Pogum Revije SRP 2001/1

Rajko Shushtarshich

 

TRAKTAT O SVOBODI ALI VREDNOTNI SISTEM
3. del: DODATEK she obljubljena poglavja o konkretnih propagandah
 
Ekonomska propaganda
Politichna propaganda
Vojashka (ali vojna) propaganda
Vrednotne orientacije nacionalne Radiotelevizije
Avtonomna propaganda znanosti 1
Avtonomna propaganda znanosti 2

 

Avtonomna propaganda znanosti 1

3.5 IZ VREDNOTNIH ORIENTACIJ AVTONOMNE PROPAGANDE ZNANOSTI,
s poudarkom na soochenju individua in institucije
Uvod s povzetkom Prvi premislek; Bistva opeharjena znanost Tretji premislek; Spoznanje samo po sebi nima mochi Razglas Arhimedov zakon Iz zapushchine Egona Tomca (prispevek Alenke Puhar) Obupna pisma Samo za primer: Raziskava na sodishchu Razpis Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju Osebni pogled na chase, ko je bilo razpushchanje politichna moda (intervju Alenke Puhar) Spomin na zachetek (porochilo mentorja, prof.dr. Dushana Pirjevca)

DOKUMENTI:

Prvi premislek
Tretji premislek
Razglas
Arhimedov zakon
Iz zapushchine Egona Tomca (Prispevek Alenke Puhar)
Obupna pisma
 
DOKUMENTI 2:
Raziskava na sodishchu
Razpis
Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju
Osebni pogled (intervju Alenke Puhar)
Spomin na zachetek (Porochilo mentorja)
Sogovorniki

 

Uvod (in povzetek) :

Kako se je pravzaprav zachelo to, chemur bi lahko rekli upor nekega raziskovalca, ali shirjenje avtonomne propagande znanosti?

V letu 1980 smo se lotili za nashe takratne razmere, morda, tveganega podjetja, to je inventure smisla nashega raziskovalnega postopka, ali drugache recheno avtorefleksije raziskovanja v Sluzhbi za shtudij programov na Radioteleviziji Ljubljana. Zadeve smo se lotili dokaj previdno z raziskavo Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev, (publicirana v letu 1981). Nadaljeval pa sem jo dosti bolj neprevidno z analizo Vrednotnih orientacij ekonomske propagande, (publicirana v letu 1982). In zgodilo se je kar se je zgoditi moralo z Raziskavo o raziskovanju, njen podnaslov je: Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche? Pokazalo se je namrech, da to ni mogoche, raziskava je bila proglashena za disciplinski prestopek, ali pisni delikt. Raziskovalec in raziskovalna enota sta bila ukinjena, izbrisana iz razvida raziskovalnih organizacij v Sloveniji.

To bi lahko bil odgovor na vprashanje, kako se je pravzaprav zachel upor nekega raziskovalca, pa ni pravi, ker zachel se je zhe davno poprej, a o tem v spominu na sam zachetek, chisto na koncu (porochilo mentorja). Pa tudi ta konchni odgovor na vprashanje "Kako in kdaj se je to pravzaprav zachelo?" ni polen, ker uposhteva le eno stran, to je nekega raziskovalca ali nekaj njih, ker v resnici je dosti bolj kompleksen, ker je vsebovan zhe v vrednotah istitucij, je torej instititucionalno pogojen. Ta odgovor pa sem skushal predstaviti z analizo vrednotnih orientacij institucij (sistema), to je na konkretnem primeru, konkretne institucije in konkretnega sistema, to je moje dezhele. Odgovor je torej treba iskati v odnosu individuum sistem. O tem ljubechem razmerju pa govori ta knjiga ali traktat o svobodi ali vrednotni sistem. Sedaj pa se vrnimo k avtorefleksiji.

 

Nadaljevanje Zachasnega zakljuchka raziskave ISU iz leta 1986, s povzetkom raziskave VOAPZ II.

Pet let je torej minilo od dne, ko sem pisal ta Zachasni zakljuchek akcijske raziskave. Shesto leto potem, ko je bila predlagana Raziskovalni skupnosti Slovenije, (kot spremljajocha petletna raziskovalna naloga teoretski raziskavi: Vrednotni sistem institucionalne strukture) je raziskava konchana. Spomniti je she treba, da je bila sprozhena iz konkretnih razmer, ukinjanja konkretne raziskovalne organizacije pri Radioteleviziji Ljubljana, instituciji mnozhichnega medija, ki je bil posebej primeren za analizo mnozhichne (medijeve) propagande. Bila je zamishljena kot dopolnitev teoretske analize vrednot, nachin preverjanja in uveljavljanja tez o vrednotnih orientacijah sistema. Sochasno je bila raziskava tudi osebno prichevanje raziskovalca, kar je morda najzanimivejshi del akcijskega raziskovanja. Zhe v predlogu za leto 1985 sem napisal, da je osnovni problem tovrstne raziskave ta, da relativno hitro presezhe konkretni raziskovalni interes institucije. Izostri se problem njene legitimnosti, uporabnosti, objektivnosti, pristranosti, itn. Nasprotniki akcijske intervencije jo bodo proglasili za nelegitimno, neuporabno, pristransko, institucionalno in druzhbeno shkodljivo ali celo subverzivno dejavnost in jo prej ali slej anatemizirali. No, to se je tudi zgodilo. Udarec je to pot prishel iz matichne raziskovalne institucije ISU v Ljubljani.

Nadalje se je treba spomniti, kako je bil predlagan in odobren zakljuchek akcijske raziskave, kdaj je akcija zakljuchena in akcijska raziskava konchana? Eden od kriterijev je bil, da se akcija po svoji naravni poti ustavi na vrhu institucionalne hierarhije. Drugi kriterij je bil, da se z akcijo preneha, ko iz teoretskih razlogov ni vech smiselno kopichiti (propagandnega) gradiva. In tretji, ko ni vech tvorna pri aktualizaciji vrednot, ki jih propagira kot cilj. V nobenem primeru pa si nisem zastavil neke formalistichne utemeljitve za njeno zaustavitev, kot je na primer chasovno fiksiranje akcije, she posebej ne, ker bi njena chasovna raztegnitev ne bi bistveno povechevala stroshkov.

Najpomembneje pa je, da je bila ravno raziskava: Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti tista, ki je omogochala in tudi formalno vkljuchevala vse akcijske interventne raziskave. Brez nje bi ne bilo, ne Vrednotnih orientacij politichne propagande, (ta je itak bila skrita v "povedku" VOAPZ), ne vojne propagande, niti ne vrednotnih orientacij nacionalne radiotelevizije. Raziskava vrednotnega sistema institucionalne strukture pa bi bila brez nje suha, abstraktna, nedozhiveta, nezhivljenska.

_________
Opomba: Kateri razlog je bil odlochilen za prenehanje akcijske raziskave, pa boste lahko presodili iz tega porochila.)

 

Zachasni zakljuchek I. dela akcijske raziskave

V zachasnem zakljuchku raziskave iz leta 1986 je pisalo:
V vechini mojih prizadevanj je akcija blokirana in vse kazhe, da se bo tak tretma res nekoliko neobichajnega raziskovanja nadalje val in stopnjeval.

Nobenih ukrepov ni, ki bi ne omogochali protiukrepa in tako je tudi z metodologijo akcijske raziskave. Mozhnost komuniciranja, javnega delovanja, publiciranja, sodelovanja s sorodnimi raziskovalnimi organizacijami, raziskovalci, ki vidijo in chutijo podobno raziskovalno vzdushje, je, milo recheno, nevtralizirana. Inshtitut za sociologijo Univerze, moja nekdanja matichna institucija, se tem ukrepom pridruzhuje, onemogocha to minimalno zunanje institucionalno sodelovanje. A to she zdalech ni vse. Socialna izolacija je tisto osnovno obchutenje, ki ga kot akcijski raziskovalec ne morem spregledati. Vprashanje, ki si ga zastavljam, je le: ali ni morda zhe chas za spremembo metodologije akcije? Ni namrech nobenih ukrepov, ki ne bi omogochali fleksibilnejshega odziva.

_________
Opomba: Sledi she kljub vsemu ekspresivno depresiven opis stanja individualne zavesti "razrednega sovrazhnika", vendar energija she ni izchrpana in akcija se nadaljuje.

 

Obvestilo javnosti o ukinjanju raziskovanja in "Znanstvena analiza lastnega konca" raziskovalnega centra pri Zvezi sindikatov Slovenije

Leta 1986 se je zgodila ukinitev raziskovalcev, ki so mi bili blizu (L.M. in T.J.) na raziskovalnem centru pri Zvezi sindikatov Slovenije. Opisana v Obvestilu javnosti o ukinjanju raziskovanja, (dokument). Dolgotrajen, vechletni proces ukinjanja Raziskovalnega centra pri slovenskih sindikatih je rezultiral z odlochnim, samozavestnim aktom ukinitve le tega. Proces ukinjanja je bil anlogen nashi ukinitvi na radioteleviziji. Kot je v ozadju nashe ukinitve stala siva senca ukinitve J.V., je bil pri njih to M.O.! Imeli pa so ti raziskovalci neko izkustvo o ukinjanju raziskovalnih organizacij, poznali so nasho ukinitev na Radioteleviziji in zelo dobro so poznali Raziskavo o raziskovanju, (08), v kateri je bila tehnologija ukinjanja razvidna. Bili so pripravljeni in zacheli so ogorchen boj za svoj center, zlasti v medijski javnosti (slovensko in jugoslovansko chasopisje). Konchalo pa se je vseeno nekako podobno. Javnost, vkljuchno z raziskovalno javnostjo, je ostala vech ali manj nema, nezaintereserina za usodo drugih. Sledilo je nekaj formalnih protestov v javnosti, na primer Znanstveni svet ISU je protestiral proti ukinitvi. Potem pa so ustanovili komisijo. Kaj je storila zoper ukinitev ni treba rechi. Ali pa? Priblizhno tole: "Ne bomo preprichevali slovenskih sindikatov, da potrebujejo raziskovanje." Izrazit pohod antiintelektualizma je zopet slavil odlochno zmago. Avtonomna znanost je bila za sistem nesprejemljiva, "sovrazhna"! Raziskovalce so reorganizirali, razprodali "trgovali so z belim blagom". Vsi pa se ne dajo kar tako prodati in moja sodelavca sta trenutno v Indiji. Ostal je rezultat dokument tega ukinjanja: "Znanstvena analiza lastnega konca" raziskovalnega centra pri Zvezi sindikatov Slovenije.

 

Obupna pisma ali dokonchna institucionalna izlochitev, v letu 1987

Ukinitev zunanjega sodelovanja na ISU 1987 leta pa me je resnichno prizadela, udarca nisem prichakoval s te strani. Pochutil sem se, kot da bi imel dvajset nozhev v hrbtu, dokonchno zaznamovanega, izlochenega. She danes nisem povsem prebolel te institucionalne izkljuchitve: (Opisana je v tretjem poglavju: Ukinitev zunanjega znanstvenega sodelovanja za R.Sh. na Inshtitutu za sociologijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, Obupna pisma ali dokonchna institucionalna izlochitev, v letu 1987, (neobjavljena!).

Danes le nekoliko mirneje presojam, kaj se mi je takrat zgodilo in zakaj sem bil tako presenechen in prizadet. Prizadet sem bil, ker sem ravno v tem letu dal od sebe najvech, kar sem zmogel. Dokonchal sem tezhko raziskavo Vrednotni sistem institucionalne strukture. Zacheta je bila na ISU zhe v letu 1974, in na lastno pobudo nadaljevana in ko sem jo konchal, sem prichakoval vsaj kritiko, che ne tudi odobravanje. She vech sem dal na knjigo o obchih vrednotah Janezovo razodetje. No, namesto prichakovanega sem dozhivel popolno ignoranco in dokonchno osebno institucionalno izkljuchitev. Nesprejemljiva pa je bila predvsem tretja raziskava, to je akcijska raziskava Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti. Neprijetna plat te raziskave je bila njena konkretnost, konkretnost dokumentov kot dejstev in she bolj konkretnost nastopajochih oseb z imeni in priimki. Nasprotno pa, same interpretacijske sestavine, ki bi jih lahko oznachili kot hudo kritiko institucij ali celo napad nanje, niso nikogar vznemirjale. Te so v dometu znanstvene tolerance, to je zhe treba rechi. Ko pa sem zachel obupno in ogorcheno komunikacijo z Znanstvenim svetom ISU, je bila zadeva raziskovalnega sodelovanja res nepopravljiva, a bilo je to zhe zdavnaj odlocheno ne glede na moje raakcije. Sicer pa vech o tem govore predhodna pisma (predlogi, proshnje, dodatne utemeljitve, porochila), sama. (Bilo bi jih zanimivo priobchiti (nekaj njih), tudi zato, da bi bralec sam lahko preveril koliko tochna in natanchna so bila porochila raziskovalca instituciji ISU. Porochal sem namrech o resnichnem raziskovanju in o problemih, ki so pri tem nastajali. Dovolil bi si pri tem pripombo, da so taka porochila v raziskovalni administraciji prava redkost. Uradna porochila raziskovalcev so po navadi tako abstraktna, pitijsko shifrirana, da ja iz njih ni mogoche razbrati niti kaj raziskovalec dela niti kaj se z njim godi. Vendar to ni zadosten razlog za njih objavo. Nekaj njih, predhodnih uradnih pisem (dve porochili in dva predloga) pa bom vseeno dodal k tem obupnim pismom, ker je neodgovor na nje zhe pomenil, da je usoda zunanjega raziskovanja r.sh. zhe zapechatena, da kot sociolog vech ne obstoja, ga vech ni

Kasneje, ko je afekt minil in ko bi to nikomur bistveno ne shkodovalo, sem si mochno zhelel, da bi jih objavil, pa mi to kljub velikemu prizadevanju ni uspelo. Zakaj ne? Che preberete naslovnike, se vam gotovo postavi she eno vprashanje. Kdo bi se zameril takim imenom? (Med njimi so: bodochi ministri, rektorji, kandidati za predsedstvo, strategi politichnih strank.)

 

Samo za primer: Raziskava na sodishchu

Nadaljevanje in stopnjevanje konflikta s strni institucije Radiotelevizije ni prenehalo. (Nove obtozhbe, nepriznavanje izvedenskega mnenja, t.j. recenzije sodnega izvedenca dr. Slavka Splichala, poskus prekvalifikacije obtozhbe itn.)

Za institucionalno obdelavo mi je od institucij, ki so se hotele ukvarjati z mano, mi je tako in tako preostalo samo she sodishche Zduzhenega dela v Ljubljani in vechletna brezposelnost, oziroma brezplachna zaposlenost z raziskovanjem. Ta je opisana v chetrtem poglavju, kot primer mogoche komunikacije razrednega sovrazhnika s sistemom: Raziskava na sodishchu. V celoti je to opisano in dokumentirano v raziskavi Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti I in II. Samo za primer: kako se je raziskavi godilo na sodishchu, kako je bila komunikacija med ukinjenim raziskovalcem in institucijami sploh she mogocha, pa sem izbral le nekaj njih iz pripravljalnih spisov odvetnika predlagatelja in zunanjega sodelavca v omenjeni raziskavi Matevzha Krivica in predlagatelja R.Sh.

Pritozhba udelezhenca, odvetnika Mira Senice (7.7.1988) me je spravila ob zhivce tako, da zhe napisanega odgovora po nasvetu M.K. sploh nisem oddal sodishchu, ampak samo Odgovor na pritozhbo udelezhenca, Matevzha Krivica. (23.7.1988) . To je bil edini primer abstinence v mogochi sodni komunikaciji. V dokumentih raziskave ima suhoparen naslov Odgovor na pritozhbo udelezhenca, R.Sh. (15.7. 1988).

Po petih letih, treh mesecih in enem dnevu je bila moja Odisejada z Institucijo Radiotelevizijo Ljubljana iz naslova inkriminirane "Raziskave o raziskovanju" zakljuchena. Vrnjene so mi bile pravice z dela, to je placha za nazaj in delovno mesto raziskovalca.

Che komentiram (razloge, brez katerih po mojem mnenju ne bi bilo mogoche dobiti tega procesa, oziroma, zakaj ga je bilo po mojem mnenju sploh mogoche dobiti je razlogov gotovo vech, ki so sovpadali in sovplivali. Che bi manjkal samo eden od nashtetih, bi to ne bilo mogoche. Ralogi so:

Nagla demokratizacija sistema koncem osemdesetih let ali grozech razpad totalitarnega sistema.

Avtoriteta, reputacija pravnega zastopnika M.K. zlasti v boju proti trojnemu funkcionarju J.K.

Napaka institucije Radiotelevizije Ljubljana, da je obtozhila, inkriminirala raziskavo, jo tretirala kot verbalni delikt ali disciplinski postopek. Brez te napake bi bila obramba v obliki akcijske raziskave nemogocha.

Javnost delovanja, to je obchasno publiciranje problema ukinjanja znanosti, njene avtonomije.

Vendar, vse to so sistemski razlogi in chlovek se nehote vprasha, kje pa so tisti drugi, chlovershki? Ker vse, kar je umno zamishljeno v akcijski raziskavi in strategiji boja z institucijami, odpove, che se zlomi chlovek. To pa je vendar glavni namen procesov sistema. Zlomiti chloveka, ker ogrozha red sistema.

No, ti razlogi pa so individualni, osebni, odvisni so od posameznika, njihova tezha in lahkotnost je individuumu neocenljiva. Vendar ve, da bi se brez njih zlomil kot chlovek. Tezhko jih je navesti, ker ti razlogi spadajo v chisto drug tip literature. Tu jih bom skushal le naznachiti, ker ti razlogi se dogajajo nesistematichno, ni jih mogoche predvideti, ni jih mogoche povezati v nek urejen red. Oni so chudezhi, rechemo jim tudi nakluchja.

Tako je nekega dne nakljuchno zgolj nakljuchno prishla v roke Alenke Goljevshchek ta nesrechna inkriminirana Raziskava o Raziskovanju. In prevzela jo je ravno dovolj, da je njeno tematiko vkljuchila v svojo igro "Otrok, druzhina, duzhba ali Lepa VIda 1987". Naj povzamem odlomek iz gledalishkega lista Mestnega gledalishcha ljubljanskega (pero Toneta Partljicha) :

"Gre namrech za: ... satirichno kritiko necivilne "Orwellovske" druzhbe institucij, zapisnikov, zavodov, ideologij ...

Goljevshchkova je svojo dramo posvetila "soavtorjem" Rajku Shushtarshichu, Matjazhu Hanzhku, Ivanu Cankarju in Otonu Zupanchichu. Ta chudna druzhba ima z njeno igro "resnichno" in "literarno" zvezo. Resnichni dogodki (z "neko" javno tribuno na temo Otrok, druzhina, druzhba, in z usodo "nekega" raziskovanja) seveda niso odlochilnega pomena, da bi zanje iskali "kljuch" v drami. Omenjamo jih predvsem zaradi tega, ker se chloveku zdi, da so ti "pretirani" poudarki nashe avtorice lahko le plod kritichne fantazije, a so zhal "samo" chista resnica. Ivan Cankar in Oton Zhupanchich pa sta v drami citirana. (V esejistichni in polemichni obliki bi lahko problem glavnega junaka Jurija Vankota, ki je v sporu z zavodom LVTR, nashli tudi v 50. in 51. shtevilki Nove revije spod peresa nashe ugledne novinarke in publicistke.)" *

Matjazh Hanzhek pa je bil prvi med sociologi, ki si je drznil napisati recenzijo te inkriminirane raziskave.
Pa tudi ukinjena raziskovalca na slovenskih sindikatih Lidija Mohar in Tine Jezh sta moja prijatelja.
To sluchajno povezovanje venomer enih in istih oseb pa je le malo chudno, she tajni policiji sistema je nedoumljivo .
Kot vidite, je tu vedno she neka druga igra, zgolj sluchajno povezhe posameznike neke dolochene zvrsti, osebe z neko dolocheno sistemsko "napako", le da mi tej sluchajnosti rechemo usoda in napaki individualnost. Vendar samo to nenavadno, nedoumljivo, dasi bezhno povezovanje je tisto, ki ga sistem ne more pouzhiti in zato posameznik lahko prezhivi sistem.
__________
* Opomba avtorja: Gre namrech za: Alenko Puhar, njen objavljeni "Prispevek k raziskavi o raziskovanju, RTVL 1967 1984", ki pa je nastal za raziskavo "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti", ISU 1986. Alenka Puhar in Matevzh Krivic sta bila namrech prostovoljna in neplachana sodelavca R.Sh. v tej raziskavi. Njen prispevek opisuje usodo nekega raziskovalca na RTVL Egona Tomca in analognost institucionalnih postopkov v operacijskem postopku tumorjev institucij, to je, s spontaniteto in individualnostjo okuzhenih osebkov. Napisan pa je bil zhe novembra 1984.)

 

Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju

(Televizijske ankete na nacionalnem mediju O profesionalni problematiki stroke ali o reformi sholstva in uchnem predmetu "Drzhavljanska kultura")

Alternativni sociolog ugotovi, da pravzaprav ne najde vech stika, komunikacije, skupnega jezika niti z institucionalnimi sociologi univerze, niti s komunikologi na javnomnenjskih oddelkih za politichni in ekonomski marketing. Zrel sem za odpis ali vsaj kompromis, da jemljem sluzhbo kot sluzhbo in izlochim alternativno raziskovanje vrednot iz institucionalno odobrenega raziskovanja kot dodatno hobijsko aktivnost. To sem pravzaprav na nek nachin ves chas tudi pochel. Le nevarno je, kot je bilo, ker je meni dobro znana sankcija vsak chas mogocha, le modificira se lahko.

To drugo, institucij osvobojeno, svobodno preuchevanje zlasti obchih vrednot, mi je bilo tako rekoch vsiljeno, podarjeno. Prisililo me je v povechan trud za publiciranje chlankov. Pismo mojemu uredniku Franciju Zagorichniku) in konchno publiciranje knjige o obchih vrednotah Janezovo razodetje, she pred njo pa poglavje iz te knjige Zgodba o Pilatu ter nekaj svobodnejshih chlankov, cheprav so bili ti objavljeni v revijah, vechinoma z vechletnim zaostankom in stalnimi zapleti. V taki situaciji je vsak javno objavljen chlanek za raziskovalca izjemno pomemben. Alternativno propagiranje chlankov v "samoizdatu" je drago, dasi sem tudi to obilo pochel. Vendar pri nas je to neuchinkovito, ponujanje fotokopiranih chlankov je nadlezhno, nekako ni v modi. Zhe zdavnaj bi odnehal, ko bi ne spoznal chloveka, she ene napake sistema institucij. Bil je svojski in svojeglav v spodbujanju alternative v njenem donkihotskem spopadanju z institucionalnim redom, predvsem pa je bil odprt tudi za posameznike, ki niso bili iz njegovega klana, nekega enotnega nazorskega ali politichnega preprichanja.

Po napaki sistema je bil ta chlovek kar dolgo v urednishtvu Likovnih besed in urednik revije Dialogi, to je bil Franci Zagorichnik.

 

Raziskovanje medijev, Osebni pogled na chase, ko je bilo razpushchanje politichna moda, intervju: Alenka Puhar

Po dobljenem procesu bi lahko rekli, da je stratifikcija popolna in primeren trenutek za zakljuchek kochljivega akcijskega raziskovanja. Lahko bi tudi rekli, da je to primeren trenutek za spremembo osebnega pogleda na chase, ko je bilo razpushchanje politichna moda, morda pa celo osebnega polozhaja v hierarhiji institucije. Vendar menil sem, da ni tako. Vrnitev pravic iz dela namrech ni reshitev za raziskovalno enoto, pa tudi meni ne omogocha niti formalnega raziskovanja, ker ni bil vrnjen status RO DERPO RTVL. Izbris iz razvida je ostal, javnost dela ni bila vrnjena, da sedanjih delovnih prostorov raziskovalne enote raje ne omenjam. Osebni pogled raziskovalca na bistvo raziskovanja je ostal nespremenjen, polozhaj tudi, nich bistvenega se ni spremenilo.

 

Problem RAZPISa pa je posebno poglavje institucionalne logike: Predlog Svetu RTV Slovenija za razpis vodje Sluzhbe za raziskovanje in sociologa rachunalnicharja

Realizacija razpisa bi bil prichakovani minimalni konkretni rezultat, nagrada, dosezhek, recite temu, kakor hochete. Za vech kot desetletno borbo za minimalno avtonomno raziskovanje kot akter prichakujem tudi konkreten rezultat. Koristen bi bil celo instituciji Radiotelevizije in njeni raziskovalni enoti. Vendar so bila moja prichakovanja dosti vechja, (vrnitev statusa quo ante), da o obljubah ne govorimo. No, institucionalni mlini meljejo pochasi in po svoje in meni je dovolj te moke, iz katere ne bo dosti kruha.

To je pravi chas za zakljuchek akcijske raziskave. Zakljuchiti jo moram, ker nadaljevanje ni vech smiselno!

Po mojem mnenju avtonomnega raziskovanja nihche noche, ne uradna institucionalna znanost, ne institucija mochnega medija, kot je to Radiotelevizija Slovenija, niti raziskovalci sami ne. Njihova in moja ustvarjalna energija, zagnanost sta poshli. Vech kot deset let reorganiziranja, brisnja ali ukinjanja raziskovanja pusti svoje sledi. Posledice so tu, v nashi generaciji raziskovalcev so najbrzh nepopravljive (ne samo za raziskovalce na radioteleviziji). Pa saj to niti ni tako chudno, ko pa se vsi vitalni predlogi raziskovalcev sistematichno zavrnejo, spregledajo, v najboljshem primeru administrativno dodelajo. Kje je potem mogochost spontanega zdruzhevanja raziskovalcev na raziskovalnih projektih, ki se zde njim bistveni? Shtevilo meni zavrnjenih predlogov (isto velja tudi samo za predloge raziskav) je mnogo vechje od tistih, ki sem jih vsemu navkljub, uspel uresnichiti. Sedel sem na mnogih odborih, poslushal sem chudna vprashanja, utemeljeval sem jih s she bolj chudnimi argumenti. Vechinoma pa je bila zavrnitev predloga, pobude opravljena kar brez mene. Vedno se je nashel kak konkretni administrator, ali vech njih (vsi z imeni in priimki), ki so najbolje vedeli, kaj je pravi raziskovalni interes. Vidite to je rak rana neavtonomne institucionalizirane znanosti. To ubije vse zhivo v raziskovanju, izmalichi vso spontaniteto ustvarjalcev. Resnichno mi je dovolj, navelichal sem se petnajstletnega reshevanja enega in istega problema. Posvetil sem mu dobrshen del prostora v dveh knjigah, nekaj chlankih in gori uradnih zabelezhk, zapisnikov. Na tej tochki pa sem se navelichal!

__________
Opomba: Sam dokument: predlog razpisa pa je nedolzhen in sam najbrzh ni kriv vsega mojega gneva, najbolje bo che ga takoj uvrstim med dokumente, ki slede.

 

Dokumenti:

Prvi premislek
Tretji premislek
Razglas
Arhimedov zakon
Iz zapushchine Egona Tomca (Prispevek Alenke Puhar)
Obupna pisma
 
DOKUMENTI 2:
Raziskava na sodishchu
Razpis
Alternativni sociolog na socioloshkem srechanju
Osebni pogled (intervju Alenke Puhar)
Spomin na zachetek (Porochilo mentorja)
Sogovorniki
_____
* Op.: Dokumenti, ki so zhe objavljeni v knjizhnici Revije SRP so dostopni z intrnetno povezavo.
* Dodana sta dva dokumenta v celoti: Prvi premislek in Prispevek Alenke Puhar
in: She nekaj dokumentov pisem porochil tistih, na katero se sklicujem v Obupnih pismih

 

Prvi premislek
BISTVA OPEHARJENA ZNANOST
* Premislek ob raziskavi "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev" ali za nameshchenca RTV nenavaden pogled na raziskovanje radia in televizije.
Premislek je bil najprej objavljen v raziskavi "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev" (za nameshchenca RTV nenavadna raziskovalna akcija na radiu in televiziji). Kasneje je bil objavljen she v Raziskavi o raziskovanju.
* Tretji premislek
SPOZNANJE SAMO PO SEBI NIMA MOCHI
* Premislek o raziskavi "Vrednotne orientacije ekonomske propagande" Vrednotna utemeljitev ekonomske propagande in izhodishcha znanstvene propagande; ali za raziskovalca nenavaden ali vsaj redek pogled na znanost.
Premislek je objavljen zhe v Raziskavi o raziskovanju.

 

* Razglas
in
Ugovor DS, sklepu DS (brez sht.), 6. redne seje 29.12.1982, to je sklepu, ki ukinja raziskovalno enoto je bil objavljen v Raziskavi o raziskovanju.

 
Arhimedov zakon
MONOLOG RAZISKOVALCA

Televizijska disciplinska nadaljevanka je v fazi zapleta, ko je vendarle treba nekatere ugotovitve razjasniti. To bomo zoper skushali storiti iz dveh vidikov, iz raziskovalnega in formalnega, administrativnega vidika, le da ju to pot ne bomo prevech lochevali. Potrebno je poudariti, da je disciplinski postopek v drugi disciplinski postopek v drugi disciplinski epizodi preshel v fazo, ko je postalo povsem razvidno, da sodite raziskovalcu, ker je raziskoval, in raziskovanju, ker je raziskovalo, razkrivalo komunikatorja institucijo Radiotelevizijo Ljubljana. Skrajshano recheno, tu sodite raziskovanju. nesporno se bo dokazovalo, da je Bilten 51 raziskava. Vedite, da se bo s tem dokazalo, da sodite ne meni, ampak raziskovanju in vsaki ustvarjalnosti. Bolj kot proti meni je namrech ta proces naperjen proti raziskovalcem in vsem ustvarjalcem. To pa utegne imeti daljnosezhne konsekvence. Zato na kratko povzemamo, kakshna je ta raziskava, ki ji sodite.

To ja angazhirana raziskava; v raziskavi in z raziskavo se raziskovalec bori, ne le angazhira za raziskovanje in proti neraziskovanju.

Je akcijska raziskava, raziskovalec spremlja socialno polje prouchevanja, konkretno, medsebojne odnose v instituciji medija, shirshe pa seveda v mnogo manjshi meri odnose v druzhbi. Spreminja pa tudi samega sebe v institucionaliziranem konfliktu, ta je presegel kritichno tochko aktualizacije, ko pomiritev namrech ni vech mozhna, mozhna je le eliminacija enega od protagonistov konflikta. Morda se v tem motim in je kakrshenkoli kompromis bil vendarle mozhen, gotovo pa ne tak, da bi raziskovalec pristal na neraziskovanje.

To je izsiljena raziskava. Izsilil pa je ni raziskovalec, kot bi sedaj nekateri hoteli interpretirati prispodobo o gasilcu, ki mu gori lastna hisha, ampak tisti ki je zanetil pozhar.

Pozhigalec je v nashem primeru adiministrativna miselnost. Kljub temu pa je pozhigalec raziskovanje odobril, ker se raziskovanje odobri ali prepove (to je zakon v institucionaliziranem raziskovanju), ne pa narocha. Raziskovanje po narochilu ni nikakrshno raziskovanje. Ko bi zhe nekdo imel tako moch, da narocha raziskave, in nekoga, ki na to pristaja, potem morata oba vedeti vsaj, kaj je raziskovalni problem v konkretnem primeru, kaj so raziskovalni smorti, natanko poznati ustrezno raziskovalno metodologijo, nikakor pa ne vedeti tudi zhe za raziskovalne rezultate. Sicer mora eden pristati na miselni redukcionizem drugega. Kaj pa to konkretno pomeni, smo v nashem primeru na dolgo in shiroko opisali v treh biltenih: Bilten 42, 48, in 51. Na kratko pa nam to pove stavek: che bi nekaj raziskovalcev pristalo na vech krizhanj, krizhanje znanosti po nashe, to je na napachno izrachunavanje delezhev gledalcev in poslushalcev, bi raziskovalna enota za Shtudij programa in obchinstva she danes obstajala. Potem bi raziskovalci menda res delali, ne pa "filozofirali."

Neobveshchenost o raziskovanju programskega kolegija televizije in vodstva radijskih programov obstaja, to drzhi, vendar samo zaradi njihovega nezanimanja za raziskovanje. Raziskovalec jim obveshchenosti in obveshchanja ne more vsiliti, che zanju nimajo interesa. Seveda pa je tudi pri tem nek institucionalizirani red, zato jih je treba spomniti, da niso bili obveshcheni predvsem od zachasnih vodij raziskovalne enote, to je nekdanjega direktorja DSS Ivana Krpacha in direktorja RTVL Ferda Luzharja, ter delavskih svetov DS DSSS in DS DO RTVL, nadalje, ne od razpshchenega znanstvenega sveta raziskovalne enota DERPO, ker so ga nezakonito razpustili, seveda. Nekaj dokazov o neposrednem obveshchanju s strani raziskovalca Rajka Shushtarshicha pa vseeno imamo. Oglejte si jih v Biltenu 51, ter Biltena 42 in 48, ki so ju dobili vsi chlani kolegija in programskega vodstva. Upam, da ste to storili, ker le v tem primeru je smiselno, da se ozremo na dejstvo, ali je bila ta raziskava odobrena ali ni bila, she z druge plati. (Od tu naprej je Arhimedov zakon objavljen v Reviji SRP 1/2; Iz Arhimedovega zakona)

 

Kaj pomeni odobrena raziskava?
Poglejmo njene sestavine:

Predmet raziskave, raziskovalna tema je analiza vrednot institucionalne strukture. Analiza vrednot pa je ravno tisto podrochje raziskovanja, zaradi katerega sem zdruzheval delo in sredstva v raziskovalni enoti Radiotelevizija Ljubljana. Predmet raziskave, raziskovalna tema je in mora biti raziskovalni problem tistega konkretnega socialnega polja, v katerem se raziskovalni problem aktualizira kot problem. Analiza komunikatorja, institucije masovnega medija, konkretno v nashem primeru institucije RTVL, je predmet raziskovanja, ki je odobren s strani Skupshchine RTVL. "Vrednote institucionalne strukture" pa je naslov raziskave, ki je teoretska posploshitev in utemeljitev posameznih analiz v Biltenih 42, 48, 51. Shele v okviru opisa strukturalne analize shirshega vrednotnega sistema institucionalne strukture bo namrech mogoche zadovoljiveje osvetliti raziskovalno problematiko, ki je v omenjenih biltenih nedovrshena, eksplicirana tako, da nas zavezuje za tako nadaljevanje in tako eksplikacijo raziskovanja vrednot, v katerem bo razviden tudi shirshi teoretski okvir raziskovanja vrednot, tisti, ki nam shele utemelji doslej eksplicirane teze in trditve na teoretski ravni.

Cilji raziskave pa so spoznavni in akcijski cilji. Razvidni so zhe iz podnaslovov "Raziskave o raziskovanju", vechkrat navedene, med drugim zhe na seji Delavskega sveta DSSS, 15. 1. 1983.

Naj jih she enkrat nashtejemo: "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", "Razvrednotenje raziskovalnega dela v raziskovalni enoti", "Ali je mogocha avtonomno utemeljena znanost, ki je danashnji znanosti alternativna znanost?", "Administrativna rutinizacija raziskovanja, podreditev interesom institucije ali kar institucionalizacija raziskovanja".

Za raziskovalno metodo in njeno aplikacijo mora veljati avtonomija raziskovalca v celotnem postopku raziskovanja. Che jo hoche "drugi" razumeti, mora postati raziskovalec, druge mozhnosti ni. Sicer mora kratkomalo slepo zaupati strokovnosti raziskovalca. Zaupanje pa je zunaj razumevanja. Pod strokovnim raziskovanjem pa ne razumemo nich drugega kot to, kar je opredeljeno v zakonu in samoupravnem sporazumu o raziskovalni dejavnosti. Samo po sebi se razume, da ni take metodologije, ki je vredna svojega imena, da bi tezhila k neustvarjalnemu raziskovanju.

Kratko in enostavno. Raziskovalni cilji se zavzemajo za ustvarjalno in nepodrejeno raziskovanje. Tezhava pa je administrativne narave, ker je v primeru "zaupanja v strokovnost raziskovalca" izkljuchena manipulacija z raziskovalcem in raziskovanjem. Strokovnega vodenja pa seveda ni; je le navidezno.

Raziskovalna usmeritev pa je najshirsha in temeljna usmeritev raziskovanja, zato jo dolocha skupshchina preko zanjo odgovornega znanstvenega sosveta. Chlani znanstvenega sosveta in raziskovalci so se dobro zavedali, da grozi najvechja nevarnost raziskovanju, da se ga podredi ozkim programskim interesom. Borili smo se skupaj, pod isto zastavo, z istim geslom raziskovanje ne sme postati servis programov. Naj vam citiram izjavo nekdanjega predsednika skupshchine RTVL Anteja Novaka, ki je bil poprej tudi direktor znanstvene institucije ISF: "Treba je razchistiti odnos med Sluzhbo za shtudij programa in programom, SShP ni servis, razvija naj svoj samostojni program."

Podobno chlani znanstvenega sveta: Tomo Martelanc, Lado Pohar, Slavko Splichal.

Ali vam to zadoshcha?

Sluzhba pa je izgubila znanstveni svet, sebe in svojo avtonomijo. Interesi programa so bili mochnejshi. Servis pa vseeno ni mogla postati. Programski managerji so s tako usmeritvijo vsaj zachasno opravili, izbojevali so temeljno zmago, vendar ta utegne biti podobna Pirovi.

Predmet raziskave, raziskovalni smotri, cilji in metoda raziskovanja niso bili narocheni, ker ne morejo biti narocheni. Tega ne more narochiti niti raziskovalec svojemu asistentu. Zmotno pa je, che kdo misli, da vse te sestavine v tej sporni raziskavi niso bile odobrene. Spomnil vas bom samo na nekaj citatov iz porochil o raziskovanju:

"Kontrola opravljenega dela je mozhna, komisijski pregled konceptov rokopisa, ki obsega kakih 120 strani."

"Porochilo o raziskavi DS DO RTVL, 9. 3. 1983. Mnoge resne probleme raziskovanja v instituciji sem raziskal, razkril, ali vsaj osvetlil v raziskavi z delovnim naslovom: Ali je raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev mozhno? ali Kako unichiti vsako ustvarjalnost v raziskovalni enoti. (Delovni naslov ima vech podnaslovov)."

"To je raziskava, ki ima kup navidez nepomembnega gradiva: zapisnikov, sklepov, zahtevkov, pripomb, pisem, ugovorov, deklariranih izjav, itn., itn. Vendar to je raziskava, katere rezultat je samo kratka diagnoza neke bolezni druzhbe. Vseeno pa vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna. Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru RTV Ljubljana) ni mozhno."

(Ne recite, da niste vedeli, da gre tudi za medij RTV Ljubljana).

Tako smo prishli do zadnje sestavine raziskave, ki je raziskovalno porochilo, ki se razlikuje od administrativnega porochila o raziskovanju predvsem po tem, da vsebuje raziskovalni rezultat.

Raziskovalnega rezultata pa ne more predvideti, zato niti narochiti, niti odobriti nihche, niti sam raziskovalec samemu sebi ne, che hoche biti raziskovalec. Che ve za rezultat raziskave pred samim zachetkom raziskave ali raziskovanja, potem ve vsakdo, "da tu ni kaj raziskovati".

In vendar je v nashem primeru institucija bila obveshchena sproti, celo o rezultatih, takoj ko smo do njih prishli, ne v zachetku raziskovanja, ampak precej pred dokonchnim izidom raziskave. To je bilo prvich povsem razvidno, ko sem vam zaupal diagnozo. Z vsako boleznijo je tako, da se je moramo zavedati, jo javno priznati, che jo hochemo zaustaviti.

Dobro si oglejte datume (navedenih citatov iz) dokumentov akcijske raziskave in videli boste, da so nekateri zhe kar stari, to pa je prednost sprotnega obveshchanja v akcijski raziskavi.

Na to, kako je raziskava razumljena, pa lahko le malo vplivam. Che je razumljena le kot institucionalna intriga, potem to tudi je. Vendar je tako reducirano sprejemanje raziskave, seveda, dojemanje le najnizhjega nivoja njenega vechplastnega sporochila. Ko ste jo zhe razumeli samo na tem nivoju, potem mi vsaj povejte, kdo je blatil ugled institucije (krajevne skupnosti), npr. tat iz te skupnosti, ki je ukradel moped, ali inshpektor, ki je tatvino razkril? Odgovor ne more biti stvar osebnega gledanja na tatvine ter sploshnega gledanja na javni red. Analogija z obrazlozhitvijo sklepa disciplinske komisije v drugi epizodi ne drzhi le toliko, ker se tat ne bi upal trditi, da je le uresnicheval sploshno pravico do osebne lastnine. "V nashem primeru je to mogoche." Pri nas se vse obracha, kot da smo mehanizirani s samimi obrachalniki. Tako je tudi z osebnim obrachunavanjem avtorja (raziskave) z nekaterimi delavci RTV Ljubljana. S tem stavkom se koncha "mnenje o vsebini biltena 51 za disciplinsko komisijo" direktorja in glavnega urednika radijskih programov mgr. Lenarta Shetinca. Obsodba je mochna, ustvarja vtis, negativni image raziskovalcu in instituciji. Zamenjava vlog se hitro spregleda. Ko bi vsaj bilo recheno, da gre za medsebojno obrachunavanje, toda ne! Zanimivo je, kako vedno zhrtve obrachunavajo z rablji in nikoli narobe.

Tozhiteljem ni bila razvidna celota raziskave iz njenih sestavin, ki so bile skoraj vse posredovane dalech pred izidom raziskave, z ochitnim namenom, da bi z akcijo vplival na dogajanje v instituciji, do chesar pa raziskovalec nima pravice, zlati ko se ukinja raziskovalna enota in raziskovanje. To pa je problem njihovega neuvida v raziskovalno tehnologijo akcijskega tipa. Sodijo pa v tem primeru le celoti, ki se zdi drugachna kot njene sestavine, sodijo torej sintezi. Po drugi strani pa moram rechi, da tudi meni she ni povsem jasna administrativna logika. She vedno ne vem:

1. s chim sem prekorachil pooblastila, zlorabil polozhaj raziskovalca,
2. s chim sem povzrochil materialno shkodo DO RTVL,
3. s chim so zaradi raziskovanja nastale motnje v samoupravnih odnosih v DO RTVL?

Domneve:

1. Ker se nisem drzhal formalnega sestava raziskovalca, ki je sestavljen takole:
20% sodelovanje z vodilnimi organi zavoda in sorodnimi raziskovalnimi institucijami,
30% izdelava raziskovalne naloge,
50% koncipiranje in vodenje raziskovalnih projektov.
Opis dejanskega delokroga pa je priblizhno takle:
10 % komuniciranje z raziskovalci v drugih raziskovalnih institucijah,
10% strokovno izpopolnjevanje, regeneriranje raziskovalnega orodja, shtudij,
20% preuchevanje socialnega fenomena (socialnega polja, vsebine medijevih sporochil, komunikatorja, obchinstva; druzhbe),
50% mishljenje, razmishljanje, meditacija (ki se povrhu vsega vtihotaplja she v vse ostale postavke),
10% operacionalizacija mishljenja ali materializacija misli, to je, eksplikacija misli na papir.

Iz tega sledi, da sem kriv predvsem, ker sem mislil, a kaj, ko ne znam drugache. Preden kak raziskovalni predlog sploh lahko formuliram, potrebujem vsaj eno leto, raje pa vech, razmishljanja. To je osnovno delo vsake moje raziskave, pa to verjemite ali ne. To vam povem zato, da boste morda razumeli, zakaj tako vztrajam na zhe formuliranih raziskovalnih predlogih, ki so praviloma formulirani zhe v predhodnih raziskavah, in trdim, da je zato she kako potrebna kontinuirana raziskovalna usmeritev in z njo individualna motivacija raziskovalca. Brez nje je mozhna le industrializirana, rutinizirana, v obrazce ujeta znanost, vendar brezosebna in zato neodgovorna, taka, ki je nezainteresirana za celoto, to je, za druzhbo in svet.

 

Dokler bo znanost zlo, bo raziskovanje zloraba!
2. Che raziskovalec povzrocha materialno shkodo s tem, ko sledi osnovni misli le, kar se uporabe in gospodarnosti tiche, ki je ravno zavzemanje za vechjo racionalnost in gospodarnost pri raziskovanju in njegovi uporabi, potem se nam obetajo slabi chasi in veliko materialne shkode.

Naj vam navedem samo nekaj mozhnih nachinov uporabe "Raziskave o raziskovanju":

Lahko bi ostal le pri interpretaciji na nivoju meditacije, to je le na nivoju sploshnega, a rekli bi, "o chem pa govori?" Pri nas je namrech to mogoche, da navadna logika ni uporabna, ker se ne uporablja, je namrech najmanj uporabna spretnost. Preidimo torej k konkretnejshim mozhnim nachinom uporabe raziskave.

Raziskava je uporabna tudi za preverjanje ustreznosti nekaterih kadrov v instituciji, natanchneje, za preverjenja ustreznosti oziroma neustreznosti zasedbe institucionalnih vlog. Svetujem vam, da se ne pochutite ogrozhene zaradi tega stavka. Ko je namrech raziskava nakazala, da tudi in zlasti v instituciji mnozhichnega medija Radiotelevizije Ljubljana kadrovska bolezen je, ali pa npr., da raziskovanje v instituciji res ni mogoche in zakaj ni mogoche, je opozorila tudi na mozhen prihranek sredstev in dela, in je zato ta raziskava prispevek k ekonomski stabilizaciji institucije.

Povejte mi zhe enkrat, ampak konkretno, katere raziskave in analize ste uporabili, vkljuchno z raziskavo "Radio Koper 80", B. 41 in mestoma za raziskavo "Poti in stranpoti II", B 31; (v prvi sem soavtor, v drugi sem avtor), kako ste jih uporabili, zakaj ste jih uporabili, pa vam bom konkretno povedal, pri kateri raziskavi ste se kje, zakaj in kako motili.

Vseh mozhnih nachinov uporabe pa ne nameravam nashteti, ker so iz raziskave razvidni, a dovolite mi she enega. Kljuchna uporaba "Raziskave o raziskovanju" (v shirshem smislu) kot celote je ta, da je kljuch za to, da vam pove, da ste se ravno pri uporabi (po vashem) najbolj uporabnih raziskav, tako im. narochenih raziskav, najbolj banalno motili. To je ena od metodoloshkih mozhnosti za uporabo raziskave, za to pa je potrebno izpolniti le she en dodatni pogoj, da ne unichite arhiva SShP, DERPO.

"Raziskovalni rezultati so neuporabni le, ker so neuporabljeni!"

Ker se medij ne zheli odrechi nesmiselni ekspanziji, ker ne zheli zaustaviti negativne kadrovske selekcije; ker medij ne misli na zmernost pri ekspanziji predominantne, dominantne propagande, ker ne zheli vzpostaviti ravnovesja med predominantnimi, dominantnimi in skoraj neeksistentnimi potencialno avtonomnimi propagandami v svojih sporochilih, ker ne zheli propagirati zlasti avtonomne znanstvene in avtonomne kulturne propagande; ker medij zaenkrat sploh she ne potrebuje raziskovanja kot kriterija za odkrivanje novuma, ker potrebuje le apologijo obstojechega, zlasti apologijo obstojechih pomot in stranpoti, zato:

tisti, ki ga razum ogrozha,
racionalnega principa ne more uporabiti.
 
Isto, a nekoliko krajshe:
ker rutina prevladuje novumu (prvi premislek),
ker medij noche vedeti (drugi premislek),
ker spoznanje samo po sebi nima mochi (tretji premislek).

Raziskovanje v instituciji medija ni uporabno, ker sploh ni mogoche.

Venomer in venomer se potrjuje odgovor na vprashanje: "Ali je raziskovanje v instituciji medija sploh mogoche?"

To vprashanje pa me je kot raziskovalca prisilno motiviralo vse od takrat, ko sem si ga zastavil, to je kakega pol leta po prihodu v institucijo RTVL.

Uporabnost pa je kochljiva zadeva tudi na drugi strani. Mnenji dir. Staneta Graha in mgr. Lenarta Shetinca, oziroma mnenji programskega kolegija televizije in vodstva radijskih programov (glej prilogi 4. 11., 4. 12.) sta za vrednotenje raziskovanja neuporabni!

Kaj pa je sodnikom od obtozhb pravzaprav she ostalo?

Trditev, da raziskava ni bila narochena. Naj vam povem, da raziskave v smislu, kot bi jo administratorji zheleli narochit, she sam sebi ne morem narochiti.

Ali ste se vprashali, zakaj nisem raziskoval naslednjih tem: (Delovni naslovi osnutkov za predloge raziskovalnih nalog)

1 Primerjalna metodoloshka analiza validnosti in releabilnosti empirichnih pokazateljev gledanosti M.M...
2 Evidenca programskih raziskovalnih interesov...
3 Modelska shema alternativnega TV programa...
4 Podruzhbljanje RTV medija...
5 Analiza estetskega fenomena na televiziji...

Odgovor je: zato, ker so bile ignorirane zhe v osnutku predloga. Raziskovanje Evidence programskih raziskovalnih interesov pa je bilo she posebej strokovno zavrnjeno ali prepovedano. "Tu ni kaj raziskovati, to bi raziskovalci morali zhe vedeti."

Morda se boste vprashali tudi, kako sem lahko predlagal naslove osnutkov raziskav, za katere nisem bil osebno motiviran, kajti samo dva naslova se delno prekrivata z mojo osebno usposobljenostjo, oz. s podrochji raziskovanja, s katerimi sem se vechinoma ukvarjal.

To je mogoche z dodatnim naporom in metodo vzhivetja v vlogo drugega. Vzhivel sem se v vlogo programskega managerja. Take naloge bi namrech predlagal neobremenjeni manager. Pa hvala, ker jih niste odobrili. Danes vechine teh nalog ne bi vech predlagal. Podrochja, za katera nisem usposobljen, zahtevajo dodatno usposobljenost, dokvalifikacijo. Chlovek pa se vzhivljanja v vlogo drugega lahko tudi navelicha.

Povejte mi, zakaj sem delal Raziskavo o raziskovanju.

Odgovor: ker je bila odobrena in to tako ochitno, kot she nobena raziskava v DERPO. O tem prichajo dokumenti. Bila je neformalno ali formalno nepravilno, a dokumentirano odobrena. Formalno pravilno pa ni mogla biti odobrena, kot tudi nobena druga raziskova ne, ker bi morala vsaka raziskava biti sprejeta po formalni proceduri preko znanstvenega sosveta raziskovalne enote. Ker pa je bil znanstveni sosvet enako ukinjen kot raziskovalna enota in raziskovanje v njej, se sedaj natezamo okrog teh formalnosti. Vendar ne gre zgolj za formalnosti. Meni je predvsem do vsebine raziskovanja. Sedaj pa mi povejte she: kdo je prepovedal raziskovanje raziskovanja. ("Ali je raziskovanje v institiciji M.M. mogoche?")

Odgovor bo kratek: nihche!

Naj vas she spomnim, da sem vas naprej opozarjal na nujnost neke formalne procedure pri sprejemanju, odobravanju predlogov raziskovalnih nalog po propozicijah, ki jih predpisuje raziskovalna skupnost Slovenije. Prvich je to bilo 20. 7. 1981: "Che plan ni bil verificiran na vseh potrebnih nivojih RTV institucije, bi bilo praktichno in potrebno izvajalca raziskovalne naloge o tem obvestiti prej, kot je konchal raziskovalno nalogo."

Tudi po tem stavku me ni nihche obvestil, da naj preneham z raziskovanjem raziskovanja. Raziskava "Administrativno raziskovanje M.M." pa je kot veste sestavni del Biltena 51.

Prevech je moteche, da disciplinska komisija in njene sive eminence sodijo raziskovanju (razchlenjeno: strokovnemu pristopu, stilu izrazhanja, raziskovalni metodologiji, raziskovalnim smotrom...) kljub temu, da venomer ponavljajo, da se na vsebino raziskovanja ne spoznajo. Posebna zanimivost pa je she ta: nobeden od sodnikov ni prebral raziskave.

Prekorachili ste kompetence, dragi moji. Sodite znanstveni svobodi. Ko smo zhe pri sojenju, apeliram na vas, bodite bolj administrativno natanchni. Komur se mudi, ta dela napake in vam se je zelo mudilo. Naj nashtejem samo nekaj morebitnih spodrsljajev predvsem s formalne plati:

pomote pri navedbah chlenov Pravilnika o obveznosti in odgovornostih delavcev (delavec mora vedeti, po katerih chlenih je obtozhen, da se lahko pravilno brani),
datum obravnave (sklicujte jo osem dni po prejemu vrochilnice),
pripravljalni postopek uvedite v dvomljivih zahtevah tudi, che se vam mudi,
zakljuchevanje obravnave (ne hitite, che niso izvedeni dokazi, zlasti takrat ne, ko bi jih bilo mogoche izvesti zhe v pripravljalnem postopku),
zadnja beseda delavca, da je v postopku (ne prikrajshajte delavca zanjo, che meni, da je ni izpovedal, zato je tudi ta nash sestavek daljshi, kot bi lahko bil),
povrnitev materialne shkode instituciji, ki je nastala z izdajo "izjemne naloge" (bi bila chastna naloga zame, saj bi si jo tolmachil tako, da financiram resnichno raziskovanje, a kaj, ko je tu she moj sum, da je to morda le nova oblika plachevanja "po nedelu", to je, raziskovanja po kvantiteti, kvaliteti in gospodarnosti).

To gotovo niso vsi formalni spodrsljaji postopka, za nekatere ne vem, nisem strokovnjak na tem podrochju, za druge pa sem sklenil, da jim ne bom oporekal. Ne morem pa mimo stalishcha IO OOZS DSSS, ker je le-to posebna zanimivost v nashi nadaljevanki in ni tako nebistvena, da bi lahko shli preko nje.

Che sindikat ne pristane na zastopanje delavca R.Sh., ker se strinja z zahtevo generalnega direktorja F.L., saj bi to pomenilo, da je sindikat nudil moralno podporo delavcu namesto direktorju, potem je tako stalishche usodnejshe, kot se zdi na prvi pogled in to za delavca in za njegov sindikat.

Brez prejudiciranja krivde (ki je, mimogrede recheno, prevevalo disciplinski postopek od zachetka do konca) takega stalishcha ni mogoche zavzeti. Zato tudi predsednik IO Emil Oreshnik na 10. izredni seji, katere edina tochka dnevnega reda je bila zadeva tov. R.Sh. reche takole: "Sindikat ne more zastopati delavca, ker je dokazano, da je blatil ugled Radiotelevizije."

(Tega seveda ni v zapisniku, domnevam, da to zhe spada k domnevam pod tochko 3).

3. Kako so mogoche take motnje v samoupravnih odnosih, ki so v raziskavi opisane, pa je vprashanje, ki ga ni in ni bilo, zaman sem chakal nanj. Mnogi seznanjeni z raziskavo so se zanimali, kako je mogoche, da je ta raziskava izshla v RTV instituciji, v Biltenu 51? (Sedaj pa res ne vem, ali so take motnje samoumevne ali pa sem jih premalo natanchno opisal?). Kako so nastale motnje ravno z raziskavo, ko pa sem ves chas mislil, ko je shlo za samoupravljanje, da te motnje bistrim, torej odstranjujem, saj je raziskava akcijska. Sumljivo mi je tudi to, da niti enkrat samkrat v teku procesa ni bilo omenjeno, da so v raziskavi navedene nesamoupravnosti ali motnje v samoupravljanju neresnichne! Motnje je vendarle treba bistriti, zato dragi moji, ne vzemite osebno. Che se me je odrekel sindikat v DSSS, odrekel moralno podporo delavcu, podlegel nezmotljivosti generalnega direktorja v dvomljivi in zmotljivi obtozhbi, se sindikatu moram odrechi tudi jaz.

Ne bo veliko shkode, kajne?
(S tem zakljuchujem nashe domneve.)

Apeliram na vas, ne bodite polovicharski, bodite brezkompromisni. Che mislite, da ste dokazali krshitve raziskovalcu v raziskavi, potem vsaj odmerite tezhi krshitev primerno sankcijo. Naj pomirim vasho vest, che je tako, kot izrekate, potem se ta nekompromisna sankcija ne da odlagati v nedogled, je neizbezhna. Neizbezhnosti pa she nismo ukinili. Mnogi so me she najbolj razumeli, che sem se izrazil v prispodobi.

Shtiriletno klanje prashicha je neuchinkovito, izprichuje nesposobnost in je she nehumano, povrhu vsega pa nekateri she zhele, da bi se prashich kar sam zaklal.

Ukinitev ali sprememba raziskovalnega delokroga, edine formalne legitimitete, ki je raziskovanju she ostala, pa ima iste posledice kot disciplinska izkljuchitev, je torej isto. Raziskovanje boste ukinili v vsakem primeru, raziskovalca boste konec koncev vendarle vrgli na cesto, ne trudite pa se, da bi si olajshali vest tako, da bi prevalili svojo potrebo po neraziskovanju tudi na moja plecha. V tem vam zhal ne morem ustrechi.

Vashe obtozhbe pa so chudne tudi s te plati: Che je namrech vse to, kar trdite, res, potem sem "fantom", ki ima skoraj fantastichno moch. V svojih rokah imam takorekoch vse, kar potrebujem: raziskovalno usmeritev, ki sem jo odvzel Skupshchini RTVL, vodenje raziskovalne enote, ki je ni prevzel formalni, to je disciplinski vodja, vsilil sem odobritev raziskovalnega dela znanstvenemu svetu, ki ga ni, itn.

Vse to pa she ni tako hudo, che ne bi imel v rokah skoraj privatne tiskarne in ekspedita.

Vsa ta moch pa izvira najbrzh od tod, ker sem se po petnajstih letih raziskovanja nenadoma odlochil za neraziskovanje, ali za tako raziskovanje, ki nima znanstveno raziskovalnega znachaja. Moram vam priznati, da sem se sam chudil, kako tochno sem predvideval vasha dejanja in namere v televizijski raziskovalni nadaljevanki. Je predvidevanje mogoche zaradi neraziskovanja in nepoznavanja institucije medija, v katerem se nahajam?
Che je tako, potem sem vedno za tako raziskovanje, cheprav nima znanstveno raziskovalnega znachaja. Izdam vam she tehnoloshko skrivnost, ki vse to omogocha. Vloga, ki jo posameznik zaseda v institucionalni hierarhiji, dolocha vech kot devetdeset in karakter manj kot deset delezhev determinant njegovega ravnanja v instituciji. Moti me torej le vash karakter, za popolnejshe predvidevanje seveda.

Zopet je dobra in po svoje slaba stran nashega korespondiranja, nepristnega komuniciranja, tale:

Ponavljanje in zopet ponavljanje. Ponavljenje zato, ker je vse to in she vech kot to, kar sem dodal v prisilnem nadaljevanju "Raziskave o raziskovanju IV", mozhno razbrati iz sporne raziskave. Morda pa bo ponavljanje le pomagalo pri razumevanju pomena njenih skritejshih plasti.

Ponavljanje je nujno v propagandne namene. Tu je primer, morda zachetnishke znanstvene propagande, v opravichilo tej propagandi pa naj bo, da vsaj ni dolgochasna. Ponavlja se namrech v variacijah, kar pri agresivnih simbolih ekonomske propagande ni izdelano.

Odslej naprej pa bodo moji prispevki, kolikor mi bo le mogoche, ochishcheni in ochishchevani administrativnega aspekta. Naj vas spomnim:

Administrativni konflikt in ustvarjalni spor, to je eno in isto.

Od sedaj naprej se lahko pogovarjamo le she o vsebinskih problemih raziskovanja in ustvarjanja nasploh. Zhalitev raziskovanja in ustvarjanja ne mislim vech reklamirati. Bojim pa se mochno, da to pomeni, da se sploh ne bomo vech pogovarjali, vsaj na tak nachin ne vech. To bo le negovor ali mimogovor, kar pomeni nekomunikacijo, nekomunikativnost, nekomunikabilnost, nemozhnost pristne neposredne komunikacije.

Prevech ste me zhalili v tem muchnem postopku ukinjanja, a niste zhalili samo mene. Zhalili ste vse ustvarjalce v instituciji in tudi mnoge izven nje. Pa ne pozabite, sodili ste raziskovanju in vsaki ustvarjalnosti!

Ker je zahteva po avtonomnem mishljenju in raziskovanju stara stoletja, vam za konec povem she neko izjavo, ki pa je stara vech kot dva tisoch let (212 p.n.e.). Bila je to draga izjava, stala je eno glavo takoj, ko je bila izrechena. Bila pa je vredna mnogo vech kot nekaj glav in nekaj zakonov skupaj!

Noli turbare circulos meos! (+)

P.S.
Pridrzhujem si pravico, da dopolnim raziskovalno porochilo v raziskovalne, nikakor pa ne v disciplinske namene.
P.P.S.
Ustvarjalnost po narochilu je vash izum.
(Na to vam bom odgovoril na nash nachin, z gesli, v dobro-bit znanstvene propagande.)
V raziskovanje ni mogoche nikogar prisiliti, zato raziskovanja ni mogoche prepovedati!
(Vsi vashi takshni in podobni napori so nesmiselni.)
Mishljenja ni mozhno administrativno ukiniti, zato raziskovanja ni mogoche prepovedati!
(To vam torej ne bo uspelo.)
Mishljenja ni mozhno usmerjati z administrativnimi odloki, mogoche ga je le obglaviti!
(Ta praksa pa nam je znana iz davnine.)

Lep pozdrav, pa brez osebne zamere. Rajko Shushtarshich

 

Razlaga

Nepoznavanje in nerazumevanje raziskovanja, raziskovalne metodologije, bistvenih raziskovalnih problemov in konkretnih raziskav administraciji odvzema vsako kompetenco odlochati o raziskovanju in konkretnih raziskavah. To se zdi logichno in malokdo bi temu nasprotoval. Vendar sploshnost ima svojo konkretnost in konkretna Raziskava o raziskovanju bi ne bila tak zaskrbljujoch primer, che ne bi bil predmet njenega raziskovanja ravno razvrednotenje znanosti in konkretna likvidacija raziskovalne organizacije. Potrebno je poudariti, da so tisti, ki so z administrativno intervencijo anatemizirali raziskavo, tudi isti, ki so v raziskavi identificirani kot konkretni izvajalci likvidacije raziskovalne organizacije. Ta likvidatorska vloga pa ni ravno chastna, dasi je treba priznati, da tudi hvalezhna ni, vse to zaradi razkola med deklariranimi in dejanskimi vrednotami, zaradi ochitnega razhajanja normativnega reda od dejanskega ravnanja. Ti isti v svoji nekompetentnosti razgaljeni in identificirani nosilci vrednotnih orientacij, ki raziskovanje razvrednotijo, in identificirani nosilci raziskovanju nasprotujochih interesov, so odlochali o komunikoloshkem raziskovanju v instituciji. To pa ni logichno, to je absurdno. Logichno je le, da je bilo to prav zaradi svoje absurdnosti za raziskovanje usodno. Zakaj?

Tu je bila ogrozhena institucionalizirana moch. To je edina resnichna razlaga za prichujocho izgubo razsodnosti te iste mochi. Administracija velikega administratorja je bila z raziskavo zasachena, bila je razgaljena, razkrita, identificirana v svojem intimnem bistvu in to v raziskavi o raziskovanju zato, ker so nashtete modalitete raziskovanja priblizhen opis bistva raziskovanja samega. To, kar pa je samo prililo olje na ogenj, je bil svojski stil eksplikacije, ki je, ali vsaj ima ambicijo biti tudi prichevanje. Zato je bilo prichevanje razumljivo tudi neraziskovalcem. Raziskovalec ni reduciran zgolj na vlogo raziskovalca v instituciji, ampak je tudi subjekt. Subjekt pa ne pristaja na vlogo manipuliranega objekta, na reducirano vlogo, ampak reagira kot celostni subjekt. To pa je druga resna ali bolje resnichna pozicija, ki ogrozha institucionalno igro vlog.

Najresnejsha pa je tista grozhnja instituciji, ki je najbolj dojemljiva, ker je sorodna njeni osnovni dejavnosti. To je shirjenje avtonomne propagande znanosti celo na sodishchu in tudi s tem spisom. Moralna shkoda, povzrochena instituciji mnozhichnega medija z raziskovanjem njene propagande, njene infantilnosti, administrativne okostenelosti, je neupravicheno ochitana raziskavi in raziskovalcu vse dotlej, dokler se ne preveri in izpodbije dejstev, na osnovi katerih je interpretirana vrednotna orientacija institucije (zlasti v odnosu do subsistema znanosti), njeni programski interesi (zlasti pojmovanje njenih programskih raziskovalnih interesov), njene aspiracije po neskonchni in nesmiselni ekspanziji in njeno konkretno ravnanje, ki tako odstopa od deklariranega, da je pravzaprav njegov chisti antipod. Moralna shkoda, ki jo institucija povzrocha obchestvu, je po tej primerjavi z domnevno shkodo, ki jo povzrocha vse avtonomno raziskovanje, neprimerljiva, ker je neizmerljiva. Enako je z materialno shkodo. Shkoda, ki jo povzrocha institucija mnozhichnega medija, ki iracionalno troshi abnormna sredstva v okviru ne prevech ekonomsko bogatega sistema za tehnichno in administrativno ekspanzijo sebe, to je institucije medija, medija, ki vara z imageom blishcha mochi in svojega pomena za obchestvo, ki vara z lazhno sliko o samem sebi in svoji mochi, tudi oba svoja komitenta: politiko in ekomoniko, je neizmerljiva. Tudi zgodovinsko bo ostala neizmerjena in nihche od nas je ne bo odplachal. Zato metodoloshkih opozoril v raziskavi o nesmiselnem raziskovanju, ki je strokovno sharlatanstvo in gospodarski kriminal hkrati, ni bilo mogoche vzeti resno, ni jih bilo mogoche preverjati, saj ogrozhajo to osnovno lazh. Dejstva, ki tako obtozhujejo eno ali drugo stran, zasluzhijo in zahtevajo preverjanje. Primite me za besedo tu. Pri vseh narochenih raziskavah sem torej lagal, pri vseh nenarochenih raziskavah (Bilteni 42, 48, 51, 54) pa sem razkrinkal svojo lastno udelezhbo v javni lazhi. Tega institucija ni mogla razumeti niti pri tako ochitnem paru, kot sta bili raziskavi "Radio Koper 80" (Bilten 41) in antipodna raziskava "Administrativno raziskovanje mnozhichnih medijev" (Bilten 42). Po svoji vesti bi pristal le na obtozhbo zaradi raziskovanja in publiciranja le tistih raziskav, ki jih je administracija narochila ali izsilila v razmerah njej podrejenega raziskovanja. Ker po mojem mnenju spor izhaja iz razlichnih vrednotnih orientacij in ker so ravno te moj teoretski okvir raziskovanja in nazadnje, ker je to moja vech kot desetletna individualna raziskovalna usmeritev, lahko bistvo spora ilustriram v zgoshcheni simbolichni formi:

Che hochete znanost, ji dajte avtonomijo. Ne usmerjajte raziskovalnih programov, projektov, niti konkretnih raziskav, zlati pa ne narochajte raziskovalnih rezultatov. V tej fazi nashega razvoja pa pomeni apel za avtonomno znanost in svobodno motivacijo v raziskovanju le skromno in zato sramotno zahtevo po minimalnih pogojih za raziskovalno dejavnost.

Che znanost ni avtonomna, potem je pohabljena.
Che je znanost avtonomna pod narekovaji, je skoraj ni.
Che znanost ni avtonomna, je bolje, da je ni. (Tu se skoraj strinjamo.)
Che pa vseeno je, jo je treba ukiniti. (Vendar s tem se ne strinjamo, to je jedro spora.)

 

Alenka Puhar

* Iz zapushchine Egona Tomca prvega raziskovalca na RTVL
PRISPEVEK K RAZISKAVI O RAZISKOVANJU *
RADIOTELEVIZIJA LJUBLJANA 1967 - 1984

Pokazalo se je, da je neka zelo analogna ukinitev na RTVL zhe bila. "Prvi raziskovalec RTV Ljubljana je to zaslutil zhe leta 1967 in dokonchno dognal leta 1968. Egon Tomc je bil prvi ukinjeni raziskovalec. Drugi R.Sh. Pa zanj po nekaj letih sploh ni vech vedel. Tako namrech deluje spomin institucij, che ga prepustimo zgolj njihovemu spominu, njihovim arhivom. Njen prispevek opisuje usodo nekega raziskovalca na RTVL Egona Tomca in zachudujocho logiko institucionalnih postopkov v operacijskem postopku tumorjev institucij, to je, s spontaniteto in individualnostjo okuzhenih osebkov. (*Op.ur.: Prispevek je A. Puhar napisala novembra 1984.)

Nekaj dni bo res dishalo po starem pretepenem psu,
potem se nas bo lotila pozabljivost,
zamenjala jo bo breskrbnost
in navsezadnje bo she kdaj nam vsem veselo.
Dominik Smole, Antigona

Trije prispevki, objavljeni po dolgem chakanju v poshtnem predalu Dela (Sobotna priloga, 17.novembra 1984) so konchno ponudili javnosti vsaj skromen vpogled v dogajanje, ki je trajalo leta in leta in ki ni postalo afera zgolj zato, ker je bilo zaprto v gluho lozo. To se ni zgodilo prvich in gotovo ne zadnjich. Jasno, molk je izrazito prikladno orodje za "poravnavanje" vsakrshnih konfliktov. Eni stranki omogocha, da se skozi vsake viharne vode prebije s celimi jadri che le pokazhe dovolj spretnosti drugi stranki pa, da utone brez zbujanja nepotrebne pozornosti. Valovi se pomirijo, kot da se ni nich zgodilo in navsezadnje pride tudi brezskrbnost in veselje.

Da se je pri ukinjanju oziroma reorganiziranju Raziskovalne enote pri RTV Ljubljana dogajalo prav to, je razvidno iz cele vrste izjav in opazhanj, objavljenih v Raziskavi o raziskovanju (Sluzhba za shtudij programa sht.51, marec 1983), kot tudi iz izjave Ferda Luzharja, generalnega direktorja RTV, v sobotni prilogi Dela. Kaj je javnosti sporochil generalni direktor o raziskovanju, polozhaju raziskovalne sluzhbe, strokovni avtonomiji ter o razmerju med raziskovalci in raziskavami? Povedal je, da:

"... ne gre za zunanje ali objektivne dejavnike, ampak izkljuchno za notranje, subjektivne razloge."

"Delovna enota Raziskava programa in obchinstva (oz. njena predhodna Sluzhba za shtudij programa) je bila v okviru RTV Ljubljana organizirana pred vech kot desetimi leti, da bi s svojimi strokovnimi analizami in ocenami pomagala pri usmerjanju in nachrtovanju programske politike obeh medijev, radia in televizije. Do leta 1980/81 je enota opravljala naloge v skladu s prichakovanji in je dejansko predstavljala pomemben chlen in oporo urednishtvom pri oblikovanju tako programske politike kot tudi konkretnih programskih projektov. Po letu 1980 oz. 81 pa so bili delovni rezultati te enote vedno slabshi."

"Seveda pa so in bodo morali biti v bodoche she ostrejshi spori glede takih stalishch, kot jih ima npr. tov. Shushtarshich, ki meni, da je raziskovalec v svojem raziskovalnem delu nedotakljiv, da nihche razen strokovnih recenzentov (pa she to le nekaterih) ne sme presojati smisla njegovega dela, da uporabnikom ni mozhno nachrtovati raziskovalnega dela..."

"Morda bi tak nachin delovanja in podobne, lahko bi rekli zasebne raziskave bile sprejemljive za svoboden poklic ali za chiste raziskovalne institucije (cheprav o tem dvomimo), gotovo pa ne sodijo v delovno organizacijo, ki ima jasno dolocheno osnovno dejavnost in na tej osnovi tudi definirane raziskovalne naloge."

Generalni direktor je torej javnosti sporochil, da je raziskovanje na RTV Ljubljana dobro desetletje potekalo mirno, uchinkovito, takorekoch v vsestransko zadovoljstvo (da, zhivljenje je ochitno preprosto in veselo), cilji in metode raziskovanja so bili vseskozi jasni, problemi zlahka reshljivi... dokler se ni pojavil "subjektivni faktor". S tem je Ferdo Luzhar veshche izpeljal manever, ki ga v skladu s prej omenjeno pomorsko metaforo lahko orishemo takole: Plovba je bila mirna in prijetna, dokler se ni, kdo ve od kod, pojavil neki posameznik ali skupina posameznikov, ki so potovanje pokvarili. Obnashali so se zoprno, nedisciplinirano in, roko na srce, zhaljivo do avtoritet. Na srecho jih je bilo malo, njihova moch je bila shibka, tako da smo njihove zasebnishke interese hitro registrirali, obsodili in izvedli edini ustrezni ukrep izkrcanje v prvem pristanishchu.

Ker gra za izredno razshirjen manever, se mi zdi pomembno, da ga osvetlim z zornega kota neke davne, pozabljene izkushnje. Pri tem me ne vodijo motivi, ki bi bili vezani na kljubovanje danashnjemu vodstvu RTV Ljubljana ali na podporo nesojenemu raziskovalcu Rajku Shushtarshichu in njegovim kolegom. Gre mi za nekaj drugega. Opisani manevri so zmeraj znova izvedljivi zato, ker smo druzhba kratkega spomina, zato v posameznosti zlahka spregledamo sploshnost. Vsaka izkushnja (chloveka, skupine, vede, stroke, obdobja itn.) se vsakokrat znova znajde v popolni osami, v praznem prostoru. Odvzeta ali otezhena ji je zmozhnost primerjave z drugimi izkushnjami, mozhnost za preverjanje podobnosti in drugachnosti, s tem pa za sistematizacijo in tematizacijo problema ali, drugache recheno, za ugotavljanje notranje logike nekega procesa.

Ni moj namen, da bi raziskala to notranjo logiko, in ne ambicija, da bi skonstruirala njen teoretichen model. Razgrnila bom preprosto neko osebno izkushnjo z zachetka raziskovalne dejavnosti v RTV Ljubljana, da bo morda v tej luchi nekoliko jasnejshi njen konec. To pochnem v upanju, da zaris druge tochke zhe omogocha geometrijo, pa chetudi je skromna. Morda bi se iz vech tochk kmalu izoblikoval vzorec. In morda bi bil s tem neki specifichen primer razreshen okova izjemnosti, enkratnosti in nepomembnosti.

 

Sluzhba za shtudij programa je zachela nastajati poleti 1967, to je v chasu, ko je vodstvo RTV zhe chutilo potrebo po analizah radijskega in televizijskega delovanja. Eno od razpoznavnih znamenj te ambicije je razvidno v dejstvu, da je pri zunanjih institucijah narochalo prve shtudije o poslushanosti in gledanosti, drugo pa, da je zhelelo ustanoviti lastno raziskovalno enoto; ta naj bi ocenjevala predvsem kvaliteto programa.

 

Kakshni vse so bili motivi za ustanovitev lastnega, samostojnega shtudijskega oddelka, je verjetno tezhko ugotovljivo. Deklarirani razlog je gotovo bil (kot leta 1984 trdi danashnji generalni direktor), "da bi s svojimi strokovnimi analizami in ocenami pomagala pri usmerjanju in nachrtovanju programske politike obeh medijev". Vendar je bila ustanovitev tovrstne sluzhbe verjetno tudi prestizhnega znachaja. Sredi shestdesetih let so nekatere sorodne ustanove tak oddelek zhe imele (na primer RTV Beograd), sploh pa so bili pozivi k "strokovnemu", "analitichnemu pristopu" in sklicevanja na pomen znanosti gre za chas gospodarske reforme tedaj eno najizrazitejshih politichnih gesel. In konchno je treba k temu sklopu dodati she motiv povsem druge vrste: reshiti kadrovski oziroma personalni problem nekega usluzhbenca RTV Ljubljana, ki mu je bilo ime Egon Tomc.

Toda ostanimo le pri glavnem, deklariranem motivu, cheprav to v celoti ne bo mogoche; osebnosti se pach ne da v celoti lochiti od njegove sluzhbene persone, zlasti che je ustanavljajocha se sluzhba dolgo poosebljena v enem samem chloveku. Zhe med zachetnimi pogovori se je pokazalo, da so vsi pojmi, zajeti v deklariranem namenu, dvoumni in torej odprti za hudo razlichne interpretacije. Kasneje, v prvem letu delovanja, pa se je to vedno znova potrjevalo. Sporna so bila vprashanja: Kaj sploh raziskovati oziroma analizirati, kako razporediti prioritete, kaj je strokovno in kaj ne, katera kritichna analiza pomaga in usmerja, katera pa je destruktivna in demobilizirajocha, kolikshen je sploh interes za shtudiozne ocene in podobno.

Prva dogovorjena naloga, v skladu z "duhom chasa", je bila, odpreti se svetu, preveriti predvsem evropske izkushnje in dognati, v katero smer se razvijajo nekatere kvalitetne radijske postaje, potem pa, jasno, preudariti, kaj bi bilo uporabno in izvedljivo na ljubljanskem radiu. Prva shtudija, ki jo je izdelal Egon Tomc oziroma enochlanska sluzhba za shtudij programa, ima naslov "Nekaj zapazhanj z obiska pri radijskih postajah Baden/Baden in Stuttgart, oktober 1967". Dolga je 29 strani in na primeru dveh dobrih manjshih radijskih postaj (po velikosti primerljivih z ljubljansko) osvetljuje problem, s katerim so se v shestdesetih letih mrzlichno ukvarjale vse radijske postaje v Zahodni Evropi: Ima radio ob zmagovitem pohodu televizije sploh she kakshno vlogo? Che da, kam naj se usmeri in kako? Tekst "Nekaj zapazhanj" je bil spisan in vodilnim ljudem RTV Ljubljana ponujen sredi novembra 1967, v preprichanju, da gre za tematiko, do katere se bo moral kmalu opredeliti tudi slovenski radio. Do novega leta tega teksta ni nihche prebral, niti ni pokazal kakshne drugachne oblike zanimanja za prve ugotovitve, ocene in sugestije "Sluzhbe za shtudij programa".

Enake indifirentnosti je bilo delezhno vprashanje, kdaj in kako naj sluzhba za shtudij programa sploh zachne z lastnim analitichnim delom. Prvi resnejshi pogovor o tem je bil shele novembra 1967, po daljshem prizadevanju edinega chlana te sluzhbe. Eden vodilnih ljudi RTV je tedaj razgrnil poglede na znachaj te sluzhbe, ki "ne bi smela biti nekakshna 'akademska institucija', ampak bi se morala ukvarjati z najbolj perechimi radijskimi problemi". Pogledi na to, kaj so najbolj perechi problemi, pa niso bili povsem istovetni.

Edini chlan sluzhbe je po svoji presoji odbral temo in izdelal koncept za prvo shtudijo, katere predmet je bil domachi program. Odlochil se je analizirati popoldanske aktualno-politichne oddaje, se pravi vsa porochila in prispevke z gospodarskega, notranjepolitichnega in zunanjepolitichnega podrochja. Kot razgledanemu chloveku mu je bilo namrech jasno, prvich, da gre za najbolj pomembne, pa tudi najbolj kochljive elemente programa, in drugich, da gre za zelo pomemben chas (kar je z danashnje perspektive toliko bolj jasno), saj je temperatura doma in po svetu hudo narashchala. Prav na aktualno-politichnih oddajah kot kljuchnem delu programa bi se, po mnenju raziskovalca, najbolje razkrilo, koliko je ljubljanski radio kos svoji nalogi, oziroma kakshen je njegov nivo.

Nastajanje koncepta in priprave na samo analizo aktualno-politichnih oddaj so spremljali najrazlichnejshi zapleti, ki jih je raziskovalec dozhivljal kot omalovazhevanje njegovih prizadevanj in kot osebne zhalitve. V tem svojem mnenju ni bil osamljen, saj so se govorice o tem razshirile tudi zunaj RTV Ljubljana; na Visoki politichni sholi (oziroma FSPN), kjer je Egon Tomc tedaj predaval mnozhichne komunikacije, se je baje govorilo, "da M. zajebava Tomca"; to, kajpada, ni prispevalo k uchinkovitejshemu startu sluzhbe za shtudij programa. Toda po shtevilnih konfliktih je bil koncept zastavljen, februarja 1968 je stekla analiza popoldanskih politichnih oddaj, ki jo je opravljal she vedno edini chlan sluzhbe s pomochjo shtirih zunanjih sodelavcev.

Ker se je s tem dejansko zachelo raziskovalno delo na RTV Ljubljana, s tem pa tudi prvo preskushanje vprashanja "Ali je raziskovanje komunikacijskega procesa v instituciji mnozhichnega medija mogoche?", si kazhe ogledati, ali se je pomena tega podjetja in njegove usode prvi raziskovalec zavedal. Naj o tem pove uvodni odstavek nachrta za analizo (november 1967):

"Analizo predlaga 'oddelek za shtudij RTV programa', ki formalno she ne obstaja. Ustanovitev oddelka se je zavlekla deloma zaradi dileme o njegovem statusu, tochneje, o stopnji njegove avtonomije. Logichna reshitev te dileme je sicer na dlani: che zhelimo, da bi oddelek vrshil svojo analitichno funkcijo, mu je treba zagotoviti dolocheno neodvisnost od tistih, katerih programsko dejavnost raziskuje. Vendar takshna logichna reshitev prav gotovo ne bi ustrezala, che jo oba programska sektorja ne bi s preprichanjem sprejela. Poleg tega kamna spotike postavlja ustanavljanje oddelka za shtudij programa she vech drugih vprashanj. Modelov, po katerih bi se lahko zgledovali, je vech... O tem, kakor tudi o ostrejshi funkcionalni opredelitvi shtudija programa, bo treba vsekakor she vech razmishljati in se nikakor ne prenagliti z odlochitvami, dokler zhivljenjsko upravichenost oddelka in njegov profil ne preizkusimo v praksi. Ta naj tudi pokazhe, che smo zhe toliko mochni, da prenesemo institucionalizirano samokritiko kajpada ne takshno, kakrshno si v programu od chasa do chasa velikodushno privoshchimo na svoj rachun, ampak stvarno podprto, objektivno, kolikor je to pach dosegljivo."

Stvarnost in objektivnost je sluzhba za shtudij programa (ki ji je bilo zaradi indiferentnosti institucije dosegljivo bore malo) skushala dosechi tako, da je pet razgledanih ljudi razlichnih strok in generacij vse popoldneve februarja 1968 poslushalo popoldanski radijski program, si belezhilo vtise in pripombe, hkrati pa spremljalo tudi druge medije mnozhichnega komuniciranja. Cilj analize je namrech bil "ugotoviti in vrednotiti tehtnost programsko politichnih koncepcij urednishtva ter izprichati nivo oblikovanja teh zamisli", pri chemer so ocenjevalci "sistematichno primerjali politichno strategijo urednishtva in njeno razumevanje druzhbeno aktualnega s slovenskimi in jugoslovanskimi dnevniki, tedniki, televizijskim zhurnalizmom in drugim ustreznim gradivom". Na podlagi njihovih spisov je bilo spomladi 1968 izdelano 95 strani obsegajoche "Porochilo o kritichnem poslushanju aktualno politichnih oddaj I. radijskega programa".

"Porochilo", prvi izdelek sluzhbe za shtudij programa, je danes staro dobrih shestnajst let, vendar je v marsichem she vedno aktualno. O celi vrsti ugotovitev je mogoche rechi, da jim veljavnost sezhe chez radijski program februarja 1968. Naj to ilustrira odlomek iz tistega dela porochila, ki ga je prispeval ugleden sociolog:

"Che pogledamo zgornje faktorje, ki determinirajo uspeshnost propagande, potem lahko rechemo, da v glavnem delujejo negativno, kar praktichno pomeni, da je propagandna funkcija vseh mnozhichnih komunikacijskih sredstev tezhavna in uspeshnost manjsha, kot pa bi lahko bila. Sama vsebina informacij (oddaj), s katerimi skushamo propagandno vplivati, ni primitivna. Vendar je ochitno, da oddaje v glavnem popularizirajo in zagovarjajo stalishcha oblasti, cheprav je mnogokrat ochitno, da so ta stalishcha problematichna ali pa so to stalishcha dela (grupe) oblasti.

Vrednote, ki se v vsaki druzhbi pojavljajo, imajo svoj izvor v oblasti, v tistih socialnih grupah, ki se identificirajo z oblastjo, rastejo pa tudi iz tistih socialnih grup, ki niso identificirane z oblastjo. Che propaganda tega dejstva ne uposhteva, je njena uchinkovitost manjsha.

Tezhko bi rekel, da so radijske oddaje, informacije lazhnive ali netochne. Nisem nichesar opazil, kar bi lahko oznachil z namerno lazhjo. Vprashanje objektivnosti pa se postavi tedaj, ko je kaka stvarnost, problem osvetljen z enega zornega kota, ko so o tej stvarnosti dane sicer tochne informacije, vendar ne tiste, ki to stvarnost najbolj osvetljujejo. To pa je zelo znachilno za Radio Ljubljana, da govori o dolochenem problemu, vendar ne omenja tistega, kar dela ta problem aktualen." (Porochilo, str. 44)

Ocenjevalec je skushal biti radijskim novinarjem pravichen in je pristavil, "da radio v tem pogledu ne zaostaja za Delom. Ker pa menim, da je Delo slab chasopis, che ga primerjam z Vjesnikom ali Politiko, sledi iz tega, da kvaliteta porochanja Radia Ljubljana ni na zavidljivi vishini". Za ilustracijo "zelo slabega porochanja" je ta ocenjevalec navedel spremljanje gospodarske reforme. Navedel je niz statistichnih podatkov, "ki kazhejo na neuspeh ekonomskih ciljev reforme", medtem ko so po njegovem mnenju "druzhbeni cilji reforme zelo problematichni". Njegov sklep:

"Zakaj mnozhichni komunikatorji tega ne bi povedali, zakaj ne bi konfrontirali dveh pojmovanj: enega, ki vidi, kako reforma uspeva, in drugega, ki vidi, da se Jugoslavija s to reformo vedno bolj blizha klasichni ekonomski krizi.

Jugoslavija je v letih 1952 do leta 1963 dosegla velike uspehe, od leta 1964 pa je nash progres relativno majhen, in zdi se, da imamo za gospodarstvo, ki smo ga ustvarili, neadekvatno organizacijo. Novinarji pa vsak ukrep oblasti izredno hvalijo in zagovarjajo in s tem dejansko delajo slabo uslugo sebi in oblasti." (Porochilo, str. 46)

Nemogoche je na kratko predstaviti skoraj sto strani dolgo analizo, v kateri je obilo konkretnih primerov in iz njih izpeljanih sploshnih zakljuchkov. Najkrajsha mozhna oznaka bi bila: Porochilo ugotavlja zelo nizek nivo ljubljanskega radia in pri tem celo vrsto njegovih pomanjkljivosti povezuje tudi z nizko stopnjo zhurnalistichne avtonomije v razmerju do politike.

 

Kako je oblastni sloj RTV Ljubljana reagiral na takshno oceno svojega dela?

Prva reakcija: ignoriranje. Porochilo o kritichnem poslushanju je bilo konchano in oddano v vech izvodih konec aprila 1968, vendar ga vodilni ljudje dober mesec niso utegnili prebrati.

Druga reakcija: Nasprotujoche si ocene porochila. Eden vodilnih ljudi je edinemu chlanu sluzhbe za shtudij programa v obraz dejal, da je s Porochilom zelo zadovoljen in "da ga veseli, da nekdo podpira ugotovitve, ki jih sam zhe leta in leta ponavlja", za hrbtom pa je analizi nasprotoval in v nekem javnem dokumentu celo polemiziral z njo, ne da bi jo omenjal. Vechina vodilnih ljudi pa se je zatekla v varno zavetje drobnjakarskih, irelevantnih pripomb in klasichnega opravichevanja s kolichino, naravo in tempom novinarskega dela, z borno minutazho in pomanjkanjem dopisnikov ter podobnimi "objektivnimi tezhavami".

Tretja reakcija: nasprotujocha si sklepna ugotovitev. Vodilni ljudje so ugotovili, da Porochilo dokazuje, "kako zelo potreben je shtudij programa", v isti sapi pa tudi, da prvi izdelek tega shtudijskega oddelka "seveda ni za med ljudi".

Chetrta reakcija: poskus preusmeritve sluzhbe za shtudij programa v manj kochljive vode. Njen (she vedno edini) chlan je predlagal, da bi jeseni 1968 ponovil februarsko kritichno poslushanje; ponovitev naj bi imela funkcijo kontrolne skupine in naj bi torej potrdila, ovrgla ali korigirala ugotovitve prve analize; hkrati je dogajanje neusmiljeno dokazovalo, da mora RTV prav v aktualno-politichne oddaje usmeriti nadpovprechno veliko znanja in energije, saj so v sredishchu pozornosti. (Predlog je bil podan 3.junija 1968!) Ta predlog je bil zavrnjen. Edini chlan sluzhbe za shtudij programa je predlagal, da bi na enak nachin analiziral pred kratkim uvedeni slovenski televizijski dnevnik. Tudi ta predlog je bil zavrnjen. Vodilni ljudje RTV Ljubljana so dali nekaj sugestij za bodoche delo sluzhbe, vendar so se edinemu chlanu te sluzhbe vse predlagane teme zdele obrobne, nedopustno plehke in resnega analitichnega dela v tem chasu nevredne.

 

V prvem letu delovanja si je torej ustanavljajocha se sluzhba za shtudij programa nabrala obilo izkushenj, ki jih je junija 1968 strnila takole:

"Za premestitev na shtudij programa sem se odlochil kot za izhod v skrajni sili, cheprav, priznam, me je shtudij programa vselej privlachil in sem se z raznimi aspekti radijskega novinarskega in sploh programskega dela intenzivno ukvarjal. (Opomba A.P.: To je razvidno tudi iz predavanj na FSPN.) Toda v radijski organizaciji s sedanjim vodstvom nisem videl za resnichno in koristno shtudijsko delo prav nikakrshnih mozhnosti. M.M. poznam zhe vsaj petnajst let kot bolno ambicioznega chloveka, ki ob sebi ne trpi chloveka, ki bi kaj vedel, kaj shele nekoga, ki bi lahko bil kritik njegovega dela (kar bi moral shtudij programa postati slejkoprej). Ker sem mu bil osem let predpostavljen, poznam predobro tudi njegove programske kapacitete. Ne pomnim novinarja na radiu, ki bi imel tako malo posluha za radijsko komuniciranje. Svojo pozicijo v radiu in izven njega si je M.M. ustvaril z neradijsko aktivnostjo, ne s programsko kvaliteto. Te njegove kvalitete prihajajo do polnega izraza v sedanjem stanju radijske programske organizacije. Programska direkcija je postala birokratska (vendar slaba birokracija) oblastnishka institucija, direkcija v najslabshem pomenu besede, namesto da bi postala specializirana, strokovno usmerjena enota planiranja, koordinacije, izvedbe primus inter pares ob odgovornem, politichno najobchutljivejshem programskem delavcu, uredniku aktualno-politichnih oddaj, kulturnega in glasbenega programa. Namesto tega cveti oblastnishka linija, vlechejo se brezkonchne seje, pishejo semantichno nevzdrzhne analize in programske teze, pravo morilsko pochetje, ki bi moralo do konca poteptati programske energije, che bi jih she kaj ostalo. Navzven seveda ti dokumenti prichajo izredno aktivnost, budnost (kajti v vsakem dokumentu je tudi opozorilo na "sovrazhne sile, ki bi se rade polastile radia") in najrazlichnejsha blufiranja kot na primer tista s slovenizacijo, pri kateri bi she sama besedna birokratska grdobija morala odpreti ochi.

Ker se generalni direktor za razliko od svojih prednikov za radijski program komajda zanima, ker je tudi politichno kvalificirana javnost vse mochneje obrnjena na televizijo, ni seveda nihche she zaslutil, kakshno razdejanje je medtem nastalo v radijskem programu. Ob dvomesechnem spremljanju aktualno-politichnih oddaj sem se moral vedno znova zgoziti nad nepopisno nemarnostjo, indolenco, neskrbnostjo, s katero se pripravljajo aktualno-politichne oddaje. Novinarji, ki so zdaj zhe malone veterani, ne obvladajo niti najbolj osnovnih pravil radijskega pisanja. Za te svoje nebogljene (in nezakrivljene), ochitno she povsem nerazvite zmogljivosti dobivajo celo nagrade, medtem ko programski direktor v svojih programskih tezah vedno znova ugotavlja bistvene premike v kvaliteti...

Po vechmesechnem delu v shtudiju programa sem moral le do kraja z najvechjo potrtostjo spoznati, da v M.M.-ovem radiu za shtudij programa ni mesta."

Razplet prvega obdobja v zhivljenju sluzhbe za shtudij programa je bil sorazmerno preprost, ker se je vmeshala tako imenovana usoda. Edini chlan te sluzhbe je hudo zbolel in jeseni 1969 umrl.

 

Morda si je tedaj kakshen Haimon rekel:

Nekaj dni bo res dishalo po starem pretepenem psu,
potem se nas bo lotila pozabljivost,
zamenjala jo bo breskrbnost
in navsezadnje bo she kdaj nam vsem veselo...

Mozhno je torej, da je bila Sluzhba za shtudij programa res ustanovljena zato, da bi, kot se je izrazil Ferdo Luzhar, (Delo, 17. november 1984) "s svojimi strokovnimi analizami in ocenami pomagala pri usmerjanju in nachrtovanju programske politike", vendar pa naj bi to, spet po Luzharjevih besedah, pochela "v skladu s prichakovanji". Ta prichakovanja pa so bila, kot je razvidno iz izkushenj prvega raziskovalca, upajoche usmerjena v to, da bodo shtudije apologetske ali pa vsaj ne preostro kritichne; v vsakem primeru pa naj bi vsaj delno potrjevale to, kar vodilni mozhje tako ali tako "zhe dolgo ugotavljajo". Shtudije naj bi potemtakem dale "strokovni" pechat na zhe znano, ugotovljeno in od vodilnih avtoritet opozorjeno. Morda res ni treba eksplicite povedati, da gre za klasichen primer pojmovanja znanosti ali stroke kot ancille oblasti.

Kajpada je zdaj mozhno, morda celo nujno vplesti tudi osebne in zasebne elemente, ki so utegnili vplivati na to, da se je prvi poskus raziskovalne dejavnosti na RTV Ljubljana ponesrechil. Navedimo najprej tiste, ki govorijo v prid raziskovalcu:

Egon Tomc je postal novinar takoj po vojni (pred njo je bil kot pravnik zaposlen v advokatski pisarni), vendar je tedaj rekrutirane novinarje dalech presegal tako po formalni kot po neformalni izobrazbi. Veljal je celo za enega najbolj vsestransko razgledanih in kultiviranih ljudi svoje generacije, o chemer nekaj pove tudi podatek, da so ga na zachetku petdesetih let vabili, naj bi predaval filozofijo na ljubljanski univerzi. V chasu hladne vojne je postal izjemno uspeshen in priljubljen zunanjepolitichni komentator, zaradi svoje vsestranske izobrazbe kasneje tudi zelo uspeshen programski direktor RTV Ljubljana. Verjetno leta 1967 na RTV Ljubljana ni bilo chloveka, ki bi bil bolj kvalificiran za kritichno analiziranje in strokovno ocenjevanje radijskih in televizijskih dosezhkov. Che je leta 1968 ugotavljal, da je od vodilnih ljudi delezhen predvsem shikan in zhalitev ter da je prisiljen delati "v najbolj ledeni izolaciji, ki me je vchasih kar pehala v najhujshe depresije", je to za razmere, v katerih se je spochenjalo raziskovalno delo na RTV Ljubljana, dovolj zgovorno. Mlad, neznan in neizkushen novinec bi bil verjetno delezhen she chesa hujshega.

 

In zdaj elementi, ki govorijo proti raziskovalcu:

Egon Tomc je med svojimi kolegi veljal za pretirano, celo brezobzirno kritichnega, strogega in nepopustljivega razsojevalca, zlasti v svoji dolgoletni funkciji programskega direktorja. Priljubljenosti mu ni prav nich povechevalo to, da je kazal vzvishen, zhe kar prezirljiv odnos do ljudi, ki so po njegovi sodbi nedopustno slabo opravljali svoj poklic, she manj pa je skrival svoj prezir do povzpetnezhev, politikantov in intrigantov. Njegovo zadnje novinarsko obdobje (1966/67) je bilo prepolno konfliktov, v katerih so se zasebni razlogi meshali s profesionalnimi. Za ilustracijo: Po njegovem mnenju so bila porochila o vojni v Vietnamu nezaslishano enostranska, hujskashka, nabita z odvechno emotivnostjo itn., kar da ne sodi v stvarno objektivno obveshchanje; njegove brezobzirne pripombe so bile zavrnjene enako strupeno, denimo z oceno, da je Tomc znano zahodnjashko usmerjen in s podobnimi opombami iz dovolj znanega stalinistichnega repertoarja. Njegov odpor do prevlade ideologije nad informiranjem se je kazal tudi v izrazito kritichnih ocenah porochanja o izraelsko-arabski vojni in kasnejshih konfliktih. Tu si je dovolil celo misel o antisemitizmu, ki da se kazhe v spremljanju izraelskih dejanj, in jo tudi glasno izrekel. Eden od povrachilnih ukrepov je bila "ugotovitev", da od Tomca drugachne sodbe tako ali tako ni mogoche prichakovati, ko pa je Zhid!

Kakorkoli zhe: domnevati smemo, da bi zachetno obdobje v delu sluzhbe za shtudij programa dosti bolj gladko potekalo, ko bi bila personificirana v manj strogem, nepopustljivo kritichnem chloveku, chigar norme so bile od nekdaj izrazito visoko postavljene. Morda bi se vse skupaj lepshe izteklo, ko odnosi med protagonisti ne bi bili obremenjeni s hipoteko starih zamer? Morda je vsaka stran videla v ocenjevanju dela nasprotne strani tudi prilozhnost za popravljanje nakopichenih rachunov?

V nasprotju z vechino sociologov, ki se zgrozijo nad uposhtevanjem osebnostnih elementov in "psihologizacijo", kadar raziskujejo "strukture" in "sisteme", sem preprichana, da je analiziranje nemogoche brez uposhtevanja osebnosti, kajti vsak sistem je sistem interpersonalnih razmerij. Vsa nasha dejanja imajo psiholoshke motive, zavedne in nezavedne. Zgroziti pa se je treba ob dejstvu, da je mogoche osebne motive in "zasebnishtvo" (kar ima zmeraj izrazito pejorativen pomen) zmeraj znova ochitati samo tistim, ki so na dnu hierarhichne lestvice, medtem ko so tisti na vrhu osebnosti in zasebnosti chudezhno razresheni. Zgroziti se je treba ob dejstvu, da je nekemu raziskovalcu ochitano, da se gre "zasebne raziskave", medtem ko se zdi samoumevno, da vodilni ljudje ustanove, ki je predmet raziskovanja, nimajo prav nobenih zasebnih motivov za to, da se dolochene teme ne raziskuje, ampak ostanejo varno zamolchane.

In konchno bi se kazalo bolj mirno zamisliti kot pa gnevno zgroziti nad fenomenom pozabljanja. Zmeraj znova je veshche poskrbljeno, da vsakrshne konflikte pogoltne amnezija. In ko je to opravljeno, je mogoche rechi karkoli da je raziskovanje potekalo v idilichnem ozrachju, dokler se ni pojavil 'subjektivni faktor' s takim in takim priimkom, ali pa da je Partija izumila avione. Kdor obvladuje sedanjost, pach obvladuje preteklost. Vsak poskus nasprotovanja amneziji pa je zhe vnaprej obsojen na pechat mrachnih zasebnishkih pobud in, res, zakaj pa ne, ochetovskih in drugachnih kompleksov. Gotovo se bo zgodilo tudi tokrat. Kljub temu pa je zdaj, ko je raziskovanje na RTV Ljubljana dozhivelo "izbris iz razvida" (!) koliko lucidnosti se lahko skriva v birokratskem jeziku smiselno jasno rechi: Konec je bil vsebovan v zachetku.

"Vseno pa vam bom zaupal diagnozo. Ta je nedvoumna", je zapisal Rajko Shushtarshich leta 1984. "Raziskovanje v instituciji mnozhichnih medijev (ugotovljeno na primeru RTV Ljubljana) ni mozhno. Raziskovalni rezultati raziskav v instituciji so neuporabni, ker so neuporabljeni. Raziskovalno delo je razvrednoteno. Raziskovanje je tujek v instituciji mnozhichnih medijev." (Problemi sht.5, 1984, str.113)

Prvi raziskovalec RTV Ljubljana je to zaslutil zhe leta 1967 in dokonchno dognal leta l968.

Opomba: Vsi citati, pri katerih vir ni naveden, so vzeti iz zapushchine Egona Tomca.

November 1984

 

Obupna pisma

1
Rajko Shushtarshich
Prazhakova 13
61000 ljubljana
Ljubljana, 30.3.1987

INSHTITUT ZA SOCIOLOGIJO UNIVERZE EDVARDA KARDELJA V LJUBLJANI, Cankarjeva 1, Ljubljana

Znanstvenemu svetu

Zadeva: raziskovalno sodelovanje

Nasha komunikaccija je pretezhno enostranska, je v tem, da vam jaz pishem pogosto in obsezhno: predloge, porochila o delu, chlanke, raziskovalna porochila, knjigo; vi pa nanje ne odgovarjate. Iz akcijskega raziskoovanja mi je tak odnos (komunikacija) zelo dobro znan in morda se zato lahko pogovarjam in dogovarjam tudi na tak nachin. Kajti sicer bi nekdo, ki ima vsaj malo chuta za svoj osebni ponos in dostojanstvo, iz uzhaljenosti ali celo zaradi razumevanja zhe zdavnaj odnehal. Tudi jaz bi tako storil, a zhal ne morem, ker je ta moja vztrajnost mochnejsha od obojega: zgolj emocij in zgolj formalistichnega rezoniranja.

20. 1. 1987 sev vam izrochil namesto raziskovalnega porochila za leto 1986 knjigo z naslovom "Janezovo razodetje". Ta knjiga je seveda zame vech kot navadno raziskovalno porochilo, ker z njo povem vech kot bi lahko povedal v razpravi, traktatu, skratka obichajnem raziskovalnem porochilu. V njej je zaokrozhen obseg ali bolje meni dostopen domet v mojem raziskovalnem predmetu, usmeritvi, to je, prouchevanju vrednot. S tem pa ne mislim, da sem predmet raziskovanja izchrpal, ali da sem povedal o vrednotah vse, kar bi lahko; s tem mislim na okvir ali domet, do katerega vrednote nujno sozhejo, che jih le pustimo, da nam one same govore o sebi. V nachinu priobchitve vrednot si seveda jemljem toliko svobode, kot se mi zdi za njih izrazhanje najbolj primerno, v primeru "Janezovega razodetja" sem shel v tem najdlje doslej, mirno lahko rechem, da sem presenetil samega sebe.

Tako je (literarna eksplikacija) literarni izraz ne le mogoch, ampak v tem primeru nujen, che naj bi ilustriral problem vrednot, ki je najvazhnejshi in najtezhji med vsemi problemi vrednot, ki ga one zagonetno skrivajo v sebi in s katerim se raziskovalec, ki se dovolj dolgo ukvarja z njimi, mora soochiti, ne more ga spregledati in ne more se mu izogniti; in ta je: vrednote transcendirajo k absolutu. Vem, da bi se vechini vas zdela oblika traktata primernejsha, a zame ni bila, ker s tem sam predmet prouchevanja (vrednote) uhaja iz rok, vrednote ne zhive vech, niso vech to, niti priblizhno ne, kot so, ko so she neposredna dejstva zavesti. Vech o tem pa je v knjigi sami.

Ta vsebina in ta problematika je bila vsaj nakazana, che ne jasno zastavljena v raziskovalnem porochilu (za leto 1985) "Vrednotni sistem institucionalne strukture", ki pa je bil zhe bolj "Traktat o svobodi" kot pa razprava o vrednotah, vrednotnih sistemih; in bi bil zato drugi naslov nedvomno primernejshi. In che rechem, da je bila problematika vsaj nakazana, che ne jasno zastavljena, mislim, da che sem rekel a, moram skushati izgovoriti tudi zh. Seveda boste lahko (rekli in) trdili, da ta zadnja knjiga ni po chrki v skladu z mojim petletnim raziskovalnim programom, planom, ki sem vam ga poslal 20. 2. 1985, ali celo, da ni logichno nadaljevanje raziskave "Vrednotni sistemi institucionalne strukture", ali celo v okviru tematskega sklopa "Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi" ni. V tem primeru se seveda ne moremo nikakor sporazumeti.

Moj pristop k raziksovanju, spoznavanju, dojemanju, razodevanju, razjasnjevanju, razkrivanju vrednot ni formalen in tudi nikoli povsem sformaliziran ni bil. Che se meni zdi, poudarjam, samo zdi, da se mi v vrednotah, ali o vrednotah nekaj razkrije, razjasni, razodene, kar mi je bilo v dosedanjem raziskovanju predmeta (vrednotah) megleno in nejasno in s hkratno slutnjo obchuteno, da je pomembno, bom temu notranjemu glasu sledil in ne formalnemu planu po chrki. Z nekoliko vech tolerance pa to tudi za vas ni bi mogel biti neuskladljiv problem. Tako kot pluralizma interesov ni mogoche uskladiti, razen s silo in mochjo, tako ni mogoche uskladiti vrednot niti s silo in mochjo, mogoche pa jih je tolerirati, (vrednote mene tega uche).

Sedaj pa tako:

Che smatrate, da knjiga "Janezovo razodetje" ni planirana za leto 1986, jo smatrajte za planirano, predlagano za leto 1987, ali celo leto 1988, kakor hochete.

Che smatrate, da knjiga nima nikakrshne zveze z razjasnjevanjem vrednot v samoupravni druzhbi, potem bi to moralu utemeljiti, spustiti se v polemiko z menoj, kljub moji nepomembnosti, takorekoch neeksistentnosti, da ne rechem, popolni socialni izolaciji, v stanju civilnega nebivanja kot neosebe.

Che smatrate, da knjiga nima nobene zveze z znanostjo, in poudarjam, niti z resnico in nje spoznavanjem ne, potem bi tudi to morali utemeljiti, argumentirati, dokazati. Pri tem bi bilo dobro, che bi vsaj preleteli dolgo pot, ki sem jo opravil v okviru dvakratnega rednega sodelovanja z institucijo ISF in enkratnega izrednega, zunanjega sodelovanja z institucijo ISU, skoraj izkljuchno na raziskovalni usmeritvi "Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi".

Che pa vztrajate na dosedanji komunikaciji, to je, popolnem ignoriranju "civilno mrtve neosebe", potem moram povedati tudi to, da sem tudi tako komunikacijo uspel pozhiviti v primeru akcijske raziskave "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti" in z "Raziskavo o raziskovanju" na primeru institucije SShP Radiotelevizije Ljubljana. Sedaj pa tega ne mislim ponavljati, en sam razlog imam za to, in vi veste zanj, in ta je, da ne mislim aktualizirati konfliktov znotraj raziskovalnih institucij in z njimi, ker vi in jaz vemo, komu so konflikti v tej sferi pogodu. In ravno zato, ker vi veste za ta razlog, je vasha taktika ignorance milo recheno netaktna.

Proti vam sem torej brez mochi, nemochen. Sploh pa nikoli nisem mislil, da vas lahko prisilim v to, da sem vash zunanji sodelavec, vendar moramo nekatere nastale probleme iz zunanjega sodelovanja vendarle she razreshiti:

Potrebujem petdeset ovitkov za publikacijo ISU, deset jih imam she sam, za vezavo treh publikacij iz zunanjega sodelovanja:

1. "Janezovo razodetje"
2. "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti"
3. "Vrednotni sistem institucionalne strukture" ("Traktat o svobodi").
(Poshljite mi jih prosim, lahko z rachunom).
S tem bi lahko bilo nashe sodelovanje zakljucheno, razen, che bi chlani Znanstvenega sveta ISU (lahko tudi manjshina njih) mislili, da za to niso dani ali izpoljnjujeni pogiji.
V tem primeru bo moje zunanje sodelovanje z ISU ostalo odprto, meni je prav tako, in potrpezhljivosti ne nauchim se nikoli dovolj.

Opravichujem se vam, che se vam zdi ta moj dopis premalo formalen in prevech oseben, zame ni bil tak, tak shele pride, takoj za tem.

 

Sposhtovani

Vojko Antonchich, Vladimir Arzenshek, Katja Boh, Majda Chernich, Janez Dokler, Sonja Drobnich, Misho Jezernik, Zhiga Knap, Bogdan Lipushchek, Srna Mandich, Mojca Peshec, Veljko Rus, Nevenka Sadar, Stane Saksida, Ivan Svetlik, Ratko Shchepanovich, Inka Shtrukelj, Andreja Tauber, Gregor Tomc, Ivan Urbanchich, Barbara Verlich, Slavoj Zhizhek.

(Naj mi mlajshi kolegi z ISU oproste, ker jih ne imenujem, nisem jih osebno spoznal in pri navajanju njih imen bi gotovo koga izpustil; vendar upam, da ne bodo razumeli tega tako, da se jih zadeva prav nich ne tiche, tiche se jih, natanko toliko, kot se bo to zdelo njim samim.)

Kot recheno, ne maram prevech brezosebnih pisem, bolj ko chutim, da postajam iz dneva v dan neoseba, bolj se osebnega oklepam in bolj pomembno se mi zdi osebno v primerjavi z neosebnim, formalnim.

Represija, ki sem jo najbolj obchutil in ki me je dejansko prizadela, je bila represija, ki ste jo izvedli vi. Ne vi kot chlani institucije ISU, ki zasedati vishje ali nizhje hierarhichne vloge v njej, ampak vi kot osebe z imenom.

Mojo popolno socialno izolacijo, s popolno strokovno ignoranco, kar je huje kot izpodbijanje le moje kompetentnosti za prochuchevanje vrednot, to kompletno izpodbitje smisla mojega skoraj dvajsetletnega prizadevanja ste izvedli prav vi.

Za anatemo raziskovanja na Radioteleviziji in izkljuchitev iz raziskovalne organizacije Radiotelevizije bi lahko dejal, odpusti jim, saj ne vedo kaj je reziskovanje in kaj delajo. Vam pa tega ne bi mogel rechi in vasha je sankcija zame torej hujsha.

Nobena administrativna odlochba, nobena kazenska sankcija, skratka nobena poteza represivnega aparata bi tega ne mogla storiti tako uchinkovito.

Zelo, res dosti, mi je bilo do tega zunanjega sodelovanja, visel sem na njem, bil mi je reshilna bilka. In bil sem preprichan, potem sem le she obchasno upal, da je tudi vam, vsaj komu od vas, le morda nekaj malega do tega sodelovanja. Vem, nihche od vas ni nich vedel, nihche nich odlochal, saj zadeve sploh niso bile obravnavane na Znanstvenem svetu ISU, itn, itn, razlogov bi lahko nashtel na kupe. Pa je res tako? Ali lahko kdo od vas reche, da nima vseh mojih raziskav na dosegu roke, da v eni od njih ni vsa moja korespondenca z vami, publicirana v obliki dokumentov. Che so se vsi ti dopisi, vloge, predlogi na poti do Znanstvenega sveta izgubili, ali pa niso spadali na dnevni red sej, se je za njimi izgubila vsaka sled? Jaz, ki sem vedno zhelel biti nekoliko oseben, sem to sled napeljeval na vasho vrednoto solidarnost, torej na vasho osebo in ne na vasho vlogo. Res mi je bilo to zunanje znanstveno (samozvano) sodelovanje pomembno.

Seveda vi niste socialna ustanova, jaz pa nisem za vas le socialni problem.

Nasha druzhba in tudi nasha mala zdruzhba je v globoki krizi, ne le druzhbenopolitichni, ali druzhbenoekonoski, ali le druzhbeni krizi. Nasha druzhba je v globoki chloveshki krizi, v krizi chloveshkih vrednot (tako institucionalnih kot obchechloveshkih). Razkroj vrednot, razpad vrednotnih sistemov je po mojem skromnem raziskovalnem prizadevanju, ta, ki utegne biti, che imam vsaj malo prav, globinski vzrok bivanjske krize. In ta se kazhe povsod, tudi v nashem konkretnem odnosu se kazhe. In ta se kazhe povsod, tudi v nashem konkretnem odnosu se kazhe. Je pach tako, da obche ni nikoli samo obche, ampak je tudi vedno nekako osebno in zasebno, prizadene in poshkoduje konkretne osebe, ene bolj druge manj, ene tako, druge drugache. Ne obsojajte represije brezosebnega sistema, ker take represije ni, represijo izvedejo vedno konkretni ljudje, osebe.

Prouchevanje vrednot pa bo prej ali slej postalo ena temeljnih usmeritev v sociologiji in tudi na takih institucijah, kot je ISU. To je moja napoved. (!)

Pa tudi che bi bil moj pristop k vrednotem z vashega znanstvenega vidika zgreshen, eksplikacija pa malodane vam nerazumljiva, ali vsaj chudna, je vendarle prispevek k razjasnitvi vrednot, vrednotnih orientacij in vrednotnih sistemov, on vendarle je in bo she nekaj chasa aktualen, tudi che ga she tako nochete videti, je pot, ki vam je ne bo treba prehoditi, vsaj upam da ne.

Morebitnega ustnega, she bolj pa pisnega odgovora bi bil vesel in to bolj od vas kot osebe, kot pa od vas kot vloge v instituciji ISU.

Lep pozdrav, Rajko Shushtarshich

 

2
Mojca Peshec
Shkerjancheva 4
61000 Ljubljana

Rajko Shushtershich,

pravich, da si priti brezosebnim nagovorom in brezosebnosti oseb, pa vendar kar pochez obosjash in etiketirash. Ne odgovarjam ti kot nosilka vloge ali kot privatna oseba posebej, temvech kot eno in drugo. Saj vendar kot empirichni sociolog vesh, da oba ta pola medsebojno uchinkujeta in se prepletata. Torej, odgovarjam ti kot Mojca Peshec osebno, sociologinja raziskovalka.

Tvojih obtozhb oziroma personifikacije represivnosti ne sprejemam. Ker ne vem, s chim argumentirash svojo obtozhbo, ne morem niti polemizirati s tabo.

Prav tako ne morem povsem dojeti, v chem je jedro tvojega ochitnega spora z ISU, che sem prav razumela tvoje pisanje. Lahko sicer reshech, da je to ne-razumevanje posledica mojega povrshnega branja ali ne-hotenja razumeti, lahko je posledica tvoje nejasnosti, najbolj verjetno pa obojega. Tako ne vem natanchno, v chem je tvoj problem: ali v nezadovoljitvi recenziji, ali v nepripravljenosti ISU, da bi s tabo na prejshnji nachin tudi v bodoche sodeloval, ali v chem drugem.

Izjemnost tvojega polozhaja v primerjavi z mojim je v statusu zaposlenosti. Vem, da je to v YU danes bistvena lichnica razlikovanja. Kar pa se tiche problemov strokovne verifikacije, pa sva oba dolochena s svojima referenchnima okviroma.

Domnevam, da nisi prichakoval odgovora v smislu reakcije na tvoje posamezne trditve ali morda reakcije na tvoje strokovne tekste. Ali pa morda?

Kar pa se tiche tvoje trditve o obchi krizi vrednot (od krizi vsega drugega na taj ubogi Zemlji), se s teboj ne strinjam. Glede na svoje strokovno znanje in osebno razumevanje dogajanj menim, da se dogajajo socioloshko povsem obichajni procesi: odmiranje starih in porajanje novih, pri chchemer je temeljnega pomena to, kdo je nosilec procesov in struktur, ki odmirajo in kdo tistih, ki se porajajo. Pojavi postajajo toliko bolj evidentni takrat, ko niso vech sami po sebi imevni, ko zachnejo izginevati. Ali na chisto osebnem, intimnem nivoju: kaj ti nekdo pomeni, spoznash takrat, ko ni vech ob tebi ali s tabo.

Rekal bosh, da to nima prav nobene zveze s tvojim osebnim nagovorom. Morda ne. Morda pa. Odvisno od situacije in polozhaja, iz katerega opazujesh in dojemesh dogajanja in se v njih aktivirash.

Pozdravljen, Mojca Peshec

Ljubljana, 31. 3. 1987

 

3
Rajko Shushtarshich
Prazhakova 13
61000 Ljubljana

Sposhtovana Mojca Peshec, sociologinja raziskovalka na ISU

Tvoje pismo je bilo prvo, lahko tudi edino, od shtiriindvajsetih mogochih, tolikom je bilo moje pismo naslovljeno, hvala zanj. Vsak odgovor imam raje kot neodgovor, vsaj teoretichno omogocha komunikacijo, praktichno pa v najinem primeru najbrzhe ne bo tako, ne bo dialog, ampak dva monologa z nemozhnostjo vzpostaviti navadno komunikacijo. Izkushnje iz akcijskega raziskovanja me uche, da v institucionalnih odnosih vloga dolocha nekako vech kot devetdeset in osebnost manj kot deset delezhev posameznikovega ravnanja. To je seveda pavshalna ocena, v vsakem primeru se ta delezh oblikuje posebej. Za sedaj je tako, da si midva prizadevava nekako vzpostaviti komunikacijo, ali ne?

Mojih ugotovotev, po tvojem obtozhb o represiji, ki ste jo v konchni konsekvenci izvedli v mojem "primeru R.Sh." vi, osebe, nekdanji kilegi na ISU, ne sprejemash, ker jih nisem argumentiral. Zadeva pa je taka:

Tudi che dejstva, o katerih prichajo dokumenti, argumentiram, to ne pomeni, da morash ti moje argumente sprejeti, niti da morash polemizirati z njimi. Dejstva pa so dejstva in ta je s polemiko tezhko izbrisati, mogoche pa jih je malo zabrisati, zamegliti. Tudi priznam ti, da bi ti taka zadeva vzela precej chasa in nehote bi postala sodelavka v akcijski raziskavi "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti".

Represija pa bi v konkretnem primeru pomenila tole, che se nasloniva na SSKJ:

uporaba prisilnih ukrepov,
sredstev za odpravljenje,
onemogochanje kake dejavnosti,
kakega stanja;
juridichno : kaznovanje;

psiholoshko : odrivanje hotenj, chustev, ki niso sprejemljiva za zavest, v podzavest. Kot zunanjega sodelavca ISU ste me torej odpravili, povsem onemogilili moje zunanje sodelovanje z vami raziskovalno organizacijo in s tem z Raziskovalno skupnostjo Slovenije, ker kot individualni raziskovalec po nashih sedanjih normah ne obstajam, ne morem sodelovati z RSS neposredno; pri chemer se sprenevedate, kot da se ni nich zgodilo, vsaj nich obichajnega ne, nich omembe vrednega za raziskovalno insititucijo, nje chlane in zunanjega sodelavca ne.

Moje mozhnosti so naslednje: poiskati drugo raziskovalno organizacijo in preko nje nadaljevati z prochuevanjem vrednot, vrednotnih orientacij, vrednotnih sistemov; nadaljevati s prouchevanjem vrednot povsem privatno, enostavno odnehati, prepustiti to drugim.

Razloge, zakaj sem vztrajal na prvi mozhnosti, sem nekajkrat navajal v akcijski raziskavi, odlochilni je ta, da konec koncev tematski sklop "Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi" ne le moj privatni problem in tudi moj izum ne.

Menda ne bosh trdila, da jaz tako slabo reflektiram svoj polozhaj v druzhbi in svoj odnos do konkretnih institucij, da se mi samo zdi, da sem ukinjen, kot sem to zhe nekajkrat bil, na Radioteleviziji z raziskovalno organizacijo vred, ukinjeni tako ukinitev tezhko spregleda. Ne, na ISU sem bil ukinjen, ospravljen, izlochen, onemogochen in che je Radiotelevizija she uposhtevala neka pravila in pravilnike, disciplinske komisije, svete, sodishcha, pa je ISU to opravil dosti preprosteje, "elegantneje", kar z ignoranco. Vsak urad je nekako zadolzhen, da na pisma, vloge, proshnje, pritozhbe in podobno odgovarja vsakemu posamezniku. Ali ISU, njega organi, ali vsaj njegovi in nekdanji moji sodelavci niso? Vloge, ki sem ih poslal na ISU, pa bi seveda bilo potrebno vsaj preleteti, che zhe akcijske raziskave ne utegnete, ker argumentov ne morem vsakich znova izchrpno navajati; to preprosto ponavljanje s tako malo variacijami postane dolgochasno in za propagiranje avtonomne propagande znanosti neuchinkovito. Pa naj vseeno na kratko dokumentiram nasho korespondenco:

9. 3. 1984 Predlog za sodelovanje z ISU (sht. 145, pril. 143, 41)
Temu sledi 26. 6. 1984 Solidarnostna podpora ukinjenemu raziskovalcu R.Sh., ukinjenemu raziskovalnemu oddelku na RTVL in protest Skupshchini Radiotelevizije in zaskrbljenost zaradi odpovedi delovnega razmerja raziskovalcu R.Sh. (sht. 189).

Zhal pa o sodelovanju med ukinjanim in ISU ni besed.

12. 9. 1984 Predlog ISU za raziskovalno sodelovanje (st. 194)
21. 11. 1984 Dodatna utemeljitev, Dodatek k raziskovalnemu programu za leto 1985 8st. 200 - 209)
4. 12. 1984 Dodatna utemeljitev tematskega sklopa, VSvSD, to je DVEH RAZISKAV VSIS, VOPAPZ (st. 210)
Temu sledi dopis Raziskovalne skupnosti Slovenije 9.1. 1985 Financiranje raziskave (tematskega sklopa) "Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi" v letu 1985 (st.212)

Predlog ISU za podaljshanje raziskovalnega sodelovanja iz leta 1985 za naslednje petletno obdobje (st. 213)

30. 5. 1985 Polletno porochilo o izvajanju raziskav (str. 215)
11.12.1985 Letno porochilo o izvajanju raziskav (st. 217)
(v obeh porochilih je resen opis tezhav v sodelovanju)
18. 3. 1984 Predlog ISU za publiciranje chlankov v Zborniku ISU (st. 276)
1. 3. 1986 urgenca: Predlog ISU za podaljshanje sodelovanja iz leta 1985, 1986 na celotno petletno obdobje (st. 289)
(potrebno je omeniti, da mi seveda nikoli nihche ni omenil, da neshga sodelovanja od dne tega in tega ni vech, to sem moral uganiti sam, pa ni bilo ravno tezhko)

Publikacije:

"Vrednotni sistem institucionalne strukture", raziskovalno porochilo za leto 1985 (strani 137)
"Vrednostne orientacije avtonomne propagande znanosti", raziskovalno porochilo za leto 1985, 1986 (strani 78, skupaj z dokumenti strani 294)
"Janezovo razodetje" raziskovalno porochilo, oziroma knjiga za leto 1986, ali 1987, ali 1988, ali 1989, kakor hochete, (strani 154)
Nekam mnogo papirja, stavkov, besed in chrk za skoraj nikakrshen odziv, ali morda ni tako?

Kaj se je v nashem sodelovanju zgodilo in kako se je to zgodilo, je torej razvidno iz dokomentov. Zakaj se je to sodelovanje nujno razbilo, pa ni tako gotovo, razvidno, a o tem kasneje, pustimo to odprto.

Ne odgovoriti na toliko vlog, porochil, predlogov, chlankov, publikacij pa je vsaj evidentna izlochitev, odstranitev, preprechitev komunikacije in z njo zunanjega sodelovanja, tako dejanska kot psiholoshka in juridichna. Che pa vsega tega nochesh prebrati, pregledati, ne moresh vedeti za jedro ochitnega razhajanja med menoj in ISU in seveda tudi teboj. Pismo z dne 30. 3. 1987 rachuna vsaj z minimumom zanimanja za mojo predhodno vlogo, ki je v akcijski raziskavi objavljena kot dokument (enako ostale vloge) in se izgubiti ni mogla. Ta bi te napotila na branje nekaj drugih dokumentov, dokler te ne bi minila volja ukvarjati se z neko zhe itak odpravljeno osebo.

Izjemnost mojega polozhaja v primerjavi s tvojim je, pravish, v statusu zaposlenosti in vesh, da je to v Jugoslaviji bistvena lochnica socialnega razlikovanja. Bodi nekaj let v nashem statusu (nezaposlenih), pa bosh to bistvo lochnice in lochevanja razumela in obchutila she chisto drugache, drugache kot je to moch razbrati iz dveh znanstveno suhih stavkov.

Vendar as jaz ne pritozhujem zaradi statusa, ker imam enako ali vech dela kot prej, predvsem pa moje delo postaja zame, to poudarjam, smiselno. Smiselnost dela pa me je vedno muchila, dosti bolj kot njega status. Pomembno socioloshko vprashanje v Jugoslaviji je, koliko ljudi je v statusu zaposlenih, ki nezaposlenim preprechujejo zaposlitev in delo v svobodnih dejavnostih, dasi nimajo tega obchutka, da to delajo. Zelo malo je namrech treba storiti, da koga onemogochish, vchasih samo pozabish nanj, ne reshish neke njegove vloge.

Govorish o strokovni verifikaciji, kjer sva oba dolochena s svojimi referenchnima okviroma. Morda ti kaj vech vesh o mojem referenchnem okviru kot jaz, to bi me zanimalo. Che je raziskovanje javno, so tudi verifikacije javne, odprte, okviri znani in nezaprti. Che pa ni tako, potem se pa bistvene rechi odvijajo nekam skrivnostno, zakulisno, mi pa she kar naprej opletamo z argumenti na levo in desno, kot da je to za tiste, ki imajo dejansko moch, bistveno. Chlovek pa mora biti zelo gotov v svoj prav, che tako lahkotno razsoja, izlocha, odpravlja, che pa to ni, che dopushcha le majhen dvom, potem dopushcha drugega, ki se z njim ne strinja v metodi dela, trditvah, stilu eksplikacije in nikoli bi ne smel pozabiti, da tezho besede spremlja moch, ki izvira iz njegove institucionalne pozicije, ta je pri nas nedvomno odlochilnejsha od argumenta samega. O kriterijih resnice za mnozhice sem pisal, pa do mnozhic niso prishli, v raziskavi pa so.

Obche krize vrednot, pravish, ni. Dogajajo se povsem obichajni procesi: odmiranje starih in porajanje novih (vrednot?), pri chemer je temeljnega pomena to, kdo je nosilec procesov in struktur, ki odmirajo in kdo tistih, ki se porajajo. Tu bi najina debata lahko bila zanimiva za vidik vrednot, vendar bi mi morala svoje misli malo bolj dolochno opisati. Che naj se sam lotim identifikacije teh struktur, procesov in njihovih nosilcev, njihovih vrednotnih orientacij, potem bom to gotovo storil drugache, kot bi nosilci sami hoteli in konec koncev to tude delam, a le toliko, kot je to v moji raziskovalni temi nujno, le toliko, da jih malo vidim ali vsaj zaslutim. Izidem pa vedno iz obchih vrednot, te so mi izhodishche za osvetljevanje utemeljevanja in orientiranja procesov in struktur. Ti pa iz drugachnega, to je obratnega in zaenkrat dominantnega izhodishcha in zato je tvoje izhodishche ideoloshko pravilno, moje pa napachno, kje drugod bi bila situacija obrnjena, pa vendar bi midva vseeno lahko ostala vsak na svojem ontoloshkem izhodishchu. Osebno bi jaz chisto rad odmrl z vsem starim, zastarelim vred in napravil vech prostora v chasu novemu, naprednemu in novim nosilcem novih vrednot, novih struktur, che bi me kdo od njih vsaj malo preprichal (kdo od nosilcev mislim), da je v njihovih vrednotah res vse novo. Dokler pa me ni, pa menim, da vrednote niso kar tako manipulabilno blago, one niso artikli, niti apeli politichne in ekonomske propagande. Ker che to so, potem se res porajajo nove vrednote, dnevno se jih poraja na kupe, tisochi novih artiklov, propagandnih apelov. In che je res tako, potem so nisilci vrednot majhni, nepomembni individui, v primerjavi s sistemom, v primerjavi s politichnim in ekonomskim subjektom seveda zanemarljivi, na tisoche jih je mogoche brez vechje shkode za sistem odpisati, izlochiti, strpati v armado rezervne brezposelnosti. Vendar ostaniva vsak pri svojem, zhelel bi le, da se ne bi pretirano zavzela za malk drugache mislechih, ker che so zhe brez statusa zaposlenih, pa brez ustvarjalnega dela in brez glasu sebe ne marajo biti. Ker sem bil dolga leta sam uradnik z vlogo in vlogami, vem iz lastne skushnje, da institucionalna vloga, (ekspresivno uradnik) chloveshke solidarnosti ne razume, ne more je dojeti, zaobjeti, ker uradniki so na polozhajih in ne v polozhajih. Tja, kjer oni so, vrednote ne sezhejo, one sezhejo le v uradnikovo srce (zopet ekspresivno), a zgodi se, da v uradniku srca ni, da mu je od uradovanja otrdelo. To spoznash takrat, ko uradnik ni vech v tebi, ob tebi, ali s teboj in ni vech on tvoja glavna, dominantna, kljuchna vloga. Tudi kot sociolog raziskovalec sem se soochil s tem problemom osebnosti in podvomil sem v to, koliko sem sociolog. Najprej sem ugotovil (in napisal), da sistemski sociolog nisem vech, ne morem biti, tudi che bi me nihche ne izlochil, bi to ne mogel biti vech, nato sem podvomil she v to, ali sem sploh she sociolog (in tudi to napisal). Enako je z vlogo raziskovalca: za koga raziskujem; ali je to, kar delam sploh she raziskovanje? Dobro, pa che nisem vech ne eno ne drugo, kaj potem ishchem ob vas? A to sem vendarle bil in nekaj tega mi je ostalo in najbrzhe ne bom nikoli ochistil vse nekdanje socioloshkosti v sebi. Vendar jez she vedno sem in v odnosu do institucij nisem zahteval veliko. le simbolichno zunanje sodelovanje; in pa to, da se prizna mogochost drugachnega delovanja, spoznavanja, mishljenja, skratka bivanja. Ne bom se pa odrekel presoji (verifikaciji) po kriterijih, ki za tako sodelovanje so in niso nich blazhji od kriterijev, ki veljajo za sociologe raziskovalce z urejenim statusom, a ideoloshki ali zgolj politichno taktichni kriteriji to ne morejo biti, ker sicer bo veljalo, da so raziskovalne institicije odrekle avtonomnost sebi in v njih dominirajo heteronomni interesi politike, ekonomike. Presoja pa le mora biti in biti morja javna, le tako je lahko sprejmem, sicer bo veljalo, da so institucije, tudi raziskovalne, odrekle sebi javnost in jo zamenjale s tajnostjo. Tajnost pa je temeljna vrednotna orientacija represivnih institucij: policij, nje tajnih sluzhb, armadnih komisij, ipd., v nekem skupnem imenovalcu clandestinih grup.

Che pa malo reflektirash, kam najina debata vodi, ti bo kmalu jasno, da najin polozhaj ni chisto enakopraven; da nad trditvami in tezami, ki se ocenijo kot sistemu nelojalne, zastarele, kritichne, visi Damoklejev mech, zaradi besed se utegne sprozhiti hajka, linchanje, krizhanje in v masovnih zborih se utegne razreshiti vsak teoretski problem. To se je pri nas zhe tolikokrat zgodilo in sedaj se to dogaja z Novo revijo 57; in vsakich za nazaj ugotovimo, da to ni bilo ravno elegantno reshevanje problema, le sproti tega nikoli ne ugotovimo, ali ni to malo chudno?

Je v hajki reshitev problema struktur, njihovih nosilcev?
Je taka reshitev dokonchna?
Je za znanstveni premislek zadovoljiva?

Dobro, jez to zhe dolgo vem, a takih je veliko, vendar o tem tudi pishem (v raziskavi) in trudim se, da konsekvence mirno vzamem nase, in da to chim manj vpliva na moje iskanje, razkrivanje, razjasnjevanje problema vrednot, problema, s katerim se ukvarjamin o njem teche beseda; in trudim se, da se pri tem chim manj poshkodujem, poshkodujem samega sebe.

Iracionalno in ekspresivno pa bi se izrazil drugache, chisto kratko:

Trpko je tvoje pismo,
trpek je okus,
berem ga iz ust;
zhelezno vino pijem,
zhelezne so besede,
rishejo mi zhelezno lady;
a zhellezna je doba,
v njej smo,
zhelezna je dezhela,
le kje naj bi se kalilo jeklo?

Rajko Shushtarshich

P.S. Che pa bosh presodila, da je najina komunikacija toliko intimna, da ne sodi v akcijsko raziskavo, med dokumente o propagandi avtonomne znanosti, mi to prosim sporochi. Tvojega pisma potem ne bom vkljuchil vanjo in polemiziral bom z neko neznano osebo, sociologinjo, raziskovalko in naslov v kopji poslani ZS ISU, bom popravil.

V posebnem razdelku odprtega pisma pa bom skushal sedaj na kratko povzeti, v chem je kal spora ali njegovo jadro, v chem je nash odnos najbolj kochljiv. To je moj hkrati odgovor na tisto vprashanje, zakaj med nami komunikacija ni mogocha, to je, med raziskovalno institucijo ISU in zunanjim sodelavcem r.sh.:

O povzemanju problema lahko govorim, ker se je ta represija zhe zgodila in je opisane v "Raziskavi o raziskovanju" in "vrednotnih orientacijah avtonomne propagande znanosti".

Analogija je kljub posebnostim obeh izlochitev tako ochitna, da jo je tezhko spregledati.

Ukinjanje raziskovanja je proces, ki je sestavljen iz samih navidez nepomembnih malenkosti. Vsaka zase se she da nekako utemeljiti (z asocialnostjo posameznika, tezhkimi razmerami v materialnimi osnovi znanosti, dinamichnostjo sprememb v nashi druzhbi (diferenciacijo), itn. itn. Vse te posameznosti pa v neki shirshi refleksiji dobe chisto drugachno podobo. Z njo problem ukinjanja avtonomnosti znanosti in minimalnih pogojev za njeno samostojno eksistenco postene resen, lahko bi rekel usoden, ne toliko za posameznike in ne le za posamezne druzhboslovne institucije, znanost kot subsistem, ampak za druzhbo, v kateri se to dogaja. Tako je na primer ukinjanje raziskovalne enote na Radioteleviziji bil ochiten primer takega ukinjanja avtonomije znanosti in ne interni problem RTVL in ta primer odnos med strategijo in taktiko ukinjanja vendarle nekoliko pojasnjuje, razkriva, predvsem pa dokumentira dejstva, jih ohranja v presojo kasnejshim raziskovalcev, tistim, ki jim nasho dedishchino zapushchamo.

Moji kolegi na sorodni raziskovalni organizaciji "Raziskovalnem centru za samoupravljanje pri ZSS" so vendarle videli v nashem in njihovem promeru ukinjanja veliko skupnega, obchga, za nasho druzhbo resno in predvsem nezanemarljivo vprashanje. Ukinjani raziskovalci na Slovenskih sindikatih, med njimi Tine Jezh, Lidija Mohar, Zhivka Chrnivec so ta problem dokaj uspeshno aktualizirali v slovenski in jugoslovanski javnosti. Pa ne samo to, zastavili so tudi raziskavo z delovnim naslovom "Znanstvena analiza lastnega konca". Pedagoshki inshtitut Univerze v Ljubljani je pozival na solidarnost raziskovalne organizacije. In kaj se je zgodilo, veste, in k temu so bistveno doprinesle raziksovalne organizacije, ki se jih problem intervencionizma v znanosti ne tiche, ker same she niso ukinjane, ali vsaj mislijo, da niso.

Ukinjanje avtonomije raziskovanja pa sem najprej opazil na nekdanjem Inshtitutu za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani in ne shele na Radioteleviziji. Povsem logichno bi bilo, che bi sedaj pro pridobljenih izkushnjah ukinjanega skushal v akcijski raziskavi ta zapashanja analizirati. Vendar sem se odlochil, da tega ne bom storil. Vem, da tako analizo lahko opravi le nekdo, ki je v instituciji, ki ima dostop do dokomentov in dejstev she chisto drugache kot nek "enodnevni" zunanji sodelavec. Pa tudi utrudil sem se zhe, kajti muchno je dokazovati, da nekaj vseeno je, (ukinjanje avtonomije znanosti), che pa skoraj nihche tega noche videti. Mnozhichni mediji, predvsem pa strokovne revije pa to ukinjanje zaznavajo komaj zaznavno ali kot povsem zachasen, nebistven, obroben problem v vrsti drugih pomembnih problemov na tem ubogem planetu Zemlja in v nashi vasi. Seveda so tudi izjeme, ki se trudijo opozoriti ostale, poleg zhe omenjenih zlasti Draga Ahachich, Franc Buchar, Alenka Goljevshchek, Janez Jerovshek, Zdravko Mlinar, Veljko Rus, Alenka Puhar, Niko Tosh in gotovo she mnogi, za katere ne vem; a vse zaman. Che pojava ni, si ga mi samo izmishljamo, da pre-velichujemo, ker v resnici je vse v redu, dogajajo se chisto obichajni druzhbeni procesi, nashe negodovanje pa je le igra besed, niti prevech vznemriljiva, niti zanimiva. Da je to tako za shrisho javnost, je dokaj razumljivo, vemo, s chim se v svojem vsakdanu pretezhno ubada in kdo jo v to usmerja (MM in politichna in ekonomska propaganda v njih), da pa je to tako za strokovno javnost, pa ni razumljivo, ni opravichljivo, razen, che je tisto o velichanju problema res. Le da dejstva govore drugache, dopushchajo vsaj resen dvom.

Tako je bil Inshtitut za sociologijo pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani nekoch "Inshtitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani". In ta filozofija mu je bila iz naslova odvzeta, izbrisana in tudi kadrovsko se mu je to poznalo (ne pa zaznalo). Svojo akcijsko raziskavo "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti" pa bi le rad pustil, da se izteche tako, kot sem to nachrtoval v njej sami in v predlogih zanjo.

Nekaj dokumentov she manjka, tako na primer: konchno veljavne recenzije, ki jih sprejme Socioloshko razsodishche, che so sporne, nasprotujoche; nadalje konchna sodna odlochba, to je razsodba v imenu druzhbe, itn.

To moje dotikanje in povezovanje problema avtonomije znanosti in mogochih nachinov njenega ukinjanja, ki se dotika ISU, je povsem obrobnega znachaja, tako za akcijsko raziskavo kot za institucijo ISU.

Skratka, to analizo bo opravil nekdo drug, ne jaz, ali pa je ne bo opravil nobeden, vsaj sedaj ne, ko je tema she vrocha (ona peche), ker tega problema ni!
Moj jaz si ga ni izmislil in ga pre-velicheval.
Mi nashim zanamcem ne bomo zapustili takega in takega gospodarstva, take in take politichne ureditve;
ampak predvsem tako in tako znanost, raziskovanje, raziskave, raziskovalna iskanja. To je nasha dedishchina sociologom, intelektualcem, che sami to skushamo biti (bolj kot ekonomi, politiki).
Tako je moje videnje problema: zakaj.
Ne prichakujem, da bo sprejeto z obchim navdushenjem
ali vsaj tihim odobravanje, a malo tolerance in
kljub njej razgaljanje moje zmote, to pa sem le prichakoval.
Pozdravlja vas nekdanji kolega
Rajko Shushtarshich
Poslano: Znanstvenemu svetu ISU, Ljubljana Cankarjeva 1
in raziskovalcem, ki jih to zanima

 

* She nekaj dokumentov pisem porochil tistih, na katere se sklicujem v Obupnih pismih:

Rajko Shushtarshich
Prazhakova 13
61000 Ljubljana Ljubljana, 20.2.1985

RAZISKOVALNA SKUPNOST SLOVENIJE, Jadranska 21/I, Ljubljana

Skupni program Druzhbene vede, vash znak: SP-DV/85-BM.ms
INSHTITUT ZA SOCIOLOGIJO, Cankarjeva 1, Ljubljana

Zadeva: Predlog RSS za financiranje raziskovanja "VREDNOTNI STEMI V SAMOUPRAVNI DRUZHBI" ZA OBDOBJE 1986 - 1990

Predlog ISU za podaljshanje raziskovalnega sodelovanja iz leta 1985 za naslednje raziskovalno obdobje (st. 213)

Skupshchina RSS je za leto 1985 sprejela v financiranje raziskovanje "Vrednotne sisteme v samoupravni druzhbi", ki je obsegalo dve raziskavi:

1. Vrednotni sistem institucionalne strukture in
2. Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti.

Raziskovanje je vkljucheno na ISU v okvir usmerjenega raziskovalnega programa Teorija samoupravnega socializma, programski sklop Nacionalna identiteta.

Predlagam, da se raziskovanje "Vrednotnih sistemov v samoupravni druzhbi" vkljuchi v programski sklop "Socioloshki, kulturoloshki in filozofski aspekti identitete Slovencev" na ISU.

Raziskovanje "Vrednotnih sistemov v samoupravni druzhbi" bo v petletnem obdobju predvidoma obsegalo naslednje raziskave:

1. Vrednotne orientacije ekonomske propagande II. Raziskava bo obsegala hevristichni model EP in slovar socioloshko relevantnih pojmov EP.
2. Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti II. To je nadaljevanje akcijske raziskave iz leta 1985, za katero sem v predlogu za to leto predvideval, da bo vechletna raziskava, ki ji ni mogoche postaviti neke formalne chasovne omejitve. (Ta raziskava bo letno publicirana, kot vsebinsko zakljucheno raziskovalno porochilo.)
3. V okviru nadaljevanja raziskave "Vrednotni sistem institucionalne strukture" nameravam prouchevati vrednote, vrednotne orientacije, she v religijski propagandi in politichni propagandi.
Obsezhnejshi in podrobnejshi opis in utemeljitev za kontinuirano vechletno raziskovanje vrednotnih sistemov v samoupravni druzhbi, ki vsebuje tudi utemeljitev raziskovanja vrednot za naslednje plansko obdobje sem RSS in ISU zhe poslal:
Predlog, 12.9.1984,
Dodatno utemeljitev, 21.11.1984,
Dodatno utemeljitev, 4.12.1984.
(Na vasho zheljo jih lahko poshljem ponovno.)

Tovarishki pozdrav Rajko Shushtarshich

________
POSLANO: RSS, Jadranska 21/I, Ljubljana
ISU, Cankarjeva 1, Ljubljana

 

Rajko Shushtarshich
Prazhakova 13
61000 Ljubljana Ljubljana, 30.5.1985
RAZISKOVALNA SKUPNOST SLOVENIJE, Jadranska 21/I, Ljubljana
INSHTITUT ZA SOCIOLOGIJO, Cankarjeva 1, Ljubljana

Polletno porochilo o izvajanju raziskav (st.215):

Vrednotni sistem institucionalne strukture,
Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti
(Tematski sklop: Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi,
Programski sklop: Nacionalna identiteta)

Dobrshen del programa na obeh raziskavah je opravljen. Akcijska raziskava poteka neprekinjeno od ukinitve raziskovanja na RTVL (doslej obsega z dokumenti 236 strani) in je v tem obsegu zhe pripravljena za publiciranje. Neodvisno od javnega publiciranja pa poteka komunikacija med akterji akcije in institucijami.

V akcijski raziskavi sodelujeta tudi dva prostovoljna sodelavca: Alenka Puhar in Matevzh Krivic. Dosedanji rezultati, ki jih seveda ni mogoche prichakovati chez noch, so skromni, vendar nad prichakovanji in nekako v skladu z obljubami v predlogu raziskav. Aktualizacija vrednotenja avtonomne znanosti v samoupravni druzhbi s shirjenjem njene avtonomne propagande je v danashnjih razmerah kochljiva, da ne rechem nevarna. Raziskovalec se namrech resnichno giblje v polju, ki je na robu "verbalnega delikta". Sumljivi so namrech vsi glavni akterji avtonomnega vrednotnega utemeljevanja druzhbenih procesov in struktur, kot npr.: sociologi kot profesija, odbori in komisije za zashchito svobode mishljenja in izrazhanja, socioloshka in filozofska drushtva. Ta raziskava pa je kot nadaljevanje inkriminirane "Raziskave o raziskovanju", Bilten SShP 51, ter Biltena 54 she vedno predmet disciplinsko sodnega postopka. Zato resne tezhave pri objavljanju chlankov in dokumentov niso presenetljive. Objava izbora dokumentov in chlankov v celoti v tedniku Mladina ni bila mogocha. V Mladini 5, 11/85, oziroma njeni prilogi PRIZMA, leto 12, sht.4 ni zakljuchen prikaz predlozhene problematike. Ta manko bi naj bil popravljen z objavo v ZBORNIKU ISU.

Kljub opisanim in predvidenim tezhavam ne predlagam sprememb v izvajanju programa.

Rajko Shushtarshich

 

Rajko Shushtarshich
Prazhakova 13
61000 Ljubljana Ljubljana, 11.12.1985
RAZISKOVALNA SKUPNOST SLOVENIJE, Jadranska 21/I, Ljubljana
INSHTITUT ZA SOCIOLOGIJO, Cankarjeva 1, Ljubljana

Letno porochilo o izvajanju raziskav (st.217):

Vrednotni sistem institucionalne strukture,
Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti

(Tematski sklop: Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi,

Programski sklop: Nacionalna identiteta)

Akcijska raziskava "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti" je zastala na mestu, kot sem to opisal v polletnem porochilu, (to je: na strani 215). Tudi razlogi za to so v njem naznacheni, naj samo dopolnim, da je klima v nashi druzhbi za akcijsko raziskovanje kot tudi za raziskovanje vrednot skrajno neugodna in njej primerna je tudi javnost raziskovalnega dela. Ne mislim pa, da bi jo zaradi tega moral opustiti, nadaljeval jo bom v letu 1986, tako sem tudi predlagal v programu za 1985 l.

Teoretsko raziskavo "Vrednotni sistem institucionalne strukture" zakljuchujem. Lahko navedem naslove poglavij in jih kratko opishem:

1 O nacionalni identiteti (teoretska in formalna vkljuchitev vrednot v prouchevanje nacionalne identitete in v programski sklop)
2 O neposrednih dejstvih zavesti (poizkus afirmacije neposrednih dejstev zavesti po Henriju Bergsonu)
3 O vrednotah kot neposrednih dejstvih zavesti (poizkus afirmacije obchechloveshkih vrednot kot dejstev zavesti in njihova razmejitev od institucionaliziranih vrednot)
4 Vrednotnisistem institucionalne strukture (kot hevristichni model s tezhnjo izlushchiti njegovo obchost, univerzalnost)
Rajko Shushtarshich

 

Rajko Shushtarshich
Prazhakova 13
61000 Ljubljana Ljubljana, 1.3.1986
RAZISKOVALNA SKUPNOST SLOVENIJE, Jadranska 21/I, Ljubljana
Odboru za koordinacijo podrochij skupnega programa SP-DV/85-BM-ms
INSHTITUT ZA SOCIOLOGIJO UNIVERZE EDVARDA KARDELJA V LJUBLJANI, Cankarjeva 1, Ljubljana

Znanstvenemu svetu

Zadeva: Predlog RSS za financiranje raziskovanja "VREDNOTNI SISTEMI V SAMOUPRAVNI DRUZHBI" (tematski sklop) za obdobje 1986 - 1990

Predlog ISU za podaljshanje raziskovalnega sodelovanja iz leta 1985, 1986 na celotno petletno obdobje (st 289)

Uvoda ne bom pisal, bil bi predolg. Celotno nashe sodelovanje pa je dokumentirano v akcijski raziskavi (od strani 194 - 217 in 289 - 294). Potrebno ga bo pregledati ali vsaj preleteti.

Moje zhelje pa so skromne:

Prichakujem odgovor na moj predlog RSS in ISU z dne 20.2.1985.

Od RSS prichakujem, da se ponovno, to je drugich, odlochi za simbolichno sofinanciranje dodatnega raziskovalnega programa, ki ga predlagam in ga sedaj zhe vech kot dve leti financiram predvsem sam. To bi lahko storili na podlagi ocene mojega vechletnega sodelovanja z RSS, ali pa vsaj na osnovi recenzije dveh zadnjih raziskovalnih porochil: Vrednotni sistemi v samoupravni druzhbi, Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti.

Od ISU prichakujem formalno vkljuchitev v petletni raziskovalni program 1986 - 1990 samo v primeru, che bodo za to odobrena dodatna financhna sredstva. V nobenem primeru ne bi zhelel krniti zhe odobrenih sredstev ISU.

Mislim, da nastali polozhaj ni niti najmanj po moji krivdi in da je to iz dokumentacije razvidno. (Na primer: Porochilo o raziskovanju vrednot od leta 1973 do 1984 sem poslal zhe 12.9.1984, skupaj s predlogom za raziskovalno sodelovanje. Predlog za podaljshanje raziskovalnega sodelovanja za obdobje 1986 - 1990, pa 20.2.1985.)

Zelo nerad se ukvarjam z analizo financiranja raziskovanja, vendar to pot se moram. Na kratko in v grobem: Sprejeti raziskavi, financirani v vishini 400.000 din, 9.1.1985. Pogodba z ISU podpisana 31.12.1985. Prejemek po odbitku rezhije, davka in podobno 153.162 din v zachetku leta 1986. Inflacijski faktor seveda tu ni zanemarljiv. Moji materialni stroshki za publiciranje nekaj izvodov (20), brez chesar akcijsko raziskovanje ni mogoche, pa so zhe zdavnaj presegli ta znesek. Kljub temu, to zhelim poudariti, pa je v mojem polozhaju to pomemben vir financiranja raziskovanja. Zakljuchek je seveda neobichajen. Trenutno sofinanciram raziskovanje RSS, ISU in pogojno RTVL. Tudi v primeru, ko bi nashe raziskovanje zunanjih raziskovalnih sodelavcev ne bilo tako nesmiselno zdesetkano z dajatvami, odbitki, bi bili morda najcenejshi raziskovalci v dezheli in she kje drugod. Pa se nashe raziskave vendar tako zelo ne lochijo po vsebini? Ne mislim, da je katerikoli raziskovalec pri nas ustrezno vrednoten, cenjen in konchno plachan za svoje raziskovanje, vendar vsako vrednotenje bi lahko imelo neko priblizhno mero na robu dostojnosti, che zhe vemo, da ni mere za kvaliteto, kvantiteto in gospodarnost raziskav.

Od ISU pa prichakujem, da me povabi na sejo Znanstvenega sveta, ko bo ta moj predlog obravnavan, seveda le, che bo sploh obravnavan. V nasprotnem primeru bi bil zelo vesel, che bi ta predlog obravnavali z vsebinske plati, kajti glede formalnih vidikov v administrativno institucionalnem obravnavanju zadev sem, tako si upam trditi, kar dober poznavalec. Prichakujem torej obravnavo o smiselnosti konkretno predlaganega raziskovanja vrednot, Vrednotnih sistemov v samoupravni druzhbi, podrochja raziskovanja, ki je bilo v chasu mojega institucionalnega raziskovanja na ISF kar dobro zastopano. Dvomim, da je raziskovanje vrednot za prouchevanje nacionalne identitete Slovencev tako nepomembno, ali tako shkodljivo, da bi ga morali na vsak nachin preprechiti.

Za konec pa she to: ne vzemite tega, kar je v tem akcijskem dokumentu, kot moledovanje z opisom osebne tragedije, obupa nekega raziskovalca, ker sem vajen she chisto drugachnega obravnavanja. Che se malo ozrete po dokumentih akcijske raziskave ali vsaj po kazalu, vam bo to razvidno. Cena in formalno admanistrativno vrednotenje mojega raziskovanja nista tista, ki bi me lahko ustavila v raziskovanju. Che mi boste sporochili, da vrednote za prouchevanje nacionalne identitete in ozhje za vrednotne sisteme v samoupravni druzhbi niso pomembne, ali vsaj moj nachin raziskovanja le teh za znanost ni relevanten, bo formalnosti zadoshcheno, vsebinsko pa she vedno ne bom preprichan v to in rad bi, da bi me morda odvrnili od sedaj zhe petnajst let trajajoche zablode v osebni raziskovalni usmeritvi in prizadevanju. Ne glede na konkretne udelezhence, to je, mene in na drugi strani Znanstvenega sveta ISU, se mi zdi, da je nakazano vprashanje vredno tudi teoretskega razmisleka.

Odgovor pa bo dobrodoshel. Prilagodljivost akcijskega raziskovalca je velika, danim razmeram in dejstvom primerna in naj si bodo ta dejstva she tako neprijetna, prav je, che so izrechena. Za akcijsko raziskovanje je namrech najslabshe, che se komunikacija pretirano zavlachuje.

Priloga: akcijska raziskava "Vrednotne orientacije avtonomne propagande znanosti"

Pozdrav, Rajko Shushtarshich

 

 

Avtonomna propaganda znanosti 2