Pogum Revije SRP 2001/2

Rajko Shushtarshich

 

Spremna beseda

 

Che me vprashate: kaj je Janezovo razodetje?
Je razodetje poti njemu najsvetlejshe;
resnichna je njegova pot, resnica je razodetje;
je pot, ki je svobodna, svoboda je pot;
je pot ljubezni njegove,
ki glavna je pot njegova,
ljubezen mu je svetla, sveta, je lepa;
je razsvetljenje njegovo.
 
Che vprashate, kaj je razodel Janez, bi rekel:
Che je nekdo res iskren, bo lahko razodel le sebe.
Janez je razodel sebe, dusho svojo;
razodel jo je iskreno iz sebe, po Njem;
On je bil ta, ki ga je ljubil.
 
Razodel je Janez svojo pot,
njegova pot je bila zhiva,
in vse, kar je zhivo, je v neprestani rasti,
njegova pot je prezheta z ljubeznijo,
po njej je prishel najdlje.
 
Ni pa Janez razodel samo svoje ljubezni,
razodel je ljubezen po sebi;
vso svojo svobodo po sebi;
in razodel jo je resnichno, resnichno iskreno,
resnico sebe, resnico po sebi je razodel.
Razodel je tri vrednote, ki se zlivajo v eno;
razodel je Boga;
kakor ga je On njemu razodel.
In razodel je she, da poti je veliko,
raznotere so, in vsaka njih je prava,
in vse vodijo v Eno,
vodijo k Bogu in eno so v Njem.
 
Danes bi rekli, da transcendirajo vse vrednote; pa se vendar pri tem
prezhemajo, prelivajo tako chudovito, da je to komaj mogoche nekako
izrechi, a brez tega bi ne mogli videti, kako vrednote rastejo in se
dvigajo v dushi, one same po sebi. To spoznanje Janezovo je najgloblje,
najbolj skrito v sporochilu njegovem, a najvazhnejshe.
Kakorkoli zhe razumete Janezovo razodetje; kot religiozno, spoznavno,
ali literarno estetsko sporochilo; navada je taka, da se razumeva Jezus,
uchitelj Janezov kot simbol popolnosti, od zachetka do konca njegove poti.
Pa ni tako. On ni bil popoln, she zdalech ne na zachetku svoje poti, dasi je
njegov zachetek, za nasho predstavo o zhivem bitju, izredno visok. In vendar
je On vseskozi rasel in zhivo so rasle vse vrednote v Njem, ko se je zdelo,
da ne morejo vech rasti in se nekje ustavijo; vendar se ne ustavijo, ampak
rastejo v neizmerno.
 
Kakorkoli zhe razumemo Janezovo razodetje, ta komponenta je zame,
ne oziraje se na chas dveh tisochev let, she vedno nedosezhena, kaj shele,
da bi bila presezhena v kateremkoli meni znanem zapisu o poti chloveka,
o njegovih vrednotah, njih rasti v neizmerno. Koliko pa je to rast meni
uspelo zhivo predstaviti kot rast resnice, svobode, ljubezni po sebi, to je
drugo. Prichevanje je v razodetju svetega Janeza evangelista, preberite ga
sami. Ni mogoche, da bi se ne chudili, ker on je rasel zhivo, da bi se mi
chudili v sebi, in sami rasli z njim, in sami rasli po sebi.
 
Vendar vedeti je treba, da je sporochilo shifrirano, in ni prevech preprosto
deshifrirati ga. Tako kot smo mi sami sebi sporochilo in ni nam lahko
deshifrirati sebe, she posebej ne, che smo pod neprestanimi pritiski na
nasho zavest; toliko je namrech ponudb, da nas razodenejo lazhni preroki
s silo propagande: moderne, sodobne, tehnizirane. Lazhni preroki so
vedno bili, a she nikoli niso bili doslej nam tako blizu, v domu nashem.
Ta sila in moch je kriterij, po katerem se chlovek dandanes vrednotno
orientira. In che zachuti v sebi odpor, ko zachuti silo, in moch in nasilje
nad seboj; potem vem, da to ni on sam, da to je nekdo nad njim,
ki hoche vanj, proti volji njegovi v sebstvo njegovo.

 

Opomba k viru: Svetemu pismu
 
Zakaj ravno razodetje svetega Janeza, po Svetem pismu Starega in
Novega zakona, Novega po grshkem izvirniku; ki ga je zalozhila Britanska
in inozemska svetopisemska druzhba, v Ljubljani 1931?
 
Jezik je zhe nekoliko obarvan s patino minulega chasa; a che chasa ni, s chim
je potem obarvan, da ni z nechim, kar se izgublja, in je bilo zhe bolj
prisotno, kot je sedaj?
Skushal sem se drzhati Pisma, kolikor mi je to bilo mogoche, vendar
spremembe so tiste, ki govore o branju, o tem, kako je Evangelij po
svetem Janezu mogoche brati - meni. In branje je eno, in razumevanje je
drugo, in dojemanje, podozhivljanje je tretje. Vem, da vsakdo od vas bere
katerokoli pismo po svoje. Ko bere ga, se oglasi namrech nekaj v njem,
njegov notranji glas, in che zapishe ga, zapis ni enak izvirniku, pa mu je
vendar lahko po duhu blizhe, kot bi bil, che bi ga zapisal popolnoma enako.
Simboli besede so sami po sebi prazni, napolniti jih moramo s pomeni,
sicer ostanejo bolj ali manj mrtvi simboli, ki beremo jih avtomatichno.
V resnici, res se pogovarjamo z duhom; chrke, besede, stavki, knjige so le
korelat komunikaciji duha z duhom, ideje z idejo, vrednote z vrednoto;
ene individualnosti z drugo.
Ponavljanj je morda prevech, schasoma postanejo motecha; a zdi se mi,
da za sedaj mora biti tako, celotni pomen bi se sicer izgubil. Danes
beremo hitro, dandanes ne prenesemo vech pochasnega branja; in tako
malo se spominjamo, ker tako hochemo. Skusham torej zapisati duha,
da zadrzhujem hitro branje, tega v vas, ki se mu mudi. Strokovno recheno,
bi bil ta tekst predvsem spoznavno prizadevanje na podrochju vrednot,
neke vrste spontano nadaljevanje raziskovalnega prizadevanja, nazadnje
priobchenega v Traktatu o svobodi ali kot je bil she naslov: Vrednotnem
sistemu institucionalne strukture, ISU, 1985; in bi imel naslov Traktat
o Bogu oziroma Razprava o transcendiranju vrednot k Absolutu. Pa ni
tako.Po zaslugi okolishchin akcijskega raziskovanja, she posebej tistega o
Vrednotnih orientacijah avtonomne propagande znanosti, sem se
nekako le znebil predstave, da sem sociolog, ali vsaj, da bi to na vsak
nachin moral biti. In odleglo mi je; ni mi vech treba analizirati vrednotnih
orientacij ekonomske propagande, in tudi religijske in politichne ne.
In ni mi vech treba biti suzhenj tako imenovane strokovne samoredukcije.
Ko sem tako postal sam sebi narochnik in svojemu notranjemu
narochniku glasnik, sem si dovolil, in on mi je dovolil to svobodo, da ne
pishem vech raziskovalnih porochil o vrednotah. Pishem le knjigo, ta je le
prichevanje; in tako se mi zdi, da povem o vrednotah vech, kot sicer bi.
Vse vrednote namrech transcendirajo, preuchevalci njih bodo to
neposredno dejstvo nashe zavesti tezhko ovrgli, ker je pach neposrednost
vsakomur trajno preverljiva, ali drugache recheno, vsak hip preverljiva
vsakomur v njem samem. Analizirati pa je ni mogoche, razumu se
izmakne, nedostopna mu je. A che vrednotam chlovek le malo prisluhne,
bo slishal, kaj te pravijo o sebi? Pravijo, da so neposredna dejstva nashe
zavesti, so zhiva dejstva, ki zhive v nas, so nam neposredno dostopna
dejstva zavesti brez posrednikov, in tako zelo smo si jih gotovi v sebi,
kolikor to sami hochemo. Od vseh neposrednih dejstev nashe zavesti pa je
eno samo tako, od katerega gotovejshega ni, in to dejstvo je Bog.
Bog je najbolj gotovo dejstvo zavesti, od vseh dejstev gotovejshega ni.
Traktatov o Bogu je najbrzh dovolj, morda prevech, ni pa prevech prichevanj
Njega, nikoli jih ne bo dovolj ne prevech. Ne mislim, da bi vsak moral
zapisati svoj pogovor s seboj ob branju Pisma, ali kateregakoli svetega
vira, a tega sem jaz moral. Bil je na moji poti od vrednot, vrednotnih
orientacij, vrednotnih sistemov k Traktatu o svobodi in tu sem za gotovo
vedel, da pot ne vodi naprej k traktatu o Bogu, in ko sem to vedel, sem
obchutil voljo, osvobojeno more.
Po neki chudni dolochenosti sebe, iz sebe, sili chlovek v stran, v stranske
rokave poti; shele ko se mu vsi zapro, obrne ochi k nebu, tako bi rekli
simbolichno. Na neki dolocheni tochki poti bi morda celo napisal nesrechni,
nesojeni traktat, analiziral vrednote religijske in celo politichne
propagande; celo sem zhe dolochil tako v petletnem raziskovalnem nachrtu
za naslednje srednjerochno raziskovalno obdobje; in zashel bi, izgubil bi se,
mochno se mi zdi, da bi bilo tako. Nash MI je bil vedno, ne bom rekel, proti
meni, bolj zoper individualnost je bil, kot pa zanjo. Tak je nash do
skrajnosti institucionalizirani MI, a oni drugi neinstitucionalni MI ni
tak, in me she vedno zanima, ker on sam je individualnost, v nekem
shirshem Mi-stvu Nas-tva, chloveshtva. A recimo raje v priliki:
 
In slishal jih je, kako govorili so med seboj:
kdo bo prvi in kdo bo drugi...
In zhalostno jih je gledal On;
in videl je, kako hochejo narediti institucijo iz krizha,
simbola svojega v dushi sebe,
iz sebstva sebichnost svojo.
 
Piramido trdno kot skala zidajo v oblake,
dvojno piramido zidajo,
eno zvrnjeno, ki se ne vidi in
na njej pokonchno drugo, ki se vidi;
ona prva se ne vidi, ker nochejo je videti.
 
V zemljo kopljejo grobove,
vechje in globlje,
vanje zidajo in ne vidi se,
na njih zidajo in vidi se,
o kako shtrle v nebo,
ti zgornji deli piramid, monoliti njihovi,
da nebo se ne vidi, da nihche vanj se ne ozre.
Oni bodo krstili, posvechali z zemljo
iz grobov,
in z ognjem, ki zhge vse zhivo.
 
In kakshne chudezhe bodo hoteli chez dva tisoch let?
Hoteli bodo dokaze natanchne, vechstokrat gotove,
kolikokrat je mogoche unichiti planet?
Bodo potem videli?
Kdo bo prvi in kdo bo drugi?
Kaj je res treba toliko zhivega unichiti,
da videli bi nekateri od njih?
 
Vprashanja vere pa so ostala ista,
in ista bodo, dokler bo chlovek:
Kdo si chlovek? Kaj si chlovek? Si res chlovek?...
Zakaj si chlovek, ti? Zakaj (sploh) biti chlovek?...
Kako ti, chlovek si? Kako (sploh) biti chlovek?...
 
Porode ta vprashanja mnogo drugih,
vsako njih sega v neizmerno, neskonchno,
in vsako njih vsak trenutek lahko pade v nich.
 
Po kom verujesh chlovek?
Po sebi, po drugem, po Njem v sebi,
tako slede vprashanja sama sebi v neizmerno,
in vse zhivljenje bi lahko porabil za eno samo njih,
in ne reshil bi ga do konca.
 
Zagoneten je smisel bivanja,
zhivljenja chlovekovega smisel.
Ko pa vprashanje zastavish jasno, in chisto,
nekdo ti odgovarja nanj,
kaj ni to chudezh?
A mishljenje je chudno,
samo po sebi je chudezh, a:
"je umiranje vednosti" le;
kakshen chudezh je potem vednost?
 
Nekateri boste rekli:
Pismo je sveto, ne bi ga smel spreminjati.
To pa je, kot bi rekli:
Ne bi ga smel brati,
ne smel doumeti,
doumeti po svoje iz sebe.
To pa je, kot bi rekli:
Moral bi ga ubiti,
vso zhivost njegovo zamenjati
s chrko mrtvo,
domnevno enako za vsakogar.
 
To pravim, ker jaz sporochilo lahko doumevam le po svoje; in she trdim,
da nihche tega ne more drugache kot po svoje. Che pravite, da ni tako,
da ga mnogi vas enako umevate, bom dvomil v to, she vech, trdil bom,
da ste njegov skriti pomen zhe ubili, in da je Pismo táko mrtvo.
Ni dosti teh enaindvajset Janezovih poglavij, pa vendar je; berete jih
lahko vse zhivljenje, pa jih ne boste do konca prebrali in niti dvakrat
povsem enako.
In kdo daje meni to pravico, ki si jo jemljem?
Zanimivo vprashanje, manj moj odgovor, ta je:
On sam.Moj jaz se pogovarja z njim, ko ga berem;
in vash jaz se pogovarja z njim, ko ga berete,
che le izkljuchite cenzurno komisijo, ki vas nenehno navaja na
eno edino pravilno branje.
Ko uspe vam utishati zunanji glas,
potem ko veste, od kod on prihaja, kdo pooseblja ga;
tedaj veste, da on ni vash notranji glas.
In enako se lahko pogovarjate
z vsakomer, ki vam je blizu in ne bi vam smelo vzeti prevech chasa,
ki je dragocena prevara praznine.
Nobene prevare pa ni v chudezhih Njegovih, nobene zvijache.
On dela to, kar vidi zhe storjeno.
V zanki chasa vidi, tako bi rekli tisti, ki hochejo vse razumeti.
Chlovek vidi predvsem eno: da mu Bog dopushcha svojo voljo, samovoljo
sebe; enako mu dopushcha, da se svobodne volje odreche.
Che pa se je ne odreche, che samovoljo presezhe, potem morda vidi; vidi vsaj
tri nivoje svobode. Po razumu so si v protislovju, drug drugega
izkljuchujejo in razumeti tega ni mogoche; umeti, da; um sezhe v vse nivoje
zavesti, izvira iz najvishjega; razum pa, razum ostane na svojem nivoju:
jasen, nedvoumen in nemochen hkrati.
 
Che me kdo vprasha, ali bi mogel pisati o Janezovem razodetju bolj
sproshcheno, svobodno?
Morda bi mogel, morda; a potem gotovo na rachun resnichnosti prichevanja
njegovega in lepote ljubezni njegove.
Che me kdo vprasha, ali ne mogel bi pisati o Janezu bolj verodostojno,
resnichno?
Morda bi celo mogel, morda; a kaj, ko bi bilo to v shkodo lepote ljubezni
Janezove in svobode njegove.
Che pa vprasha me kdo, ali ne mogel bi opisati razodetja Janezovega
estetskim pravilom ustrezno, z zapletom zgodbe, razpletom, to je
lepshe?
Morda bi celo mogel, a kaj, ko bi bilo to v shkodo svobode njegove poti
in resnichnosti prichevanja Janezovega.
Dejali boste, da je to zgodba o jari kachi in steklem polzhu, vendar ni tako,
resna so to vprashanja, in vsak lahko na njih odgovori, kakor hoche.
A nimam se namena izogniti glavnemu vprashanju, to je:
 
Kdo to pishe v meni?
O tem pa she ni bilo nich recheno. In vendar je to, v tej skrajno odvechni
spremni besedi, ki spremlja razodetje in zgodbo, tisto, kar manjka, in
je potrebno izrechi, che naj bo zgodba resnichna. Pisati o resnici in to
zamolchati, ni mogoche, poshteno ni, pa vendar tega ne bi storil noben
pameten chlovek. Dosedanja razlaga, kako sem prishel do Janezovega
razodetja, bi vechini zadoshchala; nekam logichno si slede analize, razprave,
traktati, vendar v resnici ni nobene logichne povezave, niti zakonitosti,
niti nuje v tem sosledju.
V resnici je bilo chisto drugache:
V mestu Piranu na Jadranskem morju je privez jadrnice Ariadne.
Vezana je ob obali, a ne chisto blizu nje. She vedno je lep avgustovski
vecher na Jadranskem morju in noch she lepsha; ko jasno je nebo, so zvezde
na njem blizu. Na jadrnici sem bil sam, Jutranjka ni bila z mano na
morju. Misli so mi tavale brez reda, a ne brezskrbno; poletje gre h koncu,
mimo mene, kot bi trenil, in jesen bo tu in nichesar nisem she napisal letos,
pa tudi, komu naj bi pisal?
To moje dvajsetletno razglabljanje o vrednotah ni zanimalo nikogar vech.
Akcijska raziskava je bila blokirana po vseh pravilih, tu ni kaj rechi, priznati je treba poraz.
Z Inshtituta niso odgovorili na svezhenj pisem niti z besedo in niti jih ni zanimal moj plan za celih pet let.
Vech mesecev je zhe trajalo to moreche chakanje.
Ochitno je, da to moje preuchevanje vrednot res ne zanima nikogar vech.
In koga bi to danes sploh lahko she zanimalo?
Morda bi she koga zanimala ta odkritja, ali zmote,
che bi bila vsaj nekoliko uporabna za sistem, za njihove vrednotne sisteme;
tako pa, ko sem se razglasil za sociologa, ki ga sistem ne zanima,
ki ga zanima le drobni nepomembni individuum, njegova zgubljenost, nemoch
v mochnem sistemu; kaj lahko prichakujem?
Kje je sedaj ta individuum, kako mi je priti do njega, in kako naj on ve,
da jaz sem in da on je she vedno zhiv. In kaj takega sploh vem o vrednotah
po teh dvajsetih letih ubadanja z njimi? Tako malo in vendar prevech, da
to bi lahko sporochal javno.
Kam gre ta Nash vrednotni sistem enega, se bo ustavil, bo okamenel,
ali se bo morda le chisto pochasi spremenil, ali pa bo raspadel v hipu,
se sesul pod tezho vrednot, ki so postale artikli in tezho artiklov,
ki so postali vrednote, pa she pod silo politichne mochi, ki je vidno
brezumna. Govori o miru in vodi vojne, ko jih ne vodi, se nanje
pripravlja in pripravlja se na eno res temeljito totalno vojno, in
niti enega samega resnega znamenja ni, da ne bo tako.
In to morje, Jadransko, kako temno, umazano je zhe in kako plavo je
bilo she pred desetimi leti; kot modrina neba je bila voda njegova
chista, in lesketala se je v soncu in soju lune.
 
Tako begajo misli v neplodno gruntanje, in kar je najslabshe pri tem,
to se venomer ponavlja, le obchutek more narashcha, se vecha. Ena misel
pa je morda le plodna: Ta je, kakshen bo vrednotni sistem na tem planetu
chez dva tisoch let, che bi morda planet le prezhivel svojo moro, chloveka
dvajsetega stoletja? Bi mogel opisati vrednotni sistem, kot bil bi lahko,
recimo, chez dve tisochletji? Gotovo bi mogel, vsaj priblizhno, ker nich bolj
rigidnega ni, kot je ravno vrednotni sistem institucij. Kar se vrednot tiche,
se institucije tako pochasi spreminjajo...
Sicer pa, chemu bi se chlovek oziral na sedaj, ki bo chez dva tisoch let?
 
In kakshen vrednotni sistem shele imajo Oni, che so. Che Oni res so, potem
nam mora biti Njih vrednotni sistem nedoumljiv, ali pa tudi ne. Kako bi
mogel to dognati? Che to bi vedel, bilo bi nekaj. Marsikaj sem zhe bral
o Njih, glede njihovih vrednotnih sistemov pa moram rechi, da karkoli
sem o tem prebral, me ni zadovoljilo, niti malo ne. To ne more biti tako,
kot pravijo. Teoretichno je prav vseeno, ali Oni dejansko so ali pa so le
plod domishljije porochevalcev, njih utopija ali sanje. Mene zanima Njihov
vrednotni sistem. In kako, da ravno jaz nimam niti enega samega, niti
najmanjshega znamenja Njih ali o Njih, pa mi je bilo toliko do tega?
Nocoj si zastavim vprashanje. Che Oni so, bom nocoj sanjal o Njih,
Njihov vrednotni sistem hochem vedeti.
Ni se she danilo, ko se je zbudil iz sanj.
Sanjal je, kar je hotel,
sanjal je njihov vrednotni sistem,
che bi temu lahko tako rekel.
To je vedel z gotovostjo, njemu znano,
a sedaj ga ne ve vech, le to she ve,
da ga je za gotovo sanjal,
in che bi bilo samo to, bi pozabil,
zhe naslednji dan.
 
Vedel je she nekaj:
da ga je sanjal tako, da se ga bo spomnil,
che bo le resnichno res hotel to,
le kdaj bo to, tega ni vedel.
Potem je hotel zaspati,
ker she zgodaj je bilo.
Pa ni mogel, te sanje bile so premochne,
premochno so vzburile zavest;
da sedaj bi spal, to ni bilo mogoche,
da karkoli bi se she spomnil dolochno,
tudi ne, na silo ne.
 
Vstal je, si umil obraz,
dvignil pokrov kajute,
pogledal nebo, tako kot po-na-vadi,
che jasno je, che bo veter za jadranje ugoden?
Dve luchi na nebu sta se premikali od morja sem,
proti obali Pirana; nich posebnega bi rekel,
le malo hitro, nenavadno hitro je to gibanje
dveh luchi.
Ko nekaj je res nenavadno, je mishljenje vedno enako:
to mora biti kak avion, hitro letalo,
che tako hitro je letalo, kje je zvok njegov,
che visoko leti, da se ga ne slishi, potem gibanje
njegovo ne more biti za chloveshke ochi tako naglo,
luchi letita chisto vzporedno, torej je vendarle nashe letalo.
Sedaj bosta luchi preleteli hrib za mestom,
in problem bo reshen sam po sebi,
a che bi se razmaknili, to bi bilo drugo;
she ni pomislil do konca in razmaknili sta se,
in zopet vrnili, ko je pomislil na to.
Potem sta izginili, ne bi mogel rechi, za hribom,
ali kar tako, kot v nich, kot piki dve.
Sedaj pa bo sedel.
To ni mogoche,
pijan nisem,
ne sanjam vech,
ali ni to malo prevech,
tako si pravi, in zhe misli, kaj naj reche komu to,
se chesa lahko oprime? Ne, nichesar se ne more oprijeti,
nikomur o tem govoriti, ker naprej je scenarij znan
in razlaga, ki vsem bo jasna, razen njemu.
Pa ni bilo to videnje problem,
problem je bil Njih vrednotni sistem,
z njim se je ponovila igra iz sanj.
 
In reche si:
Sedaj pa tako; to bom pozabil, che kaj je na stvari, spomnil se bom,
vendar jaz bom to pozabil, utvaram ne bom suzhnjeval, she tega mi je
treba, da se prerekam o tem z ljudmi, ki vedo vse. Nihche se ne bo
poigraval z menoj, tudi Oni ne, che so.
In zadal bom nalogo sebi:
Njih vrednotnega sistema ne bom pisal, taka je volja moja svobodna!
 
Minili so meseci in res je pozabil. Le enkrat se je she spomnil, ko sta s
Tinetom govorila o Njih, in rekel mu je: che so, ga bom moral pisati, a jaz
tega nochem.
 
To se je zgodilo v mesecu decembru, leta tega, ko si je v avgustu zastavil
pravilno vprashanje in potem pozabil nanj. Pisal je dialoge s Henrijem
(sogovornikom izven chasa, on je namrech eden teh, s katerimi se lahko
pogovarja, ne da bi se s sogovornikom ozirala na chas).
Pogovarjala sta se o nashem vrednotnem sistemu, ki bil bi lahko, recimo,
chez dva tisoch let; pa se je zgodilo to, kar she nikoli doslej. Oboje je moral
pustiti, pogovor in pisanje dialogov, in znashlo se mu je v roki Pismo,
Evangelij Novega zakona, Janezov.
In zhe je mislil, da ga bo samo prebral in zadeva bo urejena in delal bo
naprej, tako kot doslej. Pa ni bilo tako. Moral je premisliti, in premislil
ga je in prichal o tem premisleku, ker tudi to je moral. In tu je prichevanje
in z njim misel, chisto nora, tako boste rekli:
To je Njihov vrednotni sistem, ki pa ni sistem, ki vech je kot sistem,
ker to sistem ne more biti, niti ne more kdaj postati!
In ta sistem, ki ni sistem, Oni sporochajo zhe vech tisoch let, che to sploh
lahko rechemo, ker tako je le v nashi predstavi chasa, a v resnici res ga
Oni trajno sporochajo, v trajanju je!
 
In kako ga dojemamo, in koliko ga?
Kakor hochemo, in kolikor zmoremo, a zmoremo malo.
 
Sedaj pa vprashanje:
Kdo to pishe, pishem to jaz, ali kdo drug v meni?
In pa vprashajte me:
Kje je moja volja svobodna?
 
Ona je tu in trajna je,
in ni manjsha, vechja je,
to obchutim,
tu argumenti ne pomenijo nich;
in che bi jo iskali,
bi morali iskati jo vsaj dvajset let nazaj,
v moji zavesti,
in ne v nashi predstavi chasa.
 
In che pishe to
kdo drug v meni,
kdo drug v meni?
Potem pishe on
z mojim soglasjem.
 
Ni mogoche ne videti, kako dalech je bil On pred nami
v videnju vrednot, in kako blizu njih izvoru;
Kako dalech smo mi danes od Njegovih vrednot,
kako smo jih sprevrgli, izneverili, zmalichili z njih definiranjem;
da one to niso vech, kar bile so, vrednote:
ljubezni, poti svobodne, resnice.
 
Mi smo razbili, ubili obche chloveshke vrednote,
da bi namesto njih zgradili vrednotne sisteme;
da bi zgradili novega chloveka, ki vsako vlogo sprejme,
le chloveshke ne, te vech ne more.
 
Che kdo misli, da ni tako, da smo v vrednotah mi
napredovali, da dlje smo, kot je On, pred dvatisoch
leti nashega shtetja chasa, zavesti v nas;
potem naj pricha o tem vrednotnem sistemu sedaj(a).
Naj pricha zhivo, kot je On.
 
Ljubljana, decembra 1986

 

Dopolnitev