Pogum Revije SRP 2001/3

Boris Vishnovec

SKRIVNOST V MOCHVIRJU V

 
 
VI

 

Po viharni nochi je nastala v jutru nenavadna tishina. Bilo je kot prehod v nov dan, ko chlovek she ne verjame povsem, da je noch zhe minila; hkrati bi se rad ozrl po prihajajochem dnevu in she ostal v prijetnem polsnu. Bilo je nekakshno nelagodje in iskanje pravega polozhaja v chasu, ko se bojujejo sanje z glasovi novega dne. Glas tega novega dne, ki je zdruzhil vse, ki so v hishi ob mochvirju prebili nemirno noch, pa je bila tishina. Tishina, kakrshno chlovek le redko dozhivi, ker je potisnjen v povsem drugachne zhivljenjske okolishchine.

Vihar je namrech potihnil povsem iznenada, tako da je bil prehod v tishino narejen z ostrim rezom, preskok iz objema silnic nevidnega sveta v danashnji svet, iz chasa torej, oddaljenega tisoch ali celo morda milijon let, ko so se sprevrachala gorovja, izginjala globoka morja, in se je ustvarjala podoba zdajshnjih gorskih vrhov. Ta zdajshnja podoba se je rojevala ob razpadu sonc in rojevanju ozvezdij, ob zemeljskih izbruhih, ob dotiku nebesnih teles.

V prav takem rezu v chasu sta se v tistem hipu znashla in dvignila iz njega v danashnji chas tudi nakljuchna popotnika, ki sta se znashala na planetu, na katerem zhivimo za zvezdni utrinek. Toliko, da sta lahko izstopila iz brezdanjih ugank atomov in ozvezdij. Lahko bi se okoli njiju pojavili velichastni koralni grebeni, lahko prosojna bitja, ki jih je zvrtinchil veter, lahko sestavljanke iz alg, ki krozhijo po vodnih tokovih rek in globinah morij. Tako pravzaprav nastajajo bitja, chloveshka naselja, narodi na prehodu, vzcvetajo misli in priblizhevanja, prebliski med nagomilanimi oblaki, ko zazveni pokrajina v prosojni lepoti in nato jo znova pogoltnejo obdobja, ki prekrijejo vse, kar je bilo v nekem hipu stvarjenja mozhno obvladati, pregledati in vchasih premisliti. In tako nastanejo pripovedi, ki se prenashajo iz enega v drugo tisochletje, se morda nekoliko preobrazijo; ampak vse to so samo izkushnje, ki nosijo sporochila iz enega chasa v drug chas in se nahajajo v prostranstvih duha in slik, ki jih nosimo v sebi. Lahko so to obrazi groze, lahko pa skrita sporochila vidcev, uchenjakov in chudakov. Tako si lahko pricharamo ta dotik neznanega, ki dobiva v chasu razlichna imena in skrivnostne preobleke v podobi glasov, v podobi ljudi s ptichjimi glavami, krili angelov in netopirjev, slutenj in prerokb. Ta bitja se lahko dotaknejo chloveka v mirni nochi, posedajo ob njegovi glavi, ga dushijo s svojo tezho, da se prebujajo s kriki in se jim potlej zdi, da se jih je dotaknila nochna mora. Pa je vedno z njimi le sporochilo, dotik in vednost, vednost o minevanju in o preobrazbi in o vrednosti chloveshke blizhine, ki edina lahko prezhene klice zla, che se niso zhe pred tem naselile v chloveku. In tako ostanejo spomini v podobi kipcev, zagovorov, drobcev lonchevine in ta vechna zhelja po zbiranju in kopichenju vsega, kar je bivalo nekoch. In vse z enim namenom, da se zavemo pomena in smisla tistega trenutka, tistega diha in hipa; in da je vse lahko samo enkrat, ki nato potone v ples nochi in izgine kot privid.

In v takem hipu chlovek zazna skozi chas samega sebe. Njegov pogled na chas, dojemljiv in zaznaven, pogled na zhivljenje je kot pogled ptice, ki zre iz vishine, da vidi pota in razpotja, pa se dvigne she vishe, da ji izginejo vse podrobnosti, da izgine dotik zemeljskih tezh in vonj po zemlji in se ji odpro nove daljave ... Le chas ostane, morda se malo upochasni in z njim tudi ure nashega zhivljenja. Ostanejo pa ti trenutki, ki so se dogodili v snu in se znova zasidrajo v nas. Toda bil je samo sen, ki je v hipu zdruzhil dva svetova. In spet so bili vsi tam, kjer so prejshnjo noch zaspali; in niso she povsem dojeli, kaj se je v resnici dogajalo z njimi. Mozh, pri katerem sta Katja in Brane prenochila, se je pisal jezernik, potihem sta mu rekla Chudak. Morda je bil najblizhji odgovoru, resnici, ki je nanju naredil vtis nekakshnega kralja mochvirja, cheprav si je Branetu v sanjah nadel podobo begunca. Brane je she nekaj chasa prislushkoval, kot da ne more verjeti, da je hrup nevihte v resnici ponehal. Odprl je ochi in zazdelo se mu je, da se nekje v blizhini nekaj smodi. Tudi nekaj dima je bilo v sobi. Okna so bila odprta in sedaj je na policah zagledal celo vrsto predmetov, ki jih prejshnji vecher sploh ni opazil. Katja se je v tistem hipu odmaknila in malce namrgodeno odprla ochi.

Zdelo se je, da se vsa zachudena vprashuje, kje pravzaprav je. Popolnoma odsotno je pogledala Braneta.

Kaj se je zgodilo z mozhem, ki je bezhal pred jezdecem?

Sanjalo se ti je! Jezdeca si bova kmalu ogledala v prizidku, je dejal Brane in se zachudil, ker sta oba sanjala o nekem chloveku, ki na konju preganja mozha, ki je bil povsem podoben mozhu, ki ju je sprejel pod streho.

Ali si slishala tudi topot konjskih kopit? je she bolj nejeverno vprashal.

Zdelo se mi je, da vso noch nekdo na konju dirja okoli hishe, se je Katja polagoma prebujala.

Konj in jezdec in smeh jezdeca kot tedaj pri cerkvici in shum podzemeljskega jezera.

Bolj razlochno kot tedaj. Chutila sem, kako se jezdec priblizhuje.

Zato si se stiskala k meni?

Stiskala se pa zhe nisem. Bolj verjetno si ti tishchal vame! je bilo Katji vedno bolj nerodno.

Kaj bolj prijetnega si ne morem zamisliti.

Prijetnega? Pri vseh tistih groznih sanjah. Pa dezh. In vihar. In strele! Mislila sem, da se sploh ne bom izvlekla od tod. Kot bi se znashla na koncu sveta!

Na koncu ali pa na prichetku!?

Nikar si nich ne domishljaj. V lepo kasho si me spravil!

Priznaj, da doslej v vsem svojem dolgem zhivljenju nisi dozhivela she nichesar tako razburljivega.

Dozhivela? Saj she vedno dozhivljam! Se vedno ne vem, kako se naj izvlechem od tod. Se telefona ne premorejo. Ob vsej tisti krami bi lahko premogel vsaj prenosni telefon.

Saj se bova zdaj zdaj prichela odpravljati nazaj proti domu. Naglica nama pa prav nich ne koristi.

Kako se naj vrneva? Choln in avtomobil je najbrzh odplavila reka. Doma jih bom slishala, je jadikovala Katja.

Vse bo she dobro, verjemi! Kaj che bi najprej popila toplo mleko. In nekaj prigrizka nama je tudi ostalo.

Chevapchichev ti tudi danes ne mislim pripraviti, je v malo bolj spravljivem tonu dejala Katja.

Narezek in vroche mleko bi se kar prilegla.

Ali se je najin hotelir, sposhtovani gospod Chudak, pardon, jezernik, zhe prebudil ali pa ga je pokonchal tisti jezdec, ki se mi je prikazal v sanjah? se je Katja prichela razgledovati po sobi.

Punchka je she malo poajchkala. Ker je zhivina zhe zdavnaj utihnila, predvidevam, da so krave dobile svoj jutranji obrok. Ne znam si pa pojasniti od kod vonj po ozhganem?

Mozhak Chudak je vstopil v sobo. Bil je she bolj zanemarjen kot prejshnji dan. Zaskrbljen in neobrit, nekoliko osmojen, kot da bi brskal po pogorishchu.

Pripravil vama bom mleko, je dejal.

Zjutraj vaju nisem hotel buditi. Spala sta kot dojenchka. Zasluzhila sta si malo daljshi pochitek. Povedati pa vama moram zhalostno vest, da je v moj prizidek udarila strela.

Tja, kjer hranite svoje arheoloshke najdbe? se je Brane vznemiril.

Vse je zoglenelo. Nagachene ptice in ribe pa najdbe iz mochvirja, vse, vse moje dragocene najdbe, je jadikoval mozhak, da se je she Katji zasmilil. Pomislila pa je, da bi bilo bolje, che bi pustil ptice in ribe pri miru.

Kaj pa oklep jezdeca in dragocena sablja? je bil Brane radoveden, ker si je zhelel najdbe ogledati.

Vse pochrnelo od ognja. Podobe na sablji so zabrisane, komaj she razlochish konja in jezdeca pa neke cvetlice in zhenski obraz. Saj se bosta sama preprichala, je strto govoril mozhak.

Vse sva zhe pripravila, da lahko odrineva, je pripomnila Katja.

No, mleko poprej le popita in malo prigriznita, da ne bosta sla lachna od tod. Postavil je skodelici mleka na mizo in pol hlebca kruha s sirom in domacho salamo, sam pa je spet krenil ven. Ko sta se Katja in Brane okrepchala s toplim mlekom in prigrizkom, sta stopila za mozhem na dvorishche.

Le poglejta si moj prizidek! Kaj je napravila strela! Vse se je sesulo. Vse je osmojeno. Vsi predmeti. She srecha, da hisha ni zgorela. Dezh je pogasil ogenj. Saj je lilo, kot che bi spustil celo reko z oblakov, je tarnal mozhak.

Najprej nista mogla verjeti svojim ochem. Brane je bil sicer manj presenechen, ker je zhe nekajkrat videl poplave, ko je reka prestopila bregove. Katja pa je komaj spravila iz sebe vzklik presenechenja. Zdelo se ji je, da she vedno sanja. Skoraj s strahom v ocheh je prichakovala, da bo od nekod planil nochni jezdec. Vendar jo je kmalu prevzela lepota odsevov mirne vode, ki je segala skoraj do dvorishcha. Kakshni chudoviti prizori, kakshna prosojna barva neba in nizko sonce, ki je charalo plastichne sence.

Tudi travnik pred hisho je bil namochen, da so chofotali po mokroti, ko so stopali k prizidku. Leseno ostreshje se je sesulo. Pod kupom pepela se je ponekod she kadilo. Chudak pa je brskal po pepelu in pokazal nekaj delov ukrivljene kovine pa nekaj rochajev in vrchev.

Samo tole je ostalo od mojega dragocenega mecha! je zamorjeno podal Branetu kos zheleza, na katerem je bilo le s tezhavo prepoznati vrezane znake. O ostalih najdbah ni bilo vredno izgubljati besed.

Midva sva sanjala, da v nochi nekdo divja po mochvirju s konjem, je dejala Katja.

Slishala sva topot konjskih kopit in nekakshen smeh, je she dodal Brane.

Saj se jo morda res? je zamishljeno zamrmral Chudak.

Vse moje dolgoletno delo je unicheno. Oblak se je ustavil prav nad prizidkom in spustil nanj vrsto strel.

Kaj vse se je dogajalo v tej strahotni nochi, je polglasno zamrmral Brane.

Kako pa naj prideva do cholna, ko je povsod voda? je vprashala Katja, ki si je zhelela chimprej proch od tega, mislila si je, zacharanega kraja.

Vodil vaju bom po nasipu. Choln, ki ga imam v gospodarskem poslopju je prevech izsushen. Ponavadi ga pripravim predno pride dezhevje. Letos pa je prishlo zelo kmalu. Obujta shkornje! Ali pa pojdita za menoj kar bosa.

Saj je steza po kateri smo prishli do hishe tudi pod vodo, je spet zatarnala Katja.

Steza je nekoliko dvignjena nad okolico. Voda nam bo segala komaj do kolen. Pojdita za menoj. Ne levo in ne desno. Morda pa bi ostala she kakshen dan, da voda odteche? Lahko stopita do kolishcharskega jezera v blizhnjem gozdu. Malo dalje, nad glavno cesto je kamnolom, kjer so nashli ostanke predpotopnih zhivali, tudi morske ribe, pa korale in kaj vem she vse.

Morda ob drugi priliki, ko tod ne bo vech jezera, je dejal Brane in pogledal Katjo.

Vrnila se bova, che bova sploh kdaj prishla zhiva od tod, je pripomnila Katja. Bila je bosa. Zeblo jo je v noge. Povsod je videla samo vodo in kje kakshno drevo. Bila je otovorjena kot mula. Spet je pomislila, da doma zhe izgubljajo zhivce, ker je ni od nikoder. Tudi Chudak je prevzel na svoja plecha dobrshen del opreme. Pochasi so se pomikali skozi vodno ravan. Previdno so stopali po stezi, ki je bila za ped prekrita z vodo, ponekod je chez stezo plivkal rahel tok, ki pa ni bil prevech mochan. Bil je svet enkratnih odsevov, chudovitih prozornih barv in nezhnih prelivov. Kamorkoli si pogledal, so se risali enkratni prizori, ki jih je poudarilo sonce, kadar se je prebilo izza oblakov.

Mozhak, ki jih je vodil, se ni ustavljal, dokler niso prishli do samotne hishe ob pomolu, bil je pod vodo. Na vzpetini, na robu rechnega korita jih je chakal choln, she vedno nekoliko nagnjen in le malo je manjkalo, da ga reka ne bi dosegla.

Saj to ni tista reka po kateri sva vcheraj priveslala, je presenecheno spregovorila Katja.

Rekel sem vam, da se vodna gladina lahko dvigne za vech metrov, je dejal Chudak.

Brane je pomislil, da riba gotovo zhdi v globokem tolmunu, nad njo pa drvi voda z veliko hitrostjo ter nosi s seboj blato, drevesna debla in kose vej pa tudi predmete iz plastike. Tam v globini tolmuna je morda she vedno negibna in chaka, da se reka spet umiri. Natovorili so opremo v choln.

Nato so porinili choln v vodo. Chudak ga je zadrzheval, dokler nista vanj stopila Katja in Brane. Jz te deroche vode sploh ni mogoche izplavati, je Katja vsa nemirna zasedla svoje mesto na klopi. Brane pa je namestil vesli.

Pri miru bosh sedela. In pomagala bosh pri krmarjenju. Z malim veslom. Ti bom zhe povedal kako, je Brane prevzel mesto kapitana.

Tok vaju bo sam nosil po reki navzdol. Pod mostom morata paziti. Tam je voda zelo hitra, ker se reka zozhi. Nato pa lahko zaplujeta kar chez travnike. Samo pazita, da se ne zavozlata v grmovje ob bregu, je priporochal in ju opozarjal Chudak ter rahlo potisnil choln od brega in jima pomahal. Zahvalila sta se mu in mu vrnila pozdrav.

Brane je choln usmeril s kljunom navzdol. Shlo je kot bi vozil v chetrti hitrosti. Samo vchasih ga je bilo treba uravnati z veslom.

Bolje bi bilo, che bi imel pri roki vrv, che nakljuchno padesh v vodo, je kljub resnosti polozhaja dejal Brane.

Kar nochuj se! Se Rumena reka ne dere s tako mochjo. In med temi debli in vrtinci. O, mamica moja, je s prosechim glasom komaj izdavila Katja.

Lahko bi ostala she eno noch pri Chudaku, je zamrmral Brane.

Reka bi medtem gotovo upadla.

Rajshi se utopim, je bila tokrat odlochna Katja. Tok ju je medtem hitro nosil po reki navzdol. Voda je segla chez rob rechnega korita, zalila mnoga polja in travnike. Pri zheleznishkem mostu ju je skoraj obrnilo, ker je reka mochno valovila in drvela s she vechjo hitrostjo, ujeta med upornike mostu. Zdrvela sta tik ob kamnitem nosilcu. Nato pa zaplula kar chez travnike do Matijeve hishe. Breg je bil pod vodo. Na nasipu pri hishi ju je chakal avtomobil. Psi so spet zagnali hrup. Prishel je Matija in jih nagnal. Priblizhal se je cholnu, ki je zdrsel po mehkem travnatem nasipu in obstal. Zachutila sta pod nogami trdna tla. Matija pa je veselo vzkliknil:

Konchno! Bal sem se zhe za vaju!

Uspelo nama je posneti ribo velikanko, je skoraj kriknil Brane.

Kmalu bi ostala kar pri njej, pri ribi velikanki, je zagodrnjala Katja, ki sprva sploh ni mogla verjeti, da je spet na trdnih tleh.

Sedaj ste zhe prava barjanska deklica, se je poshalil Matija.

Ki zapeljuje cholnarje, je dodal Brane.

Vsaj mestna frajla nisem vech, se je nasmehnila Katja.

Veste, chlovek se vsemu privadi, je dodal Matija.

Upam, da me ne bo she kaj hujshega doletelo v zhivljenju, je pripomnila Katja.

Brane je fejst fant, je pripomnil Matija.

To kar kakshni barjanski deklici povejte, je zagodrnjala Katja v odgovor. Kosti so jo bolele, kot bi jo kdo natolkel. Gotovo se ji bo she sanjalo o tej zadnji nochi, ko se ji je prikazoval divji jezdec .... Tokrat je na robu travnika zagledala konja. Stopal je ob robu kotanje, napolnjene z vodo. In njegov odsev jo je mochno spominjal na nochne sanje.

Kmalu bomo praznovali barjansko noch, je dejal Matija.

Izbirali bomo barjansko kraljico.

Prishla bova, che bo Katja pri volji, je odgovoril Brane in znashal opremo iz cholna proti avtu.

Ali boste vse odpeljali s seboj? je vprashal Matija.

Pregledati moram opremo. In razviti filme, je odvrnil Brane.

Tisto ribjo zverino bi pa prav rad videl, je Matijo dajala radovednost.

Molchati moram o tem, kje sem naredil posnetke. Ribichi bi pridrli od vsepovsod. Che so tam sulci prezhiveli stoletja, morda tisochletja, naj ostanejo she sedaj. Kot kralji reke, je dejal Brane. Katja se je privajala trdnim tlem in vzkliknila:

Ljuba, trdna tla, ljubi domachi, ljubo rodno mesto, spet vas bom vse videla.

Ochi in mami bosta stisnila svojo ljubko hcherko v objem.

She prej pa mi jih bosta nashtela, da se bo bliskalo kot ob nevihti.

 

***

 

 

Avto je drsel proti mestu.

Zdi se mi, kot da bi dozhivela napet film. Vse je tako neresnichno, je Katja pogledala Braneta. Jn midva sva nastopala v naslovnih vlogah. Kot svezhe zaljubljen par, je odvrnil Brane.

O tem nisem she chisto preprichana, je pripomnila.

Mislim, da sem si prisluzhil vsaj poljub.

Dovolj si se zhe ponochi stiskal k meni.

Meni pa se je zdelo, da si se ti stisnila.

Ali bi bilo chudno, saj me je bilo strah!

Kar malo prevech dozhivetij za en sam izlet.

Drugich mi morash prej povedati, kam greva.

Obljubim! Toda tudi ti nekaj obljubi!

Kaj pa?

Da pojdesh z menoj!

Obljubim!

Ravnica na obeh straneh ceste. Polja in travniki so se Katji naenkrat zazdeli prijazni, kot da je zhe od nekdaj tukaj doma. Tudi ob cesti, ki vodi skozi Chrno vas proti mestu, je lezhala vodna ploskev. Spet chudoviti prizori, ki so delovali z magnetichno mochjo. Hribi, ki obdajajo kotlino, so se zrcalili kot dvojna podoba in znova se jima je zdelo, da se vozita po povsem novem, neznanem kraju. Toda chim bolj sta se priblizhevala mestu, vech je bilo kupov odvrzhenih predmetov, smeti, karoserij in gospodinjskih aparatov. Ponekod so v grabne zvrnili cele kamione neuporabnega gradbenega materiala.

V daljavi je blestel osamelec s cerkvico sredi polj. Vozila sta mimo slikarjeve hishe, vendar se tokrat nista ustavila. Pri Plechnikovi cerkvici sta zapeljala skozi prometno krizhishche. Vedno vech vozil je prihajalo nasproti. Bila sta na shiroko speljanem pasu asfalta zhe blizu industrijske cone. Spet je sledil zavoj in kmalu sta se znashla ob glavnem odlagalishchu odpadkov. Vozila sta mimo nanosov najrazlichnejshih uporabnih snovi. Steklo, kovine, les, papir, hrana, gradbeni materiali. Spodaj pod odpadki pa veliko jezero pitne vode. Brane je zhe hotel spregovoriti nekaj o ekologiji, a si je premislil. Tokrat se je zhelel pogovoriti s Katjo o bolj prijetnih recheh. Chutil je, da je zadovoljna.

Tako torej izgleda Ljubljansko barje, o katerem sem se uchila v sholi.

Upam, da si malo bolje spoznala tudi mene.

Najbrzh nisem prvo dekle, ki si jo vodil na barje na izlet. Najbrzh si jih zhe celo kopico prevazhal s cholnom po reki.

Vsakich samo eno!

Vsakich drugo!

Samo zato, ker tedaj she nisem spoznal tebe.

Kako romantichno. Kar zardela bom.

Morda pa bi shla nekoch zhivet v takshno samoto, v kakrshni zhivita slikar in njegova zvesta zhenica.

Z menoj, ali vsakich z eno drugo?

Dejal sem zhe, da te tedaj se nisem poznal!

Zhiveti, samo s kom, to je zdaj vprashanje!

Dejala si, da sem malo trchen.

No, ne prevech.

Ali ni v vasem bloku nihche trchen?

Morda pa ni nihche normalen. Vesela pa bi bila, che bi mi ti razlozhil razliko.

Razlike ni enostavno razlozhiti.

Sedaj se vendar vrachava v civilizacijo.

Med beton in veleblagovnico.

Vedno se obregujesh ob potroshnishtvo, pa imash avto nabit s kramo. Tudi ob moje oblekce si se zhe obregnil.

Ob tvoje oblekce se sploh ne obregam.

Da, najraje bi me videl golo.

Nich ne bi imel proti. No, vsaj v kopalkah, kot sem te vcheraj.

Prihodnjich si izberi kakshen manj viharen dan. In glej, da ne pridesh v viteshkem oklepu.

Trudil se bom.

Mislim, da se ne bi prevech obogatila, mislim na duhovnem podrochju, che bi se ti pojavil v kopalkah.

Lahko pa bi vse zhivljenje duhovno bogatila drug drugega.

Kaj che hi mi zadevo malo bolj natanchno razlozhil?

Precej skrivnostno si se drzhala, ko sva srechala mojega sosholca, ribicha.

Ali mislish na ubijalca sulcev?

Saj ribichi tudi skrbijo za ribe v reki. Vlagajo mladice in pri lovu uposhtevajo dolochena pravila.

Kakshna pravila?

No, glede velikosti rib in chasa odlova. Ne love ob drstitvi. Tedaj preganjajo tiste, ki unichujejo ribe z nedovoljenimi sredstvi, recimo z eksplozivom.

Zakaj se potem koshatijo z ribjimi trofejami?

Zhivijo v povezanosti z naravo!

Tudi praljudje so zhiveli v povezanosti s naravo. Morda pa je pri celi stvari malo pozhreshnosti, pa tudi zavisti. In she kaj drugega.

Shkodilo ti je, ker so ti v gimnaziji predavali psihologijo. Kdo pa chisti reko odpadkov? Kdo ob sushi reshuje ribje mladice?

Nehaj flancat. In potem, tisti tvoj sosholec, kakshna oslarija. Ce sva porochena? Najrajshi bi videl, da bi imela kup otrok.

Ali hi imela kaj proti?

Ne vem od chesa bi zhivela. Komaj sem konchala gimnazijo, ti pa, s tvojim pisanjem in slikanjem ...

Saj, che bi imela otroke, ne bi bilo pomembno, kaj bi jim nudila, ampak, kako bi jih vzgojila.

Govorish kot moj fotr. Samo toliko, da se poshteno prezhivi. Drugi pa z jahtami, pa na potovanja okol sveta, pa kaj jaz vem kaj she vse. Midva pa v to umazano reko. Se poshteno skopati se ne moresh v njej.

Pomembno je, da v svojem delu najdesh smisel.

Ti si ga pa nashel! Ker si slikal sulca! Tako kot oni tvoj prijatelj, ki ga je nataknil na trnek!

Nashel sem smisel, ker sem srechal tebe.

Ta je pa mochna, se je najprej namrgodila Katja in se nato nasmehnila. Komaj je mogla prikriti, da ji je ob tej izjavi postalo prijetno pri srcu. Nato je ironichno pripomnila:

Midva bova torej uredila vse, kar je ostalemu chloveshtvu uspelo zafurati. Nekoch si mi sam rekel, da je danashnji svet norishnica. Lahko pa bi mi razlozhil, kaj je po tvojem ljubezen?

Kadar imash nekoga zelo rad!

Kako pa naj chlovek danes to ve, kako se naj prepricha? Ali lahko nekomu povsem zaupash?

Odkar te poznam, vem kaj je ljubezen!

Saj, kar stopila bi se!

Katjo je she vedno po malem razjedal dvom. Ni bila povsem preprichana, da Brane misli resno. Pomislila je, da je morda zhe mnogim tako govoril. Po malem se ji je zdel neprilagodljiv, ko je tako vztrajno hotel nekaj drugega kot ostali ljudje, kot fantje, ki jih je poznala. Hkrati pa ji je notranji glas govoril, da je v bistvu posten, da jo ima v resnici rad in tudi, da je v njegovi druzhbi na nek nachin zadovoljna, skratka, da se pochuti skoraj srechno. Kaj pa tisto: zares in za vedno? To pa je veliko vprashanje. Ljudje si izmishljajo vedno nekaj novega, vedno nekam hite, niso nikoli zadovoljni z dosezhenim.

Ali sploh lahko kaj storish za svet, v katerem zhivimo? je skushala Katja dobiti vsaj delchek odgovora na vprashanja, ki so jo vedno bolj muchila in za katera je vedela, da muchijo tudi njene prijateljice in prijatelje.

Preprichan sem, da lahko mnogo storiva, je odgovoril.

Z lastnim zgledom. Z ljubeznijo do vsega, kar nas obdaja. Z ohranjanjem dobrega v nas.

Chemu pa potem tishchish v preteklost? Zdi se mi, da se danashnjemu chasu izogibash, je sprashevala Katja.

Zhelim spoznati, kaj je pomagalo ljudem prezhiveti. Spoznati, kaj je tisto dobro, kar bi bilo treba prenashati na bodoche rodove?

Sem pa res radovedna, kako bosh to odkril?

Po drobcih. Po obchutkih, ki jih nosiva v sebi. Vse tiste zgodbe iz preteklosti nosijo v sebi velike skrivnosti zhivljenja. Vedno pa je nekaj, chesar ne moremo pojasniti, in lahko samo slutimo. Vedno se najdejo ljudje, ki vidijo dalje kot ostali, slutijo namesto nas.

Pa ja ne mislish v politiko?

Niti najmanj. Tam se odlocha o oblasti in denarju.

Jaz pa si zhelim ogledati svet. Ne pa, da se vezhem in sem kot tisti tvoj ribich, zhena pa doma na zapechku.

Marsikaj si lahko ogledava skupaj. Zhelim si, da skupaj potujeva in si izmenjujeva izkushnje. Neznani svetovi so tako blizu nas. Kamorkoli pogledash. V ljudeh. V rastlinah in zhivalih. Saj, morash biti vsaj malo umetnika, da to razumesh.

Zaenkrat sem kar dovolj spoznala. Saj ne rechem, vsi ti nevidni svetovi in kar je she v zvezi z vesoljem. Ne rechem, da ni nekaj na tem. Ampak dokopati se moram vsaj do poklica, ne pa da bi kar bandala.

Govorish kot stara mama. Ampak stare mame so se presneto trudile in so jim otroci mnogo pomenili. Hkrati pa si nekatere moje izjave presneto dobro zapomnish, je bil Brane nejevoljen.

Zelo hitro si uzhaljen ...

Nich nisem uzhaljen. Samo skusham ti dopovedati, da lahko tudi midva prispevava vsaj droben delchek k urejanju sveta. In se druzhiva s tistimi, ki mislijo podobno, ki skushajo delati v prid ljudem.

Torej bova barabe kar popokala, se je zasmejala Katja.

Bum! Bum! Kje pa naj prichneva?

Kar tu! Ob reki! In v mochvirju, da ga ne zatrpajo s smetmi. Prichneva skrbeti za to, da bodo imele shtevilne zhivali prijetno zavetje, kjer jih ne bo nihche vznemirjal. Pa da ostanejo izviri pitne vode chisti in ne bo nihche odlagal odpadkov, kjer se mu zljubi. Pa tudi za zdrav nachin zhivljenja, gibanje v naravi, kjer lahko chlovek resnichno uzhiva.

Nich diska in fiksanja. Nich karambolov in pehanja za denarjem, je prichela nashtevati Katja.

Che ljubish lepote narave in se znash priblizhati njenemu utripu, bosh nashel tudi pot do chlovekovega srca, je dodal Brane, ki ni bil chisto preprichan, da se Katja v vsem strinja z njim. Zasmejala se je.

Zakaj ne gresh za pridigarja?

Najprej moram preprichati tebe! je skoraj vzvisheno dejal in za hip pozabil, da sedi za volanom na precej prometni cesti.

Kako? Ali se bova ves chas drzhala za rokce? je bila Katja spet posmehljiva.

Malo bi se pa zhe lahko imela rada!

Ali mislish, da bi drugache sploh shla s teboj? je resno spregovorila Katja in se zastrmela v betonske bloke, ki so se jima pricheli priblizhevati.

Torej me imash chisto malo rada? je Branetu zaigralo srce.

Vchasih pretiravash! Upam, da bosh kdaj vsaj malo pripravljen poslushati tudi moje mnenje, je Katja resno odvrnila in se prichela pripravljati za izstop.

In nikoli mi ne rechi, da sem mestna frajla!

Lahko pa rechem, da si fejst punca, je dejal Brane in ji pomagal pri pospravljanju njenih stvari iz prtljazhnika. Nasmehnila sta se in si pomahala. Preden je Katja vstopila v zgradbo, je she nekoliko obstala in dala z roko Branetu znak, da naj jo pokliche po telefonu.

Brane je spet vkljuchil motor vozila. Pomislil je, da mora chimprej razviti film s podvodnimi posnetki. Navsezadnje tudi che snemanje ni uspelo, mora priznati, da je Katja perfektno dekle.

 

________