Pogum Revije SRP 2001/2

Rajko Shushtarshich

 

 

JANEZOVO RAZODETJE 15.1-21.25

ali
O treh vrednotah: resnici, svobodi ljubezni
in njih transcendiranju

 

 

15.1

  Jaz sem trta, in Oche moj je vinogradnik.

2

  Vsako mladiko na meni, ki sadu ne rodi, odrezhe;
    in vsako, ki rodi sad, ochisti, da mu rodi vechji sad.

3

  Kolikor ste chisti, vi chisti ste, zaradi besede moje,
    ki sem vam jo govoril.

4

  Ostanite v meni, le tako sem lahko jaz v vas,
    moj jaz lahko vas objame.
    Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu,
    che ne ostane na trti:
    tako tudi vi ne, che ne ostanete v meni.
     

15.5

  Jaz sem trta, vi mladike, Oche moj je vinogradnik.
    In vi boste trta, vashi uchenci mladike, Oche ostane isti;
    vinograd pa lepshi, bogatejshi, sonca dovolj je za vse.

6

  Lahko pa ne ostanete v meni, tudi v tem ste svobodni;
    nekaj mladik se vedno posushi: tako to mora biti;
    da zhrtveni ogenj jih ochisti, ochisti vinograd, ga lochi
    od gozda, ker v njem je vinograd.

15.7

  Che pa ostanete v meni, vedite, da ste ostali po svoji
    volji; karkoli prosite, se vam zgodi, ker jaz sem ta,
    ki je prosil v vas, besede so moje, ki ostanejo v vas.

8

  Oche shiri slavo, da obrodi neizmeren sad ljubezni,
    taka je njegova slava, tako boste vi v njej.

9

  Kakor je On mene ljubil, sem jaz ljubil vas:
    ostanite v tej ljubezni moji.

10

  In z vsako vrednoto tako je, vsaka se dviga,
    dokler Njega ne dosezhe in ostane v Njem.

11

  To sem vam povedal, da moja radost ostane v vas
    in se vasha radost dopolni.

12

  Moja pot je bila ta, da sem vas ljubil, moj jaz
    vas je ljubil; dopolnite tudi vi radost drugim.

13

  Vechje vrednote od te nihche nima: da mogel bi dati zanjo
    zhivljenje svoje za prijatelje svoje, luch svojo za druge.

14

  Vi ste prijatelji moji, che greste po poti ljubezni moje.

15

  Ne imenujem vas vech hlapce, ne ovchice moje;
    ker ne hlapec, ne ovchica ne vesta, kaj dela ta,
    ki ju vodi.
    Imenoval sem vas prijatelje, sebi enake, ker sem vam
    povedal vse, kar sem dobil za pot od Ocheta svojega.

16

  Niste izvolili vi mene, jaz sem izvolil vas.
    Nisem izvolil jaz sebe, On je izvolil mene.
    Vse vrednote boste v sebi dosegli, v sebi presegli,
    che boste prosili Njega, v imenu mojem iz vas samih,
    iz sebe.
    Ljubite v sebi, da se boste ljubili med seboj.

17

  To vam pravim, ker ste shibki, in ker je ljubezen vasha
    pot, pot za vas je, edino njo vidite.
     

18

  Ko vas svet sovrazhi, vedite, da je mene sovrazhil bolj;
    ko bi me ne sovrazhil tako, kako bi vi videli ljubezen
    tako, kot ona je?
    Ona je po sebi, iz sebe je, a okoli nje je sovrashtvo.

19

  Ko bi bili njim enaki, pa niste; ker jaz sem vas izbral
    od sveta, bi ljubili kot oni, in sovrazhili kot oni;
    a tega ne morete vech, v tem je vasha ljubezen vech,
    v tem je nje moch. Che vprashate me, che nazaj je mogoche?
    Mogoche je, saj ste svobodni; a svarim vas, da hodite vi,
    ki ste ljubezen spoznali, po poti nazaj. Strahotno bo
    vashe sovrashtvo, che se odlochite zanj.

20

  Spominjajte se besede, ki sem vam jo rekel:
    Hlapec ni vechji od gospodarja svojega.
    In nisem to rekel, da rekel bi vam:
    zopet hlapci bodite.

15.21

  Sovrazhili vas bodo zaradi Njega, ki ga ne poznajo;
    in mene ne poznajo; kako naj rechem, da poznajo sebe,
    kar najmanj poznajo. Le del sebe poznajo, le zunanjo
    lupino svojo, sebichnost sebe poznajo she najbolj.

22

  Ko bi ne prishel, in jim ne govoril, bi njih zavrnitev
    ne bila njih greh.

23

  Tako pa so se vrnili nazaj, ko so zhe vedeli zame,
    in za Boga Ocheta mojega so vedeli.
    Kdor duha v sebi sovrazhi, ta sovrazhi tudi iskro sebe,
    utrinek bozhanski on sovrazhi.

24

  Ko bi toliko del ne storil, ki sem jih storil,
    da bi videli; oni pa so v njih videli, kar so hoteli;
    in sovrazhili so vedno mochneje.

25

  A tako se godi in mora se goditi, da se izpolni
    beseda prerokbe: “Sovrazhili so me brez vzroka v sebi,”
    ker vsak sam se odlochi za pot in zastranitev svojo.

26

  Duh resnice, ki izhaja od Boga Ocheta, bo pricheval,
    On bo prichal zame; pa tudi vi prichujte, ker vashe je
    prichevanje: pot vasha.

27

  Prichujte o delih mojih,
    od zachetka ste bili z menoj.
    Pokazal sem dela svoja,
    sedaj pokazhite vi svoja;
    ne bojte se, che moja se vam dela
    zde chudezhi veliki,
    ker vasha dela niso majhna.
    Videti majhen chudezh, komaj opazen, tezhko je;
    pokazati v njem delo, da bi kdo videl, she tezhe.
    Za las majhen korak na tej poti je chudezh,
    vsak dan vash je chudezh,
    chudezh svetlobe, ki vsa vidi se
    le v enem utrinku svojem.
    Kot las tenak je korak, ki nas lochi.
     
     
     

16.1

  To sem vam rekel, da se ne vrachate po poti nazaj.
    Izobchijo vas iz shodnic svojih, iz proshchenj svojih;
    pride celo ura, da bo vsak, ki vas bo moril, mislil,
    da opravlja sluzhbo svojo Bogu; ker veliki so
    zemeljski bogovi, veliko je idolov malikovalcev.

3

  A to vam bodo delali, ker niso spoznali Ocheta
    ne mene.
    Che ne vidijo duha chlovekovega,
    ne vidijo iskre bozhanske njegove,
    kako moremo rechi, da vidijo chloveka sinu?

4

  To sem vam povedal, da bi se spomnili,
    da sem vam rekel: da zgodi se,
    kar se v resnici je zhe zgodilo.
    A tega vam na zachetku nas nisem she pravil,
    ker bil sem z vami she ves.

5

  Sedaj grem k Njemu, ki me je poslal, nobeden izmed
    vas, in treh v vas, me ne vprasha: Kam gresh?

6

  Ko jim je to povedal, jim je zhalost napolnila srce.

7

  In moral jih je tolazhiti z manj jasno, a njim blizhjo
    resnico: Bolje vam, da jaz odidem, zakaj che ne odidem,
    ne pride sveti Duh k vam; le che odidem, ga lahko poshljem
    k vam.

8

  In ko pride, bo pricheval svetu: o grehu, pravichnosti
    in o sodbi.

9

  O grehu namrech: zakaj jaz grem; oditi namrech moram,
    ker ne verujete vame.

10

  Pravichnost je v tem: da grem k Ochetu;
    ne boste me vech videli, chloveshkim ochem bom neviden;
    ker chlovek verjame samo zunanjim ochem svojim,
    samo zunanji podobi sebe.

11

  O sodbi pa: ker je vojvoda tega sveta obsojen;
    obsojen pa je, ker hoteli ste videti le vojvodo
    tega sveta.

12

  She veliko imam povedati o tu in zdaj:
    a vi tega ne morete nositi v sebi,
    sedaj ne she.

13

  Ko pa zgodi se, da pride resnice Duh,
    On vodil vas bo v resnichnost resnice,
    v resnico vso.
    Ne bo namrech govoril sam zase;
    vam bo govoril, kar bo slishal globoko v vas,
    in razjasnil, oznanil vam bo rechi,
    ki za vas she, niso se zgodile,
    a v resnici vishji, zhe so se zgodile.

14

  On bo mene oslavil, ker od mene jemlje,
    da vam govori, vam oznanja.

15

  Vse, kar ima Oche, vse kar On je;
    je tudi moje, tudi v meni je.
    Zato sem vam rekel, da sprejema od mene, da oznani v vas.

16

  She malo vam rechem, in ne boste me vech razumeli,
    she malo, in ne boste me vech videli;
    a malo, chisto malo, boste vendarle videli.
     

16.17

  In niso ga razumeli; drug drugega so sprashevali:
    Kaj je to, kar nam pravi?
    In duha svojega niso vprashali,
    in Njega niso vprashali.

19

  Ko je videl, da ga hochejo vprashati, jim reche:
    Ali me tako sprashujete, da se sprashujete med seboj?
    Ali me zato vprashujete, ker sem rekel premalo?
    Resnichno, resnichno vam pravim, kar moja dusha pravi,
    a vi je ne poslushate v sebi;
    in kaj vam pravi?

20

  Pravi vam: da boste vi jokali, se zhalostili,
    ko svet bo veseljachil;
    a zhalost vasha premeni v radost vishjo.

21

  Zhalostna je mati, ko rojeva,
    ker v rojstvu je zhalost, bolechina, trpljenje
    in smrt; ona rojeva zhe smrt.
    A ko se dete rodi, tega ona ne obchuti vech,
    ta slutnja mine, ne spominja se je vech;
    veselje jo prezhame, da rodil se je chlovek,
    v svet.

22

  Tako tudi vas sedaj objema zhalost;
    a ko zopet vas bom videl,
    in boste videli vi mene,
    se bo veselilo vashe srce;
    te radosti vishje, ne more vam vzeti nihche.

23

  In ko me boste videli, me ne boste nichesar vech sprashevali;
    moja dusha vam pravi: karkoli Boga boste prosili, pove vam,
    po Duhu mojem, po meni.

24

  Kaj res ne vidite, da doslej niste she nichesar
    resnichno, resnichno prosili, nichesar v duhu svojem.
    V duhu mojem ni bilo slishati proshnje vashe.
    Prosite, in zhe prejmete;
    vasha radost bo dopolnjena, v dushi izpolnjena.

25

  She vedno vam moram govoriti v prispodobah simbolnih,
    ki vsaj malo jih razumete,
    a ko v prilikah ne bom vech govoril, takrat
    duh z duhom bo govoril, oznanjal vam bo Boga Ocheta.

26

  Takrat boste z duhom svojim in mojim prosili,
    in ne pravim vam, da bom jaz prosil Ocheta namesto vas.

27

  Zakaj Oche sam vas ljubi, in slishi;
    kot ste vi mene ljubili, in slishal sem vas.
    Glas prishel je k meni od Boga.

28

  Prishel sem na svet, poslan od Ocheta,
    zapushcham ta svet, k Njemu grem.
     

16.29

  Pa reko mu uchenci njegovi: Glej,
    sedaj smo te razumeli, sedaj nisi govoril v prilike,
    alegorije ovito; sedaj si govoril jasno, odkrito.

30

  Sedaj vemo: vesh vse, in treba ni, da bi te kdo kaj
    sprasheval.

31

  Razzhalostil se je Jezus, kot she nikoli,
    ko videl je, da sedaj prav malo razumejo.
    Kako naj on ve vse, vse ve Bog, le On neskonchno ve.
    A bolj se zhalostil je, ker govor njih bil je ves she
    z dvomom prezhet.
    Kaj jim res je govoril svoje misli najgloblje zaman;
    kajti on je najbolj govoril takrat, ko govoril ni.
    She vedno je bil on za njih le: glas vpijochega v pushchavi.
    Oni so videli: kako sebe dokazuje; nekateri njih pa she,
    da se vprashanj njihovih boji.
    Le malo v njih dushah razumevanja je, ki upanje mu vzbuja.
    Vprashal je uchence svoje: Ali vsaj verujete?

32

  Glej Bog; ura pride, in zhe je prishla,
    sem govoril zaman?
    Pustite me samega!
    Jaz nisem sam, chisto sam nisem,
    Oche moj je z menoj, On vedno je v meni.

33

  To sem vam povedal za chas, ko se vam zgane vest:
    V meni je mir;
    na svetu imate bridkost, trpek je njen okus,
    che ne vidite, ne verujete iskreno;
    a bodite srchni, jaz sem svet presegel.
     
     
     

17.1

  Ko je to rekel, povzdigne ochi k nebu in moli:
    O, Bog,
    ura je prishla;
    oslavi Sinu svojega,
    da te jaz v sebi oslavim;

2

  Kakor si mi dal moch nad vsem chloveshkim, v meni,
    da dash videnje v vechno zhivljenje vsem,
    ki si mi jih zaupal.

3

  V vechno zhivljenje bodo verjeli tako,
    da spoznajo tebe;
    edino resnichnega Boga morajo videti,
    potem bodo videli v meni:
    poslanstvo tvoje, kako si me poslal,
    in videli bodo:
    zakaj si me poslal, zakaj si zaupal jih meni.

17.4

  Dokonchal sem delo svoje,
    delo, ki si zaupal ga meni,
    oslavil sem Tebe, sem storil to?

5

  Sedaj oslavi ti mene,
    sam pri sebi in s seboj,
    s slavo, ki sem jo imel v Tebi,
    preden je svet bil moj,
    ko sveta ni bilo v meni,in jaz ne v njem.

6

  Razodel sem ime tvoje ljudem sveta,
    tem, ki si zaupal jih meni.
    Tvoji so bili, in meni si jih dal,
    besedo tvojo so ohranili chisto.
    Enkrat resnichno so spoznali, da sem od Tebe prishel,
    in verovali so, da si me Ti poslal,
    vech niso mogli.

7

  Sedaj vedo, da je vse, kar si mi dal, po Tebi:

8

  kajti, besede, ki si jih meni dal, sem dal njim;
    sprejeli so jih vase, kot so to mogli.

9

  Jaz prosim zanje;
    ne prosim za svet,
    le za te, ki mi jih zaupal si, prosim,

10

  ker tvoji so oni;
    vse bistvo moje je tvoje, v Tebi je;
    vse bistveno v meni je del Tebe;
    po Tebi sem poduhovljen v njih.

11

  In nisem vech na tem svetu,
    a oni so she na njem,
    jaz lahko zdaj odidem,
    jaz k Tebi grem.
    Oche, jaz prosim zanje:
    ohrani jih v sebi, v imenu svojem,
    da bodo eno, kakor smo Mi,
    tako sem jih vzljubil.

12

  Ko sem bil z njimi,
    varoval sem jih v imenu tvojem,
    in ohranil sem jih v sebi;
    nihche se ni izgubil,
    le eden se je lochil,
    izlochil sem ga iz sebe,
    da izpolni se pismo,
    da ochistim jaz sebe.

13

  Sedaj grem lahko k Tebi
    in to Ti govorim o svetu:
    Oni imajo v sebi radost mojo dopolnjeno.

14

  Ko dal sem jim Besedo,
    jih je svet sovrazhil,
    ker niso le od sveta,
    ker drugachni so od drugih,
    ker so z duhom zaznamovani,
    da tujci so v svetu,
    kakor sem jaz tuj v njem.

17.15

  Ne prosim zanje, da jih vzamesh s tega sveta,
    le da varujesh jih njegovega zla.

16

  Od sveta niso vech, a na njem so;
    jaz vem, kako je to biti: tujec na njem.

17

  Posveti jih v resnici vishji:
    v resnici Besede tvoje.

18

  Kakor si mene poslal na svet samega,
    sem jaz pustil njih same na njem.

19

  Ochishchujem se zanje, da bodo tudi oni posvecheni
    v resnici vishji.

20

  A ne prosim samo zanje,
    prosim za tiste, ki bodo po njih verovali:

21

  da bodo tudi oni eno v nas, kakor smo eno Mi.

22

  Jaz sem sebe razdal, da spozna svet,
    da si me Ti poslal, da bi jih ljubil,

23

  in da si jih Ti ljubil tako, kot si mene ljubil.
     

24

  Oche,
    te, ki si mi jih zaupal,
    hochem ljubiti vechno,
    vzljubil sem jih tako,
    da postali so del mene;
    O, stori,
    da bodo tudi oni z menoj,
    da vidijo, kako dalech sezhe ljubezen moja,
    chez chas, ki si mi ga dal Ti, ko si mi dal
    zunajchasno ljubezen svojo;
    ker si me ljubil, ko ni bilo sveta,
    ko bil je ta svet, pred svojim zachetkom.
     

25

  O Oche,
    saj pravichnost si Ti,
    popravi me, che nisem storil tako,
    kot bi moral, po Tebi:
    che nisem storil vsega, kar bi mogel.
    Svet Tebe ni spoznal,
    a jaz sem Te spoznal globlje,
    kot sem poznal Te.

26

  Oni pa so spoznali, kar so mogli:
    da si me Ti poslal.
    In oznanil sem ime Tvoje v ljubezni,
    v njej prishli so najdlje,
    najbolj so te spoznali v njej,
    bili so ti blizu.
    In oznanil bom Ime tvoje z ljubeznijo mojo;
    in ljubezen, s katero si me Ti ljubil, bo v njih.
    Tako bodo ljubezen spoznali v Tebi,
    spoznali bodo ljubezen brez mej,
    brezmejno ljubezen, ljubezen neizmerno;
    moj jaz bo samo she ljubezen v njih.
     
     
     

18.1

  Konchal je molitev svojo Jezus, in odide z uchenci svojimi,
    da izpolni to, kar se je zgodilo, kar se zgoditi moralo je,
    po volji Njegovi. On je to videl, in kar je videl, se je
    zanj zhe zgodilo, a zgoditi se je moralo she tako, da videli
    bodo, nekaj tega, uchenci njegovi, in ti, ki vidijo le
    z ochmi sveta.
    Njih pot vodila je chez potok Cedron; z mesta molitve
    chez vodo ochishchenja;
    bil je tam vrt, rajsko lep;
    rad je zahajal tja z uchenci svojimi;
    morda je bil to rajski vrt nekoch,
    ali vsaj bil je tam, da bi jih spominjal na ure,
    ko bili so z njim;
    blizu nebu.

2

  Tudi Juda je krenil v ta vrt; pa ne zato, ker je vedel
    o tem kraju, in ne zato, ker je vedel, da je Jezus
    pogostoma zahajal vanj z uchenci svojimi; on je moral tja.

3

  Da bi tja ne shel, s trumo drhali in hlapcev, tega on ni
    vech mogel; volje svobodne Juda zhe imel ni, on bil je
    sluzhabnik duhovnov vishjih in farizejev, kot truma
    drhali, ki vzel jo je s sabo.
    Prishel pa je v vrt z opremo naslednjo:
    svetilke navadne, in bakle, in orozhje navadno;
    komaj bi rekli lahko, da prishel je z ognjem in mechem, in
    z luchjo, ki razgrne nochno temo.
     

4

  Stopi naproti jim Jezus, glas njegov zagrmi v temo:
    Koga ishchete?
    Tudi oni ga she niso spoznali, in slishali niso vsega glasu
    njegovega.

5

  Oni, pridusheno, z glasom negotovim:
    Jezusa Nazarenskega ishchemo.
    On: Jaz sem.

18.6

  A ko jim je to rekel, se prestrashijo tako mochno,
    da jih je vrglo nazaj in popadajo na zemljo;
    padel je z njimi Juda, izdajalec njegov.
    Takshne vrste mochi njegove uchenci videli she niso,
    saj kazal je ni nikoli poprej. Bila je moch teme she.

7

  In zopet jih vprasha On:Kaj ishchete?
    A to pot je drugache zvenel glas njegov,
    mileje, manj strashno.
    Nato pa oni pogumneje reko: Jezusa Nazarenchana.

8

  In On: Rekel sem vam, da sem jaz to, kar ishchete.
    Che torej mene ishchete, tu sem;
    a to, kar ti ishchesh, to si ti sam;
    potem naj oni odidejo.
     
    Morala se je izpolniti beseda, ki jo je rekel:
    Nobenega nisem izgubil izmed teh, ki si mi jih zaupal.

9

  In Juda bi takrat lahko odshel, in vsi uchenci njegovi.
    In dva v Judi bi takrat lahko odshla, a tretji ne. In ni
    mogel iti, in iti she niso mogli oni, ker bila je tu drama
    vechja; ta drama bila je od Ocheta. In on je moral
    izgubiti enega od njih, on moral je izgubiti del sebe.

10

  Simon Peter imel je enega od mechev dveh,
    izdere ga, v zamahu odseka uho desno, hlapcu duhovna
    velikega; mu Malh bilo je ime.

11

  Tedaj zakliche Jezus Petru: ali naj ne pijem kupe,
    ki mi jo je Oche dal? Spravi svoj mech!
     

12

  Zganejo se vojaki in njih vishji stotnik, sluge
    izdajstva, zgrabijo Jezusa in zvezhejo ga.

13

  In peljejo ga k Anu; on bil je tast Kajfov: veliki
    duhovnik, izvoljen, dolochen za tisto eno leto, nesrechno.

14

  On je bil tisti, ki je Judom svetoval.
    Bolje, da umre en chlovek za ljudstvo Judovsko...;
    a ta svet njegov bil je globlji, kot je mogel videti on
    sam; on bal se je za oblast nizhjo, in bal se je
    mashchevanja Rimljanov.
    A temni pohod se je zhe zachel; to bil je pohod:
    sovrashtva, izdaje, prezira; vsega, kar privre v dushe
    chloveshke, to bil je duh vetra, ki veje na zemlji takrat,
    ko je zvezana ljubezen, simbol njen. Okuzhil bo vse,
    zadrl se v dushe uchencev njegovih; a tako je to moralo
    biti. Mraz se je vgnezdil v prichujoche.
     

18.15

  Za Jezusom je shel Simon Peter, bil je prvi, ki mu je
    obljubil, da izdal ga ne bo, da prej bi umrl.
    Skozi vrata so shli na dvor velikega duhovna.

16

  Peter je ostal zunaj, pred vrati, neki drugi uchenec,
    od Petra temnejshi, pa je shel z Njim.
    Ko pride ven, iz dvora, drugi uchenec, znanec velikega
    duhovna, njemu vdan; je bila zhe tu vratarica, ki ve,
    kdo odhaja, in kdo prihaja skozi vrata;
    tedaj pripelje ta drugi temnejshi uchenec she prvega
    notri, ki bil je Simon Peter.

17

  Dekla vratarica reche torej Petru:
    Ali nisi tudi ti eden izmed uchencev tega chloveka?
    A Peter: Nisem. In mraz mu je bilo, in tako sam je bil
    sedaj Peter.

18

  Zakurili so ogenj hlapci in sluzhabniki, ker mraz je bilo,
    tudi njim.
    Okoli ognja so stali in se greli;
    stal je tudi Peter z njimi in se grel,
    a pogrel se ni, ni se vech mogel, ker vel je res hladen
    veter.
     

19

  Veliki duhoven najprej vprasha Jezusa za uchence njegove,
    nato she za nauk njegov.

20

  Jezus pa mu odgovori drugache:
    Jaz govoril sem svetu jasno in chisto, govoril sem javno,
    skrivati meni ni treba nichesar, in jaz niti skrivati nichesar
    ne morem; ko sem govoril svetu, sem govoril v templju
    Njegovem, na shodu Njegovem, ne na vashem shodishchu.

21

  Kaj pa govoril sem?
    Ne sprashuj mene, che hochesh vedeti, kaj oni so slishali;
    njih vprashaj, ker ti, ki so me slishali, oni vedo, kaj sem
    vsakemu njih govoril; oni vedo, kaj so slishali. Oni ne
    morejo slishati tega, chesar njim nisem govoril. Vsak njih
    pove ti, kaj slishal je, in che tako reche; tudi tako sem
    govoril.

22

  Ko je to izrekel, ga udari eden sluzhabnikov; poleg
    Jezusa je stal, in velikemu duhovnu je bil pasje vdan;
    vdanost in strah, in veliko sovrashtvo so se prelili v
    dejanje njegovo; to je le malo njih videlo.
    Slishali pa so, kako hlapec reche:
    Tako se ne odgovarja velikemu duhovnu.

23

  Tudi takemu je Jezus odgovoril, on videl je v vsakem
    vech duha, kot bi ga sam mogel le v sanjah sebe;
    in pravi Jezus njemu:
    Che ti je bilo hudo, ko sem govoril, izkazhi svojo
    bolechino, naj ona prichuje o sebi;
    che pa ti je godilo, ko sem govoril, potem izzhivi svojo
    radost, ko me udarish.
     

18.24

  Anu ukazhe, da ga zvezanega privedejo pred
    velikega duhovna Kajfa.

25

  She vedno se Simon Peter skusha pogreti pri ognju;
    ko vprashajo ga ti, ki stoje so krog ognju naredili:
    Ali nisi ti eden izmed uchencev njegovih?
    On reche: Nisem. In siv je bil, she temnejshi sedaj, Peter.

26

  Pa ni she bilo konec muk njegovih, Simona Petra. Zhe bil
    je tu hlapec, sorodnik tega, ki mu je Peter odsekal
    desno uho. On vprasha ga: Te nisem jaz na vrtu videl
    z njim?

27

  Nisi. Odlochno ga je zavrnil Peter, in zapel je petelin,
    blizu je bilo jutro, pa tako dalech zanj.
    Pozhar pa je strashen oral v dushi njegovi.
    O, Oche, da bi jo upepelil,
    je prosil Peter, kako blaga je barva siva njegova.
     

28

  Jutro je zhe bilo, ko vodijo Jezusa od Kajfa v sodno
    palacho.
    Vstopiti pa niso hoteli, da se ne bi oskrunili. Jedli bi
    oni jagnje velikonochno, a ostali bi zunaj. Chudno, tu
    nihche ni hotel biti kriv, nihche sebe oskruniti.

29

  Pilat sam je torej moral priti k njim, da jih vprasha:
    Kakshno tozhbo imate zoper tega chloveka?

30

  Oni: Che bi ne bil hudodelec, zlochinec, nam zla
    povzrochitelj; ne bi ga mi vam izrochili.

31

  Pilat; nejevoljno: Vzemite ga, sodite ga po svoji
    postavi, tako zakon vam pravi.
    Oni: Mi ne smemo nikogar umoriti.
    Pilat: Umoriti ga hochete; ga boste umorili, she preden
    mu sodite? Tako zakon ne pravi!
    Videl je Pilat jezo in bes drhali; linchanja, te kamene
    sodbe drhali, ni maral.

33

  Z gnusom odide v sodno palacho Pilat, pokliche pa njega,
    ki je vedel zanj, njega, ki tako zelo ga je obchudoval;
    najbolj pa zgodbo: o njem in o zhenski, ki jo je reshil
    razsodbe drhali, njih linchanja nje; kar storil nihche ni she
    pred njim; namrech tako, da reshil bi koga pred
    nahujskano mnozhico, ki zhe voha kri. Ker kot zver divja
    je krvi zhejna mnozhica, ko zavoha kri; nihche ji ne
    iztrga plena, ko nekdo s prstom pokazhe nanj, nekdo, ki
    to ve. A ta, ki so ga pred njega privedli, je to mogel.
    Mislil je Pilat tako: Ko bi jaz mogel storiti to, a tako
    kot je on, ne bi smel, ker izgubil bi vse sposhtovanje in
    moch, izgubil bi, kar mora imeti oblast. Bil bi prvi po
    njem, in bil bi le drugi odtlej.
    Tako kot On, tega Pilat ne bi mogel storiti. Veliko je
    vedel Pilat o nagonu drhali, poznal jih zhe po tem, kako
    se giblje njih masa; a oblaka, ki seva iz njih in preliva
    se v barvnih odtenkih: lazhi in strahu in sovrashtva;
    silo sovrashtva, slepoto lazhi, strahu pred svobodo;
    kako zlivajo se v en sam oblak, ki zhari v njih in
    iz njih valovi en sam teman, sovrazhen val, tega Pilat ni
    videl. A videl je valovanje njih nog in rok,
    govorico giba v simbolih; to je videl, kot videl ni nihche
    drug.
     
    Vprasha ga Pilat: Kako si to storil?
    Si risal kroge kot Arhimed?
    Si pisal in brisal njih znamenja, imena njihova; ki
    odhajali so drug za drugim?
    Si kralj njihov, da imash moch nad njimi; si ti Judom
    kralj?

18.34

  Jezus: Pravish li ti to sam od sebe,
    ali so ti to drugi tako rekli o meni?

35

  Pilat bil je prizadet, presenechen; takoj vedel je, da ta
    ve za tajnost njegovo.
    Vprasha Pilat: Si morda tudi moj kralj, sem mar Jud?
    Tvoj narod, njega vishji duhovni, so te meni izrochili,
    potem nisi vech kralj njihov, che bil si?

36

  Jezus: Moje kraljestvo ni od tega sveta, jaz nisem
    vojvoda tega sveta; ko bilo bi moje kraljestvo
    kraljestvo tega sveta, bi se meni vdani vojskovali, ne
    bi me Judom, ki so sebe izdali, izdali narod svoj; v njih
    milost izrochili. A kraljestvo moje ni vech od tod, jaz
    nisem vech vojvoda tega sveta!

37

  Pilat: Kako naj bi prekrizhali meche tvoji.
    Kako storili to, tebi vdani, njih mecha sta le dva, in za
    vsakega njih vem, tako pravi tajna sluzhba moja,
    in ona ve vse.
    A pustiva zdaj to. Torej, kralj si ti?
    Jezus: Ne, sedaj ne moreva nichesar vech pustiti.
    Naj povem ti, da sta dva mecha dovolj!
    Eden je mech, in je obrnjen navzgor;
    in drugi je krizh, in je obrnjen navzdol:
    che ta mecha prekrizhash, je boj: vojna strahotna,
    mechev prekrizhanih tako ne zmore vsa vojska tvoja.
    Ti sam pravish, da kralj sem; meni ne moresh prikriti
    sebe, govora negotovosti svoje.
    Jaz rojen sem bil zato, da kralj bom resnice,
    da pricham zanjo.
    Ko pricham za resnico, jo vsakdo lahko slishi,
    komur je do nje;
    glas moj poslusha in slishi ga v sebi.

18.38

  Pilat: Kaj je resnica?
    Jezus mu ni odgovoril. Ne bi je dojel Pilat. On poznal
    je resnico mochi.
    Molchala sta oba in molche govorila.
    Molche odmeri korak svoj Pilat, gre k Judom, in jim
    reche: Jaz ne vidim nobene krivice na njem!
     

39

  Pilat je vedel, da che sedaj ga izpusti, prost bo;
    in linchali ga bodo pred njegovimi ochmi.
    Tega on ni mogel dopustiti, bil bi to njegov zlom,
    in padec njegov. Zato je Pilat she dodal:
    Je navada vasha, da vam enega, ki ste jih privedli,
    izpustim na Veliko noch; hochete, da spustim vam njega,
    kralja Judov? To zadnje dejal je z ironijo v glasu, ni
    mogel odpustiti mu, da bil je nad njim. In vedel je
    Pilat, kaj bodo oni hoteli, poznal jih je on.

40

  Ne njega! Njega ne!
    Tako so rjuli, krvi zhejni, a ne katerekoli krvi;
    Njegovo kri so hoteli, ti, ki so najbolj rjuli;
    drugi pa, ki so bili poslani zato, so zahtevali Baraba,
    da izpusti jim Baraba; bil je pa Baraba razbojnik,
    morilec samo.
     
     
     

19.1

  Moral je sedaj Pilat iztrgati drhali Jezusa, in dati ga
    bichati. Samo tako je lahko reshil sebe, polozhaj svoj, ki ni
    bil she na preizkushnji vechji od te.

2

  In vojaki spletó krono iz trnja in kronajo Njega,
    kot kralja Judov;
    in oblechejo shkrlatni mu plashch;
    da obstopi ga spremstvo kraljevo;
    po licu ga bijejo in govore mu:

3

  Zdrav bodi, kralj Judov!
    Taki so podaniki tiranov, da zhelje gospodarjev sebe
    chutijo, vsak ton in njega barvo v njihovem glasu razberó,
    ker to lizunska vdanost jih v tem veshche napravi.
    Nerad, a Pilat je to moral dopustiti; skrunitev chloveka,
    ki ga je on cenil.

19.4

  Sedaj je njegov polozhaj varen, zopet ga ima trdno
    v oblasti, in oblast ima zopet v dosegu svojih rok.
    Sedaj gre lahko zopet pred drhal in jim reche:
    Glejte! Pripeljem vam ga, da spoznate, da ne vidim na
    njem nobene krivice.

5

  Ko pride Jezus pred mnozhico, s trnovo krono in
    plashchem shkrlatnim, oskrunjen; zakrichi jim Pilat:
    Glejte, Chlovek je!

6

  To slishijo vishji duhovni, sluzhabniki, in takoj glasno
    zahtevajo: Krizhajte ga! Krizhajte ga!
    Pilat: Vzemite si ga, vash je; kajti jaz ne vidim nobene
    krivice na njem.
    A vedel je Pilat, da je nevarnost mimo, da linchali,
    krizhali ga oni ne bodo. Onechastil, ponizhal ga je za njih,
    onechastil v ocheh njih, in silno jih je pomiril s tem.
    To bil je chudezh njegov, in skoraj bi se bil chutil enakega
    z njim. Bil je drugi, ki je reshil chloveka iz krempljev
    drhali, ki voha zhe zhrtveno kri. Sedaj lahko jim ga mirno
    odvede izpred njih ochi. In odpeljejo Jezusa v sodno
    palacho.

7

  Tedaj zahtevajo Judje, a zhe negotovo, ne odlochno:
    Mi imamo postavo, zakon imamo, in po njem se ravnamo.
    On mora umreti, ker on je iz sebe Sina Boga delal.

8

  Ko pa Pilat slishi to, se prestrashi,
    in prestrashi se bolj kot poprej, ko shlo mu je za
    prestol in moch.

9

  Odide za njim v sodno palacho in vprasha ga,
    to pot brez napuha, ponosa:
    Od kod si?
    Jezus mu ni odgovoril.
    Bilo je drugich, ko mu Jezus ni odgovoril;
    in bilo je drugich, kar vladal je Pilat, da njemu
    kdo ni odgovoril. Che prvich prenesel je, drugich ni
    mogel; zato reche mu grozeche:

10

  Meni ne odgovorish?
    Kaj ne vesh, da imam oblast jaz,
    jaz oprostim te;
    in jaz sem, ki krizhati te da.

11

  Jezus: Che imel bi to moch in oblast ti,
    ne imel bi nobene oblasti ta;
    ki me je tebi izrochil.

12

  En sam namig njegov je zhelel dobiti Pilat, najmanjsho
    malenkost vdanosti njegove njemu, in izpustil bi ga
    srchno raje, mu dal svobodo, kot pa stregel drhali,
    gonu njih slepemu, in pa tem, ki so nahujskali jo nanj.
    Bilo je tako, da svobode njemu Pilat ni mogel dati;
    in bilo je tako, da svoboda, ki dal bi jo on njemu,
    ne bila bi svoboda, she prostost ne;
    in s svobodo tako je, da je nihche ne more nekomu dati;
    in veliko tega o svobodi je vedel Pilat,
    in tako malo v primeri z Njim.
     
    Drhal pa je krichala Pilatu: Che tega izpustish, izdal si
    cesarja; ker ta, ki se za kralja proglasha, zhali cesarja.
    Tudi ta prepredena misel ni misel, ki bi se mnozhici
    porodila spontano; krichali so jo tisti, ki so bili poslani
    zato, da vzburijo mnozhico, ko pravi chas bo za to; da
    poslali so jih veliki duhovni, treba rechi ni.
    Sedaj pa je drhal zhe vedno mochneje krichala, rjula je:
    Izdal si cesarja! Cesarja si izdal! Njega ne sposhtujesh!
    Ne, tu se ni dalo nich vech storiti zanj;
    bil je to zhe skoraj upor.
    Obupan je bil Pilat, kako chudno mu stvari uhajajo iz
    rok; ko mislil je zhe, da uveljavil bo svojo moch. Bil je
    ponosen in sebi vdan, tako neizprosen; a tega lahko bi
    ne videl, sebi spregledal: saj vedel je to premoch njegovo
    nad seboj, le on sam med ljudmi.
    Z drhaljo je zhe skoraj opravil, provokatorje bi lahko
    dal poloviti, she vedno bi lahko ukazal to.
    Tudi cesarju bi se dalo nekako razlozhiti, to bi on
    mogel. A bilo je tu nekaj, kar mu jemalo je moch.
    Karkoli bo storil, se bo obrnilo proti njemu. Tu je
    veljal nek zakon zhelezni, dobe zhelezne; kot da ne da se
    nichesar vech spremeniti; ker se je zhe zgodilo, kar godi se,
    in se bo po tem zakonu vedno zgodilo; ko sojen bo ta,
    ki ve, in je vdan nechemu, kar najmochnejshe je v njem.

19.13

  Tako je to videl Pilat; in se vdal. On nichesar drugega ni
    vech mogel storiti, kot da je privedel zopet Jezusa pred
    mnozhico slepo. Bil je to glas, ki ga je slishal v sebi Pilat,
    temu se ni mogel upreti.
     
    Na dan pred Veliko nochjo je torej moral sesti Pilat na
    sodni stol, ta stal je na mestu Gabati - Kamniti tlak,
    tako se imenuje.

14

  Judom chakajochim pravi:
    Glejte, kralj vash!
    Oni: Stran z njim, stran! Krizhaj ga!
    Pilat: Kralja vashega naj krizham?
    Iz ozadja se tedaj oglasé vishji duhovni sami:
    Mi nimamo kralja, samo cesarja imamo, samo njega
    priznamo.

19.15

  In ko jim je pustil, da to so izrekli, zachuden je bil. Bilo je
    prvich, da so vishji duhovni se sami oglasili v drhali,
    cheprav iz ozadja. Njih vdanosti tujemu cesarju, javno
    izrecheni; njihovi izdaji trojni: kralja svojega, naroda
    svojega, in she njega, Pilata povrhu; ni se vech chudil, sedaj
    se ni chudil nichemur vech. Izdali so njega s sovrashtvom
    neustavljivim, izdali bi sedaj vsakogar, on sam, Pilat
    rimski, je bil prvi na vrsti, za sedaj je videl to le on,
    a kmalu bodo tudi drugi.

16

  A Pilat ni umil si rok. On je vedel, da jim je pustil, da
    to so izrekli; zhe takrat jim ga je izrochil, ko je pomislil:
    bodo izdali, tako?
    Tezhko noch bo imel Pilat, potem pa she dve nochi tezhji;
    prestal jih bo sam, a z njim bo trpel On v njem.
     

17

  Sam nosil je krizh svoj, na kraj smrti njegove.
    Golgota - Mrtvashka glava, pot je od tedaj po njem
    imenovana, a bila je zhe prej, od zdavnaj je bila,
    in vechna bo to pot; in pot v vechnost bo, posebej
    izbrana vsem, ki hodili bodo: resnichno, resnichno po njej.

18

  Razpno ga na krizh in z njim dva druga, na levi enega,
    na desni drugega; mesto na sredi pomenilo za njih je,
    da je zlochinec vechji; njegov zlochin za njih je bil velik. In
    tako je ostalo, to mesto chastno poslej, za vse, ki hodili
    bodo za resnico v temo.

19

  Na krizhu Njegovem napis je:
     
   

JEZUS NAZARENSKI KRALJ JUDOV

     
    Bile so to besede Pilata, izrek sodbe na Gabati.

20

  In mnogo Judov ga je bralo;
    tako blizu mesta Jeruzalema je bil;
    bil pisan je v jezikih mnogih:
    hebrejskem, jeziku grshkem, jeziku latinskem;
    in bil je pisan v jeziku, ki ga govori le notranji glas,
    a ta jezik zna malo njih, in nekaj njih ga je znalo.

21

  Pritozhili so se Judov duhovni vishji:
    Napis naj na krizhu on spremeni.
    Pisalo naj bi:
     
   

JEZUS NAZARENSKI KRALJ JUDOV – SAMOZVANI

     
    Pilat ni maral za njih besede in rekel je tako:
    Hochete, da dodam she: SAMOZVANI,
    ki slishal je klic globoko v SEBI?
    Molchali so.
    Pilat pa je rekel: Nochete, ker veste;
    che slishi kdo ta klic globoko v sebi,
    che ga resnichno slishi iz sebe, potem ta ni le samozvani. Naj
    ostane tako! In ostalo je. On bil je na krizhu:
     
   

JEZUS NAZARENSKI KRALJ JUDOV

     

22

  Podoba na krizhu she ni bila prava, ni bila taka, kot jo je
    videl On.

23

  Ko so vojaki pribijali ga na krizh, so slekli mu obleko,
    obleko, ki naj bi onechastila njega s shkrlatom.

24

  Pod zhivim krizhem na krizhu so se sprli vojaki; obleke
    njegove niso mogli razdeliti pravichno, in kocka je
    padla.
    Oni so kockali zanjo pod krizhem.
    Bilo je tako, kot je on videl:
    Razdelili so obleko mojo med seboj, onechashchenje moje
    so na sebe vzeli, ko za suknjo mojo so kocko vrgli pod
    krizhem na krizhu; to priliko bo znalo brati le malo njih.
     

25

  One so stale pri krizhu:
    Bila je tu mati njegova, nje sestra, Marija Kleopova, in
    Marija Magdalena. In uchenec, ki ga je Jezus najbolj
    ljubil, je bil pri njem.

26

  Ni chutil she chlovek bolechine, kot jo je obchutil on, ko
    gledal je njih zhalost chloveshko, sochutje njih bilo je
    globoko, kot da bilo bi nad tem, kar lahko obchuti
    chlovek. Gleda Jezus mater in uchenca, oba, ki ju je
    ljubil; in obrne pogled svoj k materi:
    Mati, glej, sin tvoj... sem...
    vech ni mogel rechi, ustavila je zhalost besede njegove.
    Sedaj pogleda Jezus uchenca, ki ga je ljubil, proseche kot
    chlovek mu reche:

27

  Glej, mati (moja) je tvoja...
    vech ni mogel rechi.
    Uchenec njegov je razumel, razumela je mati njegova.
    V trpljenju svojem bila sta si eno, ta hip jo je uchenec
    vzel k sebi, v srce svoje, ko vzel On jo je v srce svoje;
    in bili so eno srce; srce, shiroko za vse, ki ljubijo
    neizmerno.

28

  Minil je chas, predolg za chloveshko trpljenje, ko vladal je
    molk. Zbral je she mochi v sebi Jezus, vedoch, da zhe vse je
    dopolnjeno, kar mu je tezhilo srce chloveka; le she za vodo
    prosi: Zhejen sem...

29

  A ni bilo vode, kdo mislil bi na vodo?
    Omochili so gobo v jedko tekochino, le ta bila jim je pri
    roki.

30

  She toliko si je opomogel, da rekel je:
    Dopolnjeno je...
    Naklonil je glavo, odshel je...
    Nekateri so slishali, da rekel je:
    Dopolnjeno je jedko zhivljenje moje, izpolnil sem dolg
    svoj, chloveka.
     

19.31

  Bila so trupla Golgoti okras, okras groze chloveka, ki
    mrazi; a bil je tu praznik, Judov sobotni dan velik,
    vechji she nikoli ni bil. In videli so Judje, da tako
    praznovati ne morejo,
    sence na gori so risale podobno v njih:
    trupla na Golgoti;
    okras grozi,
    grozi chloveka,
    mochi njegovi.
    Odshli so Judje in prosili Pilata,
    da praznik praznujejo svoj,
    tako, kot so ga praznovali doslej.
    Pilat: In kdo vam brani?
    Oni: Slika na Golgoti gori; mu reko.
    Pilat: Ta slika je v vas, je niste hoteli?
    Oni: Ne, ne na soboto. Snemi jih s krizha za ta dan.
    Pilat: Se ne bojite, da odidejo?
    Oni: Naj jim goleni prelomijo, nikamor ne pojdejo taki,
    a snemi jih s krizha.
    Pilat: On zhe odshel je, ne veste tega?
    Kdo si bo drznil mrtvemu lomiti kosti,
    kdo onechashchal bo mrtvega?
    Oni: V srce naj ga zabodejo, on imel je srce, tako pravijo,
    neumrljivo.
    Utrujen je bil Pilat; njih podlosti nizke, vere prazne,
    strahu velikega;
    da, to je bilo edino veliko v njih,
    tega on ni mogel vech trpeti, na njih?
    Pilat ukazhe svojim vojakom: Storite tako, a za las ne
    drugache.
    Njemu, Pilatu bilo je zhe znano vse to. Videnje njegovo je
    videl Pilat, ko bil je pri Njem.
     

32

  Natanko, natanchno za las bodo vojaki storili, kar slishali
    so; v poslushanju vzor so bili. Na goro so shli; zlomili
    goleni prvemu in drugemu, ki bila sta z njim krizhana in

33

  s krizhev so ju sneli. Ko pa pridejo pred njega, vidijo,
    da je zhe umrl; goleni se ne dotaknejo, nobene kosti.

34

  Eden njih prebode mu s sulico desno stran; iz rane
    priteche voda in kri. A sneli ga niso, bilo ni recheno.

19.35

  In ta, ki je videl, je izprichal, in prichevanje njegovo
    resnichno je, on ve, da govori resnico, da samo resnici
    prichevanja resnichnega je mogoche verjeti.

36

  Kajti to, kar se je zgodilo, se je zgodilo zhe davno
    poprej; in bilo je zapisano. Pismo pravi tako:
    “Nobene kosti mu ne bodo zlomili.”

37

  In drugo pismo pravi: “Gledali so ga, ti, ki so ga
    prebodli, a videli ga niso.”
     

38

  Iz Arimateje je prishel Jozhef, Jezusa uchenec, da zaprosi
    Pilata na samem za njegovo telo; bal se je Judov, zelo.
    A Judov se mu ni bilo treba vech bati; in Pilatu ni bilo
    tezhko privoliti proshnji njegovi. Jozhef odshel je na hrib,
    snel njegovo telo s krizha, in s krizha je snel krizh njegov.
    In tudi Judje so si oddahnili, ne ene besede mu niso rekli,
    sedaj shele jim je malo odleglo. Slika na Golgoti gori,
    krizh dvojni, simbol mochan je bil ta, ki paral jim je
    dusho.

39

  Ponochi pride she Nikodem z zmesjo aloe in mire za sto liber,
    a tudi on se je bal.

40

  Telo Jezusa, z dishavami prekrito, ovijeta v tri prte
    mrtvashke. Tako pokopavajo Judje, a ne chisto tako.

41

  Kraj, kjer je bil krizhan On, je bil vrt, bil je to nekoch
    res lep vrt, to se je videlo she. Na vrtu je bila v zemlji
    rana, chisto nova; grob,
    v njega polozhen pred njim she ni bil nihche.

42

  Grob je bil blizu, dovolj blizu mesta, in na tistem delu
    vrta, kjer je bilo zelenje nekoch najlepshe, in she se je
    videlo to. Ko tja polozhita telo Jezusa, so to videli veliki
    duhovni, a nich niso rekli; in delali so se, kot da niso
    videli nichesar; odleglo jim je; pa ni bilo tako le zaradi
    judovskega pripravljanja dne.
     
     
     

20.1

  Potem je bil na vrtu mir;
    in v nedeljo je bil mir,
    kot da bi se ustavil svet.
    Prvi dan po nedelji, she v mraku, gre Marija Magdalena
    na goro, k grobu pride she v poltemi.
    Grob gleda,
    ploshcha je tu taka, kot ona zanjo ve,
    to je ploshcha, ki ne da ji miru,
    ochi zapre in jo vidi, kako gleda njo,
    grob gleda.
    Odpre ochi Marija Magdalena,
    v grob pogleda;
    praznino groba vidi,
    vso globino groba.

20.2

  Tako jo prestrashi ta podoba groba,
    da chudno ni, kaj strashnejshega videle niso she njene ochi.
    Bezhi od groba, za sebe ne ve, ne ve, kam bezhi.
    In taka, kot da je ona iz groba stopila,
    se znajde pred Simonom Petrom in pred uchencem drugim,
    tistim, ki ga je Jezus ljubil.
    Brez sape, zadihana hiti govoriti: Vzeli so mi ga;
    Gospoda mojega so vzeli iz groba...
    v njem zeva praznina, nich v grobu ni...
    Zmedeno prestrasheno je bilo njeno govorjenje.

3

  Peter se prvi odpravi iz skrivalishcha, za njim she uchenec
    drugi, da gre k grobu.

4

  Tekla sta oba, kolikor sta mogla, kot da jima gre za
    zhivljenje; pa jima ni shlo za zhivljenje, tekla sta onadva
    s strahom drugim. Drugi je tekel hitreje, on k grobu
    pride prvi.

5

  Skloni se v grob, vanj vleche ga;
    ko pa ugleda tri povoje, ki lezhe na dnu groba,
    si vstopiti vanj ne upa.

6

  Simon Peter, ko dohiti ga, she ne vidi nichesar,
    a ko v grob stopi, vidi tudi on tri povoje, da lezhe na dnu;

7

  in vidi she, da potni prt, ki je bil na glavi njegovi,
    lezhi posebej, na mestu drugem.
     

8

  Sedaj stopi za njim uchenec, ki ga je Jezus ljubil,
    in vidi, kot je videl Simon Peter; sedaj mu verjame,
    ker prej, ko mu je Peter pravil, kaj vidi, mu ni verjel.

9

  Tezhko je verjeti pismu: “On mora od mrtvih vstati.”
    Eno je verjeti in drugo, ko vidish sam;
    eno je verjeti drugemu in drugo, ko vidita oba, skupaj
    verjeti.
    Umeti pisma, da mora vstati iz groba Ta, ki je videl,
    ne more nihche, ki ni videl groba, kako grob gleda vanj:

10

  Nista se vech smrti bala uchenca, ko sta shla po poti
    nazaj k svojim.
     

11

  Marija je sedaj sama pri grobu, ihti, tiho joka.
    S tihim jokom obup narashcha; sedaj je obup mochnejshi od nje,

12

  in ona se hoche vrechi v grob. Ko pa skloni se nad grob,
    ugleda dva angela v njem, belo oblechena sedita;
    eden sedel bi mu pri nogah, drugi ob glavi, ko bi
    njegovo telo bilo tam, kamor so ga polozhili;
    ona pa je iskala tretjega, ki moral bi biti njemu
    ob prsih.

20.13

  Angela vprashata: Zakaj jochesh zhenska?
    Magdalena: Ker so mi njega vzeli, ne vem, kje je
    Gospod mojega srca.

14

  She ni izrekla, ko zachuti neko silo za sabo,
    obrniti se mora, in ko se obrne, vidi njega, Jezusa.
    On stoji pred njo, a kot nekdo, ki ni on, ki Magdalena
    ga ne pozna. Vprasha jo:

15

  Zhenska zakaj jochesh? Za menoj?
    Koga ishchesh v meni?
    Magdalena iskala je tistega njega, ki ga je ona poznala,
    ki ljubila ga je tako, kot nobena zhenska njega ni ljubila.
    Ona: Che si ti njegovo telo odnesel, povej mi,
    kam si ga polozhil; jaz ga bom vzela, on meni pripada.
    Jezus: Magdalena Marija!
    Ta glas je prishel z druge strani.
    Marija se obrne drugich; ta glas je bil njegov,
    bil je tak, ki ga je ona poznala.
    Marija vzklikne: Rabuni, svetli moj!
    Hoche mu planiti v objem, hoche ga objeti: radost,
    veselje, hrepenenje je kipelo ji v dushi.
    Pa ni se mogla ganiti, premakniti ne, Marija Magdalena.

17

  Jezus: Ne moresh!
    Ne moresh se me dotakniti:
    Tak, kot me vidish, she nisem odshel k Njemu, Ochetu.
    A pojdem.
    Jaz grem naprej in naprej, gori grem;
    k svojemu Ochetu grem,
    k vashemu Bogu grem;
    k nashemu Ochetu grem,
    k njegovemu Bogu grem;
    k svojemu Bogu grem,
    in k nashemu Bogu grem;
    jaz grem: k Bogu.
    Tam je nashe srechanje,
    tam bo hrepenenje ljubezni tvoje chisto, lepo;
    neskonchno lepo, nepojmljivo.

18

  Pojdi sedaj; povej uchencem mojim, da si me videla,
    da si videla vame.
    Povej, da je tvoja pot: hrepenenje;
    da hrepenenje je pot;
    je sferichna glasba neba.
    To jim povej: glasba je hrepenenje dushe po vechnosti.
     

20.19

  Vecher je zhe bil, vecher tistega dne, prvega po nedelji;
    kjer uchenci so bili zbrani, so bile duri zaklenjene, njih
    strah je she zapiral v njih srchnost, duha v njih hromil je.
    Kdo pomiril ji bo, kdo odpahnil zapah src njihovih, che
    sedaj otrde, kdo sodil jih bo za to; ko so jim Njega vzeli,
    so vzeli jim del njih. Oni niso bili mochni dovolj, da
    nashli bi sebe. Moral je Jezus k njim, da pomiri jih,
    jim biti she enkrat sredishche, stopiti v njih sredo.
    Mir vam prinasham! je rekel glas v njih;

20

  in ko je to rekel, so ga videli,
    videli so takega, kot bil je, ko so ga she poznali;
    poznali pa so ga z dveh strani, dva njegova lika so poznali.
    Kot se otroci vesele najljubshega, tako so se veselili
    uchenci. Samo otroci she vedo, kakshna je ta radost.

21

  Mir vam! je moral ponoviti Rabuni.
    Tedaj so se umirili; njihove dushe je prezhel
    mir, tak, kot ga she niso poznali.
    Govoril je: Izpolnil sem pot, poslanstvo moje,
    sedaj je na vas, da izpolnite vi svoje.
    Ne sklicujte se neprestano na Boga, na ime njegovo.
    Sklicujte se name, zato me je On poslal.
    Kot je mene poslal Oche, tako poshiljam jaz vas.

22

  Bodite otroci moji;
    bodite otroci duha svetlejshega v meni;
    ne imejte duha, vi duh ste, in vech ste:
    bodite otroci iskre mojega uma svetlejshe;
    ne bodite utrinki temnejshi boga, ki ga ne poznate.

23

  Komurkoli v sebi odpustite, mu je zhe odpushcheno;
    karkoli zadrzhujete v sebi, zadrzhano je.
    Bodite strpni, ne hitite, kot bila je
    vashe navade slabost;
    che boste res resnichno hoteli, boste odpushchali,
    che ne boste hoteli tako, ne boste odpushchali.
     

24

  Le dvojchka Tomazha ni bilo z njimi, ko so ga videli.
    Drugi uchenci so pravili, pa ni mogel verjeti.

25

  Tomazh je moral sam videti in tipati, da verjel bi;
    rekli bi, da je moral videti otipljivo;
    vsaj dvakrat je moral odviti vsak ovoj dushe.

26

  Osem dni je minilo, pa so bili uchenci njegovi zopet
    notri; pred svetom zaklenjeni, vase zaprti;
    in ni malo z dvomom svojim, temu doprinesel Tomazh.
    In ko so duri dvakrat zaklenjene, Jezus pride vanje;
    govori jim:
    Mir vam dajem!

20.27

  Tomazhu veli she posebej: Polozhi sem prst svoj,
    v rane mojih rok, v rane del mojih.
    Podaj roko svojo, polozhi jo
    v rano srca mojega.
    Ne bodi dvakrat neveren; a to bodi, kar si.
    Tako je storil Tomazh, in chutil s tipom in videl z ochmi;
    umel je.

28

  Rekel pa smo to je: O gospod moj! In she: O
    Bog moj!
    Nekateri so si kasneje razlagali to: da Tomazh je bil
    prvi chlovek, ki je tipal in videl Boga; a tako ni bilo.

29

  Jezus rekel je: Ker si me videl Tomazh, verujesh,
    a sreche blagor tistim, ki verujejo, ne da bi videli
    z ochmi in tipali s prsti svojimi. Ochi varajo, vara tip,
    zavajajo chuti, vseh pet. A ko videl si z duhovnimi ochmi,
    ochmi duha svojega, si videl drugache; in drugache si slishal,
    ko slishal si svoj notranji glas. Ni pa mogoche umeti, che
    nikakor ne vidish, slishish ne; v nich ni mogoche verjeti.
    Videti je treba in venomer gledati, ker nihche ne vidi
    enkrat za vselej. Venomer skushaj gledati z odprtimi ochmi,
    z duhom nezastrtim, nezazrtim, s srcem odprtim. Che pa
    hochesh videti nich, ga bosh videl, a najprej morash videti
    nichnost, gorje ti, che jo spregledash, za nich zamenjash.
    A blagor njim, ki ne vidijo po meni, pa vendar vidijo;
    ti verujejo po sebi.
    Kdo je tak, so se v sebi vprashevali:
    Od vas ni nihche tak. A on je bil tak, ki ste mislili
    zanj, da tak je, ki si le roke umije, po zlu zlochina.
    Trpel pa je on bolj, in chist je bil on bolj; ne samo
    roke, on se je ochistil po sebi, sam se je ochistil.
    Pa niso vedeli uchenci, kdo bi bil tak, samo zato, ker:
    zanimalo je njih she prevech, kdo od njih bi lahko bil tak;
    tako zrenje je zazrto v stran, zameglilo jim je ochi,
    videnje njih.
     

30

  In vendar je Jezus hotel vech.
    Toliko chudezhev je storil pred uchenci svojimi, da bi
    oni videli; in she veliko drugih znamenj videnju, ki
    niso zapisana v tej knjigi.
    Che verujete v zhivljenje, v zhivo v sebi, verujete njemu;
    njemu ni mogoche ne verjeti; pa ne zaradi chudezhev, ki jih
    niste videli, ta znamenja videnju, ki jih je sporochal so
    vrednote; njih je videl in o njih vedel je, veliko vech
    kot moremo danes razbrati. Njegova sporochila so zhiva,
    zhive; in vechna so; segajo vse tja v neizmerno. Njegova
    pot je zgled nam in ne chudezh; to kar ishchemo, je v nas,
    in On je v nas, nich ne pomaga, che ne verujemo njemu;
    che verujemo le sebi; ker On je v nas, del nashe zavesti je.
     
    Poti so razlichne, a vi pridete najdlje po poti ljubezni;
    ta pot vam je blizu, to je moja pot; tako je sporochal v
    znamenjih - vrednotah. On jih je videl in obchutil zhivo,
    ker bil je chlovek, sin chloveka,
    sin duha, sin duha svetlega,
    sin iskre uma bozhanske.
    Vsaj to je bil, tega ni mogoche zanikati,
    a to ni malo;
    bil pa je she vech kot to, mnogo vech je On.

20.31

  Znamenja, ki so zapisana, so zapisana samo zato,
    da verujete po njem, ki jih je zapisal;
    prichevanje Janezovo je prichevanje uchenca, ki ga je
    On ljubil.
    Sporochilo po njem je: ljubezen.
    Po ljubezni je Janez najvech sporochil.
    Pa ni sporochal samo o ljubezni. Od vseh chudezhev,
    znamenj, najbolj skrivnostno je: videnje vase,
    iz sebe, po sebi.
    Kdor imel bo to videnje, zrenje, dojel bo,
    kar je najbolj skrivnostno zapisano v prichevanju
    Janezovem. V knjigi je zapisano, a ne prevech razvidno;
    razbrati, da videl bi, ga mora vsak sam;
    ker njegova pot je bila pot ljubezni,
    on je prishel vase po njej.
     
     
     

21.1

  Pri morju Tiberijskem se je Jezus zopet razodel
    svojim uchencem; razodel se jim je tako,
    kot she ni se doslej:

2

  Bili so skupaj: Simon Peter in Tomazh, ki ime mu je
    Dvojchek, Natanael iz Kane Galilejske in Zebedejeva
    sinova dva in she druga dva od uchencev njegovih.

3

  Simon Peter vstane in jim reche: Ribe grem lovit.
    Oni njemu, takoj: Tudi mi pojdemo s teboj.
    Na ladjo se vkrcajo, odtisnejo od brega in zhe so lovili;
    lovili so ribe vso noch, a rib ni bilo, lovili so jih tam,
    kjer rib ni bilo; ribolov je vodil Simon Peter,
    po svojem nachrtu.
    Zhe je bilo jutro, a ujeli niso nich, vso noch nich.

21.4

  Jezus stoji na bregu in jih gleda.
    Tudi oni ga uzro,
    a niso ga vech prepoznali.

5

  Jezus njim: Otroci, imate kaj jedi?
    Oni njemu: Nimamo.

6

  Jezus: Vrzite mrezho na desno stran ladje.
    Tako store, in glej: sedaj mrezhe niso mogli izvlechi,
    polna je bila rib.

7

  Tedaj ga spozna uchenec, ki ga je Jezus ljubil;
    Petru zakliche radostno: On je!
    Vztrepetal je in odvech si je bil Simona Peter, ko je
    to slishal. Opashe si haljo, njega zgornji del je bil
    nag pred njim; v morje se pozhene, kot da brez uma bi bil;
    ena sama misel ga je gnala, da se ochisti pred njim.
    Srchen je bil Peter in dobrega srca; pa ne prevech okreten,
    tako nerodno se je gibal, posebej she potem, ko je slishal
    njegovo ime.

8

  Drugi uchenci hite z ladjo k bregu, samo kakih dvesto
    komolcev do kopna; in vendar je bilo to tako dalech za njih,
    in mrezha je bila prepolna rib.

9

  Ko se izkrcajo na kopno, na katerem je bil On,
    tedaj oni vidijo; da tam jih zhe chaka zherjavica,
    na njej riba, pripravljena za jed,
    in kruh njegov.

10

  Jezus: Prinesite nekaj rib, ko ste jih zhe ujeli.

11

  Simon Peter stopi na ladjo, mrezho polno velikih rib
    izvleche na suho; bilo jih je sto in triinpetdeset;
    in cheprav so bile velike in tezhke, se mrezha ni raztrgala;
    Simon Peter je moral srchno jo vlechi, da jo je izvlekel.
    She vedno so bili zmedeni, niso doumeli, chemu vse to;
    zaradi chudezha? Tako so jih bili vajeni, a vsakich so
    ostrmeli, se chudili zelo. In sedaj she posebej:
    Chemu toliko rib? Rekel je; prinesite mi nekaj njih,
    a koliko je to, nekaj njih?
    Vse, kar so pocheli od takrat, ko spoznali so ga na obali,
    ko bili so she na ladji, so oni pocheli nespretno in zmedeno,
    kot she nikoli poprej. Smeshno zabavni so bili videti njemu,
    ko je gledal nespretnost uchencev svojih. Potem pa se Jezus
    zave zasanjanosti svoje, zresni se in jih pokliche:

12

  Pridite, jejte!
    Prishli so. Riba zhe pripravljena je chakala njih, oni pa
    toliko opravkov so si nadeli. Preden prishli so na breg,
    so na tihem molili, nekdo drug je molil v njih, da ne bil
    bi on. Videli so kruh njegov in nihche ga ni upal vprashati:
    Kdo si?
    V globino sebe jih bilo sram; vedeli so, da je on,
    pa tega niso hoteli vedeti; bil je nekdo drug v njih,
    njim tuj, ki tega ni hotel.
    Le njemu ni bilo nich tuje na njih, poznal je vsakega
    v njih.

21.13

  Jezus gre k njim,
    vzame kruh svoj in jim ga da,
    vzame ribo svojo in jim jo da;
    njim, ki mu niso sledili, ki so sebe izgubili
    na poti.

14

  Sedaj shele, ko je trikrat stopil iz sebe,
    ko je zhe tretjich vstal od mrtvih zaradi njih,
    tako bi oni rekli, ko pozabili bi na trojnost Njega,
    na njegovo troedinost,
    se je lahko Jezus tretjich razodel uchencem.
    Shibka je bila njih vera in vijugava njihova pot,
    takoj ko jih je zapustil. Zadnja jed, ki jo je Jezus
    postregel uchencem, je bila resnichno res chudezhna,
    tezhko doumljiva, in kmalu jo bodo pozabili.
     
    Vero Njih boste videli, ko vash chas bo za videnje,
    le chemu ta neuchakanost, nestrpnost, nenasitnost?
    Sebe nochete videti, che vidite, ne morete verjeti sebi,
    chemu potem ta radovednost, vedozheljnost? Dasi je
    treba rechi, da ta je pri vas resnichno res neskonchna.
    Vidim, da hochete vedeti:
    Vero Njih hochete vedeti,
    in kakshna je Njih resnica, svoboda, ljubezen?
    Che Oche je Gospod vojska nad vojskami, che Vojvoda
    Nam je, che Bog je edini, poslednji;
    in kakshna je vera Njegova?
    In vse to sem vam zhe pravil, a slishali niste, vi
    tega niste hoteli.
    Che Boga ni nihche videl, ga nisem videl jaz,
    ga ni videl Oche, ga niste videli vi.
    Che kdo bi lahko videl Boga, bi Bog videl Sebe;
    in vidi se, Bog Sebe vidi: v vas, v Nas, in v Drugih.
    In che bi Oni prishli in zavojevali na Zemlji,
    bi vi izgubili svojo vero?
    In che bi imel Gospod vojska nad vojskami eno vero
    za Sebe in drugo za vas, bi mu she rekli Bog Oche?
    In che ima vero, katero vero je dal vam, che ne svojo?
    In che je vera Njegova, vera vasha,
    ima On Boga kakor vi.
    In On ljubi mene, kakor sem jaz vas ljubil, in vi vsa
    bitja; in pokazal mi je svobodo in resnico;
    in jaz sem jo kazal vam,
    in Mojzes vam jo je kazal,
    in toliko Nas jo kazhe, oznanja vsakomur, ki hoche videti;
    vi pa niste videli, da je ta vera ista, da ste vi tisti,
    ki jo dojemate, kot morete, izneverite, kot zmorete.
    In taki, kot ste, bi radi videli vero Njegovo, Boga
    Njega? Kdor Vse hoche, dobi Nich; kdor hoche vedeti vse,
    ne ve nich.
    Pa vendar vi veste vse, vso vednost zhe imate, kot On,
    le spomniti se je ne morete, a tega sedaj she ne morete
    razumeti.
     
    O lovu hochete vedeti, o lovcih na ljudi hochete vedeti vech.
    Uchil sem vas lova na ljudi, duha njih, njih dushe, pa ste
    tako malo tega videli.
    To o lovcih je res treba vedeti:
    Lovci so lovci na zhivo zhivljenje in zhiva smrt so oni.
    Vsi lovci so lovci na zhivo; a so lovci na ljudi, ki ko
    ne lovijo ljudi, se lova uche, takrat oni chakajo na lov
    pravi, lov na ljudi.
    Lovci na ljudi so:
    lovci na glave chloveshke,
    lovci na duha chlovekovega,
    lovci na dushe, individualnost chloveka.
    Lovci so bili, oni so, in vedno bodo, ti:
    ki plen ujamejo, a ga v resnici res nikoli ne ujamejo.
    She tisoche let bodo lovili ljudi, jih v suzhnje okovali,
    a v dushi Sebe bodo suzhnji lahko svobodnejshi od njih.
    Lovili bodo ljudi, njih glave, a glava ni chlovek,
    je le del chloveka, ker chlovek je ves, in ne moresh
    ga razdeliti, razpreti, che on noche.
    Lovili bodo mozhgane ljudi, a to je she vedno isti lov
    na chloveshke glave, njih manjshi del v novi preobleki.
    Lovili bodo duha ljudi, in tudi tu bo tako, da del
    celota ni, ni cel chlovek, ker ta ni ulovljiv, razen po sebi.
    In lovili bodo dushe ljudi, njih sebstvo, individualnost
    v njih, Boga v njih, njih iskrivost Bozhansko; a ujeli bodo
    le malikovalce njih.
    Lovci to vedo, zato se pozhenejo vedno na eno v chloveku,
    nikoli na vse, sicer ne ujamejo nich.
    Dusha, ki jo ujamejo, je mrtva, omrtvichena tako, da tezhko
    bi ji rekli, da to dusha je.
    Mozhgani, ki jih operejo, so tako zozheni, da so prej bolezen
    kot zdravje organa, kjer naj bi misel domovala.
    Orodja, orozhja lova, pa so vedno enaka:
    zanke, vabe, pasti;
    in vedno sila in moch;
    zastrashevanje, sovrashtvo, slepota.
    Ali ne vidite strnjenega sovrashtva v stvareh,
    ki naredi jih chlovek; che she ne vidite, pa boste,
    ker vidno je prej kot stvar sama,
    ker zhe takrat je ko stvari ni she.
    Tu se ne da nichesar skriti, in to boste videli
    z gotovostjo. In kaj to spremeni v vashi veri?
    Che jo imate, vas ne more ujeti, zasuzhnjiti nihche.
    Che gotovi ste sebe, gotovi ste Boga v sebi,
    ker vechje gotovosti med vsemi gotovostmi ni!
    On pa ni lovec, je pribezhalishche preganjanemu,
    pristan je. V njegov pristan lahko pride vsak,
    zapusti ga vsak, ki pride, ko ni she gotov si
    Njega v sebi, sebstvu svojem.
    To torej ni lov, in nihche ni ujet!
    Ujet je chlovek v tri ovoje dushe,
    iz njih lahko izide, kolikor to sam hoche,
    kolikor to zmore sam. To je vash chas,
    ki zapravljate ga za stranske rokave poti.
    Che za las ste velichali katerokoli vrednoto, ste
    napravili korak naprej na svoji poti k zavesti sebe,
    bistvu sebe; to je edini pravi chas v vas, le ta je resnichen.
    Nash lov ni bil lov navaden, ti, ki so pristali v nas,
    so tu po volji svoji, in odidejo lahko, kadar hochejo.
    Vi vsi ste pri meni, v meni po moji volji, a prej
    ste bili pri sebi, po volji sebe in volji Ocheta mojega.
    Volje se morajo ujeti, uglasiti se, sicer ni svobode,
    ne ljubezni, ne resnice; samo lazh ostane, in z njo
    sovrashtvo, podanishtvo, in suzhnost. Tega ni mogoche ne videti.
    Uchil sem vas torej lova na ljudi, duha njih, njih dushe;
    a pomnite, res resnichno vam pravim, to tako je:
    Samo en lov na ljudi vam je dovoljen.
    Che to lov je, samo na resnico v njih, ni dovoljen,
    che oni to sami nochejo, ni.
    Tudi samo ljubezni v njih ne lovite,
    che ni je v njih,
    che resnichno, resnichno ni v njih,
    che ljubezen ni na njih poti.
    Ne skrenite ljudi z njihove poti, che oni tega nochejo,
    proti njih svobodi, volji svobodni ravnate tako.
    Samo en lov na ljudi je dovoljen:
    Che oni na poti so,
    che na njih poti je: resnichna ljubezen,
    che njih pot je: resnichno svobodna,
    che ljubijo resnico, sami, po sebi,
    che njih pot se nikoli ne ustavi, da reche kdo, tu sem;
    che njih resnica nikoli ni dokonchna, da reche kdo, edina je;
    che njih ljubezen nima meje, da reche kdo, imam jo.
    Jaz zhelel sem le to, da bi videli in verjeli:
    da je: ljubezen po sebi,
    resnica po sebi,
    pot sebe svobode svoje;
    da one vse vodijo v neizmerno,
    v eno,
    k Bogu.
     

21.15

  Po obedu, reche Jezus Simonu Petru:
    Simon Jonov, ali ljubish me bolj kot ti?
    Simon Peter pa odgovori: Ja, Gospod, ti vesh,
    da te ljubim.
    Jezus: Pasi jagnjeta moja.

16

  Jezus vprasha drugich: Simon Jonov, ali me ljubish?
    Simon Peter: Ja, Gospod, ti vesh, da te ljubim.
    Jezus: Pastiruj mojim ovchicam.

17

  Tretjich vprasha Jezus: Simon Jonov, ali me ljubish?
    Peter pa se razzhalosti kot otrok, ker ga je tretjich
    vprashal isto: Ali ljubi ga? In rekel je Njemu:
    Gospod, saj vesh sam; ti vesh vse in znash vse; vesh,
    da te ljubim.
    Jezus: Pasi moje ovchice.

18

  Zopet je nastal premor, zhe v tretje, a vzdushje ni bilo
    muchno, le resnobno je bilo; potem je Jezus rekel Petru:
    Resnichno, resnichno ti pravim:
    Ko si bil she otrok,
    si bil svoboden;
    sam si se opasoval,
    hodil si, kamor je hotelo tvoje srce;
    bil si resnichno svoboden,
    in hodil si, kamor si sam hotel;
    ko pa postarash se,
    raztegnesh svoje roke,
    shirok je tvoj sezhaj,
    dolg rok doseg;
    in nekdo drug te opashe,
    in povleche te tja, kamor ti nochesh.
     
    Med premori pa mu je Jezus govoril she mnogo vech,
    che jih je Simon takrat slishal, ne, tega ni mogoche
    rechi, a slishal jih bo, gotovo jih bo slishal.
    Oni drugi uchenec jih je slishal, ker je Jezus njega
    najbolj ljubil, in ljubil je on Njega resnichno, resnichno.
    Po ljubezni svoji je uchenec videl, ljubezen Njegovo
    je dojel vso. Bila je to ljubezen v treh svetovih dushe,
    individualnosti Sebe in Njega.
     

21.18

  Che je Bog ovil Bozhanskost Sebe v tri ovoje skrivnostne,
    je to storil tako, da bi jo vsak odvil v sebi.
    To jim je kazal Jezus na sebi, iz sebe, srca svojega,
    da bi oni videli, da pri njih ni drugache.
    Ko je bil she otrok, je Peter videl iskro bozhansko v sebi;
    ovchice je pasel, kot jih pase otrok bozhji.
    Potem je Peter v sebi pozabil; in chisto bi pozabil,
    da ni prishel Jezus, da obudi mu globino njega samega,
    mu pokazhe prozornost vseh ovojev: dushe.
    Razsvetlil je ljubezen njegovo:
    ljubezen sinu chloveka;
    ljubezen duha chloveka, ljubezen chisto, duhovno;
    ljubezen bozhansko chloveka, najsvetlejshe, najsvetejshe
    v chloveku, njega dusho, kar vidi le duh chloveka, ko
    chist je.
    Kdor ne ljubi, ne more videti,
    kdor ne vidi, ne ve za pot svojo, za svobodo sebe.
    In rekel je Jezus Petru: Ne bodi vodnik,
    kot more biti vodnik vsak chlovek, ki ne vidi,
    ki ne ljubi;
    ne bodi vodnik, kot more biti vodnik vsak chlovek
    jasnega duha, a ne ljubi;
    vodnik bodi po iskri bozhanski v sebi, a ne kot
    more biti to vsak chlovek iskrivega uma, a ne ljubi;
    ljubi kot otrok bozhji, ker take so ovchice moje.
    Pasi moje ovchice, one so otroci bozhji.
    Ti lovil si ribe tam, kjer ni jih bilo;
    shirok je bil tvoj sezhaj, temnel je duh tvoj;
    a srchen si bil, ni mogoche rechi, da ne,
    dasi to je, kar te povleche, kamor ti nochesh;
    potem morash tja, potem nisi vech ti, in nisi svoboden.
     

19

  To mu je povedal, da bi mu pokazal njegovo pot;
    vso pot do smrti bi lahko videl Peter,
    in brezna, ki vleche ga vanje, in zhrtev Njegovo,
    s katero je oslavil Boga, bi lahko videl.
    In ko mu je to povedal in videl, da Peter ne vidi,
    da ne ljubi ga dovolj, je rekel le:
    Pojdi za menoj!

21.20

  Ozrl se je Peter za njim,
    in tedaj vidi uchenca, ki ga je Jezus ljubil,
    kako ta zhe gre za njim,
    ta, ki mu je toliko bolechin povzrochil,
    zhe, ko je pri vecherji slonel na prsih njegovih,
    ki bil je ta, ki je Njega vprashal:
    Gospod, kdo je tisti, ki Tebe izda?
    Globoko v dusho njegovo je bila urezana beseda ta,
    bila je urezana trikrat.

21

  Ko Peter vidi tega, kako gre za Jezusom, reche:
    Gospod, kaj pa ta...?
    V glasu njegovem je bilo slishati vech:
    sum v ljubezen,
    njega neodpustljivost;
    sovrazhen odkrito je bil glas njegov,
    in siv, temno obarvan.

22

  Jezus: Naj hochem, da ostane in chaka...
    naj pridem samo ponj,
    tebi na ljubo,
    kaj tebi zato?
    Ti pojdi za menoj!
    Ne oziraj se po drugih, na druge ne glej tako,
    ne prezhi na ljubezen njihovo.
    On pojde sam,
    on ni ta, ki bi ga ti pasel.
     

23

  In razumeli so bratje,
    v ljubezni si bratje,
    a she polni sumov,
    da rekel je On:
    Ta uchenec ne umre.
    Toda Jezus ni rekel, da on ne umre.
    On rekel je, da ljubezen njegova ne umre;
    in rekel je:
    Che hochem, da ostane njegova ljubezen dotlej,
    ko pridem k njemu, najlepsha;
    kaj tebi, ljubezni tvoji zato?
    Ne manjsha ne vechja ne bo,
    kot jo sam zmoresh,
    che pa se v drugega ljubezen ozirash, vanjo vrtash, sumish jo;
    tedaj krhka bo ljubezen tvoja, zdrobila se bo.
     

21.24

  Ta uchenec je tisti,
    ki o ljubezni prichuje,
    in je napisal prichevanje to;
    ko njegovo pot zremo, vidimo:
    da je svobodna;
    in vemo: da je prichevanje njegovo resnichno,
    che vemo, kaj ljubezen je.
     

25

  Je pa she veliko drugih vrednot kazal Jezus;
    njih pot svobodno in pot njim;
    ko bi vse opisal, menim:
    da ves svet bi ne imel prostora za knjige,
    ki bi se morale napisati.
     
    Sedaj pa she to, kar najbolj je skrito v prichevanju
    uchenca, ki ga je Jezus najbolj ljubil.
    Chemu naj bi nam pisal Janez prichevanje svoje?
    Tezhko ga je dojeti, razumeti pa ga sploh ni mogoche,
    zaman bi se trudil, kdor hotel bi le razumeti.
    Tezhko je to dojeti brez vsega prichevanja Janezovega,
    ki se ga je do danes zhe mnogo izgubilo.
    A che potrudimo se, pogovarjati se z njim v duhu njegovem;
    prebrati skrivno sporochilo duha, ne chrke,
    se ono morda razodene samo po sebi.
     
    Janez je imel prichevanje sebe!
    On je prichal resnichno iz sebe,
    po sebi iskreno je prichal,
    tega ni mogoche ne videti.
    She mnogo knjig bo pisanih o njem,
    o njegovem prichevanju sebe;
    in mnogo bo lazhnih prerokov;
    vsak sam ga bo mogel iskati v sebi,
    sam ga razkriti,
    sam sebi razodeti, kaj to lazhno je in kaj pristno.
     
    Vse to govori prichevanje Janezovo,
    le razbrati ga ni prav lahko,
    ker mi uchimo se brati povrshno,
    na videz soglasno;
    ko pa smo iskreni do sebe, vidimo:
    da s tem ni tako.
    Ker najtezhje je verjeti sebi,
    najti duha sebe,
    najti svojo iskro bozhansko,
    individualnost svojo.
    Che se ona le malo zasveti,
    potemni she lahko,
    lahko samo tli,
    a ugasne ne vech,
    prevech je ona dragocena Njemu.
     
    Tudi ves svet bi ne imel prostora za knjige,
    ki bi se morale napisati samo o ljubezni.
    In kaj ni zhe danes najvech knjig, ki knjige so,
    takih, ki govore o ljubezni, njen zapis so,
    prichevanje srca, ki govori iskreno.
     
    Kdo more rechi komu,
    da on ne sme jih pisati,
    da prevech jih je;
    onih drugih: zapisnikov, zakonov, porochil, informacij,
    ovadb, pa premalo;
    da v njih, ki knjige niso, zhivega zhivljenja vech je
    kot v prichevanjih;
    da morda so, samo malo premalo she, natanchne,
    she niso vse v bitih shifrirane,
    a ko bodo, takrat bodo prave in morda celo ozhive?
    Dokler pa she niso, dokler she ni tako,
    kdo more rechi, da se prerokba Janezova ne bo izpolnila:
    In knjige bi se morale napisati,
    in pisale se bodo.

 

Zgodba o Pilatu