Pogum Revije SRP 2001/3

Boris Vishnovec

 

SKRIVNOST V MOCHVIRJU

I

 

Brane je sunkovito obstal z vozilom na shiroki ploshchadi pred blokom. Beton, povsod beton. Navpichne linije nadstropij in zhe v jutru zatohlost. Sprasheval se je, kako ljudje sploh lahko prezhive v teh kletkah. Obchutil je vso to prepredenost zheleznih konstrukcij, kablov, dovodov in odvodov, radijskih in tv zharchenj, rachunalnishkih pretokov, kabelskih sevanj, vse te napetosti, ki se prepletajo in segajo v chlovekovo notranjost. Vse se mu je zazdelo skrivencheno in posiljeno, izneverjeno chlovekovim zheljam. Vsi ti betonski podhodi in zanemarjene kleti, vsa ta podzemna zbiralishcha odplak, vsakovrstnih nezazheljenih priveskov, kjer deluje vsako zelenilo kot tujek, kjer so nochi pravzaprav nadaljevanje dneva in je v zadnjem chasu zhe skoraj povsem zabrisan prehod.

Imel je pach privilegij, da je zhivel v predmestju, ki ga she ni docela prekril beton in so med nizkimi zgradbami she vedno obstajale ploskve zelenila. Vendar je bilo tudi tam chutiti neko mrzlichno tezhnjo po spreminjanju polvashkega naselja v nekaj bastardnega, v zmes gosposkih vil in hish s kmechkim priokusom. Vseeno je tu obchutil nekakshno avtonomijo, ki mu je dovoljevala zapiranje med lastne shtiri stene, kjer je lahko gojil svoja razmishljanja in videl pot v samoto vashke skupnosti ali zunajmestnih naselij. Vendar tudi ta so pochasi brisala razliko. Spogledovala so se z mestom po nedomiselnih zgradbah, kjer se je prichelo zhivljenje odvijati med zaposlitvijo in hitenjem po nakupih po veleprodajalnah, ki so ga v zadnjem desetletju objele kot oklep. Polja pa so prekrili betonski dovozi kamorkoli je pogledal, so v krivuljah drveli avtomobili , da so med njimi delovala kot chudni tujki, iznakazhena s kupi ostankov gradbenega materiala.

Zaprepashchen je opazoval, da se tudi rastline na majhnem vrtu za hisho odzivajo na vse te spremembe. Betonski kolosi v blizhini, ki so zastirali jutranje sonce, zgradbe na nasprotni strani, ki so preprechevale dostop popoldanskim in vechernim zharkom, tako da je bil vrt osvetljen samo v dveh poletnih mesecih, kadar je sonce stalo navpichno na nebu, vse to je priklicalo chudno preoblikovanje grmov in dreves. Kroshnje silijo v vishino, kot bi stegovale stotere dlani k svetlobi, neenakomerno in nesimetrichno razvrshcheni skupki vej se poganjajo kvishku, medtem ko spodnje izgubljajo moch in obliko. Ne samo drevje, tudi povrtnine so prichele kazati znake nekega nesorazmerja. Razpotegnjena stebelca petershilja so bila razvlechena in shibka, drobni listichi na vrhu stebel pa krhki in prosojni. Rastline chutijo in vidijo, je ob tem pomislil, chutijo tezho betonskih gmot, prepredenih z jeklenimi vzmetmi, kot bi v blizhini nastalo gorovje, naphano z zheleznimi rudami, vsakovrstnimi zlitinami in sevanjem. She cesta, ki je pod betonom prevlechena z odpadnim pepelom plavzhev, lahko dodaja svoje; in potem vsi ti tisochi avtomobilov pred krizhishchi, z izpuhi plinov in tesnobno tlo kotline, ki ob nizkem zrachnem tlaku vso to zmes pritisne k tlom. In che se rastline odzivajo na vse nashteto, kako naj bi bilo z ljudmi, ko je v njih marsikaj pritajenega in nezashchitenega, neraziskanega in dvomljivega.

Zato se je vse pogosteje sprasheval, ali je to zhivljenje med predmestnimi hishami, obdanimi z vrtovi, ki pa jih golta beton, res kakshen privilegij. Zato se je zatekal v sanje otroshtva, ko so ob redko posejanih hishicah blesteli chudoviti, negovani vrtovi, v katerih je odmevalo ptichje petje in so vchasih na vrtu gostilne domachini zapeli. Tako je dojel ta kraj in takega je zadrzheval v spominu svojega otroshtva, ko je she prevladoval povsod umirjen ritem in te znanci niso ob srechanjih odpravili s stavkom:

Nimam chasa!

Kam pravzaprav hite, se je zdaj vechkrat sprasheval ob vseh teh zaposlenih, upokojencih, brezposelnih, shtudirajochih in kdo ve she katerih. Kam pravzaprav zhele vsi ti ljudje, razmishlja, ko se znajde tako v zatishju sam sabo. Neka brezvestna tekma po materialnih dobrinah more biti za vsem tem hitenjem. Zato ni vech chutiti tiste umiritve, naklonjenosti, medsebojne povezanosti.

Premishljeval je, kako bi se docela izvil iz tega utrujajochega, nesmiselnega kroga obveznosti, administriranj, chustvene izkrivljenosti in notranje praznine. Kar zachudil se je, che je kdaj slishal koga pri bezhnih srechanjih rechi, da se mu ne mudi. Ta pojav hitenja je nashel odmev tudi v literaturi, v karakterizaciji chasa. Prichel si je dopovedovati, da mora ugotoviti, kdo ima pravzaprav chas. V tem trenutku se je spomnil samo dveh takih primerov, in sicer med klosharji. Sam se chuti neizmerno bogatega, ko si zmore utrgati uro ali dve, da kaj postori pri rastlinah. Tokrat zazna njihov utrip, njihovo pripoved, njihove sanje in vzpenjanje k sonchnim dnem, potem pa mora tudi sam po ne ve kakshnih opravkih. Najvechkrat gre pri tem za papirnato vojno, ko je nadlegovan z izplachili davshchin, prispevkov, nakazil, podpisovanj ali pa na lovu za potrdili, obrazci in pogodbami.

Tako se mu zdi ta trenutek, ko obstane z vozilom na drugem koncu mesta, med temi betonskimi pregradami, gladkimi ploskvami parkirishch, kjer ob robu rastejo zakrnela drevesa, ki so kot pepelke, ki chakajo na princa, na nek nachin odreshujoch. Strmi v vhodna vrata vechnadstropnice in pogleduje na uro. Chas se mu prichne vlechi, chuti njegov tek od ene do druge minute. Chaka prijateljico, tako kot ste se dogovorila. Spet je nekje na zachetku nechesa, v kar upa, da mu bo spremenilo zhivljenje, ga obogatilo in mu prineslo nek trajen obchutek pripadnosti, tudi smisla. Lahko bo izrekel vse nezhnosti, ki jih chuti v sebi in jih zheli nekomu predati ta svoja videnja in razmishljanja o dobrem in plamenitem.

Tak obchutek ga prevzame vselej, kadar se znajde Katja ob njem. In tudi tokrat je tako, ko jo vidi izstopiti iz stolpnice z borsho preko ramen, nasmejano in z ochmi uprtimi vanj. Tak je vselej njen pozdrav, lepshi in globlji, kot che bi izmenjala ne vem koliko besed. Ko jo je to pot povabil, ni bil povsem preprichan, da bo odshla z njim. Morda bo spet poiskala za lase privlechen izgovor morda se bo izgovorila, da je starshi ne puste. Vedel je, da razlika v letih, ona je pravkar konchala maturo, in to, da je nekakshen vechen shtudent, ni najboljshe priporochilo za mlado dekle. Zato njeni starshi niso bili navdusheni nad njim. Tega niso izrekli, toda chutil je vso to rezervo do njega v njihovih besedah in kretnjah ali pa po tem, kako jih je Katja omenjala. Tista obchasna dela pri chasopisih in potem nekakshna prilozhnostna dela pri snemanjih filmov, vse to mu ni zagotavljalo nobene trdnosti v zhivljenju. Starshi so se zavedali dekletove ranljivosti, ko she sama ni bila povsem gotova, chesa naj se oprime v zhivljenju, na katero izmed shtevilnih fakultet se naj vpishe.

On pa je bil zanjo ravno zaradi svoje nenavadnosti toliko bolj zanimiv, drugachen od poshtirkanih fantov iz uglednih druzhin, ki so skushali svojo notranjo negotovost in praznino zakrivati z boljshimi tipi vozil. Bahali so se s svojimi limuzinami pri dekletih, do katerih so seveda prishli po zaslugah starshev. On pa je v njih videl embrije, iz katerih se lahko le po chudezhu rodi samonikla, ustvarjalna osebnost. Nikoli se ni prepustil toku chasa, izognil se je boju za ocene, intrigam starshev, ki so plesali okoli uchiteljic in profesoric s shopki cvetja in darili. Ti mladi so bili zhe utirjeni v kolesnice, kjer so delovale silnice zvez in poznanstev ambicioznih starshev.

Tako tisto desetletje, ki ju lochi, pravzaprav niti ne bi smelo pomeniti negativno oznako, temvech prednost, saj dekleta prej dozore in dechki so ob maturi pravzaprav she otroci. Takrat dekleta zhe zrelo presojajo, bogatejsha je tudi njihova chustvenost in dozorela intuicija. Zato je chutil v tem prijateljstvu s Katjo, zase navdih. Cheprav se slishi staromodno, s svojo prisotnostjo ga je spodbujala, da vztraja na svoji poti, pri zanimanju za chloveshke usode, kar vse si je zhelel preliti tudi na papir; v zgodbe, ki bi zablestele na filmskem platnu.

Pri Katji so ga privlachile predvsem ochi, nachin, kako se zastrmi v chloveka. Zdelo se mu je, da vidi vanj. Tudi on se je zaziral v njeno notranjost in med njima so v takih trenutkih izginjale meje, ki lochijo dva chloveka. Obchutil je neko gotovost, kot bi vdihnil delchek zraka, ki mu je do tedaj primanjkoval. Zdelo se mu je, da se mu izpolnjuje podzavestna zhelja, da bi bil sprejet v svetu in da bi bil njegov notranji jaz dokonchno popoln, izoblikovan.

Zanjo ne bi mogel rechi, kaj ji je pomenilo to vpijanje drug v drugega. Morda je samo prichakovala izpolnitev zhelje, da bo spet prisluhnila njegovim pripovedim o potovanjih ali pa o njegovem delu. O tem drugem ji je bolj malo pripovedoval le, kadar je dolgo vrtala vanj. She najraje ji je govoril o jadranskih otokih, kamor si zheli oditi z njo, in o skrivnostni okolici mesta, v katerem zhivita, pa ona o njem ne ve nichesar. Znanstvo z njo se je zachelo s srechanjem v disku, kjer je bila s sosholci in sosholkami. Prosil jo je za ples. Tedaj ni prevech silil vanjo, samo pozanimal se je, kje zhivi in kaj pochne. Potem pa jo je presenetil, ko jo je nekoch dol^o chakal pred njenim blokom. Nekajkrat sta se zmenila za kratka srechanja. Tokrat pa jo je prvich pregovoril za celodnevni izlet v njemu tako dobro poznano okolico mesta.

V hipu, ko jo je v tem poletnem jutru zagledal, se mu je zazdelo, da je nekaj lepega in spodbudnega v zhivljenju. To obchutje ga je presenetilo in vznemirilo. je morda to ljubezen, je zachetek nekega novega spodbudnega dozhivetja tak shtart v nov dan, ko ob sebi najprej ugledash ljub obraz ali pa je to morda celo zagon za novo zhivljenje. In vse to zdaj, ko se zhe izteka poletje, ko se kazhe v vseh svojih sijochih barvah in je tudi telo vrochichno in prezharjeno. Zazdi se mu, da jo vidi prvich v taki svetlobi, tako povsem iz blizhine, s smehljajem in z vsem, kar mu je blizu. Zazdi se mu, da je dosegel neko popolnost, ki diha iz njenega bitja in se preliva vanj, in ji je neskonchno hvalezhen. Nato se ji zheli zazreti v ochi, reche ji, da naj sname sonchna ochala.

Zakaj? vprasha, se nasmehne, sezhe z roko k ochem in rahlo privzdigne okvir ochal.

Samo zato, da vidim, che si jih nisi morda pobarvala, ji reche, ko razkriva odtenke zelenila in nekakshne sivine v njih.

Bil je neskonchno srechen, a pred njima je bil she ves dan! Sedaj ko gre ob njem, je odpadlo vse breme bivanja. Ne moti ga vech hrup cest, vsi neubrani glasovi, ki se krizhajo vsevprek, in vsi ti zastoji ob krizhishchih. Hitita proti izhodu iz mesta. Ustavita se she v veleblagovnici na obrobju, pravijo ji supermarket, da vzameta she nekaj za pod zob in pijacho, in shele v tistem hipu se oba povsem oddahneta pred njima je zadnji betonski prehod, zadnji del obvoznice, poslednje obrachalishche mestnega avtobusa.

Odlepila sta se od mesta in bilo jima je, kot da bi stopila iz nochi v dan; sama, zdruzhena v nekakshni neizgovorjeni zaroti. Zdelo se mu je, da sta zashla v brezchasje, kjer ni vech nikakrshnih dvomov. Da sta se vrnila tja med daljno ozvezdje, iz katerega sta le po nakljuchju odshla v to mesto za nekaj zemeljskih dni ali morda mesecev ali celo let, na ta utesnjen, nesrechen in zamolkel del sveta. Pomislil je, ali mu bo sploh kdaj uspelo iz besed narediti obchutek pripadnosti drug drugemu ali pa morda celo kdaj ta obchutek prenesti na vse ljudi, s katerimi bosta prisiljena zhiveti, na to mesto, ki sta ga zdaj pustila za sabo, da ne bo vech slishati:

Nimam chasa, nimam chasa, nimam ...

O tem brezchasju, ali imeti chas za drugega, ji je zhe vechkrat govoril, pa ni bil siguren, che se mu je to posrechilo njej razlozhiti. Pomislil je, ali jo morebiti nanj ne vezhe le prevelika radovednost, le nekaj, kar je v zvezi z njegovim delom, ne pa zhelja po taki zvezi, ki iz dveh bitij ustvari celoto in dopolnjevanje.

Njeni starshi niso bili navdusheni nad to njuno zvezo. Zato je bil she malo prej, ko jo je chakal, na trnih. Shele sedaj, ko je bila ob njem in ko sta bila zhe izven oklepa mesta, je zachutil nekakshno lahkotnost v sebi.

Peljala sta se po mostu in pod njim se je zasvetlikala reka, ki mu je v hipu priklicala tisochere trenutke. Bila je na nek nachin odrezana od mesta, od zavesti meshchanov, ki so bili vsi po vrsti obrnjeni drugam, v daljne kraje, na dolga potovanja, da niso bili vech sposobni razumeti blizhine in lepote krajev, ki jih obdajajo. Prav s tem, ko ji je pripovedoval o reki in o trenutkih ob njej pa tudi o skrivnostih mochvirja na odmaknjenih delih ravnice, se ji je vzbudilo zanimanje zanj.

Priznaj, da te je malo skrbelo, che bom prishla! se Katja obrne k njemu.

Upam, da si zhelish biti z menoj! ji je odvrnil.

Fantje si vedno prevech domishljate, se mu hudomushno nasmehne.

Potem pa se zgodi, da opico ujamejo, se ji posmeji.

Che bi vedela, da me bosh primerjal z opico, zagotovo ne bi shla s teboj.

V steklenico vtaknejo banano in jo privezhejo k deblu. Opica sezhe z roko v steklenico in ne spusti banane, skusha spraviti pogovor v zabavne vode.

In kaj imam jaz pri tem? se nashopiri dekle.

She ne vesh, kako znajo biti opice simpatichne. Ampak priznaj, da si vsaj malo radovedna?

Priznam, da si mi pripovedoval zanimive stvari o reki in o mochvirju, se dekle zresni.

Drugache je, che vse to sam dozhivish! ji odvrne.

Jaz tu ne vidim prav nich zanimivega. Te nizke hishe, kanali in vse zarashcheno. Nikjer nobenega chloveka.

Polja so v resnici precej zapushchena. Moderni chasi pach. Mladi gredo raje v disko ali pa na morje.

Tudi jaz bi shla raje na morje, kot pa v to pushchobo. Kaj si mi vse nalagal, o nekakshnih conah, kjer se dogajajo chudne stvari, o nevidnih zharkih, pa vse tiste zgodbe. Kaj vse si si izmislil?

Ne moresh vsega dozhiveti v enem dnevu. Jaz se vracham na ta polja, ki jih vchasih preplavi voda, da je vse kot jezero, da ne moresh verjeti. In vsi ti odsevi v vodi....

Le kje jih vidish. Samo zapushchene shope trave vidim, se ona skoraj norchuje in se vidi, da jo stvar zabava.

Hochesh rechi, da sem malo odshtekan, ji odvrne v prav nich spravljivem tonu.

Le kje si me zacopral, da grem s teboj na tak odshtekan izlet. Pa vsa krama, ki jo imash s seboj. Pripravljash morda fotosafari?

Pa tiste tvoje torbice in oblekce, kar naprej na lovu za cunjicami.

Pa sem ti v tistih cunjicah presneto vshech.

Tega pa ne bi mogel zanikati, che sem odkritosrchen.

Morda sem ti tudi drugache vshech?

Tudi brez cunjic si mi vshech!

Nisi samo odshtekan, tudi baraba si. Sedaj sem te spoznala.

Jaz sem baraba, ti si pa opica, ki ima rada cunjice.

Takshno mnenje imash o meni?

Ti si dejala, da sem odshtekan!

Saj nisem mislila dobesedno!

Gotovo so ti kaj takega natrobezljali domachi.

No, kakshno pripombo zhe moram slishati zaradi tebe. Ampak, che ne bova do vechera doma, me nikoli vech ne spuste s teboj. In oche je nekoch treniral judo!

Jaz pa sem bil mladinski prvak v teku, no, podprvak, ampak nekaj vzdrzhljivosti mi je she ostalo iz tistih chasov.

To so bili lepi chasi, je dejala Katja posmehljivo.

Kar norchuj se. Lepi chasi so zame sedaj, v tem trenutku, ko se ti neznansko dolgochasish.

Ampak vesh, che te ne bi imela vsaj nekoliko rada, se ti gotovo ne bi pridruzhila.

Glej, glej, kakshni veliki ptici sta tam ob reki.

Ali je tam reka?

Vzporedno s cesto je reka, ki teche skozi mesto.

Nekaj smo se nekoch uchili v sholi, da je bilo nekoch tu jezeru, o prebivalcih mochvirja in tako naprej.

Ostanki jezera so she vedno pod plastjo zemlje in shote.

Spet ptichja jata.

Sedaj je konec poletja. Ampak morala bi videti ob koncu pomladi, ko se ptice selijo. Iz severne Evrope proti Afriki. In tu se ustavijo, ko nadaljujejo pot.

Rada bi si jih ogledala od blizu.

No, ne jezi se. Chudovita ptichja bitja srechash blizu izvira reke, kjer je kot v pravljici, midva pa sva sedaj priblizhno ob njenem srednjem toku.

Nobenih hish ni vech.

Del ravnice, ki jo ob dezhevjih preplavi voda. Ljudje se tod vozijo s cholni.

Zakaj midva nimava cholna?

Sposodila si ga bova, ko prideva do pobochja, ki ga vidish v daljavi. Tam bova pustila avto pri znancu in se odpravila navzgor po reki s cholnom.

She utopil me bosh!

Che ne znash plavati, te bom pach poskushal reshiti.

Plavati pa zhe znam. In nochem, da bi me kdo resheval.

Konchno! Chloveshka bitja sredi pushchave je dekle pomignila proti gruchi, nedolochljivega izgleda, ki se je motala v oddaljenosti nekaj sto metrov. Brane je znizhal hitrost vozila in se ustavil ob mostichku, ki je vodil chez kanal.

Gotovo so arheologi je odvrnil po premisleku.

Piramid tod gotovo ne bodo nashli je bilo dekle zbadljivo.

Lahko se sprehodiva do tja.

Kakor ukazhete, gospod vodja ekspedicije.

Tokrat ni odgovoril. Previdno je stopal po zmehchanih tleh, ona za njim, se izogibal visokim shopom trave in mochvirnega trsja, ki je rasel ob zapushchenem kanalu. Gotovo je bila tod zemlja nekoch obdelana. Sedaj pa so prenehali chistiti kanale, ki so odvajali vodo v jarek ob cesti in od tam v reko.

Ponekod je bil viden prerez jarka, ki je ob zgornjem robu nakazoval rjavkasto plast shote. Ta je proti globini postajala temnejsha, nato pa je plast zemlje preshla v rjavkasto, gosto zbito ilovico.

Joj, kaj che naju pozhre mochvirje, se je zasmejalo dekle.

Nashli bi naju chez tri ali shtiri tisoch let popolnoma ohranjena.

Tedaj bi se zagotovo prebudila kot tiste predpotopne zhivali v filmu.

Da. O naju bi posneli v Holivudu film. Saj bi bila rada filmska igralka?

Ti bi bil rad rezhiser. Vsi rezhiserji ishchejo mlada dekleta in jih potem zapeljejo.

In zapushchene odvrzhejo.

Priblizhala sta se skupini chudno opravljenih bitij, ki so res spominjali na kakshno ekspedicijo. Edino kmet, ki je verjetno delal na blizhnji njivi in je tudi iz radovednosti prishel do skupine, se mu je zdel normalen.

O, glejte, gospod od filma, je nekdo iz gruche zaklical proti njemu.

Danes sva s prijateljico tu privatno, na izletu. In morda bova skochila malo po reki, je odvrnil znancu, arheologu, ki je stal z metrom v roki ob zoglenelem kosu lesa.

Nashli smo kolishcharski choln. Lastnik zemljishcha je bolj globoko zaoral, pa se je prikazal.

Z dekletom sta stopila do roba odgrnjene zemlje. Predmet, odkopan iz zemeljskih plasti, zhe lepo ochishchen in prepoznaven kot daljno plovilo, se je lesketal v motni rjavkasti barvi. Lep, z zashiljenim prvim delom, kot daljno sporochilo iz preteklosti.

Chas, ta nevidni spremljevalec zhivih bitij, ki ureja gibanje, nastanek in izginjanje planetov, je spregovoril z nevidno, vsemogochno prisotnostjo. Se bolj mogochno je skushal chas izpovedati minljivost chloveshkega zhivljenja pri blizhnji arheoloshki sondi, kamor je Katjo in Braneta odvedel arheolog. Na dnu je z lopaticami odkopavalo ilovico nekaj shtudentov. Previdno so brskali okoli koshchkov lonchenih posod. Zhe pred tem so nashli vech predmetov vsakdanje rabe, izdelanih vechinoma iz jelenjega rogovja.

Predvidevali smo, da mora biti v blizhini cholna kolishche, je dejal arheolog. Brez besed so strmeli v ilovnato dno, rahlo ovlazheno z izvirkom. Arheologi so bili zatopljeni v svoje delo in jih sploh niso opazili; obdajal jih je zgovoren molk, kot bi se zavedali, da posegajo v neka daljna zhivljenja. Brane se je zazrl v prerezane zemeljske plasti,v stene sonde, kjer so dremala shtiri tisochletja zgodovine. Plasti so govorile z barvo, z izrastki shotnih nanosov, z ostanki lesa, z vsako dlanjo, priblizhno pet do deset centimetrov plasti je bilo zaznamovano eno obdobje chloveshkega zhivljenja. Na dnu sonde so bili ostanki kolov, na katerih je bilo postavljeno prebivalishche davnih prebivalcev.

Shtiri tisoch let mine kot en sam hip," je zamishljeno spregovoril arheolog, ko so she enkrat stopili k cholnu. V tishini, ki jih je zagrnila, se je zazdelo, da so vsi prisotni dojeli to kruto resnico. Dopovedovala jim je, da je zhivljenje samo eno, enkratno in morda tudi to, da ga moramo smiselno izrabiti. She velika ptica, ki je s plenom v kljunu priletela od blizhnje reke in se blizhala blizhnjemu gozdnemu pobochju, je nemo potrjevala neizrecheno misel. Preletela je grichek z ljubko cerkvico na vrhu in se nato vse bolj oddaljevala, postajala je drobna pika, ki jo je konchno zabrisal rob pobochja. Izgledalo je, da je tudi ta mogochna ptica priletela iz tistih davnih tisochletij, ko so povsod kraljevale divje zveri in se je chlovek onemoglo stiskal v kochah na koleh ter trepetal pred naravnimi silami, vodnimi ujmami pa tudi pred ognjem, ki je vchasih pogoltnil kolishcha, ali pa pred sovrazhniki, ki so se hoteli polastiti imetja. Gotovo pa se je predajal tudi uzhivanju ob lepih jezerskih motivih, ko je sproshcheno veslal proti oddaljenemu obrezhju, obchudoval prelete jezerskih ptic ali pa enostavno uzhival v dotiku vesla z vodnim ogledalom, s katerim je enakomerno usmerjal in vodil choln od enega jezerskega brega k drugemu, k domachemu ognjishchu, kjer ga je nekdo prichakoval.

 

__________

SKRIVNOST V MOCHVIRJU II