Pogum Revije SRP 2001/1

Rajko Shushtarshich

Chlovekov razvoj
 
VREDNOTE SISTEMA IV

 

INSTITUCIONALIZACIJA OBCHIH VREDNOT
(v vrednotnem sistemu institucionalne strukture)

III.

Institucionalizacija obchih vrednot ali njihova transformacija v sistemske vrednote je nemara najbolj vidna na primeru vrednote delo. O vrednoti delo je bilo v nashem prejshnjem sistemu izrecheno veliko, morda toliko kot o nobeni drugi vrednoti. Aktualna je bila predvsem kot deklarirana vrednota - utemeljevalka legitimitete sistema. Subsistemi naj bi zgodovinsko nastali, se razvijali in bili vrednotno utemeljeni ravno v "zgodovinskem procesu druzhbene delitve dela". Po marksistichni "delovni teoriji vrednosti" je bila vrednota delo kljuchna (utemeljevalna) vrednota sistema. Tako stvari kot tudi chloveka (tj. delovnih ljudi, proizvajalnih sredstev in proizvajalnih odnosov). Na oblasti v sistemu pa naj bi bil "delavski razred" oz. je bila zachasno njegova "avantgarda". Primarni interes druzhbene strukturiranosti pa je veljal "razredni strukturi brezrazredne druzhbe". Socialne stratifikacije tako rekoch ni bilo, ni bila legitimna. Glede strukture sistema pa se je uveljavila vrednotna delitev subsistemov (druzhbenih dejavnosti sistema) na proizvodne in neproizvodne ter produktivne in neproduktivne. Chlovekov razvoj in konkreten polozhaj v hierarhiji sistema (ugled, status, prestizh, moch, itn.) je bil oz. naj bi bil odvisen od (rezultatov) njegovega dela. Tako vrednotno utemeljevanje je aktualno she danes. Ne bomo se ga lahko znebili, kar tako chez noch. Najbrzh ni treba rechi, da po vrednotni teoriji ni tako, ampak je ravno nasprotno. Chlovekovo delo je odvisno predvsem od njegove vloge v hierarhiji sistema. Namrech, legitimiteta sistema kot celotna vrednotna struktura vrednoti posamezne vloge in ravno tako dejavnosti v sistemu, tako konkretne institucije kot subsisteme. Poenostavljeno recheno, vrednotenje chloveka v sistemu je odvisno od njegove pozicije v hierarhiji sistema. Kako pa je utemeljena hierarhija? Kratek odgovor je: vrednotno. In to obravnavamo v vrednotni utemeljitvi sistema. Ne delo, pach pa hierarhija je temeljna ali evaluacijska vrednota sistema.

Tezhko pa bi rekli, da smo bili v nashem prejshnjem sistemu v odnosu do vrednote delo kaj posebej originalni, morda le v nashem velichanju "samoupravnega dela" in s tem samoupravnega sistema ali sistema, ki je bil "socialistichni vrednotni sistem delavskega razreda" in njegove avantgarde. Se razume samo po sebi. Ta je schasoma premenil v "socialistichni samoupravni vrednotni sistem delavnih ljudi in obchanov v temeljnih organizacijah zdruzhenega dela ... in druzhbeno politichnih organizacijah ... ter skupnosti obchanov v krajevnih skupnostih ... itn, itn."

In kaj se je zgodilo in se she vedno dogaja s transformacijo samoupravnega socialistichnega sistema v novi demokratichni sistem? Avantgarda je ostala, vech ali manj, ista. Ekonomska elita je premenila najprej v "tehnokrate", malo kasneje v "management". Politichna elita pa v demokratichno izvoljene politichne reprezentante sistema in bohotno razrashchajocho se administracijo sistema. Parveniji na oblasti niso ravno shtevilni. Dobrshen del povelichevanega delavskega razreda oz. "neposrednih proizvajalcev" pa se je preselil med nezaposlene. Sistem v transformaciji oz. restratifikaciji ima na trgu delovne sile sorazmerno velik presezhek, chudno se slishi, ljudi. Kako chudoviti in raznoliki so oznachevalci vrednote delo: "delovni ljudje", delavci, delavski razred, "rezervna armada delavskega razreda", po drugi strani pa: brezposelni, nezaposleni, odvechna delovna sila, tehnoloshki vishki, in tako naprej in nazaj skozi vso zgodovino chlovekovega razvoja.

 

O VREDNOTI DELO

Vrednota delo je ena najbolj manipuliranih in manipulabilnih vrednot, pripravna je za utemeljevanje chesarkoli, she posebej pogosto pa se jo uporablja v vrednotnem sistemu institucionalne strukture. Lahko bi rekli, da je delo vrednota, ki je izredno manipulabilna, ki je tako cenjena, ideologom ljuba, pogosto uporabljana, pogosteje zlorabljana, skratka, je vrednota, ki naravnost kliche po manipulaciji.

Preden preidem na opis njene nivojske strukture, bom skushal ilustrirati njene posebnosti, a res le nekoliko, ker so v njenih modalnostih in variacijah neizchrpne. Vrednota delo - nedelo ima med vrednotami, ki utemeljujejo obstojechi red sistema, njegovo institucionalno hierarhijo, prav posebno mesto tudi po tem, da je nepogreshljiva v vseh sistemih sveta kot deklarirana oziroma deklarativna vrednota. V njej je izpostavljen skrivnostni pomen vrednote, ki osvobaja chloveka, vrednota, ki osmishlja chlovekovo bivanje – mu daje smisel. She nedavno tega nam je bila znana v inkarnaciji "Arbeit macht frei". Pa se kljub temu, da jo je ena najmochnejshih propagand sveta izobesila na slavoloke smrti, ni prav nich izrabila, to je prav nich ni izgubila na svoji aktualnosti, uporabnosti (dasi vemo, da se vrednote z deklariranjem obrabijo). Delovnih taborishch, v katerih prisilno delo osvobaja, prevzgaja, chloveka socializira, tudi danes ne manjka. Obsodba na prisilno delo je priljubljena nagrada za izkazano nelojalnost sistemu in sledi ji preselitev inkriminiranega individua v zvrnjeni del institucionalne piramide (hierarhije), vse zato, da ne bi vech kazil njene svetlejshe, bolj osvetljene nadgradnje. V shirshem pomenu pa je vsako delo, ki ga individuum opravlja z nejevoljo, odporom, prikrito prisilo (pa naj je ta materialne ali nematerialne narave), vse prej kot njegovo osvobajanje.

Zakaj je delo lahko tako atraktivna vrednota? Delo je sinonim za chlovekovo aktivnost, ki je sama po sebi nevtralna in je agens, ki naravnost kliche po usmeritvi, po vrednotni orientaciji. Tako, da delo vedno pomeni nekaj, kar je opredeljeno in vrednotno usmerjeno shele skupaj z nekim pomenskim dodatkom, ki je navadno neekspliciran, a ga je mogoche (iz konteksta sooznak) razbrati, deshifrirati ali vsaj slutiti. V socialno veljavnih vrednotnih sistemih nastopa najpogosteje v tehle zvezah: urejeno delo, vodilno, vodstveno, upravljavsko, pa umsko ali fizichno delo, merljivo, rutinsko in avtomatizirano delo v nasprotju z avtomatskim delom robotov, nadalje kot disciplinirano delo (v tej modalnosti zagotovo poudarja izostritev reda in utrditev hierarhije obstojechega), tako brez konca naprej in vedno bolj zabrisujoch svoje amorfno bistvo v vedno daljshih sestavljenkah nashega novogovora, ki pa jih ne bom vech nashteval. Tako mi ne preostane nich drugega, kot da she sam dodam nekaj daljshih, a ilustrativnih opisov dela:

- delo je vitalna sila hierarhije, njena dinamika, ki jo je z dejansko vrednotno orientacijo treba shele napolniti, ker delo kot tako ne more biti vrednota (!);

- delo ne osvobaja! Da bi osvobajalo, ga je treba dvigniti na nivo spontanitete, povezati z ustvarjalnostjo ali kar s svobodo, kar pa je v institucionaliziranem delu skozi vso chloveshko zgodovino prej izjema kot pravilo (v tem primeru je opis nekoliko daljshi, ker pri tem oskrunjenju dela prichakujem najvech zgrazhanja);

- delo je razdeljeno, razstavljeno delo ("druzhbena delitev dela" je v resnici najprej delitev vrednotnih orientacij in sledi ji njihova institucionalizacija).

V neki nam dobro znani opredelitvi je delo razdeljeno na produktivno in neproduktivno delo in s tem so bile tako opredeljene cele dejavnosti druzhbe, po nashe subsistemi, v tiste, ki prisvajajo, in tiste, ki participirajo oziroma parazitirajo v sistemu. Nadalje so nam she v zhivem spominu aktualne delitve dela v politichno in apolitichno delo, she bolj pa konsekvence te delitve dela.

Najbolj pa so nam znane delitve dela na: politichno, ekonomsko ali gospodarno, pa obredno, znanstveno, izobrazhevalno, socialno, kulturno delo in tako naprej; vendar o tem nekoliko kasneje.

Skratka, delo je operacionalizator institucionalne strukture sistema na vertikalni in horizontalni ravni oziroma osi hierarhichne piramide, vendar je vrednotno orientirano shele z nekim pomenskim dodatkom. Tam nekje, kjer se piramida prelamlja, pa so manjvredna dela, zanichevana dela, neugledna dela, vse tja do zlochinskih, protisistemskih del, ki imajo nekoliko modificiran sooznachevalec; ta dela se preimenujejo v delovanja samo zato, da ne bi umazala chistosti dela kot vrednote. In che she sedaj vztrajate na tem, da so vsa dela enakovredna, enako cenjena in enako sposhtovana, potem trdite, da hierarhije v sistemu ni in da vrednotni sistem kot vidik zavestnega reflektiranja dejstev zavesti (vrednot) ne obstaja. Ta trditev me mochno spominja na deklarirane vrednotne sisteme, ki v osnovi trde, zatrjujejo, da druzhba ni ali ne bo ali ne sme biti razslojena, sistem pa ne hierarhiziran. S tem trde, da ni vrednotnega sistema socialne stratifikacije, da ni vrednotnega sistema institucionalne hierarhije, da sta le fikcija druzhboslovcev, sistemologov oz. vlogoslovcev. In potem bi zhe zaradi doslednosti morali trditi, da ne obstaja "izkorishchevalsko delo" niti izkorishchano delo in da dela sploh ni mogoche izkoristiti niti kot simbolno vrednoto niti kot dejavnost chloveka. Bili pa bi krivichni do vrednote delo, che ne bi posebej poudarili njene svetlejshe povezave z vrednotami, kot so:

- ustvarjalno delo, inventivno delo, samoiniciativno delo;

- svobodno delo, kot je to svobodno delo svobodnih umetnikov in drugih svobodnih intelektualnih poklicev, pa samostojno delo samostojnih kmetov, obrtnikov in podobna dela ter dejavnosti spodobnih samoutemeljujochih poklicev.

Dasi te vrste dela ne enachim z ustvarjalnostjo ali svobodo samo, saj so to she vedno institucionalizirane dejavnosti vlog in institucionalnih vrednotnih orientacij, vendar te za sistem ochitno she niso dovolj institucionalizirane. Vidno jih krchi po obsegu in shtevilu, skratka, zelo si prizadeva za njihovo enakopravno vkljuchitev v "zdruzheno delo", "ekonomski red", "politichno ureditev", skratka sistem. Ta institucionalizira delo vedno bolj in bolje, sorazmerno z ekspanzijo subsistemov sistema na rachun idividuuma in njegove svobode.

Chisto drugache pa je na deklarativnem nivoju. V deklarativnem prizadevanju sistem visoko povzdigne svobodno in ustvarjalno delo, a vseeno prav nich ne pomaga, ker v socialno veljavnem vrednotnem sistemu te orientacije dela ne morejo prav zazhiveti kljub propagiranju, ker so nasprotne: redu, urejenosti, discipliniranosti, kontroli, vodljivosti, usmerljivosti, ker s svojo samoorientacijo, spontaniteto in relativno svobodo rushijo obstojecho hierarhijo. Z njihovo dodatno institucionalizacijo pa te vrste vrednotenja dela izgube svojo vitalno moch, ki je bila ravno v ustvarjalnosti, samodolochitvi, samoodlochitvi, samostojnosti, svobodi. Skratka, njihova vitalna moch je ravno v vrednotni soorientaciji z obchimi vrednotami, za katere pa vemo, da imajo to znachilnost, da se ne dajo institucionalizirati, omejiti, definirati, ker ko to storimo, niso vech obche vrednote.

 

O HIERARHIJI

 
Zakaj imajo vrednote institucionalne legitimitete svoj evaluacijski predznak (so pozitivne ali negativne)? Odgovor: zgolj po svoji relaciji do temeljne vrednote "hierarhija je" ali njenih modalitet, medtem ko sama hierarhija kot chista utemeljitev vertikalne strukture sistema nima vrednotne evaluacije po drugih vrednotah.

Chista vrednotna relacija je: hierarhe - anarhe ali hierarhija - anarh(e)ija. V aktualni modaliteti antihierarhija in anarhija je chisti vrednotni relaciji zhe dodana heteronomna institucionalna evaluacija in sicer: hierarhija je (+) pozitivna vrednota in anarhija je (-) negativna vrednota, tako v socialno veljavnem vrednotnem sistemu institucij. Zhe omenjeni preprostejshi odgovor na to vprashanje je, da je to zato tako, ker institucionaliziranih nehierarhichnih vrednotnih sistemov sploh ni, niso nam znani. In to dejstvo je tako ochitno samo pri tej vrednoti in mnogo manj pri katerikoli njenih modalitet. Malo kompleksnejshi odgovor pa je ta: Chista hierarhija je nevtralna vrednotna relacija, ki se z institucionalnimi vrednotami shele napolni, natanchneje recheno, jih strukturira, hierarhizira po vertikalni osi hierarhije. S tem pa jim daje tudi evaluacijski predznak vrednote oz. nevrednote in se tako sama institucionalizira. Nehierarhizirane bi bile vrednote institucionalne legitimitete enako vrednotene in o vrednotnem sistemu sploh ne bi mogli govoriti, nobene osnove za strukturiranje in sistematiziranje bi ne bilo.

Reshitev antinomije med socialno veljavno vrednoto "hierarhija je" in deklarirano vrednoto "hierarhija naj bo", mora biti (!), ni mogocha. V deklarativnem vrednotnem sistemu ima hierarhija nasprotno (obrnjeno) vrednotno evaluacijo, kot jo ima v socialno veljavnem sistemu vrednot. Tu je razlog razkola, antinomije vrednot deklariranega in dejanskega vrednotnega utemeljevanja, le-ta je pri nekaterih vrednotah bolj, pri drugih manj ochitna. Posameznik pa sam do hierarhije lahko zavzame poljubno opredelitev, a temeljna je neizogibna: "hierarhija je" ali "naj bo" ali "mora biti". Nanj deluje, ga usmerja, dolocha. Dolocha namrech njegov temeljni socialni polozhaj (v institucionalni hierarhiji, v socialni stratifikaciji).

Povsem drugo vprashanje pa je, katere vrednote so hierarhizirane v vrh vrednotne strukture oziroma, kako so hierarhizirane?

In na to mislimo, ko govorimo, da nobena hierarhija vrednot ni vechna in da ima vsak posameznik svojski vrednotni sistem. Pravzaprav ima najmanj tri: deklarirani, socialno dejansko veljavni in pa svoj lastni (osebni) vrednotni sistem. Individuum reflektira tri razlichne medsebojno mochno razlikujoche se, dejansko pa nasprotujoche si nachine strukturiranja vrednot. Protislovnost socialnih vrednotnih sistemov soocha s svojo lastno vrednotno orientacijo, s svojskim dojemanjem vrednot kot dejstev zavesti in ne le simbolov, istih besed, ki imajo tako razlikujoch se pomen.

Modalitete vrednote hierarhija, kot so: druzhbeni red, institucionalna ureditev ali pa v nesestavljenih oznakah kot urejenost, organiziranost, sistemotvornost, institucionalnost in tako naprej, ter v modalnostih, ki operacionalizirajo tip hierarhije, kot so: totalitarizem, integralizem, hegemonija, centralizem, itn., imajo tako ochitni skupni imenovalec - vrednoto "hierarhe", da si jih brez nje ne moremo niti zamisliti. Natanchneje recheno, te vrednote v deklariranih vrednotnih sistemih hierarhijo idealizirajo oz. jo celo morajo idealizirati, vendar v socialno veljavnih vrednotnih sistemih (tistih, ki dejansko regulirajo socialne odnose) pomeni naglashevanje "naj-vrednot" (vrednot, ki naj bi bile regulativi; vrednot, ki naj shele bodo vrednote), samo potrditev "tu-vrednot", (vrednot, ki so dejansko aktualne), vrednot, ki so socialna realnost – dejanskost dejstev zavesti.

Vrednota hierarhija ima negativno konotacijio predvsem zaradi deviacij (izkrivljanja) uveljavljenih vrednot konkretnih hierarhij (hierarhichnih struktur). Drugache recheno, zaradi socialno veljavne hierarhizacije (pre)dominantnih vrednot hierarhija nujno deviira. Najrazvidnejshi primer deviacije legitimitete institucij je v premeni (modifikaciji hierarhizacije) vrednot v njihovo personalno konotacijo, to je deviacija institucionalne legitimitete v nam dobro znano personalno legitimiteto institucij.

 

O PERSONALNI LEGITIMITETI INSTITUCIJ

 
Institucionalna hierarhija kot idealna struktura in katerakoli konkretna hierarhija sta nekaj povsem razlichnega. Da s slednjimi nekaj ni v redu, je trivialna ugotovitev, da pa v njih hierarhija ne deluje funkcionalno, se nam kazhe v tem, da obche vrednote v konkretnih vrednotnih sistemih delujejo praviloma kot naivna zaznava vrednot institucionalne strukture. To pa ni le estetski problem urejenosti hierarhije vrednot, ampak zhivljenjski problem vrednotne orientacije vsakega individuuma. Individuum, orientiran v realizacijo obchih (obchechloveshkih) vrednot, vsaj zelo slabo prosperira v institucionalni hierarhiji, che se mu ne godi kaj hujshega. Njegov socialni vzpon je odvisen od prilagajanja svojih vrednot neki konkretni modifikaciji institucionalnih vrednot, ki ni nikoli jasno izrazhena. To, da med razlichnimi nivoji vrednotnega sistema ni skladja, lahko vodi posameznika, ki bi si prizadeval uskladiti neuskladljivo, samo do "shizofrenega" razpada njegovega vrednotnega sistema, vrednotne orientacije ali pa v skrajni vrednotni relativizem. Zopet je to en vidik drame njegovega razchlovechenja, izvirajoche iz soochenja s konfliktnostjo institucionalnih vrednot, ker posameznik skladja ne more vzpostaviti, lahko le reflektira to neskladje, da tako utemelji smisel svoje lastne institucionalizacije.

Problem pa je treba videti tudi z druge strani. Ko se delni chlovek zave sterilnosti, sivine in hkrati neverjetne uchinkovitosti in premochi institucionalne legitimitete nad njim, njegovim smislom bivanja, hoche dati in dodati tej mochi svoj lastni prispevek, vsaj delchek svoje lastne chlovechnosti. To obchutenje in z njim prizadevanje je posebej mochno ob njegovi iniciaciji, ko prvich zasede vlogo v instituciji in se vsakich ponovi, ko se mu le dozdeva, da je zasedel eno kljuchnih vlog v institucionalni hierarhiji. Trudi se, da bi vnesel vanjo nekaj chlovechnosti, domachnosti, svojskosti, v okviru svojih zmozhnosti seveda, ki pa so odvisne predvsem od njegove pozicije v hierarhiji vlog. Rezultat tega prizadevanja je personalna legitimiteta institucij. So pa posamezniki, res redki in samo v nekaterih obdobjih razpada sistemov, ki dajo svoj osebni pechat vrednotni orientaciji sistema, ki ji rechemo: personalna legitimiteta sistema ali vrednotni sistem enega.

V jeziku vrednot bi rekli, da institucionalizirane vrednote v tezhnji, da bi se priblizhale obchim in polnim vrednotam, v sistemu, ki ga definirajo, she bolj deviirajo. Drugache povedano, personalna legitimiteta je osebno modificiranje vrednotne utemeljitve vloge, ki je po instituciji brezosebna. Nadalje, to je osebno modificiranje legitimitete institucije, vrednotne orientacije dominantnega subsistema in na koncu, ko je premena razvidna, modificiranje vrednotne utemeljitve in regulacije sistema kot celote. Relativno chiste institucionalne vrednote, kot so lojalnost, nadrejenost, razvoj, se obarvajo s prilivom osebnega (vrednotenja), s pechatom osebnosti. Vedno bolj jih zamenjujejo vrednote, kot so: avtoritarnost, posesivnost, uzurpacija, slavohlepnost. Skratka, manipulabilnost vrednot se izrazi v polnem zamahu. Tudi vrednota lojalnost, na primer, vedno bolj pomeni pripadanje in vdanost nekomu in ne vech vlogi, instituciji, sistemu. Lojalnost je bolj in bolj osebna in vedno manj institucionalna (impersonalna vrednota), enako velja za vse druge institucionalne vrednote. Kadar pa taka preobrazba institucionalnih vrednot ni povsem razvidna, se aktualizira kot na primer vdanost "za nekaj" in ne (odkrito) "nekomu" ali pa se kot zavzemanje za neke "skupne cilje" na koncu izkazhe, da so ti za neke bolj skupni kot za druge, da je ta "nekaj" bolj od nekaterih kot od drugih. Vrednotna relacija avtoritarnost - neavtoritarnost je lahko zgolj modificirana preobrazba relativno chiste institucionalne vrednote nadrejenost - podrejenost. Personalna legitimiteta je stopnjevano prevrednotenje in razvrednotenje tako legitimitete kot legitimnosti hierarhije institucij oz. njihovega funkcionalnega vrednotnega sistema.

Pomembna je she osvetlitev nivojske identifikacije individua. Tu so razlike v identifikaciji in depersonalizaciji posameznikov glede njihove pozicije v hierarhiji ochitne. Vrhovne vloge se zelo identificirajo s celotno legitimiteto (odgovarjajocho vrednotno strukturo), se pravi, nosilci vrhovne vloge v relativno avtonomnih institucijah se identificirajo s celotno institucijo, institucije se polaste, kot da bi bila ta njihova domena. V tem nekoliko poenostavljenem opisu je osnova, lahko bi rekli pravilo osebne modifikacije vrednotnega utemeljevanja konkretnih institucij. Pogosto pa se motimo, ko jo pripisujemo sami hierarhiji. Naj ponovim: hierarhichnost (hierarhe - anarhe) je temeljni princip institucionalizacije, nehierarhichnih institucij ni. Ukinitev te temeljne vrednotne relacije ni mozhna, ker bi pomenila ukinitev kakrshnekoli vrednotne utemeljitve institucij in s tem samih institucij. Nobena institucija pa ne more ukiniti svoje vrednotne utemeljitve, to se kratko malo ne da niti zamisliti. Kadarkoli in kjerkoli pa je mogocha ukinitev personalne legitimitete institucij, le odgovarjajajocha institucionalna moch je za to potrebna. Zhal pa pogosto pomeni ukinitev personalne legitimitete le njeno modifikacijo v drugo ali vech drugih manj bleshchechih personificiranih vrednotnih sistemov. Izredne vloge ali izredno pomembne institucije, na primer "institucije posebnega druzhbenega pomena", utemeljujejo svoj pomen, svojo kljuchnost, enkratnost, nepogreshljivost, neminljivost in nespremenljivost vse tja do suprasistema. Tu ne shteje vech pomembnost vloge za sistem, ampak pomembnost osebe za chloveshtvo. Pa tudi tu se vrednotno utemeljevanje personalne legitimitete ne ustavi, ampak prerashcha v transcendentalno utemeljitev. Personalna legitimiteta se transformira v karizmatichno legitimiteto.

Shematsko bi deviacijo vrednotnega sistema institucij v personalno legitimiteto opisal takole:

Najprej je tu stopnja mochne identifikacije posameznika z vlogo. Ta se v celoti, a nereflektirano vzhivi v institucionalno vlogo, to nam ni tezhko videti, nekoliko tezhje vidimo prezhemanje individualne vrednotne orientacije z institucionalno legitimiteto, ker je to stapljanje postopno, manj razvidno, ko se razkrije, je premena zhe dejstvo.

Sledi personifikacija vloge, kar pomeni polastitev vloge, ko se individua ne more vech lochiti od vloge, z njo je prezhet. Postaja nezamenljiv, njegova osebna vrednotna orientacija je v vrednotnem sistemu institucije odlochujocha.

Personalna legitimiteta je vidna preobrazba legitimitete institucij z osebnim vrednotnim sistemom, ki je institucionaliziran. V njem ni obchih vrednot, che so, se nujno institucionalizirajo, potem niso vech obche in niso vech neposredna dejstva nashe zavesti, ampak so posredna - nashi zavesti posredovana dejstva. Stopnja institucionalne identifikacije posameznika z legitimiteto institucije sovpada z vishino njegove hierarhichne pozicije. Mozhnost modificiranja legitimitete institucij je socialno pomembna le na kljuchnih pozicijah v hierarhiji sistema. Realizira pa je ne niti premochna identifikacija mogochnih posameznikov niti njihova moch in zmozhnost uzurpacije vrednotnega utemeljevanja, ampak shele sochasna preobrazba in soglasje celotne hierarhije podanikov, njihova lojalnost je naravnost naravnana k temu. Tu je vrednota lojalnost kot narocheni katalizator preobrazbe: ne da bi se kaj dosti sama spreminjala, jo neverjetno pospeshuje. Vrednota lojalnost se modificira le toliko, da postane sedaj "chista" lojalnost do osebe, hierarha, voditelja, vodje in ni vech lojalnost do vloge, polozhaja, ki ga le ta (vech ali manj zachasno) zaseda, natanchneje, uzurpira. To pa je pravzaprav tista klima, v kateri se lojalnost najlazhe izrazi, rekli bi, sedaj shele dobi svojo polno veljavo, identiteto.

Zhelim poudariti, da je to lochevanje zgolj shematsko, dejansko se prevrednotenje vrednot dogaja sochasno, brez nekega reda, sistema, zaporedja, pogosto nenadno, iracionalno, vendar tako, kot se to dogaja, ni mogoche shematsko opisati.

________
Op. av.: Za popestritev tega suhoparnega traktata ter v (proti)propagandne namene zoper dominantne propagande bi sedaj dodal nekaj primerov utemeljevanja personalne legitimitete, seveda v literarni maniri. Od velikih - zgodovinskih do malih - manj znanih, vendar ne manj zanimivih PL, tako kot sem jih sam videl v mojih nekdanjih ljubljenih institucijah sistema. Vendar tak nachin prepletanja zgodb iz dejanskosti in propagandnega ponavljanja v rahlih variacijah na isto temo bo morda kmalu z internetnim objavljanjem (tudi knjizhnice Revije SRP), che ne nepotreben, pa vsaj zastarel. Zgodbam je navadno sledil poseben propagandni dodatek v prid neposrednih dejstev zavesti zoper posredovana dejstva mochnih institucij. Ali pa so “pravljice” le opisovale in raziskovale premeno, prepletanje oz. prezhemanje obchih in institucionalnih vrednot. Naj nashtejem le nekaj njih, objavljenih v Traktatu o svobodi in Reviji SRP:

"Traktat o svobodi" (l. 1992): Vrednot ni mogoche definirati (p.25); Sedaj pa se lahko vrnemo k vrednoti svobode (p.28); She o vladavini Enega – Sistem Enega - Étienne de La Boétie, prev. av., (p.39); Povzetek o njem, ki nam jemlje svobodo, On ali sistem (p.41);

"Revija SRP": Personalna legitimiteta v malem ali Vrednotni sistem enega ("Trefaltizem") (1/2, 1993, p.42); Personalna legitimiteta medija v sistemu - Primer gen. dir. RTVS Zharka Petana na vrhovnem in ustavnem sodishchu in institucionalne vrednote medija v legitimiteti sistema (7/8, 1995, p.110); Paralelna stvarnost* - Personalna legitimiteta in nelegitimnost mochi in sploshna teorija uzurpacije vladavine mochi ali enostavneje, Kako se opravichuje uzurpacija oblasti (23/24, 1997, p.79); Oldtimer – Vesela barka Slovenika - Preporod diktatorchka (vzpon nesmrtnika - personalne legitimitete) (25/26, 1998, p.60, 110).

 

Za propagandni dodatek poglavja"Vrednote sistema III." pa sem vseeno she izbral odlomek iz "Paralelne stvarnosti" iz "Igre Revije SRP" -" Oldtimer", neobjavljene in v celoti tudi neobjavljive Shusove igre:

Shusove opombe in pripombe o personalni legitimiteti in sploshni teoriji uzurpacije oblasti so bile v igri she posebej izpostavljene. Seveda zgolj v protipropagandne namene:

Personalna legitimiteta in nelegitimnost mochi in sploshna teorija uzurpacije
vladavine mochi ali enostavneje: Kako se opravichuje uzurpacija oblasti

Shus je bil vseeno neizmerno hvalezhen Kapitanu Petku in njemu blizhjim, ker so mu z zglednostjo igranja vlog omogochili, da je v mrzki Reviji SRP seveda, le kje bi she lahko?!, natanchneje formuliral teorijo uzurpacije vladavine (mochi), njene razlage oz. opravichila. Naj jo na kratko povzamem:

Tu je potrebno le malo poguma, da se lahko soochimo s pojasnitvijo upravichenosti oz. utemeljenosti oblasti, natanchneje recheno, z legitimiteto sistema v Slonovoveniji (vidni tudi na Oldtimerju Slovenika). Tega, poguma namrech, bralcem SRP-a nedvomno ne manjka. To je odgovor na odgovor na eno samo vprashanje: Od kod izvira moch, oblast, kaj jo opravichuje? Uposhteval oz. nevtraliziral je tudi skrajno relativistichni, che ne cinichni odgovor: Kakor za koga. In uposhteval je dejstvo, da modalnosti tipologije odgovorov na isto osnovno vprashanje ne variirajo le z modo in ne le z znachajem konkretne osebe.

Mogochi odgovori so bili taki, kot so jih (od)govorili nastopa(jo)chi, nekaj pomembnejshih med njimi, v igri igranja svojih vlog:

Kapitan Petko: Oblast izvira, je podeljena, zaupana od boga. (Kratko pojasnilo: karizma malika, enega in edinega.)

Mishika: Oblast izvira, je zaupana od ljudstva (z volitvami). (K.p.:bila je namrech zelo popularna oz. priljubljena, tako rekoch vnaprej izvoljena.)

Ambrozini: Oblast izvira iz mochi neposredno (K.p.: je samoutemeljena, z uzurpacijo pridobljena, s samodrshtvom ohranjana - Machiavellijeva utemeljitev mochi.)

Krefalt: Oblast izvira iz lastnishtva. (K.p.: je kupljena ali (pod)kupljena, podprta je z nepotizmom) (k.p.: Moch denarja, kasiranja provizij, ipd., je o.k. (je legitimna), che je pravilno nalozhena: v public relation, v marketing lastne osebnosti in njemu blizhnjih.)

Debelinko Piki: Moch izvira iz pretkanosti in priznanja Njih (iluminatov, najtajnejshih lozh.) (K.p.: tu gre bolj za skrivno moch kot vidno oblast, a lahko je celo mochnejsha od oblasti lokalnega boga.)

P'chko: Moch izvira iz tajnosti, pridrzhevanja in zadrzhevanja ter doziranega posredovanja kljuchnih informacij. (K.p.: tu je kljuch tajne, a tudi zavratne mochi.)

Drugi prvi oficir Andreas Jose (Argentinski): Iz slepe pokorshchine in junashke drzhe (nadrejenemu hierarhu). (K.p.: generalu oz. generalnemu v njegovem primeru.)

Snosni (ali Nesnosni) in Skrusheny: Moch izvira iz diskretnega sharma kultURelite. (K.p.: zato sta jo tudi najslabshe odnesla oz. sta jo najtezhe plasirala.)

Shusova opomba: To pa ne pomeni, da svojih utemeljitev mochi niso vchasih malo kombinirali. Karte so si med igro vchasih izmenjali.

Shusova pripomba: Zgledovali so se po Shelingu, tj. svojem uchitelju, prvem diktatorju Lushke, in svojem predsedniku Küchanoshu. Vedno in predvsem pa po Titu Brionskem, prvem in edinem in edinstvenem (chigar najvechji ljubitelj in poznavalec je bil Kapitan Petko; od tod Pretkova prednost pred drugimi). Moch, ki izvira oz. bi bila upraviche(va)na s svobodo duha zatiranih, pa se jim je zdela skrajno staromodna.

Shusa je sedaj she bolj muchilo she samokritichno vprashanje, ki si ga je v tej igri vechkrat zastavil: "Kakshna pa je moja utemeljitev mochi? Je dovolj svojska, svobodna? Je to sploh naravna tezhnja? Neumnost! (si je dejal). Nepotrebno vprashanje, saj je sploh nimam (ne mochi ne oblasti). No, malo je zhe imam, mochi (se je popravil), a ta moch ni praktichna, je vsaki vladavini skrajno odvratna. A vsaj po tem je razpoznavna. Ni ji do oblasti oz. se ji neprestano zoperstavlja. Che je to moch, potem ta izvira zgolj in samo iz upornega duha." (Pa saj jo je Shus zhe opisal v Traktatu o svobodi in podobno oz. bolje so to storili vsi njegovi sogovorniki zunaj chasa, she posebej Étienne de La Boétie, Henri Bergson, po svoje tudi Arhimed, Lao Ce in njemu najljubshe: Janez Evangelist.)

Ko nekdo nekoga prav grdo zastruplja, zasuzhnjuje in pri tem trdi, da ga osvobaja, je vedno mogoche dosechi, in she dolgo bo tako, zelo dober protiuchinek s pravim odmerkom Étienneovega zdravila iz njegovega eseja O prostovoljnem suzhenjstvu. "Tako osvobajanje namrech nikakor ni po okusu osvobojenih, tudi che je okrasheno ne." Tako pravi Étienne de La Boétie in she doda:

"Resnici na ljubo, neplodno je razpravljanje o tem, ali je svoboda naravna. Zhe zato ne, ker nihche ne more biti v suzhenjstvu, ne da bi se mu s silo nad njim delalo neko zlo. In nichesar ni, kar bi bilo tako nasprotno svetu, ki mu vlada narava, ki je umna, kot je nepravichnost, krivica sama."

Ko nekdo nekoga prav grdo zastruplja, ponizhuje, prodaja in pri tem trdi, da ga osvobaja, je to odvratno. A ko na stotine, tisoche njih sami drve v suzhenjstvo, koprne po besedi vodnikov, ki jih pravkar osvobojene vodijo nazaj, v suzhenjstvo drugo, kako naj imenujemo to? Pa saj vas niso prodali, saj ste sami tako zheleli! Ne, tu ni mogoche dosechi nichesar, she s pravim odmerkom Étiennovega zdravila ne. Vsa sredstva preprichevanja imajo Oni v rokah. Tako osvobajanje je namrech natanko po okusu "osvobojenih", okrasheno je. Étienne de La Boétie she doda: "Ni gnusnejshe rechi, ki gnusna je tako, da se ji she jezik upira dati ime, kot je prostovoljno suzhenjstvo".

 

O DEKLARIRANI NEHIERARHIJI

 

V deklariranih vrednotnih sistemih institucionalne strukture pa morajo imeti vrednote hierarhije v vseh svojih modalnostih nasprotno (obrnjeno) evaluacijo, kot jo imajo v socialno-veljavnih, kjer "hierarhija je". Ideal deklarirane hierarhije torej mora biti nehierarhija. Socialni sistemi naj bi bili nehierarhichno utemeljeni. Tako je seveda deklarirano. Tudi v deklariranih vrednotnih sistemih socialne stratifikacije in razredne strukture (druzhbene polarizacije) imajo osnovne utemeljevalne vrednote praviloma istosmerno evaluacijo. Tako v brezrazredni druzhbi "mora biti" razredni neantagonizem, "naj bo" socialna enakost in "naj bi" bila nehierarhija. Che pa zhe ni tako, da druzhba she ni brezrazredna, pa naj bi vsaj tezhili k neantagonizmu, bratstvu razredov, k enakosti v druzhbi, nerazslojeni na socialne strate, in che zhe ne z vso silo in mochjo zoper despotstvo hierarhov, pa vsaj k brezpogojni ljubezni do hierarha, tj. enega in edinega.

Relacijska istosmernost vrednotnih orientacij pa se nekoliko skali, ko se deklarirajo modalitete utemeljevalne vrednote sistema. Tako je na primer sistemska orientacija v "enakomeren razvoj" (sistema) mochno dvoumna. Che razvoj "mora biti" enakomeren in che naj bi bil sistem enakomerno razvit, bi moral biti razvoj dominantnih subsistemov ne le pochasnejshi, ampak bi ga morali celo zavreti. To so seveda le deklarativne fraze, ker kaj takega realno ni mogoche. Che pa naj bi bil razvoj sistema enakomeren, tako da naj bi se enakomerno razvijali vsi podsistemi, potem to ni razvoj, kajti sistem se razvija le z ekspanzijo enega ali nekaj subsistemov. Skratka, tu ni vech mogoche prikrivati tezhave v kontradiktornosti evaluacije obeh nasprotujochih si oznak vrednot in nemozhnosti take sistemske orientacije sploh. Kajti razvoj je dejansko in vedno neenakomeren in je bolj razvoj in ekspanzija dominantnega v sistemu. Che to ni, potem je navadno nerazvoj, stagnacija ali zamrznitev obstojeche dominacije in hierarhizacije vrednotnih orientacij v sistemu. V vsakem primeru pa je razvidno, da je deklarirani razvoj v ochitnem nasprotju z deklarirano vrednoto "nehierarhija naj bo - mora biti". Che pa je pomenski poudarek na prvem delu sestavljene oznake vrednote "enakomeren razvoj", potem je vsaka enakomernost ali enakost razvoja iluzorna zhe zato, ker je vrednota razvoj le modaliteta vrednote "hierarhija je", je torej oznaka za hierarhijo v njeni dinamiki. Toliko le kot primer tezhavnosti v deklarativnem utemeljevanju sistema, ki nujno razkriva razkol med socialnimi sistemi vrednotnega utemeljevanja, tj. dejanskimi in deklarativnimi. Vrednoto razvoj pa sem izbral zato, ker nam povzrocha toliko glavobola, tako v sistemskem vrednotnem utemeljevanju in orientaciji kot tudi glede rivalitete med razvitimi in nerazvitimi sistemi, ki vrednotno utemeljuje planetarno polarizacijo severa in juga. Vsaj priblizhno in na nasho srecho, sicer bi jo prezhagali na dve polovici, simbolno namrech, v vrednotnem utemeljevanju suprasistema.

Dinamiko vrednote "razvoj" sem zhelel posebej poudariti, ker se sicer sistem in njegova hierarhichna struktura skoraj izkljuchno pojmuje kot toga struktura, katere edina naloga je ohranitev sistema, to je ohranitev obstojeche vrednotne utemeljitve sistema. Razvoj pa je dinamichna vrednota sistema institucij, njihove hierarhije. Ekspanzija severa in opisana ekspanzija naj-sistema je najprej ekspanzija nekega nachina vrednotnega utemeljevanja!

 

_______
Sklepna opomba avtorja: Tako torej, hochem ali ne, moram sedaj rechi, da je pravilno (deshifrirano) ime za "Chlovekov razvoj" (Human Development, projekt UNDP) pravzaprav "Hierarhija ljudi" (reduciranih na vlogo). Porochila UNDP dejansko obravnavajo hierarhijo sistemov v suprasistemu, hierarhijo subsistemov v sistemu, hierarhijo chlovekovih (institucionalnih) vlog. Lahko bi ji tudi rekli "Institucionalna hierarhija chloveshtva". Ne samo v projektu, tudi v sistemski teoriji in sploshni rabi je zamenjava izraza "hierarhija v sistemu in suprasistemu" z domnevno humanejshim izrazom "zgodovinsko-socialni razvoj chloveka in chloveshtva" ne le pogosta, pach pa pravilo. Kako dalech je she dan, ko bomo skushali dognati razvoj chloveka ali celo hierarhijo chloveshtva z ozirom na njegovo chloveshkost? Do takrat pa moramo skrbno paziti, kakshen je redukcionizem chlovekovih vlog, ki jih izbiramo oz. operacionaliriziramo v socialno veljavni hierarhiji sistemov, in kako je ta redukcionozem vrednotno utemeljen.

A tako je to mogoche le, che gledamo na velik in slaven projekt kritichno, ga ochistimo ideologizacije - neodeklarativne sistemske propagande naj-sistemov in skromne ideologizacije sistemov in sistemchkov. Seveda vem, da v omenjenem projektu UNDP kot tudi v nashem sistemu za tovrstne analize in prispevke, objavljane v Reviji SRP, ne bo zanimanja. Vendar je velik napredek v toleranci, zhe dejstvo, da vseeno sodelujemo, che ne v njem, pa vsaj ob njem, to je v shirshem ali zunanjem sklopu projekta "Chlovekov razvoj".

Do dne, ko se bodo sistemi hierarhizirali vsaj po dejanski - socialno veljavni vrednotni utemeljitvi, merljivi v dejanskih razmerjih med subsistemi sistema, posebej med dominantnimi (religijo, politiko in ekonomiko oz. gospodarstvom) in nedominantnimi (znanost, kultura - umetnost, sholstvo, zdravstvo, socialno varstvo oz. zavarovanja, i.dr.) in po ugotovljivi socialni stratifikaciji (dejanskih razmerjih med socialnimi stratami) ter po dejanski aktualizaciji chlovekovih pravic, che se she ne zmorejo razvrstiti po aktuanosti obchechloveshkih vrednot v sistemu, pa je she neizmerno dalech. Slednje je tudi neizmerljivo, ne zhal, ampak na srecho. Chaka nas torej she veliko dela (do chistih rachunov oz. izchishchenih porochil o "Chlovekovem razvoju" oz. samo malo pravilneje - o "Hierarhiji Chloveshtva").

 

O SOVISNOTI VREDNOT INSTITUCIONALNE STRUKTURE

 
O sovisnosti institucionalnih vrednot, njihovi modalnosti in njihovem notranjem prelivanju je mnogo tezhe razpravljati, kot je to simbolno mogoche pri obchih vrednotah. Institucionalne vrednote so bolj opredeljene in jezik se njihovi svobodnejshi predstavitvi (simbolizaciji) kratko malo upira. Che pa na tem pochetju vztrajamo, jih nehote deinstitucionaliziramo in tako brishemo razliko med njimi in obchimi vrednotami.

V poglobljeni literaturi ni chrno-belih vrednot, vrednote najdejo v njej svojo naravno utemeljitev v svojem antipodu in med vrednoto in nevrednoto je simbolno prelivanje in prezhemanje oziroma sovisnost z blizhnjimi modalitetatimi sovrednot. Lahko pa je ravno nasprotno, njihova notranja napetost je simbolno poudarjena, izostrena z vrednotami, ki bi jih v zvezi z nosilno vrednoto komaj prichakovali. Vendar tudi institucionalne vrednote imajo nekaj teh lastnosti, le da jih shematizacija in njihova analitichna eksplikacija she dodatno zabrishe. Vseeno pa bom skushal te njihove lastnosti nekoliko naznachiti.

Aktualizirane vrednote institucionalne legitimitete imajo svoj evaluacijski predznak v odnosu do osnovne vrednote ali pa v odnosu do njenih modalitet; in tu je velika pomenska variacija, ki jo simboli vrednot prej naznachijo, kot oznachujejo. Tako so na primer vrednote: uchinkovitost, sposobnost, rivaliteta (tekmovalnost) in recimo she: koruptnost – koruptibilnost, vrednote, ki imajo na videz majhno sovisnost, ali pa bi kdo rekel, da nimajo nikakrshne medsebojne pomenske povezave ali sovisnosti, pa so v vrednotnem sistemu vendarle tesno povezane in soodvisne. So vrednote ali nevrednote shele pogojno, le che se z njimi realizira vrednota "lojalnost" in prek nje hierarhija – socialno veljavna tu-vrednota. Tako na primer vrednota "rivaliteta" nakazuje tekmovanje, izpodrivanje, onesposobljanje na istonivojski (horizontalni) osi strukture. Rivaliteta se pojmuje kot nasprotna vrednota "nadrejenosti", ki naznachi relacije na horizontalni osi strukture. In vendar bi lahko rekli, da je nadrejenost - podrejenost pravzaprav le hierarhizirana rivaliteta (v hierarhiji, hierarhichni lestvici). In konec koncev, che ni hierarhije, ni rivalitete, ni tekmovanja, ni izpodrivanja, onesposobljanja, pa nadrejenosti in dominacije in prevlade tudi ne. Tako se vrednota "lojalnost", navezana na personalno legitimiteto, skoraj neopazno preobrazi v koruptnost in koruptibilnost, pokazhe njeno, ne daljno, ampak blizhnje sorodstvo. Lojalnost se tako preliva v lojalnost do osebe in v nelojalnost do vloge; nadrejenost izgubi svojo ostrino in legitimnost; in koruptnost se kot rakasta tvorba ugnezdi v vrednotni sistem in se aktualizira kot vrednota, ki dejansko utrjuje negativno selekcijo v hierarhiji sistema in je nepogreshljiva za njegov nadaljnji obstoj, njegovo labilno ravnovesje, vse do razpada celotnega vrednotnega sistema institucionalne strukture.

Danashnja opomba avtorja: Noben traktat ali razprava pa ne more izraziti, ozhiveti vrednot tako, kot to dela poezija, literatura, umetnost (poetika). Obche vrednote, ki jih sistem tako sistematichno malichi, umetnost znova in znova obuja. Zhive so in ozhive v chloveku-individuumu. Mrtve so in omrtvichine, cheprav mogochne, v posamezniku, reduciranem zgolj na vlogo v instituciji, sistemu. "Vloga" poetike in vrednot v Reviji SRP je torej nadvse pomembna. V vsaki pesmi, chrtici, literarnem odlomku je vech zhivega zhivljenja, prezhemanja vrednot kot v kateremkoli pravilniku, zakonu, ustavi, deklaraciji. Kakega posebnega razumevanja ali soglashanja s strani institucij sistema zato ne prichakujemo, a svoje ustvarjalno delo vseeno opravljamo.

Moja naloga je (morda bi lahko rekel: tudi ena od vlog v Reviji SRP) predvsem ta, da ob ali poleg propagiranja svojske KP (avtonomne kulturne propagande), raziskujem she sistem. Ta skrivnostni monstrum, to vechno enigmo, tega legitimnega razchlovechevalca individuuma skusham vsaj malo razkriti, razgaliti, razkrinkati. Ko sem to pisal (in prvich objavil v "Vrednotnem sistemu Institucionalne strukture", ISU, leta 1986), niti v sanjah nisem prichakoval, da bom dozhivel chas, ko se bo vrednotni sistem nashih vechnih institucij tako drastichno razkrajal, zhe chez nekaj let. Kot da bi to pisal danes.

Che danes kar se dá na kratko povzamem premene temeljne oz. temeljnih vrednot sistema, ki sem ju obravnaval v tem poglavju, tj. vrednote delo in hierarhija ter lojalnost (hierarhija je lojalnost), bi rekel tole: Tezhko je prevarati toliko ljudi, kot so jih Oni z imenom in v imenu vrednote delo. Njim je uspelo zgraditi sistem delovnega chloveka in mu ga potem vzeti, mu vzeti iluzijo. Ta izgube ni kdo ve kako obchutil. To se je jim je resnichno posrechilo, v nashem nekdanjem samoupravnem socialistichnem sistemu, prav avantgardi dela – delovnih ljudi. Pravzaprav to niti ni bilo prevech tezhko, ker ljudje to sami hochejo. Che vzamemo v zakup she ontoloshko prevaro tisochletja (ljudi preprichash, da je materija vse in duh nich, sam pa vladash z duhom), potem to sploh ni tezhko. Da je tak sistem razvil titoizem, personalno legitimiteto enega in edinega do transcendentalne razsezhnosti, ni posebej zachudujoche. Njega, ki je pouzhil vso nasho svobodo, je potemtakem naravno zamenjalo vech manjshih, ker ljudje ne marajo svobode, marvech hochejo prostovoljno suzhenjstvo. Edini mogochi sistem v "tranziciji" je torej nadaljevanje personalne legitimitete Milana Kuchana. Kot recheno, imamo glede nje she srecho, vsaj v primeri z legitimitetami vseh petih ali sedmih prerojenih glavarjev nashega prejshnjega sistema. Premena totalitarne PL v manjsho, milejsho posttotalitarno PL je bila potemtakem v nashem sistemu prichakovana, in ne samo v nashem, bila je realno mogocha premena vrednotne utemeljitve sistema, che ji lahko tako rechemo. Vech nismo zmogli.

 

HORIZONTALNA STRUKTURA VREDNOTNEGA SISTEMA

IV.

 

Preden preidem k shematskemu opisu vrednotnih utemeljitev na horizontalni osi strukture vrednotnega sistema, bi zhelel poudariti le tole: simbolichno skusham izraziti institucionalne vrednote kot posredna dejstva zavesti, kot dejstva nashega preprichanja. Objektivizirane institucije so v nashem primeru simboli vrednotnih odnosov. V obichajnem predstavnem mishljenju smo namrech navajeni, da vidimo institucije predvsem kot oprijemljive objekte: tovarne, urade, bolnice, vojashnice, organizacije, in le megleno nekje v ozadju slutimo, da jih prezhemajo in dolochajo vrednote, vrednotne orientacije, ki orientirajo dejavnost ljudi in njihove vrednotne opredelitve v shirshem vrednotnem sistemu. Tu pa je nash napor ravno nasproten. Vrednote hochemo videti kot institucionalizirana dejstva nashe zavesti, nasha preprichanja (nekaj, o chemer smo preprichani), in za njimi shele nekako nejasno institucije. Kratko recheno, smo na nivoju vrednot kot subjektivnih dejstev in ne na nivoju objektiviziranih institucij. Potreben je obchasen analitichni napor za ta obrat vsakdanjega mishljenja, sicer nas mishljenje v skladu z nashim preprichanjem zavede. V glavnem so nas namrech preprichali, da so najgloblja dejstva konkretni objekti in objektivizirani, ustaljeni medsebojni odnosi vlog v institucijah sistema ali pa vsaj nashe predstave o njih.

 

APRIORNA KLASIFIKACIJA IN SHEMATSKI OPIS SUBSISTEMOV

Dosedanja shematska formalizacija in simbolni opis nivojev vrednotne strukture institucij je she vedno prazen okvir nekega vrednotnega sistema, ki pa je zelo pomemben, zato ker je eden temeljnih vidikov segmentacije druzhbe. Doslej smo ga napolnili le z opisom aktualiziranih vrednot, ki simbolizirajo vertikalne relacije v hierarhichni strukturi vrednotnega sistema. Ker pa je popolno lochevanje obeh struktur (vertikalne in horizontalne) nemogoche, ker je namrech le predstava nashega predstavnega mishljenja, smo obchasno nakazovali tudi horizontalno os vrednotne strukture. V tem opisu pa se nasprotno osredotochamo predvsem na horizontalne relacije vrednotnega sistema, predvsem na nivoju subsistemov in institucij, ter le obchasno na vertikalne – nivojske relacije. Horizontalne vrednotne relacije – vrednotenje subsistemov - so v principu nehierarhizirane. Tako bi namrech bilo v neki idealni vrednotni strukturi, dejansko pa so v medsebojnem rivalitetnem odnosu in s tem so sochasno hierarhizirane. Lochevanje vrednot sistema po obeh oseh vrednotne strukture sistema je torej nujno le zaradi shematske predstavitve.

Nivo subsistemov je za analizo aktualizacije vrednot institucionalne legitimitete najpreglednejshi. Zdi se, da je mogoche subsisteme klasificirati na vech nachinov, torej poljubno. Temu v prid govori izkustvo, da se vrednotni sistemi kljub svoji relativni rigidnosti vendarle spreminjajo, spreminja se njihova socialna veljavnost. Ni je torej klasifikacije, ki bi bila delezhna obchega soglasja, ki bi bila vsem sprejemljiva. Vendar je vse to chisto nekaj drugega kot poljubnost modeliranja ali konstruktivizem v modeliranju vrednotnih sistemov! Nasha klasifikacija je dalech od poljubnosti, che se vsaj trudimo, da bi shematsko predstavili vrednotni sistem tako, kot se ta dejansko aktualizira v nashi zavesti, to je zavesti nashega mi-stva. Nedvomno, z osebnim vrednotenjem vnashamo individualne variacije v refleksijo obchega, vendar dojemanja vrednotnega sistema nashega MI ni mogoche reducirati na te variacije, ker socialno veljavni vrednotni sistem ni ne seshtevek ne povprechje individualnih vrednot. Vrednotni sistem je neposredno dejstvo nashe kolektivne zavesti, je neprestano preverljivo in preverjano. Koliko je zaradi svoje kompleksnosti dejansko reflektiran, pa je zopet posebno vprashanje. Nadalje, razlike v simbolni predstavitvi vrednot so vechje kot v izvoru, to je v sami mogochosti njih dojemanja. V to se lahko preprichamo z globljo komunikacijo, katere predpogoj pa je vechja toleranca do individualnih vrednot in do svojskosti dojetja vrednotnega sistema s strani individuuma. Tudi takrat, ko so vrednotni sistemi induktivno reflektirani iz tako imenovanih objektivnih podatkov, oprijemljivih empirichnih dejstev, so ta dejstva poprej vrednotno izbrana (selekcionirana) in svojsko obarvana. Kaj nam torej preostane drugega, kot da se zanesemo na svojo zavest, njeno sposobnost dojemanja in tudi kritichnega preverjanja posrednih ali posredovanih dejstev zavesti. Pred vsako shematsko predstavitvijo je apriorna struktura vrednotnega sistema, natanchneje recheno, le ta ji je osnova. Klasifikacija vrednotnega sistema je torej apriorna in je le intuitivno preverljiva.

Subsistemi so relativno avtonomno vrednotno strukturirani podsistemi ali nadistitucije, utemeljeni na svojih osnovnih vrednotah (vrednotnih relacijah), le tako se lahko utemeljujejo in regulirajo kot avtonomne in sklenjene druzhbene dejavnosti (dejavnosti sistema).

 

DOMINANTNI SUBSISTEMI

 

Ekonomski subsistem (v nadaljnjem tekstu tudi enostavneje oznachen kot: ekonomika, gospodarstvo ali tudi ekonomski, kapitalski red) je relativno zakljuchen sklop (podsistem) ekonomskih institucij ali podsistem gospodarske organiziranosti sistema, je oz. dolocha ekonomski ali gospodarski red sistema, je podsistem proizvodno potroshnishke orientacije (sistema). Modalnosti osnovne vrednotne relacije, ki ga oznachujejo, se menjujejo v svoji aktualnosti in mnogo jih je. Nashtel jih bom nekaj, a ne trdim, da bom izbral najbolj posrechene. Na primer: kot orientacijo od ne-imetja k imetju, posesti, lastnini, premozhenju, bogastvu (dobrin in z njimi), bogatenju, pa kapitalu, polashchanju (stvari in ljudi), troshenju, troshljivosti, konzumu (in konzumerizmu), skratka, vrednotna usmerjenost k artiklom in njih stvarnikom, to je ekonomskim institucijam. Vrednotno orientacijo ekonomskega subsistema bi zopet lahko opisoval na najrazlichnejshe nachine, a z istimi vrednotami odnosno simboli, ki oznachujejo tako vrednotne relacije kot vrednotne orientacije. Danes se morda najpogosteje uporablja sestavljena oznaka "ekonomska moch", vendar ta zhe kazhe na tesno prepletanje oz. sovisnost ekonomike in politike, ker moch je izvorno "politchna moch". To je podsistem, ki ima avtonomno, dominantno ali izredno ekspanzivno ekonomsko propagando (EP). Njegovih podsistemov (sub-subsistemov) pa ne bom nashteval, jih je prevech in njihova klasifikacija ni niti malo enostavna.

Bolj kot popolna avtonomnost vrednotne orientacije je pri ekonomizmu ilustrativna njegova ekspanzija brez ozira, lahko rechemo, da je edino, na kar se ozira, oplajanje kapitala. Znana nam je she ena njegova omejitev, ki pa je (bila) aktualna ali najbolj razvidna v sistemih, ki so se vrednotno orientirali na principu planiranja ekonomskega razvoja, naj je bil ta utemeljevan s politiko (po politichnem subsistemu in v tem primeru heteronomno) ali pa sistemsko (zopet v sistemih politichnega totalitarizma). Vendar sam princip sistemskega planiranja, ekonomskega subsistema, ekspanzije ekonomizma ne izkljuchuje. Zato ne, ker so vrednotne orientacije subsistemov utemeljene izvensistemsko ali nadsistemsko in to je pri ekonomiki she posebej ochitno. Je pa she en razlog, ki govori v prid ekspanziji brez ozira, ki ga planski nachin vrednotnega utemeljevanja in reguliranja nikakor ne more ali natanchneje ne sme videti (to je zhe omenjeni problem njegove notranje protislovnosti). Lahko je namrech planirati rast, ekspanzijo, ni pa lahko vrednotno utemeljiti stagnacije in nazadovanja samega sistema, njegovih dominantnih podsistemov ter konkretnih (najmochnejshih) institucij v njem. Zato ne, ker je za to potrebno razveljaviti ali revidirati veljavne vrednotne orientacije in regulative sistema. Enostavneje recheno, priznati je treba zmote temeljnih vrednotnih orientacij sistema, kar pa ni tako malo, da bi opravili mimogrede, ker to v temeljih omaje celotni vrednotni sistem institucij, revidira dominacijo subsistemov.

Tak je nekoliko shematizirano ilustriran opis dinamike vrednotnih orientacij, vrednotnega utemeljevanja omejene - neomejene ekonomske ekspanzije, ki pa velja za vse podsisteme, a je na ekonomskem subsistemu najlazhe razviden. Lahko bi rekli, da ekonomski chlovek (planer) planira ekonomski razvoj chloveka, sistema, chloveshtva, pretezhno enodimenzionalno seveda. Che hoche da bo njegovo planiranje kolikor toliko realno, uposhteva trende obstojechih vrednotnih orientacij, to je drugih dominantnih in nedominantnih subsistemov. Pri tem pa so dalech najbolj odlochilne tiste vrednotne orientacije, ki so v ekspanziji, ekspanziji aktualnih vrednot brez ozira. Da bi tako bila dejanska vrednotna orientacija suprasistema vsaj okvirno vrednotno usklajena ali neprotislovna, obvladljiva ali racionalna, ni mogoche, kaj shele, da bi bila smiselna z vidika obchih vrednot, in zato legitimitete sistema(ov) ni mogoche sprejeti drugache kot z mochnim preprichanjem oziroma s preprichevanjem s silo in mochjo dominantne institucionalne propagande.

Danashnje pripombe o ekonomiki: Gospodarstvu sistema gre dandanes prva beseda. Najprej zato, ker se sitem transformira v kapitalski red, pri nas pa tudi zato, ker se za ekonomiko skriva politika ("Ekonomika je (s)koncentrirana politika", tako je dejal zhe morda najvechji propagandist – polit-ekonomist tega tisochletja V.I.L.). In res je dandanes morda najvechja premena sistemov v t.im. tranziciji ravno ta, da se moch – subsistemska dominacija seli iz politichnih v kapitalske sub-sisteme. Vodilni del chloveshtva pa zhe lep chas uzhiva dobrobit "ekonomskega reda" ali kapitalskih sistemov, ki smo jim mi do nedavna zanichljivo rekli kapitalistichni. Ekonomska moch sveta (v suprasistemu) je ochitno dominantna in oblikuje politiko, to je izvorno politichno moch po svoji podobi. Kapital zhe od nekdaj ne prizna meja (sistemov).

Sistem integralnega ali totalitarnega ali centralnega planiranja ekonomike sam po sebi ni bil problematichen, chetudi je dejansko pomenil prevlado politichnega planiranja v gospodarstvu oz. dominacijo politichnega subsistema nad ekonomskim. To je bila oz. bi bila edina mogocha realsocialistichna mozhnost sub-sistemske politokratske dominacije. Dejansko je bil problematichen sistem partijskega planiranja gospodarstva, sistem je upravljala stranka, gospodarstvo je vodila stranka po heteronomni vrednotni orientaciji. Deklarativno je bil to prolet-internacionalizem, dejansko pa sprva (do leta 1948) moskovski, kasneje (do konca 80-ih let) pa nash domachi beograjski centrizem oz. srboorientacija.

In ob koncu osemdesetih let se je zlomil ekonomski red, pravilneje recheno, politichno-ekonomski red "Zveze sovjetskih socialistichnih republik" in njen naj-sistem – "vzhodni blok", kamor je sodil, vech ali manj, v nekih obdobjih bolj, v drugih manj, tudi nash prejshnji sistem FLRJ in tudi kasnejshi SFRJ ("samoupravni socialistichni sistem").

To pa, kar se dandanes she dogaja v obdobju lastninjenja ali nagle transformacije iz politokratskega v kapitalski red sistema, je dramatichno. Opisano je v "Vrednotah socialne stratifikacije" – Matjazh Hanzhek – Rajko Shushtarshich, Pogum Revije SRP 1999/1. Sistemske vrednotne preorientacije pa bom obravnaval she sproti pri posameznih subsistemih. Usodo (tj. politiko) nashega sistema sedaj kroji razsvetljena Evropa (EU). Vprashanje, kakshne posledice je oz. bo povzrochila s svojo ekspanzijo na vzhod in jug, najprej z vrednotno preorientacijo, in posledichno s transformacijo politekonomskih v kapitalske sisteme (v vzhodni in juzhni Evropi), zanjo, vsaj sedaj, ni pomembno. Je to v bistvu brezobzirna shiritev nastajajochega naj-sistema EU? Ali morda razvojna nujnost v procesu globalizacije suprasistema – planeta pod dominacijo USA, ki ima zaenkrat raje postopno zdruzhevanje Evrope? Eno gre z drugim, vse tako kazhe. Nas pa zanima oz. bi nas lahko: So nas, nas bodo res osvobodili? Smo to res hoteli? Je to razsvetljeno poslanstvo razvite Evrope in dominantne Amerike res kaj dosti vech kot ekspanzija kapitala brez ozira na karkoli, she najmanj na obchechloveshke vrednote. A kot recheno, s preprichanimi ni tezhav. Oni sami hochejo konzumni raj, "okrasheno suzhenjstvo" (Étienne de La Boétie).

Politichni subsistem (v nadaljnjem tekstu tudi "politika") je zakljuchena integralna organizacija sistema, je subsistem politichnih institucij, je politichni red sistema, ki ga navadno imenujemo oz. smo ga she do nedavna imenovali "druzhbenopolitichni sistem" ali "druzhbenopolitichna ureditev", je subsistem politichne vrednotne orientacije, ki je lahko tako mochna, da smo preprosto preprichani, da mora biti vsa druzhba spolitizirana. Je podsistem, izredno razvejen v svoje podsisteme, (to je sub-subsisteme sistema). V nashem sedanjem sistemu so kljuchne politichne institucije sistema:

predsedstvo – predsednik republike (v prejshnjem sistemu nesporna personalna legitimiteta sistema, zachasno ali prehodno tudi kolektivno predsedstvo, v sedanjem nadaljevanje PL predsednik drzhave predstavlja - reprezentira sistem);

politichne stranke, parlament - drzhavni zbor, drzhavni svet (institucije reprezentativno zakonodajne oblasti sistema);

upravno administrativni aparat, vlada (drzhavna administracija);

sodstvo (ustavna in sodna oblast);

vojska, policija, tajna policija, financhna policija, davchne sluzhbe, inshpekcije, itn. (represivni aparat);

formalna in neformalna politichno interesna zdruzhenja (neformalna ali dejanska moch lobyjev, lozh, zvez, itn.).

Skupaj jih navadno pojmujemo, si jih predstavljamo kot hierarhijo drzhave, celotno drzhavno administracijo. Tako so nas – drzhavljane namrech - preprichali. Najbrzh ni treba rechi, kdo. Vendar drzhava in sistem nista isto. Drzhavo lahko vrednotno utemeljujemo le kot najmochnejsho institucijo sistema, ali pa v drugi skrajnosti opredelitve drzhavo utemeljujemo kot sistem, jo z njim enachimo ali pa jo enachimo celo z vso druzhbo. Tudi sistem in druzhba nista isto. Sistem je vrednotno utemeljen kot struktura vlog (institucij, subsistemov), druzhba pa kot skupnost ljudi – individuumov, medchloveshkih odnosov. Druzhba je torej neizmerno vech kot sistem.

Najkrajshi opis politichnega subsistema bi bil: "Politika" (politichni podsistem) je institucionalizirana sfera politike. Osnovna vrednotna orientacija politike je moch, oblast, natanchneje - vrednotna orientacija (usmerjena vrednotna relacija) od nemochi k mochi. Modalitete osnovne vrednotne relacije moch - nemoch bom poslej variiral v njenih antipodih, in to zgolj zaradi pestrosti, sicer bi jih moral dosledno navajati v obeh antipodih vrednotne relacije, kar pa je prevech dolgochasno. Politika je tista, ki aktualizira politichno svobodo, nekoliko skromneje in pravilneje recheno: politichne svoboshchine. Hkrati omogocha zatiranje in osvobajanje, oblastnost in oblastnishko manipulacijo. Individuume politichno zdruzhuje v somishljenike in skrbi, da so ti neprestano spolitizirani, to je politichno angazhirani in hkrati koordinirani po orientaciji vskodnevne politike. Ko je pre-dominantna, takrat politika, politiki, politichna vrednotna orientacija ne trpi apolitichnosti (apolitichnih podanikov) in se razglasi za koordinativni, povsod prichujochi in o vsem odlochujochi podsistem. Razglasi se za neomejeno institucionalno moch. Takrat je politika integralno koordinativna, sistem pa totalitaren in nedemokratichen, che je to sploh potrebno omeniti. Vrednotne orientacije drugih, tudi dominantnih subsistemov so v svoji (relativni) avtonomnosti vrednotnega samoutemeljevanja resno ogrozhene. Totalitarna vrednotna utemeljitev ali integralna legitimiteta sistema sovpadata s poenotenjem notranje vrednotne utemeljitve sistema znotraj enega in edinega predominantnega podsistema - stopnjevano reduktibilnostjo vrednotne orientacije politichnega (sub)sistema - politike. Na politiki je to najbolj vidno v koncentraciji ali nejasni lochitvi treh oz. shtirih vej oblasti oz. mochi (zakonodajne, sodne, izvrshilne in personalno reprezentativne). Dejansko pa gre za koncentracijo vseh vej oblasti ali mochi. Koncentracija ali uzurpacija nevidne mochi neformalnih zdruzhb, utemeljenih na tajnosti, je she bolj pomembna od vidne represije v sistemu.

V jeziku vrednot bi rekli, da se relativna avtonomnost posameznih sfer (subsistemskih vrednotnih samoutemeljitev) razveljavlja, razvrednoti. Demokratichne vrednotne orientacije politichnega podsistema kot javnost, razvidnost, demokratichnost idr. neopazno premenijo v njihove antipode: tajnost, zaupnost, absolutnost, zgodovinsko nujnost itn. To je obdobje regresije v razvoju sistema v domnevno za vselej presezhene politokratske rezhime, ko posebej izstopata policija in vojska (armada). Tako na primer vojno stanje ali policijski rezhim omogocha poprejshnja pre-dominantna vrednotna ekspanzija politike, politichne propagande v sistemu. Ta preraste v integralno - totalitarno vrednotno utemeljitev sistema, tako, ki prezhema celoten sistem. Nasprotno pa demokratizacijo sistema omogocha relativno avtonomno vrednotno utemeljevanje vseh ali vsaj vechine subsistemov. Oznachujemo jo tudi kot demokratizacijo vrednotnih orientacij sistema na vseh njegovih nivojih, skratka kot demokratizacijo institucij in sochasno demokratizacijo instititucionalizacije. Preambiciozno vrednotno utemeljevanje velja za vse dominantne podsisteme, ko so le-ti pre-dominantni, in le zato so sploh lahko taki (to je pre-prevladujochi). Opisal sem ga na politiki, prav tako pa bi ga lahko na pre-dominantni ekonomiki ali religiji (posledichno ali zgodovinsko, na teokratskem ali pa kapitalskem sistemu).

Aktualni dodatek: Politiki bomo posvetili she mnogo besed, vsekakor vech, kot bi sami zheleli. Danes bi se omejil na morda najaktualnejshi problem dnevne politike, politichne propagande, tj. kakshen bo nash prihodnji volilni sistem za slovenski parlament. Vprashanje se mi zdi namrech ne le aktualno, ampak zelo pouchno. V luchi vrednotne utemeljitve in orientacije sistema bi se nedvomno zavzel ali prizadeval za neposredni volilni sistem. Prav gotovo ne zato, ker mu nasprotujejo predvsem stranke, ki so dedichi prejshnjega sistema ali celo nasledniki nekdanje partije ZK, ali ker se zanj zavzemajo, ga predlagajo pomladne stranke, posebej Janshevi socialdemokrati in morda vechina opozicije. Pach pa zato, ker so neposredno izvoljeni predstavniki v parlamentu nekoliko tezhje vnaprej izvoljeni ("predestinirani"). (Glej "4. razmislek o mochi"). Da so tudi take volitve in izvolitve lahko rezultat tezhe kapitala, ki je za kandidati in posledichno uspeshne predvolilne propagande, je jasno. A to ni vprashanje vrednotne utemeljitve sistema, ampak zhe instrumentalno vprashanje o funkcioniranju demokratichne ureditve sistema. Vprashanje volilnega sistema je dodatno aktualno, ker je bilo na referendumu in je dobilo najvechjo podporo, cheprav ne z ustavo predpisane 50% opredelitve. Vemo pa, da so bile na referendumu tri mozhne izbire in tudi, zakaj so bile tri. Tudi ta lepotna napaka referenduma ni v prid demokratichnemu sistemu. Morda se vam bo zdelo to vprashanje aktualno zato, ker je Ustavno sodishche razsodilo v prid vechinskega volilnega sistema. Parlament bi, che bi sposhtoval sklep ustavnega sodishcha (tretje veje oblasti), razpisal neposredne volitve, seveda po vechinskem oz. veljavnem sklepu v samem parlamentu. Pa vse kazhe, da ne bo tako. Je to ustavna kriza? Kriza, ki izhaja iz nejasnosti ustavnih norm, premajhne dolochenosti le-teh o kljuchnih vprashanjih, kot je to, ko je v igri posredna oz. neposredna demokracija? A tudi to ni vprashanje vrednotne utemeljitve sistema. Ta je nad ustavo. Ker norme, zakoni so vrednotno utemeljeni, ustava pa je le najvishji normativni akt sistema. Vprashanje oz. odgovor o demokratichnih volitvah, osvetljeno z vidika vrednot sistema, je torej pred ustavno presojo. Temeljna vrednotna orientacija sistema je vendarle in kljub vsemu nadaljnja demokratizacija sistema. Vladavina ljudstva – demokracija je prej mogocha, che je neposredna, chim bolj je neposredna, bolj jo lahko shtejemo za kracijo ljudstva. Predolgo smo poslushali zgodbo o prednostih posredne demokracije in delegatskega sistema, da bi ji lahko verjeli. Morda se vam bo zdelo neresno, ampak glavno vprashanje vrednotne orientacije politike je namrech: kdo je demos? Kdo so ljudstvo, ki naj vlada, ima oblast? Vemo, kdo so bili in kdo niso bili demos v Atenah. In vemo, kdo so bili delegati, reprezentanti ljudstva na oblasti v prejshnjem rezhimu. Ali res z gotovostjo vemo, kdo so to danes?

Praktichno pa bo, prej ali slej, vrednotna orientacija politike in z njo volilni sistem taka, kot jo bo uveljavil nash prihodnji nad-sistem. Gledano srednjerochno, so vse najaktualneshe dnevnopolitichne dileme nedramatichne. Ljudstvo zavajajo na nebistvena vprashanja o demokraciji v moji dezheli. She posebej, ker je rezultat igre naj-sistema, kot recheno, znan zhe vnaprej. Che bi shlo res samo za volilni sistem? Ko danes prebiram "4. razmislek o mochi", ugotovim zhalostno dejstvo, da se moj "Osebni pogled na demokracijo v Moji dezheli" tako rekoch ni spremenil. Kaj potem? A "Slovenske volitve, demokracija v letu 1992" je neverjetno podobna sedanji, in tisti, ki nas chaka v blizhnji prihodnosti. Kaj po tem?

 

Informacijski sub-subsistem (mochni mediji sistema, nesporno vsaj drzhavna televizija in radio, neformalno pa prav gotovo tudi najvechji dnevniki in novi mochni, mnozhichni mediji) ni dominantni subsistem. Vendar che bo shlo tako naprej, bi lahko nekoch v prihodnosti postal avtonomen ali celo dominanten subsistem. Samostojno je subsistem utemeljen na narashchajochi aktualnosti vrednote "informiranost", popularno recheno na "chlovekovi pravici do informiranosti" v sistemu. V obdobju globalizacije sistema informiranost – neinformiranost o sistemu, njegovih subsistemih, institucijah, in seveda globalna informiranost o drugih sistemih oz. informiranost v suprasistemu, ni le pomembna, ampak kljuchno zadeva prezhivetje planeta. Nachelno oz. deklarativno naj bi bila to vedno bolj avtonomna dejavnost sistema. V praksi pa je bil informacijski pod ali podpodsistem politike, njen operativni dejavnik za obvladovanje mnozhic – mnozhichnega javnega mnenja, tj. vladanja javnosti. Ta subsistem je dejansko znotraj obstojechih sistemov tako ali drugache neavtonomen, tradicionalno podrejen politiki, kapitalu ali cerkvi, torej enemu od dominantnih subsistemov. Je nepogreshljivo sredstvo vladanja v modernih sistemih. Vladanja v sistemu oz. obvladovanja sistema na moderni nachin si brez mochnih medijev ne moremo niti predstavljati. V samoupravnem socializmu je bila tesna prepletenosti politike in novinarstva vech kot ochitna. Sistem je ni skrival. Novinarju smo v “novoreku” rekli kar druzhbenopolitichni delavec.

V globalnem sistemu vidno narashcha moch novega, ne she chisto mnozhichnega medija, interneta. Ta medij dejansko omogocha kompleksen, sistematichen obojestranski pretok informacij, kar je bila za prejshnje medije in sisteme le simbolichna gesta, bolj za varanje svoje javnosti. Politika se te novosti pretirano ne veseli, ker za sistem in politiko je dvosmerna komunikacija she velika zagonetka. Postavlja se vprashanje, kako vladati v sistemu, ko bi in che bi dejansko prevladala dvosmerna komunikacija? Nihche tega ne ve in si najbrzh ne more niti zamisliti. Vendar tako hudo za moderne sisteme pa to vseeno ne more biti. Dejanska dvosmerna komunikacija med ljudmi tretjega tisochletja, ki so vedno bolj reducirani na hierarhichne institucionalne vloge – sistemskega chloveka, najbrzh ne bo posebej problematichna. Kmalu bo podobna nam zhe znani pretezhno enosmerni komunikaciji v sistemu. Povratna spontana komunikacija se z hierarhizacijo na kljuchno in preostalo komunikacijo administrativno-tehnoloshko nevtralizira, porazgubi se v obvladanih informacijskih sistemih, postane shablonska, nezhiva, ravno prava za sistem in sistemskega chloveka, skratka institucionalna. Torej taka, kot jo poznamo danes in skozi vso chloveshko zgodovino.

 

Religijski subsistem (skr. oznaka "religija") je integralna verska organizacija sistema, pri nas je to podsistem dominantne katolishke cerkve. Tezhko bi rekli "in drugih cerkva", ker regionalno je dominantna samo she evangelichanska cerkev v vzhodni Sloveniji. To je podsistem institucionalizirane religije, veroizpovedi sistema, je subsistem institucionaliziranega verovanja, institucionalne vere; je subsistem religijske vrednotne orientacije, je religijski red sistema, ki je bil takrat, ko je bila pri nas religijska vrednotna orientacija v sistemu predominantna, teokratsko utemeljen. Sistem je bil teokratski red ali klerikalni sistem. Integralistichna ekspanzija ga tudi institucionalno legitimira, hkrati laicizira, spolitizira, lahko bi rekli, da tako religijo, vero banalizira. A redki so danes she vrednotni sistemi, v katerih je religijski subsistem v sistemu predominanten. Z lochitvijo cerkve od drzhave pravzaprav ni shlo za izlochitev religije iz sistema, she manj druzhbe, kvechjemu za omejitev njene pre-dominacije. Pa vendar skoraj ni sistema, v katerem bi religija ne bila vsaj nepogreshljiva, taka ali drugachna vrednotna orientacija v legitimiteti sistema. Religijska vrednotna utemeljitev je tradicionalno ukoreninjena v vrednotni sistem in ni je mogoche kar tako izkoreniniti. Njeno sistematichno izkoreninjanje povzrochi samo to, da se religijska vrednotna utemeljitev transformira v nereligijske vrednotne orientacije, navadno v politichno ideoloshko utemeljevanje, ki tako povzema vse elemente religijskega. Tudi utemeljuje se na vrednotni relaciji: vera - nevera, verovanje - neverovanje (nejevera, nezaverovanost), zato je ateistichna orientacija (verovanje ali preprichanje) religijsko preprichanje, le da se vech ali manj fanatichno utemeljuje na veri v nevero. To je she vedno verovanje, le da ima obrnjeno vrednotno evaluacijo oz. orientacijo. Ker pa je taka orientacija v nasprotju s "pravilom institucionalno istosmerne evaluacije vrednotnih relacij", se iz antireligijske orientacije praviloma izkristalizira le nova religija. Religije iz vrednotnega sistema institucionalne legitimitete ni mogoche izlochiti. Ravno ona je najbolj ilustrativni kazalec vrednotne orientacije institucionalnega chloveka k viru njegove duhovnosti. Glede na to, je verska zavest neizlochljiva sfera strukture zavesti institucionalnega chloveka.

Morda je bil ravno na primeru religijskega subsistema najbolj razviden problem definiranja nashe nove drzhave. Tudi nash poskus radikalne lochitve cerkve od drzhave, v prejshnjem sistemu namrech, ni izlochil cerkev iz druzhbe in ni izlochil religije iz sistema. Trije zgodovinsko prevladujochi subsistemi so se kljub rivaliteti za pre-dominacijo medsebojno dopolnjevali. Ni mogoche ne videti primerov neverjetne sposobnosti reaktualizacije verskih vrednot in z njimi reaktualizacije religijske vrednotne utemeljitve sistema, potem ko je bila ta vsaj navidezno v deklarativni sferi (deklariranem vrednotnem sistemu) zhe prevladana bodisi s politichno-ideoloshko, bodisi z ekonomsko-konzumeristichno vrednotno dominacijo. Primerov seveda ne bom nashteval.

Religija ima nedvomno najbolj razvito avtonomno propagando (RP), ki je tako kompleksna kot tradicionalna, polna in raznolika, da sta politichna in ekonomska propaganda proti njej pravi amaterizem. Hkrati je religijska propaganda tista, ki najgloblje posega v institucionalizacijo obchih vrednot, tako da se chlovek nehote vprasha, v chem je potem moch obeh rivalitetnih propagand (politichne in ekonomske), namrech z ozirom na njihovo vsebinsko revnost. Dasi je to kompleksno vprashanje, ki ga ne gre odpraviti z nekaj stavki (poprej je treba opraviti globljo analizo propagand, vsake od njih posebej), pa bom vendarle tvegal nekaj stavkov.

Je to prednost prvega ali pa ta prednost izvira iz tisochletnega vrednotnega utemeljevanja institucionalne propagande? Je to prednost, premoch, ki jo ima vrednota vere nad (politichno) mochjo in pred (ekonomskim) imetjem? Tezhko bi rekli, kaj dolochenega o tem, ker tudi moch in imetje sta atraktivni vrednoti, sklicevanje na tradicijo pa kazhe na pomanjkanje argumenta. Za nas je pomembna razlika v tem, da ideoloshko politichna in materialistichno ekonomska propaganda izpostavljata oprijemljivejsho tuzemsko (netranscendentno) utemeljitev sistema, institucij; religija pa nasprotno - transcendentno. A rekli bi lahko tudi, da tako ekonomika kot politika transcendentalno institucionalno utemeljitev le nespretno prikrivata. Vse kazhe namrech na to, da tudi njune institucionalizirane vrednote nujno transcendirajo. Moch vrednotnega utemeljevanja religije je v njeni izvorni izpeljavi transcendentalne utemeljitve institucionalnih vrednot.

Nekoliko konkretneje o vrednotni utemeljitvi religije (institucije nashe rimokatolishke veroizpovedi): Religiji gre veliko priznanje za njeno uporabo kulture in umetnosti v razvoju civilizacije. Cheprav se chudno slishi, da bi dominacijo in pre-dominacijo kateregakoli subsistema opravichevali ali celo hvalili, ker je zasluzhen za razvoj podrejenih subsistemov. Pa vendar, religije (religijski sub-sistemi) so bili nesporno pomembni za chloveshko civilizacijo. Vrednotna ali etichna komponenta zavesti se je zgodovinsko oblikovala in izoblikovala v institucionalnem okviru religij. Obdobja teokratskih sistemov pa najbrzh niso zvelichavna tako za religijo kot za takratne teokratske vladavine - sisteme.

Nekoch pre-dominantna rimo-katolishka cerkev lahko danes samo she sanja o nekdanji slavi in mochi vere, in o svoji pre-dominaciji v nadsistemu tudi. Ostala pa ji je dedishchina hiper-institucionalizacije. Rada se ponasha s svojo dve tisochletji staro transnacionalno, sistem presegajocho institucijo, ki je prezhivela vse slavne in mogochne posvetne institucije rivalitetnih subsistemov. Tako ji je ostala peza toge fevdalne hierarhije in dogmatizirane vere. Zdogmatizirana religija ni zhiva vera zhivega gibanja, kot je to bila pred dva tisoch leti. Oddaljila se je od svojega izvora. Transcendentalne institucionalne vrednotne utemeljitve sistema na vrednotnih orientacijah institucionalizirane religije namrech niso le vera, ampak so predvsem institucionalna ekspanzija religijske propagande (RP). Po njej so jo prevzele transideologije in tudi ekonomske utopije. Nikoli ne bom dovolj poudaril te razlike med institucional(izira)nim transcendentalnim vrednotnim utemeljevanjem institucij, sub-sistemov, sistemov in transcendiranjem obchih vrednot. Razlika je namrech zelo pomembna in ochitna. Vrednote nujno transcendirajo, sistemi in pre-dominantni subsistemi pa se s svojo vrednotno institucionalizacijo kvechjemu chezsistemsko in transcendentalno utemeljujejo. Kolikor bolj se posamezni sistem tako (chez-sistemsko) vrednotno utemeljuje, toliko bolj je njegova legitimiteta heteronomna, teokratsko - integralna, totalitarna, pred tem pa vrednotno dogmatska.

Temeljna vrednota krshchanstva po Janezovem evangeliju in gnostikih (in po mojem neskromnem razumevanju seveda) je ljubezen. In ljubezen je v triadi z resnico in svobodo. In shele vse tri skupaj prezhemajo tri komponente chlovekove zavesti (spoznavno, etichno in estetsko). In le-te nujno transcendirajo. Zhe Pavlova revizija temeljnih vrednot krshchanske vere, religije postavlja ljubezen v triado: vera, upanje, ljubezen, triado, ki je neverjetno primerna za praktichno institucionalizacijo obchih vrednot. Spoznanja ne ishchesh prevech vneto, tudi boga ne, in ne spoznavash ga, in ne dvomish o svojih spoznanjih, che trdno verujesh. Upanje premeni v zaupanje duhovnim vodnikom, v hierarhijo institucije cerkve, njeno mogochnost in vechnost. Ljubezen v tej triadi je nekaj povsem drugega. Namrech, ljubezen - nosilna vrednota Janezovega evangelija (med tremi vrednotami: resnico, svobodo, ljubeznijo), je ljubezen, ki je prezheta z resnico, svobodo (svobodo poti). Gotovo je nekaj chisto drugega kot ta, ki je prezheta z vero in (za)upanjem.

Da ne bo nepotrebnega nesporazuma. Z vrednoto vere samo po sebi, tj. kot obcho vrednoto, je na las podobna tezhava kot sem jo zhe opisal pri vrednoti "delo". Z vsebino jo je treba shele napolniti, jo prezheti z dolochnejshimi sopomeni ali sovrednatami, kot je to aktualizirano v nashem primeru v triadi institucionalnih vrednot (vera z upanjem in ljubeznijo). Tako shele dobi vera oprijemljivo institucionalno orientacijo. Sicer je vrednota "vera" ena najbolj manipulabilnih in manipulativnih vrednot, kar jih pozna chloveshka vrsta. Le tako in s to vrednotno pre-orientacijo je bila mozhna mogochna hierarhija institucije (KC), prevladujochi podsistem, ki je v svojem najslavnejshem obdobju obvladoval teokratske sisteme. Danes pa je le she cerkev, sposhtovana dvatisochletna hierarhichna institucija.

 

P.S.: O sistemu, bistvu njegove transformacije, dosedanje vrednotne premene, za katero nam pravijo, da je tranzicija sistema (iz realsocializma v kapitalizem - to navadno zamolchijo), bi chisto na kratko za zakljuchek tega poglavja dejal oz. povzel le tole:

V posttotalitarnem sistemu politika she vedno v zadostni meri obvladuje ali sodeluje oz. se prepleta z vedno bolj dominirajocho ekonomiko sistema (gospodarstvom, banchnishtvom ...). Nadalje sistem she vedno obvladuje svoje kljuchne sub-subsisteme, posebej sodstvo, cheprav skrbno goji mit o neodvisnih vejah oblasti v sistemu (zakonodajni, izvrshilni in sodni). Informacijski podsistem: mochni mediji, predvsem televizija, radio, chasopisi so dekle politike, ki vidno pridobivajo na pomenu, predvsem pa njihovi lastniki. Krojijo ali obvladujejo javno mnenje oz. mnenje javnosti oz. generirajo "demokratichno javnost". Seveda dozirano, po podobi sistema. Represivni aparat drzhave je enako mochan, kot je bil v prejshnjem totalitarnem sistemu. Sistem je domnevno demokratichen le, ker je politika vechstrankarska. Z religijskim podsistemom - cerkvijo ima sistem, kljub obchasnem drugachnem videzu, zgledno urejene odnose. Lochitev cerkve od drzhave pomeni medsebojno priznavanje in sozhitje dominantnih subsistemov v sistemu. Pa she videz demokratichnega sistema si nadeva. A ne bodimo neuchakani. Kaj vech v tako kratkem obdobju transformacije sistema niti ne moremo prichakovati. Prejshnja elita - avantgarda ima she vse kljuchne vzvode, mehanizme sistema za tako transformacijo sistema, v kateri ohrani svojo predominantno vlogo in pridobi mednarodno legitimnost. Skoraj neverjetne tezhave posameznih pod-podsistemov in bolj teoretichne kot praktichne tezhnje nedominantnih subsistemov po relativni avtonomiji izhajajo iz njihove avtonomne vrednotne utemeljitve in samega optimalnega funkcioniranja sistema, so bolj utopija kot vsakdanjost. Cheprav vsakdanja sporochila, ki nam jih posreduje sistem v porochilih svojih najmochnejshih medijev, govore ravno nasprotno. Pravljichne so zgodbe o tezhavah sistema v "procesu lastninjenja" najvechjih podjetij, bank, zavarovalnic … itn. in chudne so zgodbe o agencijah za privatizacijo in she bolj chudne o "privatizacijski chrni luknji" sistema, o drzhavljanih, ogoljufanih za "pravichne delezhe nekdanje druzhbene lastnine", ter seveda tiste o tezhavah v politiki, posebej glede "volivne zakonodaje predestiniranih", vse do zgodb o personalnih tezhavah parvenijev na oblasti, posebej glede njihovih odstopov oz. odstavitev s kljuchnih pozicij, vlog v sistemu. Kljuchni vzvodi, mehanizmi v sistemu so v rokah peshchice, ki so v ozadju politike. Personalna legitimiteta sistema pa je vrednotni okvir oz. utemeljitev tej hierarhiji mochi. Nikakor ne gre verjeti reklu (sloganu) o demokratichnih volitvah, chesh da vladajo tisti, ki zmagajo na volitvah. V resnici je ravno obrnjeno, kljuchni v politiki vedno zmagajo na volitvah.

Izkupichek transformacije sistema bi lahko bil takle: Dezhela prodana, z njo svoboda, neodvisnost Slovencev, za standard, za vero, za moch peshchice Njih. Pa she za evropsko omiko in nekaj drugih manj pomembnih dobrin sistema, o katerih bo govor v nadaljevanjih.

 

"GLEJTE, CHLOVEK JE!"
 
"Chloveshka bitja so res chudna vrsta bitij,
so bitja, ki spadajo predvsem v vrsto radovednih bitij,
pa taka, ki spadajo bolj v vrsto nravnih bitij,
in she taka, ki she najbolj spadajo v vrsto obchudujochih bitij.
Predvsem pa se je treba odlochiti o tem:
je chlovek umno bitje, bitje uma,
je bitje iz vrste umnih bitij ali le bitje iz vrste
serijskih bitij?
Tisto pa, ali je (predvsem) homo politicus
ali animal racionale
ali homo faber
ali homo militarius
ali homo religiosus
ali homo estetiticus,
pa pustimo racionalistom, ideologom, teologom
oziroma religijski, politichni, ekonomski, znanstveni,
militantni zavesti ali natanchneje: propagandi in
propagandistom, inzhenirjem dush in duhovnim vodnikom." *
_______
V nadaljevanjih Vrednot sistema: Nedominantni subsistemi - Apriorna klasifikacija subsistemov in shematski opis subsistemov - Preverjanje apriorne klasifikacije subsistemov - na osnovi poklica - na utemeljevanju hierarhije - na osnovi njihove propagande - O dvopolnosti institucionalnih vrednot - SHEMA – Zakljuchek
_______
Viri /avtorjeve raziskave, publikacije/: Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti, raziskovalno porochilo, ISU, 1986 Ljubljana, p. 294, /avtor/; Traktat o svobodi ali Vrednotni sistem, knjiga, Zalozhba LUMI, 1992, Ljubljana, p. 272, /avtor/; Janezovo razodetje ali O treh vrednotah, 3. dopolnjena izd.; Kranj, Ljubljana 1994, p. 151, /avtor/.

 

VREDNOTE SISTEMA V,VI