Pogum Revije SRP 2001/1

Rajko Shushtarshich

 

TRAKTAT O SVOBODI ALI VREDNOTNI SISTEM
3. del: DODATEK – she obljubljena poglavja o konkretnih propagandah
 
Ekonomska propaganda
Politichna propaganda
Vojashka (ali vojna) propaganda
Vrednotne orientacije nacionalne Radiotelevizije
Avtonomna propaganda znanosti 1

 

Avtonomna propaganda znanosti 2

3.5 – IZ VREDNOTNIH ORIENTACIJ AVTONOMNE PROPAGANDE ZNANOSTI 2,
s poudarkom na soochenju individua in institucije
– Samo za primer: Raziskava na sodishchu – Razpis – Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju – Osebni pogled na chase, ko je bilo razpushchanje politichna moda (intervju Alenke Puhar) – Spomin na zachetek (porochilo mentorja, prof.dr. Dushana Pirjevca)

 

DOKUMENTI:

Raziskava na sodishchu
Razpis
Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju (Porochilo raziskovalca)
Osebni pogled (intervju Alenke Puhar)
Spomin na zachetek (Porochilo mentorja)
Sogovorniki
 
_____
* Dokumenti ali fragmenti iz dokumentov so bil objavljeni v Reviji SRP
ali v Raziskavi o raziskovanju, in so dostopni z internetno povezavo.

 

Samo za primer: Komunikacija na sodishchu
(Iz Pripravljalnih spisov odvetnika predlagatelja Matevzha Krivica in predlagatelja R.Sh.)
SODISHCHU ZDRUZHENEGA DELA V LJUBLJANI, Resljeva 14
Ljubljana, 31. 3. 1988
PREDLAGATELJ: RAJKO SHUSHTARSHICH, Prazhakova 13, 61000 Ljubljana, ki ga zastopa MATEVZH KRIVIC, Sp. Pirniche 24, 61215 Medvode
UDELEZHENEC: RTVL DSSS, Moshe Pijadejeva 10, 61000 Ljubljana, ki ga zastopa MIRO SENICA, Trubarjeva 26, 61000 Ljubljana

PRIPRAVLJALNI SPIS

Predlagatelj po sklepu Sodishcha zdruzhenega dela v Ljubljani, dne 29. 3. 1988 na pripravljalni spis udelezhenca z dne 11. 3. 1988 navajam:

1. Vodenje Delovne enote za raziskovanje programa in obchinstva (DEREO)

Porochila o delu (tromesechna) so raziskovalci dajali dir. DSSS (hkrati zachasnemu pooblashchencu vodji DERPO) Ivanu Krpachu neposredno; obchasno, na izrecno zahtevo po kolegiju radija in televizije. O sporni raziskavi Biltenu 51 pa je raziskovalec R:Sh. poslal porochilo na DS DSSS in celo na DS Radiotelevizije.

Raziskovalna porochila (raziskave, chlanke) pa so raziskovalci dajali raziskovalni in drugi javnosti z objavljanjem raziskav in chlankov. (Raziskave v biltenih, chlanke v revijah).

Delokrog raziskovalca R. Sh. je vseboval 50 % del in nalog: koncipiranje in vodenje raziskovalnih projektov. (Kompetence vishjega raziskovalca so bile torej dalech vechje, kot jih prikazuje udelezhenec.)

Dokaz: Nekaj porochil: R st. 24, 27 (dir. DSSS); 27 kolegiju radija, 53 DS DSSS, (toch. 2,3); 47 DS Do RTVL

Nekaj predlogov raziskav (utemeljenih po propozicijah RSS in po zakonu o RD in ne zgolj v enem odstavku): R st. 15, 17, 19, 20 in v "Planu televizijskih nalog" (ki tudi ni plan, ampak kvechjemu osnutek tez za plan): R II st. 79, 73. Nekaj chlankov. Revija Problemi 7/1980, Obveshchanje in odlochanje 4/81, Problemi 5/84, 9, 11/84, Dialogi 9, 10/87; chlanki v Mladini 5/85, 11/85 (Prizma leto 12/4).

"Delo raziskovalnih organizacij je javno. RO obveshchajo javnost o svojem delu, s tem da:

— objavljajo raziskovalni program in njegove spremembe,
— objavljajo rezultate raziskovalnega dela,
— objavljajo letna porochila o delu.

S samoupravnim sploshnim aktom RO se podrobneje dolochi nachin obveshchanja javnosti in uporabnikov razziskovalnega dela."

Zakon o raziskovalni dejavnosti Ur. list 35/79, chl. 28. (Glej dopis RK RDT Erika Vrenka VOAPZ sht. 182)

RTV DERPO ni imela niti raziskovalnega vodje, niti ni imela sammoupravnih aktov, usklajenih z dolochbami zakona o raziskovalni dejavnosti, od 31. 12. 80 do 11. 3. 83 in tudi kasneje ne.

2. Raziskovalni program

Raziskovalni program ("je kot pojem") predmet svobodne menjave dela v raziskovalni dejavnosti; nato sledi raziskovalni projekt, nato raziskovalna naloga; in shele na koncu – raziskovalna storitev in – druga storitev. Zakon o RD, chl. 34 Ur. l. 35/79. Istotam:

"Usmerjen raziskovalni program je sklop med seboj povezanih in usklajenih raziskovalnih nalog, ki omogocha vechletno usmeritev in trajno zdruzhevanje raziskovalnih zmogljivosti na prednostnih razvojnih usmeritvah.

Raziskovalni projekt je sistem med seboj povezanih in soodvisnih raziskovalnih nalog, ki v dolochenem chasovnem obdobju daje konkretne dosezhke, namenjene za uporabo."

(Vse raziskave R. Sh. razen dveh narochenih so med seboj soodvisne in spadajo v dolgorochno usmeritev raziskovanja "Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi" in predstavljajo dolgorochno usmeritev, ki si je raziskovalec ni sam izmislil, ampak je nastala na znanstveni instituciji ISU pri Univerzi. Raziskovalec se samo kakih dvajset let trudi, da bi v tej usmeritvi doprinesel kaj malega in zaradi te usmeritve sem bil sprejet na RTVL DERPO (kot domnevna kadrovska okrepitev raziskovalne enote)

Gelj VOZ sht. 79, 183, 201.

Potek dela v DERPO pa ob neprestanem menjavanju vodij, zachasnih vodij in disciplinskih vodij ter koordinatorjev in odlochujochih programskih managerjev ni omogochal takega soodvisnega raziskovanja, pach pa predvsem storitveno dejavnost, ki sluzhi ozkim programskim interesom.

3. "Raziskovalni program kot delovni plan", kot tudi termin (iz tochke 2.) 2predlog delovnih programov enote", "ki so obsegali posamezne raziskovalne naloge in programe", sta terminoloshka konstanta ("Novoreka") in povzrochata namerno nejasnost v jasnih opredelitvah raziskovanja, ki ga predpisuje zakon o raziskovalni dejavnosti. (Stvari je vendarle treba poimenovati s svojim pravim imenom.)

Bistven doprinos predlagatelja v raziskovanju po letu 80 (in enako v letih 81, 82) je v navedeni bibliografiji seveda izpushchen. Tako chlanki:

Razmishljanja o EP na ljubljanski televiziji /Problemi, Ljubljana, 1980, 7; p. 77-80 /avtor/
Trije premisleki iz raziskave o raziskovanju, Problemi, 1984/5; p. 112-131 /avtor/
Vrednostne orientacije ekonomske propagande, Problemi, 9-11; 156-164 /avtor/

Vse, kar je bistveno v raziskavah iz let 81 in 82, je objavljeno v revijah in je objavljena celotna interpretacija te sporne Raziskave o raziskovanju (Bilten 51).

Chlanek: O neposrednih dejstvih zavesti, Dialogi, 9-10/1987 je iz raziskave: Vrednostni sistem institucionalne strukture, raziskovalno porochilo 1985, IS Univerze, p. 137, (zasnovana na ISU 1974, delana 11 let z prekinitvami, predvsem pa narejena na osnovi raziskav na RTV, pretezhno zhe v letu 1984.)

Podobno je bila raziskava: Vrednostne orientacije avtonomne propagande znanosti, IS Univerze 1985, 1986; p. 294 /avtor/ zhe publicirana deloma v raziskavi: Vrednostne orientacije ekonomske propagande, Bilten RTVL SShP, 1982, p. 45 /avtor/ in nesojenem – zaplenjenem Biltenu 54. Sedaj pa vprashanje: ali se raziskovalec zgolj ponavlja, prepisuje samega sebe, ali prezentira le kontinuiteto in soodvisnost raziskovanja?

Moj odgovor je: vse raziskave, ki sem jih predlagal in prezentiral javnosti, so v bistvu ena sama raziskava o vrednotah in drugega raziskovati ne znam, razen ene, ki je bila narochena v celoti, to je Radio Koper 80, in pri tej nisem avtor, niti nosilec raziskave, sem le sodelavec; in kar je she bolj zanimivo, ta raziskava ni bila v nobenem "delovnem planu", bila je neposredno narochena od konkretne osebe dir. RTV KOper Mira Kocjana in bil sem v Kopru skupaj z nosilcem raziskave Stanetom Obranovichem, kjer sva narochilo sprejela ustno.

4. Vsebina in odnos Raziskave o raziskovanju glede na programsko usmeritev v smislu 16 chl. Samoupravnega sporazuma o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornosti med TOZD in DSSS.

Udelezhenec je pozabil navesti nekaj dejstev, ki so za status RO bistvena; tako je bila SShP (kasneje DEPRO), cheprav le DE v DSSS RTVL, vpisana v razvid raziskovalnih organizacij. "O raziskovalnih organizacijah se vodi razvid. Razvid je javna knjiga."

" Z vpisom v razvid dobi raziskovalna organizacija status raziskovalne organizacije po tem zakonu" /Zakon o RD in RS Ur. l. 35/79 chl. 25.

"V razvid se vpishe RO:

— che je raziskovalna dejavnost njena glavna dejavnost;" (isti chlen zakona o RO). Che pa je njena glavna dejavnost storitvena dejavnost (chl. 34) izpolnjuje pogoje za chl. 26 istega zakona, to je:
"Obstojecha raziskovalna organizacija se izbrishe iz razvida, che ne izpolnjuje vech pogojev za vpis v razvid ali ne izpolnjuje vech drugih obveznosti po tem zakonu."

In DERPO jih ni izpolnjevala; in DERPO je bila izbrisana iz razvida RO 1983. Zakaj?

(Glej dopis RKRDT 11. 3. 1983 Erik Vrenko VOZ sht. 182).

16. chl. SS o medsebojnih pravicah, obveznostih med TOZD in DSSS pa se zachne takole:

"Delo te sluzhbe je znanstveno raziskovalnega znachaja ter je pogojeno s programskimi zahtevami skupshchine RTVL ter programskih tozd Radia in Televizije." (skupshchina je torej pred TOZDOMA)

Naj navedem samo prvo in zadnjo alinejo 16. chl.:

— prouchevanje radia in televizije kot sestavnih delov celotnega sistema druzhbenega komunicirannja, ...."
— publiciranje raziskovalnih rezultatov in strokovno – tehnichnih (mishljeno metodoloshkih) spoznanj na podrochju mnozhichnega komuniciranja, ..."

Usmeritev RE pa ni ista, soglasna ali harmonichna, che jo gledamo z vidika skupshchine; ali pa vidika ozhjih programskih interesov.

Za dokaz je zopet potrebno navesti nekaj citatov:

Teze iz zapisnika 4. seje skupshchine, 19. 6. 1975

— "... premisliti je treba, che ne bi bil ustreznejshi naziv te sluzhbe "Sluzhba za shtudij programa in razvoj".
— "... koncept raziskovelnega dela mora izhajati iz celovitosti komunikacijskega procesa in ne obravnavati obchinstvo iztrgano iz te celote,"
— "nadaljnje delo SShP se mora razvijati tako, da bo postala instrument nadaljnjega podruzhbljanja obeh medijev – postati mora ogledalo in vest, ne pa le servis programov; ostale sluzhbe bi morale bolj chutiti nujnost sodelovanja s SShP kot doslej,"

4-2.. "Zato je treba sluzhbi tudi organizacijsko omogochiti, da se vkljuchi in sodeluje pri pripravljanju izhodishch in ugotavljanju razvojnih potreb obeh medijev."

4-3 "Skupshchina podpira prizadevanje Slluzhbe, da dosezhe status raziskovalne enote, ter se vkljuchi v RSS. Zato pa jo je treba seveda tudi kadrovsko okrepiti ter jo organizacijsko in materialno usposobiti, da postopoma presezhe usmeritev pretezhno na raziskovanje publike."

4-4 "Zato je potrebno, da sluzhba tudi v prihodnje koordinira delo z akademskimi in ostalini sorodnimi institucijami v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu. Da bi podchrtala njen druzhbeni pomen in podprla njeno tezhnjo za strokovno napredovanje, imenuje skupshchina znanstveni sosvet sluzhbe za shtudij programa v naslednji sestavi: Tomo Martelanc, dr. Bogdan Kavchich, Neda Brglez, Rado Cilenshek, Mitja Mejak." (R II Sht. 3,4.)

Iz zapisnika Sosveta z dne 20. 1. 1978 konkretneje:

"Slavko Splichal: Raziskave SShP naj bi bile bolj kompleksne, sedaj so prevech omejene na Radio in TV in ne zajemajo kompleksne slike komunikacijske situacije."

Lado Pohar: " (programski delavci) poudarjajo predvsem servisni odnos SShP nasproti programu, ne pa njegove naloge do skupshchine RTV, njegove druzhbene komponente."

Ante Novak: "SShP ni servis, razvija naj svoj samostojni program. SShP je servis le v dolochenih funkcijah. Cheprav SShP zdruzhuje ti dve vlogi, ju ne smemo meshati. Kazalo bi celo opustiti naziv sluzhba, da bi se tudi tako manifestirala relativna samostojnost SShP."

Tomo Martelanc: "SShP ne sme biti le servis programov, ampak mora ostati kritichna."

Lado Pohar: (ponovno) "Programski delavci zhelijo, da bi bila SShP sprotna pomoch programu – servis, naloga SShP pa je tudi ugotavljanje druzhbenega uchinka radia in TV, predvsem za potrebe skupshchine RTVL. SShP ima status raziskovalne enote in se ne bo odrekla druzhbenim nalogam."

Ante Novak. "Bilten SShP, ki predstavlja zametek revije, po svoji tehnichni plati ne ustreza. SShp mora imeti svoj sistem publiciranja." (R III sht. 108-112)

Iz zapisa s sestanka delavcev DERPO z direktorjev DSSS Ivekom Krpachem in gen. dir. Tonetom Krashevcem, 25. 4. 1980: Tone Krashovec: "Program je mnenja, da dela sluzhba le zanj. To bo potrebno spremeniti v samoupravnih aktih."

— "V nekaterih programih prevladuje mnenje, da je treba sluzhbo po nalogah razdeliti za Radio in TV. Pogovor o tem – na sestanku s programci. Njeno stalishche je, da sluzhba ostane kot celota." (R III sht. 138)

— "Odlochanje o objavah. Strinja se z zunanjimi recenzenit. Strinja se z mozhnostmi, da raziskovalci objavljajo." (R III 138) Komentar: Sosvet je bil ukinjen, sluzhba razdeljena, izbrisana iz razvida RO, revija Bilten ukinjena.

Vprashanje, kdo je zmagal: programci ali sosvet, raziskovalna javnost, skupshchina? Chemu je bilo le toliko govora o servisni dejavnosti sluzhbe?
(Raziskava pricha tudi o tem vrednotenju raziskovalnega dela, namrech, da tako prichevanje za programske delavce, za tiste, ki imajo dejansko moch, ni zachudujoche, ni premisleka vredno.)
Ochitki raziskovalcu R. Sh.: oportunizem, nevestno opravljanje dela, to je, raziskovanja in prezentiranja raziskav, zloraba pooblastil, itd, so neutemeljeni, zhaljivi.

5. Neresnichno in tendenciozno prikazovanje dejstev in ugotovitev v sporni raziskavi

"Izvorno gradivo – izbrani dokimenti o dejstvih, zbrani v Raziskavi o raziskovanju III", so dejstva in so neresnichni le, che so falsifikati. Enako velja za dokomente izbrane za Raziskavo o raziskovanju – Bilten 51.

— Komisiji za delovna razmerja DSSS oporekam, da zavracha proshnjo; ki jo predlagatelj ni dal. (Glej komentar R sht. 78)
(Vprashanje: sem morda samovoljno nastopil dopust?)

b. Z neevidentiranjem nisem:

— ustvarjal slabega vzdushja med sodelavci,
— rushil enotnosti v delovni skupini,
— oviral urpavljanja.

(To so potrdili delavci DERPO in se niso strinjali z argumenti DK in njeno odlochitvijo.) Dokaz: Podpisane izjave sodelavcev – prilagam.

c. Menim, da je z dokumenti raziskave dokazano, da je gen. dir. prekorachil kompetence, postavil skupshchino pred gotovo dejstvo in krshil zakon o raziskovalni dejavnosti. Da ne bi pozabili, da so tem tendencam nasprotovali:

vechina sodelavcev DERPO, R. Sh. / posebej kot chlan komisije za razvid del in nalog DS DSSS, Niko Tosh kot predsednik jugoslovanskega zdruzhenja sociologov in kot chlan komisije, ki je SShP priznala status raziskovalne enote, Ivan Svetlik kot predstavnik, predsednik SSD, Znanstveni svet IS Uniuverze dr. Slavoj Zhizhek. (Glej R st. 75, 37; VOZ st. 140, 186, 189).

Vprashanje: Kdo je potem odgovoren za ukinitev RO in njen izbris iz razvida?

6. Motnje v samoupravnih odnosih in delovnem procesu

"Moralna oporechnost" predsednice .., ampak delegata kadrovske sluzhbe v komisiji za OD DS DSSS, je bila izrechena v pismenem javnem postopku kandidacijske konference Mire Umek za predsed. disciplinske komisije. Izrazila sva jo dva chlana DERPO: Peter Ocepek in R. Sh., kar se smatra za predvolilno pravico in dolzhnost volilcev.) Izrazil sem dvom, da bo v disciplinskem postopku zaradi tega lahko povsem nepristranska. Bistveno pa je za raziskovalca, da dokumentira tezo o negativni kadrovski selekciji na samoupravni dimenziji. Razlog za dvom v "moralno neoporechnost" in nepristranskost preds. DK je natanchno dokumentirana (Glej R II st. 149, 182, 179, 180, 181.; pojasnjeno pa v Raziskavi o raziskovanju str. 49-51 in na st. 89.)

Vloge za zashchito zakonitosti pravobranilcu samoupravljanja vech kot polovice raziskovalcev ne kazhejo ravno idile v samoupravnih odnosih. Che pravobranilec ni reagiral, to ni dokaz, da prizadeti niso upravicheno dvomili v nesamoupravnost odlochitev administracije, da ni bila prizadeta njihova samoupravna volja in zakonitost.

(Glej: R st. 35, 28; R III st. 174, 128.)

Delegati, kot tudi IO sindikata se seveda niso trudili z branjem naporne raziskave in kopico dokumentov – dejstev, pach pa so vnaprej zavzeli stalishche o krivdi raziskovalca, ker je tako rekel gen. dir., ki v postopku ugotavljanja krivde krivdo prejudicira.

Kako bi tekel postopek in kakshen bi bil zahtevek gen. dir. Ferdinanda Luzharja, che bi v zahtevku za uvedbo disc. postopka pisalo "da gre za delo, ki ima zn. raziskovalni znachaj," "da ni shlo za pretvezo, da gre za objavo raziskovalne naloge" (ampak kar za dolzhnost publiciranja, prezentiranja zn. rezultatov javnosti, enostavno recheno, objavo raziskovalne naloge in zn. chlankov.)

— "da je R.Sh. poslal Bilten 51, ker ga tako obvezuje zakon o RD, samoupravni sporazum RSS in ga je v to dolgorochno usmerjal svet DERPO, gen. dir. Tone Krashovec in preds. skupshchine Ante Novak.

(Dokaz: kot v toch. 4.)

7 Negativno reklamo (ozhigosanje raziskave),

kot na primer pismo Lada Poharja preds. skupshchine Janezu Vipotniku se hitro prebere; lahko je in kratko, in krozhilo je po RTV kot priloge gradivom, sicer bi tudi meni ne prishlo v roke; che je resnichno, to kar v njem trdi, pa bilo nesporno potrebno preveriti. To pismo je imelo velik vpliv na celoten postopek in zapletenost vanj. Pismo je sprozhilni prst _"pogroma".

(Pismo in demanti Slavka Splichala, glej na st 106, 136 VOZ)

Ne poznam nobene kritichne raziskave, che je res kritichna, da bi povzrochila navdushenje pri kritiziranem. Vendar tako ekstremno, netolerantno, pogromashko reagiranje konkretno prizadetih oseb je morda le pretirano, kazhe na netoleranco vrednot v mochnem mediju RTVL. Hkrati je to odraz slabosti, ker tisti, ki je resnichno suveren, mochan, ne reagira tako malenkostno.

Menda je logichno, da pozitiven odmev na Raziskavo o raziskovanju ne more biti istochasno izraz nad ravnanjem m. medija, ki ukinja ne le vsako avtonomijo v raziskovanju sebe, ampak ukinja konkreten raziskovalni oddelek, ukinjen raziskovalec pa ni bil v nobenem primeru delezhen prevech podpore in tudi v ospredju odziva ni bil.

Dogodki so kasneje na Sindikatih na Pedagoshkem inshtitutu pokazali, da gre za pojav shirshih druzhbenih razsezhnosti, in pokazali so, kako pravochasno je raziskovalec opozarjal na problem vrednotenja znanosti, njene avtonomije.

Protest RTV vodstvu in podpora raziskovanju je razvidna iz reakcij: Nika Tosha – preds. Jugoslovanskega soc. zdruzhenja, dr. Ivana Svetlika – preds. UO SSD, dr. Slavoja Zhizhka – preds. Znanstvenega sveta IS Univerze.

Pa tudi na protest delegata Univerze v Skupshchini RTVL Mance Koshir ne gre pozabiti. (Glej dokaz kot pod 5.)

Bistveno za raziskovalca pa je predvsem to, da ima dolgorochen usmerjen raziskovalni program, ta mu edini lahko omogocha kontinuirano raziskovanje, usmeritev, specializacijo.

Tako je glavna in edina raziskovalna usmeritev (ob pomanjkanju drugih) ostala od leta 1971:

Vrednote, Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi.
Raziskave: Vrednostni sistem socialne stratifikacije, ISF 73
Vrednostni sistem institucionalne strukture ISF 1974,
Vrednote v procesu planiranja, ISF 1977 (soavtor)
Poti in stranpoti II SShP 79,
Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev, SShP 1981,
Vrednostne orientacije ekonomske propagande, SShP 1982,
Raziskava o raziskovanju, SShP 1983,
Vrednostni sistem institucionalne strukture, ISU 1985,
Vrednostne orientacije avtonomne propagande znanosti, ISU 1985,1986, 1987,
Knjiga o obchih vrednotah: Janezovo razodetje, (ISU 1986, 1987 – ni financirana, ni sprejeta)

Vendar zadnja raziskava je dalech najpomembnejsha, je rezultat kakshnih dvajsetih let ukvarjanja z vrednotami in je edina, ki she nima recenzije.

Zakaj to navajam: RTV vsekakor ni edina institucija, ki bi imela pomisleke, o prichevanjih za katere se jim zdi, da jim krnijo ugled.

Bistveno pa je predvsem to, da so vse raziskave med seboj soodvisne in ena brez druge ni mogocha.

Raziskovanje je dolgotrajen, mukotrpen proces in vedno ga spremlja neko nerazumevanje, sicer bi ne bilo raziskovanje in nichesar novega bi ne govorilo, sporochalo ljudem, zainteresirani javnosti.

Prich ne navajam, ker menim, da se mora Raziskava obraniti sama z dokumenti, dejstvi.

Pogojno, che pa Sodishche zdruzhenega dela v Ljubljani smatra, da so dokumenti nezadosten dokaz, nezanesljiv vir prichevanja, potem naj po svoji presoji zaslishi kot priche:

— vse raziskovalce (ne le: Vido Shrot)
— recenzente (po presoji)
— tiste, ki so izrazili podporo raziskovalcu in proteste ukrepu administracije RTVL ob ukinjanju raziskovanja na RTVL (po lastni presoji)
— delegati Univerze v Skupshchini RTVL, Manco Koshir (po presoji)
— preostali raziskovalci na RTVL: Naglich Zlatko, Obranovich STane, Ocepek Peter, Shibal Branko; RTVL Moshe Pijadejeva 10.)

Rajko Shushtarshich

 

SODISHCHE ZDRUZHENEGA DELA V LJUBLJANI
Ljubljana, Resljeva 14
PREDLAGATELJ: Rajko Shushtarshich, Prazhakova 13, Ljubljana, ki ga zastopa Matevzh Krivic, Sp. Pirniche 24, Medvode
UDELEZHENEC: Radiotelevizija Ljubljana, DSSS, Moshe Pijadejeva 10, ki jo zastopa odvetnik Miro Senica, Trubarjeva 26, Ljubljana

ODGOVOR NA VLOGO UDELEZHENCA

Po sklepu sodishcha z dne 29. 3. 1988 dajem na vlogo udelezhenca z dne 11. 3. 1988 naslednji odgovor:

1. Vodenje DERPO

Pod to tochko je v vlogi pet stavkov, od katerih vsebinsko spadajo pod ta naslov ( v okvir te teme) le prvi trije. K navedbam v teh treh stavkih – glede na namen ugotavljanja dejanskega stanja na tem podrochju – nimam bistvenih pripomb, ker te navedbe udelezhence samo potrjujejo moje dosedanje navedbe v tej zvezi v vsem dosedanjem poteku postopka. Prilozheni dokazi (priloge I-IV) seveda navedb v prvih treh stavkih ne dokazujejo (kar pa najbrzh – glede na nespornost teh navedb – niti ni potrebno). Nejasno je le, kaj udelezhenec meni s formulacijo, da je direktor DSSS Krpach "formalno" vodil DERPO od 1. 4. 1981 do ukinitve ("reorganizacije") spomladi 1983: ali, da je Krpach vodil DERPO vsaj formalno (pravilno, od pristojnega organa, v pravilni obliki) postavljen, enako tudi "dva koordinatorja, pooblashchena za pripravo letnih planov dela enote... itd.". O tej formalni postavitvi bi udelezhenec seveda moral predlozhiti ustrezne dokaze, che na to opira kakshne svoje trditve (drugache najbrzh niti ni potrebno).

Ta tochka v vlogi udelezhenca naj bi bila odgovor na vprashanje, ki ga je zastavilo sodishche: Natanchneje ugotoviti, kdo je odgovarjal za delo raziskovalne enote oziroma raziskovalcev, konkretno tudi za predlagatelja, in kakshna pooblastila do raziskovalne enote je odgovorni delavec imel". Ochitno je bil Krpach le formalni (po lastni izjavi le "disciplinski") vodja DERPO, ne pa vsebinski voditelj in organizator raziskovalnega dela, saj za to tudi nima ustreznih kvalifikacij. Prvo dejstvo (da je DERPO imela nekega formalnega vodjo) je za zakonito reshitev prichujochega spora pomembna zato, ker je bil ta formalni vodja vechkrat direktno (glej npr. sporno Raziskavo o raziskovanju – v nadaljnjem besedilu RR – str. 24 in 27) in indirektno, preko vlog delavskima svetoma DSSS in DO RTV (glej npr. RR str. 47 in 53) sproti obveshchen o vsebini Shushtarshichevega raziskovalnega dela, katerega rezultat je bila sporna. RR, opozarjam na mozhnost kontrole tega dela s pregledom konceptov itd., s chimer je ovrzhena kvalifikacija sporne RR kot "zasebnega dela". Che vodja in drugi organi DSSS in DO RTV Shushtarshichu niso nalozhili nobenega dela, na njegova porochila in celo pozive h kontroli tistega dela, ki ga je v tem chasu samoiniciativno opravljal, pa niso reagirali, ne morajo tega samoiniciativnega (in z njihovim molkom tiho odobrenega) sluzhbenega dela nakdnadno proglasiti za "zasebno delo".Che bi bilo to res zasebno in celo druzhbeno shkodljivo delo, potem bi za shkodo morali odgovarjati predvsem oni, saj bi jo bili v tem primeru prav oni s svojo hudo malomarnostjo – z omogochanjem dolgo trajajochega druzhbeno plachanega dela, ki po njihovem mnenju nima sluzhbenega, ampak zasebni znachaj.

V zvezi s tem je treba she posebej opozoriti na trditev tov. Krpacha o nadaljevanju glavne obravnave pred disciplinsko komisijo DSSS dne 16. 12. 1983, da "je vedel le, da tov. Rajko Shushtarshich pripravlja raziskavo pod naslovom Ali je raziskovanje v inshtituciji masovnega medija sploh mozhno?", da pa ni vedel, za katero inshtitucijo gre in za kakshen medij – "ni recheno, da bi shlo ravno za RTV". Tov. Krpach je pri tej trditvi zamolchal ali morda pozabil, da je Rajko Shushtarshich zhe 25. januarja 1983 v svoji vlogi delavskemu svetu DSSS (ugovor v prvem disciplinskem postopku, sprozhenem prav na zahtevo tov. Krpacha) napisal, da so gradivo te praziskave prav fragmenti iz postopkov znotraj RTV Ljubljana "vkljuchno s tem ugovorom in nekaterimi porochili o raziskovanju" (RR str. 53, tch. 2), da je to "raziskava z neposredno udelezhbo in neposredno prizadetostjo raziskovalca" oziroma "raziskava, ki ima kup navidez nepomembnega gradiva: zapisnikov, sklepov, zahtevkov, pripomb, pisem, ugovorov itd." in da se konchna diagnoza glasi: "Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeri RTV Ljubljana) ni mozhno." Torej je bilo jasno, da gre za raziskovanje shirshega druzhbenega problema prav na primeru RTV LJubljana. Tudi svojih ugotovitev iz te raziskave Shushtarshich v omenjeni vlogi delavskemu svetu DSSS prav nich ne skriva: "Raziskovalno delo je razvrednoteno. Raziskovanje je tujek v instituciji mnozhichnih medijev. Raziskovalno delo degenerira v uradnishko evidenco, ali pa se odstrani. ... Raziskovanje je to, kar je v instituciji najprej mozhno ukiniti." (RR str. 54, tch. 2). Che bi bili vodje in delavski svet DSSS mnenja, da to, kar dela Shushtarshich, ni sluzhbeno, ampak zasebno delo v sluzhbenem chasu, bi zoper to vsekakor morali takoj ukrepati – pa niso.

Drugo od uvodoma omenjenih dejstev (do vsebinskega voditelja in organizatorja raziskovalnega dela DERPO zadnja leta svojega obstoja sploh ni imela) pa seveda samo potrjuje ugotovitve sporne raziskave (o poteh in nachinih za ukinitev pravega raziskovalnega dela).

2. Raziskovalni programi

Sodishche je narochilo: "razjasniti postopek za sprejem raziskovalnega programa in ugotoviti, kdaj je bil sprejet zadnji raziskovalni program ter ta program tudi pribaviti".

Tudi che bi se raziskovalni program DERPO res sprejemal tako, kot je opisano v tochki 2 vloge udelezhenca, to ne bi bilo v skladu z vlogo DERPO kot raziskovalne enote, vpisane v razvid raziskovalnih organizacij, ki bi kot taka morala delovati v skladu z dolochbami zakona o raziskovalni dejavnosti. Pri sprejemanju raziskovalnega programa bi moral najpomembnejsho vlogo vsekakor imeti znanstveni sosvet (o njegovi usudi glej RR str. 72–73) itd. Toda raziskovalni program DERPO se tudi tako, kot opisuje vloga udelezhenca v 2. tochki, ni sprejemal – namrech "v okvuru financhnega in delovnega plana DSSS", kot se trdi na zachetku te tochke (v dokaz ni za nobeno leto predlozhen delovni plan DSSS – niti financhni plan, ki pa sam po sebi tako in tako ne zadoshcha). Na koncu tochke je zhe skromnejsha trditev – da so bile predlagane raziskave raziskovalcev vnesene "v letni plan kot raziskovalni program" zhe kar s tem, da so bile "verificirane po programskem kolegiju", s chimer je udelezhenec zhe dokaj jasno priznal, da letni plani ali raziskovalni programi kot akti sploh niso bili sprejeti. Med predlozhenim dokaznim gradivom se na to nanashata le priloga IV – "Plan dela za Radio" za del leta 1982 in 1983 (brez datuma, brez zhiga in podpisa, brez navedbe organa, ki naj bi bil ta akt sprejel, she z nekaterimi neizpolnjenimi rubrikami o nosilcih nalog in rokih – ki je kot tak lahko kvechjemu nekakshen anonimen osnutek plana, ne pa zhe sprejet akt) in pa priloga V – "Informacija s sestanka razshirjenega kolegija radijskeih programov l. 4. 1981" o rokih, ki da jih je ta kolegij dolochil za izvedbo posameznih raziskovalnih nalog. Kljub temu se – brez dokazov – takoj na zachetku 3. tochke pojavi trditev: "Raziskovalni program kot delovni plan je bil narejen do konca leta 1982."

3. Delo predlagatelja in DERPO

Kombinacija stavkov: "Vsi raziskovalci so prevzemali naloge iz plana(opomba: kvechjemu iz osnutka plana, saj plana ni bilo!) in jih tudi opravili v 1981. in 1982. letu." in "V tem chasu je tudi Rajko Shushtarshich opravljal svoje delo in sicer koncipiral in izvedel naslednje raziskave: "je izrazito zavajajocha, saj skusha sugerirati, da je tudi on opravljal na prej opisani nachin planirane raziskave. Od petih tam navedenih njegovih del velja to le za zadnje ("Vrednostne orientacije v EP porochilih"), ob katerem in iz katerega je potem samoiniciativno razvil sporno Raziskavo o raziskovanju. To se je zgodilo v chasu, ko je bilo DERPO praktichno zhe ukinjena in ko Shushtarshich ni bil predivden niti za vkljuchitev v radijski niti v televizijski tozd oziroma v njune "zozhene raziskovalne programe" (glej informacijo gen. direktorja delavskemu svetu DO RTV – RR str. 46-47). To po eni strani dodatno pojasnjuje, zakaj vodstvo DSSS in Do ni kazalo nikakrshnega zanimanja za Shushtarshichevo delo, po drugi strani pa jasno podkrepljuje utemeljenost Shushtarshicheve odlochitvve, da v tej ochitni pat-poziciji zase osebno in sploh za shirshe, v skladu s stalishchi skupshchine RTV usmerjeno raziskovalno delo, ki ne bi bilo zgolj servis radijskih in TV programov, svoje raziskovalno delo akcijsko usmeri v raziskovanje prav tega procesa ukinjanja raziskovalnega dela na RTV, torej v sporno Raziskavo o raziskovanju, ki je potem she njemu prinesla "ukinitev" oziroma prenehanje delovnega razmerja. V tej luchi je Shushtarshichevo odstranitev mozhno razumeti ne le kot akt mashchevanja institucije za krshitev njenega ugleda (beri: za javno kritiko), ampak tudi kot najpreprostejsho reshitev problema, kam (po ukinitvi DERPO) z raziskovalcev, ki ne pristaja na ukinjanje raziskovalnega dela kot vsaj relativno avtonomne sfere.

4. Skladnost s 16. chlenom samoupravnega sporazuma

Sporna raziskava je nedvomno v skladu s 16. chlenom cit. samoupravnega sporazuma, ki v prvi in v zadnji alineji kot naloge SShP oziroma DERPO navaja naslednje:

— prouchevanje radia in televizije kot sestavnih delov celotnega sistema druzhbenega komuniciranja,
— publiciranje raziskovalnih rezultatov in strokovno—tehnichnih (t. j. metodoloshkih — op. M: K.) spoznanj na podrochju mnozhichnega komuniciranja.

Ne drzhi torej trditev v 4. tochki vloge udelezhenca, da so "bistvo usmeritve vseh raziskovalnih nalog (podchrtal M. K.) raziskovalne ugotovitve o posameznih programih, oddajah urednishtev ter ugotovitve odmevnosti teh oddaj med obchinstvom".

Da je tαko razumevanje 16. chlena oziroma vloge DERPO napachno, je she bolj ochitno, che to trditev udelezhenca primerjamo:

a) s stalishchi skupshchine RTVL 19. 6. 1975:

— koncept raziskovalnega dela mora izhajati iz celovitosti komunikacijskega procesa in ne obravnavati obchinstvo iztrgano iz te celote,
— nadaljnje delo SShP se mora razvijati tako, da bo postala instrument nadaljnjega podruzhbljanja obeh medijev — postati mora ogledalo in vest, ne pa le servis programov,
— zato je treba sluzhbi tudi organizacijsko omogochiti, da se vkljuchi in sodeluje pri pripravljanju izhodishch in ugotovljanju razvojnih potreb obeh medijev,
— skupshchina podpira prizadevanja Sluzhbe, da dosezhe status raziskovalne enote ter se vkljuchi v RSS;zato pa jo je treba seveda tudi kadrovsko okrepiti ter jo organizacijsko in materialno usposobiti, da postopoma presezhe usmeritev pretezhno na raziskovanje publike
(glej Izvirno gradivo za RR – v nadalj. besedilu R III, str. 3-4);

b) s stalushchi na seji sosveta SShP 20. 1. 1978:

— S. Splichal: Raziskove SShP naj bi bile bolj kompleksne; sedaj so prevech omejene na radio in Tv in ne zajemanjo kompleksne slike komunikacijske situacije.
— A. Novak: Zanemarjeni so metodoloshki problemi, metodoloshko preverjanje, iskati bi bilo treba nove metode raziskav.
— L. Pohar: Programski delavci poudarjajo predvsem servisni odnos SShP nasproti programu, ne pa njegove naloge do skupshchine RTV, njegove druzhbene komponente.
— A. Novak. Treba je razchistiti odnos med SShP in programom: SShP ni servis, razvija naj svoj samostojni program. SShp je servis le v dolochenih funkcijah. ...Kazalo bi celo opustiti naziv sluzhba, da bi se tudi tako manifestirala relativna samostojnost SShP.
— T. Martelanc: SShP ne sme biti le servis programov, ampak mora ostati kritichna.
— L. Pohar: Programski delavci zhelijo, da bi bila SShP sprotna pomoch porgramu (servis), naloga SShP pa je tudi ugotavljanje druzhbenega uchinka radia in TV, predvsem za potrebe skupshchine RTV. SShp ima status raziskovalne enote in se ne bo odrekla druzhbenim nalogam.
(glej R III, str. 108-112)

c) s stalishchi gen. direktorja T. Krashovca 25. 4. 1980:

— Program je mnenja, da dela sluzhba le znaj. To bo potrebno spremeniti v samoupravnih aktih.
— V nekaterih programih prevladuje mnenje, da je treba sluzhbo po nalogah razdeliti za radio in TV. ...Njegovo stalishche je, da sluzhba ostane kot celota.
— Odlochanje o objavah: strinja se z zunanjimi recenzenti, strinja se z mozhnostmi, da raziskovalci objavljajo.
(glej R III, str. 138, 139)

V smislu tako (shirshe) razumljenih nalog DERPO je Rajko Shushtarshich septembre 1980 predlozhil osnutek raziskovalne naloge "Analiza kadrovske strukture in mobilnosti kadrov v DO RTV Ljubljana" in raziskovalne naloge "Katalog problemov v komunikacijskem procesu na primeru RTV Ljubljana" (glej RR, str. 15-18; predloga nista bila sprejeta; za prvega vloge udelezhenca v 3. tochki netochno navaja, da ta raziskava "ni bila dokonchana", cheprav v resnici niti zacheta ni bila), kasneje pa she pet mozhnih raziskovalnih nalog( glej RR, str. 19), ki prav tako niso bile sprejete.

5. Neresnichno in tendenciozno prikazovanje dejstev in ugotovitev

a) Navedbe v RR, str. 25, 26 (o prenosu dopusta v naslednje leto)

Sporna raziskava na omenjenih straneh sploh ne vsebuje trditev oziroma formulacij, s katerimi "Rajko Shushtarshich ne priznava odlochitve KDR oz. direktorja o zapadlosti dopusta iz prejshnjega leta, temvech tendenciozno prikazuje odlochitve kot snesamoupravne", kot to neresnichno prikazuje vloga udelezhenca.

b) Navedbe v RR, str. 49 (pismo disciplinski komisiji)

Vloga udelezhenca ne navaja, katera trditev oziroma formulacija v objavljenem pismu naj bi bila neresnichna.

c) Navedbe v RR, str. 42 (pismo central. del. svetu)

Vloga udelezhenca tu indirektno navaja Shushtarshichevo kvalifikacijo direktorjevega predloga za "reorganizacijo" DERPO kot "administrativnega predloga o administrativni ukinitvi raziskovalne enote" za neresnichno, chesh da to ni bil administrativni predlog, ampak direktorjeva pravica in dolzhnost. Udelezhenec je tu spregledal, da predlagatelj v sporni raziskavi direktorjevega predloga ni prikazal "neresnichno in tendenciozno", ampak ga je na citirani 42. strani samo komentiral, do chesar je imel kot samoupravljalec vsekakor vso pravico, potem ko ga je na 41. strani objavil v integralni obliki, chemur se vsekakor ne more rechi neresnichna in tendenciozna predstavitev.

V zvezi z (neuspeshnim) udelezhenchevim dokazovanjem domnevnih neresnichnih trditev v sporni raziskavi pa je treba opozoriti she na nekaj. Tudi che bi v raziskavi res nashli kakshno neresnichno trditev, to she ne bi bila hujsha krshitev delovnih obveznosti. Kot taka bi prishla v poshtev (po 4. tochki 73. chlena pravilnika) le "zloraba, ki povzrochi krishtev ugleda delovne organizacije oziroma vechjo shkodo) – za zlorabo pa je po 20. chlenu pravilnika storilec odgovoren le, "che ve ali bi moral vedeti, da bo zaradi njegovega dejanja ali opustitve nastala za delovno skupnost shkodljiva posledica, in tudi hoche, da taka posledica nastopi, ali vsaj dopusti njen nastanek". Namen predlagateljevega ravnanja je bilo razkritje druzhbeno shkodljivega ali vsaj spornega ravnanja neke delovne organizacije (ukinjanje kritichnega raziskovanja) in to celo delovne organizacije, ki opravlja dejavnost posebnega druzhbenega pomena, chesar nikakor ni mogoche prano kvalificirati kot krshitev ugleda te delovne organizacije. Nasprotno, s tem naj bi se tαko shkodljivo ravnanje institucije odpravilo in s tem ugled institucije (dolgorochno) okrepil in ne zmanjshal. Toda celo v primeru, che bi bilo predlagateljevo preprichanje o shkodljivosti kritiziranih ravnanj RTV oziroma njenih vodilnih delavcev po mnenju sodishcha zgresheno, to she ne bi pomenilo, da je predlagatelju mogoche ochitati, da je s svojo raziskavo (katere raziskovalni oziroma strokovni karakter je bil medtem s strokovno ekspertizo jasno potrjen) in z njeno objavo imel namen povzrochiti shkodljivo posledico – che ta posledica v predlagateljevi zavesti ochitno ni bila dojeta kot shkodljiva, ampak kot koristna.

6. Motnje v samoupravnih odnosih in delovnem procesu

Najprej: v tem sodnem postopku izpodbijani sklep delavskega sveta govori le o motnjah v samoupravnih odnosih, ne tudi v delovnem procesu, in to samo o motnjah v samoupravnih odnosih "med TOZD in DSSS in DO RTV". Domnevne motnje, ki naj bi jih povzrochile omemba moralne oporechnosti predsednice disciplinske komisije, zhe iz tega rzaloga ne morejo biti predmet obravnave. Che bi lahko bile, pa seveda ne bi bilo tezhko dokazati, da ne gre za nikakrshne "nedolzhne obtozhbe", kot se trdi v vlogi udelezhence. Glavni dokaz, kot je to zapisano tudi zhe v sporni raziskavi na str. 51, je zapisnik 16. seje komisije za OD DS DSSS 5. 1. 1982 (glej RR III, str. 182).

Preostanejo she motnje v samoupravnih odnosih, ki naj bi jih predstavljali "okrnjeni odnosi med udelezhenci svobodne menjave dela (TOZD – DSSS), ki so nastali z ochitki TOZD o neupravichenem nachinu troshenja druzhbenih sredstev DSSS, ki so nastali z razmnozhevanjem in tiskenjem Biltena sht. 51." Che pride med udelezhenci samoupravnih odnosov do medsebojnih ochitkov, razlichnih mnenj, konfliktov interesov in podobnega, tega she ni mogoche kar a priori proglasiti za "motnjo v samoupravnih odnosih", she zlasti ne za tako motnjo, katere povzrochitev (namerna!) bi lahko predstavljala hujsho krshitev delovnih dolzhnosti. Predvsem pa je zhe nachelno nevzdrzhno, da bi se kakrshnokoli izrazhenje mnenj delavcev v procesih samoupravnega odlochanja (razen morda kaznivih zhalitev in obrekovanj) lahko shtelo za povzrochanje motenj v samoupravnih odnosih in s tem za krshitev delovnih dolzhnosti. Delavec se v svojih mnenjih lahko tudi moti, toda dopushchati proglashanje izrazhanja delavcheve volje z krshitev delovnih dolzhnosti bi bil pravi absurd. Samoupravljanja si vendar ni mogoche zamishljati kot idilo, v kateri bi vsak ostrejshi individualni ali skupinski konflikt pomenil "motnjo v samoupravnih odnosih", ampak ravno kot sredstvo za razreshevanje takih in drugachnih konfliktov, do katerih med ljudmi vedno prihaja.

7. Krshitev ugleda RTV Ljubljana

Nashe pravo ne shchiti ugleda nobene institucije niti posameznika pred resno kritiko, celo che je ta kritika neutemeljena – le pred zhalitvami in obrekovanji (t.j. neresnichnimi ochitki). Zato je o krshitvi ugleda RTV kot krshitvi delovnih dolzhnosti mogoche govoriti kvechjemu v zvezi z vprashanjem neresnichnih trditev o RTV, ne pa mimo tega. To vprashanje pa je bilo zhe obravnavano pod tochko 5.

Kljub temu ni mogoche molche mimo trditve v vlogi udelezhenca, da "ni v navadi, da individualni poslovodni organ obrazlaga izven svoje OZD smiselnost in potrebnost reorganizacijskih procesov, speljanih po samoupravni poti". Ta trditev bi zhe v zvezi z "navadno" OZD izrazhala nesprejemljivo pojmovanje, da so dogajanja znotraj OZD le stvar nje same in da se javnosti nich ne tichejo. She toliko bolj je taka trdtiev nesprejemljiva, che se nanasha na RTV kot organizacijo, katere dejavnost je izrazito shirshega druzhbenega pomena – in she dvakrat bolj, che je znotraj take organizacije prishlo do ukinitve raziskovalne enote, poprej vpisane v razvid raziskovalnih organizacij pri Raziskovalni skupnosti Slovenije.

Tudi ne drzhi povsem trditev v vlogi udelezhenca, da na reorganizacijo v DSSS RTV ni imela nikakrshnih pripomb RK SZDl 26. 10. 1984 je bilo npr. recheno, da "ni mogoche tolerirati ukinitve raziskovanje" na RTV.

O dokazni vrednosti pisma Lada Poharja (priloga VIII) pa najbrzh dovolj pove zhe dejstvo, da je navedbe v tem pismu, kolikor se nanashajo nanj, dr. Slavko Splichal v celoti demantiral v svojem pismu tov. Vipotniku z dne 10.20. 1984 (glej Vrednostne orientacije avtonomne propagande znanosti, ISU, Ljubljana 1986, str. 136). Prilagam kopijo tega pisma.

Prilagam tudi kopije pisem predsednika Jugoslovanskega zdruzhenja za sociologijo Nika Tosha, predsednika Slovenskega socioloshkega druzhtva Ivana Svetlika in predsednika znanstvenega sveta Instituta za sociologijo Slavoja Zhizhka, ki vsi v imenu svojih institucij protestirajo proti ukinitvi raziskovalne enote v RTV Ljubljana.

Zaslishevanje prich po mojem mnenju ni potrebno. Che bi udelezhenec vztrajal pri zaslishanju priche Vide Shrot, pa predlagam, naj sodishche, che noche iz ustnega prichevanja dobiti enostranske slike, zaslishi kot priche she raziskovalce na RTV Zlatka Naglicha, Staneta Obranovicha, Petra Ocepka in Branka Shibala (RTV Ljubljana, Moshe Pijadejeva 10).

Po pooblastilu predlagatelja

Matevzh Krivic
Ljubljana, 3. 4. 1988

 

SODISHCHE ZDRUZHENEGA DELA V LJUBLJANI
Ljubljana, Resljeva 14
Ljubljana, 15. 7. 1988
PREDLAGATELJ: RAJKO SHUSHTARSHICH, Prazhakova13, 61000 Ljubljana, ki ga zastopa MATEVZH KRIVIC, Sp. Pirniche 24, 61215 Medode
UDELEZHENEC: RTVL DSSS, Moshe Pijadejeva 10, 61000 Ljubljana, ki ga zastopa Mirko Senica, Trubarjeva 26, 61000 Ljubljana

ODGOVOR NA PRITOZHBO UDELEZHENCA

Predlagatelj na pritozhbo udelezhenca z dne 7. 7. 1988 odgovorjam takole:

Sploshno: Postavlja se vprashanje: kdo pri udelezhencu, RTVL ima kompetence za nadaljnje vodenje in zavrachanje sodnega spora z raziskovalcem Rajkom Shushtarshichem in kot kazhe, tudi ostalimi raziskovalci "homogeno skupino somishljenikov" (pritozhba sht. 6, prvi stavek), mishljeni Peter Ocepek, Branko Shibal, Zlatko Naglich? Kdo je odgovoren za vodenje insiciniranega procesa? Kdo je odgovoren za netochne izjave in dejstva, ki so bila na sodishchu ovrzhena, nedokazana, lazhno prikazovana? Kdo je odgovoren za nadaljevanje shkode, ki nastaja z nadaljnim preprechevanjem kritichnega raziskovanja medija? Ko vprasham, kdo je odgovoren, mislim na konkretne osebe z imeni? ali je odgovorna Milena Gradishar, ki ni vech na RTVL? Lenart Shetinc in zlasti Vida Shrot; ali pa zgolj vodja kadrovske (in pravne sluzhbe) RTVL Evgen Ivanc? (vloga drugega udelezhenca z dne 11. 3. 1988)

Posebej zanj velja vprashanje, ali ima on vechje kompetence od generalnega direktorja RTVL Vlada Janzhicha, ki je ochitno priznal napako RTVL, storjeno DERPO, kritichnemu raziskovanju in tudi Rajku Shushtarshichu? (glej Mladina, sht. 14, 8. april 1988, st. 39, zadnji del intervjuja Melita Zajc)

Ali pa je morda kriv le pooblashcheni odvetnik Mrko Senica?
(Opomba: vprashanja so socioloshka, ne pravna.)

Posebej in konkretno pa odgovarjam:

1. Udelezhenec ponovno negira znanstveno vrednost konkretne raziskave ter nadaljnje raziskave medija in vrednot ignorira. S tem ponovno prekorachi kompetence, to je, da sodi znanosti, raziskovanju raziskavi. Nadalje ignorira tri znanstvene recenzije, med njimi tudi recenzijo sodnega izvedenca dr. Slavka Splichala – sodnega izvedenca, na katerega je udelezhenec sam pristal.

Udelezhenec negira javnost raziskovalnega dela.

Udelezhenec ochitno ne lochi sestavin raziskave, kot so:

zbrani dokumenti, ki so dejstva, interpretacija dokumentov, in bistvo raziskave sinteza, to je, zakljuchna interpretacija. O a avtonomiji znanosti na primeru RTVL je bilo jasno povedano, da se je v konkretnih razmerah bilo nujno prilagoditi zgolj tezhnji za minimalne pogoje raziskovanja, take, ki raziskovanje komaj omogochajo (temeljno in aplikativno) in so pravzaprav zaradi svoje minimalnosti za raziskovanje sramotni.

Takshni predlogi in takshna razmishljanja raziskovalca so (po mnenju udelezhenca) "pravno nedopustna".

Che je tako, kar ochitno je, (to dokazuje zhe srednjeveshki disciplinski postopek proti raziskavi, javni besedi, drugachnemu mishljenju) potem, je ochitno le to, da udelezhenec nima niti minimalnega posluha za pogoje avtonomnega mishljenja, ustvarjanja; in ochitno je, da udelezhenec nima niti minimalnega posluha za pogoje avtonomnega mishljenja, ustvarjanja; in ochitno je, da nosilci vlog s tako administrativno upravno mochjo ne morejo dopustiti kritichnega raziskovanja in ga morajo ukiniti!

Skrb za bralce in laike pa je povsem neutemeljena; izkushnja nas uche (raziskovalce), da je treba skrbeti za tiste, ki tako skrb izrazhajo v imenu bralcev, laikov.

Interpretacije nesrechno izbranih primerov iz raziskave zopet kazhe, da vidi udelezhenec le eno plat medalje; tako spregleda, da je v raziskavi bistveno delo kot vrednota in ne le kot postavka za plachevanje in negrajevanje po delu: da je ustvarjalno delo vrednota v primeru z zgolj sedenjem v pisarni itn., da je posledica predlagateljevih vrednot predvsem njegovo delo, delo na vrednotah (kakih dvajset let, glej bibliografijo!).

Res je, raziskava bi se morala braniti in obraniti sama (brez prich, brez sodishcha), v tem se z udelezhencev strinjam, a ko druge mozhnosti ni, ko je ni vech, kdo naj potem razsodi, pricha? Samo branje enega samega dokumenta udelezhenca, pritozhbe z dne 7. 7. 1988 izkazuje njegov neposluh za svobodo ustvarjalnega dela, za drugachno mishljenje od njemu lastnega. Che raziskovalchevo mishljenje ni tochno in je neresnichno in ne sledi niti po njem zbranem gradivu, in che ga razumesh le tako, kot ga je razchlenil udelezhenec, potem tu komunikacija ni mogocha. Potem ni druge mozhnosti kot iskati tretje mnenje, v nashem primeru mnenja recenzentov, izvedenca sodishcha.

Zlasti interpretacija raziskave, njen osrednji del, je stvar recenzije, recenzent jo razume, drugache kot prizadeti.

Zopet pa je ta nesrechni vtis, ki ga dobi domnevni nakljuchni bralec, vprashljiv; vprashljivo je namrech, kdo je nakljuchni bralec Biltena 51, in kako udelezhenec ve za njegovo mnenje, njegov vtis, njegovo sodbo o ugledu RTVL institucije? Z udelezhencem, ki she vedno ne priznava niti pomena izbrisa DERPO iz razvida raziskovalnih organizacij Slovenije, vodenem pri RK RDT, o ukinjanju raziskovanja res ni mogoche razpravljati, kaj shele pogajati se. Sodishche to res lahko z lahkoto preveri in tudi register raziskovalcev v SRS mu je dostopen.

Moralne shkode, ki jo nekateri v RTVL povzrochajo slovenski javnosti, res ni mogoche izmeriti, kdo jo bo povrnil in kako jo bo povrnil, to so bila vprashanja raziskovalca R.Sh. v akcijski raziskavi.

2. Prichevanja Lenarta Shetinca, Vide Shrot, Milene Gradishar je sodishche zhe uposhtevalo (Odlochba z dne 2. 7. 1984, pod predsedstvom sodnika Boruta Nussdorferja) in Sodishche zdruzhenega dela SR Slovenije tudi, ko je izpodbijano odlochbo razveljavilo. (7. 2. 1985).

Izpodbijanje storkovne ekspertize sodnega izvedenca (na katerega je udelezhene pristal) je neresno. Kazhe, da udelezhenec ne bo priznal nobene znanstvene recenzije, nobenega izvedenskega mnenja, ki bi ne bilo njemu v prid, v skladu z njegovim nachinom mishljenja. Ali ni chudno, da udelezhenec kljub svoji mochi in ugledu takega recenzentskega mnenja (recenzije) ni mogel pribaviti v shtirih letih, sprozhil bi postopek na chastnem razsodishchu Slovenskega socioloshkega druzhba. Predvsem pa kazhe na udelezhenchevo netolerantnost do vseh drugachnih mnenj od njemu lastnega. Udelezhenec je vendar imel rok osmih dni in poduk o tem, da se na mnenje lahko pritozhi, da pripombe. (Glej recenzijo dr. Slavka Splichala).

S tako interpretacijo njegove recenzije se zastopnik udelezhenca zgolj kazhe v chudno suvereni luchi glede vprashanj, za katera ni kompetenten (to je milo recheno). Udelezhenec bi zhele ocenjevati raziskavo R. Sh. in nadaljnje raziskave v nedogled, z ochitnim namenom zavlachevanja konchne odlochbe sodishcha. Zopet vprasham: kdo bo nosil konkretno odgovornost za to trmoglavost in to ochitno zavlachevanje v reshevanju spora, ki mimogrede danes, v razmerah danashnje druzhbene demokratizacije zhe hudo iz mode in smeshen, danes je kritichnost javne besede zhe chisto nekaj drugega, kot je bila v Raziskavi o raziskovanju, Bilten 51 R. Sh. 1983 leta. Na RTV nekateri ne slede tokovom demokratizacije medijev v druzhbi.

3 Raziskovalc R. Sh. razume, ali vsak misli, da razume administrativno logiko mishljenja in administrativne postopke, saj jih raziskuje. Tako na primer "moralne oporechnosti" predsednice disciplinske komisije (Mire Umek) udelezhenec v petih letih sploh ni niti poizkusil ovrechchi. Tezhave je v tem, da je mnenje volilca v predvolilnem kandidacijskem postopku prevech dokazano – natanchno dokumentirano. Na vseh razpravah od DK, DS, kot na SZD se udelezhenec tega vprashanja ni lotil. Ochitno se je izogibal soochenju, ne z osebo predsednica DK in ostalimi prichami, ampak soochenju z dokazi o njenem ravnanju. Namesto tega udelezhenec ravno o tem primeru v raziskavi na veliko teoretizira in zlasti moralizira, operira s chustvi chustvujochih, chutechih sodelavcev, ki mimogrede vrzhejo raziskovalca na cesto zaradi raziskave, zaradi drugachnih mnenj, stalishch zaradi (po njihovem) razlichnega "pravno nedopustnega" mishljenja.

Che IO sindikata RTVL ni bil manipuliran z voljo tedanjega gen. dir. Ferdinanda Luzharja, potem je vsaj bil zgled sindikata, kot bi ne bil smel biti, ko v kritichnem trenutku odreche zaprosheno pravno pomoch, zastopnika na osnovi prejudiciranja krivde. (Opisano v raziskavi).

Kakshne posledice so chutili, ko smo zhe pri chustvih in se nanje tako opiramo, v ugledu uzhaljeni in lojalnost instituciji iskazujochi tenkochutni sodelavci na RTVL v primerjavi s tistimi, ki jim je bilo onemogochano delo, raziskovanje?

Udelezhenec venomer pozablja, da je publiciranje raziskav zakonska obveznost in osnovna dolzhnost raziskovalcev, tako kot je to posredovanje TV programa in programa radia dolzhnost programskih delavcev, da raziskovalno delo ni tajno, ampak je javno, da ni cenzurirano, ker cenzura v raziskovanju pomeni samo to, da raziskovanja ni, pa naj se tej cenzuri reche kakorkoli, lahko tudi usmerjeno raziskovanje.

Reorganizacija DERPO – javnosti raziskovalnega dela (to je v NOVOREKU nadomestni izraz za ukinjanje raziskovanja in z njim javnosti raziskovalnega dela: Biltena RTVL in revije SShP) je v raziskavi, ki je sporna, osrednji konkretni problem – dejstvo, ki indicira shirshi pomembnejshi problem: vrednotenje avtonomije znanosti; prav zato je izredno natanchno dokumentirana, dokumenti reorganizacije segajo po datumih kaka tri leta pred izidom Biltena 51; celotna reorganizacija pa je Biltenu opisana.Torej ni mogla biti raziskava Bilten 51 ("Raziskava o raziskovanju") tista, ki je povzrochila reorganizacijo. Skratka, da je reorganizacija bila posledica raziskave ali njene objave, je trditev, skregana z logiko. (Udelezhencu, ki tako nepozorno bere raziskavo, bi ne svetoval, da sodishche sprashuje "ali je sodishche vpogledalo sporno raziskavo, objavljeno v Biltenu 51 oz. vsaj prechitalo tista gradiva oz. dokumente v biltenu, na katera se sklicuje udelezhenec v vlogi z dne 11. 3. 1988. (Pritozhba udelezhenca st. 2).

4 Subjektivizem udelezhenca je sploh osnovna nit, ki se vleche skozi ves proces, dasi to ochita raziskovalcu R. Sh.

Che je udelezhenec (njegova pravna sluzhba, konkretni odgovorni usluzhbenci na RTVL, zlasti tisti v administraciji) nezmotljiv, potem so po njem ugotovljene motnje ochitne in tudi za sodishche "ne bi smele biti" (po mnenju udelezhenca) vprashljive, saj jih je kot take ugotovila DK in DS udelezhenca.

Che pa je motnje v samoupravljanju in nezakonitost v raziskovanju ugotovil raziskovalec in raziskovalci iz "homogene skupine", potem teh motenj zhe zato ni, ker jim nihche ni narochil, da te motnje raziskujejo. Tudi che jim gori lastna hisha, naj ne gase.

Naj si udelezhenec vendarle ogleda Zakon o raziskovalni dejavnosti in Samoupravni sporazum RSS (v raziskavi ima izvlechke, bistvene chlene sporazuma, zakona, kot na primer o tem: kaj je raziskovalni program, kdo bi ga moral sprejemati), da ne bo po nepotrebnem postavljal svojih definicij raziskovanja, raziskav, raziskovalnih projektov, raziskovalnega programa; in izpostavljal svojih slabih navad v tolmachenju konkretnega zakona. Kot npr. : kaj je "raziskovalni program kot delovni plan", in ugotovil bo, da je raziskovalni program javen, javno objavljen in mu ga ne bo treba iskati kot dokaz shtiri leta, z namenom, da ga pribavi sodishchu. Kaj je zgolj formalnost, formalizem in kaj je bistveno za nek temeljni dokument od osnutka do sprejema, bi udelezhenec moral vedeti.)

Ironija je tudi v tem, da udelezhenec spregleda, da se raziskovalec v raziskavi ves chas sklicuje na zakon, SS, vendar na zakon o RD in SS RSS. Ne sklicuje se iz formalistichnih razlogov, sklicuje se zato, ker ravno ti zakoni in ti chleni sporazuma opredeljujejo temeljno raziskovalno delo – raziskovanje. Udelezhenec bi se konchno moral vprashati, zakaj ni "uskladil svojih samoupravnih aktov z dolochili zakona o raziskovalni dejavnosti in raziskovalnih skupnosti Ur. l. SRS 35 vse do leta 1983 (in konchno zakaj jih ni nikoli), ker zadnji rok je udelezhenec imel za to bistveno uskladitev, ki raziskovanje po zakonu dovoljuje in omogocha, do leta (31. 12. 1980.

(Zakaj ni odgovoril na vprashanje predsednika RK RDT Erika Vrenka in konchno zakaj ta dokaz vedno spregleda, ko se predlagatelj nanj sklicuje. Zato ga ponovno citiram in ponovno prilagam kot dokaz!)

Gradacija nezmotljivosti za udeldzhenca je taka:

Najprej in najbolj nezmotljiva je DK in DS udelezhenca, njegov SS zlasti 16. chlen tega sporazuma, potem vsi njegovi samoupravni akti, potem drugi sploshni akti udelezhenca, z RD, SS RSS pa so po pomembnosti nekje na koncu; sklicevanje nanje je formalizem.

Teze Skupshchine RTVL o raziskovalni usmeritvi DERPO so bistveno razllichne kot predstave o raziskovanju dela programskih vodstev (tako se to vidi tudi iz intervjuja z Vladom Janzhichem (Mladina, 14, 1988).

To je v raziskavi zopet dokaj natanchno dokumentiramo in posebej izpostavljeno v Odgovoru na vlogo udelezhenca, Matevzha Krivica z dne 3. 4. 1988, tochka 4, st. 6,7.)

Udelezhenec je nepreprichljiv v dokazih, samo v komentarjih je neustavljiv, svoja enostavna stalishcha ponavlja v nedogled.

5. Kaj bi moralo biti z osebno angazhiranostjo v raziskavi, tega ne vem, tudi tega ne, kaj je narobe z osebno afirmacijo raziskovalca, nadalje: kaj je narobe s poskusom in konchno tudi dolzhnostjo, obvezo raziskovalca prodreti v javnost s svojimi kritichnimi stallishchi do mishljenj v mediju, ki kroji javno mnenje in kritichnimi stalishchi do dushenja ustvarjalnosti v mediju. Skratka, kaj je narobe z zavzemanjem za svobodo misli in njih izrazhanja, tega jaz ne vem, to bi moral udelezhenec natanchneje obrazlozhiti.

Objava celotne interpretacije Biltena 51: Treh razmislekov, kar je bistvo in zakljuchek raziskave, si udelezhenec lahko prebere v reviji Problemi (Glej bibliografijo R. Sh. v prilogi) Enako velja za vse raziskave R. Sh. iz obdobja RTVL raziskovanja in tudi tega obdobja v sporu, namrech, bistveni prikazi raziskav, prav vseh razen ene (in she ta bo objavljena) so javni, torej publicirani.

Udelezhenec izkazuje, da je njegova trditev, da raziskovalec ne bi mogel prodreti v javnost brez Biltena 51 in morda she ukinjane revije RTVL Bilten ????, le bosa.

Pri interpretaciji komentarja R.Sh., da sem si nezakonito prisvajal minimalne pogoje za raziskovanje", se udelezhenec spreneveda, spregleda zhe orisano samovoljo institucije, njene administracije, ki je povzrochila s sprejetjem nezakonitih ali z zakonom neusklajenih samoupravnih aktov zmedo in brezpravno stanje v instituciji, (to, kar me zanima, je pravna urejenost, zakonitost raziskovanja, ki onemogocha samovoljo posameznikov), kar je zhe opisano in menim dokazano na primeru zakona o RD in SS RSS.

Udelezhenchevo zakljuchno izvajanje, ko utemeljuje zlorabo slabo vodene raziskovalne enote po raziskovalcu in zlorabo polozhaja samostojnega raziskovalca, ki pri svojem delu ni bil nikoli voden, je zoper tako chudno, da ne rechem zmedeno, da ga je tezhko komentirati, nanj odgovoriti, naj vseeno poizkusim.

Predvsem priznavanje slabo vodene enote ni postavka, na katero bi se lahko skliceval udelezhenec.

Tudi zlorabo svojega polozhaja, to je polozhaju raziskovalca, se ne da utemeljevati najbolje s sklicevanjem na samostojnost raziskovalcu in to, da v svojem delu ni bil nikoli voden. Logichno sledi morda samo she sklep, da je raziskovalec zlorabil samega sebe s svojo samostojnostjo, svojskim mishljenjem. Che administracija neke raziskave ne uporabi, nekih predlogov ne uposhteva, nekega mishljenja ne razume, ali ga ne tolerira, to ne pomeni, da vse to ni uporabno.

Verjetno imam med sociologi eno najbolj kontinuiranih in dolgorochnih usmeritev sploh. To ni ne samohvala ne samograja, tako to je. Kakih dvajset let delam na dolgorochni usmeritvi: Vrednote, vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi. To ni moj izmislek niti izum, pach pa pristanek na tako usmeritev, ki je nastala na nekdanjem ISF Univerze v Ljubljani. To pomeni le to, da sem se v to smer raziskovanja usmeril, bolje recheno in pravilneje je, zanj sem se specializiral. Vse moje raziskave se tichejo vrednot in le vrednote so tista rdecha nit, ki se vleche skozi vse raziskave, delane tudi na RTV DERPO ali nekdanji SShP. To je predvsem zato tako, ker drugega ne znam raziskovati, in zaradi tega znanja in te usmeritve sem bil sprejet na RTVL kot raziskovalec, ki je (to ima udelezhenec popolnoma prav, nevodljiv) zelo samostojen v svojem delu in to zopet zato, ker se pri nas s tem raziskovanjem toliko ne ukvarja noben sociolog. Tisti pa, ki se z vrednotami ubadajo kot R. Sh., pa jih raziskujejo na drug nachin,m iz drugih izhodishch. Konstrukt v glavi uzhaljenih je, che mislijo, da je moj osnovni namen in cilj raziskave zgolj krnitev ugleda institucije RTVL – Moj namen je bolj krnjenje njene mochi pri eskalaciji vrednot ekonomske in politichne propagande in she to v raziskavah akcijskega tipa, taki pa sta samo dve. Obe je izvedenec dr. Slavko Splichal uposhteval v svojem izvedenskem mnenju, recenziji.

Administracija RTVL mojega raziskovelnega programa ni ustavila, raziskav ni prepovedala, tega ne more, samo materialno me je prizadela, eksistenchno utesnila, vendar za ukinitev nekega raziskovanja je bilo to premalo.

Naj zakljuchim odgovor z dejstvi, le to je pomembno v odgovoru na pritozhbo udelezhenca:

Bibliografija raziskav iz obdobja raziskovanja na RTVL DERPo (SShP) in zunanjega sodelovanja z IS Univerze je tu!

Komentar k bibliografiji pa le ta:

Od vsega se udelezhenec najmanj zanima za raziskave, chlanke, javna raziskovalna porochila. Bibliografije R. Sh. ne pozna, ker dokazuje s tem, da pri navajanju dela raziskovalca R. Sh. v Vlogi z dne 11. 3. 1988, pri navajanju dela R. Sh. tudi iz obdobja od leta 1980 naprej izpusti tako rekoch najbolj bistvene chlanke, objavljene v revijah. (Bibliografija v prilogi).

"Ustvarjalnost z administrativnimi ukrepi ni mogoche preprechiti!"
"Natanchno raziskovanje omogocha natanchno prediktibilnost ravnanja udelezhencev,od kdaj je to slabost?"
Prilogi: Bibliografija R. Sh.
Dopis preds. RK RDT – Erika Vrenka (ponovno)

Rajko Shushtarshich

 

SODISHCHE ZDRUZHENEGA DELA V LJUBLJANI, Resljeva 14
Predlagatelj: Rajko Shushrarshich, Ljubljana, Prazhakova 13, ki ga zastopa pooblashchenec Matevzh Krivic, Sp. Pirniche 24, 61215 Medvode
Udelezhenec: RTV Ljubljana, DSSS, Ljubljana, M. Pijadejeva 10, ki jo zastopa odvetnik Mirko Senica, Ljubljana, Trubarjeva 26
ODGOVOR
predlagatelja na pritozhbo udelezhenca

Predlagam, da pritozhno sodishche pritozhbo udelezhenca z dne 7. 7. 1988 zoper sodbo S 337/85 z dne 26. 5. 1988 kot neutemeljeno zavrne, v zvezi s posameznimi tochkami v tej pritozhbi pa navajam naslednje (sklicujoch se pri tem tudi na vse prejshnje navedbe).

Ad 1.

V prvem odstavku po zhaljivem uvodu ("ali je sodishche vpogledalo sporno raziskavo", o kateri je razsojalo) udelezhenec pavshalno in neargumentirano trdi, da gre v spornem gradivu za "izkrivljeno sliko o samoupravnih odnosih oziroma o odlochitvah organov in posameznikov", cheprav bi v tem sodnem postopku prav to moral z argumenti dokazati – kar pa mu ni uspelo niti v enem primeru (od vsega treh, kjer je to sploh poskusil – glej njegovo vlogo z dne 11. 3. 1988: navedbe v Biltenu sht. 51 na str. 25-26, 42 in 49). V pritozhbi se na te svoje neuspele poskuse zato ne sklicuje vech (razen – spet brez argumentov – na primer pod tochko 50 in njegove prej omenjene vloge), ampak poskusha navajati nove primere v podporo svoji trditvi (Bilten na str. 14-15, 26, 40, 48 in 53). Tudi na teh primerih svojih trditev ne more dokazati:

a) Bilten st4. 14-15: Udelezhenec v pritozhbi izkrivljeno prikazuje navedbe predlagatelja, kot da naj bi iz njegove zahteve po vrednotenju raziskovalnega dela "po merilih in pravilih, ki so za to dejavnost v veljavi", izhajalo, da s tem zanika veljavnost osnov in meril iz SSA udelezhenca. To je chisto podtikanje. Predlagatelj tam v resnici, prav nasprotno, kritizira udelezhenca prav zaradi tega, ker udelezhenec takih meril sploh nima ("Che zhe komisija ocenjuje porochila o opravljenem delu le za tri delavce DE, ki morala tudi v tem primeru za svoj postopek imeti neka razvidna, vnapraj veljavna merila."). Sploh pa interna merila udelezhenca, tudi che bi jih ta imel, ne bi smela biti v nasprotju s shirshimi druzhbenimi merili za vrednotenje raziskovalnega dela, dolochenimi z zakoni in s sploshnimi akti Raziskovalne skupnosti Slovenije, kamor je bila DERPO kot raziskovalna enota vchlanjena (dokler je niso ukinili).

b) navedbe v Biltenu na str. 26, 40, 48 in 53 naj bi bile primer pravno nedopustnih in nesprejemljivih predlogov predlagatelja in tendenciozno prikazovanje razmer. Tudi che bi bila predlog, naj se nad letno "normo" dejansko opravljene ure obrachunajo kot nadure, in protest proti evidentiranju prisotnosti na delovnem mestu (namesto evidentiranja razultatov dela) res pravno nesprejemljiva, ni citiranje teh predlogov v sporni raziskavi nikakrshna "zloraba polozhaja", torej zavestno prikazovanje neresnic, zaradi chesar je bil predlagatelju izrechen ukrep prenehanja delovnega razmerja in kar bi bilo sedaj treba dokazati. Chisto podtikanje in neresnica so navedbe v pritozhbi, da v teh primerih predlagatelj ne navaja tudi stalishch in obrazlozhitev nasprotne strani (dokaz: navedbe v Biltenu na str. 48-49 in 52). Tudi glede "ultimata" (str. 53) udelezhenec v pritozhbi brez potrebe navaja, da si ga disciplinske komisija "ni enostavno izmislila, ampak je uporabila ustrezne dolochbe pravilnika..." – saj je vse to navedel zhe predlagatelj sem v Biltenu z objavo ustreznega sklepa disciplinske komisije (stran 52).

Glede sklicevanja pritozhbe na vlogo udelezhenca z dne 11. 3. 1988, tochka 50, predlagam samo, naj pritozhbeno sodishche vpogleda tudi moj odgovor na te navedbe v moji vlogi z dne 3. 4. 1988 (tudi tem tch. 50).

c) Kot "dokaz" neresnichnosti predlagateljeve "rdeche niti" o ukinitvi raziskovalne enote in raziskovanja na RTV pritozhba navaja, da "so to neresnichne trditve, saj raziskovalci... na RTV so... in opravljajo svoje naloge, torej raziskujejo". Da bodo posamezni raziskovalci ostali na RTV, le da bodo "razdeljeni" po programskih tozdih, kot raziskovalna enota pa razformirani, je bilo nadvse jasno navedeno zhe v sporni raziskavi, zato predlagatelju tu ni mogoche ochitati nikakrshnih neresnichnih trditev. V sporni raziskavi le dokazuje, da ti ukrepi dejansko pomenijo ukinitev raziskovanja v pravem pomenu besede, torej raziskovanje kot vsaj relativno avtonomne dejavnosti, podvrzhene strokovnim in ne "uradnishkim" kriterijem.

Ad 2.

Naravnost neverjetno je, na kakshen nachin si udelezhenec dovoljuje "izpodbijati" izvedensko mnenje dr. Slavka Splichala: "izpodbija" ga na ta nachin, da skusha v diametralnem nasprotju z resnico prikazati, kot da zoper hipotetichni "sklep o nizki stopnji znanstvenosti Shushtarshichevega dela" ekspertiza navaja le dejstvo, da je del Shushtarshichevega gradiva objavil Inshtitut za sociologijo Univerze v Ljubljani, da je ekspertiza napravljena "pod vtisom, ki ga je na izvedenca napravila ta objava" (!) – "spregleda" pa, da izvedenec svoje trdne ocene, da gre nedvomno za raziskovalno delo, ni utemeljil "z nikalnimi" (kot trdi pritozhba), ampak z jasnimi afirmativnimi ugotovitvami: 1. znanstvena "legitimnost" problema, 2. druzhbena relevantnost cilja, 3. zanesljivost raziskovanja in 4. teoretichna utemeljenost in konceptualna jasnost. – Smisel takega potvarjanja mi ni razumljiv, saj udelezhenec menda ne prichakuje, da bo pritozhbeno sodishche verjelo njegovim potvorbam, ne da bi si izvedensko mnenje sαmo ogledalo...

Glede zahteve po postavitvi novega izvedenca pripominjam, da udelezhenec v prvostopnem postopku na izvedensko mnenje ni imel pripomb (vsaj predlagatelj z njimi ni bil seznanjen), in pa to, da je tega izvedenca dolochilo sodishche zato, ker sta z njegovo postavitvijo soglashali obe strani. "Institucije, tudi iz Zagreba" sva za izdelavo izvedenskega mnenja predlagala midva s predlagateljem, vendar udelezhenec takrat na to ni hotel pristati. Da to zahteva sedej, ko z izvedenskim mnenjem (proti kateremu ne more navesti nobenega resnega argumenta) ni zadovoljen, je ochiten poskus ponovnega zavlachevanja postopka, ki se na shkodo predlagatelja vleche zhe vech let.

Ad 3.

Pritozhba zatrjuje, da je ocena, ali je prishlo do motenj v samoupravnih odnosih in v delovnem procesu, "bistven element" za reshitev te zadeve. V nasprotju s tem smatram, da ocenjevanje, ali je objava sporne raziskave povzrochila kakshne take motnje ali ne, v tem primeru – glede na druge ugotovitve sodishcha – sploh ni potrebno. Potrebno bi bilo le, che bi sodishche ugotovilo, da je predlagatelj z izdelavo in objavo sporne raziskave res "zlorabil polozhaj", kot mu je bilo v disciplinskem postopku ochitano. Zloraba polozhaja bi namrech lahko imela za posledico prenehanje delovnega razmerja, che bi povzrochila tezhje posledice, n. pr. omenjene motnje. Che do zlorabe polozhaja ni prishlo (kar je za ta primer sodishche zanesljivo ugotovilo) in che predlagateljevo sporno ravnanje ni bilo protipravno, potem je tudi ugotavljanje, ali je prishlo zaradi tega njegovega ravnanja do kakshnih motenj, pravno povsem irelevantno. Tudi zaradi dovoljenega, s pravom skladnega ravnanja namrech lahko nastanejo motnje v samoupravnih odnosih in v delovnem procesu, ki pa v takem primeru seveda ne morejo biti predmet disciplinskega postopka.

Che bi nastanek ali nenastenek takih motenj pritozhbeno sodishche vendarle ocenjevalo, je treba opozoriti, da v tem sodnem postopku izpodbijani sklep delavskega sveta govori le o motnjah v samoupravnih odnosih in ne tudi o motnjah v delovnem procesu. Domnevne motnje, ki naj bi jih bila povzrochila omemba moralne oporechnosti predsednice disciplinske komisije, zhe iz tega rzazloga ne morejo biti predmet obravnave. Che bi lahko bile, pa seveda ne bi bilo tezhko dokazati, da ne gre za nikakrshne "nedokazane obtozhbe", kot je zatrjeval udelezhenec. Glavni dokaz, kot je to zapisano tudi zhe v sporni raziskavi na str. 51, je zapisnik 16. seje komisije za OD DS DSSS 5. 1. 1982 (objavljen v "Izvirnem gradivu – izbranih dokumentih za raziskavo o raziskovanju", ki se tudi nahaja v sodnem spisu, in sicer v tem gradivu na str. 182).

Preostanejo she motnje v samoupravnih odnosih, ki naj bi jih predstavljali "okrnjeni odnosi med udelezhenci svobodne menjave dela (TODZD – DSSS), ki so nastali z ochitki TOZD o neupravichenem nachinu troshenja druzhbenih sredstev DSSS, ki so nastali z razmnozhevanjem in tiskenjem Biltena sht. 51". Che pride med udelezhenci samoupravnih odnosov do medsebojnih ochitkov, razlichnih mnenj, konfliktov interesov in podobnega, tega she ni mogoche kar a priori proglasiti za "motnjo v samoupravnih odnosih", she zlasti ne za tako motnjo, katere povzorchitev (namerna!) bi lahko predstavljala hujsho krshitev delovnih dolzhnosti. Predvsem pa je zhe nachelno nevzdrzhno, da bi se kakrshnokoli izrazhanje mnenj delavcev v procesih samoupravnega odlochanja (razen morda kaznivih zhalitev in obrekovanj) lahko shtelo za povzrochanje motenj v samoupravnih odnosih in s tem za krshitev delovnih dolzhnosti. Delavec se v svojih mnenjih lahko tudi moti, toda proglashati izrazhanje njegove volje za krshitev delovnih dolzhnosti bi bil pravi absurd. Samoupravljanja si vendar ni mogoche zamishljati kot idilo, v kateri bi vsak ostrejshi individualni ali skupinski konflikt pomenil "motnjo v samoupravnih odnosih", ampak ravno kot sredstvo za razreshevanje takih in drugachnih konflikotv, do katerih med ljudmi vedno prihaja.

Posebej je treba opozoriti she na to, kako pritozhba odgovarja na ugotovitev v sodbi, da ni prishlo do motenj, ker TOZD niso zmanjshale financhnih sredstev za DSSS oziroma DERPO. Odgovarja namrech s trditvijo, da TOZD tega res niso storile, da pa so uporabile drugo, uchinkovitejsho sankcijo – "zahtevele so reorganizacijo te sluzhbe in pritegnitev posameznih raziskovalcev v programske TOZD" in dalje: "Reorganizacija ...je bila direktna posledica objave Raziskave o raziskovanju" (!). Odgovor na to izmishljotino je preprost: reorganizacija ni mogla biti posledica objave sporne raziskave, che pa je v tej raziskavi ta reorganizacija zhe opisana! (Bilten sht. 51, str. 42-43 in 46-47).

Ad 4.

A) Udelezhenec v pritozhbi brez argumentov ponavlja trditev, ki jo je sodishche zhe spoznalo za neresnichno, namrech trditev, da je bila odlochitev o planu dela DERPO "naknadno vneshena v plan dela udelezhenca, ki ga sprejema DS DSSS". Ta organ namrech v spornem obdobju nobenega takega plana ni sprejal. Iz "planov", ki so v sodnem spisu, je tudi jasno razvidno, da jim nikakor ne manjka samo zakljuchna "formalnost" – sprejem po DS DSSS. Toda vse to za pravilno reshitev konkretnega spora niti ni bistveno. bistveno je to, da tudi nepopolni osnutki planov za sporno obdobje predlagatelju niso nalagali nobenega raziskovalnega dela, ki ga on ne bi bil opravil. Kot je pojasnjeno zhe v moji vlogi z dne 3. 4. 1988 na 5. strani, je bila zanj na ta nachin "planirana" le ena raziskovalna naloga ("Vrednotne orientacije v EP sporochilih"), ki jo je seveda tudi opravil. Opravil je she eno neplanirano, a narocheno raziskavo ("Radio Koper 80"), she v zachetku spornega obdobja – preostali dve opravljeni deli, ki ju udelezhenec she nekako "priznava", cheprav ju ni planiral in narochil, pa sta zhe plod povsem avtonomne predlagateljeve odlochitve in kritichne usmeritve (kakor pravzaprav tudi prva od tu omenjenih raziskav). Sporna Raziskava o raziskovanju je le logichno nadaljevanje te usmeritve in edini mozhni odgovor strokovnim kriterijem in strokovni etiki zvestega raziskovalca na dogajanja in tendence, ki jih je nazorno in preprichljivo prikazal v sporni raziskavi. Dejstvo, da udelezhenec ni bil vech zainteresiran za predlagateljevo delo in da ga je pustil, naj dela, kar hoche, je le eden od znakov procesa ukinjanja pravega raziskovalnega dela, za katerega se je zavzemal predlagatelj in za katerega je bila DERPO tudi registrirana (kot raziskovalna enota v razvidu raziskovalnih organizacij). Predlagatelj bi torej lahko tudi ne delal nichesar, pa bi bila za udelezhenca to najbrzh manjsha krshitev delovne dolzhnosti, kot da se je samoiniciativno lotil kritichnega raziskovanja lastne institucije. Za "nich delati" (pri chemer pa nobenega delovnega naloga ni odklonil!) bi mu morda kvechjemu lahko zmanjshali osebni dohodek – za kritichno raziskovanje pa so ga postavili pred vrata.

b) Pri razpravljanju o skladnosti sporne raziskave s 16. Chlenom samoupravnega sporazuma udelezhenec le ponavlja neresnichno trditev, da predstavljajo vsebino dela DERPO le raziskave o programu in obchinstvu. Sodishche je pravilno ugotovilo, da prva in zadnja alineja 16. chlena dolochata DERPO mnogo shirshe.

Ad 5.

Trditev v pritozhbi, da so "raziskovalci lahko izdali (podpisali) narochilnice samo za narochene, odobrene raziskave" ni resnichna, saj so tudi zaslishanja prich pokazala, da so vse narochilnice, za vse raziskovalce podpisovali samostojni raziskovalci sami in da ni izkazan niti en drugachen primer iz prakse – normativne ureditve tega vprashanja pa tako in tako ni bilo.

Pritozhba se tudi koncha z ochitno neresnico – s trditvijo, da je predlagatelj "vedoma in hote pustil narochnika – temeljne organizacije in tudi vodjo DSSS oz. vodjo sluzhbe v preprichanju, da je tako" (namrech, da dela na "programsko usmerjeni" in "za RTV uporabni" raziskavi) "ker se je zavedal, da bo v nasprotnem primeru dokonchanje njegovega dela preprecheno". To ochitno neresnico v celoti pobijajo dejstva, navedena v moji vlogi z dne 3.4.1988 na 3. strani, kjer je predlagatelj zlasti v svoji vlogi delavskemu svetu DSSS 25.1.1983 popolnoma jasno in brez vsakega prikrivanja predstavil prav vsebino svoje raziskave (Bilten SShP 51, str.53 in 54).

Priloga: Bibliografija Rajka Shushtarshicha iz raziskovalnega obdobja SShP (DERPO) RTVL in zunanjega sodelovanja z ISU.

 

Po pooblastilu predlagatelja pooblashchenec Matevzh Krivic
Sp. Pirniche, 23.7.1988

 

SODISHCHE ZDRUZHENEGA DELA
V Ljubljani, Resljeva 14
Ljubljana, 10. 12. 1988
PREDLAGATELJ: RAJKO SHUSHTARSHICH, Prazhakova 13, 6100 Ljubljana, ki ga zastopa MATEVZH KRIVIC, Sp. Pirniche 24, 61215 Medvode
UDELEZHENEC: RTVL DSSS, Moshe Pijadejeva 10, 61000 Ljubljana, ki ga zastopa MIRKO SENICA, Trubarjeva 26, 61000 Ljubljana
PRIPRAVLJALNI SPIS
(Odgovor na vprashanje iz obrazlozhitve sklepa SZD SRS z dne 3. 11. 1988)
1. Ali predlagatelj vztraja na vrnitvi na delo k drugi udelezhenki?
Odgovor: Da, vztraja.
2. Ali je predlagatelj sklenil delovno razmerje kje drugje, saj je od prenehanja minilo zhe skoraj pet let?
Odgovor: Ni sklenil delovnega razmerja, nikjer.

Obrazlozhitev:

Delo pri udelezhenki spora Radioteleviziji Ljubljana zhelim nadaljevati, ker menim, da je bilo zachasno prekinjeno predvsem zaradi nerazumevanja raziskovanja, konkretno Biltena RTV 51 (Raziskave o raziskovanju). Vsebina raziskovanja je bila obravnavana kot disciplinski prestopek, v bistvu kot verbalni delikt. Domnevam, da Radiotelevizija vendarle spreminja tudi svoj odnos do raziskovanja, vsaj indici prichajo o tem. (Na primer Intervju z Vladom Janzhichem, direktorjem RTV Ljubljana, Mladina 14, 1988.)

Cheprav je poteklo zhe pet let od prenehanja mojega delovnega razmerja pri udelezhenki, pa ni prenehalo moje delo. O tem prichajo raziskave, razprave, chlanki. Delo je javno, o njem javno porocham, publiciram ga.

Po prenehanju razskovalne organizacije na RTVL sem res prichakoval, da me bo moja nekdanja (matichna) raziskovalna organizacija ISU tretjich povabila v redno sodelovanje, (ker dvakrat je to zhe storila: 1969 in 1971 leta). No, to se ni zgodilo in zadovoljil sem se s skromnejsho zheljo, zunanjim sodelovanjem z znanstveno institucijo na dolgorochni raziskovalni usmeritvi "Vrednostni sistemi v samoupravni druzhbi". Te si seveda nisem sam izmislil, ampak je nastala na ISF koncem shestedestih in v zachetku sedemdesetih let. Od takrat je to moja edina raziskovalna usmeritev in usposobljenost: raziskovanje vrednot, vrednotnih sistemov, vrednotnih orientacij. Na njej delam nepretrgoma zhe kakih dvajset let. Hochem rechi, da sem se dvajset let poglabljal v isto tematiko in se z njo ubadal. Ni bilo lahko dosechi sodelovanje pri RSS, vsi roki so bili zamujeni, ko so si sledili predlogi raziskav, utemeljitve predlogov in dodatne utemeljitve, da je RSS sprejela v financiranje tematski sklop Vrednostni sistemi v samoupravni druzhbi v vishini 400.000 din. (To je bilo nekako tri povprechne mesechne plache za financiranje raziskovanja v letu 1985.) Ni dosti, vendar meni bi zadoshchalo, che se ne bi zachele dogajati chudne rechi v nashem zunanjem sodelovanju. Po odbitju materialnih stroshkov ISu in publiciranju tekochih raziskovalnih porochil sem kmalu zapadel v negativni saldo, kar pomeni, da sem zhe sofinanciral RSS, ISU in pogojno RTVL. Vendar to ni bilo najhuje, najhujsha je bila negotovost, v kateri me je pustil ISU. Na uradna porochila o raziskovanju, tekochih raziskovalnih problemih, kot tudi na raziskave, chlanke in knjigo ni reagiral. Ni jih zavrnil, ni jih odobril ali odobraval. Do danes ni spravil enega samega stavka utemeljitve, da ne zheli zunanjega sodelovanja in ga njegov dolgorochni projekt o vrednotah ne zanima vech in zakaj ne. Pa vendar to ni isto, kot da bi nekoga poslal v napachni kino. Raziskovalne usmeritve si vendar nisem sam izmislil in nimam nobenega razloga, da bi jo sam ukinil. Nasprotno, vedno bolj se kazhe, da je raziskovanje vrednot aktualno podrochje druzhbeno deficitarnega raziskovanja, vsaj tako kot v sedemdesetih letih, ko je na njem delalo vech raziskovalcev na ISF. Ostal sem sam in she sem bil prevech in she vedno chakam na odgovor ISU, zakaj moje delo na podrochju vrednot ni vredno niti petdeset ovitkov za publikacije? Tako namrech deluje dejanska cehovska solidarnost raziskovalcev, dasi je treba rechi, da je bila ona druga formalna solidarnostna podpora zgledna. (Mislim na podporo jugoslovanskega in slovenskega socioloshkega drushtva in podporo Znanstvenega sveta ISU raziskovalcu R. Sh.)

Ta odgovor presega zastavljeni vprashanji in predmet spora, ki je na sodishchu zdruzhenega dela, vendar drugache ni mogoche odgovoriti, zakaj sem she vedno preprichan v koristnost, strokovnost, utemeljenost in, kar je najbolj bistveno zame, v smiselnost dvajsetletnega raziskovalnega dela na podrochju vrednot. Nihche se she ni potrudil, da bi to delo utemeljeno zavrnil ali razvrednotil. Nikoli konchan proces, enemu sledi drugi in drugi je hujshi (mislim na udelezhenca ISU), me nasprotno utrjuje v preprichanju, da na stvari nekaj je in da je vredno vztrajati, strpno chakati na boljshe chase in boljshe vrednotenje mojega prizadevanja. Za sedej je tako, da she vedno chakam na tistih petdeset ovitkov za publikacije ISU, obnovitev zunanjega sodelovanja na ISU in poziv na delo na RTVL, med tem pa raziskujem vrednote in o njih pishem, javno porocham o svojem delu.

Seveda je mogoche temu mojemu prizadevanju in vztrajanju ugovarjati, chesh zakaj nisem vse skupaj pustil in izbral kako drugo morda pametnejshe delo. Izbral sem to pot, ki je bila za mene prava, edina, ki mi je omogochila raziskovanje tega, kar me resnichno zanima in to v chasu in razmerah, ki temu in takemu raziskovanju niso naklonjene. In kot recheno davno je zhe to ko sem se zanjo odlochil.

Dokaz:

Resnichnost izjav navadno dokazujem z listinskim gradivom, bibliografijo in podobnim, tako tudi sedaj. (Cheprav moram rechi, da je prilozheno gradivo zame bolj pomembno kot ilustracija dogajanja, boljshe od gornjega opisa.):

— gradovo iz raziskave "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti" (178-180, 194-217, 287, 289-291) (Zhe predlozheno.)
— gradivo iz nadaljevanja iste raziskave: ZS ISU 30.30. 1987, pismo Mojce Peshec 31. 3. 1987, tajnishtva ISU 2. 4. 1987, pismo Mojci Peshec in ZS ISU 10. 4. 1087. (po 2 izvoda)
— dopolnjena bibiliografija R. Sh. (2x)

Rajko Shushtarshish

 

Razpis

RADIOTELEVIZIJA SLOVENIJA
TELEVIZIJA SLOVENIJA
Sluzhba za raziskave programov

Svetu Radiotelevizije Slovenija,

Sposhtovani gospod predsednik Rudi Sheligo

Ko bo Svet RTV Slovenija izvedel javni razpis za funkcije v RTVS, predlagam, da se v razpisu uposhtevata she ti dve delovni mesti in se zanju istochasno izvede javni razpis.

RAZPIS

1. vodjo sluzhbe za raziskave programov

pogoj:
— vechletne raziskovalne izkushnje
— vechletne izkushnje v vodenju raziskovalnih teamov
— doktorat znanosti (sociologija, psihologija)

2. sociolog – rachulanichar

pogoj:
— vechletne razioskovalne izkushnje
— izkushnje v urejanju publikacij, revij (Bilten SShP)
— znanje rachunalnishkih programov SPSS, LOTUS, QUATTRO,

FREELANCE, DBASE, VENTURA

— diploma (sociologija, psihologija)

Utemeljitev: Delovni mesti vodje raziskovalne enote in enega raziskovalca nista zasedeni od leta 1980, to je, od reorganizacije, oziroma izbrisa, ali ukinitve raziskovalne enote DERPO. Razvid del in nalog RTVS pa bo tudi za izvedbo tega razpisa potrebno uskladiti z zakonom o raziskovalni dejavnosti.

(Podrobna dokumentacija o tej problematiki je zbrana v raziskavah:

— Raziskava o raziskovanju, "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", Bilten SShP 51, 1983, Ljubljana, p 107, /avtor R.Sh./
— Izvirno gradivo – Izbrani dokumenti o dejstvih, (dokumentarna priloga Raziskave o raziskovanju), Bilten SShP 51/III, 1983, Ljubljana, p 196, /avtor, dokumentarist R.Sh./
— Eksamen avtonomne propagande znanosti, (Zaplenjena Raziskava o raziskovanju IV), Bilten SShP 51/IV, 1983, Ljubljana, p 48, /avtor R.Sh./)
Chlan komisije sindikata KUU RTVS
za spremljanje reorganizacije
Rajko Shushtarshich
V Ljubljani, 26.12.1990

 

Porochilo

Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju
(povrhu she nameshchenec TV Slovenije)

Kratko recheno, muchen in pouchen je vtis, ki ga imam po socioloshkem srechanju v Portorozhu 7. in 8. junija 1990. Ker pa tako vzdushje na tovrstnem srechanju ni obche, prevladuje bolj veselo, sproshcheno in hkrati visoko strokovno razpolozhenje, se v alternativnem sociologu prebudi she obchutenje alienacije, morda she natanchneje recheno: obchutenje dokonchne in nepreklicne izlochenosti iz socioloshke srenje. V racionalnem jeziku pa bi tej impresiji rekel reflektiranje dejstva, da moj proces izolacije "razrednega sovrazhnika" she ni konchan, nikoli ne bo in je torej dosmrten. Malo dramatichen uvod,boste rekli, in koga sploh zanimajo tovrstna obchutja. Problem je v tem, da smatram, da vse to izhaja predvsem iz margimalne vloge alternativcev, je torej del njihove usode she bolj pa je to dar, ki ga sistem posveti donedavnim razrednim sovrazhnikom – procesnikom.

Ko sem zhe bil na tako pomembnem srechanju, bom vseeno porochal o svojih subjektivnih vtisih konkretneje, morda bodo koga le zanimali.

V programu sta me zanimali predvsem dve temi srechanja. "Metodoloshki problemi raziskav javnega mnenja", moderator Anushka Ferligoj; in "Izobrazhevalni program za sociologijo in profesionalna problematika stroke", moderator Maca Jogan.

She prej pa nekaj o mojem procesu in procesnikih

V primerjavi s procesi mojih kolegov Ota Vilchnika, Zorana Lenarta in Stojana Sotoshka sem imel pravzaprav neznansko srecho. Zhe po petih letih, treh mesecih in enem dnevu sem se zopet znashel na delovnem mestu "kakor raziskovalca" na RTVL in to po sili zakona, to je s pravnomochno sodno odlochbo, ki mi je vrnila pravice iz dela. No, to je pa res lepo, so rekli, in mnogi so mi chestitali. Pa vendar menim, da ni kaj chestitati, da je to manj kot Pirova zmaga. Raziskovalna enota (DERPO pri RTVL) je izbrisana iz razvida raziskovalnih organizacij, raziskovalci nismo vech v registru, nimamo vech revije Bilten SShP, tudi Bilteni – javne publikacije raziskav ne izhajajo vech, skratka javnosti raziskovalnega dela ni in torej nas kot raziskovalcev ni, smo le she "als ob" (kakor da bi bili) raziskovalci. Za sluzhbo se imamo zahvaliti le dejstvu, da vsak medij, ki kaj da nase, ima svoj Audience Research Department.

(Vodilni medij v tem je seveda RTV Beograd.) Medtem pa procesi kolegov she kar trajajo in trajajo. Ota je rehabilitirala Partija, pa kaj, ko je to storila shele, ko je odshla z oblasti. Vendar ta proces z RTVL sploh ni tako huda zadeva, kot je njeno nadaljevanje, ki je nujno sledilo. Vsak proces ima svojo zhelezno logiko in ne ustavi se kar tako. Nujno je sledila ukinitev zunanjega znanstvenega sodelovanja na ISU Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. No, tu so me res dotolkli, izlochili, izbrisali nepreklicno in najhuje je, da tega nisem prichakoval. Do tu pa sem scenarij predvidel in vnaprej opisal v sami Raziskavi o raziskovanju. Shele havarija na ISU je bila pravi vishek procesa. Res lepo ga ilustrirata dve moji pismi inshtitutu in njegov odgovor, to je, popolna ignoranca in dokonchen odpis. Nekega dne bom ti pismi le uspel objaviti, mislim, da sta zanimiv primer logike represije sistema, institucij.

I. Televizijske ankete na nacionalnem mediju

Porajajocha demokratizacija sistema je doprinesla tudi k razcvetu javnomnenjskih institucij (raziskovalnih oddelkov), s tem pa so nastali novi problemi, in ozhiveli so stari v starejshih. Nekdanja DERPO RTVL je ena starejshih javnomnenjskih enot, predvsem pa ima burno tradicijo. (Prva ukinitev raziskovanja na RTVL in prvega raziskovalca Egona Tomca sezhe kar v leto l967.) Zato ima ta enota tudi svoje mnenje o javnem mnenju. Ankete na Televiziji Slovenije, kot tudi ankete na drugih slovenskih mas medijih pa nimajo samo ali predvsem metodoloshkih raziskovalnih problemov, kot bi bilo to mogoche razbrati na znanstvenem srechanju sociologov v Portorozhu. Vpijoch problem so izgubljene iluzije o avtonomiji raziskovanja v celoti. Avtonomije znanstvenih institucij v sistemu, raziskovalnih oddelkov in raziskovalcev v njih kratko malo ni! Prichakoval bi, da bodo raziskovalci reflektirali svojo vlogo v znanosti in vlogo znanstvenih institucij v sistemu in jo javno zahtevali, ali vsaj ponovno opredelili za nazaj, za vseh teh nesrechnih petinshtirideset let, za danes, za chas demokratichnih sprememb, in za naprej, za t.im. boljsho prihodnost znanosti. Sicer se bodo mirno prodali novemu gospodarju. Znanstveniki niso padli v prostovoljno suzhenjstvo pod prisilo kot nekoch suzhnji, tlachani, delavci; mi smo se podredili s podkupnino, k chemer je doprinesla nenasitna sla po slavi in mochi. To ilustrirajo vrednotne orientacije izrazhene v apelih: znanje je moch, znanost je profit – dohodek, znanost je razvoj (sistema). Sociolog, ki reflektira svojo vlogo v podsistemu znanosti se ne more izogniti bistvenim vprashanjem, ki se mu dnevno zastavljajo. Ta so:

— Ali je avtonomno raziskovanje sploh mogoche?
— Ali je neusmerjeno raziskovanje, ki se nanasha na druzhbeni sistem, sploh mogoche?
— Kdo dejansko usmerja raziskave?
— Kdo postavlja, formulira raziskovalni problem ?
— Kdo nadzira raziskovalni proces, potek raziskave in kako?
— Kdo ponuja, ali zahteva vnaprejshnje rezultate — vnaprejshnje reshitve problema?
— Kdo uporablja rezultate raziskovanja, kako jih uporablja in zoper koga jih uporablja?
— Ali je znanost kupljiva, ali pomeni financiranje raziskovanja tudi nakup raziskovalcev?
— Zakaj se neprestano pojavlja konflikt med raziskovanjem in njegovo administrativno kontrolo?
— Ali je raziskovalni proces kot ustvarjalni proces sploh mogoche eksterno kontrolirati?
— Kaj se dogaja z raziskovalci, ki se opredele za eksterno kontrolo znanosti?
— Kaj je z raziskovalci in znanstveniki, ki se ne vprashajo o smislu in smotru svoje dejavnosti?
— Ali je sploh mogocha bolj absurdna eksploatacija, kot je ravno eksploatacija neosveshchenih raziskovalcev?
(Za raziskovalne oddelke na medijih pa she posebno vprashanje:)
— Ali z raziskavami javno mnenje zgolj raziskujemo, ali ga morda bolj soustvarjamo?

Tako javnomnenjski raziskovalci temeljito razpravljajo o metodoloshkih problemih raziskav javnega mnenja, kar gotovo ni slabo, slabo je da pri tem spregledajo bistvo, da so svojo nepristranost (z avtonomijo vred) zhe zdavnaj prodali narochniku – financerju raziskav. Od tod izvira vechji del napak v merjenjih in odslikavah javnega mnenja. In kot zhe recheno, to je kar ustvarjanje tega mnenja. Spregledajo tudi dejstvo, da je statistika orodje administracije s kateirim ONA vlada! Njihov medsebojni prepir pa je le nelojalna konkurenca, ali slikoviteje recheno, kot bi se pet berachev prepiralo kdo od njih je bolj reven.

TV Slovenija ni nacionalni medij. Natanchneje, govoriti o RTVS kot o nacionalni instituciji, katere programi so ogledalo slovenske kulture, ni resno. Kultura je na mochnem mediju postranska zadeva. TV medij je najmochnejshi medij v sistemu. Sistem ga potrebuje in on potrebuje sistem, se zgleduje po njem.

V sistemu sta najmochnejsha (podsistema) politika in ekonomika in zato je to medij enosmerne komunikacije, mas medij, medij sistema za mase – mnozhice. Je kar najbolj manipulativni medij, v sistemu. Je medij, v katerem je bistveno predvsem dvoje: politichna propaganda in ekonomska propaganda, ostalo pa je ogrodje na katerem to bistvo visi, ali parazitira, ker samo po sebi ne more stati, ne more eksistirati.

Mochni mediji , she posebej televizijski, onesnazhujejo psiho gledalcev s hipertrofirano propagando. Zeleni bi lahko malo vech pozornosti posvetili ravno tej vrsti onesnazhevanja.

Tudi nadstrankarski ta medij ne more biti. Je lahko le vechstrankarski, ali bolje: vech majhnih strankarskih TV medijev. She posebej zato, ker ljudje, ki so od samega zachetka, vrsto let sluzhili eni sami partiji, eni ideologiji, ne zmorejo biti kar chez noch nadstrankarski ali nestrankarski, she manj pa so lahko nad svojo preteklostjo, in se sedaj sklicujejo na avtonomijo medija v sistemu in avtonomijo novinarjev v mediju – TV Slovenija. S tem sem povedal, kaj mislim o stavki novinarjev na TV Slovenija. Ankete javnega mnenja, kaj mislijo gledalci o stavki novinarjev, pa na televiziji seveda nismo delali.

Pridruzhil bi se Denisovemu (Ponizhu) mnenju o nesposobnosti DEMOSOVIH poslancev in she bolj strategov in izpostavil to njihovo nesposobnost pri neobvladovanju medija mochi RTVL. Lahko bi se nepoucheni chudili, zakaj so se v Romuniji bile najhujshe bitke ravno okoli njihove "nacionalne televizije".

Nikakrshne chistke niso bile potrebne, nikogar ni bilo treba vrechi na cesto, she manj pa da bi to pocheli tisti, ki so to pocheli leta doslej (z disciplinskimi postopki, suspenzi, s sistematichno negativno kadrovsko selekcijo). Medij je mogoche obvladati tudi drugache, sicer bo medij obvladal njih! Vsaj to bi lahko priznali, da so v tem obvladovanju najmochnejshega medija zelo nespretni in zelo zamujajo. Vse bodo reshili jeseni, ko bodo hrushke zrele!

 

II. O profesionalni problematiki stroke ali
o reformi sholstva in uchnem predmetu "Drzhavljanska kultura"

Pa vse bi she nekako prezhivel mirno in tiho, ko bi ne bilo te nesrechne reforme sholstva in profesionalne socioloshke problematike v odnosu do nje, reforme namrech.

Ko se sholstvo reformira ali protireformira, takrat sholniki vedo, da se v shostvu dogaja nekaj hudega, nepopravljivega. Vedno je bilo tako in vedno bo, she posebej ko se menja oblast ali celo druzhbeno-politichna ureditev ali kar sistem.

Che ni sedaj chas, da se vloga sociologije v gimnazijah (in univerzah) chisti in ochisti predominacije marksistichne ideologije, kdaj bo potem?

Discipline: filozofija, sociologija, psihologija in druge pa se morajo she posebej ochistiti in to v dveh smislih. Prvich od ideoloshkih dodatkov, ki prihajajo vanje iz pravih ved, kot so: samoupravljanje s temelji marksizma, obrambologija ali obrambna vzgoja, nekdanja predvojashka vzgoja ali kar militantna vzgoja. To je vzgoja mladih za regularno pobijanje v primeru vojne. Govorimo o miru in se pripravljamo na vojno. Drugich, kar je she huje, da te discipline, kot sociologija, same postanejo dodatek neke nove pomembne discipline – uchnega predmeta "Drzhavljanska kultura" npr. ali pa morda "Mirovne vzgoje" in predmetov podobnih imen. Ime je pomembno. Je na pomolu nova ideologija ali pa kar stara v novi preobleki? Volk dlako menja, chudi nikoli. Ugovor je pri roki.

Da imajo nekaj podobnega tudi na zahodu. Pa naj imajo, vendar nimajo 45 let totalitarnega pranja glav za seboj. Na to malenkost v vseh primerjavah in sklicevanjih na zahod pozabljamo. "Mi moramo misliti na ljudi, predavatelje, ti so sedaj zhrtve zasmeha tako uchencev kot nekaterih kolegov in zopet dishi po revanshizmu !"

Vendar reshitev problema le ni tako preprosta, da bo volk sit in koza cela, ker ne gre le zanju, ampak za mladiche, mladiche drugih bitij.

Ko je Oto Vilchnik resno opzoril na katastrofo, ki bo sledila ukinitvi gimnazije in to na samem zachetku reforme usmerjenega izobrazhevanja, si je prisluzhil proces, kot da bil prvi slovenski terorist. In njegov proces she kar traja in kolegi sholniki ga she niso "rehabilitirali", she spomnijo se ga ne vech.

Ni revanshizem, che se predavateljem ideologiziranih predmetov omogochi dokvalifikacija v chiste discipline kot naj bi bile filozofija, sociologija, psihologija, ali pa telesna kultura (telovadba) morda. Tudi che kdo dvomi v upravichenost prevelikih apetitov po shtevilu ur za te nove predmete to ne more biti napad na predavatelje.

In ti novi predmeti se reklamirajo v kar najsodobnejshi obleki. Njihova vsebina bo sodobna: chlovekove pravice in vzgoja za mir, za okolje itn. Res krasno propagiranje "prostovoljnega suzhenjstva". (Ιtienn de La Boιtie: Razprava o prostovoljnem suzhenjstvu). Ta razprava je tako pouchna za drzhavljansko vzgojo, da je na Slovenskem she nismo utegnili prevesti.

Sistem si je pretirano prisvajal chlovekove pravice in she si jih, sistem je pretiraval z vzgojo v militantnem duhu in to vzdushje je tu. Sedaj pa bo sistem poskrbel, da bodo mladi ljudje temeljito seznanjeni z bojem proti sistemu – drzhavi – proti represiji pre-mogochnih institucij in to z vzgojitelji, ki se na to spoznajo, na dolgoletno ideoloshko utemeljevanje kratenja chlovekovih pravic namrech. Mladega chloveka je treba vzgajati, da se sam odreche svoji svobodi, za prostovoljno suzhenjstvo torej.

Stari sociologi so nas uchili, da ko vitalno prizadenesh sholstvo, si prizadel sistem za nekaj generacij. Regenerirati se mora degenerirani uchiteljski kader, leta prechishchevan z negativno selekcijo. Vse pa se bo dogajalo lepo po vrsti: od avtonomne vrednotne orientacije sholstva, vzgoje, izobrazhevanja, pa do kreacije novih uchbenikov, do mladih glav. Tu so – vashi so!

V Ljubljani, 11. junija, 1990
Rajko Shushtarshich

 

Osebni pogled

Alenka Puhar
Delo, Raziskovanje medijev; intervju Alenke Puhar:
OSEBNI POGLED NA CHASE, KO JE BILO RAZPUSHCHANJE POLITICHNA MODA
Rajko Shushtarshich je chetrtino svoje kariere sociologa prezhivel v brezposelnosti. O razlogih zanjo je svoje chase popisal obilo listov, namenjenih kolegom in javnosti, seveda pa je pisal tudi toliko preprichljive besede, namenjene pravnikom, da ga je morala RTV lani znova zaposliti. V kratkih potezah predstavlja te konflikte, da bi morda postali sestavina tiste lekcije, ki tudi sodi v znanje za razvoj...

Po dobljenem procesu bi lahko rekli, da je satisfakcija popolna in primeren trenutek za zakljuchek kochljivega akcijskega raziskovanja. Lahko bi tudi rekli, da je to primeren trenutek za spremembo osebnega pogleda na chase, ko je bilo razpushchanje politichna moda, morda pa celo osebnega polozhaja v hierarhiji institucije. Vendar menil sem, da ni tako. Vrnitev pravic iz dela namrech ni reshitev za raziskovalno enoto, pa tudi meni ne omogocha niti formalnega raziskovanja, ker ni bil vrnjen status RO DERPO RTVL. Izbris iz razvida je ostal, javnost dela ni bila vrnjena, da sedanjih delovnih prostorov raziskovalne enote raje ne omenjam. Osebni pogled raziskovalca na bistvo raziskovanja je ostal nespremenjen, polozhaj tudi, nich bistvenega se ni spremenilo.

Rajko Shushtarshich, od spora z vrhom RTV, ki vas je konchno postavil pred vrata, je minilo zhe precej let. Cheravno ste o njem precej pisali, se je vechina besed pozabila. V chem je bilo bistvo spora, z drugimi besedami, kako ste prishli do sklepa, da "raziskovanje javnih medijev ni mozhno"?

Rekel bi takole: cesta je shiroka, vse poti pa vodijo v Rim. Najprej smo strokovno ugotovili, da raziskovanje M.M. ni mogoche, v raziskavi "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev" (Branko Shibal, Peter Ocepek, Rajko Shushtarshich; Bilten SShP RTVL 42, l. 81). Dokazali smo to na primeru nashe raziskave "Radio Koper 80" (Bilten 41), kar pa je v socioloshki teoriji znano. Avtoriteti kot sta Lazarsfeld in Adorno sta v tej ugotovitvi dovolj preprichljivi. Po Lazarsfeldu se tako raziskovanje, ki ni raziskovanje tudi imenuje "administrativno raziskovanje" za razliko od avtonomnega kritichnega raziskovanja. To ni bilo le ponovno odkrivanje, zhe odkritega ampak kritichni prikaz, kako raziskovanje, oropano lastnega smisla in smotra (neavtonomno), degenerira v nereflektirano premetavanje shtevil, statistichne evidence, v orodje torej, s katerim vlada administracija. Vendar je nekaj drugega, che to vesh le iz teorije, kot pa che to dnevno okushash pri svojem delu.

Ochitno je, da se soochata dve nepomirljivi predstavi o raziskovanju. Razreshevanje tega konflikta je nujno vodilo v podreditev shibkejshega in konchno njegovo formalno ukinitev, ki ji administracija reche le reorganizacija ali izbris iz razvida RO. Organizacijski vidik ukinjanja sem, kolikor se je dalo, strokovno opisal v inkriminirani Raziskavi o raziskovanju, razvpiti Bilten 51. Na strani 54 je kratek opis te bolezni institucije. ("Vseeno vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna. Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru RTVL) ni mozhno. Raziskovalni rezultati v instituciji so neuporabni, ker so neuporabljeni. Raziskovanje je tujek v instituciji M.M. Raziskovalno delo degradira v uradnishko evidenco ali pa se odstrani. Raziskovalci se spreminjajo v nekritichne manipulante s podatki, arhivarje, uradnike. Raziskovanje je to, kar je v instituciji najprej mozhno ukiniti. Ta izrez tvora pa se nikogar ne tiche: ne shirshe in ne strokovne, to je raziskovalne javnosti, tudi raziskovalnih institucij in raziskovalnih nadinstitucij ne.")

Ste lahko natanchnejshi pri pojasnilu, v chem je nezdruzhljivost teh dveh predstav o raziskovanju?

Bistvo spora je globlje, (od neke vrste formalnega nasprotovanja interesov dveh protagonistov RO in M.M.). Bistvo spora je v nepomirljivem nasprotju med raziskovalnim in administrativnim nachinom mishljenja.

Vrednotne orientacije obeh protagonistov so povsem razlichne: ene so usmerjene k spoznavanju, razkrivanju, razodevanju; in druge k koordiniranju, upravljanju, odlochanju, skratka mochi (politichni mochi). Raziskovanje hoche biti javno, svobodno v mishljenju in izrazhanju; vodstvo in koordinacija pa interna, vendar odlochna in zvesta ideji svojega ustanovitelja (pri nas SZDL in CK ZKS), to je vladajochi strukturi mochi – "ozhji stranki". Ta vidik pa sem razkrival v nadaljnih raziskavah: "Vrednotne orientacije avtonomne orientacije propagande znanosti" ISU,1985-86; "Vrednotni sistem institucionalne strukture" ISU, 1985.

Koliko so ta moja razkritja in razodetja strokovna, je she vprashljivo, v chasu dominacije marksistichne teorije gotovo niso. A ravno raziskovanje vrednot je moja osnovna in dolgorochna (20 let-na) usmeritev, njen chas shele pride, che se chas na Kranjskem ne ustavi. Iz povedanega sledi, da sem bil izredno trdovraten zagovornik avtonomije raziskovanja, she bolj pa gesla, da mishljenja ni mozhno usmerjati z administrativnimi odloki!

Ta spor pa je bil, vsaj v pomembnem segmentu, delovni spor, zato ste s pomochjo sodishcha v njem zmagali in se po petih letih lani vrnili sluzhbovat v hisho RTV. Medtem je bil raziskovalni team "izbrisan iz razvida", neka raziskovalna enota pa vendarle she deluje. Kako je z njo?

Sedaj je ta enota razbita v tri oddelke, Radio in Televizija imata vsak svoj interni raziskovalni oddelek, na Televiziji Ljubljana pa je she Evidenca in statistika predvajanega TV programa. V nashi Sluzhbi za raziskovanje programov na TV nas je pet starih znancev, v glavnem delamo telefonske ankete po narochilu urednishtev, na dve leti pa opravimo she terensko anketo – imenovano Barometer gledanja televizije.

Lahko rechem, da je uresnichena reorganizacija podrochja raziskave programa in obchinstva iz leta 83, katere bistvo je "izvajanje zozhenih raziskovalnih programov obeh programskih TOZD (TVL, RL)": Gen. dir. Ferdinand Luzhar (v Biltenu 51, st.47, toch.4.).

Ali natanchneje, uresnichena je "dana pobuda s strani programskega vodstva radia in televizije, zhe v letu l983 so se tisti raziskovalci, ki so doslej korektno izpolnjevali obveznosti iz samoupravnega sporazuma o svobodni menjavi dela, neposredno vkljuchili v sestav programskih temeljnih organizacij. S tem (bi) smo dosegli konkretnejsho delovno zvezo in funkcijsko odvisnost teh delavcev od programskih temeljnih organizacij ter s tem bolj osebni in odgovorni stik s programskimi urednishtvi in njihovimi javnomnenjskimi in programskimi raziskovalnimi potrebami." (Gen. dir. Ferdo Luzhar, Bilten 51, st.41)

To je, povedano v nashem jeziku, razbitje in podreditev RO, in seveda popolna izguba avtonomije raziskovanja.

Mozhnosti za raziskovanje niso bistveno drugachne in tudi ne bodo, dokler si ne zagotovimo minimalnih pogojev za raziskovanje.

Pa imajo drobne raziskovalne enote, kar se avtonomije tiche, sploh kakshne shanse – v primerjavi z velikimi, mochnejshimi? Ali ne bi bilo priporochljivo povezovanje, da bi bila moch nekoliko vechja, z njo pa tudi odpornost?

Polozhaj drobnih raziskovalnih organizacij v primerjavi z velikimi (za nashe razmere seveda) ni toliko odvisen od shtevila raziskovalcev, kot tudi ne od kolichine prihodkov, pach pa bolj od jasne in dolgorochne ter seveda avtonomne raziskovalne usmeritve. Neprestane reorganizacije, intervencije v avtonomnost samih raziskovalcev pa so naravnost razdiralne. Nekoch nas je bilo 14, pa smo imeli lastno publikacijo BILTEN SShP in she revijo z istim imenom (Bilten sluzhbe za shtudij programa RTVL). Prenekateri inshtitut bi nam lahko zavidal vsaj glede javnosti raziskovanja. Potem pa je sledilo ukinjanje (leta 79, zhe po kakem pol letu zhivljenja revije) in od vsega tega danes ni ostalo nich!

Pomembni so tudi formalni pogoji, ki so:
– urejen formalni status RO,
– neposredni vir financiranja,
– avtonomni dolgorochni in srednjerochni raziskovalni program,
– strokovno in tolerantno vodenje RO.

Da ne nashtevam naprej. Potrebujemo vsaj to, kar smo nekoch davno pred reorganizacijo ali izbrisom zhe imeli.

Dalech najpomembnejsha pa je motivacija za svoj raziskovalni predmet, te ne more nadomestiti nobena koordinacija, prisila, niti podkupnina ne. Dolgorochna osebna raziskovalna usmeritev (opredelitev) ne more biti odvisna od ideoloshkih otoplitev ali ohladitev, od dnevne politike stranke ali strank, niti od sklepov kolegijev ali vodstva in koordinacije inshtitucij. Dolgorochna je, in osebna je. To, kar se v njej najbolj spreminja, so osebne tezhave raziskovalca, ko vztraja pri svoji raziskovalni motivaciji (svojem raziskovalnem problemu: tako je tudi z mojim dvajsetletnim raziskovanjem vrednot). Tega ni razumel she noben koordinator, pa je najpomembnejshe od vsega, kar sem povedal.

Izredno pomemben je stik med raziskovalci sorodnih raziskovalnih organizacij. V nekdanji DERPO sem bil zadolzhen za stik z tremi RO: ISU, Raziskovalnim centrom na Sindikatih in Enoto na KSS. Kaj se je zgodilo s tem sodelovanjem, je simptomatichno. Na KSS je bil oddelek za raziskovanje deinstitucionaliziran she preden je ozhivel. Na Sindikatih so Center ukinjali istochasno kot nas, mislim, da so jih motile predvsem raziskave o shtrajkih, takrat se jim je reklo "prekinitve dela" in "izsiljeni sestanki", ter raziskave o eksistenchnem minimumu delavcev. Moja prijatelja, nekdanja raziskovalca na Sindikatu (Lidija Mohar in Tine Jezh) she dolgujeta raziskavo "Znanstvena analiza lastnega konca". Mislim, da bo v zvezi z ukinjanjem znanosti na Slovenskem, le-ta zanimiv zgodovinski dokument. Na Inshtitutu za sociologijo pa sem dozhivel ukinitev zunanjega sodelovanja v chasu svojega procesa, torej takrat, ko sem ga najbolj potreboval.

To so bila leta, ko je bilo ukinjanje RO in inshtitutov politichna moda. Ukinjali so tudi Pedagoshki inshtitut v Ljubljani in vsa leta tudi ISF (Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani).

Prvich pa sem se soochil z ukinjanjanjem sociologije na Filozofski fakulteti. Takrat so nas hoteli kar chez noch prepisati na tedanjo Politichno sholo CK ZKS, kasneje FSPN. Reshilo nas je le to, da je cel drugi letnik hotel nadaljevati shtudij na FF v Beogradu in beograjski dekan bi nas z veseljem sprejel.

Eno samo ukinjanje, bosh rekla, pa she res je!

Ob konstituiranju skupshchine in ob enourni stavki televizijcev se je v chasopisju razvila zanimiva debata – zanimiva zhe zato, ker se pri nas redko javno osvetljuje, kaj si gledalci mislijo o kvaliteti televizije. Ali je vasha raziskovalna ekipa posvetila kaj svojih sil fenomenu te stavke in odzivu gledalcev nanjo?

Priznam, da se mi nismo potegovali, da bi raziskovali mnenje gledalcev o stavki novinarjev na TV. Mislim, da za to raziskavo ne bi bilo sredstev, ali pa vsaj programskega raziskovalnega interesa ne. Nadalje se bojim, da bi bili anketarji od vprashanih prevechkrat nahruljeni in sploh bi bilo bolje, da bi tako raziskavo izvedla neka druga javnomnenjska institucija – neutralna institucija. Kaj pa mislim jaz o stavki in o sklicevanju na avtonomijo novinarjev na RTVL, sem povedal v porochilu.* Priljubljenost mi zaradi te izjave ne bo zrasla.

______
* Porochilo: Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju
(Naknadna opomba: po drugi, to je marchni stavki novinarjev na Radioteleviziji v letu 1992, pa sem problem stavke vseeno temeljito obdelal, v porochilu svetu RTVS: Stavka. – R.Sh.)

V Ljubljani, zachetek poletja 1990

 

Porochilo

o raziskovalni nalogi Temelji sociologije umetnosti na Inshtitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani.

1. V letu 1972 je bila izvedena predvsem analiza dela Pierra Francastela, kakor to dolocha tudi sam projekt. Preliminarni rezultati so razvidni iz predlozhenega rokopisa Rajka Shushtarshicha z naslovom Shtudija o dvoplastnosti pojava likovne umetnosti kot analitichna osnova za model preuchevanja likovne umetnosti.

2. Drugi del naloge, ki zachenja z analizo Goldmannove sociologije, bo v obliki dokonchnega rokopisa predlozhen v letu 1973. V ta namen so bile doslej opravljene vse potrebne predhodne raziskave, ki so morale dognati predvsem zgodovinske vire socioloshkega raziskovanja poezije. Del svojih ugotovitev je nosilec naloge zhe deloma objavil deloma pa pripravil za tisk in sicer v razpravah: Funkcija istorijske svesti in istorija umetnosti. Treζi program, proleζe 1972. Beograd, str. 295-302. – Estetska misel Franceta Vebra. Problemi X, 1972, sht. 113/114. – Nauka o umetnosti, Rokopis, oddan v tisk pri zalozhbi Nolit v Beogradu za knjigo Dushan Pirjevec, Pitanje poezije. (v tisku).

3. Za leto 1973 iz tega sledi, da je treba za tisk pripraviti najprej rokopis pod tochko 1., hkrati pa raziskovanje pod tochko 2. dovrshiti do izdelave rokopisa.

V Ljubljani,
prof. dr. Dushan Pirjevec

 

Porochilo
o rokopisu Rajka Shushtarshicha "Shtudija o dvoplastnosti pojava likovne umetnosti..."
kot analitichna osnova za model preuchevanja likovne umetnosti (po izhodishchih Pierra Francastela).

Celotni naslov Shushtarshichevega dela se glasi: "Shtudija o dvoplastnosti pojava likovne umetnosti kot analitichna osnova za model preuchevanja likovne umetnosti (po izhodishchih Pierra Francastela). Ta shtudija spada v okvir izvrshevanja raziskovalne naloge, ki ima naslov "Umetnost kot predmet socioloshkega preuchevanja" in ki je podrobneje opisana v publikaciji "Raziskovalne naloge ISF za 1971", str. 129-133. V okviru te naloge je podrobneje dolocheno tudi podrochje, ki naj bi ga zajela Shushtarshicheva razprava. To podrochje je nachelno opisano v tochki 5. natanchneje pa je dolocheno v prvem odstavku tochke 9. a. eksplikacije celotnega projekta (str. 131 in 132).

Glede na opredelitve naloge v navedenem opisu je treba najprej ugotoviti, da predlozheni tekst prav bistveno prestopa okvire, ki so jih nalogi zachrtale te opredelitve. V eksplikaciji sploshne raziskovalne naloge je bila Shushtarshicheva naloga zasnovana predvsem kot analiza Francastelovega dela in sicer tako, da bi prav ta analiza omogochila primerno zastavitev nachelnega vprashanja o sociologiji umetnosti. iz chesar sledi, da je bilo raziskovalno obmochje tako po gradivu kakor po obsegu teoretichne problematike razmeroma ozko. Predlozheni tekst pa se s Francastelom pravzaprav nikjer obsezheeje na ukvarja, cheravno se na nekaterih odlochilnih mestih nanj eksplicite sklicuje, a to na nachin, ki dokazuje, da je avtor sicer opravil ustrezno analizo Francastelove estetike in iz nje izvirajoche raziskovalne metode, vendar pa je v svojem delu ni posebej opisal marvech je raje kar neposredno preshel k vprashanje, ki iz te analize glede sociologije umetnosti nujno izvirajo in ki hkrati celotno Francastelovo delo spreminjajo v delni primer mnogo shirshe problematike.

Na podlagi vpogleda v temeljno insuficientnost sociologije umetnosti kakor se razkriva prav skozi Francastelovo delo, je avtor prvi del svoje razprave posvetil dolochanju "bistva", "narave" in razsezhnosti umetnosti in she posebej likovne umetnosti. Tako je nastal pravzaprav zastnutek nekakshne posebne estetike, se pravi globalnega opisa celotnega umetnostnega fenomena, vendar tako, da je ta opis prilagojen temeljni nalogi celotnega raziskovalnega projekta, ki ima v zhe omenjeni publikaciji naslov: "Umetnost kot predmet socioloshkega preuchevanja". To je razvidno zlasti iz dejstva, da avtor posebej opredeljuje tista obmochja, ki so edina dostopna znanstvenemu in torej tudi socioloshkemu raziskovanju, kar mu daje mozhnost, da slednjich orishe tudi podrochje, v katerem edinem se more gibati tako imenovana kulturna politika, che noche presechi svojih kompetenc in v bistvu prizadeti umetnost samo. Che avtor pri tem razpravlja tudi o sodobni avantgardni umetnosti, o vprashanju okusa itd. in che se podrobjeje ukvarja tudi z vprashanjem umetnosti v svetu tehnike, je to samo dokaz vech za doslednost in radikalnost postopka.

Shushtarshichev rokopis ostaja torej znotraj problematike, ki jo dolocha nash sploshni projekt, to problematiko skusha kar se da dosledno razviti in prav zaradi tega njegova razprava ne sodi vech v okvir, ki ji je bil prvotno dolochen. Zato ta rokopis pomeni na eni strani izvrshitev prvotne naloge, a je hkrati glede na to prvotno nalogo she dosti vech.

Temeljna avtorjeva teza je imenovana v samem naslovu rokopisa in sicer v pojmu "dvoplastnosti", kakor je le-ta hipotetichno formuliran tudi v eksplikaciji nashe celotne raziskovalne naloge. V tem pogledu Shushtarshichevo delo dokazuje, da nachelo "dvoplastnosti" odpralvlja sleherni nepotrebni metodoloshki ekskluzivizem, saj omogocha integracijo bistvenih spoznanj tradicionalnih znanosti in raziskovalnih nachel, le da jim odmerja njim primerno obmochje, kar pomeni, da v nobenem primeru ne more pripeljati do naivnega zanikanja ali omalovazhevanja znanstvenega in she posebej socioloshkega raziskovanja umetnosti, pach pa to raziskovanje samo razmeji, a to s tem, da na samem umetnishkem delu razmeji njegovo realno socialno razsezhnost in dolochi njen pomen glede na bistvo, se pravi glede na umetnishkost umetnine. Prav zato tudi vprashanja sodobne umetnosti in njene usode znotraj sveta tehnike ni potrebno zastavljati v obliki nerazreshljivega spopada.

Temaljna teza Shushtarshichevega dela, se pravi misel o dvaoplastnosti, pa seveda nujno vodi v blizhino fenomenoloshke estetike, strukturalne poetike, informacijskoteoretichne estetike, poetichne semiotike itd. "Dvoplastnost" je nacheloma "odkritje" fenomenologije in je svojo poetoloshko realnizacijo dozhivela zlasti v ruski formalistichni sholi s tezo o fundamentalni razliki med znakom in njegovim predmetom. Ker pa je zhe Roman Jakobson she v chasu ruskega "formalizma" razumel to fundamentalno razliko kot izvor "toka dogodkov" se pravi kot izvor in mozhnost zgodovine, oziroma kot izvor deavtomatizacije v procesu vsesploshnega avtomatiziranja, je jasno, da mora misel o dvoplastnosti priti prej ali slej v kontakt z nekaterimi bistvenimi temami Marxove filozofije (alienacija, popredmetenje, fetishizem blaga itdI. Zato je hkrati naravno, da mora pojem "dvoplastnosti" voditi she dalje nazaj v preteklost, zlasti h Kantu (teorija nezainteresiranosti estetske sfere) in celo k Aristotelu (teorija katarze kot izbrisa mimetichnosti). To pomeni, da je Shushtarshicheva razprava zasnovana tako, da hochesh nochesh stopa v neposredni stik z najbolj relevantnimi dogajanji v sodobni estetiki in s tem pa tudi v stik s tisto preteklostjo, ki so prav v njej ta dogajanja zgodovinsko zares utemeljena. In prav tu je skrito bistveno vprashanje Shushtarshicheve razprave. In prav tu je skrito bistveno vprashanje Shushtarshicheve razprave. Medtem ko sicer govori o reifikaciji in nekaterih podrobnih problemih, pa njegov tekst ni dovolj usklajen niti z dosezhki pa tudi ne s terminologijo tiste najrelevantnejshe sodobne estetske problematike, brez katere ta tekst sploh ne bi bil mozhen. Predlozheni tekst je treba zdaj ochitno v smislu intradisciplinarnih obveznosti izpostaviti primernemu preverjanju ob in na podlagi sodobne estetske problematike.

V zvezi s tem je dejstvo, da avtor samega nachela "dvoplastnosti" ni izvedel do kraja, oziroma ga sploh ni tematiziral, pach pa ga implicite izvaja iz strukture zavesti. To je najshibkejsha tochka Shushtarshicheva razprave, to pa predvsem zato, ker je ta problematika tudi na Slovenskem – v prvi vrsti skozi Vidmarjevo kritichno teorijo in prakso – zhe dozhivela tisto mero zaostritve, da je postala tekorekoch zhe povsem evidentna in otipljiva. V tem pogledu sta avtorju dani sicer dve mozhnosti. "Dvoplastnost", ki je hkrati tudi razlika, se pravi razlikovanje in razlochenost dveh plasti, lahko tematizira, zaradi chesar bi razprava seveda narasla. Lahko pa to problematiko docela izlochi iz vidnega polja, vendar pa bi bilo potem treba na to dejstvo posebej opozoriti, hkrati pa tekst redigirati v smislu dosledne fenomenoloshke deskripcije.

K temu je treba dodati, da predlozheni tekst tudi formalno she ni tako dognan, da bi mu lahko priznali status dovrshene razprave, hkrati pa je terminoloshko neusklajen, zlasti pa stilistichno vechkat neprecizen, ponekod celo nejasen.

Shushtarshicheva razprava je nedvomno uspeshna izvrshitev tiste specialne raziskovalne naloge, ki je v eksplikaciji nashega sploshnega projekta opredeljena v prvem odstavku tochke 9. a. te eksplikacije. Ochitno je, da je bila ta specialna naloga za avtorja preozka in tako je nastal tekst, ki obravnava mnogo shirshi problem, cheprav se she ni mogel razviti v dovrsheno razpravo. Zato je treba predlozheni rokopis razumeti predvsem kot gradivo, ki je zhe razporejajo v posamezne sklope, ki so tudi primerno razvrshcheni in zhe nakazujejo tudi primerno organizacijo. Rokopis ima torej v sebi vse mozhnosti, da se razvije v pravo razpravo. Preprichan sem, da bi bilo to mogoche dosechi zhe v letu 1973. v ta namen predlagam, da se spremeni naslov razprave in sicer morda v: "Umetnost in sociologija umetnosti" – prav tako pa je treba spremeniti tudi sαmo definicijo naloge, to pa morda v temle smislu: "Namen naloge je, da opishe strukturo umetnishkega dela in na njeni podlagi dolochi mozhnosti in razsezhnosti socioloshkega raziskovanja umetnosti. Pri tem izhaja razprava iz tiste nezadostnosti socioloshke analize, ki jo uveljavljajo sami sociologi, ko ugotavljajo, kot npr. Pierre Francastel, da kljub vsem analitichnim naporom vedno ostaja nekaj, kar se ne da izraziti z besedami, a ima v spekulativni analizi razmejitveni pomen in je hkrati estetska osnova, ki daje delu njegovo estetsko vrednost. Podlaga za opis strukture umetnishkega dela je torej skushnja in samorazumevanje sodobne sociologije umetnosti".

Spricho vsega tega je dovolj jasno, da je Rajko Shushtarshichu treba priznati, da je uspeshno izvrshil specialno nalogo, ki je opisana v prvem odstavku tochke 9. a. nashega sploshnega projekta "Sociologije umetnosti", hkrati pa mu je nujno treba omogochiti, da dovrshi tudi novo, razshirjeno nalogo.

V Ljubljani, 25. 11. 1973
prof. dr. Dushan Pirjevec
 
 
 
 
 
 
 
 
 

 

 

 

 

 

 

Sogovornikom zunaj chasa

Antistenu
Sokratu
Platonu
Arhimedu
Janezu (uchencu, ki ga je Jezus ljubil)
Ιtiennu de La Boιtieju
Henriju Bergsonu
Franzu Kafki
Eliasu Canettiju