraven pridal she culo s kolutom sira, ki naj bi ga izrochil opatu, saj je vedel, da mu izredno prija – planinski sir. Postiljon je pred tem zhe osnazhil, nakrmil in napojil konje, zapregel in precej pognal dol proti Nadizhi.

Tit se je odpravil na Ledino, da pogleda, kako kazhe za poljska dela. Stopil je chez cesto in po kolovozu ob robu njiv prishel do svojega. Zemlja se je sicer zhe odtajala, toda bila je she mrzla, cheprav so se zhe rumenile zlatice in je poganjal regrat. Trave so v kolobarjenju boljshe in vazhnejshe kot detelje, ker med svojimi shtevilnimi koreninami in podzemnimi zhivicami tvorijo obilo sprstenine, ki rahlja zemljo in je dobra podlaga za kasnejshe setve. Tu so kosili trikrat letno, seno, otavo in otevek, vishje pod Stolom pa le enkrat do najvech dvakrat, che je bilo poletje primerno, ne prevech sushno, a tudi ne prevech mokro, kot se je rado dogajalo. She vishe, po vrhu Stola, Mije in Matajurja pa so poleti pasli. Pozno spomladi so gor odgnali zhivino na planino ter z njo ostali do zgodnje jeseni. To je sochna trava, polna plemenitih dishav, ki dajejo mleku, maslu in siru poseben okus in vonj.

Toda tudi travnikom je treba posvechati prav toliko skrbi kot njivam. Nekateri mislijo, da je travnik zapushchena njiva, s katero ni nobenega dela. Toda to je velika zmota in tisti, ki tako ravnajo, si delajo veliko shkodo. Na travnikih rastejo shtevilne rastlinske vrste po vechini blizu skupaj, zlasti na globoki in gnojeni zemlji; globoka je zato, ker se pri kolobarjenju vrachamo s plugi nanjo, gnojiti pa je treba izdatno tudi travnik. Zaradi koshnje, ki prekine razvoj vechini rastlin, to je kot pri mladem bitju, she preden so naredile semena, morejo na travniku zdrzhati le trajna zelishcha, zato ker jim iz odrezanih stebel poganjajo shtevilni novi poganjki. Med seboj se travniki, ki uspevajo na razlichnih rastishchih (zemlji), zelo razlikujejo. Tako je zhe na streljaj opazhal spremembe, tu na Ledini, ki je pridvignjena in prej obchuti susho, ni enako kot spodaj proti Nadizhi na Blatu, kjer je mochnato in vchasih poplavi. She poseben vpliv ima gnojenje, zato je tu v dolini obilo visoke pahovke, rumenega ovsca, kozje brade, pastinke, medtem ko je vishje gori, kjer ne gnoji, precej kadulje, divjega klinchka, kosmatinca in celo bodeche nezhe. Na poplavnem pa je kolikor hochesh kaluzhnice, preslice, mochvirnega osta in raznih kislic, lochkov, shashev, bekic in srpic, ki so na prvi pogled res podobne travam, lochijo pa se od njih po cvetih in pogosto po trirobih stebelcih.

Ko pokosi in skrbno opazuje nebo, da ga ne bi presenetila nevihta, ki bi mu pokvarila koshnjo, se suha mrva med spravljanjem na skedenj med seboj pomesha, da nastane izdatna in uravnotezhena krma. Posebno za otavek je vchasih hudo, saj je jesensko vreme dokaj nepredvidljivo, in zhe kar iz navade sushi na ostrgachih, rogovilah, ki jih vsadi v tla in nanje razporedi travo.

Zhivinoreja je v teh krajih pomembnejsha od kmetovanja, saj je njiv malo, she manj pa dobre zemlje. Pa tudi podnebje ni za vse kulture in je treba posvetiti pozornost pashnikom, da se ne izchrpajo, ker bi zaradi slabe oskrbe plevel izpodrinil boljshe vrste trav. Travishchem she posebej shkodujejo sushna leta, ki razredchijo travne rushe in s tem omogochijo razplod shkodljivcem, zlasti ogrcem, ki so lichinke rjavega hroshcha. Zlasti she, che so v sushnih letih mile zime, ko zmrzal ne pokoncha ogrcev v zemlji, pa se poleti namnozhijo she hroshchi, ki kot kobilice opustoshijo drevje in cele gozdove. Letoshnja zima je bila k srechi kar ostra, je pomislil, vendar bo le malo pokopal, da bo videl, kako globoko je segla zmrzal.

Da, trava je dragoceni dar narave, saj so njene najplemenitejshe vrste omogochile razvoj chloveshke kulture, ko je chlovek postopoma z izborom vzgojil pshenico, jechmen, rzh, proso, oves in v daljnih dezhelah rizh ter koruzo. Ali si lahko mislimo, kako bi zhiveli in prezhiveli brez tega?

Utrgal je suho, zlatorumeno in visoko travnato bilko, ki je ostala chez zimo. Vitka, kolenchasta in po vechini votla bil, ozki listi z dolgimi nozhnicami in vchasih komaj opaznimi cvetovi, s prashniki in plodnicami, zato jih narava daje zhivim bitjem v takshni ali drugachni obliki, za samoohranitev, ki jih varujejo krovni in ovrshni listichi, spremenjeni v pleve; to so tiste pleve, ki jih v prispodobah uporabljamo za zanichevanje tistega, ki naj bi bil zavrzhen, nevreden in pogubljen. Toda prav te pleve imajo dragoceno nalogo, da shchitijo in obvarujejo plodne cvetove, brez katerih bi se pretrgala razvojna veriga. Le veter ima prost dostop, da opravi svojo oplojevalno nalogo. Veter, ki mu prostost gibanja omogocha spreletavanje med zhivo in nezhivo naravo, veter prepoln razplojevalnih tvarin.

Zapeklo ga je v dushi obenem, ko ga je zaskelelo v rami, to ga je opozorilo na njegovo trenutno nemoch glede tega, kako bo z delom. Ozrl se je proti hishi, ki jo je bilo z Ledine videti s temnim pobochjem v ozadju kot krajinsko sliko na platnu. Kako se je zachelo?

 

OBISK PRI STRICU

Po tistem praznovanju ob kresu svetega Ivana, ko je vashka otrochad razkrichala njuno skrivnost, za katero pa je vashka srenja zhe tako vedela, saj kaj je pa mogoche na vasi skriti, sta dolochila poroko. Odpeljala sta se v Rozhac k bratu Damjanu, ki se je razveselil njune odlochitve in ju opogumil. Nina se je po vrnitvi odpravila v Svino in Kobarid k sorodnikom. Odkar je ostala sama, se je nekajkrat odpravila na to pot, ko je bilo treba odlochiti o pomembnih recheh. She najraje se je pogovorila z Zhelinovim stricem po mamini strani. Tudi tokrat se je najprej oglasila pri njem in mu zaupala, kako sta sklenila s Titom.

Zhelinova hisha v Svinem sredi vasi je tako grajena, da ko pridesh do nje, vzbuja vtis samostojnega posestva, cheprav je naokoli strnjena soseshchina drugih stavb. Tak obchutek nastane zato, ker so vsa druga gospodarska poslopja razporejena naokoli tako, da ustvarjajo obsezhno dvorishche, na katero se pride skozi ozhji prehod med stanovanjsko zgradbo in gumnom, vendar je prehod dovolj shirok tudi za najbolj shiroko nalozhen voz. Nad tem prehodom je razpet zidan lok z vlozhenim srednjim sklepnikom, v katerega je vklesano starinsko znamenje nedolochjivega pomena in z nekakshnimi chudnimi chrkami. Podoba z najbolj osnovnimi chrtami kazhe chelni obris bitja s krogcem kot glavo in kratko pokonchno chrtico kot trupom, ki se razveji s kratkima potezama v razshirjeni nogi; najbolj nenavadni pa sta roki, ki sta vodoravno razprti v ramenih, v komolcih pa dvignjeni pravokotno navzgor, kot bi prosili ali se zahvaljevali ali molili. She nenavadnejshi pa sta na vrhu dodani napol odprti dvojni osmici, ki sta v nasprotnih smereh med seboj prepleteni, da tako nastane najpreprostejshi cvet. Nihche ni znal pojasniti, kaj naj ta znamenja pomenijo in kako stara so. Ljudsko izrochilo pripoveduje, da je kamen iz prastarega gradu nad Kobaridom, od katerega je ostala she komaj kakshna sled. V tem gradu so zhiveli ajdje, ki so zapirali prehod v zgornjo soshko dolino. Kdor jim ni bil po volji ali se ni odkupil, ni mogel mimo njih. Velikokrat so vdrle vojske od drugod, da bi grad podrle in zagotovile prosto pot, a jim nikoli ni uspelo, bil je na nedostopnem in neosvojljivem mestu. Shele razdiralni potres je opravil svoje. Nekateri so skrivnostna znamenja na sklepniku razlagali takole: sprepleteni odprti osmici, ki se sekata v eni sami tochki, naj bi opominjali, da vse poti vodijo le skozi eno samo in njihovo tochko, moledujocha podoba pa, da se s proshnjo da dosechi dogovor... Kdo ve, ali je ta razlaga prava...

Pod tem prehodom je stopila Nina k stricu. Bil je sam doma; vsi so bili po opravkih. Bil je precej starejshi od sestre, Ninine mame, tako da bi ji bil skoraj lahko oche. In morda je prav ta razlika v letih ustvarila med bratom in sestro neko posebno vez, ki je veliko vech kot le bioloshka sorodnost. Ko je dobil sestro, je zhe minilo otroshtvo, ki vchasih s svojimi nerazumnimi in nagonskimi ljubosumji kazi bratovske in sestrske odnose, v katere se vtihotapijo nagajivosti, male privoshchljivosti, na zhalost pa ne tako redko tudi zloba in sovrashtvo. On je sprejel drobceno bitje, ki ga je chudna igra narave namenila presenecheni materi v zrelih letih, kot zapoznelo prilozhnost otroshkega druzhabnika, soigralca in malega zaupnika, kakrshnega je med odrashchanjem vselej pogreshal. Kljub temu, da ju je velika razlika v letih postavljala v dva razlichna bivanjska svetova, ga je zabavalo vzhivljanje v njene otrocharije in igrive nesmiselnosti, obenem pa ga je s tem opominjala, na njegove obveznosti do domachije in posestva. Chutil se je bolj navezanega in obvezanega, saj ji je moral zagotoviti prihodnost. Sestrica je bila tudi kot sestra mochno navezana nanj in ko se ji je premladi blizhala poslednja ura, ga je rotila, naj skrbi za Nino. Tega mu ni bilo treba posebej polagati na srce, saj je bila nechakinja sestrina zvesta podoba, ki mu jo je ohranjala zhivo tudi potlej.

Razveselila sta se drug drugega. Nina mu je prinesla skledico medu, s katerim si je tako rad posladkal vroche mleko, che ga je zachel dajati kashelj. Sedla je k njemu na klop ob pechi in mu vse povedala, cheprav mu skoraj ni bilo treba. Vsa dolina je zhe govorila o tem. Starec si tega ni jemal k srcu. Blago mu je delo, da se mu je she vedno zaupala, glede govoric pa je tako, da vselej prehitevajo dogodke, vchasih uganejo stvari she prej, preden se jih prizadeti zaveda. Po eni strani je bil zadovoljen, da si je Nina nashla moshkega, ki ga Hisha she kako potrebuje, po drugi plati pa je tudi njega motilo, kot so ljudje napletali, da je Lah. Toda tega ni obchutil zaradi prastarega plemenskega odpora do ugrabitve samice, ki se pogosto oglasha v ljubezenskih nagonih, marvech zaradi iskrene skrbi zanjo, ali je le dovolj pretehtala svojo odlochitev in bo to zanjo srechna in trajna zveza. Tod okoli se vsi poznajo in vedo, kakshne narave so pri kakshni rodbini, za njihove dedne bolezni, nravi in chudi. O nekom od dalech pa tega nich ne vesh ali zelo malo ali celo izkrivljeno. Da, Tit je iz rodovine, ki je na Tolminskem dobro znana, v glavnem po dobrem, le tu pa tam se je nashel kdo, ki je iz preteklosti vlekel kakshno zamero, brez katere pri takem delu, kot je oskrbnikovo, nikoli ne gre. Le nekrat samkrat so se s Titovim dedom udarili z orozhjem, ko so pri Robedishchu Benechani premikali mejo in so se pastirji med seboj spopadli ter si plenili drobnico. Titov ded pa je z oborozhenimi hlapci prishel mirit razgrete glave, pa so oboji udarili po njem, daj bilo kar nekaj krvavih glav. Cheprav so se oboji potem pritozhili glavarju in so Robedishchani celo tozhili, da so jim enega ubili, se je izkazala resnica, ki jo je moral potrditi sam zhupan, da je nesrechnik domov grede zdrsnil v prepad.

Toda tudi pri znanih familijah je treba le pogledati vsak narashchaj posebej, ali se ni izrodil. Tit pa je bil she zelo mlad in tod okoli malo znan. Ko mu je Nina povedala, kako sta se v Rozhacu dolgo pogovarjala z bratom Damjanom in jima je dal svoj blagoslov, se je stric pomiril, saj je bilo to zanj neke vrste poroshtvo, da je s fantom vse v redu.

Pomislil je, ali je primerno, da ji to v tem trenutku razkrije. Vendar se je le odlochil, da bo s tem tudi pri njej she chvrstejsha odlochitev, che spozna tudi druge mozhnosti, ki so se ji obetale, cheprav ji ni tega namenil kot poslednjo preizkushnjo. Pri njem so se zhe oglashali snubci, saj so vedeli, da je kot njen drugi oche. In niso bile slabe prilozhnosti. Toda zamahnil je z roko in jo povabil ven pred hisho.

Nini se je v prvem hipu oglasila v srcu rahla nechimrnost, ko je slishala, kakshni fantje so gledali za njo. To je tista nechimrnost, ki je del samoljublja ali, che drugache rechemo, samozavesti, samozavedanja lastnega bitja, ki se vchasih razraste v ponos, v izprevrzhenih oblikah pa v oshabnost, napuh in prevzetnost. Tudi ko jo je Tit vprashal, je vzniknilo v njej podobno chustvo, pochutila se je zazheleno, izbrano in povzdinjeno, toda tisto je bilo mnogo vech od tega, kar je obchutila ob strichevih pripovedovanjih, saj jo je po Titovih besedah preplavil obchutek sreche, medtem ko je tokrat vse uplahnilo le na raven spomina, ki ga bo, tako na skrivaj in sramezhljivo, z rahlim obchutkom sramovanja pred ljubljenim, morda ohranila za vselej ali pa le, dokler ne zbledi. Taki zbledeli spomini so le she spomin na nekdanji spomin, spomin, da smo se nekoch nechesa spominjali, ali pa she celo manj kot to, spomin, da smo se morda nechesa nekoch spominjali, ko niti ni mogoche vech lochiti med umishljanjem in stvarnim dogodkom, tako da razumen chlovek na koncu sklene, da je to bolje kar pozabiti. Sicer pa Nina ni imela prav veliko stvari, ki bi si jih lahko zapomnila iz svoje mladosti. Prvich, premlada je she bila, ko je morala prevzeti nase veliko breme gospodinje, to je vzelo veliko chasa in mochi njeni drobni postavi, in s Titom je dozhivela prvo prebujenje chustev, ki so ji zaznamovala prihodnost.

Pred hisho sta s stricem pogledovala gor proti vrhu Krna, ki ga je obilica snega delila na dva dela, spodnji shirok, tezhak in temen, zgornji svetal, tenak in nebeshko lahek. Tako je z nami, je rekel stric, in z vsem nashim zhivljenjem in nehanjem. Najsi smo she tako zakoreninjeni v zemljo, kjer je nashe rojstvo, kjer si prigaramo kruh in kjer ostajajo nashe sledi, je del nas kot naraven prehod proti vrhu, kjer se spojimo z nebom. Breme let je chedalje tezhje, in vzpenjanje na vrh jemlje poslednje mochi; morda je obchutek dosezhka, da vech kot do tja ni mogoche, tisti, ki nam lajsha spoznanja chlovekovih meja.

She z drugim, tokrat strichevim blagoslovom, ki ji je pomenil vech kot prvi, ki ga je iskreno in hvalezhno sprejela iz patrovih rok, se je odpravila proti domu. Bilo ji je, kot bi jo blagoslovila mati in ji zazhelela srecho, ko ji je stric dal roko na teme, jo podrzhal in molche izgovoril bozhje besede.

 

POROKA

Chez pol leta sta se Nina in Tit vzela v cerkvi v Kredu; zvezal ju je brat Damjan, ki je prishel zhe dva dni pred tem iz Rozhaca in ji delal druzhbo. Tit je bil pri svojih na Lashkem in je s sedmimi vozovi svatov prishel tisto nedeljsko jutro pred Robich, kjer so ga shrangali domachi fantje. Nina je zhe teden dni prej poskrbela, da ne bi prishlo do kakshnih neprijetnosti, saj se nikoli ne ve, kaj vse komu roji po glavi. Pripravila je njim in dekletom malo gostijo, da so se shele ob jutranjem svitu razshli. Od takrat so se jim glave zhe zbistrile. Vecher pred poroko pa je prosila she Jurca in Kauchmerjevega, naj se drugega dne pred shranganjem ja ne napijejo, saj jim za to ostane she ves dan na voljo.

Zato je bila malo na trnih, ko je slishala klice in vriskanje dol pod Derom, kjer so se svatje ustavili. Toda chez dobre pol ure so vozovi zadrdrali in se ustavili pred hisho. Ochitno so bili lashki gostje pripravljeni na navade v teh krajih, saj se jim je videlo, da so sproshcheni in (predvsem) trezni. Tudi Tit je ochitno poskrbel za gladek potek prihoda po nevesto. Vse skupaj je she bolj olajshalo dejstvo, da bo Tit prishel za zeta, da bo zhivel med njimi tu v teh krajih, zato so domachini in Furlani skushali mlademu paru chim bolj olajshati zachetek skupnega zhivljenja. Che je zhe bil kje kakshen nezadovoljnezh (ali zoprnica), na tej ali oni strani, se je sam umaknil ali pa ga je kakshna pametna glava ostreje prijela.

Bil je lep poletni dan in od Robicha do cerkve v Kredu so se odpravili pesh, pri chemer se je naredila kar dolga vrsta razigranih svatov. Nino je pod roko vodil Zhelinov stric, ob Titu pa je stopala sestra. Pred cerkvenimi vrati sta chakala domachi zhupnik in brat Damjan. Brzh ko so vstopili, so na koru zapele Ninine vrstnice. Mashevanje v dvoje je teklo gladko, le pri prstanih se je zataknilo, ker se je zameshal vrstni red velikosti, kar se v takih trenutkih rahle raztresenosti rado pripeti, njej bi bil prstan prevelik, njemu pa premajhen. Zadrega je bila hitro reshena, toda to je bil potreben dogodek, da se je tistega dne in she velikokrat kasneje o tem govorilo. Tita je pri tem preshinila chudna misel, kaj bi se zgodilo, che bi si z Nino zhe rekla »DA«, potem pa bi se enemu kaj hudega zgodilo, she preden bi si nataknila prstane. Ali bi bila mozh in zhena? Kako so se mu zdeli neskonchno dolgi tisti drobci trenutkov, ko je trepetajochih prstov menjaje prstana resheval zaplet. Tako razvlechen je postal chas tega izjemnega trenutka, ki se kar ni mogel dovrshiti. Njegova neuchakanost ni imela nikakrshne stvarne podlage, z nichimer ni bila utemeljena, in morda je prav ta vzvishena umirjenost porochnega obreda v njem ustvarjala napetostno nasprotje, kot bi s svojim pospeshevanjem chasa hotel uravnotezhiti obe tezhnji in ju spraviti v okvir stvarnega dogajanja. Zdelo se mu je pravljichno, to, kar se je dogajalo okoli njega in prav tej pravljichnosti je hotel uiti, hrepenel je po njej pravi, taki, kot je, kot jo je zhe chutil in kakrshno si je zhelel. Pravljichnost je mogocha le na trenutke, toda ne za vselej. Ni hotel zhiveti v umishljenem svetu, hotel je zhiveti resnichnost z njo, ki postaja njegova zhena, pred bogom in ljudmi, dokler ju smrt ne lochi... je rekel brat Damjan in ga vrnil pred oltar, da sta se poljubila z Nino.

Pri izhodu iz cerkve so ju otroci obsipali s cvetjem in zhe tam so zhenske delile mednje potico in sladek kruh. Mozhje pa so imeli pod blizhnjim skednjem zhe nastavljen sodchek brishkega, ki so se ga nemudoma lotili.

V Robichu so bile na dvorishchu razporejene mize z dobrotami. Zachelo se je svatovanje, ki je z vsemi veselimi zgodami in nezgodami trajalo do jutra.

Zhelinov stric je vzel Tita v stran pod oreh. Dolgo sta govorila. Oziroma je Tit bolj sposhtljivo poslushal, tako da se je Nina chez nekaj chasa, ko se ji je zdelo, da to traja le predolgo, odlochila in stopila do njiju, da ji ga ne bo stric zhe prvo noch speljal, se je poshalila... Bila sta pri tem, da je svet nevarno nemiren in je huda vojna prav mogocha, saj se ljudje vsepovsod puntajo in poka prav pogosto v Lombardiji, na Francoskem in Shpanjolskem, tudi v cesarstvu gre marsikaj po rakovo, saj so celo na dvoru razprtije. Che bo shlo tako naprej, se nam obetajo hudi chasi, je sklenil stric.

 

HISHA NA MEJI I--2