Pogum Revije SRP 2001/3

Boris Vishnovec

SKRIVNOST V MOCHVIRJU III

 
 
IV

 

Bregovi reke postajajo vse bolj ujeti v neprodiren zid zelenja. Katji se je prichelo dozdevati,da se polagoma priblizhujeta podobam, ki jih je videla v nekem pustolovskem filmu, ko se je ekspedicija prebijala s cholnom skozi tropski pragozd. Veje mogochnih hrastov na bregu so ponekod segale nad vodno gladino. Na vejah so viseli zastori nekakshnih ovijalk, temnozelenih mahovnic, ki so delovale kot gost pajcholan, ki ovira dostop do bregov. Zastori so se nadaljevali pod vodno gladino. Izginjali so v temnozeleni reki, ki je le meter pod gladino postajala gosta in neprozorna. Reka je skoraj negibno dopovedovala, da se nahaja pod gladino povsem drugachen svet, svet mrachnih pripovedi in zgodb o izginjanju. Govorila je o nedostopnosti in grozljivosti izginjanja v chasu. Temnozelena barva gladine in obrezhij ni imela vech v sebi odtenka nezhnosti in lahkotnosti kot ob spodnjem delu reke. Choln je zdrsel pod zheleznishkim mostom, pod teshkim ogrodjem iz zheleza, mimo kamnitih nosilcev, ki so nosili konstrukcijo. Zhelezje mostu in kamenje nosilcev so izpuhtevali vrochichno stanje negibnosti. Katjo je zmrazilo ob misli, da tu domujejo kache, saj je bil breg ovit v osusheno, neprehodno goshchavo. Brane je veslal molche in mimogrede pripomnil,da je pod mostom nashel njegov prijatelj potapljach okostja vojakov, ki so med drugo svetovno vojno strazhili most. Na vratu so ti negibni okostnjaki imeli na kovinskih verizhicah ploshchico s shtevilko.

Ali si predstavljash, da tu izginesh za vedno in nikoli nihche ne izve, kaj se je zgodilo s teboj, je bolj sebi kot Katji spregovoril Brane.

Zelo spodbudno, se je namrgodila Katja in srh ,ji je oblil telo, kot bi se je dotaknila ledena roka.

Vseeno imam rajshi kakshno samotno plazho na o daljenem otoku, je she dodala.

Ko se prebijeva skozi divjino,bova pristala, je pomirjevalno dejal Brane.

Od kod pa so se vzele vse te posushene veje in celo trsje na vejah dreves, je vprashala Katja. Ni ji bilo jasno, kdo naj bi ovesil veje dreves skoraj tako kot bozhichno drevo.

Ob dezhevjih reka narase. Dvigne se chez obrezni rob in se razlije ob travnikih, je odvrnil Brane.

Kot kakshna kitajska reka. Saj so ti ostanki poplav skoraj pet, shest metrov nad nama.

Za toliko se dvigne rechni tok, je dejal Brane in she zamrmral, ne da bi prenehal veslati: Ob dezhevju se tu vse

Upam, da bova takrat zhe doma! je zavzdihnila Katja.

Se ti je zhe stozhilo po domu? Zjutraj si konaj chakala, da odpeketava!

Nisem si mislila, da greva na ekspedicijo v dzhunglo.

konchno, muljnat breg. Glej, glej. Kako velika podgana se je pognala v vodo!

Pizhmovka. Dragoceno krzno imajo, je odvrnil Brane. Nekoch so tu zhiveli tudi bobri.

Nato so se tod naselili Slovenci, se je nasmehnila.

Mislim, da Slovenci niso bili lovci na bobre. Torej so jih iztrebili zhe kolishcharji? je malo bolj dobre volje odvrnila Katja in vzkliknila od zachudenja, ko se je pred cholnom potopila jata ptic.

Ponirki, je pojasnil Brane in spet krepkeje zaveslal. Spet lesen pomol visoko nad bregom. Malo dlje koliba in

privez za choln. Nato spet negibna reka, ki se ob zavojih razshiri, malo zastane. Nekakshen podvodni prag in znova stena iz mahovnic in ovijalk.

Nikoli mi nisi govoril o filmu, ki ste ga snemali, je Katja radovedno vrtala v Braneta.

Pomagal sem prijatelju, ki dela za tv.

Kakshen film pa zhelish ti posneti? se je Katja zazrla v veslacha, ki je za hip zaveslal pochasneje.

Predvsem bi v njem nastopala ti. In morda she kdo?

Kaj che bi bil bolj natanchen?

Morda pa bi v filmu igral tudi jaz.

Kakshno vlogo bi igrala?

Zaljubila bi se v glavnega igralca.

In tisti glavni igralec bi bil seveda ti!

Bistra punca. Ni chudno, da si maturirala z odlichnim.

Lepo si si zamislil. Danes imava torej ogled terena, ali kako se zhe reche pri filmu?

Razgledana punca.

In kdo bi she nastopal?

Reka, pa ptichi, pa cholnarji in ribichi.

In v katerem stoletju bi se vse dogajalo?

Malo v sedanjem, nekaj pa v preteklih stoletjih?

In midva bi se sprehajala v chasu. Kot v tistih filmih iz znanstvene fantastike.

Razmisliti moram. Ali bi se midva vrnila v prejshnje chase? Ali pa bi prishli tisti od prej k nama?

In ti si gotovo preprichan, da se vse to lahko zgodi! je Katja hkrati pomislila, che je nekdo, ki ga fantazija tako buri, povsem zanesljiv.

Morda so tisti, od prej zhe na poti? je skoraj s strahom vprashala Katja. Hkrati pa jo je zadeva malce zabavala.

Nich se ne boj. Izbrala bova samo prijazne sopotnike, je pomirjujoche dejal Brane.

Vseeno bi bila bolj pomirjena, che bi si poiskal drugo glavno igralko.

Mislil sem, da sva zhe dogovorjena?

O tem ne vem nichesar! V obrezhnem grmovju je mochno zashumelo. Nekdo je lomastil skozi grmovje. Nato je shum utihnil. Katja se je oprijela stranice cholna in skoraj otrpnila.

Kaj je bilo to?

Slonov na srecho tu ni! Tudi povodni konji so zelo rekdki! se je poshalil Brane in dodal: Morda jelen, ki je prishel k reki. Vchasih zaide tod kakshen medved. Ampak poleti ostajajo bolj na obrobju, v blizhini gozdov. Tudi ptice roparice se vchasih hlade v vejah dreves. Pokrajina se je spet razprla in Katja je malo lazhje zadiha.

V reko so je izlival manjShi pritok.

Bolj idilichnega kraja ni na svetu, je pomislila Katja. Slika kot bi jo naslikal mojster impresionizma. Ob izlivu rechice se je prostor odprl. Steno gostega rastlinja ob reki je presvetlila nasprotna svetloba, da je pokrajina postala nenavadno plastichna. V drgetanju zraka so se barve prelivale in spreminjale odtenke. Chloveka je ob tem pogledu prevzela nenavadna nezhnost... Ljubka hisha z obarvanimi oknicami, toplina lesenih oblog in skladovnica drv, pa vrtichek obdan s cvetjem. Na polozhnem bregu privezan lesen choln. Od tu se je po pritoku odprl pogled vse do hribov v daljavi. Nanizani so se vrstili ljubki mostichki, obrasli z mahom. Ob potoku zhlahtni travniki in v daljavi brezov gozd, ki je pochival na shotnih plasteh. Pogled na ljubke breze deluje vselej navdihujoche. Sproshcha pesnishki navdih in vse kar je lepega v plasteh chlovekovega dozhivljanja.

Chemu se tukaj ne izkrcava, je z molodujochim glasom dahnila Katja.

Kmalu bova prispela, je odvrnil Brane.

Ta tvoj kmalu! Saj se cjaziva zhe ves dan. Zopet ju zagrne goshchava ob bregu. Drevesa na prelomu brega postajajo vse vishja. Delujejo velichastno, kot da stoje tu od pamtiveka in govore o chlovekovi majhnosti in pritlikavosti pa tudi o minljivosti. Kopanje lahko odpishem, je pomislila Katja. Moshki skushajo vedno dosechi nekaj vech. Navadni sanjachi so. Zhenske pa moramo vedno popushchati. Toda ob nenavadni lepoti pokrajine in dihu pradavnine, je kmalu pozabile na pripombe.

Vzporedno z glavno strugo reke, po kateri se sedaj premikava, se nahaja struga prvotnega rechnega toka. Tam je pravo ptichje kraljestvo. Tam rastejo nenavadne rastline, ki nikjer drugje vech ne uspevajo. Zadaj, za vasjo, ki je sedaj ne moreva videti, se v gozdu nahaja ostanek kolishcharskega jezera.

Zdi se mi, da sem danes nekaj podobnega zhe slishala. V reki so velikanski tolmuni v katerih se sprehajajo ribe velikanke. In nekdo misli samo na te ribe. Tako je trapast, da jih misli izmeriti in fotografirati, da bi se potem lahko vazhil. In ubogo dekle, ki ga spremlja, bo medtem chakalo na bregu in trepetalo pred ujedami in kachami in morda se ji prikazhe she povodni mozh, ki je potegnil poredno Urshko v vodo.

Lahko gresh priporocheno ekspres v tiste tvoje zagamane bloke. Tam lahko vse slishish, kaj se pochne v zgornjem in spodnjem nadstropju in pri tistem v sosednjem stanovanju. Na cesti lahko vohash smrad po bencinu. In vse je zalozheno z odpadki, ki bodo kmalu zatrpali vse kar je prijetnega na svetu. Zasvinjali bodo pitno vodo. Zrak, ki ga dihamo, pa je vedno bolj podoben izpuhu iz pechi. Tako je kot bi vtaknil glavo v dimnik, kjer ves chas kurijo smeti.

Hvala za poduk iz ekologije. Na zhalost ne vidim nobene

mozhnosti, da bi me v tem trenutku poslal nazaj, niti priporocheno ekspres v kraljestvo hrupa in sevanja, Saj tak safari si konchno lahko chlovek ogleda na tv, in verjetno she kaj bolj zanimivega.

Sam pa nich ne dozhivi! Nich ne vidish in odkrijesh, o chemer bi se splachalo sanjati in razmishljati. Na koncu koncev, ko si ogledash vseh petsto programov se samo mirno zafiksash.

V kategorijo problematichnih osebnosti bi me rad uvrstil, je bila tokrat Katja resnichno ogorchena.

Ali ti tam kaj drugega sploh preostane? Ali pa da gresh s culo po svetu in te pihnejo v kakshni pushchavi? Tu pa, vse imash pred nosom, pa se nekateri zmrdujejo. Ne vesh, kaj vse skriva v sebi mochvirje. Presenechena si lahko, kaj vse lahko tu dozhivish.

Dozhivljam. Predvsem brenclje in obade dozhivljam. Samo tega si ne znam razlozhiti, chemu jih je sedaj naenkrat toliko. Che se punchka ves chas pritozhuje, pa mi lahko pomaga pri veslanju.

Gotovo se pripravljash na veliki podvig. Upam, da v reki ne zhive morski psi in krokodili.

To mi je vshech. Ustrashila si se zame!

Kar pojdi! Samo upam, da se do nochi vrnesh iz tistega mraka pod gladino.

O sulcu velikanu pa ne preklichem. Sam sem ga videl, ko sva se potapljala s prijateljem. Smejali so se mi, ko sem jim o tem srechanju pripovedoval. Dejali so,da je pod vodo vsaka riba she enkrat vechja kot v resnici. Namigovali so celo, da se mi je morda pokvaril aparat za dihanje in da se mi je zameglilo v glavi. In sedaj bi tistega, kako se zhe reche, ki spravlja

ribiche ob pamet in jih odtrga od druzhinskega zhivljenja, sulec, bogve kakshno latinsko ime ima, sulca, che sem pravilno sklanjala, upam samo,da ga ne bosh privlekel na kopno, nabodel s kakshno sulico ali podvodno pushko, ker potem te vech ne pogledam in rajshi plavam do mesta od koder sva prishla, kot da bi se peljala s teboj v cholnu ali z avtomobilom ali s kakrshnimkoli drugim prometnim sredstvom.

Dobro. To si bom zapomnil. Imash me za ubijalca, krvolochnega lovca.

Kaj pa tisti tvoj prijatelj, ribich, ves je bil slinast, ker je ujel ubogo ribo, ki nikomur nich noche. Bogve koliko chasa jo je muchil, ko jo je skushal privlechi na breg in koliko chasa jo potom uboga zhival hlastala za zrakom. Upam,da je ni uspaval z zhganjem, tako kot sem slishala o nekih vzhodnih turistih, ki so shvercali vsevprek in so ribam shkrge zamashili ali zataknili kruh namochen v zhganju, ali v vati namocheni z zhganjem, da so jih lahko chez kakshen dan zhive ponujali po Ljubljani.

O tem pa prvich slishim. Kdo ti je pa to povedal?

Drzhi kot pribito. She na ljubljanski trzhnici so jih prodajali, ali pa ponujali po lokalih v stari Ljubljani. Upam, poshteno upam, da se tistemu tvojemu ribichu, njegov duh, mislim sulchev, prikazuje in ga meche iz spanja.

Gotovo je, da se tu dogajajo nenavadne rechi, o katerih sedaj ne bi govoril. Toda nisem she slishal ,da bi se komu vrachal duh ujete ribe in ga metal iz spanja.

Pride povodni mozh, brrr, pride gospodar podzemlja, brrr, hudobna krchmarica, kaj vse sem danes zhe slishala, utopljenci pod mostom, pa she tisti krohot pod lobanjo, ko sva bila tam v cerkvici.

Da. In vsi mrtvi, ki so izginili v mochvirju. Pa tisti, ki so jih pobili med vojno in so ostali zakopani v mulju. In vsi tisti, ki jih je pogoltnilo mochvirje ali pa so se sami znashli, odshli v reko, pa plavalci, ki jih je potegnilo vodno rastlinje.

Ampak gotovo si she kaj pozabil?

Gotovo! Vidim pa, da te stvar zanima. Samo she na to ti nisem odgovoril: Chemu je naenkrat toliko obadov in mushic in se ptice spushchajo do gladine? Poglej si oblake v daljavi, tam, kjer se pobochje prelomi in izgine v gozdove.

Upam, da od tam ne pridrvi divja jaga!

Za nekaj ur sva she na varnem!

Na varnem?

Izpolnila se bo Matijeva napoved o nevihti. Kmetje najbolj vedo, kdaj se bo vreme spremenilo, ko morajo pospravljati seno in pridelke iz polja.

Potem pa mi prizanesi she z lekcijami iz veslanjna za drugich in se hitro potopi in se chimprej vrni nazaj na breg. Pa slikaj tisto presneto ribo, che drugache ne moresh spati.

Danes imava idealno priliko, ker zhe dolgo ni bilo dezhja in se je vodni tok prechistil.

Ne zdi se mi, da bi bila voda posebno prozorna. Komaj kakshnega pol metra vidish v globino, se je namrdnila Katja in kmalu obmolknila.

Tukaj bova izstopila, ob tem lesenem pomolu, je vzkliknil Brane. Upochasnil je vesla in zadrzheval choln, ki se je priblizhal pomolu. Pod pomolom je bila plitvina, v kateri je odsevalo muljnato dno. Na robu plitvine so blestele prozorne algaste ovijalke, ki so se chudezhno prelivale v odbleskih sonca.

Kakshen ljubek kraj, je ostrmela Katja in komaj odtrgala pogled od svetlozelenega brega, na katerem so se svetlikali skoraj prozorni listki mladih vrb.

Vedel sem, da ti bo tukaj vshech. Po plitvini lahko mirno stopash in se tudi potunkash. Samo ne zaplavaj v globljo vodo, kjer so spodaj ovijalke. In vodni tok je precej mochan. Predvsem pa te lahko potegne vrtinec.

Ali sva dalech od rechnega izvira?

Danes ga ne moreva dosechi. Toda tam so izredno lepi odtenki vode, ki privre iz podzemlja. Izviri so razprsheni po pobochju, prihajajo izpod skal in tvorijo chudovite tolmune.

Torej ostaneva tukaj? je vprashala Katja in si z zanimanjem ogledovala nenavadne cholne visoko na bregu. Bili so tezhki leseni cholni, s ploskim dnom, okorni na pogled. Chemeli so na bregu kot prikazni.

Kdo prihaja sem? je vprashala Katja.

Najvech ribichi. Pozimi in jeseni pa lovci.

In chemu imajo cholne priklenjene zgoraj na bregu.

Vodni tok bi jih lahko potegnil s seboj, che bi reka narasla.

Tudi nekaj hish vidim?

Od domachinov. Osamljena kmetija, do katere vchasih prodre voda.

Tako visoko. Kaj pa te nove hishe malo nizhe ob reki?

Od vikendashev.

Na zelo lep kraj so se spravili.

Prosil bi te, da se ne oddaljujesh od cholna, je dejal Brane in prichel znashati opremo iz cholna na breg. Katja je vzela svoje stvari in jih polozhila na sonchnati del brega. Od tam so se v mavrichni luchi najbolje videli pregibi in migotanje vodnih rastlin. Na muljnatem produ sta se zdruzhila barva vode in neba in se igrala z migotanjem vrbovih listov.

Malo se posonchi, je svetoval Brane in prinashal opremo iz cholna.

Zakaj pa sva nalozhila vso kramo za zhar in zakaj sva kupila tiste dobrote v samopostrezhni?

Morda bi pripravila kaj za pod zob? Zhar in plinski gorilnik sta she v cholnu. Lahko naredish tudi sendviche. Ce zhelish lahko zakurish kres in spechesh nekaj krompirja.

Ali imava s seboj tudi krompir?

Tamle na njivi ga imash kolikor hochesh. ^

Kmetje verjetno komaj chakajo, da kdo pride ponj?

Vas je za hribom. Tehle tu pa gotovo ni doma.

Ali zhelish shampanjec ali limonado? Morda koktejl?

Samo pozhirek soka. Che me ne bo nazaj poklichi pomoch pri vikendashih. Menda imajo telefon?

Me spet zajebavash?

Na koncu sveta sva! Ne hodi sama k stari strugi. Ne odaljuj se od brega, ker te lahko odnese reka. In tudi steze, po kateri se pride v vas ne poznash. Che stopash vsevprek lahko zaidesh v zhivo blato.

Kakshna poshast je to? Zdi se mi, da sem danes zhe nekaj slishala o tem. Menda te ne kar pozhre?

Chim zagazish v zhivo blato, ti ni vech pomochi. Chez tisoch let lahko najde kakshen zagnan arheolog tvoje pozemske ostanke.

In sem si me pripeljal. In nameravesh me prepustiti vsem vidnim in nevidnim nevarnostim. Saj sem kot mish v mishnici! Jebemti, to si bom zapomnila! In she malico naj ti pripravim! Ali zheli gospod chevapchiche na shpanjolski ali na arabski nachin. Rajshi bi se potopila s teboj, kot da ostanem sama sredi divjine!

Nisi sama! Glej, nek domachin dela na polju, je Brane pokazal na drobno piko srodi njive. Dodal je she: Ne nori, no! Kmalu se vrnem.

Zapel je zadrgo na potapljashki obleki in she enkrat pregledal tesnila pri ohishju fotoaparata. Oprtal si je jeklenko, prichvrstil nozh in nekakshno lopatico ter vrechko. S seboj je vzel tudi svetilko in flesh z akumulatorjem. Tako otovorjen se je premikal po plitvini do roba, kjer je reka segla v globino.

Predno si je pritrdil masko, se je ozrl h Katji in vzkliknil:

Kar chedna si tako. Najrajshi bi se stisnil k tebi je dejal Brane.

Che vidish kakshne zadrzhke, lahko kar gresh. Samo, da ne popijesh prevech vode.

Pa grem je dejal in chofnil v vodo. Napravil je she nekaj zamahov in nato potonil pod gladino. Za hip je she videl senco dekleta ob bregu. Svetel pramen svetlobe nad seboj. Nato je zaslishal shum zrachnih mehurchkov, potopil se je she nekaj metrov in se dotaknil muljnatega dna. Nato je prichel enakomerno plavati proti toku in se prebijati skozi zastore ovijalk in iskati prehode, kjer je bil rechni tok bolj umirjen. Tukaj je torej, sredi tishine in neznane spokojnosti, kjer se ob vodnih rastlinah svetlikajo ribja ochesa. Dotakne se peshchenega, rahlo nagubanega dna. Potapljachi so tod nashli marsikaj, kar pripoveduje, da je reka zhe v davnini ovijala ravnico, se prebijala po zavojih jezerskega dna in pushchala sledove potopljenih ladij in cholnov. Vse, vse je she zakopano v tem pesku, ki se ga v globini she ni dotaknil novi chas, kot se je njegovega povrshja, da se mu v prebliskih svetlobe pokazhejo molechi ostanki orodja, vrchev, svetilk in zheleznih posod. Brane plava naprej. Vleche ga z nezmotljivo silo navzgor, proti tolmunom in izvirom. Prevzame ga obchutek, da se je znashel na drugem planetu, oddaljenem milijone let od ljube zemlje, ki ga zdaj raziskuje. Ta radovednost in hkrati zhelja po odkrivanju je bila zhe od otroshtva v njem. Razen njega ni she nihche prodiral po tem delu podvodnega kraljestva. S prijatelji se je potapljal nizhje ob toku. Samo takrat, ko se je oddaljil od njih in se izgubil med vodnim rastlin jem ter se odpravil navzgor po reki, takrat se je zavedel, da je pravzaprav prvi in edini obiskovalec podvodnega sveta. In zato je morda naletel na tisto ogromno ribo, ki je zhivela v podvodnem kraljestvu. Vchasih se zaleskeche svetloba z vrha, ko mora pre plavati podvodni prag in je povrshina reke blizhja. Vidi prodor sonchnih zharkov in gre skoznje, kot da bi plaval skozi mavrichni prehod. Zaleskeche se, kot da je zashel v izbrushen diamant. Plaz ovijalk in zeleni breg se mu zdita kot ogromna stena. Zamahne in tone globlje v temno, neznano globochino. Rechni breg je strm in she drsi ob njem navzdol, kot bi se spushchal ob steni vech nadstropne hishe. Dotakne se stene tolmuna, ki je ponekod gladka, kakor vsekana v barjansko tlo, izdolbena, kot bi nekdo vztrajno odstranjeval zemljo plast za plastjo. Potem se ujame ob dno, je med migotanjem vodnih rastlin, ki malo dalje razpno svoje plavuti skoraj do povrshine. Migotajo kot lasje povod nega mozha. Prebija se skozi te zelenkaste alge ali nekakshne trave, da ga spreletava nekaj mrazljivega po telesu. Spet se v soju luchi zableste skrivnostne ribje ochi, pokazhe belkast ribji trup. Plava z enakomernimi zamahi proti toku, ki spet za staja zaradi shtevilnih kotanj. Izogiba se delov struge, kjer podvodni tok brzi po zozhenih, izdolbenih kana lih. Tam ga spodnasha, da mora zaviti v mirnejshi, bolj prikrit zavoj, kjer se voda ustavlja in utira v enakomerno krozhenje, iz katerega se izvije ob nasprotnem bregu. Slishi samo shum izdihanega zraka, ki se dviga navzgor, in vidi samo ozek pramen luchi meter ali dva pred sabo, ki razpira temachnost v majhen oder. Sredi mraka, sredi razprshenih delcev mulja, drobnih razprshenih delcev, ki ostajajo za njim, se mu vchasih zazdi, da se nahaja mnogo globlje, kot je v resnici. Tesnoba rechnih sten, oddaljenost povrshine, kjer se sonchni zharki hitro izgube, temachni in razprostrti, migotajochi prehodi med vodnim rastlin jem, ki ga spenjajo odpadle, potopljene veje, zaradi katerih se mora previdno prebijati dalje, vse to je, kot bi bil v morskih globinah, v katerih se prichenja mrak in se izgublja obchutek za ravnotezhje, za smeri neba, za zgoraj in spodaj, ali kot bi se nahajal v breztezhnosti nekje v vesolju.

Skusha oceniti razdaljo od trenutka, ko se je spustil v vodo. Prepoznava delchke poti, ki jih je preshel pri prvem potapljanju. Vidi, da napreduje pochasi. Shteje tolmune in vchasih se mu zazdi, da mu ude zhe hromi utrujenost zaradi vlage in hladu, ki pronicata skozi debelo potapljashko obleko. Notranji glas mu veleva, naj se chimprej vrne. Oprema, ki jo tovori s seboj, predvsem podvodni flesh in arheoloshka lopatica, se mu zdi vse tezhja. Pomisli, ali ni precenil svoje sposobnosti, pa si je zastavil prevech nachrtov za en dan. Toda poletje se izteka, reka se lahko v trenutku spremeni, obarva po dezhju, da potlej v njej ni vech nobene vidljivosti; tok lahko premeche podvodna znamenja, ki si jih je zapomnil pri prvem potapljanju. Sklene, da odslej ne bo odshel vech sam na podobno podvodno pot.

Spet se preprichuje, da tod ni she nihche plaval pred njim. Zgrozi se, pomisli, da je reka mnogokrat nosila s seboj trupla ponesrechencev, utopljencev. Bilo je mnogo vojn, bilo je mnogo mrtvih, ki jih je obdrzhala zase. Bili so spopadi v chasu zhivljenja njegovih starshev in prej, v prejshnjih stoletjih. Prav tu, kjer je preshel pod vodni pas od enega do drugega tolmuna, je bil spopad zhe v keltskih chasih, dva cholna sta se spopadla. In potem v rimskih chasih, tisti upor ob reki, pozhgana sta bila svetishche in lesen most, nashli so ostanke oboje ga v dnu, ko je bila pred chasom reka v nekem sushnem obdobju povsem presushena. Tipa skozi gosto chrnino.

Pred njim je pramen svetlobe. Zaide med ovijalke. Obide ga groza, da bi se ujel vanje. Uspe mu priti k njim. Plava med krhkimi, lomljivimi vejami. V vesolju vedno nekdo bdi nad astronavti, spremlja vsak njihov korak, pomisli, tukaj pa ni nikogar. In vendar se mu zdi, da ga ves chas nekdo spremlja, motri vsak njegov premik. Spomni se odmeva tam v cerkvici, spomni se nekakshnega smeha in topota kopit. Se nekoliko se potopi. Spet naleti na lomljive veje hrasta, ki postajajo vedno tanjshe; ogromen je moral biti, ki pa ga je vodni tok ob bregu spodjedel, da je zgrmel v globino. Prej je mogochno drevo stoletja krasilo obalo. Ptice so gnezdile v kroshnji in so pochi vale v njenen zavetju. Moral je imeti dvajset, petin dvajset metrov ali celo vech. Se vedno se spushcha ob njem. je mar kotanja tu tako globoka? Se lahko spusti se proti dnu?

Dihanje postaja zabrisano. Pogleda na globinomer. Pogleda na uro. Ne more verjeti! In she vedno ni dosegel dna. Po telesu ga spreletava hlad in chuti povechani pritisk v ushesih. Zaradi teme ne more povsem kontrolirati aparata za dihanje, ne videti zrachnih mehurchkov, ki mu v prozorni vodi kazhejo smer, kjer je nebo, kjer je vodna gladina. Zdaj ni nichesar na kar bi se lahko oprl. Samo slutnja, samo intuicija, nekakshen nagon, ga preganja, da prodira naprej, da ne omaga, da ga strah in grozljiv obchutek samote ne zlomita.

Konchno! Vidi dno! Skoraj bi se ga lahko dotaknil z roko! Potem ugotovi, da je to le polozhna polica, vsekana v rechno steno. Ne, she ni prav pri dnu. Koliko je she do dna tolmuna, kamor se iztegajo veje hrastovega drevesa. Zdi se mu, da je rechni tok rahlo zaokrozhil od dna navzgor. Znajde se v nekakshnem mirovanju vode, ob robu police ... Ugleda ga. Tukaj si torej, prijateljchek, zaradi tebe sem moral pozhreti zasmeh! A, lebdish nad polico; mirno in negibno, kot bi ne bil od tega sveta. Z mreno na ocheh, z belkastimi luskinami po trupu, kot da ne bi nikoli videl svetlobe...

Saj je vechji od mene, daljshi, pomisli Brane. Moj sulec in jaz, potapljach. Kraljevska riba in chlovek. Shkoda, pomisli, res shkoda, da zdajle Katje ni ob njem!

 

________

SKRIVNOST V MOCHVIRJU V